POPOTNIK — L. XXXIII. 1912 Št. 9. — J. J. Rousseau kot človek in pedagog. Piše dr. Ivan Lah. Jubilej. Ko so letos dne 28. junija v Parizu in v celem kulturnem svetu praznovali jubilej J. J. Rousseauja — se je čitalo po časopisih tudi o tem, da so neki ljudje v Parizu ob času, ko je imela akademija slavnostno zborovanje, delali demonstracije in nekaj dnij na to smo čitali, da so neznani ljudje poškodovali njegov spomenik. Ti dogodki so bili nekak madež na svetlem spominu, ki ga je obhajala Evropa ob 2001etnici Rousseaujevega rojstva. Toda onih, ki so slavili spomin je bilo mnogo, onih pa, ki so bili proti temu, je bilo malo in s tem je jasno povedano, da evropski kulturni narodi še danes priznavajo veliki preobrat, ki ga je naredil Rousseau v zgodovini človeštva in da še danes, časteč njegov spomin, priznavajo njegove ideje. Pravijo, da so bili oni nastopi v Parizu inscenirani od royalistov. Lahko verjamemo, da je to resnica, toda royalisti, in z njimi vsi oni, ki so skušali na ta ali oni način motiti Rousseaujev jubilej, so s tem le jasno pokazali, da odobravajo vse one napake in grehe, v katerih je živela človeška družba v drugi polovici 18. stoletja... S tem tudi sami o sebi povedo, čegavi potomci so: to so prijatelji starega režima, ki je tako globoko poniževal človeško dostojnost. — Pred franc. revolucijo so bili le trije stanovi: plemiški, duhovski — — in brezpravni tretji stan. Prva dva stanova sta izsesavala brezpravni tretji stan: kakor dve žuželki sta glodala na narodu. Prijatelji takih razmer ne morejo z veseljem slaviti Rousseaujev spomin, kajti Rousseau je spoznal in tudi povedal, da je tako življenje nenaravno ter je v imenu človeške dostojnosti zahteval pravice za brezpravni tretji stan in ne le za stan — ampak za vsakega človeka... Zato pa moramo s tem večjo ljubeznijo praznovati veliki jubilej mi vsi, ki smo izšli iz tega tretjega stanu, iz naroda, mi vsi, ki smo iz neenakih postali enaki. Jubilej, ki se je slavil letos, je bil tako lep, da je v njem izginilo onih par protestnih klicov; omenjam jih zato, ker so znamenje časa in nas 17 opozarjajo na to, da so še vedno ljudje na svetu, ki ne priznavajo vsem ljudem njih pravic do življenja, da moramo torej skrbno čuvati to, kar si je pridobilo človeštvo v težkih bojih. Predhodniki revolucije. V naši moderni literaturi je dobil veljavo vagabund, bosjak. Ves moderni prevrat se vrši v znamenju revolucije. »Smrt bogovom«! — Ko so moderni revolucionarji napolnili evropsko literarno polje, so se začele majati stare kapacitete, avtoritete so propadale, stare oblike forme so se odpravile umetnost je nastopila prosto pot in na tej poti je šla med svet tudi prosta misel. Kadar se pojavijo taki bosjaki-vagabundi, je revolucija blizu. Od kod prihajajo ti ljudje? To so poslanci onih brezpravnih, ki nimajo besede in nimajo pravic in vendar govore in vendar zahtevajo. Polje ne more ležati brez cveta, kako bi masa iz sebe ne rodila človeka? In tako so n. pr. prišli znani ruski bosjaki, Gorki in njegovi tovariši — in za njimi je sledila revolucja. Ali pa se spomnimo 11. pr. na enake ljudi pred 1. 1848. Spomnite se n. pr. na onega rdečeglavca v Nestroyevem »Talismanu«, ki leže zvečer ob jarku in se pokrije z nočno meglo, potem sanja celo noč o zvezdah in se pogovarja s ptičicami, zjutraj pa se pozdravlja s čisto zarjo. To so predhodniki revolucije. Prišli so iz neznanih krajev in so prinesli s seboj neznanega novega življenja. Tako je prišel tudi Rousseau kot predhodnik velike revolucije. Življenje. Življenjepis Rousseaujev je tem težje pisati, ker ga je napisal sam v dveh debelih knjigah, ki nosijo naslov »Confessions«. To njegovo delo je eno najlepših del svetovne literature. V njegovem življenju je toliko velikega, zagonetnega, nepojmljivega, da ga moremo spoznati le tedaj, če ga spoznamo iz te knjige, ki je vrhunec odkritosti, spoznanja in prevare. Zato bom podal le nekaj slik iz njegovega življenja. Rousseauji so bili stara ženevska rodbina. Njih rod je izhajal iz Francije. Od tam je prišel 1. 1529. Didier Rousseau v Ženevo kot knjigo-tržec. Leta 1555. je dobil pravico meščana. Vnuk tega Didiera se je imenoval Jean in je imel 16 otrok. Od teh sta ostala samo dva živa: David in Noe. David je bil ded našega Jean Jaquesa Rousseauja. David je imel 15 otrok — med temi je bil Izak, oče Rousseaujev. Izak Rousseau se je izučil za urarja. Še zelo mlad se je seznanil s Suzano Bernardovo, hčerko bogatega pastorja in se je vanjo zaljubil. Tudi Suzana ga je ljubila, toda pastor ni bil prav pri volji, da bi dal svojo hčer ubogemu rokodelcu. Šele ko se je Suzanin brat zaljubil v sestro Izaka Rousseauja — je oče dovolil v zakon. Obe svatbi sta bili 1.1704. V enem letu je dobil Izak Rousseau prvega sina — potem pa se je takoj napotil v Carigrad za zaslužkom in je ostal tam do 1.1711. Ko se je vrnil v Ženevo k svoji ženi — mu je ta rodila drugega sina — to je bil naš Jean Jaques Rousseau. To je rodopis Rousseaujevega rodu. Priobčujem ga zato, ker verujem na to, da je vsak rod zase kakor drevo, ki se razvija iz svojih početkov, poganja cvetje in obrodi sad. Mladost. Rousseau svoje matere ni poznal; umrla je na porodu. Ubogi urar Izak je komaj mogel rešiti življenje slabotnemu novorojencu. K sreči se je zavzela zanj teta Suzana, ki mu je nadomestila mater. Rousseau je rastel svobodno, brez vzgoje. Oče ni imel časa zanj in drugi tudi zanj niso skrbeli. Ko mu je bilo šest let, se je Rousseau pri očetu naučil citati. V šolo Rousseau ni hodil. Ko se je naučil črk, mu je dal oče na razpolago vso knjižnico pokojne matere; v nji so bili razni romani in druge historije. Šestletni deček je kmalu prečital celo knjižnico. Kmalu bi ne bil imel več kaj citati, ako bi ne bil slučajno umrl pastor Bernard, po katerem je Rousseaujev oče podedoval nekaj knjig. Med njimi so bile zgodovinske, filozofske in pesniške knjige. Rousseau je čital vse po vrsti, najrajši pa je imel Plutarka. Ko je bil Rousseau star osem let, se je zgodila z njim važna izprememba: Njegov oče se je spri z nekim častnikom in je moral zato zapustiti Ženevo. Oče je odšel v Nyon, svojega sina pa je dal stricu Bernardu. Ta je poslal mladega Rousseauja s svojim sinom vred na vzgojo k pastorju Lambercieru v Bosseye (južno od Ženeve v podnožju gore Saleva). Pastor Lambercier je bil priprost mož, tih in resen. Gospodinjstvo mu je vodila sestra. Imel je lep vrt okoli svojega bivališča, lastovke so gnezdile pod streho, ptice so pele po drevju — vsa okolica je bila polna zelenja. Tu je preživel Rousseau dve srečni leti v prosti prirodi in njegova mlada duša se je vsa zaljubila v krasoto te prirode. Čez dve leti se je vrnil Rousseau k stricu Bernardu in ta ni vedel kam z njim. Tako je ostal Rousseau tri leta brez pravega dela in vzgoje. Stric bi ga bil dal izučiti za duhovna, pa ni imel denarja. Zato ga je dal mestnemu pisarju Masseronu, da mu je prepisoval akte. Stric je mislil, da se bo deček na ta način že kako izučil in preživil. Toda Rousseauju delo v zaprti sobi ni ugajalo; zato ga je dal stric učit k mojstru Ducommonu za graverja. Ducommon je bil mlad in strog mojster. Rousseau je moral delati od ure do ure. To mu ni ugajalo. Izposojeval si je knjige in čital. Mojster ga je zato pretepal. Rousseau se je pri delu dolgočasil — nazadnje 17* mu je bilo vse skupaj zoperno — in se je rad potikal po okolici ter — mislil na rešitev. Na poti v svet. V lepi pomladanski nedelji leta 1728. je Rousseau z drugimi ženevskimi meščani zapustil ozke ulice in obzidje mesta Ženeve ter je hitel v prosto prirodo. Krasota prirode ga je tako omamila, da ni niti zapazil, da je zašlo solnce in da je legel mrak. »Pred manoj so bila polja, drevesa, cvetlice; lepo jezero, grički naokoli, visoka gorovja so se veličastno razprostirala pred mojimi očmi. Moje oči so se še pasle nad lepimi prizori, ko je šlo solnce v zaton. Nazadnje sem zapazil, da je bilo prepozno.« Tako je pisal pozneje Rousseau v svojih spominih. Mestna vrata so bila zaprta in mladi deček se ni posebno potrudil, da bi se mu odprla; saj ga v mestu ni čakalo drugega, kakor mojstrova palica. Zato se je vrnil in je odšel v svet. Od tega dne se začne njegovo nemirno potovanje do smrti. Najprej se je potikal po ženevski okolici, »prost kakor ptič«. Prenočeval je pri kmetih. Potem se je napotil proti savojski strani. V vasi Con-fignon je prišel h katoliškemu župniku, ki je dečka lepo sprejel in ga je hotel pridobiti za pravo katoliško vero, kajti Rousseau je bil po veri kal-vinec. Zato ga je poslal v Annecy k neki pobožni dami, ki se je bila iz-preobrnila, in mu je dal tudi denarja za pot. Drugi dan po odhodu je prišel k župniku stric Bernard, in ker Rous-seauja ni več našel, se je vrnil domov. Čez nekaj dni ga je prišel iskat oče, in ker ga ni našel, se je vrnil domov. Rousseau pa je potoval dalje in je prišel v treh dneh v Annecy. Napisal je pismo dami, kateri ga je župnik priporočil, in jo je našel ravno, ko je šla v cerkev. Dama ga je ljubeznivo sprejela in je vzbudila s svojo prijaznostjo v njegovem srcu otroško zaupanje. Ker ga ni mogla obdržati pri sebi, ga je poslala z nekim italijanskim postopačem v Turin, da bi se tam v zavodu med katehumeni pripravljal na prestop v katoliško vero. Ta dama se je imenovala Lujiza Eleonora de Warens. Bila je iz stare rodovine Latour du Qil. Imela je najboljšo vzgojo. Njen oče se je pečal z alkimijo in medicino. Bila je krasotica in se je kmalu poročila za barona Warensa. Zakon je bil brez otrok in mlada gospa je rada imela mlade prijatelje, ki so prihajali v hišo. Baron je o tem zvedel in je nastal prepir. — Leta 1726. je mlada gospa zapustila svojega moža in je odšla v Evian. Tam je prestopila na katoliško vero. Škof jo je priporočil sardinskemu kralju, ki ji je naklonil letno penzijo 1500 lir. Od te'dobe je gospa de Warens živela mirno v Annecy. S prihodom Rousseauja se je začelo zanjo novo življenje. Bila je stara 28 let in je ohranila še mnogo mlade krasote. Ta. krasota in nežna ljubeznivost sta vabili k nji mladega Rousseauja. « Rousseau je odšel v Turin in je prestopil h katoliški veri. Zbrali so zanj dvajset lir in so ga spustili v svet. Rousseau je dobil mesto pisarja pri grofici Vercelli, ki pa je kmalu na to umrla. Bil je brez kruha in doma. V svoji zapuščenosti se je vrnil k gospej de Warens. Ta ga je lepo sprejela in ga je nazvala za svojega sina; tudi on jo je klical mama; pomagal ji je vesti račune, prepisoval ja razne spise, pomagal ji je v kuhinji, ko je pripravljala razne eleksire in življenslke balzame. Na priprošnjo gospe de Warens je bil Rousseau sprejet v škofovski seminar, ker pa ni pokazal posebnega veselja do pobožnosti, so ga kmalu poslali nazaj. — Ker se je Rousseau v seminarju zanimal za godbo, ga je dala gospa de Warens v šolo k kapelniku Lamaitru. Tako je Rousseau preživel zimo leta 1729. in 1730. v Lamaitrovi hiši. Nato je spremljal Lamaitra v Lyon. Tam je postalo Lamaitru na ulici slabo. Rousseau je klical na pomoč in med tem, ko so ljudje hiteli skupaj, je Rousseau zapustil svojega učitelja in izginil. Vrnil se je k svoji gospej de Warens. V Annecy pa je Rousseau zvedel, da je njegova dobrotnica odšla v Pariz. Rousseau je na to potoval po Švici 'in se je živel s tem, da je poučeval godbo. — Na svoji poti je našel nekega markiza Bouaba, ki ga je priporočil za vzgojitelja polkovniku Qodardu v Parizu in mu je dal 100 frankov za pot. Rousseau je prišel v Pariz, tam pa je zvedel, da je gospa de Warens odpotovala že pred dvema mesecema v Chambery. Rousseau je odšel za njo. Tu se je njegovo razmerje do gospe de Warens popolnoma izpremenilo. Iz skrbne mama mu je postala sladka prijateljica in ljubeča ljubica. Rousseau v svojih spominih krasno opisuje ta prehod ljubezni ... V tej dobi je sar-dinska vlada iskala večje število geometrov, pisarjev in sekretarjev. Rousseau je s pomočjo svoje gospe dobil tako službo. Tako je ostal do leta 1836. pri svoji prijateljici. Vsled bolezni je zapustil službo; po bolezni pa mu je gospa de Warens preskrbela mesto vzgojitelja pri gospodu de Mably, lyonskem profosu. Rousseau je službo nastopil — pa je kmalu spoznal, da nima daru za vzgojitelja in je odšel nazaj k svoji prijateljici. Med tem pa so začeli pri gospej de Warens gospodariti tuji ljudje in neki oskrbnik je pridobil gospo zase. Premoženje gospe de Warens je šlo rakovo pot — Rousseau je začutil — da je tujec v hiši. Toda rad bi bil pomagal svoji dobrotnici. Iskal je sredstev, kako bi jo rešil. Pri tem je prišel na misel, da izda novo delo o notah, kar je po njegovem mnenju pomenilo veliko reformo na polju glasbe. Napisal je delo v novem sestavu not in se je z njim leta 1840. napotil v Pariz, da ga predloži akademiji. (Dalje.) Delovna ali dejanjstvena šola.' Pavel Flere. (Dalje.) f) Lietz s svojim vzgojnim domom, ki ga je ustanovil 1. 1898. po zgledu angleškega zavoda v Abbotsholmu — pri Ilsenburgu v Harzu, ne spada strogo vzeto k delovni šoli, vendar pa k reformskemu gibanju. Taki domi so zrastli odtedaj že marsikje. Lietz je hotel ustanoviti »na deželi v lepi prosti naravi« prostore za mestne otroke, kjer naj bi se vzgajali in ne samo poučevali. Učitelj in učenci so državljani male države, šolske države. Dr. Kapff hoče vzeti za zgled bolj družino kot državo in zastopa mnenje, da bodi »vzgojevališče kot polinternat v vrtnem oddelu velikega mesta«. g) V Ziirichu. V mestu, kjer deluje že večkrat omenjeni Robert Seidel že od 1. 1885. za delovno šolo, je društvo Kantonale Züricherische Verein für Knaben h andarbeit in lastna šola v tem smislu, ki stoji pod vodstvom dr. M o n s s on - a. Tukaj se poučuje v 4., 5. in 6. razredu kartonažno delo fakultativno v 7. in 8. razredu obligatno in v sekundarni šoli fakultativno modeliranje, lesna in kovinska dela, ženska ročna dela od 3. razreda dalje in poleg tega v 8. razredu še gospodinjski pouk. V šolskem letu 1908/09. se je poučevalo v mestu Zürichu 2359 dečkov v kartonaži, 1053 v mizarstvu, 519 v modeliranju, 290 v rez-barstvu, 230 v železnatem delu, skupaj 4451 dečkov. Mesto je izdalo za to 59.774 frankov. Za oskrbo rastlin in opazovanje njih življenja je v mestu 14 šolskih vrtov, ki so kar pri šolah. Razuntega se dele učencem poletne rastline in pozimi razni čebuli; za to je izdalo mesto nad 400 frankov. Zürich ima 4 šolarske kuhinje, kjer je obiskovalo isto leto 394 deklic 8. razreda gospodinjski pouk. Tu zopet vidimo velike stroške za vzdržbo delovnih šol. Vendar pa se da izvajati po mojem mnenju prost delovni princip tudi s prenesljivimi stroški. (Primeri tudi Lichtenwallnerjev poskus pozneje!) Eno pa je goovo! Princip ročnega dela, kakor je splošen, vendar izvira iz demokratskih razmer, iz potreb demokratske družbe. In Seidel trdi prav, ko izvaja ravno iz tega, da so uvedli ročni pouk že 1. 1882. v šole na Francoskem in 1. 1906. v Ženevi obligatno; zato je našel delovni pouk tudi veliko razširjenost v Združenih državah in v svobodni Angležki in zato je bila tudi v Nemčiji prej vMünchnu kakor v Berlinu, ker v južni Nemčiji bolj prevladuje demokratično bistvo kakor na severu. 1 Popravek: Stran 227.6. vrsta od spodaj naj se cita „šolali" mesto „šalili". »Šolska reforma pa« — pravi Seidel — »mora biti demokratična, mora biti z ljudstvom in za ljudstvo.« — In to je uvidela zlasti B. Amerika.1 Za razumevanje poznejših odstavkov je vsekakor potrebno, če si ogledamo v kratkem sistem v ameriških šolah. Ta obstoja na učnih štiriletnih tečajih ter je tak, da vstopi otrok s šestimi leti v elementarno šolo (Primary School), z desetimi v sredinjo šolo (Qrammar School, s. štirinajstimi v višjo šolo (High School) in s tem je končan dvanajstletni kurz javne šole. Seveda ne smemo razumevati pod »srednjo« in »višjo« šolo> tega, kar pomeni to pri nas. Mislim, da si najlažje predstavimo, kaj nam zaznamujejo posamezne stopnje, če se oziramo na starost, s katero lahko vstopi v kateri tečaj in tako bomo zasledovali šolstvo nekako do sredine višje gimnazije, ozir. realke. Tako tudi je, ker na High School sledi College, ki je nekako konec naše srednje šole in že začetek univerze, s katero je tudi združen. Če pogledamo učni načrt, vidimo, da so še pri High School-i nižje stopnje skupne za vse stanove. Bodoči trgovec in industrijec, ki obiskuje praviloma do 18. leta High School, gre prva leta v Primary in Qrammar School-i isto pot kakor jo hodi kmet in delavec, ki zapusti šolo s 14. letom, da gre na delo v tvornico ali na polje. V High School-i hodijo splošno vsi skupaj skozi iste razrede, vendar se že razlikujejo trije tipi: klasičen, komercijski in tehnični. Seveda pa vplivajo na razdelitev načrta tega splošnega sistema zopet praktične razmere in raznovrstnosti potreb. O kakem uniformiranju vpliva na označen sistem pa se zopet ne more govoriti, ker Amerikanci drže trdno na sistem in morajo držati kot na eni glavnih zahtev demokratske države. Pohajanje omenjenih treh stopenj je popolnoma brez vseh stroškov, te napravlja šele College, kjer je sicer obisk tudi olahkočen z ustanovami in podrobnimi napravami, vendar pa se dijaki ne sramujejo delati v prostem času kot težaki, da premagajo stroške. Njegov zasebni stan pa mu pri drugih dijakih ne škoduje prav nič. Zelo važno vprašanje je obligatni značaj šole, kakor ga imajo splošno vse države unije, četudi so nekatere po svojih razmerah bolj skromne. Razlike so mogoče tudi zato, ker ni enotnega vodstva v šolstvu. Občine imajo odgovornost za uredbo in uspehe šolskega sistema in država jih omejuje v tem le toliko, kolikor je potrebno, da preprečijo pri občinah zlorabo pravic ali zanemarjenje dolžnosti. Predpise v učnih načrtih itd. 1 Poročila o Ameriki in Angležki objavljam le po Pabstu: Moderne Erziehungsfragen (str. 91 do 185). Pabst je študiral tozadevno uredbo v ameriških šolah na licu mesta. Za še točnejše spoznavanje in za vsestransko izpopolnitev je v tem oziru za študij priporočila vreden tudi Foerster v svojih poročilih. izdaja država le v posameznih slučajih. Tak posamezen slučaj so šole v državi Massachusetts z naslovom Manual Training High School, o katerih bomo še govorili. Učiteljišča, ki služijo izobrazbi učnih moči za Primary in Grammar Schools so, kolikor niso privatna, neposredno pod državnim vodstvom, ki se tudi trudi, da zednači s posebnimi prispevki neenakosti med revnimi • in bogatimi okraji. Ta razlika okrajev pa se pozna vzlic zunanji enakosti šolskega sistema pri vseh šolah; šol v revnih, redko naseljenih krajih ni mogoče primerjati z vsem mogočim opremljenih šolskih palač v bogatih krajih. Zlasti tukaj stremi šola v izvedbi učnega načrta za tem, da nudi potrebno vsem različnim stanovom in dovoljuje zlasti na višji stopnji obširno prostost v izbiri učnih strok; dovoljuje premestitev v posamezni stroki. Karakteristična za ameriške šole je koedukacija, ki zbližuje zahteve družinskega življenja. Mnenja o prednosti koedukacije so prav v zadnjem času v Evropi zelo različna, in mnogo jih je, ki so proti. Tu ne bomo govorili o raznih vzrokih za in proti, omenim le, da so Amerikanci z njo zadovoljni, da pa ima žena v ameriški družbi sploh drugo stališče kakor pri nas, ki smo tudi v tem bolj konservativni. Naša konervativnost je tudi nasprotna ameriškemu manjkanju centralnega vodstva pri vsem šolstvu in prav to jim pomaga pri eksperimentiranju novih pedagoških idej. To se godi zlasti na raznih vseučiliščih, kjer so ustanovili v zadnjih 20 letih nad 50 učnih mest za pedagogiko in laboratorijev za študij psihologije. Da pa se teorije, ki se tu dobe, poslušajo tudi v praksi, so v zvezi z univerzami »vzgojne šole«, od katerih sta najimenitnejši »Horace Mann School« v New Yorku in »School of Education« v Chicago. Tudi o teh natančneje pozneje. Tudi šolski čas je urejen v Ameriki drugače kakor pri nas. Šola se začne ob 9. uri dopoldne ter končava popoldne kakor pri nas; vsaka učna ura trpi le 40 minut. Nedelje so proste, počitnice zelo raztegnjene. Šolsko leto razpade na tri »Terms« (termine). Na primer vzemimo šolo Pratt Istitute v Brooklynu (Now York). V šol. letu 1904—05. se je začel prvi termin 26. septembra in je trajal do 23. decembra; drugi se je začel 3. januarja ter je končal 24. marca, in tretji se je začel 3. aprila je trajal do 22. junija, V tem času so bili seveda še razni narodni prazniki, ki zahtevajo tudi več kot po teden dni. Kakor pa so počitnice dolge, vendar nikomur ne pride na um, da bi jih krčil z domačimi nalogami. Za počitnice so namenjene za revnejše sloje »počitniške šole«, kjer se dela in igra. Če bi kdo vprašal, zakaj je urejeno tako s toliko prostim časom, bo izvedel, da zaradi otrok, ker v Ameriki so šole zaradi otrok in ne otroci zaradi šol. O zunanjih razmerah ameriških šol naj govore nekatera števila: Leta 1902. je bilo od 16^2 milj. ljudskih šolarjev le llU milj. privatnih učencev, od 560.000 učencev javnih High Schcols pa je bilo 150.000 privatnih. Šolska taksa je znašala v 1. 1901/02 na glavo 2'93 dolarja, na učenca 21'14 dolarjev; New York je izdal v tem letu za šolske namene 23 milj. dolarjev. Važno nalogo imajo v Ameriki tudi otroški vrtci. Ameriška šola mora vzgajati Amerikance, starši učencev pa so prišli od vseh krajev in iz vseh rodov in te razne Slo varne, Romane in Grmane pripravlja za ameriško šolo otroški vrtec. Vsa šola v Ameriki je narodna posest in ta narodna šola mora vzgajati narod; narodno zavest Amerikanca pa ni jezikovna, ampak politična in zato menda nikjer ni šola bolj »politikum« kakor v Ameriki. Izobrazba v Ameriki pa ni zaključena s šolo. Nikjer niso razširjene ljudske knjižnice, predavateljski kurzi, poletne šole, izobraževalna društva itd. kakor ravno tam. Mnogo store tudi visokošolski tečaji za razne stanove in omenim naj le tečaj na Harvard-uiniverzi v Cambridge, kjer je obiskovalo pred leti nek tečaj 1400 učiteljev s Kube. Da vzbuja to interes je jasno in nič ni čudno, da obvlada želja po izobrazbi najširše kroge ameriškega naroda. — 2e povedano samo nam kaže, da za tako šolstvo mora biti prvi princip v šoli pri tehničnih razmerah Amerike delovni princip. Oglejmo pa si malo natančnejše še nekatere zastopnike in šole same. a) John Dewey. V Chicago, kjer je deloval ta profesor pedagogike in psihologije prej, je poklical v življenje School of Education, v New-Yorku, kjer je zdaj, pa ima Horace Mann School. Ta mož se ozira od vseh nemških pedagogov le na Fröbla in od vseh filozofov le na Hegla, pa še na tega le toliko, da se izreka proti njemu. Njegova prednašanja o »šoli in družbi« so izšla v nemškem prevodu (Zeitschrift für Pädag. Psychologie, 1903. in 1904.). Oglejmo si v kratkem glavne misli in ideje tega pedagoga; stisnimo jih v nekatere pregledne točke: 1. Naloga šole je, da da na razpolago novemu rodu vsoto kulturnih dobrot, ki si jih je pridobila človeška družba. Poprej so imeli vsi družinski udje. tudi otroci, interes na domačem gospodarstvu in oseben interes na izdelkih, pri katerih so delali sami. V tem pa leži cela vrsta vzgojnih momentov, ki so tako važni za izobrazbo značaja, da jih ne smemo puščati vnemar: vztrajna vzgoja k pridnosti, k čustvu odgovornosti in dolžnosti, da nekaj opravljajo in tudi delajo na delu skupnosti. 2. To se je izgubilo, in to kar se nudi naši mladini v šoli, ni nadomestilo. Nazorni nauk ne more .dati znanosti, ki se jih pridobi pri rastlinah na vrtju, pri živalih v gospodarstvu; nobena šolska uprava se ne more primerjati z onim vplivanjem na čutnice. Industrijski razvoj je razdelil delo in s tem izključil vse polno faktorjev, ki so bili zelo važni za vzgojo. 3. Domača vzgoja tudi ne more dati nadomestila, zato ga moramo dobiti iz šole, in zato najdemo kot eno med prvimi prikaznimi sedanjosti sprejem takozvanega gospodinjskega in rakotvornega pouka v šole. 4. Spoznalo se je, da dajo taka dela učencu nekaj, česar drugače ni mogoče doseči. Zanimanje otrok pri. delu je pokazalo, da jih je tako mogoče pripraviti do gotove stopnje na praktične naloge poznejšega življenja. 5. Dela z lesom in kovino, tkanje, šivanje in kuhanje moramo vzprejeti pri nas tako, kakor da so življenski namen in ne določeni učni predmeti — kot sredstvo, ki napravi šolo samo za naravi odgovarjajoč del vsega življenja, pri tem ko je zdaj le prostor, ki leži zunaj in kjer se uči le lekcij. 6. Pri uvedbi praktičnega delovanja v šolo je najznamenitejše, da se s tem poživi ves duh v šoli. 7. Šola naj bo družba, ki se hoče razvijati! To je glavna misel, na kateri je treba postaviti šolo in iz katere se razvijejo potem neprestano novi viri metodičnega poučevanja. 8. Naša vzgoja se obrača skoro le na intelektualni del naše narave, na naš razum, na našo željo, da si pridobimo vednosti in se lahko naučimo množico izročene učne snovi na pamet; ne vzbudi pa nagiba in zmožnosti v nas, da bi kaj delali in obličili, ne kaj koristnega in ne umetnega. 9. Če bi se pojem »vzgoja« ne obračal izključno le do intelektualnih namenov in do učenja, bi še radi imeli te učne snovi in nove metode in bi jih zelo radi sprejeli v učni načrt. 10. To, da se je uvedlo v šolo praktično opravilo, da se je odpravilo le pomožno sredstvo in predrisavanje, da se je vzprejelo sveže in vzgojne učne predmete, ni le slučajno, ampak posledica velikih socijalnih izprememb. 11. To pomeni, da so postale naše šole občine v malem, kjer se-udeležujejo posamezni udje praktičnega dela, kakor odgovarja to življenju velikih ljudskih občestev, in da je prepojeno vse z duhom umetnosti in znanosti. To so Deweyeve glavne ideje in na njih temeljita omenjeni šoli. In S c h o o 1 of Education kot starejšo, si oglejmo po njenem sestavu. To je šola, ki obsega stopnje od 4. do 13. leta ter se naslanja navzgor na High School. Poleg svoje prve naloge, otroške vzgoje, ima še drugo, da vzdržuje razmerje z univerzo in tvori kot vadnica pedagoško polje za dijake. Vzgojna šola v zvezi High School ima zdaj več kot 500 učencev in daje dober primer za značaj ameriškega vzgojnega bistva s svojimi prehodi od stopnje do stopnje, ki omogočajo, da ostane otrok pri svojem izobraževanju v istem prostorno vezanem šolskem organizmu od atro- škega vrtca pa do univerze. Šolo obiskujejo otroci najboljših stanov in plačujejo šolnine 120 dolarjev letno, kar ni veliko, ker so pri razredih »višje šole« prav bogate opremljene delavnice za obdelovanje lesa in kovine, za strojno tehniko, livarstvo, napravljamje modelov in druge oddelke praktičnega opravila, kakor tudi prostori za pouk v kuhinjstvu in gospodinjstvu in laboratoriji za vse dele prirodoznanstva. Uče pa se otroci le z lastnim delom. Mlajši otroci začno z domačimi opravki, v višjih stopnjah pa se jih uvaja v obrti zunaj hiše in v večja socijalna opravila: poljedelstvo, rudarstvo, gozdarstvo in industrijo. Ročna dela sploh se razvijajo na tri strani: 1. delovanje pri kuhanju in pripravi hranilnih sredstev, 2. delo v delavnicah z orodjem, 3. tekstilna dela, šivanje in tkanje. Posebno zadnje jim je zelo važno: obdelovanje volne in bombaža kot glavnih snovi človeške obleke. Razun tega, da so vsa ta opravila pri otroku vaja njegovih čutnic, se vadi z njimi tudi spomin in razsodnost. Navadi se tudi na natančnost, na red in da dela vse v sistematični vrsti. Pri kuhi si pridobiva tudi kemijskih znanosti; delo v delavnicah vodi k geometrijskim osnovnim pojmom in obravnavi števil, in teoretična dela, kakor šivanje in tkanje vodijo k zemljepisju. Do zgodovine se prihaja z vajami, ki so zvezane z opazovanjem »primitivnega življenja« in ki vodijo k razgovorom o socijalnem življenju in političnih upravah. Ko so končali tako splošen človeški razvoj, pridejo do zgodovine posameznih narodov, predvsem seveda Amerike. Prirodoznansko delovanje vodi do razlage naravnih sil in njih uporabe v človeški službi; za mehaniko tvori podlago obdelovanje ključavnic in ur, za elektriko razumevanje telegrafa in telefona. Za vsa šolska dela pa so nierodajna sledeča vprašanja: 1. Kaj naj se zgodi in kako naj se kaj zgodi, da pride šola v živo zvezo z življenjem otroka doma in njegovem sosedstvu, da jenja biti kraj, kamor prihaja otrok le, da se nauči gotovih nalog? 2. Kaj se lahko zgodi, da se najde učne snovi, ki imajo pozitivno vrednost, resničen pomen v otrokovem lastnem življenju, ki. se zde tudi najmlajšemu dovolj vredne, da si pridobi ročnosti in znanja, ki je za malega učenca iste vrednosti, kakor za onega, ki je že višje? 3. Na kakšen način je mogoče obravnavati pouk v formalnih predmetih — da znajo čitati in pisati ter rabiti števila — da tvorijo pri tem opravki vsakdanjega življenja ozadje in stoje one ročnosti v zvezi s takimi opravili, ki imajo notranji pomen? 4. Kako se lahko doseže individualizirale vzgoje? Dozdaj je pokazala šola v Chicago, da se ji je posrečila povoljna rešitev teh vprašanj v praksi. Nič manj povoljna ni bila rešitev v »H o r a c e Mann S c h o o 1« v New-Yorku. Zlasti obširna je tukaj obravnava »primitivnega življenja« na raznovrstnih predmetih in v vaji tega življenja samega (streljanje, lovi itd.). Učni predmeti na višji stopnji so jezikovni pouk, računstvo, glasba in telesna vzgoja; v srednjih in višjih razredih se pridružijo še zemljepis, zgodovina in francoščina. Ročno delo zavzema na vseh stopnjah na teden 4—6 ur in se razteza -zlasti na obdelovanje lesa in kovine. Vse pa, kar se uči po šolsko, stoji v tesni zvezi z življenjem, ne da bi bil zato strokovni pouk. b) Ljudske in druge šole. 2e omenjena dr. Pabstova knjiga nas vodi v dveh zanimivih črticah v ljudsko šolo v New-Yorku in v Bostonu. Ne sledimo mu na tem mestu vanje, poslušamo ga le tam, kjer nam govori o zadevi, ki nas ravnokar zanima o ročnem delu in delovnem pouku. V N e w - Y o r k u si