M. Elizabeta:
Kastiljonskemu cvetu.
Limbar je vsadila božja roka, limbar diunobel na zemsko plan; gledala nebeso so visoka nežno rajsko coetko noč in dan.
Zlato solnce z žarki je pojilo ta brezmadežni, deoiški cvet; zvezdno morje o noč je gooorilo o tem coetu, ki ga nosi svet.
Limbar je razuijal kelih beli, trosil Je oonjaoo u dol solzd; noui limbarji ob njem so ozcueli, čiste duše, blagodar svetč.
Polčetrt stolefja je odbeglo — zemlja še nad limbarjem strmi; milijone src je že k pokoju leglo, srce Čisto to še o soet žari.
Vanje mladež upno se ozira, limbar ta je njene duše vzor, lepši soet ob njem se ji odpira, čista k čistim hrepeni navzgor.
Duigni jo, mladino, doigni k sebi, naj te čisla, Ijubi iz srca, naj nedolžna se zrcali o tebi, o A l o j z i j,   limbar iz neba !
Sveti Alojzij Goncaga pri prvem svetem obhajilu.