-----    190   -----
Priprosta pesmica od šol.
Zapisal Jernej Pirnat. *)
Ena rec je celo potrebna                  Sin njegov je tud med vsimi,
V  mladosti za ljudi,                         NajhudobniŠi med njimi, Zlasti kmetom hvalevredna;             Vgleda svojega očeta tam,
Al premalo se ceni,                          Spomni se na svoj pregrozni stan.
Da bi v Šolo bolj hodili
Otročiči, bolj se učili,                      Sin k očetu brž priteče,
Ker na svetu ni nič boljega             Mu pokaže velik hrast,
Kakor znati kaj koristnega.              Doli mu ga pripognit reče.
Oče hrasta močno rast
Kak je bilo zapuščeno                      Gleda, reče: „Prazne želje
V  naših krajih svoje dni,                So mi storit' tvoje povelje, Ko se ljudstvo podučeno                  Drevce malo, šibo leskovo
V  šolskih naukih bilo ni.                 Ukloniti bi pač lahko bilo." Niso znali bukvic brati,
Še veliko manj pisati;                      Sin pa reče: „Oče, glejte ,
Ker ni bilo še potrebnih šol            Bi učili prav nekdaj
V  naših lepih krajih tu okolj.          Mene bili mal° dete».
Zdaj ne bil bi tolovaj!
Pa še zdaj nekteri pravi:                 Hrast ne da se več ukloniti,
„V šolo treba ni hodit',                   Jez tud več ne spokoriti,
Šolo si doma napravi,                    Upij do nebes prelita kri,
Kdor če skrben kmetic bit.              Pod nogami že pekel gori! Kdor če priden bit' na sveti,
Tud' brez šole zna živeti;                Kajn nesrečna predpodoba
Drog, sekira, motika, plug             Mojega življenja je,
Je za kmeta vselej najboljši uk."     Oh! in strašna nja osoda
Tudi v peklu čaka me.
Kakšna hasen iz šole izvira,           Oče! oba sva tega kriva,
Le poslušaj, o kristjan!                   Prav je, oba da tud' goriva", —
Kamor koli človek se ozira,            Sin hudobni besno zagromi,
Bo povsod mu kruhek dan.              Sija morije mu z oči kipi. Kdor zna pisati in brati,
Moder vselej odgovor dati,              z <kzno roko sam zabode
Bo povsod obrajtan in spoznan,      ^°% očetu v srce.
Naj že pride v kteri koli stan.         Starišem vsem v strah naj bode,
Ki otr6k ne poduče,
Radi toraj, starši! otroke                 Vso puste jim trmo voljo,
Le pustite šolati,                              čas za vse je, le za šolo
Bodo vam njih pridne roke              Ga nikdar ni, in v grdo smet
Še pomoč v starosti.                         Zvrže se mladosti žlahni cvet. Kteri starši to mudijo,
V  šolo dece ne pustijo,                    Mvorebit mi kdo poreče: Vlomijo na starost sebi vrat,           „Sola tud' nič prida ni, Smo prepričani že večkrat.               Večkrat otrok v šolo teče,
Pa se niČ ne nauči."
Kaj se enkrat je zgodilo                  Al tud' ti trs obrezuješ
OČetu nekem, vam povem,              In vinograd obdeluješ,
Ki za šolo ni mu bilo,                     Vendar vsaki trsek ne rodi,
Da zgled bo staršem vsem!             Ravno tak v šoli se godi. Sin odraste po svoji volji,
Brez vseh naukov gre* okoli,           Ce je trsje tud opleto,
Oče sam ga tud' podučil ni,           Vendar se še prigodi,
Kaj pa zadnjič ž njim se prigodi?     če je tudi dobro leto.
Da vsak trsek ne rodi:
Se mladenČi razujzdani                    Al vselej tvoja ni krivica,
Med seboj pohujšajo,                        Če se posuši trtica;
Sin se s takimi seznani,                  Tak se učenikom tud' godi,
Večkrat tud se stepejo.                     Če tud' dobro vsak zmed njih uči. Doprinaša hudobije,
Zadnjič en'ga cel6 ubije,                 Včasi uima grozdje vzame,
Da med tolovaje odbeži                    Ce spomlad tud' ocveti,
In v divjosti kmal' jih prekosi.       Potlej prazen trst ostane,
In v jeseni grozdja ni;
Oče gre po nekem poti,                   Tak se v šoli zna zgoditi,
Kraj je zlo samoten bil,                   Šolar nauke tud' zgubiti
Roparji so prišli proti,                     Po tovarštvu slabih če ljudi
Znan mu ni nobeden bil.                 Zapeljati se poznej pusti.
*) Pesmico to sem v svojih mladih letih popevati slišal od ne-kega^prostega tkalca na visokih Pohorjih. Zatoraj jej, dragi bralci, ne očitajte, ako pogreškov najdete.
Naj vam bo priporočeno,                  Kar se človek v mladosti
Ljubi starši! prosim vas,                 K svojem pridu le nauči,
Tudi drugim je rečeno:                    S tem se tudi v starosti
Silno drag je šolski Čas!                  Mnogoteri preživi;
Učenike prav spoštujte,                    Če se z naukom mlad okinČas *
Sol nikar ne zaničujte;                     S tem za starost se podpiraš, Lepih naukov je  potreben vsak,     To, mladenči! k srcu si vzemite,
Naj je bogat ali siromak.                 To si tud' deklice zapomnite!