List 49. Z Dolenjskega, 8. dec. 1891. Več ko 20 let se bojujemo mi Slovenci na ustavni podlagi, sklicevaje se na člen 19. državne osnovne postave o splošnih državljanskih pravicah, za narodno ravno-pravnost, ki je vsem narodnim plemenom naše državne polovice tako razločno in slovesno zagotovljena ; ali do sedaj, kakor nam kaže žalostna resnica, le z neznatnim uspehom. Nehote se moramo vprašati, kaj je vzrok, in kje je zadržek, da se nam naše narodne pravice vkljub vsemu našemu prizadevanju nikakor nočejo uresničiti. Nekteri so včasih mislili, da omenjeni člen 19. ni popolen, ter da potrebuje še posebnih zvršilnih določil, predno stopi v popolno moč. Ali vsa dosedanja praksa, bodisi vladna, bodisi državnega ali upravnega sodišča, dokazuje nasprotno; namreč, da je ta člen popolnoma brez vsake omejitve v moči, ter, da se je treba vsem javnim oblastvom po njem ravnati. Pa saj vidimo vsak čas, kako pridno se naši ministri sklicujejo na ta člen, kadar je treba pri nas na pr. v I/ubljani, ali v Kočevji, ali kjer si bodi, varovati narodne pravice kaki nemški manjšini. In kdo bi hotel dvomiti, da kar velja za Nemce, velja ravno tako za nas Slovence. Le ko bi se hotela kaka izjema narediti od pravila (člena 19), kakor je na pr. Scharfichmidov predlog na korist nemškega državnega jezika, morala bi biti zato posebna, z dvotretjinsko večino sklenjena postava. Sicer bi morebiti res dobro bilo, ko bi se s posebno postavo določilo, kdaj in koliko sme drugi deželni jezik biti učni predmet, da bi se enkrat v tem oz*ru samovolji nam nasprotnih oblastev postavila trdna meja. Zakaj se torej to, kar se v narodnem oziru tako radovoljno priznava Nemcem, Lahom in tudi Poljakom, tako trdovratno krati nam Slovencem, ter Slovanom na * Moravskem, Šlezkem in deloma tudi še na Češkem. Komaj se bomo motili, ako odgovora na to iščemo v zgodovini avstrijske države. Znano je, kako je bila Avstrija več stoletji z nemškim cesarstvom zvezana, ter so bili avstrijski vladarji ob enem tudi nemški cesarji. In ko je bil 1. 1804 cesar Franc prisiljen odložiti nemško cesarsko krono, ter je razglasil Avstrijo za samostojno cesarstvo, naredila se je potem, ko je bil Napoleon I. premagan, tako imenovana nemška zveza, v kateri je imela spet Avstrija prvo besedo. Še-le po pruskih zmagah 1. 1866 odločila se je Avstrija popolnoma od Nemčije, ktera se je potem po zmagah nad Francozi 1. 1870 oklicala zopet za cesarstvo, ali zdaj pod Hohenzollersko dinastijo. To je sicer zares bila korenita in bistvena prememba. Zdaj naša država z Nemčijo nima nobene državnopravne zveze več; ona je od nje popolnoma neodvisna, popolnoma sama svoja. Zdaj bi naši državniki lahko mislili samo na svoje avstrijske narode, ter skušali te zadovoliti. Ali vsa podoba je, da so misli naših višjih krogov še vedno v Nemčijo nazaj obrnjene in prav to utegne krivo biti, da se skuša Avstriji ali vsaj deželam, ki so bile v nekdanji nemški zvezi, ohraniti še na dalje kolikor mogoče nemško lice, in če že ne druzega, vsaj od zunaj nekaka nemška barva. V tem mišlenji, skoraj ni dvombe, iskati ji glavni uzrok, da se sme vkljub državni ustavi ponemčevanje nadaljevati po čeških in slovenskih pokrajinah; to mi-šlenje višjih krogov bi rekel, daje potem podporo in pogum vsem tistim Nemcem, ki delajo brez ozira na obstoječe postave, po Bismarkovem geslu, da je moč več, ko pravica, čez Cehe in Slovence nemški most do Adrije. Kako bi bilo drugače mogoče, da bi na pr. nemški „Schulverein," začet in podpiran od Berolina, v toliki milosti bil pri naših ministrih m naših cesarskih namestnikih, ali kako bi si upal drugač naš naučni minister tako očitno po robu postaviti se ustavnim določbam, ki zagotavljajo narodno ravnopravnost. V omenjenem mišlenji vplivnih krogov nam bo torej iskati glavnega zadržka nezvršene narodne ravnopravnosti; ne pa, kakor nekteri mislijo, v neprimernem vedenji ali slabi taktiki naših državnih poslancev. Ti naj počenjajo, kar hote; naj delajo marljivo in ognjevito, kakor hote; dokler od zgoraL^ ne zaveje ugodueji veter, imeli bodo v narodnih rečice; 388 le malo uspeha. Ali kako bi se dosegel nam ugoden preobrat? Kako in s kterimi sredstvi bi se dalo premočiti omenjeno mišljenje vplivnih višjih krogov? Morebiti nam bodo v tem oziru najbolj pomagale prihodnje zgodovinske dogodbe — neizprosna logika dejstev. Zgodovina, kakor uči skušnja, ne stoji mirno in kamor vzame mah, v tisto mer sili neprenehoma naprej. Mnogim Nemcem, kakor vemo, narodno zjedinjenje ne zdi se še dovršeno. Tudi v naši državi prikazujejo se sem fer tja znamenja Germanije irredente, in vnanji Nemci bi se že zdaj radi v naše notranje zadeve mešali več, ko je dobro. Nevarnosti, ki nastane iz tega teženja za neodvisnost naše države, pa naši državniki ne bodo odpravili s tem, da Nemce v eno mer le boškajo, ampak le s tem da se vzbude temu teženju nasprotne moči, ki se bodo hotele in mogle odločno mu upirati. Djanski dogodki, tega se ne smemo nadjati, odpro s časoma tudi našim državnikom oči, kolike vrednosti da so na severu Čehi, na jugu Slovenci in Hrvati za samostojni neodvisni obstanek Avstrije proti nemški in laški irredenti, ter da je njih raznarodovanje naravnost greh proti državi in naši slavni dinastiji, da se pa to čim preje zgodi, naj skušajo pripomoči naši politiki s previdnim, zmernim, premišljenim ravnanjem. Dosedanja vsikdar neomahljiva zvestoba slovenskega naroda do države in dinastije jim je trdno stojalo. In zraven je za nas neprecenljive vrednosti zveza z nemškimi konservativci. Ti zdaj odločno priznavajo pravo avstrijsko načelo narodne ravnoprav-nosti, oni so zvesti Avstrijci in bodo kot dobri katoli-čani vselej nasprotniki protestantovske prusko - nemške nadvlade. Zato jih mora poštevati vsaka prava avstrijska vlada, ter so oni najbolj sposobni vplivati na višje kroge v nam ugodnem pomenu. Gotovo te važne okoliščine tudi naši mlajši politiki ne bodo prezirali. Da bodo pa tudi naši češki bratje, kteri so, če ravno mnogo bolj utrjeni, v enakem političnem položaju, hodili z nami isto pot, smemo se nadjati in skorej ni dvombe Zraven pa sami ne smemo nikdar nehati z vso odločnostjo tirjati, da se ustava spolniije tudi nam Slovencem, kakor Nemcem, Lahom in drugim.