LETNIK LXVIX • LETO 2021 ŠTEVILKA 1-2 • ISSN 0353-7455 POUČEVANJA KOŠARKE V GIMNAZIJAH POŠKODBE PRI NOGOMETU, ODBOJKI IN PLESU PRILOGA TELESNA DEJAVNOST V OBDOBJU EPIDEMIJE COVID-19 VADBA Z BREMENI PRI VZDRŽLJIVOSTNIH ŠPOR- TNIKIH UČINKOVITOST VADBE OLIM- PIJSKEGA DVIGANJA UTEŽI E-ŠPORT - NOVA ŠPORTNA PANOGA? TELESNA DEJAVNOST NOSEČ- NIC REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA NAVODILA ZA AVTORJE ČLANKOV Uredništvo revije ŠPORT objavlja le izvirna, še neobjavljena strokovna dela in zgoščene predstavitve raziskav. Prispevki, ki jih objavljamo v slovenščini, morajo biti napisani jedrnato in strokovno ter jezikovno neo- porečno. Izvleček v slovenščini in angleščini naj v največ 200 besedah vsebinsko povzema pomembnejše dele članka (namen, metodo, rezultate). Za prevod izvlečka v angleščino poskrbi avtor sam. Prispevke lektoriramo. Recenziramo raziskovalne, na željo avtorja pa tudi druge članke. Rokopisov in slik ne vračamo. Avtor mora oddati prispevek na naslov uredništva v elektronski obliki, s širokim razmakom (1.5 vrstice) in 3 cm širokim levim in desnim robom. Izdelan mora biti v programu MS WORD in shranjen na ustreznem elektronskem mediju ali poslan po elektronski pošti na naslov: revija.sport@fsp.uni-lj.si. Prva stran članka naj vsebuje ime avtorja, naslov članka, naslov ustanove, kjer je bilo delo objavljeno. Če je delo skupinsko, naj bodo navedeni ustrezni podatki za vse avtorje. V nadaljevanju navedite korespondenčnega avtorja (v kolikor je avtorjev več je običajno to prvi avtor) in njegovo ime in priimek, naziv, naslov stalnega prebiva- lišča, naslov zaposlitve, telefon in elektronski naslov. Prva stran naj vsebuje tudi naslednjo izjavo »Spodaj podpisana (ime in priimek) potrjujem, da je predloženo besedilo v celoti moje avtorsko delo in še ni bilo objavljeno oz. ni v postopku objave v drugih publikacijah«. Če je avtorjev več, zgornjo izjavo v imenu celotne skupine avtorjev napiše in podpiše prvi avtor. V nadaljevanju (na drugi strani) sledijo: kratek izvleček in ključne besede (v slovenščini in angleščini), besedilo članka in literatura. Pri znanstvenih člankih besedilo sestavljajo naslednja poglavja, ki niso oštevilčena: uvod, metode, rezultati, razlaga, zaključek in literatura. Tabele in slike vključite v besedilo. Če so izdelane ločeno od besedila, je potrebno z zaporedno številko označiti njihov položaj v besedilu. Oblikovanje, označevanje in oštevilčenje slik in tabel, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (American Psychological Association). K članku je potrebno obvezno priložiti fotografijo (portret) prvega avtorja in foto- grafijo, ki se tematsko nanaša na vsebino članka (pazite na ustrezno ločljivost!). Pri slednji je potrebno navesti tudi avtorja ali vir. Citati morajo biti označeni tako, da se v oklepaju navede priimek oz. priimke avtorjev in letnica izida vira iz katerega se navaja citat. Na koncu sestavka je zbra- na literatura po abecedi priimkov prvih avtorjev. Citiranje med besedilom in navajanje virov na koncu besedila, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (www.apastyle.org). Prispevkov v katerih avtorji žalijo in diskreditirajo druge avtorje ne bomo objavili. Uredništvo si pridržuje pravico, da prekine določeno polemiko, ko ta preide na osebno raven in/ali ne prispeva več k razjasnjevanju vprašanj, ki so pomemb- na za športno stroko in znanost. V tej številki revije so recenzirani naslednji članki: Lovro Fižuleto, Frane Erčulj – Analiza poučevanja košarke v slovenskih gimnazijah; Liza Jovičevič, Matej Tušak – Vpliv telesne dejavnosti na izvršilne funkcije pri otrocih z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo; Jerneja Premelč, Vedran Hadžić – Telesna zmogljivost ljudi s srčnim spodbujevalnikom; Miha Ferk, Vedran Hadžić, Tim Kambič – Povezanost med parame- tri jakosti in poškodbami spodnjih okončin v vrhunskem nogometu; Petra Zaletel, Daša Pruš – Poškodbe v slovenskem plesu – analiza in primerjava različnih plesnih zvrsti; Janez Pustovrh – Stota obletnica prvega državnega prvenstva v smučanju; Lucija Kovač, Petra Prevc, Katja Tomažin – Integracija vadbenih postaj za ravnotežje v bivalno okolje starejših; Tinka Leskovec, Katja Tomažini, Živa Majcen Rošker, Jer- nej Rošker – Uporaba pupilometrije za vrednotenje intenzivnosti ravnotežnih nalog; Ana Florjančič, Tine Sattler – Povezanost med obremenitvami in pojavnostjo poškodb v času odbojkarske sezone; Milan Čoh, Matej Sečnik, Brane Širok, Jurij Gostiša – Spremembe kinematičnih in kinetičnih parametrov tekaškega koraka v vetrovniku; Bojan Jošt – Vpliv navora na izražanje izometrične odrivne moči smučarjev skakalcev; Fatmir Misimi, Jernej Kapus – Uporaba plavalnih očal in dihalke pri plavalnih začetnikih, ki nimajo izrazitega strahu pred vodo; Sara Rojnik, Goran Vučković – Postavitev nog pri udarcih v odvisno- sti od lokacije udarca pri vrhunskih igralcih skvoša; Darjan Spudić, Nejc Bončina, Sara Besal, Janez Vodičar – Veljavnost in zanesljivost protokola merjenja moči sukalk ramen na namensko izdelani izometrični upornici; Monika Zoroja, Polona Palma, Urška Puh – Vpliv vadbe z vidnimi dražljaji na reakcijski čas pri športnikih – sistematični pregled literature; Jernej Rošker, Mihaela Valič – Strategije vidnega zaznava- nja vrhunskih in mladih igralcev tenisa med vračanjem servisa; Petra Zaletel, K. Drole, K. M. Kukovica, L. Zmajšek, D. Pruš, Matej Tušak – Vpliv programa vadbe po metodi »Feldenkrais for Business« na psihič- no stanje zaposlenih v delovni organizaciji; Darjan Spudić, Aljaž Markič, Izabela Lužnik, Samo Rauter – Vrednotenje odnosa sila-hitrost-moč s skoki z dodatnimi bremeni pri kolesarjih; Urša Svetek, Nejc Šara- bon – Razvrščanje gibalnih kompetenc in temeljnih gibalnih veščin; Jernej Rojc, Tine Sattler – Ugotavljanje nekaterih telesnih obremenitev članov slovenske odbojkarske reprezentance; Matic Sašek, Nina Pore- doš, Nejc Šarabon – Učinkovitost vadbe olimpijskega dviganja uteži: sistematični pregled literature z meta analizo; Gregor Starc, Janko Strel, Marjeta Kovač, Bojan Leskošek, Maroje Sorić, Gregor Jurak – Upad gibalne učinkovitosti in naraščanje debelosti slovenskih otrok po epidemiji COVID-19; Tjaša Ocvirk, Marjeta Kovač, Gregor Jurak – Vpliv omejitev gibanja za obvladovanje širjenja virusa SARS-CoV-2 na 24-urno gibalno vedenje in telesno zmogljivost otrok in mladostnikov; Kaja Meh, Shawnda A. Morrison, Vedrana Sember in Gregor Jurak – Spremembe v 24-urnem gibalnem vedenju slovenskih najstnikov v času izo- lacijskih ukrepov ob prvem valu epidemije COVID-19; Nina Istenič,Janko Strel, Jaka Strel – Ostani doma, migaj doma: priložnosti in izzivi videovadb na daljavo v času izrednih razmer; Evelin Colja, Jerneja Hor- vat, Tim Kambič – Vpliv epidemije COVID-19 na telesno dejavnost in splošno počutje pri rekreativno telesno dejavnih odraslih; Jaka Kuraj, Maja Dolenc – Razlike v izboru prostočasne športne dejavnosti pred epidemijo COVID-19 v Sloveniji in med njo; Neja Markelj – Vključevanje čuječnosti v športno vzgojo pri poučevanju na daljavo; Petra Rankel – Prek ciljev aerobne vadbe do zdravega življenjskega sloga med šolanjem na daljavo; Ana Šuštaršič, Mateja Videmšek in Lea Železnik – Vpliv preventivnih ukrepov za preprečevanje širjenja COVID-19 na telesno dejavnost študentov Fakultete za šport; Ana Šuštaršič, Mateja Videmšek in Lea Železnik – Življenjski slog študentov Fakultete za šport pred karanteno in med njo; Neja Markelj, Žan Luca Potočnik, Gregor Jurak, Marjeta Kovač – Pouk predmeta šport na daljavo skozi oči študentov Fakultete za šport med opravljanjem praktičnega pedagoškega usposabljanja. Revija izhaja od 1949 – 1957 z imenom VODNIK, od 1958 – 1961 LJUDSKI ŠPORT, od 1962 – 1989 TELESNA KULTURA, od 1990 naprej ŠPORT Izdajatelja: Fakulteta za šport v Ljubljani, Olimpijski komite Slovenije – Združe nje športnih zvez Revije je vključena v mednarodni bibliografski bazi SPORTDiscus in SIRC Založnik: Fakulteta za šport Uredniški odbor: dr. Frane Erčulj (glavni in odgo vorni urednik), dr. Aleš Filipčič, dr. Vedran Hadžič, dr. Matej Majerič, dr. Tomaž Pavlin, mag. Peter Škerlj, dr. Janez Vodičar Uredništvo: Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01/520-77-00, Faks: 01/520 77 30, E-pošta: revija.sport@fsp.uni-lj.si, Internet: http://www.fsp.uni-lj.si/rsport Naročniška razmerja: Alenka Štuhec, Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01 520 77 52, Faks: 01 520 77 50, E-pošta: zaloznistvo@fsp.uni-lj.si Letna naročnina 25 €, Posamezna številka (dvojna) je 15 € (v ceno je vključen 9,5 % DDV), TR: 01100-6030708477, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana Lektoriranje: Špela Križ Oblikovna zasnova: Mojca Jakopič; Računalniški prelom: FLORIN d.o.o.; Tisk: Tiskarna PRESENT d.o.o. V letu 2021 revija izhaja s finančno pomočjo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji in Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Slika na naslovnici – Foto: Rok Vertič Center za vseživljenjsko učenje Fakultete za šport LETNIK LXVIX • LETO 2021 ŠTEVILKA 1-2 • ISSN 0353-7455 POUČEVANJA KOŠARKE V GIMNAZIJAH POŠKODBE PRI NOGOMETU, ODBOJKI IN PLESU PRILOGA TELESNA DEJAVNOST V OBDOBJU EPIDEMIJE COVID-19 VADBA Z BREMENI PRI VZDRŽLJIVOSTNIH ŠPORTNIKIH UČINKOVITOST VADBE OLIMPIJSKEGA DVIGANJA UTEŽI E-ŠPORT – NOVA ŠPORTNA PANOGA? TELESNA DEJAVNOST NOSEČNIC REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA 1 Kazalo uvodnik / leading article 3 Vedran Hadžić – Spoštovane bralke in spoštovani bralci revije Šport / Dear readers of the Sport journal aktualno / current topic 5 Jernej Pisk – Ali je e-šport nova športna panoga? Razmislek o športnosti e-športov / Are esports a real sport? Rethinking the essence of sport and esport 14 Boštjan Jakše, Barbara Jakše – Celosten pristop k polnovredni rastlinski prehrani / A comprehensive approach to a whole-food, plant-based diet športna vzgoja / sports education 23 Luka Dobovičnik, Marjeta Kovač – Transformativni pedagoški pristop pri ocenjevanju športne vzgoje / Transformative pedagogical approach to assessing physical education 30 Lovro Fižuleto, Frane Erčulj – Analiza poučevanja košarke v slovenskih gimnazijah / Analysis of teaching basketball in slovenian grammar schools iz prakse za prakso / from practice for practice 36 Jernej Pleša, Blaž Kuzmič, Tim Podlogar – Vadba z bremeni pri vzdržljivostnih športnikih / Resistance training for endurance athletes 43 Miran Kondrič, Xiaopeng Zhang, Dandan Xiao, Yaodong Gu – Od otroške igre do naslova svetovnega in olimpijskega prvaka – namizni tenis na Kitajskem / From the children‘s game to the title of World and Olympic champion - Table Tennis in China športna terminologija / sports terminology 47 Silvo Kristan – Paberki iz terminološke beležnice / Highlights from the terminology notes športna psihologija / psichology of sports 52 Liza Jovičevič, Matej Tušak – Vpliv telesne dejavnosti na izvršilne funkcije pri otrocih z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo / Effects of physical activity on executive functions in children with attention deficit hyperactivity disorder šport in zdravje / sport and health 58 Jerneja Premelč, Vedran Hadžić – Telesna zmogljivost ljudi s srčnim spodbujevalnikom / Physical ability of patients with a pacemaker 63 Miha Ferk, Vedran Hadžić, Tim Kambič – Povezanost med parametri jakosti in poškodbami spodnjih okončin v vrhunskem nogometu / The associations between strength parameters and lower limb injury prevalence in elite football 69 Petra Zaletel, Daša Pruš – Poškodbe v slovenskem plesu – analiza in primerjava različnih plesnih zvrsti / Injuries in Slovenian dance - analysis and comparison of different dance disciplines 76 Saša Ogrizović, Matej Majerič – Vadbena sredstva za preventivo pred poškodbami za košarkarje na vozičkih / Injury prevention exercise for wheelchair basketball players 82 Mateja Videmšek, Vedran Hadžić, Damir Karpljuk, Ana Šuštaršič – Telesna dejavnost nosečnic / Physical activity of pregnant women zgodovina športa / history of sports 90 Janez Pustovrh – Stota obletnica prvega državnega prvenstva v smučanju / Hundredth anniversary of the first national skiing championship dogodki čas / time events 95 Miran Kondrič, Xiaopeng Zhang – 50 let »ping pong diplomacije« / 50 years of »Ping Pong Diplomacy« 98 In memoriam: NIKO SLANA / In memoriam: NIKO SLANA osebnosti slovenskega športa / personalities of slovenian sports 100 Dr. Herman Berčič je dopolnil 80 let / Dr Herman Berčič turns eighty nove knjige / new books 102 Znanost o metu na koš – Frane Erčulj, Vinko Zovko strokovna in znanstvena srečanja / expert and scientific meetings 104 Herman Berčič – 15. Kongres športa za vse in jubilej kongresov športne rekreacije / The 15th sport for all congress and the jubilee of sport recreation congresses glas mladih / young experts 113 Lucija Kovač, Petra Prevc, Katja Tomažin – Integracija vadbenih postaj za ravnotežje v bivalno okolje starejših / Integration of balance training stations in living environment of elderly 120 Tinka Leskovec, Katja Tomažini, Živa Majcen Rošker, Jernej Rošker – Uporaba pupilometrije za vrednotenje intenzivnosti ravnotežnih nalog / Use of pupilometry to evaluate the intensity of balance tasks 127 Ana Florjančič, Tine Sattler – Povezanost med obremenitvami in pojavnostjo poškodb v času odbojkarske sezone / The relationship between loads and injuries during the volleyball season raziskovalna dejavnost / research work 131 Milan Čoh, Matej Sečnik, Brane Širok, Jurij Gostiša – Spremembe kinematičnih in kinetičnih parametrov tekaškega koraka v vetrovniku / The changes in biokinetic parameters of the running stride in a wind tunnel 142 Bojan Jošt – Vpliv navora na izražanje izometrične odrivne moči smučarjev skakalcev / The impact of torque on the expression of isometric take-off power of ski jumpers 151 Fatmir Misimi, Jernej Kapus – Uporaba plavalnih očal in dihalke pri plavalnih začetnikih, ki nimajo izrazitega strahu pred vodo / The usage of googles and snorkel at non- swimmers without fear of water 2 158 Sara Rojnik, Goran Vučković – Postavitev nog pri udarcih v odvisnosti od lokacije udarca pri vrhunskih igralcih skvoša / Positioning of legs during ball strikes, depending on a stroke location, in elite squash players 166 Darjan Spudić, Nejc Bončina, Sara Besal, Janez Vodičar – Veljavnost in zanesljivost protokola merjenja moči sukalk ramen na namensko izdelani izometrični upornici / Validity and reliability of isometric shoulder rotation strength assessment using a custom-made isometric device 173 Monika Zoroja, Polona Palma, Urška Puh – Vpliv vadbe z vidnimi dražljaji na reakcijski čas pri športnikih – sistematični pregled literature / The effects of visual training on reaction time in athletes – systematic literature review 179 Jernej Rošker, Mihaela Valič – Strategije vidnega zaznavanja vrhunskih in mladih igralcev tenisa med vračanjem servisa / Visual search strategies in elite and junior tennis players during serve return 187 Petra Zaletel, K. Drole, K. M. Kukovica, L. Zmajšek, D. Pruš, Matej Tušak – Vpliv programa vadbe po metodi »Feldenkrais for Business« na psihično stanje zaposlenih v delovni organizaciji / The influence of the training method "Feldenkrais for Business" on the mental state of employees in the work organization 193 Darjan Spudić, Aljaž Markič, Izabela Lužnik, Samo Rauter – Vrednotenje odnosa sila-hitrost-moč s skoki z dodatnimi bremeni pri kolesarjih / Evaluation of force-velocity- power profile with additional weights in cycling 200 Urša Svetek, Nejc Šarabon – Razvrščanje gibalnih kompetenc in temeljnih gibalnih veščin / Classification of motor competence and fundamental motor skills 206 Jernej Rojc, Tine Sattler – Ugotavljanje nekaterih telesnih obremenitev članov slovenske odbojkarske reprezentance / Determination of some loads in slovenian men‘s volleyball team 211 Matic Sašek, Nina Poredoš, Nejc Šarabon – Učinkovitost vadbe olimpijskega dviganja uteži: sistematični pregled literature z meta analizo / The effectiveness of Olympic weightlifting training: a systematic review of the literature with meta-analysis PRILOGA: Telesna dejavnost v obdobju epidemije COVID-19 / SUPLEMENT: Physical activity during the Covid-19 epidemics 223 Gregor Starc, Janko Strel, Marjeta Kovač, Bojan Leskošek, Maroje Sorić, Gregor Jurak – Upad gibalne učinkovitosti in naraščanje debelosti slovenskih otrok po epidemiji COVID-19 / Decline in the physical efficiency and increase the obesity in Slovenian children during the COVID-19 epidemic 233 Tjaša Ocvirk, Marjeta Kovač, Gregor Jurak – Vpliv omejitev gibanja za obvladovanje širjenja virusa SARS-CoV-2 na 24-urno gibalno vedenje in telesno zmogljivost otrok in mladostnikov / The impact of movement restriction to control the spread of SARS-CoV-2 virus on 24-hour movement behaviour and physical fitness of children and adolescents 241 Žan Luca Potočnik, Kaja Meh, Marjeta Kovač, Gregor Starc, Bojan Leskošek, Gregor Jurak – Dejavnosti raziskovalne skupine SLOfit med epidemijo COVID-19 / Activities of the slofit research group during the covid-19 pandemic 251 Kaja Meh, Shawnda A. Morrison, Vedrana Sember in Gregor Jurak – Spremembe v 24-urnem gibalnem vedenju slovenskih najstnikov v času izolacijskih ukrepov ob prvem valu epidemije COVID-19 / Changes in the 24-hour movement behaviour of slovene teenagers during first wave of the covid-19 pandemic 257 Nina Istenič,Janko Strel, Jaka Strel – Ostani doma, migaj doma: priložnosti in izzivi videovadb na daljavo v času izrednih razmer / Stay at home, exercise at home: opportunities and challenges of online video workout during emergency crisis 262 Dorjana Zerbo Šporin, Marina Dobnik, Žiga Kozinc, Nastja Podrekar Loredan, Nejc Šarabon – Spletno orodje PKMO: priložnost za spodbujanje telesne dejavnosti in zdravega delovnega okolja tudi v času epidemije COVID-19 / PKMO online tool: promote physical activity and healthy work environment during the COVID-19 epidemic 267 Matej Majerič – Sem »IN«, zdravo ŽIVIM! – intervencijski program za spodbujanje zdravega življenjskega sloga in ohranjanje gibalne učinkovitosti med COVID-19 / I am IN, I live HEALTHY! - an intervention program for promoting healthy lifestyle and maintaining physical efficiency during COVID-19 275 Evelin Colja, Jerneja Horvat, Tim Kambič – Vpliv epidemije COVID-19 na telesno dejavnost in splošno počutje pri rekreativno telesno dejavnih odraslih / The impact of the Covid-19 epidemic on physical activity and general well-being among recreational physically active adults 281 Jaka Kuraj, Maja Dolenc – Razlike v izboru prostočasne športne dejavnosti pred epidemijo COVID-19 v Sloveniji in med njo / Differences in selection of leisure time sport activity in Slovenia before and during epidemic COVID-19 in Slovenia 288 Neja Markelj – Vključevanje čuječnosti v športno vzgojo pri poučevanju na daljavo / Integrating Mindfulness into PE in Distance Learning 296 Petra Rankel – Prek ciljev aerobne vadbe do zdravega življenjskega sloga med šolanjem na daljavo / Developing a healthy lifestyle through aerobic exercise goals during distance learning 304 Ana Šuštaršič, Mateja Videmšek in Lea Železnik – Vpliv preventivnih ukrepov za preprečevanje širjenja COVID-19 na telesno dejavnost študentov Fakultete za šport / The influence of preventive measures to prevent the spread of Covid-19 on physical activity of students of the Faculty of Sports 309 Ana Šuštaršič, Mateja Videmšek in Lea Železnik – Življenjski slog študentov Fakultete za šport pred karanteno in med njo / Lifestyle among students of the Faculty of Sports before and during quarantine 316 Joca Zurc – Gibalna aktivnost študentov v povezavi z njihovim duševnim počutjem v prvem valu epidemije Covid-19 / Physical Activity of University Students in Correlation with their Mental Well-being in the First Wave of the COVID-19 Epidemic 323 Luka Kejžar, Marina Dobnik, Matic Sašek, Nejc Šarabon – Športna dejavnost Univerze na Primorskem – Šport UP v času epidemije COVID-19 / Sports activities of University of Primorska – Sport UP during COVID-19 328 Metka Jerman Šenica – Športna dejavnost študentk in študentov Filozofske fakultete v času epidemije / Sport activity of students of the Faculty of Arts during the epidemics 333 Primož Pori, Peter Novak, Luka Žvižej, Rok Ivančič, Blaž Sendelbah, Miha Pantelič, Klemen Luzar – Organizacija in vsebina telesne vadbe na daljavo z mlajšimi starostnimi kategorijami Rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško v obdobju drugega vala epidemije COVID-19 / Organisation and content of online physical activity with young age categories of the Celje Pivovarna Laško Handball Club during the second wave of the Covid-19 epidemics 341 Matic Sirnik, Frane Erčulj – Poučevanje košarkarskih vsebin v osnovnošolskem in gimnazijskem programu v času povečane možnosti za okužbo z virusom COVID-19 / The teaching of basketball content in primary school and grammar school curricula duringthe coronavirus period 347 Neja Markelj, Žan Luca Potočnik, Gregor Jurak, Marjeta Kovač – Pouk predmeta šport na daljavo skozi oči študentov Fakultete za šport med opravljanjem praktičnega pedagoškega usposabljanja / Distance learning at pe through the eyes of the students of the faculty of sport during practical pedagogical training 355 Vesna Loborec, Mateja Videmšek – Športni turizem po pandemiji COVID-19 / Sports tourism after the COVID-19 pandemic uvodnik 3 Vedran Hadžić Spoštovane bralke in spoštovani bralci revije Šport Leto 2020 bi moralo biti olimpijsko leto, vendar je bilo po mnogo- čem posebno in so bile poletne olimpijske igre v Tokiu odpoveda- ne zaradi pandemije novega koronavirusa. Če ostanemo na kratko na Japonskem in se dotaknemo njihove priznane športne blagovne znamke ASICS, si lahko postavimo vprašanje, ali sploh vemo, da je znamka akronim starega latinskega reka Anima sana in corpore sano ali Zdrav duh v zdravem telesu. Na Fakulteti za šport menimo, da je danes, ko se ves svet spopada s problematiko pandemije, ta rek še toliko pomembnejši. Namreč, redna telesna vadba, telesna dejavnost, šport močno pripomorejo h krepitvi imunskega sistema posameznika ter zmanjšujejo obolev- nost, hkrati pa se tisti, ki zbolijo, lažje spopadajo z boleznijo in njenimi posledicami. Soočeni s spomladanskim in poznejšim jesenskim zapr- tjem družbe, ki sta pripomogli k zamejitvi nenadzorovanega širjenja bolezni, smo opozarjali, da moramo tudi v teh hudih časih ohraniti redno telesno dejavnost. Z različnimi prispevki v tiskanih, televizijskih, radijskih in spletnih medijih so naši študenti in učitelji vsakodnevno skrbeli za dobre in kakovostne vadbene nasvete. Pri tem družbeno koristnem poslanstvu smo imeli pomoč tudi vrhunskih športnikov, ki so ob ustavitvi treningov in tekmovanj tokrat nekoliko drugače po- vezovali in povezali slovenski narod. Upamo si trditi, da je slovenski šport eden najboljših produktov slovenske družbe, in ponosni smo, da smo s svojim znanjem in stalno strokovno podporo vedno bili del te uspešne športne zgodbe. Škoda bi bilo, da vsega znanja, ki ga premoremo, ne bi znali uporabiti, ne samo za doseganje športnih rezultatov, temveč tudi za izboljšanje zdravja posameznika. In prav tu se vrnemo k tistemu, kar so spodbujala že sokolska društva na Slovenskem – zdravemu duhu v zdravem telesu. Če zdravje in vadbo resnično razumemo kot vrednoto, nam ne bo težko meriti in oce- 4 njevati kakovosti naše družbe, ne samo s številom kolajn na velikih tekmovanjih, temveč tudi s številom redno in zadostno telesno dejavnih posameznikov. Obdobje pandemije nam je prineslo tudi povečanje števila ur zaslonskega časa, povečano količino se- denja in na splošno dvig že tako žgoče telesne nedejavnosti, saj slovenski zdravstveni letopis za leto 2018 navaja, da je telesno nedejavnih kar 44 % prebivalcev, z nekoliko višjim deležem nedejavnih žensk v primerjavi z moškimi. Čeprav upravičeno lahko rečemo, da je telesna nedejavnost kajenje 21. stoletja, se moramo zavedati, da vendarle gre za spremenljiv dejavnik tveganja. Škodljive posledice osmih ur telesne nedejavnosti zaradi denimo izobraževanja ali službe lahko izničimo z uro zmerno do visoko intenzivne vadbe. Ravno zaradi tega je v korona času vloga naših diplomantov zelo velika, hkrati pa so prav vsi športni pedagogi, športni trenerji in kineziologi pred velikim izzivom, kako v spremenjenih okoliščinah vendarle voditi vadbo in doseči tako fiziološke kot tudi psihosocialne učinke športa. Tokratna tematska priloga revije Šport naslavlja prav to problematiko – predstavlja posledice teh dogodkov na gibalne sposobnosti in gibalne navade otrok, mladostnikov in študentov ter opisuje, kako smo se spopadali z nastalo situacijo. Premaknimo stanje duha, tako da premaknemo telo in ga poženemo v gibanje. Ko bo telo v gibanju, bo skrbelo, da bo aktiven in poln tudi duh. Prav o tej harmoniji govori rek Zdrav duh v zdravem telesu, saj je življenje sprememba. S tem v mislih dobesedno zakorakajmo, tecimo, kolesarimo, plavajmo, športajmo v prihajajočem popandemičnem obdobju. Če kdaj, je prav v teh časih treba verjeti in zaupati znanosti, ki nesporno pravi, da vse prej našteto izboljša biološke, psihološke in socialne kazalnike zdravja. Ob tem ne pozabimo niti na kakovosten spanec in predvsem kakovostno prehrano, ki bosta poskrbela za optimalno okrevanje in regeneracijo po vadbi. Upamo, da vas bomo s tokratno številko spodbudili k aktivnemu, telesne dejavnosti polnemu življenju, ki bo prispevalo k zmanjšanju posledic stresa, anksioznosti in depresije, ki danes pestijo celotno družbo. Ko boste utrujeni in brez energije, se uprite televiziji, računalniku, pametnim telefonom in fotelju. Izberite gibanje, pojdite na sprehod, začutite naravo, plezajte, preskakujte kolebnico ali plešite. Vsak korak, ki ga boste naredili namesto minute sedenja, bo korak v pravo smer in bo korak, ki šteje. Želim vam prijetno branje. aktualno 5 Are esports a real sport? Rethinking the essence of sport and esport Abstract With the development of digital information technologies, there has been an extraordinary boom in the competitive gaming of computer games. These were given the name esports more than a decade ago, as it is supposed to be a new sport. The best players are professionals who train and compete within their teams. The physical, mental and tactical preparation for the compe- titions is done by coaches and other experts who closely analyze the tactics of the opponents. The competitions are watched by crowds of fans, and millions of euros are turned over in the very drive of esports competitions. In short, esports are reminiscent of classic sports in many ways. We have already heard about the successes of Slovenian esports athletes in the daily sports reports on RTV Slovenia. Domestic and international esports federations are striving to include esports in the programs of major sports competitions, such as the Olympic Games. On the other hand, many have doubts about whether esports can really be equated with other sports. These and other issues excite the world of sport, and stimulate reflection on both sides. Last but not least, the answer to this question determines whether students should also encounter esports in school physical education, and whether esports should be included in the educational program of the Faculty of Sports. In this paper we highlight various aspects and point out the similarities and some significant differences between sport and esports. Key words: sport, esport, philosophy, physical education, olympic games Izvleček Z razvojem digitalnih informacijskih tehnologij je prišlo do izjemnega razmaha tekmovalnega igranja računalniških iger. Te so si pred dobrim desetletjem nadele ime e-šport, saj naj bi šlo za novo športno panogo. Najboljši igralci so profesio- nalci, ki trenirajo in tekmujejo znotraj svojih ekip. Za fizično, psihično in taktično pripravo na tekmovanja skrbijo trenerji in drugi strokovnjaki, ki natančno analizirajo taktiko svojih nasprotnikov. Tekmovanja spremljajo množice navijačev, v samem pogonu e-športnih tekmovanj pa se obračajo milijo- ni evrov. Skratka, e-športi v marsičem spominjajo na klasične športe. O uspehih slovenskih e-športnikov smo že lahko po- slušali pri dnevnih športnih poročilih na RTV Slovenija, do- mače in mednarodne e-športne zveze pa si prizadevajo za vključitev e-športov v programe velikih športnih tekmovanj, kot so olimpijske igre. A na drugi strani se mnogim pojavlja- jo dvomi o tem, ali je e-športe v resnici mogoče izenačiti z ostalimi športi. Ta in druga vprašanja vznemirjajo svet športa ter spodbujajo razmisleke. Nenazadnje je od odgovora na to vprašanje odvisno, ali bi se pri šolski športni vzgoji učenci morali srečati tudi z e-športi in ali bi e-športe morali vklju- čiti v izobraževalni program Fakultete za šport. V prispevku izpostavimo različne vidike ter pokažemo na podobnosti in nekatere bistvene razlike med športom in e-športom. Ključne besede: šport, e-šport, filozofija, športna vzgoja, olimpij- ske igre Jernej Pisk Ali je e-šport nova športna panoga? Razmislek o športnosti e-športov https://worldofs.com/a-quick-look-at-esports-for-bettors-online/ 6 „Uvod Večina strokovnjakov iz sveta športa se je še do nedavnega ob omembi e-športov zgolj nasmehnila in zamahnila z roko, češ to že ni pravi šport. A ko to intuitivno neskla- dnost tekmovalnega igranja računalniških iger s klasično razumljenim športom po- skušamo preveriti in utemeljiti, hitro pride do težav. Na prvi pogled očitne razlike med eno in drugo dejavnostjo začnejo bledeti, ko dejavnosti natančneje primerjamo med seboj. Rok Gumzelj, slovenski strokovnjak za področje e-športa, o tem pove: »Po- dobnost z običajnim športom je v tem, da gre tudi tu za tekmovanje, merimo, kdo je boljši v izvajanju naloge, opravljanju izziva. Enako kot pri športu – kdo bo prej dal gol, kdo bo prej osvojil nasprotnikovo polje. Po- dobnosti so tudi v tem, da ima tekmovanje pritisk, od igralcev zahteva koncentracijo, znanje, sposobnost sodelovanja, mentalno pripravljenost. Pri tem imata vlogo tako ta- lent kot pripravljenost za treniranje.« (Zavr- tanik, 2020) E-športne igre so hkrati dovolj preproste in razumljive, da jih lahko igrata dva otroka, obenem pa omogočajo mojstr- stvo, ki so ga sposobni le nekateri, podob- no kot je to npr. pri nogometu. Obstajajo ekipe, s trenerji, psihologi, fizioterapevti… V pripravah na tekmovanje si e-športniki in njihovi trenerji ogledujejo posnetke igranja nasprotnih ekip in igralcev, ter analizirajo njihovo tehniko in taktiko. Je torej e-šport mogoče razumeti kot novo športno pano- go? „E-šport kot šport Kaj sploh je e-šport in kdo naj bi bili »ga- merji« (SPID, 2021), kot se poimenujejo igral- ci sami? E-športna zveza Slovenije e-šport opredeli tako: »E-šport (tudi elektronski šport, tekmovalno igričarstvo in profe- sionalno igričarstvo) je krovni izraz, ki se uporablja za opis tekmovanja v videoi- grah med poklicnimi igralci. Igralci nava- dno pripadajo določenemu moštvu ali športni organizaciji, ki jih sponzorirajo različna podjetja. … Prevladujoči organi- zacijski model e-športa je osredotočen na tekmovanja, ki si jih lahko navijači ogleda- jo v živo ali pa preko živega prenosa na različnih spletnih medijih (npr. Twitch.tv ali Youtube), obenem pa profesionalni ko- mentatorji poskrbijo za lažje sledenje igri.« (2021) Podobno tudi Mednarodna e-špor- tna federacija (International Esport Federa- tion, 2021) e-šport opredeli kot »tekmovalni šport, kjer igralci uporabljajo svoje fizične in mentalne sposobnosti za tekmovanje v različnih igrah v virtualnem elektronskem okolju.« In nadaljuje: »E-šport sicer ni »oči- tna« telesna dejavnost, kot so to tradicio- nalni športi, vendar se ujema z vsemi špor- tnimi merili, ki jih določajo mednarodni standardi. V e-športu lahko sodeluje vsak, uspejo pa le tisti, ki so nadarjeni z izrednim talentom ter predani trdemu delu.« V javnem diskurzu so se e-športi že vzpo- stavili kot nova športna panoga in s tem del tekmovalnega športa (Rosell Llorens, 2017), čeprav javna razprava o tem vpraša- nju še zdaleč ni zaključena (Parry, 2019). V e-športih vsaka računalniška igra, v kateri se tekmuje, velja za svojo športno disci- plino. Obstajajo tekmovanja od nižjih do višjih ravni, vse do državnih in svetovnih prvenstev. Organizirana tekmovanja v e- -športu so se razvila v močno industrijo, ki jo spremlja na milijone gledalcev. Svetovna prvenstva v igri League of Legends (LoL) v ZDA že dosegajo večjo gledanost kot finale lige NBA in NHL. Najboljši e-športniki imajo status super zvezdnikov. Kyle Giesdorf, ki je leta 2019 osvojil mednarodno tekmovanje v priljubljeni igri Fortnite, je postal najbolje plačani posamični zmagovalec v e-športih, saj je za zmago dobil 2,7 milijona evrov, kar je več, kot je tedaj za zmago v Wimbledonu dobil teniški igralec Novak Đoković. Time Magazine je med 100 najvplivnejših ljudi na svetu uvrstil tudi e-športnika »Ninja« (Tyler Blevins), igralca igre Fortnite. Je eden najboljših v tej igri, njegovo igranje pa spremlja milijone mladih po vsem svetu. Je sodobna pop ikona, primerljiva z velikimi imeni iz sveta glasbe in športa (Smith-Sc- huster, 2019). Ker so e-športi izredno prilju- bljeni posebej med mladimi, je razumljivo, zakaj se je začel zanje resno zanimati tudi Mednarodni olimpijski komite. Populacija med 21 in 35 letom starosti je tista, ki v e- -športu prednjači, saj ima sama izkušnjo z igranjem računalniških iger in zato lažje prepozna kvalitete odličnosti v igranju dru- gega igralca (Conn, 2016). A mnogim se predstava človeka, ki ure in ure presedi pred računalniškim zaslonom, igrajoč računalniške igre, zdi vse prej kot primer vrhunskega športnika. Še več, ta- kšne računalniške navdušence si pogosto stereotipno predstavljamo kot pravo na- sprotje športnikov. Zato stališča o tem, ali je e-šport »pravi« šport in bi ga zato bilo potrebno uvrstiti tudi na program (pole- tnih ali zimskih?) olimpijskih iger, ostajajo deljena. Na eni strani imamo goreče za- govorniki športnosti e-športa, na drugi njihove nasprotnike. Zagovorniki e-športa kot športa se radi sklicujejo na zelo splošne definicije športa, kot jo na primer navaja Oxford English Dictionary (2021): »Šport je dejavnost, ki vključuje telesni napor in spre- tnosti, v katerih tekmujejo posamezniki ali ekipe eden proti drugemu za zabavo.« Ob takšni definiciji športa ni težko prepoznati ne samo v igranju računalniških video iger, pač pa tudi v marsikateri drugi dejavnosti, npr. v gasilskih tekmovanjih, ki pa ne spa- dajo v družino športov. Na osnovi takšne definicije sta tudi Kane in Spradley (2017) napisala vpliven članek o e-športu kot pra- vem športu. V njem dokazujeta, da je (1) na osnovi fizioloških raziskav tudi v e-športih lahko prisotna zmerno intenzivna telesna dejavnost; (2) da igranje računalniških iger zahteva od igralcev določene spretnosti in veščine, ki se jih pridobi in razvija z vajo. Zato tudi v e-športih ločimo med amaterji in profesionalci – ne zgolj na osnovi plači- la za igranje, pač pa glede na sposobnosti igralcev in število doseženih zmag; (3) Od začetnih tekmovanj za zabavo so se tek- movanja v e-športih razvila v množične turnirje od lokalnega do svetovnega ni- voja, z ogromnimi denarnimi nagradami. Med seboj pa tekmujejo tako posamezniki kot ekipe. Za uspeh v e-športih so potrebne visoko razvite motorične sposobnosti, še pose- bej fina motorika rok in prstov, koordina- cija oko-roka ter lokalna vzdržljivost. Da bi dosegli vrhunske sposobnosti, je tudi v e-športu potreben sistematičen trening. Anzeljc (2020) npr. pojasni: »Tudi e-šport je šport, zato ker prav tako moraš trenirati po 10, 12 ur na dan, rabiš neko disciplino, rabiš trening in rabiš talent.« Vse to seve- da drži, a vse to človek potrebuje tudi za uspešno igranje glasbenih inštrumentov, šaha, risanja in mnogih drugih dejavnosti, ki jih ne uvrščamo med športe. Poleg tega je za uspeh v e-športu potrebno razviti igri specifično taktično mišljenje. In nena- zadnje, med e-športno aktivnostjo igralci opažajo povečano porabo kalorij pri igral- cih. Na psihološki ravni morajo e-športniki biti zmožni vzdržati visoko stopnjo pozor- nosti in sprejemati pomembne odločitve v časovni stiski (Kane in Spradley, 2017). Podobno kot pri športu gre tudi v e-športu za »prostovoljni poskus premagati nepo- trebne ovire« (Suits, 2020, str. 42) - izzivi, ki si jih zadamo, niso nujni za fizično preživetje človeka. Zadamo si jih ljudje sami, ter nato uživamo, ko jih premagujemo. aktualno 7 Nekatere države (npr. Južna Koreja, ZDA) so začele igralcem e-športov podeljevati statuse športnika, ter jim, tako kot špor- tnikom, omogočila posebne državljanske vize. Večina ameriških univerz je po vzoru športnih ekip že ustanovila svoje e-športne ekipe, za katere ponujajo tudi štipendije. Profesionalni igralci video iger lahko za bi- vanje v ZDA dobijo vizo P-1, prav tako kot vrhunski športniki. Vprašanje, ki se nam za- stavi, je, ali to v resnici zadošča za uvrstitev e-športov v družino športov? Na slovenski spletni stani Siol.net so aprila 2020 ob član- ku z naslovom »Bo igranje videoiger nekoč olimpijski šport? Poletni ali zimski?« (Kavčič, 2020) izvedli spletno anketo, ali je e-šport sploh šport. Od 270 oddanih glasov jih je 160 (59%) na vprašanje odgovorilo z DA, 110 (41%) pa z NE. Tudi nacionalna RTV Slo- venija je že začela e-športe uvrščati med »preostale« športe (Golob, 2020). Zanimivo je, da e-šport nekako sledi ra- zvoju športa tudi po zastopanosti obeh spolov v njem. V e-športih je razmerje med moškimi in ženskami približno ¾ proti ¼ v prid moškim. Kaj je vzrok temu, je zaenkrat še težko reči. Nekateri so prepričani, da gre za podobnost z začetki modernega špor- ta na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko so v športu prevladovali moški, ženske pa so le počasi in s težavo povečevale zastopanost na športnih tekmovanjih. Zdi pa se, da so e-športi pravzaprav idealen »šport«, kjer bi lahko odpravili ločene kategorije po spolu, saj zaradi specifičnosti e-športov razlike v fizičnih sposobnostih, npr. v moči, tu ne igrajo tako pomembne vloge kot pri večini preostalih športov. „Začetki in razvoj e-športa Za prvo e-športno tekmovanje velja tek- movanje v igranju računalniške igre Space- war!, ki se je zgodilo leta 1972 (Larch, 2019). Od takrat se je tekmovalno igranje računal- niških iger razvijalo vzporedno z razvojem računalniške tehnologije, ki predstavlja bi- stveni pogoj možnosti obstoja e-športov kot takih. Spraševanje o tem, ali tekmoval- no igranje računalniških iger spada v kate- gorijo športa, se je pričelo leta 1999, ko se je ustanovila zveza Online Game Association (OGA) na Akademiji športa v Londonu (An- zeljc, 2016, str. 6). Že ob ustanovitvi zveze so napovedovali, da bo e-šport v priho- dnosti predvajan na TV tako, kot je predva- jan šport. To se je tudi zgodilo. Prvič naj bi bilo e-športno tekmovanje predvajano na športnem TV kanalu aprila leta 2015, in sicer na Ameriškem športnem kanalu ESPN2, ki je predvajal zaključek turnirja v igri Heroes of the Dorm. Že prej pa je bilo mogoče e- -športe redno spremljati v živo prek različ- nih spletnih strani. Po svetu naj bi bilo že okrog 1,5 milijarde igralcev video iger (Kržišnik, 2020), v Slove- niji pa organizatorji iger ocenjujejo število občasnih igralcev na skoraj 700.000, kar 40.000 pa naj bi bilo potencialnih e-špor- tnikov (Zavrtanik, 2020). E-športne organi- zacije po vsem svetu vzpostavljajo stike z ministrstvi pristojnimi za šport, kot tudi z Mednarodnim olimpijskim komitejem. Tako je že leta 2018 e-šport bil prvič vključeni v program športnih tekmovanj pod okriljem Mednarodnega olimpijskega komiteja, in sicer na Azijskih igrah. Čeprav so napove- dovali, da naj bi bil na Azijskih igrah 2022 že polnopravni član športov, ki se borijo za medalje (Graham, 2017), so pozneje e-špor- te izključili iz programa iger 2022. Razlog naj bi bil odsotnost skupne krovne med- narodne e-športne organizacije (Lozano, 2019). Veliko vprašanj odpira tudi prisotnost e-športov na OI v Parizu 2024. Zaenkrat kaže, da bodo e-športi prisotni »na nek na- čin«. Kaj to pomeni, ni povsem jasno. Jasno pa je, da se MOK nagiba k temu, da bi vklju- čil virtualne simulacije klasičnih športov, kot so FIFA, Pro Evolution Soccer, NBA 2K in po- dobne, ne pa iger, ki niso povezane s športi (Morgan, 2019). Predsednik MOKa Thomas Bach je večkrat javno izjavil, da »tako ime- novane igre ubijanja«, ki promovirajo nasi- lje in diskriminacijo, ne morejo postati del olimpijskih iger (Esports ‚too violent‘ to be included in Olympics, 2018). Kar 85% vseh e-športov naj bi vsebovalo nasilje.Pri tem gre za zanimiv paradoks: veliko več fizičnih poškodb zaradi nasilja je v športu, medtem ko ti načeloma ne spodbujajo k nasilju in nimajo namena poškodovati ali celo ubiti nasprotnika. Na drugi strani pa imamo e- -športe, ki so polni nasilja (nasilni prizori, streljanja nasprotnika…), a v fizični stvar- nosti zgolj zaradi nasilja nasprotnika v igri/ tekmi ni bil še nihče neposredno fizično poškodovan. Odsotnost enotne mednarodne e-špor- tne organizacije je eden od razlogov za oklevanje MOKa pri sprejemu e-športov v progam olimpijskih iger. Podobno je bilo tudi v Sloveniji: na isti dan, 18. maja 2020, sta nastali dve nacionalni e-športni orga- nizaciji: E-športna zveza Slovenije (EŠZS) in Slovenska e-športna zveza (SEZ). Po nekaj mesecih boja za prevlado se je SEZ uma- knila. EŠZS pa je decembra 2020 izvedla prve kvalifikacije za 1. državno prvenstvo Slovenije v e-športih. V marcu 2021 pa smo že dobili prve državne prvake. E-športna zveza Slovenije je od septembra 2020 vklju- čena v International Esport Federation, no- vembra 2020 pa je bila sprejeta še v drugo pomembno mednarodno e-športno orga- nizacijo Global Esports Federation. Zdi se, da je e-šport pomemben za »stare«, klasične športne organizacije predvsem zaradi dveh razlogov: mladih in denarja. Slovenski poznavalec e-športov Sergej Hvala tako meni: »Če se bodo e-športi uvr- stili na Olimpijske igre, bo to zaradi denarja. Namreč, tako bi lahko pritegnili populacije mladih.« (E-šport 2, 2018) Po vzoru neka- terih tujih nogometnih zvez in klubov je k e-športom že pristopila tudi Nogometna zveza Slovenije s programom postani eRe- prezentant. Pripravili so izbor tekmovalcev, ki so slovensko virtualno nogometno re- prezentanco zastopali na evropskem pr- venstvu v nogometni simulaciji eFootball Pro Evolution Soccer 2020, ki je potekala pod okriljem UEFE. Tekmovanje UEFA eEURO 2020 se je zaključilo 24. maja 2020. V finalu sta nastopili ereprezentanci Srbije in Italije. Zmagala je Italija z 3:1 in s tem postala prva zmagovalka eEuropean Championship. Hr- vaška je prišla do četrtfinala, Slovenija pa je obstala v kvalifikacijah (UEFA eEURO 2020, 2020). „Problem definicije in poimenovanja e-športa Vprašanje definicije športa je ključno za presojanje, ali je neka dejavnost šport ali ne. Pri tem lahko zavzamemo relativistično stališče ter vprašanje zvržemo kot brez- predmetno. E-šport je šport pač zato, ker so ga nekateri tako poimenovali, takšno poimenovanje te dejavnosti pa se je oči- tno prijelo tudi med ljudmi. Nenazadnje se je razumevanje športa tudi v preteklosti spreminjalo, pomislimo npr. na zavračanje profesionalnih športnikov – »delavcev«, ki so tekmovalni s »pravimi« amaterskimi športniki. Podobno je npr. glede nogome- ta, ki je sprva (v Angliji) pomenil tekmova- nje dveh vasi med seboj, kar ima malo sku- pnega z današnjim nogometom. Podoben problem imamo tudi v umetnosti: to, kar se nam danes predstavlja kot umetnost, je v marsičem daleč stran od tega, kar so kot umetnost razumeli naši predniki. 8 Na drugi strani pa se zdi relativizem ne- sprejemljiv, saj nam onemogoča, da bi o čem koherentno razmišljali: če ni razlik med stvarmi, če je vse lahko vse, potem takšno spraševanje nima smisla. A vendar, kot bomo pokazali, obstajajo določene značilnosti tega, kar razumemo kot šport in tega, kar se imenuje e-šport. Nenazadnje tudi v e-športih že govorijo o »tradicional- nih« ali »starih« e-športih (igranje iger na preprostih električnih konzolah, kot smo jih poznali v 80. in začetku 90. letih prejšnjega stoletja, brez povezovanja različnih igralcev prek računalniških omrežij) in o »sodobnih« e-športih, z vso računalniško infrastrukturo, profesionalnimi ekipami igralcev, njim po- svečenimi TV kanali in milijoni navijačev. Ali torej obstajajo meje športa? Najbrž se je mogoče strinjati, da vse mogoče člo- vekove dejavnosti niso šport. Nenazadnje mora država in športne institucije postaviti lastne meje, kaj sprejeti v družino športa in kaj ne, sicer bi tudi »Fakulteta za šport« bila »Fakulteta za vse«, kar ne spada pod kakšno drugo fakulteto. Neke meje torej obstajajo, čeprav so lahko precej nejasne, zgolj arbi- trarno ali institucionalno določene. Svet Evrope je v Športni listini šport opredelil tako: »‘Šport‘ pomeni vse oblike telesne de- javnosti, ki s priložnostno ali organizirano udeležbo želijo izraziti ali izboljšati telesno pripravljenost in duševno počutje, obliko- vati socialne odnose ali doseči rezultate na tekmovanjih na vseh ravneh.« (Council of Europe, 2001). Poudarek je torej na specifič- ni telesni dejavnosti, kako bistvena je ta za e-šport, bomo videli v nadaljevanju. Tudi sama jezikovna raba besed šport in e- -šport namiguje na to, da ti dve dejavnosti ne spadata v isti rod dejavnosti. Če si zade- vo pogledamo z vidika tvorjenja definicij,1 lahko rečemo, da se najbližji rod (genus proximus) športov »šport« razlikuje od naj- bližjega rodu e-športov »e-šport«. Ena in druga dejavnost namreč zavzameta svoj rod, svojo »genus proximus«. V primeru športov tako ne govorimo o »atletiki-špor- tu«, o »smučanju-športu«, o »nogometu- -športu« ipd., saj je jasno, da so to športne panoge s svojimi disciplinami. Govorimo pa o »e-športu«, to pomeni »elektronskem športu«, kar kaže na to, da e-šport ni ena izmed ostalih športnih panog, kamor se jo sicer rado uvršča. Prav tako v primeru e-športov ne govorimo o »League of Le- gends-e-športu«, o »FIFA-e-športu« ipd., 1Definicije tvorimo tako, da navedemo »najbližji rod« in »vrstno razliko« oz. latinsko »genus proxi- mus« in »differentia specifica«. saj gre v teh primerih za e-športne pano- ge in discipline. To nam kaže, da »šport« in »e-šport« tvorita različno skupino, različen rod aktivnosti. Ob tem velja opozoriti, da je slovenski je- zik precej bolj konservativen kot angleški, saj ima beseda »šport« v angleščini mno- go širše pomensko polje kot v slovenščini, zato jo v angleško govorečem svetu upo- rabljajo za marsikaj, čemur v slovenščini ne rečemo šport. Lov in ribolov sta »field sports«, tekmovanje petelinov je »blood sport«, jogging je »recreational sport«, šah in igre s kartami so »mind sports«, joga je »yoga-sport«, potem imamo še »motor- -sports«, »fitness sports«, »drone sports« (tekmovanje v letenju z radijsko vodeni- mi droni oz. kvadkopterji), pa tudi »virtual drone sports« (tekmovanje v računalniški simulaciji letenja z radijsko vodenimi droni) itd. Ko torej mi govorimo o športu, mislimo na »olimpijskim športom podobne športe«, torej tiste športe, ki bi vsaj teoretično lahko spadali na olimpijske igre, ne nujno, da so ti v program iger tudi dejansko vključeni. Nazadnje se velja vprašati, zakaj sploh poi- menovanje e-šport, če pa bi preprosto lah- ko ostali pri tekmovanju v igranju računal- niških iger, za kar v resnici gre? Zakaj se je v poimenovanje te dejavnosti vrinila beseda šport? Obstaja mnogo človekovih dejavno- sti, v katerih tekmujemo, a zato temu še ne rečemo šport. Sergej Hvala, slovenski po- znavalec e-športa, je zato že leta 2018 dejal: »Pravi izraz ni e-šport, pravi izraz bi bil ‚e tekmovanje‘, ‚organizirano elektronsko tek- movanje‘. Vic ni v tem, da fizično nekaj de- laš, pač pa da je to početje organizirano kot šport. Na lokalni ravni imaš lige, turnirje na višji in najvišji ravni« (E-šport 2, 2018). Morda bi lahko enega od razlogov za takšno poi- menovanje našli v splošni pozitivni podobi športa v družbi: šport prispeva k bio-psiho- -socialnemu razvoju človeka, šport je zdrav, šport deluje vzgojno, razvija kreposti itd. A poimenovanje e-šport se je že zakoreninilo in ni pričakovati, da bi se spremenilo. „Parryjeva definicija športa in e-šport Angleški filozof športa Jim Parry velja za enega bolj prepoznavnih nasprotnikov uvrščanja e-športa med športe. Prepričan je, da se je prav zaradi nejasne definici- je športa lahko igranje računalniških iger predstavilo in uveljavilo kot nekakšna špor- tna aktivnost. Zato se sam poda v koncep- tualno analizo pojma šport. Kot poudari, nekaj ne more biti šport že samo zato, ker temu nekdo reče šport. Zanimajo nas torej logično nujni pogoji, ki jih mora izpolnje- vati neka dejavnost, da jo lahko uvrstimo med »olimpijskim podobne« športe, kot jih opredeli sam. Parry izpostavi šest kriterijev: »Prvič, biti mora človekova aktivnost. Živali se lahko igrajo, toda to ni šport. Drugič, biti mora fizična aktivnost – fizični elementi so ključni za samo aktivnost kot tudi za rezul- tat aktivnosti. Tretjič, ključna za uspeh je fizična spretnost, veščina. Četrtič, vsi športi so tekmovanja in petič, določeni so s pravi- li. Končno, športi so institucionalizirani tako na nacionalni kot na mednarodni ravni. Če sedaj vse združimo, dobimo definicijo športa kot institucionaliziranega, s pravili določenega tekmovanja človeških fizičnih spretnosti. S temi značilnostmi športa do- bimo tudi razločevalni kriterije, kaj šport ni. To lahko povzamemo: človek (ne živali), fizično (ne šah), spretnost (ne jogging), tek- movanje (ne pohodništvo), določeno s pra- vili (ne prosto gibanje v naravi), institucio- nalizirano (ne hula-hop).« (Parry, 2019, str. 4) Poglejmo si podrobneje, kaj naj bi po Par- ryju določalo »olimpijskim podobne« špor- te: (1) Človek: Čeprav živali in stroji včasih sodelujejo v športnih tekmovanjih, pa si živali ne organizirajo športnih tekmovanj, prav tako tudi stroji (računalniki) ne. Pri tem gre za vprašanje stopnje človeškega vplivanja na dogajanje. Zato so določena konjeniška tekmovanja šport, dirke psov pa ne. Prav tako je šport jadranje, medtem ko moto športi niso v programu OI. V primeru Formule 1 gre lahko celo za več tekmovanj obenem: najboljših dirkačev in najboljših konstruktorjev. Vprašanje pa je, ali je naj- boljši dirkač res najboljši voznik ali le voz- nik najboljšega avtomobila. Zato tudi bitke robotov (Robot Wars), v katerem se v areni borijo roboti, ki so jih skonstruirale skupine ljudi, ki z njimi tudi daljinsko upravljajo, niso šport. (2) Fizičnost: šah ni šport, saj lahko namesto mene nekdo drug premika figu- rice, pa še vedno jaz igram šah. Prav tako sam premik figurice ni bistven (lahko igram brez šahovnice in figuric, pa je to še vedno šah). Na drugi strani pa se nam lahko pojavi ugovor, da morda tudi streljanje ni šport. Toda streljanje zahteva več kot zgolj pritisk na petelina. Zahteva usklajeno dejavnost celega telesa, ravnotežje, nadzor na diha- njem in ustrezno držo orožja. (3) Veščine, spretnosti: Te je mogoče pridobiti z vajo, treningom, na osnovi predobstoječega talenta. (4) Tekmovalnost: po Parryju so vsi športi tekmovalni (ang. contest). Torej gre aktualno 9 za soočenje različnih oseb, ki se odzivajo druga na drugo. Če dejavnost ni tekmoval- na v tem smislu, ni šport. Zato planinstvo, gorništvo ali alpinizem niso šport, čeprav gre lahko pri njih za občasno tekmovalnost med različnimi alpinisti. A pri teh dejavno- stih je glavni izziv, ki ga pred njih postavi gora, ne tekma z drugimi. Gre za individu- alni preizkus (ang. test), pri čemer se narava aktivno ne odziva na poteze hribolazca. (5) Določene s pravili: zato jogging ni šport. (6) Institucionalizacija: Obstajajo pravila in športne institucije, ki jih postavljajo. Kako e-športi ustrezajo omenjenim krite- rijem? (1) E-športi niso človeški na način športov. Interakcija med tekmovalci ni fizič- na, pač pa digitalna in virtualna, na računal- niškem zaslonu, kjer se borijo »predstavni- ki« fizični igralcev, ki sedijo za računalniško tipkovnico. (2) Fizični napor je vsekakor prisoten pri e-športih, a na specifičen na- čin. Pri tem je pomembno razlikovati med dvema ravnema delovanja: med ravnjo povzročitve dejanja in ravnjo izvršitve ali izvedbe dejanja športnika, kjer pride do re- zultata. Digitalna narava računalniških iger nujno loči ti dve ravni, saj se raven povzro- čitve dejanja (pritiskanje tipk na tipkovnici v fizičnem svetu) loči od ravni izvršitve tega dejanja (računalniški program, z vizualnim prikazom na zaslonu). Pri športu ločitve teh dveh ravni ni, saj se tam, kjer športnik izvaja gibanje, dogaja tudi izvršitev gibanja – če vržem žogo na koš, bo na ravni fizičnega sveta to dejanje pripeljalo do izvršitve in dovršitve oziroma rezultata mojega deja- nja - žoga bo koš zadela ali pa ga zgreši- la. E-športom (računalniškim igram) torej manjka ta neposredna izvedba dejanj v fizičnem svetu. (3) Čeprav računalniške igre zahtevajo mnogo spretnosti in veščin, pa je vprašanje, ali jih to že uvršča med t. i. »olim- pijskim podobne« športe. Vsi športi res zahtevajo razvijanje in prikaz človekovih fi- zičnih spretnosti in veščin, vendar pa se vse človekove spretnosti in veščine ne uvršča- jo med športne spretnosti in veščine. Npr. igranje glasbenih inštrumentov zagotovo spada med človekove veščine, ki zahtevajo hitro, precizno in usklajeno gibanje, a ne spadajo med športne veščine. V olimpijskih športih gre za motorične veščine in spre- tnosti celotnega telesa, medtem ko so pri e-športih pomembne spretnosti in veščine zgolj dela telesa. (4) Glede tekmovalnosti e- -športov ni dvoma. (5 in 6) Pravila in institu- cionalizacija: Vsi športi in e-športi temeljijo na pravilih. Toda razlika je, kdo postavlja in ima oblast nad temi pravili. V športu so to športne organizacije, ki pa nimajo eksklu- zivne pravice nad športom – določen šport ni last neke športne zveze; košarka ni last košarkarske zveze. Na drugi strani pa gre pri e-športih za privatno last določene igre s strani računalniškega podjetja, ki je igro naredilo. To podjetje tudi določa vsa pra- vila igre ter s strani uporabnikov zahteva plačilo za njeno uporabo. Zaradi komerci- alne naravnanosti e-športa, ki relativno hi- tro posodablja ali menja svoje »discipline« (računalniške igre, v katerih se tekmuje, se menjajo glede na trenutno priljubljenost med igralci), je težko zagotoviti stalnost in primerljivost tekmovanj. Parry poda določene pomembne distink- cije, ki jih je vredno upoštevati pri presoji športov in e-športa, a tudi njegova defini- cija športa ima, tako kot vse ostale, določe- ne pomanjkljivosti (Turner, 2019). Tako kot obstaja množica različnih športov, obstaja tudi množica precej različnih e-športov, kar je pri presoji športnosti e-športov potreb- no upoštevati. „Raznolikost e-športov Ali so vse računalniške video igre že e- -športi? So tisti, ki občasno odigrajo kakšno računalniško igro, že e-športniki? E-športe se danes glede na tip igre večinoma deli v pet skupin: »Med najpogostejše zvrsti videoiger, povezanih z e-športom, spada- jo realno-časovne strategije (npr. StarCraft II), pretepaške igre (npr. Street Fighter IV), športne videoigre (npr. FIFA), prvoosebne strelske igre (npr. Counter-Strike: Global Of- fensive ali CS:GO) in večigralske bojne are- ne MOBA (npr. League of Legends ali LoL). E-šport vključuje individualno (StarCraft II) in ekipno (CS:GO) tekmovanje z nasprotni- kom v skladu s posebnim sklopom pravil.« (E-športna zveza Slovenije, 2021) Takoj lahko opazimo, da vseh e-športov ne gre metati v isti koš, saj se stopnja nji- hove podobnost s športom lahko precej razlikuje. Na prvi pogled so športu najbolj podobne virtualne simulacije različnih športov, saj gre za igranje športa, le da gre za simulacijo, ki se dogaja v virtualnem sve- tu. A tudi med njimi je mogoče prepoznati velike razlike že na osnovni motorične rav- ni, ki se zahteva od igralcev. Če primerjamo virtualno simulacijo dirkanja z avtomobili (npr. F1) in e-nogomet (FIFA), lahko opazi- mo, da je vožnja avtomobila v e-dirkalniku z vidika motoričnih zahtev igralca precej podobna vožnji pravega avtomobila, saj so vmesniki (sedež, volan, pedala) narejeni po zgledu pravega dirkalnika, medtem kot pri e-nogometu temu ni tako. Če se od nogo- metaša na zelenici zahteva veliko gibanja in raznolike motorične sposobnosti, pa e- -igralec nogometa ne potrebuje drugega kot hitre prste, saj se vse dogaja sede, prek tipkovnice in miške. Računalniške simulaci- je, ki jih sicer v znanosti s pridom uporablja- mo za napovedovanje rezultatov fizičnih eksperimentov (npr. jedrskih reakcij), se v primeru e-nogometa izkažejo za povsem neuporabne: še tako dobro obvladanje ra- čunalniške igre nogometa nam ne bo nič povedalo o sposobnostih nekega igralca na pravem nogometnem igrišču. So pa si- mulacije lahko učinkovite in koristne na ne- katerih področjih, npr. dobra računalniška simulacija vožnje avtomobila lahko dopri- nese k uspešni vožnji pravega avtomobila. Nenazadnje simulatorje vožnje letal že dol- go uspešno uporabljalo kot pripomoček pri šolanju pilotov. A tudi tu ni pilota, ki bi se zadovoljil z letenjem na simulatorju. Pravo letenje, pravi šport je vendarle nekaj drugega kot še tako dobra simulacija. O podobnosti med vožnjo pravega dirkal- nega avtomobila in virtualno simulacijo je rally voznica Špela Brezic, ki tekmuje tudi v e-rallyju, povedala: »Razlika je zame kar velika, je pa sama izkušnja odvisna tudi od opreme za digitalno dirkanje. V osnovi so volan, stopalke in reakcije enake kot v real- nosti, občutek pa je definitivno drugačen. Verjetno bi bili tisti, ki smo prevozili digital- no prvenstvo, v živo na teh preizkušnjah zagotovo počasnejši ter previdnejši, da res pridemo do konca. Je pa res, da je idealna linija povsod enaka, pa naj bo to virtualni ali realni svet« (Intervju s Špelo Brezic, 2021). Četudi se motorične akcije v osnovi ne raz- likujejo, saj zahtevajo podobno gibanje rok in nog, pa se zelo razlikuje okolje, v katerem se dogajata. V primeru e-športov se giba- nje dogaja znotraj vnaprej programirane- ga, standardiziranega in determiniranega okolja z omejenimi možnostmi nepričako- vanih sprememb, na katere se mora igralec odzvati. Na drugi strani pa izvedba gibanja v resničnem svetu predpostavlja neskonč- no možnosti nepričakovanih sprememb v okolju, ki od športnika/igralca zahteva od- zivanje na v vnaprej neznane situacije. To pa ne velja samo za športe na prostem, pač pa tudi za dvoranske športe, kjer se doga- jajo raznovrstne spremembe okolja, npr. nepredvidljivi odzivi navijačev ipd. Če imata virtualno dirkanje z avtomobili in simulacija nogometa na računalniku vsaj nekaj podobnosti s športom, pa večino tekmovanj v e-športu predstavljajo igre, ki nimajo vzporednic iz športnega sveta, saj 10 pri njih ne gre za elektronsko različico sicer obstoječega športa. Na drugi strani pa se športu še najbolj približa skupina video iger, ki od igralca zahteva gibanje celega telesa glede na navodila podana na raču- nalniškem zaslonu, npr. Dance dance revo- lution. Nekateri te igre poimenujejo »kine- tični e-športi« ali »fizično igričarstvo« (Parry, 2019, str. 11). Te od igralca v resnici zahteva- jo telesni napor in hitro koordinacijo udov celotnega telesa, a teh ne bomo našli med e-športnimi tekmovanji. Na koncu se je za- radi raznolikosti e-športov vsaj deloma mo- goče strinjati s Turnerjem (2019), ki je dejal, da je trenutno edini razumen odgovor na vprašanje »Ali so e-športi športi« drugo vprašanje: »O katerem e-športu govorite?«. „Fizično in digitalno, realno in virtualno Ne glede na vso raznolikost e-športov pa med njim in športom obstajajo še druge bistvene razlike. Povprečen posameznik bo kot prvo pomembno razliko navedel delež telesne aktivnosti, ki je v športu ključna, pri e-športih pa je izražena v manjši meri. Pre- poten in v posebna športna oblačila oble- čen športnik izgleda povsem drugače kot v kavbojke oblečen in za računalniški zaslon posajen e-športnik. To se med drugim kaže tudi v tem, da bi marsikateri športnik, ki za- radi fizičnih omejitev nastopa na paraolim- pijskih igrah, lahko brez hendikepa nastopal v e-športu. A tudi pri e-športu gre za fizične sposobnosti, zaradi česar so le-tega že za- čeli znanstveno proučevati tudi na nemški visoki šoli za šport (Esports Meets Science, 2021). Pomembna je specifična fina motori- ka, sestavljena iz velikega števila majhnih in hitrih gibov z do štiristo akcijami na minuto. Ta se povezuje s koordinacijo med očesom in gibanjem rok, sposobnostjo hitrega in natančnega zaznavanja dogajanja, ocenje- vanja situacije, velike koncentracije in hitre- ga reakcijskega časa. Če razširimo pogled na turnirje v e-športih, vidimo, da morajo tekmovalci odigrati mnogo tekem, kar tra- ja več ur, zato morajo razvijati vzdržljivost, kako ostati zbran in pripravljen čez celotno tekmovanje, saj že milisekunde in manjše napake lahko odločajo o zmagi ali porazu. A v tem se e-športi bistveno ne razlikujejo od nekaterih športov. Glavno razliko nakazuje predpona »e-«. Ta namreč ponazarja elektronsko naravo te dejavnosti. Brez elektrike in elektronike te dejavnosti ne bi obstajale, torej so omeje- ne na specifičen čas, sodobnost človeške zgodovine, ki je s tehnološkim razvojem omogočila pojav takšnih tekmovanj. To pa ne velja za športe. Čeprav je raznovrstna e-tehnologija danes močno prisotna tudi v športu, pa ne predstavlja njenega bi- stvenega dela, od katerega bi bil pogojen sam obstoj te dejavnosti. Raznovrstne ele- ktronske merilne naprave nam sicer lahko olajšajo prakticiranje teh dejavnosti in raz- ločevanje med boljšimi in slabšimi športni- mi nastopi, a niso njen nujni del. Tečemo, smučamo, skačemo, plezamo lahko tudi brez vsakršnih elektronikih naprav. Ob ele- ktričnem mrku bi se tekmovanje v športnih igrah brez težav nadaljevalo, kar pa ne velja za e-športe. Zanje je prisotnost elektrike in računalniške tehnologije nujni (ne pa še za- dostni) pogoj. Na drugi stani pa imamo človeka. Ta je za udejanjanje športov nujni (ne pa še zado- stni) pogoj, saj ni mogoče, da bi se šport (nogomet, tek, smučanje…) dogajal sam, brez človeka. Brez človeka športnih dejav- nosti pač ni (Pisk, 2019, str. 38), medtem ko za e-športe to ne velja nujno. V e-športnih »disciplinah« lahko brez težav nastopajo računalniki sami oz. računalniški programi, torej prisotnost človek med samim de- janjem ni nujni pogoj za e-šport. Še več, računalniški programi, ki uporabljajo pro- cesorsko moč računalnikov, so v izvajanju e-športnih dejavnosti celo veliko boljši (hi- trejši, natančnejši …) od človeških posame- znikov. V tem obstaja nekakšen »ontološki preskok« med športom in e-športi. Gre za preskok v načinu bivanja, obstajanja oziro- ma udejanja e-športa v primerjavi s špor- tom. Čeprav so lahko računalniki v e-športu boljši od ljudi, pa ne vedo, da igrajo, in niso veseli, če zmagajo, in ne razočarani, če v igri izgubijo. Ob tem velja opozoriti na razliko med ra- čunalniškim programom in robotom. Kot zapiše Podgoršek (2020): »Slednji deluje na princip zaznavanja in merjenja okolice, s pomočjo česar potem ugotovi, kaj mora storiti. V tem primeru dobi informacije iz fi- zičnega sveta, ki jih program obdela in jih ponovno pošlje v fizični svet. Računalnik oz. računalniški program pa za razliko od robota obdeluje nekaj, kar mu je že znano in zapisano v njemu razumljivi obliki, brez posrednikov v obliki senzorjev ali čutil. Za- radi tega lahko program opravlja z veliko hitrostjo, robotovo merjenje in procesiranje pa je v primerjavi s tem dokaj zamudno.« Pri e-športih gre za izvajanje računalniških programov, ki jih torej lahko igra računal- nik sam, brez zamudnega stika s fizičnim okoljem, zaradi česar je računalnik lahko uspešnejši od človeškega igralca e-športa, ki tega izvaja zgolj prek posrednikov – svo- jih čutil, miselnih procesov v možganih in lokomotornega aparata. E-športe bi lahko primerjali s šahom. Dobri šahisti lahko igrajo šah brez fizične šahov- nice in premikanja fizičnih figuric po njej, zgolj s pripovedovanjem pozicije svojih figur, zaradi česar šaha ne uvrščamo med športe. Šah lahko zato igrajo tudi računal- niki oz. programi, pri čemer so celo boljši od ljudi, šahu z računalnikom ničesar ne primanjkuje – vrši se po šahovskih pravilih, med dvema nasprotnikoma, s ciljem zma- gati. Šah je šah, ne glede na to, kdo ga igra. Še več: v šahu že obstajajo tekmovanja, v katerih se med seboj merijo različni šaho- vski programi in računalniki, česar v e-špor- tih zaenkrat še ni. Ker se danes večji del socialne interakcije dogaja na digitalni virtualni ravni, so ne- kateri prepričani, da virtualna narava e- -športov ni problem, pač pa zgolj korak v skladu s časom, v katerem živimo (Thiel in John, 2019). Uporaba elektronskih komuni- kacijskih kanalov prek mobilnih telefonov je našo komunikacijo v veliki meri prese- lila v digitalni svet, a je to še vedno prava komunikacija, saj je preko nje z uporabo čustvenčkov (emoji) mogoče izražati celo čustva. Zato naj bi med analogno in digi- talno človeško komunikacija ne bilo več prave razlike. Tudi prehod športa v virtu- alno digitalno sfero je zato nekaj pričako- vanega in normalnega. Vprašanje, ki si ga je ob tem vredno zastaviti, je, ali tudi e- -športniki svoje virtualne tekme doživljajo kot »pravo« športno dejavnost ali ne. A tudi tu nekatere raziskave kažejo, da uporaba virtualne (navidezne) roke deluje podobno kot prave roke ter da med njima ni bistvene razlike. Eksperiment, ki ga navajata Thiel in John (2019, str. 314), kaže, da virtualna oko- lja lahko doživljamo kot resnična, celo če se človek, ki v tem okolju deluje, dobro zaveda njegove virtualne narave. A ravno v resničnosti virtualnega in fizič- nega sveta se kaže naslednja pomembna razlika med športom in e-športom. Čeprav Turner trdi, da »je razlika med virtualno si- mulacijo in realnostjo sicer zanimiva, a za vprašanje ali je nekaj šport, irelavantna« (2019), pa nam praktična izkušnja ob neu- spelih poskusih in napakah v eni ali drugi sferi dejavnosti govori drugače. Ker se špor- ti dogajajo v fizični stvarnosti, so povezani z udarci in padci, ki povzročajo neposredno fizično bolečino telesu tekmovalcev sedaj aktualno 11 in v prihodnosti, ko je potrebno celjenje ran ali rehabilitacija. Športniki imajo samo eno življenje. Udarci ali padci v e-športnih igrah, celo izguba »življenja« v igri, pa ne boli in nima nobenih neposrednih posledic v obliki fizične bolečine na igralce e-športa. Igralci imajo v igri e-športa lahko celo več »življenj«. „E-šport, zdravje in problem zasvojenosti Tako kot v (vrhunskem) športu se tudi v e- -športu pojavljajo specifične poškodbe in bolezni kot posledica pretiranih obreme- nitev in prekomerne obrabe. A v javnosti velja prepričanje, da je šport zdrav, zaradi česar ga priporočajo strokovnjaki, države pa so ga pred stoletji vključile v svoj izo- braževalni sistem. Na drugi strani pa vzgoj- no-zdravstvenih razlogov za ukvarjanje z e-športom praktično ne srečamo. Otrok se ne spodbuja k igranju računalniških iger zato, da bi s tem pozitivno vplival na vzgo- jo mladega človeka ali da bi bil bolj (fizično) zdrav, da bi z e-športi kompenziral negativ- ne posledice sodobnega načina življenja. E-športi so v tem smislu del problema in ne rešitve. Igralci e-športa, ki 10 in več ur na dan pre- sedijo pred računalniškimi zasloni, pred- stavljajo posebej rizično skupino za svoje zdravje. Pri njih se pojavlja predvsem trajna izgorelost, ki bi jo lahko primerjali s poja- vom pretreniranosti, kot jo poznamo v športu. Poleg tega se pojavljajo e-športu lastne zdravstvene težave in poškodbe. Po raziskavi, ki jo so jo objavili ob spremljanju 65 e-športnikov, članov ameriških univer- zitetnih tekmovalnih ekip v e-športu, jih je 56% poročalo o utrujenost oči, 42% o bo- lečinah v vratu in hrbtu, 36% o bolečinah v zapestju in 32% o bolečinah v dlaneh, ob čemer se 40% anketiranih e-športnikov ob e-športu ni ukvarjalo z nobeno drugo te- lesno dejavnostjo (DiFrancisco-Donoghue, Balentine, Schmidt in Zwibel, 2019). Zanimivo in nekoliko paradoksalno ob vsem tem je, da e-športi, ki sami sebe radi uvrščajo med športe, kot kompenzacijo za pretiravanje v svoji dejavnosti priporočajo ukvarjanje s športom! V e-športih se ve- dno več časa posveča skrbi za trajnostno vzdržno dejavnost in promocijo zdravja med e-športniki, saj reakcijske sposobnosti z leti drastično upadejo. Zato so najboljši e-športniki večinoma stari do 26 let. E- -športne organizacije svojim tekmovalcem zato priporočajo: »Igralci, stari med 5 in 18 let, ki so zdravi, naj imajo vsak dan vsaj 60 minut fizične aktivnosti. Predlagamo aktiv- nosti, kot so npr. kolesarjenje, tek ali igranje skupinskih športov z žogo. Za fizično moč poskrbite vsaj trikrat na teden z vajami, kot so počepi, deska (planks) in sklece. Igralci, stari med 19 in 60 let, ki so zdravi, naj imajo vsaj dvakrat na teden vaje za moč in 20 do 30 minut dnevno fizične aktivnosti, kot je kolesarjenje ali tek.« (Igraj odgovorno, 2021) Poseben zdravstveni problem v e-športu predstavlja zasvojenost. Svetovna zdra- vstvena organizacija WHO je v svojo kla- sifikacijo bolezni leta 2018 uvrstila tudi »igralno motnjo« (»gaming disorder«, »vi- deo game addiction« ali »internet gaming disorder«). Simptomi te bolezni so neure- jeno spreminjanje razpoloženja, depresija, težave s socialnostjo in težave s spanjem. Ocenjuje se, da je med 1 in 9% vseh igral- cev, tako otrok kot odraslih trpi za to mo- tnjo, bolj pa je k temu nagnjena moška populacija, ki tudi sicer prevladuje med igralci video iger (Ratini, 2019). Na Kitaj- skem, kjer se število »gamerjev« približuje eni milijardi, se je s tem problemom že za- čelo ukvarjati javno zdravstvo, mladostnike, zasvojene z igranjem, pa zdravijo različnih vzgojnih ustanovah Tam naj bi bilo z video igrami zasvojenih od 3,5-5% vseh prebival- cev, kar je nekaj več kot v Severni Ameriki in Evropi, kjer naj bi bilo takšnih zasvojen- cev 2,5% (Hitier, 2020). Gumzelj je orisal ta problem na Slovenskem: »Ko imam težave, vezane na vrstnike, šolo, družinske razmere in nimam neke podpore, videoigre pred- stavljajo pobeg stran od življenjskih težav. Niti ni nujno, da gre za velike težave – mor- da zgolj pomanjkanje volje dela za šolo, za zgolj majhen pobeg. Ne gre več za zabavo ali potešitev potrebe po izzivih ali stikih, ampak videoigre postanejo distrakcija.« (Zavrtanik, 2020) Na drugi strani redko sli- šimo o zasvojenosti s športom. Čeprav se tudi med športnimi aktivnostmi sprošča endrofin, ki povzroča ugodje, pa je šport manj problematičen z vidika zasvojenosti, saj je dejavnost povezana z večjim fizičnim naporom in posledično bolečino in neu- godjem, zaradi česar je veliko težje pretira- vati v športni telesni aktivnosti, kot pa ždeti pred zaslonom. „Goljufanje in doping v športu in e-športu E-športi se od športa razlikujejo tudi po vlo- gi in načinu uveljavljanja pravil med igro. Za šport imajo pravila konstitutivno vlogo, saj po pravilih ločimo en šport od druge- ga. Za spoštovanje in uveljavljanje pravil na tekmovanju običajno skrbijo sodniki, lahko pa tudi športniki sami. Ker pravila v športu niso del izvedbe športa samega, pač pa so nekaj, kar športniki svobodno sprejme- jo zato, da je ta dejavnost sploh mogoča, lahko športniki ta pravila tudi kršijo ali jih dogovorno prilagajajo. S kršenjem pravil se sicer po določenih teorijah izključijo iz tega športa samega, a so svobodni, da to storijo. V e-športu pa je vloga pravil drugačna. Tudi tu imajo posamezne igre pravila, ki določajo cilj igre in način, kako je cilj dovo- ljeno doseči. Toda v nasprotju s športom e- -športniki nimajo takšne svobode v kršenju pravil. Pravila namreč niso nekaj zunanjega, kar lahko e-športnik spoštuje ali ne, pač pa so vprogramirana v samo igro, ter s tem tekmovalcem vnaprej onemogočajo pro- stovoljno kršenje le-teh. Rečeno drugače: osebna napaka, rumeni ali rdeči karton je nekaj, kar je v e-športu omejeno že z sa- mim računalniškim programom. Zato je tudi vloga sodnikov drugačna, saj progam sam skrbi za pravilen potek tekmovanja, prav tako pa se dosežene točke štejejo av- tomatično, programsko. Zato so načini go- ljufanja v e-športu drugačni kot v športu. Predvsem gre za predelave strojne in pro- gramske opreme, ki igralcu na nepošten način omogoča boljše igranje. Zato se že govori o nekakšnem »digitalnem dopingu« (Kržišnik, 2020). Ta je v nekaterih državah že zakonsko prepovedan, seveda pa takšnega dopinga ni mogoče odkriti z biološkimi dopinškimi kontrolami, kot jih poznamo v športu. A tudi klasični doping med e-špor- tniki ni nekaj neznanega, saj naj bi v odso- tnosti nadzora nad tekmovalci ti posegali predvsem po stimulansih (npr. modafinil) in beta blokerjih za boljšo koncentracijo, npr. Ritalinu. WADA e-športov zaenkrat še ne spremlja. Če pa bodo e-športi prišli na olimpijska tekmovanja, pa bi ravno to zara- di strogega dopinškega nadzora nad špor- tniki lahko pomenilo močan obrat v načinu delovanju e-športov samih (Holden, Kabu- rakis, Wall, 2019). „Problem institucij in zasebnega lastništva e-športov Danes nad športom bdijo različne športne institucije, od lokalnih društev do nacional- nih in mednarodnih panožnih zvez. Naloga teh je, da prirejajo in skrbijo za športna tek- 12 movanja ter za razvoj in promocijo športa. Toda za sam obstoj določenega športa in- stitucije niso bistvene, saj športi obstajajo tudi brez institucij. Pravzaprav so institucije posledica razvoja športa, kar je pripeljalo do potrebe po institucionalni organizaciji športa. Športi (tek, nogomet, plavanje…) se prav lahko dogajajo tudi brez nadreje- nih jim institucij. Športne institucije nimajo športa v lasti. Drugače pa je v primeru e-športov. Tu gre za različne računalniške programe, ki so plod razvoja zasebnih računalniških pod- jetij, ki te programe prodajajo. Za izvajanje določenega e-športa je zato potrebno ku- piti ustrezno licenco, računalniški program, ki nam šele omogoča, da ta e-šport izva- jamo. Ker gre zaradi zasebnega lastništva e-športov za komercialne interese posa- meznih podjetij, je razumljivo, da je težko priti do ene krovne svetovne e-športne or- ganizacije (Abanazir, 2019). Problemov z la- stništvom športa v športu seveda ni: če želi nekdo igrati nogomet, za to ne potrebuje nobene licence FIFE ali UEFE – pač vzame žogo in s prijatelji zaigra nogomet. Športi so torej za uporabo brezplačni in dostopni vsem, medtem ko so e-športi v zasebni lasti podjetij, ki prek njih ustvarjajo lastno materialno korist in imajo tudi absolutno oblast nad pravili in prilagajanjem pravil v izbranem e-športu. Kot odgovor na to tudi v e-športu začenjajo delovati nacionalne in mednarodne krovne organizacije (npr. International eSports Federation), ki naj bi skrbele za e-šport onkraj privatnih intere- sov podjetij. „Sklep: pogled v priho- dnost Obdobje od pomladi leta 2020, ko je svet preplavil virus SARS-CoV-2, je kot naročeno za nadaljnji razmah e-športa. Športi so bili prisiljeni k zaustavitvi svojih dejavnosti, saj v njih prihaja do fizičnih kontaktov med igralci ter med navijači. A prepoved fizične- ga zbiranja ljudi za e-športe ne predstavlja velike ovire, saj lahko vse poteka prek raču- nalniških omrežij. Ne glede na raven tek- movanj, epidemija e-športa ni prizadela. Še več, prav v času karanten je e-šport doživel poseben razcvet. Samo Zavašnik, predse- dnik društva za elektronske športe SPID.SI, o tem pove: »Trdno verjamem, da je priho- dnost športa dejansko e-šport, ki bo prve- ga presegel po vseh metrikah in je vse dru- go le še vprašanje časa.« (Suhadolnik, 2020) Bo torej prihodnost zahtevala prilagoditev izobraževalnih institucij, v katere bo vklju- čen tudi e-šport? Bodo učenci del svoje (e) športne vzgoje preživeli tudi v računalni- ških učilnicah? Kot trenutno kaže odgovor na vprašanje, ali bodo e-športi sprejeti pod okrilje obstoječih krovnih športnih institucij in s tem na nek način izenačeni s športi, to žal ne bo vprašanje stroke, pač pa politike in kapitala. Če se bo ministrstvo pristojno za šport ali Mednarodni olimpijski komite odločil, da je igra Counter-Strika (olimpijski) šport, potem to bo (Turner, 2019). Izvorni pomen športa, njegove tradicije in s tem identitete – kaj, od kod, čemu in zakaj sploh šport – vse to postaja nepomembno, zabri- sano. Kaj bi si ob vsem tem mislili velikani športa, pa je že drugo vprašanje. „Literatura 1. Abanazir, C. (2019). Institutionalisation in e- -sports. Sport, Ethics and Philosophy, 13(2), 117-131. 2. Anderson, G. (31. 7. 2020). Are Esports a Pan- demic-Era Salve for Sports-Hungry Fans? Inside Higher ED. Pridobljeno iz https://www.insi- dehighered.com/news/2020/07/31/colleges- -explore-esports-opportunities-and-others- -face-budget-cuts 3. Anzeljc, J. (2016). Razumevanje E-športa kot pravega športa. (Diplomsko delo). Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. 4. Anzeljc, J. (12. 4. 2020). E-šport želi postati tudi olimpijska disciplina. MMC RTV Sloveni- ja. Pridobljeno iz https://4d.rtvslo.si/arhiv/ sport/174685564 5. Conn, L. (2016). Why Sports and Brands Want to Be in Esports. Pridobljeno iz https://www. slideshare.net/themudcat/why-sports-and- -brands-want-to-be-in-esports 6. Council of Europe. (2001). Recommendation No. R (92) 13 Rev of the Committee of Ministers to Member States on the Revised European Sports Chartes. Pridobljeno iz https://rm.coe. int/16804c9dbb#:~:text=of%20this%20 Charter%3A-,a.,in%20competition%20at%20 all%20levels 7. DiFrancisco-Donoghue, J., Balentine, J., Schmidt, G. in Zwibel, H. (2019). Managing the health of the eSport athlete: an inte- grated health management model. BMJ Open Sport & Exercise Medicine. Pridobljeno iz https://bmjopensem.bmj.com/content/5/1/ e000467.full 8. Esports Meets Science. (2021) eSportwissen. Pridobljeno iz https://www.esportwissen. de/en/ 9. Esports ‚too violent‘ to be included in Olympics. (4. 9. 2018) BBC News. Pridobljeno iz https:// www.bbc.com/news/newsbeat-45407667 10. E-šport 2: Profesionalni igralci videoiger. (3. 5. 2018). MMC RTV Slovenija. Pridobljeno iz https://4d.rtvslo.si/arhiv/odbita-do-bi- ta/174535325 11. E-športna zveza Slovenije. (2021) Pridobljeno iz https://eszs.si/ 12. Global Esports Federation. (2021). Pridobljeno iz https://www.globalesports.org/ 13. Golob, A. (12. 4. 2020). E-šport olimpijska di- sciplina morda že v Parizu leta 2024. MMC RTV Slovenija. Pridobljeno iz https://www. rtvslo.si/sport/preostali-sporti/e-sport- -olimpijska-disciplina-morda-ze-v-parizu-le- ta-2024/520429 14. Graham, B. A. (18. 4. 2017). eSports to be a me- dal event at 2022 Asian Games. The Guardian. Pridobljeno iz https://www.theguardian. com/sport/2017/apr/18/esports-to-be-me- dal-sport-at-2022-asian-games 15. Hitier, R. (2020). Screen Generation, Sick Ge- neration? [Odraščanje v digitalni dobi. Fran- coska dokumentarna oddaja.] Pridobljeno iz https://4d.rtvslo.si/arhiv/tuji-dokumentarni- -filmi-in-oddaje/174726122 16. Holden, J. T., Kaburakis, A. in Wall Tweedie, J. (2019). Virtue(al) game – real drugs. Sport, Ethics and Philosophy, 13(1), 19-32. 17. Igraj odgovorno. (2021). E-športna zveza Slo- venije. Pridobljeno iz https://eszs.si/en/igraj- -odgovorno/ 18. International Esports Federation. (2021). Prido- bljeno iz https://ie-sf.org/esports 19. Intervju s Špelo Brezic. (17. 3. 2021). E-športna zveza Slovenije. Pridobljeno iz https://eszs.si/ en/intervju-s-spelo-brezic/ 20. Kane, D. in Spradley, B. D. (2017). Recognizing ESports as a Sport. The Sports Journal, 22. Pri- dobljeno iz http://thesportjournal.org/arti- cle/recognizing-esports-as-a-sport/ 21. Kavčič, S. (4. 4. 2020). Bo igranje videoiger ne- koč olimpijski šport? Poletni ali zimski? SiolNET. Pridobljeno iz https://siol.net/sportal/spor- tal-plus/bo-igranje-videoiger-nekoc-olim- pijski-sport-poletni-ali-zimski-522524 22. Kržišnik M. (5. 11.2020). Goljufanje pri komer- cialnem igranju iger na spletu. Računalniške novice. Pridobljeno iz https://www.racu- nalniske-novice.com/igre/novice/dogodki- -in-obvestila/goljufanje-pri-komercialnem- -igranju-iger-na-spletu.html 23. Larch, F. (11. 1. 2019). The History of the Origin of eSports. ISPO. Pridobljeno iz https://www. ispo.com/en/markets/history-origin-esports 24. Lozano, K. (10. 4. 2019). Esports will not be in the 2022 Asian Games. One Esports. Prido- bljeno iz https://www.oneesports.gg/aov/ esports-excluded-from-the-2022-asian-ga- mes-in-china/ 25. Morgan, L. (25. 2. 2019). Esports is coming to the Olympics after all as Paris 2024 reve- al ideas to improve fan engagement. Inside the Games. Pridobljeno iz: https://www. aktualno 13 insidethegames.biz/articles/1075990/liam- -morgan-esports-is-coming-to-the-olympi- cs-after-all-as-paris-2024-reveal-ideas-to-im- prove-fan-engagement 26. Oxford English Dictionary. (2021). Pridobljeno iz https://www.oed.com/ 27. Parry, J. (2019). E-sports are Not Sports. Sport, Ethics and Philosophy, 13(1), 3-18. 28. Pisk, J. (2019). Filozofski pogled v drobovje špor- ta. Ljubljana: Slovensko društvo za filozofijo športa in Fakulteta z šport. 29. Podgoršek, L. (2020). Ali e-športi spadajo na olimpijske igre? Raziskovalna naloga v srednji šoli. Neobjavljeno delo. 30. Ratini, M. (19. 3. 2019). Is Video Game Addic- tion Real? WebMD Medical Reference. Prido- bljeno iz https://www.webmd.com/mental- -health/addiction/video-game-addiction#1 31. Rosell Llorens, M. (2017). eSport Gaming: The Rise of a New Sports Practice. Sport, Ethics and Philosophy, 11(4), 464-476. 32. Smith-Schuster, J. (2019). Ninja. Time. Prido- bljeno iz https://time.com/collection/100- -most-inf luential-people-2019/5567713/ ninja/ 33. SPID. (2021). Pridobljeno iz https://spid.si/ 34. Suhadolnik, G. (14. 5. 2020). E-šport lahko po- stane novi nogomet. Finance. https://mana- ger.finance.si/8961535/E-sport-lahko-posta- ne-novi-nogomet 35. Suits, B. H. (2020). Muren. Ljubljana: Sophia. 36. Thiel, A. in John, J. M. (2018). Is eSport a ‘real’ sport? Reflections on the spread of virtual competitions. European Journal for Sport and Society, 15(4), 311-315. 37. Turner, R. (11. 1. 2019). Are E-sports Really Sports? An Answer to Jim Parry‘s »E-sports Are Not Sports«. Medium. Pridobljeno iz https:// medium.com/sensible-marks-of-ideas/are- -e-sports-really-sports-cce472f6177a 38. UEFA eEURO 2020: All the results. (24. 5. 2020). Pridobljeno iz https://www.uefa.com/euro- pean-qualifiers/news/025b-0ee51fc433de- -c87833c21913-1000--eeuro-2020-all-the- -results/ 39. Zavrtanik, M. (21. 12. 2020). Igranje videoiger kot šport? Poznavalci napovedujejo, da gre za neizogiben razvoj. MMC RTV Slovenija. Pridobljeno iz https://www.rtvslo.si/zna- nost-in-tehnologija/igranje-videoiger-kot- -sport-poznavalci-napovedujejo-da-gre-za- -neizogiben-razvoj/546325 dr. Jernej Pisk, prof. šp. vzg. jernej.pisk@gmail.com 14 A comprehensive approach to a whole-food, plant-based diet Abstract The increasingly popular plant-based diet presents a challenging change for many in today’s modern lifestyle – both in terms of introducing it and maintaining it in the long term. There are several motives for such a diet, usually associated with weight management and health benefits or ethical reasons. People who decide on changing their diet face many challenges. Some of these challenges are related to the (i) disapproval of whole-food, plant-based diet by the “profession”, associated with the (ii) characteristics of a whole-food, plant-based diet, some with the (iii) need for acquiring new skills and some with a (iv) much- needed supportive environment. Here, a comprehensive ongoing support system can play a very important role, since it can offer a personalized and proven process of change for every individual. Such a model makes it easier for an individual to change a dietary behaviour into a new habit, make sense of it and live a healthy and active lifestyle in a tolerant manner to people with different dietary patterns. A well-planned whole-food, plant-based diet enables people an efficient control over their appetite, which is one of the main reasons for unsuccessful weight loss with popular weight-loss diets. Today, a comprehensive approach to a whole-food, plant-based diet is a well-founded and proven model. The majority of energy should be invested in efficient methods of informing and raising awareness about the benefits, potential risks and, consequently, the responsibility for a proper implementation of a plant-based diet and finding sustainable business models that are available to a broader audience. Key words: whole-food, plant-based diet, lifestyle, active life, support system Boštjan Jakše, Barbara Jakše Celosten pristop k polnovredni rastlinski prehrani Izvleček Vse bolj popularna polnovredna rastlinska prehrana v modernem načinu življenja za mnoge pomeni zahtevno spremembo, tako v procesu uvajanja kot pri dolgoročnem vzdrževanju. Motivov za tovrstno prehrano je več, navadno pa so povezani z nadzorom nad ustrezno telesno maso, z zdravstvenimi koristmi ali etičnimi razlogi. Pri spremem- bi prehranjevanja se je potrebno soočiti s številnimi izzivi. Nekateri so povezani (i) s splošnim neodobravanjem polnovredne rastlinske prehrane s strani »stroke« in (ii) s samimi značilnostmi polnovredne rastlinske prehrane, drugi (iii) s potrebo po usvojitvi novih veščin ter nekateri (iv) s pogosto nujno potrebnim podpornim okoljem. Pri tem lahko pomembno vlogo odigra celostni kontinuiran podporni sistem, saj posamezniku omogoča prilagojen in predvsem prever- jen proces spremembe. S takšnim modelom lahko posameznik prehransko spremembo zelo uspešno »spremeni« v novo navado in jo osmisli ter dokaj nemoteno in tolerantno do ljudi, ki se prehranjujejo drugače, živi zdravo in aktivno življenje. Dobro načrto- vana polnovredna rastlinska prehrana ljudem omogoča učinkovit nadzor na apetitom, ki je eden glavnih vzrokov neuspešnosti pri izgubljanju odvečne telesne mase z izvajanjem popularnih shujševalnih diet. Celosten pristop k polnovredni rastlinski prehra- ni je danes v znanstveni literaturi in praksi že dobro utemeljen in tudi preverjen model. Zato moramo večino naporov usmeriti v učinkovite metode ozaveščanja in v informiranje o prednostih, potencialnih tveganjih in odgovornosti za pravilno izvajanje rastlinske prehrane ter tudi iskanju vzdržnih poslovnih modelov, ki bi bili dostopni širšemu krogu ljudi. Ključne besede: polnovredna rastlinska prehrana, način življenja, aktivno življenje, sistem podpore. aktualno 15 „Uvod V zadnjih letih je prehranjevanje z rastlin- sko prehrano popularno in s tem tudi bolj množično (Gregorič idr., 2020; Jakše idr., 2019; McEvoy idr., 2012; Medawar idr., 2019). Zaradi vse več znanstvenih dokazov o ugodnih učinkih polnovredne rastlinske prehrane na uravnavanje telesne mase oz. sestave (Barnard idr., 2020, 2021; Bena- tar in Stewart, 2018; Jakše idr., 2019; Jakše, Pinter, Jakše, Bučar Pajek in Pajek, 2017; Ja- kše, Jakše, Pinter, Pajek in Fidler Mis, 2020; Kent, Morton, Hurlow idr., 2013; Koertge idr., 2003; Mishra idr., 2013; Schick idr., 2020; Wright, Wilson, Smith, Duncan in McHugh, 2017) na izboljšanje srčno-žilnih dejavnikov tveganja in srčno-žilnih bolezni (Barnard idr., 2020, 2021; Esselstyn, 1999; Esselstyn, Gendy, Doyle, Golubic in Roizen, 2014; Ja- kše idr., 2019; Ornish idr., 1998; Wright idr., 2017), sladkorne bolezni tipa 2 (Barnard idr., 2009; Kahleova, Petersen idr., 2020; Kahle- ova, Tura, Hill, Holubkov in Barnard, 2018) in zgodnje oblike raka prostate (Ornish idr., 2005) so številne prehranske organizacije že pred časom v svojih stališčih navedle, da je tudi ustrezno načrtovana veganska dieta (tj. strogo rastlinska prehrana oz. polnovre- dna rastlinska prehrana) primerna za vsa življenjska obdobja (ADG, 2013; Anderson, 2019; BDA, 2017; Dietitians of Canada, 2018; Gomes idr., 2015; Melina, Craig in Levin, 2016) in tudi za športnike (Agnoli idr., 2017; Melina idr., 2016). Nikakršna neznanka ni, da razvoj na po- dročju klinične prehrane in podpodročju polnovredne rastlinske prehrane močno zaostaja za spoznanji glavnine znanstvenih raziskav, kar je nedvomno tudi posledica pomanjkanja izobraževanja na področju prehrane. Glede na dostopne znanstvene podatke je pomanjkanje izobraževanja o klinični prehrani prisotno tako na evrop- skih (Chung, Van Buul, Wilms, Nellessen in Brouns, 2014; Dumic idr., 2018; Gramma- tikopoulou idr., 2019; Hyska idr., 2014) kot tudi na ameriških medicinskih fakultetah (Crowley, Ball in Hiddink, 2019; Devries idr., 2014, 2017). Ta globalni precedens, ko »ni na voljo izobraževanja o klinični prehra- ni, pri čemer predstavljaš stroko na tem področju«, se nadalje prenaša tudi na po- manjkanje izobraževanja in s tem tudi na neodobravanje na področju polnovredne rastlinske prehrane (Bettinelli idr., 2019; Ha- miel idr., 2020; NIJZ, 2011; Sanne in Bjørke- Monsen, 2020). Izpostaviti je potrebno, da v 21. stoletju nevednost o klinični prehrani in učinkih polnovredne rastlinske prehrane ter s tem nevključevanje nasvetov o zdra- vem prehranjevanju v rutinsko zdravniško prakso nikakor ni opravičljiva (Hamiel idr., 2020; Nestle in Baron, 2014). Predvsem zato, ker so »slabe« prehranske navade globalno glavni vzrok kroničnih nenalezljivih bolezni (Afshin idr., 2019). Zaskrbljujoče stanje pa ima še bolj razsežne posledice, ki splošno zdravstveno stanje prebivalstva dodatno poslabšujejo zaradi neskladja med (v pov- prečju) nezdravim življenjskim slogom in nezdravim videzom zdravstvene stroke na eni strani ter tega, kar naj bi medicinski po- klic predstavljal, ko si njegovi predstavniki želijo uveljavljati/vzpostavljati nezaslužen naziv »avtoritete« tudi na področju zdrave prehrane ter zdravega in aktivnega življenj- skega sloga nasploh (Aggarwal idr., 2020). Vsekakor ni odveč, če poudarimo, da se pogosto pomanjkljivo znanje zdravstvenih delavcev o prehrani odraža v nezdravih vzorcih prehranjevanja ter neustreznem zdravju in videzu (Aggarwal idr., 2020; Storz, 2020). Pri tem je potrebno poudariti, da vedeti in želeti si prehranjevati se zdravo nikakor ni enako kot to tudi uresničevati v neposredni praksi (Wohldmann, 2013). Na tej nedvo- mno zahtevni poti se namreč lahko poja- vijo številni novi izzivi, kot so toksično pre- hransko okolje, socialni pritiski družine ter družabnega in poslovnega kroga vplivanja, pričakovana vedenja, omejena izbira pol- novredne rastlinske prehrane zunaj doma in potreba po usvojitvi novih veščin ter posledično prilagoditvi življenjskega sloga novemu prehranskemu vedenju (Gearhardt in Hebebrand, 2021; Jakše idr., 2019; Karlsen in Pollard, 2017; Reipurth, Hørby, Gregersen, Bonke in Perez Cueto, 2019). Pogosto sliši- mo, da je človekova lastnost, da se upiramo vsakršnim spremembam, kar velja tudi za prehranjevalne navade. Pa vendar obsta- jajo dokazi, da lahko ljudje tudi prehranske navade uspešno spremenimo (ali vsaj bolj pogosto izbiramo bolj zdrave obroke), če smo na ustrezen način poučeni oziroma prehransko ozaveščeni (Reipurth idr., 2019). Večina se pri spremembi prehranjevanja v smeri rastlinske prehrane hitro počuti bo- lje, strah pred rastlinsko prehrano in po- sledicami bolezni pa se hitro spreobrne v veselje do življenja (Ornish, 2009). Z ustre- zno sistematično podporo s strani ljudi, ki se ukvarjajo s področjem zdrave prehrane, posameznik dobi natančne, konkretne in prilagojene napotke ter je deležen tudi ak- tivnega spremljanja v procesu spremembe (Jakše, Jakše, Pinter, Jug idr., 2020; Karlsen in Pollard, 2017; Wohldmann, 2013). Danes vemo, da sta osnova vsake spremembe osebna motivacija in obseg ovir, na katere posameznik pri vpeljevanju spremembe v prehrani naleti v svojem okolju (Gearhardt in Hebebrand, 2021; Kelly in Barker, 2016; Reipurth idr., 2019). Zato je prav kontinui- rani celostni sistem podpore tisti odločilni dejavnik, ki lahko odgovori na predvidene izzive (Jakše, Jakše, Pinter, Pajek in Fidler Mis, 2020). „Neustrezno poime- novanje/enačenje rastlinske prehrane Za potrebe razumevanja članka moramo naglasiti, da različni raziskovalci, ki preuču- jejo učinke rastlinskih vzorcev prehranjeva- nja, uporabljajo različno terminologijo, in sicer termine nizko maščobna veganska/ rastlinska dieta (angl. low-fat vegan/plant- -based diet) (Barnard idr., 2021; Dunn-Emke idr., 2005; McDougall idr., 2014), polnovre- dna rastlinska dieta/prehrana (angl. whole- -food, plant-based diet/nutrition) (Camp- bell in Campbell, 2005; Esselstyn idr., 2014; Wright idr., 2017), hranilno gosta, rastlinsko bogata dieta (angl. nutrient-dense, plant- -rich diet) (Fuhrman in Singer, 2017), nizko- maščobna škrobna (veganska) dieta (angl. low-fat, starch-based, vegan diet) (McDo- ugall, 2013), portfolio dieta (angl. dietary portfolio) (Jenkins idr., 2008) ipd. Pri poimenovanju rastlinskih prehran- skih praks ali raziskovalnih intervencij z rastlinsko prehrano igrata najpomemb- nejšo vlogo (i) vsebina in (ii) sestavljenost (načrtovanje) programa prehranjevanja. Zaradi različne vsebine in sestavljeno- sti programov je pogosto uporabljen in sprejet termin veganska dieta sam po sebi lahko povsem neustrezno poimenovanje, saj njegova »vsebina« lahko vključuje tudi presežek kalorij iz vira procesiranih in ultra- procesiranih ter hkrati hranilno osiromaše- nih živil. Opisani vzorec prehranjevanja je zagotovo nezdrav, čeprav vsebuje izključno rastlinska (veganska) živila. Takšen primer lahko prepoznamo v največji opazovalni evropski raziskavi na vzorcu 422 veganov (raziskava Epic Oxford), v kateri so analizirali njihovo prehrano in ocenili, da so v pov- prečju na dan zaužili »le« 27,3 grama vla- knin, medtem ko je bil delež kalorij iz vira maščob znašal kar 29 % (Schmidt, Crowe, Appleby, Key in Travis, 2013). Takšnega vzorca rastlinskega prehranjevanja torej ne 16 moremo enačiti z vzorcem rastlinske pre- hrane (na 151 preučevancih) z vnosom kar 64 g vlaknin pri ženskah in 85 gramov pri moških ter deležem kalorij iz vira maščob 20 % pri ženskah in 21 % pri moških (Jakše idr., 2019). „Dobro načrtovana polnovredna rastlinska prehrana je zdrava in hranilno zadostna Rastlinsko prehranjevanje je polnovredno v celoti, pretežno ali pa sploh ne. Prav tako je lahko ustrezno ali neustrezno sestavljeno, česar ne moremo razbrati le iz poimenova- nja prehranjevalnega vzorca. Iz zapisanega lahko sklepamo, da je lahko polnovredna rastlinska prehrana, če ni skrbno načrto- vana in izvajana, hranilno nezadostna in zato kot celota nezdrava. Ta značilnost si- cer velja za vse prehranske prakse, od ve- getarijanskih diet ter diet z nižjim in nizkim vnosom ogljikovih hidratov (angl. low carb, high-fat (ketogenic) diet) do mešanega prehranjevanja (angl. omnivores diet). Po- dobno kot mešana prehrana mora biti tudi polnovredna rastlinska prehrana ustrezno sestavljena in predvsem ustrezno izvajana, če želimo, da je hranilno zadostna (Katz in Meller, 2014). Za primer vzemimo dve raziskavi, v katerih so preučevali hranilni vnos veganov (na osnovi rezultatov skle- pamo, da se niso v celoti prehranjevali z dobro načrtovano polnovredno rastlinsko prehrano) s tridnevnim tehtanjem vnosa hrane in 24-urnim prehranskim priklicem, ki sta pokazali omejeno hranilno zado- stnost (Allès idr., 2017; Elorinne idr., 2016). Za razumevanje konteksta poudarjamo, da v omenjenih raziskavah tudi hranilni vnos nevegetarijancev zaradi nizkega vnosa pre- hranskih vlaknin, folatov, vitamina E, železa idr. ter visokega vnosa nasičenih maščob in prehranskega holesterola ni bil hranilno »superioren«. Z dobro načrtovano polnovredno rastlin- sko prehrano lahko torej »vsaj teoretično« zagotovimo priporočen dnevni vnos vseh hranil brez prehranskih dodatkov, z izjemo vitamina B12, v jesensko-zimskih mese- cih vitamina D ter potencialno omega-3 maščob (eikozapentaenojske kisline (EPK) in dokozaheksaenojske kisline (DHK)) (Ja- kše, Jakše, Pinter, Pajek, Godnov idr., 2020; Karlsen idr., 2019; Jeran, 2018; McDougall in McDougall, 2013). Raziskovalci pri tem poudarjajo, da večina ljudi na začetku nove prehranske poti nima vseh potrebnih ve- ščin, ki so nujne za varno izvajanje rastlin- ske prehrane, zato je zelo pomembno, da jih ne poučimo le o koristih, ampak tudi o potencialnih tveganjih (Karlsen in Pollard, 2017; Melina idr., 2016; Tuso, Ismail, Ha in Bartolotto, 2013). Za lažje vztrajanje pri strogo rastlinski prehrani ter doseganje hranilne zadostnosti (možni razlogi: hiter tempo življenja, kompromis med načinom življenja in potrebnim znanjem in vešči- nami) si lahko pomagajo z rastlinskim na- domestnim obrokom (Jakše, Jakše, Pinter, Pajek in Fidler Mis, 2020). Dolgoročno prehranjevanje s polnovre- dno rastlinsko prehrano torej zahteva spre- membo v načinu življenja, in sicer v smislu ustreznega načrtovanja obrokov, nabave živil, občasne vnaprejšnje priprave jedi idr., za kar sta nujna tako čas kot usvojitev no- vih veščin. Polnovredna rastlinska prehrana omogoča do sitosti zaužite obroke iz ne- procesiranih ali minimalno procesiranih žit, stročnic, sadja in zelenjave, zmeren vnos visokomaščobnih neprocesiranih rastlin- skih živil (npr. oreškov, semen in avokada) in fermentiranih sojinih živil (npr. tofu ali tempeh). Polnovredna rastlinska prehrana v svojem celotnem vzorcu kalorij dovoljuje malo (bolj v procesu spremembe kot tran- zicijska metoda prilagajanja) ali nič dodanih maščob (npr. olivno, kokosovo in palmovo olje). Obstaja nenapisan konsenz (interna komunikacija z nekaterimi vodilnimi znan- stveniki na področju polnovredne rastlin- ske prehrane), da o polnovredni rastlinski prehrani govorimo, če vsaj 90 % vse zaužite dnevne energije izvira iz neprocesirane in minimalno procesirane rastlinske prehrane. Polnovredna rastlinska prehrana prav tako ne vključuje živil živalskega izvora in je kot celota primarno polnovredna. Le v majh- nem obsegu lahko vključuje minimalno procesirana rastlinska živila (npr. polnozrna- te testenine ali kruh in polnozrnato polen- to) (Jakše, Jakše, Pinter, Pajek, Godnov idr., 2020), vsekakor pa ne večjega deleža ultra- procesiranih živil (Hall idr., 2019), zelo proce- siranih živil (npr. belega riža in bele moka), prostega sladkorja (npr. jedilnega sladkorja in različnih sirupov) ali sladil (Campbell in Campbell, 2005). Dobro načrtovana polno- vredna rastlinska prehrana poleg ustrezne suplementacije (Jakše, Jakše, Pinter, Pajek, Godnov idr., 2020; Karlsen idr., 2019; McDo- ugall in McDougall, 2013) dnevno vključuje na primer 6–11 tipičnih porcij polnovrednih žit, 2–3 porcije stročnic, 2–4 porcije sadja, 2–3 porcije temno zelene zelenjave, 28–57 gramov oreškov in 1–3 jušne žlice semen (Hever, 2016). Poudarjamo, da napačno tol- mačenje prehranskega mita o zmernosti in potrebi po čim večji prehranski raznolikosti zdrave oblike prehranjevanja lahko – proti pričakovanjem – vodi do večjega tveganja poslabšanja presnovnega zdravja (De Oli- veira Otto, Padhye, Bertoni, Jacobs in Mo- zaffarian, 2015). „Nezdrava oblika rastlinske prehrane Prehranjevanje z nezdravo obliko rastlinske prehrane za posameznika ni izziv ali potre- ba po večji spremembi v načinu življenja. Tudi pekovski izdelki iz zelo procesirane moke, sladke, gazirane in energijske pijače in podobno nezdrava hitra rastlinska pre- hrana (npr. ocvrti ali pečeni izdelki, bogati s soljo, rastlinskimi olji, prostim sladkorjem) ter izdelki, ki vsebujejo eksotično maščobo (na primer kokosovo olje ali palmovo ma- ščobo), so namreč okusni, cenovno dosto- pni in jih lahko kupimo na vsakem koraku. Obstaja tesna povezanost med uživanjem hitre, ultraprocesirane hrane (lahko tudi rastlinskih živil), nezdravih pekovskih izdel- kov in sladkarij ter neugodnimi učinki na zdravje in odvisnim prehranjevalnim vede- njem (Fuhrman, 2018; Gearhardt in Hebe- brand, 2021; Hall idr., 2019; Satija idr., 2017), ki še dodatno otežuje spremembo načina prehranjevanja (Gearhardt in Hebebrand, 2021). Nezdrava oblika rastlinske prehrane, ki temelji na sadnih sokovih, zelo procesira- nih žitaricah, sladkarijah in na nezdrav na- čin pripravljenem krompirju (npr. ocvrtem krompirju ali z margarino), je povezana z neugodnim učinkom na zdravje (Satija idr., 2017). V številnih raziskavah o učinkih uživa- nja sadja v primerjavi s prostim sladkorjem na jetra, holesterol, krvni tlak, telesno maso idr. (Jenkins idr., 2001; Johnson idr., 2013; Madero idr., 2011; Petta idr., 2013) ali vpliv različnih načinov priprave krompirja (na pri- mer kuhan ali ocvrt) na debelost, sladkorno bolezen tipa 2, srčno-žilne bolezni in pove- čano tveganje za prezgodnjo umrljivost (Schwingshackl, Schwedhelm, Hoffmann in Boeing, 2019; Veronese idr., 2017) jasno dokazujejo, da je neustrezno enačenje do- bro načrtovane polnovredne rastlinske pre- hrane s presežkom vnosa ultraprocesiranih rastlinskih živil ali z neustreznimi načini pri- prave rastlinskih živil povsem nedopustno. aktualno 17 „Motiv za rastlinsko prehrano je ključ spremembe Od motiva oz. razloga za uvedbo rastlinske prehrane je navadno odvisno, ali se bo po- sameznik prehranjeval »samo« rastlinsko ali z dobro načrtovano polnovredno rastlinsko prehrano. Zaradi vse več znanstvenih do- kazov, ki povezujejo rastlinsko prehrano z zdravjem, predvsem s preprečevanjem pogostih nenalezljivih kroničnih bolezni ter manjšim tveganjem prezgodnje umr- ljivosti (Hever in Cronise, 2017; Kahleova, Levin in Barnard, 2020; Kim, Caulfield in Rebholz, 2018; Melina idr., 2016; Norman in Klaus, 2020), in čedalje bolj prepoznav- nim problemom prehranske vzdržnosti v povezavi z okoljskim problemom (Aleksan- drowicz, Green, Joy, Smith in Haines, 2016; Theurl idr., 2020; Willett idr., 2019) danes ni mogoče več govoriti o dihotomni segmen- taciji na posameznike, ki so se odločili za rastlinsko prehrano iz etičnih razlogov, in tiste, ki so se odločili za rastlinsko prehrano iz osebnih (zdravstvenih) razlogov, saj se večina danes odloči za rastlinsko prehrano zaradi več kot enega razloga (Jakše, Jakše, Pinter, Pajek, in Mis, 2020; Janssen idr., 2016). Obstajajo dokazi, da »etični vegani« pri ra- stlinski prehrani vztrajajo dlje kot tisti, pri katerih je osnovni motiv zdravje (Hoffman, Stallings, Bessinger in Brooks, 2013), ter dokazi, da je zdravje poglavitni motiv za vztrajanje pri rastlinski prehrani (Jakše, Ja- kše, Pinter, Pajek in Mis, 2020). „Celosten pristop – zagotovilo za večji uspeh Zdrav in aktiven način življenja je povezan z zdravjem in boljšo kakovostjo življenja, medtem ko je nezdrav življenjski slog, ki vključuje tudi nezdravo prehranjevanje, glavni dejavnik tveganja številnih kroničnih nenalezljivih bolezni in prezgodnje umr- ljivosti (Afshin idr., 2019; Larsson, Kaluza in Wolk, 2017; Marques idr., 2019). Za uspešno implementacijo polnovredne rastlinske prehrane je potrebnih več komponent. Uspešen praktičen model je sestavljen iz (i) pretežno ali izključno polnovredne rastlin- ske prehrane, (ii) redne telesne dejavnosti in (iii) kontinuiranega celostnega sistema podpore (Jakše idr., 2019). Intelektualna informiranost o prednostih rastlinske pre- hrane, neposredno napisan program pol- novredne rastlinske prehrane in kuharske delavnice so sicer osnova uspešne spre- membe prehranjevanja (Barnard, Levin, Gloede in Flores, 2018; Campbell, Fidahu- sain in Campbell II, 2019; Mishra idr., 2013), a niso dovolj za trajno dolgoročno spre- membo. Informacije so danes dostopne prav vsakomur, je pri sprejemanju informa- cij objektiven problem njihova narava, to je protislovnost (Lee, Nagler in Wang, 2018), saj se zdi, da posameznik nima stvarnih možnosti za resno in trajno spremembo prehranskega vedenja. Zgolj prebiranje poljudnih knjig o rastlinski prehrani in po- svet s strokovnjakom za prehrano resno in trajno spremembo zelo otežujeta (Ornish, 2007). Podobno velja za motiviranje ljudi k redni telesni dejavnosti. Večina starejšega prebi- valstva je še nedolgo tega živela v prepriča- nju, da je redna telesna dejavnost »enaka« delu (v službi, na kmetiji, na gradbišču, v gozdu), potrebno znanje in izkušnje o redni telesni dejavnosti, ki presega hojo ali kole- sarjenje, pa tudi niso dostopni ali približani večini starejše odrasle populacije. Redna telesna dejavnost sicer ni neposredno po- vezana s samim vzorcem prehranjevanja (Orlich idr., 2013), je pa nedvomno v tesni povezavi s celostnim pristopom zdravega in aktivnega življenjskega sloga ter tudi z večjo učinkovitostjo prehranske spremem- be v smeri boljšega zdravja (npr. vzdrže- vanje ustrezne telesne mase/sestave, pre- ventivno delovanje zoper številne kronične nalezljive in nenalezljive bolezni, boljše po- čutje in kakovostno spanje (Jakše idr., 2019; Petersen idr., 2021; Kyu idr., 2016; St-Onge, Mikic in Pietrolungo, 2016)). Kontinuiran in skupnostno osnovan sistem podpore je torej tisti vezni člen, ki odloči- tev povezuje s procesom spremembe in optimizacijo dolgotrajnosti novega načina življenja (Jakše, Jakše, Pinter, Pajek in Fidler Mis, 2020). Omogočanje spodbudnega/ pozitivno naravnanega družbenega oko- lja s podobno mislečimi (vendar spoštljivo do drugače mislečih) ter možnost stalnega samoizobraževanja ob okusni in dostopni polnovredni rastlinski prehrani (nakupova- nje večjih količin, zamrznjeno, ko je sezona, delno samooskrbno) so nekateri pomemb- ni elementi, ki povečujejo verjetnost uspe- šne dolgotrajne spremembe v prehranje- vanju (Jakše, Jakše, Pinter, Pajek in Fidler Mis, 2020; Karlsen in Pollard, 2017). V začetni fazi je prav gotovo pomembno tudi to, da potencialno spremenjena prehranska ve- denja povežemo s posameznikovimi cilji za prihodnost (Turner-McGrievy, Wright, Mi- gneault, Quintiliani in Friedman, 2014). Tako posamezniki postanejo motivirani, kasneje pa so tudi zgled v okolju, saj skoraj nezave- dno začno soustvarjati zdravo okolje in tudi pomagati drugim. (i) Program polnovredne rastlin- ske prehrane Dobro načrtovan program polnovredne rastlinske prehrane posamezniku omogo- ča, da enostavno sledi napisanemu jedil- niku. Napisan jedilnik omogoča energijsko in hranilno zadostnost ter usklajenost s posameznikovimi cilji, načinom življenja, trenutnim stanjem, pripravljenostjo za spremembe, potrebnimi veščinami (v po- vezavi z morebitno podporo partnerja) in finančnimi zmožnostmi. Ker polnovredna rastlinska prehrana primarno ni procesirana (posledično koncentrirana s kalorijami), lah- ko obroke uživamo do popolne sitosti, kar je na videz v popolnem nasprotju s splo- šnim pojmovanjem zdravega in aktivnega načina življenja, če želimo na primer doseči nadzor nad telesno maso (»pojej manj in se gibaj več«). Odgovornost do potrebne su- plementacije (z vitaminom B12, vitaminom D v jesensko-zimskih mesecih ter potenci- alno z EPK in DHK omega-3 maščobami) je pri tem nujna, medtem ko je redno medi- cinsko spremljanje zelo priporočeno (Jakše idr., 2019; Jakše, Jakše, Pinter, Pajek, Godnov idr., 2020). Sprememba v prehranjevanju s polnovre- dno rastlinsko prehrano je projekt in pro- ces, ko ne delujemo po načelu »vse ali nič«, saj moramo usvojiti tako veščine priprave in nabave kot tudi organizacijo prehranje- vanja na delovnem mestu. Za boljše rezul- tate v praksi lahko ljudje najprej spremenijo le zajtrk, kjer pa so »izpostavljeni« celotne- mu planu prehranjevanja (ker ga imajo na- pisanega), ter nato po prvem tednu izve- dejo »eksperiment in uvedejo še dodaten obrok s programa polnovredne rastlinske prehrane. Vsi, ki težko uresničujejo spre- membe in se neradi obvežejo za sledenje programu, čeprav si tega močno želijo, se lahko odločijo za neobvezujoči mesečni »poskus«, po katerem bodo določili, kako dosledno bodo sledili programu polnovre- dne rastlinske prehrane. Vsak korak k večjemu vnosu živil iz rastlin- skih virov je korak v bolj zdravo smer. Več dejavnikov načina življenja spremenimo, večje uspehe pri preprečevanju pogostih kroničnih bolezni lahko pričakujemo (Li idr., 2020; Ornish in Ornish, 2019). Posame- 18 zniku, ki kljub navedenemu želi obdržati omejeno (čeprav zmanjšano) količino ži- valskih živil, pomaga uporabiti prehranske strategije (npr. kombinacije in način pripra- ve), da imajo tudi ta živila čim manj neugo- den učinek (O’Keefe, Gheewala in O’Keefe, 2008; Sun, Ranawana, Leow in Henry, 2014). Sklenemo lahko, da dobro načrtovana polnovredna rastlinska prehrana, bogata z vlakninami in veliko vsebnostjo tekočin skupaj z ustreznim vnosom beljakovin in prehranjevanjem do sitosti (t. i. mikrohranil- na gostost obroka) posamezniku omogoča nadzor nad apetitom in nudi zadovoljstvo (Calcagno idr., 2019; Fuhrman, Sarter, Glaser in Acocella, 2010; Jakše idr., 2019; Kahleova, Petersen idr., 2020; McDougall idr., 2014). (ii) Redna telesna dejavnost Čeprav je splošno znano, da je redna te- lesna dejavnost ugodno vpliva na različ- ne vidike zdravja (Dwyer-Lindgren idr., 2013), jo največkrat tesno povezujemo s ciljem izgube odvečne telesne mase. Naj- večji učinki redne telesne dejavnosti so v znanstveni literaturi povezani prav s kom- binacijo telesne vadbe in spremenjene prehrane (Johns, Hartmann-Boyce, Jebb in Aveyard, 2014; Shaw, Gennat, O’Rourke in Del Mar, 2006). Ljudje glede odločitve za prehranjevanje s polnovredno rastlin- sko prehrano navajajo različne motive, a je nadzor nad telesno maso navadno med bolj pomembnimi za tiste, ki se soočajo s prekomerno telesno maso in debelostjo (Jakše, Jakše, Pinter, Pajek in Mis, 2020). Re- dna telesna dejavnost, predvsem vadba za moč, pomaga pri ohranjanju mišične mase, izboljša kakovost mišičnega tkiva ter značil- no izboljša mišično moč in telesno pripra- vljenost (Cava, Yeat in Mittendorfer, 2017; Miller, Mull, Aragon, Krieger in Schoenfeld, 2018; Polidori, Sanghvi, Seeley in Hall, 2016). Pri dobro načrtovani polnovredni rastlinski prehrani navadno pride do »spontane« zmerne kalorične omejitve (Kahleova, Pe- tersen idr., 2020). Daljše zmerno kalorično omejevanje pa v kombinaciji z vadbo za moč omogoča večjo sintezo mišic (Cava idr., 2017), s čimer prekomerno težkemu ali debelemu posamezniku z znižanim relativ- nim deležem mišične mase, omogoča na- daljnje izgubljanje odvečne telesne mase (Stiegler in Cunliffe, 2006). Ohranjanje ali povečevanje mišične mase je pomembno tudi z vidika nadzora nad apetitom, saj že samo izgubljanje telesne mase povzroči večji apetit kot pred začetkom izgube te- lesne mase, s čimer učinkovito izgubljanje odvečne telesne mase postane precej bolj zahtevno (Hall in Kahan, 2018; Polidori idr., 2016). V okviru celostnega pristopa redno telesno dejavnost razdelimo na organizira- no (npr. vadba pod vodstvom trenerja ali samostojna telesna vadba), neorganizirano (npr. aktivna hoja po razgibanem terenu) in habitualno (npr. vsakršna telesna dejav- nost, ki je povezana s siceršnjim življenjem doma). Glede na priporočila o primerni te- lesni dejavnosti (Warburton in Bredin, 2017; WHO, 2020) in našem razumevanju trenu- tnega načina življenja povprečne odrasle osebe v Sloveniji (Gregorič idr., 2020) av- torja meniva, da to v praksi pomeni spod- bujanje ljudi za izvajanje vadbe za moč po 30–45 minut dvakrat do trikrat na teden, aktivne hoje v domačem okolju po 30–60 minut dvakrat do trikrat na teden in aktiv- ne hoje po razgibanem terenu (na primer bližnji hrib) po dve uri v enem kosu ali po eno uro v dveh delih enkrat na teden (med vikendom) (Jakše, Jakše, Pinter, Pajek in Mis, 2020). Organizirano vadbo lahko izvajamo doma, še bolje pa v skupini zaradi social- nih interakcij in novih poznanstev ter tudi morebitne večje zahtevnosti vadbe. Tako kot je prehod na polnovredno rastlinsko prehrano proces, tudi vpeljevanje redne te- lesne vadbe ni enkraten dogodek, ampak proces in naj bo kot tak kar se da prilago- jen (če se da metodičen) zdravstvenemu in kondicijskemu stanju posameznika, njego- vim ciljem in siceršnjemu načinu življenja. (iii) Kontinuiran celostni sistem podpore Prehod na polnovredno rastlinsko prehra- no zahteva proces, ki je mnogo bolj učin- kovit, enostaven ter hitrejši in trajen, če ima posameznik dostop do sistema podpore. Običajno se večino naporov pri spremembi prehranjevanja začne in konča s poskusom dviga ravni zavesti preko običajnih pripo- ročil glede spremembe v načinu življenja (Lee idr., 2018; Storz, 2020) ali z organizacijo poučevanja o zdravem prehranjevanju (npr. enkratnim ali večkratnim predavanjem), a so rezultati pogosto »proti pričakovanjem« neučinkoviti (Wansink, 2010). Boljše rezul- tate je v naključno kontrolirani raziskavi na vzorcu 45 bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 prinesla kombinacija tedenskega poučevanja v skupnem trajanju 20 tednov, napisanega prehranskega načrta in teden- skega tehtanja. Delavnica je vključevala informacije o sladkorni bolezni, prehrani, načrtovanju prehrane, nakupovanju, pri- pravi hrane in receptih ter razpravljanjem o vsakodnevnih prehranskih izzivih (na primer izbiranje zdravih prigrizkov ter kaj naročiti in kako se obnašati pri prehranje- vanja zunaj doma). Poudariti moramo, da so bile omenjene vsebine vključene na podlagi drugih meritev (napovedano tri- dnevno tehtanje hrane, merjenje krvnega tlaka in odvzem krvi), kar je morda dodatno vplivalo na motivacijo bolnikov (Barnard idr., 2018). Sistem podpore, ki omogoča poučevanje o prednostih polnovredne rastlinske prehrane in odgovornosti za pra- vilno izvajanje, povratne informacije glede implementacije predpisanega programa prehranjevanja (vključno s potencialnimi izzivi), individualne konzultacije, delavnice kuhanja, pomoč pri nakupovanju v trgovini in redno spremljanje telesne sestave, se je v znanstvenih raziskavah in dolgoletni pra- ksi izkazal za uspešen model (Campbell idr 2019; Dunn-Emke idr., 2005; Jakše idr., 2019; Kent, Morton, Rankin idr., 2013; Mishra idr., 2013). Redne povratne informacije so za ljudi na poti k spremembi nujne za posto- pnost uspeha (Jakše, Jakše, Pinter, Pajek in Fidler Mis, 2020; Jakše idr., 2017). Pohvala s strani trenerja, svetovalca ali strokovnjaka za prehrano, tudi če gre za manjši napredek v rezultatu ali spremenjenem vedenju (na primer večji vnos polnovrednih žit, stroč- nic, sadja in zelenjave na tedenski ravni), ter prenos novih odgovornosti nedvomno pri- spevajo k dvigu ravni zavesti posameznika in ugodno vplivajo na njihove nadaljnje izbire (Wansink, 2010). Eden najpomembnejših »ključev« za dol- goročno uspešnost vzdrževanja spreme- njene prehrane in doseganje zastavljenih ciljev (na primer izguba odvečne telesne mase) je podpora partnerja ali socialnega kroga oziroma njihove prehranjevalne na- vade in telesna dejavnost (Bishop idr., 2013). To pomeni, da je verjetnost uspešnega pre- hoda v nove prehranjevalne navade bistve- no večja, če v sistem podpore vključimo ali vsebini sistema podpore izpostavimo tudi ljudi, ki odločilno vplivajo na posamezni- kovo stališče do komponent zdravega in aktivnega življenjskega sloga. Ker nedvo- mno želimo pozitivno vplivati na različne demografske strukture prebivalstva, ne smemo pozabiti, da mora sistem podpore za uspešnost vzdrževanja zdravega prehra- njevanja udeleženca takšnega programa vključevati tudi redno socialno interakcijo (tudi po osnovnem nekajtedenskem orga- niziranem konceptu). Slednje je zlasti po- membno pri starejših odraslih, ovdovelih, samskih in starejših odraslih samohranilcih (Conklin idr., 2014). aktualno 19 „Zaključek Dobro načrtovana polnovredna rastlinska prehrana pomeni manjše tveganje po- gostih nenalezljivih kroničnih bolezni. Z dobro načrtovano polnovredno rastlinsko prehrano učinkovito nadzorujemo apetit in – v kombinaciji z zdravim in aktivnim ži- vljenjskim slogom – tudi nadzor nad ustre- zno telesno maso oz. telesno sestavo. Velja, da je eden glavnih razlogov za neučinko- vitost diet, usmerjenih v izgubo odvečne telesne mase, lakota. Zato prehranjevanje z dobro načrtovano polnovredno rastlin- sko prehrano posamezniku omogoča vnos obrokov do popolne sitosti in s tem boljši nadzor nad apetitom oz. sitostjo. Odloči- tev za polnovredno rastlinsko prehrano v modernem načinu življenja zahteva števil- ne spremembe, s čimer posameznik sebe, ožjo družino in okolico izpostavlja številnim izzivom, tudi tistim, ki so povezani s po- manjkanjem znanja o polnovredni rastlin- ski prehrani s strani zdravstvene stroke. Te izzive pa lahko učinkovito premostimo z vztrajnim informiranjem o rezultatih znan- stvenih raziskav na eni strani in z vpeljavo celostnega pristopa v neposredno prakso, ki vključuje (i) program prehrane, (ii) redno telesno dejavnost in (iii) nenehno pote- kajoč celosten sistem podpore. Pristopi, s katerimi trajno uspešno spremenimo pre- hranjevalne navade, so danes že dobro utemeljeni in uveljavljeni tudi v slovenskem prostoru, a v praksi žal v večini vključujejo zgolj »teoretično« informiranje ter enkratno predavanje o pomembnosti zdravega pre- hranjevanja in načina življenja. Bolj kot iska- ti vedno nove načine, s katerimi bi uspešno udejanjali spremembo v smeri bolj polno- vredne rastlinske prehrane, je potrebno odkriti načine, da bo dokazano učinkovit kontinuirani celostni sistem podpore tudi finančno vzdržen tako za javni zdravstveni sistem kot tudi za potencialnega zasebne- ga izvajalca ter nenazadnje predvsem za posameznika, ki se želi prehranjevati na omenjeni način. „Literatura 1. ADG. (2013). Australian Dietary Guidelines | NHMRC. https://www.nhmrc.gov.au/about- -us/publications/australian-dietary-guideli- nes 2. Afshin, A., Sur, P. J., Fay, K. A., Cornaby, L., Ferrara, G., Salama, J. S., Mullany, E. C., Aba- te, K. H., Abbafati, C., Abebe, Z., Afarideh, M., Aggarwal, A., Agrawal, S., Akinyemiju, T., Alahdab, F., Bacha, U., Bachman, V. F., Badali, H., Badawi, A., … Murray, C. J. L. (2019). He- alth effects of dietary risks in 195 countries, 1990–2017: a systematic analysis for the Glo- bal Burden of Disease Study 2017. The Lancet, 393(10184), 1958–1972. 3. Aggarwal, M., Singh Ospina, N., Kazory, A., Joseph, I., Zaidi, Z., Ataya, A., Agito, M., Bubb, M., Hahn, P., & Sattari, M. (2020). The Mi- smatch of Nutrition and Lifestyle Beliefs and Actions Among Physicians: A Wake-Up Call. American Journal of Lifestyle Medicine, 14(3), 304–315. 4. Agnoli, C., Baroni, L., Bertini, I., Ciappellano, S., Fabbri, A., Papa, M., Pellegrini, N., Sbarba- ti, R., Scarino, M. L., Siani, V., & Sieri, S. (2017). Position paper on vegetarian diets from the working group of the Italian Society of Hu- man Nutrition. Nutrition, Metabolism and Car- diovascular Diseases, 27(12), 1037–1052. 5. Aleksandrowicz, L., Green, R., Joy, E. J. M., Smith, P., & Haines, A. (2016). The Impacts of Dietary Change on Greenhouse Gas Emissi- ons, Land Use, Water Use, and Health: A Sy- stematic Review. PLOS ONE, 11(11), e0165797. 6. Allès, B., Baudry, J., Méjean, C., Touvier, M., Péneau, S., Hercberg, S., & Kesse-Guyot, E. (2017). Comparison of Sociodemographic and Nutritional Characteristics between Self-Reported Vegetarians, Vegans, and Me- at-Eaters from the NutriNet-Santé Study. Nu- trients, 9(9), 1023. 7. Anderson, L. (2019). U.S. Doctors Blast Belgian Misinformation on Vegan Diets. https://www. pcrm.org/news/news-releases/us-doctors- -blast-belgian-misinformation-vegan-diets 8. Barnard, N. D., Alwarith, J., Rembert, E., Bran- don, L., Nguyen, M., Goergen, A., Horne, T., do Nascimento, G. F., Lakkadi, K., Tura, A., Holubkov, R., & Kahleova, H. (2021). A Medi- terranean Diet and Low-Fat Vegan Diet to Improve Body Weight and Cardiometabolic Risk Factors: A Randomized, Cross-over Trial. Journal of the American College of Nutrition, 1–13. 9. Barnard, N. D., Cohen, J., Jenkins, D. J. A., Turner-McGrievy, G., Gloede, L., Green, A., & Ferdowsian, H. (2009). A low-fat vegan diet and a conventional diabetes diet in the treat- ment of type 2 diabetes: a randomized, con- trolled, 74-wk clinical trial. The American Jo- urnal of Clinical Nutrition, 89(5), 1588S-1596S. 10. Barnard, N. D., Levin, S. M., Gloede, L., & Flo- res, R. (2018). Turning the Waiting Room into a Classroom: Weekly Classes Using a Vegan or a Portion-Controlled Eating Plan Improve Diabetes Control in a Randomized Translati- onal Study. Journal of the Academy of Nutriti- on and Dietetics, 118(6), 1072–1079. 11. Barnard, N. D., Rembert, E., Freeman, A., Brad- shaw, M., Holubkov, R., & Kahleova, H. (2020). Blood Type Is Not Associated with Changes in Cardiometabolic Outcomes in Response to a Plant-Based Dietary Intervention. Jour- nal of the Academy of Nutrition and Dietetics, S2212-2672(20), 31197–7. 12. BDA. (2017). British Dietetic Association con- firms well-planned vegan diets can support he- althy living in people of all ages. https://www. bda.uk.com/news/view?id=179 13. Benatar, J. R., & Stewart, R. A. H. (2018). Car- diometabolic risk factors in vegans; A meta- -analysis of observational studies. PLOS ONE, 13(12), e0209086. 14. Bettinelli, M. E., Bezze, E., Morasca, L., Plevani, L., Sorrentino, G., Morniroli, D., Giannì, M. L., & Mosca, F. (2019). Knowledge of health pro- fessionals regarding vegetarian diets from pregnancy to adolescence: An observational study. Nutrients, 11(5). 15. Bishop, J., Irby, M. B., Isom, S., Blackwell, C. S., Vitolins, M. Z., & Skelton, J. A. (2013). Diabetes prevention, weight loss, and social support: Program participants’ perceived influence on the health behaviors of their social su- pport system. Family and Community Health, 36(2), 158–171. 16. Calcagno, M., Kahleova, H., Alwarith, J., Burgess, N. N., Flores, R. A., Busta, M. L., & Barnard, N. D. (2019). The Thermic Effect of Food: A Review. Journal of the American Col- lege of Nutrition, 38(6), 547–551. 17. Campbell, E. K., Fidahusain, M., & Campbell II, T. M. (2019). Evaluation of an Eight-Week Whole-Food Plant-Based Lifestyle Modifica- tion Program. Nutrients, 11(9), 2068. 18. Campbell, T. C., & Campbell, T. M. (2005). The China study: the most comprehensive study of nutrition ever conducted and the startling im- plications for diet, weight loss and long-term health. BenBella Books. 19. Cava, E., Yeat, N. C., & Mittendorfer, B. (2017). Preserving Healthy Muscle during Weight Loss. Advances in Nutrition: An International Review Journal, 8(3), 511–519. 20. Chung, M., Van Buul, V. J., Wilms, E., Nellessen, N., & Brouns, F. J. P. H. (2014). Nutrition educa- tion in European medical schools: Results of an international survey. European Journal of Clinical Nutrition, 68(7), 844–846. 21. Conklin, A. I., Forouhi, N. G., Surtees, P., Khaw, K. T., Wareham, N. J., & Monsivais, P. (2014). Social relationships and healthful dietary be- haviour: Evidence from over-50s in the EPIC cohort, UK. Social Science and Medicine, 100, 167–175. 22. Crowley, J., Ball, L., & Hiddink, G. J. (2019). Nutrition in medical education: a systema- tic review. The Lancet Planetary Health, 3(9), e379–e389. 23. De Oliveira Otto, M. C., Padhye, N. S., Bertoni, A. G., Jacobs, D. R., & Mozaffarian, D. (2015). Everything in moderation - Dietary diversity and quality, central obesity and risk of diabe- tes. PLoS ONE, 10(10). 24. Devries, S., Agatston, A., Aggarwal, M., Aspry, K. E., Esselstyn, C. B., Kris-Etherton, P., Miller, M., O’Keefe, J. H., Ros, E., Rzeszut, A. K., White, B. A., Williams, K. A., & Freeman, A. M. (2017). A Deficiency of Nutrition Education and 20 Practice in Cardiology. American Journal of Medicine, 130(11), 1298–1305. 25. Devries, S., Dalen, J. E., Eisenberg, D. M., Maizes, V., Ornish, D., Prasad, A., Sierpina, V., Weil, A. T., & Willett, W. (2014). A deficiency of nutrition education in medical training. In American Journal of Medicine (Vol. 127, Issue 9, pp. 804–806). Elsevier Inc. 26. Dietitians of Canada. (2018). What You Need to Know About Following a Vegan Eating Plan - Unlock Food. https://www.unlockfood.ca/ en/Articles/Vegetarian-and-Vegan-Diets/ What-You-Need-to-Know-About-Following- -a-Vegan-Eati.aspx 27. Dumic, A., Miskulin, M., Pavlovic, N., Orkic, Z., Bilic-Kirin, V., & Miskulin, I. (2018). The Nutri- tion Knowledge of Croatian General Practi- tioners. Journal of Clinical Medicine, 7(7), 178. 28. Dunn-Emke, S. R., Weidner, G., Pettengill, E. B., Marlin, R. O., Chi, C., & Ornish, D. M. (2005). Nutrient Adequacy of a Very Low-Fat Vegan Diet. Journal of the American Dietetic Associa- tion, 105(9), 1442–1446. 29. Dwyer-Lindgren, L., Freedman, G., Engell, R. E., Fleming, T. D., Lim, S. S., Murray, C. J., & Mokdad, A. H. (2013). Prevalence of physical activity and obesity in US counties, 2001– 2011: a road map for action. Population He- alth Metrics, 11(1), 7. 30. Elorinne, A. L., Alfthan, G., Erlund, I., Kivimäki, H., Paju, A., Salminen, I., Turpeinen, U., Vou- tilainen, S., & Laakso, J. (2016). Food and nu- trient intake and nutritional status of Finnish vegans and non-vegetarians. PLoS ONE, 11(2). 31. Esselstyn, C. B. (1999). Updating a 12-year experience with arrest and reversal thera- py for coronary heart disease (an overdue requiem for palliative cardiology). American Journal of Cardiology, 84(3), 339–341. 32. Esselstyn, C. B., Gendy, G., Doyle, J., Golubic, M., & Roizen, M. F. (2014). A way to reverse CAD? The Journal of Family Practice, 63(7), 356-364b. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pu- bmed/25198208 33. Fuhrman, J. (2018). The Hidden Dangers of Fast and Processed Food*. American Journal of Lifestyle Medicine, 12(5), 375–381. 34. Fuhrman, J., Sarter, B., Glaser, D., & Acocella, S. (2010). Changing perceptions of hunger on a high nutrient density diet. Nutrition Journal, 9(1). 35. Fuhrman, J., & Singer, M. (2017). Improved Cardiovascular Parameter With a Nutrient- -Dense, Plant-Rich Diet-Style: A Patient Sur- vey With Illustrative Cases. American Journal of Lifestyle Medicine, 11(3), 264–273. 36. Gearhardt, A. N., & Hebebrand, J. (2021). The concept of “food addiction” helps inform the understanding of overeating and obesity: YES. The American Journal of Clinical Nutrition, 113(2), 263–267. 37. Gomes, S. C., João, S., Pinho, P., Borges, C., Santos, C. T., Santos, A., Design, P. G., & Mendes De Sousa Editor, S. (2015). National Programme for the Promotion of Healthy Ea- ting Guidelines for a Healthy Vegetarian Diet. https://www.alimentacaosaudavel.dgs.pt/ activeapp/wp-content/files_mf/145133006 8Guidelinesforahealthyvegetariandiet.pdf 38. Grammatikopoulou, M. G., Katsouda, A., Lekka, K., Tsantekidis, K., Bouras, E., Kasapi- dou, E., Poulia, K. A., & Chourdakis, M. (2019). Is continuing medical education sufficient? Assessing the clinical nutrition knowledge of medical doctors. Nutrition, 57, 69–73. 39. Gregorič, M., Blaznik, U., Turk, V. F., Delfar, N., Korošec, A., Lavtar, D., Zaletel, M., Seljak, B. K., Golja, P., Kotnik, K. Z., Pikel, T. R., Pravst, I., Mis, N. F., Stojan, Kostanjevec, Pajnkihar, M., Vato- vec, T. P., & Grom, A. H. (2020). Različni vidiki prehranjevanja prebivalcev Slovenije (v starosti od 3 mesecev do 74 let). www.nijz.si 40. Hall, K. D., Ayuketah, A., Brychta, R., Cai, H., Cassimatis, T., Chen, K. Y., Chung, S. T., Co- sta, E., Courville, A., Darcey, V., Fletcher, L. A., Forde, C. G., Gharib, A. M., Guo, J., Howard, R., Joseph, P. V, McGehee, S., Ouwerkerk, R., Raisinger, K., … Zhou, M. (2019). Ultra-Pro- cessed Diets Cause Excess Calorie Intake and Weight Gain: An Inpatient Randomized Controlled Trial of Ad Libitum Food Intake. Cell Metabolism, 30(1), 67-77.e3. 41. Hall, K. D., & Kahan, S. (2018). Maintenance of Lost Weight and Long-Term Management of Obesity. Medical Clinics of North America, 102(1), 183–197. 42. Hamiel, U., Landau, N., Eshel Fuhrer, A., Sha- lem, T., & Goldman, M. (2020). The Knowled- ge and Attitudes of Pediatricians in Israel Towards Vegetarianism. Journal of Pediatric Gastroenterology and Nutrition, 71(1), 119–124. 43. Hever, J. (2016). Plant-Based Diets: A Physician’s Guide. The Permanente Journal, 20(3), 15–082. 44. Hever, J., & Cronise, R. J. (2017). Plant-based nutrition for healthcare professionals: imple- menting diet as a primary modality in the prevention and treatment of chronic disea- se. Journal of Geriatric Cardiology : JGC, 14(5), 355–368. 45. Hoffman, S. R., Stallings, S. F., Bessinger, R. C., & Brooks, G. T. (2013). Differences between health and ethical vegetarians. Strength of conviction, nutrition knowledge, dietary re- striction, and duration of adherence. Appeti- te, 65, 139–144. 46. Hyska, J., Mersini, E., Mone, I., Bushi, E., Sadiku, E., Hoti, K., & Bregu, A. (2014). Assessment of knowledge, attitudes and practices about public health nutrition among students of the University of Medicine in Tirana, Albania. South Eastern European Journal of Public He- alth (SEEJPH), 13. 47. Jakše, B., Jakše, B., Pinter, S., Pajek, J., & Fi- dler Mis, N. (2020). Whole-Food Plant-Based Lifestyle Program and Decreased Obesi- ty. American Journal of Lifestyle Medicine, 155982762094920. 48. Jakše, B., Jakše, B., Pinter, S., Pajek, J., Godnov, U., & Fidler Mis, N. (2020). Nutrient and Food Intake of Participants in a Whole-Food Plant- -Based Lifestyle Program. Journal of the Ame- rican College of Nutrition, 1–16. 49. Jakše, B., Jakše, B., Pinter, S., Pajek, J., & Mis, N. F. (2020). Characteristics of Slovenian Adults in Community-Based Whole-Food Plant-Ba- sed Lifestyle Program. Journal of Nutrition and Metabolism, 2020, 1–13. 50. Jakše, B., Pinter, S., Jakše, B., Bučar Pajek, M., & Pajek, J. (2017). Effects of an Ad Libitum Consumed Low-Fat Plant-Based Diet Su- pplemented with Plant-Based Meal Replace- ments on Body Composition Indices. BioMed Research International, 2017, 1–8. 51. Jakše, Jakše, Pinter, Jug, Godnov, Pajek, & Fidler Mis. (2019). Dietary Intakes and Cardi- ovascular Health of Healthy Adults in Short-, Medium-, and Long-Term Whole-Food Plant-Based Lifestyle Program. Nutrients, 12(1), 55. 52. Janssen, M., Busch, C., Rödiger, M., & Hamm, U. (2016). Motives of consumers following a vegan diet and their attitudes towards ani- mal agriculture. Appetite, 105, 643–651. 53. Jenkins, D. J.A., Kendall, C. W. C., Faulkner, D. A., Kemp, T., Marchie, A., Nguyen, T. H., Wong, J. M. W., de Souza, R., Emam, A., Vidgen, E., Trautwein, E. A., Lapsley, K. G., Josse, R. G., Leiter, L. A., & Singer, W. (2008). Long-term effects of a plant-based dietary portfolio of cholesterol-lowering foods on blood pressu- re. European Journal of Clinical Nutrition, 62(6), 781–788. 54. Jenkins, David J.A., Kendall, C. W. C., Popovi- ch, D. G., Vidgen, E., Mehling, C. C., Vuksan, V., Ransom, T. P. P., Rao, A. V., Rosenberg-Zand, R., Tariq, N., Corey, P., Jones, P. J. H., Raeini, M., Story, J. A., Furumoto, E. J., Illingworth, D. R., Pappu, A. S., & Connelly, P. W. (2001). Effect of a very-high-fiber vegetable, fruit, and nut diet on serum lipids and colonic function. Metabolism: Clinical and Experimental, 50(4), 494–503. 55. Jeran, M. (2018). Vrednotenje prehrane vega- nov in vsejedcev s spletnim orodjem : magistr- sko delo; Evaluation of diet quality of vegans and omnivores with a web-based application : M. Sc. Thesis :: COBISS+ [Biotehniška fakul- teta. Univerza v Ljubljani]. https://plus-um. si.cobiss.net/opac7/bib/4898680 56. Johns, D. J., Hartmann-Boyce, J., Jebb, S. A., & Aveyard, P. (2014). Diet or Exercise Interventi- ons vs Combined Behavioral Weight Mana- gement Programs: A Systematic Review and Meta-Analysis of Direct Comparisons. Jour- nal of the Academy of Nutrition and Dietetics, 114(10), 1557–1568. 57. Johnson, R. J., Nakagawa, T., Sanchez-Loza- da, L. G., Shafiu, M., Sundaram, S., Le, M., Ishi- moto, T., Sautin, Y. Y., & Lanaspa, M. A. (2013). aktualno 21 Sugar, uric acid, and the etiology of diabetes and obesity. In Diabetes (Vol. 62, Issue 10, pp. 3307–3315). 58. Kahleova, H., Levin, S., & Barnard, N. D. (2020). Plant-Based Diets for Healthy Aging. Journal of the American College of Nutrition, 1–2. 59. Kahleova, H., Petersen, K. F., Shulman, G. I., Alwarith, J., Rembert, E., Tura, A., Hill, M., Ho- lubkov, R., & Barnard, N. D. (2020). Effect of a Low-Fat Vegan Diet on Body Weight, Insulin Sensitivity, Postprandial Metabolism, and Intramyocellular and Hepatocellular Lipid Levels in Overweight Adults. JAMA Network Open, 3(11), e2025454. 60. Kahleova, H., Tura, A., Hill, M., Holubkov, R., & Barnard, N. (2018). A Plant-Based Dietary In- tervention Improves Beta-Cell Function and Insulin Resistance in Overweight Adults: A 16-Week Randomized Clinical Trial. Nutrients, 10(2), 189. 61. Karlsen, M. C., & Pollard, K. J. (2017). Strate- gies for practitioners to support patients in plant-based eating. In Journal of Geriatric Cardiology (Vol. 14, Issue 5, pp. 338–341). Sci- ence Press. 62. Karlsen, M., Rogers, G., Miki, A., Lichtenstein, A., Folta, S., Economos, C., Jacques, P., Livin- gston, K., McKeown, N., Karlsen, M. C., Ro- gers, G., Miki, A., Lichtenstein, A. H., Folta, S. C., Economos, C. D., Jacques, P. F., Livingston, K. A., & McKeown, N. M. (2019). Theoretical Food and Nutrient Composition of Whole- -Food Plant-Based and Vegan Diets Compa- red to Current Dietary Recommendations. Nutrients, 11(3), 625. 63. Katz, D. L., & Meller, S. (2014). Can We Say What Diet Is Best for Health? Annual Review of Public Health, 35(1), 83–103. 64. Kelly, M. P., & Barker, M. (2016). Why is chan- ging health-related behaviour so difficult? Public Health, 136, 109–116. 65. Kent, L., Morton, D., Hurlow, T., Rankin, P., Hanna, A., & Diehl, H. (2013). Long-term ef- fectiveness of the community-based Com- plete Health Improvement Program (CHIP) lifestyle intervention: a cohort study. BMJ Open, 3(11), e003751. 66. Kent, L., Morton, D., Rankin, P., Ward, E., Grant, R., Gobble, J., & Diehl, H. (2013). The effect of a low-fat, plant-based lifestyle intervention (CHIP) on serum HDL levels and the implica- tions for metabolic syndrome status – a co- hort study. Nutrition & Metabolism, 10(1), 58. 67. Kim, H., Caulfield, L. E., & Rebholz, C. M. (2018). Healthy Plant-Based Diets Are Associ- ated with Lower Risk of All-Cause Mortality in US Adults. The Journal of Nutrition, 148(4), 624–631. 68. Koertge, J., Weidner, G., Elliott-Eller, M., Scherwitz, L., Merritt-Worden, T. A., Marlin, R., Lipsenthal, L., Guarneri, M., Finkel, R., Saun- ders, D. E., McCormac, P., Scheer, J. M., Col- lins, R. E., & Ornish, D. (2003). Improvement in medical risk factors and quality of life in women and men with coronary artery dise- ase in the Multicenter Lifestyle Demonstra- tion Project. American Journal of Cardiology, 91(11), 1316–1322. 69. Kristina S. Petersen, Andrew M. Freeman, Penny M. Kris-Etherton, Kim Allan Williams Sr, K. R. R., Monica Aggarwal, N. D. B., Dean Or- nish, C. B. E. J., & Kathleen Allen, K. A. (2021). The Importance of a Healthy Lifestyle in the Era of COVID-19 | International Journal of Di- sease Reversal and Prevention. International Journal of Disease Reversal and Prevention, 3(1). https://ijdrp.org/index.php/ijdrp/article/ view/215 70. Kyu, H. H., Bachman, V. F., Alexander, L. T., Mumford, J. E., Afshin, A., Estep, K., Veerman, J. L., Delwiche, K., Iannarone, M. L., Moyer, M. L., Cercy, K., Vos, T., Murray, C. J. L., & Fo- rouzanfar, M. H. (2016). Physical activity and risk of breast cancer, colon cancer, diabetes, ischemic heart disease, and ischemic stroke events: systematic review and dose-respon- se meta-analysis for the Global Burden of Disease Study 2013. BMJ, 354, i3857. 71. Larsson, S. C., Kaluza, J., & Wolk, A. (2017). Combined impact of healthy lifestyle factors on lifespan: two prospective cohorts. Journal of Internal Medicine, 282(3), 209–219. 72. Lee, C. J., Kim, J. Y., Shim, E., Hong, S. H., Lee, M. K., Jeon, J. Y., & Park, S. (2018). The effects of diet alone or in combination with exercise in patients with prehypertension and hyper- tension: A randomized controlled trial. Kore- an Circulation Journal, 48(7), 637–651. 73. Lee, C. joo, Nagler, R. H., & Wang, N. (2018). Source-specific Exposure to Contradictory Nutrition Information: Documenting Preva- lence and Effects on Adverse Cognitive and Behavioral Outcomes. Health Communicati- on, 33(4), 453–461. 74. Li, Y., Schoufour, J., Wang, D. D., Dhana, K., Pan, A., Liu, X., Song, M., Liu, G., Shin, H. J., Sun, Q., Al-Shaar, L., Wang, M., Rimm, E. B., Hertzmark, E., Stampfer, M. J., Willett, W. C., Franco, O. H., & Hu, F. B. (2020). Healthy li- festyle and life expectancy free of cancer, cardiovascular disease, and type 2 diabetes: prospective cohort study. BMJ (Clinical Rese- arch Ed.), 368, l6669. 75. Madero, M., Arriaga, J. C., Jalal, D., Rivard, C., McFann, K., Pérez-Méndez, O., Vázquez, A., Ruiz, A., Lanaspa, M. A., Jimenez, C. R., John- son, R. J., & Lozada, L. G. S. (2011). The effect of two energy-restricted diets, a low-fructo- se diet versus a moderate natural fructose diet, on weight loss and metabolic syndro- me parameters: A randomized controlled trial. Metabolism: Clinical and Experimental, 60(11), 1551–1559. 76. Marques, A., Peralta, M., Martins, J., Loureiro, V., Almanzar, P. C., & de Matos, M. G. (2019). Few European Adults are Living a Healthy Li- festyle. American Journal of Health Promotion, 33(3), 391–398. 77. McDougall, C., & McDougall, J. (2013). Plant- -based diets are not nutritionally deficient. The Permanente Journal, 17(4), 93. 78. McDougall, J. (2013). The Starch Solution (Eat the Foods You Love, Regain Your Health, and Lose the Weight for Good!): McDougall, John: 9781623360276: Amazon.com: Books (1st Edi- tio). Rodale Books. 79. McDougall, J., Thomas, L. E., McDougall, C., Moloney, G., Saul, B., Finnell, J. S., Richardson, K., & Petersen, K. M. (2014). Effects of 7 days on an ad libitum low-fat vegan diet: the Mc- Dougall Program cohort. Nutrition Journal, 13, 99. 80. McEvoy, C. T., Temple, N., & Woodside, J. V. (2012). Vegetarian diets, low-meat diets and health: A review. Public Health Nutrition, 15(12), 2287–2294. 81. Medawar, E., Huhn, S., Villringer, A., & Veroni- ca Witte, A. (2019). The effects of plant-based diets on the body and the brain: a systema- tic review. Translational Psychiatry, 9(1). 82. Melina, V., Craig, W., & Levin, S. (2016). Positi- on of the Academy of Nutrition and Dieteti- cs: Vegetarian Diets. Journal of the Academy of Nutrition and Dietetics, 116(12), 1970–1980. 83. Miller, T., Mull, S., Aragon, A. A., Krieger, J., & Schoenfeld, B. J. (2018). Resistance training combined with diet decreases body fat while preserving lean mass independent of resting metabolic rate: A randomized trial. International Journal of Sport Nutrition and Exercise Metabolism, 28(1), 46–54. 84. Mishra, S., Xu, J., Agarwal, U., Gonzales, J., Le- vin, S., & Barnard, N. D. (2013). A multicenter randomized controlled trial of a plant-based nutrition program to reduce body weight and cardiovascular risk in the corporate set- ting: the GEICO study. European Journal of Clinical Nutrition, 67(7), 718–724. 85. Nestle, M., & Baron, R. B. (2014). Nutrition in medical education: From counting hours to measuring competence. In JAMA Internal Me- dicine (Vol. 174, Issue 6, pp. 843–844). Ameri- can Medical Association. 86. NIJZ. (2011). Strokovno mnenje glede vegetari- janstva in Kitajske študije | www.nijz.si. https:// www.nijz.si/sl/strokovno-mnenje-glede-ve- getarijanstva-in-kitajske-studije 87. Norman, K., & Klaus, S. (2020). Veganism, aging and longevity: New insight into old concepts. In Current Opinion in Clinical Nutri- tion and Metabolic Care (Vol. 23, Issue 2, pp. 145–150). Lippincott Williams and Wilkins. 88. O’Keefe, J. H., Gheewala, N. M., & O’Keefe, J. O. (2008). Dietary Strategies for Improving Post-Prandial Glucose, Lipids, Inflammation, and Cardiovascular Health. In Journal of the American College of Cardiology (Vol. 51, Issue 3, pp. 249–255). 89. Orlich, M. J., Singh, P. N., Sabaté, J., Jaceldo-Si- egl, K., Fan, J., Knutsen, S., Beeson, W. L., & Fra- ser, G. E. (2013). Vegetarian Dietary Patterns 22 and Mortality in Adventist Health Study 2. JAMA Internal Medicine, 173(13), 1230. 90. Ornish, D, Scherwitz, L. W., Billings, J. H., Brown, S. E., Gould, K. L., Merritt, T. A., Sparler, S., Armstrong, W. T., Ports, T. A., Kirkeeide, R. L., Hogeboom, C., & Brand, R. J. (1998). Inten- sive lifestyle changes for reversal of coronary heart disease. JAMA, 280(23), 2001–2007. 91. Ornish, Dean. (2007). It’s hard for many peo- ple to follow a diet just from reading a book and a few sessions with a dietitian. - PubMed - NCBI. Medscape General Medicine, 9(3), 57. 92. Ornish, Dean. (2009). Mostly Plants. American Journal of Cardiology, 104(7), 957–958. 93. Ornish, Dean, & Ornish, A. (2019). Undo It!: How Simple Lifestyle Changes Can Reverse Most Chronic Diseases (1st editio). Ballanti- ne Books. https://www.amazon.com/Un- do-Lifestyle-Changes-Reverse-Diseases/ dp/052547997X 94. Ornish, Dean, Weidner, G., Fair, W. R., Marlin, R., Pettengill, E. B., Raisin, C. J., Dunn-Emke, S., Crutchfield, L., Jacobs, F. N., Barnard, R. J., Aronson, W. J., McCormac, P., McKnight, D. J., Fein, J. D., Dnistrian, A. M., Weinstein, J., Ngo, T. H., Mendell, N. R., & Carroll, P. R. (2005). Intensive lifestyle changes may affect the progression of prostate cancer. Journal of Urology, 174(3), 1065–1070. 95. Petta, S., Marchesini, G., Caracausi, L., Maca- luso, F. S., Cammà, C., Ciminnisi, S., Cabibi, D., Porcasi, R., Craxì, A., & Di Marco, V. (2013). In- dustrial, not fruit fructose intake is associated with the severity of liver fibrosis in genotype 1 chronic hepatitis C patients. Journal of He- patology, 59(6), 1169–1176. 96. Polidori, D., Sanghvi, A., Seeley, R. J., & Hall, K. D. (2016). How Strongly Does Appetite Counter Weight Loss? Quantification of the Feedback Control of Human Energy Intake. Obesity, 24(11), 2289–2295. 97. Reipurth, M. F. S., Hørby, L., Gregersen, C. G., Bonke, A., & Perez Cueto, F. J. A. (2019). Barriers and facilitators towards adopting a more plant-based diet in a sample of Danish consumers. Food Quality and Preference, 73, 288–292. 98. Sanne, I., & Bjørke-Monsen, A. L. (2020). Lack of nutritional knowledge among Norwegi- an medical students concerning vegetarian diets. Journal of Public Health (Germany), 1–7. 99. Satija, A., Bhupathiraju, S. N., Spiegelman, D., Chiuve, S. E., Manson, J. E., Willett, W., Rexrode, K. M., Rimm, E. B., & Hu, F. B. (2017). Healthful and Unhealthful Plant-Based Diets and the Risk of Coronary Heart Disease in U.S. Adults. Journal of the American College of Cardiology, 70(4), 411–422. 100. Schick, A., Boring, J., Courville, A., Gallagher, I., Guo, J., Howard, R., Milley, L., Raisinger, K., Rozga, I., Stagliano, M., Torres, S., Yang, S., Chung, S., & Hall, K. (2020). Effects of Ad Libitum Low Carbohydrate Versus Low Fat Diets on Body Weight and Fat Mass. Cur- rent Developments in Nutrition, 4(Supple- ment_2), 658–658. 101. Schmidt, J. A., Crowe, F. L., Appleby, P. N., Key, T. J., & Travis, R. C. (2013). Serum Uric Acid Concentrations in Meat Eaters, Fish Eaters, Vegetarians and Vegans: A Cross- -Sectional Analysis in the EPIC-Oxford Co- hort. PLoS ONE, 8(2), e56339. 102. Schwingshackl, L., Schwedhelm, C., Hoffmann, G., & Boeing, H. (2019). Potato- es and risk of chronic disease: a systematic review and dose–response meta-analysis. European Journal of Nutrition, 58(6), 2243– 2251. 103. Shaw, K. A., Gennat, H. C., O’Rourke, P., & Del Mar, C. (2006). Exercise for overweight or obesity. Cochrane Database of Systematic Reviews, 4, CD003817. 104. St-Onge, M.-P., Mikic, A., & Pietrolungo, C. E. (2016). Effects of Diet on Sleep Quality. Advances in Nutrition (Bethesda, Md.), 7(5), 938–949. 105. Stiegler, P., & Cunliffe, A. (2006). The role of diet and exercise for the maintenance of fat-free mass and resting metabolic rate during weight loss. In Sports medicine (Auc- kland, N.Z.) (Vol. 36, Issue 3, pp. 239–262). 106. Storz, M. (2020). Barriers to the Plant-Based Movement: A Physician’s Perspective. Inter- national Journal Of Disease Reversal and Pre- vention, 2(2). https://ijdrp.org/index.php/ ijdrp/article/view/157 107. Sun, L., Ranawana, D. V., Leow, M. K. S., & Henry, C. J. (2014). Effect of chicken, fat and vegetable on glycaemia and insulinae- mia to a white rice-based meal in healthy adults. European Journal of Nutrition, 53(8), 1719–1726. 108. Theurl, M. C., Lauk, C., Kalt, G., Mayer, A., Kaltenegger, K., Morais, T. G., Teixeira, R. F. M., Domingos, T., Winiwarter, W., Erb, K. H., & Haberl, H. (2020). Food systems in a zero-deforestation world: Dietary change is more important than intensification for climate targets in 2050. Science of the Total Environment, 735, 139353. 109. Turner-McGrievy, G. M., Wright, J. A., Mi- gneault, J. P., Quintiliani, L., & Friedman, R. H. (2014). The interaction between dietary and life goals: using goal systems theory to explore healthy diet and life goals. Health Psychology and Behavioral Medicine, 2(1), 759–769. 110. Tuso, P., Ismail, M. H., Ha, B. P., & Bartolotto, C. (2013). Nutritional Update for Physicians: Plant-Based Diets. The Permanente Journal, 17(2), 61–66. 111. Veronese, N., Stubbs, B., Noale, M., Solmi, M., Vaona, A., Demurtas, J., Nicetto, D., Crepal- di, G., Schofield, P., Koyanagi, A., Maggi, S., & Fontana, L. (2017). Fried potato consumpti- on is associated with elevated mortality: An 8-y longitudinal cohort study. American Journal of Clinical Nutrition, 106(1), 162–167. 112. Wansink, B. (2010). From mindless eating to mindlessly eating better. In Physiology and Behavior (Vol. 100, Issue 5, pp. 454–463). 113. Warburton, D. E. R., & Bredin, S. S. D. (2017). Health benefits of physical activity. Current Opinion in Cardiology, 32(5), 541–556. 114. WHO. (2020). WHO | What is Moderate-inten- sity and Vigorous-intensity Physical Activity? Physical Activity; World Health Organizati- on. https://www.who.int/dietphysicalacti- vity/physical_activity_intensity/en/ 115. Willett, W., Rockström, J., Loken, B., Sprin- gmann, M., Lang, T., Vermeulen, S., Garnett, T., Tilman, D., & Declerck, F. (2019). The Lan- cet Commissions Food in the Anthropoce- ne : the EAT – Lancet Commission on he- althy diets from sustainable food systems. Lancet, 393(10170), 447–492. 116. Wohldmann, E. L. (2013). Examining the relationship between knowing and do- ing: training for improving food choices. The American Journal of Psychology, 126(4), 449–458. 117. Wright, N., Wilson, L., Smith, M., Duncan, B., & McHugh, P. (2017). The BROAD study: A randomised controlled trial using a whole food plant-based diet in the community for obesity, ischaemic heart disease or diabetes. Nutrition & Diabetes, 7(3), e256–e256. Boštjan Jakše, prof. šp. vzg., doktorski študent, smer Prehrana, Univerzna v Ljubljani, Biotehniška fakulteta bostjanjakse@hotmail.com športna vzgoja 23 Transformative pedagogical approach to assessing physical education Abstract Many teachers wonder whether it is possible to assess knowledge by it becoming a trigger or a facilitator of learning. The answer to this question can be found in the transformative pedagogical approach. Its purpose is to encourage pupils to research and find solutions to the problems that arise in the acquisition of knowledge, critical thinking, observation and debate and in taking responsibility for their own learning and knowledge and, consequently, also for their assessment. To illustrate, the transformative pedagogical approach is presented through the example of three learning assignments in the class of physical education. Each assignment is analyzed from three aspects of transformative responsibilisation, subjectification and collaboration. This kind of approach does not represent a completely new didactic method, but merely denotes a different, more active preparedness of the pupils to cooperate in the learning process. It also means that a part of the learning process is transferred to the home environ- ment in the form of so-called homework, while the product or other evidence of the pupil’s progress can become an important part of the assessment of the pupil’s knowledge. It is important that teachers change their conventional ideas of teaching and as- sessing knowledge since traditional methods of assessment - and with it numerous related errors - are still predominant in classes of physical education. Key words: transformative judgement, assessment, evidence, responsibility, physical education. Izvleček Številni učitelji se sprašujejo, ali je mogoče ocenjevati zna- nje tako, da postane sprožilec oziroma pospeševalec učenja. Odgovor na to vprašanje ponuja transformativni pedagoški pristop. Njegov namen je spodbuditi učence k raziskovanju in iskanju rešitev za težave, ki se pojavljajo pri usvajanju zna- nja, h kritičnemu razmišljanju, opazovanju, razpravljanju in tako prevzemanju odgovornosti za lastno učenje in znanje ter posledično za oceno. Kot ponazoritev je transformativni pedagoški pristop predstavljen s primerom uporabe treh uč- nih nalog pri pouku športne vzgoje. Vsaka naloga je analizi- rana s tremi vidiki transformativne presoje − odgovornostjo, subjektivizacijo in sodelovanjem. Tak pristop ne predstavlja popolnoma nove didaktične metode, ampak le drugačno, bolj dejavno pripravljenost učencev za sodelovanje v učnem procesu. Pomeni tudi, da se del učnega procesa prenese v do- mače okolje v obliki t. i. domačih nalog, izdelek oziroma drugi dokazi o napredku učenca pa lahko postanejo pomemben del ocenjevanja učenčevega znanja. Ob tem je pomembno, da učitelji spremenijo svoje konvencionalne predstave o po- učevanju in ocenjevanju, saj pri športni vzgoji še vedno pre- vladujejo tradicionalni načini ocenjevanja in številne z njim povezane napake. Ključne besede: transformativna presoja, ocenjevanje, dokazi, odgovornost, športna vzgoja Luka Dobovičnik, Marjeta Kovač Transformativni pedagoški pristop pri ocenjevanju športne vzgoje 24 Uvod V zadnjih letih strokovnjaki na področju športne vzgoje vse bolj prepoznavajo vlo- go ocenjevanja kot spodbujevalca kakovo- stnega pouka in večjega znanja učencev (AIESEP, 2020; López-Pastor, Kirk, Lorente- -Catalán, MacPhail in Macdonald, 2013). Kljub temu da so mnenja o pomenu oce- njevanja tega predmeta med strokovnjaki različna (Hay in Penney, 2013; Kovač, Jurak in Starc, 2016; Kristan, 1991), večina zago- varja ocenjevanje kot enega najvplivnejših vidikov sodobnih izobraževalnih praks na- sploh zaradi pozitivnih učinkov na nadalj- nje načrtovanje pedagoškega dela in lažjo evalvacijo učencev1 ter učnega procesa, pa tudi odgovornosti učiteljev do izpeljave lokalnih, državnih in nacionalnih kurikulov (AIESEP, 2020; Hay in Penney, 2013; López- -Pastor idr., 2013), del pa gleda na ocenje- vanje skeptično, ker naj bi bilo v nasprotju s samo naravo in namenom predmeta (Hay in Penney, 2013; Kristan, 1991). Zaradi razumevanja in smotrnosti ocenje- vanja morajo biti učitelji seznanjeni ne le z njegovimi praktičnimi in tehničnimi vidiki, ampak tudi z njegovim vplivom v širšem sociokulturnem kontekstu. Ocenjevanje je kot del pedagogike namreč tesno pove- zano s poučevanjem in učenjem (Black in Wiliam, 2018), koncept ocenjevanja pa ni le pedagoški, ampak je tudi socialni in kul- turni proces (Hay in Penney, 2013). Ocenje- vanje je tako zelo kompleksna, po mnenju številnih celo ena najtežjih, najbolj občutlji- vih, zelo zapletenih in odgovornih dejavno- sti, s katero se srečujejo učitelji (Hay in Pen- ney, 2013; Kovač idr., 2016; López-Pastor idr., 2013). Biti mora čim bolj veljavno, objektiv- no, spodbudno in pravično (AIESEP, 2020), saj je ocena zelo eksplicitna (Kovač, Jurak in Strel, 2003), načini ocenjevanja in posre- dovanja ocene pa pomembno vplivajo na potek poučevanja in učenja (Hay in Penney, 2013). »Naj bo ocenjevanje še tako veljavno in zanesljivo, če učencu sporoča le to, da je neuspešen, ima na učenje zaviralni učinek« (Wiliam, 2006). Zato se postavlja vprašanje, »ali je mogoče ocenjevanje uvrstiti v pouk na način, ki bi omogočal, da postane ‚kata- lizator‘ učenja?« (Eržen, 2012, str. 50). Številni strokovnjaki temu pritrjujejo, vendar opo- zarjajo, da mora ocenjevanje potekati pod določenimi pogoji (AIESEP, 2020; Anderson idr., 2016; Holcar Brunauer idr., 2019; Mar- 1Izraz učenec uporabljamo tako za osnovnošol- ce kot srednješolce ne glede na spol. V primeru, da v besedilu predstavljamo izključno srednje- šolsko populacijo, uporabljamo izraz dijak, prav tako ne glede na spol. janovič Umek, 2008; Kelly in Melograno, 2014; Kovač idr., 2016; Thorburn, 2017; Tolg- fors, 2018). Ena od mogočih izobraževalnih in ocenjevalnih praks je gotovo transfor- mativni pedagoški pristop, ki nadgrajuje starejši, bolj znan koncept formativnega ocenjevanja oziroma novejšo metodo oce- njevanja za učenje (angl. Assessment for Le- arning – AfL). „Formativno oce- njevanje znanja ter ocenjevanje za učenje Učitelji tradicionalno vrednotijo in oce- njujejo znanje učencev iz dveh osnovnih razlogov: 1) da preverjajo učenje učencev in ustrezno prilagajajo poučevanje, tako za posamezne učence kakor za celotni razred, in 2) da učencem po določenem obdobju poučevanja dodelijo ocene (An- derson idr., 2016). Že leta 1967 je Scriven (v Anderson idr., 2016) prvo vrsto vrednotenja poimenoval formativno vrednotenje, ker je njegova temeljna funkcija »formiranje« učenja, dokler je za to še čas in so priložno- sti, da ga učenci izboljšujejo, drugo vrsto pa sumativno vrednotenje, saj je njegova temeljna funkcija »sumiranje« učenja na koncu nekega izobraževalnega obdobja. V praksi je med njima še ena bistvena razlika – formativno vrednotenje je po navadi bolj neformalno in temelji na raznolikih virih in- formacij (npr. odgovorih na vprašanja, po- stavljena med poukom; opazovanju učen- cev v procesu učenja; domačih nalogah; krajših preizkusih znanja ipd.), medtem ko je sumativno vrednotenje in ocenjevanje po navadi bolj formalno ter temelji na bolj osredotočenih virih informacij (preizkusih znanja; projektih; zaključnih izpitih ipd.). Formativno in sumativno vrednotenje in ocenjevanje v razredu se pogosto preple- tata (Anderson idr., 2016). Ker tradicionalni pristopi v vzgojno-izobra- ževalnem procesu niso več povsem ustre- zni, saj ne vodijo k zadovoljivim dosežkom učencev (López-Pastor idr., 2013), učitelji iščejo nove poti. V zadnjih desetletjih se je tako uveljavila metoda AfL, ki je nastala kot odgovor na potrebo po bolj formativno usmerjenem ocenjevanju, povezuje pa se s konstruktivističnimi pedagoškimi pristo- pi (Cambridge Assessment, 2020; Flórez in Sammons, 2013; Kovač idr., 2016). Lahko jo razumemo kot drugačno filozofijo pou- čevanja in učenja oziroma kot prispevek k odpravljanju stereotipov in zakoreninjenih ter manj učinkovitih učnih praks. Predsta- vlja »most med učenjem in poučevanjem« (Wiliam, 2013, str. 123), kjer učitelj sledi pe- tim ključnim strategijam (Anderson idr., 2016; Tolgfors, 2018; Wiliam, 2013; Wiliam in Thompson, 2008): 1. razjasnitev in delitev učnih namer z učenci (s sodelovanjem pri določanju namenov učenja, ciljev in meril uspe- šnosti postane učenec bolj motiviran, dejaven in osredotočen na učenje, saj ima občutek, da sodeluje pri odločanju; posledično pa je to prvi korak k ozave- ščanju o lastnem znanju in prevzema- nju lastne odgovornosti za učenje); 2. načrtovanje učinkovite razprave, na- log in dejavnosti v razredu s prido- bivanjem dokazov o učenju (to omo- goča osmišljanje učenja in dokazovanje znanja oz. napredka pri učenju; glej primer v Kovač, Filipič in Demšar, 2020); 3. zagotavljanje povratnih informacij (z njimi učitelj usmerja učence k nadalj- njemu samostojnemu učenju; hkrati jih spodbuja, da tudi učenci podajo povra- tne informacije, tako drug drugemu kot učitelju, ki jih lahko nato uporabi pri na- daljnjem načrtovanju); 4. aktiviranje učencev kot učnih virov drug za drugega (to učitelj doseže s postavljanjem odprtih, problemskih vprašanj, ki spodbujajo razvoj mišljenja; z njimi sistematično ugotavlja raven ra- zumevanja oz. znanja in to upošteva pri načrtovanju dejavnosti ter določanju meril uspešnosti; hkrati pa sprejema tudi napačne odgovore, saj mu tudi ti omogočajo učinkovito nadaljnje načr- tovanje); 5. aktiviranje učencev kot lastnikov la- stnega učenja (s samovrednotenjem in vrstniškim vrednotenjem učenci presojajo svoje dosežke in dosežke sošolcev na podlagi začetnih ciljev in dokazov med procesom; tako poma- gajo drug drugemu ugotavljati močna in presegati morebitna šibka področja, hkrati pa s temi informacijami skupaj z učiteljem načrtujejo naslednje korake v učnem procesu). Flórez in Sammons (2013, str. 3) menita, da temu konceptu sledi »vsako ocenjevanje, katerega prvotna naloga je spodbujanje učenja učencev«. Že nekaj časa pa se po- javljajo tudi kritike tega koncepta, Hay in Penney (2013) celo menita, da je vloga tako zasnovanega formativnega ocenjevanja športna vzgoja 25 precenjena. Torrance (2012) namreč ugo- tavlja, da različne teoretične utemeljitve formativnega ocenjevanja in empirične po- nazoritve težko najdejo refleksijo v praksi, saj je učitelj pogosto omejen pri obsegu in uporabi celotnega spektra možnih pri- stopov, povezanih s formativno oceno. Še več, včasih prav zakonodajni okviri ne pod- pirajo formativnih pristopov, kar je dobro vidno v slovenskem šolskem sistemu. Zato se danes poskuša formativno ocenjevanje razširiti s t. i. transformativnim, v določenih primerih pa tudi s konfirmativnim2 in de- formativnim3 ocenjevanjem (Confirmative Evaluation, 2020; Thorburn, 2017; Tolgfors 2018). „Trransformativni pedagoški pristop in transformativno ocenjevanje Vsi svetovni učni načrti navajajo, da naj bi učenci prek pouka športne vzgoje spozna- li, da redna in primerna (glede na izbrano vsebino, obseg in intenzivnost) telesna vadba v vseh življenjskih obdobjih bistve- no doprinese h kakovosti življenja, k dose- ganju teh ciljev pa učitelje kot javne usluž- bence zavezujeta tudi poklicna dolžnost in strokovna odgovornost (Tul in Kovač, 2017). Prav zato ne moremo na vzgojno- -izobraževalni proces gledati zgolj s peda- goškega vidika, ampak tudi s socialnega in kulturnega, to pa pomeni, da moramo sle- diti vseživljenjskim povezavam s socialno- -kritično usmeritvijo (Hay in Penney, 2013). Prav temu sledi koncept transformativne pedagogike. Hay, Tinning in Engstrom (2015) ter Torrance (2012) navajajo, da sicer ni poenotenega razumevanja transforma- tivne pedagogike, jo pa zelo dobro opre- deljuje kritična pedagogika (Tinning, 2002), ki v tradicionalno prakso poučevanja vna- ša kritični pogled in kulturo odgovornosti (Tolgfors, 2018). Transformativni pedagoški pristop se izraža skozi tri faze transformativ- 2Konfirmativno ocenjevanje je postopek zbira- nja, preučevanja in razlage podatkov ter infor- macij z namenom ugotavljanja neprekinjene kompetentnosti učencev ali neprekinjene učin- kovitosti učnih gradiv« (Hellebrandt in Russell, 1993, str. 22; glej tudi Confirmative Evaluation, 2020). 3Deformativno ocenjevanje je postopek zapira- nja vrzeli med učenčevim in končnim oz. »abso- lutnim« znanjem s poudarkom, da učenci o sebi ne razmišljajo negativno, četudi ne dosegajo znanja ali ocen, ki jih pričakujejo ali potrebujejo (Torrance, 2012). ne presoje: odgovornost, subjektivizacijo in sodelovanje (Slika 1), ki jih lahko učitelj upo- rablja tudi kot analitično orodje za ocenje- vanje (Tolgfors, 2018; Torrance, 2012; 2017). Transformativna ocena tako vključuje kul- turo ocenjevanja, ki je divergentna (vse bolj različna), saj lahko učitelj na podlagi kritič- nega udejstvovanja in vplivov učencev prakso transformativnega ocenjevanja pri- lagodi različnim potrebam in okoliščinam, v katerih se znajdejo učenci. Učenje se tako ne obravnava kot usvajanje končnih ciljev prek individualno zasnovanih meril, tem- več kot nekaj nedokončnega, razvijajočega se, temelječega na skupinskem razumeva- nju, ki nastane kot posledica izobraževalnih izkušenj skupine, v kateri sodeluje učenec. Drugače od formativnega tako transforma- tivno ocenjevanje spodbuja povezovalno učenje in socialno pravičnost. Slediti pa mora široki, vseživljenjski socialno-kritični orientaciji, kar predstavlja bistvo transfor- mativnega ocenjevanja (Tolgfors, 2018). Učiteljeva odgovornost, ki se sicer lahko izraža na različne načine, je, da usklajuje učni načrt ter poučevanje in ocenjevanje tako, da lahko učenci dejavno sodelujejo pri vseh stopnjah pedagoškega procesa in tako tudi sami postanejo odgovorni za lastno znanje. Tako se učenci aktivirajo kot lastniki lastnega znanja, kar pomeni, da učenci v okviru predvidenega (npr. uč- nega načrta, učne priprave, vsebine …) in dogovorjenega (ciljev, namenov učenja, meril uspeha, dokazov) iščejo motivacijo za usvojitev znanja in analizo postopkov uče- nja, kar Tolgfors (2018) označuje kot subjek- tivizacijo. V transformativnem procesu ima središčno vlogo učenec, ki analizira dokaze o načinih učenja in dosežkih, vse skupaj in- terpretira in sprejema odločitve. »Ker pa je vsak posameznik pri razumevanju samega sebe ujet v meje svoje subjektivnosti, si s povratnimi informacijami drugih lahko razširi vpogled vase« (Holcar Brunauer idr., 2019, str. 8), zato je dobrodošlo skupinsko sodelovanje. Z različnimi načini usmerjanja učitelj vseskozi spodbuja učence h kritične- mu vrednotenju lastnih in tujih dosežkov, k refleksiji močnih in šibkih področij, ustvarja ozračje zaupanja in podpore z namenom, da se učenci medsebojno aktivirajo kot učni viri, torej med seboj sodelujejo, rezul- tat učenja pa postane njihova skupna od- govornost. Tolgfors (2018) poudarja, da so deli učnega procesa med sabo neločljivo povezani in prepleteni – vsak del transfor- mativne presoje se prepozna v drugem in ga dopolnjuje, teoretično paradigmo pa je predstavil s tremi primeri. Ker dopolnjuje do zdaj predstavljene razprave o proble- matiki alternativnih načinov ocenjevanja pri športni vzgoji (Kovač idr., 2016), jih pred- stavljamo in analiziramo v nadaljevanju. Tolgfors (2018) je tri leta preučeval, kakšne učinke ima ocenjevanje športne vzgoje, če je učitelj med poukom osredotočen na razvoj in identifikacijo učenčevega znanja skozi skupinsko odgovornost in sodeloval- no učenje. V študijo je vključil dve švedski šoli: javno srednjo šolo s poklicnim izobra- ževanjem in zasebno gimnazijo. Na podlagi skupinskih intervjujev z učitelji o njihovem razumevanju metode AfL, z opazovanjem učnih ur in individualnimi intervjuji uči- teljev in dijakov je pridobil informacije o uspešni vpeljavi novih strategij poučevanja in ocenjevanja pri športni vzgoji. Rezultate študije, ki temeljijo na opisanih teoretičnih vidikih transformativnega procesa, je pred- stavil s primeri treh učnih nalog: Kako so učne namere pojasnjene in kako so razdeljene med učitelji in učenci? Kako se učenci aktivirajo kot lastniki lastnega učenja? Kako se učenci aktivirajo kot sredstvo za učenje drug drugega? Slika 1. Proces transformativne presoje (Tolgfors, 2018). 26 a. Dnevnik športne vadbe Odgovornost: Eden od namenov športne vzgoje v švedskem srednješolskem izobra- ževanju je, da dijaki izberejo, izvedejo in ovrednotijo različne gibalne dejavnosti ter razmislijo o različnih zdravstvenih vpraša- njih, ki so povezana z njimi (Švedska naci- onalna agencija za izobraževanje, 2011). S tem namenom so dijaki pisali osebni dnev- nik vadbe. Od njih se je pričakovalo, da si sami zastavijo cilje in izpeljejo vadbo, pri tem pa zapisi spodbujajo posameznikovo učenje. Subjektivizacija: Pisanje dnevnika posta- vlja dijake v vlogo dejavnih soustvarjalcev, ki bodo izbirali med različnimi načini razi- skovanja življenjskih slogov (lahko tudi kul- tur) in razmišljali o pridobljenih izkušnjah ter jih povezovali z učno snovjo. Ob tem je treba zagotoviti individualne in skupinske razprave, ki omogočajo izmenjavo izku- šenj, ter ustrezne (medvrstniške in učite- ljeve) povratne informacije, ki morajo biti prilagojene posamezniku. Učitelji se med srečanji osredotočajo na dijakove sposob- nosti sprejemanja, upoštevanja, uporabe in prilagajanja povratnih informacij. Čeprav si dijaki sami postavljajo cilje, ne pomeni, da jim morajo slediti do konca, ampak jih lahko prilagajajo glede na celoten proces. Zelo pomembno je, da se posamezne poti za dosego ciljev zaključijo z evalvacijo; tako končni izdelek (dnevnik) dijaki uporabijo za samovrednotenje ali samoocenjevanje. Vpogled v dnevnik jasno pokaže postopek učenja, razkrije pa lahko tudi sekundarne (nepričakovane) posledice zastavljenih ci- ljev, kot so sprememba določenih mnenj, nazorov ali prepričanj, sprememba higien- skih, prehranskih navad ipd. Sodelovanje: Učitelji, ki so organizirali srečanja z dijaki (individualna, v manjših ali večjih skupinah) z namenom razprave o njihovih ciljih, pomenu športne vzgoje in gibalnega udejstvovanja, so poudarili vlo- go vrstnikov in sovrstniške pomoči v obliki povratnih informacij, če ni bilo sprememb ali napredka. Eden od učiteljev, vključenih v raziskavo (Tolgfors, 2018, str. 9), je pove- dal naslednje: »Če vidijo, da so se približali cilju, se lahko zavedajo, da so izbrali dober način vadbe. Kako so prišli do tega sklepa? Nisem jim povedal, kako in kaj naj naredijo, to so spoznali prek pogovora z vrstniki, s katerimi so si izmenjali mnenja in predlo- ge.« Na srečanjih je bila zelo pomembna možnost predstavitve izkušenj z informa- cijsko-komunikacijsko tehnologijo (IKT), saj je tako posameznik približal svojo izkušnjo oz. dejavnost učitelju in sošolcem. IKT-gra- diva lahko podajo splošno ali širšo sliko o posameznikovih gibalnih spretnostih v njim (po)znanem okolju, česar pa ni mo- goče pridobiti v običajnem učnem okolju pri športni vzgoji. Predstavitve lahko spre- mljajo skupinske refleksije, kar je pogost in ustaljen primer sodelovanja v preučeva- nih praksah športne vzgoje. Razmišljanja se lahko osredotočajo na različne telesne, gibalne, duševne ali socialne pomene za zdravje. Predstavitve so lahko del dnevni- ka športne vadbe posameznika, učitelj pa jih lahko uporabi za ocenjevanje, če to prej predvidi in s tem seznani dijake. Zbrani IKT- -izdelki omogočajo tudi oblikovanje bolj avtentične ocene. b. Skupinska koreografija Odgovornost: Del švedskega učnega načrta za športno vzgojo je tudi tematski sklop »gibanje ob glasbi in ples« (Švedska nacionalna agencija za izobraževanje, 2011). Namenili so mu pet tednov, že od same- ga začetka pa so učitelji sodelovali z dijaki, kar se je izrazilo v skupni odgovornosti pri napredku na plesišču. Prvi del vadbe je bil namenjen spoznavanju ritmov, usvajanju osnovnih plesnih korakov, kombinacij ple- snih korakov in sestavljanju preprostih ko- reografij. V drugem delu so se dijaki sezna- nili z nekaterimi tradicionalnimi plesi, nato pa so sestavljanje koreografije nadaljevali sami. V ta del vadbe so vključili medseboj- no snemanje in si na podlagi posnetega podajali povratne informacije; tako so drug drugemu predstavljali učni vir. Čeprav je bil učitelj odgovoren za navodila, je tematski sklop že od samega začetka vključeval sku- pinski pristop reševanja težav med dijaki, kar se je npr. na začetku odražalo pri štetju korakov, na koncu pa pri samostojni sesta- vi in izvedbi koreografije. Pri tem je učitelj postopno predajal odgovornost dijakom. Subjektivizacija: Drugi del tematskega sklopa je bil namenjen bolj ciljno usmerjeni nalogi, zaključni skupinski koreografiji. Uči- telj je dijake razdelil v manjše skupine, da bi jih aktiviral kot lastnike lastnega učenja. Prehod v fazo subjektivizacije je zaznamo- valo dejstvo, da so bili dijaki odgovorni za svoj končni izdelek oz. znanje. To je pome- nilo, da so izbrali glasbo in se dogovorili za čas vadbe v svojem prostem času. Sodelovanje: Naloga je že od začetka zahtevala sodelovanje, saj zaključne plesne koreografije ni bilo mogoče opraviti indivi- dualno. Tako so se učenci zbrali v skupinah in začeli deliti ideje drug z drugim brez nadzora učitelja. Velik izziv za dijake je bil izbrati primerno temo, predlagati primerne gibe glede na temo in prilagoditi gibanje ritmu in značaju glasbe. Vsi dijaki v skupini so morali sodelovati v ustvarjalnem pro- cesu in pri vadbi ter na zaključnem nasto- pu oz. pri ocenjevanju, ki je potekalo kot plesna prireditev na odru pred učiteljem in ostalimi dijaki v razredu. V tem delu je učitelj rezerviral za dijake gledališče s sve- tlobnim in zvočnim sistemom, da bi za- ključni izpit oz. ocenjevanje izgledalo čim bolj veličastno. Čeprav so nekateri dijaki čutili nekaj nelagodja ob visokih pričakova- njih, so imeli priložnost, da se medsebojno podprejo na odru, kar se je izkazalo za zelo učinkovito. Individualne nastope dijakov je učitelj ocenil na podlagi njihovih sposob- nosti prilagajanja gibanja ritmu in značaju glasbe (Švedska nacionalna agencija za izo- braževanje, 2011), pri oceni pa je upošteval lastne zapiske in zapiske dijakov, na podlagi katerih je lahko sklepal o individualnem in skupinskem napredku, vloženem trudu in prispevku posameznika. c. Primer fiziologije vadbe Odgovornost: Na Švedskem pogosto uporabljajo za ocenjevanje znanja dijakov pri športni vzgoji pisne naloge, zato je bil eden od predvidenih učnih ciljev, da dija- ki povežejo praktično vadbo z ustreznimi teorijami (Švedska nacionalna agencija za izobraževanje, 2011), kot je poznavanje fi- ziologije vadbe. Nekaj učiteljev, vključenih v študijo, se je odločilo za ocenjevanje s pisnimi nalogami. Navodila za izdelavo teh so dijaki dobili prek spletne učilnice, nalo- ge naj bi naredili doma in jih nato oddali na dogovorjeno spletno mesto, seznanje- ni pa so bili tudi z merili za ocenjevanje. Tolgfors (2018) poudarja, da je formativno ocenjevanje v praksi uporabno predvsem pri pisnih povratnih informacijah, ki dolo- čajo oz. usmerjajo dijake na področja, ki jih morajo še razviti. Kultura odgovornosti se v tem primeru vzpostavi in vzdržuje s konfir- mativnim procesom, ki ga označuje paradi- gma neprekinjenega napredka (Confirma- tive Evaluation, 2020), ko se odgovornost z učitelja prek spletnega okolja prenese na posameznega dijaka (Torrance, 2012). Subjektivizacija: Številni dijaki so ta- kšnega dela navajeni že pri drugih šolskih predmetih, kar lahko olajša proces subjek- tivizacije. Čeprav je oddaja pisnih nalog od- govornost posameznika, jih nekateri ne od- dajo. Neoddaja nalog oz. tudi odpor lahko nakazujeta na učenčev odnos do naloge ali na njeno (pre)zahtevnost. Učitelji so pri sku- športna vzgoja 27 pinskih refleksijah poudarili, da je prevladu- joča kultura ocenjevanja za številne dijake precej stresna. Osnovna tri vprašanja meto- de AfL: »Kakšno in katero znanje bi učenec rad usvojil – kam je učenec namenjen?«, »Kakšno je učenčevo trenutno znanje – kje je trenutno učenec?« in »Kako učenec do- seže zastavljen cilj – kako učenec pride do zastavljenega cilja?« (Black in Wiliam, 1998) nakazujejo, da vedno obstaja vrzel med tem, kaj učenci znajo (»kje učenci so«) in kaj bi morali znati (»kje bi morali biti«). Prav ta vrzel − skupna odgovornost za doseganje zahtev po znanju je pogostokrat frustrirajo- ča. Učitelji, vključeni v študijo, so pri skupin- skih refleksijah razpravljali, kako daleč lahko gredo s postavljanjem zahtevnejših ciljev, in opozarjali na paradigmo, da se z osvoje- nim nikoli ne smemo zadovoljiti. Opozorili pa so na tri pomembne pojave: visoko šte- vilo uspešnih deklet, ki so večkrat kot fantje izpostavljena prevelikemu pritisku zaradi zelo visokih ambicij; razlike pri poučevanju v srednješolskih poklicnih in gimnazijskih programih; in različne možnosti napredka posameznih dijakov v zelo raznovrstnih (heterogenih) razredih. Sodelovanje: Eden od učiteljev je predsta- vil, kako je ravnal, ko večina dijakov ni od- dala pisne naloge. Odločil se je, da prilago- di poučevanje in učne razmere potrebam dijakov, zato je individualno pisno nalogo preoblikoval v skupinsko ustno nalogo, saj je menil, da bodo dijaki na takšen način izvedeli več kot pa s slabo oz. nenarejeno pisno nalogo. Dijake je razdelil v več sku- pin, v vsaki so bili štirje. Skupina dijakov se je morala vživeti v vlogo strokovnjakov za športno vadbo in na podlagi opisanih primerov podati ljudem nasvete, ki so jih morali podkrepiti z informacijami o fiziolo- ških koristih športne vadbe in predvidenih spremembah življenjskega sloga. Nato je program športne vadbe, teoretično osno- vo programa in predvidene spremembe življenjskega sloga predstavila razredu. Po vsaki predstavitvi je učitelj spodbujal dija- ke k razpravi. Deloval je kot moderator, ki je zagotovil, da so bili v predstavitev vklju- čeni vsi dijaki iz skupine. Pri tem so se uči- telji zavedali, da pridobljena ocena ni tako veljavna in verodostojna, kot bi bila ocena pisnih nalog. V smislu transformativnega procesa ocenjevanja pa je to dober prikaz, kako lahko učitelj prilagodi ocenjevanje in kako lahko dijaki drug drugega aktivirajo kot učne vire. Po učiteljevem mnenju je raz- prava zagotovila bolj verodostojne dokaze o učenju, saj so dijaki predstavili, kako bi lahko svoje teoretično znanje iz fiziologije uporabili za različne ciljne skupine. „Razprava Poučevanje športne vzgoje v srednješol- skih programih v Sloveniji in na Švedskem je podobno glede decentralizacije, razliku- je pa se po številu ur, vsebinah in načinih izpeljave pouka. V zadnjih dveh desetletjih se je švedski izobraževalni sistem decentra- liziral, zato so predmetniki vse bolj fleksibil- ni, tedensko število ur športne vzgoje dolo- čajo lokalne skupnosti, to pa je povzročilo upad števila ur obvezne športne vzgoje (Annerstedt, 2008). Zato so razlike v številu ur v osnovnošolskem izobraževanju med posameznimi regijami tudi do 20 %, dijaki v srednješolskih izobraževalnih programih pa imajo le od 1 do 1,5 ure športne vzgoje na teden, niso pa vse ure del obveznega pouka (Svetovna zdravstvena organizacija, 2018). Skupno srednje šole ponujajo 100 ur športne vzgoje v treh letih izobraževa- nja, vendar večina srednjih šol zagotavlja redno športno vzgojo v prvih dveh letih izobraževanja in dodatnih 100 ur športnih dejavnosti v obliki obveznih in neobveznih izbirnih predmetov (Svetovna zdravstvena organizacija, 2018). Tudi tehniški in poklicni programi v Sloveniji so se decentralizirali z uvedbo fleksibilnega predmetnika, kar je v teh programih pomenilo zmanjšanje števi- la ur športne vzgoje. Dijaki v Sloveniji imajo od ene (nekateri programi nižjega poklic- nega izobraževanja) do treh ur redne špor- tne vzgoje na teden (gimnazijski programi), v športnih oddelkih gimnazije pa celo do 6 ur na teden. Vse ure so del rednega po- uka, torej za dijake obvezne. Poleg tega je gimnazijcem namenjenih še najmanj 35 ur športnih dni (lahko tudi več), dijakom v teh- niških in poklicnih programih pa najmanj 12 do 18 ur v času njihovega izobraževanja, šole pa lahko ponudijo dijakom dodatne programe športnih dejavnosti, v katere se vključujejo prostovoljno (Jurak, Starc in Ko- vač, 2020). Cilji posameznih predmetov so določeni v krovnem švedskem nacionalnem učnem načrtu, opredelitev vsebin in učnih metod pri predmetih pa je v pristojnosti posame- znih lokalnih skupnosti (Švedska nacional- na agencija za izobraževanje, 2011). Športna vzgoja na Švedskem je v precejšnji meri usmerjena na okoljska vprašanja, zdravje, zdrav življenjski slog, sodelovanje, sociali- zacijo in timsko delo, manj pa na gibalne storitve, tekmovanje in rezultate (Švedska nacionalna agencija za izobraževanje, 2011; Tolgfors, 2018). Slovenski osnovnošolski in srednješolski učni načrti za športno vzgojo so v primerjavi s švedskimi bolj natančno opredeljeni glede ciljev, vsebin, standardov znanja in didaktičnih priporočil, a imajo šole oz. učitelji avtonomijo pri izbiri vsebin, učnih metod in oblik ter učnih pripomoč- kov. V dokumentih je poudarjen razvoj gi- balnih sposobnosti in usvajanje športnih spretnosti (Jurak idr., 2020), v manjši meri pa pomen okoljskih vprašanj, socializacije in skupinskega dela. Švedska nacionalna agencija (2011) v naci- onalnem srednješolskem učnem načrtu v poglavju Znanje in učenje navaja, da »šola sama ne more prenesti vsega znanja, ki ga bodo učenci potrebovali. Bistveno je, da šola ustvari najboljše splošne pogoje za izobraže- vanje, mišljenje in razvoj znanja«, v poglav- ju Ocenjevanje in ocene, v podpoglavju Cilji (šole za vsakega učenca) pa navaja, da: »učenec prevzema odgovornost za svoje rezultate učenja«. Bistvo transformativne- ga procesa je prav odgovornost vsakega posameznika v pedagoškem procesu za proces in rezultat učenja, kar so poudarili tudi učitelji v zaključnih intervjujih predsta- vljene študije Tolgforsa (2018). Del šolskega programa je bil izveden v učilnici, del pa v prostem času dijakov oz. prenesen v do- mače okolje, kjer dijaki sami poskrbijo za svojo učno dejavnost, ki je lahko gibalna ali celo mentalna (npr. pisanje dnevnikov, pisne naloge ...). V Sloveniji vse ure športne vzgoje potekajo gibalno dejavno v telova- dnicah ali na zunanjih športnih površinah, teoretične vsebine pa učitelj posreduje ob praktičnem delu in jim ne namenja poseb- nih ur predavanj, saj menimo, da le s prak- tično vadbo povečamo celokupno gibalno dejavnost mladostnikov. Nekako pa se v Sloveniji pričakuje, da učenci, v nasprotju z drugimi predmeti, pri športni vzgoji vse znanje pridobijo v šoli, kar pomeni, da uči- telji ne dajejo učencem »domačih nalog«. Že desetletja se v splošni šolski praksi po- javljajo razprave o pomenu »domačih na- log« – so te potrebne ali koristne, so učenci zaradi njih preobremenjeni ali utrujeni ipd. Ta zaskrbljenost je pri športnih »domačih nalogah« povsem odveč. Zavedati se mo- ramo, da z zdajšnjo količino ur pouka ni mogoče uresničevati strokovnih priporočil o vsaj uri in pol do dveh urah telesne dejav- nosti dnevno, zato naj bi bili učenci telesno dejavni tudi v času, ki ga ne preživijo v šoli (Svetovna zdravstvena organizacija, 2018). Domača vadba naj ne bo usmerjena v učenje novih, še posebno gibalno zahtev- 28 nejših vsebin, ampak v utrjevanje oz. pona- vljanje že osvojenega, vključuje pa naj tudi energijsko zahtevne, a primerne vsebine. V domač vadbeni proces pa lahko učenci vključijo pisanje dnevnika vadbe, v katere- ga vpisujejo dnevna opažanja in napredek, uporabo IKT in podobno, kot so to počeli dijaki na Švedskem (Tolgfors, 2018) oziroma učenci v času šolanja na daljavo v nekate- rih slovenskih šolah (Kovač idr., 2020). Tudi v slovenski šolski praksi ugotavljamo, da je učinek poučevanja večji, če učenec svoj napredek spremlja z uporabo teh didaktič- nih orodij (Kovač idr., 2020; Pleteršek, 2015; Pompe, 2015; Vene, 2007). »Domače nalo- ge«, usmerjene v učenčevo lastno dejav- nost, tako postanejo sprožilec oblikovanja navad rednega ukvarjanja z gibalnimi de- javnostmi v prostem času. Udejstvovanje pa ne sme zahtevati dodatnih finančnih vlaganj (staršev), ampak naj za gibalne de- javnosti uporabijo že razpoložljiva ali mini- malna sredstva in nekaj lastne domišljije. Hkrati lahko takšna osebna spremljava predstavlja dokaz o učenčevi lastni dejav- nosti, napredku in novopridobljenem zna- nju, ki lahko učitelju pove veliko o učencu. Dokazi v pedagoškem procesu predstavlja- jo vire ali zbirke podatkov in ugotovitve, ki se nanašajo na proces učenja (Tolgfors, 2018). Učitelju in učencem omogočajo vpogled v razumevanje procesa učenja, na podlagi dokazov (zunanjih, pridobljenih zunaj šole, in notranjih, pridobljenih zno- traj nje; formalnih, pridobljenih v procesu ocenjevanja, in neformalnih, pridobljenih iz neformalnih virov) lahko učitelji bolje spoznajo učence (Anderson idr., 2016; Tolg- fors, 2018), prav tako pa lahko učenec bolje spozna sebe (Melograno, 2000). Poleg tega dokazi omogočajo prilagajanje pedago- škega procesa (Anderson idr., 2016; Holcar Brunauer idr., 2019), so del procesa ocenje- vanja, z njihovo pomočjo učitelj pridobi bolj avtentično oceno (Kovač idr., 2016; Tol- gfors, 2018), kar je dobro prikazano v treh primerih Tolgforsove študije. Pri tem pa se mora učitelj zavedati, da je ocenjevanje te- sno povezano s poučevanjem in mora biti v ocenjevalnih praksah jasno dogovorjeno, kaj in kako ocenjujemo, komu to koristi in zakaj. Ključ dobrega ocenjevanja je zaveda- nje, da lahko učenec pride do cilja po različ- nih poteh (prvi primer), povratna informa- cija, ki jo poda učitelj ali vrstniki, pa mora biti divergentna (Torrance, 2007). Potreben je tudi prehod iz deklarativne ravni orienta- cije (npr. izvedba predpisanega gibanja na glasbo) v ustvarjalno (skupna priprava la- stne koreografije), ki zahteva skupno sode- lovanje in odgovornost učencev za uspeh, kar so temeljne kompetence izobraževanja v 21. stoletju (drugi primer). Ob tretjem pri- meru pa je avtor želel izpostaviti tudi raz- ličnost dijakov, s tem pa zmožnost učitelja, da se temu sproti prilagaja, kajti ocenjeva- nje vedno poteka v določenem socialnem kontekstu, v smislu socialne pravičnosti pa naj bi učitelj upošteval tudi raznolikost učencev. Gotovo je pred neposrednim pre- nosom v prakso smiselno razmisliti o pred- stavljenih nalogah in jih preoblikovati gle- de na okolje in potrebe učencev. Šolanje na daljavo, ki trenutno poteka v precejšnjem delu Evrope zaradi objektivnih razlogov, povezanih s pandemijo COVID-19, in za ka- terega še nimamo jasnih didaktičnih stališč, kako naj poteka poučevanje in kako prever- jati in ocenjevati znanje, je mogoče prav na področju športne vzgoje dobra priložnost za preizkus tovrstnih pristopov, ki so osre- dotočeni na učenčevo odgovornost za lastno dejavnost, spremljavo lastnega na- predka in uvid v pomembnost sodelovanja med učiteljem in učenci. „Sklep Zaradi večrazsežnosti pedagoškega proce- sa in ob zavedanju pomembnosti učnega okolja je tradicionalni pedagoški proces treba nadgraditi in v proces vključiti tudi druge − alternativne pristope poučevanja in ocenjevanja, kot so avtentično, integri- rano, v učenje usmerjeno ocenjevanje, metoda AfL, samovrednotenje in samoo- cenjevanje (Kovač idr., 2016; López-Pastor idr., 2013) ter transformativno (Tolgfors, 2018; Torrance, 2012), konfirmativno in de- formativno ocenjevanje (Torrance, 2012). Učitelji imajo v omenjenih pedagoških pri- stopih bolj posredno, mentorsko vlogo, pri poučevanju pa uporabljajo pedagoške pri- stope, ki aktivirajo učence pri oblikovanju njihovega lastnega razumevanja in uspe- šnosti (Thorburn, 2017). Namen alterna- tivnih pedagoških pristopov je spodbujati učence k raziskovanju in iskanju rešitev za težave, h kritičnemu razmišljanju, opazo- vanju, razpravljanju ter s tem prevzema- nju več odgovornosti za lastno učenje in znanje. Učenci so tako v središču učnega procesa, vsebina pa jim s tem postane bolj smiselna. Zaradi tega se snov lažje naučijo, kar običajno privede do povečane (samo) motivacije za učenje (Thorburn, 2017). Ta (samo)motivacija za učenje je po mnenju Graya, Morgana in Sproule (2017) odvisna od motivacijske klime, ki jo ustvari učitelj s postavljanjem diferenciranih in raznoli- kih nalog, individualiziranim formativnim spremljanjem in ocenjevanjem ter omogo- čanjem prilagodljivega časa za učenje, kar zagotavlja učencu občutek samostojnosti, pri tem pa lahko prepozna svoj trud in na- predek (Ames, 1992). Ob tem se moramo zavedati, da tradicionalnih praks poučeva- nja in ocenjevanja ni mogoče popolnoma nadomestiti, saj imajo v vzgojno-izobraže- valnem procesu pomembno vlogo, lahko pa jih v določenih delih preoblikujemo, posodobimo ali nadgradimo z novejšimi in učinkovitejšimi vzgojno-izobraževalnimi paradigmami. „Literatura 1. AIESEP (2020). Position Statement on Physical Education Assessment. Pridobljeno s https:// aiesep.org/scientific-meetings/position-sta- tements/ 2. Ames, C. (1992). Classrooms: Goals, structu- res, and student motivation. Journal of Edu- cational Psychology, 84, 261–271. 3. Anderson, L. W., Krathwohl, D. R., Airasian, P. W., Cruikshank, K. A., Mayer, R. E., Pintrich, P. R., Raths, J. in Wittrock, M. C. (2016). Takso- nomija za učenje, poučevanje in vrednotenje znanja. Revidentirana Bloomova taksonomija izobraževalnih ciljev. Ljubljana: Zavod Repu- blike Slovenije za šolstvo. 4. Annerstedt, C. (2008). Physical education in Scandinavia with a focus on Sweden: a com- parative perspective. Physical Education and Sport Pedagogy, 13(4), 303–318. 5. Black, P. in Wiliam, D. (1998). Assessment and classroom learning. Assessment in Education: Principles, Policy & Practice, 5(1), 7–74. DOI: 10.1080/0969595980050102 6. Cambridge Assessment. (2020). Getting star- ted with Assessment for Learning. Pridobljeno s https://www.cambridge-community.org. uk/professional-development/gswafl/in- dex.html 7. Confirmative Evaluation. (2020). Flylib. Pridobljeno s https://flylib.com/books/ en/3.398.1.36/1/ 8. Eržen, V. (2012). Ocenjevanje in učenje: splo- šni trendi. V A. Žakelj in M. Borstner (ur.), Razvijanje in vrednotenje znanja (str. 49–54). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šol- stvo. Pridobljeno s https://www.zrss.si/pdf/ razvijanje-vrednotenje-znanja-2012.pdf 9. Flórez, M. T. in Sammons, P. (2013). Asses- sment for learning: effects and impact. Oxford: Oxford University Department of Education. Pridobljeno s https://files.eric.ed.gov/full- text/ED546817.pdf 10. Gray, S., Morgan, K. in Sproule, J. (2017). Pedagogy for motivation, learning and development in physical education. V M. športna vzgoja 29 Thorburn (ur.), Transformative Learning and Teaching in Physical Education (str. 139–158). Abingdon: Routledge, Taylor & Francis Gro- up. 11. Hay, P. in Penney, D. (2013). Assessment in physical education: a sociocultural perspecti- ve. London in New York: Routledge, Tylor & Francis Group. 12. Hay, P., Tinning, R. in Engstrom, C. (2015). As- sessment as pedagogy: a consideration of pedagogical work and the preparation of kinesiology professionals. Physical Education and Sport Pedagogy, 20(1), 31–44. 13. Hellebrandt, J. in Russell, J. D. (1993). Confir- mative evaluation of instructional materials and learners. Performance Improvement, 32(6), 22–27. Pridobljeno s https://doi.org/10.1002/ pfi.4170320608 14. Holcar Brunauer, A., Bizjak, C., Cotič Pajntar, J., Borstner, M., Eržen, V., Kerin, M., Komljanc, N., Kregar, S., Margan, U., Novak, L., Rutar Ilc, Z., Zajc, S. in Zore, N. (2019). Formativno spre- mljanje v podporo učenju. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 15. Jurak, G., Starc, G. in Kovač, M. (2020). Physical education and school sport in Slovenia. V R. Naul in C. Scheuer (ur.), Research on physical education and school sport in Europe (str. 471– 492). Aachen: Meyer & Meyer. 16. Kelly, W. E. in Melograno, V. J. (2014). Deve- loping the Physical Education Curriculum: An Achievement-Based Approach. Long Grove, Illinois: Waveland Press. 17. Kovač, M., Filipič, P. in Demšar, N. (2020). Osebna športna mapa. Ljubljana: Fakulteta za šport, SLOfit. Pridobljeno s http://www. slofit.org/slofit-nasvet/ArticleID/199/Oseb- na-%C5%A1portna-mapa 18. Kovač, M., Jurak, G. in Starc, G. (2016). Neka- teri alternativni načini ocenjevanja znanja pri športni vzgoji. Šport, 64(1), 18–23. 19. Kovač, M., Jurak, G. in Strel, J. (2003). Nekatera teoretična izhodišča preverjanja in ocenje- vanja znanja pri športni vzgoji. Šport, 51(2), 21–27. 20. Kristan, S. (1991). Ocenjevanje šolske športne vzgoje je mogoče opustiti – kaj pa ocenje- vanje likovne in glasbene vzgoje? Vzgoja in izobraževanje, 22(6), 57–76. 21. López-Pastor, V. M., Kirk, D., Lorente-Catalán, E., MacPhail, A. in Macdonald, D. (2013). Alter- native assessment in physical education: A review of international literature. Sport Edu- cation and Society, 18(1), 57–76. 22. Marjanovič Umek, L. (2008). Različna pojmo- vanja znanja: povezanost z učenjem, pouče- vanjem in ocenjevanjem. Sodobna pedagogi- ka, 59(125), 10–23. 23. Melograno, V. J. (2000). Designing a Portfolio System for K-12 Physical Education: A Step-by- -Step Process. Measurement in Physical Educa- tion and Exercise Science, 4(2), 97–115. 24. Pleteršek, K. (2015). Listovnik pri športni vzgo- ji. V Š. Bergoč, Posodobitve pouka v osnovno- šolski praksi (str. 113-119). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno s https://www.dlib.si/ details/URN:NBN:SI:DOC-6XTJHM6C 25. Pompe, J. (2015). Portfolijo in njegova upo- rabnost pri predmetu šport v osnovni šoli. (Di- plomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 26. Svetovna zdravstvena organizacija. (2018). Poročilo o gibalni dejavnosti 28. čla- nic Evropske unije. Pridobljeno s https:// www.euro.who.int/_ _data/assets/pdf_ file/0005/382334/28fs-physical-activity-eu- ro-rep-eng.pdf?ua=1 27. Švedska nacionalna agencija za izobra- ževanje. (2011). Učni načrt za srednjo šolo. Pridobljeno s https://www.skolverket.se/ undervisning/gymnasieskolan/laroplan- -program-och-amnen-i-gymnasieskolan/ laroplan-gy11-for-gymnasieskolan 28. Thorburn, M. (2017). Transformative Learning and Teaching in Physical Education. Abing- don: Routledge, Taylor & Francis Group. 29. Tinning, R. (2002). Toward a »Modest Peda- gogy«: Reflecions on the Problematics of Critical Pedagogy. Quest, 54(3), 224–240. 30. Tolgfors, B. (2018). Transformative as- sessment in physical education. Eu- ropean Physical Education Review. DOI: 10.1177/1356336X18814863 31. Torrance, H. (2012). Formative assessment at the crossroads: conformative, deforma- tive and transformative assessment. Oxford Review of Education, 38(3), 323–342. DOI: 10.1080/03054985.2012.689693 32. Torrance, H. (2017). Blaming the victim: asses- sment, examinations, and the responsibilisa- tion of students and teachers in neo-liberal governance. Discourse: Studies in the Cultu- ral Politics of Education, 38(1), 83–96. DOI: 10.1080/01596306.2015.1104854 33. Tul, M. in Kovač, M. (2017). Profesionalni ra- zvoj učiteljev športne vzgoje. Šport, 65(1/2), 11–16. 34. Vene, N. (2007). Učenčeva mapa dosežkov – portfolio. (Diplomsko delo). Univerza v Lju- bljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 35. Wiliam, D. (2006). Formative Asses- sment: Getting the Focus Right. Educa- tional Assessment, 11(3-4), 283–289. DOI: 10.1080/10627197.2006.9652993 36. Wiliam, D. (2013). Vloga formativnega vre- dnotenja v učinkovitih učnih okoljih. V S. Sentočnik (ur.), O naravi učenja. Ljubljana: Za- vod Republike Slovenije za šolstvo. 37. Wiliam, D. in Thompson, M. (2008). Integra- ting Assessment with Learning: What Will It Take to Make It Work? V C. A. Dwyer (ur.), The Future of Assessment: Shaping Teaching and Learning (str. 53–82). New York: Routledge. Pridobljeno s https://discovery.ucl.ac.uk/id/ eprint/10001162/1/Wiliam2006Integrating. pdf Luka Dobovičnik, mag. prof. šp. vzg. Mladinski dom Malči Beličeve, Ljubljana luka.dobovicnik@gmail.com 30 Analysis of teaching basketball in slovenian grammar schools Abstract The aim of the master’s thesis was to establish and analyse the teaching of basketball in grammar schools, more precisely the working conditions, the content, the method and the scope of basketball teaching as well as gender differences. We also aimed to verify whether sport teachers are acquainted with the basketball content in curricula and establish the proportion of schools that participate in basketball competitions. The study included 202 sports teachers from grammar schools. The questionnaire was correctly completed by 90 sports teachers. The results show that all sports teachers teach basketball at least 2 years out of 4. They dedicate 15.3 hours (female students) and 17 hours (male students) to it per year on average. The gender differences were identified in terms of individual content, interest in basketball and participation in school basketball competitions. We identified differences in the teaching of basketball between the core curriculum and elective sports subjects. Nearly all sports teachers (98%) grade basketball at least during 1 year out of 4. Playing and knowledge of technical and tactical elements have the greatest influence on the grades. Based on the study results, we can confirm that basketball is an important element of physical education in grammar schools, for both male and female students. Key words: basketball, grammar school, teaching, curriculum, school competitions Izvleček Namen raziskave je bil ugotoviti in analizirati poučeva- nje košarke v gimnazijah, natančneje pogoje dela, vse- bino, način in obseg poučevanja košarke ter morebitne razlike med spoloma. Želeli smo tudi preveriti seznanje- nost športnih pedagogov s košarkarskimi vsebinami v učnem načrtu in ugotoviti, kolikšen delež šol sodeluje v košarkarskih tekmovanjih. V raziskavo sta bila vključena 202 športna pedagoga z različnih gimnazij. Vprašalnik je ustrezno izpolnilo 90 športnih pedagogov, kar pomeni 45-odstotni delež celotne populacije. Rezultati kažejo, da vsi športni pedagogi vsaj dve leti od štirih poučujejo košarko. Namenijo ji v povprečju 15,3 ure (dijakinje) in 17 (dijaki) ur na leto. Razlike med spoloma so vidne tudi pri posameznih vsebinah, interesu za košarko in udelež- bi na šolskih košarkarskih tekmovanjih. Ugotovili smo, da se razlike pojavljajo tudi pri poučevanju košarke pri osnovnem programu in pri programu izbirnih športov. Skoraj vsi športni pedagogi (98 %), ki so sodelovali v anketi, ocenjujejo košarko vsaj eno leto od štirih, ko po- učujejo določen oddelek. Glavni vpliv na oceno imata igra in znanje tehnično-taktičnih elementov. Glede na rezultate raziskave lahko potrdimo, da košarka pomeni pomemben del športne vzgoje v gimnazijah, tako pri dijakih kot pri dijakinjah. Ključne besede: košarka, gimnazija, poučevanje, učni načrt, šolska tekmovanja Lovro Fižuleto, Frane Erčulj Analiza poučevanja košarke v slovenskih gimnazijah Foto: Jure Banfi športna vzgoja 31 „Uvod Košarka je zagotovo eden najbolj priljublje- nih športov v Sloveniji. Z njo se organizira- no (v okviru klubskega in tudi šolskega sis- tema) in tudi neorganizirano ukvarja veliko število mladih (Erčulj, Bergant, Gašparin in Sila, 2018). Igra je eno najpomembnejših sredstev športa v osnovnošolskem ter tudi v sre- dnješolskem sistemu. Z igro in žogo lahko v veliki meri motiviramo učence in dijake pri doseganju večine ciljev, zapisanih v učnih načrtih osnovnih in srednjih šol (gimnazij). Podobno kot druge igre z žogo tudi ko- šarko uvrščamo med pomembne vsebine v učnem načrtu športne vzgoje, saj z njo vplivamo tako na gibalni kot psihosocialni razvoj otrok. Z igranjem košarke krepimo oziroma nadgrajujemo številne gibalne in funkcionalne sposobnosti. Posebej je treba poudariti oblikovanje pozitivnih vedenjskih vzorcev pri dijakinjah in dijakih ter nadgra- jevanje medsebojnega sodelovanja, s tem pa tudi socializacije. Pomembni so tudi zdravstveni učinki ukvarjanja s košarko. Z igranjem košarke pozitivno vplivamo na delovanje srčno-žilnega in dihalnega sis- tema, zmanjšujemo problem prekomerne telesne teže, vplivamo na gostoto kosti in čvrstost sklepov, izboljšujemo koncentra- cijo ter miselno zmogljivost (Mehlin, 2017). Vloga in pomen košarke v učnem načrtu sta zagotovo odvisna tudi od tradicije tega športa na državni in lokalni ravni. Ta je pra- viloma dolga, bogata in zelo uspešna, vse to pa pozitivno vpliva na vlogo košarke v šolah. Košarka je kot igra sestavljena iz številnih elementov tehnike in taktike. Posebej je zanimiva z vidika njihovih sestav oziroma povezav (Dežman, 2005), ki se pojavljajo v različnih igralnih situacijah. V srednji šoli lahko različne elemente košarke nagradi- mo in med seboj povežemo (sestavimo), saj dijaki oziroma dijakinje že posedujejo določeno raven znanja košarke, ni naj bi jo pridobili v osnovni šoli. To ponuja športnim pedagogom široko polje raznovrstnosti in ustvarjalnosti pri delu. Število ur, predznanje vadečih in razmere za delo so glavni dejavniki, ki vplivajo na oblikovanje vsebinske, organizacijske in metodične priprave. Učitelj mora pozna- ti košarkarsko igro do te stopnje, da bo ustrezno izbral vaje in metodični posto- pek. Športni učitelji, ki so se sami aktivno ukvarjali z igranjem košarke, imajo zaradi svojih igralskih (ali trenerskih) izkušenj pri tem prednost, vsekakor pa so pri tem lahko uspešni tudi vsi drugi. Pomembno je, da so izbrane naloge prilagojene sposobnostim in značilnostim vadbene skupine (razredu). Prav tako moramo upoštevati načelo eko- nomičnosti, kar pomeni, da naj organizacij- ska metoda omogoča hitro reorganizacijo vadečih v novo razvrstitev, pri tem pa lahko ohranimo njihove številčne sestave. Pri po- učevanju posameznih elementov košarkar- ske tehnike in taktike se moramo ravnati po temeljnih didaktičnih načelih poučevanja. Vse te zakonitosti poučevanja bi morali uči- telji upoštevati, saj to omogoča optimalno napredovanje dijakinj oziroma dijakov pri usvajanju košarkarskih znanj. Učitelji, ki ne premorejo tega znanja in izkušenj, si lahko pomagajo z bogato strokovno literaturo (prirejeno po Beranič, 2005). Poznavanje metodike je za učitelje najpo- membnejše. Poenostavljeno lahko reče- mo, da metodika implicira način podajanja snovi in išče poti k točno določenemu cilju (Mežan, 2019). Uspešen učitelj mora dobro poznati metodiko oziroma metodični po- stopek tudi, ko gre za poučevanje košarke. Metodični postopek določa ustrezen izbor in zaporedje nalog, ki jih uporabimo pri po- učevanju košarke in usvajanju njenih teh- nično-taktično elementov (Erčulj, Bergant, Gašparin in Sila, 2018). Dobro poznavanje metodičnih postopkov nam omogoča, da učinkovito in sistematično dosežemo začr- tane cilje pri vadbi košarke. Ne glede na pomembno vlogo košarke v učnih načrtih in šolskem sistemu nasploh, pa v literaturi ne zasledimo veliko podatkov o tem, v kakšnem obsegu se v praksi pristo- 3 % 4 % 28 % 3 % 2 % 3 % 9 % 12 % 3 % 8 % 19 % 4 % 0 5 10 15 20 25 30 Fr ek ve nc a Regije 1 (Obalno-kraška) 2 (Pomurska ) 3 (Podravska) 4 (Zasavska ) 5 (Primorsko-notranjska) 6 (Posavska) 7 (Koroška) 8 (Savinjska) 9 (Jugovzhodna Slovenija) 10 (Gorenjska) 11 (Osrednja slovesnka) 12 (Goriška) Slika 1: Regije, v katerih anketiranci poučujejo športno vzgojo 32 pa k poučevanju košarke in njenih elemen- tov ter v kakšni meri se aplicirajo različne metode dela. V eni od redkih raziskav o tej temi je Marčič (2010) ugotovil, da v učnih pripravah za 4., 5. in 6. razred osnovne šole predstavlja igra od 13,4 % do 40 % ure. Na- vaja, da je pri večini razredov poudarek na usvajanju in utrjevanju tehnično-taktičnih elementov, ki so sestavni del košarkarske igre. Temeljni namen pričujoče raziskave je, da ugotovimo in analiziramo vsebino, način in obseg poučevanja košarke v slovenskih gimnazijah. Na podlagi rezultatov ankete želimo tudi ugotoviti morebitne razlike pri poučevanju dijakov in dijakinj. Zanima nas tudi ustreznost učnega okolja: število in kakovost športnih pripomočkov ter seveda ustreznost telovadnic, v katerih poteka po- učevanje košarke. Poleg omenjenega nas zanimajo tudi način in vsebina ocenjevanja košarkarskega znanja ter poznavanje učne- ga načrta med športnimi pedagogi. „Metode Preizkušanci Število vseh učiteljev, ki smo jih povabili k sodelovanju, je 202. Vsi poučujejo športno vzgojo v gimnazijah, izključili smo samo športne oddelke. Vprašalnik je ustrezno izpolnilo 90 udeležencev, preostalih 112 udeležencev k izpolnjevanju ni pristopilo ali pa so neustrezno oziroma samo delno izpolnili vprašalnik. Skupno je torej anketni vprašalnik ustrezno izpolnilo 45 % celotne populacije učiteljev, ki poučujejo športno vzgojo v gimnazijah. Med udeleženci je bilo 47 žensk in 43 moških. Največ anketirancev poučuje v podravski regiji (28 %), sledita ji osrednjeslovenska (19 %) in savinjska regija (12 %) (Slika 1). Najmanjši delež anketirancev je iz primor- sko-notranjske regije (2 %), le nekoliko večji pa iz obalno-kraške, zasavske in posavske regije ter jugovzhodne Slovenije (vse 3 %). Pripomočki Raziskavo smo izvedli z uporabo spletne- ga anketnega vprašalnika s sedemintride- setimi vprašanji. Za izdelavo anketnega vprašalnika smo uporabili platformo 1ka. Vprašanja v anketnem vprašalniku so bila večinoma zaprtega tipa. Vprašalnik je bil sestavljen izključno za to raziskavo. Vprašalnik smo sestavili tako, da je bil večji del skupen, manjši del pa se je posebej na- našal na poučevanje deklet oziroma fantov. V prvem delu vprašalnika so bila vprašanja o delovnem okolju in pogojih dela. Sledila so vprašanja o poučevanju košarke, natanč- neje o vsebinah in obsegu njenega pouče- vanja. V vprašalniku najdemo tudi osem tako imenovanih »if« vprašanj, pri katerih so sodelujoči dobili dodatno vprašanje, če so odgovorili pritrdilno. Nekaj vprašanj se na- naša tudi na didaktiko poučevanja košarke (učni načrt, ocenjevanje). Postopek Zbiranje podatkov je potekalo od 15. 5. 2020 do 19. 6. 2020. Internetno povezavo do ankete smo poslali v tajništva šol. To smo storili dvakrat, prvič 15. 5. 2020 in dru- gič 25. 5. 2020, ko smo učitelje ponovno pozvali k sodelovanju. Podatke smo obdelali v statističnem pro- gramu IBM SPSS 25 (SPSS Inc., Armonk, New York, ZDA). Opisne spremenljivke so prikazane s frekvenčno porazdelitvijo, številske pa z merami srednjih vrednosti (povprečje, mediana) in razpršenosti (stan- dardni odklon). Številskim spremenljivkam smo preverili normalnost porazdelitve (Shapiro-Wilkov test) in homogenost va- rianc (Levenov test). Razlike med fanti in dekleti v številu ur košarke v šolskem letu smo izračunali z Mann-Whitneyjevim te- stom pri stopnji tveganja 5 %. Za izdelavo grafikonov in tabel smo uporabili program Microsoft Excel 2016. „Rezultati in razlaga Ugotovili smo, da imajo učitelji, ki so so- delovali v anketi, na voljo dobre pogoje za izvedbo košarkarskih vsebin (Tabela 1). V povprečju razpolagajo v telovadnici s šestimi koši in nekaj manj kot dvema na zunanjih igriščih. To jim vsekakor omogo- ča kakovostno in učinkovito poučevanje. Vprašanje pa je, ali lahko pri vadbi dejansko uporabljajo vse koše. V povprečju imajo na voljo 23,3 žoge, kar pomeni več kot eno žogo na dijaka (dijakinjo), saj povprečno število dijakov v oddelkih znaša 21,1. Dej- stvo, da ima vsak dijak ali dijakinja na voljo svojo žogo, precej olajša in izboljša pogoje za poučevanje košarke. So pa izjeme, saj eden od učiteljev na primer poroča, da ima na voljo samo dve košarkarski žogi. To vse- kakor ne omogoča ustreznega poučevanja košarke. Rezultati kažejo, da 98 % učiteljev v štirih le- tih srednješolskega izobraževanja poučuje košarko vsaj dve leti ali več. Vsa štiri leta se s košarko ukvarja 71 % dijakinj in 76 % dija- kov. Predvsem pri dijakinjah smo pričako- vali precej nižji odstotek, zato nas je takšen rezultat pozitivno presenetil. Pričakovano učitelji namenijo več ur košar- ke dijakom kot dijakinjam. Povprečen letni obseg ur pri dijakinjah je 15,26 in pri dijakih 17,02 (Tabela 2). Presenetljivo majhna in sta- tistično neznačilna je razlika med spoloma (manj kot dve uri). Na splošno je obseg ur pri obeh spolih zelo velik. Ti rezultati po- trjujejo priljubljenost in tradicijo košarke v Sloveniji. Težko je pojasniti maksimum v obsegu 35 ur, kar predstavlja skoraj tretjino vseh ur športne vzgoje v enem letu. Možno je, da je šlo pri tem tudi za napako pri vno- su anketiranca. Med spoloma je zaznati raz- like v sestavi teh ur. Pri dijakinjah manj časa namenijo igri (2,18) in več časa poučevanju tehnično-taktičnih elementov (2,27). Pri dijakih pa več časa namenijo igri (2,72) in manj časa tehnično-taktičnim elementom (2,06). Razvidno je, da igra prevladuje pred- vsem pri dijakih. Možno je, da dijakinjam zaradi slabšega tehnično-taktičnega znanja igra pomeni (pre)velik izziv, zaradi česar se učitelji manj pogosto odločajo za igro. Podobnosti med spoloma pri poučevanju tehnično-taktičnih elementov so velike. Učitelji največ časa namenijo osnovnim tehničnim elementom. Presenetljiv je po- datek o razliki pri poučevanju preigravanja, ki je precej pogostejše pri dijakih. Razlog za takšno razliko lahko verjetno iščemo predvsem v pomanjkanju znanja vodenja Tabela 1 Pogoji dela M SD Min. Max. Število košev v telovadnici 6,0 2,16 2 12 Število košev na zunanjih vadbenih površinah 1,6 1,73 1 6 Število košarkarskih žog 23,3 9,8 2 50 Število dijakov v razredu 21,1 3,60 10 30 Opomba: Μ – povprečje; SD – standardni odklon; Min. – spodnja meja; Max. – zgornja meja športna vzgoja 33 pri dekletih. Učenje preigravanja je namreč smiselno šele takrat, ko dijakinje usvojijo optimalno raven vodenja. Zanimivo je, da pri dijakinjah učitelji več časa namenjajo poučevanju podaj. Predvidevamo, da je razlog v tem, da gre za tehnično in koordi- nacijsko manj zahtevne elemente košarkar- ske igre. Pri vseh kompleksnejših elementih (odkrivanje, vtekanje, križanje, blokade) so povprečne vrednosti pri dijakih višje, kar je razumljivo in pričakovano. Razmerje med poučevanjem napada in obrambe je pričakovano. Učitelji več časa namenijo poučevanju napada pri dijakinjah kot pri dijakih. Pomembno je učiteljevo za- vedanje, da je treba več časa nameniti na- padu kot obrambi. Erčulj, Bergant, Gašpa- rin in Sila (2018) poudarjajo, da v obdobju osnovne šole damo prednost napadalni tehniki in taktiki pred obrambno. Razlog je predvsem v večji kompleksnosti napa- dalnih gibanj, pa tudi v metodiki. Zaradi tega napadalne elemente poučujemo na začetku ter jim posvetimo več pozornosti in časa kot obrambnim. Tudi interes otrok za učenje napadalnih gibanj je precej večji v primerjavi z obrambnimi. Ko gre za igro, tako pri dijakinjah (povpreč- na vrednost 3,7) kot pri dijakih (povprečna ocena 3,9) prevladuje igra 3 : 3 na en koš (Tabela 4). Rezultati so morda nekoliko ne- pričakovani, pojasnimo pa jih lahko pred- vsem z vse večjo popularnostjo igre 3 : 3, ki je postala samostojna in celo olimpijska disciplina košarke. Prav tako je razlog verje- tno v tem, da igra 3 : 3 zahteva razmeroma majhno igralno površino in samo en koš. Igra 3 : 3 je zelo primerna tudi iz didaktičnih razlogov (posamezni igralci so več v stiku z žogo in lahko večkrat izvedejo posamezne tehnično-taktične elemente), je taktično manj zahtevna in kompleksna ter omo- goča, da je hkrati aktivnih več igralcev (če imamo na voljo dovolj košev). Pri dijakih skoraj polovica učiteljev vsako leto ocenjuje košarko, kar je več, kot smo pričakovali. Zato morajo dijaki vsako leto usvajati oziroma nadgrajevati svoje znanje, le tako si namreč lahko pridobijo dobro oceno. Največji delež ocene pri dijakih po- menijo tehnično-taktični elementi in igra (Tabela 6). Nekateri učitelji pri ocenjevanju upoštevajo tudi napredek in interes dijakov. Pri dijakinjah (Tabela 5) je delež učiteljev, ki vsako leto ocenjujejo košarko, nekoliko nižji (42 %), a še vedno razmeroma visok. Ugotovili smo, da se pojavljajo razlike med spoloma pri vsebinah, ki vplivajo na oceno. Ocena igre precej manj vpliva na končno oceno pri dijakinjah. Razlog vidimo v tem, da pri dijakinjah učitelji manj časa namenijo igri. Ocene učiteljev o interesu dijakinj oziroma dijakov pri urah košarke so pričakovane. Večje zanimanje kažejo dijaki (povprečna ocena 4,1). Interes dijakinj je za celo oceno nižji od interesa dijakov. Pričakovali bi, da dijakinje kažejo večji interes glede na ob- seg ur košarke, ki jih z njimi izvedejo učitelji. Šolska tekmovanja so sestavni del nadgra- dnje šolske športne vzgoje in interesnih de- javnosti, zato se jih je smiselno udeleževati. Navdušujoč je podatek, da se kar 90 % šol, na katerih poučujejo učitelji, ki so izpolnili anketni vprašalnik, udeležuje košarkarskih tekmovanj za dijake. Pri dijakinjah je ta odstotek precej nižji, in sicer znaša 53. Ra- Tabela 2 Ure v povprečju namenjene košarki pri dijakinjah v enem letu M SD Min. Max. 15,3 5,46 5 35 17,0 5,99 6 35 Opomba: Μ – povprečje; SD – standardni odklon; Min. – spodnja meja; Max. –zgornja meja Tabela 3 Primerjava med spoloma v številu ur, namenjenih košarki N µ Me SD Q1 Q3 Z p fantje 51 17 18 6 12 20 1,768 0,077 dekleta 49 15 15 5 12 18 Legenda: µ – povprečje, Me – mediana, SD – standardni odklon, Q1,3 – prvi, tretji kvartil, Z – testna statistika, p – statistična značilnost Tabela 4 Igre, ki jih najpogosteje izvajajo dijaki in dijakinje dijakinje dijaki 1 : 1 na en koš 2,8 2,9 2 : 2 na en koš 2,4 2,3 3 : 3 na en koš 3,7 3,9 4 : 4 na en koš 2,3 2,2 5 : 5 na en koš 3,1 3,0 3 : 3 na dva koša 2,3 2,2 4 : 4 na dva koša 2,8 2,6 5 : 5 na dva koša 3,2 3,5 Opomba: Povprečne vrednosti (1 – zelo malo, 5 – zelo veliko) Tabela 5 Deleži ocene, ki predstavljajo posamezne vsebine pri dijakinjah 0–20 % 21–40 % 41–60 % 61–80 % 81–100 % N Tehnično-taktični elementi 5 7 11 16 9 48 10 % 15 % 23 % 33 % 19 % Igra 11 15 13 8 0 47 23 % 32 % 28 % 17 % 0 % Teoretična znanja 39 5 1 1 0 46 85 % 11 % 2 % 2 % 0 % Drugo 9 1 0 1 0 9 82 % 9 % 0 % 9 % 0 % Opomba: % – odstotek 34 zlogov za to je verjetno več, eden glavnih pa je zagotovo manjši interes za košarko pri dekletih na splošno. Ugotovili smo, da so učitelji dobro sezna- njeni z učnim načrtom (vsaj tako ocenjujejo sami). Praktični del učnega načrta zelo do- bro ali v celoti pozna več kot 80 % učiteljev (Slika 2). Pričakovano je slabše poznavanje teoretičnih vsebin, veliko učiteljev namreč ne posveča veliko pozornosti tem vsebi- nam. Presenetljivo je, da 13 % učiteljev zelo slabo oziroma slabo pozna ta sklop učnega načrta (Slika 3). Med anketiranimi učitelji jih 53,5 % pouču- je košarko v osnovnem programu. Preostali poučujejo v obeh programih (osnovnem in izbirnem), skoraj nihče pa košarke ne izvaja samo v programu izbirnih športov. Rezultati raziskave kažejo tudi na razlike v vsebinah. V izbirnem programu učitelji več pozornosti namenjajo različnim igral- nim situacijam, zahtevnejšim tehnično- -taktičnim elementom in igri. Razlike med vsebinami so pričakovane, saj so cilji med programoma drugačni. Vsak učitelj sam izbere vsebine, ki jih bo poučeval oziroma jih šola ponudi v skladu z učnim načrtom. Pomembno je, da ima učitelj razmeroma visoko stopnjo avtonomnosti in znanja, saj to neposredno vpliva na kakovost pouka. „Zaključek Na podlagi rezultatov, ki smo jih pridobili iz vprašalnika, lahko glavne ugotovitve strne- mo v naslednje zaključke: 1. Poučevanje košarke na gimnazijah, kjer poučujejo učitelji, ki so odgovorili na anketni vprašalnik, poteka najmanj dvakrat v štirih letih pri 89,5 % dijakinj in dijakov. 2. Ocenjevanje košarke poteka najmanj enkrat v štirih letih pri 98 % dijakinj in dijakov. 3. Košarka se poučuje v večjem obsegu pri fantih kot pri dekletih. 4. Največji delež poučevanja košarke pri dijakih je namenjen igri, pri dijakinjah pa tehnično-taktičnim elementom. 5. Delež vadbe tehnično-taktičnih ele- mentov košarke ni manjši od 1/3 celo- tnega obsega vadbe košarke. 6. Obseg poučevanja vsebin z napadalni- mi elementi košarke je večji od obsega vsebin z elementi obrambe. 7. Šolskih košarkarskih tekmovanj se ude- ležuje več kot polovica vseh šol pri de- kletih, pri fantih pa celo 90 odstotkov. 8. Večji delež poučevanja košarke je izve- den v osnovnem kot v programu izbir- nih vsebin. Glede na rezultate raziskave lahko potrdi- mo, da košarka prestavlja pomemben del športne vzgoje v gimnazijah. Rezultati ka- žejo, da je košarka priljubljena tako pri uči- teljih kot pri dijakih in dijakinjah (pri fantih sicer bolj kot pri dekletih). Rečemo lahko, da ima šolska košarka kljub številnim mo- Tabela 6 Deleži ocene, ki predstavljajo posamezne vsebine pri dijakih 0–20 % 21–40 % 41–60 % 61–80 % 81–100 % N Tehnično-taktični elementi 3 7 14 20 4 48 6 % 15 % 29 % 42 % 8 % Igra 6 10 16 12 2 47 13 % 22 % 35 % 26 % 4 % Teoretična znanja 36 6 2 2 0 46 78 % 13 % 4 % 4 % 0 % Drugo 9 1 0 0 0 9 82 % 9 % 0 % 0 % 0 % Opomba: % – odstotek 3% 0% 14% 41% 42% 0 5 10 15 20 25 30 1 2 3 4 5 Št ev ilo u či te lje v Seznanjenost (1 - zelo slabo; 5 - v celo�) Prek�čne vsebine Slika 2: Seznanjenost učiteljev s praktičnimi vsebinami košarke v učnem načrtu 3% 10% 12% 41% 34% 0 5 10 15 20 25 30 1 2 3 4 5 Št ev ilo u či te lje v Seznanjenost (1 - zelo slabo; 5 - v celo�) Teore�čne vsebine Slika 3: Seznanjenost učiteljev s teoretičnimi vsebinami košarke v učnem načrtu športna vzgoja 35 tečim dejavnikom sodobnega časa svetlo prihodnost. Pomanjkljivost raziskave vidimo predvsem v nepopolnih podatkih, ki do neke mere onemogočajo posploševanje rezultatov na celotno populacijo gimnazijskih učiteljev. Kar 55 % učiteljev se namreč ni odzvalo našemu vabilu in ni želelo (ustrezno) izpol- niti vprašalnika. Kljub vsemu menimo, da pridobljeni rezultati omogočajo vsaj grobo oceno razmer na področju poučevanja ko- šarke v gimnazijah. „Literatura 1. Beranič, L. (2007). Poučevanje košarkarske teh- nike in taktike v srednji šoli. Prispevek na kon- ferenci (str. 69–74). 2. Dežman, B. (2005). Osnove teorije treni- ranja v izbranih moštvenih športnih igrah. Ljubljana: Fakulteta za šport. Pridobljeno s https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument. php?id=118979&lang=slv 3. Erčulj, F., Bergant, B., Gašparin, D. in Sila, A. (2018). Košarka v obdobju osnovne šole. Lju- bljana: Fakulteta za šport. 4. Marčič, Z. (2010). Poučevanje male košarke v drugem triletju devetletne osnovne šole (Di- plomska naloga). Ljubljana: Univerza v Lju- bljani, Fakulteta za šport. 5. Mežan, M. (2018). Metodika poučevanja meta pri najmlajših košarkarjih (Magistrsko delo). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Lovro Fižuleto, mag. prof. šp. vzg. OŠ Nove Fužine, Preglov trg 8, Ljubljana lovro.fizuleto@gmail.com 36 Resistance training for endurance athletes Abstract The most important predictors of performance in endurance sports are maximal oxygen uptake, the second lactate threshold or critical power and movement efficiency. For a long time it was believed that resistance training is not suitable for endurance athletes due to unwanted increases in muscle mass and training of muscle fibres that are not important for those athletes. Based on the literature review that we performed we conclude that resistance training positively affects numerous important determi- nants of endurance performance and that there are no downsides reported. Studies report that addition of resistance training can have possitive effects as only as 8 weeks after the onset of such training. Resistance training can thus very effectively contribute towards better performance provided that exercise is designed according to the needs of a discipline and the athlete. The main reasons for efficacy of resistance training appears to be improved movement efficiency, maximal locomotion speed, improve- ments of anaerobic capacity and concomitant delayed onset of fatigue. Keywords: resistance training, endurance, running, cycling, performance Izvleček Uspešnost v vzdržljivostnih športih je odvisna predvsem od najvišjega privzema kisika, drugega laktatnega praga oziro- ma kritične moči ter gibalne učinkovitosti. Dolgo časa je ve- ljalo, da vadba z bremeni ni primerna za vzdržljivostne špor- tnike predvsem z vidika obsežnega prirasta mišične mase in treniranja mišičnih vlaken, ki so za vzdržljivostne športnike neuporabna. Na podlagi pregledane literature ugotavljamo, da trening z bremeni pozitivno vpliva na številne parame- tre vzdržljivostnih športnikov, pri čemer študije ne poroča- jo o negativnih učinkih. Študije poročajo, da ima dodatni trening z bremeni lahko pozitivne učinke na uspešnost pri vzdržljivostnih športnikih že po 8-tedenski intervenciji. Vad- ba z bremeni tako ob pravilnem izboru vadbenih sredstev, ki so specifična na zahteve športa, pomeni priporočljivo in potencialno zelo učinkovito metodo treninga za izboljšanje športne zmogljivosti vzdržljivostnih športnikov. Omenjena oblika treninga bi lahko na uspešnost pri vzdržljivostnih preizkušnjah pozitivno vplivala predvsem z vidika izboljša- nja ekonomičnosti gibanja, povečanja največje hitrosti gi- banja, izboljšanja anaerobnih zmogljivosti in skladno s tem kasnejši pojav utrujenosti. Ključne besede: vadba z bremeni, vzdržljivost, tek, kolesarjenje, zmogljivost Jernej Pleša1, Blaž Kuzmič1, Tim Podlogar2,3 Vadba z bremeni pri vzdržljivostnih športnikih 1Študent magistrskega študija Aplikativna kineziologija, Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem 2Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem 3Odsek za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko; Institut »Jožef Stefan« Foto: Profil Chrisa Frooma na Twitterju iz prakse za prakso 37 „Uvod Uspešnost v vzdržljivostnih športih je odvi- sna od treh parametrov: najvišjega privze- ma kisika (V. O 2 max), drugega laktatnega praga oziroma kritične moči ter gibalne učinkovitosti (Joyner in Coyle, 2008). Konč- ni rezultat športnika je tako odvisen od več med seboj povezanih spremenljivk, ki jih športnik v procesu vadbe želi izboljšati. V. O 2 max predstavlja najvišjo sposobnost aerobnega metabolizma, a ker je vadba pri intenzivnosti, ki izzove V. O 2 max, ome- jena na le nekaj minut, ima pomembno vlogo tudi intenzivnost, ki jo je športnik sposoben ohranjati dlje časa in je pona- vadi definirana v obliki laktatnega praga oziroma kritične moči (Joyner, 1991). Gi- balna učinkovitost oziroma ekonomičnost gibanja na drugi strani govori o tem, koliko energije, proizvedene z aerobno presnovo, se dejansko spremeni v efektivno delo (tj. moč, izmerjena na pedalih, oziroma hitrost lokomocije) in pogojuje hitrost gibanja na vzdržljivostni preizkušnji (Joyner, 1991). Longitudinalne študije poročajo, da V. O 2 max med športnikovo kariero lahko ostaja konstanten, medtem ko se hitrost pri V. O 2 max izboljša tudi do 14 % (Jones, 2006), kar pomeni izboljšano učinkovitost gibanja (Santalla, Naranjo in Terrados, 2009). Poleg tega ne smemo pozabiti na poškodbe, ki so lahko pomemben dejavnik uspešnosti v športu. Poškodbe lahko prekinejo športni- kove aktivnosti za določeno obdobje ozi- roma mu onemogočajo polno aktivnost in s tem optimalen napredek v izbrani športni panogi. Cilj športnika skozi športno kariero je tako izboljševati oziroma ohranjati ključ- ne determinante vzdržljivostnega športa, a hkrati zmanjšati možnost za nastanek špor- tnih poškodb. Poleg specifičnega treninga vzdržljivosti športniki vzdržljivostnih športov veliko- krat izvajajo tudi vadbo z bremeni. Vadba z bremeni v osnovi pozitivno vpliva na živčno-mišično zmogljivost (sposobnost jakosti, moči in eksplozivnosti), prirast mi- šične mase (hipertrofijo) in kostno gostoto (Zatsiorsky in Kraemer, 2006). Z vadbo proti uporu lahko povzročimo povečanje jakosti in moči z živčno-mišičnimi adaptacijami, ki niso povezane z mišično hipertrofijo in se kažejo v povečani rekrutaciji in sinhroniza- ciji motoričnih enot, ter učinkovitejšemu ra- zvoju sile, ki se izraža tako v dvigu največje proizvodnje sile kot tudi izboljšani hitrosti prirasta te (Coyle idr., 1991; Zatsiorsky in Kraemer, 2006). Adaptacije na trening z bremeni, ki so povezane z mišično hiper- trofijo, pa se kažejo v povečani aktivnosti anaerobnih encimov, povečani produkciji sile, povečanju količine znotrajmišičnega glikogena in učinkoviti izmenjavi delovanja glavnih mišičnih skupin (MacDougall idr., 1979). Novejše študije, ki so proučevale vad- bo z bremeni med vzdržljivostnimi športni- ki, poročajo, da tak trening pozitivno vpliva na uspešnost vzdržljivostnih športnikov zaradi izboljšanja ekonomičnosti, zmanj- šanja in odlašanja utrujenosti, izboljšanja anaerobne kapacitete, povečanja največje hitrosti gibanja ter zmanjšanja pojavnosti poškodb (Sunde idr., 2010; Rønnestad in Mujika, 2014; Yamamoto idr., 2010). Glavni cilj vadbe z obremenitvijo je torej vplivati na živčno-mišične zmogljivosti posame- znika, ki pozitivno vplivajo na sposobnost vzdržljivosti, zmanjšajo verjetnost nastanka poškodb (Yamamoto idr., 2010) in na osno- vi mehanske obremenitve pripomorejo k prirastu mineralne kostne gostote ter s tem na daljši rok pomagajo preprečevati osteo- porozo (Layne in Nelson, 1999). Težava se pojavi pri medsebojni primerjavi študij na tem področju, predvsem zaradi razlik v vzorcu preiskovancev, protokolu meritev in razlik v intervencijskih ukrepih, pri čemer študije uporabljajo različne me- tode treninga, kot so pliometrični trening (Barnes, McGuigan, Northuis in Kilding, 2013), trening največje ali eksplozivne jako- sti in moči (Berryman idr., 2017) in kombi- nacijo teh (Beattie, Carson, Lyons, Rossiter in Kenny, 2016; Beattie, Carson, Lyons in Kenny, 2017). Poleg tega nekatere študije preverjajo tudi učinkovitost treninga z bre- meni z vztrajnostnim masnim momentom (Festa idr., 2018), pri katerem je večji pouda- rek na ekscentrični obremenitvi v primerja- vi s standardnimi inercijskimi obremenitva- mi. Cilj tega prispevka je pregled literature s področja vadbe z bremeni pri vzdržljivo- stnih športnikih ter na podlagi izsledkov znanstvenih člankov podati smernice za trening z bremeni pri vzdržljivostnih špor- tnikih. „Razprava Dolgo časa je veljalo, da vadba z breme- ni ni primerna za vzdržljivostne športnike predvsem z vidika obsežnega prirasta mi- šične mase in treniranja mišičnih vlaken, ki so za vzdržljivostne športnike na videz neuporabna. Navezujoč na mišično hiper- trofijo kot posledico treninga z bremeni študije poročajo o povezanosti med naj- večjo izhodno močjo pri kolesarjih in preč- nim presekom mišic (Izquierdo idr., 2004). Poleg tega Rønnestad, Hansen in Raastad (2010a) poročajo o povezanosti med po- večanim prečnim presekom sprednje ste- genske mišice in povečano izhodno močjo po treningu z bremeni pri dobro treniranih kolesarjih. Podobno ugotavljajo tudi Mi- kkola, Rusko, Nummela, Pollari in Hakkinen (2007), ki na vzorcu tekačev poročajo o iz- boljšanju anaerobne moči po določenem obdobju treninga z bremeni. Skladno s tem študije nakazujejo na kasnejši pojav utrujenosti pri skupinah športnikov, ki so v svoj trening vključevali trening z bremeni (Cantrell, Schilling, Paquette in Murlasits 2013; Sawyer idr., 2014). Po drugi strani štu- dije kažejo, da sočasno izvajanje vadbe z bremeni in vzdržljivostne vadbe, ki poteka v velikem obsegu (vsaj štirikrat na teden), lahko negativno vpliva na prirast mišične mase (Rønnestad, Hansen in Raastad, 2012; Egan in Zierath, 2013; Wilson idr., 2012). To pomeni, da kombinacija treninga z breme- ni in vzdržljivostne vadbe lahko negativno vpliva na adaptacije vadbe z bremeni, in ne obrnjeno, na adaptacije vzdržljivostne vadbe. Vpliv treninga z bremeni na parametre vzdržljivostne vadbe Kot najpomembnejši napovedovalci re- zultata v vzdržljivostnih športih veljajo V. O 2 max, laktatni prag (kritična moč) in ekono- mičnost gibanja (Joyner, 1991), pri čemer je pomen posameznega odvisen od lastnosti vzdržljivostne preizkušnje. S tega vidika šte- vilne študije proučujejo vpliv vadbe z bre- meni na omenjene parametre. Največji privzem kisika Številne študije, ki proučujejo vpliv trenin- ga z bremeni na sposobnost vzdržljivosti, spremljajo tudi vpliv omenjene vadbe na vrednosti V. O 2 max, saj se ta v študijah poja- vlja kot najpogosteje uporabljen parame- ter za spremljanje aerobnih sposobnosti pri vzdržljivostnih športnikih. Beattie in sodelavci (2017) so na vzorcu 15 kolesarjev raziskovali vpliv 20-tedenskega treninga z bremeni na fiziološke parametre, ki pogo- jujejo uspešnost kolesarjenja. Preiskovanci so bili razdeljeni v dve skupini, in sicer na kontrolno skupino, ki je izvajala zgolj vzdr- žljivostni trening, in na eksperimentalno skupino, ki je poleg vzdržljivostnega tre- ninga dvakrat na teden izvajala še trening z bremeni. Rezultati študije ne poročajo o značilnih spremembah v vrednostih V. O 2 38 max pri kolesarjih. Po zelo podobnem pro- tokolu so Beattie idr. (2016) raziskovali vpliv vadbe z bremeni na fiziološke parametre tudi pri tekačih, kjer prav tako ne poročajo o značilnih spremembah v vrednosti V. O 2 max po 40-tedenski vadbeni intervenci- ji. Skladno s temi rezultati poročajo tudi Barnes idr. (2013), ki na vzorcu tekačev ne poročajo o spremembah v vrednostih V. O 2 max pri moški populaciji, ki je izvajala trening z bremeni ali pliometrični trening, medtem ko pri ženski populaciji ugotavlja- jo manjše izboljšave v vrednostih V. O 2 max pri obeh skupinah. Rezultati v omenjeni študiji kažejo, da so ženske bolj napredo- vale v vseh merjenih parametrih, kar lahko pripišemo bodisi nižji stopnji treniranosti žensk v primerjavi z moškimi z vidika vzdr- žljivostnih sposobnosti bodisi nižji stopnji treniranosti žensk z vidika jakosti in moči, kar se potem izraža v večjih prilagoditvah telesa na trening z bremeni. O takih rezulta- tih na vzorcu rekreativnih tekačev poročajo tudi Berryman, Maurel in Bosquet (2010), Damasco idr. (2010) ter Ferrauti, Berger- mann in Fernandez-Fernandez (2010). Sle- dnji poročajo celo o povečanju vrednosti VO 2 peak po 8-tedenski vadbeni intervenci- ji, vendar razlike med časovnima točkama (pred intervencijo in po njej) niso značilne. Tudi študije na kolesarjih ne poročajo o negativnih spremembah treninga z bremeni na V. O 2 max tako pri treniranih kolesarjih (Bishop, Jenkins, Mackinnon, McEniery in Carey, 1999; Beattie idr., 2017; Hansen, Rønnestad, Vegge in Raastad, 2012; Rønnestad, Hanes, Holland in Ellef- sen, 2015; Sunde in Støren, 2009) in rekrea- tivnih kolesarjih (Psilander, Frank, Flockhart in Sahlin, 2015; Vikmoean idr., 2015) kot tudi pri vzdržljivostno netreniranih posamezni- kih (Cantrell idr., 2013). Rezultati študij to- rej kažejo na to, da trening jakosti in moči nima negativnega vpliva na V. O 2 max, pri čemer Rønnestad, Hansen in Raastad (2011) v svoji študiji na dobro treniranih rekreativ- nih kolesarjih poročajo celo o značilnem dvigu vrednosti V. O 2 max po 12-tedenskem sočasnem izvajanju treninga vzdržljivosti in treninga z bremeni. Laktatni prag O podobnih ugotovitvah o vplivu treninga z bremeni na V. O 2 max poročajo tudi študi- je o vplivu treninga z bremeni na laktatni prag. Beattie in sodelavci (2017) na vzorcu 15 kolesarjev ne poročajo o spremembi moči pri 2 mmol/L in 4 mmol/L laktata v krvni plazmi po 20-tedenskem treningu z bremeni. Skladno s tem poročajo tudi Psi- lander idr. (2015) na vzorcu rekreativnih ko- lesarjev in Ronnestad idr. (2015) na vzorcu vrhunskih kolesarjev, kjer rezultati ne kažejo na značilne razlike v producirani moči pri 4 mmol/L laktata v krvi po vadbeni inter- venciji. O enakih ugotovitvah poročajo tudi študi- je na tekačih. Beattie idr. (2016) na vzorcu tekačev ne opažajo značilnih sprememb v hitrosti teka pri 2 in 4 mmol/L laktata v krvi po 40-tedenskem sočasnem vzdržlji- vostnem treningu in treningu z bremeni. Skladno s tem na vzorcu rekreativnih teka- čev poročajo tudi Ferrauti idr. (2010) ter Fe- sta idr. (2018). Slednji so v intervencijskem delu namesto značilnega inercijskega upo- ra za trening z bremeni uporabljali trening z vztrajnostnim masnim momentom (angl. fly wheel training), ki predstavlja metodo treninga z bremeni, kjer je večji poudarek na ekscentričnih obremenitvah nasproti standardnim inercijskim obremenitvam. Ekonomičnost gibanja in gibalna učinkovitost Ekonomičnost gibanja vrednotimo kot privzem kisika pri hitrosti gibanja, gibalno učinkovitost pa kot delež efektivne moči pri skupni proizvodnji energije (Jones in Carter, 2000; Saunders, Pyne, Telford in Ha- wley, 2004). Ekonomičnost gibanja je torej pomembna z vidika hitrosti teka, medtem ko pri kolesarjenju govorimo o gibalni učin- kovitosti, ki predstavlja razmerje moči in porabe energije. Pomembnost ene in dru- ge se kaže v močni povezanosti z uspešno- stjo na vzdržljivostnih preizkušnjah med tekmovalci s primerljivimi vrednostmi naj- večjega privzema kisika (Horowitz, Sidossis in Coyle, 1994). Skladno s tem je velika ver- jetnost, da bo izboljšanje ekonomičnosti vadbe povezano z izboljšanjem sposobno- sti vzdržljivosti (Rønnestad in Mujika, 2014). Zmogljivost kolesarjev v zaključku dirke je odvisna od tedanje utrujenosti. Rønnestad idr. (2011) so v svoji študiji omenjeno utru- jenost stimulirali na način, da so pred 5-minutnim testom največje zmogljivosti preiskovanci 3 ure kolesarili pri submaksi- malni intenzivnosti. Rezultati študije kažejo na povečanje moči pri 5-minutnem testu največje zmogljivosti po 12-tedenskem treningu z bremeni pri vrhunskih kolesar- jih. Omenjene izboljšave so bile povezane z izboljšano učinkovitostjo kolesarjenja in zmanjšano fiziološko obremenitvijo v zadnji uri submaksimalnega kolesarjenja, kar pomeni nižjo stopnjo utrujenosti pred 5-minutnim testom največje zmogljivosti. O podobnih rezultatih v svoji študiji poro- čajo tudi Vikmoen, Rønnestad, Ellefsen in Raastad (2017), ki na vzorcu duatletinj (ko- lesarke in tekačice) poročajo o zmanjšanem V. O 2 in znižani srčni frekvenci po dolgotraj- nem kolesarjenju pri skupini, ki je poleg vzdržljivostnega treninga izvajala tudi tre- ning z bremeni. O izboljšani ekonomičnosti/učinkovitosti poročata tudi longitudinalni študiji Beattie idr. (2016) na tekačih (40-tedenska inter- vencija) in Beattie idr. (2017) na kolesarjih (20-tedenska intervencija). V omenjenih študijah so z obsežnimi meritvami fiziolo- ških značilnosti pri teku/kolesarjenju, spo- sobnosti jakosti in moči ter analizo telesne sestave spremljali skupini športnikov, ki so izvajali trening vzdržljivosti, in skupino, ki je poleg treninga vzdržljivosti izvajala še trening z bremeni. Pri obeh študijah po- ročajo o izboljšani ekonomičnosti oziroma učinkovitosti gibanja pri skupini, ki je izva- jala trening z bremeni. Podobno poročajo tudi Barnes idr. (2013) na vzorcu mladih tek- movalnih tekačev in Berryman s sodelavci (2017) na rekreativnih tekačih, pri čemer slednji poročajo, da se je pliometrični tre- ning izkazal kot bolj učinkovit za izboljšanje ekonomičnosti teka kot trening z bremeni. S pliometričnim treningom na osnovi eks- centrično-koncentričnih mišičnih kontrakcij izboljšujemo izkoristek elastične energije, ki je pri teku glavni dejavnik ekonomično- sti gibanja (Cavagna, Saibene in Margaria, 1964). Vpliv treninga z bremeni na druge parametre vzdržljivostnih športni- kov Eden izmed potencialnih neželenih učin- kov vadbe z bremeni je povečanje telesne mase, ki lahko negativno vpliva na para- metre vzdržljivosti, kot sta ekonomičnost gibanja in V. O 2 max (Beattie idr., 2016). V povezavi s tem Sunde in Støren (2009) v svoji študiji poročata o izboljšanju ekono- mičnosti kolesarjenja in časa do izčrpano- sti po 8-tedenskem treningu z bremeni brez povečanja telesne mase kolesarja. Te podatke potrjujejo tudi rezultati raziskave Beattie idr. (2016), ki so po 20-tedenskem treningu z bremeni pri vzdržljivostnih teka- čih zaznali izboljšanje vrednosti V. O 2 max in ekonomičnosti teka, pri čemer sprememba telesne mase ni bila značilna. Podobno po- ročajo tudi Ramirez-Campillo idr. (2014) ter Damasceno idr. (2015) pri vzdržljivostnih tekačih, medtem ko longitudinalne študije iz prakse za prakso 39 na kolesarjih (Beattie idr., 2017; Rønnestad idr., 2015) v 20- oz. 25-tedenskem obdobju poročajo o prirastu telesne mase za 1–2 %. V vseh omenjenih študijah je bila vadbena intervencija sestavljena iz 2–3 treningov z bremeni na teden, pri čemer Balsalobre- -Fernandezidr, Santos-Concejero in Grivas (2015) navajajo, da zgolj en trening z bre- meni na teden pomeni premajhen stimu- lus za povečanje jakosti in moči pri vrhun- skih vzdržljivostnih tekačih. Pomemben dejavnik sposobnosti vzdržlji- vosti je tudi parameter časa do utrujenosti pri dani obremenitvi. Psilander idr. (2015), Canttrell idr. (2013) in Rønnestad idr. (2011) v svojih raziskavah ugotavljajo, kako doda- tni trening z bremeni vpliva na parameter časa do utrujenosti pri vzdržljivostnih špor- tnikih. Avtorji prvih dveh omenjenih študij so ugotavljali stopnjo utrujenosti glede na sposobnost ohranjanja kadence, medtem ko so Rønnestad idr. (2011) stopnjo utruje- nosti določali z uporabo Borgove lestvice. Vsi omenjeni avtorji poročajo o izboljšanju časa do utrujenosti po zaključeni 8- do 12-tedenski intervenciji, pri čemer so tre- ning z bremeni izvajali 2-krat na teden. Vpliv treninga z bremeni na rezultatsko uspešnost Na podlagi pregledane literature ugotavlja- mo, da trening z bremeni pozitivno vpliva na številne parametre vzdržljivostnih špor- tnikov, pri čemer študije ne poročajo o ne- gativnih učinkih. Kljub temu moramo za dober vpogled v vpliv treninga z bremeni na sposobnost vzdržljivosti odgovoriti na vprašanje, kako omenjeni tip treninga vpli- va na rezultatsko uspešnost vzdržljivostnih športnikov. Vikmoen idr. (2017) v svoji študiji poročajo o izboljšanju zmogljivosti ob koncu dolgo- trajne submaksimalne intenzivnosti teka in kolesarjenja pri skupini preiskovank, ki je sočasno izvajala trening vzdržljivosti in trening z bremeni. Enake rezultate navaja- jo tudi Hansen idr. (2012), ki poročajo o iz- boljšani učinkovitosti kolesarjenja pri 5-mi- nutnem »all out« testu po predhodnem 185-minutnem kolesarjenju pri submaksi- malni intenzivnosti. Na podlagi omenjenih študij lahko predpostavljamo, da trening z bremeni pomembno vpliva na zmoglji- vost v fazi utrujenosti, ki se navadno pojavi ob koncu dirke, medtem ko omenjeni del nemalokrat odloča o zmagovalcu vzdržlji- vostne preizkušnje. Poleg tega študije pri vrhunskih kolesarjih (Rønnestad idr., 2015), kjer so izvajali trening z bremeni, poročajo tudi o izboljšani izhodni moči pri 40-minu- tnem »all out« kolesarjenju (~7 %). Ob tem v študiji poročajo tudi o povečani najve- čji izhodni moči in izhodni moči pri testu Wingate (30 s), kar nakazuje na potencialno izboljšanje sposobnosti izvedbe sprintov. Tudi študije na vzorcu tekačev poročajo o pozitivnih učinkih treninga z bremeni na rezultatsko uspešnost. Damasceno idr. (2015) na vzorcu tekačev poročajo o iz- boljšanem rezultatu pri teku na 10 km, pri čemer so se izboljšave pojavile predvsem zaradi povečanja hitrosti v zadnji četrtini 10-kilometrskega teka. Rezultati omenjene študije kažejo, da trening z bremeni pripo- more k temu, da se utrujenost na 10-kilo- metrski tekaški preizkušnji pojavi pozneje, brez opaznih fizioloških sprememb (V. O 2 max, ekonomičnost gibanja in anaerobne sposobnosti). O pozitivnem vplivu treninga z bremeni na rezultatsko uspešnost pri teku poročajo tudi Ramirez-Campillo idr. (2014), kjer so po uporabi pliometričnega trenin- ga v 6-tedenskem časovnem obdobju po- ročali o izboljšanju rezultata pri teku na 2,4 km, ter Festa idr. (2018), kjer ugotavljajo, da trening z vztrajnostnim masnim momen- tom pripomore k izboljšanju rezultata pri teku na 2 km in 10 km. Čas, potreben za dosego učinkov treninga z bremeni pri vzdržljivostnih športnikih Pregled literature kaže, da se prve prilago- ditve na trening z bremeni, ki se izražajo v izboljšani zmogljivosti prej omenjenih parametrov, ki pogojujejo sposobnost vzdržljivosti, pojavijo že po osmih tednih (Berryman idr., 2010; Damasceno idr., 2015; Festa idr., 2018; Sunde idr., 2010; Sawyer idr., 2014), medtem ko Ramirez-Campillo in sodelavci (2014) v svoji študiji poročajo o pozitivnih učinkih na nekatere izbrane pa- rametre že po šestih tednih treninga z bre- meni. Sicer večina študij primerja trening z bremeni v obdobju 12–25 tednov (Hansen idr., 2012; Ronnestad idr. 2015), pri čemer je ena izmed študij preverjala celo 40-teden- ski protokol treninga z bremeni pri tekačih (Beattie idr., 2016). Pri vseh omenjenih štu- dijah poročajo o pozitivnih učinkih vadbe z bremeni na izbrane parametre sposobno- sti vzdržljivosti pri tekačih in kolesarjih. Negativni učinki treninga z bremeni Od vseh pregledanih študij zgolj tri študije ne poročajo o pozitivnih učinkih trenin- ga z bremeni pri izboljšanju sposobnosti vzdržljivosti (Bishop idr., 1999; Ferrauti idr., 2010; Schumann, Pelttari, Doma, Karavirta in Häkkinen, 2016), medtem ko nobena iz- med teh študij, ne glede na vzorec preisko- vancev (rekreativni športniki ali tekmovalci) in metodo treninga z bremeni, ne poroča o negativnem vplivu vadbe z bremeni na sposobnost vzdržljivosti. Bishop idr. (1999) so v svoji študiji na vzorcu 21 kolesark ugo- tavljali vpliv treninga z bremeni na najve- čjo zmogljivost pri enournem kolesarjenju. Eksperimentalna skupina je 2-krat na teden izvajala trening z bremeni v obdobju 12 tednov. Trening z bremeni je sestavljalo 5 serij počepa do odpovedi v režimu 2–8 ponovitev. Eden izmed razlogov za neučin- kovitost treninga z bremeni je lahko slabo zasnovan intervencijski protokol oziroma statistična napaka tipa 2. Ferrauti idr. (2010) v svoji študiji ne poročajo o vplivu trenin- ga z bremeni na ekonomičnost gibanja in hitrosti pri določeni vrednosti laktata v krvi (2, 3 in 4 mmol/L), pri večstopenjskem testu na tekalni stezi ter konstantni hitro- sti na tekalni stezi, ki predstavlja hitrost maratonskega teka. V študiji poročajo o značilnem dvigu hitrosti pri anaerobnem pragu (pri vrednosti 4 mmol/L laktata v krvni plazmi) pri obeh skupinah (skupini, ki je izvajala trening z bremeni, in skupini, ki ni izvajala treninga z bremeni), pri čemer razlika med skupinama ni značilna. Kljub temu, da v študiji ne poročajo o značilnih spremembah med skupinama z vidika eko- nomičnosti teka in hitrosti teka pri določeni vrednosti laktata v krvi, rezultati kažejo na značilne spremembe v mišični jakosti med skupinama po vadbeni intervenciji, kar ima potencialno pozitivne učinke na daljši rok (zapoznel koordinacijski prenos izboljša- ne mišične zmogljivosti v ciklično gibanje ali preventiva pred pojavom morebitnih poškodb). Poleg tega rezultati statistične moči pri nekaterih parametrih kažejo na premajhen vzorec preiskovancev (n = 20) in tveganje za pojav statistične napake tipa 2. Zadnja izmed študij, ki ne poroča o po- zitivnih učinkih vadbe z bremeni, je študija Schumanna in sodelavcev (2016), kjer so vadbo z bremeni vključili neposredno po vadbeni enoti vzdržljivostne vadbe, kar najverjetneje zaradi predhodne utrujeno- sti ni idealno in je morebitni razlog za ne- učinkovitost omenjene metode. Cilj vadbe z bremeni pri vzdržljivostnih športnikih je namreč izboljšati največjo in eksplozivno jakost ter togost mišično-tetivnega siste- ma, zaradi česar se mora vadba z bremeni pogosteje izvajati v spočitem stanju, kar je 40 ravno nasprotno intervencijskemu proto- kolu omenjene študije. Praktične usmeritve Za namen prilagoditve treninga z breme- ni moramo upoštevati specifične zahteve športa. Tako je ena izmed glavnih razlik med tekom in kolesarjenjem izkoristek elastične energije pri teku po principu eks- centrično-koncentrične mišične kontrakcije (Cavagna idr., 1964), medtem ko so pri ko- lesarjenju glavne mišice aktivne večinoma v koncentrični mišični akciji. Poleg razlik v načinu mišičnega krčenja so razlike med omenjenima športoma tudi v aktivaciji raz- ličnih mišičnih skupin, smeri aplikacije sile, stabilnostnih pogojih itd. Zato je pomemb- no, da se specifičnost vadbe z bremeni iz- raža v več parametrih, upoštevajoč vrsto mišičnega krčenja, razmerje sila/hitrost, obseg giba, režim treninga (število ponovi- tev, serij in vrsto bremena), smer aplikacije sile, stabilnostne pogoje, vključene mišič- ne skupine itd. Poleg tega je v določeni meri smiselno vključiti dodatne vaje, ki so usmerjene predvsem v krepitev mišic tru- pa in razvoj senzorično-motorične kontrole medenično-ledvenega predela ter korekci- jo mišičnih in gibalnih pomanjkljivosti. Na podlagi literature priporočamo izvedbo vsaj dveh treningov z bremeni na teden in izvedbo treninga v režimu med 90 % 1 RM in 75 % 1 RM, po 2–3 serije na izbrano vajo, z vmesnim odmorom 2–5 minut. V tekmo- valnem obdobju, kjer trening z bremeni ni prioriteta, lahko z enim visokointenziv- nim treningom (bremena intenzivnosti okrog 90 % 1 RM) na teden vzdržujemo raven predhodnih prilagoditev na trening z bremeni (Rønnestad, Hansen in Raastad, 2010b; Aagaard idr., 2011; Rønnestad idr., 2015). V praksi to pomeni naslednje. Osrednji del treninga z bremeni pri kolesarjih naj bo tre- ning jakosti v režimu 87–90 % 1 RM, skupaj s treningom vzdržljivosti v jakosti z inten- zivnostjo okrog 65–75 % 1 RM. V manjšem obsegu lahko dodamo tudi trening eksplo- zivne jakosti, ki se po priporočilih izvaja v režimu 4 in 6 ponovitev, pri relativno nizkih bremenih (30–40% 1 RM) z največjo hitro- stjo izvedbe gibalnega vzorca. Vadbena sredstva naj bodo tako smiselno umeščena skozi celotni kontinuum jakostne amplitu- de, pri čemer naj bodo glavne vaje izbrane na podlagi specifičnih značilnosti športa (tip mišičnega krčenja, smer aplikacije sile, obseg giba, vključene mišične skupine, sta- bilnostni pogoji itd.). Poleg glavnih vaj naj trening z bremeni obsega še dodatne/asi- stenčne vaje, ki so usmerjene predvsem v krepitev mišic trupa in korekcijo morebitnih mišičnih oziroma gibalnih pomanjkljivosti, ki bi lahko pomenile tveganje za nastanek poškodb. „Zaključek Po pregledu literature ugotavljamo, da ima dodaten trening z bremeni pozitivne učin- ke na uspešnost pri vzdržljivostnih športni- kih. Omenjena oblika treninga bi lahko na uspešnost na vzdržljivostnih preizkušnjah pozitivno vplivala z vidika izboljšanja eko- nomičnosti gibanja in anaerobnih kapaci- tet ter povečanja največje hitrosti gibanja, v skladu s tem pa tudi z vidika kasnejšega pojava utrujenosti. Bojazen, da bo vključi- tev treninga z bremeni negativno vplivala na sposobnost športnikov, je odveč, saj nobena študija ne poroča o negativnih vplivih vadbe z obremenitvijo na kazalnike vzdržljivostne sposobnosti, kar kaže na to, da lahko vadba z bremeni pozitivno vpliva na zmogljivost vzdržljivostnih športnikov, medtem ko so negativni učinki te malo verjetni. Na podlagi pregledane literature lahko zaključimo, da je vadba z bremeni ob pra- vilnem izboru vadbenih sredstev, ki so smi- selno umeščena v celostni trenažni proces vzdržljivostnih športnikov, in hkratnem spremljanju individualnega odziva posa- meznika priporočljiva in potencialno zelo učinkovita metoda treninga za izboljšanje športne zmogljivosti vzdržljivostnih špor- tnikov. „Literatura 1. Aagaard, P., Andersen, J. L., Bennekou, M., Larsson, B., Olesen, J. L., Crameri, R., Magnus- son, S. P. in Kjaer, M. (2011). Effects of resis- tance training on endurance capacity and muscle fiber composition in young top-level cyclists. Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports, 21, 298–307. 2. Balsalobre-Fernandez, C., Santos-Concejero, J. in Grivas, G. (2015). The effects of strength training on running economy in highly trai- ned runners: a systematic review with me- ta-analysis of controlled trials. The Journal of Strength and Conditioning Research. doi: 10.1519/JSC.0000000000001316 3. Barnes, K., McGuigan, M., Northuis, M. E. in Kilding, A. (2013). Effects of resistance train- ing on running economy and cross-country performance. Medicine and science in sports and exercise, 45(12), 2322–2331. 4. Bassett, D. R. in Howley, E. T. (2000). Limiting factors for maximum oxygen uptake and determinants of endurance performance. Medicine and Science in Sports and Exercise, 32, 70–84. Slika 1. Shematski prikaz porazdelitve načina treninga z bremeni za vzdržljivostne športnike. Asistenčne vaje (krepitev mišic trupa, odpravljanje mišičnih oz. gibalnih pomanjkljivos�) Eksplozivna jakost (30–40 % 1 RM) Vzdržljivost v jakos� (65–75 % 1 RM) Največja jakost in moč (87–90 % 1 RM) iz prakse za prakso 41 5. Beattie, K., Carson, B. P., Lyons, M. in Kenny, I. C. (2017). The effect of maximal- and explosi- ve-strength training on performance indica- tors in cyclists. International Journal of Sports Physiology and Performance, 12(4), 470–480. 6. Beattie, K., Carson, P. B., Lyons, M., Rossiter, A. in Kenny C. I. (2016). The effect of strength training on performance indicators in dis- tance runners. Journal of strength and condi- tioning research, 31(1), 9–23. 7. Berryman, N., Maurel, D. in Bosquet, L. (2010). Effect of plyometric vs. dynamic weight tra- ining on the energy cost of running. Journal of Strength and Conditioning Research, 24(7), 1818–1825. 8. Berryman, N., Mujika, I., Arvisais, D., Roubeix, M., Binet, C. in Bosquet, L. (2017). Strength training for middle- and long-distance per- formance: a meta-analysis. International Jo- urnal of Sports Physiology and Performance. https://doi.org/10.1123/ijspp.2017-0032 9. Bishop, D., Jenkins, D. G., Mackinnon, L. T., McEniery, M. in Carey, M. F. (1999). The effec- ts of strength training on endurance perfor- mance and muscle characteristics. Medicine & Science in Sports & Exercise, 31(6), 886–891. 10. Cantrell, G. S., Schilling, B. K., Paquette, M. R. in Murlasits, Z. (2013). Maximal strength, power, and aerobic endurance adaptations to concurrent strength and sprint interval training. Europen Journal of Applied Physiolo- gy. doi 10.1007/s00421-013-2811-8 11. Cavagna, G. A., Saibene, F. P. in Margaria, R. (1964). Mechanical work in running. Journal of Applied Physiology, 19, 249–256. 12. Coyle, E. F., Feltner, M. E., Kautz, S. A., Hamil- ton, M. T., Montain, S. J., Baylor, A. M., Abra- ham, L. D. in Petrek, G. W. (1991). Physiolo- gical and biomechanical factors associated with elite endurance cycling performance. Medicine and Science in Sports and Exercise, 23, 93–107. 13. Damasceno, M., Lima-Silva, A. E., Pasaqua, L. A., Tricoli, V., Duarte, D., Bishop, D. J. in Bertu- zzi, R. (2014). Effects of resistance training on neuromuscular characteristics and pacing during 10-km running time trial. Europen Journal of Applied Physiology. doi 10.1007/ s00421-015-3130-z 14. Egan, B. in Zierath, J. R. (2013). Exercise me- tabolism and the molecular regulation of skeletal muscle adaptation. Cell Metaboli- sm, 17(2), 162–184. https://doi.org/10.1016/j. cmet.2012.12.012 15. Ferrauti, A., Bergerman, M. in Fernandez- -Fernandez, J. (2010). Effects of a concurrent strength and endurance training on running performance and running economy in rec- reational marathon runners. The Journal of Strength and Conditioning Research, 24(10), 2770–2778. 16. Festa, L., Tarperi, C., Skroce, K., Boccia, G., Li- ppi, G., La Torre, A. in Schena, F. (2018) Effects of flywheel strength training on the running economy of recreational endurance runners. Journal of Strength and Conditioning Research, 33(3), 684–690. 17. Hansen, E. A., Rønnestad, B. R., Vegge, G. in Raastad, T. (2012). Cyclists‘ Improvement of Pedaling Efficacy and Performance After He- avy Strength Training. International journal of sports physiology and performance, 7, 313–321. 18. Horowitz, J. F., Sidossis, L. S. in Coyle, E. F. (1994). High efficiency of type I muscle fibers improves performance. International Journal of Sports Medicine, 15(3), 152–157. 19. Impellizzeri, F. M., Marcora, S. M., Rampinini, E., Mognoni, P. in Sassi, A. (2005). Correlations between physiological variables and perfor- mance in high level cross country off road cyclists. British Journal of Sports Medicine, 39, 747–751. 20. Izquierdo, M., Ibáñez, J., Häkkinen, K., Kra- emer, W. J., Ruesta, M. in Gorostiaga, E. M. (2004). Maximal strength and power, mu- scle mass, endurance and serum hormones in weightlifters and road cyclists. Journal of Sports Science, 22, 465–478. 21. Jones, A. M. (2006). The physiology of the world record holder for the women’s ma- rathon. International Journal of Sports Science and Coaching, 1, 101–116. 22. Jones, A. M. in Carter, H. (2000). The effect of endurance training on parameters of aero- bic fitness. Sports Medicine, 29, 373–386. 23. Joyner, M. J. (1991). Modeling: optimal ma- rathon performance on the basis of physio- logical factors. Journal of applied physiology (Bethesda, Md. : 1985), 70(2), 683–687. 24. Joyner, M. J. in Coyle, E. F. (2008). Enduran- ce exercise performance: the physiology of champions. The Journal of physiology, 586(1), 35–44. https://doi.org/10.1113/jphysi- ol.2007.143834 25. Kraemer, W. J., Patton, J. F., Gordon, S. E., Harman, E. A., Deschenes, M. R., Reynolds, K., Newton, R. U., Triplett, N. T. in Dziados, J. E. (1995). Compatibility of high-intensity strength and endurance training on hormo- nal and skeletal muscle adaptations. Journal of Applied Physiology, 78, 976–989. 26. Layne, J. E. in Nelson, M. E. (1999). The effects of progressive resistance training on bone density: a review. Medicine and science in sports and exercise, 31(1), 25–30. 27. MacDougall, J. D., Sale, D. G., Moroz, J. R., El- der, G. C., Sutton, J. R. in Howald, H. (1979). Mitochondrial volume density in human skeletal muscle following heavy resistan- ce training. Medicine of Science in Sports, 11, 164–166. 28. Mikkola, J., Rusko, H., Nummela, A., Pollari, T. in Hakkinen, K. (2007). Concurrent endu- rance and explosive type strength training improves neuromuscular and anaerobic characteristics in young distance runners. International Journal of Sports Medicine, 28, 602–611. 29. Psilander, N., Frank, P., Flockhart, M. in Sahlin, K. (2015). Adding strength to endurance tra- ining does not enhance aerobic capacity in cyclists. Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports, 25, 353–359. 30. Ramirez-Campillo, R., Alvarez, C., Henriquez- -Oliquin, C., Baez, E. B., Martinez, C., Andrade, D. C. in Izquierdo, M. (2014). Effects of plyo- metric training on endurance and explo- sive strength performance in competitive middle- and long-distance runners. Journal of Strength and Conditioning Research, 28(1), 97–104. 31. Rønnestad, B. R., Hansen, E. A. in Raastad, T. (2010a). Effect of heavy strength training on thigh muscle cross-sectional area, perfor- mance determinants, and performance in well-trained cyclists. Europen Journal of Ap- plied Physiology, 108, 965–975. 32. Rønnestad, B. R., Hansen, E. A. in Raastad, T. (2010b). In-season strength maintenance tra- ining increases well-trained cyclists’ perfor- mance. Europen Journal of Applied Physiology, 110, 1269–1282. 33. Rønnestad, B. R., Hansen, E. A. in Raastad, T. (2012). High volume of endurance trai- ning impairs adaptations to 12 weeks of strength training in well-trained endurance athletes. European journal of applied physio- logy, 112(4), 1457–1466. 34. Rønnestad, B. R., Hansen, E. A. in Raastad, T. (2011). Strength training improves 5-min all-out performance following 185 min of cycling. Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports, 21, 250–259. 35. Rønnestad, B. R., Hansen, J., Holland, I. in El- lefsen, S. (2015). Strength training improves performance and pedaling characteristics in elite cyclists. Scandinavian Journal of Medici- ne and Science in Sports, 25, 89–98. 36. Rønnestad, R. B. in Mujika, I. (2014). Opti- mizing strength training for running and cylcing enduracne performance: A review. Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports, 24, 603–612. 37. Santalla, A., Naranjo, J. in Terrados, N. (2009). Muscle efficiency improves over time in world-class cyclists. Medicine and Science in Sports and Exercise, 41(5), 1096–1101. 38. Saunders, P. U., Pyne, D. B., Telford, R. D. in Ha- wley, J. A. (2004). Factors affecting running economy in trained distance runners. Sports Medicine, 34, 465–485. 39. Sawyer, B. J., Stokes, D. G., Womack, C. J., Mor- ton, R. H., Weltman, A. in Gaesser, G. A. (2014). Strength training increases endurance time to exhaustion during high-intensity exercise despite no change in critical power. The Jo- urnal of Strength and Conditioning Research, 28(3), 601–609. 42 40. Schumann, M., Pelttari, P., Doma, K., Karavir- ta, L. in Häkkinen, K. (2016). Neuromuscular adaptations to same-session combined endurance and strength training in recre- ational endurance runners. International Journal of Sports Medicine. http://dx.doi. org/10.1055/s-0042-112592 41. Sunde, A. in Støren, O. (2009). Maximal strength training improves cycling econo- my in competitive cyclists. the journal of strength and conditioning research. The Jo- urnal of Strength and Conditioning Research, 24(8), 2157–2165. 42. Sunde, A., Støren, O., Bjerkaas, M., Larsen, M. H., Hoff, J. in Helgerud, J. (2010). Maximal strength training improves cycling economy in competitive cyclists. Journal of Strength and Conditioning Research, 24, 2157–2165. 43. Vikmoen, O., Ellefsen, S., Trøen, Ø., Hol- lan, I., Hanestadhaugen, M., Raastad, T. in Rønnestad, B. R. (2015). Strength training improves cycling performance, fractional utilization of V. O 2 max and cycling economy in female cyclists. Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports. doi: 10.1111/ sms.12468 44. Vikmoen. O., Ronnestad, R. B., Ellefsen, S. in Raastad, T. (2017). Heavy strength training imporves running and cycling performan- ce following prolonged submaximal work in well-trained female athletes. Physiologi- cal Reports, 5(5). https://doi.org/10.14814/ phy2.13149 45. Yamamoto, M. L., Klau, F. J., Casa, J. D., Krae- mer, J. W., Armstrong, E. L. in Maresh, M. C. (2010). The effects of resistance training on road cycling performance among highly trained cyclists: a systematic review. The journal of strength and conditioning rese- arch, 24(2), 560–566. https://doi.org/10.1519/ JSC.0b013e3181c8658 46. Wilson, J. M., Marin, P. J., Rhea, M. R., Wilson, S. M. C., Loenneke, J. P. in Anderson, J. C. (2012). Concurrent training: A meta-analysis exami- ning interference of aerobic and resistance exercises. Journal of Strength and Conditio- ning Research, 26(8), 2293–2307. https://doi. org/10.1519/JSC.0b013e31823a3e2d 47. Zatsiorsky, M. V. in Kraemer, J. W. (2006). Science and practice of strength training. Champaign (IL): Human kinetics. Jernej Pleša, študent magistrskega študija Aplikativne kineziologije Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju jernej.plesa@hotmail.com iz prakse za prakso 43 From the children‘s game to the title of World and Olympic champion - Table Tennis in China Abstract Table tennis is one of the most popular sports in the world, and this sport has found a particularly important place in China. My first meeting with Chinese coaches and researchers dates back to 1995. It was then that I attended the International Table Tennis Federation (ITTF) scientific congress for the first time and under the auspices of the former chairman of the ITTF scientific com- mittee, Dr. Žarko Dolinar also visited some table tennis centers and clubs in Beijing and Tianjin. At the congress I also met the co-author of this article, Prof. Xiaopeng Zhang, and a little later his assistant Dandan Xiao. Both have had a successful coaching career in addition to their academic careers, and today operate under the auspices of the China Table Tennis Association (CTTA). In this article, we want to present you the background and, above all, the origin of the success of Chinese table tennis players. Keywords: table tennis, China, result, sports development, CTTA Izvleček Namizni tenis je ena najpopularnejših športnih panog na svetu, posebej pomembno mesto pa je ta športna panoga našla na Kitajskem. Moje prvo srečanje s kitajskimi trenerji in raziskoval- ci sega v daljno leto 1995. Takrat sem se prvič udeležil znanstvenega kongresa Mednarodne namiznoteniške zveze (ITTF) in pod okriljem ta- kratnega predsednika znanstvene komisije pri ITTF dr. Žarka Dolinarja obiskal tudi nekaj na- miznoteniških centrov in klubov v Pekingu in v Tianjinu. Na kongresu sem spoznal tudi soav- torja tega članka, prof. Xiaopeng Zhanga, nekaj kasneje pa še njegovo asistentko Dandan Xiao. Oba imata poleg akademske kariere za sabo tudi uspešno trenersko kariero in danes delujeta pod okriljem Kitajske namiznoteniške zveze (CTTA). V tem članku vam želimo predstaviti ozadje in predvsem izvor uspeha kitajskih namiznoteni- ških igralcev. Ključne besede: namizni tenis, Kitajska, rezultat, razvoj športnika, CTTA Miran Kondrič,1,2 Xiaopeng Zhang,3 Dandan Xiao,3 Yaodong Gu4 Od otroške igre do naslova svetovnega in olimpijskega prvaka – namizni tenis na Kitajskem 1Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport 2Mednarodna namiznoteniška zveza, Lozana, Švica 3China Table Tennis Association, CTTA, Kitajska 4University of Ningbo, Faculty of Sports Science, Ningbo, Kitajska Otroci v šoli (foto: Bian Yuxiang) 44 „Namizni tenis na Kitajskem Namizni tenis sodi med športne panoge, ki so v svetu najbolj razširjene in jih je možno najti prav v vsakem kotičku našega pla- neta. Mednarodna namiznoteniška zveza vključuje 226 članic in je največja medna- rodna zveza med vsemi športi, ki delujejo pod okriljem Mednarodnega olimpijskega komiteja. Čeprav bo Mednarodna nami- znoteniška zveza čez 5 let praznovala 100. obletnico prvega svetovnega prvenstva in svoje ustanovitve, pa je zgodovina ene najhitrejših iger z žogo na Kitajskem le ne- koliko drugačna in predvsem povezana z njenim političnim dogajanjem. Igralci in igralke LR Kitajske so na svetovno sceno stopili leta 1959 in takoj nakazali, da je namizni tenis športna panoga, ki jim bo v naslednjih letih prinesla veliko uspehov. Že pogled na osvojene medalje na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih nam pokaže pravo sliko dominacije kitajskih igralcev na svetovni sceni. Če pogledamo samo osvo- jene medalje v konkurenci posameznikov, številke govorijo same zase. Namizni tenis je olimpijska športna panoga od leta 1988, ko so bile igre v Seulu. Od 25 možnih me- dalj (leta 1992 se namreč ni igralo za tretje mesto) so kitajski igralci osvojili kar 14 me- dalj (od tega 5 zlatih), pri dekletih je številka še bolj impresivna, saj so osvojila kar 17 me- dalj, pri čemer je Kitajska edina država, ki ima na svojem seznamu olimpijsko zmago- valko v namiznem tenisu. Tudi na svetovnih prvenstvih številke govorijo v prid kitajskim igralcem in igralkam. Če se osredotočimo samo na 21. stoletje in pogledamo statisti- ko od leta 2000, vidimo, da je pri igralcih le Avstrijcu Wernerju Schlagerju leta 2003 uspelo prekiniti dominacijo kitajskih igral- cev, pri dekletih pa je slika identična tisti z olimpijskih iger. V tem stoletju na svetovnih prvenstvih vlada popolna dominacija kitaj- skih igralk. In od kod izvira ta silna moč in prevlada kitajskih igralcev in igralk? Vzroke je prav gotovo treba iskati v zgodovini razvoja te športne panoge na Kitajskem in pa v obilici znanja ter sistematičnem pristopu k sami vadbi. Ravno letos praznujemo natančno pol sto- letja od tako imenovane pingpong diplo- macije. Leto 1971 je bilo prelomnica, ko so igralci Ljudske republike Kitajske ponovno stopili na svetovno sceno in se je končalo obdobje »hladne vojne«. Takratna predse- dnika LR Kitajske in ZDA sta namreč odprla meje in omogočila kitajskim igralcem ne- moten prodor v svetovni vrh. S tem pa so bile tudi igralcem in igralkam preostalega sveta omogočene priprave in odkrivanje skrivnosti uspeha kitajskih namiznoteniških igralcev. „Otroci in namizni tenis Prvi občutki, ki jih človek dobi ob obisku vadbenih prostorov na Kitajskem, so zelo mešani. Na eni strani je tukaj navdušenje nad veliko količino znanja in vsebin, s ka- terimi razpolagajo kitajski trenerji, na drugi strani pa tisti »drugačen« občutek »peda- goškega pristopa« pri delu z najmlajšimi. Od mojega prvega obiska Kitajske je minilo že 25 let in v tem času se je marsikaj spre- menilo. Tudi Kitajska je postala bolj »libe- ralna«, pa čeprav imajo treningi in pristop k namiznemu tenisu še vedno podobno smer. Čeprav na vrhunskem nivoju danes skorajda več ne srečate igralca, ki bi igral s »penholder« načinom držanja loparja (re- cimo Xu Xin), pa je v nižjih kategorijah ta slika nekoliko drugačna. Kitajci še vedno veliko dajo na tradicijo in zato boste veliko otrok začetnikov videli igrati s tradicionalno »penholder« (peresno) držo. Zagotovo ima Kitajska daleč največ znanja, literature in virov na temo uvajanja mladih v namizni tenis. Ob svojem zadnjem obisku Univerze Ningbo pri soavtorju tega članka sem v njihovi knjižnici naštel kar 138 knjig, ki vključujejo v naslovu dve ključni besedi (namizni tenis in otroci). Na Kitajskem velja v povezavi z igranjem namiznega tenisa osnovna zakonitost, da je »namizni tenis tehnično zahteven šport«. Zaradi tega sta pravilna tehnika in racionalno gibanje osnovni pogoj za ra- zvoj in nadaljnjo kariero mladih igralcev. Dosedanja praksa in razvoj najboljših ki- tajskih namiznoteniških igralcev kažeta, da je treba za dosego vrhunskega rezultata začeti zelo zgodaj. S tem pa postaja inici- alni program vse bolj in bolj pomemben. Kitajska dominacija v zadnjih 50 letih ima svoje razloge predvsem v visoki kvaliteti in količini treninga na osnovnem nivoju. V na- sprotju z »evropskim modelom« poteka na Kitajskem osnovni del programa bistveno bolj sistematično in z veliko analitičnega pristopa. Predvsem pa je velik poudarek na konceptu »vstopnega treninga«, ki se nana- ša na vrsto uvodnih dejavnosti poučevanja in učenja za majhne otroke, ki imajo radi namizni tenis in pri katerih je viden njihov »namiznoteniški talent« še pred samo spe- cialno vadbo. Naloga vstopnega treninga je: z vstopnim treningom naj otroci razu- mejo osnove namiznega tenisa, obvladajo uvodne/osnovne tehnike in metode vad- be, izboljšajo svojo telesno pripravljenost (predvsem osnovno motoriko) in pridobijo samozavest pri igranju namiznega tenisa. Namen takšnega treninga je postavitev do- brih temeljev za trening otrok, ki se bodo odražali v uspehu vrhunskih igralcev. Zahteve za vadbo v okviru vstopnega tre- ninga: Značilna peresna drža v azijskih šolah (foto: Bian Yuxiang) iz prakse za prakso 45 (1) Trenerji morajo pri razlagi in demon- straciji upoštevati razvojno stopnjo otrok ter jim vsebine približati na prija- zen in razumevajoč način. (2) Trenerji morajo natančno spremljati razvoj mladega športnika, okrepiti nje- govo ideološko izobrazbo in jih odvra- čati od slabih navad. Negativne misli je treba zamenjati s pozitivnimi. (3) Trenerji morajo biti sposobni izobraže- vati mlade ljudi in jim omogočiti razvoj zdravega telesa in duha. (4) Zelo pomembna je vadba v primernih prostorih, ki morajo biti čisti in morajo vadečim zagotavljati dobro okolje za vadbo. (5) Demonstracija mora biti pravilna in ustrezna, tako da otroci v čim večji mo- žni meri posnemajo gibanje/tehniko. (6) Uporabljene morajo biti različne me- tode učenja in poučevanje otrok gle- de na njihov razvoj, starost in stopnjo osvajanja znanja. V okviru vadbe je treba poskrbeti, da bodo otroci s treningom zadovoljni. Predvsem je treba spremljati njihovo motivacijo in zavest o nujnosti treninga. Glede na po- tek in organizacijo vstopnega treninga ta traja približno 3–6 mesecev. Vsebine vstopnega treninga vključujejo šest nivo- jev, ki si sistematično sledijo: promocija in vzpostavitev interesa za vadbo namiznega tenisa, učenje pravilne drže loparja, učenje pravilne drže in osnovnega položaja telesa, vaje dela nog, spoznavanje z zakonitostmi odboja žogice in seznanjanje z uvodnimi tehnikami posameznih udarcev. Zagoto- vo je dominacija kitajskih igralcev in igralk povezana predvsem z znanjem in pravilno uporabo tega znanja, ki izvira iz osnov uče- nja v nižjih starostnih kategorijah. „Kitajski model ustvarjanja vrhunskih igralcev Kitajska namiznoteniška zveza ne prepu- šča iskanja talentiranih otrok naključju. Že prej predstavljen vstopni model kaže na sistematični pristop k učenju in tudi iskanju talentiranih otrok v okviru posameznikov, ki izkazujejo interes za vadbo. V skladu s strategijo razvoja športne panoge zato za- sledimo večstopenjski sistem, ki omogoča v vsakem trenutku tudi naravno selekcijo. Prvo stopnjo predstavljajo regionalne ama- terske športne šole, ki delujejo po principu vstopnega treninga in kjer so za namizni tenis pomembni vsi vključeni otroci v vseh provincah, avtonomnih regijah in mestih. Te se navezujejo na srednje in osnovne šole za namizni tenis ter amaterske športne ekipe in ekipe polprofesionalcev v nekate- rih klubih. Večina otrok na nivoju te prve stopnje je starih med 8 in 10 let. Seveda pa tudi tukaj naletimo na izjeme, ki jih veliko- krat najdemo na različnih socialnih omrež- jih in prikazujejo tudi mlajše otroke v teh programih. Drugo stopnjo predstavljajo ekipe, ki so uvrščene na drugi in tretji nivo v provincial- nih, občinskih, klubskih in ostalih namizno- teniških športnih ekipah. Večinoma so tukaj otroci, stari od 10 do 13 let. Tretja stopnja deluje na nivoju province. Mladi športniki v prvoligaških in drugoli- gaških ekipah mesta, klubih in vrhunskih športnih ekipah ter člani B v državni repre- zentanci so večinoma stari od 13 do 17 let. Način vadbe in razvoja mladih namizno- teniških talentov je usmerjen tako, da prva stopnja učenja poteka prek trenerjev za- četnikov, učiteljev športne vzgoje ter tudi vaditeljev, ki delujejo na področju osnovne Wang Liqin – nekdanji svetovni prvak (foto: Bian Yuxiang) Liu Guoliang – nekdanji svetovni prvak in trenutni selektor Kitajske (foto: Bian Yuxiang) 46 motorične priprave otrok v športu. Druga stopnja učenja in vadbe je že povezana z naravno selekcijo in vključuje predvsem iz- biro izjemnih mladih amaterskih športnikov za vstop v provincialne poklicne ali polpro- fesionalne športne ekipe za udeležbo na centraliziranih treningih v provincialnih namiznoteniških centrih. Tretja stopnja pa je v glavnem usmerjena na nivo državnega namiznoteniškega centra. Poleg organizira- nih namiznoteniških šol v okviru provinc in regij Kitajska namiznoteniška zveza redno organizira regionalne treninge in treninge po vsej državi. Reprezentance v vseh ka- tegorijah sodelujejo na državnem trening kampu in za tako organizirane kampe glavni reprezentančni trener izbere ključne državne trenerje in trenerje posameznih reprezentanc. Za vključevanje talentiranih otrok v namizni tenis na prvi stopnji so bile ustanovljene ključne nacionalne enote za namizni tenis (šole) kot osnovne enote za njihovo vadbo: 34 takšnih enot je razporejenih v večini provinc, avtonomnih regij in občin ter so organizirane neposredno pod okriljem Kitajske namiznoteniške zveze. Te enote predstavljajo hrbtenico in ogrodje vseh ak- tivnosti v programu namiznoteniške vadbe in so osnovna smer razvoja namiznega tenisa na Kitajskem. Iz teh enot izhajajo številni svetovni in olimpijski prvaki, kot so Ma Lin, Ma Long, Xu Xin, Wang Liqin, Guo Yue in Liu Shiwen ter aktualni selektor Liu Guoliang. Pri treningu na drugi stopnji se Kitajska namiznoteniška zveza zanaša predvsem na trening odličnih športnih ekip, ki delu- jejo v okviru provinc, mesta, klubov in šol namiznega tenisa. Med razmeroma dobra območja sodijo predvsem enote v Pekin- gu, Šanghaju, Guangdongu, Liaoningu, Shandongu, Jiangsuju, Hebeiju, Tianjinu ter druge. Za trening na tretji stopnji, ki temelji na vadbi najboljših posameznikov in ekip v okviru provinc, mest, klubov in namiznote- niških šol, velja sistem centralizirane vadbe in zagotavljanje večjega števila talentiranih igralcev za uvrščanje v člansko reprezen- tanco. Poleg tega pa se ta nivo dopolnju- je še z regionalnim programom. Osnovna ideja takšnega pristopa je predvsem v čim večji raznovrstnosti, izmenjavi znanja in iz- kušenj ter stremenju k večjemu napredku v igri. Kvalitetna selekcija na vseh treh nivojih in zadostno število, tako trening kampov kot tudi različnih nivojev tekmovanj, zagotavlja mladim kitajskim igralcem zadostno moti- vacijo za trdo delo. Kitajska namiznoteniška zveza, ne glede na vrhunske dosežke, ki jih dosegajo kitajski igralci skozi zgodovino, nenehno vključuje v delo izboljšave, ki so posledica tako razvoja novih tehnologij kot tudi razvoja novih znanj. Za izbor talenti- ranih posameznikov še naprej izboljšujejo centralizirano platformo za trening ter kri- terije izbire in tekmovanj za 3., 2. in 1. ekipo. Na ta način se lahko športniki udeležujejo različnih ravni mednarodnih tekmovanj in izpolnjujejo mednarodne kriterije. Poleg tekmovanj pa je seveda potreben pred- vsem kvaliteten trening. Tako na primer državni nacionalni center vsako leto orga- nizira večje število treningov za najbolj ta- lentirane otroke, nacionalni trening mlajših starostnih skupin, ki že tekmujejo, kratke priprave za ekipe druge stopnje iz različnih provinc, nacionalni trening za prvo ekipo in zaprte treninge pred tekmovanji. Izjemni posamezniki z izjemnimi sposob- nostmi bodo dobili več priložnosti za do- seganje vrhunskih rezultatov, če bodo ime- li možnosti za komunikacijo s športniki na višji ravni. Iz tega razloga ima Kitajska nami- znoteniška zveza razvit dobro organiziran model nastopanja v nižjih starostnih kate- gorijah, kjer pa je poudarek na sami staro- stni kategoriji in ne na številu nastopajočih. V določeni starostni kategoriji je definirana kvota igralcev in igralci iz druge kategorije ne morejo vstopati v te kvote. Glede na vložen trud in ohranjanje tradici- je ni čudno, da so igralci in igralke Kitajske tako uspešni. Sistematični pristop in odlič- no delo z mladimi jim zagotavlja nenehen pritok mladih nadobudnih posameznikov. Sistem sam omogoča vsem udeleženim, da se na vseh nivojih svojega razvoja doka- žejo. Je pa treba omeniti, da je konkurenca zelo močna in od posameznika zahteva ve- liko odrekanja in napornega dela. Zanimivost Ali ste vedeli, da je bil Bojan Tokič edini igralec na olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008, ki je poznejšemu zmagovalcu Ma Linu do polfinala odvzel niz (polfi- nale in finale je Ma Lin kasneje odigral proti svojima reprezentančnima kole- goma)? Prof. dr. Miran Kondrič Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Gortanova 22, 1000 Ljubljana miran.kondric@fsp.uni-lj.si športna terminologija 47 Highlights from the terminology notes When I – as a sign of protest – almost gave up on publishing my views in the leading Slovenian professional magazine, I found myself facing a challenge that was impossible to resist. Silence is golden, indeed, but it is also true that “whoever remains silent is assumed to agree”. As I do not agree with what was written, I will not remain. Possibly, I am exposing myself to a bitter ideologi- cal response (which I have already received for having mentioned the tendentious ‘half-truth’ about the erased Sokoli), but I will survive it with pleasure, because I will simply not remain silent. “Staying silent” is not a virtue after all. I will also make an effort and shorten my notes as much as possible, while also “polishing the rough edges” for public use. The authors of the book Physical Edu- cation Terminology (Izrazoslovje pri telovadbi; Faculty of Sport, Ljubljana, 2018) ask the readers some terminological questions on page 10, about which they themselves have not reached a consensus and are now calling for an “in-depth expert analysis”. A good place for such an “expert analysis” is undoubtedly a professional magazine. Ko sem že naredil protestni križ čez oglašanje v osrednji slovenski strokovni reviji, me je dosegel izziv, ki se mu ni mogoče upreti. Molk je resda zlato, a hkrati velja pregovor ‚‘kdor molči, se zdi da se strinja‘‘. In ker se z zapisanim in prebranim ne strinjam, ne molčim. S tem resda tvegam jeznorit ideološki odgovor (ki mi je bil namenjen že ob komentiranju tendenciozne ‚polresnice‘ o izbrisanih sokolih), a tudi to bom z zadovoljstvom preživel, ker pač ne molčim. ‚Biti tiho‘ vendarle ni vrlina. Hkrati se bom potrudil, da svoje osebne zapiske kar najbolj skrajšam in jim za javno rabo pristrižem bodice. Pisci knjige Izrazoslovje pri telovadbi (Fakulteta za šport, Ljubljana, 2018) na strani 10 postavljajo bralcem nekaj terminoloških vprašanj, o katerih se tudi sami niso poenotili, zato kličejo k ‘‘poglobljeni strokovni razčlembi‘‘. Mesto za takšno‚ ‘strokovno razčlembo‘‘ je zagotovo strokovno glasilo. Silvo Kristan Paberki iz terminološke beležnice „1 Pisci omenjene knjige se sprašujejo ‘‘al‘ prav se piše telovadba al‘ gimnastika‘‘. Vprašanje skriva v sebi dvom o ustreznosti izraza gimnastika. Kratek odgovor: prav je oboje, ker gre za sopomenki. In še ‚poglo- bljena strokovna razčlemba‘: Znano je, da predvsem eden od telovadnih/gimnastičnih strokovnjakov nasprotuje rabi izraza gimna- stika, ker se zavzema za ‚lep slovenski izraz‘ telovadba, čeprav je izraz gimnastika tako v poljudnem kot strokovnem govoru že dlje časa uveljavljen. Beseda gimnastika je na- šla svoje mesto tudi v imenu Mednarodne gimnastične zveze in v imenu nacionalne strokovne panožne zveze – Gimnastični zvezi Slovenije. Pisec še meni, da ‘‘bi bilo potrebno povsod spremeniti izraz gi- mnastika v slovenski izraz telovadba‘‘. Menda ne tudi v Gimnastični zvezi Slovenije in Mednarodni gimnastični zvezi (FIG)??? Zdi se, da gre pri preganjanju mednarodnega izraza gimnastika, ki je, mimogrede, tudi del slovenskega knjižnega jezika (glej SSKJ), po nepotrebnem za zapoznelo čistunsko pri- zadevanje za ‚lep slovenski izraz‘. Pisci omenjene knjige tudi sporočajo, da ‘‘namerno in dosledno pojem gimna- stika zamenjujejo s telovadbo‘‘. Glede na to, da gre za sopomenki, bi pričakovali opombo, da se v knjigi pojavljata oba iz- raza, ki imata isti pomen. Pa tudi s ‚‘čišče- njem‘‘ strokovnega besedja ni nič narobe, če izbris uveljavljenega strokovnega pojma ne bi bil utemeljen s tezama, da si je izraz gimnastika‚ ‘izmislil socializem‘‘, in da je be- sedna zveza športna gimnastika ‚‘komuni- stično vsiljen izraz‘‘. Obe trditvi sta zmotni zavajajoči politikantski izjavi, če vemo, da je beseda gimnastika antičnega grškega izvo- ra (gymnos, gymnasion, gymnasei, gymna- stike). Zlasti se zdi nesmiselna misel, da je ‚socialistični/komunistični izraz‘ gimnastika sprejela v svoj naziv mednarodna športna organizacija z imenom Federation Interna- tionale de Gymnastique (FIG) in po njej še 48 Gimnastična zveza Slovenije. Očitno neka- teri želijo ‚črkarski pravdi‘ pritakniti politični oziroma ideološki pomen. Izraz gimnastika tudi ni tujka, ampak je kot prevzeta beseda iz tujega jezika del slovenskega knjižnega jezika. Zato jo najdemo v geslovniku slo- venskega knjižnega jezika brez kvalifikator- ja, ki bi opozarjal na dvomljivo rabo. Prega- njanje besede gimnastika je podobno, kot če bi preganjali izraze gimnazija, akademija, epidemija, pandemija, ambulanta, ordinaci- ja, amputacija, dehidracija, semester, komu- nikacija, ambicija, digitalizacija, birokracija, demokracija, tradicija, kompozicija in še vr- sto drugih. Mogoče je tudi ugotoviti, da borec za ‚lep slovenski izraz‘ nima enakih meril za vse primere. Zdi se, da je lustracija (odstranitev, izgon) zgolj besede gimnastika nerazumno in nenačelno prizadevanje za čistost špor- tnega strokovnega besedja. Vnet zagovor- nik ‚lepega slovenskega izrazja‘ je namreč spregledal, da v slovenskem športnem strokovnem besedišču uporabljamo še celo vrsto uveljavljenih in priznanih izrazov, ki se zgledujejo po antičnem (grškem in/ ali latinskem) besedju. Naj jih naštejem le nekaj: akrobatika (gr. akros, akro + bainen), atletika (gr. athlos, athletes), biatlon, težko- atletski triatlon, triatlon jeklenih (gr. bi, treis + athlos), ritmika (gr. rhytmos), spirometer (lat. spirare + meter), definicija (lat. definitio), tehnologija (gr. techne + logos), taktika (iz gr. taktikos), paraski (gr. para-, poleg, pri) in še vrsta drugih. Domala vsa imena športo- slovnih disciplin ali njihovih pomožnih ved (fiziologija športa, psihologija š., sociologija š., filozofija š.) so antičnega izvora. Dodaj- mo še didaktiko (gr. didaktikos), logiko (lat. logica), etiko (gr. ethos), matematiko (gr. mathematikos) z aritmetiko (gr. arithmos, arithmetikos), informatiko (lat. informatio, informatus) in anatomijo (gr. anatome). Uveljavljeni visokošolski nazivi asistent (lat. assistere), docent (lat. docere), profesor (lat. professor), doktor (lat. doctor, docere) in mentor (gr. mentor) so antičnega izvora. Tudi besedi matura in maturant prihajata iz latinščine (maturus, zrel). Še širši izbor besed z antičnim poreklom bi presegel ob- seg in namen tega zapisa. Čeprav ima vrsta ‚mednarodnih‘ izrazov s področja znanosti tudi domače ustreznice (npr. psihologija – dušeslovje, filozofija – modroslovje, soci- ologija – družboslovje, etika – nravoslovje ipd.), še nikomur ni prišlo na misel, da bi mednarodno uveljavljene strokovne izraze izganjal in zamenjaval z ‚lepim slovenskim izrazom‘. Preganjanje zgolj izraza gimna- stika kaže, da gre ali za kaprico (nenačelno trmoglavost) ali za širšo terminološko ne- razgledanost. Strokovni izraz (termin) telovadba je spomin na edinstveno sokolsko telovadno tradici- jo, sopomenka gimnastika pa spominja na edinstveno antično vzgojo, ki je med prvi- mi poudarjala pomen telesnega gibanja za vsestranski razvoj mladega človeka. Zakaj ne bi oba izraza enakovredno uporabljali v športnem strokovnem jeziku? Čistunsko preganjanje uveljavljene besede antične- ga izvora preveč spominja na vandalsko početje (Glej SSKJ, vandalizem). Načelno je seveda prav, da področno strokovno in znanstveno izrazje bogatimo z domačimi izrazi, vendar je to treba početi po latin- skem izreku cum grano salis (z zrnom soli). Pretirano jezikovno čistunstvo je za domač strokovni in znanstveni jezik lahko bolj ško- dljivo kot koristno. V nekaterih telovadnih/gimnastičnih zapi- skih je zaslediti tudi nestrpnost do pojma šport. Posamezniki se zavzemajo za to, da bi se šolski predmet spet (kot nekoč) imenoval ‚telovadba‘, ne pa šport oziro- ma športna vzgoja. V nesmiselnem termi- nološkem (ideološkem?) ‚dvoboju‘ med izrazoma šport in telovadba je najti tudi naslednjo trditev: ‘‘Telovadba je lep slo- venski izraz za dejavnost, ki razvija telo in duha‘‘. Izjava implicira (prikrito namigu- je), da je ‚šport‘ grd izraz, ‚telovadba‘ pa lep (slovenski), čeprav estetika v terminologiji ne igra nikakršne vloge. Sploh pa izraza telovadba in šport nista sopomenki in ju ni dopustno vsebinsko enačiti. O sklicevanju na ‚lep slovenski izraz‘ pa je treba zapisa- ti tudi tole. Pobrskal sem po pristojnem jezikovnem slovstvu (Marko Stabej, Naj gre za jezik, 2017, str. 53) in ugotovil, kar v nadaljnjem prosto povzemam: V termino- logiji ni lepih in grdih besed. Jezikoslovci, ne glede na to, kateri šoli pripadajo, se na široko izogibajo oceni, kateri jezik je lep in kateri grd … kateri izraz je lepši in kateri je grši. Lepota je stvar osebnega okusa, ta pa v znanosti (terminologija je namreč znan- stvena disciplina posamezne vede) nima nobene posebne teže. Grših in lepših jezi- kov ni. Glede lepote jezikov načelno velja, da so vsi jeziki enako dobri oziroma lepi. Enako velja za strokovno izrazje, če so le izrazi pojmovno in logično utemeljeni (de- finirani). ‚Lep slovenski izraz‘ torej še ni že v naprej (a priori) v prednosti pri oblikovanju področne terminološke mreže zgolj zato, ker je slovenski. Zato tudi v vseh vedah naj- demo vrsto strokovnih izrazov, ki koreninijo v tujih jezikih. Iz nerazumnega besednega (ideološkega?) dvoboja je mogoče povzeti še očitek, da je beseda šport tuj izraz. Ta trditev seveda ni resnična! Beseda šport je resda tujega izvo- ra (lat. disportare, stfr. desport, angl. sport), obenem pa je ta izraz splošno uveljavljen mednarodni izraz, ki je prevzet tudi v slo- venski knjižni jezik (glej SSKJ in Slovenski pravopis). V besednjaku slovenskega be- sedja je izraz šport brez kvalifikatorske oznake, ki bi ta izraz izganjala ali priporočala zamenjavo z drugim (bolj pravovernim). Še več: čedalje bolj se za ukvarjanje s športom tako v govorni kot pisni rabi uveljavljata iz- raza športanje in športati (Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, 2012). „2 Avtorji Izrazoslovja pri telovadbi se tudi niso poenotili glede naziva šolskega predme- ta, čeprav to vprašanje že ureja šolski za- kon. Kljub temu sprašujejo ‘‘Kakšno naj bo imenovanje šolskega predmeta?‘‘, čeprav to sploh ni vprašanje telovadne- ga izrazoslovja, ampak širše terminološko vprašanje športoslovja oziroma njegove znanstvene discipline, ki se ukvarja z vzgo- jo in izobraževanjem v šoli. Ob tem je treba povedati, da se je nekoč ta predmet ime- noval telovadba, pozneje je bil na pobudo področnih strokovnjakov Zavoda za šolstvo SR Slovenije preimenovan v telesno vzgojo in leta 1996 (spet na pobudo takratnih pe- dagoških svetovalcev za telesno vzgojo pri Zavodu za šolstvo SR Slovenije) v športno vzgojo. Argumentov za takšno preime- novanje je bilo takrat toliko, da se šolski zakonodajalec ni mogel izogniti stališču pedagoške in športne stroke in je novo ime predmeta zapisal v šolski zakon. Hera- klitovemu izreku ‚panta rhei‘ (vse teče) se očitno tudi starodobna šolska ‚telovadba‘ ni mogla izogniti. Nekateri pisci Izrazoslovja pri telovadbi z na- zivom šolskega predmeta športna vzgoja niso zadovoljni, zato za preimenovanje predmeta ponujajo naslednje predloge: ‘‘telesna/športna vzgoja, šport, gibanje in šport, telesna vadba in šport in še nekatere.‘‘ Logično in vsebinsko zmeden nabor pre- dlogov ni vzdržen. Ker je strokovni jezik živ organizem, so pomisleki in predlogi telova- dnih izrazoslovcev po dvajsetih letih lahko legitimni, vendar morajo temeljiti na veljav- nih vsebinskih (strokovnih, terminoloških) iztočnicah, česar v navedenih primerih ni mogoče zaslediti. športna terminologija 49 Pojdimo po vrsti. Izraz s poševnico (/) tele- sna/športna vzgoja ne po formalni, ne po vsebinski, ne po pravopisni plati ne sodi v naziv učnega predmeta. Pomen poševni- ce (/ = ‚oziroma‘) najdemo v slovenskem pravopisu. V predlaganem primeru nam poševnica (ki pomeni ‚oziroma‘) sporoča, da telesni vzgoji lahko rečemo tudi športna vzgoja. Besedno zvezo s poševnico be- remo kot ‚telesna oziroma športna vzgoja‘. Zmedeno! Pomen predlagane besedne zveze s poševnico se torej ne sklada z na- sprotovanjem izrazu šport(na vzgoja). Pa tudi noben drug predmet v predmetniku ni zapisan s poševnico. Besedni zvezi gi- banje in šport ter telesna vadba in šport ne vzdržita logične presoje. Gre pravzaprav za pleonazem, logični nesmisel. Veznik ‚in‘ med obema pojmoma je nedopusten, ker je ‚šport‘ po svojem bistvu že sam po sebi gibanje/gibalna dejavnost/telesna vadba. Brez gibanja ni športa. Predvsem pa tudi enobesedni izraz šport za šolo ni primeren. Šport je namreč neenovit svetovni kultur- ni pojav, ki ga glede na namen delimo na več podpodročij, izsekov, pojavnih oblik (zaradi krajšega prispevka omenimo le tri najpomembnejše: športna vzgoja – eduka- cija, športno razvedrilo – športna rekreacija in selekcijski tekmovalni šport – agonistika). Enobesedni pojem šport je rodni pojem, ki vsebuje vse navedene tri izseke ali pojavne oblike. Toda šola je le mesto za edukacijo (vzgojo), ne pa tudi za razvedrilno ukvar- janje s športom in še manj za selekcijsko (vrhunsko) tekmovalno dejavnost. Uteme- ljeno (strokovno, logično neoporečno in v skladu s temeljnim terminotvornim na- čelom nomen est omen) lahko torej v šoli govorimo le o športni vzgoji (edukaciji), ne pa o celotnem sklopu različnih podpodro- čij športa. Na podlagi navedene razlage je mogoče tudi zavrniti nasilno preimeno- vanje dvobesednega predmeta športna vzgoja v enobesedni predmet šport, ki si ga je pred nekaj leti brez posvetovanja s športno in pedagoško stroko dovolilo mi- nistrstvo za znanost, izobraževanje in šport. Terminološko je neprimeren tudi izraz tele- sna vzgoja, ker se vse vrste vzgoj pravilo- ma imenujejo po dejavnosti, področju ali pojavu (prometna vzgoja, plesna vzgoja, tehnična vzgoja, glasbena vzgoja, filmska vzgoja, spolna vzgoja, gorniška vzgoja, po- litična vzgoja itn.), ne pa po ‚organu‘ (telo, telesna), ki je ‚izvajalec‘ te ali one dejavno- sti. Šport je ‚dejavnost‘ (področje, pojav), zato je tudi s tega zornega kota termino- loško utemeljen naziv predmeta športna vzgoja. In če smo zelo natančni, telesa tudi ne vzgajamo, lahko pa ga urimo, krepimo ipd. Čeprav pisci navedene publikacije za šolski predmet ne predlagajo izraza telovadba, je znano, da bi nekateri (predvsem eden ali dva, op. S. K.) vendarle radi, da se šolski predmet spet imenuje telovadba. Gre za anahronizem (pojav ali dejstvo, ki ni v skla- du s časom ali razmerami, v katerih nasto- pa). Več razlogov je, ki temu ne pritrjujejo. Eden temeljnih je seveda pomen pojma telovadba. Pojem telovadba razumemo na tri načine: kot poljudni žargonski izraz in kot strokovni izraz z dvema pomeno- ma. V pogovornem vsakodnevnem po- ljudnem žargonu pojem telovadba lahko pomeni marsikaj (od prekopavanja vrta, plesa na veselici, do ‚telovadbe‘ pod rju- ho, besedotvorne telovadbe ter miselne in računske telovadbe in še kaj), ne pa tudi v strokovnem govoru, kjer je pojmovna ja- snost (eksaktnost) uporabljenih têrminov ena temeljnih odlik javnega sporočanja. Žargonski izraz seveda ne sodi v naziv šol- skega predmeta. Ni mogoče zanikati, da je strokovni pojem telovadba sčasoma postal dvopomenski izraz (terminus technicus), ki ga dandanašnji večinsko razumemo bodisi kot telovadne/gimnastične vaje (npr. splošni sklop gimnastičnih vaj, jutranja telovadba, korektivna telovadba/gimnastika, popo- rodna telovadba, smučarska gimnastika itn.) bodisi kot telovadbo na orodju/športno gimnastiko. In če se opremo na strokovni pomen pojma telovadba, tega izraza ni mogoče sprejeti za ime predmeta v šol- skem vzgojno-izobraževalnem besednjaku. Šolska športna vzgoja je namreč veliko več kot telovadba. Dokler je ‚šolska telovadba‘ vsebinsko temeljila večinoma na tako ime- novani ‚sokolski telovadbi‘, je bil naziv telo- vadba še utemeljen. Dandanašnji ta šolski predmet ne vsebuje zgolj vsebin, ki pome- nijo telovadbo (gimnastične vaje, orodna telovadba/športna gimnastika), zato se po terminotvornem načelu nomen est omen ne more več imenovati ‚telovadba‘. Pred- met je posodobljen s teoretičnimi in gibal- nimi osnovami različnih športnih panog/ disciplin. Gre torej za ‚športni pouk‘ (nem. Sportuntericht), za vzgojo za tako imenova- ni ‚športni življenjski slog‘. S spremembo vzgojno-izobraževalnih vsebin in njihovim premikom v polje ‚športa‘ se predmet terminološko utemeljeno (po načelu no- men est omen) imenuje športna vzgoja. Na predšolski stopnji bi pogojno (s posebno utemeljitvijo) ustrezal tudi dvobesedni iz- raz gibalna vzgoja. „3 V polemiki, v kateri pisec poskuša ‚ureja- ti‘ in ‚preurejati‘ nekatere že uveljavljene športne pojme, med drugim preberemo tudi tole nenavadno posplošeno(!) misel: ‘‘In namesto svojega slovenskega iz- raza telovadba uporabljamo za našo dejavnost nekritično izraze šport, fitnes, rekreacija ipd.‘‘ (Revija ŠPORT, 2014, št. 3-4, str. 64). Navedek si je vredno natančneje ogledati predvsem z dveh zornih kotov: prvič, z verodostojnostnega, in drugič, s terminološkega. Prvič, sploh ni res, da NAMESTO izraza te- lovadba uporabljamo druge tri omenjene izraze. Navedena trditev je neresnična. Iz- raz telovadba tako v strokovnem kot polju- dnem slovstvu ‚živi‘ še naprej, morda le v nekoliko bolj izostrenem pomenu kot pred več desetletji. Poleg žargonske rabe izraza v vsakdanjem življenju je izraz telovadba tudi dvopomenski strokovni izraz (termi- nus technicus), ki ga dandanašnji večinsko razumemo bodisi kot telovadne/gimnastič- ne vaje (npr. splošni sklop gimnastičnih vaj, jutranja telovadba, korektivna telovadba/ gimnastika, poporodna telovadba, smu- čarska gimnastika itn.) bodisi kot telovadbo na orodju/športno gimnastiko. Neutemelje- no kategorično posploševanje posameznih primerov pa je sploh še posebno vprašanje pomanjkljive filozofske/logiške izobraz- be. Posploševanje je namreč eno od orodij logičnega mišljenja in ga ne gre enačiti z branjevsko govorico. In drugič, v gornjem navedku z debelim tiskom vzbuja posebno pozornost nena- vadna pojmovna zmeda. Pisec preprosto pomensko izenačuje têrmine (strokovne izraze) telovadba, šport, fitnes, rekreacija, zato bi vse poimenoval z enotnim izrazom telovadba. Error fundamentalis! Po tej logiki bi fakulteto za šport lahko preimenovali v fakulteto za telovadbo. Kakšen nesmisel! Sokolske mokre sanje! Izrazi šport, fitnes, rekreacija so namreč uveljavljeni sodobni samostojni (avtonomni) strokovni pojmi s svojo vsebino in jih zato v strokovnem go- voru ni dopustno enačiti ali zamenjavati s strokovnim pojmom telovadba. Zato v pri- stojnih strokovnih virih tega tudi ne najde- mo. V žargonskem (nestrokovnem) govoru pri vseh treh res tudi vadimo telo/telo-va- dimo, vendar področja ohranjajo svoj po- seben terminološki znak z lastno pojmov- no vsebino. Tudi v baletu telo-vadimo, pa kljub temu balet ostaja balet. Postavlja se vprašanje, ali gre v zapisanem navedku res 50 le za terminološko ohlapnost ali za poskus ‚telovadne‘ prilastitve (uzurpacije) vseh dru- gih treh omenjenih strokovnih področij (šport, fitnes, rekreacija), ki imajo svoje po- sebne in avtonomne terminološke znake. Terminološki ohlapnosti oziroma pomenski neobčutljivosti za uveljavljene strokovne pojme je še mogoče pogledati skozi prste, ne pa tudi poskusu prilastitve avtonomnih strokovnih pojmov in njihovih vsebin, kar je mogoče šteti za ideološko bojevanje. Ideo- logija v znanosti (terminologija je namreč znanstvena disciplina neke vede) nima kaj iskati. V obravnavanem navedku je mogoče ugo- toviti tudi popolno nerazumevanje poj- movne hierarhije, ki v neoporečni strokovni klasifikaciji loči nadrejene in podrejene poj- me. V logiškem smislu je pojem šport ro- dni ali nadrejeni pojem (genus proximum), vse besede, ki označujejo druge pojavne oblike športa ali druge športne zvrsti (med njimi tudi telovadba), so podpomenke. V pojmovni hierarhiji pojem šport pomeni ‚več‘ kot pojem telovadba. Telovadba je le ena od športnih dejavnosti. Izraza šport in telovadba torej nista sopomenki, zato v urejenem in razumnem strokovnem govoru namesto izraza šport ne moremo preprosto govoriti in pisati o telovadbi. Za- menjava ali enačenje vrstnega ali delnega pojma z rodnim pojmom (ali nadpomenke s podpomenko) je hud logični (in strokov- ni) spodrsljaj. Vsiljuje se misel, da je termi- nološki (ideološki?) boj med telovadbo in športom, znan iz obdobja med obema voj- nama, spet oživel, čeprav gre očitno bolj za osamljeno obrobno preganjavico kot za razumen terminološki razmislek. Pisec obravnavanega navedka bi tudi rekre- acijo preprosto preimenoval v telovadbo(!?). Večjo terminološko godljo si je težko zami- sliti. Že raba enobesednega izraza rekreaci- ja je v strokovnih krogih skrajno laični zma- zek. Pojem rekreacija namreč pomeni vsako dejavnost, s katero se človek razvedri in sprosti. Zato v neoporečnem strokovnem govoru po načelu nomen est omen piše- mo o športni rekreaciji. Še večji spodrsljaj je v vsebinskem smislu. K športni rekreaciji pogosto štejemo tudi balinanje, kegljanje, namizni tenis, gorništvo in druge športne dejavnosti. In pisec obravnavanega naved- ka bi vse te rekreativne športne zvrsti štel za telovadbo. Ali res? V poljudnem žargonu dá, saj vendar pri vseh navedenih dejavnostih udeleženci tudi vadijo telo/telo-vadijo, ne pa tudi v strokovnem govoru, kjer je izraz telovadba dvopomenka z natančno opredeljenima vsebinama. Navedena poj- movna zmeda najbrž res ni primerna za ugledno strokovno revijo. Strokovna revija je namreč tudi glede strokovnega izrazja referenčno mesto, po katerem se zgledu- jejo bralci. In ni dobro, če se zgledujejo po pojmovni zmedi. „4 V Športnem terminološkem slovarju naj- demo geslo vijak (s sopomenko vijačni skok), ki gre tudi ‚na živce‘ gimnastičnim besedotvorcem. Izraza vijak si ni izmislil pisec slovarja, ampak ga je le zapisal, ker je bil pač zaznan v nekaterih poljudnih in strokovnih virih. V slovarju je geslo vijak je razloženo (opredeljeno, definirano) ta- kole: ‚‘pri različnih skokih po odrivu v fazi leta obrat telesa okoli svoje dolžinske osi (v akrobatiki, v športni gimnastiki pri presko- kih in seskokih z orodja, pri skokih v vodo, pri akrobatskem smučanju in akrobatskem deskanju) …‘‘ Vijak je torej vrsta obrata te- lesa okoli svoje dolžinske osi. Tega nihče ne zanika. Vrsta obrata telesa okoli svoje dolžin- ske osi je pravzaprav definicija (opredelitev) pojma vijak. Če poznamo definicijo nekega krajšega, preprostega in nazornega enobe- sednega ‚gospodarnega‘ izraza, ga lahko uporabljamo namesto večbesednega ‚ne- gospodarnega‘ izraza, ki natančno strokov- no pojasnjuje za kaj gre. Zato na ‚gospodar- ni‘ izraz vijak tudi kdaj pa kdaj naletimo. Skrbnik telovadnega/gimnastičnega izra- zoslovja odločno nasprotuje izrazu vijak predvsem iz dveh razlogov: prvič, ker tega izraza nihče ne uporablja, in drugič, ker gre za metaforo (prispodobo). Ker se zdi, da gre za neutemeljeno preganjavico, je smiselno obe stališči, ki nasprotujeta rabi izraza vijak, osvetliti predvsem z dveh zornih kotov: z verodostojnostnega in je- zikovnega (terminološkega). Za razbistritev ‚umetno‘ ustvarjenega problema je treba v prvi vrsti odgovoriti na dve vprašanji: pr- vič, ali izraza vijak res nihče ne uporablja, in drugič, ali je raba metafore dopustna v ne- oporečnem strokovnem jeziku in jo je tre- ba dobrohotno sprejeti, ker ima tudi svoje dobre lastnosti, ali jo je treba čistunsko pre- ganjati zgolj zaradi tega, ker je metafora. Prvič, trditev, da izraza vijak nihče ne upora- blja, ni resnična. Zaradi omejenega prosto- ra le nekaj primerov: Geslo vijak najdemo v SSKJ1 in SSKJ2, kjer je izraz pojasnjen z opi- som ‘‘vijak pri skoku v vodo, seskoku z orodja obrat okoli dolžinske osi‘‘. Če so uredniki SS- KJ-a geslo vijak uvrstili v slovar kot športni izraz, so omenjeno geslo zagotovo našli v ustreznih pisnih virih in s primerno pogo- stostjo rabe, ki odloča o uvrstitvi gesla v slovar. Besedo vijak najdemo s podobno razlago kot v SSKJ tudi v hrvaškem špor- tnem leksikonu. Tudi v nemško-slovenskem slovarju je beseda Die Schraube pojasnjena kot športni termin vijak oziroma vijačni skok. Izraz vijak je namesto večbesednega opisa prvine uveljavljen pri skokih v vodo tako v strokovni kot poljudni rabi. V referenčnem jezikovnem korpusu Gigafida na primer be- remo, da je tekmovalec ‚‘… za trojni salto s tremi vijaki dobil visoke ocene‘‘. Tudi špor- tna novinarka Dela poroča, da je akrobatski smučar Čeh A. V. na olimpijskih igrah ‚‘troj- nemu saltu s štirimi vijaki dodal še en vr- tljaj‘‘. Naš tekmovalec M. G. je novinarki tudi povedal, da ‚‘nekateri tekmovalci pri prvem saltu namesto dvojnega vijaka izvedejo le enega‘‘. Izraz vijak torej v javni rabi živi. Pa tudi če ga štejemo za žargonski izraz, je ne glede na pogostost pojavljanja utemeljeno zapisan v ustreznem razlagalnem slovarju. Še toliko bolj je to utemeljeno, če je izraz ustrezno strokovno pojasnjen (definiran) tudi v opisni obliki, za kar je bilo v špor- tnem terminološkem slovarju tudi poskr- bljeno. In drugič, kako je z metaforami (prispodo- bami) v področnih terminologijah? Beseda vijak je namreč res metafora, ki v knjižnem jeziku pomeni ‚‘valjast predmet z navoji‘‘ (‚šrauf‘). Načelno seveda velja pravilo, da v strokovnem izrazju naj ne bi bilo metafor, a hkrati se tudi postavlja vprašanje, kdaj metaforo v neoporečnem strokovnem izrazju vendarle dobrohotno sprejmemo, ker ima tudi svoje dobre lastnosti. Čistun- sko preganjanje metafore zgolj zaradi tega, ker je metafora, ni vedno najbolj razumno ravnanje. Zdi se, da je ne-naklonjenost iz- razu vijak bolj stvar osebnega okusa kot logičnega (razumnega) terminološkega premisleka. Osebni okusi pa, kot že rečeno, v znanosti nimajo nikakršne veljave. Proučevanje metafor v strokovnem in znanstvenem jeziku je pomembno po- dročje kognitivne lingvistike. Zato je vlogo metafore v strokovnem jeziku obravnavala vrsta jezikoslovcev. Njihovo splošno mne- nje je, da metaforo, ki je zgledno strokovno in logično opredeljena, lahko sprejmemo v strokovni besednjak. Menijo celo, da je včasih metafora ustreznejša in nazornejša od večbesednega opisa nekega pojava. Zato v lingvističnih razpravah najdemo iz- raz terminološka metafora. In telovadni/ gimnastični pojem vijak je mogoče šteti za športna terminologija 51 terminološko metaforo. (O vlogi metafo- re v strokovnem besedišču je mogoče več prebrati v prispevku I. Stramljič Breznik Me- tafora v slovenskem besedotvornem izrazju, Zbornik Terminologija v času globalizacije, SAZU, 2004). Stališča, ki so naklonjena me- tafori v strokovnem in znanstvenem jeziku je mogoče na kratko povzeti: • Metafora je orodje jezika, ki povečuje iz- razno ustreznost in razumevanje nekega predmeta ali pojava; največkrat metafora več pove kot besedni opis nekega pojava; zaradi slikovitosti metafore je izraz lažje za- pomnljiv, zaradi kratkosti pa gospodarnejši za govorno in pisno izražanje. • Metafora je nepogrešljivo besedno orod- je pri poimenovanju novih spoznanj. (Op. S. K.: Očitno se je to nekoč zgodilo z našim vijakom, ko se je prvič pojavilo obračanje telesa okoli svoje vzdolžne osi). • Metafora upošteva tako imenovani za- kon zgoščenosti (koncentracije) izražanja: z eno besedo nazorno pove vse tisto, kar lahko pove večbesedni opis istega pojava; metafora z eno besedo pojasni bistveno lastnost konkretnega pojava. Terminološka metafora vijak, ustreza vsem navedenim pozitivnim lastnostim, ki jih pristojni jezikovni strokovnjaki pripisuje- jo metaforam. Zato najbrž ni razloga, da bi besedo vijak čistunsko preganjali zgolj zato, ker je metafora. Mimogrede, da meta- for vendarle ne gre kapriciozno preganjati, kaže izraz Sokol. Sokol je naziv spoštovane in cenjene telovadne in narodnobuditelj- ske organizacije izpred Druge svetovne vojne. Beseda sokol je seveda metafora ali prispodoba za vrsto ujede, ki je spreten letalec z dolgimi koničastimi perutmi in ostrim vidom. Kolikor vem, še nobenemu ‚besednemu čistunu‘ ni padlo na pamet, da bi izraz sokol preganjal, ker je metafora. Očitno smo priča dvojnim merilom. Dvojna merila v družbenem življenju, v šolstvu, v stroki, znanosti, umetnosti in sploh pa so prej zavržno dejanje kot načelnost in (aka- demska) vrlina. Pa še tole. Izraz vijak je mogoče obravna- vati tudi z orodjem, ki ga uporablja logika – z neoporečno definicijo. Definicija izraza vijak je znana: ‘‘obrat telesa v skoku (po od- rivu v fazi leta) okoli vzdolžne osi‘‘. Definicija popolnoma ustreza formalni shemi, ki jo obravnava (in uči) logika. Pojem vijak je de- finiend (jezikovni izraz, ki ga je treba defi- nirati, razložiti, pojasniti), ‘‘obrat telesa okoli vzdolžne osi‘‘ pa je dvodelni definiens (be- sedna zveza, ki pojasnjuje definiend vijak). Tudi dvodelni definiens ustreza predpisani logiški strukturi: besedna zveza ‚obrat tele- sa‘ je rodni pojem (genus proximum), be- sedna zveza ‚okoli vzdolžne osi‘ pa je vrstna razlika (differentia specifica), ki natančno določa ‚vrsto (telesnega) obrata‘. Definicija terminološke metafore vijak je z logiške- ga zornega kota neoporečna in natančno navaja vsebino pojma vijak. (Glej M. Uršič, O. Markič: Osnove logike, str. 36, Filozofska fakulteta Ljubljana, 1997). V nekaterih virih najdemo pojem ‚terminološka enačba‘, ki pomeni, da leva stran ‚enačbe‘ (definiend) pomeni isto kot desna stran (definiens). Izkaže se torej, da terminološka metafora vijak in opisna oblika iste besede (defini- ens) pravzaprav pomenita isto – sta torej sopomenki. Zlasti pri pisnem sporočanju in vsakdanji ‚praktični‘ govorici krajši (go- spodarni) izraz velikokrat pride prav. Zato je tudi zaznan v različnih virih. Od ‚okusa‘ pisca ali govorca je odvisno, ali bo upo- rabil ‚gospodarni‘ enobesedni izraz vijak ali ‚negospodarni‘ večbesedni opis (defi- niens), ki pojasnjuje pomen enobesedne terminološke metafore. Postavlja se le še vprašanje, ali terminološko metaforo, ki je zgledno strokovno (vsebinsko) in logično opredeljena, lahko sprejmemo v strokovni besednjak. Stališča pristojnih jezikoslovcev temu pritrjujejo. Zdi se, da je ne-naklonje- nost izrazu vijak bolj stvar osebnega okusa kot logičnega (razumnega) terminološke- ga premisleka. Osebni okusi pa, kot že re- čeno, v znanosti nimajo nikakršne veljave. In še nekaj. Terminološko metaforo vijak je mogoče primerjati z izrazom salto. Prevzet strokovni izraz italijanskega izvora salto ima, seveda, tudi neoporečno slovensko stro- kovno definicijo. Ta glasi: ‚‘obrat telesa okoli prečne osi po odrivu brez vmesne opore‘‘ (SSKJ). Kljub temu je v javni strokovni in po- ljudni rabi največkrat slišati izraz salto, ker v krajši obliki pove isto kot ‚negospodarna‘ (pre)dolga definicija. Prevzeta beseda salto ima tudi slovensko sopomenko: prevrat prosto (SSKJ), pa kljub temu v poljudni in strokovni rabi večkrat slišimo izraz salto. Zakaj različno vrednotenje obeh prevzetih izrazov (vijaka in salte)? Kaprica? dr. Silvo Kristan silvo.kristan@guest.arnes.si 52 Effects of physical activity on executive functions in children with attention deficit hyperactivity disorder Abstract This article presents a systematic review of the literature that analyzed executive functions and physical activity in children with attention deficit hyperactivity disorder. The study followed two questions: Whether attention deficit hyperactivity disorder af- fects executive functions in children, and whether we can influence executive functions with properly designed physical activity. The search for literature took place in November l. 2020. In 4 electronic collections: WOS (Web of Science), PMC (PubMed Central), SD (Science Direct) and ERIC (Education Resources Information Center). The search was based on 4 key elements: (1) population - children aged 6 to 12 years; (2) type of research - controlled experiment; (3) activity - physical activity; (4) intervention - the impact of physical activity on executive functions in children with ADHD. The following keywords were used in the mentioned databases: ‚‘attention deficit/hyperactivity disorder‘‘, ‚‘ADHD‘‘, ‚‘children‘‘, ‚‘kids‘‘, ‚‘executive function‘‘, ‚‘working memory‘‘, ‚‘physical activity‘‘, ‚‘exercise‘‘, ‚‘work-out program‘‘. We used ‚‘or‘‘ or ‚‘and‘‘ among the keywords. We also used the following filters: language: English; type of literature: article from a professional journal and with a professional review; summary: available. Key words: attention deficit hyperactivity disorder, children, physical activity, executive functions Liza Jovičevič, Matej Tušak Vpliv telesne dejavnosti na izvršilne funkcije pri otrocih z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo Izvleček Članek predstavlja sistematični pregled študij, ki so ana- lizirale izvršilne funkcije in telesno dejavnost pri otrocih z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo (ADHD). Študija je sledila dvema vprašanjema: ali motnja pozornosti in hiperaktivnost vplivata na izvršilne funkcije pri otrocih in ali lahko s pravilno zasnovano telesno dejavnostjo vpli- vamo na izvršilne funkcije. Iskanje literature je potekalo novembra 2020 v štirih elektronskih zbirkah: WOS (Web of Science), PMC (PubMed Central), SD (Science Direct) in ERIC (Education Resources Information Center). Iskanje je temeljilo na štirih ključnih elementih: (1) populacija – otro- ci v starosti od 6 do 12 let; (2) vrsta raziskave – kontrolirani poskus; (3) dejavnost – telesna dejavnost; (4) intervencija – vpliv telesne dejavnosti na izvršilne funkcije pri otrocih z ADHD. V omenjenih bazah smo za iskanje uporabili na- slednje ključne besede: »attention deficit/hyperactivity disorder«, »ADHD«, »children«, »kids«, »executive functi- on«, »working memory«, »physical activity«, »exercise«, »work-out program«. Med ključnimi besedami smo upo- rabili »or« ali »and«. Uporabili smo še naslednje filtre: jezik – angleščina; vrsta literature – članek iz strokovne revije in s strokovno recenzijo; povzetek – na voljo. Ključne besede: motnja pozornosti in hiperaktivnost, otroci, telesna dejavnost, izvršilne funkcije psihologija športa 53 „Uvod Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo je prepoznana kot zelo razširjena motnja. Po podatkih naj bi imelo diagnosticiran ADHD od 5 do 9 % otrok in adolescentov (Polan- czyk idr., 2014). Primarni simptomi ADHD so nepozornost, neorganiziranost, nepazlji- vost in hiperaktivnost ter impulzivnost. Te simptome pogosto opazimo v predšolski dobi in po večini trajajo tudi v odrasli dobi (Mannuzza idr., 1993). Pri otrocih z ADHD je večje tveganje za socialne, dolgoročne akademske in delovne okvare (Johnston idr., 2015), kar ustvarja veliko socialno bre- me (Matza idr., 2005). ADHD je povezan z nižjimi zmogljivostmi izvršilnih funkcij in z motoričnimi primanj- kljaji (Piek in Pitcher, 1999). Izvršilne funkcije so opredeljene kot kognitivne funkcije viš- jega reda, ki modulirajo temeljne kognitiv- ne procese in so zato potrebne za ciljno usmerjeno in prilagodljivo vedenje (Etnier in Chang, 2009). Izvršilne funkcije naj bi bile sestavljene iz treh temeljnih procesov (Miyake idr., 2000): (1) zaviranje, ki vključuje zaviranje prevladujočih odzivov in nadzor pozornosti; (2) preklapljanje, ki vključuje preklapljanje med nalogami ali miselnimi sklopi; in (3) delovni pomnilnik, ki vključuje hrambo in obdelavo informacij. Pomanj- kanje omenjenih izvršilnih funkcij je ena od prevladujočih razlag za razvoj ADHD, pri čemer dosedanje študije kažejo, da so simptomi ADHD povezani s slabim delo- vanjem izvršilnih funkcij (Crosbie idr., 2013; Rapport, 2009). Študije kažejo, da imajo otroci z ADHD po- gosto napake v kognitivni učinkovitosti, zlasti v izvršilni funkciji. Izvršilne funkcije vključujejo vse zapletene kognitivne pro- cese, ki so potrebni za izvajanje novih ali težjih nalog. Izvršilne funkcije so odvisne od delovanja možganov, zlasti prefron- talne skorje (Alvarez, 2006). Med najpo- membnejšimi komponentami zaviranja izvršilnih funkcij sta kognitivna in vedenj- ska. Kognitivna inhibicija preprečuje vnos nepomembnih informacij o nalogi v de- lovni spomin (Nigg, 2000). Vendar pa se pri zaviranju vedenja upošteva sposobnosti osebe, da ustavi ali odloži dejavnost. Z dru- gimi besedami, cilj tega procesa je nadzor nad fizičnim vedenjem, zlasti preprečeva- nje neželenih vedenj in reakcij (Dillon in Pizzagalli, 2007). Metode zdravljenja ADHD so razdeljene v dve skupini, zdravljenje z zdravili in zdravljenje brez zdravil. Zaradi stranskih učinkov zdravljenja z zdravili, kot so izguba apetita, nespečnost ali osebno- stne spremembe, je treba poiskati alterna- tivno zdravljenje (Berwid in Halperin, 2012). Raziskovalna literatura kaže, da ima telesna dejavnost lahko pomembno vlogo pri ob- vladovanju simptomov ADHD (Berwid in Halperin, 2012; Neudercker idr., 2019; Gapin idr., 2011). Študije poročajo, da lahko telesna dejavnost s spodbujanjem nevrobioloških procesov privede do koristnih sprememb izvršilnih funkcij. Poleg tega nedavni pre- gled številnih obsežnih eksperimental- nih študij kaže, da ima telesna dejavnost posebne učinke na kognitivne funkcije pri otrocih iz splošne populacije (Tompo- rowski, 2008). Ti rezultati so še posebej zanimivi za otroke z ADHD v teoretičnem modelu ADHD Barkley (1997), ki kaže, da je inhibicija glavni primanjkljaj te motnje. Ta primanjkljaj zaviranja ovira štiri izvršilne nevropsihološke funkcije: delovni spomin, samoregulacijo afekta, internalizacijo go- vora in rekonstitucijo, kar vodi do težav z vedenjsko samoregulacijo (nepozornost, hiperaktivnost, impulzivnost). Če bi torej telesna dejavnost lahko izboljšala zaviranje in izvršilne funkcije, bi lahko pričakovali iz- boljšanje samoregulacije (Tomporowski, 2003). Čeprav je telesna dejavnost sprejemljiva in- tervencija za zmanjšanje simptomov ADHD pri otrocih, so na voljo le omejeni dokazi o vplivu na izvršilne funkcije, zlasti pri otro- cih z ADHD. Nekateri od teh rezultatov so nedosledni, z majhno velikostjo vzorca, heterogenostjo vzorcev ali brez kontrolne skupine, kar onemogoča dokončno soglas- je o učinkih telesne dejavnosti na izvršilne funkcije pri otrocih z ADHD. Raziskovalci poročajo, da so zaradi neupoštevanja po- membnih dejavnikov (npr. uporaba zdravil, pridružene motnje in ekonomski status) v prihodnje potrebni boljši in kakovostnejši dokazi, da bomo lahko z gotovostjo poro- čali o pozitivnih učinkih telesne dejavno- sti na otroke z ADHD (Berwid in Halperin, 2012; Neudercker idr., 2019; Rommel idr., 2013; Wigal, 2012). Raziskave kažejo, da je telesna dejavnost učinkovita metoda za izboljšanje izvršilnih funkcij, vključno s pozornostjo, delovnim spominom, načrtovanjem in reševanjem problemov (Piepmeier idr., 2015; Pontifex idr., 2013; Benzing idr., 2018). Kljub temu pa je bilo v preteklosti manj pozornosti namenjene preučevanju vplivov telesne dejavnosti pri otrocih z ADHD v primerja- vi z otroci brez ADHD. Še vedno ni jasno, ali je telesna dejavnost učinkovita metoda za povečanje izvršilnih funkcij pri otrocih z ADHD in kako telesna dejavnost vpliva na njihove izvršilne funkcije. Za sistematični pregled literature in ugota- vljanje vpliva telesne dejavnosti na izvršilne funkcije pri otrocih z ADHD smo se odločili iz naslednjih razlogov: (1) raziskave o vpli- vu telesne dejavnosti na izvršilne funkcije pri otrocih z ADHD v primerjavi z otroci brez ADHD so v literaturi manj pogoste, (2) ADHD je vse pogostejša motnja pri otrocih in adolescentih, (3) čedalje večji poudarek se daje raziskovanju metod zdravljenja, ki ne vsebujejo zdravil. Zato smo si v raziskavi oblikovali naslednja vprašanja: (1) ali tele- sna dejavnost izboljša izvršilne funkcije pri otrocih z ADHD, (2) ali telesna dejavnost iz- boljša delovni spomin in (3) ali se pojavljajo različni učinki na izvršilne funkcije glede na vrsto vadbe. Spoznanja iz sistematičnega pregleda literature bodo lahko pripomo- gla k nadaljnjemu snovanju intervencij za zmanjšanje simptomov ADHD pri otrocih. „Metode Iskanje literature je potekalo novembra 2020 v štirih elektronskih zbirkah: WOS (Web of Science), PMC (PubMed Central), SD (Science Direct) in ERIC (Education Resources Information Center). Iskanje je temeljilo na štirih ključnih elementih: (1) populacija – otroci v starosti od 6 do 12 let; (2) vrsta raziskave – kontrolirani poskus; (3) dejavnost – telesna dejavnost; (4) interven- cija – vpliv telesne dejavnosti na izvršilne funkcije pri otrocih z ADHD. V omenjenih bazah smo za iskanje uporabili naslednje ključne besede: »attention deficit/hyperac- tivity disorder«, »ADHD«, »children«, »kids«, »executive function«, »working memory«, »physical activity«, »exercise«, »work-out program«. Med ključnimi besedami smo uporabili »or« ali »and«. Uporabili smo še naslednje filtre: jezik – angleščina; vrsta lite- rature – članek iz strokovne revije in s stro- kovno recenzijo; povzetek – na voljo. Vsi iskalni zadetki so bili iz elektronskih zbirk uvoženi v spletno orodje Rayyan (Ouzzani idr., 2016), v katerem smo najprej poiskali in izločili podvojene zadetke, nato pa pregledali naslove in povzetke člankov ter jih označili z oznakami vključi, izključi ali mogoče. Ko smo pregledali vse zadetke, smo za označene z vključi in mogoče poi- skali cela besedila. S pristopom PICOS smo si pomagali pri določanju člankov za vklju- čitev v nabor. Kriterij za vključitev člankov v sistematični pregled je prikazan v Tabeli 1. 54 Po končanem izboru člankov smo pripravili tabelo, v katero smo vpisali lastnosti razi- skav in opazovane spremenljivke. V tabelo smo vključili vir raziskave, vzorec, interven- cijo in njeno časovno omejitev, vrsto, količi- no in posebnosti telesne dejavnosti, rezul- tate in morebitne opombe ali posebnosti raziskave. „Rezultati V izbranih elektronskih virih je bilo skupno število iskalnih zadetkov 702. Po pregledu naslovov in povzetkov je bilo izločenih 638 člankov. Po branju 64 celotnih besedil je bilo izločenih 57 člankov, v sistematični pregled je bilo tako vključenih končnih 7 člankov. Značilnosti raziskav Značilnosti raziskav, ki smo jih vključili v končni pregled, smo predstavili v Tabeli 2. V tabeli so predstavljene značilnosti posa- mezne raziskave, intervencije, rezultati po- samezne raziskave in morebitne opombe. V končni pregled smo vključili 7 raziskav, od tega ima 5 raziskav dve skupini (eksperi- mentalno in kontrolno skupino) in dve raz- iskavi imata tri skupine (dve eksperimental- ni in kontrolno skupino). Dve raziskavi sta preučevali akutne učinke na izvršilne funk- cije po eni vadbeni intervenciji, pri preosta- lih petih raziskavah so intervencije trajale od 6 do 12 tednov. Pri dveh raziskavah so v proces vključili tudi otroke z ADHD, ki je- mljejo predpisana zdravila za zmanjševanje simptomov ADHD. V eni raziskavi so sode- lovali večinoma otroci moškega spola, kar 82,6 % udeležencev je bilo moških. V končni pregled smo vključili naslednje raziskave: 1. Chou in Huang (2017) – Effects of and 8-week yoga program on sustained at- tention and discrimination function in children with attention deficit hyperac- tivity disorder. 2. Kim (2018) – The effects of home-based sensorimotor program on executive and motor functions in children with ADHD: a case series. 3. Miklos idr. (2020) – Acute Physical Acti- vity, Executive Functions, and Attention Performance in Children with Attenti- on-Deficit Hyperactivity Disorder and Typically Developing Children: An Expe- rimental Study. 4. Memarmoghaddam idr. (2016) – Effects of a selected exercise program on exe- cutive function of children with attenti- on deficit hyperactivity disorder. 5. Benzing idr. (2018) – Acute Physical Ac- tivity Enhances Executive Functions in Children with ADHD. 6. Hart idr. (2020) – Effects of Physical Ac- tivity on Executive Function of Children with ADHD. 7. Ziereis in Jansen (2015) – Effects of physical activity on executive functi- on and motor performance in children with ADHD. „Razprava V sistematičnem pregledu literature je bilo uporabljenih sedem raziskav, ki so preuče- vale vpliv telesne dejavnosti na izvršilne funkcije pri otrocih z motnjo pozornosti in Tabela 1. Kriterij za vključitev člankov v sistematični pregled P – patient, problem or population (pacient, problem ali populacija) Otroci, stari 6–12 let, z diagnosticiranim ADHD, vključena oba spola I – intervention (intervencija) Telesna dejavnost C – comparison (primerjava) Pred intervencijo in po njej ter med intervencijsko in kontrolno skupino O – outcome (odvisna spremenljivka) Izvršilne funkcije S – study design (načrt raziskave) Kontrolirani poskus s slučajnostnim vzorčenjem ali kvaziposkus s kontrolno skupino Diagram 1. Prikaz metodologije iskanja in izbora člankov za vključitev v sistematični pregled. Članki iz zbirk elektronskih virov • Web of Science: 287 • PubMed Central: 235 • Science Direct: 176 • ERIC: 4 Potencialno relevantni članki n = 702 Izključeni članki na podlagi naslovov in povzetkov n = 638 Izbrani članki za branje celih besedil n = 64 Razlogi za izključitev • Članek je pregled ali metaanaliza. • Starost udeležencev ni ustrezna. • Ni kontrolne skupine. • Telesna dejavnost ni sredstvo inter- vencije. • V članku je zgolj opis protokola. Izključeni članki n = 57 V sistematični pregled vključeni članki n = 7 psihologija športa 55 hiperaktivnostjo. V vseh primerih so bile intervencije sestavljene iz telesne dejav- nosti. V eni raziskavi je telesna dejavnost potekala doma, pod nadzorom staršev, kar bi izpostavili kot pomanjkljivost. Menimo, da starši ne morejo tako dobro in nazorno spremljati predpisanega protokola telesne dejavnosti, kot bi to opravili strokovnjaki. Kljub temu je raziskava pokazala izboljšave pri izvršilnih funkcijah, kar kaže na zelo obe- tavne napovedi za prihodnost. Prav tako smo opazili, da je v raziskavah sodelovalo več fantov kot deklet. V raziska- vi, ki so jo opravili Benzing idr. (2018), je bil delež moških udeležencev kar 82,6 %. To bi pripisali tudi temu, da je razširjenost mo- tnje pozornosti s hiperaktivnostjo večja pri fantih. Po našem mnenju zato težko govo- rimo o tem, da se bodo populaciji otrok z diagnosticiranim ADHD izboljšale izvršilne funkcije ob resni telesni dejavnosti, saj je Tabela 2. Značilnosti posameznih raziskav, intervencij in rezultatov Št. Vir Št. merjencev/ skupin Merjenci (starost, posebnosti) Intervencija (časovna omejitev) Intervencija (vrsta, količina, posebno- sti) Rezultati Opombe ali posebnosti 1. Chou in Hu- ang (2017) 2 skupini: E: 25 K: 24 Povprečna starost 10,5 leta. Diagnosticiran ADHD. 8 tednov Telesna dejavnost – joga, 2 x na teden, 40 minut na vadbeno enoto. Izboljšanje inhibi- cije, reakcijskega časa in izvršilnih funkcij. Nekateri udeležen- ci so jemali pred- pisana zdravila za ADHD. 2. Kim (2018) 2 skupini: E: 12 K: 12 Starost 7–11 let. Diagnosticiran ADHD. 12 tednov Telesna dejavnost – senzomotorična vadba, 4 x na teden, 40 minut na vadbeno enoto. Izboljšanje v izvršilnih funkcijah in motoričnih sposobnostih. Telesna dejavnost je potekala doma, pod nadzorom staršev. 3. Miklos idr. (2020) 3 skupine: E1: 50 E2: 50 K: 50 Starost 6–12 let. E1 in E2: diagnosticiran ADHD. K: normalno razvijajoči otroci. E1: otroci z ADHD brez zdravil, E2: otroci z ADHD z zdravili. Akutna intervencija Telesna dejavnost – zmerna telesna dejavnost, 60–80 % maksimalnega srčne- ga utripa, 20 minut. Telesna dejav- nost je izboljšala 2–15 merjenih parametrov, kot so reakcijski čas, števi- lo napak, izvršilne funkcije. Telesna dejav- nost je izboljšala izvršilne funkcije tako pri otrocih z ADHD brez zdravil kot tudi pri otrocih z ADHD z zdravili. 4. Memarmo- ghaddam (2016) 2 skupini: E: 20 K: 20 Starost 7–11 let. Dia- gnosticiran ADHD. 12 tednov Telesna dejavnost – vadbeni program, 2 x na teden, 90 minut na vadbeno enoto. Telesna dejavnost je izboljšala kogni- tivno inhibicijo, za- viralno inhibicijo in izvršilne funkcije. / 5. Benzing idr. (2018) 2 skupini: E: 23 K: 23 Starost 8–12 let. Dia- gnosticiran ADHD. Akutna intervencija Telesna dejavnost – 15 minut telesne aktivnosti s prilagoje- no intenzivnostjo. Telesna dejavnost je izboljšala izvr- šilne funkcije: in- hibicija odzivanja, ohranjanje pozor- nosti, upravljanje časa in začenjanje aktivnosti, ni pa iz- boljšala delovnega spomina (delovno pomnjenje). V raziskavi je bilo 82,6 % moških. 6. Hart idr. (2020) 2 skupini: E: 16 K: 16 Starost 7–10 let. Dia- gnosticiran ADHD. 6 tednov Telesna dejavnost – vadbeni program, 3 x na teden, 60 minut na vadbeno enoto. Telesna dejavnost je izboljšala izvršil- ne funkcije. / 7. Ziereis in Jansen (2015) 3 skupine: E1: 13 E2: 14 K: 16 Starost 7–12 let. Dia- gnosticiran ADHD. 12 tednov Telesna dejavnost – E1: vadbeni program s poudarkom na igrah z žogo, ravnotežju in ročnih spretnostih; E2: vadbeni program brez posebnega fokusa. K: brez inter- vencije. Izvršilne funkcije in motorične spre- tnosti so se izbolj- šale pri E1 in tudi pri E2. Rezultati niso pokazali razlik med E1 in E2. Dolgotrajna telesna dejavnost izboljša izvršilne funkcije pri otrocih z ADHD, ne glede na vrsto telesne dejavnosti. 56 vzorec preizkušancev vključeval predvsem fante. Za nadaljnje raziskovanje bi svetovali, da se v raziskave vključi približno enako šte- vilo deklet in fantov. Pri dveh raziskavah so bili vključeni tudi otroci z ADHD, ki jemljejo zdravila. Pri eni raziskavi so imeli tako tri skupine, inter- vencijsko, v tej so bili otroci z ADHD brez zdravil, drugo intervencijsko, v tej so bili otroci z ADHD z zdravili, in kontrolno sku- pino. Menimo, da je to koristno, saj le tako lahko pripišejo učinke telesne dejavnosti. V drugi raziskavi pa so imeli samo dve skupini – intervencijsko in kontrolno. Otroci so bili v skupine razvrščeni naključno. Menimo, da je tako težko pripisati učinke zgolj telesni dejavnosti, saj ne vemo, v kolikšni meri je k izboljšanju izvršilnih funkcij pripomoglo zdravljenje z zdravili. Opazili smo, da tri raziskave od sedmih niso poročale o aktivnostih kontrolne skupine. Poleg tega nobena od raziskav ni poroča- la o stanju telesne dejavnosti v populaciji v primerjavi z vzorcem. To je pomanjklji- vost, ki raziskovalcem otežuje razumeva- nje začetnega oziroma splošnega stanja in zmanjšuje kvaliteto oziroma možnost pri- merjave z drugimi sorodnimi raziskavami. Ena raziskava je pod intervencijo telesne dejavnosti izvajala jogo pod nadzorom. Menimo, da joga spada med sproščanje in vadbo ozaveščanja, in ne toliko med te- lesno dejavnost. Kljub temu pa se njihove ugotovitve na koncu izkažejo pozitivno. Ugotovitve kažejo, da je vadbo joge mo- goče uporabiti kot alternativno zdravljenje za otroke z ADHD, za zmanjšanje nepozor- nosti in izboljšanje izvršilnih funkcij. Poleg tega je študija, ki sta jo opravila Chou in Huang (2017), ena redkih študij, ki so pre- učevale učinke vadbe joge na kognitivne funkcije pri ADHD. Tako se vadba joge kaže kot učinkovito in nizko tvegano zdravljenje za dolgoročno izboljšanje kognitivnih funk- cij otrok z ADHD. Študije so imele tudi omejitev pri posploši- tvi rezultatov, saj so imele relativno majhne preiskovalne vzorce. Kljub temu ugotavlja- mo, da telesna dejavnost pripomore k iz- boljšanju izvršilnih funkcij, zato svetujemo nadaljnje raziskovanje na tem področju. Aktivno spremljanje in raziskovanje terapi- je s telesno dejavnostjo pri otrocih z ADHD bo verjetno zmanjšalo vzorec neprilago- jenosti otrok z ADHD v šoli in akademski uspešnosti. Zato bi bilo treba razviti raz- lične programe vaj za uporabo doma ali v šoli, da bi ti otroci lahko telesno dejavnost nadaljevali skozi svoje odraščanje. V vseh raziskavah so ugotovili, da se s te- lesno dejavnostjo lahko izboljšajo izvršil- ne funkcije pri otrocih z diagnosticiranim ADHD. Do danes se je zdelo, da so stimu- lativna zdravila edina možnost zdravljenja in izboljšanja stanja otrok z ADHD. Ugoto- vitve raziskav, ki smo jih vključili v končen pregled literature, pa kažejo obetavne al- ternativne načine zdravljenja. Kljub temu, da je to področje še zelo neraziskano, so dosedanje ugotovitve obetavne. To se zdi zelo spodbudno, saj telesna dejavnost nima takih neželenih stranskih učinkov, kot jih imajo zdravila. Naše ugotovitve bodo pripomogle k nadaljnjemu raziskovanju področja telesne dejavnosti in izvršilnih funkcij pri otrocih z ADHD. „Sklep S sistematičnim pregledom literature smo pokazali, da bi lahko načrtovani programi telesne dejavnosti z nadzorovanim traja- njem, pogostnostjo in resnostjo izboljšali izvršilne funkcije. V raziskavah so dokazali, da telesna dejavnost pri otrocih z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo izboljša kognitivne funkcije, kot sta kognitivna in vedenjska inhibicija, ter izvršilne funkcije. Menimo, da je to eden prvih korakov za iz- boljšanje kakovosti življenja otrok z ADHD ter tudi njihovih staršev. V nadaljnje bi sve- tovali, da organiziranje telesnih dejavnosti pri otrocih z ADHD poteka v sodelovanju med starši in šolo. S tem bi okrepili možno- sti za čim pogostejšo telesno dejavnost pri posamezniku in za večjo udeležbo otrok z ADHD pri telesni dejavnosti, s tem pa bi se tudi povečal vzorec otrok, ki simptome ADHD izboljšujejo s telesno dejavnostjo namesto z zdravljenjem s stimulativnimi zdravili. „Literatura 1. Alvarez J. A. in Emory, E. (2006). Executive function and the frontal lobes: a meta- -analytic review. Neuropsychol Rev, 16(1), 17–42. 2. Benzing V., Chang Y.-K. in Schmidt, M. (2018). Acute Physical Activity Enhances Executi- ve Functions in Children with ADHD. Pri- dobljeno s https://pubmed.ncbi.nlm.nih. gov/30120283/ 3. Benzing, V., Chang Y.-K. in Schmidt, M. (2018). Acute physical activity enhances executive function in children with ADHD. Sci Rep, 8:12382. 4. Berwid O. G. in Halperin, J. M. (2012). Emer- ging support for a role of exercise in atten- tion-deficit/hyperactivity disorder interven- tion planning. Curr Psychiatry Rep, 14(5), 543–551. 5. Chou, C. C. in Huang, C. J. (2017). Effects of and 8-week yoga program on sustained attention and discrimination function in children with attention deficit hyperactivity disorder. Pridobljeno s https://pubmed.ncbi. nlm.nih.gov/28097075/ 6. Crosbie, J., Arnold, P., Paterson, A., Swanson, J., Dupuis, A., Li, X., Shan, J., Goodale, T., Tam, C., Strug, L. J. in Schachar, R. J. (2013). Respon- se inhibition and ADHD traits: correlates and heritability in a community sample. J Ab- norm Child Psychol, 41(3), 497–507. 7. Dillon, D. G. in Pizzagalli, D. A. (2007). Inhi- bition of Action, Thought, and Emotion: A Selective Neurobiological Review. Appl Prev Psychol, 12(3), 99–114. 8. Etnier, J. L. in Chang, Y.-K. (2009). The effect of physical activity on executive function: a brief commentary on definitions, measure- ment issues, and the current state of the lite- rature. J Sport Exerc Psychol, 31(4), 469–483. 9. Gapin, J. I., Labban, J. D. in Etnier, J. L. (2011). The effects of physical activity on attention deficit hyperactivity disorder symptoms: the evidence. Prev Med, 52 Suppl 1, S70–S74. 10. Hart, J. L. in Phillips, D. (2020). Effects of Physical Activity on Executive Function of Children with ADHD. Pridobljeno s https:// eric.ed.gov/?q=attention+deficit%2fhypera ctivity+ 11. disorders +AND+physical+activity+AND+ executive+function+AND+children+&id= EJ1261017 12. Hoffmann, T. C., Glasziou, P. P., Boutron, I., Milne, R., Perera, R., Moher, D., ... Michie, S. (2016). Better Reporting of Interventions: Template for Intervention Description and Replication (TIDieR) Checklist and Guide. Gesundheitswesen, 78(3), 175–188. https:// doi.org/10.1055/s-0041-111066 13. Johnston, C. in Park, J. L. (2015). Interventions for Attention-Deficit Hyperactivity Disorder: A year in review. Curr. Dev. Disord. Reports, 2, 38–45. 14. Kim, J. K. (2018). The effects of home-based sensorimotor program on executive and motor functions in children with ADHD: a case series. Pridobljeno shttps://pubmed. ncbi.nlm.nih.gov/30154616/ 15. Maher, C. G., Sherrington, C., Herbert, R. D., Moseley, A. M. in Elkins, M. (2003). Reliabili- ty of the PEDro Scale for Rating Quality of Randomized Controlled Trials. Physical The- rapy, 83(8), 713–721. https://doi.org/10.1093/ ptj/83.8.713 psihologija športa 57 16. Mannuzza, S., Klein, R. G., Bessler, A., Malloy, P. in LaPadula, M. (1993). Adult outcome of hyperactive boys. Educational achievement, occupational rank, and psychiatric status. Arch Gen Psychiatry, 50(7), 565–576. 17. Matza, L. S., Paramore, C. in Prasad, M. (2005). A review of the economic burden of ADHD. Cost Eff Resour Alloc, 3:5. 18. Memarmoghaddam, M., Torbati, H. T., Sohra- bi, M., Mashhadi, A. in Kashi, A. (2016). Effects of a selected exercise program on executive function of children with attention deficit hyperactivity disorder. Pridobljeno s https:// pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/27928441/ 19. Miklos, M., Komaromy, D., Futo, J. in Balazs, J. (2020). Acute Physical Activity, Executive Functions, and Attention Performance in Children with Attention-Deficit Hyperacti- vity Disorder and Typically Developing Chil- dren: An Experimental Study. Pridobljeno s https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/32517384/ 20. Miyake, A., Friedman, N. P., Emerson, M. J., Witzki, A. H., Howerter, A. in Wager, T. D. (2000). The unity and diversity of executive functions and their contributions to com- plex „Frontal Lobe“ tasks: a latent variable analysis. Cogn Psychol, 41(1), 49–100. 21. Neudecker, C., Mewes, N., Reimers, A. K. in Woll, A. (2019). Exercise Interventions in Chil- dren and Adolescents With ADHD: A Syste- matic Review. J Atten Disord, 23(4), 307–324. 22. Nigg, J. T. (2000). On inhibition/disinhibition in developmental psychopathology: views from cognitive and personality psychology and a working inhibition taxonomy. Psychol Bull, 126(2), 220–246. 23. Ouzzani, M., Hammady, H., Fedorowicz, Z. in Elmagarmid, A. (2016). Rayyan - a web and mobile app for systematic reviews. Sy- stematic Reviews. http://dx.doi.org/10.1186/ s13643-016-0384-4 24. Piek, J. P., Pitcher, T. M. in Hay, D. A. (1999). Motor coordination and kinaesthesis in boys with attention deficit-hyperactivity disorder. Dev Med Child Neurol, 41(3), 159–165. 25. Piepmeier, A. T., Shih, C.-H., Whedon, M., Wil- liams, L. M., Davis, M. E., Henning, D. A., … Etnier, J. L. (2015). The effect of acute exer- cise on cognitive performance in children with and without ADHD. J Sport Health Sci, 4, 97–104. 26. Polanczyk, G. V., Willcutt, E. G., Salum, G. A., Kieling, C. in Rohde, L. A. (2014). ADHD preva- lence estimates across three decades: an up- dated systematic review and meta-regressi- on analysis. Int J Epidemiol, 43(2), 434–442. 27. Pontifex, M. B., Saliba, B. J., Raine, L. B., Pi- cchietti, D. L. in Hillman, C. H. (2013). Exercise improves behavioral, neurocognitive, and scholastic performance in children with at- tention-deficit/hyperactivity disorder. J Pe- diatr, 162, 543–551. 28. Rapport, M. D., Bolden, J., Kofler, M. J., Sarver, D. E., Raiker, J. S. in Alderson, R. M. (2009). Hyperactivity in boys with attention-deficit/ hyperactivity disorder (ADHD): a ubiquitous core symptom or manifestation of working memory deficits? J Abnorm Child Psychol, 37(4), 521–534. 29. Rommel, A. S., Halperin, J. M., Mill, J., Asher- son, P. in Kuntsi, J. (2013). Protection from genetic diathesis in attention-deficit/hype- ractivity disorder: possible complementary roles of exercise. J Am Acad Child Adolesc Psychiatry, 52(9), 900–910. 30. Tomporowski, P. D. (2003). Cognitive and behavioral responses to acute exercise in youths: A review. Pediatric Exercise Science, 15, 348–359. 31. Tomporowski, P. D., Davis, C. L., Miller, P. H. in Naglieri, J. A. (2008). Exercise and Children‘s Intelligence, Cognition, and Academic Achi- evement. Educ Psychol Rev, 20(2), 111–131. 32. Wigal, S. H., Emmerson, N., Gehricke, J. G., Galassetti, P. (2012). Exercise: Applications to Childhood ADHD. Journal of Attention Disor- ders, 12(1), 1–12. 33. Ziereis, S. in Jansen, P. (2015). Effects of physi- cal activity on executive function and motor performance in children with ADHD. Prido- bljeno s https://www.sciencedirect.com/ science/ article/abs/pii/S0891422214005101 Liza Jovičević, mag. kin. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo liza.jovicevic@fsp.uni-lj.si 58 Physical ability of patients with a pacemaker Abstract Physical activity is highly recommended for people with a pacemaker, especially aerobic exercise, since it strengthens the cardio- vascular system, helps maintain general health and prevents faster disease progression. Ten patients (five men and five women) with a pacemaker were included in the research. The National institute of Public Health selected tests to determine how to evalu- ate physical ability of people over the age of 65. These tests were used to evaluate physical ability of patients with a pacemaker, since their average age was 71.1±5 years. The patients reached average or above average results in all tests. Men achieved better results in tests that measure leg and upper limb strength. They also had better results in coordination, speed and agility tests, compared to women. Women had better results assessing lower body flexibility. Good physical ability allows people with a pace- maker to perform daily activities, to have better quality of life and healthy ageing. Keywords: pacemaker, physical ability, heart diseases Izvleček Srčni spodbujevalnik ne predstavlja oviro za športno dejavnost. Nasprotno, za ljudi s srčnim spodbujevalnikom je telesna de- javnost, še posebno aerobna vadba, toliko pomembnejša, saj krepi srčno-žilni sistem in omogoča ohranjanje zdravja ter pre- prečuje poslabšanje bolezenskega stanja. V raziskavo je bilo vključenih deset ljudi s srčnim spodbujevalnikom (pet moških in pet žensk), povprečne starosti 71,1±5 let, ki so opravili teste za oceno gibalnega stanja, ki jih je Nacionalni inštitut za javno zdravje opredelil za testiranje telesne zmogljivosti starejših od 65 let. Rezultati so pokazali, da so merjenci v večini, pri vseh testih dosegali povprečne in nadpovprečne vrednosti. Mo- ški so imeli boljše rezultate pri testih za ugo- tavljanje moči nog in zgornjega uda ter pri oceni koordinacije, hitrosti in agilnosti, v pri- merjavi z ženskami. Ženske so imele boljše rezultate pri oceni gibčnosti spodnjega dela telesa. Dobra telesna zmogljivost, ljudem s srčnim spodbujevalnikom, omogoča opra- vljanje vsakodnevnih aktivnosti ter zdravo in kakovostno starost.  Ključne besede: srčni spodbujevalnik, telesna zmogljivost, bolezni srca Jerneja Premelč, Vedran Hadžić Telesna zmogljivost ljudi s srčnim spodbujevalnikom šport in zdravje 59 „Uvod Ena izmed izjemnih pridobitev sodobne medicine je srčni spodbujevalnik, ki je od svoje prve vstavitve leta 1958 doživel velik razvoj. Srčni spodbujevalnik ali pacemaker je majhna računalniška naprava, vstavljena v prsni koš, ki uravnava nenormalni srčni ritem. Nadzira srčni utrip, zagotavlja zado- stno srčno frekvenco in omogoča uskla- jeno delovanje preddvorov in prekatov. Srčni spodbujevalniki se uporabljajo za zdravljenje motenj srčnega ritma, najpo- gosteje pri bradikardiji, ko srce ne zmore zagotoviti zadostnega pretoka krvi po te- lesu, ljudje pa ob tem občutijo utrujenost, vrtoglavico, težko sapo idr. Srčni spodbuje- valnik opazno izboljša kakovost in podaljša življenje ljudem z motnjami srčnega ritma. Odpravlja marsikatero težavo srčnih bolni- kov in omogoča njihovo zdravljenje. Srčni spodbujevalnik motnje srčnega ritma od- pravlja z električnimi impulzi, ki jih oddaja v takšnih intervalih, kot to zahteva normalno delovanje srca, v skladu s potrebami člove- škega telesa. Elektronsko je programiran tako, da nadomesti lastni vodnik srca in usmerja utrip tako, da posnema normalno prevodno zaporedje v srcu in pretok krvi v ožilje. Ena pomembnejših lastnosti srčnega spodbujevalnika je njegovo spreminjanje frekvence glede na obremenitev. Pri tele- snem naporu srce pospeši utripanje in po prenehanju obremenitve se pri zdravem človeku srce umiri v približno treh minutah. Za hitrost povečanja in zmanjšanja srčne frekvence je pri srčnem spodbujevalniku odgovorna črka R (rate responsive) na če- trtem mestu kode, ki označuje funkcije srč- nega spodbujevalnika. Prvi srčni spodbuje- valniki te lastnosti še niso imeli in njihova frekvenca je bila stalna (70 utripov/min). Srčni spodbujevalnik ima v svojem ohišju ali na konici elektrode vgrajena posebna tipala ali senzorje, ki zaznajo spremembe v srcu in organizmu ob spremenjeni aktiv- nosti. Te signale analizira računalnik, ki na podlagi algoritma za kalkulacijo frekvence odgovori z zvišano ali znižano utripno sti- mulacijo srca. Algoritem mora biti fleksibi- len za vsakega bolnika, biti mora zanesljiv in treba ga je kontrolirati prek programske opreme. Nastavitve so lahko različne. Spre- minjamo lahko osnovno frekvenco (50, 60, 70, 80 utripov/min), zgornjo frekvenco (125, 150, 180 utripov/min) in prag aktivnosti (nizek, srednji, visok). Vključuje tudi druge senzorje, ki zaznavajo spremembo dihanja (minutna ventilacija), spremenjene pritiske v prekatih, pljučnih arterijah, spremembe impedance, temperature krvi, intervale QT, pH krvi in drugo (Kazsala in Ellenbogen, 2010; Zupan, Brecelj in Geršak 2005). Pri športni dejavnosti srčni spodbujevalnik na podlagi teh sprememb zagotavlja primer- no delovanje srca. Športna kardiologija se ukvarja z učinki redne telesne vadbe na srčno-žilni sistem. Cilj športne kardiologije je omogočiti var- no ukvarjanje s telesno vadbo vsem ob čim manjšem tveganju za zaplete (Ažman Ju- van in Jug, 2014). Telesna vadba je namreč najboljša protiutež sedečemu življenjske- mu slogu in nezdravemu prehranjevanju. Ljudje s srčnim spodbujevalnikom in dru- gimi pridruženimi srčno-žilnimi boleznimi se lahko ukvarjajo s športno dejavnostjo, prilagojeno glede na zdravstvene težave (Mitchell, Haskell, Snell in Van Camp, 2005; Pelliccia idr., 2005). Tisti, ki imajo srčni spod- bujevalnik in so brez dodatnih srčno-žil- nih bolezni, se lahko ukvarjajo z zmernimi športnimi aktivnostmi, odsvetujejo pa se aktivnosti, kjer je nevarnost udarca v telo (kontaktni športi), saj se lahko poškodujejo elektrode (Gould, Betzu, Taddeo, Judge, in Lee, 1988; Heidbuchel idr., 2006). Pazljivost je potrebna tudi pri nogometu, košarki in rokometu, kjer je priporočljivo nositi posebno zaščito, in pri športnih, kjer je obremenjena rama na strani srčnega spod- bujevalnika (tenis, odbojka, košarka idr.) (Grieco, Scanlon in Pifarre, 1989; Mclemore- -Mcgregor, Chen-Scarabelli, Boonyapisit in Jongnarangisen, 2007). Razvoj srčnih spod- bujevalnikov in njegove dodatne funkcije zdravim ljudem omogočajo tudi večje fizične obremenitve (Ijiri idr., 2000). Nekate- ri otroci in odrasli s srčnim spodbujevalni- kom so vključeni celo v tekmovalni šport, kjer so izpostavljeni velikim fizičnim obre- menitvam. Za športnike s srčnim spodbu- jevalnikom je še posebej pomembno, da jih pogosteje spremljamo in testiramo pri visokih obremenitvah. Testiranje se izvaja z obremenitvenimi testi, na podlagi tega pa je treba optimizirati spodbujevalnik za potrebe športnika. Pogostost vstavitve srčnega spodbujeval- nika je v korelaciji s starostjo in drugimi pridruženimi boleznimi srca. Večina ljudi s spodbujevalnikom je starejša od 60 let. Dejavniki tveganja, ki ogrožajo srce in oži- lje bolnikov s srčnim spodbujevalnikom, so prevelika telesna teža, zvišan holesterol, kajenje, zvišan krvni tlak in krvni sladkor ter telesna nedejavnost. Slabša funkcio- nalna sposobnost srčno-žilnega sistema je opazna v zmanjšanem delovanju srca, predvsem pri intenzivnih aktivnostih. S sta- ranjem se namreč zmanjšuje število srčnih celic, njihova velikost pa se povečuje. Oži- lje ima zato debelejše stene, je bolj togo, daljše in širše. Posledice teh sprememb so vidne v povišanem krvnem pritisku, zmanj- šanem volumnu in pretoku krvi in tudi slabši sestavi krvi za prenos kisika (Gerževič idr., 2014). S starostjo se povečuje frekvenca srca v mirovanju, krvni tlak leže in vensko polnjenje, zmanjšuje pa se vzdržljivost (VO 2 max), minutni in utripni volumen srca v mirovanju, maksimalni minutni volumen, arteriovenska razlika za kisik, krvni tlak po vstajanju v pokončni položaj in barorecep- tivna funkcija. Pri telesno neaktivnih staro- stnikih se maksimalna poraba kisika vsako desetletje zmanjša za 8 do 10 %, pri telesno aktivnih pa le za 4 % (Mišigoj Durakovič, 2008). Redna telesna aktivnost je posebej priporočljiva za bolnike s koronarno bole- znijo, saj preprečuje napredovanje srčno- -žilnih bolezni. Redna telesna aktivnost okrepi delovanje srca, žilja in dihal, poveča mišično moč, izboljša ravnotežje, pomaga pri vzdrževanju zdrave telesne mase, ublaži simptome srčno-žilnih bolezni in na splo- šno izboljša počutje in kakovost življenja. Tudi ljudi s srčnim spodbujevalnikom se spodbuja k redni telesni aktivnosti. Društvo srčnih bolnikov s spodbujevalnikom, ime- novano Utrip, skrbi za redna izobraževanja in predavanja, ki so namenjena ozavešča- nju ljudi o pomenu telesne vadbe, zdrave prehrane in zdravega načina življenja. Svo- jim članom omogoča redno in brezplačno vadbo pod strokovnim vodstvom. Poleg redne aktivnosti je priporočljivo, da se pre- verja tudi njihove telesne zmogljivosti, saj tako dobijo vpogled, v katerih segmentih so bolje in v katerih slabše telesno pripra- vljeni. Povratna informacija jim omogoča, da s primerno vadbo izboljšajo segmente, v katerih negativno odstopajo od povpre- čja, hkrati pa je to zanje dobra motivacija, saj lahko spremljajo svoj napredek. V ta na- men smo se odločili za izvedbo prvega te- stiranja telesnih zmogljivosti ljudi s srčnim spodbujevalnikom. Ker je bila starost mer- jencev večja od 65 let, smo uporabili test, ki ga je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) opredelil za oceno gibalnega stanja starostnikov, po vzoru Senior fitness testa (Jakovljević in Knific, 2015). Cilj testiranja sta bila ugotavljanje telesne zmogljivosti ljudi s srčnim spodbujevalnikom in pri- merjava njihovih zmogljivosti s starostniki brez spodbujevalnika. Ponovna testiranja po določenem obdobju vadbe nam bodo omogočala natančno in objektivno vre- dnotenje učinkov vadbe, hkrati pa nam 60 bodo v pomoč pri načrtovanju in prilaga- janju vadbenih programov. „Metode V raziskavo je bilo vključenih deset ljudi s srčnim spodbujevalnikom, od tega pet žensk in pet moških. Njihova povprečna starost je bila 71,1 ± 5 let, telesna višina 165,6 ± 11 cm in telesna masa 75,6 ± 18 kg. Srčni spodbujevalnik so imeli vstavljen v povprečju 9,3 ± 7 let. Podatki za raziska- vo so bili pridobljeni na rednih testiranjih gibalnih sposobnosti, ki potekajo v sklopu društva ljudi s srčnim spodbujevalnikom Utrip. Meritve so opravili diplomirani kine- ziologi pod nadzorom zdravnika. Za oceno gibalnega stanja ljudi s srčnim spodbujevalnikom smo uporabili teste, ki jih je Nacionalni inštitut za javno zdravje opredelil za testiranje telesne zmogljivosti starejših od 65 let, po vzoru Senior fitness testa (Rikli in Jones, 2001). Ti testi vključu- jejo merjenje telesne višine in mase, iz- računavanje indeksa telesne mase (ITM), vstajanje s stola (30 s), upogib komolca (30 s), doseg sede (cm), časovno merjeni vstani in pojdi test (2,4 m) in 6-minutni test hoje (Jakovljević in Knific, 2015; Jakovljević in Ka- cin 2011). Za predstavitev rezultatov je bila uporabljena opisna statistika. Za ugotavlja- nje razlik med moškimi in ženskami je bil uporabljen t-test za neodvisne vzorce. Ana- liza je bila narejena z uporabo statističnega programa SPSS (verzija 25.0). „Rezultati in razprava Ženske so bile v povprečju starejše od mo- ških, z nižjim ITM in z manjšim obsegom pasu. V povprečju so imele višji diastolični krvni tlak in nižji sistolični krvni tlak, vendar med spoloma ni bilo statistično značilnih razlik (Tabela 1). Pet merjencev je imelo povišan krvni tlak (pre-hipertenzija) in trije so imeli prekomerno telesno maso, glede na razmerje med obsegom pasu in telesno višino. Ostali merjenci so imeli normalen krvni tlak in normalno telesno maso. V Tabeli 2 so prikazane povprečne vre- dnosti opravljenih testov. Povprečni čas stoje na eni nogi je bil 36,4 ± 14 s. Moški so v povprečju bolje držali ravnotežje na eni nogi, vendar razlike niso bile statistično značilne. Povprečni čas pri testu vstani in pojdi je bila 5,02 ± 0,7 s, pri čemer so bili moški statistično značilno hitrejši (F = 1,812, p = 0,008). Čeprav razlike niso bile stati- stično značilne, so se ženske v povprečju izkazale za bolj gibljive. Povprečni doseg sede je bil –0,10 ± 13 cm. Povprečno števi- lo dvigov s stola v 30 sekundah je bilo 18,1 ± 3, število upogiba komolca pa 20 ± 4 v 30 sekundah. Moški so statistično značilno Tabela 1. Telesne značilnosti glede na spol Spol Ženske Moški Starost (leta) 79,8 ± 5 74,4 ± 5 Telesna višina (cm) 156 ± 6 175,2 ± 4 Telesna masa (kg) 63,2 ± 11 88 ± 15 Obseg pasu (cm) 96,3 ± 14 104,8 ± 11 ITM (kg/m2) 25,9 ± 3 28,6 ± 4 Sistolični krvni tlak (mmHg) 118 ± 9 126 ± 17 Diastolični krvni tlak (mmHg) 77 ± 8 74 ± 7 Podatki so prikazani kot povprečje in standardni odklon. Tabela 2 Povprečni rezultati testov glede na spol Spol Ženske Moški Stoja na eni nogi (s) 31,2 ± 19 41,6 ± 3 Vstani in pojdi (s) 5,6 ± 1 4,5 ± 0,4 Doseg sede (cm) 7,4 ± 8 –7,6 ± 13 Vstajanje s stola (št.) 17,2 ± 2* 19,0 ± 3* Upogib komolca (št.) 17 ± 3* 23 ± 1* 6-minut hoje 522,5 ± 60 576,02 ± 60 Podatki so prikazani kot povprečje in standardni odklon. * p < 0,05 statistično značilne razlike med spoloma Slika 1. Rezultati merjencev po posameznih testih 0 1 2 3 4 5 6 7 8 Stoja na eni nogi Vstani in pojdi Doseg sede Vstajanje s stola Upogib komolca 6-min hoje podpovprečno povprečno nadpovprečno večkrat upognili komolec v primerjavi z ženskami (F = 14,286, p = 0,005). Merjenci so v povprečju prehodili 549,2 ± 63 m v 6 minutah, brez statistično značilnih razlik med spoloma. Merjenci so v večini testov dosegli pov- prečne ali nadpovprečne vrednosti. Največ nadpovprečnih vrednosti so dosegli pri testih stoja na eni nogi, vstajanje s stola in upogib komolca. Najslabše rezultate so do- segli pri testu doseg sede, kjer so trije mer- jenci imeli podpovprečne rezultate (Slika 1). šport in zdravje 61 Rezultati kažejo na dobro telesno zmoglji- vost merjencev glede na starost. Večina ima nadpovprečno ravnotežje in povpreč- no ali nadpovprečno zmogljivost in vzdr- žljivost mišic nog in zgornjega uda. Prav tako dobre rezultate dosegajo pri oceni ko- ordinacije, hitrosti in agilnosti ter aerobne vzdržljivosti. Najslabše rezultate dosegajo pri gibčnosti spodnjega dela telesa. Rezul- tati merjencev so precej boljši od rezulta- tov telesne zmogljivosti starostnikov v do- movih za starejše občane v Ljubljani, ki jih je predstavila Sušin Donevski (2017). Razlog je najverjetneje to, da so bili merjenci s srč- nim spodbujevalnikom mlajši in bolj aktivni v vsakodnevnih opravilih ter morebiti vklju- čeni tudi v druge, njim prilagojene športne dejavnosti. Langhammer in Stanghelle (2011) sta preučevala telesno zmogljivost 172 starejših nad 65 let, ki so opravili Seni- or fitness test. Merjenci v naši raziskavi so v primerjavi z njimi v vseh testih dosegali boljše rezultate, razen pri testu 6-minutne hoje, kjer so ženske v povprečju naredile 32 m, moški pa 41 m manj. Langhammer in Stanghelle (2011) sta ugotovila, da so moški v primerjavi z ženskami statistično boljši v moči nog ter v koordinaciji, agilnosti in ae- robni vzdržljivosti. Do enakih ugotovitev smo prišli tudi v naši raziskavi. Moški so na splošno, glede na svoje telesne značilnosti, v celotnem življenjskem obdobju telesno zmogljivejši, kar je vidno tudi v procesu sta- ranja. Milanović idr. (2013) so testirali 1288 starejših od 65 let, ki so v vseh testih do- segli slabše rezultate od naših merjencev. Podobne rezultate testov so naši merjenci dosegli tudi v primerjavi z merjenci, ki sta jih preučevala Zhao in Chung (2016). Ven- dar pa je vzorec v naši raziskavi majhen in zato ni reprezentativen, zaradi česar ne more biti dobro primerljiv z drugimi razi- skavami, kjer je bil vzorec precej večji. Kljub temu smo lahko z rezultati naših merjencev zadovoljni, saj kažejo na to, da so ljudje s srčnim spodbujevalnikom prav tako lahko povprečno ali celo nadpovprečno telesno zmogljivi, glede na svojo starost. Telesno zmogljivost namreč lahko vzdržu- jemo in izboljšamo tudi v starosti, če nam to omogočajo zdravje, socialni vidik, okolje, prehrana in drugo. Primarni cilji v preven- tivi starostnikov so preprečevanje krhkosti in debelosti ter zadostna telesna zmoglji- vost. Zdrava in kakovostna starost, tudi lju- di s srčnim spodbujevalnikom, je odvisna od zmogljivosti opravljanja vsakodnevnih aktivnosti brez bolečin, na kar lahko vpli- vamo z zadostno telesno aktivnostjo. Na funkcionalne sposobnosti v starosti pa močno vplivajo tudi bolezni. Slabše de- lovanje srčno-žilnega sistema, značilno tudi za večino ljudi s srčnim spodbujeval- nikom, je lahko vzrok za manjšo telesno zmogljivost, predvsem aerobno vzdržlji- vost (Nelson idr., 2007). Pomembno je, da se v odraslosti vzdržuje čim višja stopnja aerobne kapacitete, da je začetna raven pri upadanju srčno-žilne funkcije čim višja (Mišigoj Durakovič, 2008). Za ljudi s srčnim spodbujevalnikom sta zato zdrav življenj- ski slog in zadostna telesna aktivnost zelo pomembna pri ohranjanju in izboljšanju telesne zmogljivosti ter preprečevanju po- večanja zdravstvenih težav. Vendar pa je pri načrtovanju telesne aktiv- nosti pri ljudeh s srčnim spodbujevalnikom potrebna dodatna pozornost. Pri varni in učinkoviti telesni aktivnosti morajo sodelo- vati kardiolog, športni strokovnjak in bolnik. Le tako lahko zagotovimo varno rekreacijo za ohranjanje zdravja. Pri tem so pomemb- ne težave, zaradi katerih ima bolnik vsta- vljen srčni spodbujevalnik, in nastavitve, ki jih spodbujevalnik omogoča, od določa- nja osnovne in zgornje srčne frekvence in praga aktivnosti do občutljivosti senzorjev na elektrodah spodbujevalnika. Pri vklju- čevanju ljudi s srčnim spodbujevalnikom v športno rekreativne programe moramo biti pozorni na posameznikove telesne zmožnosti in možne zaplete. Prevelika mo- tivacija, neznanje in tekmovalnost lahko presegajo posameznikove meje, kar lahko povzroči dodatne težave. Priporočljivo za- nje je tudi vključevanje v društva, kot so društva za koronarne bolnike ali društvo za ljudi s srčnim spodbujevalnikom Utrip, kjer je organizirana vadba namenjena izključno ljudem s tovrstnimi težavami. Zaključek Ljudje s srčnim spodbujevalnikom so lahko enako telesno dejavni kot zdravi odrasli, pri čemer je treba posebno pozornost name- niti njihovi telesni zmogljivosti in zdravstve- nim težavam. Z raziskavo smo ugotovili, da starejši ljudje s srčnim spodbujevalnikom lahko dosegajo povprečne in tudi nadpov- prečne rezultate testov telesne zmogljivo- sti, kar je pomemben pokazatelj, da srčni spodbujevalnik ni ovira za dejavnost. Zanje je namreč vzdrževanje aerobne vzdržljivo- sti še toliko pomembnejše, saj krepi srčno- -žilni sistem in omogoča ohranjanje zdravja brez dodatnega poslabšanja. Omejitev raz- iskave je bil majhen vzorec, zato bi bilo v nadaljevanju smiselno testiranje izvesti na večjem številu ljudi, tudi različnih starosti. „Literatura 1. Ažman Juvan, K. in Jug, B. (2014). Športna kar- diologija. Ljubljana: Združenje kardiologov Slovenije. 2. Gerževič, M., Dobnik, M., Plevnik, M., Čeklić, U., Mohorko, N. in Pišot, R. (2014). Telesna aktivnost in prehrana za kakovostno staranje. V M. Gerževič, M., Dobnik in R. Pišot. Koper: Univerzitetna založba Annales. 3. Gould, L., Betzu, R., Taddeo, M., Judge, J. D. in Lee, J. (1988). Pulse Generator Failure Due to Blunt Trauma. Clinical Cardiology 11(8), 581–582. 4. Grieco, J. G., Scanlon, P. J. in Pifarre, R. (1989). Pacing Lead Fracture After a Decelerati- on Injury. The Annals of Thoracic Surgery, 47, 453–454. 5. Heidbuchel, H., Panhuyzen-Goedkoop, N., Corrado, D., Hoffmann, E., Biffi, A., Delise, P., idr. (2006). Recommendations for participati- on in leisure-time physical activity and com- petitive sports in patients with arrhythmias and potentially arrhythmogenic conditions. Part I: Supraventricular arrhythmias and pa- cemakers. European Journal of Cardiovascular Prevention and Rehabilitation 13(4), 475–484. 6. Ijiri, H., Komori, S., Kohno, I., Sano, S., Yin, D., Takusagawa, M., idr. (2000). Improvement of Exercise Tolerance by Single Lead VDD Pace- maker: Evaluation Using Cardiopulmonary Exercise Test. Pacing and clinical electrophysi- ology, 23(9), 1336–1342. 7. Jakovljević, M. in Kacin, A. (2011). UKK sklop testov za oceno z zdravjem povezane tele- sne pripravljenosti, navodila za preiskovalce. Ljubljana: Športna unija Slovenije. 8. Jakovljević, M. in Knific, T. (2015). Test telesne pripravljenosti za starejše (Senior Fitness Test-SFT). V T. Knific. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje. 9. Kaszala, K. in Ellenbogen, K. A. (2010). Sensors and Algorithms for Pacemakers and Implan- table Cardioverter Defibrillators. Circulation, 122(13), 1328–1340. 10. Langhammer, B. in Stanghelle, J. K. (2011). Functional fi tness in elderly Norwegians measured with the Senior Fitness Test. Ad- vances in Physiotherapy, 13, 137–144. 11. Mclemore-Mcgregor, R., Chen-Scarabelli, C., Boonyapisit, W. in Jongnarangisen, K. (2007). Pacemaker Lead Transection. Journal of Car- diovascular Electrophysiology, 18, 1344. 12. Milanović, Z., Pantelić, S., Trajković, N., Sporiš, G., Kostić, R. in James, N. (2013). Age-related decrease in physical activity and functional fitness among elderly men and women. Cli- nical Interventions in Aging, 8, 549–556. 13. Mišigoj Durakovič, M. (2008). Kinantropo- logija: biološki aspekti tjelesnog vježbanja. Zagreb: Kineziološki fakultet. 14. Mitchell, J. H., Haskell, W., Snell, P. in Van Camp, S. P. (2005). Task Force 8: Classification 62 of Sports. Journals of the American College of Cardiology, 45(8), 1364–1267. 15. Nelson, M. E., Rejeski, J. W., Blair, S. N., Dun- can, P. W., Judge, J. O., King, A. C, ... Castaneda Sceppa, C. (2007). Physical Activity and Pu- blic Health in Older Adults: Recommenda- tion from the American College of Sports Medicine and the American Heart Associ- ation. Medicine & Science in sports & Exercise, 1435–1444. 16. Pelliccia, A., Fagard, R., Bjornstad, H.H., Ana- stassakis, A., Arbustini, E., Assanelli, D., idr. (2005). Recommendations for competitive sports participation in athletes with cardio- vascular disease. European Heart Journal. 26, 1422–1445. 17. Rikli, R. E. in Jones, C. J. (2001). Senior fitness test manual. Champaign: Human Kinetics. 18. Sušin Donevski, M. (2017). Testiranje telesne pripravljenosti starostnikov v domovih starejših občanov v ljubljanski regiji (magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za šport. 19. Zhao, Y. in Ching, P. K. (2016). Differences in Functional Fitness Among Older Adults With and Without Risk of Falling. Asian Nursing Re- search, 10, 51–55. 20. Zupan, A., Brecelj, A. in Geršak, B. (2005). Srčni spodbujevalniki – kaj, kdaj in kako. Medicinski razgledi, 44, 43–53. Dr. Jerneja Premelč Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport jerneja.premelc@guest.arnes.si šport in zdravje 63 The associations between strength parameters and lower limb injury preva- lence in elite football Abstract Football has become an increasingly intense sport with a tight schedule of training and matches, all of which can consequently lead to a greater injury incidence. The associations between training and competition loads, lower limb strength and injury has not yet been fully elucidated, thus, the aim of our study was to examine the relationship between lower limb muscle strength and the incidence of lower limb injuries. This cross-sectional study included 22 professional football players of the NK Olimpija senior team, age, 24 ± 4 years old, height, 180 ± 7 cm tall and weight, 75 ± 7 kg. We measured the maximum isometric strength of knee flexors and extensors, and strength endurance of knee flexors. We used injury questionnaire to identify characteristics of lower limb injuries. A total of 27 injuries were identified, with the highest incidence obtained on ankle (37.03%) and knee (26.63%). No differences in the maximum strength of the knee extensors and flexors were found between injured and uninjured football players. Similarly, there were no differences in injury rates between players with larger and smaller inter-muscle and intra-muscle ratios. In our study, there was no associations between lower limb strength and injury incidence. In future training process, more em- phasis should be given on regular monitoring of the players for an early identification of new potential risk factors for the injury occurrence of the lower limbs. Key words: football, lower limb injuries, muscle strength. Miha Ferk1, Vedran Hadžić2*, Tim Kambič3* Povezanost med parametri jakosti in poškod- bami spodnjih okončin v vrhunskem nogometu Izvleček Nogomet postaja vse bolj intenziven šport z zgoščenim urnikom treningov in tekem, kar lahko vodi do večje možnosti za poškodbe. Odnos med trenažno-tekmovalnimi obremenitvami, ja- kostjo spodnjih okončin ter nastankom poškodb do zdaj še ni bil v celoti opredeljen, zato je bil cilj naše študije preučiti povezanost med jakostjo mišic spodnjih udov ter pojavnostjo poškodb spodnjega uda. V presečno raziskavo smo vključili 22 profesionalnih nogometašev članskega moštva NK Olim- pija, ki so bili v povprečju stari 24 ± 4 leta, visoki 180 ± 7 cm in težki 75 ± 7 kg. Nogometašem smo izmerili maksimalno izometrično jakost upogibalk in iztegovalk kolena ter vzdržljivost v moči upogibalk kolena. Z anketnim vprašalnikom smo pridobili informacije o predhodnih po- škodbah. Skupno smo ugotovili 27 poškodb, najpogosteje sta bila poškodovana gleženj (37,03 %) in ko- leno (26,63 %). Med poškodovanimi in nepoškodovanimi nogometaši nismo ugotovili razlik v maksimalni jakosti iztegovalk in upogibalk kolena. Podobno tudi nismo ugotovili razlik v števi- lu poškodb med nogometaši z večjimi in manjšimi medmišičnimi in znotrajmišičnimi razmerji. V raziskavi nismo ugotovili povezanosti med jakostjo spodnjih okončin in številom poškodb. V prihodnje je treba v trenažnem procesu večji poudarek nameniti rednemu testiranju nogo- metašev za zgodnjo diagnosticiranje novih potencialnih dejavnikov za nastanek poškodb spo- dnjih okončin. Ključne besede: nogomet, poškodbe spodnjih okončin, mišična jakost Foto: osebni arhiv Miha Ferk 1Nogometni klub Olimpija, Ljubljana. 2Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 3Oddelek za raziskovalno in pedagoško dejavnost, Ambulantna srčna rehabilitacija, Splošna bolnišnica Murska Sobota, Murska Sobota. *Avtorja sta v enaki meri prispevala pri pripravi članka 64 „Uvod Nogomet je že več kot dvajset let najpo- pularnejši šport na svetu. Današnja nogo- metna igra postaja vse hitrejša in intenziv- nejša, prav tako se povečuje število tekem, ki jih nogometaši odigrajo v eni sezoni, in število treningov v tednu, ob tem pa se je skrajšal čas za regeneracijo med treningi in tekmami (Marković in Bradić, 2008). Med nogometno tekmo vrhunski igralci v pov- prečju izvedejo 1200–1400 različnih hitrih sprememb gibanja, ki se izmenjujejo vsakih 4–6 s, 600–800 različnih obratov in okoli 40 naglih zaustavljanj, ki izzovejo zelo inten- zivne ekscentrične kontrakcije (Marković in Bradić, 2008; Taylor idr., 2017). Na tekmi nogometaši opravijo 17–35 kratkih šprintov (dolžine 10–15 m in v trajanju 2–4 s) in pre- tečejo 10–13 km (Marković in Bradić, 2008; Bradley, Di Mascio, Peart, Olsen in Sheldon, 2010; Di Salvo, Baron, Gonzalez-Haro, Gor- masz, Pigozzi in Bachl, 2010; Ingebrigsten, Dalen, Hjelde, Drust in Wisloff, 2015; Taylor idr., 2017). Visoka intenzivnost in zgoščen urnik treningov in tekem ter prekratko pri- pravljalno obdobje so med najpogostejši- mi dejavniki tveganja za nastanek poškodb pri nogometaših (Marković in Bradić, 2008). Incidenca poškodb v vrhunskem nogome- tu obsega 1,5–7,6 poškodbe na 1000 ur tre- ninga in 12–35 poškodb na 1000 ur tekem (Hägglund idr., 2006; Engebretsen, Mykle- bust, Holme, Engebretsen in Bahr, 2008; Ekstrand, Hägglund in Walden, 2009). V vrhunskem moškem nogometu največ po- škodb prizadene spodnje okončine, med njimi prevladujejo poškodbe stegna (23–42 %), kolena (18–19 %), gležnja (7–14 %), kolka (13–14 %), predela ahilove tetive (11 %) in stopala (5–6 %). Najpogostejši tip poškod- be je nateg mišice (35–48 %), sledita nateg vezi (18–23 %) in pojav hematoma ali udar- nine (17 %) (Ekstrand idr., 2009; Falese, Della Valle in Federico, 2016). Glede na podtip/vr- sto poškodbe je 17 % vseh poškodb pred- stavljal nateg stegenske mišice (12 % nateg zadnje lože stegna, 5 % sprednje stegenske mišice), sledijo nateg mišic primikalk kolka (9 %), zvin gležnja (7 %) in poškodba stran- ske notranje vezi kolenskega sklepa (5 %) (Ekstrand idr., 2009). Nogometaši utrpijo 65–94 % akutnih poškodb in 6–35 % kro- ničnih poškodb brez specifičnega nastanka poškodbe, med temi so najpogostejše aku- tne poškodbe: zvin gležnja, poškodba kole- na in poškodba zadnje stegenske mišice ter dimelj. Na drugi strani med tipične kronič- ne poškodbe spadajo bolečine v ledvenem delu hrbta, vnetje ahilove tetive, bolečine v dimljah in vnetje patelarnega ligamenta (Hägglund, 2007). Poleg trenažnih obremenitev so nekate- re presečne študije preučevale tudi vpliv nezadostne jakosti in moči kot dejavnika tveganja za nastanek poškodb spodnjih okončin. Ugotovitve študij niso enotne, vendar jih večina kaže, da sta slaba mišič- na jakost in moč pomembna dejavnika tveganja za poškodbe spodnjih okončin (Croisier, Ganteaume, Binet, Genty in Ferret, 2008; Namazi, Zarei, Hovanloo in Abbasi, 2019; Lee, Mok, Chan, Yung in Chan, 2018). Ena izmed študij celo kaže, da je preprost terenski test za ocenjevanje vzdržljivosti v moči upogibalk kolena (test enonožni most zadnje lože) lahko dober napovednik za nastanek poškodb, saj so bili nogome- taši, ki so dosegli manj kot 20 dvigov, po- gosteje poškodovani (Freckleton, Cook in Pizzari, 2014). Nasprotno pa dve študiji ka- žeta, da sta jakost in moč iztegovalk in upo- gibalk kolena slaba napovednika za nasta- nek poškodb sprednje križne vezi (Steffen, Nilstad, Kristianslund, Myklebust, Bahr in Krosshaug, 2016) in zadnje lože stegna (van Dyk idr., 2016) pri nogometaših. Na podlagi neenotnih dokazov o dejavnikih tveganja za nastanek poškodbe je bil namen študije preveriti raven maksimalne jakosti in vzdr- žljivosti upogibalk in iztegovalk kolena ter ugotoviti povezanost med jakostjo mišic spodnjih okončin in pojavnostjo poškodb spodnjih okončin pri vrhunskih nogome- taših. „Metode Merjenci V raziskavi je sodelovalo 22 profesionalnih igralcev članskega moštva nogometnega kluba (NK) Olimpija, ki so bili v povprečju stari 24 ± 4 leta, visoki 180 ± 7 cm in težki 75 ± 7 kg. Z nogometom so se ukvarjali 16 ± 4 leta. Največ nogometašev je igralo na položaju branilca (n = 9), sledijo napadalci (n = 7) in vezisti (n = 5). V vzorec smo vklju- čili zgolj enega vratarja. Večina merjencev je imela dominantno desno nogo (n = 13). Izključitvena kriterija sta bila akutna po- škodba spodnjih okončin in akutno sezon- sko bolezensko stanje (gripa, viroza, angina, prehlad idr.). Merjencem je bilo naročeno, naj se 2 dni pred meritvami izogibajo ve- čjim obremenitvam. Na dan testiranja so bili vsi merjenci zdravi in brez morebitnih sezonskih obolenj (gripa, viroza, angina, prehlad idr.). Merjenci so bili pred vključi- tvijo v raziskavo seznanjeni s potekom in morebitnimi zapleti, povezanimi z meri- tvami. Kljub rutinskim sezonskim meritvam so igralci pred začetkom raziskave pisno privolili v sodelovanje v raziskavi. Raziskavo smo izvedli v skladu s Helsinško deklaracijo o izvajanju poskusov na ljudeh in v skladu z etičnimi smernicami Ameriškega kolidža za športno medicino. Zasnova raziskave in postopek meritev Izvedli smo presečno študijo, pri kateri smo z uporabo retrospektivnega anketira- nja zbrali podatke o poškodbah spodnjih okončin. Meritve za posameznega mer- jenca so bile izvedene v enem merilnem dnevu. Na dan meritev so merjenci najprej izpolnili epidemiološki vprašalnik o more- bitnih športnih poškodbah spodnjih okon- čin, temu je sledilo izokinetično testiranje in pozneje še testiranje vzdržljivosti v moči upogibalk kolena. Podatke o prevalenci poškodb spodnjih okončin smo zbrali s prilagojeno obli- ko mednarodno priznanega vprašalnika (Hägglund, Waldén, Bahr in Ekstrand, 2005). Anketni vprašalnik je bil sestavljen iz demo- grafskih vprašanj o nogometni karieri (igral- no mesto, tekmovalni staž, trenutno zdra- vstveno stanje) in iz vprašanj o poškodbah spodnjih okončin (kolk, zadnja lože stegna, kolenski sklep in gleženj). Predviden čas reševanja vprašalnika je bil 5–7 minut. Po anketiranju je sledilo splošno ogrevanje (7 minut kolesarjenja pri obremenitvi 1,7 W/ kg telesne mase) in specialno ogrevanje (dinamično raztezanje in aktivacijske vaje za upogibalke in iztegovalke kolena). Meritve maksimalne jakosti smo izvedli na izokinetičnem dinamometru iMoment (SMM, Maribor, Slovenija). Meritve so se izvedle v sedečem položaju, kjer smo merjencu prek prsi, medeničnega dela in stegen pričvrstili pas in s tem onemogočili nepotrebne gibe v teh telesnih predelih. Golensko opornico smo namestili prst do dva nad malleolusom gležnja, ustrezno nastavitev smo dodatno preverili tako, da je merjenec izvedel dorzalno fleksijo stopala. Sledila je poravnava osi kolena (v višini lateralnega femoralnega kondila) z osjo dinamometra. Meritve smo izvedli pri obsegu giba 60°. Gib se je začel pri 90° in končal pri 30° upogiba kolena. Merili smo koncentrično jakost upogibalk in iztego- valk kolena ter ekscentrično jakost upogi- balk kolena pri kotni hitrosti 60°/s. Naprava je bila umerjena s standardno umeritveno utežjo (31,3 Nm), medtem ko smo pred vsa- šport in zdravje 65 ko meritvijo umerili tudi maso merjenčeve noge in s tem določili gravitacijsko napako (izražena v Nm). Pred meritvijo je merjenec izvedel 10 koncentričnih stopnjevanj (50– 80 % največje subjektivne ocenjene jakosti) v izteg in upogib kolena pri kotni hitrosti 60°/s (Kambič, Lainščak in Hadžić, 2020). Po seznanitveni seriji je vsak merjenec izvedel dve seriji meritev. V prvi seriji je izmenič- no izvedel 5 maksimalnih koncentričnih iztegov in 5 maksimalnih koncentričnih upogibov kolena pri kotni hitrosti 60°/s. Po 60 s odmora je merjenec v drugi seriji izvedel 5 maksimalnih ekscentričnih pono- vitev upogiba kolena (Kambič, Lainščak in Hadžić, 2020). Pridobljene podatke o ma- ksimalnem navoru iztegovalk in upogibalk kolena smo normalizirali glede na telesno maso merjencev (Nm/kg telesne mase) in za posameznega merjenca izračunali tudi znotrajmišična (Hecc/Hcon) in medmišična razmerja (HQR) ter razmerje med maksi- malnim ekscentričnim navorom upogibalk kolena in maksimalnim koncentričnim na- vorom iztegovalk kolena (DFR) (Dvir, 2004). Vzdržljivost v moči upogibalk kolena smo merili s testom enonožni most zadnje lože (angl. the single leg bridge). Test se je izva- jal na leži hrbtno z eno nogo upognjeno v kolenu za 20°, ki je bila v opori na 60 cm visoki škatli. Med testom je moral merjenec nasprotno nogo držati v zraku in dvigniti kolk do kota 0°. Cilj testa je bil opraviti ma- ksimalno število ponovitev dvigov mede- nice. Test je prekinil ob utrujenosti ali ob drugi nepravilni izvedbi testa (ob prvi smo merjenca zgolj opozorili) (Freckleton, Cook in Pizzari, 2014). Statistična analiza podatkov Statistično analizo podatkov smo izvedli v programu IBM SPSS 21 (SPSS Inc., Chica- go, Illinois, ZDA). Opisne spremenljivke so predstavljene s frekvenčno porazdelitvijo (frekvence in frekvenčni deleži), številske spremenljivke pa z merami centralne ten- dence (povprečje) in razpršenosti (stan- dardni odklon, standardna napaka ocene povprečja). Pred testiranjem hipotez smo preverili normalnost porazdelitve (Shapiro- -Wilkov test in histogram) in homogenost varianc (Levenov test). Testiranje bilateral- nih razlik v maksimalni jakosti ali vzdržlji- vosti mišic kolenskega sklepa smo izvedli s t-testom za odvisne vzorce. Testiranje razlik med dvema skupinama v številu poškodb spodnjih okončin, največji jakosti ali vzdr- žljivosti mišic spodnjih okončin smo izvedli s t-testom za neodvisne vzorce (v primeru izpolnjenih predpostavk) in z Mann-Whi- tneyjevim testom (v primeru kršitve ene izmed predpostavk) pri stopnji značilnosti 5 %. „Rezultati V Preglednici 1 je prikazana primerjava med levo in desno nogo pri največjem navoru in vzdržljivosti mišic kolenskega sklepa. Rezultati kažejo, da so imeli nogo- metaši statistično značilno močnejše desne upogibalke kolena ob koncentričnem na- prezanju (+12 Nm, p = 0,007), kar se je po- kazalo tudi pri statistično značilnem višjem razmerju navora upogibalk kolena glede na navor iztegovalk kolena ob koncentrič- nem naprezanju (+4,94 %, p = 0,039). Pri primerjavi med levo in desno stranjo smo ugotovili tudi tendenco po obstoju stati- stično značilnih razlik v številu enonožnih dvigov medenice (+2 ponovitvi z desno nogo, p = 0,052). Na Sliki 1 je prikazana pogostost poškodb spodnjih okončin. Izmed vseh nogometa- šev se jih je v preteklosti poškodovalo 17, le 5 pa jo je odneslo brez poškodb. Posame- zen poškodovan nogometaš je utrpel 2 ± 2 poškodbi na spodnjih okončinah. Največje število poškodb pri posameznem nogo- Preglednica 1 Primerjava med levo in desno nogo v največjem navoru in vzdržljivosti mišic kolenskega sklepa Test Stran µ SD SN µ razlika (Nm) t p Kvadriceps koncentrično (Nm) Leva 279 55 12 5 0,624 0,539 Desna 273 47 10 Zadnja loža koncentrično (Nm) Leva 163 28 6 –12 –3,002 0,007 Desna 175 34 7 Zadnja loža ekscentrično (Nm) Leva 178 38 8 –5 –1,582 0,117 Desna 183 39 8 Koncentrično razmerje upogibalke in iztegovalke kolena (%) Leva 59,29 % 8,05 % 1,72 % –4,94 % –2,207 0,039 Desna 64,23 % 8,27 % 1,76 % Ekscentrično razmerje upogibalke in iztegovalke kolena (%) Leva 64,47 % 9,94 % 2,12 % –2,97 % –1,201 0,243 Desna 67,44 % 11,44 % 2,44 % Enonožni dvigi medenice (št. pon.) Leva 33 10 2 –1,636 –2,062 0,052 Desna 35 9 2 Legenda: µ – povprečje, SD – standardni odklon, SN – standardna napaka, t – testna statistika, p – statistična značilnost, # – Wilcoxonov test. Slika 1. Poškodbe spodnjih okončin 5 4 8 10 0 2 4 6 8 10 12 dimlje zadnja loža koleno gleženj 66 metašu je bilo 6. Najpogosteje so si nogo- metaši poškodovali gleženj (n = 10; 37,04 %) in koleno (n = 8; 29,63 %), najredkeje pa zadnjo ložo (n = 4; 14,81 %). V Preglednici 2 je prikazana primerjava nogometašev z večjimi in manjšimi bilate- ralnimi razlikami v največjem navoru izte- govalk in upogibalk kolena s številom po- škodb spodnjih okončin. Rezultati kažejo, da med nogometaši z večjimi in manjšimi razlikami v maksimalnem koncentričnem navoru ob iztegu ali upogibu kolena ni sta- tistično značilnih razlik (p > 0,05). V Preglednici 3 je prikazana primerjava no- gometašev z večjimi in manjšimi razmerji med največjim navorom upogibalk kolena in navorom iztegovalk kolena s številom poškodb spodnjih okončin. Rezultati ka- žejo, da med skupinama nogometašev ni statistično značilnih razlik (p > 0,05). V Preglednici 4 je prikazana primerjava med poškodovanimi in nepoškodovanimi nogometaši v največjem navoru in moči spodnjih okončin. Rezultati kažejo, da med poškodovanimi in nepoškodovanimi igralci ni statistično značilnih razlik v navoru izte- govalk in upogibalk kolena ali v številu eno- nožnih dvigov medenice na obeh nogah. Razlik med skupinama nismo ugotovili niti pri razmerju HQR na obeh nogah. V Preglednici 5 je prikazana primerjava po- škodovanih nogometašev z nepoškodo- vanimi v bilateralnih razlikah v največjem navoru in moči mišic spodnjih okončin. Rezultati kažejo, da med poškodovanimi in nepoškodovanimi igralci ni statistično značilnih odstopanj v bilateralnih razlikah v največjem navoru iztegovalk in upogibalk kolena, razmerju HQR in številu enonožnih dvigov medenice. „Razprava V študiji smo ugotovili, da je bilo med no- gometaši največ poškodb na gležnju in kolenu, manj pa na dimljah in zadnji loži. Z izokinetičnimi meritvami jakosti iztegovalk in upogibalk kolena smo ugotovili večjo jakost na desni nogi in posledično slabše razmerje HQR na levi nogi. Med poškodo- vanimi in nepoškodovanimi nismo ugoto- vili razlik v maksimalni jakosti iztegovalk in upogibalk kolena. V slovenskem prostoru je bilo pred 13 leti na vzorcu mlajših selekcij slovenske re- prezentance (U15–17) ugotovljeno največ poškodb na gležnju (33 %), kolenu (24 %), Preglednica 2 Primerjava nogometašev z večjimi in manjšimi bilateralnimi razlikami v največjem navoru iztegovalk in upogibalk kolena s številom poškodb spodnjih okončin Mišice Bilateralna razlika N µ SD SN µ t p Število poškodb spodnjih okončin Iztegovalke kolena < 15 % 13 2,31 1,75 0,49 0,107 0,916 > 15 % 9 2,22 1,99 0,66 Upogibalke kolena < 15 % 16 2,44 1,67 0,42 0,691 0,498 > 15 % 6 1,83 2,23 0,91 Legenda: µ – povprečje, SD – standardni odklon, SN – standardna napaka, t – testna statistika, p – statistična značilnost. Preglednica 3 Primerjava nogometašev z večjimi in manjšimi razmerji največjega navora upogibalk kolena v primerjavi z navorom iztegovalk kolena v številu poškodb spodnjih okončin Razmerje navora upogibalke in iztegovalke kolena N µ SD SN µ t p Število poškodb spodnjih okončin < 0,65 14 2,50 1,99 0,53 0,774 0,448 > 0,65 8 1,88 1,46 0,52 Legenda: µ – povprečje, SD – standardni odklon, SN – standardna napaka, t – testna statistika, p – statistična značilnost. Preglednica 4 Primerjava poškodovanih nogometašev z nepoškodovanimi v največjem navoru in moči mišic spodnjih okončin N µ SD SN µ t p Navor leva zadnja loža kon- centrično (Nm) nepoškodovani 5 150 27 12 –1,176 0,257 poškodovani 17 167 28 7 Navor desna zadnja loža koncentrično (Nm) nepoškodovani 5 171 18 8 –0,431 0,691 poškodovani 17 176 38 9 Navor levi kvadriceps kon- centrično (Nm) nepoškodovani 5 272 49 22 –0,277 0,785 poškodovani 17 280 58 14 Navor desni kvadriceps koncentrično (Nm) nepoškodovani 5 267 61 27 –0,312 0,759 poškodovani 17 275 45 11 Navor leva zadnja loža eks- centrično (Nm) nepoškodovani 5 156 35 15 –1,523 0,143 poškodovani 17 185 37 9 Navor desna zadnja loža ekscentrično (Nm) nepoškodovani 5 177 24 11 –0,365 0,719 poškodovani 17 185 43 11 Enonožni dvig medenice z levo nogo (št. pon.) nepoškodovani 5 32 6 3 –0,330 0,745 poškodovani 17 34 11 3 Enonožni dvig medenice z desno nogo (št. pon.) nepoškodovani 5 33 10 5 –0,504 0,620 poškodovani 17 35 9 2 HQR leva noga (%) nepoškodovani 5 55,10 % 4,15 % 1,86 % –1,371 0,189 poškodovani 17 60,52 % 8,58 % 2,08 % HQR desna noga (%) nepoškodovani 5 65,91 % 11,23 % 5,02 % –0,274 0,820 poškodovani 17 63,74 % 7,56 % 1,83 % Legenda: µ – povprečje, SD – standardni odklon, SN – standardna napaka, t – testna statistika, p – statistična značilnost, HQR – razmerje največjega navora upogibalk kolena v primerjavi z iztego- valkami kolena. šport in zdravje 67 dimljah (11 %) in zadnji loži stegna (9 %) (Dervišević, Hadžić in Kavčič, 2007). Ti re- zultati se ujemajo z našo raziskavo, pri ka- teri smo ugotovili, da sta bila najpogosteje poškodovana gleženj (37,04 %) in koleno (29,63 %), medtem ko pri večini nogome- tašev ni bilo poškodb zadnje lože stegna (81,82 %) ali dimelj (77,27 %). Nasprotno pa je ena izmed večjih objavljenih študij ugo- tovila, da so nogometaši iz najmočnejših evropskih klubov najpogosteje poškodo- vali stegno (23 %), koleno (18 %), gleženj (14 %) in kolke (14 %) (Ekstrand, idr., 2009). Do podobnih ugotovitev so prišli Falese, Della Valle in Federico (2016), ki so na vzor- cu nogometašev iz italijanske lige (Serie A) ugotovili največ poškodb na stegnu (41,9 %), sledijo pa koleno (19 %), kolk (11,6 %) in gleženj (6,6 %). Odstopanja v primerjavi z našo študijo se najverjetneje pojavljajo za- radi razlik v velikosti vzorca, načinu zbiranja podatkov o poškodbah, ravni igranja in ob- segu treningov in tekem v višje rangiranih evropskih tekmovanjih. Testiranje mišične jakosti in moči se po- gosto uporablja za ugotavljanje tveganja za pojavnost poškodb (McCall idr., 2014). V naši raziskavi smo ugotovili, da med poško- dovanimi in nepoškodovanimi nogome- taši ni značilnih razlik v maksimalni jakosti iztegovalk in upogibalk kolena in razmerju HQR. Naši rezultati se ujemajo tudi z ugo- tovitvami študije na vzorcu 369 profesio- nalnih katarskih nogometašev, kjer ni bilo razlik v maksimalni jakosti upogibalk kolena med poškodovanimi in nepoškodovanimi igralci. V študiji tudi niso ugotovili razlik med poškodovanimi in nepoškodovanimi nogometaši z večjimi in manjšimi razmerji HQR. Kljub temu pa so ugotovili, da je niž- ji navor iztegovalk kolena pri koncentrični kontrakciji povezan z večjim tveganjem za nastanek poškodb (Bakken idr., 2018). Podobno kažejo podatki, zbrani na vzorcu rokometašev in nogometašev (n = 880), kjer avtorji prav tako niso ugotovili razlik v maksimalni jakosti upogibalk in iztegovalk kolena med poškodovanimi in nepoško- dovanimi igralci (Steffen idr., 2016). Tudi v tej študiji ni bilo razlik med poškodovani- mi in nepoškodovanimi z višjimi ali nižjimi razmerji HQR. Iz raziskave je razvidno, da raven jakosti spodnjih okončin ni dejavnik tveganja za nastanek poškodb sprednje križne vezi pri rokometaših in nogometaših (Steffen, idr., 2016). Vse te ugotovitve so v skladu tudi z rezultati treh nedavnih siste- matičnih pregledov, ki kažejo, da so ma- ksimalna izokinetična jakost upogibalk in iztegovalk, medmišična in znotrajmišična razmerja slabi napovedniki za nastanek po- škodb upogibalk kolena (Freckleton in Piz- zari, 2013; van Dyk, idr., 2016; Green, Bourne in Pizzari, 2018). Rezultati sistematičnih pre- gledov kažejo tudi v smeri opuščanja mej- ne vrednosti za medmišične asimetrije (15 %), saj ta parameter ni dejavnik tveganja za poškodbe zadnje lože stegna (Freckleton in Pizzari, 2013; van Dyk, idr., 2016). Naspro- tno z omenjenimi ugotovitvami pa sta dve študiji ugotovili, da so imeli nogometaši z manjšimi bilateralnimi razlikami v maksi- malnem koncentričnem navoru upogibalk in iztegovalk kolena tudi manj poškodb. Prav tako je bilo ugotovljeno, da imajo ne- poškodovani igralci večji navor upogibalk kolena in razmerje HQR v primerjavi s po- škodovanimi (Namazi, Zarei, Hovanloo in Abbasi, 2019; Lee, Mok, Chan, Yung in Chan, 2018). Razhajanja med ugotovitvami študij so verjetno nastala zaradi različnih veliko- sti vzorca, kakovosti tekmovanj in različnih starostnih kategorij. V študiji Namazi idr. (2019) so v vzorec vključili 73 nogometašev iz selekcije U21, druge raziskave so uporabi- le precej večji vzorec (N > 100) in vanj vklju- čile nogometaše iz članskih selekcij (Steffen idr., 2016; Bakken idr., 2018; Lee, Mok, Chan, Yung in Chan, 2018). Naša študija je med prvimi, predvsem pa novejšimi raziskavami v slovenskem pro- storu, ki je preučevala pretekle poškodbe v povezanosti s stopnjo maksimalne jakosti spodnjih okončin. Glavni pomanjkljivosti študije vidimo v načinu zbiranja podatkov in velikosti vzorca. V večini preteklih študij so pogostost nastanka poškodb spremljali na ravni sezone ali obdobij trenažno-tek- movalnega procesa (Hägglund, Waldén, Bahr in Ekstrand, 2005; Ekstrand, idr., 2009), medtem ko smo v naši študiji zbirali infor- macije o vseh preteklih poškodbah na spo- dnjih okončinah. V prihodnje svetujemo redno spremljanje trenažno-tekmovalnih obremenitev in poškodb skozi celotno se- zono. Svetujemo tudi spremljanje inciden- ce poškodb in drugih obolenj, ki vplivajo na izostanek iz trenažno-tekmovalnega procesa. V okviru trenažnega procesa sve- tujemo vključitev preventivnih programov za vse najbolj izpostavljene sklepe pri no- gometu in njihovo evalvacijo v obdobju vsaj ene sezone. Potrebne so tudi študije z večjim vzorcem nogometašev z enake rav- ni igranja, smiselno pa bi bilo tudi spremlja- nje nogometašev skozi njihov tekmovalni razvoj od mlajših starostih kategorij do vr- hunske profesionalne ravni. Ob tem bi bilo smiselno v nogometne klube sistematično vpeljati kineziologe, ki bi spremljali pravilno izvedbo preventivnih programov in načr- tovali individualne programe vadbe za no- gometaše ter s tem zmanjšali možnosti za nastanek poškodb. V prihodnje bi bilo smi- selno raziskati vpliv testov hitrosti, agilnosti in eksplozivnosti na pojavnost poškodb v nogometu. „Zaključek Nogomet je kontaktni šport, ki poleg na- darjenosti zahteva tudi dobro telesno pri- pravljenost v različnih fazah trenažnega procesa in tekmovalnega obdobja. Visoka intenzivnost treninga in prekratko pripra- vljalno obdobje sta med najpogostejšimi Preglednica 5 Primerjava poškodovanih nogometašev z nepoškodovanimi v bilateralnih razlikah v najve- čjem navoru in moči mišic spodnjih okončin N µ SD SN µ t p Razmerje leva – desna noga zadnja koncentrično (%) nepoškodovani 5 –12,97 9,15 4,09 –1,891 0,073 poškodovani 17 –3,88 9,53 2,31 Razmerje leva – desna noga zadnja ekscentrično (%) nepoškodovani 5 –12,60 9,20 4,11 –0,274 0,820 poškodovani 17 1,58 16,93 4,11 Razmerje leva – desna noga kvadriceps koncentrično (%) nepoškodovani 5 3,87 17,95 8,03 0,248 0,807 poškodovani 17 1,97 14,24 3,45 Razmerje leva – desna noga HQR (%) nepoškodovani 5 –14,62 14,76 6,60 –1,381 0,183 poškodovani 17 –4,17 14,90 3,61 Razmerje leva – desna noga dvigi medenice (%) nepoškodovani 5 –0,09 12,79 5,72 1,103 0,283 poškodovani 17 –5,80 9,41 2,28 Legenda: µ – povprečje, SD – standardni odklon, SN – standardna napaka, t – testna statistika, p – statistična značilnost. 68 dejavniki tveganja za nastanek poškodb pri nogometaših. V nogometu je še veliko odprtih vprašanj med povezanostjo med trenažnimi obremenitvami, maksimalno jakostjo, močjo in tveganjem za nastanek poškodb. Kljub temu, da v naši študiji med poškodovanimi in nepoškodovanimi nogo- metaši nismo ugotovili razlik v maksimalni jakosti iztegovalk in upogibalk kolena ter razmerju HQR, se je v prihodnosti smiselno usmeriti v izvedbo podrobnejše diagnosti- ke, ki bi morda natančneje pojasnila vzroke in dejavnike za pojavnost poškodb v vr- hunskem nogometu. „Literatura 1. Bakken, A., Targett, S., Bere, T., Eirale, C., Fa- rooq, A., Mosler, A. B., ... in Bahr, R. (2018). Muscle strength is a poor screening test for predicting lower extremity injuries in pro- fessional male soccer players. The American Journal of Sports Medicine, 46(6), 1481–1491. 2. Bradley, P. S., Di Mascio, M., Peart, D., Olsen, P. in Sheldon, B. (2010). High-intensity activi- ty profiles of elite soccer players at different performance levels. J Strength Cond Res, 24(9), 2343–2351. 3. Croisier, J. L., Ganteaume, S., Binet, J., Genty, M. in Ferret, J. M. (2008). Strength imbalances and prevention of hamstring injury in pro- fessional soccer players: a prospective study. Am J Sports Med., 36(8), 1469–1475. 4. Dervišević, E., Hadžić, V. in Kavčič, I. (april 2007). Soccer injuries in Slovenia. V: Health, Prevention and Rehabilitation in Soccer (164– 165). Milano: Calzzeti Mariucci. 5. Di Salvo, V., Baron, R., Gonzalez-Haro, C., Gor- masz, C., Pigozzi, F. in Bachl, N. (2010). Sprin- ting analysis of elite soccer players during European Champions League and UEFA Cup matches. Journal of Sports Sciences, 28(14), 1489–1494. 6. Dvir, Z. (2004). Isokinetics. 2nd ed. Muscle Te- sting, Interpretation and Clinical Applications. London: Churchill Livingstone. 7. Ekstrand, J., Hagglund, M. in Walden, M. (2009). Injury incidence and injury patterns in professional football: the UEFA injury stu- dy. Br J Sports Med, 45(7), 553–558. 8. Engebretsen, A. H., Myklebust, G., Holme, I., Engebretsen, L. in Bahr, R. (2008). Preventi- on of Injuries Among Male Soccer Players. A prospective, Randomized Intervention Stu- dy Targeting Players With Previous Injuries or Reduced Function. Am J Sports Med, 36(6), 1052–1060. 9. Falese, L., Della Valle, P. in Federico, B. (2016). Epidemiology of football (soccer) injuries in the 2012/2013 and 2013/2014 seasons of the Italian Serie A. Research in sports medicine, 24(4), 426–432. 10. Freckleton, G. in Pizzari, T. (2013). Risk factors for hamstring muscle strain injury in sport: a systematic review and meta-analysis. Br J Sports Med.,47(6), 351–358. 11. Freckleton, G., Cook, J. in Pizzari, T. (2014) The predictive validity of a single leg bridge test for hamstring injuries in Australian Rules Fo- otball Players. Br J Sports Med, 48(8), 713–717. 12. Green, B., Bourne, M. N. in Pizzari, T. (2018). Isokinetic strength assessment offers limited predictive validity for detecting risk of future hamstring strain in sport: a systematic revi- ew and meta-analysis. Br J Sports Med, 52(5), 329–336. 13. Hägglund, M. (2007). Epidemiology and pre- vention of football injuries (Doktorska diserta- cija, Linköping University, Faculty of Health Sciences). Pridobljeno 6. 4. 2020 s http://liu. diva-portal.org/smash/get/diva2:23280/ FULLTEXT01.pdf 14. Hägglund, M., Waldén, M. in Ekstrand, J. (2006). Previous injury as a risk factor for inju- ry in elite football: a prospective study over two consecutive seasons. Br J Sports Med, 40(9), 767–772. 15. Hägglund, M., Waldén, M., Bahr, R. in Eks- trand, J. (2005). Methods for epidemiological study of injuries to professional football pla- yers: developing the UEFA model. Br J Sports Med, 39(6), 340–346. 16. Ingebrigtsen, J., Dalen, T., Hjelde, G. H., Drust, B. in Wisloff, U. (2015). Acceleration and sprint profiles of a professional elite football team in match play. European Journal of Sport Sci- ences, 15(2), 101–110. 17. Kambič, T., Lainščak, M. in Hadžić, V. (2020). Reproducibility of isokinetic knee testing using the novel isokinetic SMM iMoment dynamometer. PloS one, 15(8), e0237842. 18. Lee, J. W., Mok, K. M., Chan, H. C., Yung, P. S. in Chan, K. M. (2018). Eccentric hamstring strength deficit and poor hamstring-to-qua- driceps ratio are risk factors for hamstring strain injury in football: A prospective study of 146 professional players. Journal of Science and Medicine in Sport, 21(8), 789–793. 19. Marković, G. in Bradić, A. (2008). Tjelesno vježbanja i zdravlje. Nogomet –integralni kon- dicijski trening. Zagreb: Udruga. 20. McCall, A., Carling, C., Nedelec, M., Davi- son, M., Le Gall, F., Berthoin, S. in Dupont, G. (2014). Risk factors, testing and preventative strategies for non-contact injuries in pro- fessional football: current perceptions and practices of 44 teams from various premier leagues. Br J Sports Med,48(18), 1352–1357. 21. Namazi, P., Zarei, M., Hovanloo, F. in Abbasi, H. (2019). The association between the iso- kinetic muscle strength and lower extremity injuries in young male football players. Physi- cal Therapy in Sport, 39, 76–81. 22. Steffen, K., Nilstad, A., Kristianslund, E. K., My- klebust, G., R., Bahr, R. in Krosshaug T. (2016). Association between Lower Extremity Mu- scle Strength and Noncontact ACL Injuries. Med. Sci. Sports Exerc., 48(11), 2082–2089. 23. Taylor, J. B., Wright, A. A., Dischiavi, S. L., Townsend, M. A. in Marmon, A. R. (2017). Activity Demands During Multi-Directional Team Sports: A Systematic Review. Sports medicine, 47(12), 2533–2551. 24. Van Dyk, N., Bahr, R., Whiteley, R., Tol, J. L., Kumar, B. D., Hamilton, B., ... Witvrouw, E. (2016). Hamstring and Quadriceps Isokinetic Strength Deficits Are Weak Risk Factors for Hamstring Strain Injuries: A 4-Year Cohort Study. Am J Sports Med, 44(7), 1789–1795. Miha Ferk, mag. kin. miha.ferk94@gmail.com šport in zdravje 69 Injuries in Slovenian dance - analysis and comparison of different dance disciplines Abstract Various dance techniques require control of the body in often extreme anatomical positions, which put a heavy strain on the musculoskeletal system, so the incidence of injuries in dance is increasing. The purpose of our study was to analyze the number and location of injuries in hip-hop, breakdance, standard and Latin American dances, and acrobatic rock and roll. The sample con- sisted of 247 male and female dancers, averaging 17.5 years of age. According to the location of the injury, most representatives of breakdance (91.18%) and acrobatic rock and roll (89%) were injured. More than half of breakdancers have an injured shoulder and knee, and just over 40% also have injured a wrist and spine. Over 40% of rock and roll dancers have an injured knee and ankle, similar to hip-hop (37% of the knee and 33% of the ankle). Representatives of standard and Latin American dances are generally the least injured, with over 20% of them have spinal and foot injuries. The average number of injuries per dancer is the highest in breakdanceg (15%), followed by hip-hop (3.38%) and rock and roll (2.83%). In the area of the hip, shin, ankle and foot, all danc- ers have a similar number of injuries. It will be necessary to design preventive training programs for the development of aerobic capacity and strength of dancers of various dance genres. Keywords: injuries, sport dance, rock and roll, breakdance, hip hop Izvleček Različne plesne tehnike zahtevajo obvladovanje telesa v pogosto eks- tremnih anatomskih položajih, ki močno obremenjujejo mišično-kostni sistem, zato je tudi pojavnost poškodb v plesu vse večja. Namen naše raziskave je bil analizirati pojavnost poškodb v hip hopu, breakdanceu, standardnih in latinskoameriških plesih ter akrobatskem rokenrolu. Vzo- rec je sestavljalo 247 plesalk in plesalcev, v povprečju starih 17 let in pol. Glede na lokacijo poškodbe je poškodovanih največ predstavnikov bre- akdancea (91,18 %) in akrobatskega rokenrola (89 %). Več kot polovica predstavnikov breakdancea ima poškodovano ramo in koleno, nekaj več kot 40 % vseh pa tudi zapestje in hrbtenico. Več kot 40 % predstavnikov rokenrola ima poškodovano koleno in gleženj, podobno je pri predstav- nikih hip hopa (37 % koleno in 33 % gleženj). Najmanj so v splošnem po- škodovani predstavniki standardnih in latinskoameriških plesov, več kot 20 % jih ima poškodbo hrbtenice in stopal. Povprečno število poškodb na plesalca je največje v breakdanceu, kar 15 %, sledita hip hop (3,38 %) in rokenrol (2,83 %). V predelu kolka, goleni, gležnja in stopala ima- jo plesalke in plesalci obravnavanih plesnih zvrsti vsi podobno število poškodb. Treba bo oblikovati preventivne vadbene programe za razvoj aerobne zmogljivosti in moči plesalk in plesalcev različnih plesnih zvrsti. Ključne besede: poškodbe, športni ples, rokenrol, breakdance, hip hop Petra Zaletel, Daša Pruš Poškodbe v slovenskem plesu – analiza in primerjava različnih plesnih zvrsti 70 „Uvod V plesu se združujeta umetniška izraznost in visoka telesna zahtevnost v specifič- nih gibalnih vzorcih, predstavljenih s har- moničnim gibanjem (Angioi, Metsios in Koutedakis 2009). Različne plesne tehnike zahtevajo obvladovanje telesa v pogosto ekstremnih anatomskih položajih, ki moč- no obremenjujejo mišično-kostni sistem (Motta-Valencia, 2006). Ples je atraktivna športna panoga, v kateri se množičnost iz leta v leto povečuje, vendar pa je tudi pojavnost poškodb žal vse večja. Da bi največji talenti v plesu lahko razvili svoje vr- hunske potenciale in profesionalno plesno kariero, ki jo največkrat predčasno zaključi- jo prav zaradi poškodb, menimo, da je pre- učevanje pojavnosti in vzrokov poškodb v tej panogi pomembno za njeno širjenje in izpopolnjevanje do vrhunskosti. Zato je bil namen naše raziskave v prvi vrsti analizirati pojavnost poškodb v različnih plesnih zvr- steh slovenskih plesalk in plesalcev. Najnovejše raziskave (Jacobs, Hinacapie in Cassidy, 2012; Russell, 2013; Kenny, Palacios- -Derflingher, Shi, Whittaker in Emery, 2017; van Winden idr., 2019) kažejo, da se pojav- nost poškodb mišično-kostnega sistema pri profesionalnih plesalcih giblje med 20 in 84 % ter da kar 95 % plesalcev trpi za- radi bolečin v mišično-kostnem sistemu. Poškodbe pa se v tako velikem deležu ne pojavljajo samo pri profesionalnih plesal- cih, temveč tudi pri mlajših plesalcih, ka- terih kariera je šele v vzponu (Weigert in Erickson, 2007). Številni plesalci kljub poškodbi nadaljujejo trenažni proces, prav tako pa je treba upo- števati, da plesalec pogosto občuti boleči- no, ki ne izhaja iz akutne poškodbe, ampak iz preobremenitev (Bronner in Wood, 2016; Joka Clarke, Choen in Delextrat, 2015; Eche- goyen, Acuna in Rodriguez, 2010). Plesalci mnogokrat menijo, da je bolečina del ple- sa, in uporabljajo izraz »plesati kljub bole- čini« (»dancing throught the pain«), zato je poročanje o nastanku in resnosti poškodbe velikokrat nerealno. Jacobs idr. (2017) celo izpostavljajo, da kar 15 % poškodovanih plesalcev iz različnih razlogov skriva svoje težave. Te lahko predstavljajo številne spre- membe v gibalnih vzorcih med plesom in slabše prenose sil v sklepih, kar je velikokrat razlog za ponovno (Armstrong in Relph, 2018) ali kronično poškodbo (Nilsson, Lean- derson, Wykman in Strender, 2001). Večina raziskav, ki proučujejo poškodbe plesalcev, je izvedena na populaciji bale- tnih plesalcev in plesalcev sodobnega ple- sa (Jacobs idr., 2017; van Winden idr., 2019; Allen idr., 2013; Ojofeitimi in Bronner, 2010), sledijo, presenetljivo, raziskave na podro- čju breakdancea (Cho idr., 2009; Kauther idr., 2009; Joka, Clark, Cohen in Delextrat, 2015). Kljub temu, da se rezultati raziskav med različnimi plesnimi stili med seboj ne izključujejo popolnoma, pa jih je treba zaradi narave plesnega stila, organizacije trenažnega procesa in dostopa do zdravni- škega osebja nujno ločevati. Pojavnost poškodb v plesu (pri različnih plesnih stilih) V plesu prevladujejo predvsem mišično- -kostne poškodbe, torej poškodbe mehkih tkiv (zvini, rupture, tendiopatije), pa tudi stresne frakture (Hincapie idr., 2008; Jacobs idr., 2012). Najpogosteje se med plesalci pojavljajo poškodbe spodnjih ekstremitet (Campoy idr., 2011; Gamboa idr., 2008; Allen idr., 2012), pri čemer je največ prav poškodb gležnja in stopala (19–26 %). Kar nekaj raziskav (Allen idr., 2012; Hinca- pie, Morton in Cassidy, 2008; Weigert in Erikson, 2007) dokazuje, da se največ po- škodb pojavi pri plesalcih baleta (4,4/1000 ur treninga). Incidenca poškodb plesalcev moderna za primerjavo znaša 2,27/1000 ur treninga (Lee idr., 2017), medtem ko je stopnja pojavnosti pri urbanih plesih ne- koliko drugačna. Ojofeitimi idr. (2010) po- ročajo o povprečni stopnji pojavnosti po- škodb, ki med plesalci breakdancea znaša 3,5 poškodbe na plesalca (49 % poškodbe spodnjih ekstremitet), pri plesalcih hip hop stila poppinga 2,3 poškodbe na plesalca (62 % poškodbe spodnjih ekstremitet), po- doben rezultat opazimo tudi pri plesalcih »new school« hip hopa (2,3 poškodbe na plesalca, 69 % poškodbe spodnjih ekstre- mitet). Urbana plesa hip hop in breakdance vključujeta v svoje koreografije veliko hitrih, eksplozivnih in tudi nepričakovanih gibanj (Bronner, Ojofeitimi in Woo, 2012), pri kate- rih lahko pogosto nastanejo poškodbe. Med plesalci urbanih plesov (Kauther idr., 2009) ni bilo statistično značilnih razlik v mestu poškodbe, gledano z anatomskega vidika. Verjetno se razlog skriva v tem, da se pod imenom urbani plesi identificira kopi- ca plesnih stilov, s svojimi zakonitostmi in karakteristikami. Prav tako plesalci urbanih plesov v svojih koreografijah pogosto upo- rabljajo akrobatske elemente, pri katerih se upirajo gravitacijski sili, zato se pojavljajo- tudi poškodbe zgornjih ekstremitet, ki so v primerjavi z baletniki v urbanih plesih pre- cej pogostejše (Ojofeitimi, Bronner in Woo, 2012). Spodnje ekstremitete so najpogosteje po- škodovane tudi pri plesalcih standardnih in latinskoameriških plesov (Pellicciari idr., 2016). Kljub temu, da plesalke in plesalci plešejo v paru, se njihova tehnika glede na spol precej razlikuje (Nuttall in Thomas, 2004), kar se zrcali na vzorcu poškodb. Ple- salke največkrat poročajo o poškodbah ledvenega dela hrbta, vratu, stopala in ko- lena, medtem ko pri plesalcih prevladujejo poškodbe kolena, gležnja, ledvenega dela hrbta in stegen (Riding McCabe idr., 2014). Nekoliko drugačna razporeditev deleža poškodb glede na anatomski položaj je bila dokazana v raziskavi Miletič idr. (2008); ugotovili so namreč, da se pri plesalcih in plesalkah latinskoameriških in standardnih plesov poškodbe najpogosteje pojavljajo v zgornjem delu hrbta (53,8 % in 28,6 %), sledijo poškodbe vratu in spodnjega dela hrbta. Zanimivo je, da so najmanjši delež poškodb obsegale prav poškodbe gležnja in stopala, ki so v drugih plesnih stilih naj- pogostejše. Standardni plesi se namreč ple- šejo v zaprti plesni drži, kjer sta plesalec in plesalka v stalnem stiku drug z drugim in se gibljeta po navidezni krožnici, v naspro- tni smeri urnega kazalca. Gibanje je tekoče, hitro, s poudarjenimi koraki, ki sovpadajo s poudarki v glasbi, drža pa je toga in stal- na. Pri tem je plesalka v rahlem zaklonu in zasuku, kar velikokrat povzroča bolečine v hrbtu. Koreografije latinskoameriških ple- sov se drugače od standardnih odvijajo v različnih plesnih smereh, velikokrat tudi na mestu. Drža plesnega para je odprta, v gi- banju je značilna bočna akcija, koreografije pa so sestavljene iz množice obratov, hitrih sprememb smeri ter elementov ravnotežja v paru (Zaletel, Vučković, Rebula in Zagorc, 2010). Pri akrobatskem rokenrolu ni raziskav s področja poškodb, čeprav gre za izredno zahtevno akrobatiko v paru. Poleg talnega plesalci rokenrola plešejo akrobatski pro- gram, ki vključuje v 1,5 minute povezano koreografijo šestih akrobacij. Za rokenrol so značilne visoke brce, ritem glasbe je iz- redno hiter, zato je uspešnost para odvisna od dobro izvedene tehnike, hitrosti giba- nja, eksplozivnosti in konstantnosti prikaza sposobnosti preko cele koreografije. Pri rokenrolu morata oba plesna partnerja de- lovati »močno«, polna energije, zanesljivo in samozavestno (Zaletel, Tušak in Zagorc, 2006). Glede na različno tehniko obravnavanih plesnih zvrsti nas je zanimalo, kakšne so poškodbe pri posamezni plesni zvrsti in ali se predstavniki posameznih plesnih zvrsti šport in zdravje 71 med seboj razlikujejo po lokaciji poškodb. Namen naše raziskave je bil analizirati po- javnost in razlike v poškodbah med štirimi različnimi plesnimi zvrstmi, ki so v Plesni zvezi Slovenije najbolj zastopane, in sicer hip hopu, breakdanceu, standardnih in latinskoameriških plesih ter akrobatskem rokenrolu. Tako bi lahko trenerje in plesalce ozavestili o pomenu preventivnih trena- žnih programov, ki bodo vsekakor tema nadaljnjih raziskav s področja plesnih po- škodb. „Metode Preizkušanci V raziskavi je sodelovalo 247 plesalk in ple- salcev, starih od 12 do 30 let, v povprečju 17,5 leta. Med njimi je bilo 154 predstav- nikov hip hopa (135 plesalk in 19 plesal- cev), 34 predstavnikov breakdancea (30 plesalcev in 4 plesalke), 30 predstavnikov standardnih in latinskoameriških plesov (16 plesalcev in 14 plesalk) ter 29 predstavni- kov akrobatskega rokenrola (13 plesalcev in 16 plesalk). Vzorec je sestavljalo kar 68,4 % plesalk, kar je tudi odsev razmerja med plesalci in plesalkami, registriranimi pri Ple- sni zvezi Slovenije, kjer je po številu najbolj zastopana plesna zvrst hip hop. Preizkušanci so člani različnih plesnih klu- bov po Sloveniji. Pri meritvah smo upo- števali, da gre za plesalce, ki tekmujejo v okviru Plesne zveze Slovenije in so bili v zadnjih dveh letih najmanj finalisti držav- nih prvenstev, številni od njih pa imajo tudi odmevne mednarodne uspehe. Plesalci v povprečju plešejo 9 let, trenira- jo v povprečju 11,1 ure na teden. Nekateri plesalci poleg treniranja svoje primarne plesne zvrsti obiskujejo dodatne plesne treninge, kar pripomore k izboljšanju ple- sne tehnike. Pripomočki Preizkušanci so izpolnili anonimni anketni vprašalnik zaprtega tipa o poškodbah, ki je poleg lokacije in števila poškodb obsegal še osnovne podatke o starosti, spolu, plesni zvrsti, letih treniranja, doseženih rezultatih in podobno. Postopek in metode obdelave podatkov Plesalke in plesalci so v okviru projekta »Zmanjševanje športnih poškodb plesalk in plesalcev različnih plesnih zvrsti« posamič- no izpolnili vprašalnik in ga oddali v zapr- tih ovojnicah, vsak s svojo anonimno šifro. Pred izvedbo meritev so plesalci podpisali izjavo o prostovoljni udeležbi in dovoljenju za uporabo rezultatov meritev v raziskoval- ne namene. Podatki so bili statistično obdelani s progra- mom IBM SPSS 26 (SPSS Inc., Chicago, ZDA), grafične predstavitve pa so bile pripravlje- ne s programom Microsoft Excel (Micro- soft, Redmond, ZDA). Za vse spremenljivke so bili izračunani osnovni statistični para- metri in frekvence. Za ugotavljanje razlik v številu poškodovanih predstavnikov posameznih plesnih zvrsti smo uporabili hi-kvadrat test. Statistično značilnost smo potrjevali na ravni 5 % verjetnosti napake (p ≤ 0,05). „Rezultati Plesalke in plesalci plešejo v povprečju 9 let in imajo v povprečju 11 ur treninga na te- den. Glede na lokacijo poškodbe je poško- dovanih v povprečju 82,5 % vseh plesalk in plesalcev, med njimi največ predstavnikov breakdancea (91,18 %) in akrobatskega ro- kenrola (89 %) (Tabela 1). Najmanj poško- dovanih je v skupini športnih plesalcev. Povprečno število poškodb na plesalca je največje v breakdanceu, kar 15, sledita hip hop (3,38) in rokenrol (2,83). Koleno in gleženj sta najpogostejši lokaci- ji poškodbe pri plesalkah in plesalcih hip hopa. Predstavniki breakdancea imajo v največ odstotkih poškodovano koleno, ramo in zapestje. Pri športnih plesalcih sta najbolj poškodovana dela telesa gleženj in hrbtenica, sledita koleno in stopalo. Največ plesalk in plesalcev akrobatskega rokenrola ima poškodovan gleženj (kar 45 %!), takoj za gležnjem je najpogosteje poškodovano koleno. Skupaj so plesalci navedli 1167 po- škodb, med njimi največ na mišicah (Tabela 2). Več kot 70 % predstavnikov rokenrola ima poškodbe mišic in kit, prav tako približno 40 % predstavnikov breakdancea in špor- tnega plesa. Največ izpahov je zaslediti v skupini predstavnikov hip hopa, največ po- škodb kože pa v skupini breakdancea. Plesalke in plesalce različnih plesnih zvrsti smo med seboj primerjali s testom hi-kva- drat, glede na to, koliko jih je imelo poškod- bo in koliko ne. Rezultati so pokazali, da se predstavniki posamezne plesne zvrsti med seboj statistično razlikujejo pri skoraj vseh lokacijah poškodbe (Tabela 3). Statistično značilnih razlik ni bilo med poškodovani- mi in nepoškodovanimi v področju kol- ka, goleni, gležnja in stopala, kar pomeni, da imajo na teh delih plesalke in plesalci obravnavanih plesnih zvrsti vsi podobno število poškodb. V okviru posamezne plesne zvrsti je največ poškodovanih v skupini breakdancea, saj jih Tabela 1 Osnovni podatki, število poškodb ter število poškodovanih plesalk in plesalcev različnih plesnih zvrsti HH BD STLA RR SKUPAJ Število merjencev 154 34 30 29 247 Odstotek merjencev v vzorcu 62,3 13,8 12,1 11,7 100 Moški 19 30 16 13 78 % Moških 12,3 88,2 53,3 44,8 31,6 Ženske 135 4 14 16 169 % Žensk 87,7 11,8 46,7 55,2 68,4 Povprečna starost SD 17,0 (2,9) 17,6 (4,2) 16,3 (2,5) 17,2 (3,5) 17,5 (4,3) Povprečna dolžina kariere SD 8,8 (3,4) 8,5 (3,8) 7,5 (3,8) 9,2 (4,0) 9,0 (4,3) Ure treninga na teden 5,7 (2,6) 7,0 (2,9) 19,5 (7,3) 12,1 (3,2) 11,1 (5,9) Število poškodovanih 126 31 21 26 204 % poškodovanih znotraj stila 81,82 91,18 70,00 89,66 82,59 Število vseh poškodb 520 511 54 82 1167 Povprečno št. poškodb na plesalca SD 3,38 (4,73) 15,03 (34,44) 1,80 (3,26) 2,83 (2,62) 4,72 (13,87) Legenda: HH – hip hop; BD – breakdance; STLA – standardni in latinskoameriški plesi; RR – akrobatski rokenrol; SD – standardni odklon 72 Tabela 2 Število in odstotek poškodb plesalcev in plesalk različnih plesnih zvrsti Plesni stil HIP HOP (HH) N = 154 BREAKDANCE (BD) N = 34 ŠPORTNI PLES (STLA) N = 29 AKROBATSKI ROKENROL (RR) N = 30 SKUPAJ N = 247 Lokacija poškodbe Število poškodb % Število poškodb % Število poškodb % Število poškodb % Število poškodb GLAVA 17 3,27 26 5,09 3 5,56 0 0,00 46 VRAT 15 2,88 34 6,65 2 3,70 5 6,10 56 RAMA 25 4,81 57 11,15 3 5,56 6 7,32 91 KOMOLEC 13 2,50 38 7,44 2 3,70 1 1,22 54 NADLAKET 6 1,15 17 3,33 0 0,00 0 0,00 23 PODLAKET 10 1,92 29 5,68 1 1,85 0 0,00 40 ZAPESTJE 57 10,96 55 10,76 1 1,85 6 7,32 119 PRSTI ROK 71 13,65 40 7,83 3 5,56 4 4,88 118 TRUP 3 0,58 29 5,68 1 1,85 1 1,22 34 HRBTENICA 40 7,69 29 5,68 8 14,81 3 3,66 80 KOLK 29 5,58 19 3,72 3 5,56 3 3,66 54 KOLENO 93 17,88 71 13,89 7 12,96 16 19,51 187 GOLEN 13 2,50 3 0,59 1 1,85 0 0,00 17 GLEŽENJ 92 17,69 33 6,46 9 16,67 37 45,12 171 STOPALA 19 3,65 7 1,37 6 11,11 0 0,00 32 PRSTI NOG 17 3,27 24 4,70 4 7,41 0 0,00 45 KOŽA 128 24,62 223 43,64 18 33,33 1 1,22 370 MIŠICE 96 18,46 161 31,51 15 27,78 26 31,71 298 KITE 72 13,85 40 7,83 8 14,81 34 41,46 154 ZLOMI 84 16,15 21 4,11 5 9,26 9 10,98 119 IZPAHI 140 26,92 66 12,92 8 14,81 12 14,63 226 Tabela 3 Statistično značilne razlike med poškodovanimi in nepoškodovanimi plesalci in plesalkami različnih plesnih zvrsti Plesni stil HIP HOP (HH)N = 154 BREAKDANCE (BD) N = 34 ŠPORTNI PLES (STLA) N = 29 AKROBATSKI ROKE- NROL (RR) N = 30 X2 Sig. Poškodovani Lokacija DA NE DA NE DA NE DA NE GLAVA 12 142 11 23 3 27 0 29 16,12 0,00 VRAT 11 143 10 24 2 28 5 24 15,40 0,00 RAMA 15 139 18 16 2 28 4 25 41,50 0,00 KOMOLEC 7 147 13 21 1 29 1 28 41,87 0,00 NADLAKET 4 150 5 29 0 30 0 29 8,96 0,00 PODLAKET 8 146 7 27 1 29 0 29 10,53 0,01 ZAPESTJE 31 123 14 20 1 29 4 25 15,29 0,00 PRSTI ROK 25 129 12 22 1 29 4 25 12,31 0,01 TRUP 2 152 7 27 1 29 1 28 24,56 0,00 HRBTENICA 30 124 14 20 7 23 3 26 10,23 0,02 KOLK 20 134 7 27 2 28 3 26 2,98 0,39 KOLENO 57 97 18 16 5 25 12 17 8,15 0,04 GOLEN 11 143 3 31 1 29 0 29 0,81 0,67 GLEŽENJ 51 103 11 23 5 25 13 16 5,47 0,14 STOPALA 15 139 5 29 6 24 0 29 2,81 0,25 PRSTI NOG 13 141 8 26 4 26 0 29 6,36 0,04 KOŽA 28 126 16 18 5 25 1 28 20,85 0,00 MIŠICE 54 100 20 14 9 21 13 16 8,06 0,04 KITE 38 116 10 24 6 24 16 13 12,35 0,01 ZLOMI 45 109 12 22 5 25 6 23 3,70 0,30 IZPAHI 64 90 18 16 7 23 7 22 9,00 0,03 Legenda: DA – poškodovani, NE – nepoškodovani, X2 – hi-kvadrat, Sig. – statistična značilnost na ravni 5 % šport in zdravje 73 ima več kot polovica poškodovano ramo in koleno (52,94 %), sledijo poškodbe zapestja in hrbtenice (41,18 %) in komolca (38,24 %), približno tretjina ima poškodbe prstov rok, gležnja in glave (Slika 1). Predstavniki roke- nrola imajo najpogosteje poškodbe gležnja (44,83 %) in kolena (41,38 %), podobno kot predstavniki hip hopa (37,01 % koleno in 33,12 % gleženj). Najmanj so v splošnem poškodovani predstavniki standardnih in latinskoameriških plesov, kjer so v ospredju poškodbe hrbtenice (23,33 %) in stopal (20 %) (Slika 1). Največ poškodb kože so med vsemi ple- salkami in plesalci utrpeli predstavniki bre- akdancea, in sicer 47,06 % (Tabela 4). Med vsemi poškodbami plesalk in plesalcev je največ poškodb mišic, pri predstavnikih ro- kenrola tudi kit, največ zlomov in izpahov je pri predstavnikih breakdancea. „Razprava Največ poškodb se pojavlja v breakdanceu, saj je tam največ poškodovanih plesalk in plesalcev. Največji deleži poškodb so na naslednjih lokacijah: koleno, rama, zapestje, hrbtenica, komolec, prsti rok, gleženj in gla- va. Plesalci breakdancea velikokrat izvajajo težke akrobatske elemente na tleh (»power moves«), ki pogosto zahtevajo podpiranje celotne teže na eni roki še z morebitnimi zasuki in rotacijami, kar povzroča veliko zlomov, izpahov, poškodb mišic (natrganin, udarcev) ter odrgnin na koži. Poškodbe predstavnikov rokenrola in hip hopa so si podobne (koleno in gleženj sta najpogostejši), saj je za uspešnost v obeh plesnih stilih pomembna odrivna moč nog (Pruš, 2015). Plesa namreč vključujeta veliko poskokov in skokov ter hitrega gibanja z rokami. Pri hip hopu se plesalke in plesalci velikokrat gibljejo tudi po tleh, zaradi česar nastanejo poškodbe zapestja in hrbtenice, medtem ko pri rokenrolu plesalci mečejo plesalke, plesalke velikokrat doskočijo v sedu na njihov ramenski obroč, vrat, kar se kaže v poškodbah na teh lokacijah, torej vratu, ramah in zapestju. Pri plesalcih in plesalkah latinskoameriških in standardnih plesov je zaznati največ poškodb na hrbtenici in stopalu, nekoliko manj sta pri njih poškodovana koleno in gleženj. Drža pri standardu je zelo nenarav- na (Pellicciari idr., 2016), zato je hrbtenica, predvsem plesalk, ki so nekoliko bolj na- gnjene nazaj, zelo obremenjena. Plešejo v visokih petah, v katerih tudi trenirajo vrsto let, zato poškodovana stopala niso redkost (McCabe, Wyon, Ambegaonkar in Redding, 2013). Iz pregleda literature, vezane na dejavnike tveganja, lahko povzamemo, da je večina poškodb plesalcev ne glede na plesno zvrst kroničnih (50–71 %), medtem ko se akutne poškodbe pojavljajo v manjšem deležu (28–50 %) (Lee idr., 2017; Ojofeitimi, Bronner in Woo, 2012). Naša raziskava je pokazala, da je najpogo- stejša poškodba v plesu še vedno na po- dročju kolena in gležnja, pri predstavnikih breakdancea tudi rama, pri predstavnikih športnega plesa pa poleg kolena tudi hrb- tenica. Pri plesalcih baleta avtorji kot enega izmed pogostejših vzrokov za nastanek poškodb spodnjih ekstremitet navajajo asimetričnost (Biernacki idr., 2018), ki bi jo Tabela 4 Delež poškodb plesalk in plesalcev različnih plesnih zvrsti Zvrst / Lokacija HH BD STLA RR koža 18,18 47,06 16,67 3,45 mišice 35,06 58,82 30,00 44,83 kite 24,68 29,41 20,00 55,17 zlomi 29,22 35,29 16,67 20,69 izpahi 41,56 52,94 23,33 24,14 0,00 10,00 20,00 30,00 40,00 50,00 60,00 glava vrat rama komolec nadlakt podlakt zapestje prs� rok trup hrbtenica kolk koleno golen gleženj stopalo prs� nog RR STLA BD HH Slika 1. Delež poškodb plesalk in plesalcev različnih plesnih zvrsti na posameznem delu telesa 74 bilo treba v nadaljnjih raziskavah preveri- ti tudi v drugih plesnih zvrsteh. Pri elitnih plesalcih gre predvsem za asimetričnost medenice, medtem ko je pri perspektivnih plesalcih razlog asimetrija v hrbtenici (sko- lioza). Ohranjanje ustrezne kontrole in po- ložaja medenice ter pripadajočih mišičnih struktur se je izkazalo kot najpomembnejši dejavnik pri zmanjšanju deleža poškodb pri baletnikih. Pri primerjavi pojavnosti poškodb med plesalci breakdancea so avtorji (Kauther idr., 2009; Cho idr., 2009) prišli do podobnih ugotovitev, saj je bilo število poškodb na plesalca večje pri profesionalnih plesalcih kot pri rekreativcih, kar lahko pripisujemo številu ur, ki ga plesalci namenijo izpopol- njevanju tehnike, ter letom treniranja. Plesalci morajo biti strokovnjaki v estetskih in tehničnih kriterijih umetnosti, na vrhun- ski ravni morajo biti psihološko pripravljeni na prenašanje stresa v kritičnih situacijah in stremeti k nizki incidenci poškodb (Vassallo, 2018). Vse pogostejše in čedalje zahtevnej- še plesne uprizoritve zahtevajo bolj dina- mične koreografije in od plesalcev terjajo, da s svojim gibanjem zapolnijo ves prostor na odru (Rodriguez-Krause idr., 2015). Tako za plesalca ni več dovolj le odličnost v teh- nični izvedbi gibov, potrebna je tudi izje- mna telesna pripravljenost. Različni plesni stili od plesalca zahtevajo drugačne telesne predispozicije in spodobnosti, ki so lahko odvisne od intenzivnosti in trajanja kore- ografije, od vloge, ki jo ima plesalec v po- samezni uprizoritvi ali tekmovanju, ter od števila koreografij, ki jih plesalec odpleše v okviru nastopa, produkcije ali tekmovanja (več disciplin) (Angioi idr., 2009; Koutedakis in Jamurtas, 2004; Rodriguez-Krause idr., 2015). Zaradi ponavljajočih se gibalnih vzorcev narava plesa zahteva vzdržljivost v moči, tako sposobnost vztrajanja v določenem položaju kot tudi sposobnost repetitivne moči (Malkogeorgos, Zaggelidou, Zagge- lidis in Christos, 2013; Wyon in Koutedakis, 2013). Da lahko plesalec dinamične in ek- splozivne gibe poveže v celoto, ki se smi- selno nadaljuje, dopolnjuje in preliva, je poleg moči ekstremitet pomembna tudi stabilizacija trupa, ki daje telesu oporo med gibanjem (Watson idr., 2017). Za dobro izvedbo eksplozivnih gibanj, kot so skoki, mora plesalec razviti visoko mišič- no moč (anaerobni – alaktatni sistem). Ker pa kombinacija eksplozivnih skokov in gi- banj lahko traja daljši čas (30–60 sekund), je vzdržljivost v moči izrednega pomena, saj omogoča ohranjanje visoke izhodne moči (anaerobni – laktatni sistem). Nastopi in produkcije trajajo daljši čas, kjer plesal- ci nastopajo s krajšimi prekinitvami in se predstavljajo s koreografijami z različno dinamiko, kar od njih zahteva visoko raven aerobne vzdržljivosti (Rodrigues-Krause idr., 2015). Višja incidenca poškodb plesalcev je bila v več raziskavah (Koutedakis idr., 2007; Wyon idr. 2007; Mistiaen idr., 2012) pripisana prav slabim telesnim sposobnostim, kot sta aerobna in mišična moč. Plesni trening je sestavljen iz več kratkih in visoko intenziv- nih akcij, kar onemogoča razvoj aerobne kapacitete pri plesalcu (Molkogeorgos idr., 2013). Četudi so bile raziskave, ki to potr- jujejo, izvedene predvsem na populaciji baletnikov in plesalcev sodobnega plesa (Wyon, Abt in Redding, 2004; Wyon in Red- ding, 2005), je zaradi podobne narave ple- snega treninga slabšo aerobno kapaciteto mogoče zaslediti tudi pri plesalcih moder- nih plesov (jazz, hip hop, breakdance, tap …) (Wyon idr., 2018; Rodriguez-Krause idr., 2014). V primerjavi z drugimi športniki, na primer z dolgoprogaši (77 ml/kg/min), ve- slači (70 ml/kg/min) ali plavalci (58 ml/kg/ min), se lahko aerobna kapaciteta plesal- cev, ki v povprečju znaša 37–57 ml/kg/min (Rodrigues-Krause idr. 2015), bolj primerja z nešportniki (44 ml/kg/min) ali telovadci (55 ml/kg/min) (Koutedakis in Jamurtas, 2004). Tako kot preostale telesne sposobnosti je tudi aerobna zmogljivost plesalca vezana na njegov plesni stil, spol, tehnično dovr- šenost in vloge v plesni skupini. Avtorji (Liiv idr., 2013; Wyon idr., 2018) tako ugotavljajo, da imajo najboljšo aerobno kapaciteto prav plesalci in plesalke standardnih in latinsko- ameriških plesov. Kljub temu, da je na voljo peščica raziskav, ki se lotevajo analize tekmovalnega plesa s fiziološkega vidika, raziskava iz leta 2010 (Twitchet idr.) potrjuje, da boljša aerobna kapaciteta plesalcev zmanjša možnost za nastanek poškodb, saj so plesalci zaradi ae- robne vzdržljivosti sposobni zakasniti pojav utrujenosti, ki povzroči rušenje ustrezne tehnike plesa in vodi v slabše prenose sil. „Zaključek V preventivi pred poškodbami v plesu bi glede na ugotovitve raziskav plesalci in trenerji morali namenjati več pozornosti splošni vzdržljivosti, izboljšati aerobno ka- paciteto plesalcev, predvsem pa okrepiti stabilizatorje telesa ter razviti mišično moč. Plesni treningi sami po sebi niso več dovolj za celovit razvoj vrhunskega plesalca in lahko kljub njegovi tehnični in umetniški dovršenosti dokaj hitro pripeljejo do kon- ca kariere zaradi ponavljajočih se poškodb. Trenerji bi morali oblikovati preventivne programe in plesalcem že v adolescenci ponuditi vsaj polurne sklope vaj za razvoj moči. „Literatura 1. Allen, N., Nevill, A. M., Brooks, J. H. M., Kou- tedakis, Y. in Wyon, M. A. (2013). The effect of a comprehensive injury audit program on injury incidence in ballet: a 3-year prospec- tive study. Clinical Journal of Sport Medicine, 23(5), 373–378. 2. Allen, N., Nevill, A., Brooks, J., Koutedakis, Y. in Wyon, M. (2012). Ballet Injuries: Injury In- cidence and Severity Over 1 Year. Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 42(9), 781–790. 3. Angioi, M., Metsios, G. S., Koutedakis Y., Twi- tchett, E. in Wyon, M. (2009). Physical fitness and severity of injuries in contemporary dance. Medical Problems of Performing Artists, 24, 26–29. 4. Angioi, M., Metsios, G. S., Koutedakis, Y. in Wyon, M. A. (2009). Fitness in contemporary dance: a systematic review. International Jo- urnal of Sports Medicine, 30(7), 475–484. 5. Armstrong, R. in Relph, N. (2018). Screening Tools as a Predictor of Injury in Dance: Sys- tematic Literature Review and Meta-analysis. Sports Medicine, 4(1), 33. 6. Biernacki, J. L., Stracciolini, A., Fraser, J. L. in Sugimoto, D. (2018). Risk Factors for Lower- -Extremity Injuries in Female Ballet Dancers: A Systematic Review. Clinical Journal of Sport Medicine, 46(3), 385–392. 7. Bronner, S. in Wood, L. (2016). Impact of tou- ring, performance schedule, and definitions on 1-year injury rates in a modern dance company. Journal of Sports Sciences, 35(21), 2093–2104. 8. Campoy, F. A., Coelho, L. R., Bastos, F. N., Net- to Júnior, J., Vanderlei, L. C., Monteiro, H. L., … Pastre, C. M. (2011). Investigation of risk factors and characteristics of dance injuries. Clin J Sport Med, 21(6), 493–498. 9. Cho, C. H., Song, K. S., Min, B. W., Lee, S. M., Chang, H. W. in Eum, D. S. (2009). Muscu- loskeletal injuries in break-dancers. Injury, 40(11), 1207–1211. 10. Echegoyen, S., Acuna, E. in Rodriguez, C. (2010). Injuries in students of three different dance techniques. Medical Problems of Perfor- ming Artists, 25(2), 72–74. 11. Gamboa, J. M., Roberts, L. A., Maring, J. in Fergus, A. (2008). Injury patterns in elite pre- professional ballet dancers and the utility of screening programs to identify risk cha- šport in zdravje 75 racteristics. J Orthop Sports Phys Ther, 38(3), 126–136. 12. Hincapie, C. A., Morton, E. J. in Cassidy, J. D. (2008). Musculoskeletal injuries and pain in dancers: a systematic review. Archives of Physical Medicine and Rehabilitation, 89, 1819–1829. 13. Jacobs, C. L., Cassidy, J. D., Côté, P., Boyle, E., Ramel, E., Ammendolia, C., … Schwartz, I. (2017). Musculoskeletal Injury in Professional Dancers: Prevalence and Associated Factors: An International Cross-Sectional Study. Clini- cal Journal of Sport Medicine, 27(2), 153–160. 14. Jacobs, C. L., Hincapie, C. A. in Cassidy, J. D. (2012). Musculoskeletal injuries and pain in dancers: a systematic review update. Journal of Dance Medicine and Science, 16, 74–84. 15. Joka, T., Clarke, N. D., Cohen, D. D. in De- lextrat, A. (2015). Etiology of musculoskeletal injuries in amateur breakdancers. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 55(10), 1174–1183. 16. Kauther, M. D., Wedemeyer, C., Wegner, A., Kauther, K. M. in von Knoch, M. (2009). Bre- akdance injuries and overuse syndromes in amateurs and professionals. The American Journal of Sports Medicine, 37(4), 797–802. 17. Kenny, S. J., Palacios-Derflingher, L., Shi, Q., Whittaker, J. L. in Emery, C. (2017). Associati- on between previous injury and risk factors for future injury in preprofessional ballet and contemporary dancers. Clinical Journal of Sport Medicine, 29(3), 209–217. 18. Koutedakis, Y., Hukam, H., Metsios, G., Nevill, A., Giakas, G., Jamurtas, A. in Myszkewycz, L. (2007). The effects of three months of aerobic and strength training on selected performance- and fitness-related parame- ters in modern dance students. The Journal of Strength and Conditioning Research, 21(3), 808–812. 19. Koutedakis, Y. in Jamurtas, A. (2004). The dancer as a performing athlete: physiologi- cal considerations. Sports Medicine, 34(10), 651–661. 20. Lee, L., Reid, D., Cadwell, J. in Palmer, P. (2017). Injury incidence, dance exposure and the use of the movement competency screen (MCS) to identify variables associated with injury in full-time pre-professional dancers. International Journal of Sports Physical Thera- py, 2(3), 352–370. 21. Liiv, H., Wyon, M. A., Jürimäe, T., Saar, M., Mäe- stu, J. in Jürimäe, J. (2013). Anthropometry, Somatotypes, and Aerobic Power in Ballet, Contemporary Dance, and Dance Sport. Sci- ence & Medicine, 28(4), 207–211. 22. Malkogeorgos, A., Zaggelidou, E., Zagge- lidis, G. in Christos, G. (2013). Physiological elements required by dancers. Exercise and Sport Sciences Reviews, 22, 343–368. 23. McCabe, T. R., Wyon, M., Ambegaonkar, J. P. in Redding, E. (2013). A bibliographic review of medicine and science research in dance- sport. Med Probl Perform Art, 28(2), 70–79. 24. Miletić, D., Miletić, A. in Milavić, B. (2015). Age- -related progressive increase of lower back pain among male dance sport competitors. J Back Musculoskelet Rehabil, 28(3), 551–560. doi:10.3233/bmr-140555 25. Motta-Valencia, K. (2006). Dance-related inju- ry. Physical Medicine and Rehabilitation Clinics of North America, 17, 697–723. 26. Nilsson, C., Leanderson, A., Wykman, A. in Strender, L. E. (2001). Tje injury panorama in a Swedish professional ballet company. Knee surgery, sports traumatology, arthroscopy, 9(4), 242–246. 27. Nunes, N. M., Haddad, J. J., Bartlett, D. J. in Obright, K. D. (2002). Musculoskeletal injuries among young, recreational, female dancers before and after dancing in pointe shoes. Pediatric Physical Therapy, 14, 100–106. 28. Nuttall, R. in Thomas, K. (oktober 2004). Dan- ce Injuries: their frequency, treatment, and prevention in collegiate dance medicine and training facility. V R. Solomon in J. Solomon (ur.), 14th Annual Meeting of the International Association for Dance Medicine and Science (str. 198–201). San Francisco, USA. 29. Ojofeitimi, S., Bronner, S., in Woo, H. (2010). Injury incidence in hip-hop dance. Scandina- vian Journal of Medicine and Science in Sports, 22(3), 347–355. 30. Pellicciari, L., Piscitelli, D., De Vita, M., D’Ingianna, L., Bacciu, S., Perno, G., … Foti, C. (2016). Injuries Among Italian DanceSport Athletes: A Questionnaire Survey. Med Probl Perform Art, 31(1), 13–17. 31. Pruš, D. (2015). Telesne značilnosti in gibalne sposobnosti plesalk in plesalcev hip-hopa (Di- plomsko delo). Fakulteta za šport, Ljubljana. 32. Riding McCabe, T., Ambegaonkar, J. P., Red- ding, E. in Wyon, M. (2014). Fit to dance sur- vey: a comparison with dancesport injuries. Med Probl Perform Art, 29(2), 102–110. 33. Rodrigues-Krause, J., Krause, M. in Reischak- -Oliveira, A. (2015). Cardiorespiratory Con- siderations in Dance: From Classes to Per- formances. Journal of Dance Medicine and Science, 19(3), 91–102. 34. Rodrigues-Krause, J., Krause, M., Cunha, G. S., Perin, D., Martins, J. B., Alberton, C. L., … Rei- schak-Oliveira, A. (2014). Ballet dancers cardi- orespiratory, oxidative and muscle damage responses to classes and rehearsals. Europe- an Journal of Sport Science, 14(3), 199–208. 35. Russell, J. A. (2013). Preventing dance injuries: current perspectives. Open Access J Sports Medicine, 4(1), 199–210. 36. Twitchett, E., Brodrick, A., Nevill, A. M., Koute- dakis, Y., Angioi, M. in Wyon, M. (2010). Does physical fitness affect injury occurrence and time loss due to injury in elite vocational bal- let students? Journal of Dance Medicine and Science, 14(1), 26–31. 37. Van Winden, D., Van Rijn, R. M., Richardson, A., Savelsbergh, G. J. P., Oudejans, R. R. D. in Stubbe, J. (2019). Detailed injury epidemiolo- gy in contemporary dance: a 1-year prospec- tive study of 134 students. BMJ Open Sport & Exercise Medicine, 5(1). Pridobljeno s http:// bmjopensem.bmj.com/lookup/doi/10.1136/ bmjsem-2018-000453 38. Watson, T., Graning, J., McPherson, S., Carter, E., Edwards, J., Melcher, I. in Burgess, T. (2017). Dance, balance and core muscle perfor- mance measures are improved following a 9-week core stabilization training program among competitive collegiate dancers. The International Journal of Sports Physical Thera- py, 12(1), 25–41. 39. Weigert, B. J. in Erickson, M. (2007). Incidence of injuries in female university-level modern dancers and the effectiveness of a screening program in altering injury patterns. Medical Problems of Performing Artists, 22, 52–57. 40. Weigert, B. J. in Erickson, M. (2007). Incidence of injuries in female university-level modern dancers and the effectiveness of a screening program in altering injury patterns. Medical Problems of Performing Artists, 22, 52–57. 41. Wyon, M. A., Abt, G., Redding, E., Head, A. in Sharp, N. C. (2004). Oxygen uptake during modern dance class, rehearsal, and perfor- mance. Journal of Strength and Conditioning Research, 18(3), 646–659. 42. Wyon, M. A., Deighan, M. A., Nevill, A. M., Do- herty, M., Morrison, S., Allen, N., … George, S. (2007). The cardiorespiratory, anthropome- tric, and performance characteristics of an international/national touring ballet com- pany. Journal of Strength and Conditioning Research, 21(2), 389–393. 43. Wyon, M. A., Harris, J., Adams, F., Cloak, R., Clarke, F. A. in Bryant, J. (2018). Cardiorespi- ratory Profile and Performance Demands of Elite Hip-Hop Dancers: Breaking and New Style. Medical Problems of Performing Artists, 33(3), 198–204. 44. Wyon, M. A. in Koutedakis, Y. (2013). Muscular fatigue: considerations for dance. Journal of Dance Medicine and Science, 17, 63–69. 45. Wyon, M. A. in Redding, E. (2005). Physiolo- gical monitoring of cardiorespiratory adap- tations during rehearsal and performance of contemporary dance. J Strength Cond Res, 19(3), 611–614. 46. Zaletel, P., Tušak, M. in Zagorc, M. (2006). Ple- salec – športnik in umetnik. Ljubljana: Fakulte- ta za šport. 47. Zaletel, P., Vučković, G., Rebula, A. in Zagorc, M. (2010). Analiza obremenitve plesnih parov pri izbranih standardnih in latinskoameriških plesih s pomočjo sledilnega Sistema SAGIT. Šport, 58(3/4), 85–91. izr. prof. dr. Petra Zaletel Fakulteta za šport, Gortanova 22 petra.zaletel@fsp.uni-lj.si 76 Injury prevention exercise for wheelchair basketball players Abstract Wheelchair basketball is physically and energetically demanding. It requires an appropriate level of physical fitness and move- ment efficiency. Further, at the high competition level it also demands high intensive workout. Therefore, wheelchair basketball players should have high professional support, which would enable an individual approach reducing the negative effects of training, reducing the possibility of injury and improving regeneration. Nevertheless, most wheelchair basketball players do not have this option and they perform injurie prevention programs by themselves. Specific movement patterns of basketball players can lead to some acute and chronic injuries. Therefore, we have presented simple exercises for injury prevention. We focused on self-massage, static and dynamic stretching exercises, and static and dynamic strengthening gymnastic exercises. Key words: wheelchair basketball, injurie prevention, exercise Izvleček Košarka na vozičkih je gibalno in ener- gijsko zahteven šport, ki terja ustrezno raven telesne pripravljenosti in gibalne učinkovitosti. Višja je tekmovalna raven, zahtevnejši je trening in močnejša bi mo- rala biti strokovna podpora, ki omogoča osebni pristop za zmanjšanje negativnih učinkov treninga, s katerim se izboljša regeneracija po naporu in zmanjša mo- žnost nastanka poškodb. Večina košar- karjev na vozičkih nima teh možnosti in so največkrat pri zmanjševanju negativ- nih učinkov treninga prepuščeni sami sebi. Čeprav je veliko vadbenih sredstev zelo preprostih, jih številni zaradi nepo- znavanja ne uporabljajo. Ker specifični gibalni vzorec košarkarjev na vozičkih lahko privede do specifičnih akutnih in kroničnih poškodb, smo predstavili osnovna vadbena sredstva za preventi- vo pred poškodbami. Osredotočili smo se na samomasažo, raztezne statične in dinamične vaje ter statične in dinamične krepilne telovadne vaje. Ključne besede: košarka na vozičkih, preven- tiva pred poškodbami, telovadne vaje Saša Ogrizović*, Matej Majerič** Vadbena sredstva za preventivo pred poškodbami za košarkarje na vozičkih Igra košarke na invalidskih vozičkih (Foto: Drago Perko). *Gimnazija Šentvid **Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani šport in zdravje 77 „Uvod Rekreativna košarka na vozičkih je eden bolj priljubljenih športov invalidov, ki so namenjeni telesni in psihični rehabilitaciji po poškodbi. Kot je znano, je športna ak- tivnost namenjena tudi pridobivanju ali ohranjanju telesne pripravljenosti in gibal- ne učinkovitosti. Pri tekmovalni košarki na vozičkih na gibalno učinkovitost vplivajo predvsem moč, gibljivost, koordinacija, hi- trost in natančnost. Z vidika telesnega na- pora pa je to razmeroma visoko intenziven šport. Seveda je za uspešno igro pomemb- na tudi ustrezna raven specifične košarkar- ske tehnike in taktike. Tovrstna tekmovanja se največkrat izvajajo na turnirski način. To pomeni, da košarkarji v enem vikendu ali tednu odigrajo več tekem. Zaradi poveča- nega telesnega napora se povečuje tvega- nje za poškodbe. Akbar in sodelavci (2015) so ugotovili, da so poškodbe med tekmo- valnimi skupinami paraplegikov v primerja- vi s športno neaktivno skupino paraplegi- kov kar dvakrat pogostejše. Skrbi vzbuja to, da le izboljšanje gibalnih sposobnosti špor- tnikov na vozičkih ne zadostuje za preven- tivo pred poškodbami. Kljub dobri telesni pripravljenosti so z vidika telesnega napora preobremenjeni, zato se pogosteje poško- dujejo (Groah in Lanig, 2000). Zanimivo je, da so poškodbe pri košarkarjih na vozičkih enako pogoste kot pri hodečih košarkar- jih. Zaradi tega je košarka na vozičkih med preostalimi paraolimpijskimi športi znana kot šport z večjim tveganjem za poškodbe (Ferrara in Peterson, 2000). Najpogostejše poškodbe pri treningih ko- šarkarjev na vozičkih so poškodbe meh- kih tkiv. To so predvsem odrgnine, udarci, nategi in zvini. Manj pogosti so zlomi ko- sti ali izpahi v sklepih (Ferrara in Peterson, 2000). Med košarkarsko tekmo se občasno pojavijo tudi hujše poškodbe vratu, vratne- ga in prsnega dela hrbtenice, mišic hrbta, ramenskega obroča in ramen (Hollander, 2019). Na zadnjem svetovnem prvenstvu košarkarjev na vozičkih leta 2018 je bila opravljena raziskava, v kateri so ugotovili, da je bilo od 132 anketiranih športnikov kar 75,8 % v preteklosti poškodovanih. Med temi je bilo osem anketirancev huje poškodovanih, zaradi česar so izostali več tekmovalnih dni oz. so celo prekinili tekmo- vanje. Tudi Bernardi in sodelavci (2003), ki so preučevali poškodbe pri košarkarjih na vozičkih, so ugotovili visok delež poškodo- vanih. Ugotovili so, da se jih je kar 58,8 % v zadnjem letu vsaj enkrat poškodovalo. Od teh jih je 71,1 % čutilo bolečine najmanj te- den dni, 8,7 % pa več kot mesec. Med najpogostejšimi poškodbami košar- karjev na vozičkih je poškodba ramen, po- sebej pogosti so sindrom utesnitve ramen- skega sklepa in natrganine mišic rotatorne manšete (Soo Hoo, 2019). V zvezi s tem sta Curtis in Black (1999) ugotovila, da je 90 % vseh anketiranih košarkaric na vozičkih že čutilo bolečine v ramenskem sklepu. Šte- vilni raziskovalci (Beninger, 2002; Bernardi, 2003; Soo Hoo, 2019) bolečine v rami in zgornjih okončinah povezujejo z uporabo invalidskega vozička. Posebej pogoste pa so pri tistih, ki se tekmovalno ukvarjajo s košarko na vozičkih. To potrjuje tudi raz- iskava, ki sta jo izvedla Riley in Callahan (2019) pri košarkaricah na vozičkih. Ugoto- vila sta, da je 14 % preiskovank v preteklosti imelo bolečine v rami in zgornjih okonči- nah pred uporabo invalidskega vozička, pri kar 72 % teh pa so se začele pojavljati po začetku uporabe vozička. Podobno so ugotovili tudi Fullerton in sodelavci (2003), ki so preučevali bolečine pri športnikih in nešportnikih na vozičkih. Ugotovili so, da so nešportniki v povprečju preživeli 12 let brez bolečin v ramenih in zgornjih okonči- nah, športniki pa le 8 let. Zaradi značilnosti košarke na vozičkih in s tem povezane večje verjetnosti za nasta- nek bolečin in poškodb menimo, da jih lahko v veliki meri preprečimo, če delujemo preventivno. Zato smo v tem članku pripra- vili pregled osnovnih sredstev za prepreče- vanje akutnih in kroničnih poškodb, ki se pojavljajo pri košarki na vozičkih. „Uporaba invalidskega vozička, gibanje in poškodbe Premikanje ali vožnja na vozičku vključuje ponavljajoče se gibanje rok, ki ga delimo na dva dela – potisk kolesa vozička z ro- kami ter vračanje rok in trupa v osnovni položaj. Začetni funkcionalni položaj na vozičku v mirovanju je sed, zaročeno upo- gnjeno gor. Funkcionalni gibi v sklepih v prvem delu so sočasni predklon trupa in predročenje z upogibom rame in iztegom komolca. Funkcionalni gibi v drugem delu pa so sočasni vzklon trupa v začetni po- ložaj in zaročenje rok z iztegom rame in upogibom komolca. Pri obeh delih giba je lopatica stabilizirana, pri prvem delu s pri- mikom, pri drugem pa z odmikom. Ključno pri tem je, da je potisk izveden s skladnim gibanjem rok, tako da sila potiska dlani na kolo deluje čim dlje časa. Pravilna tehnika potiska kolesa vozička zmanjša sile, ki de- lujejo na ramo in zgornje okončine, s tem pa se zmanjša tudi možnost za poškodbe (Boninger, 2002). Prvi del gibanja v ramah izvajajo upogi- balke rame (m. pectoralis major, prednja glava m. deltoideus in zadnja glava m. tri- ceps brachii). Riley (2019) poudarja pomen krepitve teh mišic, saj so prav te mišice pomembne pri hitrih in eksplozivnih po- tiskih kolesa za povečanje hitrosti vožnje na vozičku. Te mišice se lahko zaradi dol- gotrajnega napora pri uporabi invalidskega vozička okrepijo in skrajšajo. Nasprotno pa pri košarkarjih na vozičkih mišice rame, ki pri potisku kolesa ne sodelujejo, sčasoma postanejo daljše in šibkejše. Te spremem- be so opazne zlasti pri dolgotrajni upo- rabi invalidskega vozička. Soo Hoo (2019) v zvezi s tem meni, da se degenerativne mišično-sklepne spremembe v ramah pojavijo zaradi ponavljajočih se večjih sil in obremenitev pri dolgoročni uporabi invalidskega vozička. Tipično sedenje na vozičku povzroči dodatne degenerativne spremembe sklepov in mišic, ki se kažejo kot zasuk medenice (nazaj), nagib ramen naprej-not, nagib prsi nazaj (prsna kifoza) in nagib glave naprej. Te spremembe pre- maknejo ramenski obroč naprej in onemo- gočajo normalno gibanje lopatic in ramen. Ob tem neaktivnost stabilizatorjev lopatic lahko vodi do bolečin in poškodb. Da bi se izognili bolečini, košarkarji na vozičkih po- gosto izvajajo kompenzacijske gibe, kar do- datno obremeni že tako preobremenjene mišice in sklepe ter sklepne strukture. „Vadbena sredstva za preventivo pred poškodbami Ukvarjanje s tekmovalnim športom zahteva dobro telesno pripravljenost, ki je pogoj za doseganje vrhunskih športnih dosežkov. Trenerji s tem ciljem tudi načrtujejo in iz- vajajo treninge. Intenzivnost treningov je pogosto visoka, saj se situacijsko posnema- jo napori med tekmovanjem. Tveganje za poškodbe je pri takih treningih višje, zato je pomembno, da trenerji v vadbo vključu- jejo vadbena sredstva, s katerimi čim bolj zmanjšajo negativne učinke napora in tako preprečijo poškodbe. V vrhunskem tekmo- valnem športu trener običajno sodeluje s strokovnim timom, v katerega so vključeni še zdravnik, fizioterapevt in kondicijski tre- ner. Sodelovanje strokovnjakov in uporaba različnih sredstev (masaža, samomasaža, raztezanje s telovadnimi vajami, krioterapi- 78 ja …) lahko dodatno zmanjšata negativne učinke treninga. Tak osebni pristop športni- ku omogoči izboljšanje telesne pripravlje- nosti in regeneracije po naporu ter hitrejše okrevanje po poškodbi. Večina košarkarjev na vozičkih nima takih možnosti in so pri zmanjševanju negativ- nih učinkov treninga največkrat prepušče- ni sami sebi. Čeprav so nekatera vadbena sredstva zelo preprosta, jih številni zaradi nepoznavanja ne uporabljajo. V okviru preventive pred poškodbami lahko športnik že zelo veliko naredi sam z ustrezno pripravo na trening. Pomembno je razumeti, da mora imeti vsak trening za- četni del, namenjen ogrevanju organizma in pripravi na napor v glavnem delu; glavni del, v katerem ohranja ali izboljšuje gibalno učinkovitost ter tehniko in taktiko košarke; ter zaključni del, ki je namenjen raztezanju in umiranju organizma. Boyle (2010) pri pripravi na glavni del tre- ninga, cilj tega je krepitev telesa s krepilni- mi telovadnimi vajami, priporoča naslednji vrstni red: športnik naj najprej z masažnim valjem ali podobnim pripomočkom izvaja samomasažo tistih mišic, ki jih bo krepil; sis- tematično naj nadaljuje s statičnimi razte- znimi telovadnimi vajami in nato dinamič- nimi razteznimi vajami. Priporočljivo je, da športnik po ogrevanju izvede še specialne telovadne vaje za stabi- lizacijo in gibalni nadzor. Predvidevamo, da se s tako sistematičnim ogrevanjem lahko izboljšajo gibalni vzorci ter preprečijo šte- vilne poškodbe. Pri vadbi moči za košarkarje na vozičkih je treba izhajati iz osnovnih funkcionalnih gi- bov, ki jih lahko izvajajo z rokami in trupom (ter seveda številnih kombinacij teh gibov, ki omogočajo kompleksne gibalne vzorce med igro). Osnovni gibi rame so upogib (v vzročenje, zaročenje gor) in izteg (v priro- čenje, priročenje dol), vodoravni upogib (v predročenje) in izteg (v odročenje, zaro- čenje), primik (v priročenje, priročenje not) in odmik (v vzročenje, vzročenje not) ter suk not in ven (v vseh naštetih položajih). Osnovna giba komolca sta upogib (npr. iz priročenja v priročenje upognjeno gor) in izteg (npr. iz odročenja upognjeno gor v odročenje), ki se lahko izvajata v različnih položajih rame. Osnovni gibi trupa pa so upogib (v predklon) in izteg (vzklon, v za- klon), bočni upogib (v odklon, vzklon) in suk (zasuk, odsuk). Pri krepitvi mišic in izbiri telovadnih vaj za košarkarje na vozičkih je treba biti pozoren na ohranjanje ustreznih mišičnih razmerij agonistov in antago- nistov. Priporočeno mišično razmerje za upogibalke in iztegovalke rame je 2 proti 3, za vodoravne upogibalke in iztegovalke rame 3 proti 2; za odmikalke in primikalke rame pa 2 proti 3. Za komolec velja razmer- je med upogibalkami in iztegovalkami 1 proti 1. Tako razmerje je priporočljivo tudi za mišice trupa oz. upogibalke in iztegoval- ke, bočne upogibalke in sukalke. Samomasaža Več avtorjev (Lyu in sodelavci, 2020) ugo- tavlja, da uporaba samomasažnih tehnik z različnimi masažnimi ali vibracijskimi pripo- močki v kombinaciji z razteznimi telovadni- mi vajami pozitivno vpliva na izboljšanje gibljivosti in mobilnosti v sklepu. Sedeč po- ložaj v vozičku onemogoča izvajanje klasič- nih samomasažnih vaj z valjčkom leže, zato je smiselna predvsem uporaba palic, žog in drugih vibracijskih pripomočkov. Pri izvedbi samomasaže svetujemo vsaj 10 počasnih drsenj (»rolanj«) po mišici. Pri vibracijskem pripomočku, kot sta masažna žogica ali valj, predlagamo masažo z vibra- cijo po dolžini mišice vsaj 30 sekund v iz- vedbi dveh ali treh nizov. Za masažne vaje lahko uporabimo palico (Slika 1) ali vibracij- sko žogico (Sliki 2 in 3). Uporabljajo se tudi drugi vibracijski pripomočki (npr. pištola). Statične raztezne telovadne vaje (SRTV) S postopnim povečanjem razpona giba s statičnimi razteznimi telovadnimi vajami v uvodnem delu treninga lahko zmanjšamo tveganje za nastanek poškodb v glavnem delu (Chandler, 2008). Pri izvedbi statičnega raztezanja pred glav- nim delom treninga svetujemo raztezanje vseh glavnih mišičnih skupin, ki sodelujejo pri potisku kolesa pri vožnji na vozičku. Vsa- ko mišično skupino je smiselno stopnjeva- no raztezati 20–30 sekund. Slika 4. SRTV za vodoravne upogibalke rame. Slika 5. SRTV za vodoravne upogibalke rame in upogibalke komolca. Slika 1. Samomasaža primikalk rame s palico. Slika 2: Samomasaža bočnih upogibalk vratu. Slika 3. Samomasaža vodoravnih upogibalk rame z vibracijsko žogo. Slike 1–3 prikazujejo primere samomasaže s palico in vibracijsko žogo. šport in zdravje 79 Slika 6. SRTV za primikalke rame in bočne upo- gibalke trupa. Slika 7. SRTV za iztegovalke rame in komolca. Slika 8. SRTV za vodoravne iztegovalke rame. Slika 9. SRTV za primikalke in odmikalke ter vo- doravne upogibalke in iztegovalke rame. Slika 10. SRTV za vodoravne upogibalke in iztegovalke ter sukalke rame. Slika 11. SRTV za vodoravne upogibalke rame in bočne upogibalke vratu. Slike 4–11 prikazujejo statične raztezne te- lovadne vaje za mišice, ki potiskajo kolo in poganjajo voziček. Dinamične raztezne telovadne vaje (DRTV) Pri izvedbi dinamičnega raztezanja pred glavnim delom treninga svetujemo raz- tezanje vseh glavnih mišičnih skupin, ki izvajajo potisk kolesa pri vožnji na vozičku. Vsako mišično skupino je smiselno posto- pno dinamično raztezati z zamahi ali zibi. Priporočamo izvedbo 10–12 ponovitev v enem ali dveh nizih. Slika 12. Zvinek s palico za raztezanje mišic rame. Slika 13. DRTV za raztezanje vodoravnih upogi- balk in vodoravnih iztegovalk ter primikalk rame. Sliko 12 in 13 prikazujeta dinamične razte- zne vaje, s katerimi lahko ogrejemo večino mišic, ki potiskajo kolo in poganjajo vozi- ček. Telovadne vaje za krepitev mi- šic, ki poganjajo voziček Izkušnje kažejo, da lahko z vadbo moči po- membno izboljšamo kakovost življenja in- validov. Z ustreznimi vajami lahko namreč zmanjšamo nekatere negativne posledice specifične telesne drže in sedečega načina življenja na vozičkih. Pri košarkarjih na vo- zičkih je taka vadba tudi sredstvo za izbolj- šanje vseh pojavnih oblik moči, predvsem vzdržljivosti v moči ter hitre in eksplozivne moči, ki so pomembne pri specifičnih obli- kah napora med igro. Vadba za moč je po- membna tudi za ohranjanje in izboljšanje gibalne učinkovitosti ljudi na invalidskih vozičkih nasploh. Z vadbo moči lahko od- pravimo tudi mišična nesorazmerja ter tako zmanjšamo kronične bolečine. Mišice, ki potiskajo kolo in s tem poganjajo voziček, so predvsem iztegovalke in vodo- ravne iztegovalke rame; sodelujejo pa še upogibalke in vodoravne upogibalke rame ter upogibalke in iztegovalke komolca. Slika 14. Krepitev vodoravnih upogibalk rame in iztegovalk komolca ter vodoravnih iztegovalk rame in upogibalk komolca z elastiko. Slika 15. Krepitev primikalk rame in iztegovalk komolca ter odmikalk rame in upogibalk komol- ca z elastiko. 80 Sika 16. Krepitev upogibalk rame z elastiko. Slika 17. Krepitev sukalk rame z elastiko. Slika 18. Krepitev odmikalk rame z elastiko. Slika 19. Krepitev upogibalk komolca z elastiko. Slika 20. Krepitev iztegovalk komolca z ela- stiko. Slike 14–20 prikazujejo krepilne telovadne vaje z elastiko za mišice, ki potiskajo kolo in poganjajo voziček. Te telovadne vaje izva- jamo v glavnem delu treninga. Priporoča- mo, da pri krepitvi za povečanje mišične mase vadeči izvede 8–12 ponovitev, pri krepitvi za izboljšanje vzdržljivosti v moči pa 15–25 ponovitev. Pri tem je pomembno, da vadeči izbere elastiko s takšno uporno- stjo, da v obeh primerih zadnjo ponovitev izvede komaj oziroma s težavo. V obeh pri- merih naj vadeči vaje izvede v treh nizih. Priporočljiva dolžina odmora med nizi je 30–60 sekund. Telovadne vaje za krepitev mi- šic, ki neposredno ne poganjajo vozička, vendar sodelujejo pri gibanju Zaradi ohranjanja mišičnih sorazmerij je pomembno, da krepimo tudi mišice, ki vozička ne poganjajo neposredno, vendar delujejo kot sinergisti in/ali stabilizatorji gi- bov. V to skupino telovadnih vaj smo uvrsti- li stabilizatorje rame in lopatice. Priporočila o številu ponovitev in nizov ter odmoru so enaka kot pri prejšnji skupini vaj. Slika 21. Krepitev vodoravnih iztegovalk rame in upogibalk komolca z elastiko. Slika 22. Krepitev vodoravnih iztegovalk rame in upogibalk komolca z elastiko. Slika 23. Krepitev vodoravnih iztegovalk rame z elastiko. Slika 24. Krepitev sukalk rame z elastiko. Slika 25. Krepitev vodoravnih upogibalk in su- kalk rame z elastiko. Slika 26: Statična krepilna telovadna vaja za upo- gibalke trupa. Slika 27: Statična krepilna telovadna vaja za izte- govalke trupa. šport in zdravje 81 Slike 21–25 prikazujejo telovadne vaje za krepitev mišic, ki neposredno ne poganjajo vozička, vendar sodelujejo pri gibanju. Telovadne vaje za krepitev mišic trupa Pri poganjanju vozička je pomembno skla- dno gibanje rok in trupa. Zaradi sedečega življenjskega sloga osebe na vozičku je krepitev mišic trupa zelo pomembna. Le tako oseba lahko ohranja moč in mišični nadzor. Pri izboru vaj je treba upoštevati stopnjo telesne prizadetosti posamezni- ka, ki dopušča različne možnosti izvedbe gibov. Priporočljivo bi bilo, da vadeči iz- vaja dinamične krepilne telovadne vaje z elastiko, s katerimi krepi mišice, ki izvajajo osnovne funkcionalne gibe, tj. upogibalke (gibanje iz seda v predklona), iztegoval- ke (gibanje iz predklona v vzklon), bočne upogibalke (gibanje iz odklona v vzklon) in sukalke (gibanje iz seda v zasuk in odsuk v sed). Število ponovitev in nizov je enako, kot smo opisali pri telovadnih vajah za kre- pitev mišic, ki poganjajo voziček. Kadar pa to z vidika prizadetosti ni mogoče, npr. pri osebi, ki je utrpela poškodbo v višjem delu hrbtenice, priporočamo, da izvaja statične krepilne telovadne vaje. Svetujemo, da vaje za moč trupa izvaja s pomočjo zgornjih okončin. Pri tem naj mišice trupa potiska dol, v stran ali gor. Mišice trupa pa naj se temu gibanju upirajo. Priporočamo, da va- deči izvede 10–15 ponovitev v dveh ali treh nizih. Priporočljiva dolžina odmora med nizi je 30–60 sekund. „Sklep Za ukvarjanje s košarko na vozičkih je nuj- na ustrezna raven telesne pripravljenosti in gibalne učinkovitosti športnika invalida. Specifični gibalni vzorec košarkarjev lahko privede do specifičnih akutnih in kronič- nih poškodb. Te je mogoče z ustreznimi vadbenimi sredstvi v določenem obsegu preprečiti. Z njimi lahko izboljšamo telesno pripravljenost in gibalno učinkovitost ter zmanjšamo možnost za nastanek nekaterih specifičnih preobremenitvenih poškodb, ki povzročajo kronično bolečino v rami in so pogosto posledica neskladnosti moči ago- nistov in antagonistov. Zaradi pomanjkanja ustreznih razmer za trening, predvsem pa nedostopnosti vadbenega prostora in stro- kovnjakov, so tako športniki invalidi pogo- sto prisiljeni sami poskrbeti za ohranjanje in razvoj svoje gibalne učinkovitosti. Želi- mo si, da bi jim bil ta prispevek, s katerim smo predstavili osnovna vadbena sredstva, pri tem v pomoč. Predvidevamo, da lahko priporočen sistematični in načrtovani tre- ning oz. telesna vadba posamezniku za- gotovi tako kratkoročne pozitivne učinke v izboljšanju gibalne učinkovitosti kot tudi dolgoročne mišične spremembe v korist odpravljanja mišične neskladnosti. „Literatura 1. Akbar, M., Brunner, M., Ewerbeck, V., Wieden- hofer, B., Grieser, T., Bruckner, T., Loew, M. in Raiss, P. (2015). Do overhead sports increase risk for rotator cuff tears in wheelchair users? Archive of Physical Medicine and Rehabilitati- on, 96(3), 484–488. 2. Aytar, A., Zeybek, A., Pekyavas, N. O., Tigli, A. A. in Ergun, N. (2015). Scapular resting positi- on, shoulder pain and function in disabled athletes. Prosthetics and orthotics internatio- nal, 39(5), 390–396. 3. Bernardi, M., Castellano, V., Ferrara, M. S., Sbi- ccoli, P., Sera, F. in Marchetti, M. (2012). Muscle pain in athletes with locomotor disability. Medicine and science in sports and exercise, 35(2): 199–206. 4. Boninger, M. L., Souza, A. L., Cooper, R. A., Fit- zgerald, S. G., Koontz, A. M. in Fay, B. T. (2002). Propulsion patterns and pushrim biomecha- nics in manual wheelchair propulsion. Archi- ve of Physical Medicine and Rehabilitation, 83, 718–723. 5. Boyle, M. (2010). Advances in functional train- ing. Santa Cruz: On Target Publications. 6. Chandler, T. J. in Brown, L. E., (2008). Condi- tioning for strength and human perfomance. London: Routledge. 7. Curtis, K. S. in Black, K. (1999). Shoulder pain in female wheelchair basketball players. Jo- urnal of orthopaedic and sports physical thera- py. 29(4), 225–231. 8. Ferrara, M. S. in Peterson, C. L. (2000). Injuries to athletes with disabilities: identifying injury patterns. Sports medicine, 30(2), 137–143. 9. Fullerton, H. D., Borckardt, J. J. in Alfano, A. P. (2003). Shoulder pain: A comparison of whe- elchair athletes and nonathletic wheelchair users. Medicine and science in sports and exer- cise, 35(12), 1958–1961. 10. Groah, S. L. in Lanig, I. S. (2000). Neuromuscu- loskeletal syndromes in wheelchair athletes. Seminars in neurology, 20(2), 138–141. 11. Hollander, K., Kluge, S., Gloer, F., Riepenhof, H., Zech, A. in Junges, A. (2019). Epidemiolo- gy of injuries during the wheelchair basket- ball World championships 2018: A prospec- tive cohort study. Scandinavian journal of medicine and science in sports 10(1), 1–9. 12. Lyu, B. J., Lee, C. L., Chang, W. D. in Chang, N. J. (2020). Effects of vibration rolling with and without dynamic muscle contraction on ankle range of motion, proprioception, muscle strength and agility in young adults: A crossover study. International journal of en- vironmental research and public health, 17(1), 354–356. 13. Riley, A. H. in Callahan, C. (2019). Shoulder rehabilitation protocol and equipment fit recommendations for the wheelchair sport athlete with shoulder pain. Sports medicine and arthroscopy review, 27(2), 67–72. 14. Soo Hoo, J. (2019). Shoulder pain and the weight-bearing shoulder in the wheelchair athlete. Sports medicine and arthroscopy revi- ew, 27(2), 42–47. Saša Ogrizović, prof. šp. vzg. sogrizov@yahoo.com Slika 28: Statična krepilna telovadna vaja za su- kalke in bočne upogibalke trupa. Slike 26–28 prikazujejo telovadne vaje za krepi- tev statične moči mišic trupa. 82 Physical activity of pregnant women Abstract In this article, we presented physical activity during pregnancy, which, according to the latest recommendations, should be per- formed by pregnant women 150 minutes a week, at least three times a week, preferably every day (WHO, 2020; ACSM, 2020; ACOG, 2020). It is recommended moderate-intensity aerobic physical activity, muscle-strengthening activities and gentle stretch- ing may also be beneficial. Properly selected and measured physical activity is, in addition to proper nutrition and avoidance of harmful habits, the key to well-being during pregnancy, safe delivery, and the birth of a healthy child. Key words: pregnancy, physical activity, recommendations Mateja Videmšek, Vedran Hadžić, Damir Karpljuk, Ana Šuštaršič Telesna dejavnost nosečnic Izvleček V prispevku smo predstavili telesno de- javnost v obdobju nosečnosti, ki naj jo nosečnice po najnovejših priporočilih izvajajo 150 minut na teden, vsaj trikrat na teden, najbolje vsak dan (WHO, 2020; ACSM, 2020; ACOG, 2020). Priporočljive so zmerno intenzivne aerobne telesne dejavnosti in vaje za moč, koristno je tudi nežno in pazljivo raztezanje mišic. Ustrezno izbrana in odmerjena telesna dejavnost je poleg ustrezne prehrane in izogibanja škodljivim razvadam ključ do dobrega počutja med nosečnostjo, var- ne donositve in rojstva zdravega otroka. Ključne besede: nosečnost, telesna dejav- nost, priporočila Foto: Bogdan Martinčič šport in zdravje 83 „Uvod Eden najpomembnejših dejavnikov zdrave- ga načina življenja je telesna dejavnost, ki mora biti redna, prilagojena posamezniku in primerno intenzivna. Ustrezno izbrana in odmerjena telesna dejavnost ima pozitiven in celosten vpliv na človekov organizem v vseh obdobjih življenja; v nosečnosti ugo- dno vpliva na zdravje nosečnice in ploda in je odlična priprava na porod (Videmšek idr., 2015; ACSM, 2020). Raziskave so pokazale, da telesna dejavnost med nosečnostjo predstavlja minimal- na tveganja ter da koristi večini žensk. Pri nekaterih so nujne določene prilagoditve zaradi anatomskih in fizioloških sprememb oziroma zdravstvenih zapletov (Bø idr., 2016). Redna telesna dejavnost med nosečno- stjo pomaga izboljšati ali ohraniti telesno pripravljenost, uravnava telesno maso, iz- boljša psihično počutje ženske ter zmanj- šuje tveganja za zaplete pri porodu (ACSM, 2020). Pri ženskah je zato manjše tveganje za preeklampsijo, gestacijsko hipertenzijo, nosečnostno sladkorno bolezen in preko- merno povečanje telesne mase ter manj zapletov pri porodu in po njem, manj mo- žnosti za depresijo in manj zapletov pri novorojenčkih, brez škodljivih učinkov na njihovo porodno maso, brez povečanja tveganja za mrtvorojenost (Berghella in Sa- ccone, 2017; WHO, 2020). Po najnovejših priporočilih Svetovne zdra- vstvene organizacije (WHO, 2020) naj bodo vse nosečnice in porodnice brez kontrain- dikacij redno telesno dejavne med noseč- nostjo in po porodu. Priporočljivo je, da se najmanj 150 minut na teden ukvarjajo z zmerno intenzivno aerobno telesno dejav- nostjo, ki koristi njihovemu zdravju. Ženske naj izvajajo različne aerobne dejavnosti in vaje za moč, koristno je tudi nežno in pa- zljivo raztezanje mišic. Ženske, ki so se pred nosečnostjo redno ukvarjale z visoko inten- zivno aerobno dejavnostjo, oziroma tiste, ki so bile na sploh telesno dejavne, lahko nadaljujejo dejavnosti med nosečnostjo in po porodu (WHO, 2020). American Colle- ge of Sports Medicine poudarja, naj bodo vsaj trikrat na teden, najbolje pa vsak dan telesno dejavne vse nosečnice brez kontra- indikacij. Dejavne naj bodo tudi tiste, ki se pred nosečnostjo niso ukvarjale s telesno dejavnostjo, ženske z nosečnostno sladkor- no boleznijo in tiste, ki so debele ali imajo prekomerno telesno maso; pred tem naj se posvetujejo s strokovnjakom (ACSM, 2020). „Pomen telesne dejavnosti med nosečnostjo Zdrav način življenja je torej tudi med no- sečnostjo velikega pomena. Z ustrezno telesno dejavnostjo, prilagojeno individu- alnim potrebam nosečnice, lahko pripo- moremo k izboljšanju kakovosti življenja v nosečnosti ter zdravja matere in otroka. Kljub temu so nosečnice še vedno premalo telesno dejavne; nekatere celo menijo, da je telesna vadba med nosečnostjo nevarna (Blenkuš idr., 2015). Pri številnih nosečnicah lahko upad v telesni dejavnosti v primerjavi z obdobjem pred nosečnostjo vztraja še šest mesecev po porodu (Pereira idr., 2007). Association of Chartered Physiotherapists in Women‘s Health opredeljuje naslednje možne koristi telesne vadbe za nosečnice (ACPWH, 2013): • vzdrževanje telesne pripravljenosti (srč- no-žilnega, dihalnega in mišično-kostne- ga sistema); • nadzorovano naraščanje telesne mase; • zmanjšanje nosečniških težav (bolečine v medeničnem obroču ali ledvenem delu hrbtenice, bolečine v predelu spodnjih reber, bolečine v trtici, krčne žile, varice zunanjega spolovila, čezmeren razmik trebušnih mišic, krči v nogah, otekanje, tesnoba, nespečnost); • izboljšanje telesne drže, ravnotežja in ko- ordinacije gibanja; • izboljšanje krvnega obtoka in znižanje di- astoličnega krvnega tlaka; • vzpostavljanje pozitivnega odnosa do telesa in razvijanje zdravega življenjskega sloga; • izboljšan nevrološki razvoj otroka; • boljša rast posteljice in boljša rast ploda; • manj možnih težav med porodom (krajši čas poroda, manjkrat potreben carski rez); • hitrejše okrevanje po porodu. „Značilnosti telesne dejavnosti nosečnic glede na njihovo ukvarjanje s športom pred nosečnostjo Ženske se pred nosečnostjo ukvarjajo z različnimi oblikami telesne dejavnosti in dosegajo različne stopnje telesne pripra- vljenosti, kar seveda vpliva tudi na vrsto in intenzivnost telesne dejavnosti v obdobju nosečnosti (Videmšek idr., 2015). Ženske, ki so bile pred nosečnostjo tele- sno popolnoma nedejavne, se verjetno tudi med nosečnostjo ne bodo odločile za novo vadbo. Za to skupino nosečnic je zelo priporočljiva hoja v naravi. Če nosečnica, ki prej nikoli ni bila telesno dejavna, med vad- bo začuti najmanjše znamenje neugodne- ga počutja, naj vadbo začasno preneha, čeprav je mnenja, da ji koristi. Priporočen je posvet z ginekologom ter usposobljenim strokovnjakom za vadbo v nosečnosti o ustrezni obliki dejavnosti, ki je varna glede na stopnjo telesne pripravljenosti. Za ženske, ki so bile pred nosečnostjo občasno telesno dejavne, so priporočlji- ve dejavnosti, kot so kolesarjenje na sob- nem kolesu, vadba v vodi in plavanje, saj so takrat sklepi razbremenjeni telesne mase. Novo obliko dejavnosti je treba začeti šele po 13. tednu nosečnosti. Priporočljivo je, da vadba traja 15–30 minut in se izvaja od 3- do 4-krat na teden. Za ženske, ki so bile pred nosečnostjo redno telesno dejavne, in ženske, ki so bile pred nosečnostjo vrhunske športni- ce, veljajo enaka priporočila, in sicer lahko vadbo, ki so jo izvajale pred nosečnostjo, nadaljujejo. Priporočljivo je, da se pred tem posvetujejo s strokovnjaki s tega področja. Intenzivnost in količino vadbe je treba pri- lagoditi tako, da preprečimo nevarnosti, kot so padec glukoze v krvi, dvig telesne temperature, pomanjkanje kisika … Ženske s prizadetostjo in gibalno ovirane ženske naj se posvetujejo s strokovnjaki, ki bodo znali izbrati ustrezno obliko telesne dejavnosti in jo prilagoditi zdravstvenim omejitvam nosečnice. Nosečnice s prekomerno telesno maso naj začnejo z zelo nizko intenzivno vadbo in kratkimi obdobji ter glede na počutje in sposobnosti postopoma povečujejo inten- zivnost ali trajanje (ACOG, 2020). „Količina, intenzivnost in trajanje telesne dejavnosti med nosečnostjo Smernice za vadbo v nosečnosti ponazarja koncept FITT (Mottola, 2016). Pogostost vadbe (Frequency): ACSM (2020) priporoča, da so nosečnice zmerno 84 telesno dejavne 150 minut na teden, naj- manj 3-krat na teden, najbolje vsak dan. Intenzivnost vadbe (Intensity): intenziv- nost vadbe naj bo v aerobnem območju 60–80 % VO 2 max. VO 2 max predstavlja naj- večjo moč aerobnih energijskih procesov. Odstotek VO 2 max predstavlja delež porabe kisika glede na maksimalno porabo. Izrazi se kot razmerje med litri kisika na minuto (l/min) ali mililitri na kilogram telesne mase na minuto (ml/kg/min). Za nadzorovanje intenzivnosti vadbe je priporočljivo uporabljati kombinirano spremljanje tako srčne frekvence kot tudi subjektivnega občutenja napora (Videm- šek idr., 2015). Razlika med maksimalno srč- no frekvenco in frekvenco srca v mirovanju predstavlja rezervo srčne frekvence. Inten- zivnost vadbe se predpisuje v odstotkih dobljene vrednosti rezerve srčne frekvence (Tabela 1); spodnje meje tarčne srčne fre- kvence uporabljamo na začetku vadbene- ga programa za nosečnice (Videmšek idr., 2015). American College of Obstetricians and Gynecologists poudarja, da je ocena za- znanega napora učinkovitejše sredstvo za spremljanje intenzivnosti vadbe med nosečnostjo kot parametri srčnega utripa. Zmerna intenzivnost je opredeljena kot vadba na stopnji od 12 do 14 (nekoliko večji napor) na Borgovi lestvici občutenja napora (6 – zelo zelo lahka aktivnost; 20 – aktivnost z maksimalnim naporom) (ACOG, 2020). Sports Medicine Australia (SMA, 2020) poudarja, da doslej še nobena razi- skava ni natančno opredelila »varne« zgor- nje meje intenzivnosti vadbe. Prav zaradi tega nekatera priporočila, tudi slovenska (Videmšek idr., 2015), dovoljujejo tudi ob- močji 15–16 na Borgovi lestvici (Tabela 1), zlasti ko gre za ženske, ki so bile pred no- sečnostjo telesno dejavne (RANCOG, 2020). Pomembna metoda nadzorovanja in- tenzivnosti je tudi uporaba pogovorne- ga testa (angl. Talk test); ženska naj izvaja zmerno intenzivno telesno dejavnost tako, da se med izvajanjem dejavnosti lahko po- govarja (ACOG, 2020). Pomembno je, da nosečnica posluša svoje telo in pozna zna- ke in simptome, ob katerih je priporočena takojšnja prekinitev vadbe. Pripomoček pri določanju količine je lahko tudi priporočena tedenska poraba energi- je, ki naj bo najmanj 16 MET oziroma naj- bolje 28 MET (Tabela 1). MET je metabolni ekvivalent in predstavlja količino kisika, ki ga telo porabi za določeno telesno dejav- nost, ter se uporablja kot merilo intenziv- nosti vadbe. V mirovanju telo porablja 1 MET (3,5 mL O2/kg/min). Na primer poraba energije pri počasni hoji znaša 2 MET na uro, kar pomeni, da bi nosečnica za dose- ganje priporočenih vrednosti med 3. in 26. tednom nosečnosti morala hoditi 14 ur na teden oziroma približno 2 uri na dan. Z dvi- gom intenzivnosti vadbe (to pomeni višje vrednosti MET) se potrebni čas za vadbo skrajša (Videmšek idr., 2015). Trajanje (Time): dejavnost naj traja 30 mi- nut; v primeru dobrega počutja lahko traja tudi do 60 minut. Za nosečnice, ki pred no- sečnostjo niso bile redno telesno dejavne, je priporočljivo, da v drugem trimesečju nosečnosti začnejo s 15-minutno vadbo, nato pa vsak teden podaljšajo za nekaj mi- nut, dokler ne pridejo do 30 minut. ACOG (2020) poudarja, da naj bo zdrava nosečni- ca brez kontraindikacij za doseganje ciljev oziroma koristi zmerne telesne dejavnosti aktivna 150 minut na teden, vsaj 20 do 30 minut na dan večino ali vse dni v tednu s predhodnim posvetovanjem s strokovnja- kom. SMA (2020) pa priporoča 150 minut zmerne telesne dejavnosti ali 75 minut vi- soko intenzivne dejavnosti ali enakovredno kombiniranje zmerne in visoke intenzivno- sti na teden. Aerobna dejavnost naj se izva- ja strnjeno vsaj 10 minut. Vrsta vadbe (Type): priporočajo se zmerna in raznovrstna aerobna vadba, prilagojena vadba za moč, predvsem z lastno telesno maso, ter nežno in pazljivo raztezanje (WHO, 2020). Pri dvigovanju težjih bremen je zadrževanje diha lahko nevarno, saj t. i. Valsalvov manever poveča krvni pritisk in pritisk v trebušni votlini, zaradi česar se lahko zmanjša dotok krvi do ploda (Bø idr., 2016). Visoke vrednosti pritiska v trebušni votlini lahko poškodujejo tudi medenično dno, kar poveča tveganje za urinsko ali analno inkontinenco ter prolaps medenič- nih organov med nosečnostjo ali po poro- du (Bø, 2020). ACSM (2020) navaja naslednja priporočila za telesno dejavnost nosečnic: • Upoštevajo lahko priporočila, ki so na- menjena splošni populaciji, z nekaterimi prilagoditvami. • Zmerno telesno dejavne naj bodo 150 minut na teden. • Koristno je, da so telesno dejavne vsak dan, najmanj pa 3-krat na teden. • Izvajajo naj raznovrstne telesne dejavno- sti (aerobne dejavnosti, vaje za moč ter nežno in pazljivo raztezanje). • Vaje za mišice medeničnega dna naj izva- jajo vsak dan. • Vadba naj vključuje ogrevanje in ohlaja- nje. • Programe telesne dejavnosti je treba pri- lagoditi posamezni nosečnici glede na situacijo, izkušnje, predznanje in trenutno zdravstveno stanje. „Vrste telesne dejav- nosti v nosečnosti – primerne, pogojno primerne in neprimer- ne Na splošno velja, da izberemo tisto vrsto telesne dejavnosti, ki jo lahko kontroliramo, uravnavamo njeno intenzivnost, hkrati pa jo lahko vsak trenutek prenehamo. Treba se je posvetovati z zdravnikom in šele nato začeti razmišljati o prilagoditvah določene- ga športa. V nosečnosti se torej ne učimo novih zvrsti športa; še posebej se izogiba- mo skokov, pretiranemu obremenjevanju trebušnih mišic, nevarnosti padcev, pretre- sov telesa in trčenj z drugimi udeleženci te- lesne dejavnosti. Izbiramo tiste dejavnosti, ki jih lahko popolnoma obvladamo, kot so hoja, plavanje, pohodništvo, aerobika, kole- Tabela 1 Določanje intenzivnosti vadbe nosečnic (prirejeno po Zavorsky, 2011) Gestacijska starost v tednih Odstotek rezerve srčne frekvence Subjektivno občutenje napora med vadbo (Borgova lestvica) Priporočena tedenska poraba energije v MET 1–3 45–55 13–15 ≥ 16 4–6 50–60 14–15 28 7–9 60 15–16 28 10–26 60 15–16 28 27–40 50 14–15 16 šport in zdravje 85 sarjenje na sobnem kolesu, joga in pilates. Pri športih, kot so alpsko smučanje, tek na smučeh, drsanje in rolanje, gorništvo, po- tapljanje in moštvene igre z žogo, so pri telesni dejavnosti potrebne prilagoditve oziroma jih strokovnjaki odsvetujejo (Mla- kar, Videmšek, Vrtačnik Bokal, Žgur in Šće- panović, 2011). Hoja je najprimernejša oblika telesne de- javnosti v nosečnosti, saj se lahko izvaja v celotnem obdobju nosečnosti; primerna je tudi za tiste nosečnice, ki se prej niso ukvar- jale s športom. Hoja, zlasti kot sprehod v naravi, omogoča tudi sprostitev in ni utru- jajoča. Potrebni so udobni in kakovostni če- vlji, saj lahko nosečnice hodijo po različnih površinah; izogibajo naj se le asfaltnim in mokrim oziroma spolzkim površinam. Hoja se lahko izvaja po ravnem ali v klanec; pri hoji navzdol si je priporočljivo pomagati s palicami. Te zagotavljajo boljše ravnotežje in s tem varnost, hkrati aktivirajo mišice v rokah (Davenport idr., 2018). Tek je primerna dejavnost za nosečnico, če se je ženska že pred nosečnostjo ukvarjala z njim. V tem primeru lahko to vrsto telesne dejavnosti nadaljuje tudi v nosečnosti (Ku- hrt, Harmon, Hezelgrave, Seed in Shennan, 2018). Treba je upoštevati, da je nosečnica zaradi povečanja telesne mase in delovanja hormonov bolj izpostavljena poškodbam, zato naj izbira ustrezno obutev z dobrim profilom podplata. Priporočljiva je tudi uporaba elastičnega pasu, ki ledvenemu delu hrbtenice in trebuhu zagotavlja do- bro oporo med tekom. Tako kot pri hoji se tudi pri teku odsvetuje gibanje po trdih in spolzkih površinah. Nosečnica naj med tekom pazi na pravilno telesno držo in z napredovanjem nosečnosti prilagaja koli- čino in intenzivnost svojim sposobnostim (Mlakar idr., 2011). Plavanje in vadba v vodi sta za nosečni- co zelo primerna. Telo je v vodi precej manj obremenjeno kot na kopnem in možnosti za poškodbo so zelo majhne. Voda blago- dejno vpliva na telo nosečnice, saj sprošča mišice, masira telo ter lajša bolečine v skle- pih in otekanje. Voda mora imeti 28–32 °C, biti mora higiensko neoporečna. V bazenu ne sme biti gneče, saj lahko pride do kon- takta z drugimi plavalci (brce, sunki …). Pri- poročljivo je tudi plavanje v morju v bližini obale. Pri plavanju lahko nosečnica upo- rablja različne pripomočke, kot so plavalni črv, deska, plovec. Najprimernejši sta pr- sna tehnika plavanja brez izdihovanja pod vodo in hrbtna tehnika plavanja. Pri tehni- kah, kot sta kravl in delfin, je dihanje ote- ženo, zato ju odsvetujejo (Mlakar idr., 2011; Bellefonds, 2020). Ker je bazensko okolje spolzko, bi želeli posebej opozoriti na skrb za preprečevanje morebitnih padcev. Kolesarjenje je med nosečnostjo pripo- ročljivo, saj ni treba premagovati sile teže. Svetuje se kolesarjenje na sobnem kolesu, kjer ni možnosti padca. Položaj telesa na kolesu naj si nosečnica prilagodi glede na počutje. V večini primerov je udoben po- ložaj nekoliko bolj pokončen, saj se tako zmanjša ledvena krivina in razbremeni spo- dnji del hrbta (Wang idr., 2017). Pri cestnem ali gorskem kolesarjenju je nevarnost pad- ca in trka zaradi prometne nesreče. Poleg tega je velika nevarnost tudi onesnaženost zraka ob prometnih cestah. Če se noseč- nica kljub temu odloči za cestno oziroma gorsko kolesarjenje, naj se izogiba prome- tnih cest, prevelikih vzponov ter podlage, kjer je veliko lukenj in premočnih tresljajev (Mlakar idr., 2011). Aerobika je ena najbolj priljubljenih tele- snih dejavnosti za ženske. Aktivnost je zelo podobna kot pri teku, zato jo omejujejo isti dejavniki (možnost pregretja, poškodbe vezi in sklepov, stres, ki ga občuti plod in ga nosečnica ne zazna), zato je treba tudi to telesno dejavnost prilagoditi nosečnici (Ha- akstad idr., 2017). Če niso na voljo posebni programi za nosečnice, kjer vaditelj, ki je strokovno usposobljen za vodenje vadbe v nosečnosti, ustrezno prilagodi program, naj nosečnica sodeluje pri nizko intenziv- ni skupini, vaje prilagodi sebi in upošteva splošne nasvete za telesno dejavnost v nosečnosti (izogibanje ležanju na hrbtu več kot pet minut, izogibanje poskokom, maksimalnemu raztezanju …). O svojih posebnostih in poteku nosečnosti mora obvestiti tudi vaditelja, ki jo bo med vadbo natančno opazoval (Mlakar idr., 2011). Joga in pilates sta med nosečnostjo prav tako priporočljiva. Pri jogi je poudarek predvsem na duševni pripravljenosti; omo- goča spoznavanje lastnega telesa, občut- kov, zmožnost umiritve in koncentracije. Te sposobnosti pozitivno vplivajo na potek poroda in samopodobo nosečnice (Jiang, Wu, Zhou, Dunlop in Chen, 2015). Pri pila- tesu so v nosečnosti še posebej poudarje- ne vaje, ki preprečujejo spremembe v drži, vaje za krepitev mišic in vaje, ki ohranjajo telesno pripravljenost, potrebno za porod. Pilates se od drugih vrst telesne dejavnosti razlikuje tudi v aktiviranju globokih mišic, ki jih v vsakdanjem življenju le redko upora- bljamo. S tem se okrepi stabilnost trupa in ohranjanje ravnotežnega položaja (King in Green, 2002). Zaradi varnosti (nosečnice in ploda) naj se nosečnice izogibajo kontaktnih športov, kot so košarka, nogomet, rokomet in boril- ni športi. Pri omenjenih športih ni mogoče preprečiti morebitnega padca, ki bi bil v nosečnosti lahko vzrok za splav ali prezgo- dnje ločevanje posteljice v pozni nosečno- sti. Pri teh športih je tudi velika verjetnost za nenamerne udarce pri borbi za žogo ter za to, da žoga z veliko silo zadene nosečni- co v trebuh. Pri igrah z žogo lahko noseč- nica nadomesti potrebo po igri z vadbo določenih tehničnih elementov igre, ki so varni in primerni za obdobje nosečnosti (Videmšek idr., 2015). Pri alpskem smučanju in teku na smu- čeh so najbolj tipične nevarnosti, ki prežijo na nosečnico in plod, podhladitev, hipo- ksija ploda, padci in udarci v trebuh. Velika ovira je tudi spremenjeno težišče telesa, ki je zaradi teže trebuha pomaknjeno naprej. Pogoji za varno smučanje in tek na smu- čeh so torej dobra zaščita pred mrazom po načelu večslojne obleke, kratki odmori v toplih prostorih, izogibanje smučanju pri temperaturah pod –15 °C, dobra vidljivost na smučišču, utrjeno in ne prestrmo smu- čišče na nadmorski višini do 2000 metrov. Ženska je v nosečnosti bolj izpostavljena višinski bolezni. Zmanjšana pljučna funkcija na višini več kot 2000 metrov lahko vpliva na slabšo preskrbo krvi s kisikom (Entin in Coffin, 2004). Pri teku na smučeh nosečnica lahko uporablja tako klasično kot tudi dr- salno tehniko teka, če je njena medenica dovolj stabilna (Solli in Sandbakk, 2018). V pozni nosečnosti je priporočljiva le klasič- na tehnika. Raziskave na skupini finskih vr- hunskih športnic, ki so se ukvarjale s tekom na smučeh, so ugotovile, da vztrajnostni trening ni imel škodljivih vplivov na noseč- nost in porod (Mlakar idr., 2011). Drsanje v primerjavi s smučanjem zahteva boljšo sposobnost ravnotežja, saj v ospred- je postavlja ravnotežje v smeri naprej–na- zaj in ne levo–desno kot pri smučanju. V poznejši nosečnosti se pojavi spremem- ba težišča telesa ravno v smeri naprej, kar poruši dosedanjo tehniko drsanja in lahko privede do padca. Tehnika drsanja je pre- cej podobna rolanju, le da se ta šport izvaja poleti, kjer mora nosečnica upoštevati tudi nevarnost pregretja in zadostnega vnosa tekočin (Mlakar idr., 2011). Fitnes – vadba, kjer se uporabljajo breme- na, je med nosečnicami zelo razširjena. To 86 je vadba na posebnih trenažerjih, ki obre- menjujejo točno določeno skupino mišic ali celo posamezno mišico. Določitev števi- la ponovitev in serij, trajanja, števila odmo- rov in teže bremena zelo natančno določa intenzivnost vadbe. Za nosečnice je pri- merna vadba z manjšimi bremeni in večjim številom ponovitev; maksimalnih bremen naj se nosečnica izogiba (Barakat in Perales, 2016; Perales, Santos-Lozano, Ruiz, Lucia in Barakat, 2016). V raziskavah so ugotovili, da ženskam v nosečnosti upade moč zgornjih in spodnjih okončin, zato mora biti breme manjše kot sicer. Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja na delovnem mestu no- sečnicam prepoveduje ročno dvigovanje bremen, težjih od pet kilogramov. Rezultati raziskav so pokazali, da trenirana ženska lahko tudi v času nosečnosti uporabi težja bremena, saj kratkotrajna submaksimalna vadba pri nosečnici ne povzroči negativnih odzivov (Treuth, Butte in Puyau, 2005). ACSM (2020) opredeljuje naslednje var- ne dejavnosti za začetek ali nadaljeva- nje vadbe v nosečnosti: • hoja, • plavanje, • kolesarjenje na sobnem kolesu, • aerobika (prilagojena, nizko intenzivna), • joga (prilagojena), • pilates (prilagojen), • tek,* • vadba za moč, • športi z loparji.* * Te dejavnosti so lahko varne, če se je nosečnica že prej redno ukvarjala z njimi (ACSM, 2020). ACOG (2020) pa na podlagi raziskav do- daja naslednje varne dejavnosti: • ples, • vaje za moč, (npr. z uporabo uteži, elastič- nih trakov), • raztezne vaje,* • hidroterapija, vodna aerobika. * Raztezne vaje se morajo izvajati nežno in pa- zljivo (SMA, 2020). Pri vadbi za moč se svetuje vadba z manj- šimi bremeni in večjim številom ponovitev. Priporočljiva je zlasti uporaba elastičnih tra- kov za vadbo, ki ponujajo veliko vadbenih možnosti. Z napredovanjem nosečnosti naj se postopoma zmanjša teža bremena in tudi število izvedenih nizov (Videmšek idr., 2015). „Vadba mišic medenič- nega dna Mišice medeničnega dna zagotavljajo ustrezno oporo medenici ter omogočajo pravilno lego notranjih organov, kot sta mehur in maternica, ter preprečujejo urin- sko inkontinenco (Soave idr., 2019). Med nosečnostjo omenjene mišice slabijo; do- daten dejavnik tveganja za oslabljenost je vaginalni porod zaradi povečane možnosti nastanka urinske inkontinence po porodu (Bozkurt, Yumrub in Sahinc, 2014). Kot kaže- jo raziskave, je priporočljivo, da nosečnice poleg splošne telesne dejavnosti redno iz- vajajo tudi vadbo za mišice medeničnega dna, saj ta pozitivno vpliva na preprečeva- nje urinske inkontinence med nosečnostjo in po njej (Szumilewicz idr., 2018; ACSM, 2020). Urinska inkontinenca je zelo aktualna in velika težava, saj močno vpliva na kakovost življenja žensk. Vaje za mišice medenične- ga dna je treba vključiti v vsako vadbeno enoto. Najpomembnejše je, da pridobimo zavedanje o telesu in krčimo prave mišice. Ženske naj stisnejo mišice medeničnega dna čim močneje in stisk zadržijo od šest do osem sekund. Nato sprostijo mišice in počivajo nekaj sekund. Stisk mišic ponovijo tolikokrat, kolikor so sposobne, največ 8- do 12-krat. Čez nekaj časa je treba intenziv- nost vadbe povečati. Prvih pet ponovitev stiskov naredijo tako kot prej, zadnjih pet ponovitev pa tako, da med zadrževanjem stiska dodajo še tri do štiri maksimalne stiske z večjo hitrostjo. Ob stisku mišic me- deničnega dna dihanja ne zadržujejo. Da bi pridobile moč in vzdržljivost mišic me- deničnega dna, morajo vaje izvajati 3- do 5-krat na dan, vsak dan in vso nosečnost oziroma vse življenje. Vadbo mišic mede- ničnega dna je priporočljivo izvajati v raz- ličnih položajih: sede, čepe z oporo na kole- nih, stoje, leže na boku (Gamberger, 2005). Čeprav so nekateri avtorji izrazili bojazen, da lahko vadba mišic medeničnega dna, ki ima za posledico večjo zmogljivost mišic, vodi do obstrukcije porodnega kanala za- radi mišične hipertrofije, pa drugi menijo, da lahko vadba mišic medeničnega dna v nosečnosti izboljša gibljivost, mišično moč in motorični nadzor, kar pospešuje drugo porodno dobo in zmanjša potrebo pa instrumentalnih porodih. Iz rezultatov raziskav (Nielsen idr., 1988; Dias idr., 2011) je razvidno, da vadba mišic medeničnega dna ni vplivala na trajanje prve in druge porodne dobe, število zapletov ali potre- bo po instrumentalnem porodu. Nekateri avtorji pa navajajo, da so ženske, ki so v no- sečnosti izvajale vadbo mišic medenične- ga dna, imele krajšo drugo porodno dobro v primerjavi s kontrolno skupino. Podobno so dokazale tudi nekatere druge raziskave (Videmšek idr., 2015). Pomembno je, da zdravstveni delavci in strokovnjaki s področja športa ženske po- učijo o vadbi mišic medeničnega dna že v prvem mesecu nosečnosti in jim svetujejo o življenjskem slogu, ki vključuje uravnava- nje telesne mase, zmanjševanje uživanja alkohola in kofeina, opustitev kajenja in spodbujanje k telesni dejavnosti nasploh (»The Royal College of Midwives«, 2020). Smernice National Institute for Health and Care Excellence (NICE) navajajo rezultate raziskav, da je vadba za mišice medenične- ga dna enako učinkovita kot operacija za približno polovico žensk s težavami z urin- sko inkontinenco, zato Bø (2020) priporoča, da bi moralo biti redno izvajanje vaj za mi- šice medeničnega dna poglavitna metoda zdravljenja teh težav. „Priporočeni varnostni ukrepi American College of Sports Medicine na- vaja naslednje varnostne ukrepe za telesno dejavnost nosečnic (ACSM, 2020): • Izogibati se je treba telesni dejavnosti pri visokih temperaturah in visoki vlažnosti. • Izogibati se je treba dejavnostim, pri kate- rih je večja verjetnost padca (npr. smuča- nje in deskanje na vodi, gorsko kolesarje- nje, jahanje, gimnastika). • Izogibati se je treba potapljanju in padal- stvu. • Izogibati se je treba kontaktnim športom, pri katerih je večje tveganje udarca v trebuh (npr. nogomet, košarka, hokej na ledu, boks). • Pred in med telesno dejavnostjo ter po njej je treba poskrbeti za ustrezno pre- hrano in hidracijo. • Izogibati se je treba dolgotrajnemu leža- nju na hrbtu vse od drugega trimesečja. SMA (2020) priporoča alternativne varne položaje: na boku, sede ali stoje. Poleg naštetih priporočil je za varno vad- bo v nosečnosti priporočljivo upoštevati še naslednje nasvete (Mlakar idr., 2011): šport in zdravje 87 • Pred začetkom vadbe se je treba posto- pno ogreti, po vadbi pa ohladiti. Ohlaja- nje oziroma umirjanje naj traja vsaj pet minut. • Dihanje med vadbo naj bo enakomerno in sproščeno. Nosečnica naj ne zadržuje diha. • Med vadbo in opravljanjem vsakodnev- nih opravil je treba paziti na pravilno držo. ACSM (2020) navaja še posebno priporo- čilo: • Ženske, ki razmišljajo o tekmovalni obliki telesne dejavnosti ali dejavnosti, ki je bi- stveno nad priporočeno ravnijo, naj se o zdravstvenih tveganjih posvetujejo s strokovnjakom. • Prav tako naj se posvetujejo s strokovnja- kom o tveganju za zdravje nosečnice, ki razmišljajo o telesni dejavnosti na nad- morski višini več kot 2000 metrov. WHO (2020) priporoča, da se ženske po porodu postopoma vrnejo k telesni dejav- nosti in se posvetujejo s strokovnjakom ob morebitnem porodu s carskim rezom. V Tabeli 2 so prikazani absolutne in relativ- ne kontraindikacije za vadbo ter pojavi, pri katerih je treba vadbo takoj prekiniti (Vi- demšek idr., 2015; ACOG, 2015). ACOG (2020) navaja naslednje opozorilne znake, pri katerih je treba vadbo prekini: • krvavitev iz nožnice, • bolečine v trebuhu, • redni, boleči popadki, • uhajanje plodovnice, • pomanjkanje sape – še pred naporom, • omotica, • glavobol, • bolečina v prsnem košu, • mišična oslabelost, ki vpliva na ravnotež- je, • bolečina, krči v mečih. „Prilagoditve telesne vadbe za nosečnico Telesna dejavnost v nosečnosti je doka- zano povezana z minimalnim tveganjem in koristmi večine žensk, vendar so zaradi anatomskih in fizioloških sprememb ter po- treb ploda potrebne določene prilagoditve (ACOG, 2020). Najbolj izrazita sprememba v nosečnosti je povečanje telesne mase in premik težišča, kar vodi v progresivno lordozo. Te spre- membe vodijo do povečanja sil v sklepih in hrbtenici, zato je med nosečnostjo tre- ba krepiti trebušne in hrbtne mišice, kar zmanjšuje tveganje za bolečine (ACOG, 2020). Spremembe v težišču in večja ohla- pnost ligamentov pomenita nevarnost za izgubo ravnotežja in padce. Večina padcev se zgodi v zadnjem trimesečju, ko je težišče telesa nosečnice najbolj spremenjeno. Pri- poročljivo je, da se nosečnica izogiba vadbi na drsečih površinah in telesnim dejavno- stim, ki zahtevajo veliko ravnotežja (Blenkuš idr., 2015). Povečano izločanje progesterona in rela- ksina povečuje ohlapnost ligamentov in gibljivost sklepov, zato mora biti raztezanje v nosečnosti dobro nadzorovano. Prav tako je potrebna dodatna previdnost pri izvaja- nju balističnih gibov. Odsvetuje se izvajanje poskokov in drugih gibanj, ki vključujejo udarce in tresljaje, ter hitrih in sunkovitih gibov (Blenkuš idr., 2015). Po prvem trimesečju oziroma 16. tednu nosečnosti naj se nosečnica izogiba dol- gotrajnemu ležanju na hrbtu (SMA, 2020). Lahko se namreč pojavi sindrom spodnje votle vene, ki lahko povzroči tudi omedle- vico (Blenkuš idr., 2015). Zaradi fiziološkega zmanjšanja pljučne rezerve je razpoložljivost kisika za vadbo zmanjšana. Priporočljivi so lažji in zmerni Tabela 2 Kontraindikacije za vadbo Absolutne kontraindikacije Relativne kontraindikacije Prekinitev vadbe – resne srčne in pljučne bolezni – grozeč prezgodnji porod – večplodna nosečnost z grozečim pre- zgodnjim porodom – predležeča posteljica po 26. tednu – slabost materničnega vratu – krvavitev iz nožnice v drugem in tretjem trimesečju – gestacijska hipertenzija – predčasen razpok mehurja – preeklampsija, pojav hipertenzije (visok krvni tlak, beljakovine v urinu, edem) – kronični bronhitis – nerazjasnjena motnja ritma srca pri no- sečnici – slabo urejena sladkorna bolezen tipa 1 – spontani splav v drugem trimesečju prejšnjih nosečnosti – izjemno nedejaven življenjski slog pred nosečnostjo – nenadzorovan visok krvni tlak – zastoj plodovne rasti – huda slabokrvnost – nenadzorovana epilepsija in obolenja ščitnice – ortopedske omejitve – huda debelost ali nizka telesna masa (vrednost ITM nad 40 ali pod 18 kg/m2) – hudo kajenje (več kot 20 cigaret na dan) – močne bolečine v trebuhu ali mečih – bolečine v hrbtenici ali medeničnih skle- pih, ki povzročijo težave pri hoji – krvavitve iz nožnice – oteženo dihanje, omotičnost, slabost in razbijanje srca – hud glavobol 88 napori, zlasti pri nosečnicah s čezmerno telesno maso. Med vadbo mora biti noseč- nica pozorna na regulacijo telesne tempe- rature in se s tem zaščititi pred toplotnim stresom. Pomembno je, da je nosečnica dobro hidrirana, nosi ohlapna oblačila in se izogiba vadbi v vročem in vlažnem okolju (ACOG, 2020). „Sklep Številne raziskave potrjujejo pomen te- lesne vadbe v nosečnosti, zato sodobne smernice priporočajo in spodbujajo tele- sno dejavnost tudi v tem obdobju. Nosečnice, ki so redno telesno dejavne, so bolje telesno pripravljene, imajo manj nosečniških težav, pridobijo manj telesne mase v nosečnosti, imajo manj težav med porodom, po porodu pa se hitreje vrnejo v prvotno formo. Telesna dejavnost zmanjša tveganje za nastanek bolezni, povezanih z nosečnostjo (gestacijska hipertenzija in nosečnostna sladkorna bolezen), prav tako je dokazan pozitiven vpliv zmerne telesne dejavnosti na rast ploda. Nosečnice, ki so telesno dejavne, imajo manj pogosto bo- lečine v medeničnem obroču in ledvenem delu hrbtenice ter urinsko inkontinenco. Te- lesna dejavnost sprošča in ugodno vpliva na psihično počutje nosečnice. Izboljša se ji celotna telesna in psihična kondicija; s tem nosečnica ohranja delovno sposobnost do visoke nosečnosti. Rezultati raziskav kažejo, da telesno dejavne nosečnice tudi bistveno manj kadijo in manj posegajo po alkoholu, kar je zelo pomembno glede na negativne učinke kajenja in pitja alkohola (Videmšek idr., 2015). Zmerna telesna dejavnost naj bi bila torej tudi v nosečnosti običajen del vsakdanjika, če seveda ženska nima zdravstvenih težav ali zapletov v zvezi z nosečnostjo. Priporo- čljivo je, da si vsaka nosečnica izbere sebi primerno dejavnost in tako kakovostno preživi obdobje nosečnosti. „Literatura 1. ACOG (2015). ACOG Committee Opinion No. 650: Physical Activity and Exercise During Pregnancy and the Postpartum Period. Ob- stetrics & Gynecology. 126(6), 142–135. 2. ACOG (2020). ACOG Committee Opinion No. 804. Physical Activity and Exercise During Pregnancy and the Postpartum Period. Ob- stetrics & Gynecology, 135(4), 178–188. 3. ACPWH (2013). Association of Chartered Physiotherapists in Women’s Health; Fit and safe to exercise in the childbearing year. Lon- don. 4. ACSM (2020). Pregnancy physical Activity. Pridobljeno s https://www.acsm.org/docs/ default-source/files-for-resourcelibrary/pre- gnancy-physical-activity.pdf 5. Barakat, R. in Perales, M. (2016). Resistance Exercise in Pregnancy and Outcome. Clinical Obstetrics and Gynecology, 59(3), 591–599. 6. Bellefonds, C. (3. 10. 2020). Your guide to swimming while pregnant. What to expect. Pridobljeno s https://www.whattoexpect. com/pregnancy/swimming 7. Berghella, V. in Saccone, G. (2017). Exercise in pregnancy. American Journal of Obstetrics and Gynecology, 216(4), 335–337. 8. Blenkuš, Š., Čemažar, V., Videmšek, M., Hadžić, V., Pirkmajer, S. in Rotovnik Kozjek, N. (2015). Pomen telesne dejavnosti v nosečnosti. V Ž. Novak Antolič, K. Kogovšek, N. Rotovnik Koz- jek, D. Mlakar Mastnak (ur.), Klinična prehrana v nosečnosti (145–160). Ljubljana: Center za razvoj poučevanja, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani. 9. Bø, K., Artal, R., Barakat, R., Brown, W., Davies, G. A., Dooley, M., … Khan, K. M. (2016). Exer- cise and pregnancy in recreational and elite athletes: 2016 evidence summary from the IOC expert group meeting, Lausanne. Part 1—exercise in women planning pregnancy and those who are pregnant. British Journal of Sports Medicine, 50(10), 571–589. 10. Bø, K. (2020). Physiotherapy management of urinary incontinence in females. Journal of Physioterapy, 66(3), 147–154. 11. Bozkurt, M., Yumrub, A. E. in Sahin, L. (2014). Pelvic floor dysfunction, and effects of pre- gnancy and mode of delivery on pelvic floor. Taiwanese Journal of Obstetrics and Gynecolo- gy, 53(4). 12. Gamberger, Ž. (2005). Trening mišic mede- ničnega dna. Šport, 4, 29–32. 13. Davenport, M. H., Ruchat, S. M., Poitras, V. J., Jaramillo Garcia, A., Gray, C. E., Barrowman, N., … Mottola, M. F. (2018). Prenatal exerci- se for the prevention of gestational diabe- tes mellitus and hypertensive disorders of pregnancy: a systematic review and meta- -analysis. British Journal of Sports Medicine, 52(21), 1367–1375. 14. Dias, L. R., Driusso, P., Aita, D. L. C., Quintana, S. M., Bø, K. in Ferreira, C. H. J. (2011). Effect of pelvic floor muscle training on labour and newborn outcomes: a randomized control- led trial. Revista Brasileira de Fisioterapia, 15, 487–493. 15. Entin, P. L. in Coffin, L. (2004). Physiological Basis for Recommendations Regarding Exer- cise during Pregnancy at High Altitude. High Altitude Medicine & Biology, 5(3), 321–334. 16. Haakstad, L. A. H., Birgitte, S., Vistad, I., Sa- gedal, L. R., Seiler, H. L. in Torstveit, M. K. (2017). Evaluation of implementing a com- munity-based exercise intervention during pregnancy. Midwifery, 46, 45–51. 17. Jiang, Q., Wu, Z., Zhou, L., Dunlop, J. in Chen, P. (2015). Effects of Yoga Intervention du- ring Pregnancy: A Review for Current Sta- tus. American Journal of Perinatology, 32(6), 503–514. 18. King, M. in Green, Y. (2002). Pilates Workbook for Pregnancy: Illustrated Step-by-Step Mat- work Techniques. London: Ulysses Press. 19. Kuhrt, K., Harmon, M., Hezelgrave, N. L., Seed, P. L. in Shennan, A. H. (2018). Is recreational running associated with earlier delivery and lower birth weight in women who continue to run during pregnancy? An international retrospective cohort study of running habits of 1293 female runners during pregnancy. BMJ Open Sport & Exercise Medicine, 4(1), 1–7. 20. Mlakar, K. K., Videmšek, M., Bokal Vrtačnik, E., Žgur, L. in Šćepanović, D. (2011). Z gibanjem v zdravo nosečnost. Ljubljana: Univerza v Lju- bljani, Fakulteta za šport. 21. Mottola, M. F. (2016). Components of Exercise Prescription and Pregnancy. Clinical Obstetri- cs and Gynecology, 9(3), 552–558. 22. Nielsen, C. A., Sigsgaard, I., Olsen, M., Tol- strup, M., Danneskiold-Samsoee, B. in Bock, J. E. (1988). Trainability of the pelvic floor. A prospective study during pregnancy and after delivery. Acta Obstetricia et Gynecologi- ca Scandinavica, 67, 437–440. 23. Perales, M., Santos-Lozano, A., Ruiz, J. R., Lu- cia, A. in Barakat, R. (2016). Benefits of aerobic or resistance training during pregnancy on maternal health and perinatal outcomes: A systematic review. Early Human Deve- lopment, 94, 43–48. 24. Pereira, M. A., Rifas-Shiman, S. L., Kleinman, K. P., Rich-Edwards, J. W., Peterson, K. E. in Gill- man, M. W. (2007). Predictors of Change in Physical Activity During and After Pregnan- cy: Project Viva. American Journal of Preventi- ve Medicine, 32(4), 312–319. 25. RANZCOG. (2020). The Royal Australian and New Zealand College of Obstetricians and Gynaecologist, Exercise during pregnancy. Pridobljeno s 26. https://ranzcog.edu.au/RANZCOG_SITE/ media/RANZCOG-MEDIA/Women%27s%20 Health/Statement%20and%20guidelines/ Clinical-Obstetrics/Exercise-during-pre- gnancy-(C-Obs-62).pdf?ext=.pdf 27. SMA (2020). Sports Medicine Australia; Pregnancy and Exercise. Pridobljeno s https://sma.org.au/sma-site-content/uplo- ads/2017/08/SMAAWiS_Pregnancy Exercise. pdf 28. Soave, I., Scarani, S., Mallozzi, M., Nobili, F., Marci, R. in Caserta, D. (2019). Pelvic floor mu- scle training for prevention and treatment of urinary incontinence during pregnancy and after childbirth and its effect on urinary sy- stem and supportive structures assessed by šport in zdravje 89 objective measurement techniques. Archives of Gynecology and Obstetrics, 299(3), 609–623. 29. Solli, G. S. in Sandbakk, Ø. (2018). Training Characteristics During Pregnancy and Po- stpartum in the World’s Most Successful Cross Country Skier. Frontiers in Physiology, 9, 595–604. 30. Szumilewicz, A., Dornowski, M., Piernicka, M., Worska, A., Kuchta, A., Kortas, J., … Jastrzeb- ski, Z. (2018). High-Low Impact Exercise Pro- gram Including Pelvic Floor Muscle Exercises Improves Pelvic Floor Muscle Function in Healthy Pregnant Women – A Randomized Control Trial. Front Physiology, 9, 1–11. 31. The Royal College of Midwives (2020). RCM/ CSP Joint statement on Pelvic Floor Muscle Exercises. Chartered society of Physiotherapy. Pridobljeno s 32. https://pogp.csp.org.uk/system/files/docu- ments/202005/001616%20RCM%20Positi- on% 20statement% 20update%20v3.pdf 33. Treuth, M. S., Butte, N. F. in Puyau, M. (2005). Pregnancy-Related Changes in Physical Activity, Fitness, and Strength. Medicine in Science in Sports in Exercise, 37 (5), 832–837. 34. Videmšek, M., Vrtačnik-Bokal, E., Šćepanović, D., Žgur, L., Videmšek, N., Meško, M., … Ha- džić, V. (2015). Priporočila za telesno dejav- nost nosečnic. Zdravniški vestnik, 84(2), 87–98. 35. Zavorsky, G. S. in Longo, L. D. (2011). Exercise guidelines in pregnancy: new perspectives. Sports Medicine, 41, 345–360. 36. Wang, C., Wei, Y., Zhang, X., Zhang, Y., Qi- anqian, X., Sun, Y., …Yang, H. (2017). A ran- domized clinical trial of exercise during pregnancy to prevent gestational diabetes mellitus and improve pregnancy outcome in overweight and obese pregnant women. American Journal of Obstetrics and Gynecolo- gy, 216(4), 340–351. 37. WHO (2020). Who guidelines on physical acti- vity and sedentary behaviour. Geneva: World Health Organization. Prof. dr. Mateja Videmšek, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport mateja.videmsek@fsp.uni-lj.si 90 Hundredth anniversary of the first national skiing championship Abstract This year we are celebrating the hundredth anniversary of the organization of the first national skiing championship. The Winter sports section of the Slovenian Sports Association, led by Rudolf Badjura and Joso Gorec, laid the foundations of competitive skiing in Slovenia by organizing the national championship of the then state. On the slopes of Bohinjska Bistrica, a small number of enthusiasts in cross-country skiing and ski jumping competed against each other and plowed the competitive fallow of the increasingly popular sport, which eventually began to embody national identity. Generations of Slovene competitors, who in the post-war period also reached the connection to the top of the world, grew up on the modest foundations of enthusiastic begin- ners, both organizers and competitors. And on the occasion of the 100th anniversary, Slovenian skiers reached a record milestone in terms of winning the number of medals at one world championship in Nordic skiing. Keywords: history of skiing, cross-country skiing, ski jumping, national championship Janez Pustovrh Stota obletnica prvega državnega prvenstva v smučanju Izvleček Letos obeležujemo stoto obletnico orga- nizacije prvega državnega prvenstva v smučanju. Zimskošportni odsek Sloven- ske športne zveze je z Rudolfom Badjuro in Josom Gorcem na čelu z organizacijo državnega prvenstva takratne države postavil temelje tekmovalnega smuča- nja v Sloveniji. Na obronkih Bohinjske Bistrice so se maloštevilni navdušenci v smučarskih tekih in smučarskih skokih pomerili med seboj in zaorali tekmoval- no ledino vse bolj priljubljenega športa, ki je sčasoma začel poosebljati nacio- nalno identiteto. Na skromnih temeljih entuziastičnih začetnikov, tako organiza- torjev kot tekmovalcev, so se kalile gene- racije slovenskih tekmovalcev in tekmo- valk, ki so v povojnem obdobju dosegle tudi priključek k svetovnemu vrhu. In prav ob 100. obletnici so slovenski smu- čarji in smučarke dosegli rekordni mejnik pri številu medalj, osvojenih na enem svetovnem prvenstvu v nordijskem smu- čanju. Ključne besede: zgodovina smučanja, smučarski teki, smučarski skoki, državno prvenstvo FOTO: Lisi Niesner/Reuters zgodovina športa 91 Prvo državno prvenstvo v smučanju, san- kanju in drsanju je bilo organizirano v ne- deljo, 20. februarja 1921, v Bohinju, ki so ga takrat zaradi turistične obljudenosti poimenovali tudi »jugoslovanski Davos«. Smučarska tekmovanja so potekala v okvi- ru prireditve Zimsko-sportni meeting v Bohinju (Batagelj, 2009), kjer so tekmovali še sankači in drsalci. Prireditev je organizi- rala takratna Sportna zveza Ljubljana, usta- novljena leta 1920 (Pavlin, 2020). Badjura (1924) to smučarsko tekmovanje v knjigi Smučar poimenuje kot »1. jugosloven. smu- ška tekma v Bohinju«. V članku z naslovom Smuška tekma v Bohinju (Badjura, 1921), ki je izšel v Planinskem vestniku (velja za najstarejšo slovensko revijo, ki še izhaja), je avtor zapisal: »Prvikrat smo se to pot z ve- seljem sešli smučarji z raznih pokrajin širše naše kraljevine, da se merimo vzajemno na smuškosportnem polju; prvikrat so se ta dan ojunačile brhke naše dame na smuč- kah in je nastopil v tekmi poleg moškega tudi 'nežni' spol in prvikrat smo imeli priliko opazovati, kako so krilili v elegantni drži po zraku smučarji-skakači raz našo prvo ume- tno skakalnico.« V reviji Sport, ki je začela izhajati junija leta 1920 in je objavljala infor- mativne sestavke o smučanju, so organiza- torji napovedovali to smučarsko slovesnost v Bohinju. V razpisu smučarske tekme za prvenstvo Jugoslavije in Slovenije (Sportna zveza Ljubljana, 1921), ki ga je objavil Zim- skosportni odsek Sportne zveze Ljubljana sporazumno z Jugoslovanskim olimpijskim odborom v Zagrebu, je navedeno, da se tekmovalci in tekmovalke lahko prijavijo za naslednja tekmovanja: – Tekma starejših za »prvenstvo Jugosla- vije in Slovenije« po brdih na približno 7 km daljave (dovoljena je udeležba vsem jugoslovanskim smučarjem, mo- škim nad 18 let, tekmuje se ne glede na število udeležencev, prijavnina znaša 10 dinarjev). – Tekma mlajših za »prvenstvo Bohinja« po brdih na približno 4 km daljave (do- voljena je udeležba vsem jugoslovan- skim smučarjem, starosti pod 18 let, ki si še niso priborili »nikake nagrade«; tek- muje se ne glede na število udeležencev, prijavnina znaša 5 dinarjev). – Damska tekma za »prvenstvo Gorenjske« po brdih na približno 3 km daljave (tek- muje se ne glede na število udeleženk, prijavnina znaša 2 dinarja). – Tekma v skoku za »prvenstvo Jugoslavije in Slovenije« raz skakalnico (veljala so ista določila kot za tekmovanje v tekih na 7 km). Posebna določila v razpisu še navajajo, da je trening in ogled tekmovalne proge do- voljen le dan pred tekmo in le v »srenu in osrenjenem snegu«, da bo z žrebom dolo- čen vrstni red tekmovalcev na štartu, da je prosta izbira smuči in ostale opreme in da »pritožnina« znaša 5 dinarjev. Sicer se je tekmovalo po pravilih, ki jih je Sportna zveza objavila v Sportu – ilustrirani tedenski reviji hkrati ob razpisu tega tek- movanja (Sportna zveza, 1921). Ta med dru- gim navajajo, da se smučarskih tekem lah- ko udeležujejo vsi jugoslovanski smučarji, ki so amaterji ne glede na spol in starost, medtem ko so »smučarji po poklicu od tek- me izključeni«. Tekmovalci lahko uporablja- jo eno (»kolec«) ali dve palici. Če proga ni markirana, »odpošlje starter krmarja izven konkurence, ki trasira tekmovalno progo s svojimi smučicami«. Štarta se po vrstnem redu izžrebanih štartnih številk »po od vodstva tekme določenih presledkih, po- samič in iz enega in istega mesta na startu na povelje Smuk v momentu, ko zapusti sekundni kazalec št. 60« . Tekmovalcu se iz- meri čas prihoda v cilj, »ko smukne smučar z obema smučkama skozi cilj brez ozira na drugo njegovo opremo«. Udeleženci državnega prvenstva, ki so bili člani klubov, vključenih v športno zvezo, so bili na osnovi izkaznice športne zveze de- ležni 50 % popusta pri prevozu z železnico (»Znižane vožnje v Bohinj«, 1921). Rudolf Badjura je v Planinskem vestniku št. 2 iz leta 1921 (Badjura, 1921) o tem tekmovanju zapisal: »Ta dan bo tvoril prevažen datum v zgodovini razvoja jugoslovanskega smu- čarstva in turistike.« Potek prireditve je bil podrobno opisan v reviji Sport (»Zimsko- -sportni meeting v Bohinju«, 1921) in Pla- ninskem vestniku (Badjura, 1921). Na tekmovanje se je prijavilo 35 smučarjev, med njimi so bila 4 dekleta in tudi 7 tek- movalcev iz Zagreba. Štartalo jih je 30, saj se tekmovalci, ki so bili prijavljeni tudi na tekmo v drsanju na Bohinjskem jezeru, niso mogli sočasno udeležiti obeh tekem. Bad- jura ugotavlja, da je tokratna udeležba bi- stveno številčnejša v primerjavi s »peščico predvojnih smuških krmarjev«, vendar ob- žaluje, da so izostali smučarji iz Mojstrane, Kranjske Gore in Tržiča, ki so imeli takrat za sabo že mnogo uspešnega treninga. Sprva je bila predvidena daljša tekmovalna razdalja, vendar so jo organizatorji priredi- tve skrajšali za fante na 5 km in za dekleta na 3 km. »Izbrana je bila proga iz ruta 'Re- par' (krog 850 m) nad izvirom Bohinj. Bistri- ce pod Liscem (1649 m) pred Črno prstjo in preko cele valovite planjave in brd Dobrave (593 m) od Telečnice tik nad zapadnim de- lom vasi Bohinjske Bistrice (512 m), kjer je bil postavljen cilj.« Badjura v poročilu navaja, da je bila proga dokaj »gladka«, vendar je bilo treba na progi premagati več »protistr- min«, jarkov, prehodov čez kolovoze itd. Na progi je bilo več vrst snega, saj se je srež od prejšnjega tedna obdržal le še na nekaterih senčnih delih proge. Sneg se je oprijemal smuči tistim, ki jih niso namazali. Vreme je bilo nekoliko oblačno. Na ključnih točkah proge so stali kontrolorji: g. gozdar Janša, Pstros, gozdni čuvaj Lakota in drugi usluž- benci gozdnega oskrbništva v Bohinju, ki so »dragevolje prevzeli sitno nalogo čuvati celo vrsto mimo dirjajočih smučarjev«. Štar- terja sta bila: g. dr. Lipovščak iz Zagreba na Slika 1. »Iz smuške tekme: Gdč. Knezova na cilju«. Avtor fotografije J. Kunaver. Povzeto po Kunaver (1921), Sport, 2(12), 92. 92 moškem tekmovanju in g. ing. Miklavič iz Bohinja na ženskem štartu. „»Tekma na daljavo« Izvedena je bila dopoldne. Vreme je bilo nekoliko oblačno. Tekmovalci in tekmoval- ke so ob 7.45 izpred hotela Markeš skupaj odšli proti štartnima mestoma. Spotoma so ob progi do štarta deklet postavljali zasta- vice, naprej do štarta moških pa so progo poredko označili z rdečimi markirnimi listki. Tekmovalci so prispeli na štart nad krajem Žlan ob 9.30. Rudolf Badjura je tekmoval- cem razložil potek proge, nato pa se je ob 9.40 kot predtekmovalec podal proti cilju. Na cilju je ob 9.57 sporočil, da je proga pri- pravljena in da se bo štart začel ob 10. uri (»Zimsko-sportni meeting v Bohinju«, 1921). Tekmovalce je na cilju veselo in burno poz- dravljalo občinstvo, ki jih je lahko spre- mljalo s pogledom vse od vrha Dobrave. Okrog 11. ure je občinstvo že pozdravilo v cilju tudi vsa 4 dekleta. Okrog 11.30 je bila dopoldanska tekma končana v vsesplošno zadovoljstvo tekmovalcev in gledalcev. Rezultati tekmovanja Tekma starejših po brdih na daljavo 5 km (prvenstvo Jugoslavije in Slovenije za leto 1921): 1. Janez Hlebanja, gozdar iz Rovtarice v Bohinju (klub: ZSOBB), čas 21:49,2 2. Dušan Zinaja iz Zagreba (klub: HAŠK), čas 22:43,2 3. Zvonimir Ferič, zlatar – Zagreb, (klub: ZLSK), čas 25:08,8 Tekmovanje je uspešno zaključilo 9 tekmo- valcev. Zagrebčan Pandaković je »zablodil in odstopil«. Zadnji tekmovalec je dosegel čas 44:21,8. Če je čas teka Rudolfa Badjure kot pred- tekmovalca v reviji Sport (»Zimsko-sportni meeting v Bohinju«, 1921) naveden pravil- no, lahko ugotovimo, da je za progo potre- boval 17 minut, kar pomeni najhitrejši čas med vsemi tekmovalci. Po uradnih rezul- tatih je bil sicer najhitrejši Zdenko Švigelj (s časom 21:45,8), poznejši jugoslovanski olimpijec na prvih zimskih olimpijskih igrah leta 1924 v francoskem Chamonixu, ki pa je tekmoval v mlajši starostni kategoriji in tako ni osvojil naslova državnega prvaka. Lahko bi sklepali, da se je Badjura zaradi organizacije prvega državnega prvenstva in s tem pionirskega dela v smučanju od- povedal naslovu prvega državnega prvaka v smučanju. Za Badjuro je znano, da se je že v skupini Dren proslavil kot dober smučar, da je leta 1913 na vojaški smučarski tekmi v Bohinju zasedel 3. mesto (»Sankaška in smukaška dirka«, 1913; Badjura, 1924) in da je bil absolvent treh enomesečnih voja- ških smučarskih tečajev v Visokih in Nizkih Turah ter leta 1917 tudi udeleženec speci- alnega dvomesečnega vojaškega visoko- alpinskega tečaja pri poročniku Bilgeriju v Innsbrucku in na Wiesbachhornu oz. Moo- serbodnu (Batagelj, 2009). Tekma mlajših po brdih na daljavo 5 km (prvenstvo Bohinja za leto 1921): 1. Zdenko Švigelj, dijak, Ljubljana (klub: Ljubljanski športni klub), čas 21:45,8. Dosegel je absolutno najhitrejši čas na 5 km in je bil tako za 3,4 sekunde hitrejši od državnega prvaka Hlebanje. 2. Fedor Švigelj, dijak, Ljubljana (klub: Lju- bljanski športni klub), čas 22:43,0 3. Stanko Trnkoczy, dijak, Ljubljana (klub: Ljubljanski športni klub), čas 24:00,8 Uvrščenih je bilo 13 tekmovalcev. Dva sta zlomila smuči in odstopila. Najslabše uvr- ščeni je prečkal cilj v času 44:17,0. Damska tekma po brdih na daljavo 3 km (prvenstvo Gorenjske za leto 1921): 1. Beba Trammerjeva iz Mostarja (klub: ZSOBB), čas 15:30,8 2. Jelka Naglasova iz Ljubljane (klub: Lju- bljanski športni klub), čas 16:44,8 3. Mira Knezova iz Ljubljane, (klub: Lju- bljanski športni klub), čas 20:33,2 Ženske so tekmovale na zadnjem 3-kilome- trskem odseku moške proge. Na cilj so pri- šle vse 4 tekmovalke, zadnja v času 20:55,6. V času pred tem prvenstvom je revija Sport objavila novice, da so v tistem času Švicarji tekmovali na 14-kilometrski razdalji (»Švi- carsko smuško prvenstvo«, 1921) in da so na prvenstvu dunajskih smučarskih klubov zmagovalcu na 16-kilometrski progi zabe- ležili čas 1:11:54 (»Na Semmeringu«, 1921). „»Tekma v skoku« Izvedena je bila popoldne med 14. in 15. uro na umetni skakalnici tik nad bohinjskim sankališčem Belvedere. Popoldne se je vreme zjasnilo in še več gledalcev kot do- poldne je lahko v soncu uživalo v pogledu na Triglav in sosednje vrhove. Gledalci so nestrpno pričakovali začetek tekmovanja, saj večina še ni videla smučarskih skokov, razen tistih, ki so jih že videli na kinemato- grafskih platnih. Tekmovanja se je udeleži- lo 5 skakalcev, od tega dva Zagrebčana. Po preizkusnih skokih je bil določen polovični zalet. G. Dušan Zinaja iz Zagreba si je pri poskusnem skoku zlomil smučko, zato so v nadaljevanju skakali le še 4 tekmovalci, in sicer vsak po trikrat. Najdaljši skok je meril 13 m (Kavšek s padcem), najkrajši 8 m, »3 skoki so bili brezhibni, posrečeni, drugi manj posrečeni«. Najdaljša veljavna skoka sta merila 9 m (Pogačar in Dolenc). Slika 2: »Iz skakalne tekme: Padec inž. Jaroša«. Avtor fotografije J. Kunaver. Povzeto po Kunaver (1921), Sport, 2(11), 85. Rezultati »Tekme v skoku« (prvenstvo Jugo- slavije in Slovenije za leto 1921): 1. Joža Pogačar, Ljubljana (klub: Ilirija) ocena: 2.9545 točk 2. Akad. Jože Dolenc, Ljubljana (klub: LSK) ocena: 2.9775 točk 3. Akad. Ivo Kavšek, Ljubljana (klub: Ilirija) ocena: 3.800 točk Uvrščeni so bili 4 tekmovalci. Zagrebčan Zinaja je odstopil zaradi zlomljene smuči. Zadnji tekmovalec je dosegel 4.0125 točk. V času pred prvenstvom je revija Sport ob- javila novice, da je na švicarskem prvenstvu v smučarskih skokih zmagal tekmovalec Ei- denbenz z dvema 36-metrskima skokoma (»Švicarsko smuško prvenstvo«, 1921), da je na prvenstvenih tekmah dunajskih smu- čarskih klubov tekmovalec Bildstein skočil 41 metrov (»Na Semmeringu«, 1921) in da v zgodovina športa 93 Ameriki že presegajo 65-metrsko znamko. To sta bila Norvežana Haugen in Halvorsen, ki sta v Rocky Mountains v Koloradu tudi zgradila tri skakalnice (»Senzacionelni skoki s smučmi«, 1921). Smučarska tekmovanja prvega državnega prvenstva v smučanju je vodil (»Zimsko- -sportni meeting v Bohinju«, 1921) »odbor sestavljen iz zimskosportnih strokovnja- kov, gg. dr. Lipovščaka, dr. Pandakovića, dr. Ulmanskega iz Zagreba, ing. Božiča, ing. Mikloviča iz Bohinja ter dr. Souvana, Rud. Badjura, dr. Zupanca, sodnika Jenčiča, Joso Gorca in Uratariča, tajnika Sportne zveze iz Ljubljane«. Badjura (1921) v poročilu še pripiše, da »se je izvršila smučarska tekma, ki jo brez dvo- ma smemo imenovati najlepšo in najimeni- tnejšo letošnjo zimskosportno prireditev, v celoti brez vsakega neprijetnega pripetljaja in v lepem redu; bohinjski zdravnik g. dr. Vacek je mogel ves čas mirno ostati na svo- jem opazovališču kot navadni opazovalec«. Tekmovanje v skokih je potekalo na stroške Športne zveze v decembru leta 1920 zgra- jeni t. i. Žižkovi skakalnici (Batagelj, 2009) na severnem pobočju Črne prsti v bližini bo- hinjskega predora. Skakalnica je dobila ime po Cirilu Žižku, ki je vodil gradbeni projekt Zimskošportnega odseka, ki je tedaj delo- val v okviru Športne zveze. To je bila prva javna skakalnica v državi, ki pa se ni mogla v tistem času primerjati z nekaterimi v tu- jini, kjer so že presegali dolžino skokov 40 m. Za skakalnico (Menci, 1920) se je določil »teren s povprečno napetostjo 25 stopinj, višina skakalnice same pa z 1,10 m… Zalet skakalnice je dolg 54 m in pričenja z nape- tostjo 15 stopinj, ki po 20 metrih preide v napetost 25 stopinj, 5 metrov pred odsko- kom pa v napetost 6 stopinj… Skakalnica je zgrajena na 4 m širjave. Takoj pod odsko- kom je napetost terena na daljavo 58 m ve- dno 25 stopinj in pride potem polagoma v ravnico, kjer je sportniku mogoče po uspe- lem skoku pokloniti se svoji občudovalki z uspelim telemarkom ali christianijo.« Po takrat veljavnih pravilih je zmagal skakalec (Guček, 1998), ki je zbral najmanjše število točk v seštevku dolžine skoka in sloga. Tekmovanja v smučarskih tekih se je ude- ležil tudi tekmovalec Stane Predalič, ki se je spominjal (Hrovatin, 1954): »Pred pričet- kom nas je popeljal tov. Badjura ob stezi in nam jo razkazal. Takrat smo smučali samo v eno stran in je bila speljana smučina od nastopišča (starta) do cilja navzdol po vise- čem svetu. Na stezi so bile tudi razne ovire. Ustavili smo se pred veliko jamo, napolnje- no s smrečjem. Preplašenim nam je Badju- ra dopovedoval, da bo stal ob jami mož z dolgim kolom, ki bo vsakomur pomagal iz zagate, če bi 'padel' vanjo. Reševalec je imel potem izmed nas vseh res največ dela. Tekma je potekala bolj v veseli volji …« Po tekmovanju se je Športna zveza prek revije Sport obrnila tudi na vse fotografe, ki so bili na smučarskih tekmah za državno prvenstvo, naj jim pošljejo svoje fotografije za nadaljnjo promocijo smučarskega špor- ta. Fotografije so bile objavljene v različnih številkah revije Sport in so verodostojen dokaz tega za slovensko smučanje zgodo- vinskega dogodka. Gostitelji drugega državnega prvenstva v smučarskih tekih, tedaj poimenovanega kot »2. smučarska tekma za prvenstvo Ju- goslavije« (Batagelj, 2009), so bili Ratečani naslednje leto, natančneje 26. 2. 1922. Tek- movanje je organiziral Zimskošportni od- sek pri Športni zvezi. Štart je bil visoko nad Tamarjem, cilj pa blizu takratne železniške postaje. »Tekme se je udeležilo 62 smučar- jev, med njimi poleg Ljubljančanov tudi en Beograjčan, štirje Zagrebčani ter Celjani in domačini iz Kranjske Gore in Bohinja. Pro- ga je vodila izpod Jalovca skozi vso plani- ško dolino na daljavo 10 km in je bila prav skrbno pripravljena, tir izvožen in markiran z zastavicami,« lahko preberemo v takra- tnem dnevniku Jutro (»Nedeljska smučar- ska tekma za prvenstvo Jugoslavije«, 1922). Vendar tudi tokrat najhitrejši tekač (znova je bil to Zdenko Švigelj) ni postal državni prvak (Batagelj, 2009). To je postal šele če- trtouvrščeni, ker sta prvo- in drugouvrščeni tekmovala še v konkurenci juniorjev pod 25 let, tretjeuvrščeni pa je tekmoval izven konkurence, ker ni bil registriran pri nobe- nem klubu. V poročilu te tekme je zapisano (Badjura, 1922): »V celem smo torej lahko zadovoljni s potekom te sijajne, dosedaj najlepše jugoslavenske smučarske manife- stacije, na kateri je vse pokazalo svojo lepo dobro voljo: tako smučarji kot gledalci in v ne mali meri – kar posebno poudarjamo – naši pristni narodnozavedni Ratečani in Ra- tečanke kakor tudi samo božanstveno pla- ninsko solnce nad divno našo 'Planico', ki jo toplo priporočamo vsem turistom.« V času izvedbe tega tekmovanja je bil v režiji Av- gusta Veličana Beštra posnet prvi slovenski športni film z naslovom Smučarska tekma za smuško prvenstvo Jugoslavije v Planici pri Ratečah. V reviji Sport je avtor članka (D. Z., 1922) zapisal: »Izšel je slovenski film. Že to je velikega pomena za Slovence, večje važnosti je pa za nas sportnike, da je prvi slovenski film – sportni film! Sport danes ni več zabava, samo gotovim ljudem na- menjena, temveč je postal neobhodna življenjska potreba naroda …« Ta 6-minu- tni film je v hrambi Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu RS. Rudolf Badjura (1881–1963) je nedvomno eden najzaslužnejših za pionirski razvoj smučanja v Sloveniji, ki je postopoma pri- vedel do organizacije prvega državnega prvenstva v smučanju. Njegovo življenje (Geršič idr., 2014) je bilo tesno povezano »s smučanjem, preživljanjem prostega časa v naravi, pisanjem turističnih vodnikov, zbira- njem ljudskega izrazja in imen ter s skrbjo Slika 3. »Skupina tekmovalcev smuške tekme v Bohinju«. Avtor fotografije F. Vesel. Povzeto po Vesel (1921), Sport, 2(11), 81. 94 za slovenstvo«. Bil je eden prvih tekmoval- cev v smučanju in začetnik organiziranega poučevanja smučanja v Sloveniji. S skupino Drenovci je pionir visokogorskega turnega smučanja pri nas. Januarja leta 1914 je v Bo- hinjski Bistrici organiziral »Prvi redni civilni smuški tečaj za sportnike, lovce in gorske vodnike«, takoj nato pa še »Prvi redni ci- vilni smuški tečaj za sportnike v Ljubljani« (Badjura, 1924). Bil je pobudnik ustanavlja- nja smučarskih klubov v Sloveniji. Tako je bil leta 1919 ustanovljen prvi slovenski smučarski klub Smučarski klub Ljubljana (»Naše slike«, 1921), ki pa je deloval samo tri leta (Gorec, 1938). Bil je pisec strokovne smučarske literature. Prvo smučarsko ter- minologijo (Ulaga, 1990) je izdal leta 1914 v dveh podlistkih časopisa Slovenski narod (izpopolnjeno verzijo je izdal še leta 1931), v reviji Sport je leta 1920 objavil svoj prevod Valvasorjevega zapisa o bloškem smučanju Čudna hoja po zasneženih gorah in leta 1924 izdal prvo slovensko knjigo o smuča- nju, ki jo je naslovil preprosto Smučar. Slovenski športni prostor je povezala leta 1920 ustanovljena Športna zveza Ljublja- na (Pavlin, 2005). Še istega leta je bil pod njenim okriljem ustanovljen Zimskošportni odsek, ki se je leta 1922 preimenoval v Ju- goslovansko zimskošportno zvezo (JZSS) s sedežem v Ljubljani. JZSS je bila sprejeta v svetovno mednarodno zvezo Medna- rodno smučarsko komisijo (predhodnico Mednarodne smučarske zveze – FIS) leta 1923 (Stepišnik, 1968), s tem pa se je odprla tudi možnost, da so naši tekmovalci v smu- čarskih tekih nastopili že na prvih zimskih olimpijskih igrah v francoskem Chamonixu leta 1924. Najuspešnejši tekmovalec med- vojnega obdobja Franc Smolej in njegovi sovrstniki so nato uspešno tlakovali pot povojnim rodovom slovenskih nordijskih smučarjev, ki so se po tekmovalnih uspe- hih priključili svetovnemu vrhu. Po 100 le- tih tekmovalnega smučanja v Sloveniji so letos naši nordijski smučarji in smučarke na enem svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju osvojili rekordno bero medalj. Na prvenstvu v nemškem Oberstdorfu so osvojili 6 medalj. Bohinj in Planica sta od- igrala pionirsko vlogo pri organizaciji tek- movanj v smučarskih tekih in smučarskih skokih. Po prvi mednarodni tekmi leta 1931 je Bohinj leta 1986 prvič na slovenskih tleh gostil tekmovanje smučarjev tekačev za svetovni pokal, medtem ko je Planica po posodobitvi leta 2015 že naslednje leto (2016) organizirala prvo tekmovanje smu- čarjev tekačev za svetovni pokal in bo leta 2023 prireditelj prvega svetovnega prven- stva v nordijskem smučanju v Sloveniji. Kar 81 let je morala Slovenija čakati na organi- zacijo svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju, saj je že Jugoslovanska zimsko- športna zveza z Josom Gorcem na čelu (Batagelj, 2009) kandidirala za organizacijo svetovnega prvenstva v letu 1942. „Literatura 1. Badjura, R. (1921). Smučarska tekma v Bohi- nju. Planinski vestnik, 21(2), 46–48. 2. Badjura, R. (1922). II. smučarska tekma za pr- venstvo Jugoslavije v Planici pri Ratečah dne 26. februarja 1922. Sport, 3(4), 25. 3. Badjura, R. (1924). Smučar. Ljubljana: Ig. Kle- inmayr & Fed. Bamberg. 4. Batagelj, B. (2009). Izum smučarske tradicije: kulturna zgodovina smučanja na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije. 5. D., Z. (1922). Prvi slovenski sportni film. Sport, 3(7), 51. 6. Geršič, M., Batagelj, B., Berčič, H., Bokal, L., Guček, A., Kavar, J., …Torkar, B. (2014). Rudolf Badjura – življenje in delo. Ljubljana: Založba ZRC. 7. Gorec, J. (1938). V dobi smučarskega kluba Ljubljana. V Ob 10-letnici Smučarskega kluba Ljubljana 1928–1938 (str. 32–33). Ljubljana: Smučarski klub Ljubljana. 8. Guček, A. (1998). Po smučinah od pradavnine. Ljubljana: Magnolija. 9. Hrovatin, B. (1954). Zgodovina domačega smučanja. V Priročnik za smučarske vaditelje 1. del (str. 207–219). Ljubljana: Časopisno zalo- žniško podjetje Polet. 10. Menci (1920). Smučarska skakalnica v Bohi- nju. Sport, 1(27), 5. 11. Na Semmeringu. (1921, februar). Sport, 2(7), 54. 12. Na Naše slike. (1921, februar). Sport, 2(1), 8. 13. Nedeljska smučarska tekma za prvenstvo Jugoslavije. (1922, 26. februar). Jutro, 3(50), 2. 14. Pavlin, T. (2005). »Zanimanje za sport je prodrlo med Slovenci že v široke sloje« Telesnokulturno in športno organiziranje na Slovenskem pred prvo svetovno vojno in po njej. Ljubljana: Uni- verza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 15. Pavlin, T. (2020). Stoletnica ustanovitve prvih krovnih športnih asociacij na Slovenskem aprila 1920. Šport, 68(1–2), 39–44. 16. Sankaška in smukaška dirka. (1913, februar). Slovenski narod, 46(45), 4. 17. Senzacionelni skoki s smučmi. (1921, februar). Sport, 2(7), 54. 18. Sportna zveza Ljubljana. (1921). Razpis smu- čarske tekme za prvenstvo Jugoslavije in Slo- venije. Sport, 2(5), 38. 19. Sportna zveza. (1921). Tekmovalna določila za smučarske tekme v Sloveniji. Sport, 2(5), 38–39. 20. Stepišnik, D. (1968). Oris zgodovine telesne kul- ture na Slovenskem. Ljubljana: DZS. 21. Švicarsko smuško prvenstvo. (1921, februar). Sport, 2(7), 54. 22. Ulaga, D. (1990). Ob 70-letnici športnega smučanja na Slovenskem. Rudolf Badju- ra – pionir slovenskega smučarstva. Šport, 38(3–4), 23–24. 23. Zimsko-sportni meeting v Bohinju. (1921, fe- bruar). Sport, 2(9), 65–67. 24. Znižane vožnje v Bohinj. (1921, februar). Sport, 2(7), 54. Prof. dr. Janez Pustovrh Univerza v ljubljani, Fakulteta za šport janez.pustovrh@fsp.uni-lj.si dogodki – čas 95 50 years of »Ping Pong Diplomacy« Abstract During the Cold War between the People‘s Republic of China and the United States, it would not have occurred to anyone that even such a complex diplomatic dispute could be solved by only a 38mm celuloid ball. After more than two decades of com- munication eclipse stemming from the Chinese Revolution of 1949, „ping pong diplomacy“ in 1971 facilitated the beginning of friendly relations between the United States and the People‘s Republic of China. During the visit of US President Richard Nixon, Chinese President Mao Zedong sent the most popular table tennis metaphor to the world today: „A small ball moves a big ball.“ Key words: table tennis, history, cold war, diplomacy Izvleček V obdobju hladne vojne med Ljudsko republiko Kitajsko in ZDA nikomur ne bi prišlo niti slučajno na misel, da lahko še tako zapleten diplomatski spor reši le 38mm velika celuloidna žogica. Po več kot dve desetletji trajajočem komunika- cijskem mrku, ki izhaja iz Kitajske revolu- cije leta 1949, je »ping pong diplomacija« leta 1971 olajšala začetek prijateljskih od- nosov med ZDA in LR Kitajsko. Ob obisku ameriškega predsednika Richarda Nixo- na je Kitajski predsednik Mao Cetung v svet poslal še danes najbolj priljubljeno namiznoteniško metaforo: »Majhna žogi- ca premika veliko žogo«. Ključne besede: namizni tenis, zgodovina, hladna vojna, diplomacija Miran Kondrič1,2, Xiaopeng Zhang3 50 let »ping pong diplomacije« 1Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport 2Mednarodna namiznoteniška zveza, Lausanne, Švica 3Kitajska namiznoteniška zveza, Peking, Kitajska Reklamna fotografija (foto: Associated press, 1971) 96 Letos poteka natanko pol stoletja od zna- menitega diplomatskega dogodka, ki je v veliki meri spremenil politiko med vzho- dom in zahodom in na stežaj odprl vrata do takrat precej zaprti Kitajski. »Ping Pong Diplomacy« (namiznoteniška diplomacija) je pojem, ki izvira s Kitajske. Na Kitajskem je namreč uradno ime za na- mizni tenis – ping-pong. Je poleg Albani- je edina država, ki ima v svojem uradnem imenu naziv ping-pong – vse ostale države uporabljajo v imenu namizni tenis (https:// directory.ittf.com/#/home). Mednarodna namiznoteniška zveza (ITTF) vključuje 226 članic in vse, razen Kitajske in Albanije, uporabljajo v svojem imenu uraden naziv za športno panogo in to je namizni tenis. Še posebej pomembno je to imenovanje od leta 2011, ko so se v svetu pojavila nova tekmovanja. Organizirano je bilo prvo sve- tovno prvenstvo v ping-pongu (igra se z loparji obloženimi s smirkovim papirjem ali pa samo z lesenim delom loparja). ITTF je leta 2011 uradno priznal ping-pong kot do- datno panogo, danes pa je s strani ITTF-a populariziran še TTX (igra namiznega teni- sa na prostem). O razliki med ping pong- -om in namiznim tenisom je bilo nekaj več napisanega v 65(3-4) številki revije Šport. »Ping Pong Diplomacy« se nanaša na do- godek, ki je odprl vrata do leta 1971 precej zaprti LR Kitajski. V letih po komunistični re- voluciji Mao Cetunga leta 1949 so se odno- si med Ljudsko republiko Kitajsko in Zdru- ženimi državami Amerike precej ohladili na račun vojne propagande, trgovinskega em- barga in diplomatskega molka. Posredno sta se državi srečali na bojnem polju med korejsko vojno, vendar pa v več kot 20 letih noben Američan ni stopil na Kitajska tla vse do znamenite »ping pong diplomacije«. Vsa prizadevanja za ponovno vzpostavitev komunikacije so do tega leta neslavno pro- padla, tudi tista na najvišjem državniškem nivoju, pa čeprav je ameriški predsednik Ri- chard Nixon že leta 1967 zapisal v svoj pro- gram: »Preprosto si ne moremo privoščiti, da bi za vedno pustili Kitajsko zunaj družine narodov«. Skladno z njegovim programom sta sicer državi vzpostavili »skrito diploma- cijo« in tajno komunikacijo, toda do resnič- nega napredka pri vzpostavitvi odnosov je prišlo šele leta 1971 med 31. svetovnim namiznoteniškim prvenstvom v Nagoji na Japonskem. Pred tem prvenstvom so Kitajci nazadnje nastopali na SP v Ljubljani leta 1965. V Ljubljani so bili z naskokom najboljša re- prezentanca, saj so poleg obeh osvojenih ekipnih naslovov, od 32 možnih medalj v konkurenci posameznikov (posamezno, pari, mešani pari) osvojili kar 23 (1 medalja je pripadala Nemčiji, preostalih 8 pa Japon- ski). V času 31. svetovnega prvenstva pa se je zgodil dogodek, ki je spremenil svetovno politično sliko. Potem, ko je zaključil trening z enim od Kitajskih igralcev je šele 19-letni ameriški igralce Glenn Cowan zamudil av- tobus svoje reprezentance. Med vračanjem iz dvorane v hotel je tako vstopil na avto- bus, v katerem je že bila celotna kitajska reprezentanca. Na presenečenje vseh ki- tajskih igralcev, ki so na vstop dolgolasega in bradatega Američana gledali precej po strani, je k njemu pristopil njihov najboljši igralec Zhuang Zedong in mu ponudil roko ter preko tolmača z njim tudi spregovoril nekaj besed. V znak miroljubnega srečanja mu je celo podaril svileno sliko z motivom kitajskih gora Huangshan. Cowan, ki se je sam označeval za »hipija« je že naslednji dan Zedonga poiskal v hotelu in mu po- daril majico s simbolom miru in besedilom skupine The Beatles »Let it Be«. Fotografi in snemalci so nepričakovano srečanje igral- cev ujeli v objektive in kmalu je le-to posta- lo glavna tema o kateri se je govorilo v času celotnega turnirja. Večina japonskih časo- pisov je naslednji dan pod udarno novico objavila zapis o srečanju dveh namiznote- niških igralcev. Kitajski igralci so na svetovno prvenstvo v Nagoji prišli z ukazom Mao Cetung, da se morajo izogibati stikom z Američani. Toda, ko je prejel informacijo o srečanju Zhuang Zedonga in Cowana, je predsednik Mao Cetung hitro ugotovil, da je to lahko odlič- na politična priložnost in je svojega igralca pohvalil kot odličnega namiznoteniškega igralca ter še boljšega diplomata. Ob za- ključku prvenstva, ko se je ameriška repre- zentanca že odpravljala na pot domov, je predsednik Mao Cetung poskrbel za veliko presenečenje, ko je celotno ameriško re- prezentanco na stroške LR Kitajske povabil na obisk Pekinga. Igralcem in spremstvu ni bilo treba dvakrat reči ter so po posvetu s svojim veleposlaništvom na Japonskem povabilo z veseljem sprejeli. V svojih spo- minih je predsednik Nixon pozneje zapisal: »Bil sem tako presenečen kot tudi zadovo- ljen. Nikoli nisem pričakoval, da se bo Kitaj- ska pobuda uresničila v obliki ping-pong diplomacije«. 10. april 1971 je zapisan kot zgodovinski dan v analih namiznoteniške zgodovine. Tega dne je 15 članov ameriške reprezen- tance prečkalo most iz Hongkonga na Ki- tajsko. Čeprav ameriška ekipa ni bila ravno uspešna, saj so na prvenstvu zasedli šele 24. mesto, pa je bilo njihovo navdušenje ob spoznanju, da bodo na Kitajskem deležni tudi namiznoteniških treningov, nepre- cenljivo. S svojim obiskom so se zagotovo nehote prelevili iz namiznoteniških igralcev v diplomate. V sklopu povabila je ameriška reprezentan- ca potovala po Kitajski in si ogledala mesta kot so Guangzhou, Peking in Šanghaj. V teh mestih še danes organizirajo namiznoteni- ške turnirje na najvišjem nivoju. Tim Bo- ggan v svojih spominih na to nepozabno potovanje govori predvsem o raznoliko- stih, ki so mu najbolj ostale v spominu: »Uli- ce so bile drugačne, hrana je bila drugačna. Glen Covan (foto: Bian Yuxiang – TTWM) Tim Boggan (foto: Bian Yuxiang – TTWM) dogodki – čas 97 Ljudje so se razlikovali. Kolesa so bila dru- gačna. Prav nič ni bilo tako kot je doma«. Poleg obiska večjih mest je sledil še obisk Kitajskega zidu, Poletne palače in oper z re- volucionarno tematiko. Ni pa šlo tudi brez ekshibicijskih tekem, ki so jih praviloma do- bili domači igralci, vendar pa so tudi tukaj v prvi plan prihajale občasno misli o tem, da je tekma namenjena tudi temu, da namizni tenis doseže tisto, kar ni bilo moč doseči po diplomatskih kanalih. Zaključna prireditev za goste iz Amerike je bila organizirana v Pekinški veliki dvora- ni, kjer je bil med gosti tudi premier Chou En-lai, ki je igralcem čestital ob odprtju no- vega poglavja med LR Kitajsko in ZDA, ter bil kar nekoliko presenečen, ko ga je Glenn Cowan povprašal o njegovem mnenju o ameriškem »hipi« gibanju. Njegov odgovor pa je bil zelo preprost: »Mladost želi iskati resnico in iz tega iskanja se bodo verjetno pojavile različne oblike sprememb.« Že med samim obiskom, natančneje 14. aprila 1971, je predsednik Nixon sporočil, da ZDA opuščajo prepoved potovanj in trgovinski embargo proti Kitajski. Takoj po končanem obisku sta državi ponovno od- prli vse komunikacijske poti, v mesecu juliju pa je sledil še skrivni obisk svetovalca za na- cionalno varnost Henrya Kissingerja. Učinki tega, kar se je takrat poimenovalo »Ping Pong Diplomcy«, so se kot cunami prikazali šele naslednje leto. Kot odgovor na popotovanje ameriške ekipe so Kitajci poslali svojo namiznoteniško ekipo na tur- nejo po osmih ameriških mestih. Še bolj pa je odmeval v svetu februarski obisk predse- dnika Richarda Nixona v LR Kitajski, ki je bil tudi prvi ameriški predsednik v zgodovini, ki je stopil na kitajska tla. Med osemdnev- nim potovanjem se je predsednik Nixon srečal s premierjem Chou En-lai-em in predsednikom Mao Cetung-om ter ostali- mi visokimi predstavniki. Nixon je obisk po- imenoval »teden, ki je spremenil svet«. Vse kredite za normalizacijo ameriško-kitajskih odnosov pa je podelil namiznemu tenisu. Videt je bilo, da so vsi udeleženi še posebej uživali v načinu, kako je do samega rezultat prišlo, ne pa toliko v rezultatu samem. Chu En-lai je v eni od svojih izjav izpostavil: »Še nikoli v zgodovini šport ni bilo tako učinko- vito uporabljen kot mednarodno orodje«. Iz Ping Pong diplomacije je verjetno najbolj znana metafora, ki poudarja pomembnost namiznega tenisa Mao-va izjava: »Majh- na žogica premika veliko žogo«. Dogodki, povezani z ping pong diplomacijo so bili ocenjeni kot velik diplomatski uspeh in pomemben korak k normalizaciji odnosov med LR Kitajsko in ZDA. Ping pong diplomacija je skozi 50 let do- živela tudi nekatere ponovitve v svetu, vendar nikoli ni bila tako uspešna, kot v primeru Kitajske in ZDA, pa čeprav je bilo v nekaterih primerih vsaj do neke mere politično zbliževanje spodbujeno. Medna- rodna namiznoteniška zveza (ITTF) je tako na primer ping pong diplomacijo oživela leta 2018, ko bi si v četrtfinalu ekipnega tekmovanja morali nasproti stati Severna in Južna Koreja. Z dogovorom med ITTF-om ter obema reprezentancama je prišlo do združitve obeh in nastopa v nadaljevanju tekmovanja z združeno ekipo. Ob tem je pa potrebno omeniti, da to ni bil prvi poskus združevanja obeh Korej, saj so že leta 1991 na svetovnem namiznoteniškem prven- stvu nastopili kot enotno moštvo in takrat nepričakovano presenetili reprezentanco Kitajske ter postali ekipni svetovni prvaki. Zanimivost 1 Ping Pong diplomacija je bila omenjena tudi v filmu Forrest Gump iz leta 1994, ki ga je upodobil znani filmski igralec Tom Hanks. Po hudi poškodbi v bitki Forrest razvije izjemne sposobnosti za namizni tenis in se pridruži ekipi ameriške vojske – sčasoma tekmuje s kitajskimi ekipami na turneji dobre volje. Zanimivost 2 Proti Zhuang Zedongu je igral tudi slo- venski igralec Edvard Vecko na svetov- nem prvenstvu leta 1963 v Pragi. V tre- tjem krogu turnirja je Zhuang Zedongu vzel prvi niz, in to je bila prava senzacija. Bil je prvi evropski igralec, ki je proti Ki- tajcem dobil niz. Edvard Vecko in Zhuang Zedong (foto: Edvard Vecko) Prof. dr. Miran Kondrič Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Gortanova 22, 1000 Ljubljana miran.kondric@fsp.uni-lj.si Dvoboj KIT : ZDA (foto: Bian Yuxiang – TTWM) 98 In memoriam: NIKO SLANA Leto 2020, ki ga bomo v zgodovini beležili kot epidemično leto, nam je vzelo marsika- tero drago osebo, žal med njimi tudi Niko- ta. Niko je bil rojen leta 1944 v Ormožu, v kaotičnih časih zaključnih spopadov druge vojne, zavezniških bombardiranj Maribora in napredujočega boja proti nemškemu okupatorju, v ‚Štajerju‘, ki mu je Hitler ho- tel spremeniti in izbrisati slovenski obraz, ki si ga je z Maistrovim prevzemom oblasti v bližnjem Mariboru v letu 1918 pridobival. Nemci so takoj po zasedbi izbrisali sloven- ski šport, mladi pa so se dvignili v upor in morda se je to uporništvo preneslo v Niko- vo zibko. Otroštvo in mladost je preživel v Mariboru. Bil je tretji otrok in imel starejša brata Ivana in Franceta, priznanega aka- demskega slikarja ter mlajšega Marjana. Po osnovni šoli se je vpisal na mariborsko I. gi- mnazijo in se športno udejstvoval v atletski sekciji črno-belega Branika. Bil je generaci- ja mladih športnikov Branika, ki so doživeli kvalifikacijsko tekmo Branikovcev za drugo zvezno ligo s Karlovcem in »afero drisko«, ko naj bi mariborski navijači domnevno za- strupili nogometaše Karlovca pri večerji v hotelu Orel. Karlovčani so drugi dan simu- lirali prebavne bolezensko motnje, nekateri odšli do zdravnika in se po zajtrku enostav- no odpeljali nazaj v Karlovac ter si na poti privoščili še kosilo. Mariborčani pa so čakali nasprotnika, ki bi ga verjetno zmeli, mesto je bilo na nogah, stadion poln, tekma pa je odpadla. Po izbruhu afere se je zgodil linč, nogometna sekcija je bila likvidirana, člani kluba, navijači in simpatizerji ogorčeni. Niko se je spominjal, da je bil grenak občutek, nečesa je zmanjkalo, vendar življenje je šlo naprej, sploh pa zanj in kolege atlete, ki so ostali v klubu in ga nogomet več kot toliko niti ni zanimal. Užival je atletiki, druženju in družbi na stadionu, pri 16 letih pa je storil tudi prve letalske korake na mariborskem letališču, ki so ga pozneje spremljali vse življenje. Po zaključeni gimnaziji je leta 1962 vpisal študij na pravkar dobro ustanovljeni Visoki šoli za telesno kulturo, danes Fakulteta za šport. Bil je ena od generacij, ki so se rav- no dobro študijsko naselile v novi stavbi na Kodeljevem. Ta jim je omogočila mnogo bolj primeren študij kot starejše domova- nje v sokolskem domu na Taboru. Niko se je v zborniku ob 50-letnici Fakultete za šport (2010) spominjal, da o študiju športa sploh ni bilo dileme, »bili smo tako prežeti s špor- tom, da ni bilo nikogar, ki bi nas lahko pre- pričal o kakšnem drugem študiju, čeprav je bila alternativa vselej prisotna. A hedo- nistični značaj študija športa z znamenitimi poletnimi tečaji v Rovinju in zimskimi smu- čarskimi tečaji so bili premočan magnet za nas gibalne neuravnovešence«. Po diplomi konec šestdesetih let je nastopil nov življenjski ciklus. Prvo delovno mesto je bilo učiteljsko na osnovni šoli Vodmat, danes Jože Potrč. Predstavljam si, da je moral biti priljubljen, kar potrjuje njegov kolega Aleš Peče, s katerim sta v zadnjih desetletjih redno kramljala o športu, vzgoji, družbenem času. Niko, svobodnjak in hu- manist, tudi trmast in skeptičen do učne doktrine in načrtov, je znal pouk zapeljati glede na svoje poglede in prepričanje, za- vedajoč se pedagoškega poslanstva špor- ta, ki ga je v civilni sferi tekmovalni instituci- onalizem že pred njegovim časom odpeljal v samozadostnost in podreditev dosežku. Po obdobju učiteljevanja se je v osemde- setih letih zaposlil na Zavodu za šolstvo in prevzel sektor Šolskih športnih društev. Preko sektorja in šolskega športa s šolskimi prvenstvi ter ob uvajanju koncepta »šport mladih« je ostajal v stiku s šolskim športom in pričel urejati Bilten šolskih športnih dru- štev, ki je bil pozneje osnova reviji Šport dogodki – čas 99 mladih. Že v sedemdesetih letih je postal sodelavec športne redakcije Dela in potem, ko je urednik Evgen Bergant - Kuki v okvi- ru športnih strani odprl rubriko ‚šolskega športa‘, pa tudi npr. rekreacijo, jo je vse do ukinitve ali opustitve urejal Niko in hkrati pisal prispevke. Prav tako je objavljal svoja razmišljanja v Šolskih razgledih. S slovensko osamosvojitvijo in menjavo družbeno-političnega in ekonomskega sis- tema je bil v okviru Ministrstva za šolstvo in šport organiziran Sektor (danes Direktorat) za šport z državnim sekretarjem. Ta je pre- vzel področje »športa mladih« in Niko se je preselil pod novi sektor in nato v okvir novoustanovljenega Zavoda za šport RS, čeprav je ohranil pisarno na lokaciji Zavoda za šolstvo. Sredi devetdesetih let je prevzel mesto urednika novo organizirane revije Šport mladih in jo urejal vse do upokojitve. Dejansko si revije Šport mladih ni bilo mo- goče predstavljati brez Nika. Bil je urednik, pisec, fotograf, fotoreporter in motivator. S fotoaparatom je beležil in dokumentiral. Imel je občutek za fotko, ki je bila skozi nje- gov objektiv tudi kaj več kot le fotka, to je priznaval tudi brat France. Za šolskimi do- godki je dobesedno skakal po Sloveniji in s svojim ‚gorcem‘ in bejzbol kapco po Lju- bljani, oblikoval skupino piscev, se kregal s sektorjem/direktoratom za šport, ko je ta želel tržno preoblikovati revijo, češ da se ne bere in podobno in je celo žrtvoval in podaril strani Športa mladih Cicibanu. Niko je vztrajal in ohranjal revijo v svoji peda- goško-športni čistosti, vzpodbujal mlade, da pišejo, da razmišljajo, da je šport krasna stvar, a ne edina, da naj bodo uspešni tudi na drugih področjih in seveda v šoli. Tudi njega je ob poklicu in rednem delu zani- malo stotine svari. Bil je ljubiteljski alpinist, popotnik in jadralni letalec pa ljubitelj kul- ture in knjige. Po študijski selitvi v Ljublja- no je postal član Aero kluba in ko sem ga spoznal in sva začela sodelovati, je redno odhajal na Lesce in v višave polnit dušo in opazovat zemljino urbano in naravno skorjo iz ptičje perspektive, in na jadralna tekmovanja doma in v tujini. V našem prostoru verjetno ne bo več po- dobne revije kot je bila Šport mladih, kjer so imeli prvo mesto učenci, -ke, dijaki, -nje, mladi športni ljubitelji in ne športniki zvez- dniki medijske osebnosti, kjer bi urednik opozarjal na kulturo, dal mesto tudi športni dediščini, pa ne na koncu kot nek ‚nebo- digatreba‘ ali zgodovinski privesek reviji. Z Nikom sva sodelovala pri reviji več kot de- set let, vse do njegove upokojitve. Nema- lokrat sva ob kavi v menzi Zavoda za šport na Parmovi predebatirala aktualne, kočljive in druge dogodke, iskala teme, odprla stran zamejcem in pisala. Seznanjal me je s pri- meri športa mladih, se jezil nad nekaterimi dejanji kolegov ali pa pasivnostjo. V pogle- dih sva si kdaj tudi nasprotovala in debate so bile plodne, saj je dobro poznal razmere, bil je terenec. In vse bolj sem se zavedal, da ko se bo upokojil, bo revije konec, kajti Nikovi uredniški čevlji so bili preveliki, nje- gov pogled in razmišljanje previharniški in samosvoji in uporniški za naslednike. In res je revija po par številkah brez Nika ugasnila, kar ga je tudi zelo prizadelo … Po upokojitvi se je posvečal zbiranju in raziskovanju letalskih zgodb in urejanju letalske spletne strani ter se vse bolj nav- duševal nad starodobniki. Še vedno je tudi objavljal v Šolskih razgledih, spremljal aktu- alno družbeno dogajanje in v zadnjih letih protestništvo in jadral. Nikovo ustvarjanje in delovanje je bilo pripoznano in tudi na- grajeno. Leta 1995 je prejel Bloudkovo pla- keto, 2008 plaketo OKS-ZŠZ za pedagoško delo in mladinski športni tisk in leta 2011 priznanje Atletske zveze Slovenije. Del fo- tografskega opusa je pred leti shranil v Muzeju športa, nismo ga pa dokumentirali - Niko, kaj pa zdaj? Saj vem, to ti ni dišalo, jaz naj pa zdaj sam urejam in čaram. Ja, to je bil naš Niko, leteč, aktiven, svoboden … počivaj v miru! Tomaž Pavlin 100 Dr. Herman Berčič je dopolnil 80 let Kolo življenja se nenehno vrti. To vemo in doživljamo vsi. Zavrtelo se je tudi za naše- ga dolgoletnega učitelja in kolega dr. Her- man Berčiča. Dopolnil je 80 let in prispel v obdobje, ki ga je znani zdravnik, specialist interne medicine dr. Josip Turk označil kot čas poznejših let. Ne čas betežne in na- dležne starosti, marveč čas, v katerem se nabrane dolgoletne življenjske izkušnje in znanje s pridom izkoriščajo. To je torej čas, ki ga je prof. Drago Ulaga imenoval kot čas tretjega življenjskega obdobja, v katerem je še vedno mogoče kakovostno živeti. Govoril in učil je, da naj bo tudi to čas, ki ga je vredno živeti. Tudi prof. Berčič je ne le sprejel temeljna načela o zdravem življenj- skem slogu, marveč je tudi sam tako učil in vse to skozi velik del svojega življenjskega obdobja na fakulteti, posredoval številnim generacijam študentom. Daljnega leta 1962 je prvič prestopil prag takratne Visoke šole za telesno kulturo (še prej prag zgradbe na Taboru, kjer je takrat domovala šola), ki je kot je znano potem kasneje prerasla v fakulteto. Fakulteti je z nekaj krajšimi obdobji po diplomi ostal zvest vse do upokojitve leta 2008 in tudi še po tem. Vemo, da se je zapisal področju športne rekreacije oz. športu za vse in mu posvetil vse življenje. Po diplomi (1967), je na različnih institucijah deloval v praksi, leta 1973 pa je kot mlad asistent oz. predavatelj prvič stopil pred študente, danes uvelja- vljene Fakultete za šport. Po podiplomskem študiju je leta 1976 ma- gistriral v Ljubljani in leta 1983 doktoriral v Zagrebu. Veliko je sodeloval z zagrebško Fakulteto za telesno kulturo, danes Kine- ziološko fakulteto. Številnim generacijam študentov, še zlasti usmerjevalcem podro- čja športne rekreacije, je širil obzorja in jim z gostovanji na sorodni visokošolski insti- tuciji v Zagrebu kazal še druge študijske in življenjske poti. Sodelovanje med obema institucijama je bilo večletno in kakovo- stno ter zato tudi nagrajeno. Kineziološka fakulteta mu je namreč leta 2009 za dol- goletno uspešno sodelovanje na področju vsestranske obravnave športne oz. kinezio- loške rekreacije, podelila naziv zaslužni pro- fesor. Sam pravi, da to v določenem smislu predstavlja tudi vrh njegove akademske kariere. Vrsto let je na fakulteti vodil Katedro za športno rekreacijo. Dejavno se je udele- ževal številnih mednarodnih kongresov in simpozijev ter z obogatenim znanjem pri- hajal med študente. Po zgodnjem odhodu prof. Ljuba Jovana, je veliko sodeloval s prof. Dragom Ulaga. Skupaj sta na primer leta 1974 odšla v Moskvo na svetovni kon- gres o športu v sodobni družbi. Na področju športne rekreacije je hkrati deloval pedagoško in strokovno, bil pa je tudi raziskovalec in spodbujevalec tim- skega raziskovalnega dela. Kot učitelj je bil mentor številnim diplomantom, nekaj specializantom in magistrantom ter dvema doktorantoma. Kot vabljeni predavatelj se je odzval vabilu treh tujih Univerz. Veliko je raziskoval in vodil številne raziskovalne projekte, ki so bili usmerjeni predvsem v prakso na področju športne rekreacije v bi- osebnosti slovenskega športa 101 valnem in delovnem okolju ter v povezavi s turizmom. Na fakulteti je dejavno deloval več kot 35 let in preko študentov prenašal teoretična znanja in spoznanja ter nenehno širil ideje o zdravem življenjskem slogu obogatenem s športnimi vsebinami. Bil je strokovni so- oblikovalec številnih promocijskih akcij za širjenje športne rekreacije med prebivalci Slovenije ter spodbujevalec kakovosti nji- hovega življenja. Na ravni takratne Jugosla- vije je opravljal več funkcij in kot delegat v različnih telesih posameznih organizacij na področju športne rekreacije uveljavljal stro- kovne poglede Slovenije. Enako je dejavno deloval v različnih zvezah in organizacijah za športno rekreacijo v Sloveniji pa tudi pri vladi republike Slovenije na navedenem iz- seku športa. Veliko se je, tudi s sodelavci, zlasti z dr. Borisom Silo, ukvarjal s športno rekreacijo v delovnem okolju. V ospredju so bili obi- ski posameznih tovarn (danes podjetij) in snovanje strokovnih timov strokovnjakov. Te so večkrat vodili zdravniki, specialisti s področja medicine dela s številnimi orga- nizatorji športne rekreacije, ki so končali višješolski študij športnorekreacijske smeri na fakulteti. Skupaj so velikokrat orali ledino v svojem delovnem okolju. Verjel je tudi v številne sodelavce zunaj fakultete, ki so po končanem študiju prevzemali vodilne vlo- ge v razvoju tega področja. Sam pravi, da je lepo biti učitelj, ko študenti »splezajo na tvoja ramena«, in še čez ter na strokovnem področju ustvarijo presežke. Kako je prišel na področje športnorekreativnega udej- stvovanja oseb s posebnimi potrebami je posebna zgodba. Takrat na fakulteti v za- četku niti slutil ni, da bo iz tega sodelovanja nastal doktorat. Invalidi so ga veliko naučili, še zlasti o smislu in bistvu življenja z omeji- tvami oz. z gibalno oviranostjo. Del bivanj- ske modrosti je povzel po njih, pa čeprav se takrat še ni govorilo o inkluziji pri delu oseb s posebnimi potrebami. Pisal je veliko. Zato je bil odgovoren prof. dr. Franc Pediček. Verjel je v študente takra- tne Visoke šole za telesno kulturo. Odpiral jim je širše horizonte in govoril, da za dobro pisanje niso izbrani le študentje Filozofske fakultete, ali takratne Fakultete za sociolo- gijo, politične vede in novinarstvo. Sadovi so se kmalu pokazali. Napisal je več samo- stojnih znanstvenih monografij in pri šte- vilnih sodeloval kot soavtor. Z objavljenimi referati je sodeloval na mnogih domačih in mednarodnih posvetih, kongresih ter sim- pozijih. Številne njegove objave, tudi sku- paj s sodelavci, so danes na voljo. Odprtost v mednarodni prostor in sposob- nost tesnega sodelovanja z mnogimi tujimi strokovnjaki, ki so bili v svojih državah no- silci razvoja športne rekreacije oz. športa za vse, mu je pomagala stkati mrežo eksper- tov in odličnih poznavalcev navedenega področja ter vzpostaviti številne trajne vezi. Posledično je v mednarodnih znanstvenih združenjih in organizacijah opravljal več pomembnih nalog, ter pridobljena znanja v tujini prenašal v domače univerzitetno okolje. V preteklem obdobju je vodil programsko oblikovanje slovenskih kongresov športne rekreacije, pri katerih še danes sodeluje. Ves čas se je zavzemal za povezovanje špor- tne ter medicinske stroke in znanosti. Bil je član projektne skupine za oblikovanje Nacionalne strategije HEPA, za promocijo gibalno/športne dejavnosti za zdravje, kjer je vodil podskupino za osebe s posebnimi potrebami. Prav tako je bil član ekspertne skupine za izvajanje CINDI programa pri Ministrstvu za zdravje republike Slovenije. Danes je še vedno aktiven. V naši osre- dnji strokovni reviji Šport redno objavlja prispevke s področja športne rekreacije oz. športa za vse, pa tudi druge tematske sestavke. Kot urednik revije sem mu za to še posebej hvaležen. Tvorno sodeluje pri programskem snovanju kongresov športa za vse in kot podpredsednik programske- ga sveta prispeva določen delež k nepre- kinjeni predstavitvi in obravnavi različnih vsebin, ki so ključnega pomena za razvoj športne rekreacije oz. športa za vse v slo- venskem prostoru. Večkrat je dejal, da je »otrok gora«, zato je bil pred leti potreben samo korak do pri- ključitve Združenju vojaških gornikov Slo- venije. Danes v navedeni organizaciji aktiv- no deluje in vključuje znanja ter spoznanja športne stroke in znanosti v nekatere de- javnosti, ki so povezane s preteklimi špor- tnimi dogodki v slovenski vojaški zgodovini in tudi v sedanjosti. Še nekaj je zaznamo- valo njegovo delovanje v zadnjih letih, ki prav tako korenini v njegovem zgodnjem otroštvu in v šolskih letih. Postal je predse- dnik oz. starosta Sokolske zveze Slovenije, v okviru katere si prizadeva za uveljavitev posodobljenih sokolskih načel ter etičnih in moralnih norm v današnjem družbenem in društvenem okolju. Spoštovanemu kolegu želimo še mnogo ustvarjalnih let. Frane Erčulj 102 MNENJA O KNJIGI Tako kompleksno ni, po mo- jem vedenju, še nihče »ob- delal« meta na koš in zato je pričujoča monografija lahko kar učbenik trenerski sferi. Kot takšna je odlična in absolutno dobrodošla v košarkarskem prostoru in za strokovno jav- nost prepotrebna. Zmago Sagadin Izredno dragocena monografi- ja, ki sistematično, izčrpno, vse- obsegajoče in tudi strokovno obravnava zame najpomemb- nejši element košarkarske igre, to je met na koš. Še posebno je potrebno poudariti, da obravnavana vsebina pred- stavljajo unikatno delo tako v slovenskem kot v svetovnem merilu. Dušan Hauptman Znanstvena monografija je veliko darilo košarkarski stroki v svetovnem merilu. Mora- la bi postati nepogrešljiv del knjižnice vsakega trenerja, ko- šarkarja ali pa košarkarskega navdušenca in jo zelo pripo- ročam. Govora je o knjigi, ka- kršne v košarkarski literaturi še nisem zasledil in še enkrat več dokazuje vrhunstvo slovenske stroke in znanosti, ki se ukvarja s košarko. Jaka Lakovič Knjiga Znanost o metu na koš ponuja vse, kar bi moral košar- karski delavec, igralec ali ljubi- telj vedeti o tem pomembnem elementu igre z oranžno žogo, ki ga nikoli ni možno osvojiti do popolnosti. Vedno ostane nekaj malega, kar lahko z do- datnim delom popravimo. Pri tem nam bo v izjemno pomoč ta knjiga, ki ne sme manjkati v zbirki prav nobenega pravega zaljubljenca v košarkarsko igro. Goran Dragić ZNANOST O METU NA KOŠ Avtorja: Frane Erčulj, Vinko Zovko Založnik: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport,2020, 201 str. Sofinancerja: Fundacija za sofinanciranje športnih organizacij v republiki Sloveniji in Javna agencija za raziskovalno dejavnost republike Slovenije Met na koš je tehnični ele- ment košarkarske igre, ki mu tako košarkarji kot tudi košarkarski trenerji posve- čajo veliko pozornosti skozi celotno kariero. Je fenomen košarkarske igre, ki ga števil- ni strokovnjaki in raziskovalci na področju košarke inten- zivno proučujejo in analizi- rajo tudi na teoretični (stro- kovni in znanstveni) ravni. Razvoj košarkarske igre ter v okviru tega tehnike meta na koš je v največji meri od- visen od razvoja košarkarske stroke, ta pa od izsledkov uporabne znanosti in njiho- ve implementacije v prakso. Kakovosten in učinkovit pro- ces treniranja meta na koš v sodobni košarki tako nedvo- mno temelji tudi na ugoto- vitvah znanosti, ki se ukvarja s proučevanjem dejavnikov uspešnosti meta, kakor tudi na uporabi sodobnih teh- nologij, ki lahko v veliki meri pripomorejo k učinkovitosti treninga meta. Kakovostni in uspešni strokovnjaki na kateremkoli področju po- segajo tudi po znanstveni literaturi in se seznanjajo z aktualnimi izsledki znanosti na svojem področju. Zakaj bi bilo v športu in košarki kaj drugače? Met na koš je problematika, ki me je tudi osebno v veli- ki meri okupirala v zadnjih 15 letih, tako s strokovnega kot tudi znanstvenorazisko- valnega vidika. Informacije, zbrane v knjigi, pomenijo poskus združevanja lastne- ga teoretičnega znanja in znanstvenoraziskovalnega dela ter praktičnih izku- šenj, pa tudi ugotovitev in nove knjige 103 izsledkov številnih drugih priznanih strokovnjakov in raziskovalcev na področju košarke. Predvsem pa pri- čujoče delo predstavlja pre- gled obsežne znanstvene literature o fenomenu meta na koš, ki so ga obravnavali številni avtorji, vendar par- cialno in z različnih vidikov. Z znanstveno monografijo o metu na koš sva tako po- skušala s soavtorjem nekaj, česar pravzaprav ni naredil še nihče. Zbrati in povezati v zaokroženo celoto številna, predvsem znanstvena spo- znanja o tem kompleksnem in pomembnem elementu košarkarske igre. Pričujoča knjiga tako tudi v svetovnem merilu pomeni prvenec, ko gre za celostno znanstveno obravnavo meta na koš. Znanost (tudi športna in košarkarska) mora biti upo- rabna, dostopna in razu- mljiva čim širšemu krogu potencialnih interesentov, v našem primeru košarkarjem in košarkaricam, predvsem pa njihovim trenerjem. To je bil tudi glavni namen, ki naju je s soavtorjem Vinkom Zovkom vodil ob nastajanju te knjige in zato sva skušala biti pri njenem pisanju čim bolj poljudna in razumljiva. Upava, da bodo informacije zbrane v knjigi dosegle čim širši krog strokovne javnosti in hkrati čim višjo stopnjo implementacije v prakso. Frane Erčulj 104 The 15th sport for all congress and the jubilee of sport recreation congresses Abstract The 15th Sport for All Congress included multitopic issues dealing with sport recreation, tourism and environment. The emphasis was on the interconnectedness and interdependence of sport and tourism. They can both be upgraded by many different activi- ties and they contribute importantly – at many levels, from national to local – to the promotion and evaluation of both areas. The conditions for the sustainable growth of Slovenian tourism and the selected sports within it are available, because Slovenia is a green, active and healthy tourist destination. In developmental terms, there are three generally recognised sustainability pillars: economic performance, responsibility for nature and socio-cultural adequacy. Diversified sport-tourist content is very important, particularly hiking and mountaineering activities, including the pertaining infrastructure. More attention was given to market- ing sport-tourist products, green areas, and protection of nature as well as to the main Slovenian organisation, i.e. the Slovenian Tourist Board, and its international role. The congress also touched upon the coronavirus period and the efforts to evaluate sport higher. Moreover, a contribution was presented about the jubilee of sport recreation congresses, i.e. sport for all. Key words: sport, tourism, sport recreation, sport for all, health, environment, jubilee, past congresses, corona period. Izvleček Na 15. kongresu športa za vse je bila obravnavana vsebinsko več- pomenska problematika povezana s športno rekreacijo, turizmom in okoljem. Poudarjena je bila povezanost športa in turizma in nju- na medsebojna odvisnost. S številnimi in raznolikimi dejavnostmi se lahko bogatita in na različnih ravneh od državne do lokalne prinašata pomemben delež k promociji in vrednotenju obeh po- dročij. Pogoji za trajnostno rast slovenskega turizma in izbranih športov za njegovo rast so dani, ker je Slovenija zelena, aktivna in zdrava destinacija. Razvojno smo zavezani trem splošno spre- jetim stebrom trajnosti: ekonomski uspešnosti, odgovornosti do narave in družbeno-kulturni ustreznosti. Pri tem so pomembne ra- znolike športno-turistične vsebine, še zlasti planinska in gorniška dejavnost s pripadajočo planinsko infrastrukturo. Večja pozornost je bila dana trženju športno – turističnih proizvodov, zelenim po- vršinam, varstvu narave in tudi naši osrednji turistični organizaciji (STO) ter njeni vlogi v mednarodnem prostoru. Kongres je zazna- moval tudi korona čas in prizadevanja za višje vrednotenje športa, dodan pa je tudi zapis o jubileju kongresov športne rekreacije oz. športa za vse. Ključne besede: šport, turizem, športna rekreacija, šport za vse, zdrav- je, okolje, jubilej, pretekli kongresi, korona čas. Herman Berčič 15. Kongres športa za vse in jubilej kongresov športne rekreacije Napovednik in zbornik 15. kongresa športa za vse. Foto: Arhiv OKS ZŠZ strokovna in znanstvena srečanja 105 „Namesto uvoda Ob koncu novembra lanskega leta (2020) je v posebnih okoliščinah s pomočjo svetov- nega spleta potekal 15. Kongres športa za vse. Običajnih udeležencev, ki so do sedaj v živo spremljali potek kongresov zaradi zna- nih epidemioloških razlogov ni bilo. Koro- na čas je namreč v celoti zaznamoval tudi slednjega, ki je v nizu 20 - tih let prinesel zanimive predstavitve in obravnavo širšega področja turizma, športa (športne rekreaci- je) in okolja. Navedena tematika, ki je bila obravnavana z več zornih kotov in gledišč, je bila zgoščena v naslovu »Izzivi športnih organizacij na področju športne rekre- acije, turizma in okolja«. Organizatorji kongresa so (smo) z izbranim vsebinskim naborom želeli osvetliti nave- deno tematiko in jo kar najbolje povezati s temeljnimi nosilci društvenega športnega življenja v Sloveniji. Znana je ena od stro- kovnih premis, da je poleg teorije »pra- ksa kriterij spoznanja«, zato je bilo tudi na kongresu smiselno zastavljeno vprašanje, kakšno je danes stanje na imenovanih in obravnavanih področjih. Nanizana so bila vprašanja: »Kakšni sta kakovost in raven povezovanja področij športa in turizma ?«, »Kakšna je organizacijska shema, kakšni so programi, kakšna je kadrovska zasedba, kje smo primerjalno z drugimi evropskimi dr- žavami oz. turističnimi destinacijami, kakšni so izvedbeni projekti? itd. Na vsa navede- na vprašanja in še na nekatera druga smo iskali odgovore na navedenem kongresu. Kako in koliko smo se uspeli približali ci- ljem kongresa in ali smo uspeli odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja, razgrinjamo v nadaljevanju prispevka. Poleg navedenega pa smo nekaj pozornosti namenili tudi ju- bileju, ki je bil povezan z začetki kongresov športne rekreacije oz. športa za vse v slo- venskem prostoru. „Dvajset let kongresov športne rekreacije oz. športa za vse Dvajset let je minilo, odkar je bil v Porto- rožu organiziran in izveden prvi kongres športne rekreacije. Nabor znanja in prak- tičnih izkušenj je tudi v Sloveniji, po zgledu tovrstnih evropskih kongresov, dovoljeval izvedbo kakovostnega srečanja poklicnih in ljubiteljskih (amaterskih) strokovnjakov s področja športne rekreacije. V širšem evropskem prostoru so bili navedeni kon- gresi poznani pod imenom »Congress Sport for all« (Kongres športa za vse), da- nes TAFISA (The Association for Internatio- nal Sport for All – Mednarodno združenje športa za vse). Do sedaj se je v slovenskem strokovnem prostoru na področju športne rekreacije oz. športa za vse zvrstilo 15 kongresov. Ker gre za mali jubilej se nam zdi smiselno o vsakem zapisati nekaj besed in misli, ker so vsi skupaj, če jih vnesemo na skupni ime- novalec, pomembno prispevali k razvoju tega področja v slovenskem športnem in družbenem prostoru. Na prvem kongresu športne rekreacije (Portorož, 2000), smo osrednjo pozor- nost namenili »Viziji razvoja športne re- kreacije oz. športa za vse v Sloveniji«. V ospredju je bila obravnava posameznih skupin prebivalstva, kot jih označuje biolo- ška krivulja razvoja z raznolikimi razvojnimi značilnostmi in psihofizičnimi ter psihomo- toričnimi sposobnostmi. Predstavljeni so bili raznoliki programi športne rekreacije in športnorekreacijskega udejstvovanja v različnih lokalnih okoljih. Dodan je bil tudi marketinški vidik obravnave športne rekre- acije. Drugi kongres športne rekreacije (Ro- gla, 2001), je obravnaval več tematskih se- stavov s področij športne rekreacije, zdravja in turizma. Osrednji vsebinski prispevki so bili: »Športna rekreacija v funkciji kako- vosti življenja prebivalcev Slovenije«, »Telesna aktivnost – varovalni dejavnik za zdravje srca in ožilja« ter »Pomen in vloga športne rekreacije v razvoju slo- venskega turizma«. Predstavljeni pa so bili tudi modeli izobraževanja poklicnih in ljubiteljskih (amaterskih) kadrov na podro- čju športne rekreacije in različni uspešni projekti, ki so se izvajali v praksi. Tretji kongres športne rekreacije (Oto- čec, 2002), smo posvetili »Dinamiki razvoja športne rekreacije v Sloveni- ji in strateškim usmeritvam od 2002 – 2006«, pa tudi »Zdravstvenemu vidi- ku gibalno/športnega udejstvovanja prebivalcev republike Slovenije« in študentskemu športu na slovenskih uni- verzah. Predstavljen je bil zanimiv prispe- vek »Spremembe pri ukvarjanju s posa- meznimi športi pri študentih Univerze v Ljubljani«. V okviru vsebinskega sklopa »Delavnice«, so bili podani uspešni prime- ri delovanja v praksi. Četrti kongres športne rekreacije (Ter- me Čatež, 2003), je sovpadal s pripravami za vstop Slovenije v Evropsko Unijo, zato je bila temu pričakovanemu dogodku, tudi v povezavi s športno rekreacijo, namenje- na ustrezna pozornost. Vsled navedenega je bila nosilna tema kongresa »Stanje in perspektive razvoja športne rekreacije (športa za vse) pred vstopom Slovenije v Evropsko Unijo«. V ta okvir je spadala tudi tema »Šport v republiki Sloveniji ob približevanju Evropski Uniji«. Del prispevkov in razprav je bil usmerjen tudi v obravnavo športne rekreacije starejših oseb, športni rekreaciji v interakciji z mediji, športni rekreaciji žensk in oseb s posebnimi potrebami. Peti kongres športne rekreacije (Laško, 2004), smo namenili obravnavi športne re- kreacije v družini. Temeljni prispevek je zato nosil naslov »Športna rekreacija (šport za vse) v družini kot osnova za pozitivne razvojne trende na področju športne rekreacije v Sloveniji«. Zanimivo je, da se je na tem kongresu prvič pojavilo tematsko vprašanje o povezanosti lepote ženskega telesa in moškega pogleda. O tem so govo- rili prispevki »Žensko telo v objemu mo- škega pogleda – kulturno pridobljeno ali anatomsko (narcistično) pogojeno.«, »Ali seksualnost res poganja športno rekreacijo« ? in »Šport – ženstvenost – seksualnost.« Poleg navedenega pa je bil eden od tematskih sestavov namenjen obravnavi gibalno/športne dejavnosti in zdravja. Zbornik 7. kongresa športne rekreacije. Foto: H. Berčič 106 Udeleženci šestega kongresa športne rekreacije (Moravske Toplice, 2006), smo osrednjo pozornost namenili obravna- vi športnih društev in klubov na področju športne rekreacije v lokalnih okoljih. Zato so bile nosilne teme kongresa naslednje: »Pomen in vloga športnih društev pri razvoju in udejanjanju kakovostnega življenjskega sloga prebivalstva Slo- venije«, »Društvo (športno) skozi čas«, »Trženje športne ponudbe v turizmu – vključevanje društvene sfere« in »Pro- stovoljstvo – nacionalna vrednota«. Poleg navedenega pa je bila ena od vodil- nih tem namenjena obravnavi gibanja in zdravja. Nosila je naslov »Namen, proces oblikovanja in temeljne vsebine naci- onalne strategije na področju telesne (gibalne) dejavnosti za krepitev zdravja v Sloveniji«. Predstavljeni pa so bili še dru- gi prispevki. Na sedmem kongresu športne rekre- acije (Ptuj, 2008), smo razpravljali o problemih in vprašanjih, ki so povezani s celotnim življenjskim lokom človeka, ki se pne od zgodnjega otroštva, preko šol- skega obdobja, mladostništva in zrelosti do starosti. Uvodna tema je nosila naslov: »Športna rekreacija od zgodnjega otro- štva do pozne starosti«. V isti vsebinski del so spadali prispevki »Gibalna/športna aktivnost v otroštvu«, »Šport otrok in mladine«, »Šport na univerzi v Maribo- ru« in »Športna rekreacija za starejše osebe z zmanjšano mobilnostjo«. Kot na vseh dosedanjih kongresih je bila tudi na tem obravnavana povezanost medicine in športne rekreacije. Prispevek je nosil naslov »Povezanost medicine in športne stro- ke za potrebe programov v športnih okoljih«. Tem, ki so obravnavale različne vidike športnorekreativnega udejstvovanja posameznih skupin prebivalstva je bilo še več. Programski svet osmega kongresa špor- tne rekreacije (Rogla, 2010), se je odlo- čil, da bo glavna tema le-tega namenjena osvetlitvi športa in turizma. Zato je v ple- narnem delu prvi prispevek nosil naslov »Šport v turizmu – nepogrešljivi se- stavni del razvoja trajnostnega turizma v Sloveniji«. V isti vsebinski sklop so bile vključene še naslednje teme: » Vsebine gibalne/športne aktivnosti v naravi kot prispevek k vzgoji bodočega turi- sta«, »Povezanost turizma in športa, športnih in turističnih organizacij v hrvaškem turizmu«, »Pomen športnih društev v turizmu in pomen turističnih društev v športu« in »Šport in turizem – z roko v roki z vidika akcije 'Slovenija kolesari'«. V okviru vsebinskega sklopa gi- balna/športna dejavnost za zdravje so bili predstavljeni naslednji prispevki: »Šport in zdravje«, »Pozitivni vplivi športne dejavnosti v nosečnosti« in »Sodobna zdravstvena stališča in priporočila za telesno aktivnost in rekreativno vad- bo za preprečevanje ateroskleroze«. Obravnavane so bile še druge teme. Deveti kongres športne rekreacije (Ljubljana, 2012), je bil namenjen celo- viti obravnavi dveh pomembnih področij za človekovo življenje, to sta medicina in šport. V okviru Cvahtetovih dni javnega zdravja in navedenega kongresa so medi- cinski in športni strokovnjaki ter drugi go- vorili o povezanosti obeh področij ter o po- membnosti medsebojnega sodelovanja. Zato so bili predstavljeni prispevki na zdru- ženju obeh dogodkov tudi tako naravnani. Osrednji so bili naslednji: »Tesnejše pove- zovanje medicinske in športne stroke ter znanosti«, »Medicina dela v športu in rekreaciji«, »Zmerna in intenzivna te- lesna aktivnost – imunološki aspekti«, »Skupaj do zdravja – izkušnje, sodelo- vanje, partnerstvo« in »Spodbujanje telesne dejavnosti za krepitev zdravja v okviru delovanja CINDI Slovenija«. Med drugimi pomembnejšimi temami so bile še naslednje: »Telesna dejavnost odra- slih prebivalcev Slovenije«, »Pozablje- ne – odtujene – zanikane in ponovno odkrite resnice, vredne kakovostnega življenja« in »Vpliv šestmesečne funkci- onalne vadbe na nekatere morfološke značilnosti odrasle ženske«. Kako je bilo z desetim kongresom športne rekreacije oz. športa za vse ? Udeleženci 10. kongresa športa za vse (Ljubljana, 2015), so (smo) obravnavali problematiko in vprašanja športnorekreativnega udej- stvovanja starejših. Zato so bili glavni po- udarki dani v naslednjih prispevkih: »Vse- življenjsko učenje za zdrav življenjski slog starejših odraslih«, »Resolucija o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015 – 2025 s poudarkom na gibanju starej- ših«, »Redna telesna in gibalno/športna dejavnost naj bosta temeljni sestavini kakovostnega staranja«, »Z gibanjem po poti življenja«, »Šport starejših - me- dicinski vidik«, »Aplikativna vrednost raziskav pri vadbi starejših« in »Skupi- na testov za ocenjevanje funkcionalne sposobnosti starejših«. Dobršen del po- zornosti pa je bil namenjen tudi obravnavi programov in metodiki vadbe pri starejših. Tovrstne vsebine so bile naslednje: »Meto- dika vadbe ravnotežja pri starostnikih«, »Metodika vzdržljivostne vadbe pri sta- rostnikih« in »Metodika vadbe za moč pri starostnikih«. Na 11. kongresu športa za vse (Ljublja- na, 2016), je bila glavna pozornost na- menjena obravnavi gibalno/športne de- javnosti zaposlenih. Tudi ta problematika je bila v sosledju let večkrat obravnavana, posebej še v obdobju, ko je bila celotna športnorekreativna dejavnost zaposlenih poklicno vodena s timom strokovnjakov in s petimi organizacijsko-vsebinskimi oblika- mi športnorekreativnega udejstvovanja de- lavk in delavcev. Vendar pa so se med tem zgodile bistvene družbeno-politične in gospodarske spremembe, ki so narekova- le ponovno obravnavo in osvetlitev nave- denega področja. Zato so bile na kongresu predstavljene naslednje osrednje teme: »Strokovni temelji gibalno/športnega udejstvovanja zaposlenih«, »Šport za- poslenih – medicinski vidik«, »Vloga športne dejavnosti za zaposlene – izku- šnje projekta 'Zdravi na kvadrat'«, »Vlo- ga telovadbe za zaposlene – zgodovin- ski pogled pomembnosti telovadbe za zaposlene skozi oči staroste slovenske telovadbe dr. Viktorja Murnika«, »Ce- losten program promocije zdravja na delovnem mestu – Zdravju prijazno podjetje in prikaz telovadbe na delov- nem mestu« in »Aplikativna vrednost Zbornik 14. kongresa športa za vse. Foto: H. Ber- čič strokovna in znanstvena srečanja 107 raziskav pri vadbi zaposlenih«. Predsta- vljene pa so bile še nekatere druge teme. 12. kongres športa za vse (Ljubljana, 2017), se je ponovno posvetil obravna- vi večje in boljše povezanosti medicine in športa. V bistvu je bila obravnava na- menjena kakovostnejšemu povezovanju medicinske in športne stroke ter znanosti, ki vključuje tudi različne organizacijske in vsebinske vidike športa in zdravstva. No- silna tema kongresa je zato nosila naslov »Športna stroka in medicina v partner- stvu varne, kakovostne in učinkovite vadbe«. Pomembnejši prispevki, ki so bili vsebinsko povezani z nosilno temo so bili naslednji: »Kako v praksi do sodelovanja kineziologov in medicinskih strokov- njakov na celotnem področju športa za vse ?«, »Predstavitev projekta integra- cije kineziologov v sistem zdravstva«, »Predstavitev vzorčnega modela: kaj, zakaj, kako ? Model interdisciplinarne zdravstveno preventivne obravnave v osnovnem zdravstvu na področju te- lesne zmogljivosti«, »Vloga in delo ki- neziologa v praksi – znotraj dejavnosti zdravstvenega doma ter na ravni lokal- ne skupnosti«, »Pogled direktorice ZD Kranj na sistemsko umeščanje kinezio- logov« in »Prikaz učinkov opravljenega dela kineziologov v projektu 'Exercise prescription for health' in integracije kineziologov v sistem zdravstva«. Pole- ga navedenega pa je tekla beseda tudi o varni vadbi, preventivi in poškodbah na ož- jem izseku športa za vse. Ob zaključkih 12. kongresa športa za vse je bil med drugim sprejet tudi predlog, da bi na naslednjem kongresu obravnavali vprašanja in proble- matiko športa invalidov. Glavna tema 13. kongresa športa za vse je bila zato namenjena obravnavi »Špor- tne rekreacije invalidov« (Ljubljana, 2018). Izbor osrednjih prispevkov je bil naslednji: »Šport za vse - opolnomoče- nje strokovnih kompetenc z izobraže- vanjem o prilagojenih športnih aktiv- nostih«, »Telesna dejavnost za invalide (ljudi z različnimi okvarami) – medicin- ski vidik«, »Telesna dejavnost za otroke in odrasle s cerebralno paralizo«, »Te- lesna vadba/šport za ljudi po preboleli možganski kapi«, »Telesna dejavnost za ljudi po amputaciji«, »Enake možnosti in inkluzija invalidov v judu«, »Motiva- cija vključevanja invalidov v športno vadbo« in »Medicinski in socialni model invalidnosti pri vključevanju invalidov v šport«. Prispevkov na kongresu v katerih so predavatelji obravnavali problematiko športa invalidov je bilo še več. 14. kongres športa za vse (Ljubljana, 2019), se je znova posvetil obravnavi gi- balno/športne dejavnosti družine. Nosilni moto kongresa je bil zato zgoščen v naslo- vu »Gibalno/športna dejavnost za zdra- vo družino«. Uvodni prispevki v zborniku kongresa, ki so bili usmerjeni k temeljni vsebini so nosili naslednje naslove: »Naše telo je narejeno za gibanje – družina kot prvo promotor zdravega načina življenja z gibanjem«, »Gibalno/špor- tna dejavnost za zdravo družino«, »Slo- venska družina s celostnimi vsebinami gibalne kulture, rekreacije in športa«. Nosilni prispevki, ki so bili predstavljeni na kongresu pa so bili naslednji: »Kako razu- meti vlogo družine v širšem družbeno- -športnem kontekstu«, »Pomen varne vadbe v prenatalnem in postnatalnem obdobju ženske«, »Optimalen gibalni razvoj otroka kot pomemben dejavnik za notranjo motivacijo pri vključeva- nju v šport«, »Gibanje kot vrednota in veščina v sodobni družini«, »Domača telovadba za vse generacije«, »Spodbu- janje gibanja preko programa 'Zdravje v vrtcu'« in »Športna rekreacija v družini in njen pomen za slovensko gospodar- stvo«. Nabor prispevkov na kongresu je bil še nekoliko večji in širši, popestrile pa so ga tudi delavnice in posterji. „Temeljna spoznanja in zaključki navedenih kongresov Dejstvo je, da je vsak kongres prinesel do- ločeno dodano vrednost v smislu boga- tenja strokovnega znanja, predstavljenih raziskav z izsledki, pridobivanja različnih podatkov in informacij z obravnavanega področja športa in tudi s številnimi primeri dobrih praks. Na prvem kongresu je bila jasno izražena želja po rednih srečanjih in izmenjavi znanj in izkušenj ter védenj in spoznanj različnih strokovnjakov, ki so se na različne načine ukvarjali s problemi in vprašanji športne re- kreacije. Naglašena je bila potreba po dvi- gu ravni in razširjenosti športne rekreacije med prebivalstvom nasploh, še posebej po dvigu števila redno dejavnih udeležencev. Več pozornosti naj bi namenili medijem in oglaševanju ter povezanosti področij špor- tne rekreacije in medicine oz. zdravja. Na drugem kongresu so bile sklepne misli usmerjene v kakovost programov športne rekreacije in v neprekinjenost prizadevanj za vključevanje vseh skupin prebivalstva Slovenije v redno in organizirano športno- rekreativno vadbo. Večji poudarek naj bi v posameznih društvih in klubih dali ae- robnim programom, torej tistim športnim dejavnostim, s katerimi lahko neposredno učinkujemo na srce, ožilje in dihala dejav- nih udeležencev. Več pozornosti pa naj bi Dr. Herman Berčič, eden izmed moderatorjev kongresa, v ospredju na ekranu predsednica PS dr. Maja Pajek. Foto: Arhiv OKS ZŠZ 108 namenili tudi vključevanju različnih športov v turistično ponudbo. V okviru tretjega kongresa je bila sprejeta odločitev, da se izdelajo dolgoročni progra- mi športne rekreacije, ki bodo sledili stra- teškim usmeritvam razvoja rekreativnega športa v Sloveniji. V navedene usmeritve smo usmerili tudi tesnejšo povezanost športne in medicinske stroke oz. zdravstva na lokalni ravni. To je pomenilo, da naj bi se v strokovni skupini (timu) strokovnjakov tesneje povezali predvsem športni peda- gogi (trenerji, inštruktorji, vodniki, vaditelji) in zdravniki (specialisti družinske medicine) ter ostali zdravstveni delavci. Posebno po- zornost naj bi znova namenili študentske- mu športu na slovenskih univerzah. Vstop Slovenije v Evropsko Unijo (2004) je zahteval podroben pregled stanja na po- dročju športne rekreacije v RS in možnosti, ki so se ponujale zaradi prostega pretoka blaga, oseb storitev in kapitala na navede- nem področjem. Posebno pozornost naj bi zato namenili izobraževanju in raziskovanju na področju športne rekreacije oz. športa za vse. Kolikor je največ mogoče naj bi uresničevali Evropsko listino o športu, ki je bila sicer sprejeta že leta 1992 in je enako- vredno obravnavala vse segmente športa, torej vrhunski šport, rekreativni šport oz. šport za vse, šport otrok in mladine, šport žensk in tudi šport starejših. Več prizade- vanj naj bi znova usmerili v povezovanje z mediji, čeprav šport za vse po naravi ra- znolikih športnorekreativnih dejavnosti ne kotira zelo visoko na lestvici atraktivnosti in odmevnosti športnih dogodkov. Po ugo- dnih učinkih na zdravje in vitalnost prebi- valstva pa se seveda uvršča med pomemb- ne dejavnike kakovosti življenja Slovenk in Slovencev ter vseh, ki živijo v Sloveniji. Glede na to, da je bila na petem kongresu športne rekreacije osrednja pozornost na- menjena družini, so se glavni zaključki na- našali prav na to osnovno celico družbene- ga življenja. Naglašeno je bilo, da je družina temelj, v kateri mora biti dana možnost, da v otrokov čustveni svet, v njegovo telesno zavedanje, v porajajoči se duh, v njegovo druženje z drugimi družinskimi člani vklju- čimo gibalne dejavnosti in športne vsebi- ne, ki se bodo vanj neizbrisno vtisnile in v njem tudi ostale. Zato je treba »odpreti družinska vrata« in raznolike športnorekre- ativne dejavnosti ter programe usmeriti v različne starostne kategorije posameznih družinskih članov. Tako bo postala družina osnova za dvig športne kulture celotnega prebivalstva. Športna društva in klubi so temelj organi- ziranega športnorekreativnega udejstvova- nja rekreativnih športnikov. Razvejana mre- ža raznolikih društev in klubov je osnovni pogoj organiziranega športnega dela in delovanja, zato je bila temu pomembnemu dejavniku na šestem kongresu namenjena velika pozornost. Med zaključke kongresa smo uvrstili posebno skrb za izobraževanje in usposabljanje poklicnih in amaterskih (ljubiteljskih) strokovnih kadrov, ki so po- membni za delovanje različnih rekreativ- nih društev in klubov. Pri tem smo naglasili snovanje timov (strokovnih skupin), v kate- rih mora imeti posebno mesto zdravnik, še zlasti specialist s področja medicine dela in športa, svoje mesto v timu pa naj ima- jo tudi drugi strokovnjaki. Večjo pozornost kot doslej naj bi namenili prostovoljstvu, predvsem vrednotenju tovrstnega dela in dejavnosti (seveda ne s plačilom), ki sicer, tako kaže praksa, visoko kotira na lestvici družbenih vrednot. Na sedmem kongresu športne rekreacije, kjer je bila osrednja pozornost namenjena obravnavi športnorekreativne dejavnosti prebivalstva od zgodnjega otroštva do pozne starosti ter preobremenjenosti in ohranjanju zdravja na delovnem mestu, so bili glavni zaključki naslednji. Skrbno in z vi- soko stopnjo strokovnosti je treba pripraviti čimbolj raznolike in kakovostne programe za različne starostne skupine prebivalstva, vse pa naj se začne v družini. Navedene programe je treba skladno z najnovejšimi strokovnimi spoznanji nenehno posoda- bljati in vnašati spremembe ter novosti. To še zlasti na področju oglaševanja, ki je namenjeno animaciji, motivaciji in ozave- ščanju vseh skupin prebivalstva. V različna delovna okolja, kjer to dopušča delovni proces, je treba znova smiselno uvesti programirane rekreativne odmore s pou- darjeno zdravstveno komponento pa tudi druge organizacijske in vsebinske oblike športne rekreacije zaposlenih. Povezanost športa in turizma je za strokov- no obravnavo vedno aktualna. To se je zgo- dilo tudi na osmem kongresu športne re- kreacije, katerega glavne sklepe navajamo. Šport mora dokončno postati nepogrešljivi sestavni del razvoja trajnostnega turizma v Sloveniji. Vse to mora biti vključeno v po- samezne strategije razvoja slovenskega turizma. Atraktivni in raznoliki športni pro- grami naj bodo namenjeni različnim kate- gorijam domačih in tujih gostov. Zato naj bodo skrbno izbrani in zanimivi programi usmerjeni v štiri strateško izbrana turistična območja in sicer v turistično območje »Ju- lijske Alpe«, turistično območje »Pohorje Maribor«, turistično območje »Kras« in tu- ristično območje »Obala«. V celoti je treba izkoristiti naravne danosti Slovenije, ki je skladno s pospešenim razvojem turizma menjaje zeleno, bela in modra, vendar pa mora biti v celoti trajnostno naravnana s ciljem ohranjanja prvobitnega in raznoli- kega krajinskega bogastva. Dodati je treba še tisti del športno-turistične ponudbe, ki vključuje športe s povečano stopnjo tvega- nja. To so tako imenovani rizični oz. »adre- nalinski« športi. Med sklepi je bil tudi tisti, ki se nanaša na hitrejše in bolj kakovostno povezovanje športnih in turističnih društev. Na osnovi spoznanj in ugotovitev športne in medicinske stroke ter znanosti so bili zaključki devetega kongresa športne re- Kongres zaključek - Slika 5. Zaključki kongresa – dr. Maja Pajek, dr. Matej Plevnik, dr. Gregor Jurak, dr. Herman Berčič. Foto: Arhiv OKS ZŠZ strokovna in znanstvena srečanja 109 kreacije naslednji. Strokovnjaki, raziskovalci in znanstveniki z obeh področij naj bi se, tesneje povezali. To je bilo znova poudar- jeno. Znanja medicinskih in športnih stro- kovnjakov je treba usmeriti v skupna jedra znanj, na osnovi katerih bi obogatili med- sebojno sodelovanje. Izmenjava vedénj in znanj naj bi potekala na različnih ravneh, v različnih okoljih in v različnih oblikah. V or- dinacijah zdravnikov specialistov družinske medicine naj bi bilo na voljo več strokov- nega animacijskega gradiva, predvsem z napotki rekreativnim športnicam in špor- tnikom za gibanje v naravi. Zdravniki naj bi s svojim znanjem usmerjali ljudi v »naravne lekarne«, na različne rekreativne površine in objekte, športni strokovnjaki, športni peda- gogi, trenerji in drugi pa naj bi na osnovi strokovnih in ekspertnih mnenj zdravnikov in njihovih napotkov ter priporočil izbirali primerne športne dejavnosti in vodili raz- lične skupine rekreativnih športnikov. Sku- paj naj bi snovali tudi različne animacijske in raziskovalne projekte z uporabo enotne znanstveno-raziskovalne metodologije. Prizadevanja za obravnavo vseh skupin prebivalstva so vodila tudi k obravnavi športne rekreacije oz. športa za vse sta- rejših. Zato so bili kratki sklepni razmisleki na desetem kongresu naslednji. V različna okolja starejših občanov (bivalna okolja, do- movi za starejše), je treba vključiti izbrane programe športne rekreacije oz. gibalno/ športnih dejavnosti in udeležence povabiti v organizirane rekreacijske skupine s poklic- nimi strokovnjaki. Organizira naj se redna in sistematična ter prilagojena vadba, tako da lahko vadijo vsi. Z raziskovalnimi projekti, pri katerih naj sodelujejo tudi zdravniki, kineziologi in drugi strokovnjaki, je treba obogatiti spoznanja o ugodnih učinkih gi- balno/športne dejavnosti različnih skupin starejših in starostnikov. Obogatiti je treba preventivne programe na primarni ravni zdravstvenega varstva v okviru projekta »Program za krepitev zdravja« in tudi druge projekte v zvezi s prilagojeno obravnavo starejših ter v povezavi s telesno (gibalno/ športno) dejavnostjo in funkcijsko zmožno- stjo. Obravnava problematike športne rekreacije oz. gibalno/športne dejavnosti zaposlenih v delovnem okolju je na 11. kongresu špor- ta za vse privedla do naslednjih ugotovitev, spoznanj in zaključkov. V delovna okolja je treba vrniti prenovljene organizacijske in vsebinske oblike športne rekreacije zapo- slenih, ki so bile v preteklih in pol preteklih obdobjih že uveljavljene na posameznih delovnih mestih v različnih delovnih orga- nizacijah, institucijah in podjetjih. V novih okoliščinah naj bi v podjetja s pomočjo medicinskih in kinezioloških strokovnjakov uvedli raznovrstne modele gibalno/špor- tne dejavnosti in sicer model razbreme- njevanja, model sprostitve, model skladne razvitosti, model prilagajanja na delovnem mestu, model programiranega posebnega rekreacijskega odmora in model medicin- sko programiranega rekreativnega oddi- ha. Hkrati je treba v delovnem okolju v kar največji meri uveljaviti »Projekt promocije zdravja na delovnem mestu«. Korak naprej pri povezovanju medicinske in kineziološke znanosti ter zdravstva v slo- venskem prostoru je bil storjen na 12. kon- gresu športa za vse. Pomembnejši sklepi so bili naslednji. Na osnovi širšega razmisleka medicinskih in kinezioloških strokovnjakov naj bi dvignili raven sodelovanja kineziolo- gov in zdravnikov posameznih specialnosti v osnovnih zdravstvenih organizacijah oz. zdravstvenih domovih. Ordinacija zdrav- nika specialista družinske medicine naj v okviru modela povezanosti medicine in kineziologije postane eno najpomembnej- ših mest za ozaveščanje in animacijo paci- entov za gibalno/športno dejavnost. Zato si moramo prizadevati za sistemsko ume- ščanje in integracijo kineziologov v sistem zdravstva. Primere dobrih praks navedene povezanosti pa je treba razširiti še v druga zdravstvena in športna okolja. Kot smo že zapisali, je bila osrednja tema 13. kongresa športa za vse športna, gibalno/ športna oz. športnorekreacijska dejavnost invalidov. Temeljna spoznanja in zaključni razmisleki so bili naslednji. Vsem skupinam invalidov, ne glede na vrsto invalidnosti je treba zagotoviti redno in sistematično gi- balno/športno dejavnost. Pri tem naj bosta v ospredju organizirana dejavnost in vode- na vadba v različnih društvih, v katera so vključene različne skupine invalidov. Tudi timska obravnava je predpogoj uspešne- ga gibalno/športnega udejstvovanja inva- lidov, pri kateri so nepogrešljivi zdravniki – fiziatri, kineziologi, športni pedagogi in fizioterapevti pa tudi psihologi ter socialni delavci. Pri tem je treba v celoti upoštevati in uveljaviti medicinski in socialni model obravnave invalidnosti. V ospredju tovr- stnega delovanja naj bo tudi inkluzija pri obravnavi invalidov, kar v bistvu pomeni enakovredno vključevanje različnih oseb in ljudi s posebnimi potrebami ter z različnimi zmožnostmi v raznolike organizacijske in vsebinske oblike gibalno/športnega udej- stvovanja. Zaključki, ki smo jih sprejeli na 14. kongresu športa za vse, kjer je znova potekala obrav- nava gibalno/športne dejavnosti družine, so bili naslednji. Družina je izjemno po- membna temeljna družbena celica, v kateri potekata rast in zorenje otrok ter telesni, čustveni, socialni, duševni in duhovni ra- zvoj. Veliko tega otrok pridobi prav z razno- likimi gibalno/športnimi dejavnostmi, zato moramo le-tem posvetiti še več pozornosti kot doslej. Pospešiti je treba razvoj razno- likih gibalno/športnih dejavnosti v družini, ki so skladni z razvojnimi obdobji otrok in mladostnikov ter ostalih družinskih članov. Navedene dejavnosti naj se odvijajo pred- vsem v naravnem okolju in v vseh letnih časih. Vzpostavi naj se tesnejša povezava javnih in zasebnih zavodov pri izvajanju ra- znolikih programov gibalno/športne dejav- nosti v družini. Na osnovi ustreznih znanj in védenj naj se pripravi sistem povratnih informacij oz. raziskovalnih projektov za spremljanje, analizo in vrednotenje učin- kov rednega in sistematičnega ukvarjanja posameznih družinskih članov z različnimi športnorekreativnimi dejavnostmi. „15. Kongres športa za vse »Izzivi športnih organizacij na podro- čju športne rekreacije, turizma in okolja« Zadnji 15. kongres športa za vse, ki smo ga izpostavili tudi v naslovu, bomo opisali posebej. Kot smo zapisali, je bilo temelj- no vprašanje povezano z naslovno temo kongresa namenjeno obravnavi strategije trajnostne rasti slovenskega turizma. Temu je bil dan tudi največji poudarek. Zato je bil uvodni prispevek naslovljen kot je že zapisano. »Potenciali izbranih športov v turizmu za trajnostno rast slovenskega turizma« (Mihalič, Berčič, 2020), Zgošče- ne misli, ki so povezane s trajnostno rastjo slovenskega turizma in potenciali izbranih športov za njegovo rast, so naslednje. Gle- de trajnostne rasti slovenskega turizma obstaja jasna vizija. Slovenija je danes še vedno zelena, aktivna in zdrava destinaci- ja, ob soudeležbi vseh deležnikov, ki lahko posredno ali neposredno vplivajo na razvoj turizma v Sloveniji pa bo to postala še v večji meri. Zelena destinacija pomeni traj- nostna, zavezana trem splošno sprejetim 110 stebrom trajnosti: ekonomski uspešnosti, odgovornosti do narave in družbeno- -kulturni ustreznosti. Pri doseganju vizije zelenega, aktivnega in zdravega turizma strategija ne gre in ne more mimo športa. Vendar pa je »nova realnost« posegla v po- litiko trajnostnega turizma. Zgodila se je pandemija in COVID-19, ki je spravil turizem (in tudi šport) na kolena, kot še nikoli do te- daj. Kljub zmanjšanim negativnim vplivom na naravno okolje (podnebne spremembe, kakovost zraka, CO2 izpusti, onesnaževanje, zmanjšana raba virov itd.), so družbeni in ekonomski vplivi turističnega infarkta neiz- merljivi. COVID je udaril ravno tam, kjer je prekomerni turizem sprožil novo zavedanje – na področju lokalnih skupnosti ter njiho- vega blagostanja in kakovosti življenja ter življenjskega standarda. Pri obravnavi navedene problematike so pomembni tudi potenciali izbranih špor- tov za trajnostno rast slovenskega turizma. V slovenskem prostoru je na področju tu- rizma in še posebej na ožjem izseku špor- tnega turizma, kar nekaj športov z vodilno vlogo. Med izbranimi športi, ki v sebi nosijo velik potencial za trajnostno rast sloven- skega turizma naj naprej navedemo poho- dništvo. Naslednja izmed izbranih športnih zvrsti, ki bi lahko na področju slovenskega turizma pomembno prispevala k njego- vi trajnostni rasti, je kolesarjenje z vsemi različicami. Med posameznimi izbranimi športi v turizmu, ki v zimskem obdobju pomembno učinkujejo na trajnostno rast slovenskega turizma so tudi zimski športi. Ti vključujejo alpsko smučanje, deskanje na snegu, telemark smučanje, turno smučanje, pohode na smučeh, hojo in tek na smučeh, sankanje, drsanje, rekreativni hokej na ledu, kegljanje na ledu in še nekatere druge. Ob tem pa ne moremo mimo številnih špor- tov, ki se pretežno izvajajo poleti v vodi, na vodi in tudi pod vodo. Dodajamo še golf, jahanje, tenis, jadralno padalstvo, zmajar- stvo in še številne druge športe, ki so po- membni sestavni del športno-turistične ponudbe in ki prispevajo določen delež k trajnostni rasti slovenskega turizma. „Kakšna je bila v na- daljevanju vsebinska zasnova kongresa ? V vsebinski zasnovi kongresa smo sledili naslovu in izboru programskega sveta, ki je izbral širši tematski sestav treh področij. Poleg tega pa je bil kongresu naknadno dodan še vsebinski del z naslovom »Šport na valovih korone«, ki je potekal na okrogli mizi. S prispevki smo jim sledili, v našem pregledu pa navajamo nekatere. »Izzivi sodelovanja turističnih in špor- tnih organizacij v ‹dolini svetovnih prvenstev› v obdobju 2020 – 2023« (Lesjak, 2020). V prispevku je naglašeno sodelovanje med vsemi deležniki športne- ga in turističnega področja. Izzivi sodelova- nja in razvoja predstavljajo skupni športno turistični produkti na lokalni, regijski, dr- žavni in mednarodni ravni. Ti so povezani z gospodarskimi, infrastrukturnimi, organi- zacijskimi, turističnimi in prostorskimi po- dročji. Velika športna tekmovanja prinašajo številne multiplikativne učinke za obe po- dročji športa in turizma. »Planinska infrastruktura – podpora ra- zvoja športa in turizma ali zgolj njuna pastorka« (Eržen, 2020). Avtor razgrinja problematiko planinskih koč in poti v pla- ninskem in gorskem svetu ter opozarja na pomembnost planinske in gorniške špor- tno-turistične infrastrukture. Ta omogoča izvajanje planinstva in gorništva v vseh pojavnih oblikah, tudi tistih, ki so z visokim trendom rasti prisotne v sedanjem obdo- bju (gorsko kolesarjenje, turno smučanje, treking). Celotno področje bi morali sistem- sko urediti po zgledu Avstrije, ki je vzposta- vila sistem financiranja in investicijskega vzdrževanja planinskih koč in poti. »Okoljski in ekonomski vplivi novejših športnih dejavnosti PZS« (Rovan, 2020). Bistvo prispevka je v naslednjem. Z razvi- janjem novih dejavnosti Planinska zveza Slovenije (PZS) sledi potrebam članstva, pri tem pa upošteva priporočila za varno in do narave prijazno izvajanje dejavnosti. Za pridobivanje znanj o pravilnem izvajanju dejavnosti PZS organizira usposabljanja va- diteljev, vodnikov, trenerjev in tudi članstva. V ospredju sta turno kolesarstvo in športno plezanje, ki skladno z naravo svoje dejav- nosti pomembno prispevata k tako željeni ozemeljski razpršenosti planinske dejavno- sti, predvsem k razbremenitvi visokogorja. »Priložnosti športnih organizacij pri izvedbi in trženju športno turističnih proizvodov: Primeri izbranih turističnih centrov v Sloveniji« (Pintar, Pejič Bach, Čurlin, 2020). Jedrnat povzetek prispev- ka je v naslednjem. Predstavljena sta dva projekta (Hoteli Bernardin in Hit Alpinea Kranjska gora). Oba primera dobrih praks imata dobro podporo lokalnih skupnosti, razvite športne klube, vodstvi podjetij pa tudi stalno koordinacijo s sodelavci medna- rodnih in nacionalnih športnih organizacij. Za izvedbo programov športa v turizmu so potrebni strokovno izobraženi kadri z obeh področij (športa in turizma) ter dobro po- znavanje drugih turističnih proizvodov. To je pomemben predpogoj, brez katerega hitrejši razvoj športno turističnih proizvo- dov ne bo mogoč. »Šport za vse in varstvo narave v Tri- glavskem narodnem parku« (Mihelič, 2020). Osrednji razmislek avtorja je bil na- slednji. Triglavski narodni park (TNP) spada med narodne parke z najdaljšo tradicijo v Evropi. Poleg izjemne narave pritegne pozornega opazovalca značilna kulturna krajina na kontrastnem srečanju alpske kul- ture lesa in mediteranske kulture kamna, ki se izražata v rabi zemljišča, rabi naravnih danosti za gradnjo in značilni arhitekturi. V bistvu gre za zavarovana območja ki so neke vrste učilnice, s pomočjo katerih lah- ko pridemo do novih spoznanj, kako nara- va deluje, kadar jo pustimo pri miru in gre lahko sama svojo tisočletno pot. Vendar pa moramo storiti vse, da bi rešili težave in probleme v zvezi s propadanjem prvo- bitnega naravnega okolja in drastičnim zmanjševanjem biološke pestrosti. »Vključevanje javnozdravstvenih vse- bin za podporo občinam pri načrtova- nju zelenih površin za aktiven življenj- ski slog« (Šuklje Erjavec, Kozamernik, Knific, Backovič Juričan, 2020). Bistvo prispevka je v naslednjem. Telesna dejav- nost v zelenem okolju ima velik vpliv na zmanjšanje stresa in izboljšanje duševnega zdravja, hkrati pa zeleno okolje motivira k telesni dejavnosti. Ministrstvo za zdravje je s sofinanciranjem programa »Strokovne podlage za načrtovanje zelenih površin za spodbujanje telesne dejavnosti prebi- valcev« vzpostavilo prvo tovrstno sode- lovanje prostorskih načrtovalcev in javnih zdravstvenikov, z namenom izboljšanja in ustvarjanja ustreznih prostorskih pogojev za aktiven življenjski slog. Pri tem je po- membno tudi izvajanje programa »Ven za zdravje«. »Slovenija – trajnostna destinacija za odlična aktivna doživetja« (Pak, 2020). Prispevek navedene avtorice lahko strne- mo v naslednje misli. Slovenska turistična organizacija (STO) Slovenijo v tujini pred- stavlja in trži kot zeleno, aktivno in zdravo destinacijo. V svoje aktivnosti promocije pa intenzivno vključuje slovenske vrhunske športnike in odmevne mednarodne špor- tne prireditve. Slovenski športniki z uspehi, strokovna in znanstvena srečanja 111 ki jih dosegajo nastopajo kot mnenjski vo- ditelji in ambasadorji Slovenije in njene tu- ristične ponudbe. Odlično izvedeni športni dogodki pa Slovenijo umeščajo kot deželo kakovostno izvedenih dogodkov in prija- znih gostiteljev. V pripravi je »Operativni načrt razvoja outdoor produktov v Slove- niji«. Na 15. kongresu športa za vse so bili pred- stavljeni še nekateri drugi prispevki, vendar vseh, zaradi omejitve prostora, ne moremo posebej predstaviti, so pa zbrani v zborni- ku. Glede na to, da je bila osnovni tematski za- snovi kongresa dodana tudi problematika (ne)ukvarjanja različnih skupin prebivalstva z raznolikimi športnimi oz. športnorekrea- tivnimi dejavnostmi, še posebej otrok in mladine, v času epidemije, tudi tej obrav- navi namenjamo ustrezno pozornost. Za okroglo mizo z naslovom »Šport na valo- vih korone« je bil pripravljen tudi pisni prispevek z istim naslovom »Šport na valovih korone« (Jurak, Pišot, Sodržnik, Perko, 2020). V nadaljevanju na kratko povzemamo zapisana temeljna izhodišča, ugotovitve in spoznanja. Slovenska vlada je za zajezitev epidemi- je COVID 19 sprejela vrsto ukrepov. Med sprejetimi ukrepi so bili tudi ukrepi kot so zaprtje šol, telovadnic, prepoved organizi- rane športne vadbe, treningov, prepoved uporabe igrišč in združevanja na javnih prostorih. Takšni ukrepi se že kažejo v zni- žani telesni zmogljivosti otrok, posledice pa bodo še hujše, v kolikor ne bomo sprejeli ustreznih mer in ukrepov za odpravo ško- dljivih posledic. Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani je predlagala ukrepe za odpravo škodljivih posledic zapiranja družbe zaradi zajezi- tve širjenja okužb in skupaj z OKS ZŠZ ter Zavodom za šport RS Planica pripravi- la COVID-19 Fitbarometer, kot orodje za spremljanje uresničevanja teh predlogov oz. ukrepov. Izdelane so bile tudi športno strokovne podlage za politične odločitve, povezane z ukrepi za zajezitev širjenja okužb. V nadaljevanju so bili predstavljeni načrtovani in izvedeni ukrepi vlade, pa tudi predlagani ukrepi Komisije na področju športa, za različne stopnje okuženosti, s po- močjo katerih naj bi znova dvignili šport na raven vrednote v naši družbi. Šport namreč ni problem, ampak je rešitev problema, posledično pa ima lahko pomembne pre- ventivne in zdravstvene učinke na celotno prebivalstvo. „Zaključki 15. kongresa športa za vse Skupina strokovnjakov (M. Pajek Bučar, H. Berčič, M. Plevnik), ki deluje v programskem svetu, je pripravila sklepne misli in zaključke kongresa. Ti so v nadaljevanju predstavljeni in zapisani v jedrnati obliki. 1. Jasnost in prepoznavnost nacionalne strategije turizma in športa je ključna pri razvoju turizma in športa v lokalnem oko- lju. Butičnost kot izraz v nacionalni strategi- ji turizma pomeni unikatnost Slovenije kot turistične destinacije. 2. Lokalno okolje mora prepoznati vrednost organizacije športnih prireditev, promocija športnih prireditev v lokalnem okolju mora biti prioriteta organizatorjev. Športne prire- ditve morajo imeti jasen načrt dolgoročnih vplivov, ki segajo v obdobje pred in po sami prireditvi. Športna prireditev mora imeti večrazsežnostne učinke na lokalno okolje in prebivalce. 3. Za športne dejavnosti, ki so prepozna- ne kot dejavnosti s kulturno – nacionalno vrednostjo (npr. planinstvo), je potrebno pridobiti sistemski vir financiranja, ki je na- menjen vzdrževanju infrastrukture kot kul- turne in nacionalne dediščine. 4. Strategija razvoja slovenskega trajno- stnega turizma, ki temelji na treh spre- jetih stebrih trajnosti mora predstavljati ekonomsko uspešnost, odgovornost do naravnih danosti in družbeno-kulturno ustreznost. Sodobni športno-turistični pro- grami morajo biti pripravljeni na strokovnih temeljih za vse tipe športnih turistov. 5. Pandemija COVID -19 je bistveno pose- gla v vse pore turizma in z njim poveza- nega športa. Prihodnosti zelene strategije turizma in športa ne sme zamajati gašenje posledic pandemije, ki bi temeljilo zgolj na želji čim hitreje se vrniti v staro realnost. Pozivamo k dvojni ponastavitvi trajnostne rasti slovenskega turizma – nadgradnji že začete zelene poti in odmiku od vizije stare realnosti v njenem netrajnostnem delu. 6. Varovanje narave z različnimi zakonskimi ukrepi in predpisi je smiselno, vendar je še pomembnejše zgodnje in vseživljenjsko iz- obraževanje vseh generacij, s poudarkom na šolarjih in mladini. Model trajnostnega sonaravnega življenja in bivanja v nara- vi mora sloneti na temeljih okoljske etike. Narava mora postati vrednota, kjer bodo v ospredju njena privlačnost, doživljanje in raziskovanje. To velja za vse dejavnosti pri povezovanju športa, turizma in naravnega okolja 7. Javni prostor z zelenimi površinami in javno zdravje sta področji, kjer je nujno vključevanje sinergij različnih strok, tako na državni kot tudi na lokalni ravni. Načr- tovanje zelenih površin za zagotavljanje oz. spodbujanje telesne oz. gibalno/športne dejavnosti je ena ključnih pri načrtovanju zelenega sistema naselij. Spodbujanje te- lesne oz. gibalno/športne dejavnosti mora postati najpomembnejša vsebina zagota- vljanja javnega zdravja. 8. Slovenska turistična organizacija (STO), ki Slovenijo v tujini predstavlja in trži kot zeleno, aktivno in zdravo destinacijo, naj v svoje aktivnosti promocije še bolj intenziv- no vključuje slovenske vrhunske športnike in odmevne mednarodne športne prire- ditve. S pomočjo različnih oblik športa naj se oblikujejo tudi produkti, ki zagotavljajo pet-zvezdična doživetja in prispevajo k iz- polnitvi vizije o Sloveniji kot globalni zeleni butični destinaciji za zahtevnega obiskoval- ca, ki išče raznolika in aktivna doživetja, mir in osebne koristi. 9. Udeleženci posveta menijo, da je siste- matično povezovanje Centrov za krepitev zdravja in lokalnih športnih društev nujno za dvig kakovosti življenja. Center za krepi- tev zdravja naj po končani obravnavi paci- enta napoti v tisto športno društvo, kjer se bo lahko varno in učinkovito udeležil špor- tne dejavnosti in s tem krepil z zdravjem povezano telesno pripravljenost. Na drugi strani, pa se pričakuje tudi večja odprtost lokalnih športnih društev pri povezovanju s centri za krepitev zdravja v svoji bližini. Pomembno mesto znotraj te povezave naj prevzamejo regijske pisarne OKS-ZŠZ in NIJZ. 10. Na področju turizma se kaže potreba po sistematičnem povezovanju lokalnega turizma z lokalnimi športnimi društvi. Pri- pravljenost na sodelovanje mora biti na obeh straneh, tako na strani turizma, kot na strani športa. Znotraj te povezave ima- jo tudi v tem primeru pomembno mesto regijske pisarne OKS-ZŠZ in turistične orga- nizacije. „Skupni zaključki Ob zaključkih vsebinskega dela 15. kon- gresa športa za vse naj dodamo še nekaj skupnih zaključnih misli. Pri vsebinskem pregledu vseh do sedaj izvedenih kongre- sov športne rekreacije oz. športa za vse se 112 postavlja glavno vprašanje, ki je povezano z odmevnostjo navedenih obravnav v ce- lovitem slovenskem športnem in družbe- nem prostoru. Namreč kakšni so posledični učinki izvedenih kongresov na gibalno/ športno oz. športnorekreativno dejavnost različnih skupin prebivalstva Slovenije in na njihovo kakovost življenja. O tem sicer lahko domnevamo, vendar pa bi bila bolj smiselna oživitev raziskovalnega projekta »Športnorekreativna dejavnost prebivalcev Slovenije«, ki je vrsto let v slovenski špor- tni prostor prinašal pomembne izsledke in informacije o stopnji udeležbe, športnih zvrsteh, priljubljenosti in trendih v razvoju športne rekreacije slovenskega prebival- stva. Glede na aktualnost dogodkov povezanih z epidemijo, kot posledico širjenja posa- meznih različic korona virusa, je potrebno v večji meri kot doslej upoštevati izsledke in spoznanja športne stroke in znanosti ter zdravstvene in epidemiološke ukrepe v kar največji meri prilagoditi tako, da bodo negativne posledice zmanjšanja raznolikih športnih, gibalno/športnih oz. športnore- kreativnih dejavnosti različnih skupin pre- bivalstva, čim manjše. To je zaveza, ki ob uresničevanju na dolgi rok prinaša veliko koristi slovenskemu narodu in vsem prebi- valcem Slovenije. „Literatura 1. Erjavec Šuklje, I., Kozamernik, J., Knific, T., Backovič Juričan A. (2020). Vključevanje jav- nozdravstvenih vsebin za podporo občinam pri načrtovanju zelenih površin za aktiven življenjski slog. V M. Bučar Pajek (Ur.). 15. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije - Zdru- ženje športnih zvez, 66 – 76. 2. Eržen, M. (2020). Planinska infrastruktura – podpora razvoju športa in turizma ali zgolj njuna pastorka. V M. Bučar Pajek (Ur.). 15. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije - Zdru- ženje športnih zvez, 36 – 46. 3. Jurak, G., Pišot, R., Sodržnik, J., Perko, B. (2020). Šport na valovih korone. V M. Bučar Pajek (Ur.). 15. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slo- venije - Združenje športnih zvez, 112 – 120. 4. Lesjak, M. (2020). Izzivi sodelovanja turistič- nih in športnih organizacij v »dolini svetov- nih prvenstev« v obdobju 2020 - 2023. V M. Bučar Pajek (Ur.). 15. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenij - Združenje športnih zvez, 28 – 35. 5. Mihalič, T., Berčič, H. (2020). Potenciali izbra- nih športov v turizmu za trajnostno rast slo- venskega turizma. V M. Bučar Pajek (Ur.). 15. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije - Zdru- ženje športnih zvez, 18 – 25. 6. Mihelič, J.A. (2020). Šport za vse in varstvo narave v Triglavskem narodnem parku. V M. Bučar Pajek (Ur.). 15. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije - Združenje športnih zvez, 60 – 65. 7. Pak, M. (2020). Slovenija – trajnostna destina- cija za odlična aktivna doživetja. V M. Bučar Pajek (Ur.). 15. kongres športa za vse – Zbor- nik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije - Združenje športnih zvez, 77 – 85. 8. Pintar, D., Pejič Bach, M., Čurlin, T. (2020). Pri- ložnost športnih organizacij pri izvedbi in tr- ženju športno turističnih proizvodov: Primeri izbranih turističnih centrov v Sloveniji. V M. Bučar Pajek (Ur.). 15. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije - Združenje športnih zvez, 52 – 59. 9. Rovan, J. (2020). Okoljski in ekonomski vplivi novejših športnih dejavnosti PZS. V M. Bučar Pajek (Ur.). 15. kongres športa za vse – Zbor- nik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije - Združenje športnih zvez, 47 – 51. Dr. Herman Berčič Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Profesor v pokoju herman.bercic@gmail.com glas mladih 113 Integration of balance training stations in living environment of elderly Abstract The aim of the study was to examine the effects of the integration of balance training stations in the living environment of the elderly people. The study involved 25 elderly people (86,5 ± 3,8years), who lived in a senior citizens home in Fužine. The exercise group was using the integraded balance training stations. During the intervention we monitored how the elderly liked the exercises, how difficult it seemed to them and how many exercises were they performing during the week. The results showed that elderly had similar views toward exercise, regardless of the complexity of the exercise itself and the week in which they performed the exercise. In the results of the use of the track, the share of the use of lighter exercises decreased over four weeks, while the share of the use of heavier exercises increased. The integration of balance training stations into the living environment can have a positive effect on improving the balance of the elderly and thus act as a prevention against falls. Group implementation of exercises encourages peer cooperation and has a positive effect on social inclusion and loneliness, which is especially important for the elderly who live in nursing homes. Key words: balance, integration, elderly, exercise stations Izvleček Cilj raziskave je bil preveriti učinke integracije vadbenih postaj v bi- valno okolje starejših. V raziskavi je sodelovalo 25 starostnikov (86,5 ± 3,8 leta) iz Doma sta- rejših občanov Fužine. Vadeči so uporabljali ravnotežno stezo, inte- grirano v svoje bivalno okolje. Med vadbeno intervencijo smo z Liker- tovo lestvico spremljali stališča starejših do vadbe ravnotežja, oceno zahtevnosti vadbe in število ponovitev vaj na posameznih postajah. Rezultati naših meritev so pokazali, da so imeli vadeči podobna stališča ne glede na zahtevnost vaje in na teden, v katerem so vajo izvajali. Pri ocenjevanju zahtevnosti vadbe je bila ocena zahtevnosti lažjih in težjih vaj podobna, ne glede na teden vadbe. Pri rezultatih uporabe steze je v štirih tednih delež uporabe lažjih vaj upadel, zrasel pa je delež uporabe težjih vaj. Integracija vadbenih postaj za ravnotežje v bivalno okolje lahko pri- pomore k izboljšanju ravnotežja starejših in s tem deluje kot preven- cija pred padci, hkrati pa skupinsko izvajanje vaj spodbuja medvrstni- ško sodelovanje ter s tem pozitivno vpliva na socialno vključenost in osamljenost, kar je pomembno predvsem pri starejših, ki živijo v domovih za starejše. Ključne besede: ravnotežje, integracija, starostniki, vadbene postaje, stališča Lucija Kovač, Petra Prevc, Katja Tomažin Integracija vadbenih postaj za ravnotežje v bivalno okolje starejših Foto: Katja Tomažin 114 „Uvod Padec vsako leto doživi tretjina starejših od 65 let in kar polovica starejših od 80 let (O’Loughlin, Robitaille, Boivin in Suissa, 1993). Padci in poškodbe so resen problem starejših odraslih, lahko pomenijo strah pred ponovnim padcem, depresijo, izgubo samostojnosti ter socialnega življenja, po- sledice pa so tudi ekonomske, saj je zaradi poškodb na leto na zdravljenje v bolnišnico sprejetih 2.380 moških in 4.530 žensk, sta- rejših od 64 let, hospitalizacija poškodo- vancev pa povprečno traja sedemnajst dni (Rok Simon, 2006). Razlog za padce je slab- šanje nadzora ter upravljanja drže in ravno- težja, kot posledica degenerativnih spre- memb živčno-mišičnega sistema v starosti. Starejši, ki doživijo padec, imajo oslabljeno delovanje senzomotoričnega sistema, od- govornega za nadzor drže in ravnotežja, tj. manjšo mišično moč, zmanjšan obseg gi- banja v sklepih in daljše reakcijske čase, kar vodi do povečanja tveganja za padec (Jo- shua, Vivian, Unnikrishnan in Mithra, 2014). Upravljanje drže in ravnotežja med stojo in premikanjem po prostoru temelji na inte- graciji signalov iz treh senzornih sistemov: vidnega, vestibularnega in somatosen- zornega sistema (Blaszczyk, Bacik in Juras, 2003; Iwasaki in Yamasoba, 2015). Informa- cije, pridobljene iz teh sistemov, se obdelu- jejo v osrednjem živčevju, kjer se nato obli- kuje ustrezen gibalni odgovor, ki omogoči ohranjanje drže in ravnotežja (Rugelj, 2017). V starosti slabijo vsi omenjeni senzorni sis- temi (Faraldo-García, Santos-Pérez, Crujei- ras-Casais, Labella-Caballero in Soto-Vare- la, 2012; Iwasaki in Yamasoba, 2015; Konrad, Girardi in Helfert, 1999). Vzroki za te spre- membe so tudi neaktiven življenjski slog in degenerativne spremembe, ki poslabšajo delovanje centralnega živčnega sistema. Vadbene intervencije, ki vključujejo vadbo ravnotežja, so se izkazale za učinkovite pri zmanjševanju ogroženosti za padce in šte- vila padcev (Gillsepie idr., 2009; Hopewell idr., 2019) tako pri starejših kot tistih, ki ži- vijo v institucionaliziranem okolju (Mulrow, Gerety, Kanten, DeNino in Cornell, 1993; Wolf, Kutner, Green in McNeely, 1993). Sher- rington, Tiedemann, Fairhall, Close in Lord (2011) priporočajo, da vadbe, namenjene prevenciji padcev, vsebujejo komponente vadbe ravnotežja ter da se jih izvaja pri vsej populaciji starejših, tudi pri tistih, ki so za padce visoko ogroženi. Pri zdravih starejših je treba vaditi 3-krat na teden, od 90 do 120 minut in od 11 do 12 tednov, pri najstarejših (nad 80 let) pa je potrebno obdobje vadbe še daljše (16 te- dnov) (Lesinski, Hortobágyi, Muehlbauer, Gollhofer in Granacher, 2015). Vadba mora biti oblikovana tako, da spodbuja delovanje vseh fizioloških podsistemov, ki so ključne- ga pomena za vzpostavljanje in ohranjanje ravnotežja. Ravnotežne naloge morajo za izvedbo zahtevati uporabo različnih gibal- nih strategij, senzorni pogoji pa morajo biti spreminjajoči (osredotočenost na vestibu- larni, somatosenzorni in vidni priliv), česar pa le z integracijo ravnotežnih vaj v vsako- dnevna opravila težko dosežemo. Posebna oblika ravnotežne vadbe je sto- panje po mreži (angl. Square stepping exercise), ki se izvaja na tanki nedrseči preprogi (100 x 250 cm) in je razdeljena na 40 posameznih kvadratov, velikih 25 x 25 cm. Značilnost hoje po mreži je, da vadeči izvajajo hojo po vnaprej določenem vzor- cu, ki si ga morajo zapomniti. Stopanje po mreži tako pripomore k izboljšanju telesne zmogljivosti, vpliva na hojo in ima pozitivni kognitivni vpliv (Vieira idr., 2013), prav tako je učinkovito sredstvo, s katerim lahko iz- boljšamo ravnotežje, preprečimo padce in zmanjšamo simptome depresije (Pereira in Stella, 2014; Shigematsu idr., 2007). Običajno so vadbeni programi, ki so name- njeni zmanjševanju števila padcev, organi- zirani kot strukturirane vadbene enote. Kot alternativa običajnim vadbenim progra- mom se za starostnike vse pogosteje upo- rablja pristop integracije vadbe v vsakdanje življenje in v opravila. Čez nekaj časa takšna oblika vadbe lahko postane del vsakdanje rutine, tako da se starejši niti ne zavedajo, da vadijo, in je nivo aktivnosti po končani intervenciji s tega vidika lažje vzdrževati (Lee, Beyer, Lim in Anderson, 2016), prav tako pa je takšna vadba zelo situacijska. Količina vadbe za izboljšanje ravnotežja mora biti velika, kar pa lahko zagotovimo le z integracijo vadbe v vsakodnevno življenje starejših. Torej če želimo zadostiti vsem po- gojem za dobro vadbo ravnotežja, potre- bujemo različne vadbene steze in postaje, ki so prilagojene tako, da jih lahko za stalno integriramo v bivalno okolje starejših in jim s tem omogočimo, da vadijo vsak dan in tudi večkrat na dan. Z namenom razviti in izdelati ravnotežne steze, preverjati učinke njihove uporabe in učinke na razvoj ravnotežja kakor tudi poiskati rešitev za trajno postavitev v insti- tucionalizirano bivalno okolje starostnikov smo izpeljali projekt Razvoj in integracija vadbenih postaj za ravnotežje v bivalno okolje starejših. Projekt je potekal v sklopu Javnega razpisa projektnega dela z gospo- darstvom in negospodarstvom v lokalnem in regionalnem okolju – Po kreativni poti do znanja 2017–2020. Projekt je trajal od marca do julija 2018, v njem je sodelovalo več pedagoških in delovnih mentorjev. V članku bo predstavljena raziskava, s ka- tero smo želeli (1) preveriti stališča starejših do vadbe ravnotežja na ravnotežnih ste- zah, (2) preveriti oceno zahtevnosti vadbe starejših na ravnotežnih stezah ter (3) ugo- toviti pogostost uporabe ravnotežne steze. „Metode Vzorec merjencev V raziskavo je bilo vključenih 25 starejših oseb, stanovalcev doma starejših občanov, od tega 21 žensk in 4 moški. Merjenci so bili v povprečju stari 86,5 ± 3,8 leta, visoki 156,5 ± 6,3 cm in težki 69,4 ± 15,7 kg. Pred začet- kom meritev so bili vsi preizkušanci sezna- njeni z eksperimentalnim postopkom in morebitnimi nevšečnostmi. Svojo prosto- voljno udeležbo so potrdili s pisnim privo- ljenjem. Celoten eksperiment je bil izveden v skladu s Helsinško-tokijsko deklaracijo. Potek eksperimenta Ravnotežne steze so bile nameščene v DSO Fužine, kjer so jih vadeči uporabljali štiri tedne. Vadbene steze so uporabljali vsak dan, število ponovitev je bilo odvisno od vsakega posameznika. Steze so bile name- ščene na hodnikih, ki jih starejši uporablja- jo večkrat dnevno. Ena ravnotežna steza je bila sestavljena iz 8 vadbenih postaj. Vsaka vadbena postaja je obsegala 20 vaj, ki so se stopnjevale po težavnosti izvedbe; vaje 1–10 so bile lažje, vaje 11–20 pa težje. Vaje so bile tekstovno opisane in slikovno prika- zane na vadbenih kartončkih, ki so bili na- meščeni na stojalih zraven vsake vadbene postaje (Slika 1). Šest vadbenih postaj se je izvajalo na trdi podlagi, dve na mehki. Sto- panje po mrežah je od vadečih zahtevalo ustrezno koordinacijo med vidno informa- cijo ter postavitvijo noge, natančnost pri zadevanju cilja z nogo, ustrezno dinamično ravnotežje ter prostorsko zaznavo, vaje pa so poleg gibalne vključevale tudi kognitiv- no nalogo. Vadeči so po vsaki vadbi izpolnili vprašal- nik, na katerem so ob obisku posamezne postaje označili, kolikokrat so v tistem dne- vu izvedli posamezno vajo, poleg tega pa so enkrat na teden za posamezno postajo glas mladih 115 na lestvici označili svoje mnenje o vajah ter o tem, kako zahtevna se jim je zdela izved- ba (5- stopenjska Likertova lestvica). Oblikovanje in izdelava vadbenih stez za razvoj statičnega in dinamičnega ravno- težja starejših oseb (oblika, dolžina, širina, trdota podlage, barva, namen uporabe in možnost postavitve v prostoru) sta teme- ljila na: (1) večkomponentnosti v ravnotežje usmerjene vadbe (uporaba različnih sen- zornih okolij, integracij, gibalnih strategij), (2) zakonitosti motoričnega učenja, (3) postopnosti povečevanja težavnosti izved- be ravnotežnih nalog na predlaganih pri- pomočkih (vrsta ravnotežja, povečevanje zahtevnosti zaradi sprememb senzornega okolja ali dodatne kognitivne in motorične naloge) in (4) motivacijskih kartončkih, ki so del vadbenih stez oz. postaj. Prva postaja ravnotežne steze je tako pred- stavljala podlogo barvnih črt. Dolžina in širina podloge barvnih črt je bila 2 m × 1 m (Slika 2A). Naloge so vključevale počasno stopanje po črtah s čim hitrejšim vzposta- vljanjem ravnotežnega položaja v stoji na eni nogi. Smer hoje je bila naprej in nazaj. Širina hoje je bila ozka (ena črta), srednja (sosednji črti) in široka. Med hojo je bila postavitev na celo stopalo ali pa na njen sprednji del. Na drugi postaji so starejši čim hitreje sto- pali po prazni mreži, skladno z vnaprej pri- pravljenimi vzorci. Velikost posameznega kvadrata mreže je bila 25 cm × 20 cm (Slika 2B). Stopanje so izvajali v smeri naprej, boč- no in vzvratno. Na tretji postaji ravnotežne steze so starejši hitro stopali po določenem vzorcu številk (Slika 2C). Vzorci številk na mreži so bili za- pisani na vadbenih karticah, tako da so sta- rejši hodili v smeri naprej, nazaj in vstran. Ši- rina hoje je bila ozka, srednja in široka (hoja po zunanjih kvadratih). Postavitev stopala je bila na sprednji del. Na četrti postaji ravnotežne steze so starej- ši hitro hodili po vnaprej določenih barv- nih kvadratih (Slika 2D). Postavitev stopala je bila na sprednji del. Naloga je zahtevala tudi pomnjenje vzorca barv, po katerih je bilo treba stopati (dveh, treh ali štirih). Na peti postaji so starejši izvajali dotike barvne mreže (velikosti 59,4 cm x 84 cm) s prsti leve v primeru stoje na desni ter s prsti desne v primeru stoje na desni (Slika 2E). Mreža za dotikanje je bila pritrjena na navpični steni, približno 10 cm od tal. Nalo- ge so bile izbrane tako, da se je podaljševal čas stoje na eni nogi med dotikanjem barv- nih kvadratov na steni. Starejši so se med izvedbo vaj zaradi zagotovitve varnosti ves čas rahlo opirali na steno oz. so imeli roke vedno v bližini stene, če so potrebovali pomoč pri vzpostavljanju ravnotežnega položaja. Na šesti postaji je bila naloga podobna kot na peti postaji, le da je zahtevala večjo Slika 1. Namestitev stez na hodnikih doma starejših občanov (levo) in primer vadbenih kartončkov, ki so bili nameščeni ob vsaki postaji (desno). A) Barvne črte – podloga na 1. (trda podlaga) in 7. postaji (mehka podlaga). B) Prazna mreža – podloga na 2. (trda pod- laga) in 8. postaji (mehka podlaga). C) Vzorec številk – podloga na 3. postaji. D) Barvni kvadrati – podloga na 4. postaji. E) Barvna mreža – stenska nalepka na 5. postaji. F) Barvni krogi na steni – stenska nalepka na 6. postaji. Slika 2. Grafični prikaz posameznih vadbenih postaj na ravnotežni stezi. 116 natančnost in variabilnost zaradi manjše površine dotikanja in spremenljive veliko- sti krogov na steni (Slika 2F). Naloge na tej postaji so obsegale približevanje projekcije težišča telesa k robu podporne ploskve. Na sedmi postaji so bile naloge podobne kot na prvi postaji (Slika 2A), na osmi postaji pa so bile naloge podobne tistim na drugi postaji (Slika 2B). Razlika je bila v tem, da so bile mreže postavljene na mehko podlago. Statistična analiza Mnenje o priljubljenosti in zahtevnosti vaje na posamezni postaji smo preverjali s 5-stopenjsko Likertovo lestvico. Za ugo- tavljanje razlik v stališčih smo uporabili Friedmanov test, če je bil test statistično značilen, smo uporabili Wilcoxonov test predznačenih rangov. Statistična značilnost je bila sprejeta pri 5 %. Za pogostost upo- rabe stez smo izračunali deskriptivno stati- stiko. Podatki so bili obdelani v programu Statistica (data analysis software system, 13.3., TIBCO Software Inc., 2017). „Rezultati Stališča starejših do vaj (priljubljenost vaj) na ravnotežnih stezah smo izmerili s 5-sto- penjsko Likertovo lestvico, pri kateri so sta- rejši ocenjevali tako, da so vajo ocenili z 1, če jim vaja sploh ni bila všeč, z 2, če jim vaja ni bila všeč, s 3, če se niso mogli opredeliti, ali jim je vaja všeč ali ne (niti – niti), s 4, če jim je bila vaja všeč, ter s 5, če jim je bila vaja zelo všeč. Na Sliki 3 so kot primer ponazorjena stališča do vaj (1–10, lažje vaje) prve postaje ravno- težne steze, kjer so stanovalci DSO stopali po barvnih črtah. Povprečna ocena pri va- jah od 1 do 10 je bila v prvem tednu 4,1 ± 0,9, v drugem tednu 3,9 ± 10,6, v tretjem te- dnu 3,9 ± 0,31 in v četrtem tednu 3,9 ± 0,6. V oceni posameznih vaj med posameznimi tedni vadbe ni bilo statistično značilnih raz- lik (χ² = 0,00–4,60; vse p > 0,05; Slika 3). Stališča vadečih do vaj na posamezni po- staji so prikazana v Tabeli 1, ocene vaj se med štirimi tedni niso statistično značilno razlikovale (vse p > 0,05). Oceno zahtevnosti vadbe na ravnotežnih stezah smo prav tako izmerili s 5-stopenj- sko Likertovo lestvico, pri čemer so starejši 0,0 1,0 2,0 3,0 4,0 5,0 6,0 T 1 T 2 T 3 T 4 O CE N A VAJA 1 VAJA 2 VAJA 3 VAJA 4 VAJA 5 VAJA 6 VAJA 7 VAJA 8 VAJA 9 VAJA 10 Slika 3. Stališča vadečih do vaj (1–10) na prvi postaji ravnotežne steze. Povprečna ocena vaj s pripa- dajočo standardno deviacijo; T1 – v prvem tednu, T2 – v drugem tednu, T3 – v tretjem tednu, T4 – v četrtem tednu. Tabela 1 Stališča vadečih do lažjih (1–10) in težjih (11–20) vaj na posamezni postaji v 4 tednih. Navedene so najnižje in najvišje ocenjena vaja posamezne postaje (povprečna vrednost s pripadajočo standardno deviacijo) in razlike v oceni posamezne vaje med tedni. POSTAJA Teden 1 Teden 2 Teden 3 Teden 4 Razlike med tedni (χ², p) Vaje 1–10 3,5 ± 2,124,9 ± 0,71 3,5 ± 1,004,2 ± 0,45 3,75 ± 0,50 4,0 ± 0,00 3,75 ± 0,71 4,0 ± 0,55 0,00–4,60; vse p > 0,05 Vaje 11–20 / 3,5 ± 1,00 4,50 ± 0,71 2,33 ± 1,524,00 ± 1,41 2,33 ± 0,58 4,00 ± 1,14 1,40–4,71; vse p > 0,05 2. Vaje 1–10 3,00 ± 1,003,75 ± 0,50 3,00 ± 1,314,00 ± 0,71 3,60 ± 1,144,25 ± 0,96 3,00 ± 0,004,00 ± 1,00 3,00; vse p > 0,05 Vaje 11–20 3,50 ± 0,714,5 ± 0,71 3,50 ± 0,714,00 ± 0,00 3,33 ± 2,084,00 ± 1,00 3,33 ± 1,154,00 ± 0,82 1,29; vse p > 0,05 3. Vaje 1–10 3,00 ± 1,44,40 ± 0,55 3,50 ± 0,584,20 ± 0,45 3,50 ± 1,294,33 ± 0,58 3,60 ± 1,524,38 ± 0,52 3,00; vse p > 0,05 Vaje 11–20 / 3,33 ± 1,154,50 ± 0,71 3,00 ± 0,004,20 ± 0,84 3,71 ± 1,254,25 ± 0,46 0,00–4,00; vse p > 0,05 4. Vaje 1–10 3,20 ± 1,104,50 ± 0,58 3,83 ± 0,754,25 ± 0,71 3,50 ± 0,584,40 ± 0,55 3,29 ± 1,384,25 ± 0,71 1,29–4,80; vse p > 0,05 Vaje 11–20 3,33 ± 1,154,00 ± 0,00 3,67 ± 0,584,00 ± 0,71 3,20 ± 1,104,50 ± 0,71 3,29 ± 1,384,40 ± 0,55 2,00; vse p > 0,05 5. Vaje 1–10 / 3,33 ± 0,583,67 ± 0,52 4,00 ± 0,00 4,25 ± 0,504,40 ± 0,55 2,00–3,00; vse p > 0,05 Vaje 11–20 / 3,75 ± 0,504,33 ± 0,58 4,00 ± 0,004,66 ± 0,58 4,16 ± 0,414,33 ± 0,52 2,00–3,00; vse p > 0,05 6. Vaje 1–10 / 3,83 ± 0,754,33 ± 0,58 4,00 ± 0,00 4,00 ± 0,634,33 ± 0,52 2,00; vse p > 0,05 Vaje 11–20 / 4,00 ± 0,00 4,00 ± 0,004,33 ± 0,58 4,16 ± 0,414,20 ± 0,45 2,00; vse p > 0,05 7. Vaje 1–10 3,00 ± 1,154,33 ± 0,58 3,40 ± 0,894,00 ± 0,00 3,50 ± 1,004,00 ± 0,00 3,57 ± 1,134,25 ± 0,50 3,00; vse p > 0,05 Vaje 11–20 3,50 ± 0,584,00 ± 0,00 3,50 ± 0,713,67 ± 0,58 3,20 ± 0,844,00 ± 0,00 3,57 ± 1,134,00 ± 0,71 1,29–3,00; vse p > 0,05 8. Vaje 1–10 3,75 ± 0,504,75 ± 0,50 3,80 ± 0,454,25 ± 0,50 4,00 ± 0,584,40 ± 0,55 3,66 ± 0,524,00 ± 0,89 1,00–6,00; vse p > 0,05 Vaje 11–20 2,50 ± 2,124,00 ± 0,00 3,00 ± 0,823,66 ± 0,58 3,20 ± 1,104,16 ± 0,41 2,66 ± 1,153,83 ± 0,41 3,00; vse p > 0,05 glas mladih 117 ocenjevali tako, da so vajo ocenili z oceno 1, če so med izvedbo vaje sploh imeli te- žave z ravnotežjem (največja zahtevnost vaje), z oceno 2 so ocenili, če so imeli med izvedbo težave z ravnotežjem, z oceno 3 so ocenili, če se niso mogli opredeliti, ali so med izvedbo vaje težav z ravnotežjem ali ne (niti – niti), z oceno 4 so ocenili, če med izvedbo vaje niso imeli težav z ravnotež- jem, z oceno 5, če med izvedbo vaje sploh niso imeli težav z ravnotežjem (najmanjša zahtevnost). V Tabeli 2 je prikazana ocena zahtevnosti vadečih pri lažjih (1–10) in težjih (11–20) vajah za posamezen teden uporabe rav- notežne steze. Iz podatkov prav tako raz- beremo, da se ocene posameznih vaj med štirimi tedni niso statistično značilno razli- kovale (vse p > 0,05). Uporaba vadbenih postaj za ravnotežje je bila velika, kar prikazuje Slika 4, kjer so za vadečega prikazane povprečne vrednosti števila ponovitev s pripadajočimi standar- dnimi deviacijami. Pri uporabi ravnotežne steze se je pokazalo postopno zmanjševanje odstotka uporabe lažjih vaj, saj je bil pri sedmih od osmih po- staj v prvem tednu odstotek uporabe lažjih vaj (1–10) najvišji (~43 %), medtem ko je bil odstotek uporabe težjih vaj (11–20) najnižji (Slika 5). Pri uporabi težjih vaj pa se je na- kazal ravno obraten trend, saj je bil pri pe- tih postajah odstotek uporabe težjih vaj v prvem tednu najnižji, v četrtem tednu pa najvišji, kar pomeni, da so starejši težavnost svoje vadbe na stezi postopoma stopnje- vali. „Razprava V raziskavi smo preverjali učinke integraci- je vadbenih postaj za ravnotežje v bivalno okolje starejših. Preizkušanci, ki so sodelo- vali v raziskavi, so stanovalci doma za sta- rejše občane Fužine. Starejši so štiri tedne uporabljali ravnotežno stezo, ki je bila inte- grirana v njihovo bivalno okolje (DSO Fu- žine). V raziskavi smo preverjali stališče do uporabe ravnotežne steze, oceno zahtev- nosti in uporabo ravnotežne steze. Vadba na ravnotežni stezi je bila organizira- na v obliki osmih postaj, na vsaki postaji je bilo na voljo 20 vadbenih kartonov, ki so jih lahko vadeči prosto izbirali. Lahko so pona- vljali posamezno vajo na postaji, lahko pa so izbirali različne vaje. Vaje so bile ošte- vilčene od 1 do 20, zahtevnost je bila naj- manjša pri številki 1 in najvišja pri številki 20. Stanovalci DSO so lažje vaje (vaje od 1 do 10) v povprečju ocenjevali v razponu med ~3,0 in ~4,7, medtem ko so bile težje vaje (vaje 11 do 20) ocenjene v razponu med ~2,3 in ~4,7. Med tedni se stališča do rav- notežnih vaj niso statistično značilno spre- menila. Pozitivno stališče (> 3) do uporabe vaj na ravnotežni stezi, ki je integrirana v bivalno okolje, je izjemnega pomena, saj Tabela 2 Ocena zahtevnosti lažjih (1–10) in težjih (11–20) vaj na posamezni postaji v 4 tednih. Navedene so najnižje in najvišje ocenjena vaja posamezne postaje (povprečna vrednost s pripadajočo standardno deviacijo) in razlike v oceni zahtevnosti posamezne vaje med tedni. POSTAJA Teden 1 Teden 2 Teden 3 Teden 4 Razlike med tedni (χ², p) 1. Vaje 1–10 3,00 ± 0,00 4,13 ± 0,64 3,00 ± 1,223,80 ± 0,84 3,50 ± 1,05 4,20 ± 0,84 3,00 ± 0,634,20 ± 1,30 0,00–4,00; vse p > 0,05 Vaje 11–20 2,67 ± 1,153,50 ± 0,58 3,50 ± 1,00 4,50 ± 0,71 2,43 ± 0,793,80 ± 0,84 2,33 ± 1,03 3,67 ± 0,52 4,71; vse p > 0,05 2. Vaje 1–10 3,50 ± 1,00 4,00 ± 0,81 3,14 ± 1,073,90 ± 0,74 3,38 ± 1,514,17 ± 0,41 3,17 ± 1,174,33 ± 0,52 2,20–4,71; vse p > 0,05 Vaje 11–20 / 3,00 ± 0,004,00 ± 1,00 2,84 ± 1,724,17 ± 0,41 3,17 ± 1,333,71 ± 0,49 2,00; vse p > 0,05 3. Vaje 1–10 2,50 ± 1,734,40 ± 0,89 3,57 ± 1,514,40 ± 0,89 3,17 ± 1,474,25 ± 0,71 3,50 ± 1,644,50 ± 0,53 1,29–4,71; vse p > 0,05 Vaje 11–20 4,00 ± 0,00 2,40 ± 1,144,00 ± 0,00 3,40 ± 0,894,33 ± 0,52 3,25 ± 1,394,17 ± 0,75 2,00–6,50; vse p > 0,05 4. Vaje 1–10 2,00 ± 1,414,25 ± 0,50 3,83 ± 0,754,17 ± 0,75 3,33 ± 1,223,89 ± 0,93 2,60 ± 1,514,38 ± 0,52 3,00; vse p > 0,05 Vaje 11–20 / 3,00 ± 1,004,00 ± 0,82 3,00 ± 1,264,00 ± 0,63 2,29 ± 1,113,75 ± 0,71 0,29–4,00; vse p > 0,05 5. Vaje 1–10 3,33 ± 2,084,20 ± 0,45 4,00 ± 0,004,25 ± 0,50 4,00 ± 0,004,40 ± 0,55 4,20 ± 0,844,40 ± 0,55 4,00; vse p > 0,05 Vaje 11–20 3,50 ± 0,713,67 ± 0,58 2,50 ± 0,714,00 ± 0,00 3,40 ± 0,554,17 ± 0,41 3,50 ± 0,844,20 ± 0,84 2,00–3,00; vse p > 0,05 6. Vaje 1–10 3,25 ± 1,504,25 ± 1,50 3,63 ± 1,414,50 ± 0,71 4,00 ± 0,004,40 ± 0,55 4,00 ± 0,714,50 ± 0,55 2,00; vse p > 0,05 Vaje 11–20 3,50 ± 0,714,00 ± 0,00 3,33 ± 0,584,00 ± 0,82 4,00 ± 0,004,40 ± 0,55 3,80 ± 1,954,00 ± 1,00 3,00–4,00; vse p > 0,05 7. Vaje 1–10 2,25 ± 1,50 3,75 ± 1,26 2,17 ± 1,173,60 ± 1,52 2,80 ± 0,843,50 ± 0,84 2,25 ± 5,004,40 ± 0,55 3,00–4,00; vse p > 0,05 Vaje 11–20 2,67 ± 1,15 3,50 ± 0,71 2,00 ± 0,002,75 ± 0,96 2,57 ± 1,403,57 ± 0,79 2,20 ± 1,303,00 ± 1,41 2,00–5,40; vse p > 0,05 8. Vaje 1–10 3,00 ± 1,41 4,20 ± 1,30 3,33 ± 1,214,43 ± 0,53 4,00 ± 0,584,33 ± 1,21 3,50 ± 1,074,14 ± 1,21 1,44–3,00; vse p > 0,05 Vaje 11–20 / 3,17 ± 0,984,00 ± 0,00 3,33 ± 1,034,00 ± 0,58 2,75 ± 0,964,00 ± 0,63 3,00; vse p > 0,05 0 100 200 300 400 500 600 700 Postaja 1 Postaja 2 Postaja 3 Postaja 4 Postaja 5 Postaja 6 Postaja 7 Postaja 8 agečedav vetivonop olivetŠ Slika 4. Uporaba vadbenih postaj za ravnotežje, povprečna vrednost števila ponovitev vadečega s pripadajočo standardno deviacijo. 118 tudi Kolt, Driver in Giles (2004), ki so opravili študijo na 815 preizkušancih (63 ± 7,8 leta), ugotavljajo, da je pri starejših, poleg zdravja in kompetentnosti, najpomembnejši razlog za vključevanje v vadbo užitek, ki ga vadba ponuja. Pomemben dejavnik, ki vpliva na to, da je starejšim vadba všeč, je možnost, da lahko vadbo prilagodijo svojim sposob- nostim in zmožnostim (Gerževič, 2012). V naši raziskavi je bila vsaka postaja naše rav- notežne steze oblikovana tako, da je vklju- čevala 20 vaj različnih težavnosti. Vsak po- sameznik je lahko samostojno izbiral vaje in postaje in s tem vadbo v celoti prilagodil svojim sposobnostim in zmožnostim, kar je verjetno v veliki meri vplivalo na to, da so starejši izrazili pozitivno stališče do večine vaj, ki so bile sestavni del ravnotežne steze. Oceno zahtevnosti vadbe na ravnotežnih stezah smo prav tako kot stališča izmerili s 5-stopenjsko Likertovo lestvico. Razpon ocene zahtevnosti stanovalcev v povpreč- ni oceni lažjih in težjih vaj je bil podoben, saj je za lažje vaje znašal od ~2,0 do ~4,5, medtem ko je za težje vaje znašal med ~2,00 in ~4,2. Iz srednje ocene zahtevno- sti lahko sklepamo na ustrezno težavnost ravnotežne vadbe, saj je ta učinkovita, če je pravilno odmerjena. Pravilno odmerja- nje ravnotežne vadbe temelji na splošno sprejetem principu FITT (F – frekvenca, I – intenzivnost, T – trajanje in T – tip vaj) (Thompson, Gordon in Pescatello, 2010). Vse štiri spremenljivke so pomembne in določajo akutne in kronične prilagoditve človeka na vadbo. Npr. intenzivnost, ki opredeljuje velikost napora posameznika med izvajanjem ravnotežne vaje, določa velikost prilagoditev mehanizmov za upra- vljanje ravnotežja. Farlie idr. (2019) ugota- vljajo, da je pri pojasnjevanju napredka v ravnotežju intenzivnost celo pomembnej- ša od preostalih, saj je samo 2,15 % varian- ce napredka opredeljenega s trajanjem, frekvenco in tipom vaje. Vadba stopanja po mreži je skupinski pro- gram vadbe, ki poveča socialno vključe- nost starejših z medvrstniškim sodelova- njem. Osamljenost in omejeni socialni stiki so povezani z večjo ogroženostjo za pojav demence, zato je ohranjanje dobrih social- nih omrežij zelo pomembno. Vadba stopa- nja po mreži je z vidika socialnih interakcij v primerjavi z drugimi skupinskimi vadbami drugačna, saj še posebej poudarja medvr- stniško spodbujanje, podporo in reševanje problemov, z namenom usvojitve pravilnih vzorcev stopanja (Pereira in Stella, 2014). V naši raziskavi je bil delež starejših, ki so ravnotežno stezo uporabljali, med ~6 % in ~70 %, na posamezni postaji pa je v štirih tednih vadilo ~30 % starejših (Slika 5). Tudi Shellington idr. (2017) so v svoji 12-tedenski raziskavi o izvedljivosti vadbe stopanja po mreži v domovih za starejše občane ugo- tovili, da je bila povprečna uporaba vadbe- nih stez le 40,5 %. Zaznali pa so tudi, da je bila uporaba steze tistih, ki so bili progra- mu predani (to pomeni, da so sodelovali v več kot 50 % vadbenih enot), 77 %, kar je nakazovalo na to, da so stezo bolj upo- rabljali tisti v varovanih stanovanjih kot pa stanovalci doma starejših občanov. Nizek odstotek uporabe ravnotežne steze bi lah- ko delno pripisali manjši socialni interakciji med stanovalci DSO, saj so zaradi več kro- ničnih bolezni ter okvar gibalnega aparata bolj socialno izolirani. Opaziti je postopno zmanjševanje od- stotka uporabe lažjih vaj iz tedna v teden, medtem ko se je pri uporabi težjih vaj na- kazal ravno obraten trend (Slika 5). Ti rezul- tati nam kažejo, da so stanovalci DSO skozi tedne postopno stopnjevali težavnost vaj, ki so jih izvajali. To lahko povežemo s tren- dom, ki je nakazoval zelo veliko motivacijo za uporabo lažjih vaj na ravnotežnih stezah v prvem tednu in nato postopnim upa- dom v naslednjih tednih, medtem ko se je pri izvajanju težjih vaj tudi tu pokazal ravno obraten trend, ki nakazuje stopnjevanje motivacije za izvedbo težjih vaj iz tedna v teden. Pri številnih starejših je začetek udejstvova- nja v nekem vadbenem programu ali vad- beni intervenciji velika sprememba, ki se ji včasih težko prilagodijo. Če želijo uspešno slediti takšni spremembi v svojem vsakda- nu, se morajo spremembe najprej zgoditi v njihovem vedenju (Muse, 2005). Velik del pri takšnih spremembah so motivacijski dejavniki in ovire, ki starejše odvračajo od sodelovanja v vadbenem programu. Deci in Ryan (1985) sta opredelila pojma notra- nje in zunanje motivacije. Pri notranji mo- tivaciji človek neko aktivnost izvaja zaradi aktivnosti same in zato, ker pri tem uživa, medtem ko pri zunanji motivaciji motivira tisto, kar opravljeni aktivnosti sledi, na pri- mer izboljšanje zdravja, boljše ravnotežje. Yardley idr. (2006) so ugotovili, da so bili starejši odrasli motivirani za sodelovanje v vadbi moči in ravnotežja z vidika uživanja v vadbi, izboljšanja zdravja, dobrega poču- tja, neodvisnosti in ne le zaradi zmanjšanja možnosti padcev. De Groot in Fagerstorm (2011) sta v svoji raziskavi opisala motivacij- ske dejavnike in ovire starejših odraslih, ki se udeležujejo skupinske vadbe, usmerjene v prevencijo padcev. Rezultati so pokazali, da so dejavniki, ki motivirajo starejše odra- sle k vztrajanju v neki vadbi, želja, da osta- nejo neodvisni od drugih, ohranjajo svoje trenutno zdravstveno stanje in izboljšajo ravnotežje in zmožnost hoje. Ovire, ki so jih omejevale, da bi se z vadbo ukvarjali, pa so bile slabo zdravstveno stanje, pomanjkanje Slika 5. Odstotek vadečih na posamezni postaji v štirih tednih glede na lažje in težje vaje, povprečna vrednost s pripadajočo standardno deviacijo. (T1 – prvi teden, T2 – drugi teden, T3 – tretji teden, T4 – četrti teden) glas mladih 119 motivacije, neprijetna izkušnja z udejstvo- vanjem v skupinski vadbi in dejavniki oko- lja. S takšnimi ugotovitvami lahko pridemo do zaključka, da ni dovolj, da se ravnotežna steza le postavi v okolje starejših in se jim s tem omogoči, da na njej vadijo, temveč bi bilo treba vključiti tudi motivacijske spodbude, ki bi stanovalce DSO dodatno spodbudile k vključevanju v vadbeno in- tervencijo. Npr. dokazano je, da se starejši odrasli z večjo verjetnostjo vključijo v pro- gram vadbe ali pa v njem vztrajajo, če jim to priporoči zdravstveno osebje (De Groot in Fagerstorm, 2011). „Zaključek Če želimo z vadbo ohranjati vse podsiste- me, odgovorne za ravnotežje, potrebuje- mo različne steze (podlage, brvi, mreže), narejene tako, da jih lahko integriramo v bivalno okolje, kjer je možna stalna posta- vitev in vsakodnevna uporaba, kar močno poveča njeno učinkovitost. V projektu smo razvili prototip vadbenih postaj za ravno- težje – ravnotežno stezo, ki je temeljila na stalni postavitvi v okolje doma starejših občanov, minimalni prilagoditvi bivalne- ga okolja zaradi postavitve stez, integraciji v dnevno mobilnost stanovalcev doma, učinkovitosti vzdrževanja ter primernosti navodil in motivacijskih pristopov. Razvoj prototipa ravnotežnih stez, ki ga je mogoče integrirati v institucionalizirana okolja (do- move starejših, dnevne centre, zdravstvene domove, banke ipd.) in v vsakodnevne ak- tivnosti starejših, je pomembno orodje, ki lahko zmanjša tveganje za padce in s tem povezane socio-ekonomske probleme ter tako predstavlja pomembno korist za po- sameznika in družbo. Zahvala Zahvala pedagoškima mentorjema prof. dr. Vojku Strojniku (Fakulteta za šport) in prof. dr. Darji Rugelj (Zdravstvena fakulteta), delovni- ma mentorjema Tomažu Vidmarju (Projek- tiranje in svetovanje na področju športa) in Moniki Genorio (Center aktivnosti Fužine) ter študentom Luki Rajhu, Luciji Vinkšel, Janu Marušiču, Žanu Petriču, Lauri Lampič, Katji Čop (vsi Fakulteta za šport) in Maticu Sešku (Zdravstvena fakulteta). „Literatura 1. Blaszczyk, J. W., Bacik, B. in Juras, G. (2003). Clinical assessment of postural stability. Jour- nal of Mehanics in Medicine and Biology, 3(2), 135–144. 2. Deci, E. L. in Ryan, R. M. (1985). Intrinsic mo- tivation and self-determination in human behaviour. New York: Plenum. 3. De Groot, G. C. in Fagerström, L. (2011). Ol- der adults' motivating factors and barriers to exercise to prevent falls. Scandinavian journal of occupational therapy, 18(2), 153–160. 4. Faraldo-García, A., Santos-Pérez, S., Crujeiras- -Casais, R., Labella-Caballero, T. in Soto-Va- rela, A. (2012). Influence of age and gender in the sensory analysis of balance control. European Archives of Oto-Rhino-Laryngology, 269(2), 673–677. 5. Farlie, M. K., Robins, L., Haas, R., Keating, J. L., Molloy, E. in Haines, T. P. (2019). Programme frequency, type, time and duration do not explain the effects of balance exercise in older adults: a systematic review with a me- ta-regression analysis. Br J Sports Med, 53(16), 996–1002. 6. Gerževič, T. (2012). Motivi in stališča stanoval- cev Doma starejših občanov Šiška do vadbe v Senior vadbenem parku (Diplomsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana. 7. Hopewell, S., Copsey, B., Nicolson, P., Adedire, B., Boniface, G. in Lamb, S. (2019). Multifacto- rial interventions for preventing falls in older people living in the community : a systema- tic review and meta-analysis of 41 trials and almost 20 000 participants. British Jornual of Sports Medicine, 1–13. Pridobljeno s https:// pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/31434659/ 8. Iwasaki, S. in Yamasoba, T. (2015). Dizziness and Imbalance in the Elderly : Age-related Decline in the Vestibular System. Aging and Disease, 6(1), 38–47. Pridobljeno s https:// w w w.ncbi .nlm.nih .gov/pmc /ar t icles/ PMC4306472/ 9. Joshua, A. M., Vivian, D., Unnikrishnan, B. in Mithra, P. (2014). Effectiveness of Progressive Resistance Strength Training Versus Traditi- onal Balance Exercise in Improving Balance Among the Elderly - A Randomised Control- led Trial. Jornual of Clinical and Diagnostic Re- search for doctors, 8(3), 98–102. Pridobljeno s https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/ PMC4003699/ 10. Kolt, G. S., Driver, R. P. in Giles, L. C. (2004). Why older Australians participate in exercise and sport. Journal of aging and physical acti- vity, 12(2), 185–198. 11. Konrad, H. R., Girardi, M. in Helfert, R. (1999). Balance and aging. Laryngoscope. 109(9), 1454–1460. 12. Lee, A., Beyer, C., Lim, J. in Anderson, S. (2016). The Lifestyle-integrated Functi- onal Exercise Program for Older Adults (Magistrska naloga, Dominican Univer- sity of California). Pridobljeno s https:// scholar.dominican.edu/cgi/viewcontent. cgi?article=1206&context=masters-theses 13. Lesinski, M., Hortobágyi, T., Muehlbauer, T., Gollhofer, A., in Granacher, U. (2015). Effects of Balance Training on Balance Performance in Healthy Older Adults: A Systematic Review and Meta-analysis. Sports medicine (Auckland, N.Z.), 45(12), 1721–1738. 14. Mulrow, C. D., Gerety, M. B., Kanten, D., De- Nino, L. A. in Cornell, J. E. (1993). Effects of physical therapy on functional status of nur- sing home residents. Journal of the American Geriatrics Society, 41(3), 326–328. 15. Muse, T. (2005). Motivation and Adherence to Exercise for Older Adults. Topics in Geriatric Rehabilitation, 21(2), 107–115. 16. O'Loughlin, J. L., Robitaille, Y., Boivin, J. F. in Suissa, S. (1993). Incidence of and risk factors for falls and injurious falls among the com- munity-dwelling elderly. American journal of epidemiology, 137(3), 342–354. 17. Pereira, J. R. in Stella, F. (2014). Effects of Squa- re-Stepping Exercise on balance and depres- sive symptoms in older adults. Motriz: Revista de Educação Física, 20(4), 454–460. 18. Rok Simon, M. (2006). Poškodbe starejših lju- di zaradi padcev v Sloveniji. Ljubljana: Nacio- nalni inštitut za javno zdravje. 19. Sherrington, C., Tiedemann, A., Fairhall, N., Close, J. C. T. in Lord, S. R. (2011). Exercise to prevent falls in older adults : an updated me- ta-analysis and best practice recommenda- tions. NSW Public Health Bull, 22(3–4), 78–83. 20. Shellington, E. M., Gill, D. P., Pfisterer, K. J., Brown, S. G., Killingbeck, J., Simmavong, P. K., … Petrella, R. J. (2017). Mind-Fun Study: Feasibility of Square-stepping exercise in assisted living homes. The Health & Fitness Journal of Canada, 10(4), 3–22. 21. Shigematsu, R., Okura, T., Sakai, T. in Ranta- nen, T. (2007). Square-stepping exercise ver- sus strength and balance training for fall risk factors. Aging Clin Exp Res, 20(1), 19–24. 22. Thompson, W. R., Gordon, N. F. in Pescatello, L. S. (2010). ACSM's guidelines for exercise te- sting and prescription (8th ed.). Philadelphia: Wolters Kluwer. 23. Vieira, C., Teixeira, L., Gobbi, S., Pereira, J. R., Vital, T. M., Stéphany, S., … Gobbi, B. (2013). Effects of square-stepping exercise on co- gnitive functions of older people. Psychoge- riatrics, 13(3), 148–156. 24. Wolf, S. L., Kutner, N. G., Green, R. C. in McNe- ely, E. (1993). The Atlanta FICSIT Study: Two Exercise Interventions to Reduce Frailty in Elders. Journal of the American Geriatrics So- ciety, 41(3), 329–332. 25. Yardley, L., Bishop, F. L., Beyer, N., Hauer, K., Kempen, G. I., Piot-Ziegler, … Holt, A. R. (2006). Older people's views of falls-preven- tion interventions in six European countri- es. The Gerontologist, 46(5), 650–660. Lucija Kovač, mag. kin. lucija.kovac93@gmail.com 120 Use of pupilometry to evaluate the intensity of balance tasks Abstract The ability to efficiently control balance is important for maintaining an independent life and performing daily activities. It also contributes to efficient walking and reducing the risk of falls. Maintaining balance is achieved by activity of interconnected sys- tems: muscular, sensory, skeletal and central controlling mechanisms. The complexity of balance controlling processes and the many aspects with which we describe balance makes it difficult to determine uniform assessment of the balance tasks intensity. By prescribing balance training only with training frequency, type of training and its duration, the exact outcome cannot be predicted. Among the more promising approaches, with which we could comprehensively assess the intensity of balance tasks or their difficulty is by monitoring the pupil dilation or pupillometry. Pupillometry is an indirect measure of brain functions and a reflection of cognitive processes. Maintaining balance represents a cognitive load that is dependent on the difficulty of the bal- ance task, age and the efficiency of the individual‘s postural control system. Based on these, pupillometry could gather more in- depth information on the involvement of the cognitive processes in performing the balance task. This could provide an objective assessment of the balance tasks difficulty and, consequently, an objective measure of its intensity. Key words: pupil dilatation, balance, task intensity Izvleček Sposobnost ohranjanja ravnotežja je pomembna za ohranjanje neodvi- snega življenja in opravljanja vsakodnevnih dejavnosti. Pomembna je tudi za izvajanje učinkovite hoje ter zmanjšanje tveganja za padce. Za ohranja- nje ravnotežja skrbijo številni procesi, ki se medsebojno povezujejo: mi- šični, senzorični, skeletni in centralni upravljalni mehanizmi. Zapletenost teh procesov in številni vidiki s katerimi opisujemo ravnotežje otežujejo določanje enotne ocene intenzivnosti nalog ohranjanja ravnotežja. Če vadbo ravnotežja predpisujemo samo s frekvenco vadbe, tipom vadbe in njenim trajanjem, ne moramo napovedati njenega izida. Med obetavnej- še pristope, s katerim bi lahko celovito ocenili intenzivnost ravnotežnih nalog oziroma njihovo zahtevnost, sodi spremljanje dilatacijskih lastnosti očesne zenice ali pupilometrija. Pupilometrija je posredno merilo delova- nja možganskih funkcij in odraz kognitivnih procesov. Ker ohranjanje rav- notežja predstavlja kognitivno obremenitev, ki je odvisna od zahtevnosti naloge uravnavanja ravnotežja, starosti in od sposobnosti posamezniko- vega sistema za uravnavanje ravnotežja, bi lahko s pomočjo pupilometrije izmerili kognitivni napor, ki ga predstavlja opravljanje ravnotežne naloge. S tem bi lahko pridobili objektivno oceno zahtevnosti ravnotežne naloge in posledično objektivno mero njene intenzivnosti. Ključne besede: dilatacija zenice, ravnotežje, intenzivnost naloge Tinka Leskovec1, Katja Tomažini1, Živa Majcen Rošker1, Jernej Rošker2 Uporaba pupilometrije za vrednotenje intenzivnosti ravnotežnih nalog 1Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani 2Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem, Koper glas mladih 121 „Uvod Ravnotežje je pomemben del vsakodnev- nih življenjskih aktivnosti, kot so sedenje, stoja, hoja in pri izvajanju manipulacij s predmeti. Dobro ravnotežje nam omogo- ča, da vse te aktivnosti opravljamo učin- kovito. Vendar, ljudem s staranjem in pri- sotnostjo bolezni, upadajo živčno-mišične funkcije, kar poslabša sposobnost ohranja- nja težišča telesa nad podporno površino. To lahko pomembno vpliva na kvaliteto življenja, saj prispeva k izgubi samostoj- nosti, zmanjšani udeležbi v vsakodnevnih življenjskih aktivnostih ter poveča možnost za padce in v skrajnih primerih tveganje za umrljivost (Shumway-Cook in Woollacott, 2017). Dobro ravnotežje ni pomembno le za izva- janje vsakodnevnih življenjskih aktivnosti, temveč tudi za izvajanje zahtevnih in hitrih športnih gibanj. Ravnotežje v športu pred- stavlja pomembno motorično sposobnost predvsem iz vidika preprečevanja poškodb spodnjih udov, saj je slaba sposobnost ohranjanja ravnotežja povezana s pove- čanjem tveganja za nastanek poškodb (Hrysomallis, 2007). Ker lahko trening rav- notežja zmanjša incidenco športnih po- škodb med mladimi odraslimi (Hübscher idr., 2010), se ravnotežna vadba pogosto iz- vaja v preventivni vadbi ali kot dopolnilno sredstvo pri vadbi moči. Vsako vadbo določajo štiri pomembne komponente, ki so definirane po mode- lu FITT (Oberg, 2007). Prvi F predstavlja frekvenco vadbe, I intenzivnost vadbe, ki nam daje informacijo o stopnji napora, ki ga posameznik izkusi med telesno aktiv- nostjo, T predstavlja čas trajanja vadbe ter drugi T tip vadbe, kamor spadajo aktivnosti za razvoj posamezne sposobnosti (moči vzdržljivosti, hitrosti, koordinacije, ravno- težja in gibljivosti). Za preverjanje odnosa med odmerkom in učinkom vadbe mo- ramo poznati in ustrezno opredeliti vse štiri komponente po modelu FITT (Oberg, 2007). Pri predpisovanju vadbe ravnotežja se uporablja le: frekvenca vadbe, tip vadbe (proprioceptivna vadba in vaje, ki vključu- jejo motorične sposobnosti, kot so ravno- težje, agilnost, koordinacija, hoja in tek) in trajanje vadbe, med tem ko intenzivnost vadbe ni določena (American College of Sports Medicine, 2018). Tudi terminologi- ja za opis intenzivnosti ravnotežnih nalog je nejasna, v primerjavi s terminologijo za opis intenzivnosti vadbe za moč ali vzdržlji- vost (Haas idr., 2012). Intenzivnost ravnote- žne vadbe lahko izrazimo v absolutnih ali relativnih merah. Absolutna intenzivnost je določljiva in jo izrazimo v fizikalnih količi- nah (npr. hitrost gibanja oprijemališča sile reakcije podlage v m/s) (Muehlbauer Roth, Bopp in Granacher, 2012). V relativnih me- rah pa z deležem posameznikove največje sposobnosti (npr. delež od največje kapaci- tete ravnotežja). Mere, ki bi opredelila naj- večjo kapaciteto ravnotežja ne poznamo, ker gre za zelo kompleksno sposobnost, ki je odvisna od zapletene integracije moto- ričnih in senzornih sistemov (Pollock, Dur- ward, Rowe in Paul, 2000). Ker ni določena relativna mera intenzivnosti ravnotežja, ne poznamo odnosa med odmerkom in učinkom vadbe. Intenzivnost ravnotežne naloge lahko spreminjamo na različne na- čine: (1) z manjšanjem podporne površine (García-Massó, Pellicer-Chenoll, Gonzalez in Toca-Herrera, 2016; Muehlbauer idr., 2012), (2) s spreminjanjem dotoka senzornih infor- macij in spreminjanjem njihovega pomena (stabilna ali nestabilna podlaga, spremlja- nje dogajanja v okolju in opazovanjem pre- mikajočega predmeta) (Barbado Murillo, Sabido Solana, Vera-Garcia, Gusi Fuertes in Moreno, 2012; Gebel, Lüder in Granacher, 2019; Muehlbauer idr., 2012; Rodrigues, Gotardi in Aguiar, 2017; Thomas, 2018; Tse idr., 2013), (3) s spreminjanjem gibanja rok (Objero, Wdowski in Hill, 2019) in (4) z do- dajanjem dodatne naloge (kognitivna ali gibalna naloga) (Hsiao, Belur, Myers, Ear- hart in Rawson, 2020; Maki in Mcllroy, 2007; Remaud, Boyas, Caron in Bilodeau, 2012). Ker poznamo več mehanizmov za pove- čanje intenzivnosti ravnotežne naloge, ki jih pogosto tudi prepletamo, je učinek na intenzivnost ravnotežja pogosto neznan in se zanašamo predvsem na strokovno oce- no, da izbrana ravnotežna naloga za posa- meznika predstavlja dovolj velik izziv, ki bo povzročil akutne in kronične spremembe v mehanizmih za upravljanje drže in ravno- težja. Namen tega članka je bil napraviti pregled znanstvene literature na temo vrednotenja intenzivnosti ravnotežnih nalog. „Metode Iskanje znanstvenih člankov je potekalo preko podatkovnih baz PubMed, Scient- Direct in COBBIS. Uporabili smo naslednje ključne besede posamezno ali v medse- bojni kombinaciji: »balance« AND »inten- sity« AND »postural control« AND »difficul- ty«. Vključili smo vse raziskave, ki so bile v angleškem in slovenskem jeziku in izdane med 2010 do 2020. Skupno smo našli 183 člankov. Po pregledu naslovov in vsebine izvlečka smo nekatere članke izključili, saj niso vsebovali tematike, ki smo jo obrav- navali. Skupno smo v pregled vključili 15 člankov. „Rezultati Študije so poskušale na različne načine ovrednotiti oziroma oceniti intenzivnost ravnotežnih nalog. Glede na način smo jih razdelili na 3 dele. Prvi del nam pred- stavlja študije, ki so se preko povečanja kognitivne obremenitve poskusile določiti zahtevnost ravnotežne naloge. Ta del smo razdelili še glede na pristope s katerim so vrednotili kognitivno obremenitev. V prvi poddel spadajo študije, ki so s pomočjo dodatne kognitivne naloge ovrednotile ali je bila za posameznika izvedba rav- notežne naloge zahtevnejša (Albertsen, Ghédira, Gracies in Hutin, 2017; Bustillo- -Casero, Villarrasa-Sapiña in García-Massó, 2017; Remaud, Boyas, Caron in Bilodeau, 2012). Albertsen idr., (2017) so ugotovili, da med sočasno izvedbo ravnotežne naloge (različna zahtevnost ravnotežne naloge) in kognitivne naloge (odštevanje nazaj za 7), ni prišlo do sprememb v natančnosti izved- be kognitivne naloge. Vendar pa je prišlo do povečane hitrosti nihanja telesa v vseh ravnotežnih nalogah, le pri najbolj zahtevni nalogi do tega ni prišlo (sonožna stoja z za- prtimi očmi). V tem pogoju se hitrost niha- nja ni več bistveno povečala z dodajanjem dodatne kognitivne naloge. Remaud idr., (2012) so dokazali, da prihaja do statistič- no značilne povezave med zahtevnostjo ravnotežne naloge in dodeljevanjem virov za pozornost. Med različnimi ravnotežnimi nalogami (ravnotežno nalogo so držali 30 s) so izvajali dodatno nalogo z reakcijskim časom, kjer so se morali merjenci odzva- ti na slušni dražljaj. Ugotovili so, da je pri mlajših odraslih zmanjšana stabilnost, zaradi zmanjšane podporne površine ali odsotnosti vidne informacije, povezana s podaljšanjem reakcijskega časa. Bustillo- -Casero idr., (2017) so ugotovili, da so mlajši odrasli in adolescenti nihali manj pri lažjih ravnotežnih nalogah (sonožna stoja) in bolj pri težjih ravnotežnih nalogah (tandemska in enonožna stoja). Posamezno ravnotežno nalogo so izvajali 35 s. Kljub temu niso ugo- tovili vpliva na stabilnost pri mlajših odra- slih ob izvedbi dodatnih kognitivnih nalog (odštevane nazaj za 3, 4 ali 5), med tem ko so kognitivne naloge vplivale na stabilnost 122 pri adolescentih. Ugotovili so tudi, da zah- tevnost ravnotežne naloge ni vplivala na pravilnost izvajanja kognitivne naloge tako pri mlajših odraslih kot adolescentih. Do razlik v raziskavah lahko prihaja zaradi raz- ličnih merskih protokolov, saj so uporabljali različne dodatne naloge ter različni čas iz- vajanja ravnotežne naloge (30 s, 35s in 60s). V drugi podel spadajo raziskave z elektro- encefalografijo. Ugotovili so, da pri različ- nih zahtevnosti ravnotežne naloge (raz- lična podporna površina ali spremembe v senzornih informacijah) prihaja do razlik pri možganskih valovih ter do aktivnosti v različnih delih možganov (Edwards, Guven, Furman, Arshad in Bronstein, 2018; Gebel, Lehmann in Granache, 2020; Hülsdünker, Mierau, Neeb, Kleinöder in Strüder, 2016; Tokuno, Keller, Carpenter, Márquez in Ta- ube, 2018; Tse idr., 2013; Varghese Beyer, Williams, Miyasike-daSilva in McIlroy, 2015). V tretji podel sodi raziskava s pupilometrijo. Kahya, Wood, Sosnoff, in Devos, (2018) so s pomočjo pupilometrije (število nenadnih širitev zenice) preverili kognitivno obreme- nitev med izvajanjem sonožne stoje. Ugo- tovili so, da se je kognitivna obremenitev povečala, ko so povečali zahtevnost ravno- težne naloge, torej izvedba sonožne stoje z omejenim vidnim prilivom. Med tem, ko sej je pri rezultatih med izvajanjem samo ravnotežne naloge in ravnotežne naloge z dodatno kognitivno nalogo, pokazal ne- koliko večja kognitivna aktivnost, ki ni bila statistično značilna. V naslednji sklop smo uvrstili raziskave, ki so spremljale intenzivnosti ravnotežnih nalog s pomočjo različnih lestvic (Espy, Re- inthal in Meisel, 2017; Farlie Molloy, Keating in Haines, 2016). Espy idr., (2017) so razvili 10-stopenjsko lestvico za samooceno zahtevnosti posamezne ravnotežne aktiv- nosti. Lestvica je podobna Borgovi lestvi- ci za oceno napora in zagotavlja meritev intenzivnosti vadbe ravnotežja, ki jo zazna vadeči. Med tem ko so Farlie idr., (2016) poskušali intenzivnosti ravnotežnih nalog pri starejših osebah ovrednotiti s pomočjo verbalnih in neverbalnih znakov. Iz te študi- je so potem na podlagi teh znakov, razvili lestvico za spremljanje intenzivnosti rav- notežja, imenovano »Balance Intesity Sca- le«. Obe lestvici predstavljata subjektivno oceno zahtevnosti ravnotežnih nalog, ki v znanstveni literaturi še nista bili preverjeni. V zadnji sklop smo uvrstili raziskave, ki so preko aktivacij mišic poskusile določiti in- tenzivnost ravnotežne naloge (García-Mas- só, Pellicer-Chenoll, Gonzalez in Toca-Her- rera, 2016; Gebel, Lüder in Granacher, 2019; Licen, Strojnik in Tomazin, 2019). Gebel idr., 2019 so ugotovili, da se z povečanjem zah- tev za ohranjanje ravnotežja, prihaja tudi do povečanja aktivacije mišic spodnjega uda in njihove koaktivacije. Licen, Strojnik in Tomazin (2019) so poskusili določiti re- lativno intenzivnost ravnotežne naloge s pomočjo aktivacije mišic skočnega sklepa. Izvedli so enonožno stojo na T deski, ki je bila nestabilna v sagitalni ravnini. Ugotovili so, da odstotek maksimalne aktivacije mišic skočnega sklepa ni dobra spremenljivka, ki bi opisovala intenzivnost pri enonožni stoji na T deski. Ker samo s frekvenco, tipom in časom tra- janja ravnotežne vadbe ne moramo napo- vedati izida oziroma rezultata intervencije (vadbe) za izboljšanje ravnotežja (Farlie idr., 2019; Gebel, Lesinski, Behm in Granacher, 2018), je potrebno za boljše vrednotenje učinkov vadbe in njeno načrtovanje, poi- skati objektivne načine določanja intenziv- nosti ravnotežnih nalog. „Diskusija Namen študije je bil pregled znanstvene li- terature na temo vrednotenja intenzivnosti ravnotežnih nalog ter preveriti ali obstaja način s katerim bi lahko objektivno ocenili relativno intenzivnost ravnotežnih nalog. Izkazalo se je, da obstaja več različnih na- činov za spremljanje intenzivnosti oziro- ma zahtevnosti ravnotežnih nalog, kot so pupilometrija, spremljanje aktivacije mišic spodnjega uda, spremljanje elektroence- falografske aktivnosti, z dodajanjem doda- tne kognitivne naloge ter preko lestvic za oceno napora. Vsak izmed teh načinov ima svoje pomanjkljivosti in svoje prednosti. Na podlagi pregledanih študij lahko zaključi- mo, da v znanosti in športni praksi še ne poznamo načina s katerim bi lahko spre- mljali relativno mero intenzivnosti ravno- težne naloge. Glede na izsledke literature lahko predvidevamo, da sodi pupilometrija med najbolj primerne načine za vrednote- nja relativne intenzivnosti ravnotežja. Upravljanje drže in ravnotežja Na upravljanje drže in ravnotežja vpliva veliko dejavnikov. Med glavne tri dejavni- ke prištevamo: (1) značilnosti ravnotežne naloge, (2) značilnosti okolja (podporna površina, zahtevnost naloge, svetloba in prevladujoči senzorni prilivi) in (3) lastnosti posameznika (motorični, senzorni in kogni- tivni sistem) (Shumway-cook in Woollacott, 2017). K lastnostim posameznika spadajo mišično - skeletna komponenta in živčna komponenta. Pod mišično-skeletno kom- ponento štejemo: število prostosti gibanja sklepa, mišične lastnosti in biomehanske odnose med posameznimi deli telesa, ki so povezani med seboj. Koordinacija gla- ve s trupom in nogami je še posebej po- membna za uravnavanje drže, saj se v in na glavi ter v vratu nahajajo pomembni senzorji (vestibularni aparat, oči ter števil- ni vratni proprioceptorji) za zaznavanje in nadzor gibanja telesa in ravnotežja (Horak in Kuo, 2000). K živčnim komponentam pri- števamo: kognitivne procese, ki vključujejo kognitivne vire in strategije, procese gibal- nega upravljanja (kamor sodi upravljanje mišične aktivnosti), somatosenzorni sistem in spreminjanje pomena senzoričnega do- toka. K somatosenzronemu sistemu spada- jo informacije iz vidnega senzornega siste- ma, vestibularnega in somatosenzornega sistem, ki centralnemu živčnemu sistemu sporočijo pomembne informacije o polo- žaju in gibanju našega telesa (Shumway- -Cook in Woollacott, 2017). Kognitivni procesi Kognitivni procesi človeku omogočajo interakcijo z okoljem (Trbižan in Roblek, 2013). Ti procesi so vezani na zaznavanje, razumevanje, usmerjanje pozornosti, uče- nje, pomnjenje in posredovanje informa- cij. Našteti procesi skupno predstavljajo kognitivno obremenitev. Večjo kognitivno obremenitev predstavlja izvajanje nalog, ki zahtevajo višjo stopnjo mentalne aktivnosti za izvedbo zgoraj naštetih procesov (Paas, Tuovinen, Tabbers in Van Gerven, 2003). Ko- gnitivni napor se nanaša na velikost kogni- tivne kapacitete, ki je potrebna za izvajanje naloge. Kognitivna kapaciteta je skupna količina informacij, ki jih lahko naenkrat procesiramo. Upravljanje drže in ravnotežja povzroči ko- gnitivno obremenitev, ker ni popolnoma avtomatski proces. Določeno stopnjo ko- gnitivne aktivnosti zahteva že opravljanje »lažjih« ravnotežnih nalog, kot je ohranja- nje mirne stoje (Varghese idr., 2015). Težja kot je ravnotežna naloga, več sodelovanja višjih centrov osrednjega živčnega sistema je potrebno (Edwards idr., 2018). Študije, kjer so med izvajanjem ravnotežne nalo- ge dodale še dodatno kognitivno nalogo, kot je glasno ali tiho računanje, uporaba prostorskega spomina, zahteve po odzivu na zunanji dražljaj ali besedne naloge, so glas mladih 123 ugotovile, da sočasno izvajanje ravnotežne naloge moti izvajanje naštetih nalog (Hsiao idr., 2020; Kahya idr., 2018; Maki in Mcllroy, 2007). Pride lahko tudi do nasprotnega učinka, da izvajanje kognitivno zahtevnih naloga vpliva negativno na izvajanje rav- notežnih nalog. Razlog za poslabšanje izvajanja kognitivno zahtevnih nalog in ravnotežja lahko pripišemo dejstvu, da si omenjeni procesi delijo omejeno kogni- tivno kapaciteto (Horak, 2006; Shumway- -Cook in Woollacott, 2017). Bolj zapletena gibanja, kot je na primer stopanje, zahte- vajo večji delež kognitivne kapacitete kot gibanja, ki ne vključuje gibanja okončin ali ohranjanja mirne stoje. Dodatna kogni- tivna naloga vpliva tudi na izvajanje hoje pri mlajših odraslih (Hoang, Ranchet, De- rollepot, Moreau in Paire-Ficout idr., 2020). Zmanjša se hitrost in kadenca hoje ter dol- žina koraka, ko se kompleksnost kognitivne naloge poveča. Torej je velikost kognitivne kapacitete, ki je potrebna za uravnavanje ravnotežja, odvisna tako od intenzivnosti naloge uravnavanja ravnotežja, starosti kot tudi od sposobnosti posameznikovega sistema za uravnavanja ravnotežja (Horak, 2006; Woollacott in Shumway-Cook, 2002). Raziskave, ki so uporabile paradigmo dvoj- nih nalog, so pokazale, da se tudi pri upra- vljanju drže in ravnotežja lahko preseže razpoložljivo kognitivno kapaciteto, ki je na voljo za obdelavo informacij (Al-Yahya idr., 2011; Plummer-D’Amato idr., 2012; Siu, Catena, Chou, Van Donkelaar in Woollacott, 2008). Kognitivno obremenitev med upra- vljanjem drže in ravnotežja lahko merimo na različne načine, kot na primer s subjek- tivno oceno kognitivnega napora, s pomo- čjo sekundarne oziroma dodatne naloge in z indeksom kognitivne aktivnosti oziro- ma spremembe velikosti zenice (Korbach, Brünken in Park, 2018; Szulewski, Gegen- furtner, Howes, Sivilotti in van Merriënboer, 2017). Slednji pristop je bolje uporabljati za merjenje kognitivnega napora med izvaja- njem gibalne naloge. Pri njeni uporabi ne potrebujemo dodatne kognitivne naloge za oceno intenzivnosti in nam omogoča oceno kognitivnega napora izbrane gibal- ne naloge. Pupilometrija Ne-invazivne meritve gibanja očesa ali ši- rine očesne zenice omogočajo vpogled v določene vidike delovanja kognitivnih procesov (kot so usmerjenost pozornosti in učenje). Med pogosteje uporabljene metode sodi spremljanje sprememb v ve- likosti zenice oziroma pupilometrija, hitro- sti mežikanja in gibanja osrednjega vida (Eckstein, Guerra-Carrillo, Miller Singley in Bunge, 2017). Našteti pristopi omogočajo vpogled v različne procese, ki prispevajo k kognitivnim procesom. Analiza podatkov gibanja in fiksacij osrednjega vida omogo- ča prepoznavanje trenutne usmerjenosti pozornosti. Spontana hitrost mežikanja je posredno povezana z delovanjem dopa- minskega sistema in kognitivnih procesov. Nenadna razširitev zenice kaže predvsem na kognitivni napor, ki ga predstavlja iz- vedba naloge. Očesna zenica, s pomočjo katere nadzi- ramo količino svetlobe, ki vstopa v oko in posledično ostrino vidne slike (Laeng in Dag, 2019), se lahko odzove na tri različne vrste dražljajev: (1) na svetlobo, (2) na od- daljenost predmeta (povečanje ostrine za zaznavanje določenega predmeta) in (3) odziv na povečano kognitivno aktivnost, kot sta povečana stopnja vzburjenja ali kognitivnega napora (psihosenzorni odziv zenic) (Mathôt, 2018). Za spremljanje napo- ra kognitivnih procesov je smiselno spre- mljati predvsem hitre odzive zenice. Odzivi zenic so v večini refleksni, saj bo isti dražljaj vedno vodil v podoben odziv. Vendar pa lahko pride do spremembe širine zenice tudi na posreden način, saj jih modulirajo kognitivni procesi na višji ravni (Mathôt, 2018). Kot navaja Laeng in Dag, (2019) do teh sprememb pride, če si miselno predsta- vljamo predmet ali dogodek, ki bi po nava- di normalno sprožil spontani odziv zenice (gledanje sonca ali predstava o tem, da se nahajamo v temni sobi). Spremembe spro- žijo tudi kognitivne naloge, kot so računske naloge ali preprostejše naloge, kot je priklic lastne telefonske številke. Te spremembe niso posledice svetlobnih držajev, ampak povečane aktivnosti kognitivnih procesov, kamor spadata kognitivni napor in ču- stveno stanje. Ta odziv spada v tretji sklop dražljajev, ki sprožijo spremembe zenice in ga imenujemo psihosenzorni odziv, saj do njega prihaja zaradi prisotnosti psiholoških in senzoričnih dražljajev (Mathôt, 2018). Psihosenzorni odgovor zenice Pri psihosenzornemu odzivu zenice oziro- ma pri odzivu zenice, ki jih povzroči nalo- ga, se zenica razširi, kot odziv na poveča- nje vzburjenja ali kognitivnega napora. Že majhne spremembe napora ali obre- menitve kapacitete pozornosti pripeljejo do spremembe v premeru zenic. Torej preprosto rečeno, vse kar aktivira um, bo povzročilo dilatacijo zenic (Mathôt, 2018). Spremembe v zenicah zaradi teh psiholo- ških dejavnikov oziroma kognitivno spro- ženih odzivov, so običajno manjše od 0,5 mm, vendar jih lahko zaznamo, kadar je svetilnost v merilnem prostoru konstantna (Eckstein idr., 2017). Raziskave narejene v 60. letih prejšnjega stoletja so pokazale, da je velikost zenice zanesljiv pokazatelj kognitivnega napora (Hess in Polt, 1964; Kahneman in Beatty, 1966) in vzburjenja (Hess in Polt, 1960). Hess in Polt, (1964) sta ugotovila, da povečanje težavnosti računanja poveča premer zenice preiskovancev, med tem ko sta Kahneman in Beatty (1966) ugotovila, da je velikost ze- nice odvisna tudi od števila številk, ki so si jih morali preiskovanci zapomniti. Dilatacija zenic odraža torej razlike v kognitivnem na- poru in se spreminja s stopnjo zahtevnosti nalog, kot so: aritmetične operacije, razvr- ščanje števk, razumevanje stavka ali bese- dila, zaznavanje ujemanja in pri nalogah, ki so povezane s kratkoročnim spominom ter prostorskim spominom (Eckstein idr., 2017; Laeng in Dag, 2019). Dilatacija zenic lahko odraža tudi značilnosti kognitivnih proce- sov posameznega merjenca (Beatty, 1982). Pri številnih kognitivnih nalogah (množenje števil, uporaba večjega številskega razpona in razumevanje stavkov), so osebe z višjimi ocenami na testih inteligence, imele manj- šo dilatacijo zenic kot pa osebe z nižjimi ocenam. Kognitivna obremenitev je torej pri enakih nalogah odvisna od inteligenč- nega kvocienta (celokupne kapacitete), kar lahko predstavlja neke vrste relativno intenzivnost ali kognitivni napor. Ker se premer zenice spreminja z zahte- vami naloge, lahko predstavlja tudi objek- tiven pokazatelj intenzivnosti kognitivne obremenitve pri udeležencih različnih starosti (Eckstein idr., 2017), oziroma lahko premer zenice uporabljamo tudi kot merilo človekovega kognitivnega napora pri izva- janju različnih nalog (Beatty, 1982). Dilata- cija zenic odraža tudi ravnovesje med zah- tevami nalog in posameznikovo kognitivno kapaciteto (Just, Carpenter in Miyake, 2003). Izkoriščenost kapacitete se nanaša na delež virov, ki se v danem kognitivnem sistemu porabijo v določenem časovnem interva- lu. Tesna povezava med dodelitvijo virov in spremembo velikosti zenice je razvidna tudi iz študij, ki so proučevale učinek preo- bremenitve obdelave informacij (Laeng in Dag, 2019). Ko se obremenitev poveča (na primer število elementov, ki jih moramo držati v mislih) velikost zenice doseže raz- 124 širitev, ki je blizu najvišji ravni dodeljevanja virov (Laeng in Dag, 2019). Kadar zahteve kognitivne obremenitve presežejo zgornjo mejo razpoložljivih kognitivnih virov, pride do slabšanja izvajanja naloge, kar se odraža tudi v velikosti zenice, ki namesto, da bi se povečevala, hitro upada in se vrne na izho- diščno raven. Do teh sprememb v zenicah pride, ker je nevronska pot, ki vodi do dilatacije zenice, povezana z aktivnostjo hipotalamusa in Lo- cus coeruleus, ki sta vključena v številne vi- dike kognicije (Mathôt, 2018). Locus coeru- leus je majhno jedro v možganskem deblu, ki igra osrednjo vlogo v regulaciji fiziolo- škega vzburjenja in kognitivnega delova- nja, tudi preko sproščanja noradrenalina (Eckstein idr., 2017). Noradrenalin je živčni prenašalec s širokim vplivom na delovanje centralnega in perifernega živčnega siste- ma. Locus coeruleus je še posebej aktiven, kadar je organizem vzburjen, buden in po- zoren. Podobno vlogo pri dilataciji zenic ima tudi hipotalamus, ki je zapletena struk- tura s številnimi povezavami in podjedri (Mathôt, 2018). Dilatacija zenice je torej posredno merilo možganskih funkcij in odraz kognitivnih procesov, kot so povečana intenzivnost ko- gnitivne obremenitve in posledično napor, ki ga predstavlja opravljanje zahtevnejših nalog ter usmerjanje pozornosti (Mathôt, 2018). Ohranjanje ravnotežja in pupi- lometrija Pupilometrija je objektivna meritev, ki omogoča spremljanje kognitivne obreme- nitve. Kahya idr., (2018) so ugotovili, da po- večana zahtevnost ravnotežne naloge, kot je sonožna stoja z omejenim vidnim prili- vom, poveča kognitivno obremenitev. Ko- gnitivno obremenitev so v omenjeni študiji posredno ocenili s pupilometrijo. Višji kot je bil indeks kognitivne aktivnosti (število nenadnih širitev zenice), večja je bila kogni- tivna obremenitev med njeno izvedbo. Te ugotovitve kažejo, da omejen vidni priliv zahteva dodatno aktivnost predelov v mo- žganski skorji, ki sodelujejo pri ohranjanju ravnotežja. V raziskavi so ugotovili tudi, da se hitrost nihanja telesa v anteriorno- -posteriorni in medialno-lateralni smeri ni spremenila z omejevanjem vidnega priliva ali z dodajanjem dodatne kognitivne na- loge, medtem ko so se vrednosti indeksa kognitivne aktivnosti znatno povečale s povečanjem zahtevnosti ravnotežne nalo- ge (sonožna stoja z omejenim vidnim pri- livom). To lahko nakazuje, da spremembe v mehanskih spremenljivkah gibanja telesa med ohranjanjem ravnotežja, morda niso dovolj občutljive, da bi zaznale spremembe v zahtevah ravnotežne naloge v primerjavi z odzivom zenic pri zdravih mladih odra- slih. Zato bi lahko pupilometrija pomagala bolje razumeti kognitivno obremenitev, povezano s spremembami v zahtevnostih ravnotežne naloge. Nekatere študije so uporabile dilatacijo ze- nic kot indikator kognitivne obremenitve med izvedbo motoričnih nalog, kot so stisk dlani, kolesarjenje na ergometru in hojo (Hayashi, Someya in Fukuba, 2010; Saeed- pour-Parizi, Hassan in Shea, 2020; White in French, 2016; Zénon, Sidibé in Olivier, 2014). Odziv zenic ima tudi odlično ponovljivost in veljavnost ponovitev testov ravnotežnih nalog z dvojno nalogo pri zdravi populaciji in ljudeh s Parkinsonovo boleznijo (Kahya idr., 2021). Kahya, Liao, Gustafson, Akinwun- tan in Devos, (2019) so ugotovili, da je odziv zenice povezan tudi s spremembami v ele- ktroencefalografski aktivnosti med izvaja- njem ravnotežne naloge z dvojno nalogo. Spremembe v elektroencefalografski aktiv- nosti so povezane tudi s spremembami v zahtevnosti ravnotežne naloge (Gebel idr., 2020; Tokuno idr., 2018). Zato lahko odziv zenice predstavlja alternativno merilo ko- gnitivne obremenitve med upravljanjem ravnotežja in določanja intenzivnosti rav- notežnih nalog. „Zaključek Vadbo predpisujemo s 4 komponentami po modelu FITT. Te komponente so fre- kvenca vadbe, intenzivnost vadbe, čas tra- janja vadbe ter tip vadbe, kamor spadajo aktivnosti za razvoj: moči, vzdržljivosti, hi- trosti, koordinacije, ravnotežja in gibljivosti. Pri vadbi ravnotežja ne poznamo relativne mere intenzivnosti. Če ena izmed kompo- nent po modelu FITT ni znana oziroma ni opredeljena, ne moremo opredeliti odnosa med odmerkom vadbe in njegovim učin- kom. Zato je potrebna določiti objektivno mero relativne intenzivnosti. Pupilometri- ja spremlja spremembe velikosti zenice in nam nudi vpogled v intenzivnost trenutne kognitivne obdelave. Ker upravljanje drže in ravnotežja predstavlja kognitivno obre- menitev, bi lahko s pomočjo pupilometrije ugotovili koliko kognitivne kapacitete je zasedene z upravljanje različnih ravnote- žnih nalog. Tako bi lahko s pomočjo pu- pilometrije določili relativno intenzivnost ravnotežne naloge/vadbe. Potrebno bi bilo preveriti ali se število nenadnih širitev ze- nic sistematično povečuje s povečevanjem intenzivnosti ravnotežne naloge, kjer siste- matično zmanjšujemo podporno površino in/ali spreminjamo senzorni priliv in bi kot takšen predstavljal relativno mero intenziv- nosti ravnotežne naloge. „Literatura 1. Al-Yahya, E., Dawes, H., Smith, L., Dennis, A., Howells, K., in Cockburn, J. (2011). Cogni- tive motor interference while walking: A systematic review and meta-analysis. Ne- uroscience and Biobehavioral Reviews, 35(3), 715–728. https://doi.org/10.1016/j.neubio- rev.2010.08.008 2. Albertsen, I. M., Ghédira, M., Gracies, J. M., in Hutin, É. (2017). Postural stability in young healthy subjects – Impact of reduced base of support, visual deprivation, dual tasking. Journal of Electromyography and Kinesiolo- gy, 33, 27–33. https://doi.org/10.1016/j.jele- kin.2017.01.005 3. American College of Sports Medicine. (2018). . Philadelphia:Wolters Kluwer. 4. Barbado Murillo, D., Sabido Solana, R., Vera- -Garcia, F. J., Gusi Fuertes, N., in Moreno, F. J. (2012). Effect of increasing difficulty in stan- ding balance tasks with visual feedback on postural sway and EMG: Complexity and performance. Human Movement Science, 31(5), 1224–1237. https://doi.org/10.1016/j. humov.2012.01.002 5. Beatty, J. (1982). Task-evoked pupillary re- sponses, processing load, and the struc- ture of processing resources. Psycholo- gical Bulletin, 91(2), 276–292. https://doi. org/10.1037/0033-2909.91.2.276 6. Bustillo-Casero, P., Villarrasa-Sapiña, I., in García-Massó, X. (2017). Effects of dual task difficulty in motor and cognitive perfor- mance: Differences between adults and adolescents. Human Movement Science, 55(July), 8–17. https://doi.org/10.1016/j.hu- mov.2017.07.004 7. Eckstein, M. K., Guerra-Carrillo, B., Miller Sin- gley, A. T., in Bunge, S. A. (2017). Beyond eye gaze: What else can eyetracking reveal about cognition and cognitive development? De- velopmental Cognitive Neuroscience, 25, 69– 91. https://doi.org/10.1016/j.dcn.2016.11.001 8. Edwards, A. E., Guven, O., Furman, M. D., Ar- shad, Q., in Bronstein, A. M. (2018). Electro- encephalographic Correlates of Continuous Postural Tasks of Increasing Difficulty. Neuro- science, 395, 35–48. https://doi.org/10.1016/j. neuroscience.2018.10.040 9. Espy, D., Reinthal, A., in Meisel, S. (2017). In- tensity of Balance Task Intensity, as Measu- red by the Rate of Perceived Stability, is In- glas mladih 125 dependent of Physical Exertion as Measured by Heart Rate. Journal of Novel Physiothera- pies, 7, 1–4. https://doi.org/10.4172/2165- 7025.1000343 10. Farlie, M. K., Molloy, E., Keating, J. L., in Haines, T. P. (2016). Clinical markers of the intensity of balance challenge: Observational study of older adult responses to balance tasks. Physical Therapy, 96(3), 313–323. https://doi. org/10.2522/ptj.20140524 11. Farlie, M. K., Robins, L., Haas, R., Keating, J. L., Molloy, E., in Haines, T. P. (2019). Program- me frequency, type, time and duration do not explain the effects of balance exercise in older adults: A systematic review with a meta-regression analysis. British Journal of Sports Medicine, 53(16), 996–1002. https://doi. org/10.1136/bjsports-2016-096874 12. García-Massó, X., Pellicer-Chenoll, M., Gon- zalez, L. M., in Toca-Herrera, J. L. (2016). The difficulty of the postural control task affects multi-muscle control during quiet standing. Experimental Brain Research, 234(7), 1977– 1986. https://doi.org/10.1007/s00221-016- 4602-z 13. Gebel, A., Lehmann, T., in Granacher, U. (2020). Balance task difficulty affects postu- ral sway and cortical activity in healthy ado- lescents. Experimental Brain Research, 238(5), 1323–1333. https://doi.org/10.1007/s00221- 020-05810-1 14. Gebel, A., Lesinski, M., Behm, D. G., in Grana- cher, U. (2018). Effects and Dose–Response Relationship of Balance Training on Balance Performance in Youth: A Systematic Review and Meta-Analysis. Sports Medicine, 48, (9), 2067–2089. https://doi.org/10.1007/s40279- 018-0926-0 15. Gebel, A., Lüder, B., in Granacher, U. (2019). Effects of Increasing Balance Task Difficul- ty on Postural Sway and Muscle Activity in Healthy Adolescents. Frontiers in Physiolo- gy, 10(1135), 1–13. https://doi.org/10.3389/ fphys.2019.01135 16. Haas, R., Maloney, S., Pausenberger, E., Kea- ting, J. L., Sims, J., Molloy, E., … in Haines, T. (2012). Clinical decision making in exercise prescription for fall prevention. Physical The- rapy, 92(5), 666–679. https://doi.org/10.2522/ ptj.20110130 17. Hayashi, N., Someya, N., in Fukuba, Y. (2010). Effect of intensity of dynamic exercise on pupil diameter in humans. Journal of Physi- ological Anthropology, 29(3), 119–122. https:// doi.org/10.2114/jpa2.29.119 18. Hess, H. E., in Polt, M. J. (1960). Pupil Size as Related to Interest Value of Visual Stimu- li. Science, 132(3423), 349–350. https://doi. org/10.1126/science.132.3423.349 19. Hess, H. E., in Polt, M. J. (1964). Pupil Size in Re- lation to Mental Activity during Simple Pro- blem-Solving. Science, 143(3611), 1190–1192. https://doi.org/10.1126/science.143.3611.1190 20. Hoang, I., Ranchet, M., Derollepot, R., Mo- reau, F., in Paire-Ficout, L. (2020). Measuring the Cognitive Workload During Dual-Task Walking in Young Adults: A Combination of Neurophysiological and Subjective Measu- res. Frontiers in Human Neuroscience, 14(No- vember), 1–10. https://doi.org/10.3389/fn- hum.2020.592532 21. Horak, F. B. (2006). Postural orientation and equilibrium: What do we need to know about neural control of balance to prevent falls?, 35(S2), ii7–ii11. https://doi.org/10.1093/ ageing/afl077 22. Horak, F., in Kuo, A. (2000). Postural Adap- tation for Altered Environments, Tasks, and Intentions. V Winters, J.M. in P. E. Crago (Ur.), (str. 267–281). Springer. https://doi. org/10.1007/978-1-4612-2104-3_19 23. Hrysomallis, C. (2007). Relationship between balance ability, training and sports injury risk. Sports Medicine, 37(6), 547–556. https://doi. org/10.2165/00007256-200737060-00007 24. Hsiao, D., Belur, P., Myers, P. S., Earhart, G. M., in Rawson, K. S. (2020). The impact of age, su- rface characteristics, and dual-tasking on po- stural sway. Archives of Gerontology and Geri- atrics, 87, 103973. https://doi.org/10.1016/j. archger.2019.103973 25. Hübscher, M., Zech, A., Pfeifer, K., Hänsel, F., Vogt, L., in Banzer, W. (2010). Neuromuscu- lar Training for Sports Injury Prevention: A Systematic Review. Medicine and Science in Sports and Exercise, 42(3), 413–421. https://doi. org/10.1249/MSS.0b013e3181b88d37 26. Hülsdünker, T., Mierau, A., in Strüder, H. K. (2016). Higher balance task demands are associated with an increase in individual alpha peak frequency. Frontiers in Human Ne- uroscience, 9, 1–12. https://doi.org/10.3389/ fnhum.2015.00695 27. Just, M. A., Carpenter, P. A., in Miyake, A. (2003). Neuroindices of cognitive workload: Neuroimaging, pupillometric and event-rela- ted potential studies of brain work. Theoreti- cal Issues in Ergonomics Science, 4(1–2), 59–88. https://doi.org/10.1080/14639220210159735 28. Kahneman, D., in Beatty, J. (1966). Pu- pil Diameter and Load on Memory. Sci- ence, 154(3756), 1583–1586. https://doi. org/10.1126/science.154.3756.1583 29. Kahya, M., Liao, K., Gustafson, K., Akinwuntan, A., in Devos, H. (2019). Validation of Pupillary Response Against EEG during Dual-Tasking Postural Control. Archives of Physical Medicine and Rehabilitation, 100(10), eE42. https://doi. org/10.1016/j.apmr.2019.08.434 30. Kahya, M., Lyons, K. E., Pahwa, R., Akinwun- tan, A. E., He, J., in Devos, H. (2021). Reliability and Validity of Pupillary Response During Dual-Task Balance in Parkinson Disease. Ar- chives of Physical Medicine and Rehabilitation, 102(3), 448–455. https://doi.org/10.1016/j. apmr.2020.08.008 31. Kahya, M., Wood, T. A., Sosnoff, J. J., in Devos, H. (2018). Increased postural demand is as- sociated with greater cognitive workload in healthy young adults: A pupillometry study. Frontiers in Human Neuroscience, 12(288), 1–8. https://doi.org/10.3389/fnhum.2018.00288 32. Korbach, A., Brünken, R., in Park, B. (2018). Differentiating Different Types of Cognitive Load: a Comparison of Different Measures. Educational Psychology Review, 30(2), 503– 529. https://doi.org/10.1007/s10648-017- 9404-8 33. Laeng, B., in Dag, A. (2019). Pupillomety. V C. Klein in U. Ettinger (Ur.), (str. 449–502). Springer Nature Switzerland AG. https://doi. org/10.1007/978-3-030-20085-5_6 34. Licen, J., Strojnik, V., in Tomazin, K. (2019). Could Ankle Muscle Activation Be Used as a Simple Measure of Balance Exercise Inten- sity? Journal of Human Kinetics, 70(1), 47–59. https://doi.org/10.2478/hukin-2019-0037 35. Maki, B. E., in Mcllroy, W. E. (2007). Cognitive demands and cortical control of human ba- lance-recovery reactions. Journal of Neural Transmission, 114(10), 1279–1296. https://doi. org/10.1007/s00702-007-0764-y 36. Mathôt, S. (2018). Pupillometry: Psychology, Physiology, and Function. Journal of Cogniti- on, 1(1), 1–23. https://doi.org/10.5334/joc.18 37. Melzer, I., Damry, E., Landau, A., in Yagev, R. (2011). The influence of an auditory-memory attention-demanding task on postural con- trol in blind persons. Clinical Biomechanics, 26(4), 358–362. https://doi.org/10.1016/j.clin- biomech.2010.11.008 38. Muehlbauer, T., Roth, R., Bopp, M., in Gra- nacher, U. (2012). An Exercise Sequence For Progression In Balance Training. Journal of Strength and Conditioning Research, 26(2), 568–574. 39. Oberg, E. (2007). Physical activity prescripti- on: Our best medicine. Integrative Medicine, 6(5), 18–22. http://www.imjournal.com/re- sources/web_pdfs/popular/1007_oberg.pdf 40. Objero, C. N., Wdowski, M. M., in Hill, M. W. (2019). Can arm movements improve po- stural stability during challenging standing balance tasks? Gait and Posture, 74, 71–75. https://doi.org/10.1016/j.gaitpost.2019.08.010 41. Paas, F., Tuovinen, J. E., Tabbers, H., in Van Ger- ven, P. W. M. (2003). Cognitive load measure- ment as a means to advance cognitive load theory. Educational Psychologist, 38(1), 63–71. https://doi.org/10.1207/S15326985EP3801_8 42. Plummer-D’Amato, P., Brancato, B., Dantowi- tz, M., Birken, S., Bonke, C., in Furey, E. (2012). Effects of gait and cognitive task difficulty on cognitive-motor interference in aging. Journal of Aging Research, 2012(1). https://doi. org/10.1155/2012/583894 43. Pollock, A. S., Durward, B. R., Rowe, P. J., in Paul, J. P. (2000). What is balance? Clinical 126 Rehabilitation, 14(4), 402–406. https://doi. org/10.1191/0269215500cr342oa 44. Remaud, A., Boyas, S., Caron, G. A. R., in Bi- lodeau, M. (2012). Attentional demands as- sociated with postural control depend on task difficulty and visual condition. Journal of Motor Behavior, 44(5), 329–340. https://doi.or g/10.1080/00222895.2012.708680 45. Rodrigues, S. T., Gotardi, G., in Aguiar, S. A. (2017). Effects of vision on postural control in neurologically healthy individuals. V F. A. Bar- bieri in R. Vitório (ur.), (str. 219–236). https:// doi.org/10.1007/978-3-319-48980-3 46. Saeedpour-Parizi, M. R., Hassan, S. E., in Shea, J. B. (2020). Pupil diameter as a biomarker of effort in goal-directed gait. Experimental Brain Research, 238(11), 2615–2623. https://doi. org/10.1007/s00221-020-05915-7 47. Shumway-Cook, A., in Woollacott, M. H. (2017). (5th izd.). Wolters Kluwer. 48. Siu, K. C., Catena, R. D., Chou, L. S., Van Don- kelaar, P., in Woollacott, M. H. (2008). Effects of a secondary task on obstacle avoidan- ce in healthy young adults. Experimental Brain Research, 184(1), 115–120. https://doi. org/10.1007/s00221-007-1087-9 49. Szulewski, A., Gegenfurtner, A., Howes, D. W., Sivilotti, M. L. A., in van Merriënboer, J. J. G. (2017). Measuring physician cognitive load: validity evidence for a physiologic and a psychometric tool. Advances in Health Sci- ences Education, 22(4), 951–968. https://doi. org/10.1007/s10459-016-9725-2 50. Thomas, N. M. (2018). (Doktorska disertacija, University of Cumbria). Pridoblejno s http:// insight.cumbria.ac.uk/id/eprint/3755/ 51. Tokuno, C. D., Keller, M., Carpenter, M. G., Márquez, G., in Taube, W. (2018). Alterations in the cortical control of standing posture during varying levels of postural threat and task difficulty. Journal of Neurophysiology, 120(3), 1010–1016. https://doi.org/10.1152/ jn.00709.2017 52. Trbižan, B., in Roblek, V. (2013). Pomen kogni- tivnih in afektivnih procesov pri delu z raču- nalnikom. Revija za univerzalno odličnost, 2(2), A12–A24. Pridoblejno s http://www.fos.unm. si/media/pdf/RUO_2013_07_Trbizan_Ro- blek.pdf 53. Tse, Y. Y. F., Petrofsky, J. S., Berk, L., Daher, N., Lohman, E., Laymon, M. S., in Cavalcanti, P. (2013). Postural sway and Rhythmic Electro- encephalography analysis of cortical acti- vation during eight balance training tasks. Medical Science Monitor, 19, 175–186. https:// doi.org/10.12659/MSM.883824 54. Varghese, J. P., Beyer, K. B., Williams, L., Miyasike-daSilva, V., in McIlroy, W. E. (2015). Standing still: Is there a role for the cortex? Neuroscience Letters, 590, 18–23. https://doi. org/10.1016/j.neulet.2015.01.055 55. White, O., in French, R. M. (2016). Pupil Di- ameter May Reflect Motor Control and Learning. Journal of Motor Behavior, 49(2), 141–149. https://doi.org/10.1080/00222895.2 016.1161593 56. Wollesen, B., Voelcker-Rehage, C., Regen- brecht, T., in Mattes, K. (2016). Influence of a visual-verbal Stroop test on standing and walking performance of older adults. Neuroscience, 318, 166–177. https://doi. org/10.1016/j.neuroscience.2016.01.031 57. Woollacott, M., in Shumway-Cook, A. (2002). Attention and the control of posture and gait: A review of an emerging area of rese- arch. Gait and Posture, 16(1), 1–14. https://doi. org/10.1016/S0966-6362(01)00156-4 58. Zénon, A., Sidibé, M., in Olivier, E. (2014). Pupil size variations correlate with physical effort perception. Frontiers in Behavioral Neurosci- ence, 8(286), 1–8. https://doi.org/10.3389/ fnbeh.2014.00286 Tinka Leskovec, dipl. kin. tinka.leskovec@gmail.com glas mladih 127 The relationship between loads and injuries during the volleyball season Abstract The purpose of our research was to analyze the jumps in terms of volleyball positions during training sessions and matches, and to determine the relationship between the number of jumps and injuries. Seventeen Japanese players from the JT Thunders team were included in the survey. Each player wore a MyVert device, which obtained data about the number, frequency and intensity of jumps. We used the OSTRC Overuse Injury Questionnaire to determine the connection between the jumps and injuries. The most of jumps on matches and training sessions were performed on playing position setter. The lowest number of jumps were performed on playing position receiver and opposite. Statistically significant differences in the number of jumps and injuries are detected in matches, while on training sessions we do not detect statistically significant differences. Key words: volleyball season, jumps, loads, injuries Izvleček Namen naše raziskave je bil analizirati glavno obremenitev v odbojkarski igri. Analizirali smo skoke glede na treninge in tekme ter ugotavljali povezanost šte- vila skokov s poškodbami. V raziskavo smo vključili sedemnajst igralcev japon- ske ekipe JT Thunders. Vsi igralci so nosili napravo MyVert, s katero smo pridobili podatke o številu, pogostosti in intenziv- nosti skokov. Za določitev povezav med skoki in poškodbami smo uporabili vpra- šalnik o težavah s poškodbami OSTRC. Na tekmah so podobno kot na treningih največ skokov v povprečju naredili igralci na igralnem mestu podajalec, najmanj pa na igralnem mestu sprejemalec in korektor. Statistično značilne razlike v številu skokov in poškodb zaznamo le na tekmah in na treningih. Ključne besede: odbojkarska sezona, skoki, obremenitve, poškodbe Ana Florjančič, Tine Sattler Povezanost med obremenitvami in pojavno- stjo poškodb v času odbojkarske sezone 128 „Uvod Odbojka velja za eno izmed najbolj razširje- nih in množičnih športnih panog na svetu (Sattler, 2000). Igra se na različnih kakovo- stnih ravneh, na različnih podlagah (les, mivka, trava, asfalt, sneg …), igra se lahko skoraj vsepovsod. Je ena redkih športnih panog, kjer na rekreativni ravni igrajo moški in ženske skupaj. V mlajših kategorijah se ponavadi omogo- ča univerzalni razvoj, da vsak igralec lahko razvija tehnično raven v vseh odbojkarskih elementih. V starejših kategorijah prihaja do specializacije igralnih mest. Ne glede na igralno mesto glavno obremenitev predstavljajo skoki. Redka izjema je libero, čeprav tudi igralec na tem igralnem mestu občasno podaja v skoku. V splošnem skoke sestavljajo tri faze: faza odriva, faza leta in faza pristanka (Bolković, Čuk, Kokole, Kovač in Novak, 2002). Pri od- bojki je večina skokov izvedena po predho- dnem gibanju. Ker stremimo k čim manj- šemu številu poškodb, moramo biti vselej pozorni na tehniko igralcev in morebitne kompenzacije gibov že med treningom ter stalno popravljati te napake. Dervišević (2005) omenja, da je strokovnost zdravljenja in rehabilitacije po poškodbi kot kakršnokoli preprečevanje poškodb vsaj tako pomembno kot trenažni proces, saj so treningi in tekmovanja tesno povezani s tveganjem za nastanek poškodb. Poškod- ba ovira in športniku začasno onemogoči brezskrbno udejstvovanje na treningu in tekmi. V izjemnih primerih mu lahko tudi za vedno onemogoči ukvarjanje s tekmo- valnim športom ali celo športom nasploh. Pri odbojkarski igri je način gibanja specifi- čen. Poleg kratkih in silovitih pospeševanj so pogoste tudi hitre spremembe načina in intenzivnosti gibanja. Prevladujejo raz- lični ponavljajoči se skoki in doskoki, ki jih športniki izvedejo ogromno na treningih in tekmah (Charlton, Kenneally-Dabrowski, Sheppard in Spratford, 2016). Zaradi številnih skokov in doskokov so naj- bolj obremenjene spodnje okončine. Ver- hagen, Van der Beek, Bouter, Bahr in Van Mechelen (2004) so v svoji raziskavi ugo- tovili, da je kar 83 % vseh akutnih športnih poškodb pri odbojki na spodnjih okonči- nah. To ne preseneča, saj je najpogostejša akutna poškodba pri odbojki zvin gležnja, pomeni več kot 50 % vseh akutnih po- škodb in 40 % vseh poškodb. Na drugem mestu po pogostosti športnih poškodb pri odbojkarjih so poškodbe kolena, pri katerih med akutnimi poškodbami prevladujejo poškodbe meniskusov (37,7 %), sledijo jim poškodbe stranskih vezi (33,6 %), sprednje križne vezi (26,3 %) in zadnje križne vezi (2,3 %) (Agel, Palmieri-Smith, Dick, Wojtys in Marshall, 2007). Medtem ko je pri kroničnih poškodbah najpogostejša patelarna tendi- nopatija ali »koleno skakalca«, ki je tudi na splošno najpogostejša kronična športna poškodba v odbojki. S patelarno tendino- patijo se sreča od 40 do 50 % vrhunskih odbojkarjev (Reeser in Bahr, 2003). Namen naše raziskave je analizirati obre- menitve v odbojkarski igri z vidika števila skokov. Skoke smo analizirali, ločeno na treningih in tekmah, ter ugotavljali poveza- nost števila skokov s poškodbami. „Metode preizkušanci V raziskavo so bili vključeni igralci članske ekipe JT Thunders, ki igrajo v japonskem državnem prvenstvu. Raziskava je bila iz- vedena v sezoni 2018/2019, ko so postali državni podprvaki in pokalni prvaki. V raz- iskavi smo spremljali skakalne sposobnosti sedemnajstih igralcev. Pripomočki Za meritve o analizi skokov smo uporabi- li napravo MyVert, s katero spremljamo in analiziramo skoke športnikov tako, da si jo igralec pripne na oblačilo. Naprava meri skoke z merjenjem gravitacijskih pospe- škov. Beleži povprečno višino navpičnega skoka, največjo višino navpičnega skoka in število skokov. Borges in sodelavci (2017) navajajo, da je naprava zelo zanesljiva in uporabna in omogoča analize skokov. Podatki o analizi poškodb spodnjega uda so zbrani z OSTRC Questionnaire – Knee Scores (Vprašalnik za ocenjevanje poškod- be kolena), in sicer smo jih zbirali vsak po- nedeljek čez celotno sezono (37 tednov) za vsakega igralca posebej. Postopek Meritve smo opravljali na vsakem treningu in tekmi. V sezoni 2018/2019 je imela ekipa JT Thunders skupno 116 treningov in 51 te- kem. Ves čas je imelo sedemnajst igralcev med aktivnostjo pritrjeno napravo MyVert, s katero smo analizirali skoke za vsakega posameznika. Pridobljene podatke smo prenesli v Microsoft Excel, jih tam obdela- li in nato opravili še statistične izračune v programu IBM SPSS (Statistical Package for Social Sciences) verzija 20.0, okolje Win- dows (SPSS Inc., Chicago, ZDA). Pri obravnavi in prikazovanju podatkov smo uporabili statistične metode opisne ali deskriptivne statistike. Upoštevali smo le veljavne meritve skokov, pri katerih je bilo opravljenih 15 ali več skokov na trening ozi- roma tekmo. Za primerjavo povprečij med tremi ali več neodvisnimi vzorci smo upo- rabili test analize varianc ANOVA. Za ugota- vljanje razlik v povprečnem številu skokov na tekmo med igralci, ki so bili poškodova- ni, in igralci, ki niso bili poškodovani, smo uporabili t-test za dva neodvisna vzorca. Kot predpostavko za uporabo analize vari- ance (ANOVA) ali t-testa smo uporabili ho- mogenost varianc med skupinami, ki smo jih preverjali z uporabo Levenovega testa. „Rezultati in razprava analiza skupnega števila skokov na treningih in tekmah glede na igralno mesto Z Levenovim testom homogenosti varianc smo ugotovili, da variance skokov med skupinami niso homogene (L = 57,776; p Tabela 1 Povprečno število skokov na treningih glede na igralno mesto Igralna pozicija n Min Max PV SO L F Podajalec 337 17 347 176 64 57,776 (p < 0,001) 227,087 (p < 0,001) Korektor 143 32 193 98 33 Napadalec-sprejemalec 755 15 327 99 39 Bloker 379 15 247 123 46 Skupno 1614 15 347 121 55 Legenda: n = število enot merjenja (1 veljavna enota merjenja = igralec naredi na trening več kot 15 skokov); Min = minimalna vrednost; Max = maksimalna vrednost; PV = povprečno število skokov na trening; SO = standardni odklon, L = Levenov test homogenosti varianc; F = Brown-Forsythov test. glas mladih 129 < 0,001). Z Brown-Forsythovim testom pa lahko ugotovimo, da na treningih in tek- mah obstajajo statistično značilne razlike v povprečnem številu skokov glede na igral- no mesto. Na treningih so največ skokov v povpre- čju naredili igralci na igralnem mestu po- dajalec (PV = 176; SO = 64), najmanj pa na igralnem mestu korektor (PV = 98; SO = 33) oziroma sprejemalec (PV = 99; SO = 39). Na mestu bloker so v povprečju igralci opravili PV = 123; SO = 46 skokov na trening. Vemo, da je podajalec tisti, ki v vsakem or- ganiziranem napadu pride v stik z žogo. On je tisti, ki je v ekipi organizator in poskuša v vsaki situaciji podati tako, da bo večja verje- tnost za osvojitev točke. V moderni odbojki vsi igralci na igralnem mestu podajalec po- dajajo v skoku, zato ni nič nenavadnega, da največ skokov naredijo prav podajalci. Na tekmah so podobno kot na treningih največ skokov v povprečju izvedli igralci na igralnem mestu podajalec (PV = 110; SO = 56), najmanj pa na igralnem mestu spreje- malec (PV = 51; SO = 29) in korektor (PV = 70; SO = 25). Na igralnem mestu bloker so v povprečju igralci opravili PV = 80; SO = 45 skokov na tekmo. Na tekmi so vrednosti števila skokov nižje. Temu v prid gre razlaga, da na treningih trener oziroma kateri od asistentov (po- močnikov trenerja) žoge hitreje meče na podajalca za uigravanje z napadalcem kot na tekmah, ko kar nekaj časa poteče, da se podajalec spet dotakne žoge in da isti napadalec udari žogo. Podajalec ima na tekmi veliko možnosti, komu podati žogo. Podati ne more le liberu in lahko tudi sam napada čez mrežo. Prav tako se na tekmah igralci menjajo, hkrati jih lahko igra le šest, medtem ko so na treningih vsi igralci vpe- ti v trening in sodelujejo vsi od prvega do zadnjega. Analiza poškodb spodnjega uda V nadaljevanju smo ugotavljali razlike v povprečnem številu skokov na tekmo med igralci, ki so bili poškodovani (poškodba = DA), in igralci, ki niso bili poškodovani (po- škodba = NE). Ker Levenov test homoge- nosti varianc ni bil prestan (L = 41,296; p = 0,001 < 0,05), smo uporabili različico t-testa, ki ne predpostavlja homogenih varianc. Statistično značilne razlike v številu skokov in poškodb zaznamo pri stopnji tveganja 5 % (t = –2,760; p = 0,006 < 0,05), in sicer so igralci, ki so se poškodovali, imeli višje pov- prečno število skokov na tekmo (PV = 85 skokov na tekmo; 58 skokov na tekmo) kot igralci, ki se niso poškodovali (PV = 70 sko- kov na tekmo; SO = 40 skokov na tekmo). Podobno kot za tekmo smo tudi za trening poskušali ugotoviti, ali obstajajo statistično značilne razlike v povprečnem številu sko- kov na trening med igralci, ki so bili poško- dovani (poškodba = DA), in igralci, ki niso bili poškodovani (poškodba = NE). Statistično značilne razlike v povprečju šte- vila skokov na trening glede na poškodbe ne zaznamo pri stopnji tveganja 5 % (t = –0,303; p = 0,762). Povprečno število skokov na trening je za obe skupini preveč podob- no. „Zaključek Rezultati raziskave se sicer res nanašajo samo na eno odbojkarsko ekipo, vendar menimo, da se lahko posplošijo na vse ekipe, ki nastopajo na podobni tekmovalni ravni in v podobnem tekmovalnem ritmu. Čedalje več ekip, ki nastopajo v višjem ran- gu tekmovanja, uporablja naprave, kot je MyVert. Takšni pripomočki trenerjem olaj- šajo delo pri oblikovanju treningov. Tako natančneje poznajo obremenitve svojih igralcev, ki nastajajo na treningih in tekmah, kar je izhodišče za načrtovanje trenažnega procesa. Poleg tega si trenerji in njihovi pomočniki s tem lahko pomagajo tudi pri načrtovanju preventivne vadbe pred na- stankom poškodb. Najpomembnejše pa je, da je s tem ukvarjanje z odbojko lahko še varneje in dolgoročnejše. Trenerji bi lah- ko z analizo podatkov obremenjenosti pri skokih imeli več zdravih, nepoškodovanih igralcev, kar je odločilno pri doseganju vr- hunskih rezultatov. „ Literatura 1. Agel, J., Palmieri-Smith, R. M., Dick, R., Woj- tys, E. M. in Marshall, S. W. (2007). Descriptive epidemiology of collegiate women‘s vol- leyball injuries: National Collegiate Athle- tic Association Injury Surveillance System, Tabela 5 T-test za dva neodvisna vzorca – število skokov na tekmo glede na poškodbo Poškodba n PV SO L t Število skokov na tekmo Ne 342 70 40 41,296 (p = 0,001 < 0,05) –2,760 (p = 0,006) Da 143 85 58 Legenda: n = število enot merjenja (1 veljavna enota merjenja = igralec naredi na tekmo več kot 15 skokov); PV = povprečno število skokov; SO = standardni odklon; L = Levenov test homogenosti varianc; t = t-test za nehomogene variance. Tabela 6 T-test za dva neodvisna vzorca – število skokov na trening glede na poškodbo Poškodba N PV SO L t Število skokov na trening Ne 1156 120 56 2,795 (p = 0,095) –0,303 (p = 0,762) Da 458 121 51 Legenda: n = število enot merjenja (1 veljavna enota merjenja = igralec naredi na trening več kot 15 skokov); PV = povprečno število skokov; SO = standardni odklon; L = Levenov test homogenosti varianc; t = t-test. Tabela 2 Povprečno število skokov na tekmah glede na igralno pozicijo Igralna pozicija n Min Max PV SO L F Podajalec 108 30 261 110 56 41,917 (p < 0,001) 50,549 ( p < 0,001) Korektor 40 19 132 70 25 Napadalec-sprejemalec 201 15 123 51 29 Bloker 136 15 169 80 45 Skupno 485 15 261 74 47 Legenda: n = število enot merjenja (1 veljavna enota merjenja = igralec naredi na tekmo več kot 15 skokov); Min = minimalna vrednost; Max = maksimalna vrednost; PV = povprečno število skokov na tekmo; SO = standardni odklon, L = Levenov test homogenosti varianc; F = Brown-Forsythov test. 130 1988–1989 through 2003-2004. J Athl Train, 42(2), 295–302. 2. Bolković, T., Čuk, I., Kokole, J., Kovač, M. in Novak, D. (2002). Izrazoslovje v gimnastiki. Del 1, osnovni položaji in gibanja. Ljubljana: Fa- kulteta za šport, Inštitut za šport, Inštitut za kineziologijo. 3. Charlton, P. C., Keneally-Dabrowski, C., She- ppard, J. in Spratford, W. (2017). A simple me- thod for quantifying jump loads in volleyball athletes. J Sci Med Sport. 20(3): 241–245. 4. Dervišević, E. (2005). Poškodbe v Sloveniji. Šport, 53 (2), 2–9. 5. Fritz, M. in Peikenkamp, K. (2010). Simulation of the complex countermovement jumping by means of a simple four-degrees-of-free- dom model. Medical and Biological Enginee- ring and Computing, 48 (4), 361–370. 6. Reeser, C. J. in Bahr, R. (ur). (2003). Handbook of Sports Medicine and Science, Volleyball. Wis- consin: Blackwell Science. 7. Sattler, T. (2000). Analiza nekaterih dejavnikov uspešnosti odbojkarskih moških reprezentanc na olimpijskih igrah v Sydneyju 2000. Diplom- sko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fa- kulteta za šport. 8. Sattler, T. (2020). Analiza skokov v času odboj- karske sezone med igralnimi mesti. Šport ¾, 155–158. 9. Verhagen, E. A., Van der Beek, A. J., Bouter, L. M., Bahr, R. M. in Van Mechelen, W. (2004). A one season prospective cohort study of vol- leyball injuries. Br J Sports Med, 38: 477–481. Ana Florjančič, mag. prof. šp. vzg. ana.florjancic2@gmail.com raziskovalna dejavnost 131 The changes in biokinetic parameters of the running stride in a wind tunnel Abstract The aim of the study was to establish the changes in biokinetic parameters of running in a wind tunnel, while generating different air flows, along with a presentation of the technology of kinetics in a wind tunnel. The study was conducted in the wind tunnel of the Planica Nordic Centre, Slovenia. The sample of subjects included three trained runners who participate in middle-distance running. We used the Air Runner Assault treadmill that was fastened in the wind tunnel and included 4 sensors for measuring vertical and horizontal ground reaction forces. The subjects were running within the wind tunnel, with air flow directed towards their back (wind speed towards the back: + 3 m/s and +5 m/s) and towards the chest (–5 m/s and –7 m/s). Further on, we measured stride frequency, contact and flight phases, vertical and horizontal components of ground reaction forces, and vertical and horizontal impulses in the running stride deceleration and acceleration phases. Each runner’s speed was measured using the Photron UX100 high-speed camera, at a frequency of 1,000 Hz, which was fastened perpendicularly to the meridian plane of the wind tunnel horizontal channel. The measure- ments of forces and recordings of the high-speed camera were subsequently processed using the LabView software. The results show changes in the ratio of the contact and flight phases due to the specifics of running on a treadmill. The contact phases of the running stride lasted longer than the flight phases, i.e. from 0.15 to 0.20 s. Maximum vertical forces reached over 2,000 N. The vertical force values are independent from the direction and force of the air flow. Horizontal forces in the contact phase are strongly dependent on the air flow currents. When the wind is directed towards the back of the runner (+3 m/s and +5 m/s), the phase of negative force at the contact of the foot with the treadmill is prolonged (deceleration phase). When the wind is directed towards the chest of the runner (–5 m/s and –7 m/s), the deceleration phase becomes shorter and the gradient of the increasing force is higher. Maximum forces in the take-off are higher than in the case of running with air flow directed towards the back. It cannot be concluded that the stride frequency largely depends on the air flow currents. Key words: running, kinetics, treadmill, air flow Izvleček Namen študije je bil ugotoviti spremembe biokinetičnih parametrov teka v vetrovniku pri generira- nju različnega zračnega toka ob hkratni predstavitvi tehnologije kinetike v vetrovniku. Raziskava je bila izvedena v vetrovniku »Nordijskega centra Planica – NCP«. V vzorec merjencev so bili vključeni trije trenirani tekači v tekih na srednje proge. Uporabili smo tekočo preprogo (treadmill) Air Runner Assault, ki je bila pritrjena v kanal vetrovnika prek štirih senzorjev za merjenje vertikalnih in horizon- talnih sil reakcije podlage. Merjenci so opravili teke v vetrovniku pri pogojih usmerjenega zračnega toka v hrbet (hitrost vetra v hrbet +3m/s in +5 m/s) in v prsi (–5 m/s in –7 m/s). Pri tem smo merili frekvenco korakov, kontaktne in letne faze, vertikalne in horizontalne komponente sile reakcije na podlago ter vertikalne in horizontalne impulze v fazi zaviranja in fazi pospeševanja tekaškega kora- ka. Hitrost tekača smo merili z ultrahitro kamero Photron UX100, s frekvenco 1000 Hz, nameščeno pravokotno na meridiansko ravnino horizontalnega kanala vetrovnika. Meritve sil in posnetke hitre kamere smo obdelali v programu LabView. Rezultati kažejo na spremembe v razmerju kontaktnih in letnih faz zaradi specifike teka na tekoči preprogi. Kontaktne faze tekaškega koraka so časovno daljše od letnih faz, njihovo trajanje je 0,15 do 0,20 s. Maksimalne vertikalne sile dosegajo vrednost več kot 2000 N. Vrednosti vertikalnih sil so neodvisne od smeri in jakosti zračnega toka. Horizontalne sile v fazi kontakta so v močni odvisnosti od strujanja zračnega toka. Pri vetru v hrbet (+3 m/s in +5 m/s) se podaljša faza negativne sile pri stiku stopala s tekočo preprogo (faza zaviranja). Pri vetru v prsi (–5 m/s in –7 m/s) se faza zaviranja skrajša, gradient naraščanja sile pa je večji. Maksimalne sile pri odrivu (take off) so večje kot v primeru teka s strujanjem vetra v hrbet. Za frekvenco korakov ne moremo zaključiti, da je v veliki meri odvisna od strujanja zračnega toka. Ključne besede: tek, kinetika, tekoča preproga, zračni tok Milan Čoh1, Matej Sečnik2, Brane Širok2, Jurij Gostiša2 Spremembe kinematičnih in kinetičnih parametrov tekaškega koraka v vetrovniku 1Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani 2Fakulteta za strojništvo, Univerza v Ljubljani 132 „Uvod Proučevanja teka z vidika biomehanične in fiziološke racionalnosti in učinkovitosti ima že kar dolgo zgodovino. Tek je eden ključnih dejavnikov uspešnosti v številnih športih, zaradi tega je pogosto v središču pozornosti športne znanosti. To je naravno gibanje človeka, vendar je to kompleksna veščina, ki jo definirajo številne motorične in funkcionalne sposobnosti ter nevromi- šični mehanizmi. Metode najbolj racional- nega teka ob kar najmanjši porabi energije so imele za posledico izboljšanje rezultatov teka tako v sprintu kot v tekih na srednje in dolge proge. Te metode so bile odvi- sne predvsem od dostopnih tehnologij v danem času. Razlikovale so se glede na teke v olajšanih okoliščinah (assistance tra- ining) in metode teka v oteženih okolišči- nah (resistance training). Z metodami teka v olajšanih okoliščinah (teki z vlečenjem, teki po klancu navzdol, sprint akcelerator- ji) je mogoče izboljšati hitrost, predvsem parameter frekvence korakov (Davis, 1980; Saraslanidis, 2000). Z metodami v oteženih okoliščinah (vlečenje sani, teki v hrib, teki po mivki, teki s padalom) je mogoče razviti specifično tekaško moč. Obe metodi pove- čujeta tekaški potencial pri atletih in drugih športnikih. Pomanjkljivost teh metod pa je v pomanjkanju eksaktnih eksperimentalnih tehnologij spremljanja učinkov vadbe. V vrhunskem športu so tekmovalni rezultati že skoraj na zgornji meji človekovih moto- ričnih, fizioloških in psiholoških sposob- nosti. Proučevanje gibalne učinkovitosti človeka je nedvomno aktualen problem in izziv za športno prakso in znanost. Tek kot najbolj naravna oblika človekovega gi- banja je v središču športne znanosti zlasti v vrhunskem športu. Biomehanske tehno- logije nam danes omogočajo proučevanje teka z vidika večje energijske učinkovitosti in funkcionalnosti. V pričujoči študiji bomo obravnavali biomehaniko teka v vetrovniku (wind tunell) pri različnih hitrostih zračne- ga toka in usmeritvah strujanja zraka v prsi oziroma v hrbet tekača na tekoči preprogi v homogenem zračnem toku pri izbranih nominalnih hitrostih, ki so bile dosežene z različnimi integralnimi parametri aksialnih ventilatorjev, vgrajenih v vetrovnik. Racionalnost teka je odvisna od različnih biomehanskih dejavnikov gibanja, fizio- loških karakteristik športnika, psihološke pripravljenosti, tekmovalne opreme in zunanjih pogojev, med katere se vsekakor uvršča gibanje zračnega toka v interakciji z gibanjem tekača. Pomembnost naštetih dejavnikov je različna in med seboj pove- zana. Kljub temu kaže izhajati iz dejstva, da je tek kompleksno ciklično gibanje, ki ga dominantno določata frekvenca in dolžina korakov. Oba parametra sta medsebojno odvisna in individualno pogojena s procesi centralne regulacije gibanja, biomotorični- mi sposobnostmi, energetskimi procesi in morfološkimi značilnostmi (Mero in Komi, 1987; Mero, 1988; Coppenolle in sod., 1990; Gambetta 1991; Mero, Komi, Gregor, 1992; Donatti, 1995; Novacheck, 1998; Cronin, Hansen 2005, Morin in sod., 2011). Tek kot gibalni stereotip je sestavljen iz repeticije korakov v časovni enoti. Dolžina koraka je odvisna predvsem od telesne višine oziro- ma dolžine noge ter sile, ki jo razvijejo ek- stenzorji kolčnega, kolenskega in skočnega sklepa v kontaktni fazi. Izvedbo kontaktne faze uvrščamo med najpomembnejše ge- neratorje učinkovitosti teka (Mero in Komi, 1987; Lehmann in Voss, 1997; Bret in sod., 2002). Kontaktna faza mora biti čim krajša ob optimalnem razmerju med zaviralno (angl. braking phase) in propulzivno fazo (angl. propulsion phase). Ta problem je v zadnjem obdobju eksperimentalno in analitično raziskoval Jean-Benoît Morin s soavtorji (2011), pri čemer ugotavlja, da so hitrejši sprinterji tisti, ki proizvedejo najve- čjo količino vodoravnega neto impulza na enoto telesne mase tekača. Za razumevanje pomembnosti reakcijskih sil podlage (GRF – reaction forces of the flo- or), ki so v neposredni povezavi s pospeše- vanjem atleta pri teku, je nujno vključeva- nje eksperimentalnih metod, ki omogočajo merjenje pospeškov na različnih časovnih in krajevnih skalah. Na tem področju želi- mo omeniti prispevek Morina (2010, 2011), ki je s soavtorji predstavil novo metodo, kjer simultano analizirajo osnovno kinetiko in sile sprinterja na podlago dolžine 60 m. Razviti ekspertni sistem omogoča merjenje vzdolžnih in vertikalnih reakcijskih sil, ki na- stanejo v kontaktnih fazah teka. Pri tem pa je treba poudariti, da je v tesni soodvisnosti z naštetim tudi vpliv interakcijskih efektov strujanja zračnega toka ob tekaču, ki prek sil aerodinamskega upora neposredno de- luje na produkcijo vzdolžne in vertikalne reakcijske sile in s tem povezane energijske učinkovitosti teka. V pričujoči študiji se bomo poleg spremlja- nja sile reakcije podlage tekača na podlago v vertikalni in horizontalni smeri osredoto- čili še na kinematiko teka z vidika frekven- ce in dolžine korakov v daljšem časovnem intervalu ob prisotnosti zračnega toka raz- lične intenzitete in usmeritve. Fokus študije bo posvečen poteku kontaktnih faz teka s simultanim opazovanjem kinematike po- samezne kontaktne faze za levo in desno nogo. Pri tem je bila uporabljena sinhroni- zirana računalniško podprta vizualizacija s silami med stopalom in tekalno površino v kontaktnih fazah noge tekača s podlago tekalne proge. V študiji izhajamo iz dejstva, da je razmerje med dolžino korakov in frekvenco lastna posameznemu atletu, ki je genetsko moč- no determinirana (Mero, Komi in Gregor, 1992) in vzročno vpliva na vse druge ele- mente teka. Vse navedeno pa je značilno odvisno tudi od zunanjih pogojev, med katerimi je najpomembnejša hitrost struja- nja zraka okoli tekača. Zaradi navedenega bodo raziskane fenomenološke relacije med hitrostjo strujanja zračnega toka in dinamskimi parametri teka. Pristop k študiji bo temeljil na predhodnih raziskavah teka v vetrovniku, ki so jih predstavili različni avtorji (Pugh, 1971; Shanebrook, Jaszezak, 1976; Kyle in sod., 1979; Ito, 2006; Hirata in sod., 2012; Tatsuya in sod, 2016). Avtorji so raziskali vplive zračnega toka na tekača na modelnem nivoju, kjer je bil poudar- jen vpliv zračnega toka na parametre teka vključno z dinamiko v turbulentni mejni plasti med tekočo preprogo, tekačem in zračnim tokom v oddaljenem polju nad tekočo preprogo. V prispevku želimo nadgraditi predsta- vljene študije teka v vetrovniku, kjer bo na integralnem nivoju raziskan vpliv zračnega toka na frekvenco in dolžino korakov. Na lokalno krajevno-časovni skali pa bo anali- ziran vpliv zračnega toka na reakcijske sile in topologijo odrivne faze v odvisnosti od intenzivnosti zračnega toka v vetrovniku. „Metode Vzorec merjencev Tabela 1 V vzorec merjencev smo vključili tri trenirane atlete Atlet 1 Atlet 2 Atlet 3 Starost (leta) 26 22 28 Višina [cm] 171 186 183 Masa [kg] 58 72 74 1500 m (PR)* 03.59,0 03.58,7 03.58,8 * Osebni rekord v teku na 1500 metrov raziskovalna dejavnost 133 Merjenci niso imeli poškodb lokomotor- nega sistema. Merjenci so bili seznanjeni z namenom eksperimenta in merilnimi po- stopki, strinjali so se z izjavo o sodelovanju v skladu s Helsinško-tokijsko deklaracijo, da sodelujejo prostovoljno in da lahko sodelo- vanje kadarkoli prekinejo. Eksperimentalni postopek Študija teka v kontroliranem okolju zrač- nega toka v vetrovniku zahteva izvedbo eksperimenta na prirejeni eksperimentalni opremi, ki zagotavlja stacionarne lokalne aerodinamske karakteristike zračnega toka na mestu izvajanja teka, tertudi prirejeno eksperimentalno opremo, ki omogoča spremljanje kinetičnih karakteristik teka- ča na tekalni preprogi. Eksperiment mora biti izveden pri simultano nadzorovanih robnih pogojih, ki omogočajo analizo in- terakcijskih efektov med hitrostjo strujanja zračnega toka in dinamskimi-kinetičnimi karakteristikami tekača v času in prostoru izvajanega eksperimenta. V nadaljevanju so predstavljene osnovne karakteristike eksperimentalne opreme, ki je omogočala izvedbo študije. Predstavitev osnovnih karakte- ristik vetrovnika Raziskava vpliva zračnega toka na tekače je bila izvedena v vetrovniku »Nordijskega centra Planica« (NCP). Vetrovnik je zaprtega tipa, kot je prikazano na Sliki 1. Zračni tok kroži skozi vertikalni del vetrovnika – verti- kalna sekcija (1), ki je namenjena predvsem vadbi padalcev. Temu sledi horizontalni del vetrovnika – horizontalna sekcija (2), ki je namenjena vadbi smučarskih skakalcev in alpskim smučarjem. V tem delu vetrovnika se lahko izvajajo tudi študije teka, kolesarje- nja in teka na smučeh. Za generiranje zrač- nega toka v vetrovniku sta v spodnjem delu obtočnega sistema inštalirana aksialna ven- tilatorja skupne moči 2,2 MW (3). Volumski pretok zraka je reguliran s frekvenčnim re- gulatorjem na inštaliranih ventilatorjih. Na Sliki 1A in 1B je predstavljen pretočni trakt vetrovnika z naštetimi vitalnimi segmenti vetrovnika (1–3), ki jih povezujejo optimal- no oblikovani pretočni kanali. Oblika celo- tnega pretočnega trakta je bila določena in izbrana po predhodnih CFD-študijah (Slika 1B), ki so bile eksperimentalno preverjene na modelu vetrovnika (Slika 1A), kjer je bila zagotovljena geometrijska in kinematična podobnost med modelom in prototipom vetrovnika na objektu NCP. Na vstopnem in izstopnem delu horizon- talne sekcije so nameščena usmerjevala zračnega toka, ki zagotavljajo homogeno pretočno polje. Na desni strani Slike 2 je predstavljen diagram hitrostnega polja v horizontalni sekciji vetrovnika, izmerjen z namenom predstavitve hitrostnega pro- fila v ravnini, v kateri se je pri izvedbi eks- perimenta gibal tekač na tekalni preprogi. Povprečna hitrost zračnega toka v merilni ravnini pri izvedbi kontrolne meritve po- razdelitve hitrosti je znašala (v) = 10,5 m/s. Ta vrednost je bila kontrolirana z integralno merilno vrednostjo vetrovnika v = f(n), ki je bila predhodno določena za potrebe regu- lacije hitrosti zračnega toka v vertikalni sek- ciji vetrovnika v odvisnosti od vrtilne fre- kvence inštaliranih aksialnih ventilatorjev. Slika 1. Slika 1A predstavlja fizični model vetrovnika, ki je bil testiran z vodnim tokom v modelu z razmerjem 1 : 36 (velikost izvedbe vetrovnika : velikosti modela vetrovnika), Slika 1B pa predstavlja CFD-model tokovnega polja v pretočnem traktu vetrovnika. Funkcionalni parametri vetrovnika so podani v Tabeli 2 in 3. 1A 1 12 2 3 1B  smer toka Tabela 2 Nominalni parametri vetrovnika nominalni volumski pretok zraka v vetrovniku 510 m3/s prečni presek vertikalne sekcije Φ 3,6 m maksimalna hitrost zračnega toka v vertikalni sekciji vetrovnika 61 m/s nominalna diferenca totalnega tlaka na inštaliranih ventilatorjih 4300 Pa gostota zraka v vetrovniku je v mejah 1,1–1,2 kg/m3 nominalna el. moč na ventilatorjih 2,2 MW Tabela 3 Nominalni parametri vetrovnika – horizontalna sekcija nominalni volumski pretok zraka v vetrovniku 124 m3/s prečni presek horizontalne sekcije A 10,5 m2 maksimalna hitrost zračnega toka v vertikalni sekciji vetrovnika 45 m/s Slika 2. Postavitev tekalnega traku (levo) z robnimi pogoji – hitrostni profil zračnega toka v meridi- anski ravnini (desno). 134 Na levi fotografiji Slike 2 je predstavljena postavitev tekalnega traku s tekačem v horizontalno sekcijo vetrovnika. Na desni strani Slike 2 pa je predstavljen diagram lokalnih hitrosti na lokaciji (NCP) v horizon- talni smeri vetrovnika na lokaciji postavitve tekalnega traku v odvisnosti od vertikalne pozicije y. Hitrost je bila izmerjena z ane- mometrom proizvajalca Schiltknecht, tipa MiniAir 20. Hitrost je bila izmerjena v od- daljenosti 1 m od vstopa na tekalni trak v smeri zračnega toka v meridianski ravnini, ki leži v vzdolžni osi tekalnega traku. Meritve hitrosti so bile izvedene pri inte- gralnih parametrih vetrovnika : volumski pretok V = 110 m3/s z nominalno povpreč- no hitrostjo, izračunano iz volumskega pre- toka (v nom ) (m3/s) in površine pretočnega ka- nala A = 10,5 m2; (v nom ) = V/A. Hitrost je bila izmerjena v oddaljenosti 1 m od vstopa na tekalni trak v smeri zračnega toka v meridi- anski ravnini, ki leži v vzdolžni osi tekalnega traku. Merilna negotovost izmerjene in no- minalne hitrosti je v mejah [±] 2 %. Eksperiment v vetrovniku V horizontalni sekciji vetrovnika smo za potrebe eksperimenta postavili tekočo preprogo (Air Runner Assault) ameriškega proizvajalca Assault Fitness USA. Tekoča preproga je bila pritrjena v kanal vetrovni- ka prek merilnih konzol za merjenje verti- kalnih in vzdolžnih sil, kot je prikazano na Slikah 3 in 4. Merilne konzole so bile pritr- jene z vijačnimi spoji tako, da je bilo mo- goče merjenje vzdolžne reakcijske sile Fx na dveh podpornih točkah in štirih vertikalnih reakcijskih sil Fy na vseh podpornih točkah tekalnega traku na spodnji horizontalni platformi vetrovnika. Vgradnja v kanal je omogočala zasuk traku za 180º okoli ver- tikalne osi tekalnega traku, tako da so bile izvedene meritve reakcijskih sil na merilnih konzolah pri teku tekača z zračnim tokom – vetrom v hrbet, kot je prikazano na levi Sliki 3, in vetrom v prsi, kot je prikazano na Sliki 3B. Kot je razvidno iz Slike 3, je bila hitra ka- mera PHOTRON mini UX100 nameščena pravokotno na meridiansko ravnino hori- zontalnega kanala vetrovnika v oddalje- nosti 3 m od tekača na tekoči preprogi. V drugem primeru je bila kamera nameščena v meridianski ravnini na razdalji cca 3 m in usmerjena proti tekaču z namenom analize kontaktne faze – čelni pogled. Frekvenca zajemanja slik je znašala 1000 Hz. Kamera je bila sinhronizirana z računalniškim sis- temom zajemanja časovnih signalov sil na inštaliranih senzorjih tekalnega traku, kot je prikazano na Sliki 4. Merilne celice oziroma senzorji sil omogo- čajo zaznavo ekscentrične obremenitve. Uporabili smo senzorje sil proizvajalca XNQ Electric Company z nosilnostjo 60 in 100 kg in razredom točnosti C2/C3. Senzor- je sil z nosilnostjo 100 kg smo uporabili za zaznavo sil v horizontalni smeri, senzorje z nosilnostjo 60 kg pa za zaznavo sil v ver- tikalni smeri. Horizontalne komponente sil smo merili na štirih točkah. Horizontal- ni senzorji so bili na spodnji strani pritrjeni na kovinsko ploščo, ki je omogočala boljšo stabilnost. Vertikalne senzorje smo name- stili na sprednji merilni mesti in jih fiksno vgradili v spodnji del tekaške steze (Sliki 4, desno). Zadnji del tekaške steze je bil v ho- rizontalni smeri prosto vpet (Slika 4). Merilni senzorji so bili prek žične povezave pove- zani s sistemom za zajem podatkov, ki je bil razvit na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani. Sistem omogoča simultani zajem posameznih obremenitev merilnih senzor- jev. Zajem sil na posameznih senzorjih je potekal s frekvenco 1200 Hz. Hitrost teka smo določili z markerjem, na- meščenim na tekalno površino. Iz znanih predpostavk, kot sta dolžina tekaškega tra- ku in števila sličic kamere na sekundo, smo lahko izračunali hitrost tekača. Za določitev hitrosti tekoče preproge (treadmill) smo uporabili fotoaparat Nikon D 3000, s kate- rim smo snemali markerje na tekalni povr- šini s frekvenco 60 Hz. Meritve sil in posnet- ke s hitre kamere smo obdelali v programu LabView. Izdelali smo programsko opremo, ki omogoča sinhronizacijo kamere in siste- ma za zajem podatkov sil. „Rezultati in razprava Pri analizi rezultatov meritev kinematike in dinamike tekača na tekalnem traku ob stacionarnih aerodinamskih karakteristikah zračnega toka – hitrosti (v nom ) v vetrovniku so v nadaljevanju predstavljene kvalitativ- ne in kvantitativne analize teka. V uvodnem delu analize so podani osnovni parametri teka. Opis metodologije vrednotenja ča- sovnega poteka horizontalnih in vertikalnih obremenitev senzorjev na tekalnem traku v odvisnosti od časovnega poteka obre- menitev stopal tekača na površino traku. Rezultati so podani s časovnima vrstama Fvert(t) in Fvert(t), ki sta dobljeni kot vsoti obremenitev zaznaval vertikalne sile na šti- rih zaznavalih in horizontalne sile na dveh zaznavalih: Slika 3. Levo – smer zračnega toka v hrbet (A3), desno – smer zračnega toka v prsi (B3). Slika 4: Senzorji sil v horizontalni smeri x in vertikalni smeri y – shematski prikaz levo in desno foto- grafiji senzorjev v smeri x (A) ter smeri y (B). raziskovalna dejavnost 135 F vert = ∑⁴₁ F vert.i (1) F hori = ∑₁² F hori.i (2) Obe časovni vrsti, izračunani z izrazoma (1) in (2), predstavljajo kvazi periodično pona- vljajoče se obremenitve senzorjev sil ob dotiku (kontaktu med stopalom leve ozi- roma desne noge tekača s trakom). Analiza temelji na predpostavki, da so izmerjene vrednosti na senzorjih enake vrednostim sil – obremenitve stopal na površino traku. Kot tipičen primer obremenitve tekača na tekalni trak je predstavljen diagram – ča- sovni izsek iz izmerjene časovne vrste na Sliki 5, ki obsega obremenitve leve (L) in desne (D) noge na dolžini poljubno izbra- nega koraka t 0D . na podlago tekalnega traku. Prav tako je iz Slike 5B razviden pojav »zakasnitve« si- gnala horizontalne sile za vertikalno silo v točkah prehoda iz pozitivne v negativno vrednost. V prispevku ta pojav pripisujemo lastnostim prenosa sile s traku ob kontak- tu z nogo na senzorje horizontalnih sil, kot posledico deformabilnih efektov na traku, mehanskih prenosov med trakom in pod- pornimi valjčki ter ne nazadnje na zazna- vala sil. Predvidevamo, da je časovna zaka- snitev funkcija mehanskih lastnosti sklopa posameznih elementov in zračnosti med posameznimi med njimi, ki rezultirajo v ča- sovnem zamiku izmerjenega signala. Podroben opis poteka časovnih signalov sil bo podan v nadaljevanju prispevka skupaj (f i ) = 1/N ∑ i f i (9) dolžine korakov ∑N i = 1 v i t 2D,i –t oL,i L i = N (10) in časovno povprečena dolžina koraka (Li) = 1/N ∑N i = 1 L i (11) Navedeni algoritmi bodo omogočili anali- zo teka na integralni in diferencialni skali, ki jo določa pogostost merjenja sil na ekspe- rimentalnem sistemu v časovnih intervalih teka, ki so bili določeni s programom izved- be eksperimenta. Slika 5 . Izsek časovne vrste obremenitve tekača v koraku, ki je sestavljen iz obremenitve leve (L) in desne (D) noge na tekalni preprogi. Diagram A – izvirni signal, diagram B – izsek časovne vrste, ki določa časovne meje kontakta stopala s površino tekalne preproge. Iz časovnega poteka vertikalne sile na traku (modra barva) je razviden tipičen potek sile Fvert(t) leve (L) in desne (D) noge, ki se po- navlja skozi celoten potek eksperimenta v navidezno stacionarnem časovnem zapo- redju. Ugotovimo lahko manjše razlike med obremenitvama leve in desne noge. To je pričakovano glede na vzorec treniranih oseb. Po nekaterih študijah imajo trenirani tekači praviloma zelo majhno asimetrijo ra- zvoja sile z levo in desno nogo; ta je manjša od 1,5 % (Mann, Sprague, 1980; Mero, 1988; Novatcheck, 1988). Potek rdeče krivulje pa predstavlja zaviralno in pospeševalno fazo odriva tekača od traku. Časovni signal od t 0 do t 2 predstavlja zaviralno fazo, interval od t 2 do t 3 pa fazo pospeševanja. Na tem mestu kaže poudariti, da smo se pri ana- lizi dinamike, ki je razvidna iz Slike 5 (pre- hod iz A v B), odločili za analizo, kjer smo izbrali časovne segmente, ko leva oziroma desna noga tekača generira vertikalno silo s kineziološkimi rezultati gibanja tekača na preprogi. Poleg tega so za potrebe analize teka podani algoritmi za izračun navpičnih reakcijskih impulzov J vert , impulzov upoča- snitve J dec , pospeševalnih impulzov J acc , J vert = ∫t t 1 0 F vert dt (3) J dec = ∫t t 2 3 F hor dt (4) J acc = ∫t t 4 2 F hor dt (5) algoritmi kontaktnih časov, t k (i) = t 2L (i) – t 0L (i) + t 2D (i) – t 0D (i), t kD (i) t 2D (i) – t 0D (i), t kL (i) = t 2L (i) – t 0L (i) (6) časovno povprečenega kontaktnega časa, (t k ) = ∑ i t k,i /N (7) frekvence teka, f(i) = 1 1 (8) (t oDi+1 ) – (t oDi ) ≅ (t oLi+1 ) – (t oLi ) časovno povprečena frekvenca, „Simultana analiza kinematike teka in izmerjenih sil atleta na podlago Glede na analizo Slik od 6 do 10 je mogoče ugotoviti kinematiko stopala tekača v kon- taktni fazi desne noge v čelnem pogledu. Obravnavana kontaktna faza je bila po- ljubno izbrana iz zajetega segmenta teka v primeru, ko je bila hitrost zračnega toka v vetrovniku enaka v = 0. Vsaka izmed slik je sestavljena iz trenutnega posnetka stopala na tekalnem traku in pripadajoče vrednosti vertikalne sile Fy ter horizontalne sile Fx, ki je označena za dano sliko v časovni vrsti s točko na diagramu sil Fx(t) in Fy(t). V tem delu analize se osredotočimo na trenutne postavitve stopala na trak in pripadajo- če vrednosti sil, ki predstavljajo reakcijske sile stopala na trak. Krivulji na vsaki od slik L LD D BA t oD t 2D t 4 t 3t0L t 2 t 1 136 predstavljata potek reakcijskih sil Fx in Fy na podlago, izmerjenih na vgrajenih sen- zorjih v časovnem intervalu koraka, ki je sestavljen iz odriva desne noge na traku. Rdeča krivulja prikazuje potek reakcijske sile Fy v vertikalni smeri, modra krivulja pa potek horizontalne reakcijske sile Fx. Vsaka od krivulj predstavlja trenutno vsoto izmer- jenih vrednosti: rdeča krivulja – vsoto štirih vrednosti v vertikalni smeri, izračunano po enačbi (1), modra krivulja – vsoto sil, izra- čunano po enačbi (2) v horizontalni smeri vetrovnika. Točke na diagramih so trenutne vrednosti sil, ki pripadajo prikazani fotogra- fiji ob diagramih. V nadaljevanju je prikazana analiza poteka kontaktne faze za slike, ki so izbrane iz se- rije zaporednih fotografij opazovane kon- taktne faze. Slika 6 pripada trenutku, ko se stopalo tekača dotakne tekalne preproge. Ta trenutek pripada začetni fazi kontakta. Pri tem se pojavi vertikalna sila na senzorjih, ki se prek ekstrema sile F x na Sliki 7 zmanj- ša na vrednost 0 na Sliki 9, ko je zaključena faza kontakta. Iz slik, ki sledijo poteku diagramov, je razvi- dno, da se položaj stopala tekača spremi- nja glede na podlago traku z zunanje strani stopala, označeno z rdečim krogom na Sliki 6 v začetni fazi kontakta do prehoda, na notranjo stran stopala, označeno z rdečim krogom na Sliki 8, in do zaključne kontak- tne faze na konici prsta, prikazano na Sliki 9. „ Integralna analiza kinematičnih in di- namskih karakteristik teka ob vplivu zračne- ga toka v vetrovniku V nadaljevanju študije analiziramo signale sil Fx(t) in Fy(t), pri čemer se osredotočamo na zaporedne časovne segmente, ki so sestavljeni iz parcialnih izsekov po vzorcu na Sliki 5B. Obdelani so časovni segmenti v celotnem merilnem intervalu pri izvedbi posameznih eksperimentov. V Tabeli 4 so podane izbrane povprečne hitrosti v merni ravnini, ki se nahaja v me- ridianski ravnini, v kateri leži vzdolžna os – srednica tekalnega traku na višini 1,5 m od spodnje horizontalne stene vetrovnika. Smer vetra je določena s predznakom (+ veter v hrbet) in (– veter v prsi tekača). Iz Tabele 4 je razvidno, da je posamezni tekač opravil le določeno število testov, ki bodo v nadaljevanju predstavljeni v analizi. Na dia- gramih Slike 10 so predstavljene porazdeli- tve vertikalnih obremenitev – reakcijske sile Fy v časovnih intervalih stika tekača s tekal- nim trakom. Krivulje predstavljajo povpreč- ne vrednosti sil v časovnih intervalih skozi celoten čas teka pri posameznih izbranih hitrostih zračnega toka v vetrovniku. Slika 6. Začetni kontakt desnega stopala na zunanji strani stopala. Slika 7. Doseganje lokalnega ekstrema sile Fy, obremenitev na notranji strani stopala. Slika 8. Prehod v odrivno fazo na zunanji strani stopala sile Fy. Slika 9. Zmanjševanje vertikalne sile Fy na 0 stopala obremenitev na no- tranji strani stopala. raziskovalna dejavnost 137 Iz diagramov vertikalne obremenitve tekal- nega traku je razvidno, da so te med posa- meznimi atleti tako po amplitudah kot po kontaktnem času tekača s tekalno površino podobne. Kontaktni čas atleta 1 je nekoliko krajši (0,15 s) od kontaktnega časa atletov 2 in 3 (0,20 s). Kontaktni časi na tekalni pre- progi so očitno bistveno daljši kot pri teku v običajnih okoliščinah na atletski tartanski stezi. Povprečen kontaktni čas tekačev sre- dnjeprogašev na standardni tartanski stezi je 112 milisekund, pri sprinterjih pa 80 mi- lisekund (Mero, Komi in Gregor, 1992; Hay, 1993; Donatti, 1995; Bret in sod., 2002). Na osnovi diagramov (Slika 10) lahko ugotovi- mo, da imajo naši atleti v povprečju kontak- tne čase daljše od 0,15 sekunde. Prav tako je tudi maksimalna vrednost vertikalne komponente sile na podlago Fy nekoliko manjša pri atletu 1. Največjo veri- kalno silo razvije atlet 2, ta je večja od 2000 N. V povprečju so vrednosti maksimalnih vertikalnih sil tekačev manjše od verikalnih sil, ki jih razvijejo tekači na klasični tartan- ski atletski stezi. Tekači na srednje proge razvijejo vertikalno silo reakcije podlage velikosti 2300 do 2700 N (Luhtanen, Komi, 1980; Young, 1995; Novacheck, 1998; Nicol s sod., 2006). Treba je tudi poudariti, da je potek sil značilno neodvisen od velikosti in smeri hitrosti zračnega toka. Iz navedenega lahko sklenemo, da na vrednost vertikalne sile na podlago ne vpliva hitrost zračnega toka in da je amplituda vertikalne sile po- vezana z maso (težo) tekača. Prav tako je pričakovano manjši kontaktni čas pri atletu 1, ki je verjetno povezan z njegovimi longi- tudinalnimi merami. Atlet 1 je visok 171 cm, tekač 2 je visok 186 cm in tekač 3 je visok 183 cm. Vsa navedena opažanja so neizrazi- ta in ne predstavljajo ugotovitev, ki bi lahko značilno navajale na vpliv zračnega toka in smeri strujanja zraka na porazdelitev sile tekača na podlago tekalne površine. Sklenemo lahko, da strujanje zraka zaradi tipične horizontalne usmeritve ne vpliva na vertikalno komponento reakcijske sile Fy. Je pa treba poudariti, da se v poteku sil vertikalne komponente Fy opazi asimetrič- no distribucijo amplitude sile, ki se kaže v intenzivnejšem pospeševanju v odrivni fazi in položnejši krivulji v fazi dotika na tekalno progo. Prav tako ima vsak tekač specifične, lastne fluktuacije vertikalne sile, ki so verje- tno posledica gibanja stopala v odrivni fazi, ko se obremenitev na stopalu prenaša z zu- nanjega prstnega dela stopala na notranji del stopala. Pri poteku horizontalne sile v fazi kontakta lahko v nasprotju s potekom vertikalnih sil na Sliki 11 opazimo značilen vpliv hitrosti strujanja zračnega toka v vetrovniku na dinamiko teka. Pri vetru v hrbet (pozitivn- na vrednost +) je zaznati podaljšano fazo negativne sile, ki nastane pri stiku stopa- la s trakom v fazi zaviranja, ter položnejši prehod krivulje v območje pospeševanja ob zmanjšani vrednosti maksimalne sile v fazi odriva tekača od traku – faza pospeše- vanja. V primeru strujanja zračnega toka v tekačeve prsi je faza zaviranja krajša. Gradi- ent naraščanja horizontalne sile pa je večji. Maksimalne sile pri odrivu so večje kot v primeru teka z vetrom v hrbet. Površine pod krivuljami sile Fx v fazi odriva, ki so pro- porcionalne mehanski energiji, sproščeni v kontaktu stopala tekača s trakom, so v pri- meru vetra v hrbet manjše kot v primeru teka z vetrom v prsi. To lahko poveženo z Tabela 4 Povprečne hitrosti vetra v meridianski ravnini v vetrovniku V1 (m/s) V2 (m/s) V3 (m/s) V4 (m/s) V5 (m/s) Atlet 1 5 3 0 –5 –7 Atlet 2 5 3 0 –5 Atlet 3 3 0 –5 –7 Slika 10. Vertikalna komponenta sile na podlago tekalnega traku Fy (N). Slika 10. Vertikalna komponenta sile na podlago tekalnega traku Fy (N). 138 vplivom aerodinamskih sil, ki nastajajo kot interakcija med strujanjem zračnega toka v vetrovniku in tekačem pri teku. Z vetrom v hrbet se zmanjša sila v horizontalni smeri, nasprotno pa se zaradi povečanega aerodi- namskega upora pri teku proti toku zraka v vetrovniku aerodinamski upor zaradi pove- čane relativne hitrosti poveča, kar rezultira v povečani kontaktni sili pri odrivu tekača. V okviru analize kinematičnih lastnosti teka sta v nadaljevanju predstavljeni pomembni lastnosti teka –frekvenca in kontaktni čas. Oba kinematična parametra sta pri analizi teka v vetrovniku obravnavana v odvisno- sti od hitrosti strujanja zračnega toka v vetrovniku. Prav tako je predstavljen tipi- čen časovni potek obeh spremenljivk z na- menom ocene časovnega poteka teh. Za izračun kontaktnega časa je bil uporabljen algoritem (6), za izračun frekvence korakov pa algoritem (8). Tipičen potek frekvence korakov v času tra- janja eksperimenta – teka pri izbranih rob- nih pogojih strujanja zraka v vetrovniku – je predstavljen na Sliki 12. Iz časovnega pote- ka frekvence lahko sklepamo na približno kvazi stacionaren proces z rahlim zviševa- njem povprečne vrednosti frekvence. Prav tako je zaznati naključno fluktuiranje vre- dnosti frekvence, katere intenziteta fluktua- cije prav tako narašča od začetka do konca eksperimenta. Ne glede na navedeno lah- ko sklenemo, da je dopustno uporabiti pri integralni analizi posameznih izvajanj teka pri različnih aerodinamskih robnih pogojih časovno povprečene vrednosti frekvence za posamezni eksperiment. Na Sliki 12 je predstavljena tudi časovna vrsta izmerjenih kontaktnih časov in časov »leta« v odvisnosti od časa oziroma števila korakov v izbranem mernem intervalu za izbranega atleta in izbrano hitrost zračne- ga toka v vetrovniku. S točkami so podane posamezne vrednosti kontaktnih časov. Opazna je deloma razslojena distribucija realno izmerjenih vrednosti okoli trendne črte. Prisoten je simetričen raztros vredno- sti okoli trendne črte, ki se s časom eksperi- menta povečuje. Razlago za ta pojav lahko pripisujemo periodičnemu pojavu teka, ki vključuje tako korak z levo kot tudi z desno nogo in je znan kot asimetrija teka. Očitno bi lahko sklepali na oceno, da se kontaktni časi leve oziroma desne noge nekoliko raz- likujejo. Pomembno je tudi dejstvo, da se tako pri frekvenci kot pri kontaktnem času fluktuiranje s časom eksperimenta poveču- je in da se ob povečevanju frekvence teka zmanjšuje kontaktni čas, kot je razvidno iz Slike 12. Časi letnih faz so daljši od kon- taktnih faz, kar je posledica specifike teka na tekoči preprogi. To razmerje je v stan- dardnih pogojih teka na tartanski atletski stezi ravno obratno. Razmerje kontaktnih in letnih časov je 1 : 2 (Novacheck, 1998; Saraslanidis, 1998; Čoh, 2005). V celotnem časovnem intervalu lahko ugotovimo ve- liko stabilnosti tako frekvence, kontaktnih časov kot letnih faz. „Parametrična analiza teka Na osnovi Slike 13 (A, B in C) lahko ugoto- vimo nekatere parametre teka pri različnih – izbranih aerodinamskih karakteristikah strujanja zračnega toka v časovnih inter- valih eksperimentov. Pogoji teka so se spreminjali samo z nastavitvijo obtočnih ventilatorjev vetrovnika na način, ki je za- gotavljal z eksperimentalnim protokolom podane nominalne hitrosti, določene v Tabeli 2 za posameznega atleta (1, 2 in 3). Analize slik nam kažejo časovno povpre- čene vertikalne sile Fy in horizontalne sile Fx. Na osnovi teh je mogoče ugotoviti tudi normirano razmerje med silo pospeševa- nja in silo zaviranja. Podani so še parametri, povezani s kinematiko teka, ki jih definirajo Slika 12. Frekvenca korakov, kontaktni časi in faze leta v odvisnosti od časovne sekvence teka pri eksperimentu. Slika 13. Časovno povprečene sile v vertikalni in horizontalni smeri: A – Fy, B – sila Fx v fazi zaviranja, C – sila Fx v fazi pospeševanja, pri različnih hitrostih zračnega toka in teku atletov 1, 2 in 3. raziskovalna dejavnost 139 povprečne vrednoti frekvence, dolžine in hitrosti teka Iz vrednosti povprečne vertikalne sile Fy na Sliki 13A se vidi, da so sile na podlago zna- čilno odvisne od mase atletov. Prisoten pa je tudi vpliv sil, povezanih z usmerjenostjo in intenziteto zaviralnih oziroma pospeše- valnih sil atletov. Pri analizi vertikalne sile za vse atlete je treba poudariti, da hitrost vetra značilno ne vpliva na iznos sile Fy. Nasprotno pa je pri vplivu strujanja zračne- ga toka na potek horizontalnih sil značilno prisoten, kot je razvidno na Slikah 13B in 13C. V fazi dotika stopala s podlago – za- viranje (Slika 13B) se pojavi šibko izraženo povečevanje sile v nasprotni smeri gibanja tekača (veter v prsi –), ki je najmanjša pri večji hitrosti vetra v prsi in se povečuje z in- tenzivnostjo vetra v hrbet (veter v hrbet +). Največji vpliv strujanja zračnega toka je pri horizontalni sili Fx v območju pospeševanja v fazi odriva s tekalne površine, ki je pred- stavljen na Sliki 13C. Največje odrivne sile so pri velikih hitrostih strujanja zračnega toka v prsi (veter v prsi –). Nasprotno temu pa je odrivna sila najmanjša pri veliki hitro- sti zračnega toka v hrbet tekača (veter v hr- bet +). Ta pojav je zaznati pri vseh tekačih. Pomemben kriterij učinkovitosti teka je razmerje sile pospeševanja in sile zaviranja za posamezne atlete pri različnih aerodi- namskih pogojih. Razmerje sil predstavlja Slika 14. Za vse tekače je značilna padajoča krivulja v smeri od velike hitrosti vetra v prsi pri vrednosti 8 m/s do najnižjih vrednosti razmerja v območju velike hitrosti vetra v hrbet pri –5 m/s. Iz poteka diagramov na Sliki 14 vidimo, da se razmerje »koristne sile«, ki jo predstavlja sila pospeševanja, glede na zaviralno silo manjša, kar si lahko razlagamo s tem, da se z vetrom v hrbet v skladu s pričakovanji potrebna energija, ki je proporcionalna s predstavljenim raz- merjem, manjša. Manjši je potreben napor tekača za izvedbo teka. Kontaktna faza je nedvomno ključni kinematični faktor, ki definira ekonomičnost šprinterskega teka z vidika razmerja med zaviralno in propulziv- no – koristno fazo. To razmerje naj bi bilo 40 % : 60 % (Luhtanen in Komi, 1980; Morin, 2011; Morin, 2020). Čim krajša je zaviralna faza, tem manjša je redukcija horizontalne hitrosti tekača. Ob tem pa je treba poudariti, da se z manj- šanjem razmerja manjša izplen energije, ki jo lahko tekač vloži v realizacijo teka. Raci- onalizacija teka v specifičnih okoliščinah (tek v vodi, tek po klancu navzdol, tek s partnerjem) je trend v sodobnem procesu treniranja tekačev, da bi se izognili preo- bremenitvam mišično-vezivnega sistema, kolenskega in skočnega sklepa ter stopala (Ito, 2006; Hirata in sod., 2014; Tatsuya in sod., 2016). Na Sliki 15 so predstavljene časovno pov- prečne frekvence posameznih atletov pri različnih aerodinamskih karakteristikah strujanja zračnega toka v vetrovniku. Iz Slika 14 . Razmerje sile pospeševanja in sile zaviranja za posamezne atlete in različne aerodinamske pogoje. Slika 15. Frekvenca teka posameznih atletov v odvisnosti od aerodinamskih karakteristik. 140 poteka diagramov za posamezne atlete je razvidna signifikantna razlika med fre- kvencami korakov pri posameznih atletih. Iz poteka diagramov pa ne moremo skle- pati, da hitrost strujanja zračnega teka zna- čilno vpliva na frekvenco. Pri atletih 1 in 2 je opazno majhno povečanje frekvence s prehodom z območja strujanja zraka v prsi na območje strujanja zraka v hrbet. Iz na- vedenega lahko sklenemo, da je frekven- ca odvisna predvsem od genetike tekača, manj pa od robnih pogojev strujanja zra- ka, pri katerih se tek odvija. V veliki meri je frekvenca odvisna od dolžine koraka, ko se poveča dolžina koraka, se kompenzatorno zmanjša frekvenca. Ta princip ureja »gibalni program« v centralnem živčnem sistemu (Young, 1995; Morin 2020). Izvedba kontaktne faze je eden najpo- membnejših generatorjev učinkovitosti tekaške hitrosti (Mero in Komi, 1987; Dele- cluse in sod., 1992; Prampero in sod., 2005; Cronin, Hansen, 2005; Nicol in sod., 2006). Kontaktna faza mora biti čim krajša ob op- timalnem razmerju med zaviralno (angl. braking phase) in propulzivno fazo (angl. propulsion phase). Razmerje med kontak- tnim časom in fazo leta pri posameznem tekaču je individualno definirano in avto- matizirano. Tekač mora v čim krajšem kon- taktnem času razviti čim večjo silo reakcije podlage. Od sile reakcije podlage je nepo- sredno odvisna letna faza (Cronin, Hansen, 2005). Hitrost teka je optimalno razmerje med kontaktnim časom in fazo leta. Oba parametra sta predstavljena na Sliki 16. Ob primerjavi časov kontakta in leta lahko opazimo, da je faza kontakta značilno večja od faze leta pri vseh atletih. Opazen je tudi recipročen potek vrednosti, to pomeni, da so krivulje potekov navedenih spremenljivk glede na hitrost vetra zrcalno oblikovane. Najbolj je ta značilnost izražena pri atletih 2 in 3. Očitno imajo tekači zaradi specifičnih pogojev tekoče preproge generalno daljše kontaktne faze in krajše letne faze ne glede na aerodinamične pogoje v vetrovniku. „Zaključek Razumevanje biomehanike teka zanesljivo lahko prispeva pomemben delež pri obli- kovanju treninga tako z vidika učinkovito- sti kot preventive pred poškodbami. Tek je ključni element v motoričnem prostoru številnih športnih panog, zato je v sredi- šču zanimanja športne prakse in teorije. Področje športne biomehanike ter tudi nekatera druga področja športne znanosti so odvisna od napredka tehnologij, ki so na voljo za raziskovanje človekovega gibanja. Pričujoča študija je ena prvih v slovenskem nacionalnem prostoru. Namen eksperi- mentalne študije je bil ugotoviti biokine- tični model teka v vetrovniku z vidika spre- menjenih biomehanskih parametrov glede na tek v klasičnih pogojih. Hkrati pa je bil namen študije predstaviti tehnologijo mer- jenja kinetike in kinetike teka v vetrovniku. Izbrani merjenci so tekli na tekoči preprogi (treadmill) v vetrovniku pri pogojih usmer- jenega zračnega toka v hrbet (hitrost vetra v hrbet +3 m/s in +5 m/s) in v prsi (–5 m/s in –7 m/s). Pri tem smo z uporabo merilnih senzorjev, pritrjenih na podnožje tekalne preproge (Air Runner), registrirali frekvenco korakov, kontaktne in letne faze, vertikalne in horizontalne komponente sile reakcije podlage ter vertikalne in horizontalne im- pulze v fazi zaviranja in fazi pospeševanja tekaškega koraka. Rezultati so pokazali spremembe v razmerju kontaktnih in le- tnih faz ter manjše obremenitve tekačev v vertikalni smeri. V prihodnosti bi kazalo raziskovanje nadaljevati, ga nadgraditi z vi- dika sinhronizacije kinetike in kinematike in boljše kontrole strujanja zračnega toka ter povečati vzorec merjencev v smislu večje generalizacije rezultatov raziskave. „Literatura 1. Bret, C., Rahmani, A., Dufour, A., Messonni- er, L. in Lacour, J. (2002). Leg strength and stiffness as ability factors in 100 m sprint running. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 42, 274–281. 2. Cronin, J. in Hansen, T. (2005). Strength and power predictors of sports speed. Journal of Strength and Conditioning Research, 19(2), 349–357. 3. Čoh, M. (2008). Biomechanical diagnostic methods in athletic training. Institute of Ki- nesiology, Faculty of sport, Ljubljana. 4. Davis, C. T. (1980). Effects of wind assistance and resistance on the forward motion of a runner. Journal of Applied Physiology, 48, 702–709. 5. Delecluse, C., Coppenolle, H. in Goris, M. (1992). A model for the scientific preparation of high level sprinters. New Studies in Athleti- cs, 7(4), 57–64. 6. Donatti, A. (1995). The development of stride lenght and frequency in sprinting. New Stu- dies in Athletics, 10(1), 51–66. 7. Hirata, K., Okayama, T., Teraoka, T. in Funaki, J. (2012). Precise aerodynamic measurement of track runner using a wind-tunnel moving- -belt system. Procedia Engineering 34, 32–37. 8. Hay, J. (1993). The biomechanics of sports techniques (4ed): Prentice Hall. 9. Ito, S. (2006). Aerodynamic effects by ma- rathon pacemakers on a main runner, Tran- sactions of the Japan Society of Mechanical Engineers, 73, 734, 1975–1980. 10. Kyle, C. (1979). Reduction of wind resistan- ce and power output of racing cyclists and runners travelling in groups. Ergonomics, 22, 387–397. 11. Luhtanen, P. in Komi, P. (1980). Force-, power- and elasticity-velocity relationship in wal- king, running and jumping. European Journal of Applied Physiology 44(3), 79–289. 12. Mackala, K., Stodolka, J., Siemienski, A. in Čoh, M. (2012). Biomechanical analysis of starting long jump from varying starting position. J. Strength Cond Res, 27(10), 2674–2684. 13. Morin, J. B., Samozino, P., Bonnefoy, R., Edou- ard, P. in Belli, A. (2010). Direct measurement of power during one single sprint on tread- mill. Journal Biomechanics, 43, 1970–1975. 14. Morin, J. B., Dalleau, G., Kyrolainen, H., Jean- nin, T. in Belli, A. (2011). A simple method for measuring stiffness during running. J Appl Biomech, 21, 167–180. 15. Morin, J. B. in Sève, P. (2011). Sprint running performance: comparison between tread- mill and field conditions. Eur J Appl Physiol, 111, 1695–1703. 16. Morin, J. B. (2020). Sprint Running Mechanics New technology, new concepts, new per- Slika 16. Kontaktni časi in letne faze posameznih atletov v odvisnosti od aerodinamskih karakteristik. raziskovalna dejavnost 141 spectives. Aspetar Sports Medicine Journal, 2(3), 326–332. 17. Mann, R. in Sprague, P. (1980). A kinetic analysis of the ground leg during sprint run- ning. Research Quarterly for exercise and sport, 51, 334–348. 18. Mero, A. (1988). Force-Time Characteristics and Running Velocity of Male Sprinters Du- ring the Acceleration Phase of Sprinting. Re- search Quarterly, 59(2), 94–98. 19. Mero, A., Komi, P. in Gregor, R. (1992). Biome- chanics of Sprint Running. Sport Medicine 13, 6, 376–392. 20. Novacheck, T. (1998). The biomechanics of running, Gait and Posture, 7, 77–95. 21. Nicol, C., Avela, J. in Komi, P. (2006). The Stretch-Shortening Cycle. Sports Medicine, 36(11), 977–999. 22. Pugh, L. (1970). Oxygen intake in track and treadmill running with observations on the effect of air resistance, The Journal of Physio- logy, 207, 823–835. 23. Pugh, L. (1971). The influence of wind resis- tance in running and walking and the me- chanical efficiency of work against horizon- tal or vertical forces. The Journal of Physiology, 213, 255–276. 24. Prampero, P., Fusi, S., Sepulcri, J., Morin, B., Belli, A. in Antonutto, G. (2005) Sprint run- ning: a new energetic approach. Journal of Experimental Biology, 208, 2809–2816. 25. Shanebrook, J. R. in Jaszczak, R. D. (1976). Ae- rodynamic drag analysis of runners. Medicine and Science in Sports and Exercise, 8, 43–45. 26. Saraslanidis, P. (2000). Training for the impro- vement of maximum speed: flat running or resistance training? New Studies in Athletic, 15 (3–4), 45–51. 27. Tatsuya, I., Takafumi, O., Takahiro, T., Satoshi, M. in Hirata, K. (2016). Wind-tunnel experi- ment on aerodynamic characteristics of a runner using a moving-belt system. Cogent Engineering, 3, 1231–1389. 28. Young, W. (1995). Laboratory strength asses- sment of athletes. New Studies in Athletics, 10 (1), 89–96. Prof. dr. Milan Čoh Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport milan.coh@fsp.uni.lj.si 142 The impact of torque on the expression of isometric take-off power of ski jumpers Abstract In order to develop and monitor the power of the knee joint extensors, we developed a prototype of a special training-diagnostic device that enables measurement of muscle force with different lever arms in a knee joint. A special experiment was conducted in 2017, using the abovementioned device, including 15 Slovenian ski jumpers, aged between 16 and 20. The power of the knee joint extensors was measured for each ski jumper in three lever arms in the inrun phase (18 cm, 20 cm, 22 cm). On average, the measured values of the isometric thrust force in the knee were the highest when the movement was carried out with the small- est lever arm – 18 cm. When the lever arm was 20 cm, the thrust force decreased on average by 9.85% over the maximum value, and when the lever arm was 22 cm, the respective figure was 16.14%. The differences in the thrust force between individual lever arms, expressed as a percentage, are large and can significantly influence the performance of the ski jumpers’ take off. Regardless of the average size of the thrust force, the value of the torque of the thrust force was preserved (the biggest difference was 2.3%). Correlation between the manifest variables of the thrust force in knees in three different torque situations was high and statisti- cally significant (p < 0.01). Key words: ski jumping, isometric power, knee joint Izvleček Za razvoj in spremljanje moči iztegovalk kolenskega sklepa je bil razvit prototip specialne vadbeno-dia- gnostične naprave, ki omogoča merjenje mišične sile pri različnih ročicah njenega delovanja v kolen- skem sklepu. Na omenjeni napravi je bil izveden poseben eksperiment, v katerem je v letu 2017 so- delovalo petnajst slovenskih smučarjev skakalcev, starih od 16 do 20 let. Moč iztegovalk kolenskega sklepa je bila pri vsakem skakalcu izmerjena pri treh ročicah v zaletnem položaju (18 cm, 20 cm, 22 cm). V povprečju so bile izmerjene vrednosti izometrične sile potiska v kolenih največje pri varianti izvedbe gibalne naloge pri najmanjši ročici 18 cm. Pri ročici 20 cm se je v povprečju potisna sila zmanjšala glede na maksimalno za 9,85 % in pri ročici 22 cm za 16,14 %. Razlike v potisni sili med posameznimi ročicami, izražene v odstotkih, so bile velike in lahko značil- no vplivajo na uspešnost izvedbe odriva smučarjev skakalcev. Ne glede na povprečno velikost potisne sile se je ohranila vrednost navora potisne sile (naj- večja razlika je bila 2,3 %). Korelacije med manife- stnimi spremenljivkami potisne sile v kolenih v treh različnih navornih situacijah so bile visoke in stati- stično značilne (p < 0,01). Ključne besede: smučarski skoki, izometrična moč, kolenski sklep Bojan Jošt Vpliv navora na izražanje izometrične odrivne moči smučarjev skakalcev raziskovalna dejavnost 143 „Uvod Smučarski skoki sodijo med monostruktur- ne aciklične športne zvrsti. Celotna izvedba smučarskega skoka traja le nekaj sekund, odvisno od velikosti skakalnice in dolžine skoka. Na uspešnost smučarjev skakalcev vpliva mnogo različnih objektivnih in bi- opsihosocialnih dejavnikov (Jošt, 2009). Gibalna uspešnost tehnike gibanja je hi- potetično odvisna od delovanja gibalnih spretnosti in sposobnosti. V vsakem tre- nutku izvedbe tehnike smučarskega skoka delujejo vse motorične sposobnosti hkrati, spreminjata se le njihov pomen in vloga glede na posamezno fazo smučarskega skoka. Zaradi kompleksnega in sinergistič- nega učinka je uspešnost gibalne izvedbe tehnike smučarskega skoka več kot le obi- čajen matematični seštevek učinkov posa- meznih gibalnih sposobnosti. V praksi se gibalne naloge smučarja skakal- ca pri izvedbi tehnike smučarskega skoka delijo na tehniko gibanja v fazi zaleta, od- skoka, leta, doskoka in vožnje v iztek. V vsa- ki od teh faz imajo posamezne elementar- ne gibalne spodobnosti specifičen pomen in vlogo. V fazi odskoka, ki je po Komiju in Virmavirti (2000) najpomembnejša gibalna faza, mora smučar skakalec imeti velik po- tencial odrivne moči. Odrivna moč je spo- sobnost smučarja skakalca, da posamezne gibalne naloge tehnike smučarskega skoka v fazi odskoka izvede v optimalnem času z optimalno silo. V oporni fazi odriva mora skakalec razviti ustrezno odrivno hitrost gibanja skupnega težišča sistema skakalec- -smuči, usmerjeno pravokotno na podlago. Omenjena hitrost omogoča skakalcu dvig skupnega težišča v fazi vzleta. Pri odrivu v oporni fazi odskoka se energija potreb- ne moči ustvari večinoma v kolenskem in kolčnem sklepu. Več kot 50 % energije ozi- roma moči se ustvari v kolenskem sklepu in od 30 do 40 % se ustvari v kolčnem skle- pu . Delež energije, ki se ustvarja v drugih delih telesa, je minimalen (Sasaki, Tsunoda, Uchida, Hoshino in Ono, 1997). Osnova za izražanje moči odriva smučarja skakalca je mišična sila odriva. Na osnovi impulza mišične sile in njenega momenta (navora) se, v odvisnosti od značilnosti inercialne- ga okolja dinamičnih sil (sila teže, trenja, zračnega upora, aerodinamični vzgon, sile lepenja ...) in njihovih momentov, razvija oziroma spreminja hitrost gibanja telesnih segmentov oziroma telesa smučarja ska- kalca. V fizikalnem smislu sta mišična sila in hitrost povezani kot vzrok in posledica. Pri tem je mehanična hitrost telesa odvisna od polnega impulza mišične sile, tj. od integra- la moči I = ∫F(t)dt, in ne od splošne funkcije F(t). Enaka končna vrednost hitrosti gibanja z vidika razmerja med impulzom mišične sile (I) in maso (m) (v = I/m) je lahko doseže- na pri različni obliki funkcije F(t) ob pogoju enakosti površine izpod krivulje »sila-čas« (Werschoshanskij in Tatjan, 1975). Ta narav- ni mehanični zakon v pogojih skakalčeve aktivnosti v fazi odskoka velja v omejeni meri, ker se oblika krivulje F(t) odreja s cilji tehnike skoka, ki pa je poleg zadostnega izražanja moči pogojena tudi z aerodina- mično učinkovitostjo (Virmavirta, Kivekäs in Komi, 2001). Pri odskoku smučarja skakalca, kjer pri relativnem majhnem zunanjem odporu prevladuje mišično naprezanje eksploziv- no-balističnega tipa, je izpopolnjevanje delovnega učinka povezano s koncentraci- jo velikosti delovnega napora na začetnem delu amplitude gibanja, tj. z značilnim po- večanjem maksimalnega napora in skrajše- vanjem potrebnega časa, da se ta doseže. Takšne tendence pa zahtevajo zadostno razvito eksplozivno moč smučarja skakalca. Za njo je karakteristična sposobnost mišic za realizacijo velikih dinamičnih naprezanj v minimalnem času. Razvoj specialne od- rivne moči se mora po Komiju in Virmavirti (1997) izvajati ob upoštevanju specifičnega režima mišičnega delovanja, ki se pojavlja ob izvedbi tehnike smučarskega skoka. Specialna moč smučarja skakalca se lahko razvije le z ustrezno adaptacijo živčno- -mišičnega sistema. Sposobnost prilagaja- nja tehniki gibanja predstavlja predvsem specifično »zmožnost« živčno-mišičnega sistema, ki se po Matvejevu (1986) obliku- je v procesu treniranja. Neupoštevanje te okoliščine je groba napaka, ki lahko stane smučarja skakalca mnogo let težkega in neučinkovitega dela. Za smučarja skakalca je pomemben kriterij hitrost razvoja maksi- malnega napora (sile), ki dopolnjuje kriterij absolutne velikosti moči. Odrivna moč smučarja skakalca je poveza- na z optimalno izvedbo tehnike odskoka. Začetek odskoka predstavlja izhodiščni položaj smučarja skakalca v skakalnem počepu. Ta mora omogočiti skakalcu čim boljšo osnovno hitrost gibanja in optimal- ni položaj za razvoj odrivne sile. Skakalec mora izpolniti oba pogoja pri polnem rav- notežnem položaju v fazi počepa, ki pa je odvisen od kompleksnega učinkovanja zu- nanjih in notranjih fizikalnih sil in njihovih navorov. V nekaterih dosedanjih raziskavah (Virmavirta in Komi, 1993; Virmavirta in Komi, 1994; Virmavirta in Komi, 2001; Virma- virta, Isolehto, Komi, Schwameder, Pigozzi in Massazza, 2009) so bile večinoma prou- čevane velikosti delujočih sil, manj ali pa nič njihovi navori. Ti so pri veliki hitrosti gibanja velika težava pri ohranjanju optimalnega ravnotežnega položaja skakalca. Pri opazovanju tehnike gibanja se analizira zaletni položaj tik pred odrivom. Trenerji lahko že na oko opazijo porušenje zale- tnega položaja. Majhni premiki se lahko še nadomestijo v poznejšem poteku odriva, pri večjih premikih skupnega težišča pa je negativen vpliv lahko zelo velik in povzroči slabšo izvedbo tehnike odriva (Ettema in Braten, 2007). Pri veliki hitrosti gibanja se športniki te težave niti ne zavedajo in težko razložijo ta problem na podlagi zavestnih občutkov gibanja. V teoriji treniranja se poudarja pomen optimalnih gibalnih ob- čutkov pri izvedbi odskoka. Te se razvija s številnimi imitacijskimi vajami, pri katerih se razvija sposobnosti gibalnega občutenja pri različnih gibalnih okoliščinah. Imitacijske vaje oziroma sredstva treniranja se lahko loči tudi glede na primarni vpliv na izbra- ne gibalne sposobnosti (moč, koordinacijo, ravnotežje, gibljivost, vzdržljivost). Predmet te raziskave je usmerjen na prou- čevanje zaletnega položaja v fazi počepa z vidika potencialne moči odriva v kolen- skem sklepu. Skakalci imajo po Vaverki (1987) v fazi počepa povsem individualni gibalni položaj, ki je odvisen od njihovih morfoloških značilnosti in zahtev tehni- ke gibanja. Za vsakega skakalca se mora najti optimalen individualni položaj, ki bo ustrezal njegovim morfološkim in motorič- nim značilnostim. Uspešnost optimalnega zaletnega položaja je močno odvisna od velikosti momentov delujočih sil. Skakalec po štartu na vrhu zaletišča hitro vzposta- vi položaj počepa tako, da izvede gibanje sočasno v kolčnem, kolenskem in skočnem sklepu. Hitrost zniževanja skupnega težišča je večinoma kontrolirana z regulacijo iz- tegovalk nog. Omenjene mišice glede na svojo lokacijo dinamično delujejo v kolč- nem, kolenskem in skočnem sklepu z ek- scentričnim naprezanjem. Skakalec izvede počep na celih stopalih. Spuščanje na celih stopalih pa pomeni gibanje nazaj. Da se pri tem ne bi porušilo ravnotežje, se opravi kompenzacijski gib, ki potegne goleni in s tem celotno kinetično verigo, ki je zaprta od spodaj, v smeri naprej. Pri tem prihaja sočasno do kompenzacijskega giba tudi v predelu kolčnega sklepa in sklepih v pre- delu hrbteničnega stebra. S tem gibom se 144 izvede maksimalni upogib v kolčnem pre- delu. Prsni koš se nasloni na sprednje stra- ni stegen. Tako se ustvari nov položaj, za katerega je praviloma značilna odsotnost aktivnega naprezanja iztegovalk kolčne- ga sklepa. Te mišice so v času upogibanja sicer delovale z ekscentrično kontrakcijo. Četudi je prišlo do močnega upogiba v kolčnem predelu, to še ni povzročilo ma- ksimalne zategnitve dvoglave mišice (m. biceps femoris) na zadnji strani stegna, ker se je tudi v kolenskem sklepu hkrati izvedlo upogibanje. V kolenskem sklepu nastane vrtilni moment s težnjo po nadaljnjem upogibanju. Temu se zoperstavljajo izte- govalke kolena, in sicer v času spuščanja v počep z ekscentričnim naprezanjem in v času vzdrževanja gibalnega položaja z izometričnim naprezanjem. Za skakalca je bistveno ravnotežje, ki pa ga stalno moti- jo vsakokrat delujoče sile in njihovi navori. Nekateri navori obračajo skakalca v smeri naprej (moment sile trenja MT in moment pospeševalne komponente sile teže MF1). Moment sile zračnega upora MW povzroča obračanje skakalca v smeri nazaj. Momenta centrifugalne sile MFcen in komponente sile teže MF2 lahko vplivata, glede na položaj skupnega težišča telesa, v smeri naprej ali nazaj. Momentno enačbo ravnotežnega položaja skakalca v počepu se lahko razu- me kot sestavo posameznih momentov z naslednjim odnosom: J . ε = MT + MF1 + MW + MF2 + MFcen. Ravnotežni položaj se definira glede na pogoj: J . ε = 0. Simbol J v enačbi pomeni moment vztrajnosti glede na os rotacije, ki se nahaja v osi skočnega sklepa, in ε kotna hitrost na to os. Zaletni položaj tako predstavlja precej komple- ksno momentno situacijo delujočih sil. Še prav poseben pomen ima navorna si- tuacija v kolenskem sklepu, kjer se tvori največji del odrivne sile med odskokom skakalca. V tem sklepu deluje predvsem moment sile teže, ki ga morajo izničiti izte- govalke v kolenskem sklepu. Večji moment sile teže pomeni večjo potrebo po mišični sili najprej pri vzpostavitvi ustreznega gi- balnega položaja in potem tudi pri poteku odriva v fazi odskoka. V procesu izobliko- vanja tehnike smučarskega skoka skakalci razvijajo optimalni položaj počepa, ki ga določajo številni dejavniki in motorični mehanizmi z namenom, da se v kolen- skem sklepu moment sile teže optimizira glede na zahteve tehnike odskoka (Ettema, Braten in Bobbert, 2005). Pri tendenci mi- nimiziranja velikosti momenta sile teže v kolenskem sklepu imajo pomembno vlo- go skakalčeve morfološke značilnosti tele- sa. Skakalci z dolgo stegnenico in kratkim zgornjim delom telesa imajo večji nega- tivni moment sile teže kot skakalci s krajšo stegnenico in daljšim trupom telesa (Jošt, S. in Jošt, B., 2010). Prvi imajo veliko več te- žav pri občutljivosti za momentno situacijo in se jim tudi hitreje lahko poruši tehnika skoka. V praksi so ti skakalci lahko podvrže- ni večjim nihanjem tekmovalne uspešnosti. Hkrati izvedba odskoka terja od teh skakal- cev več odrivne sile v kolenskem sklepu, ki pa praviloma poteka tudi v daljšem odriv- nem času. To pa lahko povzroči dodatne negativne učinke tehnike gibanja v fazi od- skoka. Pri vrhunskih skakalcih se vzpostavi precejšnja selekcija, ki v mnogočem izloči morfološko manj primerne skakalce. Tako so tudi razlike v morfološki zgradbi telesa skakalcev manjše. Sprememba momenta sile teže v kolenskem sklepu se lahko po- javi tudi pri posameznem skakalcu zaradi različne gibalne izvedbe poteka tehnike odriva. Posamezni skakalec si lahko po- manjša ali poveča moment sile teže telesa v kolenskem sklepu na različne načine. V praksi se praviloma manifestirajo poveča- nja momenta sile teže v kolenskem sklepu z zniževanjem uspešnosti tehnike odskoka. Večja ročica sile teže povzroči močnejši ne- gativni vrtilni moment v kolenskem sklepu, kar pa morajo potem preprečiti iztegovalke kolenskega sklepa z dodatnim tvorjenjem ustrezne mišične sile. Hipotetično so pogoji za mišično delovanje ugodnejši pri manjši ročici sile teže in manj ugodni pri večji ročici. Ta hipotetična pred- postavka je tudi osrednji problem in cilj pričujoče raziskovalne študije. Dejstvo je, da pri enaki mišični sili v kolenskem sklepu obstajajo različni navori sile teže, ki jih mora mišična sila premagovati. V kolenskem sklepu nastane zaradi mišičnega delovanja pospešeno krožno gibanje, ki ga povzroči predvsem balistična kontrakcija najmočnej- še iztegovalke kolena (m. quadriceps femo- ris) in njeni sinergisti v kolčnem sklepu. Pri krožnem gibanju se razvije ustrezna kotna hitrost, ki je pri odrivu določena tudi z ve- čjim pospeškom, saj se mora odriv smučar- ja skakalca končati v kratkem času. Pri tem se razvije določena vrtilna količina, ki je odvisna od velikosti impulza mišične sile iz- tegovalk kolenskega sklepa in njene ročice. V oporni fazi odskoka smučarja skakalca prihaja do aktivnega koncentričnega na- prezanja mišic iztegovalk v kolčnem in kolenskem sklepu z eksplozivnim oziroma balističnim tipom mišičnega naprezanja. Velikost delovanja mišične sile iztegovalk kolena (štiriglave stegenske mišice) in veli- ke zadnjične mišice (m. gluteus maksimus) ter pomožnih iztegovalk nog je precejšnja, saj te mišice večinoma delujejo proti sili te- žnosti. V trenutku začetka gibanja v oporni fazi odskoka morajo predvsem te mišice z aktivnim dinamičnim naprezanjem prema- gati vztrajnostni moment sile teže in zrač- nega upora, ki so ga do zdaj premagovale z izometričnim režimom naprezanja (tonič- ni tip). Vztrajnostni moment ima v statiki podobno vlogo kot masa pri postopnem gibanju. Velikost vztrajnostnega momenta pri zaletnem položaju skakalca je odvisna od mase in kvadrata ustrezne ročice. Izte- govalke kolenskega sklepa morajo ves čas izometričnega naprezanja vzdrževati rav- notežni položaj tako, da se zoperstavljajo vztrajnostnemu momentu. Navor sile teže v kolenu premagujejo le vertikalne projek- cije tangencialne komponente mišične sile iztegovalk kolena. Za optimalen izkoristek kinetične energije iztegovalk kolenskega sklepa pri odrivu skakalca je najugodneje, da se minimizira vztrajnostni moment sile teže pred začet- kom krožnega gibanja. S tem bo skakalec lahko več sile učinkovito porabil za razvoj pospeška in hitrosti in manj za premago- vanje negativnega navora sile teže. Ko začnejo iztegovalke kolka in kolena tvoriti mišično silo z eksplozivnim oziroma bali- stičnim režimom mišičnega naprezanja, se v času dinamičnega mišičnega naprezanja spreminjajo tudi vztrajnostni momenti sile teže in zračnega upora v odvisnosti od položaja skupnega težišča telesa. Mišič- na sila v oporni fazi odskoka je primarno namenjena učinkovitemu premagovanju vztrajnostnega momenta sile teže, trenja in sile zračnega upora. Samo od položaja skupnega težišča telesa in velikosti mišič- ne sile je odvisno, kolikšen del mišične sile se bo porabil za premeščanje skupnega težišča v vertikalni in horizontalni smeri. Skakalci lahko tehniko gibanja pri odrivu izvedejo na različne načine. Navori mišične sile imajo v posameznih sklepih, z ozirom na tendenco premikanja skupnega težišča v sagitalni smeri, različen predznak. Izte- govalke kolčnega sklepa imajo negativen predznak (–), iztegovalke kolenskega skle- pa imajo pozitiven predznak (+), medtem ko imajo iztegovalke skočnega sklepa lahko pozitiven ali negativen predznak, odvisno od položaja točke skupnega težišča telesa. Skakalci lahko rešujejo navorne situacije na različne načine. Tisti, ki razpolagajo z nizko močjo in pri katerih je tehnika gibanja pri raziskovalna dejavnost 145 odskoku porušena, prenašajo skupno teži- šče pred oporišče v kolenskem sklepu tako, da kolena potiskajo v smeri nazaj, s čimer sicer dvigujejo skupno težišče telesa in za- gotavljajo potrebno rotacijo, vendar pa je z vidika končne uspešnosti smučarja skakal- ca to gibanje zelo neugodno. V trenutku, ko vztrajnostni moment sile teže dobi v celoti pozitiven predznak, bi že samo izo- metrično naprezanje iztegovalk nog pov- zročilo iztegovanje nog. Medtem ko je še zlasti v začetku oporne faze odskoka vztraj- nostni moment sile teže maksimiziran v območju kolenskega in kolčnega sklepa, se v nadaljevanju gibanja povečuje vztrajno- stni moment sile teže v skočnem sklepu, ki pa ima glede na tehniko gibanja večinoma pozitiven predznak. Verjetno prav navorna situacija v skočnem sklepu odločilno vpli- va na skakalčevo uspešnost. Iztegovalke skočnega sklepa (m. triceps surae) v prvi fazi samo amortizirajo nastale pritiske ver- tikalnih projekcij radialnih sil v kolčnem in kolenskem sklepu. V drugi fazi se aktivirajo sprednje mišice goleni (m. tibialis anterior), ki vzpostavijo trdnost skočnega sklepa in ustrezno gibljivost, s pomočjo katere se po Virmavirti in Komiju (1997) v fazi vzleta stabilizira položaj smuči in omogoči hiter prehod skakalčevega telesa v položaj za let. V skladu s tehniko gibanja na skakal- nici oziroma biomehanskimi zakonitostmi odskoka se v skočnem sklepu teži k temu, da bi bil kot med smučmi in koleni kar najmanjši oziroma optimalen. S tem lahko skakalec izpolni pogoj, po katerem mora kar najhitreje preiti v najugodnejši aerodi- namični položaj za let. Pri tem so najbolj aktivne sprednje golenične mišice (upogi- balke stopala). Iztegovalke skočnega sklepa v začetku gibalne akcije v oporni fazi od- skoka najprej amortizirajo nastale pritiske vertikalnih projekcij radialnih sil, nastalih v kolčnem in kolenskem sklepu, ki se prena- šajo na skočni sklep. Prav tako akumulirajo vso silo, ki nastane kot posledica radialnega pospeška tako v kolčnem kot tudi v kolen- skem sklepu. Tehnika gibanja v fazi odskoka zahteva pre- cej hiter prehod v aerodinamičen položaj za let. Zaradi te zahteve je skupno težišče telesa v trenutku aktivnega dinamične- ga koncentričnega naprezanja iztegovalk skočnega sklepa (eksplozivni oziroma ba- listični tip mišičnega naprezanja) že pred osjo skočnega sklepa. Tak položaj skupne- ga težišča omogoča rotacijo nog pri odri- vu. Seveda pa skakalec ne more poljubno spreminjati položaja skupnega težišča z ozirom na temeljno oporišče delujočih sil v toku izvedbe gibalne akcije v fazi odskoka. Variabilnost položajev je omejena z zahte- vami optimalne tehnike odskoka. Kolikšen bo vztrajnostni moment sile teže, sile trenja in zračnega upora, je navsezadnje še naj- bolj odvisno od sile odriva, ki se kaže tako v velikosti kot tudi smeri delovanja. Skakalec, ki zelo premika skupno težišče v smeri na- prej, si povečuje pozitivni vztrajnostni mo- ment, s čimer sicer olajša delo iztegoval- kam nog, vendar pa je učinek z vidika velike sile odriva zmanjšan. V vsakem trenutku gi- balne akcije v oporni fazi odskoka se mora zagotoviti takšen položaj skupnega težišča telesa v odnosu na os skočnega sklepa, da bosta dosežena optimalna navorna situaci- ja ter maksimalni mišični učinek. Pri izvedbi odskoka na skakalnici je v fazi odriva momentna situacija v posameznih sklepih sestavljena, zapletena in komple- ksna. Navorne situacije so si v posameznih sklepih lahko, glede na pomik skupnega težišča v skočnem sklepu, tudi različne po svoji smeri in velikosti učinkovanja. Vse skupaj pa mora biti vedno podrejeno optimalni izvedbi odskoka skakalca. Pri tej izvedbi se mišična sila v kolenskem in kolč- nem sklepu vedno pojavlja v vlogi pozitiv- nega potencialnega dejavnika. S to pred- postavko je bil načrtovan in izveden tudi eksperiment, s katerim se je želelo ugo- toviti potencial izometrične mišične moči iztegovalk kolenska sklepa v treh navornih situacijah uporne sile na posebni vadbeno- -merilni napravi. V zaletnem položaju se je pri izvedbi eksperimenta spreminjala veli- kost ročice uporne sile na merilni napravi. Tako je bilo mogoče preveriti hipotezo, da bo odnos med velikostjo ročice uporne sile na napravi in njeno potencialno velikostjo obratno sorazmeren (manjša ročica bo povzročila večjo uporno silo in obratno). Točka uporne sile na vadbeni napravi je bila v bližini težiščnice, ki v zaletnem polo- žaju skakalca poteka nekje na sredini sto- pala. Težišče telesa je v zaletnem položaju skakalcev lahko na različni oddaljenosti glede na os kolenskega sklepa. To lahko predstavlja tudi značilno intervariabilnost med posameznimi skakalci. Ugodnejše iz- hodišče so imeli predvsem skakalci, pri ka- terih je bila težiščnica bližje osi kolenskega sklepa saj se jim je negativni skupni navor sile teže v kolenskem sklepu minimiziral. „Metode V raziskavo se bili vključeni mlajši smučarji skakalci (n = 15), stari od 16 do 20 let. Vsi merjenci so bili vključeni v reden sistem treniranja in tekmovanja. Vsi so bili že vklju- čeni v mednarodni tekmovalni sistem. Med njimi je bil tekmovalec, ki je že več- krat zmagal na tekmah svetovnega pokala. V skupini so bili tudi tekmovalci, ki so kot mladinci osvojili točke svetovnega pokala. Vsi merjenci so tako že usvojili visoko raven tehnike smučarskega skoka tako v celoti ka- kor tudi v njenih posameznih fazah. Slika 1. Vadbeno-merilna naprava za razvoj odrivne moči smučarjev skakalcev (izdelal B. Jošt) 146 Za izvedbo eksperimenta je bila izdelana posebna vadbeno-merilna naprava (Slika 1). Na njej merjenec vzpostavi optimalen zaletni položaj, pri čemer se s koleni do- takne sprednje opornice naprave. Nato se s posebno verigo prilagodi višina počepa. Na napravi lahko vadeči razvijajo različne oblike odrivne moči pri pogojih povsem izometričnega mišičnega delovanja ali pa pri kombiniranem izometrično-dinamič- nem mišičnem delovanju. Naprava je nare- jena tako, da se lahko vsakemu merjencu zagotovi optimalen počep. Prilagoditev na- prave je precej enostavna in hitra. Naprava ima majhne dimenzije in je precej lahka. Skakalci jo lahko prenašajo na treninge na različnih mestih in vadbenih prostorih. Hkrati naprava omogoča stalno kontrolo potenciala moči odriva s preprostim me- rilnim pripomočkom – silomerom, ki se ga namesti na konstrukcijo osnovne vadbene naprave (Slika 2). Silomer podaja podatke o tem, kako veliko silo razvije skakalec v zaletnem položaju v kolenskem sklepu. Na silomeru (Imada Z series, HTG2, DTX2) se po opravljeni meri- tvi shrani najvišja izmerjena sila v času priti- ska. Silomer je pritrjen na konstrukcijo med obema nogama, kot se vidi na Sliki 3. Izvedba eksperimenta je zahtevala prila- goditev izbrane ročice, ki določa navor uporne sile v kolenskem sklepu (Slika 4). Za raziskavo je bil uporabljen navor pri 18 cm, 20 cm in 22 cm. Merjenci so izvedli testne gibalne naloge v treh različnih navornih situacijah. Merje- nec je najprej vzpostavil optimalen položaj počepa. Potem se mu je namestila ustre- zna ročica uporne sile. Na startni signal je merjenec poskušal v čim krajšem času razviti največjo mišično silo v izometrič- nem režimu mišičnega naprezanja. To je moral merjenec zadržati vsaj tri sekunde. S silomerom se je potem izmerila najvišja vrednost izometrične sile (N) odriva v po- čepu. Pri meritvah je vsak merjenec izvedel posamezno gibalno nalogo (navor 18 cm, navor 20 cm, navor 22 cm) trikrat. Za nadalj- njo obdelavo podatkov so bili uporabljeni najboljši dosežki pri posamezni gibalni te- stni nalogi. Med ponovitvami vsake varian- te testne naloge je bil najmanj minuto dolg odmor. Eksperimentalne meritve so bile iz- vedene v letu 2017 pod vodstvom Gašperja Vodana, ki je poskrbel tudi za evidentiranje rezultatov meritev. Slika 2. Načrt vadbeno-merilne naprave (izdelal B. Jošt) Slika 3. Vpetost silomera na napravi Slika 4. Nastavitev navora v kolenu raziskovalna dejavnost 147 „Rezultati in razprava V Preglednici 1 so prikazani rezultati izome- trične odrivne moči pri izbranih različicah navora potisne sile v kolenu za vsakega merjenca. V Preglednici 2 so prikazani koeficienti ko- relacije med tremi spremenljivkami potisne sile v kolenih pri treh različnih navornih si- tuacijah. V Preglednici 3 so prikazani koeficienti faktorske analize manifestnih spremenljivk potisne sile v kolenih pri treh različnih na- vornih situacijah. V povprečju so bile izmerjene vrednosti izometrične sile potiska v kolenih (Slika 5) največje pri varianti izvedbe gibalne nalo- ge pri najmanjši ročici potisne sile v kolen- skem sklepu (ročica 18 cm). Pri ročici 20 cm se je v povprečju potisna sila zmanjšala glede na maksimalno za 9,85 % in pri ročici 22 cm za 16,14 %. Razlike pri rezultatih izražanja velikosti mišične sile med posameznimi ročicami so bile velike. Na drugi strani pa so bile povprečne vre- dnosti navora mišične sile (Slika 6) skoraj enake pri vseh treh ročicah njenega izra- žanja (maksimalna razlika je znašala zgolj 2,4 %). Rezultati eksperimenta kažejo, da pove- čanje ročice mišične sile iztegovalk kolen- skega sklepa v zaletnem položaju skakalca ohranja velikost njenega navora na eni strani in na drugi zmanjšuje maksimalno velikost sile potiska. Ta pa je po Komiju in Virmavirti (1997) bistvena za uspešno izra- žanje odrivne moči skakalcev pri odskoku. Ko skakalec začne gibanje v oporni fazi odskoka, se z eksplozivnim oziroma bali- stičnim naprezanjem vključijo iztegovalke kolčnega in kolenskega sklepa, ki težišče telesa pomikajo v smeri naprej v odvisnosti od nastavnega kota smuči-goleni. Zaradi tega se pozitivni vztrajnostni moment sile teže močno poveča in hkrati pomaga iz- tegovati noge. Tak potek gibanja bi lahko povzročil izgubo ravnotežja in padec tele- sa v smeri naprej. Da se to ne bi zgodilo, skakalci izvajajo ustrezne kompenzacijske mehanizme. Boljši skakalci preprečijo to s tem, da razvijejo veliko silo v kolenskem in kolčnem sklepu, še preden prenesejo težišče telesa naprej, s tem pa opazno po- večajo gibalno količino v smeri pravokotne komponente sile teže na podlago. Zaradi velikega pospeška in hitrosti dviga sku- pnega težišča se skakalcem tudi ohranja optimalno razmerje s potrebno rotacijo. Neugodni pa so kompenzacijski mehaniz- mi, pri katerih skakalec uravnava rotacijo s tem, da premika skupno težišče telesa v smeri nazaj s pomikom goleni v tej smeri. S tem gibom sicer dvigne skupno težišče, vendar pa opazno zmanjša vertikalno hi- trost odskoka v vzletni fazi. Skakalec s tem gibom rešuje zapleteno momentno situa- cijo po poti najmanjšega napora. Zagotovi si varen vzlet. Ker pa so iztegovalke skoč- nega sklepa pri premiku kolenskega sklepa v smeri nazaj že v veliki meri porabile svojo energijo, niso sposobne generirati doda- Preglednica 1 Velikost sile potiska v kolenih (N) pri treh navornih situacijah Sila – ročica 18 cm (N) Sila – ročica 20 cm (N) Sila – ročica 22 cm (N) 1. D. P. 2187 1734 1401 2. B. P. 1573 1384 1820 3. T. Z. 2441 2148 2254 4. J. S. 1841 1587 1335 5. M. T. 2260 2186 1901 6. B. D. 1541 1234 977 7. N. K. 1222 946 777 8. K. K. 1065 640 855 9. Ž. M. 1356 1189 1166 10. J. B. 843 665 411 11. T. J. 2052 2281 2342 12. V. P. 1424 1748 1482 13. R. O. 1389 1251 888 14. U. R. 1833 1417 1211 15. Ž. J. 2235 2366 2348 Povprečna vrednost 1684,1 1518,4 1411,2 Minimalni rezultat 843 640 411 Maksimalni rezultat 2441 2366 2348 Standardni odklon 481,2 558,2 606,3 Razlika v % glede na povprečno vrednost 0 9,85 16,14 (6,29) Povprečni navor potisne sile v kolenu (kp/m) 30,3 30,3 31,0 +2,3 Preglednica 2 Korelacijski koeficienti spremenljivk velikost sile potiska v kolenih (N) pri treh navornih situaci- jah Ime spremenljivke Sila – ročica 18 cm (N) Sila – ročica 20 cm (N) Sila – ročica 22 cm (N) Sila ročica 18 cm (N) 1.00 .91** .84** Sila ročica 20 cm (N) .91** 1.00 .92** Sila ročica 22 cm (N) .84** .92** 1.00 ** sig r < 0,01 Preglednica 3 Faktorska struktura spremenljivk potisne sile v kolenih pri treh navornih situacijah Ime spremenljivke Faktor potisne moči (faktorska utež) Kumulativno Sila ročica 18 cm (N) .95 .90 Sila ročica 20 cm (N) .98 .96 Sila ročica 22 cm (N) .95 .91 Lastna vrednost 2,78 % skupne variance 92,8 148 tnega impulza sile v zaključni fazi oporne faze odskoka. V nasprotnem primeru pa skakalci, ki med odrivom obdržijo ugoden nastavni kot smuči-goleni, omogočijo raz- viti celoten potencial iztegovalk nog in tru- pa pri njihovem dinamičnem naprezanju. Prav te mišice so znane po tem, da lahko v ugodnih položajih akumulirajo veliko do- datne energije, ki jo potem v obliki skupne sile manifestirajo v tehniki gibanja. Pri izvedbi eksperimenta je bila navorna situacija uporne sile v kolenskem sklepu precej poenostavljena. Korelacije med manifestnimi spremenljivkami potisne sile v kolenih v treh različnih navornih situaci- jah so bile visoke in statistično značilne (p < 0,01). S faktorsko analizo je bilo mogoče potrditi obstoj enega skupnega značilnega faktorja potisne sile v kolenih ne glede na velikost navorne situacije. Na skakalnici je navorna situacija sile teže v kolenskem skle- pu samo en del celotnega sistema delujo- čih mehanskih sil in njihovih momentov. Ima pa navor sile teže pomembno vlogo in vsakršno njegovo povečanje lahko pov- zroči negativne učinke izrabe potencialne moči mišic. Učinek skakalca bo pri izvedbi tehnike odriva v oporni fazi odskoka najve- čji takrat, kadar bo sunek navora mišičnih sil v kolčnem, kolenskem in skočnem skle- pu dosegel celostno optimalno vrednost glede na zapleteno momentno situacijo delujočih zunanjih sil (teže, trenja, zračne- ga upora, vzgona). Bistvo tehnike odriva se kaže v uspešnosti premagovanja vztrajno- stnih momentov delujočih zunanjih sil v posameznih sklepih glede na dani mišični potencial. Seveda je te odnose natančno težko ugotoviti, ker lokomotorni sistem oziroma njegovi delovni mehanizmi funk- cionirajo glede na obliko tehnike skoka večinoma po zakonu korelacije in subor- dinacije. Končni cilj rotacijskih gibanj v posameznih sklepih je pri izvedbi tehnike odskoka zagotoviti čim bolj racionalen in učinkovit prehod, iz začetne oblike tehnike gibanja, ko skakalec vzdržuje ničelni (no- tranji) inercialni sistem v stiku s podlago, v drugo brezoporno obliko gibanja, pri kateri skakalec vzdržuje ravnotežje momentov sil samo z regulacijo momentov sile teže in aerodinamičnih sil. Tehnika odskoka smu- čarja skakalca se je skozi svojo evolucijo empirično oblikovala na osnovi gibalnih položajev, ki so pri njeni izvedbi zagotavljali najugodnejše pogoje za realizacijo maksi- malnih naporov v določenem času v pove- zanosti z optimalnim izkoristkom delujočih zunanjih sil. Optimiziranje momenta sile teže v kolen- skem sklepu predstavlja za posameznega skakalca, ob upoštevanju preostalih mo- mentov delujočih sil, kar zapleteno gibalno nalogo. Pri tem pa na uspešnost optimizira- nja vplivajo tudi morfološke značilnosti ska- kalcev. Te značilnosti povzročajo razlike med njimi, ki so lahko dokaj izrazite. Če k temu dodamo še gibalne značilnosti vo- žnje v počepu tik pred odskokom, se lahko po Januri, Vaverki, Elfemarku in Salingerju (1998) med posameznimi skakalci pojavijo velike intravariabilne (variacije posamezne- ga skakalca) in intervariabilne razlike (varia- cije med različnimi skakalci). Te razlike na skakalnici nastanejo tudi zaradi velike osnovne hitrosti gibanja tik pred odsko- kom. Najboljši skakalci minimizirajo ročico sile teže v kolenskem sklepu z visoko giblji- vostjo telesa v kolčnem sklepu. Pri zale- tnem položaju lahko skakalci položijo zgor- nji del telesa na stegna, pri čemer se ne ustvarja notranja napetost iztegovalk kolč- nega sklepa. Slaba gibljivost povzroči zakr- čenost iztegovalk kolčnega sklepa, kar lah- ko privede celo do odmika trupa od stegen. Takšen odmik pa lahko povzroči močno povečanje navora sile teže v kolen- skem sklepu. Optimiziranje navora sile teže v zaletnem položaju je tako kar precej ote- žena gibalna naloga skakalcev. Pri vožnji skakalca skozi prehodni lok zaletišča vzni- kne še centrifugalna sila, ki lahko močno poruši ravnotežje smučarja skakalca, pri čemer pride do odmika skupnega težišča telesa od idealne lege težiščnice. Na rav- nem delu zaletišča skakalec po Ettemi, Bra- tenu in Bobbertu (2005) čuti pritisk na pod- lago v velikosti sile 0,88 G, pri vožnji v prehodnem loku pa se lahko ta pritisk po- veča na silo 1,65 G. Tako povečani pritisk lahko močno poruši ravnotežni položaj skakalca v počepu. V tem primeru se pri skakalcu pojavi občutek porušenja ravnote- žnega položaja. Namesto da bi vso pozor- nost usmeril v optimalno izrabo odrivne moči pri odskoku, se mora najprej ukvarjati z uravnoteženjem zaletnega položaja in šele nato z izkoristkom potenciala odrivne moči. Te navidezno majhne premike lahko 0 200 400 600 800 1000 1200 1400 1600 1800 R 18cm R 20cm R22 cm Si la p ot is ka (N ) Ročica Mean SD Slika 5. Velikost povprečne sile (Mean) in standardnega odklona (SD) pri treh ročicah navora potisne sile v kolenih 298 300 302 304 306 308 310 312 R 18cm R 20cm R22 cm ) m/ N( rovan inčerpvoP Ročica navora Navor Mean Slika 6. Velikost povprečnega navora (Mean) potisne sile v kolenih (N/m) raziskovalna dejavnost 149 izkušeni trenerji prepoznajo z lastnim oče- som, saj se značilni premiki poznajo pri slabši izvedbi tehnike odskoka. Treba je upoštevati , da je čas odskoka v oporni fazi zelo kratek (od 0,15 do 0,25 s). V tako krat- kem času je zavestna kontrola skakalca zelo omejena ali v največji meri nemogoča. Ko se sproži gibalna akcija odskoka, je skakalec že usmerjen na konec te pomembne faze, kjer mora vzpostaviti stabilen in ravnote- žen položaj za let. Vzpostavitev optimalne- ga zaletnega položaja tik pred odskokom tako ni le vprašanje koordinacije tehnike skoka, ampak morda še bolj pomembno vprašanje potencialne moči v fazi odriva. Glede na rezultate pričujoče raziskovalne študije bi lahko sklepali, da vsakršni premiki skupnega težišča, ki pomenijo povečanje ročice navora sile teže v kolenskem sklepu, lahko precej poslabšajo izhodiščni položaj za tvorjenje odrivne sile. Obratno pa lahko pomiki skupnega težišča pred siceršnjo te- žiščnico prispevajo k značilnemu poveča- nju potenciala odrivne sile, ki pa v tem pri- meru prispeva tudi k močnejši in hitrejši vzdolžni rotaciji telesa skakalca pri prehodu v let. Za vrhunsko izvedbo tehnike odskoka skakalca tako niti ni najpomembnejši nje- gov potencial odrivne moči, ampak pred- vsem sposobnost optimalne izvedbe tega potenciala pri izvedbi odskoka v situacijskih pogojih na skakalnici (Vodičar in Jošt, 2010). V praksi imamo lahko izjemno sposobnega skakalca, ki razvija veliko odrivno moč, na skakalnici pa ni sposoben tega potenciala moči pretvoriti v optimalno izvedbo tehni- ke odskoka. Na drugi strani pa imamo lahko skakalca s šibkim potencialom odrivne moči in z njegovim visokim izkoristkom pri poteku odskoka. Smučarski skoki sodijo med izredno zahtevne gibalne zvrsti z viso- ko nevarnostjo pri morebitnih napakah. To povzroča pri vseh skakalcih posebno psi- hično napetost, ki lahko povzroči precej nestabilno izvedbo tehnike odskoka ali celo blokira njeno uspešno izvedbo. Pogo- sto se v smučarskih skokih srečujemo s tem fenomenom, ko posamezni skakalec niha iz ene skrajnosti v drugo. Samo skakalci z visoko in stabilno formo lahko tehnično optimalno izvedejo več skokov zapored. Vendar je teh skakalcev v posameznem daljšem časovnem obdobju zelo malo. Ska- kalci morajo vprašanju optimalne izvedbe tehnike odskoka na skakalnici posvetiti veli- ko pozornost in ob pomoči trenerjev razvi- ti čim bolj uspešne metode treniranja, usklajene s psihološko pripravo skakalcev (Schwameder, Müller, Raschner in Brunner, 1996). Če skakalec pade v fazo utrujenosti, se mu lahko zniža tudi psihološki potencial in to skupaj lahko privede do visoke ravni upadanja športne forme. Na največjih ska- kalnicah in letalnicah lahko pride tudi do popolne blokade uspešnosti tehnične rea- lizacije, kar nato prispeva k slabim tekmo- valnim dosežkom skakalcev. To se stalno pojavlja v športni praksi, še zlasti po zahtev- nih dolgotrajnih turnejah. Zmagovalci teh turnej so na koncu povsem izgoreli v ener- gijski in informacijski komponenti gibanja. Na naslednjih tekmovanjih so lahko bili ti tekmovalci le bleda slika vrhunskega ska- kalca. Ta nihanja so pri najboljših skakalcih nujno prisotna. Lep primer je bil poljski šampion Kamil Stoch, ki je pred tremi leti štirikrat zmagal na novoletni skakalni turne- ji. Ko je nekaj dni po turneji nastopil na po- letih v Kulmu, je deloval kot kak začetnik v smučarskih skokih. Tudi v letošnji sezoni je bilo opaziti nihanja norveškega skakalca Halvorja Graneruda, ki ima obdobje popol- ne vrhunske premoči nad tekmeci in po- tem obdobja povsem nemočnega skakal- ca. Problem norveškega šampiona tako ni v siceršnjem splošnem potencialu odrivne moči, ampak v doseganju vsakokratne op- timalne psihofizične zmogljivosti na izbra- nem tekmovanju. Zaradi tega se morajo vrhunski skakalci predvsem optimalno psi- hofizično pripraviti za najvišja tekmovanja, kot so svetovna prvenstva in olimpijske igre. Pri tej pripravi so lahko trenerjem v po- moč posebne vadbene naprave, ki usmer- jeno razvijajo specialno odrivno moč ska- kalcev. Med temi je lahko tudi naprava, uporabljena v pričujoči raziskovalni študiji. Na napravi se lahko spreminja ročica delo- vanja mišične sile v kolenskem sklepu v za- letnem položaju. Spreminjanje ročice lahko povzroči večjo sposobnost skakalca za uspešno izvedbo odriva pri različnih zače- tnih pogojih odskoka. Ti so največkrat za skakalca na skakalnici nezavedni. Z vadbo na tej napravi pa mu lahko pomagamo sposobnost zavestne kontrole gibanja močno izboljšati. Pri tem lahko skakalci raz- vijejo tudi mehanizme motorične kontrole, ki jim bodo omogočali uspešno izvedbo tehnike odriva tudi pri slabših izhodiščnih pogojih. Ti pa se na skakalnici lahko hitro pojavijo. Z vadbo na napravi tako ne razvi- jamo le mišične sile, ampak predvsem kompleksne motorične mehanizme, ki lah- ko pripomorejo k uspešnejšemu razvoju mišične sile med odrivom skakalca tudi pri manj ugodnih pogojih mišičnega delova- nja. Izražanje mišične sile iztegovalk kolen- skega sklepa v prvi fazi odriva terja čim bolj ugodne pogoje, ki jih lahko po Virmavirti in Komiju (1989) zagotavlja le optimalni navor sile teže in mišične sile v kolenskem sklepu. Regulacija te momentne situacije je pri iz- vedbi tehnike odskoka na skakalnici precej bolj otežena kot pri izvedbi eksperimental- ne gibalne naloge. Skakalci se pri vsakem skoku srečujejo z oteženim problemom optimizacije navora telesne teže v zale- tnem položaju, ki pa se dogaja v precej kompleksni strukturi delovanja preostalih mehanskih sil in njihovih momentov. Z dol- goročno usmerjenim procesom tehnične vadbe se tako izgrajuje ustrezna motorična kontrola, ki omogoča optimalno vzpostavi- tev gibalnega zaletnega položaja tik pred začetkom odriva. Če skakalcu ne uspe vzpostaviti optimalnega zaletnega položa- ja, se bo lahko znatni del potenciala sile iz- tegovalk kolenskega sklepa uporabil za uravnoteženje gibalnega položaja, ne pa za pospešek skupnega težišča pri odrivu. To pa bo znižalo učinkovitost izrabe mišične sile za razvoj vertikalne hitrosti odskoka skakalca in za doseganje optimalnega po- ložaja za let ob koncu vzletne faze odskoka. „Zaključek Rezultati in ugotovitve pričujoče razisko- valne študije kažejo na kompleksnost in zapletenost pri razlagi fenomena moto- ričnega delovanja človeka v povezavi z biomehanskimi spremenljivkami. Izražanje velikosti sile je odvisno od številnih navor- nih situacij, ki so v posameznih sklepih ve- nomer prisotne in lahko znatno vplivajo na velikost izražanja sile v posameznem skle- pu ali kumulativno v več sklepih. V športnih gibanjih z enostavno gibalno strukturo, ka- mor sodijo tudi smučarski skoki, je mogoče razmeroma natančno ugotoviti odnos med velikostjo silo in njenim navorom v posa- meznem sklepu. V bolj motorično komple- ksnih športnih gibanjih pa je ta odnos tež- ko natančno proučevati, ker so pač gibalne rešitve možne s praktično neomejenim številom različnih gibalnih tehnik oziroma vzorcev. Vsekakor pa se mora v procesu treniranja tehnike športnih gibanj, še zlasti v enostavnih gibalnih tehnikah, upoštevati možnost izrazitega vpliva navornih situacij na uspešnost športnikov. To preprosto lah- ko tudi pomeni, da za vrhunsko uspešnost športnikov ni pomembna zgolj odlična pripravljenost z vidika potenciala mišične moči, ampak predvsem sposobnost, da se mišična moč v danem trenutku izvedbe tehnike gibanja realizira v optimalnih na- vornih situacijah. V smučarskih skokih, kjer se tehnika gibanja izvede pri veliki osnovni 150 hitrosti gibanja, se čez noč lahko bistveno spremenijo rezultati vrhunskih skakalcev. To se često pokaže kot dokaj nerazumljiva značilnost spreminjajoče se športne forme skakalcev. Vzrok za to se skriva v psiholoških značilnostih, ki vplivajo na informacijsko zasnovo in izvedbo tehnike gibanja. Ska- kalcu se v trenutku lahko porušijo gibalni občutki in prek njih tudi gibalni programi. Nezmožnost nadzora optimalnega gibal- nega programa potem ob istem potencia- lu moči povzroči znatno znižanje tehnične uspešnosti in posledično tudi tekmovalne uspešnosti športnikov. V takih primerih se lahko zgodi povsem zmotno prepričanje, da je vzrok znižanja športne forme skrit v znižanju potenciala moči. Dejanski vzroki pa ležijo povsem drugje v športnikovi psi- hični strukturi osebnosti. Trenerji morajo zato v takih primerih najprej poskrbeti za regeneracijo psiholoških dejavnikov po- tencialne tekmovalne uspešnosti, da se pri športniku znova vzpostavita optimalni psihomotorični nadzor in kontrola tehnike gibanja. „Literatura 1. Ettema, G. in Braten, S. (2007). On the role location of centre of mass in ski jumping. V. Linnamo, P. V. Komi in E. Müller (ur.). Science and Nordic Skiing (Proceedings book of the International Congress on Science and Nordic skiing, Vuokatti, Finland, June 18–20, 2006) (str. 197–204). Oxford: Meyer & Meyer Sport. 2. Ettema, G. J. C., Braten, S. in Bobbert, M. F. (2005). Dynamics of the in-run in ski jum- ping: a simulation study. Journal of Applied Biomechanics, 21(3), 247–259. 3. Janura, M., Vaverka, F., Elfemark, M. in Salin- ger, J. (1998). A longitunal study of intra-in- dividual variability in the execution of the in run position in ski jumping. V H. J. Riehle. in M. M. Vieten,. (ur). ISBS- Conference Proceeding Archive, 16 International Symposium on Bio- mechanics in Sport, Konstantz-Germany, July 21-25, 1998) (str. ni-ni). Konstanca, Nemčija: Society of Biomechanics in Sports. 4. Jošt, B. (2009). Teorija in metodika smučar- skih skokov. Ljubljana: Fakulteta za šport. 5. Jošt, B. (2010). The hierarchical structure of selected morphological and motor varia- bles in ski jumping. Human movement, 11(2), 124–131. 6. Jošt, S. in Jošt, B. (2010). Struktura modela morfoloških razsežnosti smučarjev skakal- cev. Šport, 58 (3–4), 136–141. 7. Komi, P. V. in Virmavirta, M. (1997). Ski-jum- ping take off performance: dtermining factors and methodological advances. V E. Müller, H. Schwameder, E. Kornexl, E. in C. Raschner (ur.). Science and Skiing (Proceedings book of the First International Congress on Ski- ing and Science, St. Chrisoph a. Arlberg, Austria, January 7–13, 1996) (str. 3–26). Cambridge: Cambridge University Press. 8. Komi, P. V. in Virmavirta, M. (2000). Determi- nants of successful ski-jumping performan- ce. V Vladimir M. Zatsiorsky (ur.), Biomechani- cs in sport, Chapter 17 (str. 349–362). Oxford (UK); Malden, (MA) USA: Blackwell science, 2000. 9. Sasaki, T., Tsunoda, K., Uchida, E., Hoshino, H. in Ono, M. (1997). Joint Power Production in Take-Off Action during Ski-jumping. In: (Mul- ler, E., Schwameder, H., Kornaxl, E., Raschner, C., eds.). Proceedings of the first International Congress on Skiing and Science St. Chrisoph a. Arlberg. Austria, January 7-13, 1996; 49–60. 10. Sasaki, T., Tsunoda, K. in Koike, T. (2005). Ki- netic analysis of ski jumping in the period transition area. V E. Müller, D. Bacharach, R. Klika, S. Lindiger in H. Schwameder (ur). Sci- ence and Skiing III (Proceedings book of the Third International Congress on Skiing and sci- ence, Snowmass, Aspen, Colorado, USA, March 28–April 3, 2004) (str. 367–380). Oxford: Meyer & Meyer Sport. 11. Matwejew, L. P. (1986). Grundlagen des sportli- chen Trainings. Berlin: Sportverlag. 12. Schwameder, H., Müller, E., Raschner in Brun- ner, C. F. (1996) Aspects of technique-specific strength training in ski-jumping. V E. Müller, H. Schwameder, C. Raschner, S. Lindinger in E. Kornexl (ur.). Science and Skiing I (Proceedin- gs book of the First International Congress on Skiing and Science, St. Chrisoph a. Arlberg, Au- stria, January 7–13, 1996) (str. 309–319). Ham- burg: Dr. Kovač. 13. Vaverka, F. (1987). Biomechanika skoku na lyži- ch. Olomouc: Univerzita Palackeho. 14. Vaverka, F., Janura, M., Elfmark, M. in Salinger, J. (1997). Inter-and intra-individual variability of the ski jumpers take-off. V E. Müller, H. Schwameder, E. Kornexl in C. Raschner (ur.). Science and Skiing (Proceedings book of the First International Congress on Skiing and Sci- ence, St. Chrisoph a. Arlberg, Austria, January 7–13, 1996) (str. 61–71). Cambridge: Cambrid- ge University Press. 15. Virmavirta, M. in Komi, P. V. (1989). The take off forces in ski jumping. International journal of Sport Biomechanics, 5, 248–257. 16. Virmavirta, M. in Komi, P. V. (1993). Measure- ment of take-off forces in ski jumping – part I. Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 3(4), 229– 236. 17. Virmavirta, M. in Komi, P. V. (1994). Take-off analysis of a champion ski jumper. Coaching and Sport Science Journal, 1, 23–27. 18. Virmavirta, M. in Komi, P. V. (2001). Factors in- fluencing the »explosiveness« of ski jumping take-of. V E. Müller, H. Schwameder, C. Ra- schner, S. Lindinger in E. Kornexl (ur.). Science and Skiing II (Proceedings book of the Second International Congress on Skiing and Science, St. Chrisoph a. Arlberg, Austria, January 9–15, 2000) (str. 14–29). Hamburg: Dr. Kovač. 19. Virmavirta, M., Kivekäs, J. in Komi, P. V. (2001). Take-off aerodynamics in ski jumping. Jour- nal of Biomechanics, 34(4), 465–470. 20. Virmavirta, M., Isolehto, J., Komi, P., Schwa- meder, H., Pigozzi, F. in Massazza, G. (2009). Take-off analysis of the Olympic ski jum- ping competition. Journal of Biomechanics, 42(8), 1095–1101. Take-off aerodynamics in ski jumping. Journal of Biomechanics, 34(12), 465–470. 21. Vodičar, J. in Jošt, B. (2010). The factor struc- ture of chosen kinematic characteristics of take-off in ski jumping. Human Kinetics, 23(1), 37–45. 22. Werschoshanskij, I. V. in Tatjan, W. W. (1975). Komponenten und funktionelle Struktur der Explosivkraft des Menschen. Leistungssport, 5(1), 25–31. prof. dr. Bojan Jošt, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport bojan.jost@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 151 The usage of googles and snorkel at non-swimmers without fear of water Abstract The aim of the study was to investigate the effect of the usage of goggles and snorkels during the learn-to-swim program on the aquatic skills of young non-swimmers without fear of water. We randomly divided forty children without a fear of water (aged 10- 11 years) into a group that used goggles and snorkels and a group that did not use these aids during the learn-to-swim program. The majority of participants improved their aquatic skills as a result of the learn-to-swim intervention. Different intervention ef- fects were seen between groups on the blowing bubbles test. The results of the present study suggest that the usage of goggles and snorkels during the learn-to-swim program did not produce a significant effect on aquatic skills of young non-swimmers without fear of water compared to non-usage. Furthermore, participants’ improvement in blowing bubbles was significantly lower in the learn-to-swim program with the goggles and snorkels than in the program without them. These results highlight the negative effects of the usage of goggles and snorkels in learn-to-swim programs. Key words: swimming, goggles, snorkel, non-swimmer, swimming beginners Izvleček Cilj raziskave je bil ugotoviti učinke upo- rabe plavalnih očal in dihalke med zače- tnim učenjem plavanja na prilagojenost na vodo in na znanje ter sposobnosti pla- vanja začetnikov brez izrazitega strahu pred vodo. Štirideset otrok, starih od 10 do 11 let, ki niso imeli izrazitega strahu pred vodo, smo razdelili v dve skupini: na tiste, ki so se učili plavati s plavalnimi očali in dihalko, in na tiste, ki teh dveh pripomočkov pri učenju niso uporabljali. Velika večina preiskovancev je z učenjem napredovala v prilagojenosti na vodo ter v znanju in sposobnostih plavanja. Različen učinek pouka se je pojavil le pri enem testu. Glede na rezultate lahko zaključimo, da uporaba plavalnih očal in dihalke pri plavalnih začetnikih brez izrazitega strahu pred vodo ni imela po- membnih učnih učinkov. Ob tem se je pokazalo, da uporaba plavalnih očal in predvsem dihalke ni najprimernejša niti najbolj smiselna za učenje dihanja pri za- četnem učenju plavanja. Ključne besede: plavanje, plavalna očala, dihalka, neplavalci, plavalni začetniki Fatmir Misimi1, Jernej Kapus2 Uporaba plavalnih očal in dihalke pri plavalnih začetnikih, ki nimajo izrazitega strahu pred vodo 1Srednja ekonomska šola »Hasan Prishtina« Mitrovica, Kosovo. Oddelek za športno vzgojo 2Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport 152 „Uvod Dobro znanje plavanja in plavalne spo- sobnosti so nujna zaščita pred utopitvami (Brenner idr., 2006). Načrtno učenje plava- nja je marsikje po svetu znižalo število uto- pitev. To velja tako za države v razvoju (Lin- nan, Rahman, Rahman, Scarr in Cox, 2011) kot tudi za razvite države (Yang, Nong, Li, Feng in Lo, 2007; Brenner idr., 2009). Oce- njuje se, da naj bi bilo to znižanje tudi za 88 % (Brenner idr., 2009). Ob tem so dobro znanje plavanja in plavalne sposobnosti osnova za kakovostno rekreativno vadbo, torej zdrav vsakdan v odrasli dobi. Vse to so razlogi, da so začetni in nadaljevalni pro- grami plavanja del šolskih učnih načrtov v številnih evropskih državah (Jurgec, Kapus in Majerič, 2016). Na organizacijo poučeva- nja plavanja in tako na učinkovitost učenja vpliva več dejavnikov (Zuo, 2004). Nekateri se nanašajo na učenca (starost, osebnostne lastnosti in sposobnosti, plavalno znanje), drugi na okolje. Med slednjimi so: tempe- ratura vode, globina vode ter dostopnost in možnost uporabe pripomočkov (Ameri- can Red Cross, 2014; Costa idr., 2012; Rocha, Marinho, Garrido, Morgado in Costa, 2018). Pripomočkov za učenje plavanja je veliko. Uporabljajo se za: • povečanje plovnosti (plovni pripomočki, kot so rokavčki, črvi, jopiči, plavalne de- ske, plovci itd.), • prilagajanje učenca na vodo in poveča- nje motivacije za učenje (različne plovne in potopljive igrače, žoge, podvodni po- ligoni), • neovirano gledanje pod gladino in diha- nje (plavalna očala, maske, dihalke) in • izboljšanje plavalne tehnike (lopatke, pla- vuti). V dosedanjih raziskavah na področju uče- nja in poučevanja plavanja so raziskovalci le redko proučevali učinke uporabe različ- nih pripomočkov na prilagojenost na vodo in znanje plavanja učencev. Še največ so se osredotočali na ugotavljanje učinkov uporabe različnih plovnih pripomočkov (Kjendlie, 2009; Kjendlie in Mendritzki, 2012; Parker Blanksby in Quek, 1999; Scurati, Roi- one, Michielon in Winters, 2006). V zadnjem času se pri učenju plavanja vse pogosteje uporabljajo za otroško uporabo prilagoje- na plavalna očala, maska in dihalka. To so pripomočki, ki omogočajo neovirano gle- danje in dihanje pod gladino. Plavalnim začetnikom (neplavalcem) omogočijo lažjo potopitev obraza in s tem povečanje nji- hove plovnosti. Na ta način se jim poveča samozaupanje in jih motivira, da dvignejo noge z dna ter se sproščeno uležejo izte- gnjeni na gladino. Glede na to je možno, da je program, ki temelji na učenju plavanja v prsnem položaju, z uporabo plavalnih očal ali maske in dihalke, učinkovitejši (Kapus, Moravec in Lomax, 2018). Cilj naše raziskave je torej bil ugotoviti učinke uporabe plaval- nih očal in dihalke med začetnim učenjem plavanja na prilagojenost na vodo in na znanje ter sposobnosti plavanja začetnikov brez izrazitega strahu pred vodo. Učinke poskusnega učenja smo primerjali z učinki učenja, pri katerem preiskovanci teh dveh pripomočkov niso uporabljali. „Metode dela Preiskovanci V raziskavi je prostovoljno sodelovalo 40 otrok (20 deklic in 20 dečkov), starih od 10 do 11 let. Za vključitev: 1. so morali biti plavalni začetniki, ki se pred raziskavo še nikoli niso udeležili plavalnega tečaja. Bili so torej neplaval- ci, ki niso zmogli in znali opraviti preiz- kusa za stopnjo bronastega delfina, ki je sicer prva stopnja v sistemu ocenjeva- nja znanja plavanja v Sloveniji, ki ozna- čuje plavalca (Kapus, 2018). 2. niso smeli imeti izrazitega strahu pred vodo. To smo preverili z vprašalnikom, ki so ga sestavili Misimi in sodelavci (2020). Razdelili smo jih v dve skupini: na tiste, ki so se učili plavati s plavalnimi očali in dihalko (skupina OD), in na tiste, ki pri učenju teh dveh pripomočkov niso uporabljali (skupi- na ne-OD). Testni protokol Obe skupini sta se učili in vadili petkrat na teden, štiri tedne. Vadbena enota je trajala 45 minut. Učenje sta vodila plavalna učite- lja z ustrezno usposobljenostjo. Da bi se izognili učinkom različnega načina in pri- stopa do poučevanja, sta skušala poučeva- ti podobno (pristop, pohvale in spodbude itd.). Skupine sta pri posamezni vadbeni enoti menjavala. Program učenja plavanja je bil za vse pre- izkovance podoben. Pri skupini ne-OD je program sledil običajnemu začetnemu programu učenja plavanja, torej: prilagaja- nje na upor vode (vstop v vodo), prilaga- janje na potapljanje glave, prilagajanje na gledanje pod gladino, prilagajanje na izdi- hovanje v vodo, prilagajanje na plovnost, prilagajanje na drsenje, učenje udarcev, učenje zaveslajev, učenje gibanja glave in dihanja v koordinaciji z zaveslaji in učenje koordinacije celotne plavalne tehnike (Ka- pus idr., 2002). Z uporabo plavalnih očal in dihalke smo pri skupini OD ta vrstni red ne- koliko spremenili. Po prvih dveh stopnjah – prilagajanje na upor vode (vstop v vodo) in na potapljanje glave – smo izpustili prilaga- janje na gledanje pod gladino in na izdiho- vanje v vodo ter nadaljevali s prilagajanjem na plovnost in na drsenje ter učenjem pla- valnih tehnik. Nato smo pripomočka posto- poma odstranili, tako da smo preiskovance prilagodili še na gledanje pod gladino in na izdihovanje v vodo. Končni cilj programov je bil pri obeh skupinah enak, in sicer sa- mostojno plavanje brez uporabe plavalnih očal in dihalke. Pred poukom plavanja in po njem smo z uporabo 11 testov ocenili prilagojenost preiskovancev na vodo ter njihovo znanje in sposobnosti plavanja (Harrod in Langen- dorfer, 1990). Test vstopa v vodo Preiskovanci so stali na robu plitvega dela bazena in na poljuben način vstopili v vodo. Njihovo zmožnost vstopa v vodo smo ocenili z uporabo 5-stopenjske lestvi- ce: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec ni vstopil v vodo. • Ocena 2 je pomenila, da se je preiskova- nec usedel na rob bazena in se z učitelje- vo pomočjo spustil v vodo. • Ocena 3 je pomenila, da se je preiskova- nec usedel na rob bazena in se brez uči- teljeve pomoči, vendar zadržano, spustil v vodo. • Ocena 4 je pomenila, da se je preiskova- nec usedel na rob bazena ter se brez uči- teljeve pomoči in zadržkov spustil v vodo. • Ocena 5 je pomenila, da je preiskovanec skočil na noge v vodo. Test gledanja pod gladino Preiskovanci so stali v plitvi vodi. Potopili so obraz, učitelj jim je pokazal določeno šte- vilo prstov. Preiskovanci so jih prešteli, dvi- gnili obraz iz vode in navedli število prstov, ki so jih videli. Nalogo so ponovili trikrat. Njihovo zmožnost gledanja pod gladino smo ocenili s pomočjo dveh ocen: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec ni uspešno opravil naloge. • Ocena 2 je pomenila, da je preiskovanec uspešno opravil nalogo. raziskovalna dejavnost 153 Test zadrževanja diha Preiskovanci so stali v plitvi vodi. Potopili so obraz in skušali čim dlje zadrževati dih. Njihovo zmožnost zadrževanja diha smo ocenili s pomočjo 5-stopenjske lestvice: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec ni želel opravljati naloge. • Ocena 2 je pomenila, da je preiskovanec le na hitro potopil obraz, z minimalnim zadrževanjem diha. • Ocena 3 je pomenila, da se je preiskova- nec med potopom obraza in zadrževa- njem diha držal za nos. • Ocena 4 je pomenila, da je preiskovanec potopil obraz in do 7 sekund zadrževal dih. • Ocena 5 je pomenila, da je preiskovanec potopil obraz in več kot 7 sekund zadr- ževal dih. Test spuščanja mehurčkov Preiskovanci so stali v plitvi vodi. Potopili so obraz in izdihnili skozi usta (spuščali me- hurčke). Nalogo so zaporedno, brez preki- nitev, ponavljali toliko časa, dokler so lahko. Njihovo zmožnost spuščanja mehurčkov smo ocenili s pomočjo 5-stopenjske lestvi- ce: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec na- loge ni opravil niti enkrat. • Ocena 2 je pomenila, da je preiskovanec nalogo ponovil dvakrat. • Ocena 3 je pomenila, da je preiskovanec nalogo ponovil trikrat ali štirikrat. • Ocena 4 je pomenila, da je preiskovanec nalogo ponovil petkrat. • Ocena 5 je pomenila, da je preiskovanec nalogo ponovil šestkrat ali več. Test drsenja v prsnem položaju Preiskovanci so se v plitvem delu bazena odrinili od stene in kar najdlje drseli v pr- snem položaju z vzročenimi rokami ter glavo v vodi. Njihovo zmožnost drsenja v prsnem položaju smo ocenili s pomočjo 5-stopenjske lestvice: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec ni želel opravljati naloge. • Ocena 2 je pomenila, da se je preisko- vanec le odrinil od stene bazena in nato brez drsenja stopil na dno. • Ocena 3 je pomenila, da je preiskovanec drsel v poševnem, prsnem položaju, z dvignjeno glavo. • Ocena 4 je pomenila, da je preiskovanec drsel manj kot 4 sekunde v prsnem polo- žaju, s potopljeno glavo. • Ocena 5 je pomenila, da je preiskovanec drsel več kot 4 sekunde v prsnem položa- ju, s potopljeno glavo. Test drsenja v hrbtnem položaju Preiskovanci so se v plitvem delu baze- na odrinili od stene in kar najdlje drseli v hrbtnem položaju z vzročenimi rokami ter glavo v vodi. Njihovo zmožnost drsenja v hrbtnem položaju smo ocenili s pomočjo 5-stopenjske lestvice: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec ni želel opravljati naloge. • Ocena 2 je pomenila, da se je preisko- vanec le odrinil od stene bazena in nato brez drsenja stopil na dno. • Ocena 3 je pomenila, da je preiskovanec drsel v poševnem, hrbtnem položaju, z dvignjeno glavo. • Ocena 4 je pomenila, da je preiskovanec drsel manj kot 4 sekunde v hrbtnem po- ložaju, z glavo na gladini. • Ocena 5 je pomenila, da je preiskovanec drsel več kot 4 sekunde v hrbtnem polo- žaju, z glavo na gladini. Test vzdolžnega obračanja Preiskovanci so se v plitvem delu bazena ulegli na gladino. Iz lebdenja v prsnem položaju so se vzdolžno obrnili v hrbtni in se nato vrnili v prsni položaj. Obračali so se lahko le z gibi nog in rok, brez dotika dna. Njihovo zmožnost vzdolžnega obračanja smo ocenili s pomočjo 5-stopenjske lestvi- ce: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec ni želel opravljati naloge. • Ocena 2 je pomenila, da se je preiskova- nec brez dobrega nadzora telesa obrnil le minimalno. • Ocena 3 je pomenila, da se je preiskova- nec vzdolžno obrnil brez postanka v hrb- tnem in/ali prsnem položaju. • Ocena 4 je pomenila, da se je preiskova- nec vzdolžno obrnil in se pri tem primer- no dolgo zadržal v hrbtnem in prsnem položaju. Med nalogo je bil položaj telesa poševen, z višjim položajem glave. • Ocena 5 je pomenila, da se je preiskova- nec vzdolžno obrnil in se pri tem primer- no dolgo zadržal v hrbtnem in prsnem položaju. Nalogo je izvedel sproščeno, z iztegnjenim in vodoravnim telesom. Test prečnega obračanja Preiskovanci so se v plitvem delu bazena ulegli na gladino. Iz trisekundnega lebde- nja v prsnem položaju so se dvignili v po- končni položaj. V njem so ostali tri sekun- de, se nato ulegli v hrbtni položaj in v njem ostali tri sekunde. Obračali so se lahko le z gibi nog in rok, brez dotika dna. Njihovo zmožnost prečnega obračanja smo ocenili s pomočjo 5-stopenjske lestvice: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec ni želel opravljati naloge. • Ocena 2 je pomenila, da se je preiskova- nec brez dobrega nadzora telesa obrnil le minimalno. • Ocena 3 je pomenila, da se je preiskova- nec prečno obrnil brez postanka v posa- meznem položaju. • Ocena 4 je pomenila, da se je preisko- vanec prečno obrnil, vendar se je v po- sameznem položaju zadržal manj kot tri sekunde. • Ocena 5 je pomenila, da se je preiskova- nec prečno obrnil in se pri tem tri sekun- de ali več zadržal v posameznem položa- ju. Test plavanja v prsnem položaju Preiskovanci so plavali brez vmesnega do- tika dna ali roba bazena toliko časa, dokler so zmogli. Če so zmogli 10 metrov ali več, smo test zaključili. Nalogo so začeli v vodi z odrivom od roba bazena. Plavali so na poljuben način v prsnem položaju. Njihovo zmožnost plavanja v prsnem položaju smo ocenili s pomočjo 5-stopenjske lestvice: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec ni želel opravljati naloge. • Ocena 2 je pomenila, da je preiskovanec plaval od 1 do 7 sekund. • Ocena 3 je pomenila, da je preiskovanec plaval od 8 do 14 sekund. • Ocena 4 je pomenila, da je preiskovanec plaval od 15 do 21 sekund. • Ocena 5 je pomenila, da je preiskovanec plaval 10 metrov. Ocenjevanje dihanja med testom plavanja v prsnem položaju Pri testu plavanja v prsnem položaju (opi- san zgoraj) smo s pomočjo 5-stopenjske lestvice ocenili tudi znanje dihanja: 154 • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec ni želel opravljati naloge. • Ocena 2 je pomenila, da je preiskovanec plaval z zadrževanjem diha. • Ocena 3 je pomenila, da je preiskovanec plaval bodisi z ves čas dvignjeno glavo bodisi jo je potapljal, vendar je pri tem izdihoval nad gladino. • Ocena 4 je pomenila, da je preiskova- nec plaval z izdihovanjem pod gladino, vendar gibanje glave in dihanje nista bili usklajeni z zaveslaji. • Ocena 5 je pomenila, da je preiskovanec plaval z izdihovanjem pod gladino. Giba- nje glave in dihanje sta bila usklajena z zaveslaji. Test plavanja v hrbtnem položaju Preiskovanci so plavali brez vmesnega do- tika dna ali roba bazena toliko časa, dokler so zmogli. Če so zmogli 10 metrov ali več, smo test zaključili. Nalogo so začeli v vodi z odrivom od roba bazena. Plavali so na poljuben način v hrbtnem položaju. Njiho- vo zmožnost plavanja v hrbtnem položaju smo ocenili s pomočjo 5-stopenjske lestvi- ce: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec ni želel opravljati naloge. • Ocena 2 je pomenila, da je preiskovanec plaval od 1 do 7 sekund. • Ocena 3 je pomenila, da je preiskovanec plaval od 8 do 14 sekund. • Ocena 4 je pomenila, da je preiskovanec plaval od 15 do 21 sekund. • Ocena 5 je pomenila, da je preiskovanec plaval 10 metrov. Pred poukom plavanja in po njem smo v dveh dneh izvedli vse teste. Testiranje in pouk smo opravili v istem bazenu (globina plitvega dela je 120 cm, globokega pa 180 cm, temperatura vode je bila 26 ºC). Zaradi lažjega spremljanja in analize smo testira- nje in pouk tudi posneli. „Metode obdelave podatkov S pomočjo posnetkov sta dva plavalna strokovnjaka za vsakega preizkušanca oce- nila zmožnosti (oz. znanje in sposobnosti) prilagojenosti na vodo in plavanja. Ker je bila večina podatkov ordinarnega tipa, smo uporabili Kruskal-Wallisov test za ugotavlja- nje razlik v testiranih spremenljivkah med skupinama. Učinek pouka smo ugotavljali s Friedmanovim testom, pri čemer smo za naknadne primerjave uporabili Wilcoxo- nov test predznačenih rangov. Pri analizi učinkov pouka smo izračunali delte vre- dnosti (∆), tj. razlika med oceno po pouku in oceno pred njim. Za primerjavo ∆ med skupinama smo uporabili enosmerno ana- lizo variance (ANOVA). Z Levenovim testom smo preverjali homogenost varianc. Če va- riance niso bile homogene, smo uporabili Welchov test. Za statistično obdelavo po- datkov smo uporabili statistični paket IBM SPSS Statistics ver. 20.0 (IBM Co., Armonk, NY, ZDA). „Rezultati Večina preiskovancev je uspešno opravila vsa testiranja pred poukom in po njem ter vsaj 17 od skupno 20 vadbenih enot. Od 40 preiskovancev jih je 6 predčasno zapusti- lo raziskavo (štirje preiskovanci iz skupine OD in dva preiskovanca iz skupine ne-OD). Vzroki so bili: poslabšanje zdravstvenega stanja in bolezen, prehladna voda, odpor do uporabe plavalnih očal in maske itd. V nadaljevanju so prikazani podatki o učnem napredku obeh skupin (preglednica 1 – ocene posameznih testov pred poukom plavanja in po njem) in rezultati primerja- ve učinkov pouka med obema skupinama (preglednica 2 – vrednosti ∆). „Razprava Cilj raziskave je bil ugotoviti učinke upora- be plavalnih očal in dihalke med začetnim učenjem plavanja na prilagojenost na vodo ter na znanje in sposobnosti plavanja zače- tnikov brez izrazitega strahu pred vodo. Učinke poskusnega učenja smo primerjali z učinki učenja, pri katerem plavalnih očal in dihalke preiskovanci niso uporabljali. Rezul- tate raziskave lahko strnemo v dve glavni točki: 1. Velika večina preiskovancev (izjema je le skupina ne-OD pri testih vstopa v vodo, gledanja pod gladino in plavanja v pr- snem položaju) je z učenjem plavanja napredovala v prilagojenosti na vodo ter v znanju in sposobnostih plavanja (p < 0,05 in p < 0,01 v stolpcu Učinek pouka v preglednici 1). 2. Primerjava učinkov pouka med sku- pinama je pri dveh testih pokazala različen učni napredek. Skupina OD je namreč v testu plavanja v prsnem po- ložaju napredovala bolj, v testu pihanja mehurčkov pa manj v primerjavi s sku- pino ne-OD (p < 0,01 in p < 0,05). Ne glede na uporabo plavalnih očal in ma- ske so preiskovanci napredovali v prilagoje- nosti na vodo ter v znanju in sposobnostih plavanja. Zaradi premajhne občutljivosti testov pri treh zmožnostih tega napredka pri skupini neOD nismo zaznali. Večina pre- iskovancev v tej skupini je namreč pri testih vstopa v vodo, gledanja pod gladino in pla- vanja v prsnem položaju že pred poukom plavanja dosegla oceni 4 ali 5 (oziroma oce- no 2 pri testu gledanja pod vodo; pregle- dnica 1). Ker so bile to najvišje ocene pri teh testih, nam učnega napredka pri tej skupini žal ni uspelo popolnoma izmeriti. To je ver- jetno tudi razlog, da smo pri skupini ne-OD ugotovili manjši učinek pouka pri testu pla- vanja v prsnem položaju kot pri skupini OD. To je bil eden od le dveh (še različen učinek na zmožnost pihanja mehurčkov, ki pa ima smiselno razlago, pojasnjeno v nadaljeva- nju) statistično različnih učinkov med sku- pinama OD in ne-OD (preglednica 2). Zato je malo verjetno, da ne bi slednja, tudi v sposobnosti plavanja v prsnem položaju, z učenjem napredovala podobno veliko kot pri preostalih zmožnostih in podobno kot skupina OD. V nasprotju s prej omenjenimi zmožnosti je uporaba plavalnih očal in dihalke imela pomembnejši učinek na osvajanje zmo- žnosti nadzora dihanja med plavanjem ali gibanjem v vodi. To je ena od najpomemb- nejših vodnih kompetenc, ki jo morajo plavalni začetniki usvojiti (American Red Cross, 1961, 2014; Junge, Blixt in Stallman, 2010; Langendorfer in Bruya, 1995; Stall- man, Moran, Quan in Langendorfer, 2017). V naši raziskavi smo učinke učenja plavanja na zmožnost nadzora dihanja ugotavljali s pomočjo: • testa zadrževanja diha, • testa pihanja mehurčkov in • ocenjevanja dihanja med testom plava- nja v prsnem položaju. Zmožnost nadzora dihanja združuje poto- pitev glave in zadrževanje diha (Langen- dorfer in Bruya, 1995). Obe skupini sta v tej zmožnosti napredovali (preglednica 1). Učni napredek med njimi se ni razlikoval (preglednica 2). Dihanje med plavanjem in gibanjem v vodi nasploh je ovirano z vo- dnim pritiskom, ki otežuje širitev prsnega koša pri vdihu in se pri večini plavalnih teh- raziskovalna dejavnost 155 nik zoperstavlja izdihu (Lomax in McCon- nell, 2003). Zato je učenje pihanja mehurč- kov ena od temeljnih veščin, ki jo morajo plavalni začetniki usvojiti. Obe skupini sta z učenjem plavanja v tej zmožnosti napredo- vali (preglednica 1), pri čemer je bil učni na- predek v skupini ne-OD večji kot v skupini OD (preglednica 2). Dihalka omogoči pro- sto, neovirano dihanje. Skupina ne-OD, ki je med poukom ni uporabljala, je imela tako več priložnosti za usvojitev te zmožnosti kot skupina OD. Dihanje med plavanjem je (mora biti) usklajeno in zato omejeno s plavalno tehniko (Holmér Gullstrand, 1980). Rezultati v preglednici 1 kažejo, da sta obe skupini z učenjem plavanja napredova- li v zmožnosti dihanja med plavanjem v prsnem položaju. Učni napredek je bil pri skupini ne-OD statistično neznačilno (p = 0,09) višji kot pri skupini OD (preglednica 2). „Zaključek Glede na dobljene rezultate lahko zaklju- čimo, da uporaba plavalnih očal in dihal- ke pri plavalnih začetnikih brez izrazitega strahu pred vodo ni imela pomembnih učnih učinkov. Začetniki so s programom začetnega učenja napredovali podobno v večini zmožnosti (prilagojenosti na vodo ter znanju in sposobnostih plavanja) ne glede na to, ali so ta dva pripomočka upo- rabljali ali ne. Edina razlika je bila v pri usva- janju zmožnosti izdihavanja v vodo. Učni napredek je bil namreč pri tem testu, ob uporabi teh dveh pripomočkov, statistično pomembno manjši. To kaže na negativni učinek uporabe, torej na to, da uporaba plavalnih očal in predvsem dihalke ni naj- primernejša niti najbolj smiselna za učenje dihanja pri začetnem učenju plavanja. „Literatura 1. American Red Cross. (2014). Water safety instructor’s manual. Krames Staywell Strate- gic Partnerships Division. 2. Brenner, R. A., Taneja, G. S., Haynie, D. L., Trumble, A. C., Qian, C., Klinger, R. M. in Kle- banoff, M. A. (2009). Association between swimming lessons and drowning in childho- od: A case-control study. Archives of Pedia- trics & Adolescent Medicine, 163(3), 203–210. 3. Costa, A., Marinho, D., Rocha, H., Silva, A., Barbosa, T., Ferreira, S. in Martins, M. (2012). Deep and shallow water effects on develo- ping preschoolers’ aquatic skills. Journal of Human Kinetics, 32, 211–219. 4. Holmer, I. in Gullstrand, L. (1980). Physiologi- cal responses to swimming with a controlled Preglednica 1. Primerjava ocen testov posameznih skupin pred poukom plavanja in po njem. Vrednosti ocen so podane v medianah s kvartilnimi razmiki v oklepajih. Skupina OCENA PRED POUKOM Razlike med skupinami pred poukom OCENA PO POUKU Učinek pouka Test vstopa v vodo OD 5 (4 – 5) # 5 (5 – 5) ** ne-OD 5 (5 – 5) 5 (5 – 5) Test gledanja pod gladino OD 2 (1 – 2) 2 (2 – 2) * ne-OD 2 (2 – 2) 2 (2 – 2) Test zadrževanja diha OD 3 (2 – 5) 5 (5 – 5) ** ne-OD 4.5 (3 – 5) 5 (5 – 5) ** Test spuščanja mehurčkov OD 2 (1 – 4.7) 5 (5 – 5) ** ne-OD 1 (1 – 2) 5 (5 – 5) ** Test drsenja v prsnem položaju OD 2 (2 – 4) 5 (4 – 5) ** ne-OD 2 (2 – 3) 5 (5 – 5) ** Test drsenja v hrbtnem položaju OD 4 (2 – 4) 5 (4 – 5) ** ne-OD 3 (2 – 4) 5 (5 – 5) ** Test vzdolžnega obračanja OD 2 (1.2 – 3.7) 4 (3 – 4) ** ne-OD 2.5 (2 – 3.2) 4 (3 – 5) ** Test prečnega obračanja OD 2 (2 – 4.7) 5 (5 – 5) ** ne-OD 3 (2.7 – 3) 5 (5 – 5) ** Test plavanja v prsnem položaju OD 2 (1 – 5) ## 5 (5 – 5) ** ne-OD 5 (4.5 – 5) 5 (5 – 5) Ocenjevanje dihanja med testom plavanja v prsnem položaju OD 2.5 (2 – 3) # 3.5 (3 – 5) ** ne-OD 3 (3 – 3) 5 (4 – 5) ** Test plavanja v hrbtnem položaju OD 2 (2 – 5) 5 (3.2 – 5) ** ne-OD 2 (2 – 5) 5 (5 – 5) ** Opomba. OD – skupina, ki se je učila plavati s plavalnimi očali in dihalko, ne-OD – skupina, ki pri uče- nju plavanja ni uporabljala plavalnih očal in dihalk, # – statistično pomembna razlika med skupinami pred poukom (Kruskal-Wallisov test; p < 0,05), ## – statistično pomembna razlika med skupinami pred poukom (Kruskal-Wallisov test; p < 0,01), * – statistično pomemben učinek pouka (Wilcoxonov test; p < 0,05), ** – statistično pomemben učinek pouka (Wilcoxonov test; p < 0,01). 156 frequency of breathing. Scandinavian jour- nal of sports science, 2, 1–6. 5. Junge, M., Blixt, T. in Stallman, R. (2010). The construct validity of a traditional 25m test of swimming competence. Norwegian School of Sport Sciences. 6. Jurgec, N., Kapus, J. in Majerič, M. (2016). Uče- nje plavanja v nekaterih evropskih državah (Swimming teaching in some European co- untries). Šport, 64, 42–46. 7. Kapus, J. (2018). Naučimo se plavati. Razlaga dopolnjenih meril za ocenjevanje znanja plavanja in plavalnih sposobnosti. Priročnik za magistre in profesorje športne vzgoje ter učitelje in vaditelje plavanja. Ljubljana: Fakul- teta za šport. 8. Kapus, J., Moravec, T. in Lomax, M. (2018). Effects of head position on the duration of breaststroke swimming in preschool swim- ming beginners. Kinesiologia Slovenica, 24(2), 17–27. 9. Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber-Pincolič, D., Bednarik, J., Vute, R., Čer- mak, V. in Kapus, M. (2002). Plavanje, Učenje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 10. Kjendlie, P. L. (2009). No effect of using flota- tion suits in gliding and floating abilities of advanced beginners in swimming teaching. 15th Annual Congress ECSS, Oslo June 23-27, 2009. 11. Kjendlie, P. L. in Mendritzki, M. (2012). Mo- vement Patterns in Free Water Play after Swimming Teaching with Flotation Aids. In- ternational Journal of Aquatic Research and Education, 6 (2), 149–155. 12. Langendorfer, S. in Bruya, L. (1995). Aquatic readiness, developing water competence in young children. Human Kinetics. 13. Langendorfer, S. J. (2010). Considering safe water entry. International Journal of Aquatic Research and Education, 4(4). 14. Linnan, M., Rahman, F., Rahman, A., Scarr, J. in Cox, R. (2011). Child drowning in Asia: From evidence to action. Proceedings, World Con- ference on Drowning Prevention, 29. 15. Lomax, M. in McConnell, A. (2003). Inspirato- ry muscle fatigue in swimmers after a single 200 m swim. Journal of Sports Sciences, 21(8), 659–664. 16. Misimi, F., Kajtna, T., Misimi, S. in Kapus, J. (2020). Development and validity of the Fear of Water Assessment Questionnaire. Fronti- ers in Psychology, 11. 17. Parker, H. E., Blanksby, B. A. in Quek, K. L. (1999). Learning to swim using buoyancy aids. Pediatric Exercise Science, 11(4), 377– 392. 18. Rocha, H. A., Marinho, D. A., Garrido, N. D., Morgado, L. S. in Costa, A. M. (2018). The acquisition of aquatic skills in preschool chil- Preglednica 2. Primerjava učinkov pouka (∆) pri posameznih testih med skupinama F-GS in F-NGS ter skupi- nama OD in ne-OD. Vrednosti ∆ so podane v aritmetičnih sredinah s standardnimi odkloni v oklepajih Skupina ∆ Razlike med skupinama v ∆ Test vstopa v vodo OD 0.5 (0.6) ne-OD 0.3 (1.0) Test gledanja pod gladino OD 0.3 (0.5) ne-OD 0.1 (0.4) Test zadrževanja diha OD 1.6 (1.3) ne-OD 1.0 (1.1) Test spuščanja mehurčkov OD 2.3 (1.6) $ ne-OD 3.4 (0.7) Test drsenja v prsnem položaju OD 2.0 (1.0) ne-OD 2.5 (0.8) Test drsenja v hrbtnem položaju OD 1.4 (1.0) ne-OD 2.0 (1.2) Test vzdolžnega obračanja OD 1.3 (1.0) ne-OD 1.0 (1.0) Test prečnega obračanja OD 1.9 (1.5) ne-OD 1.8 (1.0) Test plavanja v prsnem položaju OD 2.0 (1.9) $$ ne-OD 0.5 (1.1) Ocenjevanje dihanja med testom plavanja v prsnem položaju OD 1.1 (1.0) ne-OD 1.7 (0.7) Test plavanja v hrbtnem položaju OD 1.6 (1.6) ne-OD 1.8 (1.5) Opomba. OD – skupina, ki se je učila plavati s plavalnimi očali in dihalko, ne-OD – skupina, ki pri učenju plavanja ni uporabljala plavalnih očal in dihalke, $ – statistično pomembna razlika v učinkih pouka med skupinama (ANOVA; p < 0,05), $$ – statistično pomembna razlika v učinkih pouka med skupinama (ANOVA; p < 0,01). raziskovalna dejavnost 157 dren: Deep versus shallow water swimming lessons. Motricidade, 14(1), 66–72. 19. Scurati, R., Roione, G. C., Michielon, G. in Winters, P. L. (2006). Analysis on learning the front crawl stroke by use or non-use of instructional flotation devices. International Symposium Biomechanics and Medicine in Swimming, 6(suppl. 2), 259–260. 20. Stallman, R., Moran, K., Quan, L. in Langen- dorfer, S. (2017). From swimming skill to wa- ter competence: Towards a more inclusive drowning prevention future. International Journal of Aquatic Research and Education, 10(2). 21. Yang, L., Nong, Q.-Q., Li, C.-L., Feng, Q.-M. in Lo, S.K. (2007). Risk factors for childhood drowning in rural regions of a developing country: A case-control study. Injury Pre- vention: Journal of the International Society for Child and Adolescent Injury Prevention, 13(3), 178–182. 22. Zuo, H. (2004). Optimizing swimming tea- ching by clearing mentality of being scared. http://en.cnki.com.cn/Article_en/CJFDTO- TAL-GDJZ200402038.htm izr. prof. dr. Jernej Kapus Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport jernej.kapus@fsp.uni-lj.si 158 Positioning of legs during ball strikes, depending on a stroke location, in elite squash players Abstract The squash technique is composed of individual interrelated and co-dependent technical elements in repeatable cycles. The initial phase of the cycle is the appropriate positioning of the player in the T-position, where the player – when the competitor strikes the ball – prepares him/herself to move towards the ball and finishes the phase by positioning at the time of hitting the ball. The results of the study were obtained from a sample of 19 matches in the British Grand Prix international tournament (Manchester, 2011). The sample consisted of 21 players who, at the time of the tournament, ranked from 1st to 65th in the official world ranking. The results were obtained using the Tracker system. In the front of the court, the players hit the ball in more than 95% of cases by positioning themselves in the lunge. This position was also more frequent when ball was struck in the middle court, whereas in the back court, their positioning was on both legs. A detailed analysis revealed that the players, on the backhand side, statistically significantly strike the ball in the correct lunge position, whereas on the forehand side, their positioning is incorrect. These differences can be a consequence of the different number of steps that players make while moving to a certain point or area of the court, as well as the differences in the forehand and backhand striking technique. Key words: squash, movement, strokes, leg positioning when hitting a stroke Izvleček Tehnika v skvošu je sestavljena iz posameznih tehničnih elementov, ki so medsebojno povezani in so-odvisni ter se navezujejo v ponovljivih ciklih. Začetno stanje cikla se začne z ustreznim postavljanjem igralca na T področju na katerem igralec ob udarcu tekmeca izvaja pripravo na gibanje, sledi gibanje do žoge, ki ga igralec zaključi s postavitvijo pri udarcu. Rezultate raziskave smo pridobili na vzorcu 19 tekem mednarodnega turnirja British Grand Prix (Manchester, 2011). Vzorec igralcev je sesta- vljalo 21 igralcev, ki so v času turnirja zasedali od 1. do 65. na svetovni jakostni lestvici. Rezultate smo pridobili s pomočjo sledilnega sistema Tracker. Igralci so v sprednjem delu igrišča v več kot 95% deležu udarce izve- dli s postavitvijo v izpadni korak. Ta postavitev je bila pogostejša tudi pri udarcih v srednjem delu igrišča, v zadnjem delu igrišča pa je bilo zaznati večji delež sonožne postavitve. S podrobnejšo analizo je bilo ugotovljeno, da igralci na bekend strani statistično značilno večkrat žogo udarijo s pravilno postavitvijo v izpadni korak, na forhend strani pa z nepravilno postavitvijo. Te razlike so lahko posledica različnega števila korakov, ki jih igralci opravijo pri gibanju v določen del oziroma področje igrišča in razlik v tehniki udarcev na forhend in bekend strani. Ključne besede: skvoš, gibanje, udarci, postavitev nog pri udarcu Sara Rojnik, Goran Vučković Postavitev nog pri udarcih v odvisnosti od lokacije udarca pri vrhunskih igralcih skvoša https://windycityopen.ussquash.com/windy-city-open-semi-finals-ha- ppens/ raziskovalna dejavnost 159 „Uvod Skvoš sodi med kompleksne športne igre posameznikov in dvojic. Kljub temu kaže potrditi, da je igra posameznikov veliko bolj uveljavljena in znana. Skvoš je globalen šport in kot takšen zelo priljubljen na prav vseh celinah. Na svetovni ravni so posa- mezne članice in pet regionalnih federacij združene pod okriljem WSF (World Squash Federation, vseh članic je skoraj 150). V nasprotju z drugimi igrami z loparji sta igralca skvoša v istem, razmeroma majh- nem igralnem prostoru (dolžina igrišča je 9,75 m, širina 6,4 m). To pomeni, da med njima ni nikakršne ovire oziroma je njuno postavljanje in gibanje (Slika 1) odvisno od njunih tehnično-taktičnih (igralnih) akcij, pri katerih ne želita ovirati drug drugega. Uspešnost igranja Uspešnost igranja v skvošu je odvisna od velikega števila kazalnikov in prav zaradi tega ni odveč še enkrat omeniti, da govo- rimo o kompleksni igri. Kompleksnost se izraža na številne načine in na najvišji ravni bi jo lahko razdelili na tehniko in taktiko, ki se znotraj igralnih okoliščin nenehno pre- pletata. Vučković (2000) je tehniko predstavil kot povezano celoto med gibanjem do žoge, postavitvijo pred udarcem in različnimi udarci. Isti avtor (Vučković, 2005) je to opre- delitev tehnike dopolnil z ustreznim posta- vljanjem in zadrževanjem igralca na tako imenovanem področju T, od koder igralec začne fazo gibanja proti žogi. Na področje T se igralec vrne tudi po izvedbi udarca. Lahko bi trdili, da je ustrezno gibanje in postavljanje na področju T pomemben ka- zalnik, ki ga je možno in treba obravnavati s tehničnega in taktičnega vidika. Drugi segment tehnike je gibanje. Gibanje igralcev je sicer tesno povezano s taktiko igranja, ki igralcem narekuje ustrezno po- stavljanje na področju T in gibanje do žoge, ki jo je po tekmečevem udarcu treba uda- riti, preden drugič pade na tla. Po udarcu se igralci ponovno vračajo na T področje in ta cikel se načeloma ponavlja, dokler traja aktivna faza. Z vidika kompleksnosti giba- nja bi lahko gibanje v skvošu razdelili na ci- klična in aciklična gibanja (Vučković, 2005). Ciklična gibanja predstavljajo obliko hoje, počasnega in hitrega teka, ki se izvaja v določenem zaporedju in ga igralci izvajajo pri čelnem in vzvratnem gibanju. Aciklična gibanja so z vidika gibalne strukture veliko zahtevnejša in predvsem enkratnega zna- čaja. Med ta gibanja sodijo obrati, zasuki, poskoki, prisunski in izpadni koraki, križni koraki in počepi. Tako ciklično kot aciklično gibanje je mogoče izvajati z različno inten- zivnostjo in količino. Največkrat gre pri igri za zmes ene in druge oblike gibanja, ki jih igralci uporabljajo in izvajajo v odvisnosti od igralnih okoliščin, ki jih v največji meri narekujeta dva fizikalna kazalnika. To sta čas, ki ga ima igralec na voljo za izvedbo udarca, in razdalja, ki jo mora igralec pri tem opraviti. V povprečju ima igralec naj- manj časa, kadar je udarec izveden v sredini igrišča, ne glede na to, ali je bil predhodni udarec izveden v sprednjem, srednjem ali zadnjem delu igrišča (Vučković idr., 2013). V katerem delu igrišča mora igralec udariti žogo, verjetno vpliva na hitrost ter tudi na razdaljo gibanja, ki jo igralec pri tem opra- vi. Hitrost gibanja je obenem zelo odvisna od kakovostne ravni igranja, obseg celo- tnega gibanja pa predvsem od časa igre (Vučković, 2005). Najpomembnejši tehnič- ni segment, ki obenem največ prispeva k uspešnosti igranja, je tehnična sposobnost izvajanja različnih udarcev. Ta je v največji meri odvisna od ustrezne postavitve igral- ca v odnosu do žoge in bi jo s tehnične- ga vidika lahko opisali na osnovi ustrezne razdalje igralca do žoge, usmerjenosti sto- pala zadnjega koraka do žoge in časovne ustreznosti postavitve teh kazalcev (Vučk- ović, 2000). Drugi vidik tehnične ustrezno- sti postavitve pred udarcem se nanaša na način postavitve nog, ki je v skvošu lahko sonožna ali v izpadni korak. Pri osnovnem poučevanju skvoša velja pri postavitvi v izpadni korak usmeritev, da ima igralec na forhend strani spredaj nasprotno nogo od roke, s katero igra. Kljub temu pa igralci na forhend strani pogosto udarec izvedejo z desno nogo v izpadni korak, v določenih okoliščinah pa v sonožni posta- vitvi (Slike 2–4). Na bekend strani velja obratno, saj metodi- ka učenja narekuje postavitev, pri kateri naj ima desničar pri izpadnem koraku desno nogo spredaj (spredaj je ista noga kot roka, s katero igra). Prav tako tudi na bekend strani igralci v določenih igralnih okolišči- nah žogo udarijo z levo nogo spredaj pri iz- padnem koraku oziroma izvedejo sonožno postavitev (Slike 5–7). Slika 1. Akcija obeh igralk v igrišču (lastni arhiv) Slike 2–4. Postavitev v izpadni korak z levo in desno nogo ter sonožna postavitev pri forhend udarcu 160 Kljub temu, da gre za pomemben segment tehnike v skvošu, pa v strokovni in razi- skovalni literaturi ni zaslediti del, ki bi po- drobneje obravnavala omenjeni segment tehnike. Zato je namen študije preučiti postavljanje igralcev pri udarcih in ugoto- viti, ali lokacija udarcev vpliva na postavitev nog pri najboljših igralcih na svetu. „Metode dela Vzorec preizkušancev V vzorec smo vključili 21 igralcev, ki so v času tekmovanja zasedali mesta na sve- tovni jakostni lestvici, in sicer v razponu od 1. do 65. mesta. Šest igralcev je bilo v času turnirja uvrščenih med deset najbolj- ših igralcev in še šest igralcev med dvajset najboljših na svetovni jakostni lestvici. Skupaj smo analizirali 19 tekem, ki so bile odigrane na turnirju British Grand Prix v Manchestru leta 2011. V vzorec tekem smo vključili le tiste, na katerih so igrali desničar- ji. S tem smo se želeli izogniti morebitnim razlikam v taktiki in posledično gibanju ter postavitvi nog pri udarcih igralcev na tek- mah, ko desničarji igrajo proti levičarjem. „Pripomočki Tekme so bile posnete z videokamero PAL (Sony HDV ročna kamera HVR-S270, Japon- ska), na katero je bil nameščen širokokotni objektiv (Sony NEX SEL16F28; 16mm). Ka- mera je bila pritrjena na strop steklenega igrišča, kot prikazuje Slika 8. Videoposnetki s frekvenco zajemanja 25 slik v sekundi so bili uporabljeni za pridobi- vanje podatkov o položaju in gibanju igral- cev med tekmo, določitvi tipa udarcev in postavitvi nog pri udarcu (Slika 9). Za to je bil uporabljen sledilni sistem Tracker (Perš, Kristan, Perše, in Kovačič, 2008). Pri postavitvi nog smo zapisali tri različne kazalce, ki smo jih upoštevali pri vsaki ozna- ki. Najprej je bilo označeno, ali je bil udarec izveden s forhend ali bekend udarcem, sledila je določitev udarca glede na levo ali desno stran igrišča in na koncu poda- tek, ali je bila postavitev v izpadni korak z levo ali desno nogo naprej oziroma ali je bila postavitev sonožna. Za našo raziskavo smo uporabljali le tiste oznake, ki smo jih lahko pripisali desničarjem. Iz postopkov analiziranja smo izključili servis, saj je način izvedbe in posledično postavitev nog ob začetnem udarcu pri igralcih različna in ni povezana z igralnimi okoliščinami. V nadaljevanju smo obravnavane spre- menljivke postavitve nog pri udarcu prei- menovali v kategorije pravilna, nepravilna in sonožna postavitev. Ob tem je treba po- udariti, da izraza »pravilna« in »nepravilna« mogoče nista optimalna, saj namreč igralci Slike 5–7. Postavitev v izpadni korak z desno in levo nogo ter sonožna postavitev pri bekend udarcu Slika 8. Položaj kamere in povezava z računalnikom Slika 9. Anotacijski modul v sistemu Tracker raziskovalna dejavnost 161 zaradi različnih igralnih okoliščin pogosto izvedejo udarec v postavitvi z »napačno« nogo v izpadni korak. Vendar smo se za potrebe raziskave odločili, da bomo kate- gorije postavitev kljub temu poimenovali tako. V Tabeli 1 so prikazane uvrstitve po- sameznih postavitev nog pri udarcu v ka- tegorije postavitve. V sistemu Tracker smo igrišče (dvodimenzi- onalna površina tal) razdelili na 15 področij. Ista razdelitev igrišča je bila prvič predsta- vljena v raziskavi Vučković idr. (2014), pri če- mer so avtorji ugotovili visoko zanesljivost določanja različnih dogodkov (udarcev) v posameznih področjih. „Postopek Vsako posamezno tekmo smo najprej raz- delili na posamezne nize, ki smo jih nato ločeno analizirali v sistemu Tracker. Ker smo vse videoposnetke pridobili iz iger v istem igrišču, smo postopek kalibracije igrišča iz- vedli le enkrat, kazalce kalibracije pa nato uporabili v vseh preostalih posnetkih. Sledil je postopek sledenja igralcev med tekmo in zahteven postopek v anotacijskem mo- dulu sistema, in sicer določanje posame- znega tipa udarca, ki ga je igralec izvedel, in določitev postavitve nog pri izvedbi udarca. Pri tem smo si pomagali z video- posnetki, ki smo jih za potrebe raziskave pridobili od profesionalnega združenja igralcev (PSA – Professional Squash Associ- ation). Ti posnetki so bili narejeni s kamero, ki je bila nameščena 5 metrov nad nivojem igralne površine in 15 metrov za zadnjo steno igrišča. Tovrstni posnetki omogočajo najboljši možen pogled na dogajanje na igrišču. Po zaključku vnašanja podatkov v sistem smo v modulu za prikaz kvalitativnih podatkov in izvoz kvantitativnih podatkov rezultate izvozili v tekstovne datoteke. „Statistična analiza podatkov Pridobljene podatke iz tekstovnih datotek smo najprej uvozili v program Microsoft Excel (Microsoft Corporation, Redmond, ZDA). Surovi podatki so obsegali 25 po- datkov v sekundi. Te podatke smo nato v končne rezultate spremenili z uporabo računalniškega programa Matlab (ZDA). Statistična obdelava rezultatov je potekala v statističnem programskem paketu IBM SPSS 24 (SPSS Inc., Chicago, ZDA). Deskriptivna statistika je bila uporabljena za ugotavljanje števila posameznih tipov udarcev, ki so jih igralci izvedli v posame- Tabela 1 Umestitev posamezne postavitve nog pri udarcih v kategorije postavitev POSTAVITVE NOG PRI UDARCU KATEGORIJA POSTAVITVE Spremenljivka Opis spremenljivke Pravilna Nepravilna Sonožna BLL Bekend levo leva Nepravilna BLR Bekend levo desna Pravilna FRL Forhend desno leva Pravilna FRR Forhend desno desna Nepravilna FRB Forhend desno sonožno Sonožna BLB Bekend levo sonožno Sonožna Tabela 2 Število in relativni delež kategorije postavitev pri udarcu v vsakem posameznem področju Področje Pravilna Nepravilna Sonožna Skupaj Del igrišča 1 2672 1238 1359 5269 50,7 % 23,5 % 25,8 % 100,0 % 2 453 257 587 1297 34,9 % 19,8 % 45,3 % 100,0 % 3 22 37 256 315 7,0 % 11,7 % 81,3 % 100,0 % 4 50 718 581 1349 3,7 % 53,2 % 43,1 % 100,0 % 5 132 1111 590 1833 10063 7,2 % 60,6 % 32,2 % 100,0 % 60,1 % 6 1128 517 60 1705 66,2 % 30,3 % 3,5 % 100,0 % 7 546 349 203 1098 49,7 % 31,8 % 18,5 % 100,0 % 8 117 228 210 555 21,1 % 41,1 % 37,8 % 100,0 % 9 152 824 136 1112 13,7 % 74,1 % 12,2 % 100,0 % 10 78 533 25 636 5106 12,3 % 83,8 % 3,9 % 100,0 % 30,5 % 11 474 160 11 645 73,5 % 24,8 % 1,7 % 100,0 % 12 167 35 12 214 78,0 % 16,4 % 5,6 % 100,0 % 13 58 56 15 129 45,0 % 43,4 % 11,6 % 100,0 % 14 40 165 11 216 18,5 % 76,4 % 5,1 % 100,0 % 15 31 342 9 382 1586 8,1 % 89,5 % 2,4 % 100,0 % 9,5 % Skupaj 6120 6570 4065 16755 36,5 % 39,2 % 24,3 % 100,0 % 162 znem področju igrišča, in za analiziranje generalne slike o postavitvi nog pri vseh udarcih. Metoda kontingenčnih tabel je bila uporabljena pri generalnem analizira- nju različnih kategorij postavitev za vsako posamezno področje. Za ugotavljanje raz- lik med kategorijami postavitev pri udarcih v posameznem področju v odvisnosti od tipa udarca smo uporabili metodo hi-kva- drat, povezanost med spremenljivkami pa ugotavljali na osnovi Cramerjevega koefici- enta. Statistična značilnost je bila preverje- na na ravni 5-odstotnega tveganja. Rezul- tati so prikazani v tabelah in slikah. „Rezultati Kategorije postavitev pri udar- cu v vseh posameznih področjih igrišča Igralci so v zadnjem delu igrišča izvedli več kot 60 % vseh udarcev (Tabela 2). Najmanj udarcev je bilo izvedenih v sprednjem delu igrišča (9,5 %), v področjih od 6 do 10 (sre- dnji del igrišča) pa je bilo izvedenih 30,5 % vseh udarcev. Igralci so, zanimivo, največji delež (39,2 %) udarcev izvedli v nepravilni postavitvi, precej podoben delež udarcev so izvedli s pravilno postavitvijo (36,5 %), najmanjkrat je bila uporabljena sonožna postavitev (24,3 %). Postavitev v sprednjem delu igrišča V sprednjem delu igrišča so igralci v več kot 96 % izvedli udarec s postavitvijo v izpadni korak, in sicer v 48,5 % s pravilno postavi- tvijo in 47,8 % z nepravilno postavitvijo (Graf 1). Podrobnejša analiza postavitve v področjih od 11 do 15 (Graf 2) kaže na statistično zna- čilno povezanost med posameznim po- dročjem in kategorijo postavitve (hi-kva- drat = 616,66, df = 8, p < 0,001; Cramerjev koeficient = 0,44). Iz Grafa 2 je razvidno, da so igralci na be- kend (levi) strani igrišča (področja 11 in 12) v največjem deležu izvedli pravilno posta- vitev in nepravilno postavitev na forhend (desni) strani igrišča (področja 14 in 15). Delež sonožne postavitve je bil v vseh pri- merih precej nizek, opazna pa je tendenca nižjim vrednostim ob kotih igrišča. Postavitev v srednjem delu igrišča Tudi v srednjem delu igrišča so igralci naj- več udarcev izvedli s postavitvijo v izpadni korak, in sicer v 39,6 % s pravilno postavitvi- jo in 47,9 % z nepravilno postavitvijo (Graf 3). Delež sonožne postavitve je bil tudi višji (12,5 %), vendar še vedno veliko manj, kot smo pričakovali. Slika 10. Prikaz razdelitve igrišča na posamezna področja in njihove dimenzije 48,5% 47,8% 3,7% 0,0% 20,0% 40,0% 60,0% Pravilna Nepravilna Sonožna 0,0% 20,0% 40,0% 60,0% 80,0% 11 12 13 14 15 Pravilna Nepravilna Sonožna Graf 1. Deleži kategorij postavitve v sprednjem delu igrišča Graf 2. Deleži kategorij postavitve v posameznem področju v sprednjem delu igrišča raziskovalna dejavnost 163 Podrobnejša analiza postavitve nog v po- dročjih od 6 do 10 (Graf 4) kaže na izrazito nepravilno postavitev nog na forhend (de- sni) strani igrišča in pravilno postavitev nog na bekend (levi) strani igrišča, pri čemer je takšna postavitev nog izrazitejša v podro- čjih bližje stranskim stenam. V srednjem delu igrišča (področje 8) so imeli igralci skoraj 40 % sonožno postavitev (hi-kvadrat = 1688,73, df = 8, p < 0,001; Cramerjev ko- eficient = 0,41). Postavitev v zadnjem delu igrišča V zadnjem delu igrišča (Graf 5) so igralci največ udarcev izvedli s sonožno postavi- tvijo (45,5 %). Zanimivo, da je delež skoraj linearno upadal prek nepravilne postavitve (33,8 %) do pravilne postavitve (20,7 %) v izpadni korak, in sicer v 39,6 % s pravilno postavitvijo in 47,9 % z nepravilno posta- vitvijo. V področjih od 1 do 5 (Graf 6) so igralci na forhend (desni) strani igrišča večinoma uporabljali nepravilno postavitev nog, pri čemer je bila precej pogosta tudi sonožna postavitev, ki pa je bila izrazitejša v sredini igrišča. V skrajnem delu na bekend stra- ni so igralci najpogosteje izvedli pravilno postavitev, v področju 2 pa je bila sonožna postavitev že najpogostejša (hi-kvadrat = 2518,97, df = 8, p < 0,001; Cramerjev koe- ficient = 0,35). „Razlaga Izmed vseh analiziranih udarcev je razvidno (Tabela 2), da so bili igralci prisiljeni največ žog udariti v zadnjem delu igrišča (60,1 %), vendar je delež nižji od deleža udarcev, ki nakazuje, kolikokrat so to dejansko želeli doseči. Skoraj 13 % nižji delež lahko pripi- šemo prestreženim žogam v sredini igrišča, ko igralci z volejem prestrežejo žoge, ki bi drugače dosegle zadnji del igrišča. Drugi razlog je verjetno prekratko odigrana žoga (nenatančna izvedba udarca), ki jo igralci prav tako udarijo v srednjem delu igrišča. Verjetno je vse to razlog za precej visok delež udarcev v srednjem delu igrišča, ki je znašal nekaj nad 30 %. Pri tem ni odveč omeniti, da znotraj stabilnih igralnih okoli- ščin igralec ne želi žogo udariti v srednji del igrišča oziroma želi tekmecu to preprečiti. Preostali delež udarcev v tem delu igrišča Graf 3. Deleži kategorij postavitve v srednjem delu igrišča Graf 4. Deleži kategorij postavitve v posameznem področju v srednjem delu igrišča Graf 5. Deleži kategorij postavitve v srednjem delu igrišča 39,6% 47,9% 12,5% 0,0% 20,0% 40,0% 60,0% Pravilna Nepravilna Sonožna 0,0% 20,0% 40,0% 60,0% 80,0% 6 7 8 9 10 Pravilna Nepravilna Sonožna 20,7% 33,8% 45,5% 0,0% 20,0% 40,0% 60,0% Pravilna Nepravilna Sonožna 164 gre verjetno pripisati tistim udarcem, s ka- terimi je igralec tekmeca skušal prisiliti v udarec v sprednjem delu igrišča. Vendar se je žoga od sprednje stene in potencialno še od stranske stene odbila nekoliko dlje in dosegla srednji del igrišča. To dokazuje tudi nižji delež udarcev v sprednjem delu igrišča od tistega, ki na osnovi deleža po- sameznih tipov udarcev nakazuje taktični namen udarcev. Ob upoštevanju vseh udarcev v vseh po- dročjih kaže na to, da igralci večino udarcev izvedejo v postavitvi v izpadni korak (75,7 %), pri čemer je delež nepravilne postavitve nekoliko večji. Ker je postavitev odvisna od precejšnjega števila kazalcev, smo to ana- lizirali podrobneje na ravni posameznega dela in znotraj tega področja igrišča. Postavitev v sprednjem delu igrišča Visok delež postavitve v izpadni korak v sprednjem delu igrišča je verjetno pove- zan s taktiko igre. Namreč, gibanje v ta del igrišča je lahko posledica napadalnih in v nekaterih primerih tudi obrambnih udar- cev. Po napadalnem udarcu ima igralec precej manj časa za odgovor, zato mora gibanje izvesti hitro in ga temu primerno zaključiti s postavitvijo v izpadni korak. Po udarcu mora biti igralec načeloma hi- tro (odvisno od tipa njegovega udarca in uspešnosti izvedbe udarca) pripravljen za naslednjo akcijo oziroma udarec. Zato je smiselno težiti k temu, da je težišče igralca čim bližje osrednji točki igrišča, to je podro- čju T. Predvidevamo, da je taktika gibanja podobna tudi po obrambnih udarcih v sprednji del igrišča. Takrat ima sicer igralec več časa za odgovor in obenem možnosti za napad. Pri tem pa mora biti znova hitro pripravljen za naslednji udarec, kajti njegov napad bo najverjetneje povzročil hiter od- govor tekmeca, saj bo ta imel malo časa za svoj udarec. V tem primeru je smiselno biti pripravljen za ustrezno izvedbo nasle- dnjega udarca. To pa igralec lahko naredi le, ko po udarcu hitro zavzame strateško pozicijo na področju T. Zato tudi v teh igralnih okoliščinah igralec teži k postavi- tvi v izpadni korak, pri čemer je razdelitev na pravilno in nepravilno postavitev skoraj enaka. Podrobnejša analiza prikazuje zelo evidenten trend, in sicer 70- do 80-odsto- tni delež pravilne postavitve na bekend (levi) strani igrišča in še višji (od 75 do 90 %) delež nepravilne postavitve na forhend (desni) strani igrišča. Delno smo take re- zultate pričakovali, čeprav nas je zelo visok delež nepravilne postavitve na forhendu nekoliko presenetil. Med treniranjem igral- ci pogosto izvajajo individualno vajo, pri kateri imitirajo igro. Vaja vključuje celotno tehnično verigo (postavitev na T-ju, giba- nje, postavitev pred udarcem in udarec) in pri tem igralci največkrat težijo k pravilni iz- vedbi vseh omenjenih elementov tehnične verige. Z vidika postavitve pri udarcu to po- meni leva noga v izpadni korak na forhend strani in desna noga na bekend strani. Prav tako igralci k takšnemu režimu težijo pri tehničnem treningu v paru, ko izvajajo eno od najpogostejših vaj, pri kateri en igralec neprestano izmenjujoče izvaja vzdolžni udarec na forhend in bekend strani v spre- dnjem delu igrišča, drugi igralec pa prav tako izmenjujoče kotni udarec v zadnjem delu igrišča. Zato smo pričakovali, da bo delež pravilne postavitve v izpadni korak na forhend strani vseeno nekoliko višji. Z vidika gibanja bi vzroke za tak rezultat lahko pripisali različnemu številu korakov, ki jih igralci izvajajo na eni oziroma drugi strani. V tem primeru bi igralci na bekend strani gibanje večkrat izvedli s tremi koraki, na forhend strani pa z dvema korakoma. Če bi igralci na obeh straneh gibanje do udarca izvajali v istem številu korakov (torej dveh), bi razlog lahko imel osnovo v mo- delu gibanja, ki desničarjem nekako bolj ustreza, in sicer v zaporedju »leva-desna«. Na žalost v naši raziskavi nismo preučevali števila korakov, ki jih igralci izvedejo v gi- banju do žoge, in naših domnev ne more- mo z gotovostjo potrditi. Vsekakor pa gre za spoznanje, ki bi ga kazalo upoštevati v poglobljeni analizi preučevanih elementov tehnike v prihodnje. Po drugi strani bi lahko razloge za ugotovljene razlike v postavitvi pripisali tudi tehniki udarca. Ta se s časov- nega in prostorskega vidika v pripravljalni fazi na bekendu precej razlikuje od tiste na forhendu. Na bekend strani mora igralec lopar potisniti na nasprotno stran telesa (v levo) ob hkratni rotaciji ramenske smeri v levo. Vse to pa je lažje izvesti ob postavitvi v izpadni korak z desno nogo, saj je v tem primeru lažje nastaviti kolčno os v položaj, ki omogoča učinkovito rotacijo ramenske osi in s tem ustrezno pripravo telesa na udarec in nato samo izvedbo udarca (Vuč- ković, 2004). Na forhend strani je položaj roke v pripravi na udarec v ugodnejšem položaju že ob samem dvigu roke. Ker gre pri forhendu za »notranji« udarec, je dvi- gnjena roka s prostorskega vidika na skoraj optimalni poziciji, ki igralcem omogoča zadostiti vertikalni in horizontalni projekciji gibanja loparja (predvsem glave loparja) v fazi zamaha. Zato igralec ne potrebuje konkretne priprave za ustrezno nastavitev kolčne osi in posledično rotacije ramen (na forhendu v desno), ki bi bila potencialno lažje dosegljiva ob izpadnem koraku z levo nogo. Postavitev v srednjem delu igrišča V srednjem delu igrišča je bil delež so- nožne postavitve za slabih 9 % višji kot v sprednjem delu igrišča in je znašal 12,5 %. Ta delež je bil neprimerno višji v sredini (področje 8; področje T), kjer je znašal 40 %, v področjih bližje stranskim stenam (po- dročja 6, 7, 9 in 10) pa je delež te postavitve precej strmo upadal. Podobno kot v spre- dnjem delu igrišča je evidenten drugačen način postavljanja pri udarcu na bekend oziroma forhend strani. Na obeh straneh je sicer prevladujoča postavitev v izpadni korak, vendar je na forhendu podobno kot v sprednjem delu igrišča izrazito prevladu- Graf 6. Deleži kategorij postavitve v posameznem področju v zadnjem delu igrišča 0,0% 20,0% 40,0% 60,0% 80,0% 1 2 3 4 5 Pravilna Nepravilna Sonožna raziskovalna dejavnost 165 joča nepravilna postavitev. Predvidevamo, da je to posledica števila korakov, pri če- mer igralci najverjetneje udarec izvedejo po enem koraku, in sicer koraku v stran z desno nogo. S tehničnega vidika igralci pri tem nimajo težav s pripravo telesa in posledično udarcem. V tem delu igrišča iz- vedejo tudi zelo veliko volejev, pri izvedbi katerih imajo igralci manj časa (Vučković idr., 2013), kar je tudi vzrok za manjše število korakov. Večji delež pravilne postavitve v izpadni korak na bekend strani pripisujemo že opisanim tehničnim zahtevam pri pri- pravi in nato izvedbi udarca. Vseeno pa je delež nepravilne in predvsem sonožne po- stavitve (področje 7) neprimerno večji kot bližje stranski steni (področje 6) oziroma v sprednjem delu igrišča. Predvidevamo, da je to posledica odigranih volejev, ko imajo igralci malo časa za izvedbo udarca in po- sledično za gibanje, pri katerem bi z desno nogo prestopili v levo stran. V takih okoli- ščinah igralci raje zasučejo telo v levo stran s hkratnim korakom z levo nogo, precej vi- sok delež sonožne postavitve pa nakazuje, da igralci pred udarcem le zasučejo telo ali pa izvedejo kratek poskok v levo, pri tem ohranijo sonožno postavitev in nato uda- rijo žogo. Zaradi oddaljenosti področja 6 od področja T tega ne morejo izvajati več v sonožni postavitvi, očitno pa to v skoraj enakem deležu izvajajo z enim korakom (leva noga) v stran. Postavitev v zadnjem delu igrišča V zadnjem delu igrišča je bila postavitev veliko bolj enakovredno porazdeljena med sonožno (45,5 %) in v postavitev v izpadni korak (54,5 %). Znotraj postavitve v izpadni korak pa je bilo več (33,8 %) nepravilne postavitve. Večji delež sonožne postavi- tve je najverjetneje posledica časa, ki ga imajo igralci v tem delu igrišča na voljo. Ta je namreč nekoliko daljši, še posebno po udarcih, ko se žoga odbije od zadnje ste- ne. Prav zaradi daljšega časa med udarcem tekmeca in udarcem igralca je v zadnjem delu igrišča več možnosti za različne nači- ne gibanja, ki neposredno vplivajo tudi na postavitev nog pri udarcu. V skrajnih po- dročjih igrišča (zadnji desni in levi kot) še vedno prevladuje postavitev v izpadni ko- rak, ki je na forhend strani skoraj v celoti na- rejen v nepravilni postavitvi. Ob nepravilni postavitvi imajo igralci ob udarcu telo bolj zasukano v smeri sprednjega desnega kota (ramenska os obrnjena nekoliko bolj proti sprednji steni) in obenem še vedno dobre možnosti za tehnično ustrezno izvedbo udarca. V taki postavitvi igralec bolje nadzi- ra (ima boljši pregled) igralne okoliščine in se lahko tudi z gibalnega vidika nanje hitre- je odziva, kot bi to bilo mogoče v pravilni postavitvi. Ob tej je ramenska os ob udarcu obrnjena v smeri zadnjega (desnega) kota oziroma v najboljšem primeru vzporedna s stransko steno. V takšni usmerjenosti ima igralec neprimerno slabši pregled nad igralnimi okoliščinami. Precej visok delež sonožne postavitve pripisujemo daljšemu času, ki ga imajo igralci na voljo za izved- bo udarca, še posebno v primerih odboja žoge od zadnje stene. Igralci najverjetneje v obeh primerih opravijo začetni del gi- banja enako, in sicer z gibalnega in časov- nega vidika. Ker pa je časovna usklajenost postavitve igralca pred udarcem eden od najpomembnejših tehničnih kazalcev po- stavitve telesa pri udarcu, morajo igralci v zaključni fazi gibanja proti žogi tega ustre- zno korigirati. To se največkrat zgodi v obli- ki dodatnega koraka, kar vodi v sonožno postavitev pred udarcem. Na bekend stra- ni igrišča so igralci v večjem deležu izvedli pravilno postavitev. Predvidevamo, da je to posledica optimalnega gibanja po principu desna-leva-desna, ki predstavlja optimalno gibanje in posledično pravilno postavitev pred udarcem. Takšna postavitev igralcu še vedno omogoča dober pregled nad igral- nimi okoliščinami, saj se pri bekend udarcu ramenska os obrača v smeri proti sprednji steni, obenem pa ima igralec potrebne pogoje za hitro vračanje na področje T. Na obeh straneh pa je zaznati precejšen dvig deleža sonožne postavitve v področjih bliž- je sredine. V tem primeru se morajo igralci gibati bolj po globini igrišča (proti zadnji steni) in precej manj po širini igrišča (pro- ti stranskim stenam). Zaradi tega bi se ob postavitvi v izpadni korak morali predho- dno umakniti žogi, kar vpliva na dodatno obremenitev. Zato se v teh primerih igralci pogosteje odločajo za sonožno postavitev. „Sklep Ugotovitve naše raziskave je vsekakor smi- selno implementirati v prakso, in sicer na različne načine. Spoznanje, da igralci po- gosto uporabljajo nepravilno postavitev, je treba upoštevati predvsem v določenih igralnih okoliščinah. To so predvsem tiste, ki z vidika gibanja in posledično postavitve pri udarcu predstavljajo precejšnjo negoto- vost, predvsem v smeri natančnega dolo- čanja postavitve (odnos igralec – žoga) in ko imajo igralci malo časa za svoj odgovor. Prav tako bi bilo ugotovitve smiselno vna- šati v specialni del treninga, ki je namenjen gibanju. Igralci skvoša take vrste trening (igra brez tekmeca in žoge) pogosto izvaja- jo in takrat bi bilo smiselno upoštevati raz- like v postavitvi v posameznih delih igrišča kot tudi na bekend in forhend strani. Vsekakor pa raziskovalnega dela ni mogoče zaključiti do popolnosti. Tudi v našem pri- meru lahko opozorimo na nekaj pomanj- kljivosti, ki pa lahko obenem pomenijo iz- točnico za prihodnje raziskave. V tej smeri bi bilo ob postavitvah pri udarcih vsekakor smiselno analizirati tudi število korakov in njihov vrstni red (leva ali desna). S tovrstno informacijo bi bilo mogoče zelo pogloblje- no preučiti tehniko gibanja z vidika različ- nih gibalnih vzorcev, njihovega števila in intenzivnosti, predvsem pa neposreden vpliv na postavitev pri udarcu. „Literatura 1. Perš, J., Kristan, M., Perše, M. in Kovačič, S. (2008). Analysis of Player Motion in Sport Matches. V A. Baca, M. Lames, K. Lyons, B. Nebel in J. Wiemeyer (Ur.), Computer Scien- ce in Sport - Mission and Methods. Pridoblje- no s http://drops.dagstuhl.de/opus/voll- texte/2008/1689/ 2. Squash: New Scoring System. Pridobljeno s https://www.theworldgames.org/news/ The-World-Games-17/squash--new-scoring- -system-438 3. Vučković, G. (2000). Osnove squasha. Ljublja- na: Samozaložba. 4. Vučković, G. (2002). Merske značilnosti sistema za sledenje gibanj igralcev na squash tekmah. Magistrska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport. 5. Vučković, G. (2004). Rotacija kolkov in ra- men pri maksimalnem in submaksimalnem vzdolžnem udarcu v squashu. Šport, 52(4), 5–10. 6. Vučković, G. (2005). Tehnično-taktične značil- nosti igranja različno kakovostnih skupin igral- cev squasha. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za šport. 7. Vučković, G., James, N., Hughes, M., Murray, S. R., Sporiš, G. in Perš, J. (2013). The effect of court location and available time on the tactical shot selection of elite squash pla- yers, Journal of Sports Science and Medicine, 12, 66–73. 8. Vučković, G., James, N., Hughes, M., Murray, S. R., Milanović, Z., Perš, J. in Sporiš, G. (2014). A new method for assessing squash tactics using 15 court areas for ball locations. Hu- man Movement Science, 34, 81–90. Sara Rojnik, mag. kin. sara.rojnik@gmail.com 166 Validity and reliability of isometric shoulder rotation strength assessment using a custom-made isometric device Abstract The shoulder joint is at high risk of injury in overhead sports. Muscle strength and flexibility deficits or imbalances are one of the main risk factors for acute or overuse injuries. Isometric strength measurements with a hand-held dynamometer provides a sim- ple and applicable method for assessing shoulder rotator strength. However, the reliability of the measurements is questionable. The main objective of our study consisted of two parts: First, to investigate the intra-session reliability of a shoulder internal and external rotation strength obtained with a hand-held dynamometer and a custom-built isometric device, and second, to compare the aforementioned strength variables between the two devices. Good-to-excellent relative (ICC2.1 > 0.805) and acceptable abso- lute (CV < 6 %) reliability was found for the observed variables, regardless the device used. Moderate-to-large correlations were found between the devices and the standard error of measurement was the largest (4.2 %) in the case of internal rotation con- tralateral strength ratio. Statistically significantly higher absolute values were obtained with the hand-held dynamometer. The custom-built isometric device proved to be reliable and valid. Sports practitioners should be aware of the discrepancy between devices and attempt to use the same device to longitudinally assess isometric shoulder rotator strength in overhead athletes. Keywords: reproducibility, torque, handheld dynamometry, overhead sports, concurrent validity Izvleček Ramenski sklep je pri metalnih športih, kjer se meti ali udarci izvajajo nad vi- šino ramena, podvržen velikemu tveganju za poškodbe. Odstopanja od nor- mativnih vrednosti v mišični moči ali gibljivosti so eden izmed glavnih dejav- nikov tveganja za nastanek akutne ali preobremenitvene poškodbe. Meritve v izometričnih pogojih z ročnim dinamometrom so enostaven in praktično uporaben način vrednotenja moči zunanjih in notranjih sukalk ramena, ven- dar je zanesljivost pridobljenih rezultatov vprašljiva. Naša študija je imela dva namena, in sicer preveriti znotrajobiskovno zanesljivost rezultatov meritev moči notranjih in zunanjih sukalk ramena z ročnim dinamometrom in na- mensko izdelano izometrično upornico ter primerjati rezultate med napra- vama. Rezultati so pokazali dobro do odlično relativno zanesljivost (ICC2.1 > 0,805) in sprejemljivo absolutno zanesljivost (CV < 6 %) merjenja pri obeh na- pravah. Korelacija med napravama je bila zmerna do visoka z največjo stan- dardno napako meritve 4,2 % v primeru kontralateralnega razmerja moči no- tranjih sukalk ramen. Statistično značilne višje absolutne vrednosti (Nm/kg) so bile izmerjene z ročnim dinamometrom. Namensko izdelana izometrična upornica se je izkazala kot zelo zanesljiva in veljavna za merjenje razmerij v izometrični moči notranjih in zunanjih sukalk ramena. Zaradi ugotovljenih razlik v absolutnih vrednostih med napravama priporočamo, da se za longi- tudinalno spremljanje športnika konsistentno uporablja le eden od teh dveh načinov merjenja. Ključne besede: ponovljivost, navor, ročna dinamometrija, metalni športi, kon- struktna veljavnost Darjan Spudić, Nejc Bončina, Sara Besal, Janez Vodičar Veljavnost in zanesljivost protokola merjenja moči sukalk ramen na namensko izdelani izometrični upornici raziskovalna dejavnost 167 „Uvod Merjenje mišične moči je že vrsto let najpo- gosteje uporabljena oblika za ocenjevanje mišične funkcije, uporablja pa se predvsem v športu in drugih znanostih, povezanih z gibanjem (Jarić, 2012). V številnih raziskavah in praksi se je merjenje mišične moči izka- zalo kot pozitivno pri zgodnjem odkrivanju mišičnih nesorazmerij in s tem zmanjšanju možnosti za poškodbe, pri ugotavljanju vpliva poškodbe na funkcijo in mišično moč, pri vračanju v šport po poškodbi ter pri raziskovanju športne uspešnosti. Lee in drugi (2018) ter Dauty in drugi (2016) so med merjenjem moči mišic nog ugo- tovili, da zmanjšana mišična moč zadnje stegenske mišice v primerjavi s sprednjo stegensko mišico pomembno vpliva na pojav poškodb zadnje lože pri nogometa- ših. Prav tako so meritve moči trupa pri lju- deh s kronično bolečino v spodnjem delu hrbta v primerjavi z zdravimi posamezniki pokazale, da prvi dosegajo manjše maksi- malne navore od zdravih posameznikov in da je pri tistih s kroničnimi bolečinami za- znati upad moči iztegovalk hrbta (Reid idr., 1991). Meritve moči nog so pokazale, da je mišična moč upogibalk in iztegovalk kole- na pred rekonstrukcijo sprednje križne vezi močno povezana z močjo mišic nog po operaciji ter da ima upad moči upogibalk in iztegovalk po rekonstrukciji statistično značilen negativen vpliv na funkcijo in vra- čanje v šport (Riesterer idr., 2020). Za športe, kot so rokomet, odbojka, bejz- bol, badminton ipd., je značilna visoka prevalenca in incidenca poškodb rame in ramenskega obroča, saj se največ gibanj z rokami dogaja nad glavo (v literaturi tudi angl. overhead sports). Glenohumeralni sklep zaradi specifične anatomije, ki jo za- znamuje majhna sklepna površina, omo- goča velike obsege gibanja v vseh ravni- nah. Prav zaradi te specifike je ramenski sklep v primerjavi z drugimi bolj nagnjen k poškodbam. Stabilnost ramenu dajejo mišice in pasivne strukture – labrum, vezi, sklepna kapsula (Berckmans idr., 2017). Najpomembnejše dinamične stabilizator- je sestavljajo mišice rotatorne manšete (teres minor, supraspinatus, infraspinatus in subscapularis), med katerimi mora biti zagotovljeno optimalno razmerje moči, gi- bljivosti in motorične kontrole, ki omogoča ohranjanje glave nadlahtnice v sredini skle- pne površine (Berckmans idr., 2017) in s tem zmanjša možnost za nastanek poškodb. Raziskava Thompsona in drugih (2018) je pokazala, da se z bolečino v rami vsaj en- krat na sezono sreča 35 % mladih igralcev baseballa, Asker in drugi (2018) pa so ugo- tovili, da se z enako težavo vsaj enkrat na sezono spopade 23 % rokometašic. Headey in drugi (2007) so ugotovili, da je najpogo- stejša poškodba rame pri igralcih ragbija na akromioklavikularnem sklepu, sledijo po- škodbe rotatorne manšete ter dislokacije in nestabilnost ramenskega obroča. Pogoj za dober met ali udarec nad glavo je doseganje velikih izmetnih hitrosti. Ampli- tuda giba v smeri zunanjega zasuka špor- tniku omogoča daljšo pot pospeševanja in je prvi pogoj za učinkovitost. Pogoste maksimalne zunanje rotacije vodijo do pri- lagoditev struktur v ramenu, ki se kažejo v patoloških spremembah mehkih tkiv in kosti ter pogosto vodijo k poškodbam (Lin idr., 2018). Pri ponavljajočih se udarcih in metih nad glavo se pojavljajo spremembe v obsegu gibanja in mišično neravnovesje med zunanjimi in notranjimi sukalkami ra- mena (Berckmans idr., 2017). Spremenjen obseg gibanja se kaže v značilno povečani zunanji rotaciji, na drugi strani pa v zavrti notranji rotaciji. Mišično neravnovesje na- stane zaradi povečane koncentrične moči notranjih sukalk, ki so podvržene velikim in ponavljajočim se silam med pospeševa- njem, medtem ko pri zunanjih sukalkah, ki so v fazi pospeševanja ekscentrično obre- menjene, opažamo upad moči. Zmanjša- na moč mišic rotatorne manšete oziroma pojav nesorazmerja v moči med zunanjimi in notranjimi sukalkami je notranji dejavnik tveganja za nastanek poškodbe (Ogaki idr., 2014). Ključnega pomena za preprečevanje na- stanka poškodb je ustrezna priprava meh- kih struktur na specifične obremenitve. To lahko dosežemo s krepilnimi in stabilizacij- skimi vajami za mišice rotatorne manšete. Za zgodnje odkrivanje mišičnega (ne)rav- novesja je priporočljivo testiranje moči no- tranjih in zunanjih sukalk ramena. Da bi se izognili poškodbam, morajo biti izmerjene vrednosti v okviru mejnih vrednosti (Ogaki idr., 2014). Ustrezno testiranje moči sukalk ramena in odkrivanje morebitnih nesoraz- merij je potrebno tudi za boljše spremlja- nje volumna vadbe in s tem bolj učinkovito preprečevanje poškodb (Conceição idr., 2018). Za uspešno primerjavo rezultatov iz različ- nih raziskav je pomembno, da se merilni postopki ujemajo, hkrati pa je bistvenega pomena, da so rezultati veljavni in zane- sljivi (Ferligoj idr., 1995). S preverjanjem ve- ljavnosti ugotavljamo sistematične napake v raziskovanju, medtem ko se pri merjenju zanesljivosti ukvarjamo z ugotavljanjem slučajnih napak (Cronbach, 1970). Proces merjenja izometrične moči sukalk ramen mora torej imeti veljavno in zanesljivo metodologijo, da so rezultati verodostojni (Plotnikoff in Macintyre, 2002). Kljub temu, da naj bi bila izokinetična testiranja najbolj natančna metoda merjenja moči sukalk ramena, zaradi večjih obratovalnih stro- škov niso pogosto uporabljena (Cools idr., 2014; Stark idr., 2011). V medicini športa se zato vse pogosteje uporabljajo prav meri- tve z ročnim dinamometrom, saj potrebna oprema ni draga in je enostavna za upo- rabo tudi na terenu (Cools idr., 2016). Po zanesljivosti so izometrične meritve na iz- okinetičnem dinamometru moči podobne izokinetičnim meritvam moči (Hadžić idr., 2012). Pri merjenju izometrične moči brez stabilizacije komolca, ki je najpogosteje v uporabi, pa se lahko pojavijo napake, ki so lahko posledica merilca, položaja merjenca ali stabilizacije merjenca (Stark idr., 2011). Namen raziskave je bil oceniti kriterijsko veljavnost in zanesljivost protokola meritev na namensko izdelani izometrični upornici za merjenje moči sukalk ramen. Kot krite- rij, s katerim smo primerjali rezultate, je bil uporabljen ročni dinamometer. Predposta- vili smo visoko vsebinsko veljavne rezulta- te, pridobljene z izometrično upornico, in boljšo zanesljivost merjenja na izometrični upornici. Protokol merjenja na izometrični upornici pomeni časovno bolj ekonomič- no alternativo merjenja izometrične moči sukalk ramena. Rezultati raziskave nam dajejo odgovor o smiselnosti posploševa- nja rezultatov in primerjave teh z rezultati v literaturi. Pripravljen standardiziran pro- tokol merjenja bi v prihodnje lahko omo- gočal primerjavo med rezultati različnih merilcev in/ali naprav. Longitudinalna baza podatkov in sočasno spremljanje športne učinkovitosti in incidence poškodb pa nam daje podlago za pripravo priporočil vadbe za moč z namenom izboljšanja športnega rezultata in preventive pred poškodbami. „Metode Preiskovanci V študiji je prostovoljno sodelovalo 16 mer- jencev. Izključitveni kriteriji za sodelovanje so bile poškodbe zgornjih okončin oziroma ledvenega ali vratnega dela hrbtenice, ki bi lahko vplivale na izvedbo največje hotene izometrične kontrakcije pri notranjem in zunanjem zasuku ramena. Lastnosti mer- jencev so podrobneje opredeljene v Tabeli 1. Merjenci so dobili navodilo, da dva dni pred meritvami ne izvajajo visoko inten- 168 zivnih treningov, ki bi vključevali zgornje okončine. Celoten eksperiment je bil izve- den v skladu s Helsinško deklaracijo (WHO, 2013). Postopek meritev in pripomočki Izvedena je bila znotrajobiskovna zaneslji- vostna in veljavnostna študija. Meritve so bile izvedene v Laboratoriju za športno- -medicinsko diagnostiko in nutricionistko na Fakulteti za šport. Pred izvedbo testiranj so preiskovanci izvedli standardizirano tri- minutno ogrevanje, ki je obsegalo kolesar- jenje na stacionarnem cikloergometru (1,5 W/kg, 50 RPM) in dinamične raztezne vaje za ramenski sklep. Po enominutnem pre- moru je bil izveden spoznavni protokol na izometrični upornici za notranji in zunanji zasuk ramena, ki je vključeval dve trisekun- dni ponovitvi submaksimalnega izometrič- nega naprezanja v smeri zunanjega in no- tranjega zasuka ramena z vsako roko. Meritve so bile v naključnem zaporedju iz- vedene na izometrični upornici in z ročnim dinamometrom. Zaporedje meritev (no- tranji/zunanji zasuk, izometrična upornica/ ročni dinamometer) je bilo za vsakega po- sameznika naključno izbrano, s čimer smo se želeli izognili sistematični napaki zaradi učenja izvajanja giba in vplivu utrujenosti na končni rezultat. Meritve z ročnim dinamometrom so bile izvedene v leži na hrbtu, s pokrčenimi no- gami, bočno na merilca (Slika 1). Meritve je ročno izvajal izkušen merilec po postopku, ki ga je opisal Ogaki s sodelavci (2016). Mer- jenčeva roka je bila pokrčena v odročenju (90° upogiba v komolcu in 90° upogiba v ramenu). Nasprotna roka od merjene je bila priročena. Dinamometer je bil name- ščen na koren dlani (približno tri cm višje od upogiba v zapestnem sklepu). Komolec je bil v čelni ravnini stabiliziran z merilčevo dlanjo, ki je bila postavljena na podlago, s čimer je bilo onemogočeno gibanje v sme- ri upogiba in iztega ramena v čelni ravnini. Dlan je bila ob pritisku stisnjena v pest in koren dlani je bil ob pritisku na oblazinjeno podlago ročnega dinamometra v vertikalni ravnini poravnan s komolcem. V začetnem položaju smo merjencem izmerili dolžino podlahti (olekranon – 3 cm nad upogibom v zapestju). Protokol meritev je obsegal tri največje ho- tene izometrične kontrakcije v smeri notra- njega in zunanjega zasuka ramena z vsako roko. Merjenec je dobil navodilo, naj silo stopnjuje tako, da v dveh sekundah doseže največjo hoteno izometrično kontrakcijo za izvedbo notranjega in zunanjega za- suka ramena. Naprava omogoča izvedbo testiranj izometrične moči ramena v raz- ličnih položajih postavitve trupa, komol- ca in ramena. Sestavljajo jo komponente, naštete v nadaljevanju (Slika 2). Na leseni podporni ploskvi (A) je nameščeno alumi- nijasto ogrodje širine 1 m in višine 0,9 m. Višina ogrodja opornice (B), širina postavi- tve senzorjev z oblazinjenimi pritiskovnimi površinami (C) in komolčna opora (D) so nastavljive glede na telesne razsežnosti merjenca in potrebe protokola meritev. Signali iz dveh tlačno-nateznih senzorjev (E) (S-Type 200 kg Steel Weighting Sensor, Changsha Taihe Electronic Equipment Co., Tabela 1 Lastnosti vzorca merjencev N Starost (leta) Masa (kg) Višina (m) Moški 9 23,1 ± 4,8 77,8 ± 6,7 180,8 ± 3,7 Ženske 7 22,3 ± 5,0 64,3 ± 9,3 177,7 ± 3,2 Skupaj 16 22,7 ± 5,1 71,9 ± 10,7 175,1 ± 7,6 Legenda. N – število merjencev; vrednosti so prikazane kot aritmetična sredina ± standardni odklon Slika 1: Položaj merjenca ob izvedbi testiranj. in jo zadržuje še 4–5 sekund. Ponovitve so bile za vsako roko izvedene izmenično v smeri zunanjega in notranjega zasuka, z vmesnim 30-sekundnim odmorom. Izometrična upornica Meritve so bile izvedene na multifunkcijski namensko izdelani izometrični upornici Kitajska) so bili pretvorjeni z analogno-di- gitalnim pretvornikom (Loadcell sensor 24 bit ADC - HX711, Circuit Systems, India) ter zajeti s krmilnikom Arduino-Uno (F) (ATme- ga328P, Robot ItalY, Italija) z namensko na- pisano programsko opremo (github.com/ robertcv/HipStrengthTesterGUI, Črnomelj, Slovenija). Surovi signali so bili zajeti s fre- Slika 2: Tehnična slika izometrične upornice za izvedbo notranjega in zunanjega zasuka ramena. raziskovalna dejavnost 169 kvenco 10 Hz. Največja proizvedena sila je bila določena kot najvišja vrednost signala na sekundnem intervalu tekočega pov- prečja. Vrednosti so bile prebrane na 0,5 N natančno. Metode obdelave podatkov Kot produkt največje proizvedene sile in dolžine podlahti v metrih smo najprej iz- računali proizveden navor (Nm) za vsako ponovitev posebej. Za vse spremenljivke je bila nato izračunana opisna statistika. Vse spremenljivke so bile normalno porazde- ljene (Shapiro-Wilk; p > 0,05). V prvi fazi obdelave smo po kriteriju intra- klasnega korelacijskega koeficienta (ICC) izračunali zanesljivost rezultatov meritev za tri izvedene ponovitve. Za računanje zane- sljivosti smo uporabili ICC tipa 2.1 (Koo in Li, 2016). Kot absolutna mera zanesljivosti je bil izračunan koeficient variance (CV = SD/M) na razlikah v rezultatih med pono- vitvami (Hopkins, 2000; Schectman, 2013). V drugi fazi obdelave smo kriterijsko ve- ljavnost (razlika ročni dinamometer – izo- metrična upornica) izrazili s Pearsonovim korelacijskim koeficientom in standardno napako meritve (SEM = SD razlik *√(1-r) (Dvir, 2015). Za izračun statistično značilnih razlik v aritmetičnih sredinah rezultatov med na- pravama je bil uporabljen t-test za odvisne vzorce. Homoskedastičnost razlik meritev je bila grafično preverjena z Bland-Altma- novimi grafi (Bland in Altman, 1986). Vrednosti ICC in r pod 0,5 pomenijo slabo, vrednosti 0,5–0,75 srednje veliko, 0,75–0,9 dobro in več od 0,9 odlično zanesljivost/ povezanost rezultatov meritev (Koo in Li, 2016). Dobra zanesljivost oziroma veljav- nost merjenja se kaže z majhno standardno napako meritve. Sprejemljive vrednosti za- nesljivostnih oziroma veljavnostnih koefi- cientov se med različnimi testi razlikujejo. Za uporabo testa v športnodiagnostičnih postopkih zadostujejo vrednosti ICC > 0,70 in CV < 15 % (Haff, Ruben, Lider, Twine in Cormie, 2015). Podatki so bili obdelani s programsko opre- mo GraphPad Prism 7 (GraphPad Software, San Diego, ZDA) in Microsoft Office Excel 2013 (Microsoft, Washington, ZDA). Stati- stična značilnost je bila sprejeta z dvostran- sko 5-odstotno napako alfa. „Rezultati Opisna statistika rezultatov meritev je za vsako ponovitev in za vsak gib predsta- vljena v Tabeli 2. Vse vrednosti so izražene kot aritmetična sredina (M) ± standardni odklon (SD) za povprečje treh ponovitev testa. V Tabeli 3 je prikazana znotrajobiskovna zanesljivost merjenja. Rezultati, izmerjeni z ročnim dinamometrom in izometrično upornico, kažejo na odlično zanesljivost merjenja, z izjemo razmerja med zunanjim in notranjim zasukom ramena pri levi roki (dobra zanesljivost). Tabela 4 prikazuje absolutno razliko v re- zultatih med napravama, povezanost med rezultati in standardno napako meritve. Viš- je vrednosti so bile izmerjene z ročnim di- namometrom. Rezultati kažejo, da je med napravama statistično značilna razlika v rezultatih izmerjenih vrednosti (notranji in zunanji zasuk), medtem ko razlik ni v izra- čunanih razmerjih med notranjim in zuna- njim zasukom ter v rezultatih med rokama (levo – desno). Med rezultati obeh naprav je značilna povezanost, izmerjena standar- dna napaka meritve je zelo nizka (od 0,6 % – zunanji zasuk z levo ramo – do 4,2 % pri razliki med levo in desno roko v notranjem zasuku ramena). Blant-Altmanovi grafi (Slika 3) prikazujejo absolutne razlike med napravama (navpič- na os) pri povprečni vrednosti rezultatov Tabela 2 Opisna statistika rezultatov meritev Ročni dinamometer (Nm/kg) Upornica (Nm/kg) Leva Notranji zasuk 0,53 ± 0,13 0,45 ± 0,13 Zunanji zasuk 0,62 ± 0,12 0,54 ± 0,12 Zunanji/Notranji 1,21 ± 0,21 1,17 0,17 Desna Notranji zasuk 0,52 ± 0,13 0,46 ± 0,12 Zunanji zasuk 0,63 ± 0,13 0,53 ± 0,10 Notranji/Zunanji 1,18 ± 0,19 1,24 ± 0,23 Leva/Desna Notranji zasuk 0,99 ± 0,12 1,04 ± 0,17 Zunanji zasuk 1,02 ± 0,11 0,99 ± 0,15 Legenda. leva – leva rama; desna – desna rama; vrednosti so prikazane kot aritmetična sredina ± standardni odklon proizvedenega navora na kg telesne mase posameznika Tabela 3 Znotrajobiskovna zanesljivost rezultatov Ročni dinamometer (Nm/kg) Upornica (Nm/kg) CV (%) ICC 2.1 (95 % CI) CV (%) ICC 2.1 (95 % CI) Leva Notranji zasuk 2,9 0,986 (0,966; 0,995) 1,3 0,973 (0,929; 0,989) Zunanji zasuk 5.2 0,945 (0,769; 0,982) 3,9 0,948 (0,875; 0,979) Zunanji/Notranji 6,0 0,805 (0,576; 0,918) 5,3 0,898 (0,760; 0,958) Desna Notranji zasuk 6,1 0,956 (0,892; 0,982) 5,2 0,955 (0,890; 0,982) Zunanji zasuk 5,5 0,951 (0,883; 0,980) 3,3 0,919 (0,793; 0,968) Notranji/Zunanji 3,4 0,932 (0,883; 0,973) 2,9 0,973 (0,932; 0,990) Leva/Desna Notranji zasuk 3,8 0,952 (0,883; 0,981) 0,9 0,954 (0,883; 0,981) Zunanji zasuk 5,5 0,949 (0,870; 0,980) 3,1 0,950 (0,877; 0,980) Legenda. CV – koeficient variance; ICC – intraklasni korelacijski koeficient tipa 2.1; CI – interval zau- panja Tabela 4 Veljavnost merjenja – primerjava med ročnim dinamometrom in izometrično upornico Ročni dinamometer – upornica (Nm/Kg) r (95 % CI) SEM (%) t p Leva Notranji zasuk 0,08 ± 0,06 0,878* 0,00 (0,7) 5,212 0,000* Zunanji zasuk 0,08 ± 0,06 0,883* 0,00 (0,6) 5,261 0,000* Zunanji/No- tranji –0,04 ± 0,14 0,724* 0,02 (1,7) –1,221 0,241 Desna Notranji zasuk 0,06 ± 0,09 0,784* 0,01 (2,0) 2,922 0,011* Zunanji zasuk 0,10 ± 0,06 0,898* 0,00 (0,5) 7,205 0,000* Zunanji/No- tranji 0,06 ± 0,19 0,694* 0,04 (3,7) 1,346 0,198 Leva/Desna Notranji zasuk 0,05 ± 0,18 0,668* 0,04 (4,2) 1,212 0,244 Zunanji zasuk –0,04 ± 0,11 0,710* 0,02 (1,7) –1,341 0,200 Legenda. r – Pearsonov korelacijski koeficient; SEM – standardna napaka meritve; t – t-vrednost te- stne statistike; p – testna statistika t-testa za odvisne vzorce; * – p < 0,05 170 obeh naprav (vodoravna os; (ročni dina- mometer + izometrična upornica)/2). Če povprečje razlik med meritvama (črtkana vodoravna črta) odstopa od vrednosti 0 (polna siva vodoravna črta), to prikazuje sis- tematično razliko v rezultatih med napra- vama. Obe pikčasti črtkani vodoravni črti nam prikazujeta spodnjo in zgornjo mejo 95-odstotnega intervala zaupanja za razliko med napravama. Širši je interval zaupanja, večja je razlika v rezultatih testa med na- pravama. Med napravama nismo ugotovili homoskedastičnosti razlik (nakazani le pri desni rami, zunanji zasuk), to pomeni, da razlike med napravama niso odvisne od proizvedene izometrične moči sukalk ra- mena merjencev. „Razprava Namen študije je bil oceniti veljavnost in zanesljivost protokola meritev na na- mensko izdelani izometrični upornici za merjenje moči sukalk ramen. Rezultate, pridobljene z izometrično upornico, smo primerjali z rezultati, pridobljenimi z ročnim dinamometrom, ki predstavlja ustaljeno (enostavno in dostopno) metodo merjenja moči mišic. V prvi fazi analize smo po pri- čakovanjih ugotovili višjo zanesljivost mer- jenja na izometrični upornici. V drugi fazi smo ugotovili visoko povezanost v rezulta- tih med napravama in statistično značilne razlike v rezultatih izmerjenih vrednosti (notranji in zunanji zasuk), ki so izginile, ko smo z njimi vstopili v računanje kontrala- teralnih razmerij (levo – desno) in razmerij med zunanjim in notranjim zasukom. Pri- pravljen standardiziran protokol merjenja se je izkazal za zanesljivega in veljavnega – če v obzir vzamemo zgolj izračunana raz- merja moči sukalk ramena in ne izmerjenih absolutnih vrednosti (Nm/kg). Rezultati, izmerjeni z ročnim dinamome- trom in izometrično upornico, kažejo na odlično zanesljivost merjenja, z izjemo razmerja med zunanjim in notranjim zasu- kom ramena pri levi roki, kjer smo ugotovili dobro zanesljivost. V večini primerov je bila leva roka nedominantna in sklepamo lah- ko, da lahko večjo variabilnost rezultatov pripišemo slabšemu kinestetičnemu ob- čutku za izvedbo giba. Po pričakovanjih je bila večja zanesljivost merjenja ugotovljena na izometrični upornici. Ta omogoča boljšo stabilizacijo komolca, standardizirano po- stavitev komolca in dlani merjenca in s tem manj kompenzacijskih gibanj ob izvedbi zasuka v ramenu. Glavni vzrok za boljšo za- nesljivost pa je odsotnost vpliva merilca na rezultat. Nasprotno usmerjena sila merilca na dlan merjenca je odvisna od izkušenosti merjenca in lahko ima pomembno vlogo pri največji izmerjeni sili. Višje absolutne vrednosti smo izmerili z ročnim dinamo- metrom, verjetno zaradi slabše stabilizacije komolca. Ob izvedbi giba v smeri notranje- ga zasuka in zunanjega zasuka lahko pride tudi do primika roke v ramenu (vertikalne ekstenzije roke v čelni ravnini) oziroma do odmika roke v ramenu (vertikalne fleksije v čelni ravnini), saj je bil komolec stabiliziran samo z merilčevo dlanjo in ne s komolčno oporo kot pri izometrični upornici. V tem primeru lahko sklepamo, da so se v gibanje vključile večje mišične skupine (odmikalke in primikalke ramena v čelni ravnini), ki so prispevale k skupni sili, proizvedeni na di- namometer. Po pregledu literature smo ugotovili, da je področje merjenja izometrične moči sukalk ramena zelo heterogeno. V tabeli (Tabela 5) smo zbrali rezultate študij, ki so se najbolj približali uporabljenemu testnemu položa- Slika 3. Blant-Altmanovi grafi razlik med meritvenima postopkoma (ročni dinamometer – izometrič- na upornica). raziskovalna dejavnost 171 ju, protokolu merjenja in poročanih spre- menljivkah iz naše študije. Heterogenost področja merjenja in zato odsotnost nor- mativnih vrednosti nas je presenetila, saj menimo, da je postopek merjenja, ki smo ga uporabili v študiji (90° odmika ramena in pokrčen komolec za 90° v leži na hrbtu, ročni dinamometer), enostaven za izvedbo zaradi kontrole nad položajem merjenca (stabiliziran trup, nadzor nad premikanjem komolca). Prav tako se ta položaj približa funkcionalnim pogojem pri izvedbi gibanj nad glavo (met, blok, zaustavljanje napada s prerivanjem ipd.) (Ashworth, Hogben, Singh, Tulloch in Cohen, 2018) bolj kot testi- ranje moči s priročeno roko, ki se, glede na pregled literature, uporablja pogosteje. Ab- solutne vrednosti, ki se pojavljajo v literatu- ri, so z izjemo izokinetičnih meritev izraže- ne v proizvedeni sili na ročni dinamometer (N) in ne v navoru (Nm) – čeprav je jasno, da gre za zasuk ramena. Pomanjkljivost teh rezultatov je, da upoštevajo posamezniko- vih antropoloških in morfoloških značilno- sti (npr. rezultat, izražen na kg telesne mase posameznika) in so potemtakem nerele- vantni za primerjanje med študijami ali za primerjanje posameznikov znotraj skupine. Znova z izjemo razmerij med rokama ter med zunanjim in notranjim zasukom, kjer z računanjem indeksa odpravimo težavo z enotami. V študiji smo pomanjkljivosti odpravili s tem, da smo rezultat izrazili v navoru, proizvedenem na kilogram telesne mase posameznika. Največja pomanjkljivost naše študije je majhen vzorec preizkušancev, ki izhaja samo iz enega športa (kegljanje). Kljub temu, da so bili športniki dobro seznanje- ni z izvedbo meritev in so bili v povprečju v zadnjih dveh letih po istem postopku izmerjeni že vsaj dvakrat, teh rezultatov ne moremo posplošiti na druge športe. V nasprotju z nekaterimi drugimi študijami v športu, ki kot reprezentativen rezultat moči upoštevajo najboljšo izvedenimi ponovita- miv (Petrigna idr., 2019), smo z namenom, da bi se izognili previsokim ali prenizkim vrednostim, ki so lahko posledica slabše stabilizacije komolca na tleh pri meritvah z ročnim dinamometrom, povprečili tri za- poredne ponovitve testa in s tem dosegli reprezentativen rezultat izometrične moči, vendar smo s tem verjetno tudi vplivali na absolutni rezultat testa. Prav tako je našo kriterijsko vrednost predstavljal ročni dina- mometer, ki z vidika zanesljivosti testiranj zaostaja za izokinetičnimi meritvami. Ena izmed pomembnih lastnosti mišic je tudi hitrost prirastka sile (Rodríguez-Rosell, Pa- reja-Blanco, Aagaard in González-Badillo, 2018) predvsem pri gibanjih, ki so časovno ali prostorsko/amplitudno omejena, kot je komolčni met pri rokometu. Hitrost pri- rastka sile se je pokazala kot bolj občutljiva spremenljivka za preprečevanje nastanka poškodb mišic v primerjavi z maksimalno izometrično močjo (Buckthorpe in Roi, 2019). Zato bi bilo smiselno ob dopolnjeva- nju normativne baze podatkov v prihodnje vključiti tudi hitrosti prirastka sile v smeri notranjega in zunanjega zasuka ramena. „Zaključek Pripravljen standardiziran protokol mer- jenja na namensko izdelani izometrični upornici se je izkazal kot zanesljivejši od ročnega dinamometra in kredibilen za športno –diagnostiko, če upoštevamo zgolj izračunana razmerja moči sukalk ra- mena in ne izmerjenih absolutnih vredno- sti (Nm/kg). V prihodnje bi bilo v literaturi smiselno poenotiti metodologijo merjenja izometrične moči sukalk ramena z upošte- vanjem dolžine podlahti in telesne mase posameznika pri izražanju enote merjenja in na podlagi večjega števila meritev raz- ličnih športnih disciplin postaviti referenč- ne vrednosti izometrične moči zunanjih in notranjih sukalk ramena. Baza podatkov bi nam v prihodnje omogočala raziskati ob- čutljivost in specifičnost dobljenih rezulta- tov za napovedovanje poškodb ramena v nekaterih športnih panogah. Z usmerjeno vadbo za krepitev stabilizatorjev ramen, ki bi temeljila na podlagi dobljenih rezulta- tov, bi lahko zmanjšali incidenco poškodb in s tem rezultatsko, psihološko in finančno breme, ki nastane ob odsotnosti športnika iz trenažno-tekmovalnega procesa. „Literatura 1. Asker, M., Holm, L. W., Källberg, H., Waldén, M. in Skillgate, E. (2018). Female adolescent elite handball players are more susceptible to shoulder problems than their male coun- terparts. Knee Surg Sports Traumatol Arthrosc, 26(7), 1892–1900. doi: 10.1007/s00167-018- 4857-y. 2. Ashworth, B., Hogben, P., Singh, N., Tulloch, L. in Cohen, D. D. (2018). The Athletic Sho- ulder (ASH) test: Reliability of a novel upper body isometric strength test in elite rugby players. BMJ Open Sport and Exercise Medi- cine, 4(1), 1–6. https://doi.org/10.1136/bmj- sem-2018-000365 3. Berckmans, K., Maenhout, A. G., Matthijs, L., Pieters, L., Castelein, B. in Cools, A. M. (2017). The isokinetic rotator cuff strength ratios in overhead athletes: Assessment and exer- cise effect. Phys Ther Sport, 27, 65–75. doi: 10.1016/j.ptsp.2017.03.001 Tabela 5 Pregled rezultatov meritev maksimalne izometrične moči sukalk ramena pri 90° odmika roke v ramenu in 90° upogiba v komolcu Študija Spol Zunanji zasuk [N/kg] Notranji zasuk [N/kg] ZS/NS (N/kg) Dom/neDom Šport ZS NZ Fernandez-Fernandez, 2019 M 2,16 2,67 0,81 1,13 1,17 tenis Ž 1,75 2,22 0,79 1,02 1,20 tenis Mclaine, 2018 M 1,99 2,47 0,81 0,96 1,00 plavanje Ž 1,81 1,99 0,91 1,02 1,01 plavanje Cools, idr. 2016 M 1,3 2,3 0,57 1,00 1,21 rokomet, tenis, odbojka Ž 1,4 1,8 0,78 1,00 1,13 rokomet, tenis, odbojka Moreno - Perez, 2019 M 1,56 2,00 0,78 1,03 1,08 tenis Moreno - Perez, 2018 M 1,17 1,51 0,77 1,17 1,24 tenis Legenda. ZS/NS – razmerje med proizvedeno silo med zunanjim in notranjim zasukom ramena; Dom/neDom – razmerje med proizvedeno silo med dominantno in nedominantno roko 172 4. Bland, M. in Altman, D. (1986). Statistical me- thods for assessing agreement between two methods of clinical measurement. Lan- cet, 8(8476), 307–310. https://doi.org/10.1128/ AAC.00483-18 5. Buckthorpe, M. in Roi, G. S. (2019). The time has come to incorporate a greater focus on rate of force development training in the sports injury rehabilitation process. Muscle Ligaments and Tendons Journal, 07(03), 435. https://doi.org/10.32098/mltj.03.2017.05 6. Conceição, A., Parraca, J., Marinho, D., Costa, M., Louro, H., Silva, A. in Batalha, N. (2018). As- sessment of isometric strength of the shoul- der rotators in swimmers using a handheld dynamometer: a reliability study. Acta Bioeng Biomech. 2018;20(4), 113–119. 7. Cools, A. M., Palmans, T. in Johansson, F. R. (2014). Age-related, sport-specific adaptions of the shoulder girdle in elite adolescent tennis players. J Athl Train, 49(5), 647–653. doi: 10.4085/1062-6050-49.3.02 8. Cools, A. M., Vanderstukken, F., Vereecken, F. in Johansson, F. (2016). Eccentric and iso- metric shoulder rotator cuff strength testing using a hand-held dynamometer: reference values for overhead athletes. Knee surgery, sports traumatology, arthroscopy: official jour- nal of the ESSKA, 24(12), 3838–3847. 9. Cronbach, L. J. (1970). Essentials of Psycho- logical Testing. New York: Harper in Row, 112–149. 10. Dauty, M., Menu, P., Fouasson-Chailloux, A., Ferréol, S., Dubois, C. (2016). Prediction of hamstring injury in professional soccer pla- yers by isokinetic measurements. Muscles Ligaments Tendons Journal, 19, 6(1), 116–123. 11. Dvir, Z. (2015). Difference, significant diffe- rence and clinically meaningful difference: The meaning of change in rehabilitation. Journal of Exercise Rehabilitation, 11(2), 67–73. https://doi.org/10.12965/jer.150199 12. Ferligoj, A., Leskošek, K. in Kogovšek, T. (1995). Zanesljivost in veljavnost merjenja. V Ferligoj, A. (ur.), Leskošek, K. in Kogovšek, T., Metodološki zvezki. Univerza v Ljubljani, Fa- kulteta za družbene vede. 13. Fernandez-Fernandez, J., Nakamura, F. Y., Moreno-Perez, V., Lopez-Valenciano, A., Del Coso, J., Gallo-Salazar, C., … Sanz-Rivas, D. (2019). Age and sex-related upper body per- formance differences in competitive young tennis players. PLoS One, 3;14(9):e0221761. doi: 10.1371/journal.pone.0221761 14. Hadžić, V., Uršej, E., Kalc, M. in Dervišević, E. (2012). Reproductibility of shoulder short range of motion in isokinetic and isometric strength testing. Journal of Exercise Science & Fitness, 10(2), 83–89. 15. Haff, G., Ruben, P. R., Lider, J., Twine, C. in Cor- mie, P. (2015). A comparison of methods for determining the rate of force development during isometric midthigh clean pulls. Jo- urnal ofStrength and Conditioning Research, 29(2), 386–395. 16. Headey, J., Brooks, J. H. in Kemp, S. P. (2007). The epidemiology of shoulder injuries in En- glish professional rugby union. The American journal of sports medicine, 35(9), 1537–1543. 17. Hopkins, W. G. (2000). Measures of Reliability in Sports Medicine and Science. Sports Medi- cine, 30(1), 1–15. 18. Jaric, S. (2012). Muscle Strength Te- sting. Sports Med 32, 615–631. https://doi. org/10.2165/00007256-200232100-00002 19. Kolber, M. J., Beekhuizen, K., Cheng, M. S. S. in Fiebert, I. M. (2007). The reliability of hand-held dynamometry in measuring is- ometric strength of the shoulder internal and external rotator musculature using a stabilization device. Physiotherapy Theo- ry and Practice, 23(2), 119–124. https://doi. org/10.1080/09593980701213032 20. Koo, T. K. in Li, M. Y. (2016). A Guideline of Se- lecting and Reporting Intraclass Correlation Coefficients for Reliability Research. Jour- nal of Chiropractic Medicine, 15(2), 155–163. https://doi.org/10.1016/j.jcm.2016.02.012 21. Lee, J. W. Y., Mok, K. M., Chan, H. C. K., Yung, P. S. H. in Chan, K. M. (2018). Eccentric ham- string strength deficit and poor hamstring- -to-quadriceps ratio are risk factors for ham- string strain injury in football: A prospective study of 146 professional players. J Sci Med Sport. 21(8), 789–793. 22. Lin, D. J., Wong, T. T. in Kazam, J. K. (2018). Shoulder Injuries in the Overhead-Throwing Athlete: Epidemiology, Mechanisms of Inju- ry, and Imaging Findings. Radiology, 286(2), 370–387. 23. McLaine, S. J., Ginn, K. A., Fell, J. W. in Bird, M. L. (2018). Isometric shoulder strength in yo- ung swimmers. J Sci Med Sport, 21(1), 35–39. doi: 10.1016/j.jsams.2017.05.003 24. Moreno-Pérez V., Elvira J., Fernandez-Fernan- dez J. in Vera-Garcia F. J. (2018). A comparati- ve study of passive shoulder rotation range of motion, isometric rotation strength and serve speed between elite tennis players with and without history of shoulder pain. Int J Sports Phys Ther, 13(1), 39–49. 25. Moreno-Pérez, V., López-Samanes, Á., Do- mínguez, R., Fernández-Elías, V. E., González- -Frutos, P., Fernández-Ruiz, V., … Fernández- -Fernández, J. (2019). Acute effects of a single tennis match on passive shoulder rotation range of motion, isometric strength and serve speed in professional tennis players. PLOS ONE, 14(4), e0215015. doi:10.1371/jour- nal.pone.0215015 26. Ogaki, R., Takemura, M., Iwai, K. in Miyakawa, S. (2014). Risk Factors for Shoulder Injury in Collegiate Rugby Union Players. International Journal of Sport and Health Science, 12, 31–33. 27. Ogaki, R., Takemura, M., Shimasaki, T., Nari- ai, M. in Nagai, S. (2016). Preseason muscle strength tests in the assessment of shoulder injury risk in collegiate rugby union players. Football Science, 13(1), 36–43. 28. Petrigna, L., Karsten, B., Marcolin, G., Paoli, A., D’Antona, G., Palma, A. in Bianco, A. (2019). A Review of Countermovement and Squat Jump Testing Methods in the Context of Public Health Examination in Adolescence: Reliability and Feasibility of Current Testing Procedures. Frontiers in Physiology, 10(No- vember), 1–19. https://doi.org/10.3389/ fphys.2019.01384 29. Plotnikoff, N. A. in Macintyre, D. L. (2002). Test-retest reliability of glenohumeral inter- nal and external rotator strength. Clinical Jo- urnal of Sports Medicine, 12(6), 367–372. 30. Reid, S., Hazard, R. G. in Fenwick, J. W. (1991). Isokinetic trunk-strength deficits in people with and without low-back pain: a compa- rative study with consideration of effort. J Spinal Disord, 4(1), 68–72. PMID: 1839669. 31. Riesterer, J., Mauch, M. in Paul, J. (2020). Re- lationship between pre- and post-operative isokinetic strength after ACL reconstruction using hamstring autograft. BMC Sports Sci Med Rehabil 12, 68. https://doi.org/10.1186/ s13102-020-00215-7 32. Rodríguez-Rosell, D., Pareja-Blanco, F., Aaga- ard, P. in González-Badillo, J. J. (2018). Physio- logical and methodological aspects of rate of force development assessment in human skeletal muscle. Clinical Physiology and Func- tional Imaging, 38(5), 743–762. https://doi. org/10.1111/cpf.12495 33. Schectman, O. (2013). The Coefficient of Va- riation as an Index of Measurement Reliabi- lity. Methods of Clinical Epidemiology, 33–49. https://doi.org/10.1007/978-3-642-37131-8 34. Stark, T., Walker, B., Phillips, J. L., Fejer, R. in Beck, R. (2011). Hand-held dynamometry correlation with the gold standard isokinetic dynamometry: a systematic review. PM & R : the journal of injury, function, and rehabilitati- on, 3(5): 472–479. 35. Thompson, S. F., Guess, T. M., Plackis, A. C., Sherman, S. L. in Gray, A. D. (2018). Youth Baseball Pitching Mechanics: A Systematic Review. Sports health, 10(2): 133–140. 36. WHO. (2013). Declaration of Helsinki Ethical Principles for Medical Research Involving Human Subjects. JAMA, 310(20), 2191–2194. https://doi.org/doi:10.1001/jama.2013.281053 Darjan Spudić, mag. kin. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport darjan.spudic@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 173 The effects of visual training on reaction time in athletes – systematic literature review Abstract Athletes must be able to respond quickly to the visual stimulus. To improve motor respond to the visual stimulus, various methods including visual training can be used. The aim of this literature review was to analyze studies in which devices for visual reaction time assessment and training were used. A search was conducted using the databases PubMed, Cochrane Library, CINAHL and ScienceDirect. Five studies with control group were included in the review. Altogether four different devices and seven different reaction time measurement protocols have been used. Different types of visual training were performed, in majority in addition to the sport training. In four studies, statistically significant improvement in reaction time was reported after six weeks of visual training. Studies indicated a positive effect of visual training on the reaction time. Whether the skills of visual and motor systems acquired by training influence sport results and decrease injuries needs to be established in future. Keywords: reaction time, visual stimulus, visual stimulus devices, visual training, dynamic sports Izvleček Športniki morajo biti sposobni hitrega odziva na vidni dra- žljaj. Za izboljšanje motoričnega odziva na vidne dražljaje se uporabljajo različne metode, med katerimi zadnje čase izstopa vadba z vidnimi dražljaji. Namen pregleda literature je bil analizirati raziskave, v katerih so uporabili naprave za ocenjevanje reakcijskih časov na vidni dražljaj, in primerjati protokole vadbe z vidnimi dražljaji. Pregledane so bile po- datkovne zbirke PubMed, Cochrane Library, CINAHL in Sci- enceDirect. V pregled smo vključili pet raziskav s kontrolno skupino. Skupno so v vseh raziskavah uporabili štiri različ- ne naprave in sedem ocenjevalnih protokolov za merjenje reakcijskega časa. Izvajali so različne vrste vadb z vidnimi dražljaji, v večini raziskav poleg rednega športnega trenin- ga. V štirih raziskavah se je po šesttedenski vadbi z vidnimi dražljaji statistično značilno izboljšal reakcijski čas. Raziska- ve kažejo pozitiven učinek vadbe z vidnimi dražljaji na iz- boljšanje reakcijskega časa. V prihodnje je treba preučiti, ali se z vadbo pridobljene spretnosti vidnega in motoričnega sistema tudi dejansko izražajo v boljšem športnem rezultatu in manj poškodbah. Ključne besede: reakcijski čas, svetlobni dražljaj, naprave z vidnim dražljajem, vadba z vidnimi dražljaji, dinamični športi Monika Zoroja1, 2, Polona Palma1, Urška Puh1 Vpliv vadbe z vidnimi dražljaji na reakcijski čas pri športnikih – sistematični pregled literature 1Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Zdravstvena pot 5, Ljubljana 2Zdravstveni dom Ljubljana – Bežigrad, Kržičeva ulica 10, Ljubljana www.fitlighttraining.com 174 „Uvod Naši možgani namenijo obdelavi vidnih informacij večjo težo kot obdelavi drugih senzoričnih prilivov (Khanal, 2015). Vidni priliv obsega kar 85 do 90 % informacij, ki jih športnik prejme med tekmo (Khanal, 2015). Stavek »oko vodi gibanje telesa«, ki ga je izrekel nogometni trener Blanton Collier, dobro opiše pomen vida (Erickson, 2018). V športih z žogo in loparjem je po- treben hiter odziv brez zavestne kognitivne obdelave (Hülsdünker et al., 2018). Ta pro- ces je zgrajen kompleksno in zahteva do- bre vidno-motorične spretnosti, med kate- re uvrščamo tudi koordinacijo oko – roka ali oko – noga in reakcijski čas na vidni dražljaj (Khanal, 2015). Reakcijski čas je definiran kot čas, ki prete- če od začetnega stika z nekim dražljajem do začetnega odziva organizma (Merri- am-Webster, 2019), oziroma obdobje od začetka dražljaja do začetka motoričnega odgovora (Schwarb in Memmert, 2012). Enostavni reakcijski čas je definiran kot čas, potreben za odziv kot odgovor na en pričakovani dražljaj, ki je lahko vidni ali slu- šni. Izbirni reakcijski čas predstavlja odzivni čas, potreben pri več zaporednih dražlja- jih (Wilkerson et al., 2016). Reakcijski čas je smiselno razdeliti na dve komponenti: 1. premotorični čas je centralna komponen- ta, ki poteka od pojava dražljaja do začetka mišičnega odziva (obdelava informacij in pretvorba v signal za mišično kontrakcijo); 2. motorični čas je periferna komponenta (od mišične aktivacije do izvedbe dejan- skega giba) (Fischman, 1984). Dejavniki, ki vplivajo na reakcijski čas, so ekstrinzič- ni (vezani na vrsto dražljaja) in intrinzični: splošna telesna pripravljenost, utrudljivost, motivacija, telesni del za odgovor in dolži- na senzoričnih vlaken, tip aksonov, število sinaps, predhodno ogrevanje, starost, spol, jemanje škodljivih substanc (Guyton in Hall, 2011). Reakcijski časi na vidni dražljaj z roko so krajši kot s stopalom (Montes-Mico et al., 2000). Športniki, ki se ukvarjajo z dinamičnimi senzorično in motorično zahtevnimi športi, imajo krajši reakcijski čas in hitrejše prevaja- nje dražljaja po vidnih vlaknih v primerjavi z nešportniki (Zwierko et al., 2010). Sharma in sodelavci (2015) so pri športnikih izmerili za 11 ms krajši reakcijski čas na vidni dra- žljaj kot pri nešportnikih, kar kaže na to, da ukvarjanje s športom vpliva na reakcijski čas. Podobne rezultate v primerjalni razi- skavi med igralci namiznega tenisa in neš- portniki so dobili tudi Bhabhor in sodelavci (2013). Hülsdünker in sodelavci (2016) so pri igralcih badmintona potrdili hitrejše vidno- -motorične transformacije dražljaja. Balkó in sodelavci (2017) so ugotovili, da lahko s športno specifično vadbo, ki se močno približa realnim situacijam, pozitivno vpli- vamo na enostavni reakcijski čas in izbirni reakcijski čas sabljačev. Za izboljšanje delovanja vidnega sistema in sposobnosti motoričnega odziva na vi- dne dražljaje se predvsem med vrhunskimi športniki uporablja t. i. vadba z vidnimi dra- žljaji, ki mora biti usmerjena v spretnosti, značilne za posamezen šport (Appelbaum in Erickson, 2018; Erickson, 2018). Pri vadbi z vidnimi dražljaji izvajamo zahtevnejše vaje vidnega zaznavanja in vidno-motorične naloge z namenom izboljšanja vida, hitrej- šega motoričnega odzivanja na senzorične dražljaje, hitrejšega in natančnejšega giba- nja ter posledično izboljšanja športnih re- zultatov in potencialno zmanjšanja možno- sti poškodb (Erickson, 2007). Izvaja se lahko vadba reakcije oko – roka z uporabo dvodi- menzionalnega zaslona ali večjega števila brezžično povezanih individualnih svetlob- nih točk ter tudi vadba reakcije oko – noga za športe, ki temeljijo na tovrstnih reakcijah (Erickson, 2018). Za izvajanje vadbe z vidni- mi dražljaji se lahko uporabljajo naprave, sestavljene iz zaslona in različnega števila prižigajočih se točk oz. luči, ki predstavlja- jo vidne dražljaje (Appelbaum in Erickson, 2018). Navadno so to računalniško podprti sistemi, s katerimi se lahko izvede meri- tve reakcijskih časov ali pa izvaja vadbene programe (Erickson, 2018). Poleg tega se v vadbo z vidnimi dražljaji vključujejo različ- ne vaje, ki jih lahko izvajamo na napravah z vidnimi dražljaji ali s pripomočki za izbolj- šanje statične in dinamične ostrine vida, globinskega zaznavanja, očesnih gibov, perifernega vida in očesne akomodacije. Za še večji napredek se pri vadbi pogosto uporabljajo stroboskopska očala (Schwab in Memmert, 2012; Appelbaum et al., 2016). Namen tega pregleda literature je bil pre- poznati vrste reakcijskih časov, ki jih meri- mo z uporabo naprav z vidnimi dražljaji, in ugotoviti, kakšen vpliv ima vadba z vidnimi dražljaji na reakcijske čase športnikov. „Metode Pregledali smo literaturo v angleškem in italijanskem jeziku v podatkovnih zbirkah PubMed, Cochrane Library, CINAHL in Sci- enceDirect. Uporabljene ključne besede samostojno ali v kombinaciji so bile: reac- tion time, response time, visual stimulus, light stimulus, visual reaction time, mea- surement, training, exercise, visual training, visual therapy, athletes, sport, tempo di re- azione in stimolo visivo. Pregledane so bile raziskave do maja 2019. Vključili smo razi- skave s kontrolno skupino, z opisanim pro- gramom vadbe za izboljšanje reakcijskih časov in meritvami reakcijskih časov pred vadbo z vidnimi dražljaji in po njej pri špor- Tabela 1 Značilnosti preiskovancev v pregledanih raziskavah Raziskava Šport Število preisko- vancev Spol preiskovan- cev Starost (leta) Appelbaum et al., 2016 Softball N: 25 R: 15 K: 10 Ženski 19–22 19,96 ± 1,46 Balasaheb et al., 2008 Kriket N: 30 R: 10 K: 10 P: 10 Moški 16–25 Paul et al., 2011 Namizni tenis N: 45 R: 15 K: 15 P: 15 Moški in ženski 18–28 Schwab in Mem- mert, 2012 Hokej na travi N: 34 R: 22 K: 12 Moški 12–16 R: 14,3 K: 13,9 Vurmaz in Bingul, 2018 Nogomet N: 20 R: 10 K: 10 Moški R: 18,50 ± 0,52 K: 18,6 ± 0,51 Opomba. N – število vseh preiskovancev, R – raziskovalna skupina, P – placebo skupina, K – kontrolna skupina. raziskovalna dejavnost 175 tnikih, starih do 30 let. Izključili smo razi- skave, starejše od leta 2000, ter raziskave, v katerih so za ocenjevanje reakcijskih časov uporabljali druge računalniške programe. „Rezultati Vključitvenim merilom je od skupno 329 najdenih zadetkov ustrezalo pet raziskav, objavljenih med letoma 2008 in 2018. V raziskavah ocenjujejo reakcijske čase špor- tnikov z napravami z vidnimi dražljaji. Po- stopek iskanja je predstavljen na Sliki 1 z diagramom poteka PRISMA (Moher et al., 2009). V štirih vključenih raziskavah (Appelbaum et al., 2016; Balasaheb et al., 2008; Paul et al., 2011; Schwab in Memmert, 2012) so ugota- vljali učinkovitost vadbe z vidnimi dražljaji z merjenjem reakcijskega časa z zgornjim udom in v eni raziskavi (Vurmaz in Bingul, 2018) s spodnjim udom. Vse raziskave so vključevale raziskovalno in kontrolno sku- pino, v dveh raziskavah so vključili še pla- cebo skupino (Balasaheb et al., 2008; Paul et al., 2011). Preiskovanci v pregledanih razi- skavah so bili igralci softballa, kriketa, nami- znega tenisa, hokeja na travi in nogometa. Preiskovanci niso imeli težav z vidom, razen dveh preiskovancev v raziskavi Schwab in Memmert (2012), ki sta nosila očala za ko- rekcijo ametropije. Podrobnejše značilnosti preiskovancev so predstavljene v Tabeli 1. V raziskovalnih skupinah so izvajali različne vrste vadb z vidnimi dražljaji, namenjene iz- boljšanju reakcijskih časov. V raziskavi Sch- wab in Memmert (2012) so se odločili samo za vadbo z vidnimi dražljaji, medtem ko so v vseh preostalih raziskavah vadbo z vidnimi dražljaji izvajali poleg rednega športnega treninga. Vadbeni programi za izboljšanje reakcijskih časov so trajali od 6 (Balasaheb et al., 2008) do 11 tednov (Appelbaum et al., 2016). Vsi vadbeni programi so se izvajali dvakrat ali trikrat na teden v različnih ča- sovnih obsegih, in sicer od 5 (Appelbaum et al., 2016) do 45 minut (Paul et al., 2011; Schwab in Memmert, 2012) na dan. V raz- iskavi Appelbaum in sodelavci (2016) je vadba z vidnimi dražljaji vključevala osem vaj. Tri vaje (koordinacija oko – roka, pojdi/ počakaj, globinska zaznava) so se izvajale neposredno z napravo Nike sensory station (Nike inc., Beaverton, ZDA), medtem ko so pri vseh drugih vajah uporabljali dodatne pripomočke. Vadba z vidnimi dražljaji v raziskavi Schwab in Memmert (2012) je bila sestavljena iz petih vadbenih postaj, zasno- vanih po programu DynamicEye® Sport- sVision training, kjer uporabljajo različne pripomočke. Balasaheb in sodelavci (2008) so v vadbo z vidnimi dražljaji vključili vaje z nihajočo žogo (Marsden ball), vadbo re- akcijskih spretnosti, vaje za izboljšanje glo- binske zaznave, vaje s palico za žongliranje in vaje s svetlobnimi krogi. Paul in sodelavci (2011) so vadbo z vidnimi dražljaji izvajali z uporabo različnih pripomočkov in naprav. Za izboljšanje vidnih zaznav so uporabi- li vaje z nihajočo žogo (Marsden ball), za vadbo globinskega zaznavanja so upora- bili elektronsko napravo Howard-Dolman (DP-129, Medicaid system, Indija), izbolj- šanje reakcijskega in motoričnega časa so vadili na napravi Reaction timer (MOΨART, Lafayette, ZDA), za izboljšanje koordinacije oko – roka pa so uporabili Vienna testing system (Schuhfried, Avstrija). Vadbo z vidni- mi dražljaji so v raziskavi Vurmaz in Bingul (2018) izvajali z napravo Light-trainer (Light trainer visuo-motor devices company, Tur- čija), v katero so vključili vaje okretnosti in hitrosti ter reakcijske vaje. Značilnosti in tra- janje vadbenih programov so podrobneje predstavljeni v Tabeli 2. V pregledanih raziskavah so enostavni re- akcijski čas ali izbirni reakcijski čas ocenje- vali s štirimi napravami z vidnimi dražljaji. Pri ocenjevanju enostavnega reakcijskega Zadetki, najdeni s pregledom podatkovnih baz: - PubMed (n = 86) - Cochrane Library (n = 192) - CINAHL (n = 28) - ScienceDirect (n = 23) Zadetki po odstranjenih duplikatih (n = 297) Grobo pregledani zadetki (letnica objave, naslov in izvleček) (n = 297) Izključeni zadetki (n = 262) Članki, ki vključujejo naprave z vidnim dražljajem (n = 20) Članki, ki ustrezajo merilom (n = 11) Pregledani članki (n = 11) Vključeni članki v analizo (n = 5) Izključeni članki, ker ni vadbe reakcijskih časov (n = 9) Izključeni članki zaradi pomanjkljivih podatkov (značilnosti preiskovancev, vadbenega programa in protokola ocenjevanja) (n = 6) Članki, objavljeni v polnem besedilu (n = 35) Izključeni članki, ker ne vključujejo naprav z vidnim dražljajem (n = 15) N aj de ne ra zi sk av e Po vr ši ns ki p re gl ed D os to pn os t V kl ju če no st Slika 1. Diagram poteka PRISMA (Moher et al., 2009) 176 časa ali izbirnega reakcijskega časa z napra- vo MOΨART (Lafayette Instrument, ZDA) so ocenjevali še motorični čas, saj naprava omogoča ocenjevanje v istem programu. Ocenjevanje reakcijskega časa z napravo MOΨART je potekalo sede. Gre za enostav- no zasnovano ploščo s svetlobnimi gumbi, ki so jo postavili na mizo pred preiskovan- ca. Enostavni reakcijski čas so v raziskavi Balasaheb in sodelavci (2008) ocenjevali z dvigom prsta ali pritiskom na začetni gumb ob pojavu svetlobnega dražljaja. Motorični čas so v tem primeru ocenjevali z odmikom prsta z začetnega gumba do pritiska drugega gumba, ko je ta zasvetil. Paul in sodelavci (2011) so izbirni reakcijski čas ocenjevali tako, da je preiskovanec dr- žal prste na več gumbih ter je ob pojavu svetlobnega dražljaja čim hitreje spustil ali pritisnil svetleči gumb. Motorični čas pa so ocenili tako, da je preiskovanec držal prst na začetnem gumbu ter se je čim prej do- taknil enega izmed osmih gumbov, ki je zasvetil. V raziskavi Appelbaum in sodelavci (2016) je preiskovanec stal pred zaslonom, pri čemer se je pri ocenjevanju reakcijskega časa z napravo Nike sensory station z domi- nantno roko odzival na spremembo barve svetlobnega obroča, izrisanega na zaslonu. Schwab in Memmert (2012) sta izbirni reak- cijski čas ocenjevala z napravo Dynavision D2 (Dynavision Int LLC, ZDA) tako, da je preiskovanec stal pred zaslonom in se je moral dotakniti enega izmed štirih gum- bov, ki je v danem trenutku zasvetil. V razi- skavi Vurmaz in Bingul (2018) so ocenjevali reakcijski čas s spodnjim udom z napravo Light trainer tako, da so pred preiskovanca na tla postavili 3 svetlobne gumbe, pri če- mer se je moral preiskovanec z nogo čim hitreje dotakniti tistega, ki je zasvetil. V Ta- beli 3 so prikazane uporabljene naprave, ocenjevana vrsta reakcijskega časa in vpliv vadbe z vidnimi dražljaji na reakcijski čas. „Razprava Za ocenjevanje reakcijskega časa je na trgu na voljo mnogo različnih naprav. Avtorji so v pregledanih raziskavah za ocenjevanje reakcijskega časa uporabili naprave Nike sensory station (Appelbaum et al., 2016), MOΨART (Balasaheb et al., 2008; Paul et al., 2011), Dynavison D2 (Schwab in Memmert, 2012) in Light trainer (Vurmaz in Bingul, 2018). Nekatere naprave so pri ocenjevanju precej omejene in težko ocenimo reakcij- ski čas pri vseh športih. Na primer, naprava MOΨART omogoča zgolj oceno enostav- nega reakcijskega časa in izbirnega reakcij- skega čas v kombinaciji z motoričnim ča- som z zgornjim udom, kar ni najprimerneje za športe, pri katerih se primarno uporablja spodnje ude. V tem primeru je najprimer- nejša uporaba naprav, kot je Light trainer, ki omogoča postavitev samostojnih brezžič- nih svetlobnih točk na tla in s tem ocenitev reakcijskih časov spodnjih udov. Poleg tega je pomembna tudi zanesljivost naprave. V raziskavi Wells in sodelavci (2014) so na populaciji zdravih rekreativnih športnikov ugotavljali zanesljivost naprave Dynavison D2 za ocenjevanje izbirnega reakcijskega časa na vidni dražljaj. Poročali so o visoki zanesljivosti (ICC 2,1 = 0,84). Raziskav o zane- sljivosti drugih naprav za ocenjevanje reak- cijskih časov nismo zasledili. V vseh raziskavah so med prvo in končno meritvijo reakcijskega časa izvajali eno iz- med različic vadbe z vidnimi dražljaji. Av- torji vseh raziskav, vključenih v pregled li- terature, navajajo pozitivne učinke vadbe z vidnimi dražljaji na reakcijski čas športnikov. Statistično značilno se je izboljšal reakcijski čas po vadbi z vidnimi dražljaji v primerjavi s kontrolno skupino v štirih raziskavah (Ba- lasaheb et al., 2008; Paul et al., 2011; Schwab in Memmert, 2012; Vurmaz in Bingul, 2018). Eden izmed možnih razlogov za manjše izboljšanje reakcijskega časa v raziskavi Appelbauma in sodelavcev (2016) je morda zasnova vadbenega programa. Kljub temu, da je vadbeni program trajal 11 tednov, se je izvajal le dvakrat na teden po 5 do 10 mi- nut, s čimer so glede na preostale vključe- ne raziskave dosegli do trikrat krajši skupni čas vadbe. Preiskovanci v tej raziskavi so tako izvedli le 220 minut vadbe, medtem ko so preiskovanci v raziskavi Paula in so- delavcev (2011) skupno dosegli 1080 minut vadbe. Reakcijski čas se je statistično značil- no izboljšal po najmanj 540 minutah vad- be (Balasaheb et al., 2008). Poleg izboljšanja reakcijskega časa Balasaheb in sodelavci (2008) ter Paul in sodelavci (2011) navajajo statistično značilne razlike v motoričnem času raziskovalne skupine. Balasaheb in so- delavci (2008) so meritve motoričnega časa izvajali z levim in desnim zgornjim udom in dobili statistično značilne razlike za desni zgornji ud tudi v kontrolni skupini (p < 0,05) ter statistično značilne razlike za oba zgor- nja uda v placebo skupini (p < 0,05). Pozitiv- ne rezultate kontrolne in placebo skupine v navedeni raziskavi pripisujejo rednemu tre- Tabela 2 Značilnosti in trajanje vadbe z vidnimi dražljaji v pregledanih raziskavah Raziskava Trajanje VVD Frekvenca VVD Trajanje VVD – dnevno Vadbeni program Appelbaum et al., 2016 11 tednov 2-krat na teden 5–10 min R: VVD in TPŠ K: TPŠ Balasaheb et al., 2008 6 tednov 3-krat na teden 30 min R: VVD in TPŠ K: TPŠ Placebo: TPŠ ter gledanje tekem po TV in branje revij Paul et al., 2011 8 tednov 3-krat na teden 45 min R: VVD in TPŠ K: TPŠ P: TPŠ ter gledanje tekem po TV in branje revij Schwab in Memmert, 2012 6 tednov 3-krat na teden 45 min R: DynamicEye SportsVision Training K: n. p. Vurmaz in Bingul, 2018 8 tednov 3-krat na teden 20–25 min R: vadba okretnosti in hitrosti z vidnimi dražljaji z na- pravo Light Trainer ter TPŠ K: TPŠ Opomba. R – raziskovalna skupina, K – kontrolna skupina, P – placebo skupina, VVD – vadba z vidnimi dražljaji, TPŠ – trening posameznega športa, n. p. – ni podatka. raziskovalna dejavnost 177 ningu kriketa, ki so ga izvajale raziskovalna, kontrolna in placebo skupina. Najboljše rezultate so dosegli v raziskavi Schwaba in Memmerta (2012), kjer so izbir- ni reakcijski čas izboljšali za kar 240,9 ms. To izboljšanje izrazito odstopa od drugih dveh raziskav, v katerih so dosegli izboljšanje iz- birnega reakcijskega časa za 0,007 ms (Paul et al., 2011) oziroma 60 ms (Vurmaz in Bin- gula, 2018). Napredek bi lahko bil posledica seznanjenosti z napravo Dynavison D2, saj so preiskovanci med vadbenim progra- mom vadbo izvajali z omenjeno napravo, ali pa dejanskega izboljšanja vidnih funk- cij. Hkrati pa avtorja raziskave navajata, da je bilo ocenjevanje zasnovano drugače in zato težko primerljivo s samo vadbo. Kljub temu kaže poudariti opazen napredek v skrajšanju reakcijskega časa v raziskovalni skupini še šest tednov po končanem vad- benem programu, kar kaže na dejansko iz- boljšanje vidnih funkcij, ne samo na sezna- njenost z napravo. V omenjeni raziskavi so uporabili napravo, kjer preiskovanec za me- ritev reakcijskega časa stoji in izvaja večje premike z zgornjim udom, da bi se dotaknil ustrezne svetleče točke. S tem vplivamo na različne dejavnike, ki bi lahko pripomogli k izboljšanju reakcijskega časa, kot sta koor- dinacija in motorika. Na drugi strani je bil pri napravah MOΨART (Paul et al., 2011) in Light trainer (Vurmaz in Bingul, 2018) za meritev reakcijskega časa potreben premik zgolj distalnega dela zgornjega ali spodnje- ga uda. Hkrati pa se je treba zavedati, da je izboljšanje reakcijskega časa od prvotnega stanja možno le za 10 do 15 % (Balkó et al., 2017). Izboljšanje reakcijskega časa po več- tedenskem vadbenem programu navajajo tudi avtorji drugih raziskavah (Balkó et al., 2017; Erickson, 2018; Koppelaar et al., 2019). „Zaključek Dosedanje raziskave kažejo boljše rezul- tate reakcijskih časov pri športnikih, ki izvajajo vadbo z vidnimi dražljaji, zato je priporočljivo vključevanje vadbe z vidnimi dražljaji v standardni trening. Z napravami za izvajanje vadbe z vidnimi dražljaji lahko izmerimo enostavni in izbirni reakcijski čas Tabela 3 Ocenjevanje reakcijskih časov in vpliv vadbe z vidnimi dražljaji na reakcijski čas v pregledanih raziskavah Raziskava Uporabljena naprava za merjenje RČ Merjena vrsta RČ RČ pred vadbo RČ po vadbi Stat. znač. (pred – po vadbi) Appelbaum et al., 2016 Nike Sensory Station ERČ R: 460 ± 31,5 ms K: n. p. R: 454 ± 28,7 ms K: n. p. R: p = 0,29 K: n. p. Balasaheb et al., 2008 MOΨART ERČ R (ERČ): d: 0,242 ± 0,025 s l: 0,226 ± 0,017 s K (ERČ): d: 0,250 ± 0,019 s l: 0,232 ± 0,017 s P (ERČ): d: 0,250 ± 0,024 s l: 0,224 ± 0,023 s R (ERČ): d: 0,230 ± 0,021 s l: 0,217 ± 0,016 s K (ERČ): d: 0,245 ± 0,020 s l: 0,230 ± 0,017 s P (ERČ): d: 0,244 ± 0,23 s l: 0,222 ± 0,23 s R (ERČ): d, l: p < 0,01* K (ERČ): d, l: p > 0,05 P (ERČ): d, l: p > 0,05 MČ R (MČ): d: 0,175 ± 0,023 s l: 0,195 ± 0,029 s K (MČ): d: 0,184 ± 0,018 s l: 0,189 ± 0,018 s P (MČ): d: 0,186 ± 0,036 s l: 0,186 ± 0,019 s R (MČ): d: 0,166 ± 0,022 s l: 0,186 ± 0,026 s K (MČ): d: 0,183 ± 0,018 s l: 0,189 ± 0,019 s P (MČ): d: 0,184 ± 0,035 s l: 0,184 ± 0,019 s R (MČ): d, l: p < 0,01* K (MČ): d: p < 0,05* l: p > 0,05 P (MČ): d, l: p < 0,05* Paul et al., 2011 MOΨART IRČ R (IRČ): 0,227 ± 0,009 ms K (IRČ): 0,230 ± 0,009 ms P (IRČ): 0,231 ± 0,012 ms R (IRČ): 0,220 ± 0,01 ms K (IRČ): 0,229 ± 0,008 ms P (IRČ): 0,229 ± 0,011 ms R (IRČ): p < 0,001* K (IRČ): p > 0,05 P (IRČ): p > 0,05 MČ R (MČ): 0,187 ± 0,017 ms K (MČ): 0,188 ± 0,018 ms P (MČ): 0,189 ± 0,021 ms R (MČ): 0,169 ± 0,017 ms K (MČ): 0,187 ± 0,017 ms P (MČ): 0,187 ± 0,022 ms R (MČ): p < 0,001* K (MČ): p > 0,05 P (MČ): p > 0,05 Schwab in Mem- mert, 2012 Dynavision D2 IRČ R: 0,8368 ± 0,12461 s K: 0,8036 ± 0,12233 s R: 0,5959 ± 0,05844 s K: 0,8009 ± 0,28176 s R: p < 0,001* K: p = 0,139 Vurmaz in Bingul, 2018 Light Trainer IRČ R: 0,43 ± 0,06 s K: 0,42 ± 0,29 s R: 0,37 ± 0,06 s K: 0,42 ± 0,29 s R: p = 0,004* K: p = 0,368 Opomba. R – raziskovalna skupina; K – kontrolna skupina; P – placebo skupina; ERČ – enostavni reakcijski čas; IRČ – izbirni reakcijski čas; MČ – motorični čas; l – leva; d – desna; * – statistično značilen rezultat. 178 ter motorični čas. Na podlagi raziskav, vklju- čenih v pregled literature, smo ugotovili, da statistično značilno izboljšanje reakcijskega časa dosežemo že po 540 minutah vadbe z vidnimi dražljaji, ki se izvaja vsaj šest te- dnov trikrat na teden, in sicer s poudarkom na spretnostih, ki jih posamezni šport zah- teva. Za oblikovanje priporočil pri izvajanju vadbe z vidnimi dražljaji je potrebnih več raziskav na reprezentativnih vzorcih z jasno določenimi vadbenimi parametri ter dolo- čitev okvirnega načina ocenjevanja reakcij- skih časov z napravami z vidnimi dražljaji. „Literatura 1. Appelbaum, L. G., Lu, Y., Khanna, R. in Det- wiler, K. R. (2016). The effects of sports vision training on sensorimotor abilities in collegi- ate softball athletes. Athl Train Sports Health Care, 8(4): 154–163. 2. Appelbaum, L. G. in Erickson, G. (2018). Sports vision training: A review of the state- -of-the-art in digital training techniques. Int Rev Sport Exerc Psychol, 11(1): 160–189. doi: 10.1080/1750984X.2016.1266376 3. Balasaheb, T., Maman, P. in Sandhu, J. S. (2008). The impact of visual skills training program on batting performance in cricke- ters. Serb J Sports Sci, 2(1): 17–23. 4. Balkó, Š., Rous, M., Balkó, I., Hnízdil, J. in Bo- rysiuk, Z. (2017). Influence of a 9-week trai- ning intervention on the reaction time of fencers aged 15 to 18 years. Phys Activ Rev, 5: 146–154. doi: 10.16926/par.2017.05.19 5. Bhabhor, M. K., Vidja, K., Bhanderi, P., Dodhia, S., Kathrotia, R. in Joshi, V. (2013). A compa- rative study of visual reaction time in table tennis players and healthy controls. Indian J Physiol Pharmacol, 57(4): 439–442. 6. Erickson, G. (2007). Sports vision: Vision care for the enhancement of sports performance. St. Louis: Butterworth-Heinemann Elsevier. 7. Erickson, G. B. (2018). Optimizing visual per- formance for sport. Adv Ophthalmol Optom, 3(1): 1–19. doi: 10.1016/j.yaoo.2018.05.001 8. Fischman, M. G. (1984). Programming time as a function of number of move- ment parts and changes in movement direction. J Mot Behav, 16(4): 405–423. doi: 10.1080/00222895.1984.10735329 9. Guyton, A. C. in Hall, P. E. (2011). Textbook of medical physiology. 12th ed. Philadelphia: Sa- unders Elsevier. 10. Hülsdünker, T., Strüder, H. K. in Mierau, A. (2016). Neural correlates of expert visuo- motor performance in badminton players. Med Sci Sports Exerc, 48(11): 2125–2134. doi: 10.1249/MSS.0000000000001010 11. Hülsdünker, T., Strüder, H. K. in Mierau, A. (2018). The athletes’ visuomotor system – Cortical processes contributing to faster visuomotor reactions. Eur J Sport Sci, 18(7): 955–64. doi: 10.1080/17461391.2018.1468484 12. Khanal, S. (2015). Impact of visual skills trai- ning on sports performance: Current and future perspectives. Adv Ophthalmol Vis Syst, 2(1): 00032. doi: 10.15406/aovs.2015.02.00032 13. Koppelaar, H., Kordestani Moghadam, P., Khan, K., Kouhkani, S., Segers, G. in Van War- merdam, M. (2019). Reaction time improve- ments by neural bistability. Behav Sci, 9(3): 28. doi: 10.3390/bs9030028 14. Merriam-Webster.com (2019). Reaction time. Pridobljeno s https://www.merriam-web- ster.com/medical/reaction%20time <7. 5. 2019> 15. Moher, D., Liberati, A., Tetzlaff, J. in Altman D. G. (2009). PRISMA group: Preferred repor- ting items for systematic reviews and meta- -analyses: the PRISMA statement. Ann Intern Med, 151: 264–269. 16. Montes-Mico, R., Bueno, I., Candel, J. in Pons, A. M. (2000). Eye-hand and eye-foot visual reaction times of young soccer players. Op- tometry, 71(12): 775–780. 17. Paul, M., Biswas, S. K. in Sandhu, J. S. (2011). Role of sports vision and eye hand coordina- tion training in performance of table tennis players. Braz J Biomotricity, 5(2): 106–16. 18. Schwab, S. in Memmert, D. (2012). The im- pact of a sports vison training program in youth field hockey players. J Sports Sci Med, 11(4): 624. 19. Sharma, V. K., Subramanian, S. K., Arunacha- lam, V., Radhakrishnan, K., Ramamurthy, S. in Ravindran, B. S. (2015). Auditory and visual reaction times in school going adolescents: effect of structured and unstructured physi- cal training-a randomized control trial. Int J adolesc Med Health, 29(4). doi: 10.1515/ija- mh-2015-0060 20. Vurmaz, M. O. in Bingul, B. M. (2018). Investi- gating the effect of light reaction exercises on agility – quickness and reaction time of the U-20 football players. J Educ Train Stud, 6(11a): 121–126. 21. Wells, A. J., Hoffman, J. R., Beyer, K. S. in sod. (2014). Reliability of the dynavision™ d2 for assessing reaction time performance. J Sports Sci Med, 13(1): 145–150. 22. Wilkerson, G. B., Simpson, K. A. in Clark, R. A. (2016). Assessment and training of visuomo- tor reaction time for football injury preventi- on. J Sport Rehabil, 26(1): 26–34. doi: 10.1123/ jsr.2015-0068 23. Zwierko, T., Osinski, W., Libunski, W., Czepita, D. in Florkiewicz, B. (2010). Speed of visual sensorimotor processes and conductivity of visual pathway in volleyball players. J Hum Kinet, 23: 21–27. doi: 10.2478/v10078-010- 0003-8 dr. Polona Palma, prof. šp. vzg., dipl. fiziot. Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta polona.palma@zf.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 179 Visual search strategies in elite and junior tennis players during serve return Abstract Tennis serve return performance has been related to the ability to anticipate ball flight direction early in the serve. The aim of this study was to assess whether there are differences in the focal vision fixations to different areas of the opponent in relation to return performance and if there are relevant correlations between visual fixations to different areas on the opponent. Focal vision fixations were measured in nine junior and five elite tennis players during serve return. For each participant ten superior, ten inferior and ten returns resulting in error were randomly chosen. Differences between areas of visual fixations were studied using Kruskal-Wallis test and post-hoc sign test. Correlations were studied using Sperman correlation coefficient. Differences in focal vision fixations between returns of different category in elite tennis players were found for the area of vertical ball flight and lower body in the follow through phase. In junior tennis players, differences were found for visual fixations to racquet hand in the preparation phase and the throwing hand and hips during upwards toss phase. Important correlations were identified between visual fixations to different areas of the opponent but were different in the two groups of tennis players. Keywords: tennis, sensitivity, tracking view, retern, focal vision Izvleček Učinkovito vidno zaznavanje je pomembno za zgodnejše prepo- znavanje smeri leta žoge med vračanjem teniškega servisa. V tej študiji smo želeli proučiti, ali so razlike v usmerjenosti vidne po- zornosti na posamezne predele tekmeca med različno uspešni- mi reterni ter ali so med opazovanimi predeli nasprotnika pove- zave. V študiji je sodelovalo 9 mladinskih in 5 vrhunskih teniških igralcev, pri katerih smo med vračanjem servisa s sledilci pogleda spremljali trajanje in usmerjenost fokusa fokalnega vida. Za vsa- kega preiskovanca smo naključno izbrali 10 taktično uspešnih, 10 taktično manj uspešnih in 10 reternov, v katerih je preiskovanec naredil napako. Razlike v trajanju usmerjenosti vidne pozornosti med tremi vrstami reternov smo preverjali z uporabo Kruskal- -Wallisovega testa in post-hoc testa predznaka, povezave med pozornostjo, usmerjeno na posamezna področja tekmeca, pa s Spermanovim korelacijskim koeficientom. Razlike v usmerjeno- sti pogleda pri vrhunskih teniških igralcih so se pojavile v podro- čju opazovanja vertikalnega leta žoge in spodnjega dela telesa v fazi izmaha po stiku z žogo. Pri mladinskih igralcih so bile razlike pri opazovanju roke in loparja v fazi priprave na servis in izme- tne roke ter bokov v fazi vertikalnega meta žoge. Prepoznali smo pomembne povezave med posameznimi področji usmerjenosti vidne pozornosti, ki so se razlikovale med skupinama tenisačev. Ključne besede: tenis, občutljivost, sledilni pogled, retern, fokalni vid Jernej Rošker1, Mihaela Valič1 Strategije vidnega zaznavanja vrhunskih in mladih igralcev tenisa med vračanjem servisa 1Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem, Koper 180 Uvod Teniška igra postaja vse hitrejša in bistveno skrajšuje čas za pripravo in izvedbo gibanja in udarca. S tega stališča je še posebej zah- tevno vračanje teniškega servisa, kjer sta se sposobnosti predvidevanja in sprotne- ga zaznavanja smeri leta žoge izkazali za pomemben dejavnik uspešnosti (Murray in Hunfalvay, 2017). Predvidevanje smeri, hitrosti in globine leta žoge temelji na iz- kušnjah, tehničnem znanju in sposobnosti usmerjanja pozornosti na pomembne izvo- re informacij, na podlagi katerih je mogoče prepoznati lastnosti leta žoge (Avilés idr., 2019; Triolet idr., 2013). Vendar literatura na- kazuje, da predvidevanje lastnosti leta žoge ni edini ali najpomembnejši mehanizem za izvedbo uspešnega reterna. Pomembna je tudi sposobnost sprotnega prilagajanja gi- banja na podlagi zaznanih (zaznati žogo ali gibe tekmeca) in prepoznanih pomembnih informacij (pripisovanje pomena zaznanim informacijam), ki jih lahko reterner razbere iz tekmečeve drže telesa ter časovnih in prostorskih lastnosti vzorcev gibanja ser- verja (Triolet idr., 2013; Williams, 2009). Za- znavanje in prepoznavanje sta torej temelj predvidevanja prihajajoče trajektorije leta žoge in gibanja nasprotnika ter procesa za sprotno prilagajanje že začetega gibanja in sta ključna dejavnika uspešnosti v nalogah prestrezanja v različnih športnih disciplinah (Avilés idr., 2019; Navia idr., 2017). Izkazalo se je, da mladi teniški igralci prepo- znavajo smer leta žoge z opazovanjem pro- nacije podlahti in iztega komolca ter lahko predvidijo tekmečeve namere že ob manj- šem gibanju roke in loparja (Ida idr., 2011). To potrjujejo tudi Jackson in Mogan (2007) ter Torquato idr. (2016), ki so v svojih študi- jah pokazali, da so glava, zgornji del telesa in lopar najpomembnejši segmenti, kamor mora tenisač usmerjati vidno pozornost za uspešno vračanje tekmečevega servisa. Ida idr. (2019) so s proučevanjem vidnega zaznavanja profesionalnih in manj izkuše- nih teniških igralcev potrdili domnevo, da z opazovanjem loparja lahko predvidimo namere tekmeca oziroma smer leta žoge. Lu idr. (2020) so v svoji študiji na igralcih namiznega tenisa pokazali, da kvalitetnej- še igralne izkušnje (daljši tekmovalni staž in višja raven tekmovanja v športu) spodbu- jajo prilagoditve v osrednjem živčevju, ki omogočajo učinkovitejšo pripravo na gi- balni odziv ter večjo občutljivost za zazna- vo gibalnih značilnosti nasprotnika. Razlike med vrhunskimi igralci namiznega tenisa in začetniki so se pokazale v boljšem pred- videvanju leta žogice ter v večji kortikalni aktivnosti tik pred stikom loparja z žogo in med samim opazovanjem leta žogice, kar nakazuje na učinkovitejše procese upravlja- nja udarca. Pomembna omejitev merilnih pristopov, uporabljenih v navedenih študijah, je upo- raba videoposnetkov, na katere se mora preiskovanec odzvati z nespecifičnim gibalnim odzivom, kot je stisk na gumb. Nevrofiziološke študije kažejo, da se med realno izvedbo gibalne naloge vključujejo drugačni mehanizmi zaznave, prepoznave in predvidevanja nasprotnikovega gibanja kot med opazovanjem posnetkov naspro- tnika in izvedbo nespecifičnih gibalnih od- zivov (Dicks idr., 2010; Müller in Abernethy, 2012). Za proučevanje usmerjenosti vidne pozornosti med realno izvedbo gibalne naloge na športnem igrišču se uporablja mobilne sledilnike pogleda. Sledenje gibanju oči s prenosnimi sledilniki pogleda je neinvazivna metoda, kjer s siste- mom infrardečih kamer merimo orientira- nost očesnega zrkla glede na položaj glave. To omogoča določitev smeri usmerjenosti fokalnega vida in posledično področja v prostoru, na katera športnik usmerja svojo vidno pozornost (Duchowski, 2017). Giba- nje oči in posledično fokalnega vida lahko ločimo v štiri ključne kategorije: tekoče sle- denje premikajočemu se predmetu, hitri preskoki fokalnega vida ali sakade, mikrosa- kade ter fiksacije fokalnega vida na podro- čja, ki jih želimo prepoznati (Taya idr., 2013). Premikajočemu fokalnemu vidu praviloma sledi tudi vidna pozornost, kar ne drži ve- dno, kadar je fokalni vid stacionaren (Gon- zalez idr., 2017). Stacionaren fokalni vid omogoča preusmeritev vidne pozornosti na širše področje, kar imenujemo pozor- nostno polje (Hüttermann in Memmert, 2017). Za to je značilno, da učinkovitost prepoznavanja lastnosti opazovanih pred- metov upada s povečanjem oddaljenosti od mesta fokalnega vida. Velikost pozor- nostnega polja je odvisna od treniranosti posameznika in načeloma ni večja od 36˚ do 39˚ (približno 20 %) celotnega vidnega polja. Zato lahko s spremljanjem usmerje- nosti in fiksacij fokalnega vida določimo območje, kamor bi posameznik lahko usmerjal pozornost, in ne zgolj pogled. Panchuk in Vickers (2006) navajata, da sle- denje gibanju fokalnega pogleda omogo- ča prepoznavanje vidnih informacij, ki so za posameznika pomembne pred in med izvedbo gibalne naloge in lahko služijo kot pomembna povratna informacija za pripra- vo potrebnih prilagoditev v gibanju. Ceyte idr. (2017) so primerjali značilnosti vidnega zaznavanja med teniškimi igralci, telovadci, plavalci, sabljači in nešportniki. Sabljači in teniški igralci so izkazali časovno ustreznej- še usmerjanje vidne pozornosti (zgodnje in pravočasno usmerjanje), medtem ko so teniški igralci med proučevanimi skupinami bili najučinkovitejši tudi pri nalogah sledil- nega pogleda. Človeške oči imajo najvišjo ločljivost pri- bližno pri eni do dveh stopinjah vidnega kota v področju fokalnega vida (Lebeau idr., 2016). V tem območju vidimo sliko najbolj razločno in ga imenujemo tudi osrednji vid, ki je odgovoren za zavestno prepoznavanje predmetov v vidnem polju (Taya idr., 2013). Sposobnost fiksacije fo- kalnega vida, ki traja najmanj 100 ms in je praviloma prisotna med uspešnejšo izved- bo nalog prestrezanja (Lebeau idr., 2016), je ključnega pomena pri prepoznavanju namere serverja in posledično predvideva- nju trajektorije leta žoge. Namreč izvedba teniškega servisa dopušča tekmecu malo časa, v katerem lahko oceni smer leta žoge in začne začetni poskok (čas serverjevega gibanja do udarca žoge je okoli 1300 ms) ter gibanje v smeri točke udarca in izvedbe udarca (čas leta žoge proti reternerju 500– 700 ms, od tega reterner žogo med letom spremlja približno 300–500 ms) (Jackson in Mogan, 2007; Müller in Abernethy, 2012; la- stni podatki). Pri tem je treba upoštevati, da je latenca gibalnega odziva dolga najmanj 200 ms in navadno od nasprotnika zahteva sprejetje odločitve o smeri gibanja že pred začetkom leta žogice v nasprotnikovo polje (Triolet idr., 2013). Murray in Hunfalvay (2017) sta proučevala strategije vidnega zaznavanja pri vrhunskih teniških igralcih in pri začetnikih. V njuni študiji se je izkazalo, da imajo vrhunski te- niški igralci dalj časa trajajoče fiksacije fo- kalnega vida ter da je število fiksacij manjše kot pri začetnikih. Te ugotovitve so v svoji raziskavi potrdili tudi Sáenz-Moncaleano idr. (2018), kjer so primerjali strategije vi- dnega zaznavanja pri izkušenih in manj izkušenih teniških igralcih med izvajanjem reterna. Rezultati so pokazali, da izkušenejši igralci v primerjavi z manj izkušenimi izve- dejo večje število boljših reternov ter imajo daljše trajanje fokalnega vida. Cilj raziskave je bil vrednotiti strategije vi- dnega zaznavanja reternerjev z uporabo sledilnikov pogleda med izvajanjem ser- verjevega gibanja (do začetka sledenja žoge) pri slovenskih teniških igralcih. Pred- raziskovalna dejavnost 181 videvali smo, da se bodo predeli serverja, na katere reterner usmerja svojo vidno pozornost, pomembno razlikovali med različno uspešnimi reterni ter da se bo usmerjenost fokalnega vida v določene predele serverja pomembno povezovala z usmerjenostjo fokalnega vida v druge pre- dele serverja. Glede na predhodne študije predvidevamo, da se bodo največje razlike pojavile v trajanju usmerjenosti fokalnega vida na področje roke, loparja in zgornje- ga dela telesa ter da bo med temi predeli največja povezanost. Predpostavljamo, da se bodo razlike v trajanju usmerjenosti fo- kalnega vida na določene predele serverja in povezave med njimi izražale različno pri teniških igralcih dveh različnih kakovostnih ravni. „Metode V raziskavo je bilo vključenih 14 teniških igralcev, 9 iz mladinske kategorije in 5 vr- hunskih igralcev tenisa. Vsi mladinski teni- ški igralci so bili uvrščeni med 15 najboljših igralcev na mladinski kakovostni lestvici Te- niške zveze Slovenije v letu 2019. Vsi vrhun- ski teniški igralci so igrali v članski kategoriji in so bili v zadnjih petih letih člani sloven- ske ekipe za Davisov pokal. Eksperiment je bil izveden v skladu s Helsinško deklaracijo in Oviedsko konvencijo ter ga je odobrila Komisija za medicinsko etiko Republike Slo- venije (številka 0120-47/2020/6). Raziskava je potekala na pokritem teniškem igrišču standardne velikosti s trdo podlago. Posamezen preiskovanec je izvedel pribli- žno 90 reternov na prvi servis z manj rotaci- je, ki so ga izmenjaje izvajali trije serverji. Za vsako skupino preiskovancev smo uporabili serverje enake kakovostne ravni. Servisi so bili izvedeni naključno v polji velikosti 1 x 1 meter, ki sta ležali v levem in desnem zadnjem kotu servisnega polja. Število servisov v polji je bilo izenačeno. Naloga preiskovanca je bila na retern dobiti točko. Izvedba celotne serije povratnih udarcev je v povprečju trajala 16 ± 2,4 minute. Vsi po- vratni udarci so bili posneti z dvema 50 Hz videokamerama (Logitech C920, Logitech, Lozana, Švica). Preiskovancem, ki so vračali servis, smo na glavo namestili sledilnik po- gleda (Tobii Pro Glasses 2, Tobii, Danderyd, Švedska) enako, kot se sicer namestijo na- vadna očala. Posnetke vseh servisov sta ločeno vredno- tila dva teniška trenerja in jih razdelila v tri kategorije: (i) dober retern (taktično dovr- šen retern, ki je serverju pomembno omejil taktične možnosti za nadaljevanje igre ali mu je onemogočil nadaljevanje igre; nava- dno kadar je reterner z žogo zadel zadnjo črto ali zadnji stranski kot igralnega polja oziroma kadar je reterner dosegel točko), (ii) slab retern (taktično manj ustrezen re- tern, ki je serverju dopuščal večje število taktičnih možnosti za nadaljevanje igre; na- vadno počasnejše žoga, ki je letela v loku in bližje sredini tekmečeve sredine igrišča) ter (iii) napaka (neuspešen retern, pri kate- rem je žogica letela v avt ali zadela mrežo). Za vsakega igralca smo naključno izbrali 10 reternov iz vsake kategorije in jih vključili v nadaljnjo obdelavo. Skupno smo za nadalj- Slika 1. Določitev predelov serverja in teniškega igrišča v petih delih servisne akcije (1–5), posamezna področja so prikazana v Tabeli 1. Tabela 1 Področja interesa v petih delih servisne akcije Prvi del Drugi del Tretji del Četrti del Peti del A vidno področje, ki obdaja serverja izmetna roka področje gi- banja loparja področja zamaha roke in loparja izmetna roka B vidno področje, ki predstavlja diagonalno linijo med serverjem in sprejemalcem področje gibanja izmetne roke točka kon- takta glava in zgor- nji del telesa roka in lopar C področje odboja žogice med pripra- vo serverja pred izvedbo servisne akcije področje, kjer žogi- ca zapusti izmetno roko glava in zgor- nji del telesa glava D izmetna roka in telo serverja področje vertikalne- ga leta žogice trup E roka z loparjem zadnja noga spodnji del telesa F lopar sprednja noga G glava serverja H trup serverja I boki serverja 182 njo obravnavo zbrali 270 reternov mladin- skih teniških igralcev (90 udarcev vsake ka- tegorije) in 150 reternov vrhunskih igralcev (50 udarcev vsake kategorije). V programu Tobii Pro Lab (Tobii Pro lab 1,145, Tobii, Danderyd, Švedska) smo ozna- čili pomembnejše dogodke vsakega servi- sa, s katerimi smo razdelili servisno akcijo na pet delov glede na faze, ki zaznamu- jejo pojav ključnih sinergističnih sklopov gibanja posameznih predelov telesa med izvedbo servisa z manj rotacije (Shafizadeh idr., 2019) (Slika 1). Prvi del je trajal 500 ms in se je končal ob začetku prvega vidnega gibanja izmetne roke navzgor. Drugi del se je končal ob trenutku, ko je žogica zapusti- la izmetno roko v vzročenem položaju, in nadaljeval v tretji del, ki se je končal, ko je lopar v fazi zamaha končal prvi del pentlje (preklop/prehod iz zamaha nazaj v giba- nje navzgor). Četrta faza se je končala v trenutku, ko je lopar prišel v stik z žogico. Zadnja, peta faza se je končala v trenutku, ko je preiskovančev fokalni vid preskočil s serverja proti prihajajoči žogi. V vseh delih servisne akcije smo določili predele server- ja in teniškega igrišča, ki smo jih na podlagi ugotovitev iz literature in lastnih opazovanj določili kot pomembna (Tabela 1) (Jackson in Mogan, 2007; Shafizadeh idr., 2019). Statistična obdelava je bile izvedena s programsko opremo SPSS. Izračunali smo povprečja (M) in standardne odklone (SO) skupine v posamezni kategoriji reterna. Normalnost porazdelitve trajanja usmer- jenosti fokalnega vida v posamezno po- dročje serverja ali teniškega igrišča smo preverjali s testom Kolmogorova in Smir- nova. Ker spremenljivke niso bile normalno porazdeljene, smo razlike med kategorija- mi reternov preverjali s Kruskal-Wallisovim testom ter post-hoc testom predznaka. Povezanost med posameznimi izbranimi spremenljivkami smo preverjali z uporabo Spearmanovega korelacijskega koeficienta, ki smo ga vrednotili kot: odsotnost pove- zanosti R < 0,3, nizka povezanost 0,3 < R < 0,5; srednja povezanost 0,5 < R < 0,7 in visoka povezanost R > 0,7. Statistično zna- čilnost smo sprejeli pri p < 0,05. „Rezultati V Tabeli 2 je predstavljena analiza razlik v trajanju usmerjenosti pogleda v različna področja serverja in igrišča med različno kakovostnimi reterni z uporabo Kruskal- Tabela 2 Preverjanje statistično značilnih razlik v trajanju usmerjenosti pogleda med vračanjem servisa v prvem, drugem, tretjem, četrtem in petem delu servisa z uporabo Kruskal-Wallisovega testa pri vrhunskih in mladinskih igralcih tenisa Vrhunski teniški igralci Mladinski igralci tenisa Stopnje prostosti Χ2 P Χ2 P 1 A – vidno področje, ki obdaja serverja 3 1,715 0,424 1,324 0,723 1 B – vidno področje, ki predstavlja diagonalno linijo med serverjem in sprejemalcem 3 1,326 0,515 7,693 0,53 1 C – področje odboja žogice med pripravo serverja pred izvedbo servisne akcije 3 4,084 0,130 1,546 0,672 1 D – izmetna roka in telo serverja 3 0,448 0,799 4,438 0,218 1 E – roka z loparjem 3 0,080 0,961 10,624 0,014* 1 F – lopar 3 0,924 0,630 7,685 0,053 2 A – izmetna roka 3 1,510 0,470 8,418 0,038* 2 B – področje gibanja izmetne roke 3 2,616 0,270 8,418 0,283 2 C – področje, kjer žogica zapusti izmetno roko 3 0,232 0,891 3,547 0,315 2 D – področje vertikalnega leta žogice 3 9,485 0,009* 6,622 0,085 2 E – zadnja noga 3 0,668 0,716 0,115 0,990 2 F – sprednja noga 3 1,187 0,553 5,997 0,112 2 G – glava serverja 3 1,431 0,489 3,683 0,298 2 H – trup serverja 3 2,357 0,308 7,246 0,064 2 I – boki serverja 3 4,184 0,123 0,283 0,016* 3 A – področje gibanja loparja 3 0,777 0,678 3,232 0,357 3 B – točka kontakta 3 0,235 0,889 4,786 0,188 3 C – glava in zgornji del telesa 3 3,382 0,184 0,791 0,852 4 A – področja zamaha roke in loparja 3 2,277 0,320 4,143 0,246 4 B – glava in zgornji del telesa 3 3,584 0,167 3,077 0,380 5 A – izmetna roka 3 1,708 0,426 6,828 0,078 5 B – roka in lopar 3 0,855 0,652 1,313 0,726 5 C – glava 3 2,053 0,358 1,465 0,690 5 D – trup 3 5,197 0,074 7,042 0,071 5 E – spodnji del telesa 3 6,207 0,045* 1,401 0,705 Opomba. X2 – hi-kvadrat; p – statistična značilnost, *p < 0,05. raziskovalna dejavnost 183 -Wallisovega testa. Statistično pomembne razlike pri skupini vrhunskih igralcev tenisa v trajanju ohranjanja fokalnega vida med reterni različne kakovosti so se pojavile v drugem delu akcije serverja, in sicer v po- dročjih vertikalnega leta žogice (dobri re- terni M = 106 ms, SO = 194 ms; slabi reterni M = 43 ms; SO = 24 ms; reterni z napako M = 47 ms; SO = 58 ms), ter v petem delu akcije serverja, na območju spodnjega dela telesa (dobri reterni M = 113 ms, SO = 297 ms; slabi reterni M = 104 ms; SO = 211 ms; reterni z napako M = 49 ms; SO = 154 ms). Pri mladinskih teniških igralcih so se statistično pomembne razlike pojavile v prvem in drugem delu, na področju roke z loparjem (dobri reterni M = 87 ms, SO = 231 ms; slabi reterni M = 99 ms; SO = 210 ms; reterni z napako M = 198 ms; SO = 415 ms) in na področju gibanja izmetne roke ser- verja (dobri reterni M = 233 ms, SO = 467 ms; slabi reterni M = 310 ms; SO = 639 ms; reterni z napako M = 396 ms; SO = 705 ms). V drugem delu so se statistično pomemb- ne razlike pojavile tudi v opazovanju bokov serverja (dobri reterni M = 123 ms, SO = 244 ms; slabi reterni M = 201 ms; SO = 415 ms; reterni z napako M = 266 ms; SO = 387 ms). Post-hoc test predznaka je pokazal stati- stično pomembne razlike pri mladinskih igralcih tenisa v trajanju vidne pozornosti, usmerjene na območje roke z loparjem v prvem delu servisne akcije (p = 0,043, r = –0,098) in območja bokov v drugem delu servisne akcije (p = 0,015, r = –0,114) med dobrimi reterni in reterni z napako. Pri vr- hunskih igralcih tenisa post-hoc test ni po- kazal statistično značilnih razlik. V Tabeli 3 so prikazane velikosti in statistič- ne značilnosti povezav med posameznimi področji serverja in igrišča pri vrhunskih igralcih tenisa. Pare, ki niso dosegli stati- stično značilnih povezav, smo iz tabele izključili. Izkazalo se je, da je usmerjenost fokalnega vida v izmetno roko nizko do srednje pozitivno povezana s področji gi- banja roke, loparja in predvidenega stika z žogo. Področje, kjer žogica zapusti izmetno roko med drugim delom servisne akcije, je značilno močno povezano s področjem vertikalnega leta žoge. Srednje visoke po- vezave so nastale med področji, kjer žogi- ca zapusti izmetno roko med drugo fazo in gibanjem loparja, roke ter točke kontakta z žogo v tretji fazi. Preostali korelacijski pari med drugo ter četrto ali peto fazo servisa so šibko povezani. V Tabeli 4 so prikazane velikosti in statistič- na značilnost povezav med posameznimi področji serverja in igrišča pri mladinskih igralcih. Usmerjenost fokalnega vida na izmetno roko in telo serverja je pozitivno in močno povezana z usmerjenostjo fokal- nega vida na področje roke z loparjem v prvi fazi servisa. Usmerjanje fokalnega vida na lopar v prvi fazi dosega najvišjo srednje močno povezanost s področjem gibanja loparja v tretji fazi servisa. Osredotočenost na glavo in trup serverja v drugi fazi servisa sta srednje močno povezani z opazova- njem področja izmetne roke v drugi fazi servisa. Področje glave in bokov serverja sta srednje močno povezani. Prav tako je zmerno močna povezanost tudi med področji gibanja loparja s točko kontakta. Preostale vrednosti v preglednici padejo v področje nizke povezanosti med spremen- ljivkami. „Razprava V raziskavi smo želeli preveriti, ali se po- javljajo razlike v usmerjenosti pogleda v posamezna področja serverja med raz- lično uspešnimi reterni pri dveh skupinah teniških igralcev. Pri vrhunskih teniških igralcih sta se nakazala trenda, da med do- brimi reterni dalj časa usmerjajo fokalni vid Tabela 3 Prikaz povezanosti med različnimi spremenljivkami pri vrhunskih igralcih Korelacijski par R p 1 D – izmetna roka in telo serverja 3 A – področje gibanja loparja 0,319 0,000 3 B – točka kontakta 0,404 0,000 3 C – glava in zgornji del telesa 0,325 0,000 2 C – področje, kjer žogica zapusti izmetno roko 2 D – področje vertikalnega leta žogice 0,620 0,000 3 A – področje gibanja loparja 0,553 0,000 3 B – točka kontakta 0,519 0,000 4 A – področja zamaha roke in loparja 0,422 0,000 5 C – glava 0,346 0,000 5 B – roka in lopar 0,362 0,000 5 D – trup 0,316 0,000 2 D – področje vertikalnega leta žogice 3 A – področje gibanja loparja 0,418 0,000 3 B – točka kontakta 0,450 0,000 4 A – področja zamaha roke in loparja 0,363 0,000 5 B – roka in lopar 0,389 0,000 3 B – točka kontakta 4 A – področja zamaha roke in loparja 0,617 0,000 4 B – glava in zgornji del telesa 0,303 0,000 5 C – glava 0,335 0,000 5 B – roka in lopar 0,394 0,000 5 D – trup 0,337 0,000 Opomba. R – Spearmanov korelacijski koeficient; p – velikost statistične značilnosti. 184 na področje vertikalnega leta žogice med drugo fazo servisa ter v tekmečev spodnji del telesa v peti fazi servisa, čeprav nam teh razlik ni uspelo potrditi s post-hoc testi. Pri mladih igralcih smo zaznali večje število področij na serverju, ki so se med različ- no uspešnimi reterni razlikovala v trajanju usmerjenosti fokalnega vida. Med dobri- mi reterni so mladi teniški igralci usmerjali manj pozornosti v področje roke z lopar- jem v prvi fazi servisa in izmetne roke ter bokov v drugi fazi servisa. Pri vrhunskih teniških igralcih je bila usmerjenost pogle- da načeloma krajša kot pri mladih igralcih, vendar je bilo opaziti, da je pri vrhunskih igralcih med dobrimi reterni v povprečju presegala zaznavno mejo 100 ms, med slabšimi reterni pa je bila v povprečju krajša od 100 ms, medtem ko smo pri mladincih zaznali ravno obraten trend veliko daljših fiksacij fokalnega vida med slabšimi reter- ni. Dodatno smo preverjali povezave med usmerjenostjo fokalnega vida v posame- zna področja in našli pomembne pozitiv- ne povezave med točko, kjer žoga zapusti roko v drugi fazi servisa, in področjem ver- tikalnega leta žoge ter področjem gibanja loparja v tretji fazi servisa. Pri mladinskih teniških igralcih je bilo več povezav, pred- vsem med opazovanjem izmetne roke in telesa serverja ter roke z loparjem v prvi fazi servisa, loparja v prvi fazi in področja gibanja loparja v tretji fazi, bokov serverja in trupa v drugi fazi ter področja gibanja loparja in točke stika loparja z žogo v tretji fazi servisa. Omenjene povezave kažejo na strategije usmerjanja vidne pozornosti na telesne predele serverja, ki lahko pomemb- no pripomorejo k prepoznavanju vzorcev gibanja tekmeca in zato k učinkovitejšemu predvidevanju lastnosti leta žoge. Ugotovitev, da je usmerjanje vidne pozor- nosti na področje vertikalnega leta žogice povezano z uspešnostjo reterna, se ujema z ugotovitvami drugih študij (Jackson in Mogan, 2007), vendar smo v naši študiji lahko to delno zaznali le pri vrhunskih igral- cih. Učinkovito opazovanje vertikalnega gibanja žoge ima za reternerja pomembno funkcijo, saj se prav v tej fazi začne pripra- vljalni poskok (angl. split-step) in začetek re- ternerjevega gibanja v smeri, kjer bo udaril žogo (Mecheri idr., 2019). To je torej faza, v kateri mora reterner že imeti osnovne in- formacije o trajektoriji leta žoge. V tej fazi server izvaja gibanja, ki določajo smer leta žoge, predvsem s pronacijskim gibanjem podlahti in notranjo rotacijo ramenskega sklepa in hitrostjo iztega komolca (Ida idr., 2011; Jackson in Mogan, 2007). Medtem ko je povečana pronacija podlahti povezana z letom žogice v levo stran, je hiter izteg komolca v večji meri povezan z letom žo- gice v desno stran. Dodatno je hiter izteg komolca negativno povezan s hitrostjo leta žoge (Takahashi idr., 1996). Da v tej fazi ver- jetno skušajo vrhunski reternerji spremljati večje število navedenih virov informacij, nakazujejo tudi korelacije med opazova- njem vertikalnega leta žoge in področja gibanja loparja v naši študiji. Čeprav nismo Tabela 4 Prikaz povezanosti med različnimi spremenljivkami pri mladinskih igralcih Korelacijski par R p 1 D – izmetna roka in telo serverja 1 E – roka z loparjem 0,617 0,000 2 B – področje gibanja izmetne roke 0,306 0,000 2 H – trup serverja 0,322 0,000 1 F – lopar 2 D – področje vertikalnega leta žogice 0,367 0,000 2 B – področje gibanja izmetne roke 0,348 0,000 3 A – področje gibanja loparja 0,590 0,000 3 B – točka kontakta 0,377 0,000 4 A – področja zamaha roke in loparja 0,394 0,000 2 A – izmetna roka 2 G – glava serverja 0,425 0,000 2 H – trup serverja 0,512 0,000 3 B – točka kontakta 0,410 0,000 4 B – glava in zgornji del telesa 0,364 0,000 2 G – glava serverja 2 H – trup serverja 0,511 0,000 4 B – glava in zgornji del telesa 0,385 0,000 2 I – boki serverja 2 H – trup serverja 0,506 0,000 3 B – točka kontakta 0,372 0,000 4 B – glava in zgornji del telesa 0,358 0,000 5 A – izmetna roka 0,368 0,000 2 B – področje gibanja izmetne roke 3 A – področje gibanja loparja 0,309 0,000 3 B – točka kontakta 0,326 0,000 4 B – glava in zgornji del telesa 0,306 0,000 5 E – spodnji del telesa 0,322 0,000 3 A – področje gibanja loparja 3 B – točka kontakta 0,500 0,000 4 B – glava in zgornji del telesa 0,3452 0,000 Opomba. R – Spearmanov korelacijski koeficient; p – velikost statistične značilnosti. raziskovalna dejavnost 185 precizno vrednotili mesta usmerjenosti fokalnega vida med njenim vertikalnim letom glede na gibanje žoge in serverja, smo opazili, da usmerjenost fokalnega vida večino časa ni bila na žogi, temveč je bila nekje na razdalji med navzgor gibajočo se žogico in zgornjim delom telesa. To bi lahko nakazovalo, da reternerji uporabljajo fiksacijo fokalnega vida na nespecifičnem mestu, kar jim omogoča izkoriščanje širine pozornostnega polja. To jim omogoča, da pozornost usmerijo na več kot en opazo- vani predmet ali področje hkrati (Cutrone idr., 2018). Dodatno je lahko v tem primeru izkoriščen tudi periferni vid, ki je sicer ne- primeren za prepoznavanje predmetov, omogoča pa dobro prepoznavanje hitrosti gibanja in pospeškov predmetov (Hütter- mann in Memmert, 2017), kar bi bilo v pri- meru opazovanja rotacije loparja in gibanja roke lahko koristno. Te lastnosti pri mladih teniških igralcih ne moremo potrditi. Skle- pamo lahko, da ta skupina igralcev ni bila tako učinkovita pri zaznavanju in prepo- znavanju tovrstnih informacij. Kot kažejo razlike med večjim številom področij, pred- vsem v prvi fazi servisa, bi lahko sklepali, da mladi teniški igralci skušajo zaznati večje število informacij, ki pa jim jih še ne uspe tako dobro uporabiti za prepoznavanje gibanja serverja za potrebe predvidevanja smeri, hitrosti in globine leta žoge. S tem se ujema tudi ugotovitev, da so imeli mla- di teniški igralci na posameznih področjih serverja daljšo osredotočenost fokalnega vida. To je sicer v nasprotju z drugimi štu- dijami, kjer je bila daljša fiksacija pozitivno povezana z uspešnostjo izvedbe gibalne naloge (Lebeau idr., 2016), vendar bi lahko večje število področij osredotočenosti fo- kalnega vida pomembno negativno vpli- valo na sposobnost zaznave, prepoznave in predvidevanja. Ob naštetih je naša študija imela tudi ne- katere druge pomembne pomanjkljivosti, zaradi katerih omenjene predpostavke ne moremo dokončno potrditi. Med po- membnejšimi omejitvami je sodelovanje treh različnih serverjev, pri katerih pa nismo spremljali razlike v tehniki in uspešnosti servisa. Uporaba posameznega serverja bi nam omogočila zmanjšanje variabilnost v strategijah gibanja fokalnega vida, ki izhaja iz morebitnih razlik med serverji. Čeprav je znano, da se med posamezniki pojavljajo velike razlike v vidnem zaznavanju (Dicks idr., 2010), bi bilo treba v prihodnje prouči- ti tudi, ali se strategije vidnega zaznavanja prilagodijo posameznemu serverju. Dodatno, sodelovanje različnih serverjev pomeni tveganje za nastanek pomembnih razlik v variabilnosti informacij, ki so pove- zane s smerjo leta žoge. Ta je povezana z velikim številom stopenj prostosti (številom sklepov in osi), ki jih mora server koordinira- ti za uspešno izvedbo servisa (Latash, 2018). Veliko število stopenj prostosti predstavlja veliko možnosti, kako lahko server to stori. Prepoznane so bile specifične skupine gi- bov v sklepih zgornjih okončin, ki tvorijo si- nergizme, oblikovane z namenom nadzora ter izvedbe servisa (Shafizadeh idr., 2019). Med pomembnejšimi so prav gibanje roke in loparja do točke kontakta z žogo, vendar se močno razlikujejo med različnimi tipi servisov. Variabilnost gibanja posameznih sklepov je visoka prav do trenutka kontakta loparja z žogo, nato se variabilnost gibanja zmanjša. To pomeni višjo zahtevnost za reternerja, saj je težje prepoznati ključne lastnosti gibanja serverja, povezane s smer- jo, globino in hitrostjo leta žoge. To kaže na pomen prepoznavanja časovnih in prostor- skih vzorcev gibanja, ki pa jih podrobneje tukaj nismo proučevali. Pri vrhunskih teniških igralcih se je kot pozitivna izkazala daljša osredotočenost fokalnega vida na spodnji del serverja v zadnji fazi serverjevega gibanja. V tej fazi, kjer prihaja do zmanjšane variabilnosti gi- banja loparja in sklepov zgornjih okončin (van Soest idr., 2010), bi lahko reterner pri- dobil dodatne informacije o smeri, globini in hitrosti leta žoge. Vendar bi pričakovali, da je osrednji vid usmerjen v roko in lopar med zaključkom udarca, kar se v naši študiji ni izkazalo. Kot je že bilo opisano, bi lahko sklepali, da vrhunski reternerji v naši študi- ji izkoriščajo nižjo fiksacijo fokalnega vida, kar so na primeru borilnih športov poime- novali sidriščna tehnika gibanja fokalnega vida (Hausegger idr., 2019). Ta ima ob laž- jem koriščenju perifernega vida dodatno pomembno lastnost. Med preskoki fokal- nega vida smo ljudje namreč veliko slabše sposobni zaznavati dogajanje na področjih, ki jih fokalni vid ne pokriva (Vickers, 2007). S tega stališča je učinkoviteje, da osrednji vid zasidramo na določen predel tekmeca in za procese zaznave in prepoznavanja iz- koriščamo širše pozornostno polje (Hütter- mann in Memmert, 2017). Na rezultate naše študije bi lahko po- membno vplivalo tudi prikrivanje namere serverjev, česar nismo nadzorovali. Namera smeri, globine in hitrosti servisa se lahko prikriva vse do trenutka kontakta loparja z žogico. Prav v zadnji fazi servisa, ki se je pri vrhunskih teniških igralcih pokazala kot po- tencialno povezana z uspešnostjo reterna, bi lahko bila v teh primerih pomembnejša. Sklepamo lahko, da odsotnost teh trendov pri mladih igralcih tenisa kaže na slabšo sposobnost izkoriščanja zadnjih, veliko bolj zanesljivih gibov serverja v primeru prikrivanja namere servisa. To bi lahko bila strategija vidnega zaznavanja, ki je verjetno še niso usvojili in bi lahko bila pomembno vodilo za nadaljnje snovanje trenažnih pri- stopov za razvoj reterna. Pomembna omejitev naše študije – in tudi vzrok za slabši prenos ugotovitev v pra- kso – je majhen vzorec vključenih teniških igralcev, predvsem vrhunskih. Dejstvo, da so vrhunski teniški igralci vključeni v reden in sistematičen proces treninga in tekem zmanjša možnost za njihovo sodelovanje v tovrstnih študijah. V prihodnje bi bilo treba študijo nadgraditi z večjim vzorcem vrhunskih teniških igralcev, saj bi s tem lažje potrdili prepoznane trende in razlike v stra- tegijah vidnega zaznavanja. Dodatno bi s tem zmanjšali vpliv velikih razlik v strategi- jah vidnega zaznavanja med posamezniki ali pa iskali skupine vzorcev v različno ka- kovostnih skupinah teniških igralcev (Dicks idr., 2010). „Zaključek Sposobnost zaznavanja, prepoznavanja ter predvidevanja smeri, globine in hitrosti leta žoge so veščine, ki jih lahko teniški igralci pridobijo z vadbo in so bolje razvite pri vrhunsko treniranih igralcih. Pri teh so stra- tegije vidnega zaznavanja predvsem bolj ekonomične in se usmerjajo na ključne pre- dele tekmečevega gibanja, kar pomembno pripomore k pripravi učinkovitejšega gibal- nega odziva (začetka in smeri gibanja). So- dobna teniška igra že v mladinski kategoriji zahteva dobro obvladovanje reterna, saj se večina izmenjav odvije v prvih štirih udar- cih (Grambow idr., 2019). Retern torej pred- stavlja četrtino udarcev, ki lahko prinesejo točko. Ugotovitve naše in sorodnih študij pomembno prispevajo k razumevanju raz- lik med različnimi ravnmi teniških igralcev in odpirajo možnosti za razmislek o pripravi učinkovitejših trenažnih pristopov za razvoj reterna. Glede na to, da je retern odvisen od servisa, je treba razmišljati o prepleta- nju vadbe servisa in reterna ter predvsem mladim teniškim igralcem zagotoviti mo- žnost, da razvijajo tudi spretnosti zaznave, prepoznave in predvidevanja. Dodatno se nakazuje potreba po premisleku o ustrezni 186 izbiri partnerjev za trening ter podlage, na kateri se igra, saj moramo igralcem zagoto- viti trenažno okolje, ki predstavlja ustrezne zahteve za razvoj naštetih spretnosti. „Literatura 1. Avilés, C., Navia, J. A., Ruiz, L. M., & de Quel, Ó. M. (2019). Do expert tennis players actually demonstrate anticipatory behavior when returning a first serve under representative conditions? A systematic review including quality assessment and methodological recommendations. Psychology of Sport and Exercise, 43, 16–26. https://doi.org/10.1016/j. psychsport.2018.12.015 2. Ceyte, H., Lion, A., Caudron, S., Perrin, P., & Ga- uchard, G. C. (2017). Visuo-oculomotor skills related to the visual demands of sporting environments. Experimental Brain Research, 235(1), 269–277. https://doi.org/10.1007/ s00221-016-4793-3 3. Cutrone, E. K., Heeger, D. J., & Carrasco, M. (2018). On spatial attention and its field size on the repulsion effect. Journal of Vision, 18(6), 8. https://doi.org/10.1167/18.6.8 4. Dicks, M., Button, C., & Davids, K. (2010). Exa- mination of gaze behaviors under in situ and video simulation task constraints re- veals differences in information pickup for perception and action. Attention, Perception & Psychophysics, 72(3), 706–720. https://doi. org/10.3758/APP.72.3.706 5. Duchowski, A. T. (2017). Head-Mounted System Hardware Installation. V A. T. Du- chowski (Ur.), Eye Tracking Methodology: Theory and Practice (str. 59–66). Sprin- ger International Publishing. https://doi. org/10.1007/978-3-319-57883-5_6 6. Gonzalez, C. C., Causer, J., Miall, R. C., Grey, M. J., Humphreys, G., & Williams, A. M. (2017). Identifying the causal mechanisms of the quiet eye. European Journal of Sport Science, 17(1), 74–84. https://doi.org/10.1080/1746139 1.2015.1075595 7. Grambow, R., O’Shannessy, C., Born, P., Mef- fert, D., & Vogt, T. (2019). Serve efficiency de- velopments at Wimbledon between 2002 and 2015: A longitudinal approach to impact tomorrow’s tennis practice. Human Move- ment, 21(1), 65–72. https://doi.org/10.5114/ hm.2020.88155 8. Hausegger, T., Vater, C., & Hossner, E.-J. (2019). Peripheral Vision in Martial Arts Experts: The Cost-Dependent Anchoring of Gaze. Journal of Sport & Exercise Psychology, 41(3), 137–145. https://doi.org/10.1123/jsep.2018-0091 9. Hüttermann, S., & Memmert, D. (2017). The Attention Window: A Narrative Review of Limitations and Opportunities Influencing the Focus of Attention. Research Quarterly for Exercise and Sport, 88(2), 169–183. https://doi. org/10.1080/02701367.2017.1293228 10. Ida, H., Fukuhara, K., Ishii, M., & Inoue, T. (2019). Anticipatory judgements associated with vision of an opponent’s end-effector: An approach by motion perturbation and spatial occlusion. Quarterly Journal of Expe- rimental Psychology (2006), 72(5), 1131–1140. https://doi.org/10.1177/1747021818782419 11. Ida, H., Fukuhara, K., Kusubori, S., & Ishii, M. (2011). A study of kinematic cues and antici- patory performance in tennis using compu- tational manipulation and computer graphi- cs. Behavior Research Methods, 43(3), 781–790. https://doi.org/10.3758/s13428-011-0084-x 12. Jackson, R. C., & Mogan, P. (2007). Advance visual information, awareness, and anticipa- tion skill. Journal of Motor Behavior, 39(5), 341– 351. https://doi.org/10.3200/JMBR.39.5.341- 352 13. Latash, M. L. (2018). Muscle coactivation: De- finitions, mechanisms, and functions. Journal of Neurophysiology, 120(1), 88–104. https:// doi.org/10.1152/jn.00084.2018 14. Lebeau, J.-C., Liu, S., Sáenz-Moncaleano, C., Sanduvete-Chaves, S., Chacón-Moscoso, S., Becker, B. J., & Tenenbaum, G. (2016). Quiet Eye and Performance in Sport: A Meta- -Analysis. Journal of Sport & Exercise Psycho- logy, 38(5), 441–457. https://doi.org/10.1123/ jsep.2015-0123 15. Lu, Y., Yang, T., Hatfield, B. D., Cong, F., & Zhou, C. (2020). Influence of cognitive-motor expertise on brain dynamics of anticipatory- -based outcome processing. Psychophysi- ology, 57(2), e13477. https://doi.org/10.1111/ psyp.13477 16. Mecheri, S., Laffaye, G., Triolet, C., Leroy, D., Dicks, M., Choukou, M. A., & Benguigui, N. (2019). Relationship between split-step ti- ming and leg stiffness in world-class tennis players when returning fast serves. Journal of Sports Sciences, 37(17), 1962–1971. https://doi. org/10.1080/02640414.2019.1609392 17. Müller, S., & Abernethy, B. (2012). Expert anti- cipatory skill in striking sports: A review and a model. Research Quarterly for Exercise and Sport, 83(2), 175–187. https://doi.org/10.1080 /02701367.2012.10599848 18. Murray, N. P., & Hunfalvay, M. (2017). A com- parison of visual search strategies of elite and non-elite tennis players through clu- ster analysis. Journal of Sports Sciences, 35(3), 241–246. https://doi.org/10.1080/02640414.2 016.1161215 19. Navia, J. A., Dicks, M., van der Kamp, J., & Ruiz, L. M. (2017). Gaze control during intercep- tive actions with different spatiotemporal demands. Journal of Experimental Psycho- logy. Human Perception and Performance, 43(4), 783–793. https://doi.org/10.1037/ xhp0000347 20. Panchuk, D., & Vickers, J. N. (2006). Gaze be- haviors of goaltenders under spatial-tem- poral constraints. Human Movement Science, 25(6), 733–752. https://doi.org/10.1016/j.hu- mov.2006.07.001 21. Sáenz-Moncaleano, C., Basevitch, I., & Tenen- baum, G. (2018). Gaze Behaviors During Ser- ve Returns in Tennis: A Comparison Between Intermediate- and High-Skill Players. Journal of Sport & Exercise Psychology, 40(2), 49–59. https://doi.org/10.1123/jsep.2017-0253 22. Shafizadeh, M., Bonner, S., Fraser, J., & Barnes, A. (2019). Effect of environmental constraints on multi-segment coordination patterns du- ring the tennis service in expert performers. Journal of Sports Sciences, 37(9), 1011–1020. https://doi.org/10.1080/02640414.2018.1538 691 23. Takahashi, K., Elliott, B., & Noffal, G. (1996). The role of upper limb segment rotations in the development of spin in the tennis forehand. Australian Journal of Science and Medicine in Sport, 28(4), 106–113. 24. Taya, S., Windridge, D., & Osman, M. (2013). Trained eyes: Experience promotes adaptive gaze control in dynamic and uncertain visual environments. PloS One, 8(8), e71371. https:// doi.org/10.1371/journal.pone.0071371 25. Torquato, A. S., Carneiro, Cardoso do Lago, O. in Schor, P. (2016). Analysis of gaze patterns for understanding behaviour of professional ten- nis players. Pridobljeno 20. 4. 2020 s https:// www.researchgate.net/profile/Olival_Do_ Lago2/publication/315717920_Analysis_ of_Gaze_Patterns_for_Understanding_Be- haviour_of_Professional_Tennis_Players/ links/58de71bea6fdcc1772e1df30/Analysis- -of-Gaze-Patterns-for-Understanding-Beha- viour-of-Professional-Tennis-Players.pdf 26. Triolet, C., Benguigui, N., Le Runigo, C., & Wil- liams, A. M. (2013). Quantifying the nature of anticipation in professional tennis. Journal of Sports Sciences, 31(8), 820–830. https://doi.org /10.1080/02640414.2012.759658 27. van Soest, A. J. K., Casius, L. J. R., de Kok, W., Krijger, M., Meeder, M., & Beek, P. J. (2010). Are fast interceptive actions continuously guided by vision? Revisiting Bootsma and van Wieringen (1990). Journal of Experi- mental Psychology. Human Perception and Performance, 36(4), 1040–1055. https://doi. org/10.1037/a0016890 28. Vickers, J. (2007). Perception, Cognition, and Decision Training: The Quiet Eye in Action (First edition). Human Kinetics. 29. Williams, A. M. (2009). Perceiving the inten- tions of others: How do skilled performers make anticipation judgments? Progress in Brain Research, 174, 73–83. https://doi. org/10.1016/S0079-6123(09)01307-7 doc. dr. Jernej Rošker, prof. šp. vzg. jernej.rosker@upr.fvz.si raziskovalna dejavnost 187 The influence of the training method "Feldenkrais for Business" on the mental state of employees in the work organization Abstract Modern lifestyle, sedentary work and heavy workloads represent a great stress for the human body. In the business world, we encounter the terms absenteeism and presentism, which represent a great financial burden for many companies. Regular physical activity reduces the symptoms of fatigue and somatization, promotes coping with stress, improves mood, quality of life and life satisfaction. The purpose of the study was to determine how »Feldenkrais for Bussines«™ (FFB) exercise affects the mental state of an individual in a work organization where employees have a mainly sedentary way of working. The study sample included 96 employees aged between 25 and 61 years. We observed differences in employees‘ self-confidence, perceived stress and cop- ing with it, anxiety, personal strength, general well-being and life satisfaction and burnout. We found statistically significant improvements after a 10-week exercise program according to the Feldenkrais method in burnout, somatic anxiety, well-being, self-confidence and life satisfaction. The FFB method has proven to be an effective approach suitable for the business world. Keywords: Feldenkrais, burnout, stress, anxiety, well-being, exercise Izvleček Sodoben način življenja, sedeče delo in velike delovne obre- menitve so velik stres za človeško telo. Vse pogosteje se v poslovnem svetu srečujemo s pojmoma absentizem in pre- zentizem, ki pomenita veliko finančno breme za podjetja. Redna telesna aktivnost zmanjša simptome utrujenosti in somatizacije, promovira spopadanje s stresom, izboljša raz- položenje, kvaliteto življenja in zadovoljstvo z življenjem. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako vadba »Feldenkrais for Business«™ (FFB) vpliva na psihično stanje posameznika v delovni organizaciji, kjer imajo zaposleni v glavnem sede- če delo. V raziskavi je sodelovalo 96 zaposlenih, starih od 25 do 61 let. Pri zaposlenih smo ugotavljali razlike v samo- zavesti, zaznanem stresu in soočanju z njim, anksioznosti, osebni čvrstosti, splošnem počutju in zadovoljstvu z življe- njem ter izgorelosti. Ugotovili smo statistično značilno iz- boljšanje po 10-tedenskem vadbenem programu po meto- di Feldenkrais v izgorelosti, somatski anksioznosti, počutju, samozavesti in zadovoljstvu z življenjem. Metoda FFB se je izkazala za učinkovit pristop, primeren za poslovni svet. Ključne besede: Feldenkrais, izgorelost, stres, anksioznost, počutje, vadba Petra Zaletel1, K. Drole1, K. M. Kukovica1, L. Zmajšek2, D. Pruš1, Matej Tušak1 Vpliv programa vadbe po metodi »Feldenkrais for Business« na psihično stanje zaposlenih v delovni organizaciji 1Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana 2Maevelu center, Studio Eviana, Špruha, 1236 Trzin 188 „Uvod Nedaven pregled intervencij na delovnem mestu za pogostejše duševne motnje je pokazal, da lahko telesna dejavnost zmanj- ša simptome depresivnosti in anksioznosti pri zaposlenih, čeprav še ni jasno, kateri tip, količina in intenzivnost telesne aktivnosti sproži ta odziv (Joyce idr., 2016). V študiji, ki je preučevala zdravstvene delavce v bolni- šnicah, so pokazali, da skupinska vadba na delovnem mestu izboljšuje psihosocialno delovno okolje v smislu socialnega kapita- la med delovnimi ekipami (Andersen idr., 2015). V drugi študiji so dokazali (Jakobsen, Sundstrup, Brandt in Andersen, 2017), da telesna vadba na delovnem mestu, ki se izvaja v skupini s sodelavci, izboljša social- no klimo in vitalnost ter ima več pozitivnih psihosocialnih učinkov kot vadba v doma- čem okolju. Vadba v manjših skupinah lah- ko vzbudi občutke pripadnosti, izboljšane solidarnosti in kolektivne samoučinkovito- sti ter posledično vpliva na bolj pozitivno zaznavanje socialne klime (Andersen, Pers- son, Jakobsen in Sundstrup, 2017). Telesna vadba je zaposlene posameznike s kronič- no mišično-skeletno bolečino naredila bolj energične in manj izčrpane. Sprememba je bila delno povezana z zmanjšanjem bole- čine, kar je v skladu s preostalimi študija- mi, ki kažejo na to, da je kronična bolečina povezana z zaznavo utrujenosti in napora (Andersen idr., 2008; Pejovic idr., 2015). Na vitalnost delavcev vplivajo sezonska niha- nja, kar pomeni da je ta nižja med zimo kot v poletnem času (Partonen in Lönnqvist, 2000). V eni študiji (Prieske idr., 2019) so ugotovili, da je celoletni vadbeni program pripomo- gel k povečani zmožnosti za delo (4 %) in boljši samooceni zdravja (9 %), izboljšala se je produktivnost (6 %) in zmanjšal absen- tizem (29 %). Razmeroma pogosti primeri zdravstvenih težav, kot so hipertenzija, bolezni srca in depresija, naj bi delodajalce stali od 368 do 392 dolarjev na zaposle- nega na leto zaradi upada produktivnosti. Zdravstvena tveganja in vedenje, kot sta debelost in telesna neaktivnost, so pove- zana z obema pojmoma, večjim absentiz- mom in prezentizmom. Termin prezentizem je razmeroma nov koncept pri zdravju na delovnem mestu in pomeni biti na delovnem mestu kljub slabemu zdravju, zaradi česar ni mogoče opravljati dela tako učinkovito, kot bi ga človek lahko. Raziskave so pokazale, da so bile izgube zaradi prezentizma od 1,9- do 5,1-krat večje kot stroški absentizma (Goetzel idr., 2004). Statistika težav, pove- zanih z zdravjem na delovnem mestu, v Združenem kraljestvu kaže, da je bilo leta 2006/2007 zaradi stresa, tesnobe in de- presije izgubljenih 13,8 milijona delovnih dni (Brown, Gilson, Burton in Brown, 2011). Telesna aktivnost je potencialna strategija za zmanjšanje prezentizma in izboljšanje mentalnega zdravja zaposlenih (Paluska in Schwenk, 2000; Strohle, 2009). Redna tele- sna aktivnost prav tako zmanjša simptome utrujenosti in somatizacije, pripomore k uspešnejšemu spopadanju s stresom, iz- boljša razpoloženje, kakovost življenja in zadovoljstvo z življenjem. Promocija zdrav- ja na delovnem mestu prek spleta in vadba na lokaciji sta pokazali pozitiven učinek na kakovost življenja, aerobna vadba v po- vezavi z vadbo vedenjske modifikacije pa je izboljšala splošno in čustveno zdravje (Atlantis, Chow, Kirby in Singh, 2004). V štu- diji so ugotovili, da telesne in sprostitvene vaje zmanjšajo pojav izgorelosti in anksio- znosti bolj kot kognitivna intervencija (Van Rhenen, Blonk, van der Klink, van Dijk in Schaufeli, 2005), vendar pa je malo dokazov o zmanjšanju utrujenosti. Produktivnost je bila merjena le v eni kohortni študiji in je pokazala pozitivno povezanost s prosto- časno telesno aktivnostjo (Tuomi, Vanhala, Nykyri in Janhonen, 2004). Ovire pri izvaja- nju promocije zdravja na delovnem mestu so angažiranost in sodelovanje zaposlenih. Zaposleni s slabim zdravjem ali s tveganim zdravstvenim vedenjem pogosto manj verjetno sodelujejo, to pa omejuje učin- kovitost programov z vidika spremembe v zdravju zaposlenih (Chen idr., 2015). Z napredovanjem tehnologije je delo v sedečem položaju postalo prevladujoč način dela. Čeprav je sedeč položaj nav- zven videti popolnoma nedolžen, ima številne negativne posledice na fizično in mentalno zdravje zaposlenih. Po najnovej- ših raziskavah je dolgotrajno sedenje na delovnem mestu drugi najpogostejši de- javnik tveganja za nastanek bolezni, takoj za mišično-skeletnimi obolenji in psihični- mi motnjami. Prisilne drže in ponavljajoči se gibi vplivajo na obremenitev gibalnih struktur, med katerimi so najpogostejša kronična obolenja mišično-skeletnega sis- tema (Ocvirk, 2017). Obremenitev mišičnih struktur vodi v bolečino in mišično nerav- novesje, kar je pogosto vzrok slabe drže in slabega počutja. Negativne posledice se- dečega delovnega mesta pa se ne kažejo le v slabši telesni zmogljivosti zaposlenih, temveč neugodno vplivajo tudi na psihič- no stanje (Dovč, 2016). Daljša izpostavlje- nost stresnim dejavnikom dokazano vodi do duševnih motenj ter vpliva na pojav depresije, izčrpanosti in izgorelosti pri za- poslenih. Ribič idr. (2010) so ugotovili, da se polovica anketiranih Slovencev s stresom sreča občasno, prav vsi anketirani pa so mnenja, da je stres najpogostejši vzrok sla- bega zdravja in visoke umrljivosti odraslih. Strauch (1984) je predlagal, da psihofizična izobrazba delavcev z metodo Feldenkra- is, ki je med bolj razširjenimi somatskimi metodami, izboljša delovno sposobnost. Te metode so bile obravnavane v smislu nevropsiholoških procesov (Garlick, 1982; Ginsburg, 1987), povezanosti telesa in misli (mind-body) (Ginsburg 1987). Tako meto- da Feldenkrais (FM) kot tehnika Alexander naslavljata nekaj psiholoških faktorjev, ki so pomembni pri bolečini v hrbtu in mišično- -skeletni bolečini (Ives in Shelley, 1998). FM med drugim vpliva na psihološke težave. Izboljšanje psihosocialnih faktorjev je ugo- tovil Haas (1996), ki je analiziral somatski trening in trening kreativnega zavedanja. Cilj FM je iskanje novih gibalnih možnosti, pri čemer staro, ustaljeno gibanje najprej razstavimo na dele, ozavestimo različne možnosti gibalnih sekvenc in nazadnje dele počasi sestavimo nazaj in se tako zač- nemo gibati na bolj zdrav, koordiniran in optimalnejši način. Ker neposredno urimo zavedanje gibanja, je FM primarno uporab- na za motnje, ki izvirajo iz gibalnih omejitev ali iz manj kakovostnih gibalnih navad. V na- sprotju z običajnim treningom motoričnih sposobnosti, ki se v informacijskem krogu osredotoča predvsem na kakovost zunanje izvedbe karakteristične gibalne naloge, se FM osredotoča oziroma neposredno vpliva predvsem na centralni živčni sistem, kjer se dosedanji globoko zakoreninjeni vzorci gibanja in vedenja začnejo spreminjati v za posameznika bolj ustrezne (Ažman, 2008; Zaletel in Zmajšek, 2019). Glavni namen FM je torej razviti proprioreceptorje in kineste- tično zavedanje skozi vodeno lekcijo z uči- teljem, kar pomeni, da posameznik skozi proces spozna zase najoptimalnejši način gibanja telesa oz. telesne drže (Plastaras, Schran, Kim, Darr in Chen, 2013). Metoda Feldenkrais za poslovni svet – »Feldenkra- is for Business™« (FFB) – pa se je razvila kot različica osnovne vadbe z namenom, da bi pri zaposlenih zmanjšali negativne učinke stresa in utrujenosti, morda celo izgorelo- sti, ter dosegli boljšo pripravljenost, večjo zbranost in motiviranost za delo (Zaletel in Zmajšek, 2019). raziskovalna dejavnost 189 Glede na pojasnjeno nas je zanimalo, kako vadba FFB vpliva na psihično stanje posa- meznika v delovni organizaciji, kjer imajo zaposleni v glavnem sedeče delo. Pri zapo- slenih smo ugotavljali razlike v samozavesti, zaznanem stresu in soočanju z njim, anksi- oznosti, osebni čvrstosti, splošnem počutju in zadovoljstvu z življenjem ter izgorelosti. Primerjali smo njihovo stanje pred začet- kom izvajanja programa po FM in po dese- tih tednih izvedbe omenjenega programa. „Metode Preizkušanci Raziskava je bila izvedena v vodilnem slo- venskem podjetju na področju farmacije. V vzorec je bilo vključenih 96 zaposlenih iz različnih organizacijskih položajev. Mer- jenke so predstavljale 88,5 % sodelujočih, medtem ko je delež moških predstavljal le 11,5 % vseh merjencev. Raziskava je pote- kala med delovnim časom, zaposleni so v njej sodelovali prostovoljno. Zaradi osipa in nerednega obiskovanja vadbe smo v konč- no obravnavo vključili 76 zaposlenih, starih med 25 in 61 let. Povprečna starost preiz- kušancev je bila 42 ± 10 let. Povprečna tele- sna višina je bila 169 ± 7 cm, telesna teža pa 70 ± 15 kg. Izračunan indeks telesne mase (ITM) pri tem znaša 24,5, kar predstavlja normalno telesno težo zaposlenih. Pripomočki Uporabili smo vprašalnik avtorjev Tušak in Kovač (2014), ki meri spremenljivke, po- membne pri obvladovanju in spopadanju s stresom, naštete so v nadaljevanju. Vpra- šalnik obsega 47 predpostavk, pri katerih preizkušanci s 5-stopenjsko Likertovo le- stvico ocenijo, v kolikšni meri se strinjajo s trditvijo. Vprašalnik je bil vsebinsko narejen na osnovi znanih svetovnih vprašalnikov za potrebe internetnega odgovarjanja. Skladno s pravili sestavljanja vprašalnikov je bilo iz velikega števila trditev izločeno večje število trditev z manjšo korelacijo s skupnim rezultatom. Tako so ostale samo trditve, ki so imele s posamezno lestvico največjo korelacijo. Tak skrajšani vprašal- nik je bil narejen s ciljem, da spodbudimo razmišljanje o stresu in vzgoji zdravega ži- vljenjskega sloga, kar pa z obsežnim testira- njem ne bi bilo mogoče. Vse lestvice imajo koeficient interne konsistentnosti vsaj 0,70. Vprašalnik avtorjev Tušak in Kovač (2014) meri torej naslednje stresne spremenljivke (10): Zadovoljstvo z življenjem Rezultat na lestvici lahko označimo kot posameznikovo globalno oceno kvalitete svojega življenja glede na osebne kriterije, občutje, da je življenje bilo in da je dobro, da je sedanji čas življenja ali življenje na- sploh v celoti polno, smiselno in prijetno. Višja vrednost pomeni višje zadovoljstvo z življenjem. Percepcija zdravja in splošno počutje Rezultat na lestvici psihosomatskega poču- tja nam poda informacijo o tveganju posa- meznika za težave z zdravjem, ki se lahko kažejo kot psihosomatski simptomi. Glede na rezultat lahko predvidimo ali napovemo psihosomatske in nevrotične motnje posa- meznika. Višji rezultat na lestvici pomeni večje tveganje za psihosomatske motnje in slabo subjektivno blagostanje posamezni- ka. Pomanjkanje spanja, napetosti, pritisk, občutek nekompetentnosti, nezadovolj- stvo, otožnost in številni drugi občutki izra- zito negativno vplivajo na posameznikovo zdravje in počutje, zato si preventivno želi- mo omenjena občutja popraviti, izboljšati in odstranjevati. (Nizek rezultat pomeni zdravje, visok pa odsotnost tega občutka zdravja.) Izgorelost Strokovnjaki izgorelost pojmujejo kot sin- drom, skupek različnih simptomov, ki se kažejo v negativnem telesnem in čustve- nem delovanju, predvsem pa na področju vedenja in mišljenja. Višji rezultat na lestvici izgorelosti pomeni večjo izgorelost zapo- slenega. Izgorelost navadno vodi v psiho- somatska obolenja, nezadovoljstvo, upad motivacije in zdravstvene težave, zato je zelo pomembno, da že zgodaj zaznamo tveganje posameznika za izgorelost. Somatska anksioznost Somatska anksioznost se kaže v hitrejšem bitju srca, plitvem dihanju, potenju rok, na- petih mišicah, zvijanju v trebuhu in suhih ustih. Visok rezultat na lestvici pomeni višjo stopnjo prednastopne somatske anksio- znosti. Somatska anksioznost se lahko od situacije do situacije spreminja, odvisna je tudi od posameznikove subjektivne ocene pomembnosti situacije. Kognitivna anksioznost Visoko stanje kognitivne anksioznosti lahko zelo negativno vpliva na posameznikovo funkcioniranje in samozaupanje. Višji rezul- tat na lestvici pomeni višjo stopnjo kogni- tivne anksioznosti, predvsem negativnih mislih in občutkih pred pomembnimi do- godki ali na splošno v življenju. Samozavest Višji rezultat na lestvici pomeni višje samo- zaupanje. Visoko samozaupanje in samoza- vest sta odlična izhodišče za spoprijemanje z zahtevami pomembnih situacij. Način soočanja s stresom: kon- struktivni način (k problemu) Želimo si, da se posameznik s težavami čim pogosteje spoprijema konstruktivno, tako da svojo energije usmeri v reševanje vzrokov za nastalo situacijo. Višji rezultat na lestvici pomeni, da se posameznik večkrat sooča s težavami na konstruktivne, dobre načine. Rezultat je smiselno primerjati z rezultatom na lestvici nekonstruktivnega načina soočanja s stresom. Način soočanja s stresom: nekon- struktivni način (od problema) Želimo si, da posameznik čim manj upora- blja nekonstruktivne načine. Višji rezultat na lestvici pomeni pogosteje soočanje s težavami na manj učinkovite načine sooča- nja (npr. jeza, jok, obupanost, ignoriranje). Rezultat je smiselno primerjati z rezultatom na lestvici konstruktivnega načina sooča- nja s stresom. Osebnostna čvrstost Osebnostna čvrstost je lastnost, od katere je odvisno, koliko stresa lahko oseba prene- se brez negativnih posledic. Želimo si, da je posameznik čim bolj osebno čvrst, saj to odraža tudi njegovo frustracijsko toleranco in zmožnost delovanja v stresnih okolišči- nah. Višji rezultat na lestvici pomeni višjo čustveno stabilnost in odpornost proti stresu. Stres (število stresorjev, ki so na posameznika delovali v zadnjem času) Postopek Lekcije so potekale med 7. in 9. uro zju- traj v štirih skupinah z 20–25 zaposlenimi. Trajale so do 30 minut, dvakrat na teden, 10 tednov zapored. Vadbo je v poslovnih prostorih podjetja izvajala učiteljica me- tode Feldenkrais, specializirana za FFB, po vnaprej pripravljenem programu. Pred za- četkom programa ter po koncu smo izvedli meritve, z namenom spremljanja in ugota- 190 vljanja vpliva FFB na psihološko stanje za- poslenih v podjetju. Zbrane podatke smo obdelali s statističnim programom SPSS 21 (SPSS Inc., Chicago, Il- linois, ZDA), nekatere grafične predstavitve pa pripravili s programom Microsoft Excel. Opisno statistiko smo izračunali za opisne (frekvenčna porazdelitev) in številske spre- menljivke (povprečje, standardna napaka povprečja, standardni odklon). Številskim spremenljivkam smo preverili normalnost porazdelitve s Shapiro-Wilkovim testom. Razlike med začetnim in končnim stanjem v dojemanju stresa in kognitivnih sposob- nostih smo izračunali s t-testom za odvisne vzorce (ob predhodno ugotovljeni normal- ni porazdelitvi) ali z Wilcoxonovim testom (ob predhodno ugotovljeni asimetrični porazdelitvi). Vse statistično pomembne zaključke smo sprejemali na ravni 5-odsto- tnega tveganja (p ≤ 0,05). „Rezultati Vprašalnik o stresu in dejavnikih stresa je pred izvajanju vadbe FFB in po njem iz- polnilo 76 zaposlenih. Analiza podatkov iz vprašalnika je pokazala, da zaposleni po koncu obdobja izvajanja vadbe manj po- gosto občutijo simptome izgorelosti. Za- poslenim se je statistično značilno znižala ocena izgorelosti, ne pa tudi njihova lastna ocena stresa. Prav tako so se po koncu iz- vajanja FFB statistično značilno izboljšali samozavest zaposlenih, splošno počutje in zadovoljstvo z življenjem (Tabela 1). Somatska in kognitivna anksioznost sta de- javnika stresa, ki sta med zaposlenimi naj- pogostejša in vodita v izgorelost. Za bolj- šo oceno vpliva metode FFB na soočanje s stresom smo z anketnim vprašalnikom med drugim preverjali spremembe v an- ksioznosti in splošnem počutju zaposlenih. Z vprašalnikom o dejavnikih stresa smo preverjali tudi vpliv metode FFB na zado- voljstvo z življenjem, samozavest, osebno- stno trdnost ter sposobnost spoprijemanja s stresom. Del vprašalnika, ki preverja spo- sobnost spoprijemanja s stresom, vsebuje vprašanja, ki se nanašajo na obračanje k problemu oziroma na obračanje stran od problema v stresnih situacijah. Med zače- tnim in končnim stanjem teh dejavnikov ni statistično značilnih razlik. „Razprava Različne raziskave so pokazale velik prispe- vek redne telesne vadbe k zmanjševanju stresa in negativnih emocij, k povečanju produktivnosti ter zmanjšanju absentiz- ma in drugih stanj (Gerber idr., 2013; Has- smen, Koivula in Uutela, 2000; Holtermann idr., 2010; Blatnik, Marinšek in Tušak, 2016). Zaposleni, ki se redno ukvarjajo s telesno dejavnostjo, se lažje spoprijemajo z vsako- dnevnimi stresnimi situacijami na delov- nem mestu. Z raziskavo ugotavljamo, da se je vadbeni program »Feldenkrais for Business™« izka- zal za učinkovitega pri zmanjšanju somat- ske anksioznosti in izboljšanju splošnega počutja zaposlenih. Podobno ugotavljajo tudi Kerr, Kotynia in Kolt (2002), ki poročajo o pozitivnem vplivu metode Feldenkrais na zmanjšanje anksioznega stanja, ter avtorji (Johnson, Frederick, Kaufman in Mountjoy, 1999), ki opažajo znatno zmanjšanje stre- sa in anksioznosti po dvomesečni vadbi po metodi Feldenkrais. Po koncu našega vadbenega programa je veliko manj za- poslenih poročalo o simptomih izgore- losti (»delo me mentalno obremenjuje, izgubljam motivacijo za delo, nenehno sem utrujen, ne morem se spočiti, delo mi pobere vso energijo…«), kar je osnova za zadovoljno in produktivno delo v podje- tju, pa tudi nujno za zmanjšanje problema absentizma v večjih podjetjih. Izgorelost na delovnem mestu ali tako imenovana poklicna izgorelost opisuje stanje popolne psihofizične in čustvene izčrpanosti (Bilban in Pšeničny, 2007) in je najpogostejši vzrok za delovno odsotnost (Newell in Ogden, 2017). Slabše psihično stanje namreč ni bre- me le za delavca, ampak je zaradi manjše delovne učinkovitosti in bolniške odsotno- sti tudi veliko finančno breme za podjetje. Zmanjšanje negativnih učinkov sedečega dela zato ni le skrb delavcev, temveč tudi interes podjetij. Telesna vadba pozitivno vpliva na osebno- stne lastnosti, predvsem na tiste, ki so pove- zane s psihično in emocionalno trdnostjo. Vadba poveča sposobnost samoregulaci- je, povečuje ekstravertiranost, zmanjšuje emocionalno labilnost, večja pa je tudi sposobnost samoobvladovanja (Mental Health Foundation, 2013). Izsledki raziskav, ki so jih opravili Thøgersen-Ntoumani, Fox in Ntoumanis (2005), nakazujejo, da se je za višje vrednotenje zadovoljstva z življenjem treba vsaj enkrat na teden ukvarjati s špor- tom. Podobno so ugotovili tudi Moljord, Tabela 1 Razlika med začetnim in končnim stanjem v izmerjenih psiholoških dimenzijah µ SD SN µ t p Stres Začetno stanje 40,34 5,15 0,71 –0,855 0,396 Končno stanje 40,83 3,54 0,49 Izgorelost Začetno stanje 17,40 5,75 0,79 2,788 0,007* Končno stanje 15,57 5,04 0,69 Somatska anksioznost Začetno stanje 15,62 3,19 0,44 –2,083 0,042* Končno stanje 16,68 2,80 0,38 Kognitivna anksioznost Začetno stanje 11,94 3,57 0,49 0,793 0,432 Končno stanje 11,60 3,05 0,42 Počutje Začetno stanje Končno stanje 11,55 10,19 3,24 3,36 0,45 0,46 3,170 0,003* Samozavest Začetno stanje 18,85 2,90 0,40 –2,132 0,038* Končno stanje 19,38 2,78 0,38 Osebna trdnost Začetno stanje 24,83 3,16 0,43 –0,787 0,435 Končno stanje 25,11 3,15 0,43 K problemu Začetno stanje 21,13 2,95 0,41 –1,037 0,304 Končno stanje 21,45 2,08 0,29 Od problema Začetno stanje 19,21 2,95 0,41 –0,436 0,664 Končno stanje 19,38 2,35 0,32 Zadovoljstvo z življenjem Začetno stanje 13,51 3,45 0,47 –4,229 0,000* Končno stanje 14,72 2,85 0,39 Opomba. N = 76, µ = povprečje, SD = standardni odklon, SN µ = standardna napaka povprečja, t = testna statistika, p = statistična značilnost na nivoju 5-odstotne napake (*) raziskovalna dejavnost 191 Eriksen, Moksnes in Espnes (2011), saj so bili psihično stabilnejši in srečnejši v življenju tisti zaposleni, ki so bili športno dejavni vsaj enkrat na teden. Poleg tega imajo telesno aktivnejši posamezniki višjo samozavest, boljšo samopodobo ter so bolj optimistič- ni in srečnejši ter višje ocenjujejo kakovost svojega življenja (Pedersen in Saltin, 2006), kar ugotavljamo tudi v naši raziskavi. Die- ner, Suh in Oishi (1997) navajajo, da so bolj zadovoljni posamezniki tudi uspešnejši na različnih področjih življenja. Občutke zado- voljstva s samim seboj in s svojim okoljem prenašamo v poslovni svet, kjer delujemo bolj samozavestno, odločno, motivirano, produktivno, močno in zdravo. Na podro- čju psiholoških dimenzij smo poleg zado- voljstva z življenjem ugotovili, da so zapo- sleni veliko bolj samozavestni in prepričani, da lahko naloge opravijo suvereno, da lah- ko dosežejo svoje cilje ter zaupajo vase in v svoje sposobnosti. Raziskava je pokazala, da so zaposleni po vadbi s FFB manj anksi- ozni, bolj sproščeni, da se lažje skoncentri- rajo in bolj uživajo v svojem življenju. Z raziskavo ugotavljamo, da se pozitivni učinki metode FFB bolj kakor pri zdravih vadečih kažejo pri udeležencih z izraziti- mi bolezenskimi stanji. To potrjujejo tudi številne raziskave, ki ugotavljajo pozitivne spremembe pri vadečih z multiplo sklero- zo, demenco, motnjami hranjenja in dru- gimi bolezenskimi stanji (Hillier in Worley, 2015). Da bi potrdili naše domneve, bi bilo v prihodnje treba izvesti raziskavo na vzorcu zaposlenih, pri katerih je izgorelost zdrav- niško potrjena, v kontrolni skupini pa bi bili zdravi zaposleni. Poleg tega pa v literaturi nismo zasledili nobene raziskave, ki pre- verja učinkovitost metode Feldenkrais na vzorcu sedečih zaposlenih. Vadba FFB je primerna za vsakogar, saj za udeležbo ni potrebno predznanje, prav tako ne pomeni dodatnega finančnega bremena podjetjem, saj se lekcije izvajajo brez pripomočkov. Glede na to, da ima- ta bolniška odsotnost in nezmožnost za opravljanje dela negativen finančni vpliv na podjetje, smo prišli do zaključka, da uvedba organizirane vadbe, kot je FFB, po- meni tako kratkoročno kot tudi dolgoročno finančno pozitivno sliko za podjetje. „Sklep Problematika reševanja negativnih posle- dic sedečih poklicev je že precej raziskano področje, a se pogostost takih poklicev zaradi razvoja tehnologije še kar ne zmanj- šuje. Poškodbe mišično-skeletnega sistema ter stres in izgorelost kljub ozaveščanju so še vedno najpogostejši vzrok za bolniško odsotnost. Individualne strategije, ki so se doslej izkazale za uspešne, so redna tele- sna aktivnost, meditacija in različne tehni- ke dihanja. Ker lahko pomanjkanje gibanja kmalu postane stresor, Lindemann (1982) gibanje opredeljuje kot najcenejše in tudi najučinkovitejše sredstvo proti stresu. Cilj metode FFB je vplivati na fizično in psi- hično plat zaposlenega, zaradi svoje spe- cifičnosti je prilagojena posameznikovim potrebam. Namen lekcij je ozavestiti svoje gibanje in držo med sedenjem na delov- nem mestu. Šele ko se zavedamo svojega telesa in njegove postavitve, lahko vpliva- mo nanj. Na lekcijah se zaposleni učijo pre- poznati svoje gibalne vzorce, ločiti pravilne od tistih, ki puščajo negativne posledice, ter tako zavestno vplivati na telesno držo in svoje gibanje. Ugotovili smo statistično značilno izboljša- nje po 10-tedenskem vadbenem progra- mu po metodi Feldenkrais pri izgorelosti, somatski anksioznosti, počutju, samozave- sti in zadovoljstvu z življenjem. V raziskavi pa smo želeli problem reševanja negativ- nih posledic sedečega delovnega mesta osvetliti še z drugega zornega kota. Z raz- iskavo smo želeli opozoriti, da je poleg re- ševanja nastalih posledic treba iskati in re- ševati vzroke za določena stanja. Enako kot se naučimo delovanja in mišljenja, ki nam povzročata stres, lahko pridobimo nove veščine, s katerimi se naučimo spreminja- ti škodljive vedenjske navade in zgraditi stabilno duševno zdravje (Muren, 2009). V raziskavi smo predstavili in preverjali učin- kovitost enega izmed možnih pristopov k »samozdravljenju«. Metoda FFB se je izkazala za učinkovit pristop, primeren za poslovni svet. Pri tej metodi um in telo obravnavamo celostno, hkrati pa upoštevamo vse posebnosti po- slovnega sveta. Z metodo nam je uspelo vzpostaviti okolje, kjer se lahko učimo in raziskujemo, kaj je za nas same najbolje, tako telesno kot psihično. Občutke zado- voljstva s samim seboj in s svojim okoljem nato prenašamo v poslovni svet, kjer delu- jemo bolj samozavestno, odločno, motivi- rano, produktivno, močno in zdravo, pred- vsem pa zadovoljno, radostno in prijazno. „Literatura 1. Andersen, L. L., Nielsen, P. K., Søgaard, K., An- dersen, C. H., Skotte, J. in Sjøgaard, G. (2008). Torque-EMG-velocity relationship in female workers with chronic neck muscle pain. Jo- urnal of Biomechanics. 41(20), 29–35. 2. Andersen, L. L., Poulsen, O. M., Sundstrup, E., Brandt, M., Jay, K., … Jakobsen, M. D. (2015). Effect of physical exercise on wor- kplace social capital: cluster randomized controlled trial. Scandinavian Journal of Pu- blic Health (43). 3. Andersen, L. L., Persson, R., Jakobsen, M. D. in Sundstrup, E. (2017). Psychosocial effects of workplace physical exercise among workers with chronic pain. Randomized controlled trial. Medicine, 96(1). 4. Atlantis, E., Chow, C. M., Kirby, A. in Singh, M. F. (2004). An effective exercisebased inter- vention for improving mental health and quality of life measures: a randomized con- trolled trial. Prev Med. 39(2), 424–434. 5. Bilban, M. in Pšeničny, A. (2007). Izgorelost. Delo in varnost, 52(1), 22–29. 6. Blatnik, P., Marinšek, M. in Tušak, M. (2016). Stres, absentizem in ekonomski vidiki telesne neaktivnosti. Ljubljana: Fakulteta za šport. 7. Brown, H. E., Gilson, N. D., Burton, N. W. in Brown, W. J. (2011). Does Physical Activity Im- pact on Presenteeism and Other Indicators of Workplace Well-Being? Sports Medicine, 41(3). 8. Chen, L., Hannon, P. A., Laing, S. S., Kohn, M. J., Clark, K., Pritchard, S. in Harris, J. R. (2015). Per- ceived Workplace Health Support Is Associ- ated With Employee Productivity. American Journal of Health Promotion, 29(3). 9. Diener, E., Suh, E., in Oishi, S. (1997). Recent findings on subjective well-being. Indian Jo- urnal of Clinical Psychology, 24(1), 25–41. 10. Dovč, A. (2016, november). Vloga športne dejavnosti za zaposlene – projekt promo- cije zdravja na delovnem mestu »Zdravi na kvadrat« v kemijski industriji. V M., Bučar Paj- ek (ur.), 11. Kongres športa za vse (str. 34–37). Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije, Zdru- ženje športnih zvez. 11. Garlick (1982) v Ives, J. C. in Shelley, G. A. (1998). The Feldenkrais Method in rehabilita- tion: a review. Work, 11, 75–90. 12. Gerber, M., Lindwall, M., Lindegård, A., Bör- jesson, M. in Jonsdott I. (2013). Cardiorespi- ratory fitness protects against stress-related symptoms of burnout and depression. Pati- ent Education and Counseling, 93(1), 146–152. 13. Ginsburg (1987) v Ives, J. C. in Shelley, G. A. (1998). The Feldenkrais Method in rehabilita- tion: a review. Work 11, 75–90. 14. Goetzel, R. Z., Long, S. R., Ozminkowski, R. J., Hawkins, K., Wang, S. in Lynch, W. (2004). Health, absence, disability, and presenteeism cost estimates of certain physical and men- 192 tal health conditions affecting US emplo- yers. J Occup Environ Medicine, 46, 398–412. 15. Haas, J. D. (1996). The relationship of somatic awarness to creative process: An experimen- tal phonomenological study, abstracted. Diss Abs Int. 16. Hassmen, P., Koivula, N. in Uutela, A. (2000). Physical Exercise and Psychological Well-Be- ing: A Population Study in Finland. Preventive Medicine, 30(1), 17–25. 17. Holtermann, A., Mortensen, O. S., Burr, H., Søgaard, K., Gyntelberg, F., Suadicani, P. (2010). Physical demands at work, physical fitness, and 30-year ischaemic heart disease and all-cause mortality in the Copenhagen Male Study. Scandinavian Journal of Work En- viron Health, 36(5), 357–365. 18. Jakobsen, M. D., Sundstrup, E., Brandt, M. in Andersen, L. L. (2017). BMC Public Health. 19. Johnson, S. K., Frederick, J., Kaufman, M. in Mountjoy, B. (1999). A controlled investiga- tion of bodywork in multiple sclerosis. J Alt Complementar Med, 5(3), 237–243. 20. Joyce, S., Modini, M., Christensen, H., Mykle- tun, A., Bryant, R., Mitchell, P. B. in Harvey, S. B. (2016). Workplace interventions for common mental disorders: a systematic meta-review. Psychol Med., (46), 683–697. 21. Kerr, G. A., Kotynia, F. in Kolt., G. S. (2002). Fe- ldenkrais® Awareness Through Movement and state anxiety. Journal of Bodywork and Movement Therapies, 6(2), 102–107. 22. Lindemann, H. (1982). Premagani stres. Lju- bljana: Cankarjeva založba. 23. Mental Health Foundation (2013). The impact of physical activity on wellbeing. Pridobljeno s https://www.mentalhealth.org.uk/sites/de- fault/files/lets-get-physical-report.pdf 24. Moljord, I. E. O., Eriksen, L., Moksnes, U. K. in Espnes, G. A. (2011). Stress and Happi- ness among Adolescents with Varying Frequency of Physical Activity. Perceptual and motor skills. 113(2), 631–646. https://doi. org/10.2466/02.06.10.13.PMS.113.5.631-646 25. Muren, A. (2009). Športna dejavnost in stres pri managerjih v Slovenskih podjetjih (Di- plomsko delo). Ljubljana: Univerza v Ljublja- ni, Fakulteta za šport. 26. Newell, G. in Ogden, S. P. (2017). Feldenkrais Method for Executive Coaches, Managers, and Business Leaders: Moving in All Directions. Uni- ted Kingdom: Taylor & Francis Ltd. 27. Ocvirk, T. (2017). Pozitivni učinki telovadbe na sedečem delovnem mestu. (Diplomsko delo). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 28. Paluska, S. A. in Schwenk, T. L. (2000). Physical activity and mental health: current concepts. Sports Medicine, 29 (3), 167–80. 29. Partonen, T. in Lönnqvist, J. (2000). Bright li- ght improves vitality and alleviates distress in healthy people. J Affect Disord., (57), 55–61. 30. Pedersen, B. K. in Saltin, B. (2006). Evidence for prescribing exercise as therapy in chronic disease. Scandinavian journal of medicine and science in sports. 16(S1), 3–63. 31. Pejovic, S., Natelson, B. H., Basta, M., Fer- nandez-Mendoza, J., Mahr, F. in Vgontzas, A. N. (2015). Chronic fatigue syndrome and fibromyalgia in diagnosed sleep disorders: a further test of the ‚unitary‘ hypothesis. BMC Neurol. 32. Plastaras, C., Schran, S., Kim, N., Darr, D. in Chen, M. S. (2013). Manipulative Therapy (Feldenkrais, Massage, Chiropractic Manipu- lation) for Neck Pain. Current Rheumatology Reports, 15: 339. 33. Prieske, O., Dalager, T., Herz, M., Hortobagyi, T., Sjøgaard, G., Søgaard, K. in Granacher, U. (2019). Effects of Physical Exercise Training in the Workplace on Physical Fitness: A Sy- stematic Review and Meta-analysis. Sports medicine. 34. Ribič, C. H., Djomba, J. K., Zaletel-Kragelj, L., Zakotnik, J. M. in Fras, Z. (2010, november). Tvegana vedenja, povezana z zdravjem in ne- katera zdravstvena stanja pri odraslih prebi- valcih Slovenije. Rezultati raziskave Dejavniki tveganja za nenalezljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije 2008- Z zdravjem povezan vedenjski slog. Ljubljana: Nacionalni inštitut za varovanje zdravja RS Pridobljeno s http:// cindi-slovenija.net/images/stories/cindi/raz- iskave/CHMS2008.pdf 35. Strauch, R. (1984) v Ives, J. C. in Shelley, G. A. (1998). The Feldenkrais Method in rehabilita- tion: a review. Work 11, 75–90. 36. Strohle, A. (2009). Physical activity, exercise, depression and anxiety disorders. J Neural Transm. Jun., 116 (6), 777–784. 37. Thøgersen-Ntoumani, C., Fox, K. R. in Ntou- manis, N. (2005). Relationships between exer- cise and three components of mental well- -being in corporate employees. Psychology of Sport and Exercise. 6(6), 609–627. https:// doi.org/10.1016/j.psychsport.2004.12.004 38. Tuomi, K., Vanhala, S., Nykyri, E. in Janhonen, M. (2004). Organizational practices, work de- mands and the well-being of employees: a follow-up study in the metal industry and retail trade. Occup Med Oxf., 54 (2), 115–121. 39. Tušak, M. in Kovač, E. (2014). Mind and life style. V: Ihan, Alojz (ur.). Zdrav življenjski slog med mitom in resničnostjo = Healthy life style between myth and reality : 2. mednarodni znanstveni simpozij = 2. international scientific symposium : zbornik prispevkov z recenzijo = proceedings. Žalec: RC IKTS, str. 7. 40. Van Rhenen, W., Blonk, R. W., van der Klink, J. J., van Dijk, F. J. in Schaufeli, W. B. (2005) The effect of a cognitive and a physical stress- -reducing programme on psychological complaints. Int Arch Occup Environ Health, (78), 139–148. 41. Zaletel, P. in Zmajšek, L. (2019). Metoda fel- denkraisTM – vzpostavljanje harmonije med gibanjem in umom. Šport: revija za teore- tična in praktična vprašanja športa, 67(1/2), 59–62. izr. prof. dr. Petra Zaletel Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport petra.zaletel@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 193 Evaluation of force-velocity-power profile with additional weights in cycling Abstract The aim of the study was to compare variables of the force-velocity-power (F-v-P) relationship and variables obtained during the Wingate test. Ten elite cyclists participated in the study. Within the same day, all subjects performed squat jumps under four conditions (which were assigned relative to participants’ body mass) and cycle- ergometer testing. Results were compared using a paired-samples t-test and Pearson correlation coefficient (r). We found statistically significant differences between maximum and average power variables (effect size [ω2]: 0.766-0.932) and between the slope of the F-v curve and the power drop during the Wingate test (ω2 = 0.988). Nevertheless, medium-large correlations (r: 0.59-0.85) were found between the results. Anaerobic power and capacity were higher in cyclists who were force-dominant rather than velocity-dominant. Calculating the F-v-P profile in addition to performing the Wingate test provides more accurate information on the anaerobic properties of the leg extensor muscles and allows cyclists to be categorized based on their dominant power production characteristics. In the future, a time- efficient and energy-saving measurement protocol could provide a basis for more accurate definition of training load in resistance training for cyclists, for planning training/competition tactics, and for future studies to optimize the F-v-P profile in cyclists. Keywords: squat jump, Wingate test, power output, force-velocity relationship, cycling Izvleček Namen raziskave je bil primerjati izhodne spremenljivke odno- sa sila-hitrost-moč (F-v-P) s spremenljivkami testa Wingate. V študiji je sodelovalo 10 vrhunskih kolesarjev. V istem dnevu so bili v naključnem vrstnem redu izvedeni skoki iz polčepa pri šti- rih pogojih (določeni z dodatnim bremenom glede na telesno maso posameznika) in testiranje na cikloergometru. Rezultati testov so bili primerjani s t-testom za odvisne vzorce in Pearso- novim korelacijskim koeficientom (r). Ugotovili smo statistično značilne razlike med največjo in povprečno proizvedeno močjo (velikost učinka [ω2]: 0,766–0,932) ter naklonom krivulje F-v in padcem moči pri testu Wingate (ω2 = 0,988). Med rezultati smo ugotovili zmerno visoko povezanost (r: 0,59–0,85). Anaerobna moč in kapaciteta sta bili višji pri kolesarjih, ki so bili dominan- tni v proizvajanju velikih sil, ne hitrosti. Rezultati kažejo na to, da z obema testoma izmerimo isto živčno-mišično sposobnost iztegovalk nog kolesarjev. Izračun odnosa F-v-P poleg izvedbe testa Wingate daje natančnejše informacije o anaerobni moči iztegovalk nog v celotnem spektru območja sil in hitrosti, kar omogoča določanje dominantne lastnosti kolesarja pri proi- zvajanju moči. Časovno ekonomičen in energijsko varčen pro- tokol merjenja bi lahko v prihodnje pomenil temelj za natanč- nejše določanje obremenitev pri vadbi za moč pri kolesarjih, načrtovanju trenažne/tekmovalne taktike in nadaljnjem razi- skovanju optimizacije odnosa F-v-P pri kolesarjih. Ključne besede: skok iz polčepa, test Wingate, moč, profil sila-hi- trost, kolesarstvo Darjan Spudić, Aljaž Markič, Izabela Lužnik, Samo Rauter Vrednotenje odnosa sila-hitrost-moč s skoki z dodatnimi bremeni pri kolesarjih 194 „Uvod Sila (F), ki jo lahko proizvede mišica, je ome- jena s hitrostjo (v) krčenja mišice in obratno. Večja je v krčenja mišice, nižjo F lahko miši- ca proizvede. Že davnega leta 1938 je Hill (Hill, 1938) to razmerje pri izotonični mišični kontrakciji opisal s hiperbolo, ki se s kraki približuje največji F oziroma na drugi strani največji v krčenja mišice. Gre za mehansko mišično lastnost, ki je odvisna od velikega spleta morfoloških in živčnih dejavnikov (Alcazar, Csapo, Ara in Alegre, 2019; Ale- gre, 2019). Hiperbolična oblika razmerja je bila skozi leta potrjena z veliko raziskavami, merskimi postopki, uporabljeno opremo, zavestno mišično aktivacijo (lat. in vivo) in na izoliranih mišicah (lat. in vitro). Razmerje sila-hitrost (F-v) (ali navor-kotna hitrost pri izvedbi krožnega ali enoskle- pnega gibanja) pri izvedbi dinamičnega mišičnega krčenja neposredno določa tudi mišično moč. Moč (P) je enaka skalarnemu produktu v prijemališča F in komponente F v smeri v. Oblika regresijske krivulje F-v torej pomembno vpliva na izračunano P, ki pa v največji meri pogojuje športno uspešnost (Harries, Lubans in Callister, 2012; Hori idr., 2007; Markovic in Jaric, 2007) in funkcional- nost starejših pri opravljanju vsakodnevnih opravil (Gray in Paulson, 2014; Reid in Fiel- ding, 2012). V zadnjih letih je bilo ugotovljeno, da je oblika krivulje F-v pri enosklepnih gibanjih hiperbolična, pri večsklepnih, kompleksnih gibanjih pa se je oblika krivulje izkazala kot linearna (Bobbert, 2012; Samozino, Rejc, Di Prampero, Belli in Morin, 2012; Zivkovic idr., 2016). Bobbert (2012) je teorijo potrdil na matematičnem modelu. Kot glavni vzrok za spremembo krivulje iz hiperbolične v linearno je naslovil segmentno dinamiko – večja je v linearnega gibanja, več F (navo- ra) se izgubi pri prenosu iz posameznega segmenta na končni (linearni) gib. S tem je dokazal tudi, da za razlike v krivuljah ni treba iskati vzrokov v nevralnih dejavnikih. Pred tem je namreč veljalo prepričanje, da so za različne oblike krivulj odgovorni ne- vralni dejavniki, saj so večsklepna gibanja z vidika motorične kontrole bolj kompleksna (Yamauchi, Mishima, Fujiwara, Nakayama in Ishii, 2007). Ključno je torej spoznanje, da lastnosti mišic pri enosklepnem gibanju sledijo hiperbolični obliki F-v, medtem ko je odnos sile in hitrosti pri večsklepnih linear- nih gibanjih linearen. Linearen odnos med proizvedeno F in v je v primerjavi s hiperboličnim veliko bolj eno- staven način za spremljanje lastnosti mišic. Izkazalo se je celo, da za verodostojen vpo- gled v lastnosti mišic iztegovalk nog (skok iz polčepa, skok z nasprotnim gibanjem, horizontalni poteg in potisk rok) (García- -Ramos in Jaric, 2017) zadostuje izvedba testiranja samo v dveh pogojih (angl. two- -point method) celotnega spektra F-v, pri čemer pa sta izrednega pomena pravilna izbira dodatnega bremena (García-Ramos, Pérez-Castilla in Jaric, 2018; Pérez-Castilla, Jaric, Feriche, Padial in García-Ramos, 2018) in standardizacija pogojev merjenja (Gar- cía-Ramos, Feriche, Pérez-Castilla, Padial in Jaric, 2017; Janicijevic idr., 2019). Linearen regresijski odnos F-v nam omogo- ča izračun ničel in začetnih vrednosti funk- cije. Presečišče premice z y-osjo tako pred- stavlja največjo teoretično silo (F0), ki jo je posameznik sposoben proizvesti v izome- tričnih pogojih (pri v = 0), presečišče pre- mice z x-osjo pa nam predstavlja največjo teoretično hitrost (V0), ki jo je posameznik sposoben ustvariti v pogojih brez kakršne koli obremenitve (pri F = 0). Točki določata naklon premice sila-hitrost (naklon F-v): če je posameznik bolj učinkovit pri proizvaja- nju velikih F, bo naklon premice F-v strmejši – in obrnjeno, položnejši, če je posameznik bolj učinkovit pri ustvarjanju velikih v. Naj- večjo moč (P max ) je posameznik sposoben ustvariti le v ozkem območju v oziroma F. To območje, ki ga lahko opišemo z obrnje- no parabolo, je pri linearnem odnosu F-v točno na sredini med največjo V0 in F0. P max tako ustreza 0,5-kratniku F0 in 0,5-kratniku V0 in jo lahko ob poznavanju slednjih dveh izrazimo z enačbo P max = [F0*V0]/4 (Vande- walle, Péerès in Monod, 1987). Teoretična osnova se je v literaturi izkazala za veljavno pri vrednotenju anaerobne moči spodnjih ekstremitet (skoki, kolesarjenje na cikloer- gometru, sprint) (Samozino idr., 2012). Zaradi enostavnosti in ekonomičnosti te- stiranja mišičnih sposobnosti s pomočjo odnosa sila-hitrost-moč (F-v-P) se v zadnjih letih ta vse večkrat pojavlja kot metoda vrednotenja sprememb mišičnih zmoglji- vosti zaradi treninga in posledično športne uspešnosti (Jiménez-Reyes, Samozino in Morin, 2019; Morin in Samozino, 2016; Sa- mozino, Morin, Hintzy in Belli, 2010). Izkaza- lo se je, da vadba moči z velikimi bremeni izboljša sposobnosti mišic za proizvajanje F0 in obratno, da vadba moči brez bremen (z lastno telesno maso ali celo v razbreme- njenih pogojih) izboljša sposobnosti mi- šic za proizvajanje V0 (Jiménez-Reyes idr., 2019). Z vadbo v enem ali drugem spektru odnosa F-v pa vplivamo tudi na največjo proizvedeno mišično P. Ugotovljeno je bilo, da imata lahko dva posameznika ena- ko P max , vendar je doprinos F0 ali V0 lahko drugačen. Iz česar je sledilo spoznanje, da poleg absolutne P max , amplitude giba (npr. ob odrivu), odrivnega kota in telesne mase posameznika (Jaric in Markovic, 2013; Pa- zin, Berjan, Nedeljkovic, Markovic in Jaric, 2013) na višino skoka ali sprintersko uspe- šnost vpliva tudi naklon F-v (Samozino idr., 2012). Za posameznika se z matematičnim modelom lahko izračuna optimalen naklon F-v (F-v opt ) (Samozino idr., 2010) in odstopa- nje od tega naklona F-v/F-v opt (Samozino idr., 2014). Na podlagi odstopanja od F-v opt športnike lahko razdelimo na dominantne v F (angl. force dominant), v v (angl. velo- city dominant) ali uravnotežene (angl. well-balanced). Literatura kaže na to, da je balističen trening moči, usmerjen v uravno- teženje krivulje F-v, bolj učinkovit pri izbolj- šanju višine skoka kot tradicionalen trening moči (Jiménez-Reyes, Samozino, Brughelli in Morin, 2017). Testiranje lastnosti za proi- zvajanje F v širokem spektru v pa omogoča podrobnejši vpogled v lastnosti živčno-mi- šičnega sistema od testiranja zgolj v enem pogoju (npr. samo skok brez dodatnega bremena). V kolesarstvu se za merjenje anaerobne zmogljivosti uporablja uveljavljen in za- nesljiv test Wingate (Aziz in Chuan, 2004). Najvišja P in povprečna P (P avg ), ki jo kole- sar proizvede ob poganjanju kolesa z do- ločeno obremenitvijo, sta veljavni meri anaerobne moči in kapacitete. Prav tako pomembna mera je upad P (angl. Power drop (P drop ) ali Fatigue index), ki se izračuna kot razlika med najvišjo in najnižjo izmerje- no proizvedeno P v času testa (Bar-Or, 1987; Legaz-Arrese, Munguía-Izquierdo, Carran- za-García in Torres-Dávila, 2011; Aziz idr., 2004; Astorino idr., 2011). Te mere predsta- vljajo objektivna merila, ki omogočajo pri- merjanje med športniki in longitudinalno spremljanje športnika v različnih obdobjih. Prav anaerobna zmogljivost je pomemben dejavnik pri šprintih in pospeševanjih na kolesu, ki so v veliki meri odvisni od ana- erobnih energetskih virov. Zaradi tega so se izhodne spremenljivke testa Wingate iz- kazale za koristne tudi pri napovedovanju uspeha v kolesarstvu (Astorino idr., 2011). Stvar razprave ostaja ustaljen pogoj mer- jenja anaerobne moči na cikloergometru za ugotavljanje P max (Jaafar, Rouis, Attiogbé, Vandewalle in Driss, 2016). P max je tudi pri poganjanju kolesa odvisna od v (kadence pri vrtenju) in F (navora), ki ga ustvarja ko- lesar, in sklepamo lahko, da je pri vsakem posamezniku različen doprinos F in v k P max , raziskovalna dejavnost 195 ki jo proizvede v tako določenih pogojih merjenja na cikloergometru. Najpogoste- je obremenitev na cikloergometru pred- stavlja breme 7,5 % telesne mase, čeprav je bilo z nekaj študijami že dokazano, da je proizvedena P z bremeni pod 10 % te- lesne mase v večini primerov podcenjena, posebej pri nadpovprečno močnih posa- meznikih (Jaafar idr., 2016). Meritve samo pri enem pogoju prav tako ne omogoča- jo vpogleda v doprinos F in v k skupni P, s čimer je kasneje določanje trenažnega bremena za izboljšanje P kolesarjenja manj natančno, v večini praktičnih primerov ar- bitrarno. Tako kot pri skokih se je regresijski odnos med kadenco in proizvedenim na- vorom pri dvigajočih se obremenitvah iz- kazal za linearnega (Gross M. in Gross, 2019; Zivkovic, Djuric, Cuk, Suzovic in Jaric, 2017), kar ima potencial za nadaljnje raziskovanje učinkov vadbe za moč pri kolesarjih s pou- darkom na optimizaciji naklona F-v ali zgolj taktično svetovanje glede na trenutne spo- sobnosti. Namen raziskave je bil preveriti zunanjo ve- ljavnost merjenja anaerobnih sposobnosti mišic nog s skoki z bremeni pri vrhunskih kolesarjih. Izhodne spremenljivke odnosa F-v-P, izmerjene s skoki z dodatnimi bre- meni, so bile primerjane s spremenljivkami testa Wingate (7,5 % telesne mase), ki je v kolesarstvu uveljavljena metoda za mer- jenje anaerobne moči. Ker imajo v obeh testih glavno vlogo iztegovalke nog, smo predpostavili, da obstaja povezanost v P max , izmerjeni s skoki z bremeni, in P max pri testu Wingate . Domnevali smo tudi, da bo upad P pri testu Wingate manjši pri kolesarjih, ki bodo dominantni v proizvajanju F, kar bi skupaj s prejšnjo hipotezo pomenilo, da sta njihova anaerobna moč in zmogljivost ve- čji. Pričakujemo, da bodo rezultati raziska- ve pripomogli k nadaljnjemu raziskovanju anaerobne moči pri kolesarjih v laborato- rijskih pogojih. Časovno ekonomičen in energijsko varčen protokol merjenja odno- sa F-v-P pri skokih z bremeni bi lahko v pri- hodnje pomenil bolj poglobljen pristop k spremljanju sposobnosti mišic na celotnem spektru območja F in v in s tem prispeval k optimalnejšemu določanju obremenitev pri vadbi za moč pri kolesarjih. „Metode Preiskovanci V raziskavi je prostovoljno sodelovalo 10 članov slovenske kolesarske reprezentance (mlajši člani U23). Povprečna starost mer- jencev je bila 20,7 leta (SD = 1,1 leta), višina 179,8 cm (SD = 5,9 cm), masa 68,0 kg (SD = 5,9 kg), indeks telesne mase 21,0 kg/m2 (SD = 1,0 kg/m2) in amplituda odriva iz polče- pa (Hpo) 0,38 m (SD = 0,02 m). Izključitveni kriteriji za sodelovanje so bile poškod- be spodnjih okončin in trupa, ki bi lahko vplivale na izvedbo skokov z bremeni in izvedbo testa Wingate na cikloergometru. Pred izvedbo testiranj so merjenci izpolnili vprašalnik o pripravljenosti na vadbo (Bre- din, Gledhill, Jamnik in Warburton, 2013) in podpisali soglasje, da se meritev udeležu- jejo na lastno odgovornost. Seznanjeni so bili s tem, da lahko od raziskave kadar koli odstopijo brez posledic. Merjenci so dobi- li navodilo, da dva dni pred meritvami ne izvajajo visoko intenzivne vadbe za moč spodnjih okončin. Celoten eksperiment je bil izveden v skladu s Helsinško deklaracijo (Aresté in Salgueira, 2013). Postopek meritev in pripomočki Izvedena je bila znotrajobiskovna veljav- nostna študija. Meritve so bile izvedene v Laboratoriju za športno-medicinsko dia- gnostiko in nutricionistko ter Fiziološkem laboratoriju na Fakulteti za šport. Pred testiranjem so preiskovanci izvedli stan- dardizirano desetminutno ogrevanje, ki je obsegalo kolesarjenje na stacionarnem ci- kloergometru (2,0 W/kg, 50–70 RPM) in di- namične raztezne vaje za noge in trup. Po ogrevanju smo merjencem v leži na hrbtu izmerili dolžino spodnje ekstremitete (am- plitudo odriva iz polčepa, H po ) od sprednje zgornje črevnične grčevine do konic prstov ob iztegnjenem kolku, kolenu in gležnju. Meritve so bile v naključnem zaporedju za vsakega posameznika izvedene na bilate- ralni pritiskovni plošči (Bilateral force plates, S2P, Ljubljana, Slovenija) s pripadajočo pro- gramsko opremo Analysis and Reporting Software (ARS, S2P, Ljubljana, Slovenija) in na cikloergometru (Monark Ergomedic 924, Vansbro, Švedska) s pripadajočo program- sko opremo (Monark Test Software, Vans- bro, Švedska). Zaporedje meritev (skoki na pritiskovni plošči ali test na cikloergometru) je bilo za vsakega posameznika naključno izbrano, s čimer smo se želeli izogniti siste- matični napaki zaradi učinka učenja izved- be testov ter minimizirati vpliv utrujenosti na končni rezultat. Anaerobni test Wingate Izveden je bil 30-sekundni test Wingate (Bar-Or, 1987) na cikloergometru. Upora- bljena je bila obremenitev 7,5 % telesne mase posameznika. Na znak so preiskovan- ci začeli poganjati kolo s ciljem vztrajnik zvrteti čim hitreje (s čim višjo kadenco) in čim bolj silovito ter vzdrževati moč poga- njanja nadaljnjih 30 sekund. S programsko opremo so bile izračunane naslednje spre- menljivke: P max [W/kg], P avg [W/kg], P drop zno- traj 30-sekundnega testa [W/kg] in relativni P drop znotraj 30-sekundnega intervala [%]. Skoki z dodatnimi bremeni (odnos sila-hitrost-moč) Izvedeni so bili SJ z dodatnimi bremeni. Dodatna bremena so bila določena relativ- no, glede na telesno maso posameznika, in sicer: 0 % (plastična palica), 20 %, 60 % in 70 % telesne mase. Število bremen je bilo iz- brano glede na izsledke prejšnjih študij (Ja- nicijevic idr., 2019) in je temeljilo na načelu izbire dveh čim bolj različnih intenzivnosti (lahko breme in težko breme) (García-Ra- mos idr., 2018). Merjenci so dobili navodilo, da se iz stoje spustijo v polčep (kot v kole- nu in kolku 90°) in začetni položaj zadržijo vsaj 2 sekundi. Začetni položaj, predvsem globina polčepa in usmerjenost pogleda, je skrbno nadzoroval merilec. Iz mirovanja so merjenci na merilčev znak izvedli odriv z iztegnitvijo v kolku, kolenu in gležnju, z namenom odriniti čim hitreje in čim višje. Pri vsakem pogoju je bilo izvedenih 3–5 skokov z vsaj 30-sekundnim odmorom znotraj pogoja in vsaj 2-minutnim odmo- rom med pogoji. V statistično obdelavo smo vključili skok, pri katerem je merjenec skočil najvišje (Petrigna idr., 2019). Višina skoka je bila izračunana iz vertikalne hitro- sti težišča telesa, izračunane iz impulza F na podlago v času odriva (Linthorne, 2001). Za vsak skok posebej pri vsakem izmed štirih pogojev je bila nato s programsko opremo ARS – s tovarniškimi nastavitvami obdelave krivulj – odčitana povprečna F in povpreč- na v v času odriva. Vrednosti so bile skupaj z amplitudo odriva prenesene v namensko pripravljeno Excelovo tabelo (Microsoft Corporations, Redmond, Washington) (García-Ramos in Jaric, 2017) za analizo skokov z dodatnimi bremeni, t. i. analizo F-v-P (Samozino idr., 2012). Izračunane so bile naslednje spremenljivke: F0 [N/kg], V0 [m/s], naklon F-v [(N/kg)/(m/s)], P max [W/kg] in odklon od optimalnega odnosa F-v [%] (Samozino idr., 2012). Metode obdelave podatkov Za statistično obdelavo podatkov je bil uporabljen računalniški program IBM-SPSS Statistics 25 (IBM, New York, USA). Izra- 196 čunana je bila opisna statistika za vzorec merjencev in za vse spremenljivke. Nor- malnost porazdelitve je bila preverjena s Shapiro-Wilkovim testom. Za primerjavo med izhodnimi parametri odnosa F-v pri SJ (P max , naklon F-v) in močjo, proizvedeno med testom Wingate (P max , P avg , P drop ), je bil uporabljen t-test za odvisne vzorce. Veli- kost razlik (ω2) je bila interpretirana glede na naslednjo lestvico vrednosti ω2: 0,01 majhna; 0,06 srednja; 0,14 velika razlika (Fie- ld, 2013). Za ugotavljanje povezanosti med posameznimi odvisnimi spremenljivkami je bil uporabljen Pearsonov korelacijski koeficient (r). Rezultati so bili interpretirani glede na priporočila (Akoglu, 2018), in sicer: 0,1–0,29 majhna; 0,3–0,49 srednja; 0,5–0,69 velika; 0,7–0,89 zelo velika; 0,9–0,99 popol- na povezanost. Pri ugotavljanju poveza- nosti med naklonom F-v in P drop pri testu Wingate ter odklonom od optimalnega odnosa F-v in P drop pri testu Wingate smo zaradi kršene predpostavke normalnosti spremenljivke P drop najprej transformirali podatke z logaritmiranjem, zato da smo s tem zadostili predpostavki normalnosti, in nato uporabili Pearsonov korelacijski koefi- cient. Statistična značilnost je bila sprejeta ali ovržena na ravni dvostranskega 5-odsto- tnega tveganja. „Rezultati Opisna statistika rezultatov meritev skokov iz polčepa in testa Wingate je predsta- vljena v Tabeli 1. Povprečne vrednosti (M), standardni odkloni (SD), najmanjše (Min) in največje (Max) vrednosti prikazujejo poraz- delitev posameznih odvisnih spremenljivk. V Tabeli 2 je prikazana primerjava med iz- hodnimi spremenljivkami odnosa F-v pri skoku iz polčepa in močjo, proizvedeno med testom Wingate, s t-testom za odvisne vzorce. Rezultati kažejo statistično značilne razlike (p < 0,01) pri vseh treh primerjavah med posameznimi spremenljivkami, in si- cer med P max (SJ) in P max pri testu Wingate (p = 0,000; ω2 = 0,766), med P max (SJ) in P avg pri testu Wingate (p = 0,000; ω2 = 0,932) ter med naklonom F-v (SJ) in P drop pri testu Wingate (p = 0,000; ω2 = 0,988). Tabela 3 prikazuje povezanost med izho- dnimi spremenljivkami odnosa F-v pri SJ in P, proizvedeno med testom Wingate. Rezultati kažejo statistično značilno visoko povezanost med P max (SJ) in P max pri testu Wingate (r = 0,854; p = 0,002), statistično značilno visoko povezanost med P max (SJ) in logaritmiranimi vrednostmi P drop (W) (r = Tabela 1 Opisna statistika spremenljivk skoka iz polčepa in testa Wingate Test Spremenljivka M SD Min Max SJ višina SJ (m) 0,28 0,03 0,23 0,33 višina SJ20% (m) 0,22 0,03 0,18 0,29 višina SJ60% (m) 0,13 0,03 0,10 0,21 višina SJ70% (m) 0,12 0,03 0,09 0,18 F 0 (N) 31,25 3,18 25,36 35,28 v 0 (m/s) 2,30 0,52 1,79 3,46 P max (W/kg) 17,66 2,80 13,64 21,91 naklon F-v ([N/kg]/[m/s]) –14,36 3,87 –19,73 –7,34 % optimalnosti odnosa F-v (%) 97 27 51 137 W P max (W/kg) 15,07 2,80 11,71 20,46 P avg (W/kg) 9,25 0,87 8,15 11,07 P drop (W/kg) 9,01 3,29 6,18 16,84 P drop (%) 57,81 11,17 46,89 86,83 Legenda. M – aritmetična sredina; SD – standardni odklon; Min – minimum; Max – maksimum; SJ – skok iz polčepa; W –anaerobni test Wingate; višina SJ – višina skoka iz polčepa; višina SJ20% – višina skoka iz polčepa z dodatnim bremenom 20 % posameznikove telesne mase ; višina SJ60% – višina skoka iz polčepa z dodatnim bremenom 60 % posameznikove telesne mase; višina SJ70% – višina skoka iz polčepa z dodatnim bremenom 70 % posameznikove telesne mase; F 0 – največja teoretična sila; v 0 – največja teoretična hitrost; P max – največja teoretična moč; naklon F-v – naklon krivulje sila- -hitrost; % optimalnosti odnosa F-v – odklon od optimalnega naklona krivulje sila-hitrost; P avg – pov- prečna moč; P drop – upad moči. Tabela 2 Primerjava med izhodnimi spremenljivkami odnosa sila-hitrost pri skoku iz polčepa in močjo, proizvedeno med testom Wingate Test Spremenljivka M SD d̄ sd SE(d̄) t p ω 2 SJ P max (W/kg) 17,66 2,80 2,60 1,51 0,48 5,425 0,000 0,766 W P max (W/kg) 15,07 2,80 SJ P max (W/kg) 17,66 2,80 8,41 2,40 0,76 11,095 0,000 0,932 W P avg (W/kg) 9,25 0,87 SJ naklon F-v ([N/kg]/[m/s]) –14,36 3,87 –23,37 2,67 0,84 –27,709 0,000 0,988 W P drop (W/kg) 9,01 3,29 Legenda. M – aritmetična sredina; SD – standardni odklon; d̄ – razlika med povprečji spremenljivk; s d – standardni odklon razlike; SE(d̄ ) – standardna napaka razlike; t – testna statistika; p – statistična značilnost; ω2 – velikost razlik; SJ – skoka iz polčepa; W –anaerobni test Wingate; P max – največja moč; P avg – povprečna moč; naklon F-v – naklon krivulje sila-hitrost; P drop – upad moči. Tabela 3 Pearsonov korelacijski koeficient med izhodnimi spremenljivkami odnosa sila-hitrost pri skoku iz polčepa in močjo, proizvedeno med testom Wingate W P max (W/kg) P avg (W/kg) P drop log (W/kg) SJ P max (W/kg) 0,854** 0,590 0,788** naklon F-v ([N/kg]/[m/s])) 0,701* 0,545 0,732* % optimalnosti odnosa F-v (%) –0,655* –0,514 –0,701* Legenda. * p < 0,05; ** p < 0,01; SJ – skok iz polčepa; W –anaerobni test Wingate; P max – največja moč; naklon F-v – naklon krivulje sila-hitrost; % optimalnosti odnosa F-v – odklon od optimalnega naklona krivulje sila-hitrost; P avg – povprečna moč; P drop log – logaritmirane vrednosti upada moči. raziskovalna dejavnost 197 0,788; p = 0,007), statistično značilno visoko povezanost med naklonom F-v (SJ) in P max (W) (r = 0,701; p = 0,024), statistično zna- čilno visoko povezanost med naklonom F-v (SJ) in logaritmiranimi vrednostmi P drop (W) (r = 0,732; p = 0,016), statistično značil- no zmerno negativno povezanost med % optimalnosti odnosa F-v (SJ) in P max (W) (r = –0,655; p = 0,040) ter statistično značilno visoko negativno povezanost med % op- timalnosti odnosa F-v (SJ) in logaritmirani- mi vrednostmi P drop pri testu Wingate (r = –0,701; p = 0,024). Čeprav v raziskavi nismo dokazali statistično značilne povezanosti med P max (SJ) in P avg pri testu Wingate (r = 0,590; p = 0,073), med naklonom F-v (SJ) in P avg (W) (r = 0,545; p = 0,104) ter med % optimalnosti odnosa F-v (SJ) in P avg (W) (r = –0,514; p = 0,128), rezultati kažejo, da ob- staja srednja povezanost med navedenimi spremenljivkami. „Razprava Cilj raziskave je bil primerjati izhodne spre- menljivke odnosa F-v-P, izmerjene s skoki z dodatnimi bremeni, s spremenljivkami te- sta Wingate pri vrhunskih kolesarjih. Ugo- tovili smo, da se rezultati proizvedene P, izračunani iz skokov z bremeni, statistično značilno razlikujejo od rezultatov, prido- bljenih na cikloergometru (p < 0,01), vendar med njimi obstaja velika povezanost. S tem smo potrdili hipotezo, da z obema testoma izmerimo največjo mehansko sposobnost nog, vendar pri biomehansko različnih gibanjih (cikličnih oziroma acikličnih). Do- datno smo ugotovili, da je naklon F-v (po- sledično tudi odklon od F-v opt ) v veliki meri povezan s P drop v 30-sekundnem testu na cikloergometru, s čimer smo potrdili tudi drugo hipotezo, da sta anaerobna moč in zmogljivost večji pri kolesarjih, ki P max pri skokih z bremeni v večji meri ustvarijo s proizvajanjem velikih F (ne v). Rezultati te- stiranja odnosa F-v-P nam dajejo dodatne informacije o lastnostih iztegovalk nog, ki jih ne pridobimo s testiranjem P na ciklo- ergometru. Časovno ekonomičen in ener- gijsko varčen protokol merjenja bi lahko v prihodnje pomenil bolj poglobljen pristop k spremljanju lastnosti živčno-mišičnega sistema na celotnem spektru območja F in v in s tem prispeval k podrobnejšemu do- ločanju obremenitev pri vadbi za moč pri kolesarjih. Pri pregledu razpoložljive literature in razi- skav nismo zasledili podrobnejše analize, ki bi se nanašala na primerjanje odnosa F-v-P, izmerjenega s skoki z dodatnimi bremeni, s spremenljivkami testa Wingate. Prav tako v prejšnjih študijah še niso primerjali naklona krivulje F-v (ali optimalnosti naklona F-v) s stopnjo anaerobne vzdržljivosti (P drop pri 30-sekundnem testu na cikloergometru). Ugotovljene statistično značilne razlike v proizvedeni P med skoki z bremeni in te- stom Wingate se ujemajo z ugotovitvami Grossa in Lüthyja (2020), ki sta v svoji razi- skavi ugotovila razlike med proizvedeno P pri SJ in 6-sekundnim maksimalnim sprin- tom na cikloergometru. Razlike razlagata s tem, da je kolesarjenje unilateralno (tj. enostransko) gibanje, medtem ko je za sko- ke značilno bilateralno (tj. obojestransko) gibanje. Zaradi velikosti razlik domnevata, da na slednje vplivajo še drugi dejavniki, in sicer omejenost razvoja P na cikloergome- tru zaradi previsoke kadence ter posledič- no slabše koordinacije gibanja pri pedalira- nju. Vandewalle idr. (1987) navajajo, da so razlike v proizvedeni P posledica tega, da je pri skokih razvoj P posledica enkratne bilateralne balistične akcije, medtem ko pri pedaliranju na cikloergometru P max ustreza povprečni P, doseženi med enim vrtljajem. Domnevamo, da je ugotovljena statistično značilna razlika med naklonom krivulje F-v in P drop prav tako posledica razlik v biome- haniki gibanja pri obravnavanih testnih protokolih. Kljub temu, da so bile absolutne razlike v rezultatih testa značilne, smo med spremenljivkama P max (SJ) in P max pri testu Wingate ugotovili visoko povezanost. Ta ugotovitev je v skladu z ugotovitvami šte- vilnih raziskav (Gross in Lüthy, 2020; Nikola- idis idr., 2016; Alemdaroğlu, 2012; Çakir-Ata- bek, 2014; Gross, M. in Gross, 2019; Hautier, Linossier, Belli, Lacour in Arsac, 1996; Doré, Bedu in Van Praagh, 2008). Ravier, Grappe in Rouillon (2004) ter Bertucci in Hourde (2011) v svojih raziskavah niso dokazali povezanosti med P max (SJ) in P max pri testu Wingate, so pa ugotovili statistično značil- no povezanost med P max (SJ) in P max , ki ni bila relativizirana s telesno maso posame- znika. Več raziskav poroča tudi o statistično značilni povezanosti med P max (SJ) in P avg med testom Wingate (Nikolaidis idr., 2016; Alemdaroğlu, 2012; Çakir-Atabek, 2014). Naši rezultati kažejo srednjo povezanost med omenjenima spremenljivkama. Tako kot navajata Gross, M. in Lüthy (2020), pred- videvamo, da je vzrok značilne povezano- sti med P max (SJ) in P max pri testu Wingate dejstvo, da je pri obeh testnih protokolih moč proizvedena z istimi mišičnimi skupi- nami (iztegovalke kolka, kolena in gležnja) in izračunana v intervalu ene akcije – skok oziroma vrtljaj pedala. Določanje odnosa F-v-P s skoki z dodatni- mi bremeni omogoča podroben vpogled v lastnosti iztegovalk nog, ne le v enem pogoju oziroma pri eni obremenitvi kot pri testu Wingate, temveč v celotnem spektru območja F-v. Regresijska krivulja F-v nam daje pomembne podatke o kolesarju, saj lahko na podlagi odstopanja od F-v opt ko- lesarje razdelimo na dominantne v F (angl. force dominant), v v (angl. velocity domi- nant) ali uravnotežene (angl. well-balan- ced) (Jiménez-Reyes idr., 2017). Testiranje s skoki z dodatnimi bremeni je ekonomično, saj je protokol relativno kratek in bistveno manj naporen kot test Wingate. Odnos F-v- -P lahko namreč določimo že s samo dve- ma bremenoma, vendar smo v raziskavi zaradi natančnejšega določanja uporabili štiri. Energijsko varčen testni protokol nam omogoča, da kolesarji v kratkem časovnem obdobju izvedejo test Wingate in skoke brez medsebojnega negativnega vpliva na rezultate. Gre za pomemben prispevek, ki kolesarjem omogoča redno relativno eno- stavno individualno diagnostiko v bolj spe- cifičnih pogojih (test Wingate) in trenažnih pogojih (vadba za moč z utežmi). Načrto- vanje vadbe moči, ki temelji na deficitarni sposobnosti, se je v nekaterih športih že pokazalo za učinkovito. Iz tega sklepamo, da bi z izboljšanjem proizvedene P pri sko- kih z bremeni izboljšali tudi P, proizvedeno na testu Wingate, in s tem tekmovalno uspešnost kolesarjev. Presečno testiranje kolesarjev z ugotavljanjem dominantnosti v smeri F ali v daje kolesarju tudi temelj pri načrtovanju vadbe za moč. Smiselno je, da vadba za moč v pripravljalnem obdobju temelji na odpravljanju pomanjkljivosti, medtem ko je med tekmovanjem smiselno izkoristiti sposobnost, ki je prevladujoča. Hkrati je lahko kolesarju poznavanje do- minantnosti v pomoč tudi pri sprejemanju tehničnih in taktičnih strategij pri vožnji s kolesom (izbira optimalnega prestavnega razmerja, pospeševanja, sprinti itn.). Raziskava je imela nekaj omejitev, na katere je treba opozoriti. Največja omejitev razi- skave je majhen vzorec, ki se kaže v majhni moči raziskave. Na rezultate meritev bi lah- ko vplivala neizkušenost merjencev, ki so se prvič srečali s testnim protokolom SJ z dodatnimi bremeni. Celotno testiranje je potekalo v enem dnevu, kar bi lahko vpliva- lo na utrujenost in posledično na rezultate testiranja, kljub temu da je bilo za vsakega posameznika zaporedje testov naključno 198 izbrano, s čimer smo se želeli izogniti siste- matični napaki zaradi učinka učenja izved- be testov ter minimizirati vpliv utrujenosti na končni rezultat. V prihodnje bi bilo smi- selno na velikem vzorcu ponoviti raziskavo in ugotoviti, kako se kolesarji v obravna- vanih sposobnostih razlikujejo med seboj in ali je morebiti določen odnos F-v-P po- vezan z uspešnostjo v kolesarstvu. Glede na odnos F-v-P bi bilo kolesarje smiselno selekcionirati in ciljno usmeriti trening s ciljem optimiziranja odnosa F-v-P. To bi od- prlo nove možnosti za raziskovanje odno- sa F-v-P na kolesu ter celo za potencialno določanje F-v opt na cikloergometru. S kla- sičnim testom Wingate to ni mogoče, saj ne omogoča vpogleda v doprinos navora in kadence k skupni P na celotnem spektru območja F in v in je s tem natančno dolo- čanje trenažnega bremena za izboljšanje P kolesarjenja v specifičnih pogojih omeje- no. Poglaviten cilj nadaljnjih raziskav, ki bi temeljile na dosedanjih izsledkih raziskav odnosa F-v-P s skoki z bremeni, bi lahko bila tudi primerjava odnosa F-v-P, določenega s skoki z dodatnimi bremeni, in istega odno- sa, določenega na cikloergometru. „Zaključek Ugotovili smo, da vrhunski kolesarji proi- zvedejo različno P pri skokih z bremeni in na cikloergometru, vendar je med rezultati velika povezanost. S testoma torej izmeri- mo isto živčno-mišično sposobnost izte- govalk nog kolesarjev. Izračun odnosa F-v-P nam daje dodatne informacije o anaerobni moči iztegovalk nog, in sicer: I.) ugotavlja- nje lastnosti v celotnem spektru območja F in v, II.) določanje dominantne lastnosti kolesarja pri proizvajanju P (F ali v) in III.) anaerobna moč in zmogljivost sta višji pri kolesarjih, ki so dominantni v proizvajanju velikih F. Časovno ekonomičen in energij- sko varčen protokol merjenja bi lahko v prihodnje pomenil bolj poglobljen pristop k spremljanju lastnosti živčno-mišičnega sistema na celotnem spektru območja F in v in s tem prispeval k podrobnejšemu do- ločanju obremenitev pri vadbi za moč pri kolesarjih, ob tem pa daje temelj za načr- tovanje trenažne/tekmovalne taktike. Razi- skave v prihodnje bi morale bili usmerjene v določanje optimalnega doprinosa navora in kadence k skupni P kolesarjenja in pre- verjanje učinkov treninga z optimizacijo odnosa F-v-P z uspešnostjo v kolesarstvu. „Literatura 1. Alcazar, J., Csapo, R., Ara, I. in Alegre, L. M. (2019). On the shape of the force-velocity relationship in skeletal muscles: The linear, the hyperbolic, and the double-hyperbolic. Frontiers in Physiology, 10(6), 1–21. https://doi. org/10.3389/fphys.2019.00769 2. Alcazar, J., Rodriguez-Lopez, C., Ara, I., Alfaro- -Acha, A., Mañas-Bote, A., Guadalupe-Grau, A., … Alegre, L. M. (2017). The Force-Velocity Relationship in Older People: Reliability and Validity of a Systematic Procedure. Internati- onal Journal of Sports Medicine, 38(14), 1097– 1104. https://doi.org/10.1055/s-0043-119880 3. Alemdaroğlu, U. (2012). The relationship between muscle strength, anaerobic per- formance, agility, sprint ability and vertical jump performance in professional basket- ball players. Journal of human kinetics, 31(1), 149–158. 4. Aresté, N. in Salgueira, M. (2013). World Medi- cal Association Declaration of Helsinki: ethi- cal principles for medical research involving human subjects. JAMA, 310(20), 2191–2194. https://doi.org/10.1001/jama.2013.281053 5. Astorino, T., Baker, J., Brock, S., Dalleck, L., Go- ulet, E., Gotshall, R., ... Zhou, B. (2011). Power output in trained male and female cyclists during the Wingate test with increasing fly- wheel resistance. Journal of Exercise Physiolo- gy online, 14(5). 6. Aziz, A. R. in Chuan, T. E. H. (2004). Correlation between Tests of Running Repeated Sprint Ability and Anaerobic Capacity by Wingate Cycling in Multi-Sprint Sports Athletes. In- ternational Journal of Applied Sports Sciences, 16(1). 7. Bar-Or, O. (1987). The Wingate anaerobic test. An update on methodology, relia- bility and validity. Sports medicine, 4(6), 381–394. https://doi.org/10.2165/00007256- 198704060-00001 8. Bertucci, W. M. in Hourde, C. (2011). Labora- tory testing and field performance in BMX riders. Journal of sports science & medicine, 10(2), 417. Pridobljeno s https://www.ncbi. nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3761846/ 9. Bredin, S. S., Gledhill, N., Jamnik, V. K. in War- burton, D. E. (2013). PAR-Q+ and ePARmed- -X+: new risk stratification and physical ac- tivity clearance strategy for physicians and patients alike. Canadian Family Physician, 59(3), 273–277. 10. Bobbert, M. F. (2012). Why is the force-velo- city relationship in leg press tasks quasi-li- near rather than hyperbolic? J Appl Physiol, 112(2), 1975–1983. https://doi.org/10.1152/ japplphysiol.00787.2011 11. Çakir-Atabek, H. (2014). Relationship betwe- en anaerobic power, vertical jump and ae- robic performance in adolescent track and field athletes. Journal of Physical Education and Sport, 14(4), 643. https://doi.org/10.7752/ jpes.2014.04100 12. Doré, E., Bedu, M. in Van Praagh, E. (2008). Squat jump performance during growth in both sexes: comparison with cycling power. Research Quarterly for Exercise and Sport, 79(4), 517–524. https://doi.org/10.1080/02701367.20 08.10599518 13. García-Ramos, A., Feriche, B., Pérez-Castilla, A., Padial, P. in Jaric, S. (2017). Assessment of leg muscles mechanical capacities: Which jump, loading, and variable type provide the most reliable outcomes? European Journal of Sport Science, 17(6), 690–698. https://doi.org/ 10.1080/17461391.2017.1304999 14. García-Ramos, A. in Jaric, S. (2018). Two-point method: a quick and fatigue-free procedure for assessment of muscle mechanical capaci- ties and the 1 repetition maximum. Strength & Conditioning Journal, 40(2), 54–66. https:// doi.org/10.1519/ssc.0000000000000359 15. García-Ramos, A., Pérez-Castilla, A. in Jaric, S. (2018). Optimisation of applied loads when using the two-point method for assessing the force-velocity relationship during verti- cal jumps. Sports biomechanics, 1–16. https:// doi.org/10.1080/14763141.2018.1545044 16. Gray, M. in Paulson, S. (2014). Developing a measure of muscular power during a func- tional task for older adults. BMC Geriatrics, 14(1), 4–9. https://doi.org/10.1186/1471-2318- 14-145 17. Gross, M. in Gross, T. (2019). Relationship be- tween Cyclic and Non-Cyclic Force-Velocity Characteristics in BMX Cyclists. Sports, 7(11), 232. https://doi.org/10.3390/sports7110232 18. Gross, M. in Lüthy, F. (2020). Anaerobic Power Assessment in Athletes: Are Cycling and Vertical Jump Tests Interchangeable? Sports, 8(5), 60. https://doi.org/10.3390/ sports8050060 19. Harries, S. K., Lubans, D. R. in Callister, R. (2012). Resistance training to improve power and sports performance in adolescent athle- tes: A systematic review and meta-analysis. Journal of Science and Medicine in Sport, 15(6), 532–540. https://doi.org/10.1016/j. jsams.2012.02.005 20. Hautier, C. A., Linossier, M. T., Belli, A., Lacour, J. R. in Arsac, L. M. (1996). Optimal velocity for maximal power production in non-isokinetic cycling is related to muscle fibre type com- position. European journal of applied physi- ology and occupational physiology, 74(1-2), 114–118. https://doi.org/10.1007/BF00376503 21. Hill, A. V. (1938). The heat of shortening and the dynamic constants of muscle. Proc R Soc Lond B Biol Sci, 126(843), 136–195. https://doi. org/10.1098/rspb.1938.0050 22. Hori, N., Newton, R. U., Andrews, W. A., Kawa- mori, N., Mcguigan, M. R. in Nosaka, K. (2007). Comparison of four different methods to measure power output during the hang raziskovalna dejavnost 199 power clean and the weighted jump squat. Journal of Strength and Conditioning Research, 21(2), 314–320. 23. Jaafar, H., Rouis, M., Attiogbé, E., Vandewal- le, H. in Driss, T. (2016). A comparative study between the wingate and force-velocity anaerobic cycling tests: Effect of physical fitness. International Journal of Sports Physi- ology and Performance, 11(1), 48–54. https:// doi.org/10.1123/ijspp.2015-0063 24. Janicijevic, D., Knezevic, O., Mirkov, D., Pérez- -Castilla, A., Petrovic, M., Samozino, P. in Garcia-Ramos, A. (2019). Assessment of the force-velocity relationship during vertical jumps: influence of the starting position, analysis procedures and number of loads. European Journal of Sport Science, 0(0), 1–23. https://doi.org/10.1080/17461391.2019.1645 886 25. Jaric, S. in Markovic, G. (2013). Body mass maximizes power output in human jum- ping: A strength-independent optimum lo- ading behavior. European Journal of Applied Physiology, 113(12), 2913–2923. https://doi. org/10.1007/s00421-013-2707-7 26. Jiménez-Reyes, P., Samozino, P. in Morin, J.-B. (2019). Optimized training for jumping per- formance using the force-velocity imbalan- ce: Individual adaptation kinetics. PLoS One, 14(15), 1–20. 27. Jiménez-Reyes, P., Samozino, P., Brughelli, M. in Morin, J. B. (2017). Effectiveness of an individualized training based on force-ve- locity profiling during jumping. Frontiers in physiology, 7, 677. https://doi.org/10.3389/ fphys.2016.00677 28. Legaz-Arrese, A., Munguía-Izquierdo, D., Carranza-García, L. E. in Torres-Dávila, C. G. (2011). Validity of the Wingate anaerobic test for the evaluation of elite runners. The Jour- nal of Strength & Conditioning Research, 25(3), 819–824. 29. Linthorne, N. P. (2001). Analysis of standing vertical jumps using a force platform. Ame- rican Journal of Physics, 69(11), 1198–1204. https://doi.org/10.1119/1.1397460 30. Markovic, G. in Jaric, S. (2007). Positive and negative loading and mechanical ou- tput in maximum vertical jumping. Me- dicine and Science in Sports and Exercise, 39(10), 1757–1764. https://doi.org/10.1249/ mss.0b013e31811ece35 31. Morin, J. B. in Samozino, P. (2016). Interpre- ting power-force-velocity profiles for indivi- dualized and specific training. International Journal of Sports Physiology and Performan- ce, 11(2), 267–272. https://doi.org/10.1123/ ijspp.2015-0638 32. Nikolaidis, P. T., Afonso, J., Clemente-Suarez, V. J., Alvarado, J. R. P., Driss, T., Knechtle, B. in Torres-Luque, G. (2016). Vertical jumping te- sts versus wingate anaerobic test in female volleyball players: the role of age. Sports, 4(1), 9. https://doi.org/10.3390/sports4010009 33. Pazin, N., Berjan, B., Nedeljkovic, A., Markovic, G. in Jaric, S. (2013). Power output in vertical jumps: Does optimum loading depend on activity profiles? European Journal of Appli- ed Physiology, 113(3), 577–589. https://doi. org/10.1007/s00421-012-2464-z 34. Pérez-Castilla, A., Jaric, S., Feriche, B., Padial, P. in García-Ramos, A. (2018). Evaluation of muscle mechanical capacities through the two-load method: optimization of the load selection. The Journal of Strength & Conditio- ning Research, 32(5), 1245–1253. 35. Petrigna, L., Karsten, B., Marcolin, G., Paoli, A., D’Antona, G., Palma, A. in Bianco, A. (2019). A review of countermovement and squat jump testing methods in the context of public health examination in adolescence: reliability and feasibility of current testing procedures. Frontiers in Physiology, 10. https:// doi.org/10.3389/fphys.2019.01384 36. Ravier, G., Grappe, F. in Rouillon, J. D. (2004). Application of force-velocity cycle ergome- ter test and vertical jump tests in the func- tional assessment of karate competitor. J Sports Med Phys Fitness, 44(4), 349–355. 37. Reid, K. F. in Fielding, R. A. (2012). Skeletal Muscle Power. Exercise and Sport Sciences Reviews, 40(1), 4–12. https://doi.org/10.1097/ jes.0b013e31823b5f13 38. Samozino, P., Edouard, P., Sangnier, S., Bru- ghelli, M., Gimenez, P. in Morin, J. B. (2014). Force-velocity profile: Imbalance deter- mination and effect on lower limb balli- stic performance. International Journal of Sports Medicine, 35(6), 505–510. https://doi. org/10.1055/s-0033-1354382 39. Samozino, P., Morin, J.-B., Hintzy, F. in Belli, A. (2010). Jumping ability: A theoretical inte- grative approach. Journal of Theoretical Bio- logy, 264(1), 11–18. https://doi.org/10.1016/j. jtbi.2010.01.021 40. Samozino, P., Rejc, E., Di Prampero, P. E., Belli, A. in Morin, J. B. (2012). Optimal force–ve- locity profile in ballistic movements—Al- tius. Medicine & Science in Sports & Exercise, 44(2), 313–322. https://doi.org/10.1249/ MSS.0b013e31822d757a 41. Vandewalle, H., Peres, G., Heller, J., Panel, J. in Monod, H. (1987). Force-velocity relationship and maximal power on a cycle ergometer. European journal of applied physiology and occupational physiology, 56(6), 650–656. https://doi.org/10.1007/BF00424805 42. Zivkovic, M. Z., Djuric, S., Cuk, I., Suzovic, D., Jaric, S., Zivkovic, M. Z., … Suzovic, D. (2017). A simple method for assessment of muscle force, velocity, and power producing ca- pacities from functional movement tasks. Journal of Sports Sciences, 35(13), 1287–1293. https://doi.org/10.1080/02640414.2016.1221 521 Darjan Spudić, mag. kin. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport darjan.spudic@fsp.uni-lj.si 200 Classification of motor competence and fundamental motor skills Abstract Fundamental motor skills are the foundation that enables children and adolescents to participate in motor activities. If profes- sionals are well versed in fundamental motor skills, they can encourage children and adolescents to participate in motor activities to evaluate and improve their fundamental motor skills. A literature review revealed that motor competencies and fundamental motor skills are not well defined, as the authors use different terms for the same concepts and do not always describe motor tasks in the literature, which they classify as motor competencies or fundamental motor skills. Key words: motor activity, physical education, motor ability, child, adolescent Izvleček Temeljne gibalne veščine so osnova, ki otrokom in mladostnikom omogoča sodelovanje v gibalnih aktivnostih. Če strokovnjaki dobro poznajo temeljne gi- balne veščine, lahko otroke in mladostni- ke spodbujajo k sodelovanju pri gibalnih aktivnostih za vrednotenje in izboljša- nje njihovih temeljnih gibalnih veščin. S pregledom literature smo ugotovili, da gibalne kompetence in temeljne gibal- ne veščine niso dobro opredeljene, saj avtorji za iste pojme uporabljajo različne izraze ter v literaturi ne opišejo vedno gi- balnih nalog, ki jih uvrščajo med gibalne kompetence ali temeljne gibalne vešči- ne. Ključne besede: gibalna aktivnost, špor- tna vzgoja, gibalna sposobnost, otrok, mladostnik Urša Svetek1, Nejc Šarabon1,2 Razvrščanje gibalnih kompetenc in temeljnih gibalnih veščin 1Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola 2S2P, Znanost v prakso, d. o. o., Ljubljana raziskovalna dejavnost 201 Slika 1. Postopek pregleda literature z diagramom PRISMA „Uvod V otroštvu in najstništvu ljudje postavimo temelje, na katerih gradimo vse življenje. Napredek tehnologije je prinesel ogromno pozitivnih posledic, vendar so med njimi žal tudi negativne. Zaradi tehnološkega napredka in višjega življenjskega standarda se v zadnjih desetletjih opaža tudi trend upadanja gibalne aktivnosti in povečanja sedentarnosti pri mladih (Bardid idr., 2015). Da bi sedentarni način življenja čim bolj zmanjšali, moramo poiskati ustrezno po- sredovanje za spodbujanje gibalne aktiv- nosti večji del dneva. Samo spodbujanje h gibalni aktivnosti ni dovolj, saj morajo otroci že v zgodnjem otroštvu začeti spo- znavati in razvijati temeljne gibalne vešči- ne. Prosta igra v naravi je idealna za učenje plazenja, skakanja, teka, metanja, lovljenja, usvajanja ravnotežja in podobnih gibalnih nalog, vendar je vse manj otrok, ki veliko časa preživijo na tak način. Prav tako med prosto igro otroci izbirajo aktivnosti, ki jih radi izvajajo, zato ni nujno, da izvajajo ve- liko različnih gibalnih aktivnosti. Naloga vzgojiteljev, učiteljev in trenerjev je, da otrokom v naravi ali v naravi podobnem okolju omogočijo učenje različnih te- meljnih gibalnih veščin, primernih njihovi starosti ter zmožnostim. Uspešnost in do- seganje ciljev gibalne aktivnosti moramo tudi preverjati, saj le tako lahko vodimo do izboljšanja gibalnih kompetenc, temeljnih gibalnih veščin ter gibalnih sposobnosti. S sistematičnim pregledom opredelitve vrst gibalnih nalog želimo prispevati k teore- tični urejenosti področja gibalnega razvo- ja in na strokovnem področju zagotoviti skladnost uporabe pojmov, povezanih z gibalnimi nalogami ter gibalnim razvojem. Natančno poznavanje gibalnih kompetenc, temeljnih gibalnih veščin in gibalnih spo- sobnosti lahko strokovnjakom omogoči, da otrokom primerno pomagajo pri njihovem gibalnem razvoju. „Metode Metode pregleda literature Uporabljena je bila metoda pregleda lite- rature. V obdobju od 28. 10. do 3. 11. 2019 smo pregledali relevantne članke, do ka- terih smo dostopali prek zbirke podatkov Pubmed. Za sistematično analizo literature smo uporabili iskalno bazo Pubmed z iskal- nim nizom »(motor competence OR motor skill kompetence OR fundamental motor pattern* OR basic movement pattern* OR basic motor pattern* OR fundamental mo- vement pattern* OR fundamental motor pattern*) AND (test* OR assess* OR scoring OR score OR evaluat*) AND (children OR child OR school OR pupil*) NOT surg*«. Rezultati pregleda literature V prvi fazi smo z uporabo ključnih besed identificirali 4883 zadetkov. Zaradi veli- kega števila zadetkov smo uporabili filter »najboljši zadetki« oziroma »best match« in ročno pregledali izbranih 500 člankov, ki so izšli v zadnjih petih letih. Na podlagi pregleda naslovov in povzetkov je bilo iz- ključenih 66 zadetkov, od tega je bil 1 pod- vojen, 65 pa neustreznih. V pregled smo dodali 26 študij. Ponovni pregled preosta- lih (n = 460) študij je omogočil izločitev po- tencialno neprimernih prispevkov in izbor ustreznih, ki so bili večkrat prebrani, kar je podrobneje opisano z diagramom PRISMA na Sliki 1. Ocena kakovosti pregleda in opis obdelave podatkov Izbor literature je temeljil na dostopnosti, vsebinski ustreznosti in aktualnosti, s čimer smo zagotovili, da je pregledana literatura obravnavala predvsem gibanje otrok in 202 Slika 2. Enodimenzionalno razvrščanje gibalnih veščin mladostnikov. Vključili smo članke, ki so obravnavali gibalne kompetence, temeljne gibalne veščine in gibalne sposobnosti. „Rezultati in razprava V kvalitativno analizo smo vključili 105 štu- dij, od teh smo uporabili 33 študij, da smo razvrstili gibalne naloge glede na gibalne kompetence, temeljne gibalne veščine in gibalne sposobnosti. Po enodimenzionalnem razvrščanju gibal- nih veščin (Slika 2) se upošteva en vidik, najpogosteje mišični (velikost giba), časov- ni (interval giba), funkcionalni (namen giba) ali vidik, upoštevajoč okoliščine (kontekst, v katerem pride do giba). Po dvodimenzio- nalnem razvrščanju gibalnih veščin se upo- števa več vidikov gibanja. Gallahue, Werner in Luedke so se leta 1972 osredotočili na namen gibanja in faze gibalnega razvoja, medtem ko se je leta 2000 Ann Gentile z upoštevanjem okoliščin osredotočila na namen gibanja in proces učenja gibanja. Razvrščanje gibalnih veščin v določeno enodimenzionalno ali dvodimenzionalno gibanje ni vedno mogoče, saj smo ljudje dinamična premikajoča se bitja, ki se stalno odzivamo na okoliščine in zahteve gibalnih nalog, zato pri večdimenzionalnih shemah upoštevajo spoznavne in čustvene dejav- nike, faze gibalnega razvoja, doseženo sto- pnjo gibalnih veščin, tip gibalnih nalog ter potrebne zmogljivosti za izvedbo gibalne naloge (Gallahue idr., 2011). Po enodimenzionalnem mišičnem vidiku se gibalne veščine delijo na grobo in fino gibanje, čeprav med gibi ni jasne meje raz- likovanja (Gallahue idr., 2011). Grobo giba- nje je gibanje celega telesa, na primer hoja, tek in skoki. Za grobo gibanje aktiviramo velike mišice (Gallahue idr., 2011; Lane in Brown, 2015) trupa, rok in nog (Logan idr., 2016; Ulrich, 2000), kot na primer pri meta- nju ter lovljenju, zato v skupino grobega gi- banja sodi večina športov, z izjemo ciljanja v tarčo, na primer lokostrelstva. Fino giba- nje vključuje precizne (Gallahue idr., 2011) in nadzorovane gibe majhnih mišic rok, to- rej prijemanje predmetov (Lane in Brown, 2015), ter ročne spretnosti (Lane in Brown, 2015; Scheuer idr., 2019), na primer pisanje, tipkanje, šivanje, pletenje in slikanje (Galla- hue idr., 2011). Izvajanje najrazličnejših gro- bih in finih gibov nekateri avtorji oprede- ljujejo kot gibalne kompetence (Bardid idr., 2016), drugi kot temeljne gibalne veščine (Lane in Brown, 2015), medtem ko nekateri trdijo, da so temeljne gibalne veščine samo gibi grobega gibanja (Logan idr., 2016). Gibalne veščine se po enodimenzional- nem časovnem vidiku delijo na diskretne, serijske in neprekinjene. Diskretne gibalne veščine imajo jasen začetek in konec giba, na primer met, skok, brca, odboj žoge s kijem in pritisk na stikalo. Serijske gibalne veščine vključujejo uspešno ponavljanje iz- vedbe giba, na primer ritmični poskoki, vo- denje košarkarske žoge, podajanje žoge pri odbojki in nogometu ter odklepanje vrat. Neprekinjene gibalne veščine se s pona- vljanjem giba izvajajo poljubno dolgo, na primer tek, plavanje, kolesarjenje in igranje violine (Gallahue idr., 2011). Po enodimenzionalnem razvrščanju gi- balnih veščin z upoštevanjem okoliščin, v katerih pride do giba, se gibalne veščine delijo na odprte in zaprte. Odprte gibalne veščine se dogajajo v nepredvidljivih situ- acijah z nenehno spremenljivimi pogoji, zaradi katerih se mora posameznik stalno prilagajati, na primer skupinska igra lovlje- nja, rokoborba, lovljenje žoge in večina računalniških iger. Odprte gibalne veščine se najpogosteje dogajajo v gibanju v parih ali skupinah, medtem ko so zaprte gibalne veščine značilne predvsem za individualno gibanje. Zaprte gibalne veščine se dogaja- jo v ustaljenem nespremenljivem okolju, v katerem oseba sama določi trenutek začet- ka giba, na primer stoja na rokah, metanje v tarčo, skok v višino in zamah pri golfu (Gallahue idr., 2011). Ob upoštevanju oko- liščin trajanja in hitrosti izvedbe gibalnih nalog poznamo tudi teorijo odprte zanke gibalnega nadzora in teorijo zaprte zanke gibalnega nadzora. Po teoriji odprte zanke gibalnega nadzora posameznik pri hitrih gibalnih nalogah ne more izboljšati izved- be gibalne naloge, saj je gib hitrejši od pre- vajanja impulzov po živčnih vlaknih. Zaradi nezmožnosti možganov za obdelovanje podatkov hitrih gibalnih nalog so hitre izvedbe gibalnih nalog v celoti programi- rane v centralnem živčnem sistemu. Po te- oriji zaprte zanke gibalnega nadzora lahko posameznik izboljša izvedbo počasnih gi- balnih nalog. Pri daljših izvedbah gibalnih nalog ima posameznik več možnosti za izboljšanje gibalnih nalog na podlagi po- vratnih informacij in primerjave med spo- minsko ter zaznavno sledjo. Gibalno učenje je sestavljeno iz razvijanja miselnih struktur s pomočjo obdelave podatkov, ki v trenut- ku gibanja omogočajo primerjavo gibalnih nalog zaprtih zank gibalnega nadzora in naknadno po gibu omogočajo primerja- vo izvedb gibanja odprtih zank gibalnega nadzora (Raiola idr., 2014). Po enodimenzionalnem funkcionalnem vidiku (Gallahue idr., 2011) se gibalne ve- ščine delijo na veščine stabilnosti, veščine manipulacij in veščine lokomocij (Cohen idr., 2015; Foulkes idr., 2017; Gallahue idr., 2011; NSW Department of Education and Training, 2000; Palmer idr., 2018) oziroma pedipulacij (Pistotnik, 2011; Pori idr., 2013), vendar mnogo gibalnih nalog vključuje kombinacijo veščin stabilnosti, veščin ma- nipulacij in/ali veščin lokomocij. Na primer gibalna naloga preskakovanje kolebnice vključuje veščine lokomocij (skakanje), veščine manipulacij (vrtenje kolebnice) in veščine stabilnosti (ohranjanje ravnotežja) (Gallahue idr., 2011). Pri veščinah stabilnosti je s povečano kontrolo mišic poudarek na raziskovalna dejavnost 203 pridobivanju in vzdrževanju ravnotežja v statičnih ter dinamičnih gibalnih situacijah (Cohen idr., 2015; Foulkes idr., 2017; Galla- hue idr., 2011; Hoeboer idr., 2016; NSW De- partment of Education and Training, 2000; Palmer idr., 2018). Med gibalne naloge sta- bilnosti sodijo tako rekoč vse gibalne na- loge grobega gibanja, na primer sedenje, stoja, stoja na eni nogi, hoja po ozki gredi, kotaljenje s telesom po podlagi in izmika- nje predmetom ali drugim osebam (Galla- hue idr., 2011; Hoeboer idr., 2016; Logan idr., 2018). Med veščine stabilnosti uvrščamo tudi gibalne naloge pridobivanja in vzdr- ževanja ravnotežja glede na silo teže, torej aksialne gibe (Gallahue idr., 2011; Hoeboer idr., 2016), na primer ohranjanje palice v ravnovesju v navpičnem položaju na odprti dlani ali prstu in zibanje, upogibanje, razte- zanje, vrtenje ter obračanje telesa (Cohen idr., 2015; Foulkes idr., 2017; Gallahue idr., 2011; Logan idr., 2018; NSW Department of Education and Training, 2000). Veščine manipulacij so kontrolirana in pre- cizna gibanja (Gallahue idr., 2011) posame- znih telesnih segmentov (Pistotnik, 2011; Pori idr., 2013), torej rok, nog, glave ali trupa (Pistotnik, 2011). Pri veščinah manipulacij upravljamo različne predmete (Gallahue idr., 2011; Palmer idr., 2018; Pori idr., 2013), tako da vadeči posreduje silo objektu ali prejme silo od objekta. Med grobe (Galla- hue idr., 2011) veščine manipulacij spadajo metanje, lovljenje in kotaljenje predmetov, brcanje žoge na mestu ter brcanje žoge v letu, ki si jo lahko iz rok spusti tudi vade- či sam (Cohen idr., 2015; Foulkes idr., 2017; Gallahue idr., 2011; Logan idr., 2018; NSW Department of Education and Training, 2000; Pistotnik, 2011; Pori idr., 2013; Ulrich, 2000). Med veščine manipulacij spadajo tudi preigravanje in vodenje žoge (Galla- hue idr., 2011; Logan idr., 2018) na mestu (Ulrich, 2000) ali med hojo oziroma tekom, podajanje odbojkarske žoge in odboj žoge s kijem (Gallahue idr., 2011; Logan idr., 2018), pri čemer je žoga lahko na stojalu (Ulrich, 2000) ali leti proti vadečemu. Med veščine manipulacij spadajo tudi udarci, prijemi in blokade (Pistotnik, 2011; Pori idr., 2013), to- rej obrambne akcije za preprečevanje na- sprotnikovega napada z roko pri borilnih veščinah ali pred žogo (Kristan, 2012). Fine veščine manipulacij vključujejo mišice rok in zapestja, torej pisanje, rezanje s škarjami, tipkanje in pletenje (Gallahue idr., 2011). Zaradi povezanosti veščin manipulacij z veščinami lokomocij lahko veščine mani- pulacij imenujemo nadgradnja veščin lo- komocij (Pori idr., 2013). Veščine lokomocij so premikanje telesa v prostoru (Gallahue idr., 2011; Kristan, 2012; Palmer idr., 2018; Pistotnik, 2011; Pori idr., 2013), na primer hoja (Gallahue idr., 2011; Logan idr., 2018; Pistotnik, 2011; Pori idr., 2013). Hojo glede na način povezovanja korakov ločimo na prisunsko (Logan idr., 2018; Ulrich, 2000) in izmensko hojo v različne smeri ter na različne načine (Čuk idr., 2018), po prstih, s križnimi koraki, z visokim dviganjem kolen/ nog, čez ovire, po gredi, po strmini naprej (Pišot in Jelovčan, 2006). Glede na ritem, tempo in način izvedbe korakov pozna- mo navadno vsakdanjo hojo, gimnastično hojo, hitro hojo, vojaško korakanje (Čuk idr., 2018), manekensko hojo (Pišot in Jelovčan, 2006) ter nizki, srednji in visoki skiping (Gal- lahue idr., 2011; Logan idr., 2018; NSW De- partment of Education and Training, 2000). Poleg hoje je tek (Cohen idr., 2015; Foulkes idr., 2017; Gallahue idr., 2011; Logan idr., 2018; NSW Department of Education and Training, 2000; Pistotnik, 2011; Pori idr., 2013; Ulrich, 2000), navadno naprej, najnaravnej- ši človekov gibalni izraz (Pišot in Jelovčan, 2006). Pri teku noge premikamo ritmično izmenično, odrivu z zadnjo nogo sledi faza leta, ko se nobena noga ne dotika tal, zato je telo v brezoporni fazi (Čuk idr., 2018; Kri- stan, 2012). Med veščine lokomocij vključu- jemo tudi nalogo teka čez ovire in galop (Gallahue idr., 2011; Logan idr., 2018; NSW Department of Education and Training, 2000; Ulrich, 2000). Galop je premikanje, pri katerem z vodilno nogo stopimo naprej, z drugo nogo stopimo poleg ali nekaj cen- timetrov za vodilno nogo, temu sledi faza leta. Doskok izvedemo najprej z zadnjo nogo in nato z vodilno nogo (Ulrich, 2000). Med veščine lokomocij vključujemo tudi gibalne naloge plazenja, lazenja (Gallahue idr., 2011; Pistotnik, 2011; Pori idr., 2013), va- ljenja in kotaljenja (Pišot in Jelovčan, 2006), obratov (Čuk idr., 2018), plezanja, padcev (Pistotnik, 2011; Pori idr., 2013) ter skakanja (Cohen idr., 2015; Foulkes idr., 2017; Logan idr., 2018; NSW Department of Education and Training, 2000) v daljino, višino (Galla- hue idr., 2011; Ulrich, 2000) in globino (Pi- stotnik, 2011; Pori idr., 2013). Gibalne kompetence V literaturi se za izraz gibalna kompetenca (angl. motor competence) (Logan idr., 2018; Mulvey idr., 2018; Psotta in Brom, 2016) po- javljajo raznovrstne besedne zveze, na pri- mer gibalno poznavanje (angl. motor pro- ficiency), gibalna učinkovitost (angl. motor performance), temeljna gibalna veščina (angl. fundamental movement/motor skill), gibalna sposobnost (angl. motor ability) in gibalna koordinacija (angl. motor coordi- nation) (Logan idr., 2018). V tem članku je uporabljen izraz gibalna kompetenca. Gi- balne kompetence niso dobro opredeljene (Bardid idr., 2019; Logan idr., 2018; Rudd idr., 2016) in termini v literaturi se uporabljajo nedosledno, kar je ustvarilo dvoumnost v terminologiji različnih znanosti, saj lahko opredelitve posameznih izrazov napačno razlikujejo pojave ali se izrazi zamenljivo uporabljajo za opis istega pojava. Za celovit model gibalnega razvoja je treba pojasniti različne izraze, povezane z gibalnimi kom- petencami (Logan idr., 2018). V članku smo za lažje razumevanje tuje literature ob prvi omembi pogosto rabljenih izrazov v okle- paju navedli angleški izraz. Nekateri avtorji gibalno kompetenco opredeljujejo kot glo- balni izraz za stopnjo posameznikove spre- tnosti opravljanja različnih gibalnih nalog in kakovost gibanja, koordinacije ter nadzo- ra nad določenim gibalnim izidom (Ré idr., 2018). Drugi avtorji menijo, da je gibalna kompetenca večdimenzionalne narave in vsebuje tri med seboj povezane gradnike: enostavne gibalne zmožnosti (ravnotežje, koordinacijo in gibljivost), združene gibal- ne zmožnosti (na primer položaj telesa, ki zahteva ravnotežje in stabilnost jedra) in kompleksne gibalne zmožnosti (na primer usklajevanje koordinacije rok in oči) (White- head, 2010). Taka večdimenzionalna zasno- va gibalnih kompetenc je pogosta v litera- turi o človeškem gibanju, vendar še vedno ne obsega vseh vidikov otrokove gibalne kompetence (Rudd idr., 2016). Temeljne gibalne veščine Gibalni razvoj je zapleten proces, ki traja vse življenje. Gibalni razvoj lahko spremlja- mo z opazovanjem sprememb v postopku gibanja in v zmogljivosti izvajanja nalog temeljnih gibalnih veščin (Gallahue idr., 2011). Nekateri avtorji menijo, da je obvla- danje določenih temeljnih gibalnih veščin pogoj za napredovanje pri razvoju drugih temeljnih gibalnih veščin (Rudd idr., 2016). Temeljne gibalne veščine (angl. fundamen- tal motor/movement skills) so osnovna gi- banja, ki so bila v začetni fazi razvoja člove- ka nujno potrebna za preživetje (Pistotnik, 2011) in so še danes pomembna za življenje (Pišot in Jelovčan, 2006). Temeljne gibalne veščine veljajo za gradnike, ki vodijo do specializiranih gibalnih sekvenc, potrebnih za udeležbo v številnih organiziranih in ne- organiziranih telesnih dejavnostih (Cohen idr., 2015; Foulkes idr., 2017; Logan idr., 2016, 204 2018; Lubans idr., 2010; NSW Department of Education and Training, 2000; Palmer idr., 2018; Veldman idr., 2016), na primer v špor- tu, igrah in drugih gibalnih aktivnostih (Co- hen idr., 2015; Logan idr., 2016; NSW Depart- ment of Education and Training, 2000) za otroke, mladostnike in odrasle (Lubans idr., 2010; Palmer idr., 2018). Sodobna uporaba izraza temeljne gibalne veščine je poveza- na z različno terminologijo, med drugim temeljni oziroma elementarni gibalni vzorci (angl. fundamental motor/movement pat- terns) (Gallahue idr., 2011; Logan idr., 2018), temeljne gibalne veščine (angl. fundamen- tal movement skills) (Logan idr., 2018; NSW Department of Education and Training, 2000), veščine grobega gibanja (angl. gross motor skills) (Logan idr., 2018; Ulrich, 2000) in naravne oblike gibanja (Pišot in Jelov- čan, 2006; Pistotnik, 2011; Pori idr., 2013). V tem članku je uporabljen izraz temeljne gibalne veščine. Ugotovili smo, da je tako kot pri opredeljevanju gibalnih kompetenc problem tudi pri opredeljevanju temeljnih gibalnih veščin. V več raziskavah avtorji ne opišejo temeljnih gibalnih veščin, ki jih proučujejo. To je še posebej pomembno zaradi številnih izrazov, ki se uporabljajo na različnih znanstvenih področjih pri prouče- vanju gibalnega razvoja, zato sta natančen opis in vsaj en primer temeljnih gibalnih veščin nujna za ustrezno razumevanje razi- skave (Logan idr., 2018). Razvrščanje glede na funkcionalni vidik gibalnih veščin je pogosto tudi pri delitvi temeljnih gibalnih veščin, ki jih običajno razdelimo na veščine manipulacij in vešči- ne lokomocij (Gallahue idr., 2011; Logan idr., 2016; Pistotnik, 2011; Pori idr., 2013), med- tem ko nekateri dodajajo še tretjo skupino, in sicer veščine ravnotežja (Logan idr., 2018) oziroma veščine stabilnosti (Furtado in Gal- lagher, 2018; Gallahue idr., 2011; Hoeboer idr., 2016; Lander idr., 2017; Logan idr., 2018; Lubans idr., 2010; Tyler idr., 2018). Veščine ravnotežja nekateri uvrščajo po nomotetič- nem modelu (Pori idr., 2013) med gibalne sposobnosti (Pori idr., 2013; Scheuer idr., 2019). Veščine ravnotežja in stabilnosti so bile tradicionalno opredeljene kot osnovne sposobnosti lokomotornih veščin v naspro- tju s sodobnim mnenjem, da so samostoj- na enota temeljnih gibalnih veščin (Logan idr., 2018). V literaturi se kot tretja skupina temeljnih gibalnih veščin pojavljajo tudi osnovna sestavljena gibanja (Pistotnik idr., 2003), ki so preplet veščin lokomocij in ve- ščin manipulacij (Pistotnik, 2011; Pori idr., 2013). Osnovna sestavljena gibanja se naj- pogosteje pojavljajo v vsakdanjem življenju in so uporabna tudi pri športu, saj omogo- čajo doseganje različnih ciljev pri gibalnem razvoju (Pori idr., 2013). Med osnovna sesta- vljena gibanja sodijo potiskanje, vlečenje (Pistotnik, 2011; Pistotnik idr., 2003; Pori idr., 2013) in upiranje pri potiskanju in vlečenju, ko je vložena sila manjša ali enaka naspro- tni sili (Pistotnik idr., 2003). Dviganje in no- šenje (Pistotnik, 2011; Pori idr., 2013) spozna- jo otroci tudi pri pripravi različnih športnih pripomočkov in izvajanju štafetnih ter drugih iger z dvigovanjem in prenašanjem predmetov (Pišot in Jelovčan, 2006). Pri dvi- ganju predmeta lastno telo premaknemo v nasprotni smeri sile gravitacije, medtem ko se pri nošenju vadeči tudi premika po prostoru (Pistotnik idr., 2003). Temeljne gi- balne veščine se med vadbo lahko izvajajo v olajšanih ali oteženih pogojih (na primer premagovanje naravnih in umetnih ovir ter uporaba bremen), prosto ali s pripomočki (na primer s kolebnico, žogo ali palico) ali z uporabo pomožnih in glavnih orodij (na primer klop, skrinja, bradlja, drog ali krogi). Med igro so otroci za vadbo bolj motivirani, kar omogoča hitrejše usvajanje zastavljenih ciljev, zato so temeljne gibalne veščine po- gosto del elementarnih iger (Pori idr., 2013). Gibalne sposobnosti Za izvajanje gibalnih nalog vadeči potrebu- je določeno stopnjo srčno-žilnih sposob- nosti, mišične moči, mišične vzdržljivosti in gibljivosti sklepov. Vodenje žoge je vade- čemu omogočeno z določeno stopnjo mi- šične moči, vendar za dolgotrajno vodenje žoge potrebuje tudi mišično vzdržljivost. Dolgotrajno vodenje žoge s hitrim tem- pom hoje ali teka po prostoru je povezano tudi s srčno-žilnimi sposobnostmi in giblji- vostjo sklepov (Gallahue idr., 2011). Gibalne sposobnosti (angl. movement abilities) z vidika športne znanosti predstavljajo tele- sno učinkovitost in jih pogosto enačimo s fiziološkimi sestavinami telesne pripravlje- nosti (Scheuer idr., 2019), saj so odgovorne za smotrno in učinkovito izvedbo določe- nega giba (Kristan, 2012). Telesna pripravlje- nost in gibalne sposobnosti so med seboj povezane, saj vplivajo druga na drugo. Ohranjanje in izboljševanje telesne pripra- vljenosti se doseže z gibalno aktivnostjo ter z izvajanjem gibalnih nalog. Izvajanje gibalnih nalog vključuje vsaj določen vidik gibalnih sposobnosti (Gallahue idr., 2011). Gibalne sposobnosti so moč, hitrost, giblji- vost (Gallahue idr., 2011; Pori idr., 2013; Sche- uer idr., 2019; Schmidt idr., 2017), ravnotežje (Gallahue idr., 2011; Pori idr., 2013; Scheuer idr., 2019), koordinacija (Gallahue idr., 2011; Pori idr., 2013; Schmidt idr., 2017) in preci- znost (Pori idr., 2013). Nekateri avtorji med gibalne sposobnosti uvrščajo tudi vzdržlji- vost (Scheuer idr., 2019; Schmidt idr., 2017). Gibalne sposobnosti so, z izjemo gibljivosti, energijsko določene ali usmerjene v infor- macije, kar je odvisno od vključenosti mi- selnih procesov pri izvajanju gibalnih nalog (Schmidt idr., 2017). Sposobnost za uravna- vanje energije je nadrejena moči in hitrosti, medtem ko je sposobnost za uravnavanje gibanja nadrejena koordinaciji, gibljivosti, preciznosti in ravnotežju (Pori idr., 2013). Otroci z višjo stopnjo gibalne pismenosti so za čim bolj učinkovito izvajanje gibal- nih nalog bolj sposobni nadzorovati gibe telesa, hitrost in ravnotežje (Longmuir idr., 2017). „Zaključek Izvajanje gibalnih nalog je zapleten proces, pri katerem se upošteva več vidikov, ti se lahko med sabo tudi povezujejo. Pri usmer- jenih gibalnih aktivnostih priporočamo, da starši, učitelji in trenerji izbirajo raznovrstne gibalne naloge, da otroci razvijajo gibalne veščine različnih vidikov. Dobro usvoje- ne temeljne gibalne veščine so osnova, ki omogoča sodelovanje v vsakdanjem življenju ter v enostavnih in zapletenih gi- balnih aktivnostih otrok, mladostnikov in odraslih. Gibalne kompetence in temeljne gibalne veščine niso dobro opredeljene, saj se izrazi uporabljajo zamenljivo. Prav tako avtorji v literaturi ne opišejo vedno, katero skupino gibanja proučujejo in katere gibal- ne naloge uvrščajo v omenjeno skupino, kar lahko pri bralcih iz različnih znanosti ustvarja zmedo. S pregledom literature smo želeli poenotiti izraze, ki se upora- bljajo v povezavi z gibalnimi nalogami, in vzpostaviti sistematičen način uvrščanja gi- balnih nalog v skupino temeljnih gibalnih veščin. Za prihodnje študije priporočamo pregled literature o postopkih vrednotenja temeljnih gibalnih veščin in o metodah za izboljšanje temeljnih gibalnih veščin otrok ter mladostnikov. „Literatura 1. Bardid, F., Huyben, F., Deconinck, F. J. A., De Martelaer, K., Seghers, J. in Lenoir, M. (2016). Convergent and divergent validity between the KTK and MOT 4-6 motor tests in early childhood. Adapted Physical Activity Quar- terly, 33(1), 33–47. https://doi.org/10.1123/ APAQ.2015-0050 raziskovalna dejavnost 205 2. Bardid, F., Rudd, J. R., Lenoir, M., Polman, R. in Barnett, L. M. (2015). Cross-cultural compari- son of motor competence in children from Australia and Belgium. Frontiers in Psycho- logy, 6(7), 1–8. https://doi.org/10.3389/fp- syg.2015.00964 3. Bardid, F., Utesch, T. in Lenoir, M. (2019). In- vestigating the construct of motor com- petence in middle childhood using the BOT-2 Short Form: An item response theory perspective. Scandinavian Journal of Medi- cine and Science in Sports, 29(12), 1980–1987. https://doi.org/10.1111/sms.13527 4. Cohen, K. E., Morgan, P. J., Plotnikoff, R. C., Barnett, L. M. in Lubans, D. R. (2015). Impro- vements in fundamental movement skill competency mediate the effect of the SCO- RES intervention on physical activity and cardiorespiratory fitness in children. Journal of Sports Sciences, 33(18), 1908–1918. https:// doi.org/10.1080/02640414.2015.1017734 5. Čuk, I., Bolkovič, T., Kokole, J., Kovač, M., No- vak, D., Šibanc, K. in Pajek, M. (2018). Izra- zoslovje pri telovadbi. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 6. Foulkes, J. D., Knowles, Z., Fairclough, S. J., Stratton, G., O’Dwyer, M., Ridgers, N. D. in Foweather, L. (2017). Effect of a 6-Week Ac- tive Play Intervention on Fundamental Mo- vement Skill Competence of Preschool Chil- dren: A Cluster Randomized Controlled Trial. Perceptual and Motor Skills, 124(2), 393–412. https://doi.org/10.1177/0031512516685200 7. Furtado, O. in Gallagher, J. D. (2018). Expert- -Rater Agreement and Inter-/Intrarater Reliability for the Furtado–Gallagher Com- puterized Observational Movement Pat- tern Assessment System. Perceptual and Motor Skills, 125(3), 423–437. https://doi. org/10.1177/0031512518769205 8. Gallahue, D. L., Ozmun, J. C. in Goodway, J. D. (2011). Understanding Motor Development: Infants, Children, Adolescents, Adults (7th ed.). New York: McGraw-Hill. 9. Hoeboer, J., De Vries, S., Krijger-Hombergen, M., Wormhoudt, R., Drent, A., Krabben, K. in Savelsbergh, G. (2016). Validity of an Athletic Skills Track among 6- to 12-year-old children. Journal of Sports Sciences, 34(21), 2095–2105. https://doi.org/10.1080/02640414.2016.1151 920 10. Kristan, S. (2012). Športni terminološki slovar: delovni izvod za širšo strokovno razpravo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 11. Lander, N., Morgan, P. J., Salmon, J., Logan, S. W. in Barnett, L. M. (2017). The reliability and validity of an authentic motor skill as- sessment tool for early adolescent girls in an Australian school setting. Journal of Science and Medicine in Sport, 20(6), 590–594. https:// doi.org/10.1016/j.jsams.2016.11.007 12. Lane, H. in Brown, T. (2015). Convergent va- lidity of two motor skill tests used to assess school-age children. Scandinavian Journal of Occupational Therapy, 22(3), 161–172. https:// doi.org/10.3109/11038128.2014.969308 13. Logan, S. W., Barnett, L. M., Goodway, J. D. in Stodden, D. F. (2016). Comparison of perfor- mance on process- and product-oriented assessments of fundamental motor skills across childhood. Journal of Sports Sciences, 35(7), 634–641. https://doi.org/10.1080/0264 0414.2016.1183803 14. Logan, S. W., Ross, S. M., Chee, K., Stodden, D. F. in Robinson, L. E. (2018). Fundamental mo- tor skills: A systematic review of terminolo- gy. Journal of Sports Sciences, 36(7), 781–796. https://doi.org/10.1080/02640414.2017.1340 660 15. Longmuir, P. E., Boyer, C., Lloyd, M., Borghese, M. M., Knight, E., Saunders, T. J., Boiarskaia, E., Zhu, W. in Tremblay, M. S. (2017). Canadi- an Agility and Movement Skill Assessment (CAMSA): Validity, objectivity, and reliability evidence for children 8–12 years of age. Jour- nal of Sport and Health Science, 6(2), 231–240. https://doi.org/10.1016/j.jshs.2015.11.004 16. Lubans, D. R., Morgan, P. J., Cliff, D. P., Barnett, L. M. in Okely, A. D. (2010). Fundamental mo- vement skills in children and adolescents: Review of associated health benefits. Sports Medicine, 40(12), 1019–1035. https://doi. org/10.2165/11536850-000000000-00000 17. Mulvey, K. L., Taunton, S., Pennell, A. in Brian, A. (2018). Head, toes, knees, SKIP! Improving preschool children’s executive function through a motor competence intervention. Journal of Sport and Exercise Psychology, 40(5), 233–239. https://doi.org/10.1123/jsep.2018- 0007 18. NSW Department of Education and Training. (2000). GET SKILLED: GET ACTIVE A K-6 reso- urce to support the teaching of fundamental movement skills. Ryde: NSW Department of Education and Training, Curriculum Support Directorate. 19. Palmer, K. K., Chinn, K. M. in Robinson, L. E. (2018). The effect of the CHAMP intervention on fundamental motor skills and outdoor physical activity in preschoolers. Journal of Sport and Health Science, 8(2), 98–105. https:// doi.org/10.1016/j.jshs.2018.12.003 20. Pišot, R. in Jelovčan, G. (2006). Vsebine gi- balne/športne vzgoje v predšolskem obdobju. Koper: Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Znanstveno-raziskovalno središče. 21. Pistotnik, B. (2011). Osnove gibanja v športu: osnove gibalne izobrazbe. Ljubljana: Univer- za v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 22. Pistotnik, B., Pinter, S. in Dolenec, M. (2003). Gibalna abeceda. Ljubljana: Univerza v Lju- bljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 23. Pori, M., Pori, P., Pistotnik, B., Dolenec, A., To- mažin, K., Štirn, I. in Majerič, M. (2013). Športna rekreacija. Ljubljana: Športna unija Slovenije. 24. Psotta, R. in Brom, O. (2016). Factorial Structure of the Movement Assessment Battery for Children Test?Second Editi- on in Preschool Children. Perceptual and Motor Skills, 123(3), 702–716. https://doi. org/10.1177/0031512516666072 25. Raiola, G., Tafuri, D. in Paloma, G. (2014). Physical activity and sport skills and its rela- tion to mind theory on motor control. Sport Science, 7(1), 53–57. 26. Ré, A. H. N., Logan, S. W., Cattuzzo, M. T., He- nrique, R. S., Tudela, M. C. in Stodden, D. F. (2018). Comparison of motor competence levels on two assessments across childhood. Journal of Sports Sciences, 36(1), 1–6. https:// doi.org/10.1080/02640414.2016.1276294 27. Rudd, J., Butson, M. L., Barnett, L., Farrow, D., Berry, J., Borkoles, E. in Polman, R. (2016). A holistic measurement model of movement competency in children. Journal of Sports Sci- ences, 34(5), 477–485. https://doi.org/10.1080 /02640414.2015.1061202 28. Scheuer, C., Herrmann, C. in Bund, A. (2019). Motor tests for primary school aged chil- dren: A systematic review. Journal of Sports Sciences, 37(10), 1097–1112. https://doi.org/10. 1080/02640414.2018.1544535 29. Schmidt, M., Egger, F., Benzing, V., Jäger, K., Conzelmann, A., Roebers, C. M. in Pesce, C. (2017). Disentangling the relationship be- tween children’s motor ability, executive function and academic achievement. PLoS ONE, 12(8). https://doi.org/10.1371/journal. pone.0182845 30. Tyler, R., Foweather, L., Mackintosh, K. A. in Stratton, G. (2018). A dynamic assessment of children’s physical competence: The dra- gon challenge. Medicine and Science in Sports and Exercise, 50(12), 2474–2487. https://doi. org/10.1249/MSS.0000000000001739 31. Ulrich, D. A. (2000). Test of gross motor deve- lopment: Second edition, Examiner’s manual. Texas: Pro-ed. 32. Veldman, S. L. C., Jones, R. A. in Okely, A. D. (2016). Efficacy of gross motor skill interven- tions in young children: an updated syste- matic review. BMJ Open Sport & Exercise Me- dicine, 2(1), e000067. https://doi.org/10.1136/ bmjsem-2015-000067 33. Whitehead, M. (2010). Physical Literacy: Throu- ght the lifecourse. London: Routledge. prof. dr. Nejc Šarabon Univerza na Primorskem Fakulteta za vede o zdravju nejc.sarabon@fvz.upr.si 206 Determination of some loads in slovenian men‘s volleyball team Abstract For better understanding the load in volleyball game is necessary to ascertain the number of jumps according to player position and their characteristics. In relation with jumps it is also important to know the number of hits as these are two main loads in vol- leyball game which are associated with most of injuries. Thus far, studies have focused mostly on the efficiency of volleyball skills in competitions and their characteristics as well as injury incidence, without giving any attention to the number of jumps accord- ing to player positions. The present study includes the members of the Slovenian national team at the 2015 European Volleyball Championship. The analysis is based on the statistical data collected with the Data Volley software. The sample includes seven players on different playing positions. They played seven games and 26 sets. Jumps and hits in each set were counted according to the player positions. The findings show that blockers and setters do more jumps, while opposite and receivers do more hitting. Key words: volleyball, load, jumps, hits, playing position Izvleček Za razumevanje telesnih obremenitev v odbojki je pomembno poznavanje števila skokov za posamezna igralna mesta in nji- hovih značilnosti. V povezavi s skoki je prav tako pomembno poznati število udarcev, saj sta to dve glavni obremenitvi v odboj- karski igri, s katerima je povezanih največ poškodb. Večina raziskav se je ukvarja- la predvsem z uspešnostjo odbojkarskih prvin na tekmovanjih ter značilnostmi in incidenco poškodb med igralci odbojke. V vzorec smo vključili člane slovenske odboj- karske reprezentance, ki so bili na evrop- skem prvenstvu leta 2015. Meritve smo izvajali na podlagi statističnih podatkov tekem, pridobljenih s programsko opremo Data volley. V vzorec je vključenih sedem odbojkarjev na različnih igralnih mestih. Odigrali so sedem tekem in 26 nizov. Ugo- tavljali smo število skokov in udarcev v posameznem nizu glede na igralno mesto. Največ skokov izvedejo igralci na igralnih mestih bloker in podajalec, največ udarcev pa korektor in sprejemalec. Ključne besede: odbojka, obremenitve, skoki, udarci, igralno mesto Jernej Rojc, Tine Sattler Ugotavljanje nekaterih telesnih obremenitev članov slovenske odbojkarske reprezentance raziskovalna dejavnost 207 „Uvod Odbojka je globalni šport, ki ga igrajo na- rodi na vseh celinah. Podatki iz leta 1997 kažejo, da odbojko po svetu igra več kot 200 milijonov ljudi (Aagaard, Scavenius in Jørgensen, 1997). Z razvojem odbojkarske igre se je zgodaj pojavila tudi potreba po specializaciji igral- nih mest v odbojkarski ekipi. S pojavom specializacije se je raven igre opazno zviša- la. Usmeritev v posamezno igralno mesto je imela za posledico tudi usmerjen trening za posamezna igralna mesta, predvsem pri tehnično-taktičnih prvinah odbojke. Igral- na mesta so podajalec, sprejemalec, korek- tor, bloker in libero. Na igrišču so hkrati v igri dva sprejemalca, en korektor, dva blo- kerja in podajalec. V naši raziskavi so nas zanimale vse prvine, pri katerih so vključeni udarec, skok ali kombinacija obeh prvin. Prav vsak gledalec ali opazovalec na odboj- karski tekmi bo hitro opazil najatraktivnejše in najzanimivejše tehnične prvine, ki sesta- vljajo odbojkarsko igro, še posebej tiste, ki so izvedene ob visokem skoku. Prav gotovo vsak opazi močan servis iz skoka ali napad, kjer so hitrosti žoge izjemne. Zavedati pa se je treba, da vsakemu visokemu skoku sledi globok doskok. Ob vsakem odrivu in doskoku na igralca delujejo velike sile. V od- bojki se največ točk doseže z napadom. Za uspešen napad morata biti izpolnjena dva osnovna pogoja: moč in natančnost udar- ca. Poznavanje števila skokov in udarcev je ključnega pomena pri pripravi odbojkarjev na največje napore in obremenitve. V eni izmed raziskav, ki je ugotavljala povezavo med trajanjem treninga in številom pono- vitev, so ugotovili, da so odbojkarji v eni uri v povprečju skočili 62,2-krat, odbojkarice pa 41,9-krat (M. A. Bahr in R. Bahr, 2014). V letu 2015 je slovenska moška odbojkar- ska reprezentanca dosegla najboljši uspeh v zgodovini slovenske odbojke. Na evrop- skem prvenstvu v Bolgariji je osvojila srebr- no medaljo. Evropsko prvenstvo je trajalo devet dni. Slovenska reprezentanca je na prvenstvu odigrala sedem tekem. Zaradi kratkega in napornega prvenstva smo z raziskovalnim delom želeli pridobiti čim bolj natančne podatke o številu skokov in številu udarcev med posameznim ni- zom, s katerimi se ponavadi osvaja največje število točk in predstavljajo hkrati največjo obremenitev v odbojkarski igri. „Metode Preizkušanci V raziskavo je bila vključena slovenska od- bojkarska reprezentanca, ki je nastopila na evropskem prvenstvu v odbojki v Italiji in Bolgariji leta 2015. Prvenstvo je trajalo de- vet dni. Slovenska reprezentanca je odigra- la sedem tekem: tri tekme v skupini skupaj z Belorusijo, Belgijo in Poljsko ter nato še štiri v izločilnih bojih. V osmini finala je bila Slovenija uspešnejša od Nizozemske, v četr- tfinalu od Poljske, v polfinalu od Italije, pre- moč je šele v finalu evropskega prvenstva morala priznati Franciji. Slovenska ekipa je celotno prvenstvo odigrala z majhnim številom igralcev, zato so bili ključni igralci izredno psihofizično obremenjeni. Skupaj so odigrali 26 nizov, 14 so jih dobili, 12 pa izgubili. V času prvenstva je bila povprečna starost ekipe dobrih 26 let. V višino je ekipa v pov- prečju merila 197,4 cm in tehtala 87,1 kg. V vzorec smo vključili vse slovenske igralce, ki so vsako tekmo odigrali vsaj en celoten niz. Takih igralcev je bilo sedem, če ne upošte- vamo libera, ki načeloma ne izvaja skokov in udarcev. V vzorcu so zajeta štiri igralna mesta in sedem odbojkarjev (1 podajalec, 2 sprejemalca, 1 korektor in 3 blokerji). Pripomočki Z uporabo programa Data volley je mogo- če analizirati in v vsakem trenutku prikazati uspešnost ekipe v posamezni odbojkarski prvini. Danes je ta programska oprema zelo razširjena tudi v Sloveniji. Program omogo- ča hitro in raznovrstno obdelavo vnesenih informacij, kar omogoča celosten in bolj specifičen pregled dogajanja na tekmi. Sta- tistiki med tekmo vodijo statistiko, na pod- lagi videnega beležijo odbojkarske prvine in jih ocenjujejo z večstopenjsko lestvico. Ocene pripisujejo igralcem, ki izvajajo od- bojkarsko prvino. Statistik posredno beleži vsak skok na tekmi, neposredno pa tudi vsak udarec. Postopek Z omenjenim programom se posredno be- leži tudi število skokov v povezavi s prvina- mi, ki se izvajajo v skoku. Te prvine so servis v skoku, podaja v skoku, napad in skok v blok. To so štiri odbojkarske prvine, kjer je prisoten skok. Te podatke smo pridobili z obdelavo statističnih podatkov. Pridobljene podatke smo prenesli v Microsoft Excel, jih tam obdelali in nato opravili še statistične izračune v programu IBM SPSS (Statistical Package for Social Sciences) verzija 20.0, okolje Windows (SPSS Inc., Chicago, ZDA). Pri zbiranju podatkov iz programa Data vol- ley smo upoštevali število odigranih nizov za posameznega igralca in igralno mesto. Upoštevali smo dejstvo, da se nizi 1, 2, 3 in 4 igrajo do 25. točke in da se 5. niz igra do 15. točke. Zato smo pri večini obdelav po- datkov naredili izračune ločeno za prve štiri nize (NIZ1234) in nato še za vse nize skupaj. „Rezultati in razprava Število skokov v napadu Skupno so igralci v vzorcu izvedli 1334 skokov v napadu. Najmanj skokov je bilo izmerjenih v petem nizu, v katerem se igra do 15. točke z dvema točkama razlike. Slo- venija je na prvenstvu odigrala samo en peti niz, proti reprezentanci Poljske v četr- tfinalu. Število skokov za igralno mesto podajalec je večje kot pri igralcih za preostala igral- na mesta. Podajalcu smo šteli vse skoke na Tabela 1 Povprečno število skokov pri napadalnem udarcu v posameznem nizu glede na igralno mesto za vse igralce, ki so bili vključeni v vzorec, za celoten turnir NIZ S1 S2 K B1 B2 B3 P 1. niz 6,3 6,0 5,6 8,3 7,8 5,3 12,7 2. niz 8,7 7,4 6,1 10,1 9,6 9,5 16,0 3. niz 7,7 6,1 6,3 8,6 9,0 0,0 13,1 4. niz 6,0 7,8 10,8 8,0 8,3 0,0 13,5 5. niz 8,0 4,0 3,0 7,0 0,0 6,0 13,0 SKUPAJ 7,3 6,3 6,4 8,4 6,9 4,2 13,7 NIZ1234 7,2 6,8 7,2 8,8 8,7 3,7 13,8 LEGENDA: NIZ – igrani niz, S1 – prvi sprejemalec, S2 – drugi sprejemalec, K – korektor, B1 – prvi blo- ker, B2 – drugi bloker, B3 – tretji bloker, P – podajalec. 208 optimalen sprejem servisa in optimalne obrambe kot skoke pri napadu, saj lahko na optimalen sprejem podaja v skoku ali napada sam. Število skokov v blok Število skokov v blok je veliko. Nekaj skokov je izvedeno samo iz skočnega sklepa, ve- čina skokov pa je narejenih ob lateralnem gibanju ob mreži pri sestavljanju dvojnega ali trojnega bloka. Igralci so opravili skupno 1335 skokov v blok. Najmanj skokov je bilo izmerjenih v petem nizu, v katerem se igra do 15. točke. Pri skokih v blok najbolj izstopajo blokerji, ki skačejo v blok skoraj vedno ob vsakem napadu nasprotnika. Število skokov pri izvedbi servisa Ugotavljanje števila skokov pri servisu je lažje, saj statistik zabeleži vsak servis in vr- sto servisa. Igralci, vključeni v vzorec, izvaja- jo servis v skoku z rotacijo in servis v skoku brez rotacije. Nekateri uporabljajo obe vrsti, nekateri samo enega. Igralci so skupno iz- vedli 590 servisov v skoku. Število skokov glede na igralno mesto Ugotavljali smo število skokov za igralna mesta sprejemalec, korektor, bloker in podajalec. Pri slovenski reprezentanci sta sprejemalca prve postave odigrala vse tek- me in nize na prvenstvu, prav tako korektor in podajalec. Na igralnem mestu blokerja so se menjali trije igralci. Največ skokov so izvedli igralci na igralnih mestih blokerja in podajalca, sledita spreje- malca in korektor. Število skokov pogojuje tudi začetna po- stavitev in število rotacij v določenem setu. Če igralec začne v coni štiri, pomeni, da bo verjetno večkrat v nizu v prednji vrsti kot njegov soigralec, ki začne diagonalno v zadnji vrsti. Treba je upoštevati tudi, da blokerji izvajajo odbojkarske prvine samo v štirih rotacijah. To so skoki ob mreži, skoki v blok in skoki v napadu ter skoke ob izva- janju servisa. Igralci na preostalih igralnih mestih izvajajo skoke tudi, kadar niso v prednji vrsti. Sprejemalca in korektor iz- vajata skoke v napadu tudi iz druge vrste, medtem ko podajalec izvaja podajo v sko- ku v vseh šestih rotacijah ob optimalnem oziroma dobrem sprejemu ali obrambi. Kljub temu pa v posameznem nizu največ skokov izvedejo blokerji. Na prvenstvu je S1 v povprečju večkrat sko- čil v posameznem nizu v napadu (7,2) kot pa v blok (6,5) ali pri servisu (4,0). Podajalec je večkrat skočil v napadu kot pa v blok in pri servisu. Tukaj so šteti vsi skoki ob opti- malnem in dobrem sprejemu servisa ter optimalne ali dobre talne obrambe napa- da nasprotnika. Skok podajalca ob izvajanju varanega udarca ob drugi žogi je namreč isti kot skok ob podaji. Vsi igralci na mestu blokerja večkrat skočijo v blok kot pa v na- padu. Število udarcev v napadu Želeli smo ugotoviti skupno število udarcev v napadu v posameznem nizu in vseh nizih skupaj. Blokerji in podajalci kljub največjemu šte- vilu skokov, ki smo jih navedli v prejšnjih tabelah, izvedejo najmanj udarcev. Tabela 2 Povprečno število skokov v blok v posameznem nizu glede na igralno mesto za vse igralce, ki so bili vključeni v vzorec, za celoten turnir NIZ S1 S2 K B1 B2 B3 P 1. niz 6,6 7,0 6,7 12,7 14,5 9,0 4,7 2. niz 5,6 9,6 4,6 15,3 11,8 13,5 8,9 3. niz 6,4 5,4 6,9 13,6 11,6 0,0 5,3 4. niz 7,5 8,0 6,5 12,5 14,0 0,0 6,3 5. niz 4,0 5,0 13,0 12,0 0,0 0,0 9,0 SKUPAJ 6,0 7,0 7,5 13,2 10,4 4,5 6,8 NIZ1234 6,5 7,5 6,2 13,5 13,0 5,6 6,3 LEGENDA: NIZ – igrani niz, S1 – prvi sprejemalec, S2 – drugi sprejemalec, K – korektor, B1 – prvi blo- ker, B2 – drugi bloker, B3 – tretji bloker, P – podajalec. Tabela 3 Povprečno število skokov pri servisu v posameznem nizu glede na igralno mesto za celoten turnir NIZ S1 S2 K B1 B2 B3 P 1. niz 4,3 4,9 4,1 2,6 2,8 5,0 2,9 2. niz 3,7 5,3 4,1 3,7 3,8 3,5 2,9 3. niz 4,9 4,1 4,0 3,3 3,7 0,0 4,1 4. niz 3,3 4,3 5,5 1,8 3,3 0,0 3,5 5. niz 3,0 2,0 3,0 2,0 0,0 1,0 4,0 SKUPAJ 3,8 4,1 4,2 2,7 2,7 1,9 3,5 NIZ1234 4,0 4,6 4,4 2,8 3,4 2,1 3,3 LEGENDA: NIZ – igrani niz, S1 – prvi sprejemalec, S2 – drugi sprejemalec, K – korektor, B1 – prvi blo- ker, B2 – drugi bloker, B3 – tretji bloker, P – podajalec. Tabela 4 Skupno število skokov v posameznem nizu glede na igralno mesto za vse igralce, ki so bili vključeni v vzorec, za celoten turnir NIZ S1 S2 K B1 B2 B3 P 1. niz 120 125 115 160 95 58 142 2. niz 126 156 104 194 116 53 194 3. niz 133 110 120 170 159 0 158 4. niz 67 80 91 87 78 2 93 5. niz 15 11 19 21 0 7 26 SKUPAJ 461 482 449 632 448 120 613 LEGENDA: NIZ – igrani niz, S1 – prvi sprejemalec, S2 – drugi sprejemalec, K – korektor, B1 – prvi blo- ker, B2 – drugi bloker, B3 – tretji bloker, P – podajalec. raziskovalna dejavnost 209 ov ob napadalnih udarcih, SKBLOK – število sko- kov v blok, SKNIZ – skupno število skokov. Na evropskem prvenstvu sta bila najbolj obremenjena odbojkarja S2 z 291 udarci in 482 skoki in B1 s 632 skoki. Skupno število udarcev V tej kategoriji sta upoštevana servis in udarec v napadu skupaj. S tem dobimo po- datek, kolikokrat udari igralec po žogi, kar predstavlja določeno obremenitev za ra- menski sklep. Največ udarcev na celotnem turnirju je izvedel sprejemalec S2 (291 udarcev), drugi je korektor (283 udarcev) in tretji sprejemalec S1 (277 udarcev). Igralci na mestu blokerjev izvedejo v primerja- vi s prej naštetimi podatki o skokih veliko manj udarcev. Največ udarcev se izvede v napadu. Blokerji poleg servisa, ki je edina popolnoma individualna prvina, izvajajo skoke ob vsaki organizaciji napada, kjer ima ekipa optimalen ali dober sprejem oziroma obrambo. Taktična distribucija žog v mo- derni odbojki narekuje, da igralci na igral- nem mestu blokerja dobivajo v napadu manj žog kot igralci na preostalih igralnih mestih. Servis je največkrat izvajal S2. Veliko število izvedenih servisov posameznega igralca nam lahko pove več stvari. Igralec ob do- brem servisu povzroča težave pri sprejemu servisa in posledično organizaciji raznovr- stnega napada nasprotnikove ekipe. Zara- di tega je lahko organizacija blokiranja in obrambe lažja in predvsem kontrolirana, saj ekipa ne prihaja v časovno stisko. Čas in hitrost odbojkarske akcije sta ključnega pomena. Ob kakovostni obrambi se ekipi, ki je imela servis, ponuja nov napad in pri- ložnost za »break« točko. Ko navedemo skupno število udarcev in skokov, ki so jih igralci opravili v devetih dneh prvenstva, se zavemo, kako po- membna je dobra fizična priprava ter kako pomembno je spremljanje zdravja in obre- menitev odbojkarjev pri preprečevanju poškodb. „Zaključek Odbojka je šport, kjer se večina točk do- sega v skoku in z udarcem. Ob pregledu literature smo ugotovili, da je bilo v prete- klosti na tem področju opravljeno le malo raziskav, neposredno povezanih s spre- mljanjem števila skokov in tudi z meritvijo števila udarcev. Trenerjem v odbojki lahko število skokov zelo dobro služi kot usmeri- tev pri načrtovanju trenažnega procesa in preprečevanju poškodb. Največ skokov v posameznem nizu se iz- vede pri skokih v blok. Največ skokov v blok izvedejo blokerji (B1: 353). Rezultati na preostalih igralnih mestih so si podob- ni. Predvsem so izenačeni korektor in oba sprejemalca. Podajalec je imel ob razvija- nju napadalne taktike vedno na izbiro tri napadalce, na katere se je lahko enako- vredno zanašal v vseh igralnih situacijah. V situacijah, ko podajalec ni imel možnosti za izkoristek vseh napadalcev, je s svojim iz- jemnim pregledom v napadu prevladoval S1. Karakteristike ekip so različne glede na igralce, ki sestavljajo ekipo. Trenerji skupaj s podajalci prilagajajo napadalne sisteme svoji odbojkarski ekipi. Zanimivo je, da blokerji izvedejo več skokov v krajšem časovnem obdobju. Podajalec večino skokov v posameznem nizu opra- vi zaradi podaje v skoku. Čeprav predmet naše raziskave ni bilo ugotavljanje tehnike skoka in tehnike udarca, smo se zavedali, da vsi izvedeni skoki in doskoki niso enaki. Za boljše razumevanje obremenitev je treba te obravnavati v povezavi z izvajanjem od- bojkarskih prvin. Pred začetkom raziskave smo se spraševali, ali bi bilo treba trening kondicijske pripra- ve prilagoditi posameznemu igralnemu mestu. Naša raziskava sicer ni ugotavljala Tabela 5 Število skokov pri posamezni prvini po igralnih mestih S1 S2 K B1 B2 B3 P SKSERV 4,0 4,6 4,2 2,8 3,7 4,3 3,5 SKNUD 7,2 6,8 6,4 8,8 8,7 7,4 13,7 SKBLOK 6,5 7,5 7,5 13,5 13,0 13,7 6,8 LEGENDA: SKSERV – servis v skoku, SKNUD – skok v napadu, SKBLOK – skok v blok, S1 – prvi spre- jemalec, S2 – drugi sprejemalec, K – korektor, B1 – prvi bloker, B2 – drugi bloker, B3 – tretji bloker, P – podajalec. Tabela 6 Prikaz povprečnega števila udarcev v napadu v posameznem nizu za vse igralce NIZ S1 S2 K B1 B2 B3 P 1. niz 6,0 5,6 5,6 2,9 2,5 1,3 0,3 2. niz 7,4 7,9 6,1 2,4 2,0 3,0 1,0 3. niz 6,1 6,7 6,3 2,9 1,6 0,0 1,3 4. niz 7,8 5,5 10,8 3,5 2,7 0,0 0,5 5. niz 4,0 8,0 3,0 0,0 0,0 2,0 1,0 SKUPAJ 6,3 6,7 6,4 2,3 1,7 1,3 0,8 NIZ1234 6,8 6,4 7,2 2,9 2,2 1,1 0,8 LEGENDA: NIZ – igrani niz, S1 – prvi sprejemalec, S2 – drugi sprejemalec, K – korektor, B1 – prvi blo- ker, B2 – drugi bloker, B3 – tretji bloker, P – podajalec. Tabela 7 Število izvedenih udarcev in skokov na EP za posameznega igralca na celotnem turnirju IM SERV NAPUD SKUD SKSERV SKNUD SKBLOK SKNIZ S2 119 172 291 119 172 191 482 S1 106 171 277 106 191 164 461 K 111 172 283 111 172 166 449 B1 76 71 147 76 228 353 632 B2 69 39 108 70 167 240 448 B3 25 13 38 25 41 54 120 P 87 21 107 87 360 166 613 LEGENDA: IM – igralno mesto, SERV – število servisov, NAPUD – število napadalnih udarcev, SKUD – število skokov ob udarcih, SKSERV – število skokov pri servisu, SKNUD – število skok 210 oziroma preverjala tega. Ker se skoki med seboj razlikujejo, naj igralci ne bi potrebo- vali specialne kondicijske priprave za po- samezna igralna mesta. Zadostoval bi že individualni program kondicijske priprave glede na antropometrične značilnosti in funkcionalne sposobnosti. Karakteristike treninga z žogo pa bi morale vključevati posebnosti za posamezno igralno mesto. S takšnimi podatki si bodo lahko tudi slo- venski trenerji pomagali pri oblikovanju treningov, saj bodo natančneje poznali obremenitve, ki se pojavljajo na tekmah, to pa je izhodišče za načrtovanje trenažnega procesa. S tem si lahko pomagamo tudi pri načrtovanju preventivne vadbe za pre- prečevanje nastanka poškodb. Tako lahko ukvarjanje z odbojko postane še varnejše, trenerji pa lahko računajo na več zdravih igralcev, kar je odločilno pri doseganju vr- hunskih rezultatov tako majhnih narodov, kot je slovenski. „Literatura 1. Aagaard, H., Scavenius, M. in Jørgensen, U. Int J Sports Med. 1997 Apr; 18(3), 217–221. 2. Bahr, R., Bahr, I. A. Incidence of acute volle- yball injuries: a prospective cohort study of injury mechanisms and risk factors. Scand J Med Sci Sports. 1997, 7(3), 166–171. 3. Castro, J., Souza, A. in Mesquita, I. (2011). At- tack efficacy in volleyball: elite male teams. Perceptual and Motor Skills, 113(2), 395–408. 4. Čopi, J. (2015). Priprava na odbojkarsko tekmo s pomočjo video analize in analize igralne statistike. Šport: Revija za teoretična in praktična vprašanja športa. 2015, Vol. 63, Issue 3/4, 163–166. 5. Dervišević, E., Sattler, T., Topole, E. in Hadžić, V. (2007). Risk factors for injuries in male volleyball players. Med. sport. Bohem. Slov., 2007, vol. 16, no. 3, 75. 6. Fritz, M. in Peikenkamp, K. (2010). Simulation of the complex countermovement jumping by means of a simple four-degrees-of-free- dom model. Medical and Biological Engine- ering and Computing 48 (4), 361–370. 7. Garcia-Hermoso, A., Davila-Romero, C. in Saavedra, J. M. (2013). Discriminatory power of game-related statistics in 14-15 year age group male volleyball, according to set. Per- ceptual and Motor Skills, 116(1), 132–143. 8. Peña, J., Rodríguez-Guerra, J., Buscà B. in Serra N. (2013). Which skills and factors bet- ter predict winning and losing in high-level men‘s volleyball? J Strength Cond Res. 2013 Sep, 27(9), 2487–2493. 9. Sattler, T. (2010). Notranji dejavniki tveganja športnih poškodb pri odbojki. Doktorska disertacija. Ljubljana. Fakulteta za šport. Uni- verza v Ljubljani. 10. Sattler, T., Sekulic, D., Hadzic, V., Uljevic, O. in Dervisevic, E. (2012). Vertical jumping tests in volleyball: reliability, validity, and playing- -position specifics. J Strength Cond Res. 2012 Jun, 26(6), 1532–1538. 11. Sattler, T., Hadžić, V., Dervišević, E. in Mar- ković, G. (2015). Vertical jump performance of professional male and female volleyball players: effects of playing position and com- petition level. J Strength Cond Res. 2015 Jun, 29(6), 1486–1493. 12. Sattler, T. (2015). Ugotavljanje razlik v nekate- rih prvinah igralne uspešnosti med zmago- valci in poraženci v vrhunski moški odbojki. Šport, Vol. 63, Issue 1/2, 110–114. 13. Zadražnik, M. in Marinko, G. (2004). 50 od- bojkarskih treningov. Ljubljana: Fakulteta za šport. Jernej Rojc, prof. šp. vzg. jernej.rojc@novomesto.si raziskovalna dejavnost 211 The effectiveness of Olympic weightlifting training: a systematic review of the literature with meta-analysis Abstract Olympic weightlifting (ODU), similar to other strength training methods, improves the ability to produce muscle power and strength. Therefore, the main objective of the study was to examine the differences in the effects of the various training methods on power, speed and agility. Prior to the meta-analyses, a systematic review was conducted using the PRISMA protocol. Analyses included intervention studies including athletes over 14 years of age performing ODU, plyometric exercises (PLIO), standard strength exercises (SM), with or without control (KON). Selected stud- ies were analysed using RevMan software (version 5.4, The Cochrane Collaboration). For selected motor skills, the mean differences method and a random effects model were used. In total, we analysed 505 athletes aged 19.1 ± 3.5 years with a mean intervention duration of 8 ± 2.9 weeks per study and a frequency of 2.9 ± 1.1 days per week per study. A significant ODU effect compared to SM was found for: CMJ (SMD = 0.51, p = 0.04); 1 RM ODU derivatives (SMD = 1.37, p = 0.01); speed (SMD = - 0.36, p = 0.08); and agility (SMD = - 0.35, p 0.01). The effects of ODU and PLIO were similar for all motor skills. Compared to KON, ODU showed a higher effect on power (SMD = 2.69, p = 0.007, for CMJ; SMD = 4.10, p = 0.002, for SJ). These results represent the effectiveness of ODU when it comes to power. However, it should be noted that it requires a specific lifting technique that athletes must acquire. Ultimately, we conclude that properly planned ODU in combination with PLIO or alone is an effective training method to increase power and performance in various movements. Keywords: Olympic weightlifting, plyometrics, power, strength, meta-analysis Izvleček Raziskave kažejo, da z olimpijskim dviganjem uteži (ODU) izboljšamo mi- šično moč in jakost. Da bi preučili velikost vpliva vadbe ODU na nekatere gibalne sposobnosti (odrivno moč, največjo jakost, hitrost in agilnost), je bil izveden sistematični pregled literature z metaanalizo. Petnajst (15) in- tervencijskih študij, v katerih so izvajali vadbo ODU in pliometrijo (PLIO) ali standardno vadbo moči (SM) s kontrolno skupino ali brez te, je bilo vključenih v končno analizo. Uporabljeni sta bili programska oprema RevMan (različica 5.4., The Cochrane Collaboration) in metoda povpreč- nih razlik z modelom naključnih učinkov. Skupno je bilo vključenih 505 športnikov, starih 19,1 leta (SD = 3,5 leta), ki so izvajali vadbo 8 (SD = 2,9) tednov, s frekvenco 2,9 (SD = 1,1) dneva na teden. Rezultati so pokazali večji vpliv ODU v primerjavi s SM na višino CMJ (SMD = 0,51, p = 0,04), 1RM pri derivatih ODU (SMD = 1,37, p = 0,01), hitrost (SMD = –0,36, p = 0,08) in agilnost (SMD = –0,35, p < 0,01). Učinki ODU in PLIO so bili za vse gibalne sposobnosti podobni. Vadba ODU je imela velik vpliv na odrivno moč (CMJ, SMD = 2,69, p = 0,007; SJ, SMD = 4,10, p = 0,002). Ugotavljamo, da je vadba ODU primerna metoda za izboljšanje moči in ima na izbrane sposobnosti večji vpliv kot SM ter podoben vpliv kot PLIO. Zaključuje- mo, da je najučinkovitejši način vadbe moči kombinacija ODU in PLIO, in ugotavljamo, da ODU zahteva specifično tehniko dviganja, ki se je mora- jo športniki zavoljo učinkovitosti in varnosti priučiti. Ključne besede: olimpijsko dviganje, pliometrija, moč, vadba, metaanaliza Matic Sašek1,2, Nina Poredoš, Nejc Šarabon1,2,3 Učinkovitost vadbe olimpijskega dviganja uteži: sistematični pregled literature z metaanalizo 1Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem, Polje 42, Izola; Slovenija 2InnoRenew CoE, Skupina za človekovo zdravje v grajenem okolju, Livade 6, SI6310 Izola, Slovenija 3S2P, Science to Practice, Ltd., Tehnološki park 19, SI-1000 Ljubljana, Slovenija 212 Uvod Hitra moč, jakost, hitrost in agilnost so gi- balne sposobnosti, povezane s športno uspešnostjo. Pomembne so v športih, ki zahtevajo visoko stopnjo anaerobne zmo- gljivosti (Carlock idr., 2004; Lorenz, 2013). Moč je produkt sile in hitrosti, in kadar govorimo o odrivni moči, merimo na spo- sobnost proizvajanja te med skoki. Jakost, na drugi strani, je sposobnost posamezni- ka, da razvije veliko silo oziroma premaga veliko breme. Pri obeh sposobnostih silo ustvarjamo z mišičnim krčenjem, s katerim prek ročic (skeleta) ustvarjamo navor in gi- banje. Učinkovitost gibanja ali proizvajanja sile je torej pogojena s stopnjo mišičnega krčenja, ki je odvisno od naslednjih živčnih in mišičnih dejavnikov: (1) prečnega prese- ka mišice, (2) mišične arhitekture, (3) togosti mišično-tetivnega kompleksa, (4) rekrutaci- je motoričnih enot, (5) frekvence proženja akcijskih potencialov, (6) sinhronizacije mo- toričnih enot in (7) živčno-mišične inhibici- je. Navedeni neposredno vplivajo na zmo- gljivost pri bazičnih gibalnih sposobnostih, kot sta moč in jakost, in tudi na zmogljivost pri kompleksnejših gibalnih sposobnostih, kot sta hitrost in agilnost (Suchomel idr., 2018). Cilj kondicijske vadbe v športu je dvig športnikove zmogljivost in izboljšanje športnega rezultata. Metode, s katerimi izboljšamo največjo ali eksplozivno moč, lahko vključujejo razmeroma velika bre- mena, na primer olimpijsko dviganje uteži (ODU), ali hitro izvedbo gibanja, to je plio- metrična vadba (PLIO). Rezultat vadbe so prilagoditve zgoraj naštetih dejavnikov, ki določajo stopnjo zmogljivosti športnika (Spiteri idr., 2015). Velikost vpliva različnih vadbenih metod na mišično jakost in moč lahko razberemo iz Tabele 1, prirejene po Suchomelu in sodelavcih (2018). Iz tabele je razvidno, da sta za razvoj moči najučin- kovitejši metodi ODU in PLIO, medtem ko imajo ekscentrična vadba in druge metode vadbe moči z bremeni (SM) večji vpliv na jakost. Razlike v učinkovitosti bomo v nada- ljevanju poskušali pojasniti z značilnostmi vadbenih metod. Za ODU in derivate (vaje, ki so del ali izpeljanke olimpijskih dvigov) je specifična tehnika dviganja droga, s katero eksplozivno premagujemo velika bremena. Dvigalec med dvigom izvede trojni izteg v kolku, kolenu in gležnju in drog pospešuje do točke končnega iztega, ko se sunkovito postavi podenj, ga ujame in zopet dvigne (MacKenzie idr., 2014; Stone idr., 2006). Vaje izvaja eksplozivno koncentrično, kinetična veriga gibanja pri ODU spominja na tisto pri skokih, ki se uporabljajo kot sredstvo vadbe PLIO (MacKenzie idr., 2014; Marko- vic, 2007). Poleg majhnih bremen je glavna značilnost PLIO velika hitrost gibanja. Da to dosežemo, moramo vaje izvajati s kratkimi kontaktnimi časi in učinkovitimi ekscentrič- no-koncentričnimi kontrakcijami, ki rezulti- rajo v večji produkciji sile in hitrosti (Komi, 2003; Markovic, 2007). V nasprotju s PLIO pri SM uporabljamo večja bremena (80 % do 90 % 1RM) in tekoče koncentrične kontrak- cije, ki onemogočajo veliko hitrost izvedbe gibanja. Študije kažejo, da s PLIO v večji meri vplivamo na determinanto hitrosti, medtem ko z ODU in nekaterimi SM vpli- vamo na determinanto sile (Jiménez-reyes idr., 2017; Suchomel idr., 2017). Še več, do- kazano je, da odrivno moč in jakost lahko izboljšamo z večino metod vadbe moči, a med njimi so razlike v učinkovitosti (Ara- batzi idr., 2010; Helland idr., 2017; Keller idr., 2020). V treningu se največkrat uporablja PLIO, ki ima ugodne vplive še na hitrost in agilnost (de Villarreal idr., 2012; de Villarre- al idr., 2010). Ti dve gibalni sposobnosti se prav tako značilno izboljšata po vadbi ODU (Tricoli idr., 2005), medtem ko je vpliv SM nanju vprašljiv (Hermassi idr., 2019). Glavno raziskovalno vprašanje, ki smo ga postavili, je, ali obstaja razlika v učinkovitosti različnih metod vadbe za moč na izbrane gibalne sposobnosti, ki so v veliki meri odvisne od sposobnosti proizvajanja mišične moči. Dve metaanalizi (Berton idr., 2018; Hackett idr., 2016) sta že preiskovali učinke vadbe ODU v primerjavi s PLIO na odrivno moč, ne pa tudi na jakost, hitrost in agilnost. Z raziskavo smo preverili, kako učinkovito je ODU v primerjavi s SM in PLIO, ko želimo izboljšati višino vertikalnega skoka, najve- čjo jakost, hitrost in agilnost. V ta namen je bila izvedena metaanaliza. Preučili smo (1) razlike v velikosti učinka ODU in kontrolne skupine (KON) in (2) razlike v velikosti učin- ka med ODU in ostalimi metodami skupaj (PLIO + SM) ter z analizo podskupin ugota- vljali razlike v velikosti učinka med (3) ODU in SM ter (4) ODU in PLIO. Med PLIO in ODU se pričakuje primerljiva velikost učinka na vse gibalne sposobnosti. Pri ODU v primer- javi s KON za vse analizirane gibalne spo- sobnosti pričakujemo pozitivno velikost učinka, v primerjavi s SM pa le za določene gibalne sposobnosti. „Metode Sistematični pregled je bil opravljen v skla- du s protokolom PRISMA (Moher idr., 2014). S študijami, ki so ustrezale vključitvenim kriterijem, smo izvedli metaanalizo. Vključili smo intervencijske študije, kjer so primerjali vadbo ODU s KON ali s skupino, ki je izvaja- la vadbo PLIO oziroma SM. Zanimali so nas učinki vadbe na (a) odrivno moč: skok z na- sprotnim gibanjem (CMJ), skok iz polčepa (SJ); (b) največjo jakost: največji dvig pri po- čepu (1RM počep), največji dvig pri deriva- tih ODU (1RM nalog in potisk, 1RM poteg); Tabela 1 Teoretični model velikosti vpliva različnih vadbenih metod na jakost in moč (prilagojeno po Suchomel in sodelavci, 2018) Metoda vadbe proti uporu Jakost Moč Vadba z lastno telesno težo + + + Vadba na trenažerjih + + + + Olimpijsko dviganje uteži in derivati + + + + + + + + Pliometrija + + + + + + Ekscentrična vadba + + + + + + + + + Vadba proti uporu s spremenljivim bremenom (uteži skupaj z elastičnimi trakovi ali verigami) + + + + + + + Opomba: Metode vadbe proti uporu so razvrščene na skali od +, ki pomeni majhen potencial, do + + + + +, ki pomeni velik potencial. SD razlika = √SD 2 po + SD 2 pred – (2 x r x SD po x SD pred ) (c) hitrost teka na: 10, 20, 30 in 36 metrov; in (d) agilnost: t-test in test spremembe sme- ri (COD). Iskali smo študije, ki so preverjale učinke pri športnikih v starosti nad 14 let. Pregled literature smo izvedli v spletnih po- datkovnih bazah PubMed, Medline, Scien- ceDirect in Google Scholar, do vključno 31. januarja 2021. Izbrali smo študije, napisane v angleškem jeziku, in za iskanje uporabi- li naslednji iskalni niz: (snatch OR high pull OR clean jerk) AND (counter movement jump OR CMJ OR squat jump OR SJ OR agility OR speed* OR sprint OR power OR strength OR maximal voluntary contraction OR MVC raziskovalna dejavnost 213 OR rate of force OR rate-of-force OR rate of torque OR rate-of-torque OR RFD OR RTD OR change of direction OR change-of-direction OR COD OR speed OR performance OR 1RM OR one repetition maximum) AND (sessions OR month* OR week* OR year*) AND (train- ing). Ponudil je 205 zadetkov. Naslove in izvlečke študij je pregledal en avtor (NP), izbor študij in kriterije je preve- ril drugi (MS). Ob morebitnem neskladju je primernost potrdil tretji avtor (NŠ). Vključi- tveni kriteriji za vstop v metaanalizo so bili: (1) intervencijska raziskava z dvema skupi- nama ali več skupinami, v kateri je vsaj ena izmed skupin izvajala ODU oziroma vadbo z derivati ODU; vključeni so bili (2) športniki, starejši od 14 let; (3) eksperimentalne sku- pine so izvajale vadbo PLIO, SM ali pa so služile kot kontrolna skupina; (4) vadbena intervencija je trajala vsaj 4 tedne; (5) v štu- dijah so spremljali vplive vadbe na odrivno moč (SJ, CMJ), največjo jakost (1RM počep ali derivati ODU), hitrost (tek na 10, 15, 20, 30 ali 40 metrov) ali agilnost (t-test ali test COD); in (6) vadbo so izvajali vsaj dvakrat na teden. Študije, ki so preverjale vadbene učinke ODU prospektivno, brez KON ali eksperimentalne skupine, smo izključili iz analize. Prav tako smo izključili študije, ki so vključevale športnike, mlajše od 14 let, in vadbeni protokol, ki je bil krajši od štirih tednov. V pripravljene tabele (MS Excel, 2018) smo izpisali število udeležencev, povprečje in standardni odklon pred intervencijo in po njej za spremenljivke: višina SJ; višina CMJ; 1RM pri počepu in derivatih ODU; čas ali hitrost teka na 10, 15, 20, 30 in 36 metrov ter čas, potreben za izvedbo t-testa in testa COD. Spremenljivke so bile odsev gibalnih sposobnosti moči, hitrosti in agilnosti. Za vsako izmed spremenljivk smo izračunali razliko povprečij pred intervencijo in po njej ter razliko standardnih odklonov po formuli Higginsa in Greena (2008). Vrednost korelacije smo nastavili na spodnjo mejo (r = 0,7), saj je pričakovana močna poveza- nost med spremenljivkami pred interven- cijo in po njej pri vseh skupinah. Podatke smo analizirali s programsko opre- mo RevMan (različica 5.4., The Cochrane Collaboration, 2020). Uporabili smo meto- do povprečnih razlik in model naključnih učinkov. Razlike med skupinami smo izrazili kot standardizirano razliko povprečij (SMD) s pripadajočim 95-odstotnim intervalom zaupanja (CI). Učinke ODU smo primerjali skupno (med ODU in PLIO ter SM skupaj) in s podskupinami (med ODU in PLIO; med ODU in SM). Za oceno homogenosti med študijami smo uporabili statistiko I2, kjer re- zultat od 0 % do 40 % ne pomeni grožnje, od 30 % do 60 % lahko pomeni zmerno heterogenost, od 50 % do 90 % visoko mo- žnost za heterogenost in od 75 % do 100 % zanesljivo heterogenost med študijami (Hi- ggins in Green, 2008). Kvalitativni opis veli- kosti učinka smo označili s trivialnim (SMD = 0–0,15), majhnim (SMD = 0,16–0,40), sre- dnjim (SMD = 0,41–0,60) in velikim (SMD > 0,61). Prag statistične značilnosti smo po- stavili na p < 0,05. „Rezultati V metaanalizo je bilo vključenih 15 študij, ki so ustrezale vključitvenim kriterijem. Diagram poteka je predstavljen na Sliki 1. Ključni podatki o preiskovancih, metodolo- giji, rezultatih in pristranskosti so predsta- vljeni v Tabeli 2. Slika 1. Diagram poteka iskanja raziskav. Tabela 2. PEDro (angl. The Physiotherapy Evidence Database score) za oceno kvalitete vključenih študij. Študija Predpostavke 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 ∑ Arabatzi (2012) 1 1 1 1 0 0 0 0 0 1 1 6 Arabatzi 2010) 1 1 1 1 0 0 0 0 0 1 1 6 Channell (2008) 1 1 1 1 0 0 0 0 0 1 1 6 Tricoli (2005) 1 1 1 1 0 0 0 0 0 1 1 6 Ince (2019) 1 1 1 1 0 0 0 0 0 1 1 6 Hawkins (2009) 1 1 1 1 0 0 0 0 0 1 1 6 Keller (2018) 1 1 1 1 0 0 0 0 0 1 1 6 Teo (2016) 1 1 1 1 1 0 0 0 0 1 1 7 Helland (2017) 1 1 1 1 0 1 1 0 0 1 1 8 Hermassi (2019)a 1 1 1 1 0 1 1 0 0 1 1 8 Hermassi (2019) 1 1 1 1 0 1 1 0 0 1 1 8 Otto (2012) 1 1 1 1 0 0 0 0 0 1 1 6 Schafenberg (2013) 1 1 1 1 0 0 0 1 0 1 1 6 Hoffman (2004) 1 1 1 1 0 0 0 1 0 1 1 8 Ornachuk (2017) 1 1 1 1 0 0 0 1 0 1 1 8 Opomba: ∑ - seštevek. 214 Tabela 3 Povzetek vključenih študij Avtor (leto) Tip intervencije, trajanje, frekvenca Deskriptivna statistika merjencev – število, starost, spol (%), masa (kg), višina (m) Spremenljivke (gibalna sposobnost) Vpliv intervencije Arabatzi (2010) Olimpijski dvigi, pliometrija, kombinacija, kontrola; 8 tednov, 3x/teden N: 36 (PLIO = 9, ODU = 9, PLIO & ODU = 10, KON = 8) Starost: 20,3 ± 2 Spol: M Masa: 85,2 ± 6,8 Višina: 184,8 ± 8,3 CMJ, SJ Vse eksperimentalne skupine so izboljšale višino skoka, skupina ODU je izboljšala jakost. Arabatzi (2012) Olimpijski dvigi, standardne metode vadbe moči, kon- trola; 8 tednov, 3x/teden N: 26 (ODU = 9, SM = 9, KON = 8) Starost: 20,3 ± 2 Spol: M Masa: 85,2 ± 6,8 Višina: 184,8 ± 8,3 CMJ, SJ, DJ Vadba ODU je imela najve- čji učinek na višino skoka. Channell (2008) Olimpijski dvigi, trening za moč, kontrola; 4 tedni, 3x/ teden N: 27 (ODU = 11, PLIO = 10, KON = 6) Starost: 15,9 ± 1,2 Spol: M Masa: 86,63 ± 19,45 Višina: 179,3 ± 5,0 CMJ, 1RM počep, 1RM nalog Obe skupini sta pokazali napredek po intervenciji, višji je bil pri ODU. Hawkins (2009) Olimpijski dvigi, pliometrija, trening za moč; 9 tednov, 3x/teden N: 29 (ODU = 9, PLIO = 10, SM = 10) Starost: 21,5 ± 12,5 Spol: M Masa: 77,5 ± 15,7 Višina: 180 ± 21 CMJ, SJ, 1RM počep ODU je imel boljši učinek na CMJ in SJ, pri vseh se je povečala moč za 1RM počepa. Helland (2017) Olimpijski dvigi, proste ute- ži (FSPT), trenažerji (MSPT); 8 tednov, 2–3x/teden N: 39 (ODU = 13, MSPT = 13, FSPT = 13) Starost: 20 ± 3 Spol: 25,6 % Ž, 74,4% M Masa: 78 ± 12 Višina: 182 ± 10 CMJ, SJ, 1RM počep, sprint (30 m) ODU je imel nekoliko slabši vpliv v primerjavi s preostalima skupinama, MSPT je bil bolj učinkovit kot FSPT pri sprintu. Hermassi (2019)a Olimpijski dvigi, standardne metode vadbe za moč; 8 tednov, 2x/teden N: 20 (ODU = 10, SM = 10) Starost: 21,2 ± 0,7 Spol: M Masa: 83,3 ± 7,5 Višina: 183 ± 8 1RM poteg, nalog in sunek ODU je izboljšal hitrost meta in maksimalno moč. Hermassi (2019)b Olimpijski dvigi, standardne metode vadbe za moč; 12 tednov, 2x/teden N: 22 (ODU = 11, SM = 11) Starost: ODU: 20,3 ± 0,5; KON: 20,1 ± 0,5 Spol: M Masa: ODU: 86,3 ± 9,4; KON: 83,9 ± 10,3 Višina: ODU: 185 ± 4; KON: 181 ± 5 CMJ, SJ, 1RM počep, poteg, nalog in sunek, polovični T-test, sprint (15 m, 30 m) ODU je izboljšal moč zgor- njih in spodnjih okončin, hitrost metov in sprinta. Hoffman (2004) Olimpijski dvigi, trening za moč; 15 tednov, 4x/teden N: 20 (ODU = 10, PLIO = 10) Starost: ODU: 19,3 ± 1,2; PLIO: 18,9 ± 1,4 Spol: Masa: ODU: 90,3 ± 13,3; PLIO: 91,3 ± 11,8 Višina: ODU: 174 ± 5,8; PLIO: 178,8 ± 8,6 1RM počep, CMJ, T-test, sprint (36 m) Pri ODU sta se izboljšala vertikalni skok in sprint. raziskovalna dejavnost 215 V štirih študijah smo primerjali učinke ODU na izbrane spremenljivke s KON (Arabatzi idr., 2010; Channell in Barfield, 2008; İnce in Şentürk, 2019; Tricoli idr., 2005), v 6 štu- dijah s PLIO (Arabatzi idr., 2010; Hawkins idr., 2009; İnce in Şentürk, 2019; Keller idr., 2020; Teo idr., 2016; Tricoli idr., 2005) in v 11 študijah s SM (Arabatzi idr., 2010; Arabatzi in Kellis, 2012; Channell in Barfield, 2008; Helland idr., 2017; Hermassi, Chelly idr., 2019; Hermassi, Ghaith idr., 2019; Hoffman idr., 2004; Keller idr., 2020; Oranchuk idr., 2019; Otto idr., 2012; Scherfenberg in Burns, 2013). Skupaj je bilo v študijo vključenih 505 športnikov (33,6, SD 23,4 na študijo), starih od 14 do 24 let (19,1, SD 3,5 leta na študijo). Vadbene intervencije so trajale od 4 do 15 tednov (8, SD 2,9 na študijo) s frekvenco od 2- do 6-krat na teden (2,9, SD 1,1 na študijo). Primerjava vplivov ODU in dru- gih metod na odrivno moč Rezultati vplivov vadbe na odrivno moč so prikazani v Tabeli 2 in na Sliki 1. Med ODU in PLIO (SMD = 0,14; p = 0,42) nismo zasledi- li statistično značilnih razlik v vplivu na CMJ. Pokazale so se v primerjavi s SM (p = 0,04, SMD = 0,51), ob veliki heterogenosti študij (I2 = 79). Primerjava s kontrolo je pokazala, Avtor (leto) Tip intervencije, trajanje, frekvenca Deskriptivna statistika merjencev – število, starost, spol (%), masa (kg), višina (m) Spremenljivke (gibalna sposobnost) Vpliv intervencije Ince (2019) Olimpijski dvigi, pliometrija, kontrola; 8 tednov, 6x/teden N: 34 (ODU = 11, PLIO = 12, KON = 11) Starost: 16,03 ± 0,9 Spol: Masa: 74,78 ± 14,86 Višina: 170,53 ± 6,81 1RM poteg, nalog in sunek, počep, CMJ Vadba PLIO je imela najve- čji vpliv na CMJ, pri vseh skupinah se je povečal 1RM pri derivatih ODU. Keller (2020) Olimpijski dvigi, pliometri- ja 1, pliometrija 2, trening za moč; 4 tedni, 2x/teden N: 45 (PLIO1 = 12, PLIO2 = 12, SM = 9, ODU = 12) Starost: 14 ± 0,8 Spol: M Masa: 63 ± 14 Višina: 175 ± 11 CMJ, DJ, polovični T-test, sprememba smeri (COD) Vse skupine so izboljšale COD, moč nog, polovični T-test in CMJ, DJ se je izboljšal pri vseh skupinah, razen PLIO2. Oranchuk (2019) Olimpijski dvigi, pliometrija; 10 tednov, 2x/teden N: 18 (ODU = 9, PLIO = 9) Starost: 18–24 Spol: 44,4 % M, 55,5 % Ž Masa: M: 76,2 ± 11,2; Ž: 62,6 ± 8,3 Višina: M: 180 ± 8,4; Ž: 167,9 ± 6,8 CMJ, SJ Obe skupini sta izboljšali višino skoka, moč spodnjih okončin in hitrost prirastka sile. Otto (2012) Olimpijski dvigi, trening s kettlebelli (SM); 6 tednov, 2x/teden N: 30 (ODU = 13, SM = 17) Starost: ODU: 22,92 ± 1,98; SM: 22,76 ± 1,86 Spol: M Masa: ODU: 80,57 ± 12,99; SM: 78,99 ± 10,68 Višina: ODU: 174,56 ± 5,8; SM: 176,79 ± 5,08 CMJ, 1RM počep, nalog Obe vadbeni metodi sta izboljšali vse spremenljiv- ke, večji učinek je bil viden pri ODU. Scherfenberg (2013) Olimpijski dvigi, standardna vadba moči, kombinacija metod; 6 tednov, 2x/teden N: 113 (ODU = 55, SM = 58) Starost: Spol: 72,3 % M, 27,7 % Ž Masa: Višina: CMJ Višina skoka se je izboljšala pri obeh skupinah. Teo (2016) Olimpijski dvigi, pliometrija; 6 tednov, 3x/teden N: 26 (PLIO = 13, ODU = 13) Starost: 24,2 ± 1,11 Spol: M Masa: 78,6 ± 12,16 Višina: 178,7 ± 8,31 CMJ, SJ, DJ, sprint (20 m), COD Obe skupini sta izboljšali vertikalne skoke, sprint in COD. Tricoli (2005) Olimpijski dvigi, pliometrija, kontrola; 8 tednov, 3x/teden N: 32 (ODU = 7, PLIO = 8, KON = 7) Starost: 22 ± 1,5 Spol: M Masa: 73,4 ± 10,4 Višina: 179,4 ± 8,8 CMJ, SJ, sprint (10 m, 30 m), COD, 1RM počep, 1RM nalog in sunek Pri ODU se je izboljšal sprint na 10 m, SJ, CMJ in 1RM počep; PL pa je izbolj- šala le CMJ in 1RM počep. 216 da ima ODU velik vpliv na CMJ (SMD = 2,69; p = 0,007) in SJ (SMD = 4,10, p = 0,002). Rezultati za SJ kažejo (Slika 2), da se učinki ODU, PLIO (SMD = 0,26, p = 0,26), SM (SMD = 0,52, p = 0,18) in skupno (SMD = 0,30, p = 0,21) niso razlikovali. Nakazan je bil majhen vpliv v smeri ODU, z visoko možnostjo za heterogenost študij med SM in ODU (I2 = 75 %). Primerjava vplivov ODU in dru- gih metod na največjo jakost V Tabeli 2 in na Sliki 3 je prikazana primer- java velikosti vpliva ODU in drugih tipov vadbe na največjo jakost. Skupna razlika med vplivi na 1RM pri počepu je pokaza- la podobnost med ODU in preostalimi tipi vadbe (SMD = 0,31, p = 0,35). Analiza pod- skupin med ODU, PLIO in SM (SMD = –0,15, p = 0,57; SMD = 0,26, p = 0,56) ni kazala značilnih razlik niti velikega vpliva. Pri analizi skupnega vpliva podskupin na 1RM pri derivatih ODU (Slika 4) smo zasle- dili velik značilen vpliv ODU v primerjavi s preostalimi tipi vadbe (SMD = 1,06, p = 0,10) in veliko možnost za heterogenost študij (I2 = 78 %). Primerjava vplivov ODU in dru- gih metod na hitrost in agilnost V Tabeli 2 in na Sliki 5 so rezultati učinkov ODU pokazali majhen vpliv na čas teka na 10, 15, 20, 30 in 37 metrov (SMD = –0,36, p = 0,16) v primerjavi s preostalimi tipi vadbe. Majhen, a statistično značilen vpliv ODU na agilnost (Slika 6) se je pokazal v primerjavi s preostalimi tipi vadbe moči (SMD = –0,35, p < 0,001), a z veliko možnostjo za hetero- genost rezultatov (I2 = 88 %). Rezultat je bil posledica srednjega vpliva ODU na agil- nost v primerjavi s SM (SMD = –0,48, p < 0,001). Primerjava ODU s kontrolnimi skupinami na odrivno moč in hitrost V Tabeli 3 in na Sliki 7 je predstavljen vpliv ODU na odrivno moč. Rezultati kažejo, da je imela vadba za moč velik vpliv na višino skoka z nasprotnim gibanjem (SMD = 2,69, p = 0,007), višino skoka iz polčepa (SMD = 4,10, p = 0,002) in največji dvig pri počepu (SMD = 26,66, p < 0,001), a z veliko hetero- genostjo študij v primeru 1RM pri počepu (I2 = 94 %). „Razprava Glavni cilj raziskave je bil primerjati učin- ke ODU in drugih metod vadbe moči na odrivno moč, jakost, hitrost in agilnost. Podrobneje smo primerjali razlike v učinko- vitosti med ODU, PLIO in SM. Z metaanali- tičnim pristopom smo poskušali odgovoriti na vprašanje o učinkovitosti ODU in smi- selnosti uporabe v kondicijskem treningu. Iz analize 15 študij razberemo, da ima na višino CMJ ODU večji vpliv kot SM in enak vpliv kot PLIO. Vpliv na višino SJ med ODU in preostalima skupinama je enak. Večja učinkovitost ODU se kaže pri največji jako- sti, a le pri derivatih ODU, ne pa tudi pri po- čepu. Nakazuje se večja učinkovitost vad- be ODU na hitrost, predvsem med ODU in SM. Dodatno se je v skupni primerjavi pokazal večji vpliv ODU na agilnost. Anali- za podskupin je pokazala veliko heteroge- nost med študijami in razlike v vplivu med ODU in SM pri t-testu. Glede na primerjavo s kontrolno skupino lahko sklepamo, da je Slika 2. Velikost učinka DUT na CMJ v primerjavi s preostalimi tipi vadbe za moč. Slika 3. Velikost učinka DUT na skok iz polčepa v primerjavi s preostalimi tipi vadbe za moč. raziskovalna dejavnost 217 vadba ODU učinkovita, ko želimo izboljšati eksplozivno in največjo moč. V raziskavi se poleg učinkovitosti ODU kaže tudi velika učinkovitost PLIO, kar so potrdi- le že predhodne študije (de Villarreal idr., 2012; de Villarreal idr., 2010; Markovic, 2007). Podobno kot Berton in sodelavci (2018) smo zasledili večji vpliv na odrivno moč pri ODU v primerjavi s SM. Superiornost ODU bi lahko razlagali s specifičnostjo gibanja in višjo produkcijo moči pri olimpijskih dvi- gih. A specifičnost gibanja in velik gibalni transfer (Stone idr., 2002) na skoke lahko dosežemo tudi pri SM, tako da izvajamo podobne gibalne naloge, kot so počepi. Zato domnevamo, da je glavna lastnost, ki vpliva na razlike v učinkovitosti, mehanika gibanja. Medtem ko pri ODU breme pospe- šujemo skozi celoten obseg giba, pri SM v končnih obsegih giba breme zaustavljamo. Rezultat je večja povprečna hitrost dviga oz. premikanja bremena pri ODU. Pri dvi- gu enako težkega bremena z derivati ODU proizvedemo večjo mišično moč (Mcbride idr., 1999; McBride idr., 2011), ki je glavna determinanta zmogljivosti pri vertikalnih skokih (Komi, 2003). PLIO ima po drugi stra- ni enake učinke na odrivno moč kot ODU. Sklepamo lahko, da gre učinek pripisati predvsem izboljšani mehanski učinkovi- tosti zaradi ekscentrično-koncentričnega krčenja (Komi, 2003; Markovic, 2007). Značilnih razlik v učinku med metodami na SJ nismo zasledili. Z majhnim vplivom so se učinki nakazovali v smeri ODU. Štiri študije med PLIO in ODU so kazale homo- gene rezultate. Na primer, Tricoli s sodelav- ci (2005) je pokazal, da ima ODU večji vpliv na SJ kot PLIO. Kot glavni razlog je nave- del pomembnost hitrosti prirastka sile za uspešnost pri SJ in odsotnost mehanizmov potenciacije zaradi ekscentrično-koncen- tričnega tipa kontrakcije. Študije, ki so pri- merjale učinke SM in ODU, so po pokazale izjemno heterogene rezultate. V dveh štu- dijah se je pokazal večji učinek SM (Helland idr., 2017; Oranchuk idr., 2019), v treh večji učinek ODU (Hermassi idr., 2019; Araba- tzi idr., 2012), v dveh so bili učinki vadbe podobni (Arabatzi idr., 2010; Hawkins idr., 2009). Zaključujemo, da ima ODU v primer- javi s PLIO in SM najbolj celostne učinke na odrivno moč pri vertikalnih skokih, saj ugo- dno vpliva na višino skoka tako pri CMJ kot tudi SJ. Pri največji jakosti počepa razlik v vplivu med skupinami nismo zasledili. Glede na to, da imajo vse metode večji ali manjši učinek na prečni presek mišice, razmerje Slika 4. Velikost učinka DUT na 1RM pri počepu v primerjavi s preostalimi tipi vadbe za moč. Slika 5. Velikost učinka DUT v primerjavi s preostalimi metodami vadbe za moč na 1RM pri olimpijskih dvigih. Slika 6. Velikost učinka DUT v primerjavi s preostalimi tipi vadbe za moč na hitrost. 218 mišičnih vlaken in druge živčne dejavni- ke (de Villarreal idr., 2012; de Villarreal idr., 2010; Grgic, Schoenfeld in Mikulic, 2020), ki so povezani z največjo jakostjo, je rezultat logična refleksija teoretičnih predpostavk. Pričakovano smo zasledili večji vpliv ODU na največjo moč pri derivatih ODU. Upošte- vati moramo, da je bila motoričnega uče- nja specifičnega gibalnega vzorca deležna zgolj skupina, ki je vadila ODU in je v proce- su vadbe izpopolnila tehniko dviganja ute- ži. Ta je nujna, če želimo med ODU dosega- ti optimalno produkcijo moči in dvigovati velika bremena (DeWeese idr., 2012; Javier Flores idr., 2017). Za učinkovit trening ODU je torej potrebna pravilna tehnična izvedba gibalne naloge. Preden vključimo ODU ali derivate v trenažni proces in jih uporabimo kot sredstvo razvoja motoričnih sposob- nosti, se je treba naučiti pravilne tehnike dviganja. Suchomel in sodelavci (2015) pri- poročajo vsaj 4 tedne uvodne vadbe, saj s tem dvignemo učinkovitost in zmanjšamo možnost poškodb med vadbo. V študijah, kjer so primerjali vplive ODU in PLIO na hitrost teka na razdalji od 10 do 30 metrov (zgodnjo faza pospeševanja), nismo zasledili značilnih razlik. Prav tako ni bilo razlik v primerjavi skupnega učin- ka obeh tipov vadb z ODU (Teo idr., 2016; Tricoli idr., 2005). Nasprotno, ODU se je iz- kazala za učinkovitejšo metodo od SM pri agilnosti. Hitrost sprinta in spremembe smeri so v veliki meri odvisni od ekonomič- nosti (sposobnost učinkovite ekscentrično- -koncentrične kontrakcije) in sposobnosti proizvajanja velike moči v horizontalni (pri agilnost tudi v lateralni) smeri, predvsem v prvih korakih (Bezodis idr., 2019; Mero idr., 1992; Komi, 2003). Medtem ko PLIO vpliva predvsem na ekscentrično-koncentrične kontrakcije, bi lahko na hitrost vadba ODU vplivala zaradi povečanja sposobnosti proizvajanja moči. Pri startu in v prvih ko- rakih po startu večino moči proizvedejo iztegovalke kolka in iztegovalke gležnja, zato ima hitrost prirastka sile teh mišičnih skupin velik vpliv na hitrost gibanja v hori- zontalni smeri (Bezodis idr., 2019; Mero idr., 1992). Njihova pomembnost se kaže tudi v poznejših fazah pospeševanja. Povečano mišično aktivacijo velike zadnjične mišice, mišic zadnje lože in iztegovalk gležnja za- sledimo pri večini derivatov ODU (Clarys in Cabri, 1993). Čeprav breme premagujemo v vertikalni smeri, izteg kolka, kolena in gle- žnja izvajamo silovito, kar izboljša delova- nje živčno-mišičnih dejavnikov vključenih mišičnih skupin (Suchomel idr., 2015). Skle- pamo lahko, da je gibalni transfer iz deriva- tov ODU v sprint in agilnost majhen, zato bi lahko učinek ODU na hitrost in sposobnost hitrega spreminjanja smeri razlagali s po- večano sposobnostjo relevantnih mišičnih skupin za proizvajanje velike moči. Rezultati kažejo večji ali enak vpliv ODU na odrivno moč, jakost, hitrost ali agilnost. Zdi se, da je uporaba vadbe ODU smiselna pri športih, kjer so za doseganje vrhunskega rezultata pomembni hitri in eksplozivni gibi. Prav tako je smiselna uporaba deri- vatov ODU v telesni pripravi športnikov v polistrukturnih športih, ki vključujejo ana- erobne elemente. To so na primer borilni športi (judo, karate), igre z loparji (tenis, badminton) in ekipni športi (rokomet, no- gomet ipd.). Na koncu je treba poudariti, da je za učinkovito in varno izvajanje ODU nujna pravilna tehnika dviganja, ki jo mora- jo športniki pred dviganjem večjih bremen usvojiti (Tricoli idr., 2005). Rezultate študije je treba zaradi nekaterih pomanjkljivosti pazljivo interpretirati. Prvič, metodološka analiza je bila izvedena na podlagi spremembe učinka pred interven- cijo in po njej in ni upoštevala začetnega stanja znotraj posamezne skupine, ki ima lahko velik vpliv na oceno vpliva posa- mezne metode. Drugič, pri analizi vplivov vadbe na hitrost in agilnost smo zaradi majhnega števila študij obenem preverjali učinke na tek na 10, 15, 20, 30 in 37 metrov oz. na t-test in COD. Obstaja verjetnost, da testi ne ocenjujejo enake gibalne sposob- nosti. Tretjič, v analizo so bile vključene raz- iskave, ki imajo velik razpon trajanja vadbe (od 4 do 15 tednov). Če bi primerjali samo študije, v katerih so vadbo izvajali več kot 8 tednov ali – obratno – manj kot 5 tednov, bi lahko bili izidi analize drugačni. Prav tako so bili merjenci v študijah relativno mladi posamezniki, ki niso bili vrhunski športniki, zato je ugotovitve težko posplošiti na širšo Slika 7. Velikost učinka DUT na agilnost v primerjavi s preostalimi tipi vadbe za moč. Slika 8. Velikost učinka DUT na odrivno moč. raziskovalna dejavnost 219 populacijo vrhunskih športnikov, ki jih kon- dicijska vadba najbolj zadeva. „Zaključek Vadba ODU ima velik učinek na odrivno moč. V primerjavi s PLIO vpliva podobno na jakost, medtem ko je od SM bolj učinko- vita za razvoj odrivne moči, največje jakosti derivatov ODU, hitrosti in agilnosti. Zaradi ugodnega vpliva na moč in z njo pove- zane gibalne sposobnosti se zdi uporaba ODU v kombinaciji s PLIO najprimernejša oblika vadbe pri športih, pri katerih je tek- movalna uspešnost odvisna od hitrih, ek- splozivnih gibov. Pri načrtovanju treninga je treba upoštevati, da je za vadbo PLIO in ODU potrebna določena stopnja telesne pripravljenosti skupaj z obvladovanjem tehnike dviganja, če želimo vadbo izvaja- ti varno in učinkovito. Prav tako menimo, da je v prihodnje treba izvesti kakovostne intervencijske študije, ki bodo preučevale vplive ODU na hitrost, saj je področje slabo raziskano. „Literatura 1. Arabatzi, F., & Kellis, E. (2012). Olympic we- ightlifiting traning causes different knee muscle-coactivation adaptions compared with tarditional weight training. Journal of Strength & Conditioning Research, 26(8), 2192–2201. 2. Arabatzi, F., Kellis, E., & Saèz-Saez De Villareal, E. (2010). Vertical jump biomechanics after plyometric, weight lifting, and ... Journal of Strength and Conditioning Research, 24(9), 2440–2448. 3. Berton, R., Lixandrão, M. E., Pinto e Silva, C. M., & Tricoli, V. (2018). Effects of weightlifting exercise, traditional resistance and plyome- tric training on countermovement jump per- formance: a meta-analysis. Journal of Sports Sciences, 36(18), 2038–2044. https://doi.org/1 0.1080/02640414.2018.1434746 4. Bezodis, N. E., Willwacher, S., & Salo, A. I. T. (2019). The Biomechanics of the Track and Field Sprint Start: A Narrative Review. Sports Medicine, 49(9), 1345–1364. https://doi. org/10.1007/s40279-019-01138-1 5. Carlock, J. M., Smith, S. L., Hartman, M. J., Mor- ris, R. T., Ciroslan, D. A., Pierce, K. C., Newton, R. U., Harman, E. A., Sands, W. A., & Stone, M. H. (2004). The relationship between vertical jump power estimates and weightlifting abi- lity: A field-test approach. Journal of Strength and Conditioning Research, 18(3), 534–539. https://doi.org/10.1519/R-13213.1 6. Channell, B. T., & Barfield, J. P. (2008). Effect of olympic and traditional resistance train- ing on vertical jump improvement in high school boys. Journal of Strength and Conditi- oning Research, 22(5), 1522–1527. https://doi. org/10.1519/JSC.0b013e318181a3d0 7. Clarys, J. P., & Cabri, J. (1993). Electro- myography and the study of sports movements: A review. Journal of Sports Sciences, 11(5), 379–448. https://doi. org/10.1080/02640419308730010 8. De Villarreal, E. S., Requena, B., & Cronin, J. B. (2012). The effects of plyometric training on sprint performance: A meta-analysis. Journal of Strength and Conditioning Rese- arch, 26(2), 575–584. https://doi.org/10.1519/ JSC.0b013e318220fd03 9. De Villarreal, E. S. S., Requena, B., & Newton, R. U. (2010). Does plyometric training impro- ve strength performance? A meta-analysis. Journal of Science and Medicine in Sport, 13(5), 513–522. https://doi.org/10.1016/j. jsams.2009.08.005 10. DeWeese, B. H., Serrano, A. J., Scruggs, S. K., & Sams, M. L. (2012). The clean pull and snatch pull: Proper technique for weigh- tlifting movement derivatives. Strength and Conditioning Journal, 34(6), 82–86. https://doi. org/10.1519/SSC.0b013e31826f1023 11. Grgic, J., Schoenfeld, B. J., & Mikulic, P. (2020). Effects of plyometric vs. resistance training on skeletal muscle hypertrophy: A review. Journal of Sport and Health Science, June. https://doi.org/10.1016/j.jshs.2020.06.010 12. Hackett, D., Davies, T., Soomro, N., & Halaki, M. (2016). Olympic weightlifting training improves vertical jump height in sport- speople: A systematic review with meta- -analysis. British Journal of Sports Medicine, 50(14), 865–872. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2015-094951 13. Hawkins, S. B., Doyle, L. A., & McGuigan, M. R. (2009). The effects of different training programs on eccentric energy utilization in college-aged males. Journal of Strength and Conditioning Research, 23(7), 1996–2002. 14. Helland, C., Hole, E., Iversen, E., Olsson, M. C., Seynnes, O., Solberg, P. A., & Paulsen, G. (2017). Training strategies to improve muscle power: Is olympic-style weightlifting rele- vant? Medicine and Science in Sports and Exer- cise, 49(4), 736–745. https://doi.org/10.1249/ MSS.0000000000001145 15. Hermassi, S., Chelly, M. S., Bragazzi, N. L., Shephard, R. J., & Schwesig, R. (2019). In- -season weightlifting training exercise in healthy male handball players: Effects on body composition, muscle volume, maximal strength, and ball-throwing velocity. Interna- tional Journal of Environmental Research and Public Health, 16(22). https://doi.org/10.3390/ ijerph16224520 16. Hermassi, S., Ghaith, A., Schwesig, R., Shephard, R. J., & Chelly, M. S. (2019). Effec- ts of short-term resistance training and ta- pering on maximal strength, peak power, throwing ball velocity, and sprint performan- ce in handball players. BioRxiv, 1–18. https:// doi.org/10.1101/586586 17. Higgins, J., & Green, S. (2008). Chapter 22: Overview of reviews. Cochrane handbo- ok for systematic reviews of interventions. Cochrane Database of Systematic Reviews, 187–235. http://onlinelibrary.wiley.com/ doi/10.1002/9780470712184.fmatter/sum- mary 18. Hoffman, J. R., Cooper, J., Wendell, M., & Kang, J. (2004). Comparison of olympic vs. traditional power lifting training programs in football players. Journal of Strength and Conditioning Research, 18(1), 129–135. https:// doi.org/10.1519/00124278-200402000-00019 19. İnce, İ., & Şentürk, A. (2019). Effects of plyo- metric and pull training on performance and selected strength characteristics of junior male weightlifter. Physical Educati- on of Students, 23(3), 120–128. https://doi. org/10.15561/20755279.2019.0303 20. Javier Flores, F., Sedano, S., & Redondo, J. C. (2017). Optimal load and power spectrum during snatch and clean: Differences betwe- en international and national weightlifters. International Journal of Performance Analysis in Sport, 17(4), 521–533. https://doi.org/10.10 80/24748668.2017.1366758 21. Jiménez-Reyes, P., Samozino, P., Brughelli, M., & Morin, J. (2017). Effectiveness of an Individu- alized Training Based on Force-Velocity Profiling during Jumping. 7(January), 1–13. https://doi. org/10.3389/fphys.2016.00677 22. Keller, S., Koob, A., Corak, D., von Schöning, V., & Born, D. P. (2020). How to Improve Change-of-Direction Speed in Junior Team Sport Athletes-Horizontal, Vertical, Maxi- mal, or Explosive Strength Training? Jour- nal of Strength and Conditioning Research, 34(2), 473–482. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000002814 23. Komi, P. V. (2003). Strenght and power in sports (Second edition). Blackwell Science Ltd. 24. Lorenz, D. S. (2013). Determine Eli- te Versus Nonelite Athletes in the Same Sport ? 66213, 542–547. https://doi. org/10.1177/1941738113479763 25. MacKenzie, S. J., Lavers, R. J., & Wallace, B. B. (2014). A biomechanical comparison of the vertical jump, power clean, and jump squat. Journal of Sports Sciences, 32(16), 1576–1585. https://doi.org/10.1080/02640414.2014.908 320 26. Markovic, G. (2007). Does plyometric train- ing improve vertical jump height? A meta- -analytical review. British Journal of Sports Me- dicine, 41(6), 349–355. https://doi.org/10.1136/ bjsm.2007.035113 27. McBride, J. M., Haines, T. L., & Kirby, T. J. (2011). Effect of loading on peak power of the bar, body, and system during power cleans, 220 squats, and jump squats. Journal of Sports Sciences, 29(11), 1215–1221. https://doi.org/10. 1080/02640414.2011.587444 28. Mcbride, J. M., Triplett-Mcbride, T., Davie, A., & Newton, R. U. (1999). A Comparison of Strength and Power Characteristics between Power Lifters, Olympic Lifters, and Sprinters. Journal of Strength and Conditioning Research, 13(1), 58–66. https://doi.org/10.1519/1533- -4287(1999)013<0058:ACOSAP>2.0.CO;2 29. Mero, A., Komi, P. V., & Gregor, R. J. (1992). Biomechanics of Sprint Running: A Review. Sports Medicine, 13(6), 376–392. https://doi. org/10.2165/00007256-199213060-00002 30. Moher, D., Liberati, A., Tetzlaff, J., Altman, D. G., Antes, G., Atkins, D., Barbour, V., Bar- rowman, N., Berlin, J. A., Clark, J., Clarke, M., Cook, D., D’Amico, R., Deeks, J. J., Devere- aux, P. J., Dickersin, K., Egger, M., Ernst, E., Gøtzsche, P. C., … Tugwell, P. (2014). Prefer- red Reporting Items for Systematic Reviews and Meta-Analyses: The PRISMA Statement. Revista Espanola de Nutricion Humana y Diete- tica, 18(3), 172–181. https://doi.org/10.14306/ renhyd.18.3.114 31. Oranchuk, D. J., Robinson, T. L., Switaj, Z. J., & Drinkwater, E. J. (2019). Comparison of the Hang High Pull and Loaded Jump Squat for the Development of Vertical Jump and Isometric Force-Time Characteristics. Journal of Strength and Conditioning Rese- arch, 33(1), 17–24. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000001941 32. Otto, W. H., Coburn, J. W., Brown, L. E., & Spi- ering, B. A. (2012). Effects of weightlifting vs. kettlebell training on vertical jump, strength, and body composition. Journal of Strength & Conditioning Research, 26(5), 1199–1202. 33. Samozino, P., Rabita, G., Dorel, S., Slawinski, J., Peyrot, N., Saez de Villarreal, E., & Morin, J. B. (2016). A simple method for measuring power, force, velocity properties, and me- chanical effectiveness in sprint running. Scandinavian Journal of Medicine and Sci- ence in Sports, 26(6), 648–658. https://doi. org/10.1111/sms.12490 34. Scherfenberg, E., & Burns, S. (2013). Imple- menting Hang Cleans for the Improvement of Vertical Jump in High School Athletes. Jo- urnal of Exercise Physiology, 16(2), 50–59. 35. Spiteri, T., Newton, R. U., & Nimphius, S. (2015). Neuromuscular strategies contributing to faster multidirectional agility performance. Journal of Electromyography and Kinesiology, 25(4), 629–636. https://doi.org/10.1016/j.jele- kin.2015.04.009 36. Stone, M., Collins, D., & Plisk, S. (2002). Strength and conditioning: Training princi- ples: Evaluation of modes and methods of resistance training -a coaching perspective. Sports Biomechanics, 1(1), 79–103. https://doi. org/10.1080/14763140208522788 37. Stone, M. H., Pierce, K. C., Sands, W. A., & Sto- ne, M. E. (2006). Weightlifting : A Brief Overvi- ew. 28(1), 50–66. 38. Suchomel, T. J., Comfort, P., & Lake, J. (2017). Enhancing the Force – Velocity Profile of Athletes Using Weight- lifting Derivatives. September, 0–11. https://doi.org/10.1519/ SSC.0000000000000275 39. Suchomel, T. J., Comfort, P., & Stone, M. H. (2015). Weightlifting Pulling Derivatives: Ra- tionale for Implementation and Application. Sports Medicine, 45(6), 823–839. https://doi. org/10.1007/s40279-015-0314-y 40. Suchomel, T. J., Nimphius, S., Bellon, C. R., & Stone, M. H. (2018). The Importance of Mu- scular Strength : Training Considerations. Sports Medicine, 48(4), 765–785. https://doi. org/10.1007/s40279-018-0862-z 41. Teo, S. J. M., Newton, M. J., Newton, R. U., Dempsey, A. R., & Fairchild, T. J. (2016). Com- paring the Effectiveness of a Short-Term Vertical Jump vs. Weightlifting Program on Athletic Power Development. Journal of Strength and Conditioning Research, 30(10), 2741–2748. 42. Tricoli, V., Lamas, L., Carnevale, R., & Ugri- nowitsch, C. (2005). Short-term effects on lower-body functional power development: Weightlifting vs. vertical jump training programs. Journal of Strength and Conditi- oning Research, 19(2), 433–437. https://doi. org/10.1519/R-14083.1 prof. dr. Nejc Šarabon Fakulteta za vede o zdravju nejc.sarabon@fvz.upr.si