1137 GLASBA MONOGRAFIJA O ANTONU LAJOVCU Lahko bi začel takole: kako je spričo revnosti naše monografske literature vsaka taka publikacija dobrodošla, tudi če ne ustreza vsem zahtevam prave monografije; kako je spodobno in lepo, da se je Slovenska akademija znanosti in umetnosti na ta način oddolžila edinemu predstavniku moderne v naši glasbeni umetnosti;... in še bi lahko dodal nekaj takih misli. Toda to bi bila le retorika, prazna retorika, ki ne bi utegnila nikoli spremeniti dejstev: kvečjemu bi zanje našla vljudnejše ime. V resnici leži pred mano knjiga, za katero mi je popolnoma neumljivo, kako je mogla Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ta najvišja slovenska kulturna ustanova, prevzeti nase odgovornost in jo izdati pod svojim imenom. Zakaj od knjige, ki izide med Deli SAZU — Razred za umetnosti — pričakujemo, da bo jasna in točna, da bo ustrezala znanstvenim vodilom in metodam, da bo razpravljala o umetniških vprašanjih in dejstvih dognano in resno in da bo brez naivnosti in nebogljenosti. In, konec koncev, lahko tudi pričakujemo, da bo pisana v korektni slovenščini. * Lucijan Marija Skerjanc: Anton Lajovic, ob skladateljevi osemdesetletnici. (SAZU, Razred za umetnosti. Dela, Serija za glasbeno umetnost, 15; Ljubljana, 1958, str. 120.) Koliko ustreza Skerjančeva knjiga tem zahtevam, naj presodi bralec sam. V svoji recenziji ga bom na strnjen, morda suhoparen način opozoril le na del njenih tehtnejših pomanjkljivosti. * Prvi del monografije: Zivljejije. Kje in kdaj se je Lajovic rodil, kje in kaj je študiral in pri kom, kako mu je potekalo življenje. Vse to na dveh tiskanih straneh. Nekako v neprizadetem slogu, kakršen bi ustrezal za geslo Anton Lajovic v kaki enciklopediji. Pogrešam študijo, pa čeprav še tako skromno, o rodu, kraju in okolju, morda še o družini, saj so ti podatki navadno pomembni in olajšujejo ali celo sploh omogočajo razumevanje ustvarjalca, njegove osebnosti, njegovega razvoja in dela. Drugi del knjige: Delo (82 strani). Okvirni prikazi dobe, kroga Novih akordov ipd. so dobri, čeprav me moti čuden kriterij, kako jih je avtor razporedi]. (Prikaz stanja v evropski glasbi ob začetku stoletja je boren in površen, saj prezre pomembne osebnosti, kakršen je bil na primer Ferruccio Busoni, ki je s svojimi skladbami in spisi znatno prispeval k oblikovanju fizi-ognomije tedanjega časa. Zato pa najde naš avtor dovolj prostora, da omenja med mojstri nemškega samospeva kar štirikrat Josepha Marxa!) Osnovni kriterij je sicer prikaz Lajovčevega dela po kronološkem redu objave ali nastanka: drugi je vsekakor primernejši za popolnejšo osvetlitev osebnosti in avtorjevega razvoja, toda Škerjanc ga večkrat pretrga, da vrsti Lajovčevega dela mestoma tudi po sestavu gilasov ali glasbil, za katera so napisana. Analiza samih del je slaba. Ze kriterij, po katerem je Škerjanc izbral za nadrobnejšo analizo le nekaj del, je povsem nerazumljiv. O Sanjariji za klavir, ki je po Skerjančevih besedah ipoosem nenapadalna skladbat (sic!), tpriložnostno uporabljivo delo< ipd., govori Škerjanc na osemnajstih straneh. Mnogo pomembnejšim delom posveča kak odstavek, druga odlična dela komaj omenja ali jih v analizi sploh prezre. Metoda analize je nezadostna. To je mestoma pedantna razlaga harmonije in površna omemba ritmičnih značilnosti in orkestracijskih prijemov; laiku ne pove nič, glasbeniku pa nič več od tega, kar lahko sam ugotovi pri površnem branju skladb. Dobesedna razčlenitev harmonij v prvih osmih taktih Sanjarije (str. 25 in 26) je v monografiji nepotrebna in neprimerna. Takšna analiza celotne skladbe naj bi Skerjancu služila le kot študijsko gradivo in naj bi v knjigi citiral le zaključke svojih raziskovanj, kolikor z njimi lahko označi delo in avtorja, ali kvečjemu še izredne in za Lajovca značilne harmon-ske prijeme. Sicer se sam avtor zaveda, da bo >muzikalni logikit, ki je zagrenjen esejček v obrambo najbolj akademskega pojmovanja ustvarjalne obrti in nima kaj opraviti z monografijo o Antonu Lajovcu. Neopravičene digresije so avtorju kar zelo všeč: čemu na primer v monografiji o slovenskem skladatelju pregled o razvoju nauka o kontrapunktu, ki mu Škerjanc posveča dve celi strani (od 39 do 41)? In to še celo, ko gre za skladatelja, ki mu je polifonski način komponiranja skoraj povsem tuj? .In 1138 čemu spet briga za sveto pismo, ko se avtor zavzame za slovensko izdajo biblije britanske in inozemske svetopisemske družbe in ji da prednost pred katoliško (str. 77) ? Bolj kot nezanesljiva metoda pa me motijo bistvene g^lasbenozgodovinske in teoretične napake. »LajoDic je bil prvi naš skladatelji:, izjavlja škerjanc, ^ki je samostojno instrumentiral svoje skladbe^ (str. 34). Smisel te izjave mi je nerazumljiv; ali hoče Škerjanc s tem reči, da so Janez Krstnik Novak, Davorin Jenko, Benjamin Ipavec, Anton Foerster, Fran Gerbič, Friderik (in ne Emanuel, kot berem na str. 120) Sirca — Risto Savin in kolikor jih je še bilo, ki so pred Lajovcem instrumentirali svoja dela, delali to nesamostojno? In kaj naj to pomeni? Celotonsko lestvico imenuje Škerjanc od str. 58 naprej pentatoniko. Ta napaka bi bila usodna za dijaka prvega letnika glasbene teorije. Očitno ni uiti misliti na lapsus, tolikokrat se ta napaka ponavlja. O metriki (str. 63 in si.) ima Škerjanc kaj preproste in nejasne pojme, ki izvirajo izključno iz nemške teoretične ropotarnice prejšnjega stoletja; ko hoče priti do zaključkov, so zato izjave nujno apodiktične. (Na str. 64 in 65 istoveti Lajovcu drage ritmične obrazce s ^tipičnostjo sosledja naglasov našega jezikat; ... >tudi prejšnji skladatelji naših samospevov so dajali prednost tej ritmiki, ki oddaljeno spominja na plesno karakteristiko poljske m,azurke.i.) Namesto jasnosti v izvajanjih, neoporečnih znanstvenoteoretskih osnov, zanesljivega raziskovanja srečujemo zato pogostoma toliko učena kot nepotrebna pojasnila (»... spremljana monodija, ki je ne gre zamenjavati s homo-fonijo« — 68), igračkanje z besedami, ki hoče biti duhovito (^tako pogledano, sta si melodija in harmonija nekako v kontrapunktičnem odnosu, ker se smiselno dopolnjujeta.« — 68), dovtipne hiperbole (^Dvignil je našo pesem na mednarodno raven, katero je mestoma celo presegel.<( — 72), preproste poenostavitve (^ravnotežje zaradi enake dolžine sestavnih delov« — 83; gl. tudi str. 60, vrste 10—16) in cenena posploševanja: to predvsem, ko ocenjuje Lajov-čeva dela posebej ali njihove značilnosti v celoti. Neredko srečujemo vprašanja, o katerih naj bi izvedeli v monografiji kaj več mimo gole omembe. Tako omenja Škerjanc na nekaterih mestih Lajovčeve eseje in članke, toda o njih ne izvemo prav nič; prikaz njihove problematike bi gotovo prispeval k boljšemu poznavanju Lajovca kot človeka in umetnika. V ocenjevanju Lajovčeve osebnosti in dela kakor tudi v izjavah o splošnih glasbenoestetskih vprašanjih pogrešam nadalje tisto prožnost, pronicavost in osebno prizadetost, ki bi morala biti glavna odlika pisca monografije. Te značilnosti nadomestuje pri Škerjancu suhoparno, okorelo akademistično na-ziranje, ki postavlja shemo, formulo, slovnično pravilo pred življenje, pred povednost in doživetost umetnine; namesto kritične občutljivosti srečujem pri njem merjenje po oblikovni, zgolj zunanji neoporečnosti. Zato je razumljivo, da hvali Škerjanc predvsem oblikovno dognanost nemškega Lied, medtem ko ne prikriva, da je vse drugače naklonjen ruskemu romansu (str. 51—53). Zato tudi vidi bistveno Lajovčevo značilnost v tem, da ne piše več po dva glasova na eni vrsti, temveč vsakega na svoji (str. 41—42). Vendar nam Škerjanc pokaže, da zna v svojih analizah obravnavati vprašanja tudi smiselno in globoko. Takšna je oznaka Adagia (str. 32 in 33, črki c in d); takšen je tudi odstavek na str. 44, v katerem zadene bistvene značilnosti Lajovčeve glasbe in dobro označuje njeno mesto v naši tedanji družbi. ¦-" 1139 Tretji del knjige — Spisek skladb — je nedvomno najboljši in bo koristil vsakomur, ki bo hotel raziskovati Lajovca, tako tudi Imenik pesnikov in prevajalcev pesnitev Lajovčevih skladb in Začetni verzi pesnitev. (Knjiga je opremljena še s Posnetkom v francoščini in z Imenikom v knjigi omenjenih glasbenikov.) Mimogrede sem našel protislovje: na str. 48 je označen kot prevajalec tretje pesmi na besedilo Koljcova Cvetko Golar, na str. 98 {št. 49) je kot prevajalec iste pesmi omenjen O. Župančič. Preostane še beseda o jeziku, a ta bi morala biti pregrenka. Zato naj sledi kar gol seznani. Sam je dovolj nazoren. Pravopisne napake: orgije (str. 16), undecimakkord (24), triptik (to je potni list za avtomobil — namesto triptiha, to je trodelna skladba; 37), plagalna (kadenca; 42), Korzakov (nam. Korsakov; 51), akompanjirana (monodija; 53), drobnjičav (68), predno (75), Domjanovič (nam. Domjanic; 73), neizpol-njiva (74). Nedovoljene besede: itak (25, 63, 70, 71), dočim (28, 42, 57. 61), da-sloven (32, 63, 89). Germanizmi: tGartenlaube<-slog (20), b-misel, B-odstavek, solo-violina ipd. Romanizmi: dominanta od subdominante (25), on (46). Obli-koslovne napake: rukovetov (42), edninski rodilnik ronda (83), med dvemi gledanji (89), u razlikih (66). Napake v sintaksi in napačne zveze: sam zapade nostalgičnemu razpoloženju (38), izvedba je bil dogodek (77), ki se ne vidi utemeljen (79), smatrati kot (80), prvih sedem taktov je navezano (85), otopeti v prehodnem pomenu (89), ki je vplivan od številnih smeri (91). Napačno rabljene besede in spački: igriv v pomenu: ki se more igrati, izvedljiv (31), nekega namesto kakega (36), neke — odveč (36), zbiralnik v nejasnem pomenu (38), emocialno gibanje (41), s sosednimi kulturnimi pridobitvami, to so kulturne pridobitve sosednih narodov (54), oživotvorjenje namesto oživitev (57), osupnjenje namesto osuplost (73), prehod — mišljena je skladba, ki je nastala sredi dolgega premolka — je bil priobčen leta 1910 (73), ta postavitev karakteristike se je Lajovcu utrdila (81), razume se skoraj samo po sebi, da je A' h koncu spremenjenega ponovitev odstavka A (83), ko je globlje prisluhnil intonaciji naše govorice, kateremu je vedno močneje skušal prilagoditi svojo uglasbitev (73), morda nastanek obeh primerjanih samospevov ni isti, gotovo pa med njima ni velika časovna razdalja (46). Pavle Merku 1140