Igo Gruden: V poldnevu.
619
na dedini stari
sedel je v pepelu
zasramovan . . .
Ni smel govoriti,
krotil si je šiloma mišice ljute,
gnev goltal v grlo,
a z gnevom globoko zalito
mu je v prsih lajalo srce . . .
Da, bratje, nam danes ni drugega:
vsa srca zdaj,
vsa zvesta srca pri nas,
vsa prava srca pri nas —
lajajte, lajajte, lajajte zdaj!
Da jim izlajamo pismo,
da jim izlajamo našo besedo,
ho — tem našim možem!

Igo Sruoen:
U poldneuu-
Gled am drevo, ki trepeče v poldnevu, biserne kaplje na njem se bleščijo; v zraku prozornem, v njih žarkem odsevu, lastovke bežne visoko letijo.
Gledam življenje, ki diha krog mene zdravo in živo — prekipevajoče; še moje misli v poldan vriskajoče veter žvižgaje na svobodo žene.
45*