© Nova univerza, 2018 DIGNIT AS Revija za človekove pravice Slovenian journal of human rights ISSN 1408-9653 Živalsko vprašanje: med trpljenjem in statusom nečloveških živali Vojko Strahovnik Article information: To cite this document: Strahovnik, V. (2013). Živalsko vprašanje: med trpljenjem in statusom nečloveških živali, Dignitas, št. 57/58, str. 206-227. Permanent link to this doument: https://doi.org/ 10.31601/dgnt/57/58-12 Created on: 16. 06. 2019 To copy this document: publishing@nova-uni.si For Authors: Please visit http://revije.nova-uni.si/ or contact Editors-in-Chief on publishing@nova-uni.si for more information. This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License. 206 DIGNITAS n Razprave Uvod Kot okvir prispevka smo izbrali knjigo Johna Maxwella Coe- tzeeja Življenja živali (The Lives of Animals) 1 , saj zgodba v njej zastavlja vprašanja o nečloveških živalih in našem odnosu do njih na vključujoč, dialoški način ter s tem razpira izjemno pretanjen vpogled v področje živalskega vprašanja. Hkrati odpira več di- menzij tega vprašanja, o njem spregovori na različnih ravneh in ponuja polje za preplet med njimi. Coetzeejeva knjiga pravzaprav predstavlja njegovi Tannerjevi predavanji o človekovih vrednotah (The Tanner Lectures on Human Values) iz leta 1997, ki se ju avtor odloči podati v obliki izmišljene zgodbe, ki sama vsebuje zgodbo o dveh predavanjih glavne junakinje, pisateljice Elizabeth Costel- lo. Ti predavanji podajata pripoved, ki nas nagovori v tem, kar je v nas najbolj človeškega, da bi se zmogli približati tudi nečlove- škemu, se preko bližine zavedeti oddaljenosti ter v oddaljenosti najti bližino. Elizabeth Costello njena nekdanja univerza povabi k slavnostnemu predavanju, večerji in delavnici. Namesto o svojem literarnem delu se Elizabeth presenetljivo odloči spregovoriti o na- šem, najbolj neposredno pa seveda najprej o svojem odnosu do živali. Od tu naprej se živalsko vprašanje zastavlja na več ravneh. Prvo raven bi lahko poimenovali dejstveno oz. izhodiščno raven. Njen temelj predstavljajo opisi našega ravnanja z živalmi, krutosti, naših potreb in možnosti, ki nam jih nudi svet okoli nas. Predsta- vlja tudi izhodiščno stanje vsake razprave o živalskem vprašanju. Druga raven je vrednostna, statusna oziroma filozofska. V zgod- bi sami namreč srečamo več razmeroma znanih utemeljevanj in premislekov o moralnem statusu in upravičenju našega ravnanja z živalmi, ki pa so v besedilu osvetljeni na posebne načine ter med 1 J. M. Coetzee, The Lives of Animals, Princeton, 1999. Živalsko vprašanje: med trpljenjem in statusom nečloveških živali Vojko Strahovnik 207 DIGNITAS n Živalsko vprašanje: med trpljenjem in statusom nečloveških živali seboj povezani. Tretja raven je osebna oziroma čustvena, celo po- etična. Elizabeth na tej ravni razkriva svojo ranjenost in ranljivost, v odnosu do svojega sina svoje strahove in v odnosu do družbe skoraj prezir glede neobčutljivosti te družbe za trpljenje živali. Slednjega dopolnjujeta njena naveličanost in utrujenost, ki sta te- sno povezani z njeno nezmožnostjo »sprijaznjenosti« z življenjem. Gre za raven vzpostavljanja polne človeškosti in polne živalsko- sti obenem. Na tej ravni se vprašanja našega (moralnega) statusa prepletajo z vprašanji naše gotovosti o tem statusu. Negotovost pomeni bližino zdrsa v sprevrženost. Poleg navedenih je tu še če- trta raven, ki jo lahko označimo kot raven uzgodbenosti oz. me- tazgodbe, saj povezuje vse tri prejšnje ravni, jih prepleta, odseva in pogosto postavlja pod vprašaj. Znotraj takšnega zapletenega smiselnostnega polja se tako Coetzee loteva živalskega vprašanja. V prispevku bomo najprej predstavili nekaj klasičnih pristopov k živalskemu vprašanju ter izpostavili njihove temeljne značilnosti. Ob koncu pregleda teh stališč bomo zastavili živalsko vprašanje na metaravni, pri čemer bo v ospredju težavnost živalskega vpra- šanja, ki se upira praktični razrešitvi oz. pušča globoko vrzel med moralno utemeljenimi prepričanji ter prakso, hkrati pa naglaša nezvedljivost omenjenih pristopov na skupen temelj. Ob koncu bomo predstavili enega izmed takšnih poskusov poenotenja in pristop, navzoč v delu Core Diamond, ki stremi k preseganju ravni običajne razprave in zastavitvi živalskega vprašanja na bolj radika- len način. Trpljenje Verjetno najbolj neposredna pot k živalskemu vprašanju vodi preko pripoznanja nepotrebnega trpljenja, ki ga ljudje povzroča- mo živalim posredno ali neposredno. Verjetno je na najenostav- nejši način misel, ki je v ozadju teh premislekov, izpostavil Jere- my Bentham (1748–1832), ko je zapisal: »Pravo vprašanje ni, ali lahko [nečloveške živali – op. VS] mislijo, niti ne to, ali lahko go- vorijo, temveč to, ali lahko trpijo.« 2 Isto misel je nadgradil Henry Salt (1891–1939) z: »Bolečina je bolečina … po naj jo povzročamo človeku ali živali. Bitju, ki trpi, pa naj bo to človek ali žival, in je ob- 2 J. Bentham, A Utilitarian View, v: T. Regan in P. Singer (ur.): Animal Rights and Human Obligations, 1989, str. 26. 208 DIGNITAS n Razprave čutljivo na to trpljenje, medtem ko traja, smo prizadejali zlo.« 3 Te in podobne premisleke lahko vidimo tudi kot enega izmed temeljev za etično držo univerzalne skrbi in dobrotnosti do čutečih živih bitij, katere zametke je najti že v antiki, npr. pri Pitagori (570–490), Plutarhu (56–120) in Porfiriju (232–304), ki so izpostavljali sku- pne značilnosti človeka in živali, posebej z vidikov zmožnosti ču- tenja, dejstva, da ljudje po naravi nismo (nujno) mesojeda bitja ter da vsled tega pravičnost od nas terja, da se vzdržimo povzročanja bolečin živalim, ter seveda to, da jih ne jemo več. Nepotrebno trpljenje živali z vidika različnih moralnih teorij najlažje prilagodimo znotraj široko razumljenih utilitarističnih iz- hodišč, saj njihova sama zastavitev ne daje mnogo prostora, da bi lahko iz opredelitve dobrobiti oz. vrednot, ki določajo moral- ni status naših dejanj, v celoti izločili bolečino in trpljenje. Edina pot, ki nam bi to omogočila, je zanikanje tega, da bi si nečloveške živali zaslužile vsaj minimalno moralno upoštevanje, da torej ne sodijo v krog bitij, katerih dobrobit bi morali moralno upoštevati. Stališče, ki trdi prav to, lahko imenujemo etični humanizem 4 , saj trdi, da si samo človeška bitja zaslužijo naše moralno upoštevanje ter da si ga vsa človeška bitja zaslužijo v enaki meri. To seveda pomeni, da smo iz kroga bitij s kakršnimkoli moralnim statusom izključili nečloveške živali ter da jih potemtakem s svojimi dejanji v moralnem smislu sploh ne moremo »prizadeti« oz. jim ne more- mo prizadejati nobene krivice, škode ali z njimi ravnati moralno napačno. Dolgo je bil takšen etični humanizem pravzaprav izrazi- to prevladujoč, tako v moralni misli kakor tudi v naših življenjskih praksah, in ta prevlada še vztraja. Če ugodje in bolečino razumemo kot izhodiščni etični dimen- ziji ter vsaj minimalno obliko moralnega statusa pripisujemo vsem čutečim bitjem, torej tistim, ki smo ju zmožni občutiti, potem po- sledično to pomeni, da moramo trpljenje nečloveških živali razu- meti kot vsaj minimalno določujoče za moralni status svojih dejanj in praks, ne glede na to, kako pomembno mesto jih pripisujemo znotraj obsega bitij z moralnim statusom. Spregled tega pomeni implicitno sprejemanje etičnega humanizma. 3 H. Salt, Animals’ Rights: Considered in Relation to Social Progress, London, 1892, str. 24. 4 M. Engel in K. Jenni, The Philosophy of Animal Rights, Brooklyn, 2010, str. 14. 209 DIGNITAS n Živalsko vprašanje: med trpljenjem in statusom nečloveških živali Interesi Nadgradnjo tega osnovnega utilitarističnega zagovora drugač- nega obravnavanja živali najdemo pri Petru Singerju, ki svoj zago- vor uokviri v besednjak interesov. Singer se je na čelo t. i. »gibanja za osvoboditev živali« postavil leta 1975 ob izidu svoje znamenite knjige Osvoboditev živali (Animal Liberation) 5 , ki je pustila in še pušča pomembne sledi tako v akademskih razpravah kakor tudi v javnem življenju. Njegovo stališče si najlažje predstavimo kot spoj utilitaristične etike, ki kot temeljni pojem razume pojem interesa, ter moralnega kriterija, ki nam razkriva, kateri oz. čigavi interesi štejejo in v kakšni meri. Izhodišče predstavlja univerzalno stališče etike; naše moralne sodbe morajo biti univerzabilne v smislu, da jih lahko sprejme- mo tudi z gledišča nepristranskega opazovalca, pri čemer posta- vimo »jaz«-gledišče v oklepaj. Z vidika doseganja dobrega tako ni pomembno, ali gre za moje dobro ali za dobro nekoga drugega. Oziroma natančneje, moji interesi niso bolj pomembni od (ena- kih) interesov drugih zgolj zato, ker so moji. 6 Ko delujem, moram vse interese obravnavati enako. Ob tem sem zavezan, da kot re- gulativno merilo upoštevam, da moram delovati tako, da izberem dejanje, ki ima v seštevku najboljše posledice oziroma ki v seštev- ku povečuje korist vseh vpletenih. 7 Gre za univerzalizacijo kori- stoljubnega odločanja, ki se Singerju zdi predteoretično najbolj sprejemljivo etično izhodišče. Pomembno je torej načelo enakosti upoštevanja interesov (neodvisno od npr. sposobnosti ali lastno- sti nosilcev teh interesov). Toda katere interese moramo upoštevati enako? Kdo vse sodi v ta krog? Katera bitja tvorijo moralno skupnost? Singer izhaja iz ugotovitve, da »nas sprejetje načela enakosti kot trdne moralne osnove za odnose s pripadniki naše vrste hkrati zavezuje k spreje- tju tega načela kot trdne moralne osnove za odnose z osebki zunaj naše vrste – z nečloveškimi živalmi« 8 . Predsodek, da blaginja živali ne šteje, je analogen npr. rasističnemu predsodku, da lahko z iz- branimi rasami ravnamo tako, da povsem spregledamo njihove interese in blaginjo. Njihova značilnost, da lahko uživajo ali trpijo (čutečnost), predstavlja pomemben temelj za priznanje, da ima- 5 P. Singer, Animal Liberation (updated ed.), New York, 2009. 6 P. Singer, Praktična etika, 2008, str. 22–23. 7 Prav tam, str. 24 8 Prav tam, str. 63. 210 DIGNITAS n Razprave jo tudi interese, posebej interes, da ne trpijo. Čutečnost je tako najbolj smiselna in tudi edina razlikovalna lastnost za upoštevanje interesov bitij. 9 Vse druge moramo zavrniti (npr. sposobnost mi- šljenja, govora, barvo kože, spol, inteligentnost, pripadnost vrsti – več o tem v posebnem razdelku). Čuteče bitje, torej bitje, ki je sposobno občutiti ugodje in bolečino, ima vsaj minimalen interes za izogibanje bolečini. Če bitje ni čuteče, torej ni sposobno ob- čutiti ugodja in bolečine ter ga tudi s svojimi dejanji ne moremo prizadeti oz. mu povzročiti škode. Takšna izhodišče imajo za minimalno posledico to, da bi mo- rali, kar zadeva trpljenje (njegovo zmanjšanje) – četudi nimamo povsem natančnih meril, kako tehtati in primerjati trpljenje ljudi in trpljenje nečloveških živali –, radikalno spremeniti svoje pre- hranjevalne navade, metode kmetovanja, poskuse na živalih ter celo vrsto drugih praks, ki vključujejo nečloveške živali in njihovo trpljenje (živalski vrtovi, cirkusi, bikoborbe …). Podobno velja tudi za ubijanje živali. V večini primerov (glede na njihovo ubijanje kot del obstoječih praks) se pokaže kot moralno napačno. Kot smo vi- deli, to ne pomeni, da moramo vsa čuteča bitja (tako človeške kot nečloveške živali) obravnavati enako in jim pripisati enake pravi- ce, vendar zgolj to, da njihovemu ugodju ter bolečini damo enako težo pri preračunavanju posledic svojih dejanj. 10 Pravice Naslednji pristop, ki prav tako radikalno spodkopava etični hu- manizem, je ta, ki gradi na pojmu pravice. Njegov najbolj znani za- govornik je Tom Regan. 11 Ob tem je potrebno najprej pojasniti, da govor o pravicah v tem kontekstu ne pomeni (nujno ali samodej- no) pravice v pravnem smislu, temveč zgolj pravico v moralnem smislu. 12 Pravne pravice so namreč vezane na pravni sistem oz. red, moralne pravice pa pripadajo bitjem neodvisno od njega, in sicer na temelju, da so ta bitja nosilci moralno pomembnih lastno- sti, na podlagi katerih jim te pravice pripadajo. Regan zagovarja, da imajo (vsaj nekatere) nečloveške živali negativne pravice glede neposeganja, posebej pravico do neodvzema življenja, do tega, da 9 Prav tam, str. 65. 10 M. Engel in K. Jenni, The Philosophy of Animal Rights, 2010, str. 23. 11 T. Regan, The Case for Animal Rights, Berkeley in Los Angeles, 2004; T. Regan, Utilitarianism, Vege- tarianism, and Animal Rights, Philosophy and Public Affairs 9(4), 1980, str. 305–324. 12 M. Engel in K. Jenni, The Philosophy of Animal Rights, 2010, str. 24. 211 DIGNITAS n Živalsko vprašanje: med trpljenjem in statusom nečloveških živali jim ne povzročamo trpljenja, in do telesne integritete. Obstoječe prakse široko kršijo vse omenjene pravice ter so s tega vidika torej moralno napačne in nesprejemljive. Pristop, ki te- melji na pravicah, po svojih izhodiščih ni utilitarističen, saj izmed dveh postavk sprejema zgolj načelo enakosti interesov, ne spreje- ma pa, da lahko svoje dolžnosti zvedemo zgolj na maksimiranje dobrih oz. koristnih posledic svojih dejanj. Regan temu oporeka predvsem na temelju, da takšna izhodišča vodijo do nesprejemlji- vih posledic, ki se kažejo v tem, da moralno pravilno postane tudi tisto dejanje, s katerim žrtvujemo življenje ali dobrobit nekoga v imenu splošnega dobrega. 13 Reganov pristop tako temelji na pripisu notranje (inherentne) vrednosti vsem bitjem, ki so čuteča živa bitja (experiencing subjec- ts of a life; med pogoji za to so izpostavljeni zaznave, prepričanja, želje in motivi ter spomin), katerih življenja lahko skozi čas uspe- vajo ali pa so slaba ter imajo tako posamično izkustveno dobrobit, ki je neodvisna od dobrobiti glede na preostala bitja. Od tod izha- jajo njihove pravice, da se vzdržimo dejanj, ki pomembno pose- gajo v ta življenja. V našem prostoru je bolj poznan zagovor pravic živali v obli- ki razširjene teorije človekovih pravic Paole Cavalieri, ki kot me- rilo za (vsaj minimalen) moralni status izbere možnost (vsaj pri- mitivnega) zavestnega doživljanja sveta (ki pomeni obenem tudi zmožnost doživljanja bolečine in ugodja) kot temelja za govor o interesih, koristih in škodah, pri čemer je posebnost njenega za- govora v tem, da se »vztrajno upira poskusom vnašanja nekega hierarhičnega reda v amorfno, nerazčlenjeno, egalitarno moralno skupnost«. 14 V tem smislu neposrednih dolžnosti ljudi do nečlo- veških živali imajo slednje, v kolikor so akterji oziroma intenci- onalna bitja, ki imajo cilje in jih hočejo doseči 15 , podeljene tudi vsaj minimalne »človekove« pravice (razširjena teorija človekovih pravic). »Za vstop skratka ni potrebna niti razumnost niti kakšna druga izmed kognitivnih kvalitet, ki tradicionalno veljajo za 'višje'. […] Ker je za bitja, ki izpolnjujejo pogoj intencionalnosti, značilna sposobnost uživanja svobode in blagostanja, kakor tudi življenja, ki je njun predpogoj, omenjene specifične pravice tako neposre- 13 Prav tam, str. 25. 14 F. Klampfer, Paola Cavalieri in kritika dvojnih moralnih standardov v odnosu ljudi do živali, v: P. Cavalieri, Živalsko vprašanje. Za razširjeno teorijo človekovih pravic, 2006, str. 225. 15 P. Cavalieri, Živalsko vprašanje. Za razširjeno teorijo človekovih pravic, 2006, str. 175. 212 DIGNITAS n Razprave dno kakor tudi kot pogoj delovanja zadevajo svobodo, blagosta- nje in življenje. Te pravice so enake za vse imetnike, saj je vrednost dobrin, katere ščitijo, enaka in posledično je območje, ki ga zazna- muje poln moralni status, homogeno in ne razslojeno.« 16 Ne glede na razlike med pristopom na temelju interesov in pravic pa so praktične posledice obeh stališč zelo podobne. 17 Tako Singer kot Regan postavljata enako (ali vsaj zelo podobno) merilo za pri- padnost najširši moralni skupnosti in glede na normativna določila obeh so naše sedanje prakse, ki vključujejo živali, nesprejemljive in neopravičljive, saj se pri njih sklicujemo na povsem poljubne, neo- snovane razlike glede vrednosti bitij in različne obravnave. 18 Gleda- no širše, bi lahko tudi ta, slednji opisani pristop, ki temelji na pravi- cah živali, tako uvrstili pravzaprav v širše razumljena utilitaristična stališča. Tudi ta pristop je osredotočen predvsem na dobrobit živali in kot minimalno merilo za pripadnost moralni skupnosti določa sposobnost za občutenje ugodja in bolečine. Kot pot za zagotovitev dobrobiti živali (čeprav ne na temelju izhodišča, da je to naša prva ali edina dolžnost) pa vidi njihovo zaščito s pravicami. Vprašanje razlikovalnih lastnosti Pri obeh do sedaj obravnavanih stališčih je pri zavrnitvi etične- ga humanizma odigralo pomembno vlogo neuspešno iskanje raz- likovalnih lastnosti, ki bi določale pripadnost množici bitij, ki jim gre vsaj v izhodišču enaka moralna pomembnost, in bi bile take, da bi zajele zgolj človeške živali. Kot ključen se tu izkaže argument iz analogije, da je specizem, na katerem temelji etični humanizem, analogen npr. rasizmu ali seksizmu, kajti prvi naj bi temeljil na raz- meroma arbitrarni in moralno nepomembni pripadnosti določeni vrsti, kakor slednja temeljita na pripadnosti določeni rasi ali spolu. Toda zgolj ta analogija še ne opravi z etičnim humanizmom. Njegovim zagovornikom preostane možnost, da izpostavijo ka- tero izmed drugih razlikovalnih lastnosti, ki bi upravičevala moral- no razlikovanje med ljudmi in nečloveškimi živalmi. V razpravi na- hajamo več predlogov, npr. jezik, razum oz. razumnost, ravnanje v skladu z razlogi, zmožnost samozavedanja, različne druge kogni- tivne sposobnosti, moralno avtonomijo, sposobnost prepoznati 16 P. Cavalieri, Živalsko vprašanje. Za razširjeno teorijo človekovih pravic, 2006, str. 175–176. 17 T. Regan, Utilitarianism, Vegetarianism, and Animal Rights, 1980, str. 306. 18 M. Engel in K. Jenni, The Philosophy of Animal Rights, 2010, str. 27. 213 DIGNITAS n Živalsko vprašanje: med trpljenjem in statusom nečloveških živali vzajemne moralne obveznosti, zmožnost vsaj načelnega pristanka na družbena in moralna pravila, nesmrtno dušo, »življenje v bio- grafskem smislu«, željo pa avtonomnosti, spoštovanju in dostojan- stvu, sposobnost, da se v takšno življenje vživimo, in podobno, kot najdemo tistih, ki upravičujejo drugačno ravnanje. 19 Vsi ti poskusi zapadejo zelo preprosti dilemi. Pred njimi je na- loga, da kot razlikovalno lastnost predlagajo ali (i) takšno moralno pomembno razlikovalno lastnost, ki jo imajo zgolj in samo ljudje (v tem primeru je najverjetneje številni ljudje dejansko ne bodo imeli, npr. razumnost, sposobnost samozavedanja, moralna avto- nomija ipd.), ali pa (ii) takšno moralno pomembno razlikovalno lastnost, ki jo bodo zagotovo imeli vsi ljudje (v tem primeru pa jo bodo zelo verjetno imele tudi številne nečloveške živali, npr. zmožnost zavesti, čutenja, ipd.). 20 Pokaže se, da dobrih kandidatov pravzaprav ni ter da torej argument iz analogije dejansko odpravi etični humanizem. Odprava (uporabe) živali? Poleg dveh že omenjenih bi lahko v to širšo skupino uvrstili tudi pristop, ki ga poimenujemo odprava živali (animal abolitionism). 21 Singerjev pristop ter njemu podobni pristopi zavzemanja za dob- robit, pravice in osvoboditev živali so znotraj tega obzorja pravza- prav globoko zgrešeni. Šlo naj bi za to, da se osredotočajo zgolj na to, kako ravnamo z živalmi, ne pa tudi na to, da za njimi ravnamo oz. jih uporabljamo. Za nečloveške živali (z izjemo morda opic, delfinov ter podobno razvitih živali) je pomembno le to, kako jih uporabljamo, ne pa tudi, da jih sploh uporabljamo. Potrošni- ški odsev te paradigme je npr. govor o prosti reji živali, »srečnem mesu« ter talni reji kokoši nesnic in podobnem. Končni cilj je bolj- ša obravnava živali. Abolicionizem pa se postavlja na izhodišče, da je vsakršna uporaba živali nedopustna in da je tako imenovana »humana obravnava« (tudi »humana potrošnja«) zgolj iluzija. Izo- gibanje »nepotrebnemu trpljenju« je nejasna kategorija, čeprav zadeva veliko večino naših praks ravnanja z živalmi. Tudi abolici- onizem postavlja čutečnost in zavest (kje natančno oz. dejansko 19 M. Engel in K. Jenni, The Philosophy of Animal Rights, 2010, str. 19; P. Cavalieri, Živalsko vprašanje. Za razširjeno teorijo človekovih pravic, 2006, str. 19. 20 M. Engel in K. Jenni, The Philosophy of Animal Rights, 2010, str. 20–21. 21 G. Francione, Animals as Persons: Essays on the Abolition of Animal Exploitation, New York, 2009. 214 DIGNITAS n Razprave meja poteka, je odprto vprašanje in če nahajamo sivo področje ter s tem dvom, je v slednjem najbolje slediti načelu previdnosti) kot razlikovalno značilnost, ki postavlja meje temu, kar lahko upora- bljamo kot sredstvo ali vir. Abolicionizem zagovarja popolno odpravo vsakršne upora- be živali na temelju politike »ničelne tolerance«. Opozarja tudi na dejstvo, da pravzaprav »humana obravnava« živali (npr. odprava lesenih ukleščevalnih kletk za teleta, ki so bile namenjene temu, da je njihovo meso ostajalo bolj bledo ter mehko, ali pa določitev minimalnega prostora za vzrejo piščancev) z roko v roki sledi eko- nomskim interesom prehrambne industrije, saj ta v večini prime- rov pripoznava bodisi zmanjšanje stroškov (manj poginulih živali, manjši stroški zdravljenja živali) bodisi višjo donosnost pri sami prodaji (ker so osveščeni kupci pripravljeni plačati več). Poglavi- tno vprašanje ni, ali je bolje, da živali trpijo manj kot sedaj, ampak koliko je moralno sprejemljivo, da sploh trpijo. Prav tako abolici- onizem povečini zagovarja odpravo udomačenih živali v smislu »domačih ljubljenčkov«, kajti v večini primerov gre pri njih za »zelo žalostno eksistenco«, ki jih oddalji od njihove narave ter jih naredi povsem odvisne od nas, hkrati pa ima to – vsaj v primeru mesoje- dih živali – posledice tudi za druge živali, ki jih moramo vzrejati in ubijati za prehrano prvih. 22 Zdravorazumski pristop in konsistentnost Omenjeni pristopi temeljijo na različnih moralnih teorijah in predpostavkah, ki pa ne bodo nujno splošno sprejete. Za razli- ko od njih zdravorazumski pristop oziroma pristop, ki temelji na konsistentnosti oz. skladnosti naših prepričanj, ni odvisen od pra- vilnosti posamezne moralne teorije ali našega strinjanja z njeni- mi predpostavkami. Izhaja zgolj iz prepričanj, ki jih (skoraj) vsi (minimalno moralno spodobni ljudje) sprejemamo, ter pokaže na posledice, ki iz njih sledijo. Ker so po predpostavki te posledice veljavno izpeljane iz začetnih premis, nas ta pristop postavi pred dilemo, da bodisi sprejmemo sklep ali pa opustimo premise. Mylan Engel je tako oblikoval argument iz konsistentnosti v zagovor sprememb naših praks, ki vključujejo nečloveške živali. 23 22 G. Francione, Animal Abolitionism, Philosophy Bites, 13. oktober 2012. 23 M. Engel, Do Animals Have Rights and Does in Matter if They Don’t? Rocky Mountains Ethics Con- gress, 2012. 215 DIGNITAS n Živalsko vprašanje: med trpljenjem in statusom nečloveških živali Izhodiščna množica prepričanj je naslednja. Moralno napačno je zavestnemu čutečemu bitju povzročati bolečino in trpljenje, ne da bi za to imeli dober razlog. Moralno napačno je škoditi zave- stnemu čutečemu bitju, ne da bi za to imeli dober razlog. Moralno napačno je ubiti zavestno čuteče bitje, ne da bi za to imeli dober razlog. To velja tako za človeške kot nečloveške živali. S temi izho- dišči se prevladujoče strinjajo tudi nasprotniki pravic živali ali gi- banj za osvoboditev živali. Na tej podlagi lahko sedaj oblikujemo že prej omenjeni argument. 1. korak 1. Moralno napačno je zavestni čuteči nečloveški živali povzro- čati bolečino in trpljenje, ne da bi za to imeli dober razlog. 2. Moralno napačno je škoditi zavestni čuteči nečloveški živali, ne da bi za to imeli dober razlog. 3. Moralno napačno je ubiti zavestno čutečo nečloveško žival, ne da bi za to imeli dober razlog. 4. Vzrejanje živali v močno nehumanih, nehigienskih, prenatr- panih farmah jim škodi tako fizično kot psihološko. 5. Pohabljanje živali brez anestezije (praksa, ki je običajna na večini farm) živalim škodi in jim povzroča trpljenje. 6. Zakol živali pomeni njihovo ubijanje. 7. Nehumani zakol (ki je običajen pri vzreji živali za prehrano) jih ne samo ubije, ampak jim tudi škodi ter jim povzroča hudo trpljenje. 8. Vzreja in zakol živali za prehrano tako nujno vključujeta pov- zročanje škode tem živalim, njihovo trpljenje in smrt. [4–7] 9. Vzreja in zakol živali za prehrano sta tako moralno napačna, razen če za to ne obstaja dober razlog, ki bi upravičeval vse opisa- no ravnanje z živalmi. [1–3, 8] 2. korak Drugi korak vključuje premislek in ugotovitve o tem, da so ra- zlogi, kot so hrana, stroški, prikladnost in okus, ki jih ljudje običaj- no navajajo v zagovor nevegetarijanske diete, vsi po vrsti pravza- prav slabi razlogi, ki ne upravičujejo tega ravnanja. Prvič, ljudje za preživetje običajno nismo v ničemer odvisni od živalske hrane, še več, študije dokazujejo, da je vegetarijanska in veganska prehrana bolj zdrava, izboljšuje kakovost aktivnega življenja ter ga podaljšu- je. Drugič, stroški vzreje mesa (tako ekonomski stroški kot okolj- 216 DIGNITAS n Razprave ske posledice, npr. v smislu izrabe energije in porabe vode ter nastanka odpadnih škodljivih snovi) so znatno višji kot pridelava hrane rastlinskega izvora. Tretjič, rastlinska prehrana ni okoli nas nič manj dostopna, niti z njeno pripravo nimamo več dela, kakor z mesom. In četrtič, rastlinska prehrana je raznolika, bogata in oku- sna, še posebej, ko jo bolje spoznamo. Le zelo redko in izjemoma bomo imeli dober razlog, da bi upravičili uboj živali, in sicer je temu tako v primeru, ko je ogroženo naše lastno življenje. 24 Zaključek »Mesojedčeva dilema«: ne glede na to, ali sprejemamo negativ- ne pravice živali ali ne, smo obvezani sprejeti to, da razumnost od nas terja, da vidimo vzrejo in ubijanje živali kot nemoralno. 25 V na- sprotnem primeru naša moralna prepričanja niso konsistentna. Alternativni pristopi: drugačen pogled na živali, etika vrlin in etika skrbi Med uveljavljene pristope k živalskemu vprašanju, ki pa ne so- dijo v širši utilitaristični okvir, sodi teorija o pomembnosti naše- ga odnosa do živali, ki se osredotoča predvsem na spreminjanje našega odnosa do njih in ki temelji na zavrnitvi nekaterih uko- reninjenih predpostavk. Ena izmed zagovornic takšnega pristopa je Mary Midgley, ki zagovarja odpravo ovir, ki jih je naša kultura vzpostavila med nami in nečloveškimi živalmi ter so izvor našega nesprejemljivega obravnavanja živali. 26 Med osrednjimi ovirami, ki jih je potrebno odpraviti, so naslednje: (i) že zavrnjeni beha- viorizem, ki podpira naš skepticizem glede obstoja duševnega življenja nečloveških živali; (ii) zmešnjava glede našega razume- vanja čustev, razuma, jezika, prepričanj in antropomorfizma, ki ga spremlja (npr. da lahko razum obstaja neodvisno od čustvenega življenja, da so čustva možna brez prepričanj, da razumevanje terja jezik, da ne moremo zatrditi notranjega zavestnega življenja živali, saj ne moremo poznati, kako se zares »počutijo«, ipd.); (iii) poe- nostavljena slika moralnosti, ki izrisuje koncentrične kroge mo- ralne pomembnosti glede na oddaljenost od nas (našega kroga), 24 Isto.; prim. S. Štuva, K univerzalnemu veganstvu prek etike vrlin, v: N. Furlan Štante in L. Škof (ur.), Iluzija ločenosti. Ekološka etika medsebojne odvisnosti, 2012, str. 56–64. 25 M. Engel, Do Animals Have Rights and Does in Matter if They Don’t?, 2012; M. Engel, The Immorality of Eating Meat, v: L. Pojman (ur.), The Moral Life: An Introductory Reader in Ethics and Literature, New York, 2000, str. 856–890. 26 M. Midgley, Animals And Why They Matter: A Journey Around the Species Barrier. Athens, 1983. 217 DIGNITAS n Živalsko vprašanje: med trpljenjem in statusom nečloveških živali s katerimi upada tudi zavezujočnost naših moralnih dolžnosti, in (iv) predpostavka, da je sočutje omejeno na določeno količino oz. volumen ter da ga tako ni smiselno pretirano »porabljati« za živali, saj ga potem ne bo nič preostalo za ljudi. 27 Za Midgleyevo tako zagovorniki kot nasprotniki gibanja za osvoboditev živali zapadejo podobni zmoti, to je nestvarnosti in preveliki abstraktnosti, ki vodi v zvedbo in posplošitev naših mo- ralnih odnosov v okviru enega samega, preveč preprostega mo- dela. Govor o osvoboditvi živali, specizmu in enakosti interesov je uporaben in delno učinkovit zgolj pri odpravljanju oz. zavra- čanju naših izgovorov za dejansko kruto ravnanje z živalmi. Tako predstavlja to zgolj en korak na poti, ki pa se mora skleniti v bolj vključujočem modelu moralnosti in preobrazbi našega mišljenja in naravnanosti. Sama nakaže pot do tega v videnju naše razširja- joče skrbi za nečloveške živali, ki izhaja iz naše skupne evolucije in različnih oblik skupnega sobivanja. 28 Podobno tudi vrlinska etika in pristop k živalskemu vprašanju, ki ga avtorji oblikujejo znotraj nje, prvenstveno poudarjata naš odnos do živali ter naš značaj, v ozadje pa stopajo ožje določena normativna načela, ki jih naglašata deontološki in posledicistični pristop. Ob tem pomembno vlogo odigra tudi vidik uspevanja ži- vali, ki ga med drugimi izpostavlja tudi Marta Nussbaum. »Vsako žival in njeno uspevanje opredeljujejo življenje, telesno zdravje, telesna integriteta, čuti, domišljija in mišljenje, emocije, praktični um, sorodstvo, odnosi z drugimi vrstami, igra in nadzor nad la- stnim okoljem.« 29 Glede na predpostavko o prepletenosti (uspeva- nja) in soodvisnosti nas, narave in okolja, lahko tudi znotraj etike vrlin vzpostavimo trdno osnovo za spremenjen odnos do živali in njihovo obravnavanje. Na podobnih izhodiščih stoji etika skrbi, kjer se pojmi dolžno- sti, moralnih načel, avtonomije in individualnosti umikajo moral- nim kategorijam odnosa, občutljivosti na okolje (okoliščine) in skrbi. Filozofinji, kot sta Josephine Donovan in Carol J. Adams, tako izpostavljata pomen naše osredotočenosti na trpljenje in po- trebe živali, ki nastaja kot posledica našega družbenega in eko- nomskega sistema. Zavrniti je potrebno razsvetljensko podobo 27 M. Midgley, Brutality and Sentimentality, Philosophy 54(209), 1979, str. 385–389; prim. M. Engel in K. Jenni, The Philosophy of Animal Rights, 2010, str. 25. 28 M. Engel in K. Jenni, The Philosophy of Animal Rights, 2010, str. 33–34. 29 S. Štuva, K univerzalnemu veganstvu prek etike vrlin, 2012, str. 69. 218 DIGNITAS n Razprave avtonomnega, neodvisnega moralnega delovalca oz. subjekta, ki mu pripadajo pravice in uživa svoboščine – tako Singerjev kot Re- ganov pristop ostajata pri tem –, in se pomakniti k sliki medseboj- no povezanih in odvisnih bitij, ki so vpeta v odnose. Prav tako je potrebno zavrniti pristope, ki spregledujejo čustveno dimenzijo naših odnosov ter se namesto tega obračajo k abstrakciji in forma- lizmu, ki sta hkrati tudi v nasprotju z občutljivostjo za posamezno situacijo. 30 Metavprašanja in Življenja živali Po predstavitvi nekaterih izmed prevladujočih pristopov k ži- valskemu vprašanju se lahko vrnemo k našemu izhodišču, knji- gi Življenja živali, k Elizabeth Costello in njenim razmislekom o našem odnosu do živali. Kot je bilo izpostavljeno, se ta nahajajo na več ravneh, med katerimi se mestoma vzpostavlja dialog, me- stoma pa zazijajo globoke vrzeli. To ni presenetljivo, saj podobna dinamika zaznamuje tako teorijo kot prakso živalskega vprašanja, v smislu, da obstajajo globoka nestrinjanja med posameznimi te- oretskimi pristopi, naše življenjske prakse pa le v neznatni meri sledijo zgoraj omenjenim praktičnim premislekom. V Življenjih živali se Elizabeth izogne naštevanju vseh grozot, ki smo jih pri- pravljeni prizadejati nečloveškim živalim in jim jih tudi prizadeva- mo, npr. s smrtjo več kot sedemdesetih milijard (kopenskih) živali vsako leto. Na tej, opisni ravni, Elizabeth preseneča zgolj to, da vztrajamo v iluziji, da ob tem ostajamo moralno neomadeževani. Izognemo se lahko vsem moralnim posledicam, nobene kazni ni. Njihovo trpljenje v opisnem smislu se zdi povsem očitno, razkrito, nevprašljivo, a pogosto ni pospremljeno z ustreznim moralnim od- zivom. Vse to sodi k omenjeni težavnosti živalskega vprašanja. 31 Zgodbo Elizabeth v Življenjih živali lahko tako beremo kot pre- plet zgoraj izpostavljenih vidikov živalskega vprašanja, ki pa kot celota postane nekaj več. Vprašanja o tem, ali imajo živali pravice, ali imamo ljudje dolžnosti do živali in kakšne duše imajo nečlove- ške živali ter kakšne mi – ter filozofski razmisleki, ki jih spremljajo – so zaznamovani z dvojnostjo. Po eni strani je jasno izpostavljena nemoč razumske, vrednostne postavitve odgovorov, po drugi stra- ni pa se jim Elizabeth ne odreka ter se vedno znova vrača k njim. 30 M. Engel in K. Jenni, The Philosophy of Animal Rights, 2010, str. 35–36. 31 V. Strahovnik, The Difficulty of Animal Question, Poligrafi, 2013. 219 DIGNITAS n Živalsko vprašanje: med trpljenjem in statusom nečloveških živali Če je filozofija nemočna nasproti (ne)vzpostavljenemu sočutju, je potemtakem potreben obrat k radikalno drugačni filozofiji, ki bo drugače (vz)postavljala moralno občutljivost? Pomeni to prehod na čustveno oz. osebno raven? Toda pozorno branje zgodbe nam razkrije tudi nemoč te ravni, saj se Elizabeth počuti izvzeto iz kroga drugih, nepomirjeno in ra- njeno. Občinstvo namreč nagovori, da pod obleko skriva rano oz. ranjenost in da govori pravzaprav »iz nje«, iz te rane. Kje torej iskati razloge za nemoč obeh teh ravni? K temu vprašanju se bomo še vr- nili v sklepnem delu. Če se vrnemo k zgodbi, Elizabeth na začetku prvega predavanja prične z zgodbo o Petru Redu iz Kafkove zgod- be z naslovom Poročilo Akademiji 32 , v kateri opica Peter, ki se nauči človeškega obnašanja, navad in govora, spregovori zbranim o svoji izkušnji prejšnjega življenja kot opice. Izpostavljen je tako prehod iz kroga ene vrste v krog druge, iz enega moralnega in kulturnega kroga v drugega, ter nelagodje, ki ga spremlja. Zdi se, da želi tudi Elizabeth priti občinstvu nasproti iz sveta živali. Pri tem je pomenlji- va razlika med tem, kako navidezno preprost je ta prehod za opico Petra, in težavnostjo, ki spremlja Elizabeth pri vzpostavljanju sku- pnega moralnega izhodišča z njenim občinstvom. Vsekakor te vzpostavitve ne pospeši njena primerjava živalskih farm in smrti nečloveških živali s holokavstvom – primerjava, ki jo je prvi podal Isaac Bashevis Singer (1902–1991) v zgodbi Pisec pisem (1968) in ki jo med drugim obsežno obravnava Charles Pat- terson v knjigi Večna Treblinka 33 . Osrednja Elizabethina misel je, da ker imamo ljudje samo eno smrt (to je svojo), jo lahko zapopa- demo zgolj posamično. Prav zato se nam po eni strani upira misliti o smrti milijardah nečloveških živali letno, ki umrejo zaradi pre- hrane ali poskusov, po drugi strani pa te množične smrti sploh ne dojemamo kot smrt. Če so se Nemci iz obdobja nacistične Nemčije (ne zgolj krvniki, temveč tudi opazovalci) po holokavstu počutili okužene, umazane in onesnažene na način, da so izgubili svojo polno človeškost, kje je ta naš občutek glede nečloveških živali? Žrtve so namreč povsod okoli nas. Gre za zmago tistega razuma, ki se opira na našo bogupodobnost, za zmago razuma nad živalmi. Vsak dan svež holokavst, mi pa ostajamo moralno neomadeževa- ni, razmišlja Coetzee preko Elizabeth. 34 32 F. Kafka, Ein Bericht für eine Akademie, 1917. 33 C. Patterson, Večna Treblinka. Človekov odnos do živali in holokavst, 2011. 34 J. M. Coetzee, The Lives of Animals, 1999, str. 35. 220 DIGNITAS n Razprave Elizabeth pravi, da »je bila živalim odvzeta njihova moč, ostala jim je le še tišina, s katero nas soočajo. Ne govorijo več z nami, razen Petra Reda, ki pa je postal človeška žival.« 35 Elizabeth tudi pa- rodira naše poskuse s primati, ki jih ne vidi kot neuspele ali delno uspele poskuse dokazati inteligenco opic oz. zgolj njeno delno potrditev, ampak v prvi vrsti kot žalitev njihove inteligence. Ranlji- vost, in ne razum niti zavest, je naša pot do nečloveških živali. Zato je zavrnjen sklep iz znamenitega članka Thomasa Nagela »Kako je biti netopir« 36 , ki gre v smeri, da imamo zelo omejene zmožnosti pri zamišljanju, kako je biti ena izmed nečloveških živali. Elizabeth se ne strinja. Če si lahko zamislimo svojo smrt, to je, kako je biti truplo, zakaj si ne bi mogli zamisliti, kako je biti nečloveška žival. Biti žival je biti utelešen in poln veselja do življenja. Mišljenje in razum nista ta polnost življenja. Zato iskanje skupnih značilnosti človeka in nečloveških živali (ali razlik med njimi) ni plodno, do- kler se ne vživimo v te druge ter do njih ne vzpostavimo sočutja, ki nima meja. Prvo predavanje Elizabeth Costello se v zgodbi tako konča v okvirih teh misli, ob večerji po njem pa se zdi, da se vse sprevrže zgolj v nelagodje in sram. Vzpostavi se ples krivde in sramu ob obedu. Vegetarijanstvo je obtoženo zgolj skrajne oblike vzvišeno- sti nad drugimi in dokazovanja moči, kakor je to podobno s filo- zofijo. Morda bo v drugem predavanju, ki je naslovljeno »Pesniki in živali« ta brezplodnost razrešena. Pred njim naslednji dan Eliza- beth prejme pismo pesnika Abrahama Sterna, v katerem ta poja- snjuje svojo odsotnost na večerji prejšnji večer. Stern v njem ostro zavrne vzporednico med holokavstom in našim obravnavanjem živali. Pesnik Elizabeth očita, da je uporabila zgolj »poceni igro z besedami«. To podpre z naslednjo mislijo. Človek je ustvarjen po Božji podobi, toda to še ne pomeni, da je Bog podoben človeku. Če so bili Judje v taboriščih obravnavani in pobiti kot živina, to še ne pomeni, da je živina obravnavana, kot so bili Judje. 37 V predavanju, ki sledi, Elizabeth nadalje razvije misel o živali kot utelešeni eksistenci, ki je polna življenja (skozi razliko med Rilkejevo pesmijo o panterju in Hughesovo o jaguarju). Izposta- vljena je zabloda tiste vrste ekološke filozofije, ki ohranja idejo ne- kakšnega naravnega reda, ekosistema, plesa življenja, v katerem 35 Prav tam, str. 25. 36 T. Nagel, What Is it Like to Be a Bat?, Philosophical Review 83(4), 1974, str. 435–450. 37 J. M. Coetzee, The Lives of Animals, 1999, str. 49–50. 221 DIGNITAS n Živalsko vprašanje: med trpljenjem in statusom nečloveških živali ima vsako bitje, vsaka vrsta svoje določeno mesto, vlogo, nalogo, ki se postavlja nad bitja sama. In ker je dostopna zgolj ljudem, se izpostavimo iz nje ter odločamo o življenju drugih. Elizabeth izpo- stavi, da z živalmi ne ravnamo kot s predmeti, temveč da je bližje resnici to, da z njimi ravnamo kot z vojnimi ujetniki. 38 Znova se raz- misleki sklenejo z nemočjo razuma, kako prodreti do tistega, kar je iskano. Zgodba se sklene z občutji nemoči, utrujenosti, tujosti in Elizabethine izvzetosti iz kroga ljudi. Kakšen je lahko naš odziv na to nemoč razuma in filozofije? Na nemoč posredno kaže tudi govor o tako imenovanem »dru- gem valu« borbe za pravice in osvoboditev živali 39 , iz katerega po eni strani vejeta zmagoslavje in optimizem, po drugi strani pa ob opisih izboljšanja pogojev življenja živali na farmah ter njihovem zmanjšanjem trpljenju pri eksperimentih obstaja v nas občutek, da pravzaprav ne moremo govoriti o nobeni zmagi, ampak zgolj o žalostnem stanju. V kolikšni meri izhaja ta občutek iz nemoči filozofije ter ali jo je moč preseči z novimi pristopi k živalskemu vprašanju? Najprej bomo v nadaljevanju predstavili možnosti pri- stopa, ki poskuša poenotiti različna moralno-teoretična izhodišča, na koncu pa razvili še pogled, ki poskuša na drugačen način zasta- viti samo živalsko vprašanje. Pluralistični univerzalizem in živalsko vprašanje Prvi pristop, ki bi pomagal k razrešitvi med napetostmi med moralnimi teorijami, sledi strategiji njihovega poenotenja znotraj širšega okvira. Kot enega izmed takšnih modelov lahko izpostavi- mo pluralistični univerzalizem, ki ga je kratko začrtal Robert Audi, avtor, ki pomembno vpliva na moralno teorijo in izhaja iz tradicije britanskega intuicionizma. Audi 40 predlaga model globalne etike, ki združuje prevladujoče pristope – to je vrlinsko etiko, kanto- vstvo in utilitarizem (verjetno pa tudi druge pristope) –, saj nam ti razkrivajo pomen treh, za moralnost osrednjih stvari, to so sreč- nost oz. dobrobit (ki temelji predvsem na ugodju in bolečini, a ni omejeno nanju), pravičnost (v smislu enake obravnave drugih in spoštovanja, ki jim pritiče) in svoboda. 38 J. M. Coetzee, The Lives of Animals, 1999, str. 58. 39 P. Singer (ur.), In Defense of Animals. The Second Wave, Malden, MA, 2006. 40 R. Audi, Moral Value and Human Diversity, New York, 2007. 222 DIGNITAS n Razprave Glede na pluralistični univerzalizem bi »naše najširše moralno načelo od nas terjalo optimiranje srečnosti oz. dobrobiti, kolikor je mogoče, ne da bi v okviru tega udejanjili več nepravičnosti ali s tem omejili svobode (vključno z našo lastno), ki bi ga potem po- notranjili –da bi bilo v večini primerov samodejno predpostavlje- no ter bi nas tudi močno motiviralo – na način moralne vrline oz. vrlosti. Vsaka vrednota v takšnem normativnem sistemu postane potemtakem vodeče merilo in moralno zreli delovalci bodo razvi- li občutek, kako naj delujejo (ali vsaj, kako priti do odločitve, da delujejo), tudi ko bodo te vrednote »težile« v različnih smereh.« 41 V izhodišču te teorije je torej vrednostni pluralizem, znotraj katere- ga vrednote opravljajo nalogo vodil pri našem odločanju ter me- ril moralne pravilnosti naših dejanj. Audi izpostavi tudi možnost oblikovanja bolj določenih moralnih načel, ki bi nam lahko služi- la kot vodila v vsakdanjem življenju, ter oblikuje seznam desetih prima facie dolžnosti, med drugim prepoved povzročanja bole- čine oz. škode ter gorja, iskrenost, zvestobo, pravičnost, popravo, dobrotnost, hvaležnost, dolžnost samoizboljšanja, vzdrževanje in ohranitev svobode ter spoštljivost. Čeprav Audi nikjer posebej ne govori o nečloveških živalih ter se vsaj površinsko omejuje le na ljudi, nič v tem sistemu ne preprečuje, da vsaj nekaj izmed izposta- vljenih dolžnosti ne vključuje tudi naše dolžnosti do nečloveških živali (npr. neškodovanje). Takšno poenotenje moralne teorije bi privedlo do dvojega: da lahko normativne posledice te teorije za- govarjamo v okviru dobrih moralnih razlogov in da smo pozorni na njihove filozofske izvore ter imamo ustrezno razumevanje le- teh. Toda, ali takšen sklenjen pristop sploh pomeni korak k odpra- vi nemoči filozofije glede živalskega vprašanja? Tudi če bi uspeli ponuditi takšen teoretski okvir, bi verjetno še vedno preostala glo- boka vrzel med našimi prepričanji in delovanjem. Morda moramo to nemoč misliti na drugi ravni in nam bo razkrila pomembne di- menzije moralnosti. K takšnemu pristopu sedaj prehajamo. Težavnost filozofije in težavnost stvarnosti Drugi obravnavani pristop ne teži k poenotenju teorij s podro- čja živalskega, temveč poskuša misliti sam problem nemoči filo- 41 Prav tam, str. 17. 223 DIGNITAS n Živalsko vprašanje: med trpljenjem in statusom nečloveških živali zofije v povezavi z njim. Zastopata ga na primer Cora Diamond in Stanley Cavell. Živalsko vprašanje se izmika poskusom, da bi ga v polnosti mislili in ubesedili. Diamondova tako v zvezi s tem govo- ri o »težavnosti stvarnosti« kot o »izkustvih, v katerih se nam nek del stvarnosti izmika oz. upira našemu mišljenju in za katerega je možno, da je boleč v svoji nepojasnljivosti, na nek način težaven, morda pa v omenjeni nepojasnljivosti tudi čudovit in presunljiv«. 42 To je tesno povezano tudi z Coetzeejevo zgodbo, v kateri Eliza- beth trpi ob dojemanju trpljenja živali okoli sebe ter odzivih ljudi na to trpljenje in hkrati razkriva nemoč razumne argumentacije, ki bo vodila k zasuku v prevladujočih pogledih. Za Diamondovo nadalje težavnost živalskega vprašanja samega izraža način razu- mevanja nas samih kot živali ter moralnih dimenzij tega živalskega življenja. 43 V svojem zgodnjem eseju Jesti meso in jesti ljudi (Eating Meat and Eating People) Diamondova išče drugačne temelje za pristop k živalskemu vprašanju. Klasičen, ne-specističen pristop, oukvir- jen v govoru o interesih ali pravicah, vnaša zmedo glede razume- vanja odnosa med človekom in človekom ter človekom in nečlo- veško živaljo. To, da ne jemo človeškega mesa (ali da se nam to vsaj izjemno upira), ni preprosta posledica naše nepripravljenosti ubijanja ali trpinčenja ljudi. Moralna napačnost, ki jo povezujemo s takšnim početjem, ni posledica morebitne kršitve pravic ali spre- gleda interesov teh ljudi. Prepričanje, da je moralno napačno ubiti in pojesti človeka, je tesno povezano z našim prepričanjem, da se ljudi ne je. Klasični pristopi k živalskemu vprašanju lahko osmisli- jo zgolj analogijo, da kakor je moralno napačno ubiti človeka za hrano, tako je moralno napačno vzrejati in ubiti žival, toda poveči- ni ne vidijo nič moralno spornega v uživanju mesa (v primerih, ko bi šlo npr. za nebolečo smrt prostoživeče živali). Za Diamondovo bi morala obstajati tudi glede slednjega podobna analogija, torej, da bi naša prepričanja, da je moralno napačno ubiti in jesti nečlo- veške živali, bila povezana s prepričanjem, da nečloveška žival ni nekaj, kar bi jedli. Iz tega izhaja, da tudi pri iskanju odgovora na živalsko vpra- šanje ne smemo zvajati vsega na samo en moralno pomemben ali odločujoč odnos ali dejavnik. Odnosov je več in vsak ima svoj 42 C. Diamond, The Difficulty of Reality and the Difficulty of Philosophy, v: S. Cavell et al., Philosophy and Animal Life, 2008, str. 45–46. 43 Prav tam, str. 57. 224 DIGNITAS n Razprave pomen zgolj znotraj okvira neke oblike življenja. 44 Odnose do ne- človeških živali lahko razumemo kot odnos do »prijateljskih bitij«, družabnikov oz. sotrpinov, pri čemer slednje ni biološka katego- rija (kot pri Singerju in Reganu), ampak moralni pojem bitja, pri katerem lahko iščem »družbo« (companionship). 45 Pri tem pa je naš »odziv na živali kot naše družabnice v smrtnosti, v življenju na tem svetu [...] odvisen od pojmovanja človeškega življenja. Gre za razširitev nebiološkega pojmovanja tega, kar človeško življenje je.« 46 S tem se od kategorij pravičnosti, interesov in dobrotnosti premikamo proti kategorijam medsebojne povezanosti, spoštova- nja in spodobnosti. Kar vzpostavlja naš primarni moralni odnos do nečloveških ži- vali, je občutek za smrtnost in ranljivost, ki ga z njimi delimo na temelju telesnosti. Zato se ta pomembna dimenzija razkriva v na- šem odnosu do teles in telesnosti. Ko z nečloveškimi živalmi rav- namo kot s stvarmi – kar na ravni odnosa pomeni, da ne moremo uzreti nepravičnosti kot nepravičnosti in ostajamo kvečjemu na ravni interesov ali pravic –, spregledamo ta temeljni moralni od- nos. Uvideti celotno moralno pomembnost tega odnosa je možno zgolj na podlagi pripoznanja lastne ranljivosti (Elizabeth Costello in njena rana, ki jo skriva pod obleko). Slednja se vzbuja na naši najbolj »surovi in neposredni« ravni, zato Elizabeth v zgodbi tako močno doživlja svojo oddeljenost od »vljudne in spodobne« druž- be. 47 »Zavedanje, da imamo vsi bit živega telesa, da smo 'živi v sve- tu', prinaša s seboj našo telesno občutljivost na to, da smo ranljivi do smrti, golo živalsko ranljivost, ranljivost, ki jo z živalmi delimo. Ta ranljivost nas lahko privede do panike. Da smo jo zmožni pri- poznati, še posebej pa kot deljeno, je ranljivo. Toda pripoznanje le-te kot skupne z drugimi živalmi,glede na to, kako ravnamo in kaj počnemo z njimi, nas ne samo lahko spravi v paniko, ampak nas lahko tudi osami, kot je osamljena Elizabeth Costello. Je po- tem sploh še težko odgovoriti na vprašanje, zakaj bi morali dajati prednost moralni razpravi, v kateri živost in smrt živali vstopata kot goli dejstvi, ki jih v nekem oziru razumemo kot relevantni, ne pa kot prisotnosti (presences), ki lahko spodneseta naš razum?« 48 44 C. Diamond, Eating Meat and Eating People, v: C. Diamond, The Realistic Spirit. Wittgenstein, Phi- losophy, and the Mind, Cambridge, MA, 1991, str. 325. 45 Prav tam, str. 329. 46 Prav tam, str. 329. 47 C. Wolfe, Introduction. Exposures, v: S. Cavell et al., Philosophy and Animal Life, 2008, str. 11–12. 48 C. Diamond, The Difficulty of Reality and the Difficulty of Philosophy, 2008, str. 74. 225 DIGNITAS n Živalsko vprašanje: med trpljenjem in statusom nečloveških živali Živalsko vprašanje je tako močno zaznamovano s težavnostjo stvarnosti, ki »leži v očitnem odporu, ki ga stvarnost nudi našemu običajnemu modusu življenja, vključno z modusi našega mišlje- nja. Ceniti in spoštovati to težavnost pomeni občutiti sebe kot na- gnjenega izven teh modusov, kako mislimo, ali bi domnevno mo- rali misliti ter imeti občutek za nezmožnost naše misli, da prodre do tja, kamor si želi seči.« 49 Prevladujoči pristopi v moralni teoriji vzpostavljajo preveliko vrzel med pravicami ter z njimi poveza- no pravičnostjo na eni strani in sočutjem, ljubeznijo, usmiljenjem in nežnostjo na drugi. Vendar je za samo misel o (ne)pravičnosti osrednje, da do bitja vzpostavimo sočuten in ljubeč odnos ter ga tako sploh vidimo kot bitje, ki ga lahko doleti nepravičnost. Šele na tej podlagi zares dosežemo moralno napačnost, ki je v nepra- vičnosti. Govor o pravicah je smiselno vzpostaviti šele tam, ko nam v tem spodleti. Tudi Cavell govori o težavnosti stvarnosti. Pri Elizabeth Costel- lo smo videli, kako gre v njenem primeru za težavnost izkušnje stvarnosti okoli nje. 50 Filozofski jezik ne more v polnosti ubesedi- ti stvarnosti živalskega življenja, ki jo Elizabeth izkuša, pa vendar to govorjenje »pomaga«. 51 Ko Cavell komentira misli Diamondo- ve, pravi, da jih vidi kot »zastavljajoče vprašanje [...] pretirane oz. čezmerne vednosti, vednosti, katere trdovratnost oz. vsiljivost se lahko za razliko od preproste ali nevpadljive vednosti zdi preti- rana v svojem izražanju, kakor za nekoga vprašanje prehranjeva- nja z živalmi nima posebnega pomena (domnevno še ena oblika njegove – v tem primeru defektne – zastavitve)«. 52 Tudi Cavell je izjemno pozoren na zapletenost in tesnobo, ki lahko vznikne na podlagi vrzeli med filozofsko mislijo in praksami. Njegovo razu- mevanje skepticizma glede drugih duhov je osrednje v njegovi misli 53 in se tudi povezuje s samim živalskim vprašanjem. Če je skepticizem glede drugih duhov povezan z našimi omejitvami in neuspešnimi poskusi, da bi pripoznali njihovo stvarnost 54 ,potem je povezava z moralnostjo lahko na nek način ohranjena, kajti pre- ostane nam pomembna povezava med odgovornostjo in iluzijo 49 Prav tam, str. 58 50 I. Hacking, Conclusion: Deflections, v: S. Cavell et al., Philosophy and Animal Life, 2008, str. 139– 172. 51 Prav tam, str. 153. 52 S. Cavell, Companionable Thinking, v: S. Cavell et al. Philosophy and Animal Life, 2008, str. 95. 53 S. Cavell, The Claim or Reason: Wittgenstein, Skepticism, Morality and Tragedy, New York, 1979. 54 R. B. Goodman, Encountering Cavell: the Education of a Grownup, v: N. Saito in P. Standish (ur.), Stanley Cavell and the Education of Grownups, 2012, str. 61. 226 DIGNITAS n Razprave oz. samoprevaro. Ko slednja vztraja, smo samo dozdevno odveza- ni odgovornosti. Kajti če smo mi sami izvor te samoprevare, po- tem na ta način naša odgovornost ne izgine, saj ne gre za običajno zmoto, ampak za zavajanje samega sebe. To je še posebej navzoče, ko govorimo o živalskem vprašanju ter spregledu skupne ranljivosti in smrtnosti, ki jo delimo z nečlo- veškimi živalmi. In prav govorjenje o tem – čeprav (pre)pogosto nemočno, kakor se to razkrije v primeru Elizabeth – prispeva k odpravi te samoprevare. Litera tura R. Audi, Moral Value and Human Diversity, New York, Oxford University Press, 2007. J. Bentham, “A Utilitarian View”, v: Tom Regan in Peter Singer (ur.) Animal Rights and Human Obliga- tions, 2 nd ed, Englewood Cliffs, NJ: Prentice Hall, 1989. P. Cavalieri, Živalsko vprašanje. Za razširjeno teorijo človekovih pravic. Ljubljana: Krtina, 2006. P. Cavalieri in P. Singer (ur.), The Great Ape Project. Equality beyond Humanity. New York: St. Martin’s Griffin, 1993. S. Cavell Stanley, The Claim or Reason: Wittgenstein, Skepticism, Morality and Tragedy, New York: Oxford University Press, 1979. S. Cavell, Companionable Thinking, v: Cavell Stanley et al. Philosophy and Animal Life, str. 91–126. S. Cavell, C. Diamond, J. McDowell, I. Hacking in C. Wolfe, Philosophy and Animal Life, New York: Columbia University Press, 2008. J. M. Coetzee, The Lives of Animals, Princeton, NJ: Princeton University Press, 1999. C. Diamond, Eating Meat and Eating People, v: Cora Diamond, The Realistic Spirit. Wittgenstein, Phi- losophy, and the Mind, Cambridge, MA: MIT Press, 1991, str. 319–334 C. Diamond, Experimenting on Animals: A Problem in Ethics, v: Cora Diamond, The Realistic Spirit. Wittgenstein, Philosophy, and the Mind, Cambridge, MA: MIT Press, 1991, str. 334–365. C. Diamond, The Realistic Spirit. Wittgenstein, Philosophy, and the Mind, Cambridge, MA: MIT Press, 1991. C. Diamond, The Difficulty of Reality and the Difficulty of Philosophy, v: Cavell Stanley et al. Philoso- phy and Animal Life, 2008, str. 43–89. W. Doniger, [Reflection], v: J.M. Coetzee, The Lives of Animals, Princeton, NJ: Princeton University Press, 1999, str. 93–106. M. jr. Engel, The Immorality of Eating Meat, v: Louis Pojman (ur.), The Moral Life: An Introductory Reader in Ethics and Literature, New York: Oxford University Press, 2000, str. 856-890. M. jr. Engel, Do Animals Have Rights and Does in Matter if They Don’t? Predavanje na Rocky Moun- tains Ethics Congress, avgust 2012. M. jr. Engel in K. Jenni, The Philosophy of Animal Rights, Brooklyn: Lantern Books, 2010. G. L. Francione, Animals as Persons: Essays on the Abolition of Animal Exploitation. New York: Co- lumbia University Press, 2009. G. L. Francione, Animal Abolitionism, oddaja Philosophy Bites (13. oktober 2012), dosegljivo na: http://philosophybites.com/2012/10/gary-l-francione-on-animal-abolitionism.html M. Garber, [Reflection], v: J.M. Coetzee, The Lives of Animals, Princeton, NJ: Princeton University Press, 1999, str. 73–84. R. B. Goodman, Encountering Cavell: the Education of a Grownup, v: Naoko Saito in Paul Standish (ur.), Stanley Cavell and the Education of Grownups, New York: Fordham University Press, 2012, str. 55–69. A. Gutmann, Introduction, v: J.M. Coetzee, The Lives of Animals, Princeton, NJ: Princeton University Press, 1999, str. 3–11. I. Hacking, Conclusion. Deflection, v: Cavell Stanley et al. Philosophy and Animal Life, 2008, str. 139–172. F. Kafka, Ein Bericht für eine Akademie, 1917. 227 DIGNITAS n Živalsko vprašanje: med trpljenjem in statusom nečloveških živali F. Klampfer, P. Cavalieri in kritika dvojnih moralnih standardov v odnosu ljudi do živali. v: P. Cavalieri Živalsko vprašanje. Za razširjeno teorijo človekovih pravic, Ljubljana: Krtina, 2006, str. 195–232. J. Mason in P. Singer, The Ethics of What We Eat. Why Our Food Choiches Matter, Emmaus, PA: Ro- dale, 2006. J. McDowell, Comment in Stanley Cavell’s ‘Companionable Thinking’, v: Cavell Stanley et al. Philoso- phy and Animal Life, 2008, str. 127–138. M. Midgley, Brutality and Sentimentality, Philosophy 54(209), 1979, str. 385–389. M. Midgley, Animals And Why They Matter: A Journey Around the Species Barrier. Athens: University of Georgia Press, 1983. T. Nagel, What Is it Like to Be a Bat? Philosophical Review 83(4), 1974, str. 435–450. C. Patterson, Večna Treblinka. Človekov odnos do živali in holokavst, Ljubljana: Sanje, 2011. T. Regan, Utilitarianism, Vegetarianism, and Animal Rights, Philosophy and Public Affairs 9(4), 1980, str. 305-324. T. Regan, The Case for Animal Rights, Berkeley in Los Angeles: University of California Press, 2004. H. S. Salt, Animals’ Rights: Considered in Relation to Social Progress, London: George Bell & Sons, 1892. P. Singer, [Reflection], v: J.M. Coetzee, The Lives of Animals, Princeton, NJ: Princeton University Press, 1999, str. 85–91. P. Singer (ur.), In Defense of Animals. The Second Wave, Malden, MA: Blackwell, 2006. P. Singer, Praktična etika, Ljubljana: Krtina, 2008. P. Singer, Animal Liberation (Updated ed.), New York: Harper Collins, 2009. B. Smuts, [Reflection], v: J.M. Coetzee, The Lives of Animals, Princeton, NJ: Princeton University Press, 1999, str. 107–120. V. Strahovnik, The Difficulty of Animal Question, pred objavo v Poligrafi, 2013. S. Štuva, K univerzalnemu veganstvu prek etike vrlin, v: N. F. Štante in L. Škof (ur.), Iluzija ločenosti. Ekološka etika medsebojne odvisnosti, Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko in Uni- verza na Primorskem – ZRS, 2012, str. 56–64. C. Wolfe, Introduction. Exposures, v: Cavell Stanley et al. Philosophy and Animal Life, 2008, str. 1–41.