Miha Kobalež: Učitelja iščejo Stari Koloman je umrl o pravi priliki. Bližal se je konec šolskih počitnic in oblast je imela še dovolj časa, da bi premislila vso nezgodo in poslala k Sv. Florijanu v Skalah novega učitelja. Sv. Florijan v Skalah je Bogu precej za hrbtom, ljudje so imeli druge skrbi in so zato pozabili na dobra pota. Tudi Koloman ga ni mogel najti, zato je ostal pri Svetem Florijanu v Skalah celih trideset let. »Glej no,« je dejal šolski nadzornik Klobučar, ko je teden dni po pogrebu prejel poročilo, da je Koloman umrl, »glej no, kar tako natihoma se je poslovil. Seveda, pot do Svetega Florijana v Skalah je dolga in nerodna. Tam zgoraj zaživi človek nekako svojstveno življenje. Nič ne rečem, dober mož, tale Koloman, Bog daj mir njegovi duši — le metodo je imel starinsko, skoraj edini v okraju, ki se je trmasto držal starih navad. Zdaj bo pa drugače. Poslal bom k Svetemu Florijanu mladega učitelja, ki bo šolstvo temeljito prenovil. Predvsem se bo moral socialno udejstvovati. Preštudiral bo krajevne gospodarske razmere in nato napravil delovni načrt. Brez načrta ne gre. Potem pa strnjeni pouk. V tisti samoti tam zgoraj se bo lahko nemoteno posvetil samo šoli. Pokojni Koloman je bil v tem oziru nekoliko površen, se mi zdi. Da, da, treba bo temeljite izpremembe.« Nekdo je potrkal. »Naprej!« je zakričal nadzornik. Vstopil je oblasten možak. »Tako, tako, gospod nadzornik, jaz sem namreč Blaž Potrata, župan od Sv. Florijana v Skalah. Nekaj opravka sem imel pri oblasti, pa sem se mimogrede oglasil še pri vas.« »Me veseli, me veseli, gospod župan!« »Da, da, saj veste, jaz predstavljam pri nas tako rekoč ljudstvo in oblast in sem mislil, da bi zaradi velike važnosti, tako rekoč zaradi ljudskega sodelovanja, mogel tudi kaj pripomniti.« »Da, da, to se razume, ljudstvo mora imeti vpliv na šolstvo.« »Zastran našega bodočega učitelja, veste. Nič ne rečem čez pokojnika, bil je dober človek, le preveč samosvoj. Jaz pa, tako rekoč ljudstvo, bi radi človeka, ki bi pomagal pri občini.« »Torej za občinskega tajnika?« »Ne, ne, občinski tajnik je itak moj sin. Toda včasih on ne utegne, pride delo, košnja, žetev, treba je pripraviti drva, takrat bi lahko pomagal učitelj, saj je plačan prav za prav iz ljudskega denarja.« »To bomo premislili, to bomo premislili,« mrmra nadzornik in gleda skozi okno. »Seveda, iz ljudskega dcnarja.« »Žc vnaprej sc vam zahvaljujem,« se klanja župan Potrata. »Ko pridete na inšpekcijo, se pa kaj oglasite. Veste, mi smo revna občina, kak liter cvička bova pa vseeno izpila.« Ko župan odide, napravi nadzornik na Kolomanov akt rdeč znak. Tam, kjer je bil napisal poprej »Delovna šola«, napravi rdečo črto in napiše »Pomočnik občinskega tajnika«. Ni še končal, ko znova potrka in ne da bi čakal na odgovor, stopi v pisarno širokopleč župnik z naočniki. »Sitna zadeva, gospod nadzornik,« pravi počasi ter si briše naočnike. »Doslej smo šc nekako potrpeli. tolažili smo se, da tudi Bogu ni mogoče vselej ustreči. Jaz sem namreč župnik od Svetega Florijana v Skalah. Ze dolgo nimamo organista. Zdaj je pa prilika, stari Koloman jc umrl, Bog mu daj dobro, bil je prijazen človek, le z liberalci je držal — slejte, če boste poslali k Svetemu Florijanu novega učitelja, naj bo organist. Ne bo visoka plača, kakih dve sto dinarjev mesečno in dva mernika bire, toda nekaj je treba darovati za čast božjo. Pa krščanski človek naj bo, da ne bo pametnim ljudem in ženskam v spotiko. »Toda, gospod župnik!« se je branil nadzornik. »Mislim. da sem prav povedal,« je pokimal župnik. »Kdor pride k Svetemu Florijanu v Skalah, ostane tam tridcset let. Gledati moram, da mi ne bo zasejal ljuljke v pšenico.« Še enkrat se je prijazno nasmehnil, nato je odšel. Nadzornik je nervozno stopil dvakrat no sobi, nato je prečrtal opazko na Kolomanovem aktu in napisal z modrim svinčnikom novo: »Organist«. Potem se je domislil nečesa drugega. Odprl je vrata na hodnik in zakričal: »Ali je tu mogoče še kdo od Svetega Florijana v Skalah?« Trije možje so se spogledali in se obotavljaje vzdignili. »No, naprej!« Znova so se možje spogledali in suvali drug drugega. Nazadnje se je ohrabril najmlajši in stopil v pisarno. Previdno je zaprl vrata za seboj, pogledal plašno po sobi in začel pripovedovati s šepetajočim glasom o prosvetnih potrebah Svetega Florijana v Skalah. Ljudje so vdani pijančevanju, toliko odstotkov je analfabetov. Toda drugi hrepenijo po izobrazbi. Radi bi čitali knjige, poslušali predavanja, priredili kako igro. Toda ne gre in ne gre. Saj pokojni Koloman je bil delaven človek, le star je bil, zelo star, ni hotel razumeti mlajšega rodu. Če bi prišel kdo drug... Nadzornik je molče prikimal. Mož se je oddahnil in se hitel zahvaljevati. Počasi se je zrinil skozi vrata. Nadzornik je napisal z zelenim svinčnikom na Kolomanov akt: »Prosvetni delavec«. Vstopil je drugi Svetoflorijanec. Priklonil se je nadzorniku in začel hitro pripovedovati, kako velik pomen imata splošno gospodarstvo in zadružništvo. To sta tako rekoč temelja države. Pri Svetem Florijanu v Skalah je pa v tem oziru še ledina. Ko bi torej novi učitcli ... »Zadružnik in gospodarstvenik!« je zakričal nadzornik z obupnim glasom, prečrtal vse dosedanje pripombe na Kolomanovem aktu ter zapisal novo. Ko je mož odšel, je vstopil tretji Svetoflorijanec. »Za kakšno gospodarstvo ste pa vi?« je dejal mož. »Sadjarstvo je temelj kmetijstva. Sadjarstvo je treba pospeševati. Treba je napraviti drevesnice, uvesti novejše sorte, tudi oskrba drevja je zelo nazadnjaška. Mi potrebujemo pomoč.« »Novega učitelja, ki bo sadjar. Dobite, vse dobite!« je pisal nadzornik novo pripombo na Kolomanov akt. Potem ni bilo več deputacij in se je nekoliko oddahnil. Prav za prav bi moral poslati k Svetemu Florijanu pet učiteljev, ki bi delali za Ijudsko blaginjo in napredek, potem še šestega, ki bi učil v šoli. Popoldne je prišlo od Svetega Florijana šc posebno pismo, opremljeno s pečatom, številko in podpisi. Telesna vzgoja je namreč tudi jako potrebna in je steber države. Zato naj bi bil novi učitelj dober telovadec, tako zahtevajo narodne koristi. Nadzornik ni rekel ne bev ne mev in se je začel resno bati, da ne bi pozabil na kak steber, ko jih ima država toliko. Potem se do večera ni zgodilo nič hudega. Le, ko so šli iz pisarne, mu je tovariš kmetijski referent Janez Škorec previdno omenil, da je slišal nekaj o praznem učiteljskem mestu pri Svetem Florijanu. Saj on nikakor ne misli zahtevati kake usluge, le pripomnil bi rad, kaj je njegovo objektivno mnenje. Na prazna službena mesta naj bi postavljal take ljudi, ki bi razumeli kaj o kmetijstvu in o reji malih živali. Posebno pridejo v poštev štajerske kokoši. Tovarišu ni mogel odreči. Precej si je zapisal, da mora novi svetoflorijanski učitelj poznati štajerske kokoši. Zvečer sta ga v krčmi »Pri ponižnem meščanu« prijela še dva. Upokojcni profesor Andrejc Seme je izrazil željo, naj bi se novi učitelj posvetil nabiranju narodnega blaga. Ni lepšega in za narod koristnejšega posla, kot je ta. Okrajni zdravnik dr. Macola je pa kategorično zahteval, naj pošljejo k Svetemu Florijanu v Skalah človeka, ki se razume na higieno in prvo pomoč ter bo ustanovil Rdeči križ in Protituberkulozno ligo. Med tednom so se oglasili še nekateri. Pri Svetem Florijanu bi bilo treba ustanoviti vremensko opazovalnico, naj se izbere primernega učitelja. Tudi zastran pogozdovanja naj poskrbi in organizira ljudi. Regulacija Florijanščice še ni izvedena, naj ga lokalni faktorji zaposlijo pri tem. Kmetje so poslali pismo, da hočejo takega, ki bo ustanovil in vodil Mlekarsko zadrugo. Toda, ko je prišel čas, se niti pouk ni mogel pričeti. Oblast ni poslala sploh nobenega učitelja, kajti do Svetega Florijana v Skalah je daleč in so poti jako nerodne.