Nesrečna igra.
(Resnična prigodba.)
Igravec je pač neusmiljen   pokončavec svoje časne in večne sreče>  je sam  obropar   žene  in
143
144
otrok, požigavec svojiga pohištva; česar sledeča resnična prigodba v strašen razgled bodi.
Neki kmet Lagniske  reši.  Mizo Parila,
poglavitniga mesta naFrancozkim, je v tern mestu ravno bil svoje opravila dokončal, in se že na svoje tiho selo hišniga veselja, ki gaje pri ženi in otrocih čakalo, verniti hotel, kar eden navadnih Parižkih oklicavcov dnešno srečkovanje ali loterijo prešernim pohajaveam , ki so se na velikim tergu pred kraljevim dvorom sprehajali, raztrobenta. Pro-s t i m i r — takole je našimu kmetu ime —je dosihmal z svojim stanom bil ves zadovoljen; delo mu je kruhek sladilo, \\\ po vsi vesi ga je vse rado imelo; tudi njegova gospoda v Parizu ga je čislala pošteniga moža.
„S a d j e s i m dobro p r o d a 1" — tako sam pri sebi reče — ,,kaj li, ko bi tudi jaz srečo s k u s i 1 ? I) e n a r i m a m, k a j I i m i j e z a 5 f r a n-kov? Ravno danes mi sreča lahko vstre-že!" S takimi besedami Prostim i r za oklicavcam v širokih korakih teče, kupi, vtakne srečko ali los v mošnjo, in se klati zdaj s trepetom, veseljem in strahom po sprehajališih, ure vzdigovanja čakajoč.
Sreča je opotočna; po navadi se temu nasmeh-Ija, ki jo pervikrat skuša — to le se je tukaj zgodilo. — Popoldne je Prosti mir, naš preprosti pošteni kmet, posednik dvajset tavžent frankov!! Ves osupnjen, stermo gleda na svojo številko (nu-maro), kar mu kerčmar, pri kterim se je bil vstavil, spisek srečk ali vzdignjenih numar pod nos porine in mu z globokim priklanjanjem vso srečo vosi. Zdi se mu , kakor da bi se mu senjalo — nikjer ni mini imel, gre iz hiše vun, noter, drugič vun — in tako se poganja do večera. Kako li bi spal? S kozarcam šampanjskima vina, ki mu ga kerčmar za sredno ceno 10 frankov zjutra zgoda iz svoje volje prinese, ga še bolj razdivja; namesti s klobukom se z ponočno kapico pokrije; palico prime narobe, v jopič pak si vterga grozno luknjo. Tako napravljen konici v pisarnico menjavca, denarje vzdignit. Menjavec se na njega merzljivo ozre in ker ga za berača ima, pisarju reče: „Sta-nislav! daj možu tu en vinar!" Naš Prosti-mir pak potegne srečko iz sterganiga jopiča iti jo poda menjavcu, kteri, ko jo zagleda, ostermel kapo privzdigne, možu stol ponudi, in svojimu pe-nezniku veh', temu gospodu 20,000 frankov našteti.
Zdaj jih je shranil, strežce obdaroval, in hiti do svoje kerčme; kerčmar ga sprejme, kolikor naj več more po gosposko, ga imenuje ..gospod" in ga pelja v nar lepši izbo. Prost i mir se mu po imenitno smehlja, se vsede in mu ukaže proč iti. Pisati je hotel svoji ženi; dvajset pisem je pokaže-nih na tleh ležalo; veselje, zamaknjenjc, obetanje, vse to se je menjalo v listu, kteriga bi tudi naj veči modrec preumeti ne mogel.
Blizo petih popoldne pride kerčmar, ako bi li se ž 1 a h t n i m u g o s p o d u spoljubilo doli k družbi iti. — Prostimfr, kteriga je zašegetalo slavno ime žlahtni ga gospoda, se prav po gosposko prikloni in gre za kerčmarjem doli h družbi. Tukaj je sedelo 15 do 20 gospodov za igravno mizo; ravno so bili svojo igro dokončali in si dobiček sttll, kterega je vsaki na veliko povedal. „Kaj li — si misli Prostimir — ali bi ne poskusil še enkrat sreče? In res, sam gospodam, ki že dolgo
na to čakajo, pogon da, igro na novo začeti, ker mu je volja, samimu ž njimi igrati.
Igra se je začela — poslednja vesela ura je v Prostimir o vi m življenju dotekla.
Ob polnoči je zgubil vse svoje bogastvo — zdaj ubožec! Družba ga je sramljivo pomilovaia in ga — pustila. Prostimir, prehinjen od peklen-skiga duha lakomnosti, vroč od golufske sreče in zavžitiga vina, gleda stermo pred se, z merzlim potom po čelu — in komaj igravci duri zapro — pade mertev na tla, od mertuda fbožjiga žlaka) vdarjen. — Zvečer pak pride njegova pridna ženka, pridejo njegovi ubogi otročiči v Pariz, družeta in očeta iskat — tode novo požertvo nespodobne igre najdejo — merliča! Kdo li dopove njihovo žalovanje ? Nesrečna igra !!                                  —fov.