srriel prenočevati v župnišču pod eno streho z Lucijo . . .
Bogatajeva Tončka je točila vode pri koritu, ko je šel mimo, in je pozdravila:
»To si se ga napil, da me še poznaš ne!«
»Bogatajeva si!« je rekel hladno. Deklica je prebledela in zardela. Preden je prinesla vodo čez cesto, so bile njene otroško vesele oči vse polne solza . , .
(Dalje.)
v
Žena padlega vojaka.
Rodila sem, nesrečna.   In nikjer očeta. Strašno je.  Rada bi bila zaničevana. Vsi tihi so.  Pogledi v me, kot da sem sveta. Iz hiše rodne rada bi bila izgnana.
Ne radi tebe, mali.
Ne radi vas, kateri ste v daljavi pali,
med kterimi je tudi srce moje bilo.
Vi moji ste. Srce bolesti bi za vas nosilo.
O, radi tebe, sveti  Prokletstvo nate in gorje I
Razdrta je prisega sveta.
Me rodimo kot nezakonske žene.
Otroci naši nimajo očeta.
Ah, bolje umreti!  Ko zvečer žene
z možmi, z otroki se hladijo, poka mi srce.
In če vprašajo otroci po očetu kdaj,
kaj odgovorim jim mati naj?
France Bevk.
V vrtu.
Med rožami sta šli postavi dve. Obdani od valov sladkih vonjav, z očmi sta pili rdečih rož pozdrav in si ljubeče stiskali roke.
¦v
Cez hip sta si pogledali v oči, obstali, kot da več se ne poznata. (Le v dnu oči metulja dva igrata.) In tiho sta . . . ljubezen govori.
Bojiva se ljubavi lastnih rok, dotika ustnic, nedrij . . .  Sin je pal. In rožni vonj je mamil val na val. Iz dalje se je zlegal krik otrok.
France Bevk.
40