POEZIJA
Milan Jesih
Tam doli stopam
Zaploteno dvorišče — borna trava, drvarnice, gnil fičko brez koles —, v pritličju podnajemnik pobrenkava (s presledki, znan, da pridno pije vmes);
in trajanje; in veter suh se zgane pa spet zamre; in ni velikih tem: v šestdesetih predmestjece Ljubljane, pozna pomlad mogoče, a ne vem —
otrok sem bral, in ko se je stemnilo, na klopi obsedel kot iznenada soočen s časom, ki med zvezde pada
in vleče s sabo z nezmagljivo silo ... Potlej, rad mislim, zvon je udaril hkrati, kot k jedi poklicala ljuba mati.
* * *
Visi visoko slep in prazen zid, kot če od zadaj se razgali slika: hiša s pročeljem proč strmi velika, sem na dvorišče kaže pusto rit.
Popoldne vanj trdo se upre tišina. Ženske sedimo v senci pod kostanjem z zmešanim, razpuščenim blebetanjem, z doma spečenim kruhom, glaži vina
in belimi, od dolge zime, gležnji; otroci se igramo blizu njih, da nas dosežejo pogledi nežni;
v zraku lebdiva sama stih in stih o strasti neminuli iz kupleta pozabljenega in nikdar zapeta.
* * *
Na strehi štorklje, čas tam naokoli pa vidim ves lenobno razmetan: globoko v vrtu v cvetju par magnolij in zunaj smo že jedli tisti dan,
vem, ker se v vetru vzdigoval je prt, lep, drag, vezen in v bograč se zavihal... Gostiteljeva sestra, blaga, tiha, nezemsko lepa, čista kakor smrt,
nam beloroka vina je točila:
ko jaz že pred posladkom sem nažrt
rjovel na vso rit, »Borci, na nosila!«
je vprašala — in se prav rad spominjam —: »Si ga pripeljal v goste k nam a k svinjam?«
— Prav zgodaj sedemdesetih, aprila. » » *
Bučel debelih poln je sadovnjak, grmičevje nasladnega čvrljanja in vmes neumnega kričanja srak — prešeren dan se na ves glas naznanja:
ta čas bi se s poljubom — kot igraje — mlečnim dva tisoč enim poslovila, za njo še rahlo bi dišala svila: zdajle, si utvarjam, po stezici šla je,
pri vrtnih durcah je še pravkar stala z drhtečo roko — ali pa zapah se je zaskočil (bodi nebu hvala,
čeprav pri takem vštuli parklje Vrag) — in misel nanjo se v suh blesk razblini. Ptiči za hip prisluhnejo tišini.
* » »
Sto pevk — preštetih — zganja hrup na planem, nemočen jaz v polsnu mečkam si tiča, preden naposled švohen, žejen vstanem — in me, Bog ve, lepota ne prepriča
poldneva, ki je legel naokrog — dolina sončna, morje na zahodu —; s čim ostrim, tudi ve rečeni Bog, bi se počasi, dolgo v prsi bodel,
jezik si zgrizel bi od bolečine, požiral ljubljene gospe ime s sladkobo slankasto krvave sline,
da ga niti Rečeni ne izve;
še ko bom trhla prst za večne čase,
napis ne trava naj iz nje ne zrase.
» * *
Vedro nebo, zelena reka tiha, daljava, razprostrta v vse strani, od juga veter mlačen kdaj zapiha, da v vrbah listje svila pošumi;
jaz premišljujem, sam sedeč na bregu, — in skoraj si urezal bi piščal —, kako v lase bi lahkih prstov segel, glavo s poljubi gosto posejal
in bi se drug ob drugega prižela, kot da ne bi bila zgolj polovici, ki se dotikata narahlo z lici:
kot da od zmeraj sva celota cela z eno krvjo in kožo, sluzjo, slino — bila bi kamen, sklonjen nad gladino.
* * *
Večer je iz tišine nepopisne, ne glas ne veter je za hip ne zmoti, ne luč kresničasta, ki se po poti v dolini izmed borov kdaj zablisne —
tam stopam, sprehajalec, kot košara bi plula na počasni, mirni reki: princeskin pankrt, da perica stara bi pljunila, »hudičevič je neki,
če mu kot ogenj živ oči žarijo«;
tam stopam — le na videz brez namena,
a gravitiram v vas in oštarijo —,
stopam tam doli, mračna gmota lena, prah mlačen, že napol povrnjen v prah in z regratovo lučico v rokah.
* ♦ *
Saj ni bil dež, da bi po njem si pav otresel perje; in da zažareli bi z grička Veneri kot po kopeli zjutraj draguljci, in na bilih trav
že posušeni... Bil je puhast hip, ko nad učeno bukvo sem zakinkal, morda zasanjal sneg zvezdnih utrinkov; ali v snu pušča iz nebeških pip?
Ne, dež ni bil — prej morebiti mani nemirni so pijančkov nepoznanih zganili kakšen prazen glaž v kredenci,
da v njem je po šampanjsko zašumelo, zato se mi je v dremežu zazdelo kot dež v neznatno znižani frekvenci.
POEZIJA * * *
Čez polje željna pot ljubimca k reki
—	pšenica, do belote dozorela, miruje v trdi julijski pripeki —, tam bosta se z izvoljeno objela;
v nebu odprtem let samotne ptice
—	ko da predaljna sonca bi bližina jo vlekla vase s silnostjo spomina, še bolj k zenitu žene perutnice —;
jaz ta čas zad za bajto v mrtvi senci
počivam, v ligeštulu zavaljen;
suh pisk v visoko vzdignjeni frekvenci
—	v neslišno — je dno sluha položen;
in ko me zdaj zdaj zmore spečnost blaga,
vse to bo zginilo, nič ne pomaga. « » »
Grozdje zori in dan se vse bolj len zgodaj odpravlja spat. Kdor si pozabi zročil jutranje upe in jesen nocoj k obešenju te strastno vabi,
postoj za hip, pod nebom se ustavi, ki plove čezenj osamel oblak
—	mar bo dohitel brate, da v daljavi tovor odlijejo temi pred prag? —;
na poti kamnati, ki iz vasice navkreber v silovitih ridah rine, postoj ta čas, ko veter viha klice
otožne pavov spodaj iz graščine in prve liste vele smuka z vej — postoj, predahni, potlej pa naprej.