Razprava obravnava recepcijo prvin sentimentalizma v slovenskem pri­ povedništvu 2. polovice 19. stoletja, predvsem v tistem tipu romana in no­ vele, kjer so izražene razmeroma čisto; kot vmesni člen upošteva nemško oz, avstrijsko sočasno pripovedništvo in romane Turgenjeva. Izmed pripoved­ nih vzorcev, ki jih je ustvaril klasični sentimentalni roman, je bil za sloven­ ske razmere najustreznejši tisti iz Nove Heloize. Njegova meščansko demo- kratična idejnost se je modernizirala v smislu slovenskega liberalizma in na­ rodno prebudnega zanosa. Med 1860 in 1880 se je ta vzorec izoblikoval v dveh variantah: v pesimistični s tragičnim izidom (kombiniran tudi z motivi iz Wertherja) in v optimistični z narodnopotrjevalno poanto, ki se izteče v idi­ lo (analogno z nemškim romanom o vzponu krepostnega meščana. Ta os­ rednji vzorec našega zgodnjemeščanskega romana začne razpadati, ko se razveljavi mit mogočnega ljubezenskega čustva, ki premaguje stanovske pre­ grade, in ko se idealni junak etično degradira; tedaj ga nadomesti drug vzo­ rec z aktualno tematiko (kriza meščanske morale in zakona). l.Od izida Rousseaujeve Julie ou la nouvelle Heloise (1761) je minilo dobro stoletje do izida prvega slovenskega romana, Jurčičevega Desetega brata (1866/67). Nehomogeni in sinkretični značaj našega meščanskega pripovedništva daje podlago za to, d a je mogoče iskati pobude za obliko­ vanje slovenskega romana (in delno tudi krajše proze) v prvih dveh de­ setletjih od njegovega nastanka v časovno tako odmaknjenem literarnem toku, kakor je bil sentimentalizem. Podobno kakor v drugih »zamudni- ških« slovstvih je namreč roman tudi v slovenskem nastal šele v drugi po­ lovici 19. stoletja kot slogovno neenotna tvorba, ki je združevala v sebi p r­ vine različnih romanesknih tipov, kakor so se v večjih evropskih litera­ turah zvrstili drug za drugim, v bolj ali manj homogeni in razviti podobi; spričo tega moremo zanj tudi termin »meščanski roman« uporabljati le s pridržki.1 Odmeve sentimentalnega romana, ki je bil že od svojega nastanka nosilec meščanske liberalne ideologije v nasprotju z aristokratsko kultu­ ro svoje dobe, je mogoče v slovenskem pripovedništvu zaslediti šele te­ daj, ko seje pojavila meščanska umetna proza, namenjena izobraženemu bralcu in zmožna sprejemati zahtevnejše pobude iz evropskih književ­ nosti. Vajevska generacija je ob koncu 50. in v začetku 60. let prva pre­ trgala dotedanje ljudsko-vzgojno, folkloristično in zgodovinsko izročilo v našem pripovedništvu, s tem da je vpeljala sodobnejšo tematiko, meš­ čansko okolje, in d a je skušala značaje orisati psihološko poglobljeno ter diferencirano. Vajevci so ostali pri krajši prozi, povesti in noveli2 - tej so skušali dati umetelnejšo obliko in ustroj, ne da bi bile posamezne prozne zvrsti med seboj že razmejene ali določneje opredeljene.3 V vajevski pro­ zi se je prvikrat pojavil slovenski izobraženec v vlogi rahločutnega, sve- tožalnega junaka, in sicer v pravi wertheijevski situaciji (Eijavčev Zamor­ jeni cvet, 1861), opazen pa je tudi že zelo izrazit tok svetobolja, spojen z novejšim pesimizmom schopenhauerjevskega izvira.4 Tako se je ob izteku 50. let, odločilno pa šele v 60. letih spremenil po­ ložaj, ob katerem je Levstik še v Popotovanju iz Litije do Čateža (1858, po­ dobno tudi v člankih) sodil, da Slovenci še nimajo svojega meščanstva, zato tudi ne snovi in omikanega pogovornega jezika za roman. V 60. letih se je namreč ob narodnostnem opredeljevanju v meščanski družbi na Slovenskem že razvijalo slovensko meščanstvo in raslo izobraženstvo, večidel kmečkega rodu.5 Iz teh vrst so izšli avtorji zgodnjega slovenskega romana, kije obravnaval meščansko tematiko v tem smislu, d a je bil nje­ gov junak novi, narodno zavedni izobraženec plebejskega porekla in z ^ jigm okra tičn im i ali liberalnimi prepričanji. Idejne prvine nekdanjega /^>W4u}hs^entalnega romana, sicer že razpršene in stopljene s poznejšimi mi- sefnirrovtokovi, so v več pogledih ustrezale miselnosti slovenskega zgod- K atarina B ogata j-G rad išn ik VZOREC »NOVE HELOIZE« V MLADO- SLOVENSKEM PRIPOVEDNIŠT­ VU 3 1 6 3 1 0 njemeščanskega romana. Sicer pa se je tudi v nemški in avstrijski kulturi, v katero je bil slovenski prostor tedaj včlenjen, »rahločutnost« (Empfind- samkeit) obdržala še vse do srede 19. stoletja, zlasti v literaturi tudi še po­ tem, ko je njena zunajliterarna težnja - osamosvojitev in uveljavitev meš­ čanstva - že dosegla svoj cilj.6 Zlasti v Avstriji je duhovno in literarno iz­ ročilo 18. stoletja segalo globoko v 19. stoletje, kot se posebno nazorno kaže v Stifteijevem pripovednem delu.7 Družbeni vidik prvotnega sentimentalnega romana, nam reč p rebu ­ jena samozavest »tretjega stanu« in kritika plemiških privilegijev, se je v 19. stoletju moderniziral v smislu novih liberalnih in demokratičnih po­ gledov; slovenski roman ga je verjetno sprejemal večidel prek Mlade Nemčije. Demokratizem zmaguje v rom anu s srečnim koncem, potem ko padejo pregrade med meščanskim in plemiškim stanom; optimistični za­ gon liberalizma se izraža v zgodbi o družbenem vzponu meščana, ki se je vzdignil s svojim lastnim delom in zmožnostjo. Tudi pesimistična stran sentimentalizma, kije dosegla vrhunec v Wertherju, se je spajala s poznej­ šimi oblikami svetobolja od Jeana Paula in nemške romantike prek Schopenhauerja ter mladonemškega kulta duševne »raztrganosti« in je nato kot izrazita idejna prvina, pa tudi kot ozračje otožnosti, elegičnosti in resignacije prišla v slovensko pripovedno prozo. Težnja po osebni sre­ či in deziluzija v rom anu ali noveli tega časa izvirata iz avtorjevega sve- tožalnega oz. pesimističnega pogleda na svet. Razsvetljenski ideal človeč­ nosti je bil še prav tako živ v pripovedništvu 19. stoletja kot v sentimen­ talnem romanu, le da je spet doživel razne preobrazbe; dopolnil se je s Schopenhauerjevo zamislijo vsesplošnega usmiljenja (VVeltmitleid) in dobil v nemški prozi močan pedagoški poudarek, m edtem ko je pri Dic­ kensu ali Hugoju sočutje do ponižanih in razžaljenih obarvano s težnjo po socialni pravičnosti, ne več samo po dobrodelnosti. V slovenski prozi so razvidni vsi ti odtenki humanitarne misli, ob njih pa tu in tam celo sta­ ra razsvetljenska misel, naj bi roman služil poučnemu (v slovenskem pri­ meru narodno prebudnem u) namenu. Kakor v klasičnem sentimentaliz­ mu je tudi v slovenskem rom anu tega razdobja čuteče srce še vedno pod­ laga prave človečnosti.8 Ljubezensko čustvo ter entuziastično prijatelj­ stvo, poleg človečnosti osrednji vrednoti rahločutne dobe, sta visoko ce­ njeni. Eros kot naravna pravica in prvinsko nagnjenje jev slovenskem ro­ manu vse do Kersnika tista sila, ki prinese junaku popolno blaženost ali pa ga pahne v najhujšo nesrečo. Čustveno prijateljstvo je tematizirano pač najizraziteje v Vošnjakovih Pobratimih (1889) - značilno, da »pobra­ tima« povezuje zlasti skupna predanost narodni ideji - sicer pa v sloven­ ski prozi nima tako pomembnega mesta, kakor ga je imelo v nemškem sentimentalizmu. V ospredju je v tistih besedilih, ki se tudi sicer opirajo na značilno pisemsko obliko sentimentalizma in vpeljujejo prijatelja kot junakovega zaupnika in naslovnika njegovih pisem (tako že, vsaj delno, Deseti brat, izraziteje Zorin in Tavčarjeva noveleta Bolna ljubezen). - Med idejnimi podaljški sentimentalizma je bilo pri nas kakor tudi v nemško- avstrijski književnosti silno razširjeno rousseaujevstvo, čeprav že neko­ liko razvodenelo, in sicer kot odpor do izprijene urbane civilizacije ali pa kot umik v podeželsko idilo, v nepokvarjeno naravo. V slovenski prozi je ta idejnost zelo izrazita v vaški povesti, manj v romanu; v slednjem je vid­ na predvsem kot nostalgija po rojstni domačiji pri junakih, ki so zašli v velikomestno okolje (npr. Zorin, Ivan Slavelj). - Iz razsvetljenskega kakor tudi iz krščanskega izročila živi v slovenskem rom anu od Jurčiča do Ker­ snika ideja o višji pravičnosti, ki že na tem svetu skrbi za etično izravna­ vo, zlasti še za to, d a je krivica kaznovana; vendar ne brez izjem, saj npr. v svetu Tavčarjevega pripovedništva vlada romantična moč usode, ne razsvetljenski moralni red. Pač pa kozmopolitsko orientirano razsvetljenstvo in sentimentali­ zem, ki sta povzdigovala predvsem družbene vrline, še nista odkrila vred­ note, kateri se v slovenskem pripovedništvu tega obdobja podrejajo vse druge, namreč narodnostne ideje. Ta se je v sentimentalnem rom anu po­ javila šele tedaj, ko se je že iztekal v romantiko (tako npr. v Foscolovem rom anu Ultime lettere di Jacopo Ortis, 1802),9 zelo izrazita pa je bila v ro ­ m anu zapoznelih književnosti, ki je nastal hkrati z narodno prerodnimi gibanji, kakor je bilo to tudi na Slovenskem. Za slovensko pripovedno prozo tega časa je značilna razdelitev etičnih vrednot po stanovski in na­ rodnostni pripadnosti: rahločutnost in človečnost slovenskega inteligen- ta je postavljena nasproti ošabnosti in pogoltnosti tuje (nemške ali ma­ džarske) gospode. Narodnostno je obarvano tudi slovensko rousseaujev- stvo in se v glavnih potezah ujema z Levstikovo razdelitvijo: slovenstvo ali slovanstvo, katerega nosilec je kmečki stan, pooseblja nepokvarjeno naravo, pomehkuženo, moralno načeto civilizacijo pa plemiška gospoda tujega rodu. Etične in filozpfske prvine sentimentalizma so torej v naši zgodnje- meščanski prozi razširjene - čeprav delno preobražene in podrejene na­ rodnostni ideji - vendar se strnejo v sklenjeno podobo samo tam, kjer imajo za podlago katerega izmed značilnih pripovednih vzorcev rahlo­ čutne dobe. Vzrok za to, da se je tedanja slovenska proza oprla na neka­ tere izmed takih vzorcev, zlasti na vzorec Nove Heloize, je nedvomno mo­ goče iskati v nekaterih značilnih lastnostih tedanjega našega pripoved­ ništva, posebno še romana. Med takimi značilnostmi zaslužita posebno pozornost notranja struktura slovenskega romana v 19. stoletju in značaj njegovega junaka, kakor ju podrobneje analizira J. Kos.10 Kot temeljno lastnost slovenskega romanesknega junaka zapaža njegovo trpnost, ne­ dejavnost, torej tisto značajsko potezo, zoper katero se je tako ostro og­ lasil Levstik že ob izidu Desetega brata; »sentimentalni mehkuž« Lovre Kvas pa je bil le prvi v vrsti duševno sorodnih in še dosti hujših sveto- bolnežev. Sama pasivnost jih še ne uvršča nujno med potomce VVerther- ja, St. Preuxa ali rahločutneža iz istoimenskega rom ana H. Mackenzieja (The Man of Feeling, 1771). Pasivni junak nastopa tudi v drugih romanesk­ nih tipih, ne le v sentimentalnem romanu; objekt vzgoje, ne subjekt do­ gajanja je npr. v zelo pom em bnem žanru vzgojnega rom ana (Bildungsro- man), katerega odločilni zgled je bil Goethejev Wilhelm Meister (prav nanj se je skliceval tudi Jurčič, ko je branil svojega »mehkuža« pred Lev­ stikom). Res pa je, da ostaja slovenski romaneskni junak zavoljo svoje nedejavnosti vseskozi moralno neomadeževan11 in v tej čistosti soroden rahločutnim mladeničem sentimentalne literature. Ta sorodnost pa je še dosti ožja in zajema poleg senzibilnosti tudi človečnost, sočutje do trpe ­ čih in dobrodelnost, torej tisto obliko socialne dejavnosti, k ije bila že od začetka spoznavno znamenje sentimentalnih junakov. Najočitnejša vez z junakom pozne, tj. povvertherjevske rahločutne proze je nedvomno sve- tožalje, trpljenje ob velikanski razdalji med idealom in resničnostjo, med pričakovanji in njih uresničenjem; ali pa trpljenje iz globoke zavesti o ne­ zadostnosti življenja sploh in ob lastnem bivanju, kakršno doživlja v ce­ lotni razsežnosti Stritarjev Milan Zorin. V poglavitnih potezah je lik ten­ kočutnega, melanholičnega izobraženca, ki ga mučita spleen in razoča­ ranje v ljubezni, orisal že Erjavec (Zamorjeni cvet), svetožalen junak je tudi Lovre Kvas in nato pesimistični mladeniči Tavčarjevih novelet iz let 1874-75. Dovolj pogosten je lik pesimista, ki se iz razočaranja nad človeš­ ko izprijenostjo zapre vase, naposled pa ga odreši blagodejna moč ljubez­ ni (tako Ivan Slavelj v istoimenski Tavčarjevi povesti iz 1. 1876, Konštan- tin v noveleti Otok in Struga, 1881, ali Jurčičev profesor Vesel v romanu Cvet in sad, 1868/78). Vsekakor pa ostaja Zorin najpopolnejša upodobitev sentimentalnega junaka v slovenski prozi; poleg že navedenih lastnosti, kijih deli z drugimi protagonisti sočasnega slovstva, dopolnjujejo njegov portret še nekatere vvertherjevske posebnosti: naklonjenost do otrok in preprostih ljudi, okus za rustikalnost, estetsko zadovoljstvo ob idilični naravi kakor tudi ob upodabljajoči umetnosti. Pač pa so zabrisane tiste poteze, ki družijo W ertherja z uporniki viharniške dobe. Od junakov sentimentalnega romana ločuje mladoslovenskega ro­ manesknega junaka privrženost narodnostni ideji; tej je namreč kljub svoji pasivnosti vseskozi zvest. Verjetno mu prav zavest, da je narodu po­ treben, brani, da se ne razvije v t.i. »odvečnega človeka«, namreč v tisti lik pasivnega junaka, ki je bil slovenskim romanopiscem tega časa znan iz romanov Turgenjeva,12 pa tudi iz Puškinovega verznega rom ana Evge­ nij Onjegin (1825/32). Junak slovenskega meščanskega romana je soroden junaku rahlo­ čutnega pripovedništva še v enem pogledu, namreč v tem, da se uresni­ čuje v težnji po osebni sreči; to pomeni, da je cilj in smisel njegovega živ­ ljenja ljubezenska izpolnitev.13 V sentimentalnem romanu se je prav v tem, d a je uveljavljal osebno pravico svojih junakov do »naravnega« ero­ tičnega čustva, izražal prebujeni meščanski individualizem. Ta ideal se pri nas ni bistveno spremenil, tudi ne ženski lik, ki ga uteleša. Od Manice v Desetem bratu prek Dele v Zorinu in Tavčarjevih deklet vse do Pavline (Pobratimi) je to vsakokrat nova različica rahločutne junakinje: nežna, čednostna, usmiljenega srca, ljubi um etnost in naravo. V opisu junakinje je tu in tam opazen celo kak daljni odmev pietističnega slovarja, ki si ga je ustvarila rahločutna doba (Manica npr. je »angel«, zaljubljenca v Er­ javčevi povesti Huzarji na Polici, 1863, sta »lepi duši«). Največji odmik od oseb, ki sestavljajo ljubezenski trikot v sentimen­ talnem romanu, kaže figura junakovega tekmeca. V Novi Heloizi je St. Preuxov tekmec in poznejši Julijin mož plemenit človek, vsi trije se po­ vežejo v duševnem prijateljstvu; tudi W erther se sprijatelji z Lottinim za­ ročencem. V slovenskem romanu se kaj podobnega ne zgodi, modnost takih čustvenih zvez je medtem že minila, vendar ne Marijan v Desetem bratu ne Delin aristokratski ženin v Zorinu nista prikazana kot negativna značaja. Pozneje pa se začne tekmec v ljubezni profilirati kot narodnostni in hkrati razredni nasprotnik, ki je tudi moralno manjvreden. V trikotu se prikaže že znana Levstikova razdelitev vlog: zdravemu, nepopačene­ mu slovenstvu stoji nasproti moralno iznakaženo tujstvo. Bolj ko postaja narodnostna tendenca v rom anu izrazita, bolj se stopnjuje tekmečeva, tj. plemiška in tuja nizkotnost (tako v Pobratimih ali v Sketovi noveli Milko Vogrin, 1883). Praviloma so tekmeci blazirani častniki, Nemci ali Madžari (Bolna ljubezen, Ivan Slavelj, Otok in Struga, Mrtva srca, Pobratimi, Milko Vogrin) ali pa nemški grofje in baroni (Na Zerinjah, Lutrski ljudje, Trojka). Značilno je, da slovenski junak prav pogostno nastopa v človekoljubnem zdravniškem poklicu (Radoslav v Bolni ljubezni je študent medicine, zdravniki so Konštantin v noveli Otok in struga, Ivan Slavelj, Milan Devin v Pobratimih), prav tako je zanj pridržano tudi umetništvo (Rogulin in Kosan v Kersnikovih romanih Na Zerinjah in Lutrski ljudje sta slikarja). V oblikovnem pogledu se je slovenska pripovedna proza ravnala po pisemski obliki klasičnega sentimentalnega rom ana le v izjemnih prime­ rih, kakršna sta Zorin in Bolna ljubezen; pismo je v prozi 19. stoletja že prevzelo drugačne funkcije, kakor jih je imelo v nekdanji epistolarni li­ teraturi. Pač pa je bil notranji ustroj našega meščanskega rom ana po vsem videzu toliko soroden tistemu v sentimentalnem, da si je mogel os­ vojiti nekatere od njegovih pripovednih vzorcev. Jurčičev t.i. »izvirni ro ­ man« (namreč tisti s sodobno snovjo in izmišljeno zgodbo) je sicer še zelo nehomogen, sestavljen iz gosposkega, graščinskega okolja, iz vaške zgod­ be in vložene romantične retrospektive;14 v glavnih potezah je izdelana taka struktura že v Erjavčevih Huzarjih na Polici Razmerje med deležem, ki ga imata v rom anu grajsko in kmečko okolje, se nato spreminja tako pri Jurčiču kakor pri drugih avtorjih; pri Stritarju in Tavčarju zamenja podeželsko graščino veliko mesto, pri Kersniku trg s svojo gospodo. Vse­ kakor prihaja za povezavo s sentimentalnim pripovednim vzorcem v po­ štev samo gosposki del romana, ki je v bistvu neke vrste razširjena salon­ ska novela.15 »Novelska« struktura našega meščanskega romana je osredinjena na eno samo temo (začetek in razvoj ljubezenskega čustva), ni razčlenje­ na na stranske zgodbe in je omejena glede na število oseb; zunanje do­ gajanje je skromno, teža je na notranjem življenju junakov. Tak ustroj se v glavnih potezah ujema s Stritarjevo označbo Nove Heloize, ki daje »psi- hologičen roman«, v katerem je komaj kaj »vnanjega življenja«, zato pa razodeva skrivnosti človeške duše in srca.16 Tak tip psihološkega in lju­ bezenskega romana, katerega snov je človekovo zasebno ali družinsko življenje, je v 18. stoletju ustvaril Richardson v nasprotju s povsem d ru ­ gačnim Fieldingovim »komičnim epom«. Medtem ko je slednji zajemal junakovo življenje in prigode od rojstva naprej in pri tem razgrinjal širo­ ko panoramo tedanje družbe, se je sentimentalni roman omejil na en sam izsek iz junakovega življenja, na eno samo odločilno situacijo, to pa je minuciozno izrisal v vseh nadrobnostih in tančinah. Ta tip rom ana (H. Steinecke predlaga zanj termin »Individualroman«, da se loči od družbe­ nega rom ana)17 je tedaj tisti, ki mu pripada tudi slovenski zgodnjemeš- čanski roman. Ob romanu-epopeji, ki velja za reprezentativno zvrst 19. stoletja, je roman zasebnega življenja oz. ljubezenski psihološki roman obstajal v vseh velikih slovstvih, v nemškem pa je celo prevladoval. (F. Martini opisuje to nagnjenje nemškega rom ana k »novelistični struktu­ ri«;18 poleg tega je v estetskem pogledu za najvišjo prozno zvrst na nem ­ škem jezikovnem področju veljala novela, ne roman). Junakovo osebno ljubezensko zgodbo, čeprav uokvirjeno v družbene probleme časa, po­ dajajo tudi romani dveh tujih avtorjev, ki sta bila na Slovenskem zelo zna­ na, Turgenjeva in George Sandove. V tem tipu »novelskega« romana z osebno in ljubezensko tematiko, ki je obstajal tako na umetniški kakor tudi na trivialni ravni, so se vzorci, motivi in klišeji klasičnega sentimen­ talnega rom ana ohranjali daleč v 19. stoletje. 2. Izmed značilnih pripovednih vzorcev sentimentalnega rom ana je bil tloris Nove Heloize tisti, ki se je uveljavil kot očitno najustreznejši v slovenskem pripovedništvu od 60. do 80. let prejšnjega stoletja. Med tre­ mi temeljnimi besedili sentimentalizma, kot so Richardsonova Clarissa (1747), Rousseaujeva Nova Heloiza (1761) in Goethejev Werther (1774), je v Rousseaujevem rom anu poudarek na stanovski razliki, ki ovira zdru­ žitev ljubezenskega para, daleč najizrazitejši, demokratska polemika zo­ per plemiške privilegije in družbeno neenakost daleč najbolj oprijemlji­ va. V Clarissi je stanovska razlika namreč ponotranjena na nezdružljivost dveh etičnih kodeksov, v Wertherju pa pripada dekle istemu sloju, le da je že zaročena z drugim. Tako je razumljivo, da je bil Rousseaujev vzorec za slovenski zgodnjemeščanski roman najustreznejši, saj se je ujemal tako s položajem slovenskega izobraženca, ki je izšel iz kmečkega stanu, kakor tudi z njegovimi ambicijami, da bi se vzdignil in uveljavil v družbi. Ljubezen do gosposkega dekleta naj bi bila »družbeni most«, ki bi mu omogočil prestpp v višji stan.19 Njegove vrline, med katerimi se posebej poudarja »žlahtno«, »plemenito« srce, odtehtajo plemiško ime in naslov. Dogajalna shema Nove Heloize je dvodelna, prikazuje namreč dve pomembni razdobji iz življenja ljubezenskega para, vmes je zareza več let. Prav tako strukturo, le s krajšim vmesnim premorom, kaže tudi Wert- herjev tloris, v tem pogledu nova varianta rousseaujevskega vzorca in zato v poznejših preobrazbah od njega le težko razločljiv. (Analogna je npr. tudi dvodelnost v Onjeginu, vendar se s starejšima vzorcema ujema le v drugi polovici).20 Prvi del Nove Heloize je zgodba o ljubezni med ple­ bejskim, vendar izobraženim, rahločutnim in idealnim mladeničem ter mladenko aristokratskega rodu; ta se pod pritiskom družine - ali v šir­ šem pomenu družbe - poroči stanu primerno. V drugem delu junak spet sreča nekdanjo ljubezen kot poročeno ženo; njuno čustvo je še vedno sil­ no kot poprej, vendar se mu odpovesta v imenu časti in dolžnosti. V pr­ vem delu je idejno jedro misel o enakosti vseh ljudi, o plemstvu, ki ga daje človeku krepost in čuteče srce, in prepričanje o naravni pravici do ljubezenskega čustva ne glede na stanovske pregrade. V drugem delu, ki prevzema mnogo starejši vzorec rahločutne literature (ljubezenski trikot Kneginje Klevske, 1678), pa je jedro visoko vrednotenje zakonske zveze in družine; tako pojmovanje o svetosti zakona je uveljavil že angleški sen­ timentalni roman, izhajajoč iz protestantske duhovnosti in težnje po pre ­ novi meščanskega družinskega življenja. Slovenski zgodnjemeščanski roman seje oprl samo na prvi del rous- seaujevskega vzorca, torej na tisto shemo, ki obnavlja položaj mladoslo- venskega izobraženca. Pri tem je vzorec dobil tudi narodnostno konota­ cijo: slovenski plebejski šolani mladenič se zaljubi v plemiško gospico tu ­ jega rodu; ovire za njuno združitev so tedaj še hujše. To dogajalno shemo, ki se dve desetletji vztrajno ponavlja iz rom ana v ro m a n je naša literarna zgodovina že zapazila; Anton Slodnjak govori o tem »osrednjem motivu« tedanjega pripovedništva, ne da bi omenjal Novo Heloizo kot izvir;21 pač pa jo že navaja Matjaž Kmecl kot podlago za to trdovratno dogajalno she­ mo.22 Vsekakor je bil vzorec ob rojstvu slovenskega rom ana že tako splošno razširjen, da tu ne gre za genetično zvezo, razen v kakšnem izjem­ nem primeru, kakršen je bil Stritarjev Zorin. Stritarjevo razmerje do Rousseauja in do Goetheja je tudi že dokaj raziskano,23 manjka pa tovr­ stna študija (kakršna je Pogačnikova ali Kolškova) za Tavčarja, pri kate­ rem bi bila tudi mogoča neposredna povezava.24 Pri večini slovenskih ro­ manov, ki temeljijo na tem vzorcu, zelo verjetno ne gre za direktno zgle­ dovanje pri Rousseauju ali Goetheju, ali vsaj ne samo za to, temveč prej za naslonitev na splošno znan in razširjen vzorec, ki ga je že poprej asi­ miliral roman 19. stoletja pa tudi manj zahtevna literatura, namenjena potrebam širokega občinstva (tako npr. bidermajerski almanahi p red ­ marčne dobe). Rousseaujevski vzorec se v tem času najde npr. v ruski književnosti pri Turgenjevu, torej pri avtorju, katerega izredna razširjenost v teda­ njem slovenskem prostoru je že dognana.25 V rom anu Očetje in sinovi (1862) je zastopan v naslednji preobrazbi: izobražen plebejec (sin vojaš­ kega zdravnika, tudi sam medicinec) z demokratičnimi prepričanji zapa­ de usodni - in nevračani - strasti do plemkinje, mlade in očarljive vdove. Junakova naključna smrt, posledica nezgode, je v resnici prav tako edini izhod iz brezupnega položaja, kakor je nesrečno naključje rešitev tudi za Rousseaujevo Julijo, - George Sand (zanjo manjka ustrezna študija glede na odmevnost na Slovenskem) je motiv stanovsko neenakih ljubimcev uporabila v rom anu Le compagnon du Tour de France (1840), pri tem pa je junakov stan še znižala, tako da je socialna tendenca še bolj poudar­ jena. Odpoved ljubezenskemu čustvu v imenu višjega poslanstva (tokrat angažiranosti v socialističnem gibanju) je v duhu klasičnega sentimenta­ lizma. Modifikacije rousseaujevskega vzorca se pojavljajo tudi v angleškem romanu, tako v Scottovem Starinarju (1816), ki že od Levca naprej velja kot neposredni zgled za Desetega brata. Tudi tu je dekletov visoki rod, celo v njenih lastnih očeh, nepremostljiva ovira za zvezo s plebejskim, čeprav omikanim mladeničem. Vendar tokrat plebejstvo ni pristno, ju ­ nak se naposled razodene kot potomec stare plemiške rodovine. Scott se je tu ravnal po starejšem motivu skrivnostnega junakovega porekla, kije bil priljubljen v romantiki, v sentimentalizmu pa zelo obroben. S tem raz­ kritjem je namreč zabrisan stanovski prestop, ki je bistven za idejnost klasičnega sentimentalizma. Scottova rom antična verzija rousseaujev­ skega vzorca se tedaj od tega oddaljuje v bistveni poanti, prav v tisti, za­ voljo katere je vzorec mladoslovenskim avtorjem tako zelo ustrezal. Jur­ čičeva različica je v tem pogledu dosti bližja prvotni sentimentalni; seve­ da s tem niso zanikani Scottovi kompozicijski in tehnični prijemi pri Jur­ čiču. Zelo izrazito je konstelacija Nove Heloize obnovljena v sloveči vikto­ rijanski detektivki The Woman in White (1860) W. Collinsa:26 učitelj risanja pride na podeželsko graščino in se zaljubi v svojo učenko, grajsko go­ spodično, ta pa je že zaročena svojemu stanu primerno. Značilen motiv poznejšega sentimentalnega romana je junakov odhod v Novi svet (Ame­ riko) iz ljubezenskega obupa; v slovenski prozi se s tem motivom konču­ jeta Erjavčev Zamorjeni cvet in Tavčarjeva Mrtva srca. Collins pa sklene roman z značilnim kompromisom: mlada žena po brezmejno nesrečnem zakonu ovdovi in naposled osreči svojega stanovitnega oboževalca. Tak kompromisni konec je zelo pogosten v romanih 19. stoletja, ki se v celoti opirajo na vzorec Nove Heloize; Dickens ga je npr. uporabil v romanu Great Expectations (1861). Ohranjena je zakonska zvestoba in čast, napo­ sled pa usoda sama odstrani ovire (tj. neljubljenega ali celo nizkotnega moža) in omogoči po dolgem trpljenju srečen konec. Ta varianta je pri­ ljubljena tudi v nemško-avstrijskem slovstvu, tako v retrospektivi Stifter- jevega vzgojnega romana Nachsommer (1857), ki se konča s pozno idilo ovdovele junakinje in nekdanjega domačega učitelja, zdaj uglednega pravnika; ta idila je resda močno obarvana z resignacijo in melanholijo, značilno za avtorja kakor tudi sicer za tedanjo avstrijsko prozo. Varianta iste teme je St ormova novela Im Schloss (1862): domači učitelj iz kmečke hiše se zaljubi v plemiško hčer, sestro svojega učenca, sledi značilni po­ tek: poroka po očetovi volji, čustveno prazen zakon, srečanje z nekda­ njim občudovalcem - ta je zdaj ugleden profesor - , odpoved ljubezni v imenu kreposti in značilni kompromisni konec: ovdovela junakinja se poroči z zvestim in potrpežljivim junakom. Spet nekoliko drugačna va­ riacija na temo domačega učitelja in gosposke hčere (le da je ta sirota) je vpletena v vzgojni roman Wilhelma Raabeja Der Hungerpastor (1864); njuna ljubezen se razplete v velikomestnem okolju, v Berlinu, poroki ne sledi vzpon v imenitno družbo, temveč umik v podeželsko idilo in člove­ koljubno dejavnost. Raabejev roman je bil v Nemčiji prava ljudska knji­ ga, koliko je bil bran na Slovenskem, pa sodi med neraziskana vprašanja. Pač pa je bila očitno pri nas popularna Babica (1855) Božene Nemcove, delo, ki združuje domovinsko čustvo s folkloro, z vaško idilo ter z rous- seaujevsko poetizacijo kmečkega življenja; v Cegnarjevem prevodu je iz­ šla še istega leta kakor izvirnik, nato je bila ponatisnjena leta 1884. Pri­ zorišče je spet značilna kombinacija graščine in vasi; kot stranska zgodba je uporabljen vzorec Nove Heloize v ljubezni med konteso, ki ji preti po­ roka z grofom, in njenim učiteljem slikanja. Neenaki par se sicer kljub oviram združi, zgodba pa vendarle izzveni elegično: kontesa, prenežna in prekrhka za ta svet, po kratki sreči um re in zapusti neutolažljivega moža. V slovenskem meščanskem romanu je vzorec Nove Heloize doživljal podobne preobrazbe in variacije, kakor so bile tiste v drugih evropskih slovstvih. Razločuje pa se od zelo pogostne in tudi v nemškem jezikov­ nem prostoru močno priljubljene različice, ki ohranja celoten rousseau- jevski vzorec, vendar mu daje neke vrste srečen konec: junakova krepost in zvestoba je naposled le nagrajena, poroči se z ovdovelo junakinjo. Ta varianta sicer sklepa kompromis z optimizmom 19. stoletja, obstajala pa je tudi že v povvertherjevskem rahločutnem romanu (npr. v romanu J. M. Millerja Geschichte Karls von Burgheim und Emiliens von Rosenau, 1779). Slovenski roman te možnosti ni izrabil; praviloma se njegov tloris prekri­ va le s tistim v prvem delu Nove Heloize in se sklene tam, kjer je v rous- seaujevskem vzorcu časovna zareza. 3. Slovenski zgodnjemeščanski roman je pripovedni vzorec Nove Heloize razvil predvsem v dveh variantah: v svetožalni oz. pesimistični, ki se izteče v tragedijo ali v resignacijo, ter v optimistični s srečnim koncem; seveda pa so med dvema skrajnima možnostma mogoče še razne varia­ cije in odkloni. Prva različica ostaja dosti bliže ne le Rousseaujevemu vzorcu, temveč tudi klasičnemu sentimentalnemu izročilu. Najodličnejši sentimentalni romani so na ozadju fatalističnega pogleda na svet prika­ zovali tragično usodo svojih junakov, izraženo največkrat v zgodbi veli­ kega, brezpogojnega ljubezenskega čustva, kije junaku naposled v pogu­ bo. Taka idejnost obvladuje v naši pripovedni prozi vrsto besedil, ki se začenja z Erjavčevo povestjo Zamorjeni cvet (1861), doseže vrhunec v Stri­ tarjevem Zorinu (1870) in Tavčarjevih Mrtvih srcih (1884), izrazita pa je tudi v skupini Tavčarjevih novelet iz let 1874/75 (Bolna ljubezen, 1874; Nasproti stari palači, 1874; Gospa Amalija, 1875; Mlada leta, 1875) in v Ker­ snikovem zgodnjem romanu Lutrski ljudje (1882). Nesrečno se končajo usode posameznikov še v nekaterih drugih besedilih (npr. v Pobratimih, 1889), zaradi obilja tovrstnih motivnih prvin pa je mogoče v ta kontekst pritegniti tudi noveleto Otok in Struga (1881), ki sicer temelji na drugem pripovednem vzorcu, namreč na romantičnem motivu ljubimcev iz dveh sovražnih si družin. V največje razsežnosti se je razmahnilo svetobolje tedanje slovenske proze v usodi Milana Zorina; ta je tudi edini med mladoslovenskimi ro­ manesknimi junaki, ki se odloči za najradikalnejšo rešitev, za samomor. Zorina namreč ne žene v smrt le spoznanje, da mu je ljubljena mladenka nedosegljiva, da so njegovi ideali neuresničljivi, temveč obup nad smis­ lom sveta in njegovega lastnega bivanja. Tavčarjevi junaki, ki si jemljejo življenje v trenutku obupa, ko se sesujejo njihove iluzije o ljubezenski sreči, za svoje dejanje ne iščejo idejne utemeljitve, kakršna je Zorinova. Tudi ne gre za osrednje, v celoti izdelane romaneskne like, temveč pra ­ viloma za le skicirane značaje v romantični retrospektivi; tako gresta v smrt grof Milan in nato njegova ljubica Zora (Otok in Struga), ljubezenski par, ki mu združitev onemogočajo družbene institucije, ali pa junakova mati v Mrtvih srcih, ko jo ljubimec zapusti. Po Zorinu je edini v več raz­ sežnostih upodobljeni romaneskni junak, ki bi si bil zmožen tako iz na­ čelnega pesimizma kakor iz osebnega razočaranja vzeti življenje, profe­ sor Vesel v Jurčičevem romanu Cvet in sad (začetem 1868; to besedilo si­ cer ni izdelano na tlorisu Nove Heloize). Po pisateljevem prvotnem načrtu naj bi se ustrelil na dan, ko bi se njegova mladostna ljubezen poročila z njegovim prijateljem. Ko je Jurčič roman deset let pozneje dokončal, se je odločil za optimističen razplet, povsem v nasprotju z junakovim zna­ čajem in temperamentom. Pisateljev nagib za tako sprem em bo ni bil li­ teraren, temveč narodno spodbuden, to je razvidno iz njegove utemeljit­ ve: »Pametnih mož med Slovenci je že tako malo, čemu bi se še ti streljali! Veselje pameten mož, naj živi!«27 Geneza tega besedila je pač eden zna­ čilnih zgledov, kako je narodotvorna ideja posegala v ustroj mladoslo- venskega romana. Samomor sicer ni bil značilnost klasičnega sentimentalizma; v rah­ ločutnem romanu seje pojavil kot možnost šele tedaj, ko seje sentimen­ talizem že nagnil v viharništvo in zgodnjo romantiko, torej tedaj, ko se je ravnovesje med srcem in razumom - ideal rahločutne dobe - podrlo v prid nebrzdanih čustev in strasti. St. Preux se je sicer vdajal skušnjavi, da bi sam končal svoje gorje, vendar ga Rousseau zavrne z argumenti raz­ svetljenskega moralnega kodeksa, ki jih pred junakom razgrinja njegov prijatelj, mylord Edouard. Konvencijo modrega in umirjenega prijatelja, ki svetobolnega junaka opominja k razumnosti in kreposti, je gojil zlasti nemški povvertherjevski roman; njeni odrastki pa se najdejo tudi v slo­ venskem v tistih besedilih, ki se še opirajo na sentimentalno pisemsko obliko. Hkrati z epistolarno tehniko nato iz rom ana izgine tudi lik peda­ goškega prijatelja. Lovreta Kvasa njegov pisemski prijatelj graja zavoljo malodušja, še izrazitejši je Zorinov zaupnik, ki skuša junaka odvrniti od sebičnega utapljanja v lastnih bridkostih ter ga pridobiti za to, da bi svoje duhovne darove obrnil v prid človeštvu in domovini. Nezdravo svetobo­ lje je torej zavrnjeno predvsem v imenu narodne koristi, ne več v imenu razsvetljenske etike. Cim bolj tendenčen postaja mladoslovenski roman, tem ostreje se v njem kritizira pesimizem kot miselnost, ki »razjeda zdra­ vo jedro narodovo«, kot spozna Vošnjakov junak v Pobratimih, ko nesmi­ selno zapravi življenje v dvoboju. Vošnjakovo stališče je v tem pogledu sorodno Jurčičevemu, ko je Vesela na silo ohranil pri življenju: smrt iz­ obraženega in zmožnega človeka je nepopravljiva škoda za narod. Smrt v dvoboju je bila v prvotnem sentimentalnem romanu običajna kazen zapeljivcev; od roke maščevalca padeta aristokratska osvajalca ženskih src, Lovelace (v Clarissi) in Valmont (v Laclosovih Nevarnih raz­ merjih). Pravi rahločutni junak dvoboj odklanja, v obsežnih traktatih ga zavračata Richardson v Grandisonu (1753) kakor tudi Rousseau v Novi Heloizi kot greh zoper razum in človečnost. Daljni odmev te misli je opa­ zen v noveli Otok in Struga, ko grof Konstantin, ki je plemič le po rodu, po miselnosti pa demokrat, zavrne izziv domišljavega aristokrata. V dvo­ boju sicer pade eden redkih zapeljivcev zgodnjemeščanskega romana, Edvin v Stritarjevem Gospodu Mirodolskem (1876), potem pa se pri Tav­ čarju vrednotenje spremeni v smislu romantične idealizacije junaštva. Filip Tekstor se dvobojuje za plemenito stvar in zanjo tudi pade, vendar mu pisatelj prisodi moralno zmago (v romanu Mrtva srca). Junaštvo v dvoboju pa je v politično tendenčnem romanu spet razvrednoteno, Voš- njak ga odkloni v imenu narodove koristi, Detela (v romanu Trojka, 1897) predvsem s stališča krščanske morale. Tako doktor Dolnik kakor Vladi­ mir Dragan sta mnogo obetajoča mlada moža, ki se zapleteta v dvoboj in padeta zavoljo ženske, ki tega sploh ni vredna. Sicer pa se prav ob motivu dvoboja, torej dejanja, ki se mu nedejavni slovenski romaneskni junak le ne more ogniti, posebno jasno zapaža, kako pisatelj skrbno ohranja nje­ govo čistost: mladenič v dvoboju lahko pade (Tekstor, Dolnik, Dragan), lahko je nevarno ranjen (Rogulin, Vogrin), lahko ga pisatelj pred dvobo­ jem obvaruje, kot Jurčič Lovreta Kvasa, lahko dvoboj odkloni kot grof Konštantin, nikoli pa ni dopuščeno, da bi si sam omadeževal roke z na­ sprotnikovo krvjo; tradicija rahločutnega ideala se tu ohranja v uteleše­ nju plemenitega slovenstva. V klasičnem razdobju sentimentalizma junaki niso umirali od svoje roke kakor pozneje W erther in njegov bližnji sorodnik Jacopo Ortis, tem­ več od strtega srca. Tako umre Clarissa in v bistvu tudi Julija v Novi He­ loizi; 19. stoletje, privrženo naravoslovnim znanostim, je kot vzrok smrti Dame s kamelijami (1848) navedlo tuberkulozo, ta seje obdržala kot rep­ rezentativna bolezen nesrečnih zaljubljencev tudi v Tavčarjevi noveleti, npr. v Bolni ljubezni, ali v Kersnikovem romanu Lutrski ljudje. Največkrat pa v naši prozi smrt zavoljo ljubezenskega razočaranja in nesreče niti ni posebej utemeljena. Tako umre že junakinja Zarnikove salonske novele Maščevanje usode (1862), preobčutljiva mladeniča v noveletah Bolna lju­ bezen in Nasproti stari palači in že ob zatonu rousseaujevskega vzorca celo Pavlina v Vošnjakovem politično tendenčnem romanu z značilno utemeljitvijo, češ da ni bila ustvarjena za ta svet, poln trpljenja, kjer člo­ vek zaman hrepeni po sreči. Od žalosti ob ločitvi od ljubljenega umre tudi Dela v Zorinu, in sicer v slogu, ki sodi v klasično izročilo sentimen­ talizma. Prizori umiranja so bili eden najpomembnejših sestavnih delov v rahločutnem romanu, pri bralcih so zbujali ganjenost in jih moralno dvigali. Tako Clarissina kakor Julijina smrt imata pomembno mesto v rahločutni književnosti in daljnosežen odmev še v naslednjem stoletju; v tem pogledu so notorični zlasti Dickensovi romani. Tudi Delino umi­ ranje je prikazano z močnimi čustvenimi poudarki in oblikovano v rah­ ločutnem slogu, ki ga v vsem razmahu omogoča pisemska tehnika (neu­ tolažljiva prijateljica poroča Zorinu o Delinih zadnjih urah). Zorin je tudi tisti med našimi zgodnjemeščanskimi romani, ki je v ce­ loti razvil enega osrednjih motivov sentimentalnega romana, odpoved ljubezenski sreči v imenu višjih vrednot. Take vrednote so bile v rahlo­ čutni književnosti od Kneginje Klevske prek Nove Heloize in Wertherja vse do Evgenija Onjegina predvsem zakonska zvestoba ter z njo povezana pojma kreposti in časti. Zorin se odreče Deli na prošnjo njenega očeta, ki vidi hčerino prihodnjo srečo v imenitni, stanu primerni poroki. Tako situacija kakor tudi utemeljitev sta tu stilizirani po zgledu Dame s kame­ lijami,28 le da sta vlogi zamenjani, pri Dumasu je namreč junakinja druž­ beno neprim erna in se ljubimcu odpove. Etični imperativ, ki je nareko­ val tako žrtev v prvotnem rahločutnem romanu, je bil torej pristen in za­ vezujoč, medtem ko je v Zorinu, podobno kakor pri Dumasu, samo na­ videzen, saj tu ne gre za resnične moralne vrednote, temveč za družbeno konvencijo, za priznavanje tistih privilegijev, ki jih je nekoč sentimental­ ni roman tako ostro kritiziral. Zorinova navidezna plemenitost in pri­ pravljenost na žrtvovanje v resnici samo prikrivata šibkost njegovega značaja; Dela je namreč voljna zavreči bogastvo, ime in udobje zavoljo njega, Zorin pa tveganja ne sprejme. Analogen položaj se kaže tudi v Bol­ ni ljubezni, le d a je tam študentova neodločnost spričo njegove bolezni in revščine bolj razumljiva. Umetno obujeni etični imperativ sentimen­ talnega romana tedaj v naši meščanski prozi kljub takim poskusom ni več oživel. Vzorec Nove Heloize je podobno kakor v drugih slovstvih tudi v slo­ venskem razvil različico z optimistično idejo in s srečnim koncem; junak v njej doseže svoj cilj, pridobi si roko in srce plemiške gospice. V takem razpletu je izražena vera v mogočno »naravno« ljubezensko čustvo, ki premaga stanovske pregrade in doseže zasluženo plačilo, pa tudi vera v meščansko vrlino, ki odtehta plemiški naslov. Ta miselnost ni nova, že v prvem sentimentalnem romanu, Richardsonovi Pameli (1740), je razsvet­ ljenska misel o plemstvu, ki ga daje človeku krepost, premagala stanov­ ske predsodke. Taka miselnost je v razmerah, v katerih je nastajal naš meščanski roman, dobila nove poudarke: ujemala se je z zanosom mla­ dega slovenskega izobraženstva in z njegovo prebujeno samozavestjo. Meščanski in narodnostni aktivizem je nato tudi iz rom ana polagoma iz­ podrinil trdovratno in na široko prepredeno svetobolje.29 Vrlina in zmož­ nost slovenskega izobraženca se potrjujeta v zmagi nad družbenimi pre ­ gradami v naslednjih pripovednih delih, oprtih na vzorec Nove Heloize: v Desetem bratu, ki ga je Jurčič sprva nameraval končati z junakovo sm r­ tjo,30 nadalje v njegovem rom anu Doktor Zober (1876), v Tavčarjevi po­ vesti Ivan Slavelj (1876) in v Sketovem Milku Vogrinu (1883). Junaki v teh besedilih so izšli iz skromnih kmečkih domov, vendar so se s svojo lastno prizadevnostjo in nadarjenostjo dokopali do spoštovanja vrednih meš­ čanskih poklicev: Ivan Slavelj je že uspešen in ugleden zdravnik, ko za­ snubi konteso Marijo Ano; inženir Lisec v Doktorju Zobru dobi za ženo grajsko gospodično Lino Langmann, profesor Vogrin je sicer zavoljo svo­ jega slovenskega prepričanja dolgo brezposeln, a naposled se vrne iz Bosne ovenčan z vojaško slavo in zasluženo postane zet bogatega indust- rijca. Lovre Kvas je sicer uspešno končal študij, vendar mu je pisatelj ne­ koliko pomagal z romantičnim rekvizitom (z nepričakovano dediščino). Zgodba o vzponu poštenega meščana seveda ni izum slovenske knji­ ževnosti tega časa; optimistični liberalizem je obudil npr. tudi v nem ­ škem pripovedništvu po letu 1848 roman s tematiko meščanskega delov­ nega etosa in uspešnosti, izravnave med stanovi, oplemenitene z vrlina­ mi človečnosti in naravnega čustvovanja. Reprezentativno delo te vrste je bil npr. roman Soli und Haben (1855) Gustava Freytaga. Vzorec Nove Heloize s takim ali drugačnim izidom se v slovenski pri­ povedni prozi obdrži tako dolgo, dokler ohranja nedotaknjeno konstela­ cijo idealnega junaka ter zveste, čednostne junakinje, povezano z nemin­ ljivim ljubezenskim čustvom. Ta vzorec pa je že nekoliko načet v Kersni­ kovem rom anu Na Žerinjah (1876). Tuja gospica, v kateri je slovenski ju ­ nak videl svoj ideal, se izkaže kot mrzla, preračunljiva koketa. Mladi graš­ čak Rogulin (napol meščanske krvi) se zavoljo nje sicer zaplete v dvoboj, je ranjen, a ozdravi in se hkrati iztrezni; čez nekaj časa si najde manj bleš­ čečo, a po srcu žlahtnejšo družico. Soroden potek dogajanja je razviden v tlorisu romana Soli und Haben: vrli, pošteni trgovec se sicer najprej vname za frivolno aristokratsko damo, nato pa jo spregleda in se rajši oženi s čednostnim meščanskim dekletom. S Kersnikovim romanom Na Žerinjah je že uplahnil mit o eni sami, večni in brezpogojni ljubezni, s to postavko pa tudi rousseaujevski vzorec stoji ali pade. Že povsem razdiralna za ta vzorec pa je druga možnost: slovenski ju ­ nak se ne spametuje, nasprotno, zavoljo tuje spogledljivke prezre ali celo zapusti pošteno, preprosto domače dekle. Pri tem se junak etično izpridi; značajni, brezgrajno čisti slovenski izobraženec polagoma izginja iz ro­ mana, nadomesti ga omahljivejši, manj plemenit protagonist. Tak primer je Lesovej v Mrtvih srcih, ki iz strasti do ošabne grofice Line Babo zavrže iskreno čustvo domačega dekleta, nato pa prepozno spozna, da ga tujka kot plebejca zaničuje in izigrava. V besedilih, kakršno je npr. Jurčičev ro­ man Med dvema stoloma (1876), od vzorca Nove Heloize ni ostalo drugega kakor izhodiščna situacija: šolani kmečki sin se vname za gosposko tujko; nadaljnji razplet pa je že povsem drugačen. Mladenič se izneveri domači nevesti in s tem nepokvarjenemu domačijstvu in slovenstvu. Idejna pod­ laga taki dogajalni shemi je še močno rousseaujevska: mestna civilizacija okužuje nepokvarjeno naravo, tujstvo spodkopuje slovenstvo. Višji mo­ ralni red v svetu slovenskega romana še vedno skrbi za pravično izrav­ navo, v tem smislu je junak pravično kaznovan. Vzorec Nove Heloize je torej razpadel ob zatonu ideje o absolutnem in večnem ljubezenskem čustvu. Izpodrivati gaje začel drug vzorec, ki se je že pojavljal na obrobju slovenske proze v času, ko je rousseaujevski vzorec še nesporno vladal, in katerega jedro je motiv ženske nezvestobe. Ta vzorec se v varianti: junaku se izneveri nevesta ter onesreči njega in sebe, prikaže v krajših proznih oblikah, npr. v Jurčičevi povesti Dva pri­ jatelja (1865) ali v retrospektivi (Zabojeva zgodba v Gospodu Mirodol- skem, zgodba junakove matere v Mrtvih srcih, protagonistova v Doktorju Zobru, prej pa tudi že v Zamorjenem cvetu). Značilno zanjo je v tej fazi, da junaku spelje dekle brat, bratranec ali najboljši prijatelj; morda je to še odsev romantičnega toposa dveh sovražnih bratov (na to bi kazala npr. krvava vložena zgodba z isto temo v Ivanu Slavlju, le da gre tu za že po­ ročeno ženo.) V zgodnji varianti tega vzorca se dekletova usoda še močno opira na sentimentalni oziroma viharniški motiv zapeljane nedolžnosti, izrazit zlasti v žalostnem koncu: dekle največkrat zblazni ali umre, le red­ ko ostane nekaznovana. V svoji razviti podobi je novi vzorec večkrat prav tako dvodelen, s časovno zarezo med deloma in z ljubezenskim trikotom v drugi polovici, kakor je bil tloris Nove Heloize. V prvi polovici se junak, največkrat še štu ­ dent, zagleda v dekle, kije prav tako ijevno kakor on sam; tudi ona ga lju­ bi, vendar ni pripravljena predolgo čakati nanj, in tako se po treznem premisleku p o ro č il premožnim, občutno starejšim in tujim možem. Ob tako spremenjenem dekletovem značaju se tudi zveza s sentimentaliz­ mom in romantičnim izročilom pretrga. Cez leta sreča junak, ki je zdaj tudi že ugleden in premožen, svojo nekdanjo izvoljenko kot imenitno damo, in obojestransko čustvo se znova vname. V evropski književnosti je klasičen prim er tega vzorca ustvaril npr. Turgenjev v rom anu Dim (1867). V slovenskem romanu se prikaže naznačen, a še ne izpeljan raz­ meroma zgodaj v Jurčičevem rom anu Cvet in sad; vendar je tukaj dekle­ tova nezvestoba samo domnevna, nesporazum se pojasni ravno še o pra­ vem času, preden Pavlino zasnubi Veselov prijatelj. Pač pa gaje pozneje v celoti izdelal Kersnik, in sicer kar dvakrat: v povesti Gospod Janez (1884) in v rom anu Ciklamen (1883). Do zakonoloma v teh dveh pripove­ dih sicer še ne pride, vendar ni več etični imperativ tisti, ki bi ga prepre ­ čeval. V prvi zgodbi poseže vmes naključje, temu sledi župnikova inter­ vencija in naposled junakov trezni preudarek. V Ciklamnu pa je problem rešen podobno srečnim razpletom rousseaujevske situacije v nemškem ali angleškem pripovedništvu: usoda sama reši Katinko postarnega in bolehnega moža, in kot vdova lahko legalno usliši nekdanjega oboževal­ ca. Kaže, da je s Kersnikom novi vzorec dokončno nadomestil tistega iz Nove Heloize. Rousseaujevska dogajalna shema pač tudi ni več ustrezala času, vsebovala je namreč vrednote, ki se zdijo v 80. letih že dvomljive. Nova Heloiza je bila ob nastajanju naše meščanske proze izredno ustre­ zen vzorec, saj je s svojo meščansko demokratično idejnostjo izražala am­ bicije, a tudi ideale mladega slovenskega izobraženstva. Apoteoza erotič­ nega čustva, nedotakljivost zakonske zveze in družine so bile vrednote, ki jih je novo nastali slovenski roman še brez pridržkov sprejemal kot svojo etično vsebino, čeprav je na najvišje mesto postavljal narodnostno idejo. Rousseaujevski vzorec je začela spodjedati kritika meščanske mo­ rale znotraj njega samega; to je že očitno npr. v Mrtvih srcih. Nato pa ga je sčasoma nadomfestil drug vzorec, in sicer tak, ki je izražal krizo meš­ čanskega zakona in družine, pojmovane kot družbena institucija; ne več kot možnost za uresničenje osebne težnje po sreči, temveč kot ovira za­ njo. Ta proces se je v slovenski prozi v glavnih potezah končal v 80. letih s Kersnikovim pripovednim delom. OPOMBE R azprava je razširjen in dopoln jen od lom ek iz študije Sentim entalni roman (Ljubljana 1984, L iterarni leksikon 25). 1 Prim. Janko Kos: K vprašanju zvrsti v slovenski pripovedni prozi, »Prim erjalna književnost« 1983, št. 1, str. 6-9. - Boris Paternu: K tipologiji realizma v slovenski književnosti, »Obdobja« 3, str. 20-27. - Matjaž Kmecl: Problem realizma v slovenski pripovedni prozi, »Obdobja« 3, str. 43-48. ! Prim. France Bernik: Janežičev pogled na povest in novelo (v: F. Bernik, Pro­ blemi slovenske književnosti, Ljubljana 1980). 1 Tako stanje nazo rno ilustrira Levstikova presoja v p ism u Josipu Jurčiču z d n e 27. 2. 1868: »Razloček m eju novelo i ro m an o m nej tako gotov i trd n ih mej, da bi se m oglo o vsacem d elu na ravnost reči: to je novela, to rom an . N ekteri še Goet­ hejevega »VVertherja« štejo m eju novele; m eju k a tere bi jaz tud i »desetega brata« rajši vrstil nego m eju rom ane«, (v: Fran Levstik, Zbrano delo XI, str. 115). - Tudi J. Sket je Milka Vogrina, ki je izhajal v »Kresu« v nadaljevanjih leta 1883, še pod- naslovil »novela«, čeprav po obsegu ne zaostaja za povprečno dolžino tedanjih ro ­ manov. 4 Prim. Matjaž Kmecl: Od pridige do kriminalke, Ljubljana 1975, str. 92-94, 100-104. 5 Prim. Vasilij Melik: Problemi in dosežki slovenskega narodnega boja v šestde­ setih in sedemdesetih letih, »Obdobja« 3, str. 473-474. 6 Prim. G erhard Sauder: Em pfindsam keit I, S tu ttgart 1974, str. 234-235. 7 Prim. Fritz Martini: Deutsche Literatur im biirgerlichen Realism us,Stu ttgart 1981, str. 503-504. 8 Prim. Stefan B arbarič: Tipi slovenskega romana v dvajsetletju 1866-1885, »Sla­ vistična revija« 1977, kongresna št., str. 122. 9 Foscolov ro m an na Slovenskem verje tno ni bil kaj dosti znan; NUK sicer h ra ­ ni nem ški p revod tega de la iz 19. stoletja, o m em b e Foscola v slovenskih časopisih od 1. 1878 do 1888 pa so po poda tk ih v avtorski ka rto tek i Inštitu ta za slovensko lite ra tu ro in literarne vede ZRC SAZU le redke. 10 Prim. Janko Kos: Cankar in problem slovenskega romana (v: I. Cankar, Hiša Marije Pomočnice, Ljubljana 1976, str. 44-50. - V ilustracijo, kako blizu je bil junak slovenskega m eščanskega ro m an a sen tim en ta ln em u idealu celo še v zgodnjih 80. letih, lahko rabi naslednja označba Milka Vogrina iz isto im enske Sketove »nove­ le«: » . . . svetila se je krepost, značaj in človekoljubje, nežnost in rah loču tnost Vog- rinova . . .« (»Kres« 1883, str. 23). - Prim. tudi analizo Kvasovega značaja v: Boris Paternu, Jurčičev Deseti brat in njegovo mesto v slovenski prozi (v: B. Paternu, Po­ gledi na slovensko književnost I, Ljubljana 1974, str. 81-90). 11 Prim. Dušan Pirjevec: Pri izvirih slovenskega romana, »Problemi« 1972, št. 10, str. 31-36. 12 Prim. Stefan Barbarič: Turgenjev in slovenski realizem, Ljubljana 1983, str. 170. 13 Prim. J. Kos: Cankar in problem . . . , str. 51-55. 14 O analitični tehnik i v slovenskem m eščanskem ro m an u prim. tudi: Anton Ocvirk, Opombe (v: Janko Kersnik, Zbrano delo I, str. 309. - Stefan Barbarič: Tipi slovenskega ro m a n a ..., str. 125 (za re trospek tivno zgodbo uporab lja term in »usodnostna dram a«). - Janko Kos: K vprašanju zv rs ti . . . , str. 8 (»rom an m aščeva­ nja«), 15 Prim. Janko Kos: Cankar in problem .. . , str. 38-44. 16 Nav. po: Jože Pogačnik: Stritarjev literarni nazor, Ljubljana 1963, str. 95. 17 Term in »Individualrom an« uporab lja in definira H artm u t S te inecke v delu: Romantheorie u n d Rom ankritik in Deutschland I, S tu ttgart 1975. " Martini, n. d., str. 488, str. 611. 19 Prim. Matjaž Kmecl: Rojstvo slovenskega romana, Ljubljana 1981, zlasti str. 75-80 in 109-121. 20 Prim. Pavel N. Berkov: »Werther«-Motive in Puškins »Eugen On e gin« (v: P. N. Berkov, Literarische W echselbeziehungen zwischen Rufiland und V/esteuropa im 18. Jahrhundert, Berlin 1968). 21 Prim. Anton Slodnjak: Realizem II (v: Zgodovina slovenskega slovstva III, Ljubljana, Slovenska Matica 1961, str. 25). 22 Prim. Matjaž Kmecl: Rojstvo slovenskega romana . . ..zlasti str. 70-71. 23 V že navedenem delu Jožeta Pogačnika. - Prim. tudi: Pe ter Kolšek: Stritarjev Zorin - prim er evropske rom aneskne forme? »Prim erjalna književnost« 1980, št. 2. - France Koblar: Opombe (v: Josip Stritar, Zbrano delo III). 24 M onografija Marje B oršnik Ivan Tavčar, leposlovni ustvarjalec (Ljubljana 1971) se z vprašan jem Tavčarjevega lite rarnega obzorja ukvarja le m im ogrede in za p rob lem pričujočega č lanka ne daje oprijemljive podlage. 25 V že navedenem delu Stefana B arbariča Turgenjev in slovenski realizem. 26 Sodeč po redk ih om em b ah tega avtorja v nem ških časopisih na Sloven­ skem v letih 1821-1877 in eni sami v »Slovanu« iz 1. 1887 (podatki po karto tek i In­ štitu ta za slovensko lite ra tu ro in literarne vede ZRC SAZU) je m alo verjetno, da bi bil njegov ro m an pri nas popularen . - »Naveličanost Evrope« (ime po ro m an u E. W illkom m a Die Europamiiden, 1838) je bila izrazit pojav v m ladonem ški prozi; Am erika kot dežela politične svobode se je v tedanji nem ški literaturi u trd ila zlasti s p ripovednim delom Ch. Sealsfielda. 27 Josip Jurčič: Zbrano delo VI, Ljubljana 1968, str. 400. 21 Prim. Janko Kos: Pregled slovenskega slovstva, Ljubljana 1974, str. 155. 29 Prim. Matjaž Kmecl: Rojstvo slovenskega romana, str. 78-79. 30 Prvotni o snu tek za Desetega brata navaja Mirko Rupel v Opombah (v: Josip Jurčič, Zbrano delo III, str. 368-370). - Povzema in k om en tira ga tudi B ranko B er­ čič: Ob stoletnici nastajanja Jurčičevega Desetega brata (v: J. Jurčič, Deseti brat, Ma­ rib o r 1967, str. 238-240).