Marja Boršnik
Ljubljana
MRTVA SRCA
Letošnje leto, leto 1973, je za Tavčarja zelo pomembno jubilejno leto.* Ne le, da predstavlja polstoletnico njegove smrti; hkrati predstavlja tudi stodesetletnico njegovega leposlovnega dela, ki je trajalo šest desetletij. Izjave, ki jih je naš pisatelj dajal v Obiskih Izidorju Cankarju in ki se je nanje dobesedno opirala vsa naša dosedanja literarna zgodovina, so namreč močno nezanesljive in jih je treba skoraj v celoti sprejemati z vso kritično presojo. Da se dokazati, da se je pojavil s pesmijo, povestjo in s kratkim spisom že leta 1863 in se odtlej vse prvo šestletno obdobje (1863—1869) posamič oglašal že tudi v javnosti.
V monografiji o Tavčarju podrobno govorim o kristalizaciji Tavčarjeve ritmične ustvarjalnosti, to je, o matematično točnih premikih celotnega obravnavanega dela. Prvo knjigo** zaključujem z letom 1893, torej s prvo polovico njegove leposlovne ustvarjalnosti, dokler v njej ne nastopi velik molk in premik. Od tega prvega tridesetletja do danes je potemtakem minilo točno osemdeset let.
Tavčarjevo šestdesetletno delo obsega pet dvanajstletnih dob. Od teh pripadata prvi tridesetletni polovici dve dobi in pol. Vsaka doba zajema po dva manjša.
* Slavistično društvo Slovenije je s sodelovanjem odbora za proslavo 1000-letnice Škofje Loke priredilo strokovno posvetovanje o Ivanu Tavčarju in njegovem delu od 27. do 29. sep. letos v Skofji Loki, Pričujočo razpravo je avtorica prebrala na tem simpoziju, (Op. ur.)
'* Rokopis sem bila do določenega roka — 28. februarja — predložila založbi in ga je tä s polnim zaupanjem že čez nekaj dni poslala tiskarni, Tiskarna pa ga je šele zdaj začela postavljati in predvčerajšnjim sem prejela šele prve stolpce.
10
šestletna premika, ki ju imenujem obdobji. Skupaj pripada torej tej prvi ustvarjalni polovici pet obdobij. Tudi ta šestletna obdobja se vsebinsko in oblikovno premaknejo po vsakem triletju.
Ob petnajstletnem prelomu prvega tridesetletja, to je, na točni sredini prve polovice Tavčarjeve ustvarjalnosti leta 1878 nastopi občuten stilni premik iz Tavčarjeve romantike v realizem. To se pravi, stilni proces, ki se v njegovi drugi dobi razvija od romantike v realizem, se s šestim triletjem nenadoma močno realistično prevesi. Romantični elementi se odtlej sicer še pojavljajo, vendar poredkeje. — Z osmim triletjem pa nastopi leta 1884 drugi občutnejši premik, ki je vsebinskega značaja. V Tavčarjevem osebnem življenju se namreč pojavi globoka sprememba, ki učinkuje tudi na njegovo ustvarjalnost.
Ta sprememba ni brez zveze z romanom Mrtva sica, ki so isto leto izhajala, nastala pa že leto dni poprej.
Tako torej poleg petdeseletnice Tavčarjeve smrti, stodesetletnice njegovega prvega leposlovnega nastopa in osemdesetletnice od njegovega tridesetletnega preloma letos lahko praznujemo še en njegov jubilej: devetdesetletnico nastanka Mrtvih src!
Mrtva srca imenuje pisatelj v preprosti skromnosti povest. Je pa to eden naših najpomembnejših romanov XIX. stoletja. Do danes pa pri nas še ni našel dovoljš-njega priznanja, saj ni bil še niti enkrat v samostojni knjigi ponatisnjen, medtem ko se doma in v tujini, v slovenščini in v tujih jezikih ponatiskujejo knjige in knjižice, ki mu ne sežejo do gležnjev!
Vzrokov, da je tako, je več. Predvsem Tavčar sam za svojo prvo tridesetletno ustvarjalnost šele danes dobiva nekoliko več priznanja, medtem ko ga v svojem času doma od nikoder ni bil dovolj deležen. Zlasti obsojen pa je bil od vodilnih zastopnikov naše takratne napredne in katoliške kritike (Levca in Mahniča) tä roman, in ta obsodba se je vlekla hkrati z drugimi tudi še v naše stoletje. Za to je bil merodajen kasneje predvsem Levčev učenec na realki Ivan Cankar, Tavčarju najbolj soroden po srcu in stilu, toda njegov najbolestnejši nasprotnik, ki je o njegovem delu uveljavljal skoraj dobesedne Levčeve trditve: da se po njem pretaka črnilo, ne pa kri! — a ga je kljub temu motivno in stilno v največji meri posnemal.
Da je bil Levcu roman preromantičen, tipičnemu zastopniku našega tedanjega ozko stvarnega, a »poetičnega realizma« Kersniku — Levčevemu vzoru — pa pretuj, je lahko razumeti. Zlasti lahko, če spremljamo istočasne kulturnopoli-tične spopade med vladno, deželnemu predsedniku baronu Winklerju pripadajočo stranko »elastikov«, med njimi tudi Levca in Kersnika, ter njuno opozicijo »radikalov«, prvenstveno Tavčarja. Tavčarjeva ogorčenost proti vladi in aristokraciji je rastla tudi iz osebnih nagibov težko prizadetega odklonjenega snubca Winklerjeve hčere ter si poiskala zadoščenja, pa tudi samoobračuna v Mrtvih srcih. — Po tej kratki, a za Tavčarja boleči epizodi se je Levčev odnos do pisatelja umiril, to pa šele v Tavčarjevem petem ustvarjalnem obdobju (1887-93), ko se je tudi realizem sam pri nas polagoma začel že razkrajati.
Čeprav spadajo natisnjena Mrtva srca časovno v Tavčarjevo najizrazitejše kla-sičnorealistično obdobje, pa bi bilo zmotno misliti, da je ta roman eno njegovih
11
vrhunskih, stilno najenotnejših, najdovršenejših del. Sicer je to v prvi polovici | njegove ustvarjalnosti najobsežnejši proizvod, ni pa najkvalitetnejši. Kljub temu | pa je najzanimivejši in problemsko najzapletenejši. Ni torej misliti, da bi ga mogla v tem kratkem referatu v celoti izčrpati! Saj je to Tavčarjeva osrednja dotedanja življenjska izpoved, ki se vanjo izteka močno sorodna motivika, idejnost, snov pa tudi metoda njegovega dotedanjega dela. Jasneje povedano, Tavčar je ; to snov v sebi gnetel in spreminjal skoz dve svoji prvi ustvarjalni dobi, to je skoz štiri obdobja, skoraj dve desetletji. Njegova dotedanja krajša dela so malone le variacije na isto temo, ki se v Mrtvih srcih zgoste v eno samo, deloma že medlo, a prizadeto izpoved. Ker pa ta izpoved raste z njegovim razvojem in se od obdobja do obdobja spreminja, so posamezni elementi v posameznem času organizmi zase in to mozaično celoto kvalitetno marsikdaj že prej preraščajo. Z drugimi besedami, Tavčar je v tem času predvsem novelist in uspeva bolj v zaokrožanju posameznih delov kot pa celote. To je opaziti tudi v romanu, kjer so posamezne epizode, tudi posamezna poglavja mojstrsko zaokrožena in bi živela lahko samostojno. V tem in v marsičem drugem je Tavčar podoben Prežihu, ki smo se ga pravtako dolžni letos spominjati — ob osemdeset- i letnici njegovega rojstva! V tem osemdesetletnem premiku, leta 1893, to je, jubi- ; leju Tavčarjevega obmolka in hkrati Prežihovega rojstva pa tiči neka zakonitost, j ki ne zadeva le Tavčarja ali pa Prežiha samega, marveč ritmično kristalizacijo ! naše literature kot take.
Rekla sem, da so Mrtva srca nastala deset let poprej. Naš prvi znanstveni j proučevalec Tavčarjevega dela dr. Ivan Prijatelj, ki še ni imel v rokah današnjega gradiva, pa postavlja njegov nastanek že v leto 1880. Avtoritativna mu je namreč samo Levčeva izjava v kazalu k V. knjigi Tavčarjevih Povesti, ki jih je bil Leveč priredil. Kljub temu pa Prijatelj domneva, da je roman »morebiti \ v nekoliko drugačni obliki« napisan »že nekaj let poprej«. Sklepajoč po Stritarjevi izjavi 1. februarja 1879, postavlja pravilno domnevo, da je »Tavčar napisal to svoje delo že 1. 1878« (TZS III. 479.) Stritar namreč potrjuje v Zvonu, da je Tavčarjev roman prebral »do konca«; rad bi ga sprejel v svoj časopis, »ali ,ten- ; dencija' njegova se ne zlaga se Zvonovim programom«.
Dejansko je Tavčar zaključil dve redakciji tega romana. Prvo napoveduje Jurčič za objavo v svoji Slovenski knjižnici že leta 1876 na platnicah te knjižne zbirke. Ker pa Tavčar do določenega roka romana ni mogel dokončati, ga je bil urednik prisiljen nadomestiti s predelavo lastnega romana Cvet in sad. Intenzivneje se je Tavčar romana sicer lahko lotil še v istem tretjem obdobju (letnico 1877 ima zabeleženo v opombi pod črto te rokopisne redakcije), zaključil pa ga je kot doživljajsko-stilno bilanco petnajstletnega dotedanjega dela lahko šele naslednje leto 1878, po vsej verjetnosti torej tik pred prelomom prvega triletja tega tretjega obdobja v drugo, preden se je prevesil v realizem. To naj bi bil obračun s . samim seboj, z lastno bolečo preteklostjo, ki ji je bil dotlej v svojem delu posve- ; čal osrednjo pozornost, a se je želel od nje že vse od začetka obdobja nasilno J odtrgati. Stilno pa takšni zasnovi še ni bil dorastel, pa tudi vsebinsko se ni bil' še mogel dovolj preboleti. Roman mu torej tudi kvalitetno ni toliko uspel, da : bi ga Stritar za Zvon — nemara pa že Jurčič za Slovensko knjižnico ne odklonila, i
Ker pa mu je snov prizadeto obležala na srcu, ga je sklenil prekrojiti. Nemara ; je imel Leveč to prvo redakcijo v rokah res že leta 1880, ko je pripravljal kot;
12
bodoči urednik snov za novi Ljubljanski zvon, in si je to letnico zapomnil, po- : zabil pa, kako se je roman s pisateljem vred razvijal naprej. Mnogokaj je nam- ''¦ reč tä doživel šele v naslednjem, četrtem obdobju; zlasti priključena zadnja po- : glavja z graščino Soteska in z grofovsko družino Babo niso mogla nastati poprej, i Obdelana so realistično in se stilno močno razlikujejo od nekaterih prvih pogla- i vij, ki segajo, čeprav deloma prestilizirana, še v romantiko prve redakcije.
Da je naš pisatelj to delo uredniku v celoti izročil že proti koncu leta 1883, je ¦ razvidno iz Levčeve korespondence (gl. moje opombe k TZD II). Tä ga je mar- i sikje prestiliziral, ker pa ga pisatelj ni od številke do številke pisal sproti, ' urednik do zadnje številke z njim ni imel večjih težav. Tam pa je bil avtor očitno prisiljen prenaraslo snov zgostiti v zaključek, da bi se mu ne vlekla v na- : slednji letnik. Tako je na škodo romana le v referativni obliki za decembrsko ¦ številko svoje delo v največji naglici skrčil, z zamujanjem pa tudi uredniku ' povzročil nemalo težav (gl. Levčevo pismo Kersniku 20. XI. 1884).
Kakor nastopi po zaključku prve redakcije Mrtvih src pri Tavčarju močno obču- ' ten stilni premik od leta 1878, tako nastopi po zaključku druge redakcije Mrtvih src pri njem močno občuten vsebinski premik od leta 1884. Ne le, da se je avtor s tem romanom osvobodil svojega najtežjega osebnega kompleksa, ki ga je j dotlej vezal na tragedijo osebnega izpovedovanja; s četrtim obdobjem, in to prav j na prelomnici med prvim in drugim triletjem tega obdobja, v usodnem letu 1884 ; nastopi tudi v Tavčarjevem osebnem življenju globoka sprememba, ki učinkuje \ na njegov nadaljnji ustvarjalni razvoj. Ta sprememba pa je usodno povezana z ¦ romanom Mrtva srca.
Ce govorimo o Tavčarjevem najtežjem osebnem kompleksu, ki je tako mero- i dajno odločal o njegovi dotedanji leposlovni ustvarjalnosti, moramo najprej : poseči k zaključku ustvarjalne rdeče niti. Tä se vleče skoraj od početka in se ¦ prav v tem letu razvozi j a. ;
To sta Tavčarjevi Jesenski pesni, tega leta 1884 natihoma objavljeni v Zvono- : vem konkurenčnem glasilu celovškem Kresu pod njegovo staro, nekdanjo znač- i ko -R-.
Prva pesem Prepozno je osrednja ljubezenska izpoved triintridesetletnega ustvarjalca. Ne stoji le kot mejnik med dvema usodnima ljubeznima, marveč se z njo pesnik hkrati poslavlja od romantike in zavestno stopa grenkega srca v realnost. ;
PREPOZNO j
Prepozno si ozelenelo Drevo ljubezni brez sadu, Ti meni bodeš odcvetelo In kmalu zgineš brez sledu.
Ko srce moje hrepenenja Po tebi mrlo je tako. Ti dalo nisi mi življenja, Objelo nisi ga sladko.
Ti čulo nisi tožb v samoti. Ti zrlo nisi mi solza; Ljubezni prve vzor v togoti Zasmeh umoril je sveta.
In zdaj, — drevo ljubezni moje Poganjaš ti svoj pozni cvet. Podobe slikaš davne svoje In vzore zlate davnih let.
Prepozno, oh prepozno cvetje Na trudno siplješ mi glavo; Minolo moje je poletje, In srce zdavna je mrtvo.
Prepozno, oh prepozno za-me Je cvetje tvoje brez sadu; Kot sanje sladke dan nam vzame, Tako ti zveneš brez sledu.
13
Pesmi ne utegnem podrobneje analizirati, da bi dokazala, kako prefinjeno se oblika ujema z vsebino. Zgostila bi samo njeno kitično zgradbo: I Drevo ljubezni, ti'.odcvetevaš brez sadu. — II. Mrjočega srca nisi uslišalo. — III. Nisi dojelo bolečine prve ljubezni; umoril jo je v togoti zasmeh sveta. — IV. In zdaj poganjaš pozni cvet, obujaš čar nekdanjosti. — V. Sipaš mi ga na trudno glavo, srce pa je zdavnaj mrtvo. — VI. Tvoje cvetje ostane brez sadu; brez sledu boš usahnilo.
Naslednje pesmi Poglej, na polje slana pada! tu ne utegnemo več obravnavati. Preseneča pa z odločitvijo, da si srce v jeseni ne želi več nazaj minljive pomladne očarljivosti. To že ni več odsev romantičnega prešernovskega hrepenenja po povratku bolečesladke negotovosti, marveč je zavesten realistični odklon od samomučenja. Občutje iz prve pesmi: »In srce zdavna je mrtvo« je v spreme- : njeni podobi tudi v tej drugi pesmi navzoče. Navedena podoba (mrtvo srce) je j v Tavčarjevem dotedanjem delu nenehno prisotna. V najrazličnejših variantah ; se povezuje s podobo osipajočega se cvetja, ki ga Tavčar vpleta neposredno in v prenesenem pomenu tako obilno tudi v ti pesmi.
Pesmi zbujata vrsto vprašanj. Kaj je Tavčarja prav v tem letu 1884, ko ga je skrb za samostojno advokaturo v tolikšni meri vezala na realno življenje in na ' suhoparni juridični študij, nenadoma pognalo v elegično liriko? Zakaj se je znani , pisatelj prav tu tako prikril, da ga doslej nihče ni prepoznal? Koga misli s to prvo, tako idealno ljubeznijo, koga z drugo, ki mu obuja »vzore zlate davnih let«? Kaj pomenita mrka, zapletena verza: Ljubezni prve vzor v togoti / zasmeh umoril je sveta?
*
Absurdnost takšnega doživetja se v Tavčarjevem delu vleče že od prvega obdobja naprej. 2e v prvem triletju tega obdobja občuti kot štirinajst do petnajstletni deček radost v doživljanju svojega doma (gl. pesem Moj dom, SG 1866, 131, po pomoti pripisano Andrej čekovemu Jožetu-Podmilšaku v LZ 1884, 726) in bolečino ob absurdni predstavi nežnih rož, ki jih preraste trnje (gl. pesem Rože, SG \ 1865, 270, po pomoti pripisano Jakobu Gomilšku, prim. SR 1967, 200).
Motiv rože in trnja bomo odslej velikokrat srečavali v Tavčarjevem delu, posvečenem nedosegljivi izvoljenki. Ta erotičnost bo stalno prepletala njegovo lju- j bežen do doma, zato jo bo v svoji ustvarjalni domišljiji tudi stalno presajal v njegovo bližino.
Kakšno, od kod je bilo dekle, ki se je takorekoč skoz pet obdobij Tavčarjevih prvih poltretjih ustvarjalnih dob tako bolestnosladko zajedlo v njegovo srce i in tako očarljivo obogatilo njegovo ustvarjalno domišljijo, o tem sem nekaj že j spregovorila v Slavistični reviji (Tavčarjeva Bogomila, SR 1967; O Tavčarjevem i poetičnem ritmu, SR 1869) in se tu ne utegnem ponavljati. Omenim naj samo to, da i je Emilija Garčeva, nezakonska hči našega največjega industrialca in trgovca \ svoje dobe, veleposestnika Fidelisa Terpinca s svojo zgodnjo poroko našega \ poetičnega oboževalca zadela tako v živo, da tega v dveh desetletjih ni pre- j bolel. V zakonsko zvezo pa jo je očitno res prisilila očetova volja z namero, | da združi svoje bogastvo s premoženjem zetove hiše in tako ustreže skupnim \ industrijsko-bančnim špekulacijam.
14
Ta stvarna resničnost z majhnim številom modelov: ljubezenski trikotnik (Tavčar—Emilija—Johann Baumgartner ml.) s tremi bolj ali manj prisotnimi očeti (Tavčarjev oče—Fidelis Terpinc—Johann Baumgartner star.), ki je med njimi zlasti odločilen često temni lik dekletovega očeta, variirajo odslej v Tavčarjevem zgodnjem delu, dokler ne dosežejo v Mrtvih srcih dokončne oblike. Kasneje se deloma pojavljajo le še kot medel odsev.
Skoraj stalno se predstava teh likov veže z avtobiografsko podanim junakom, njegovim domom ali vsaj domačim krajem in v ta kraj prestavljenimi Fužinami. Lastnik te graščinske veleposesti pa je bil mogočni Fidelis Terpinc, dokler je ni ob poroki prepustil edinki Emiliji.
2e prvo dokončano, a samo fragmentarno ohranjeno natisnjeno povest Primola (1868), napisano še pred Emilijino poroko 15. maja 1867, bi lahko imenovali pra-zarodek Mrtvih src. Pisatelj povezuje v njej med drugim rodno vas Poljane s fin-girano graščino, ki je takrat tam ni bilo in je morala biti prenesena od drugod. Iz fragmenta Avrelija, prve variante kasnejše Gospe Amalije, nastale pravtako še v tem prvem obdobju, vendar po Emilijini poroki, lahko sklepamo, da je to istovetna graščina s Fužinami.
Tudi v naslednjih obdobjih je avtor Fužine kot graščino aristokracije skoraj stalno prikrajal okolju svoje rodne vasi.
Ta svoj ljubezenski ideal torej pisatelj zlasti sprva rad poveličava v visoko ari-stokratko, v konteso in celo v prestolonaslednico (Mlada leta. Nasproti stari palači, Dona Klara, Ivan Slavelj, Valovi življenja, Otok in Struga, V Karlovcu), medtem ko sebe prebridko občuti v fingirani preobleki družbenega zapostav-Ijenca.
To družbeno razliko naglasa kot povzročiteljico ljubezenske tragedije tudi v primerih, kadar izvoljenko pušča v okviru dejanske meščanske bogatije ali vsaj meščanskega stanu (Maščevanje, Bolna ljubezen, Miha Kovarjev). Le redko se vsaj v prvih obdobjih tragedija odigrava med kmeti, in to med družbeno enakovrednima partnerjema. Tak izjemen primer je Povesi v kleti iz drugega obdobja. Tam problem ni več običajni ljubezenski trikotnik: dekle med bogatašem in revežem — marveč je verske narave,- zdi pa se, da je tudi tä Tavčarja vsaj v tem času enako prizadeval.
Ko je v drugem obdobju študiral pravo na Dunaju, moral pa bi bil v lemenat, se je čutil nekaj časa od svojcev popolnoma z;apuščenega, zavrženega — kakor Filip Tekstor, čigar podobo je ujel iz lastne odtujene, solipsistične romantične mizerije tega časa.
Romantični junak obeh redakcij Mrtvih src odseva avtorjev obup in pesimizem tega najbolj črnega njegovega obdobja, precizneje, drugega triletja tega obdobja, ko je v zimskih večerih ob mrzli peči pisal novele Antonio Gledjević, Povest v kleti in Bolno ljubezen. Kakor junak Povesti v kleti je v prvi redakciji Mrtvih src ne le določen v duhovnika, marveč dejanski duhovnik, čigar osrednji problem je boj s škofom zoper celibat. — V drugi redakciji je avtor ta Tek-storjev osrednji verski boj s knezoškofom spremenil v boj nacionalnega idealista za škofovsko narodnostno vodstvo, Tekstorja samega pa preoblekel iz talarja v
15
zanemarjeno obleko skrahiranega študenta, komunista-anarhista, predhodnika Cankarjevih idealnih vagabundov Maksovega kova. Kot tak postane rezoner ideologije »mrtvih src«, ki v obeh redakcijah z manjšimi stilnimi in vsebinskimi razlikami napoveduje strašno bodočnost človeštva. 2e XIX. stoletje doživlja kot periodo mrtvih src, prekrito z goljufivo humanostjo; naslednja stoletja pa se bodo spremenila ob pomanjkanju duhovnega in srčnega življenja v pohlep po vegetativnih dobrinah — v zverinstvo. Razdejanje človeštva in zemlje gleda s po-zitivističnega stališča dotakratnih znanosti, vendar podobno, kakor ga predvideva današnjost; le odgovornost za bodoče razsulo zvrača od človeštva na usodne prirodne katastrofe.
Vse to izpoveduje kot pasivni opazovalec svojemu alter-egu Alfonzu Kosmu — v drugi redakciji Bogomiru Lesoveju — drugemu, realističnemu, povprečnemu polu Tavčarjeve nature.
Temu dvojniku ustreza tudi dvojnica kot dvojni lik Emilije. Predstavljata ju v prvi redakciji sestrični Olga in Ema Kosmova, v drugi redakciji pa sestri Meta in Ana Malčeva. Medtem ko je tu avtor ime svoje domače hiše »Kosem« opustil, je sprejel za dekleti isti imeni, ki z njima v dotlejšnjem delu najrajši preimenuje lik Emilije: Meta (Marjeta, Maščevanje; Margareta-Marjetica- Marjeta, Margareta; Marjetica, Erazem iz Jame; Marjetka, 7van Slavelj); Margareta, (Valovi življenja) in Ana {Povest v kleti; Marija Ana, 7van Slavelj; V Karlovcu).
V prvi redakciji je Olga, v drugi redakciji Meta hči Alfonzovega, kasneje Bo-gomirovega strica Ernesta Kosma, kasneje Ernesta Malca, ki je onesrečil njegovega očeta, s tem da je zapeljal njegovo mater. Po očetovi smrti se zdaj Alfonz -Bogomir vrača na očetovo posestvo Višavo, da bi se maščeval nad osovraženim stricem, zavoljo industrijskih mahinacij propadajočim trgovcem in posestnikom Nižave.
Višava in Nižava nista več sovražni graščini kakor na primer Otok in Struga, marveč veliki posestvi, od katerih ima Višava bolj kmečko, a tedaj zanemarjeno lice. Nižava pa se pojavlja meščansko gosposko, podobno Fužinam. »Kosmov« dom je po obsegu in veljavi sicer povečan kakor Primožev {Primola) ali Gričar-jev (Povest v kleti) in še bolj, vendar ne na raven razpadajoče graščine kakor Konstantinov (Otok in Struga), ker ostaja na družbeni ravni meščanske Nižave.
Doslej se je veliko ugibalo, kje se odigrava ta roman. Dr. Prijatelj zaključuje, da je to »naša na gradovih bogata Dolenjska«, vendar najbrž brez določenih gradov. Mesto Lukovec ga sprva spominja na Novo mesto, pozneje na Ljubljano. — Prijatelj ni poznal prve redakcije, kjer avtor naziva spodaj v dolini poleg domače vasi Lukovec tekočo, belopenečo reko Sotlo, ki da se vanjo izliva Nižavski potok. Zavoljo te Sotle sem svoj čas preromala s svojo študentsko ekipo vso našo zemljo od Brežic in hrvaške meje do Rake, vedoč, da ima Tavčar vselej pred očmi stvaren, določen kos kraja, čeprav ta kraj po svoji ustvarjalni domišljiji rad prestavlja v drugo okolje. Enako pa ravna tudi s človekom, ki ga v konveksnem ali konkavnem zrcalu svoje domišljije poveča ali zmanjša, nikoli pa si ga povsem ne izmisli.
Tako sem končno dognala — deloma tudi po analogiji s poprejšnjimi deli — da je avtor s Sotlo prekril Soro, z Nižavskim potokom Ločilnico, z Lukovcem Poljane; Višavo je povečal tudi glede na razdaljo v večjo vzpetost nad Poljane in
16
ji postavil na sosednjem hribu — podobno kakor svojčas graščino na Tabrti (gl. TZD2 474) ali pa Margaretin (tam, 479) ali Holekov (TZD IIP 395) dom na Žunhah — Nižavo v veličini fužinske graščine. Med obe posestvi je prestavil kostanjev gozd — verjetno z nekdanjih Fužin — z dolinico Ločilnice in s fužinskim jezercem oziroma ribnikom.
V drugi redakciji je pozorišče dogajanja raztegnil na Ljubljano, ker je vnesel v roman še dve novi realistični poglavji o puhli ljubljanski kazinski družbi. Tako je Ljubljano preimenoval v Lukovec, Poljane — prejšnji Lukovec — pa v Rakovec. Z imenom Grčava se je uveljavila tudi železniška postaja naše tisočletne Škofje Loke, od koder korači uvodoma lepi, mladi tujec proti svoji neznar ni dedni posesti Višavi. Pot mu pisatelj trikratno zamuja z vpletanjem romantično skrivnostne predfabule. — Ker so ta prva tri poglavja v prvi redakciji domala izgubljena, si lahko predstavljamo, da tudi tam ni dosti drugače kakor v tisku. Tudi od začetka XIII. poglavja naprej je ves prvi rokopis izgubljen, tako da obsega druga redakcija še deset novih poglavij več.
Prva redakcija je sicer še nebogljen, vendar značilen odraz pisateljevega doživljanja in oblikovanja, kakor se tu zgosti na koncu prvega petnajstletja. Druga redakcija prvo deloma dopolnjuje, deloma popravlja, deloma pušča, kakršna je. Ker spadata obe redakciji v različni obdobji, se stil prve z drugo večkrat ne ujema. Tako se v proizvodu iz obdobja klasičnega realizma poleg poglavij in dopolnil iz tega časa pojavljajo romantični anahronizmi kakor na primer stilizirana kompozicija, črno-bela karakteristika, pretirano drastična metaforika, grabbejevska histerična patetika itd. Hkrati se pojavlja za tretje obdobje značilno karikirana družba pa tudi razdvajanje enega modela v dva lika, uporaba antimodela (diametralno nasprotje resničnega modela), kombinacija antimode-lov ipd. Spodleteli humoristično-ironični poskus pisma lepobrademu prijatelju, to je zmagovitemu tekmecu Johannu Baumgartnerju iz prve redakcije je avtor v tisku k sreči izpustil.
Pomanjkljivost tega romana je potematkem povzročil v prvi vrsti neprečiščen stilni zvarek dveh obdobij. Enotnost je temu mozaičnemu delu omogočena le v pripadnosti obeh obdobij k isti dobi, ki je zanjo značilno postopno prehajanje romantike v realizem.
Dokončni roman je v duhu našega takratnega realizma občutno dopolnjen z nacionalistično tezo o pogubnosti nemškega duha na naš polovičarski značaj, ki jo v drugi redakciji zastopa Filip Tekstor, uveljavi pa se pri njegovem dvojniku Bogomiru Lesoveju v dopolnjenem besedilu z načinom, kako tä prelomi ljubezen z nežno, zvesto Ano Malčevo in jo posveti oholi aristokratski Lini Babo. Tudi tä odlično prikazani spopad tujega aristokratskega sveta z okornim zastopnikom domače meščanskodemokratične inteligence ima v četrtem obdobju prizadete avtobiografske korenine, ni pa to le avtorjev zanj tipični maščevalni obračun z aristokracijo, marveč je še veliko več; kakor kasneje pri Cankarju je to katarza samoobtožbe.
Bolj tragično je podana smrt junakovega idealiziranega dvojnika. Iz prve redakcije, ki se zaključuje s Tekstorjevo reakcijo nad škofovim prekletstvom duhovniškega »upornika«, njegova katastrofa še ni razvidna. Izguba ljubljenega dekleta, Malčeve Mete, ki je dolžna očetov finančni propad preprečiti z absurdno
17
poroko, vest, da je Meta njegova polsestra, zlasti pa strašni togotni zasmeh njegovega polbrata predstavlja eno naj absurdne j ših scen v našem klasičnem realizmu. Prostaško oskrunjenje Filipove vere v čisto ljubezen njegove oboževane rajnke matere, odkritje, da je to njen in Malčev sin, pomeni zanj smrt pri živem telesu, tako da je Metina klavrna poroka z ogabnim starcem kakor zanjo tako tudi zanj samo še zadnji zamah po že ubitem srcu.
S tem prizorom je Tavčarju dotlej v največji meri uspelo dati duška absurdu, ki v njem narašča od Emilijine poroke s skoraj vsakim novim delom: poraz, oskrunjenje najplemenitejše ljubezni s prostaštvom.
Enako polno vrhunsko doživetje vsebujeta že citirana verza:
Ljubezni prve vzor v togoti Zasmeh umoril je sveta.
Ta Tavčarjeva ljubezen vsebuje več kot le ljubezen do izgubljene Emilije. Vsebuje tudi ljubezen do matere in do vsega svetega, kar je od zgodnje mladosti nosil v sebi in izgubljal. Vse to je zgoščal v opevanju oboževanke, ki pa je čedalje bolj izgubljala realne konture. *
Opeval jo je z različne vrste čustvi, prepričan, da ona zvesto sledi njegovemu pisanju in da se ji pri tem najpristneje izpoveduje. V takšnem trajnem duhovnem kontaktu z njo se je bil v tretjem obdobju povzpel celo do sadistične maščevalnosti; to kaže tudi Alfonzovo samodopadljivo, oholo ravnanje z Olgo v prvi redakciji Mrtvih src. Ko pa je kasneje zvedel, kako Emilijo težka, dolgotrajna bolezen izničuje h koncu, se je odločil za drugačno, izpopolnjeno objavo.
Posrečilo se mu je Emilijo prikazati v plemeniti, tragični bolečini obeh sester: Ano v ponosni veličini prevarane ljubezni. Meto v absurdnem žrtvovanju prostaku za nevrednega očeta.
Zlo ni kaznovano: brezdušni Ernest Malec, gmotno zamaščeni Lavrencij Sodar, njegov polizani, duhovno votli sin Nande z drugo plehko purgarsko družbo vred životarijo kot mrtveci brez src in bodo tipično životarili naprej. Dobro ni poplačano: personifikacija pisateljevega romantičnega idealizma Filip Tekstor je obsojen na bolečo smrt. — Ponižanje, ki ga je v privzdignjeni aristokratski hiši deležen njegov realistično povprečni alter-ego Bogomir Lesovej je grenka posledica za njegovo nezvestobo in hkrati takšna samoobtožba povprečnega razdvojenca, kakršne je sposoben le nadpovprečno tenkočuten človek in umetnik.
Se isto leto 1884 je roman Mrtva srca rosno šolarko Franico Košeninijevo tako prevzel, da je našla pot do pisatelja in do njegovega vendarle živega srca. Boleča preizkušnja s prvo ljubeznijo pa mu je sprva le vzela zaupanje vase in vero v ljubezensko srečo, da se ni več želel predajati podobnim mukam. Tako doživlja svoj prerod v navedenih Jesenskih pesnih. Vendar je bil ta prerod močnejši od njegovega dotedanjega pesimizma in ga je polagoma preusmeril tudi v njegovem delu; zlasti odločilno pa je učinkoval z nastopom tretje ustvarjalne dobe, ko je od leta 1887 Franica kot Franja postala njegova zakonska žena.
Odtlej se »mrtvo srce« kot simbol tragično pregažene plemenite ljubezni in kot osrednja tema v variacijah ne prepleta več v njegovem delu. Sicer se oglaša z novimi simboli, reki in metaforami, vendar s to podobo se ne pojavlja več.
18