Tečaj X	V Ljubljani 15. kozoperska 1857.	M As t 49.
Previdnost Hoija.
V	samotni iibici teko solsice Sirotice ošabnim' svetu ptuje ;
V	skerbeli, bolezni, lakoti zdihuje;
V	te vc nesreča k izbiei stezice!
Vzdiguje nepoznana k neb' ročice Ne sebe samo — vse Bogu zrocuje, Za sveta vsiga grehe iado»tuje. Ne iši iti med hrupam veselice:
Nihče ne ve sa njo — za njene dela: koga bo vender le za vse imela? Prijatel stoj! kdo solnce razsvitljujeV
Povej, povej kdo travico napaja? kdo ivezde vodi, rožice tasaja? Ne sodi pred! — Previdnost Bo tj a cuje!
Pravica JBoija•
S.i j gojida noč, saj nočni mrak me krije, In greliam svojim najdem tamne kota, kjer krog in krog le tiha je samota, ki je pravice solnce nikdar ne dosije!
Pred svetam me beseda avita vmije, Hinavšna lepša noje krive pota: Tako nam dušna govori slepota, De nas le pahne v bresno hudobije.
Al glej kak' strela med oblaki šviga, Valovje se 's nezmernih jarkov dviga, Igraje s barkami jih potopuje!
Al sliaia sum? Maje ae temelj iem|je, Zaveržen grešnik, glej, tam konec jemlje, In tresi sel — Pravica Bo ija čuje.
..■..♦..i,
Misijonsko.
Šesto letno naznanilo Marijne drumbe za razširjanje katoliške vere v srednji Afriki je pred nekterimi tedni na svitlo prišlo in se že razpošilja, ker je pa dosti bravcov našiga cerkveniga lista, ki nemških naznanil ne beri, torej bomo za nje kratek izpis posneli.
Letašnje naznanila se začn6 z Gondokoro in popotvajo skoz sv. Križ v Hartum. Od Gondokore sežejo naznanila do listopada lanskiga leta. Gosp. misijonar Ueberbacher, ki je namestnik v tem misijonu, primerja stan zamurskiga rodu s „hromovim" v sv. pismu. Kakor uni, tako je tudi Kamov zarod hrom na vse strani. Ne zna svoje rodovitne zemlje obdelovati, ki bi ga tako obilno zato plačevala; zakaj on je gol in lačin. Ne ve z obilnostjo svoje vode svoje dežele v vert Božji spremeniti; namesto tega leta na goro
Belinjan k I.obck-u in Nigila-tu in žuga tema vodnima ve-deževavcaina, de jima bo trebuh razparal, ako dežju nc napravita, in morata za čas pobegniti, dc dež pride, potem pa jima vriskajo in krave dajejo, kakor de bi ga bila ona napravila. V hladnih nočeh si skorej ne ve pomagati, ker si nc zna odevala napraviti. Havno tako jc o viharjih in slabim vremenu, srečin jc, ako dobi šc toliko tlcrv, dc z diinatn obdan v svoji koči leži. Pa tudi duhovno hrom jc zumurce; ne more sc povzdigniti k Bogu. nc nad sedanjost in nad zemljo. Njegov duh je na zemljo zatiačen, je teduj hrom, in sedi sto in stoletja na tempeljnovih vratih. Greki in Hitnljanjc, Gali in Germanci, Indijanski narodi in prebivavci starih amerikanskih logov so zaslišali glas ozna-novavca sv. vere: /lata in srebra niinava, kar pa imava, ti dava, v imenu Jezusa Kristusa vstani, pojdi v Cerkev! I.e-ti so glas slišali, so v Cerkev šli; nesrečni zamurec pa še sedi pri cerkvenih vratih in berači. (Tukaj sc nam sama od sebe primera vsilujc: Kdaj ko sc zamurci jamejo po svojim duhu vzdigovati, jih jc pa veliko med nami, ki so po telesu sicer zdravih mig, po duhu pa čisto in do celiga hromi; učeni za telo, neumni za dušo; previdni začasnost, slepi za večnost; beli na telesu, nad zamurce černi na duši; bolj učen za časno, bolj nemariu prav pogosto za večno ;Vr. )
Ako bi katoliški misijon bil zgoli človeško delo. bi bilo pri zamurcih zastonj sadu pričakovati; tode katoliški misijon je delo na Božje povelje. Božje delo, torej pod Božjo brambo, in od tod tudi terdno zaupanje misijonarjev, ako jim tudi nepreviden vihar in toča kterikrat mlade sa-dice poškodvata.
Ko je bil novi misijonar gosp. Ueberbacher I. 185'» z gosp. provikarjem prišel v Gondokoro, jc bilo vse dobro, dokler so bili gosp. provikar pričujoči; ali 3 mesce pozneje se je vse spremenilo. Veljava gosp. provikarja, čversto mor-narstvo in razdeljene darila so storile, de so se zderžali in so mirni ostali. Po odhodu gosp. provikarja pa so sc pokazali, kakošni de so, in gosp. misijonar meni, de imajo sicer nekaj hvale vredniga, pa ne manj hudiga,kise mora grajati. Boljšanje se zamore le počasi upati; koliko je treba truda <n stanovitnosti, de se posamezni otrok kake napake odvadi; gotovo se cel narod ne more hitrejši spremeniti. Misijonarjem pa je biti zdravnikom, ki nc z ognjem in železarn, ampak s pohlevnimi pomočki globoko vkoreninjene dušne bolezui ozdravljajo.
Naj hujši sovražniki keršanstva so: mnogoženstvo, lakomnost, ki se razodeva ali v ropanji ali pa v nadležnim beračenji, in pa maševanje ali pohlepnost sc nad bližnjim zavoljo razžaljenja znositi. Vse to trnje hudo je tamkej, kjer še ni keršanstva, ali pa kjer se je lažnjiva in nališpa-na izobraženost od keršanstva ločila, in se v slepim napuhu zoper keršanstvo vzdiguje. Pod težo tih 3 pregreh kakor sužinj zdihajoči zamurec zaverže seme sv. evangelija „iz nevednosti'*, belic pa ga zaverže v svoji domišljeni preveliki vednosti; zamurec ostane v spanje zakopani otrok oktete
natore, belic pa je zbujeni sužinj temne oblasti — sužinj nesrečnih strast.
Te iri pregrehe s« med seboj v zavezi, ena je drugi izvirek. Med mnogim ženstvam radi vstajajo domači prepiri, in sploh je ženstvo vzrok mnozih razpertij, jeze iu prepirov. Noben narod nima stanovitniga miru. Kdor tukaj živi, nar bolj spozna, kolika dobrota je kronan poglavar. Res je Barijan popolnama svoboden, vsak, kdor le korači, je svoj lastin gospod. Zraven tega pa žive v vedili nevarnosti, zlasti ako Ic malo od doma stopi. Svoje gospostvo mora s sulico braniti, in tih hili kakor miška, ako ga močnejši premaga iu po krivici zatira.
Zraven vojske je lakota dvojna šiba zamurcu. Ne nerodovitnost zemlje, temuč nemarnost prebivavcov napravlja pomanjkanje in glad. Ko jc žetev dokončana, si llari-jan dela svoje pijače, ki jih imenuje ga va. Naših bokalov, poličev, meric itd. on ne pozmi; le kadar se reče: do gerla je vžite reči, spozna, dc je nasilen. Oh tem času nastopi barijski pust, gungu - plesi. ki se po vsih krajih ver te. Jlo-benj jih sklicuje; do jutra soliičuiga izhoda terpi gibanje, vpitje, mir iu prepir. To je čas žcuitve in možitve, ločitve, žeuskigu menjanja in ropanja, čas požrešnosti in tatvine: pravih nejeverskih homatij. Oh tem času mislijo zamurci, de smejo slehernika obropali, kdor koli v njih okrajno pride, razun če ima dosti hrambe seboj; od tod vstajajo vojske. Ko pa čas gungu mine, spet nastopi čas pomanjkanja; namesti bobna se sliši zdihovavcc m a gor, m a gor! lačili, lačin! Otroci zopet pridejo v misijon. tudi taki, ki jih poprej po mesce dolgo ui bilo viditi, ki so bili morebiti še celo odpravljeni. Pred novim sprejetjem je treba skcrbuc poskušnje, se nove prekauljivosti oguiti, kolikor se da.
I.akomuost se razodeva silno v tatvini, prezoperno v beračenji, ki jc pogosto z veliko nadležnostjo iu žuganjem sklenjeno. Kradi, ako moreš, lagaj, če li kaj pomaga, to ste pravili, kterima jc Barijan vdan od mladih nog. Gosp. misijonar je imel večkrat priložnost, to viditi iu doživeti. 7. mal. serpana lHj."j so mu gosp. provikar misijon popolnama zročili in mu gosp. Dauingerja v pomoč pustili. 18. mal. serpana so gosp. provikar Gondokoro zapustili. Ze drugi dan zagermi neki poglavar nad uoviiicuma: ..Spravite se v Hartum. to je moja zemlja!" in ob enim je s palico na tla udaril. Prihodnjo nedeljo je ravno tako zarobil poglavar Med i g. Daningcrju. Ic z nekoliko lepšimi besedami: ..Vernite se v llartuiu. dokler Abuna Solimaii zopet ne pride, bom že jest varoval hišo in bisere". Naslednjo noč sc pritepejo odrašeni fanti in tiše v leseno ograjo, ki stanovanje radovedniga kukanja v hišo varuje; drugi se spravijo na plot, ki vert proti jugu objema; šc drugi se pri vratih ustavijo iu silijo. Kaj de so počenjali, sc je pokazalo drugi dan, ko je vee drogov bilo zrovauih; ovce so kar s paše vzeli, bile so pa talovam zopet izpuljenc; celo kokoši so kradli. Nič bravine niso na prodaj pripeljali, ker je manjkalo kuprenih oklepov za plačilo. Mlekar ni nosil mleka. Njive, ki so jih bili gosp. provikar v najem ali štant vzeli, obsejali in delo plačali, so taisijonu le malo vergle. Na vertu so polegali potepini, ki so prav zlagama durinc stable rovali iu sadne stroke zavolj sladke sočnosti žvečili; iu ko jim je kdo kaj rekel, so ostudno začeli vpili. Kden zmed njih. I.eri. je uiarsiktcro jutro žugal, krave odgnali; sej de jih je kupil z misijonskimi beserji. Kukral je bil že svoj lok na služabnika nameril, kar je pa poglavar Medi k sreči od vernil. Drujikral je bil kuhar, barijsk mladenič, ravno kruh v peč spravil, kar zavpije: ..Talje. tatje!" Gosp. misijonar najde tukul t kočo» od vernih obdano, eniga ua og-njiši, ki je bil malo poprej v kuhinski tatvini zalezen. Tega je posvaril; dva sta potem gosp. leberbacher-ja k inisi-jonišniei spremila, iu eden zmed nji je nad-nj vzdignil svoj ročni stolič, rekoč: ..Daj beserov!" drugi pa je z neko vervjo njegovo prošnjo podpiral. Vender je le pri tem t»ta!o.
(D. mL j
Hočeš bili angelam enak (a) f
(Dalje.)
De devištvo obraniš, ti nasvetujem nektere pomočke in ti jih prav ztvo priporočim. Prizadevaj si, v Božjim strahu živeti in v duhu pokore z Bogam sklenjen(a) ostati. Kjer nekaka prederznost začne zmagovati, hitro deviška pnprostost začne veniti. Oko, ki se brez strahii kamor si bodi vpre, je skaljeno oko, in raz misij en o serce je tudi nestanovitno. Obnovi se torej večkrat v duhu resnično poter-tiga serca, prejmi zakrament sv. pokore in skleni se z Jezusam v nar lepšim zakramentu sv. Rešnjiga telesa; poslušaj besedo Božjo in bodi pri sv. maši z gorečim prizadevanjem svoje serca lepšati, več in več luči za spoznanje Jezusovo pridobili, vee in več moči doseči, de bi zamogel stanoviten ostati; cuj sam nad seboj iu moli čuje, de sovražnik nc zaleze v terdnjavo tvojiga deviškiga serca. Kako častitljivo je deviško ime, s ponižnostjo pa sklenjeno, de se celo terd-njave, ki niso bile nikoli od sovražnika obropaue, device imenujejo. Na terdnjavah je nastavljeno strelno iu bodeče orožje zoper sovražnika, v terdnjavah devištva so tako orožje vsakdanje in druge nenavadne molitve, ktere so močna hramba, — moraš jih pa zvesto iu vselej ob svojim času opravljati. Večkrat ko čez dan, pa tudi še cez noč svoje serce z Jezusam vnovič skleneš, bolj bo tvoja čistost zavarovana. Ako ti je z drugimi doma ali na polji delati, se vari vsiga. kar ti ne le vera, ampak celo že pamet mora povedati, de ni le nespodobno ampak tudi prav hud in na-gnusin greli. Verjemi mi, de pcklenšek povsod iše svoj šotor postaviti, kjer vidi, de jih več skupaj dela. On itna skorej povsod nekaj služabnikov, kjer je več delavcov skupaj, iu jim prav ognjeno navdaja, kako naj druge zapeljujejo. On je učil tudi skorej pri vsili okolišinah, delih in opravilih ljudi kakih posebnih besed, pesem, iger ali krat-kocasov, s kterimi njemu služijo. Pri gostovanjih in žc-nitniiiah ima godce iu plese, na polji svoje kvantače, pri •letvi svoje kopice, pri trenji, pri mlatvi, košnji preji itd., povsod po kmetih in po mestih ima hudoba nastavljene železne pasti, zevajoče brezna, pokrite grobe za nedolžnost, vedno divja iu rujove kakor dereč lev, iu gleda, kje bi koga požerl. Zakleni torej pri tacih nevarnostih vrata svojih zunanjih počutkov pred sovražniki, pribeži v samoto svojiga serca, in ko drugi imajo neumne iu nečiinerne mar-nje, imej ti opraviti v sercu s svojim Bogam, iu sovražnik ti nc bo mogel škodovati.
Dobro je, vsak dan kaj spodbudljiviga brati, ako pa ni moč vsak dan, saj ob nedeljah iu praznikih. Iz tega izhaja premišljevanje keršanskih resnic, ljubezen do življenja in terpljenja Jezusa in Marije Device, veselje in hrepenenje, posnemati nji in svetnike Božje v njih djanji in neha-nji, v njih terpljenji in prizadevanji, v njih čednosti in vojskovanji, v njih življenji in smerti. Tvoje zveličanje ali pogubljenje je ua tem zastavljeno, o deviško serce, je na tem zastavljeno, kam tle svojo ljubezen obračaš. Bog ti dobro hoče, on je tolikanj milostljiv, de ti zapove, njega cez vse ljubiti, ker le on sam je zares ljubezni vreden, Bog nam jo daj do njega! in brez te ljubezni ni, in ne more nikakor drugači biti, kakor de je človek nesreči n. Ako ne ljubiš Jezusa, svojiga nebeškiga Ženina, boš iskal(a) ljubezni v dobrih jedeh iu sladkosiicdnoslih, ktera sreča le tako dolgo terpi. dokler jedi skoz usta v želodec gredo; ali v ncčiiiieriii obleki, ki se hitro poitiažc in sterga; ali v kratkočasili lega svetli, ki vselej dolgočasnost v sercu za-puste, uko niso iz lloga; ali v človeku, ki bo tvojo nedolžnost v nevarnost postavil, oskrunil, ali celo pokopal, umoril, — v človeku, ki je zmed vsiga stvarjeuja nar bolj zanicljiva stvar, ako grehu služi — iu Boga ne ljubi; — iu kako žalost in je njegov konec! Ako ljubiš pa Njega — ediniga Jjubeznjiviga Ženina svoje duše, bo on tvojo mladost in tvojo starost razveselil, bo ou tebe v tvoji smerti
obnovil, bo on tebe z veseljem deviških ze (ukaj venčal, bo on tebe tamkej z vsimi obilnostmi naj ljubezujivšiga veselja za vse večne čase kronal. (U. si.}
JfMoe «t% Roženkranca.
Nekimu duhovnu na Parskim se je pred nekaj časam tole primerilo, kakor on sam pripoveduje {JNiiloth. 1.1. 1857): ,,3. listopada" sim imel za smert previdili neko samsko osebo, ki jc prav zanikerno živela... Storil sim, kar je bilo v moji moči. Najdcl sim vso zmoteno in le s silo se je zamogla kaj spovedati. Vsak dan sim jo obiskal, in vesele znamnja obžalovanja in potertiga serca so bile uud njo. Tako do 15. listopada. kar pridejo precej po sv. maši po mene, de naj grein k tej osebi, ki že jame umirati. Prigovarjam ji. ji moliin, vse lepo zu menoj govori. V takim stanu je ves dopoldan. Ob 12. pa se nu cukrut vse spremeni; obraz sc ji napihne iu nekako višnjevo oteiuui, lasje seji kar še-tiuijo, oči grozovitno gledajo, — in s hrepečim glusam govori, rekoč: ,,Pogubljena sim, v pekel, v nar globokejši pekel". Jest ji prigovarjam; ona: „Vse nič ne pomaga".
- Narekujem nuj svetejši imeni Jezus in Muriju. „lludič, hudič", jc bil na to odgovor, obljubim de čez stokrat v daljših in krajših prcstuukih. Molim molitve za umirajoče, — molim litanije pri pojemajočih, tode — ,,hudič" je neprenehoma njen odgovor. Vse stanovanje se napolni z bledimi, prestrašenimi obrazi, (lic bi se pač nud tem zgledovale vse ruzuzdunke iu pohujšljivci!) - „Preč s tem, reci vender enkrat Marijo, reci enkrat Jezus", ji rečem. vO ko bi to zamogla, pomagano bi mi bilo", je odgovor.— ,,AII nimaš volje, tako reči, ali bi ne mislila saj rada v sercu?" „IVudič", jc odgovorila s strašno skremžeitiini ust-mi. „0 ta je velik — pa smerdi", — jc rekla — in zo-pern, nečlovešk smrad je uduril pri tili besedah iz njenih ust. — Zdaj že nisim vedil, kaj početi; pošljem po gospoda fajmoštra. Tako nadalje, žc je uru tri. Pride mi v misel, s pričujočimi rožeukrauc z lavretanskimi litanijami moliti. V tem vender preneha »hudičati*, je mirniši, odpre oči iu začudena pred sabo gleda. Serce mi tolče, bije, kuj de bo, ko ji jauieni presveto ime Jezus narekovati. ,,Muriju", je bil na to njen odgovor. „0 Marija!4 je večkrat1 ponavljala. Že je spet vse za menoj molila, iu nu vprašanje, če je zdaj odšla hudoba, se nusmehlju, z glavo prikima de, iu občnim tako reče: „Murija!" Še enkrat ji dum odvezo, vsi pričujoči zdihujejo in se jokajo. Tri četerti nu štiri mirno zaspi. kaj ne, kristjan, tukaj se očitno vidi, de je kraljica sv. roženkranca premagala peklensko kačo in ji je dušo iz-tergala, okoli ktere se je že bila oklenila?"
Ti pa, keršunska deklica, nikar se lic pogrezuj v razuzdano in nesramno življenje, dc se ti nu zadnje kaj ena-ciga ne primeri; zakaj noben človek ti ne more porok biti, de bi po tako strašni skušnjavi vender tako srečno zmagala, kakor je Ic — una. Vedno pridno in zvesto moli sv. roženkranc, de te Ona, pribežališč grešnikov, po Jezusovi milosti ua zadnje ne zapusti.
Grozno kaznovanje krive persege.
I.cta 1559 pride mož v Germont, majhno inesto v Flandrii, ter gre v gostivnišnico, dc bi ondi z druzimi tovarši svoje denarne zadeve obravnal. ko se zbero, in preštevajo, se zavoljo nekaj denarja spričkajo; zakaj njegovi tovarši terdijo, de mu je bil dolg od poštenih in pravičnih mož gotovo splačati. l'ni pa se roti in naravnost taji. in de naj ga oginj. ki v sobi gori. živiga sožge, če je Ic kteri vinar dobil. Ali uni možje, prepričani dc jc plačilo gotovo prejel, zmiraj terdijo pravico, svesti si. kako gerdo njih tovarš laže. Ali vse to prederznimu lažnjivcu nične de, ven in ven taji, ii! zopet prisega, de noj ga hudi
vzame in oginj pokonča, če je le kteriga ogoljufal. Drugi možje, viditi tolikošno terdovratnost, ga denejo na prisego, in on, brez vsiga strahu Božjiga, spotama očitno priseže. In ko se večer napravi, se družba razide in slednji gre na svoj tlom; pričakovaje druziga dne, dc bi slednji svoj dolg poplačal; mož pa ostane v gostivnici, dc bi ondi prenočil: tedaj si veli postlati iu peč zakuriti, k kteri sena klopčico usede, de bi se grel. Iu v tacim stanu sc loči kerčmar od njega, ker se nič več skor pogoreliga ognja bal ni. Bilo pa je ob enajstih zvečer.
kmalo pu pride ponočnik memo hiše iu vidi nenavadno v sobi moža svetiti se. česar si ne ve razlagati, ker pa ue vidi nobene nevarnosti, gre dalje uu ogled, ter noče ravno o polnoči vsih sosedov buditi, in si misli. de se morile ptuji popotniki pri ognji grejejo, ko pa ura dvanajst odbije, gre nalaš memo hiše nazaj, in zopet na okno pogleda, pa je že vse tunino. Tisto uro pa je bila sestra tega možu v bližnji tu tergu še po koncu iu ravno predivo na ko-želj de vije: kar glej ua enkrat pošviga plamen ua polici, kjer je kuhiiiska posoda, kteri se naglo razširi in predivo vname, ona pa vsa prestrašena na vso moč gasi. dokler res plamenu uc zaduši. Tisto noč jc pastirja tega moža grozno tuljenje nekiga psa strašilo, kteri je pred njegovimi durmi tako lajal iu se zaganjal, tle je pastirja kar groza spre-letavala.
l'na ženska pu nu vse zgodaj svojiga moža v mesto pošlje, de bi iijcniuiu bratu sporočil, kar sc je prigodilo; zakaj njo je strah lomil. Ta sc napravi ua pot, in pride v gosliviiico; pač celo uro čaka'in meni, de njegov s\ak še spi; ko se pa le noče zbudili, začne na duri tleči iu klicati: Vstani. jez sim, tvoj sVtik. imam nekaj posebniga ti povedali, ko pa kliče in tolče, in se mu nič ne odgovori, silama duri odpro, in strah in groza jih obleti, zakaj ptujic je bil ves sožgan do kolen, samo nogovice iu pa čevlji so bili celi. Tudi klopčica je bila skorej vsa požgana. Ko blisk se zažene glas od le strašne prigodbe po vsim mestu iu vse vre gledat žalostnih ostankov. Srebra in zlata, ki ga je pri sebi imel, se oginj nič ni prejel, tudi nekoliko čepinje so še dobili, ktera se jc pu kur vpepeliia. Iu ua povelje gosp. fajmoštra zagrehejo njegove ostanke iu njegov pepel v nar zadnji kotiček na pokopališi. Čudna zares je ta prigodba, in očitno razodeva, kako grozno llog že na tem svetu večkrat krivo prisego kaznuje, iu de pripusti, de sc s človekam zgodi, karkoli si hudiga prisega.
Ogled po Siovenakim.
Iz Ljubljane. Slehernima, komur je na sercu blagor keršanskih duš, mora na tem ležeče biti. dc sc sem ter tje še navadne umazane ljudske pesmi z nedolžnimi nadomestijo. V ta namen so posebno primerne gosp. J. IIušli i ko ve „l)obrovoljskcu . ki so hilc pred nekaj časam kaj lično pri gosp. J. Blazni k u z uapevi vred ob kamen natisnjene in jih slehern zamore pri tierberji dobiti, komur jc na njih ležeče. Pesmi so od gospod llušnika in tudi mnogi uapevi. Gospod pisavec jc zlasti po Štajerski« kakor pevec in pesnik znan, gotovo premalo pa njegove na svitlo dane pesmi.
0 Bogočastni iu naučili minister je duhovna ljubljanske škofije, gosp. Ant. Brodnika, zvolil vem iga uccnika za zgor. gimnazijo v Zagrebu.
** T v a r i u c pri jesenski d u bovški p o s k u š-nji. Kx Theologia morali: I. Demoiislrclur, siaceram humilitutem inliuie esse coiijuiiclam cum \cra *ui acsiima-tione. 2. (Juue rationes evcusaul ab oIHcio restitnliouis? 3. (juid est cciiscudiim de percgrinaliouibtis saeris?
K z Theologia dogma t i ca: I. 0«feiidatur rcligio-nem chrisliunain esse divinam. 2. IJuid evtrema unetio, — an verum Sacramentum? 3. yuac dogmata Kcclesia catholica de persona B. M. V. credenda docel?
Kx Jure ca no nic«: I. (Juae sunt officia Parocho-rura? 2. Aii. et ijuando uilulterium niatrimouii cunstituit impcdimcntum ? Fiant littcrae acccptaturiuc (Aeceptations-l rkunde) super Missa fundata?
K v Para p h ras i: Paraplirastice explanetur S. Matth. caput 5. indc a versu 17—32. et »S. Pauli caput 2. ex epi-stola a«l Kpliesio* i ude a versu II. usijue ail finem.
Kx T h e o I o g i a pas t ur al i: 1. Ouuenam rationes in concionatoribus ipsis sitae utilitatcm concionum cominu-niter impcdirc vel miiiucre solcnt? 2. An satisfacit anima-rum pa-lor suo olficio, si ucgrolis taiitummudo Sacramcnta liioribuudorum administrat ? 3. (Juominodo sigillum confes-sionis iudirectc violari poteši. 4. Dcliucutur concio secundum tcvtum .Malh. 22. 6. rReli<jui vero leiiuerunt servos ejus, et coiitumcliis uflectos occiderunf* de pugnis et verberatio-nibus inter rudcs juniores saepius cvenire solitis. Kpilogus plene et fervide elaborandus. 5. Catechesis de 7. Dccalogi praeccpto.
tla z g led po keršanskim are tu.
Diakovski škof. v. č. g. S t r o s s m a j e r, so se 20. u. m. podali v scrbski Beli grad, ondotuu novo katoliško cerkev posvetit. — r('\rill a Metod** pripoveduje od tesarja, ki je v 1*j - K i gy osi, 10 sežnjev visoko s turna padci in sc kakor s čudežem ni kur nič poškodoval; temuč precej ko sc jc z zemlje pobral, jc spet v turn lezel. Mi samo to pristavimo, dc naj bi bil saj poprej v cerkev stopil, dobrotljiviga Boga zahvalit, ki ga je ohranil. — Iz Zemuna. Turške žene in gospe v novi Oršavi, so na privoljenje mestnih višjih prišle ogledat kapelo, na povelje Nj. c. k. veličanstva zidano na tistim mestu, kjer jc bila ogerska krona z drugimi dražčicami izkopana. Ka-cih 10 turških ženskih tedaj pride med šumečim tamburin-skim glasam (darabukumi. ki so mali s kožami opeti bo-bnički) in sklicovanjem: Alia', Alia"! V kapelici so pred postavo Matere Božje poklekovale, njeno podnožje z venci in cvetlicami ozališale ter sc pod stražo dveh turkov domu vernile. — V Petri nji je 4. t. m. iz greške nezedinjene v katoliško cerkev prestopil 25lctni ►Simon Berič. — Njih svetost papež Pij IX. so za Božjo pot v Marij nim 1*elji podarili prelepo drago moštranco, ktero je papežev poslanec na Dunaji, msr. De Lucca 11. t. m. ondi zročil. — V Feldkirch-u so 4 žene, dosihmat živeče v zmešani že-nitvi, v katoliško cerkev prestopile. — Francoski časnik ,,1'nivcrs" imenuje punt v Indii golo kazin Božje za odpad Angležev od edinosti katoliške cerkve. — V Bainhergu je mestni svetovavce, g. Dorfer, v svoji poslednji volitvi sto tavžent gold. zapustil za milostno vlogo , iz ktere bodo nepreiiiožni mestnjani in rokodelci v povzdigo njih rokodelstva podpirani. — Protestanški fajmošter lllakert v Alt-morsehen-u pri Kassel-nu, je s svojo deržino vred v katoliško cerkev prestopil. — V Himu je zbor sv. obredov poterdil češenje Frančiškana D. Janeza deli a Pace, kteriga so že od nepomnjivih časov za zveličaniga častili; ravno tako tudi kamaldulenzarja Jerneja A j u t a m i e r i-sto in dominikana Marka iz Mod ene. —V Berlinu, piše ..lllas", so imeli rokodelski družniki v cerkvi sv. Hedvige pretečeniga mesca mal. serpana duhovne vaje ali eksercicije. kar hoče veliko reči: v tem protestanškim mestu , med takim ljudstvam, ki je tako rado nemarno in ve-trasto. — Na rusovskim Poljskim družbe keršanske treznosti tako všpešno delajo, dc je v deržavnii Plocki v tem letu zmed 16 žganjarij njih 10 poginilo.
MMrobiine•
V neki drušini, ki so tudi kaj druziga govorili, razun od vincka. prešičev in želoda, je beseda nanesla na le zgolj
samo enkratno sv. Obhajilo na leto. Neki gospod, kise mu jc lepo podalo, vse naravnost povedati, reče vpričo gospodov, ki so nekdaj na vseučilišu breše tergali: ,.Pri meni so slabe cene tisti, ki lc enkrat na leto k sv. Obhajilu gredo.tt Neki posvetni gospod nato reče: „Gospod vikar, ali mislite s temi tudi mene?" Vikari: „Kadar rečem: huš! takrat vse kokoši mislim". Imenitni gospod je med vesoljnim sladkim smeham obmolknil. ,.AIi, gospod vikari"; povzame neki besednik, ki mu jc ko majhin fantič k sv. maši stregel, „kolikrat pa moram iti prav za prav?" Tudi to vam povem, gosp. sred-nik. „rcče gosp. vikari", pobožni kristjanjc gredo vsak mesec, ako pa vi, gospod posrednik, vsake kvatre k sv. Obhajilu greste, hočem z vami zadovoljili biti". »Spet pohvala, in pravda dokončana.
** Iz M i I h a k o v i c na Sleskim pripoveduje ondotni fajmošter gosp. Sta bi k, v nekim cerkvenim listu naslednjo prigodbo, ki se je 16. kim. 1836 prigodila. ,,Dekla M. Mendera, kakih 26 let stara, iz Brzcukovic v miloviški duhovnii, je pred nekaj več ko 3 leti služila pri kmetu I., v B. Tukaj so zavoljo nekiga prestopka z njo hudo delali; vsled tega jc bila mutasta, in iiiutka jc bila iz službe odpravljena. Nesrečna je potem berače živela, dokler sc je ni kmet Janez Skrzipiec v Bitkovu usmilil, terjoje v službo vzel, kjer je še zdaj (16. kini.). 11. kim. se podam od tod (iz Mihalkovic) z majhno procesijo k sv. Ani (Amia-berg), ki je Božja pot, obhajati povišanje sv. Križa. Med romarji je bila tudi Marijana Mendera. Pri sv. Ani sim jo bil spovedal, se namreč z znamnji z njo razumel. Danes so romarji s tega kraja milosti domu šli, med njimi tudi Marijana. Po blagoslovu v duhovnijski ali farni cerkvi sim jih domii odpravil. Ko je Marijana na poti v Bitkov mem nekiga znamnja š!a in se pokrižala, jc v stermenje popotnih perve besede od treh let sem na glas izgovorila: „V imenu Očeta, ino Sina, ino sv. Duha". Pri ti priči se verne k meni vsa razveseljena, in mi povč, kaj se je z njo dogodilo. Komarska tovaršija je dogodbo potordila. Zdaj zopet čisto, razločno in lahko govori.
JMili darori♦
Za afrikanski misijon:
G. J. E. 10 gold.
MMuhovske zadeve.
V	goriški nadškofih C. Andr. Respet, dos. katehet na spod. gimnazii in začasni prof. pastirstva, je dobil določno poslednjo službo. Veroznanstvo na gimnazii je zročeno začasno gosp. Andr. Marušič-u, dom. učitelju pri grofu Athems-u. Na 26. in 27. listop. je razpisan poskus za to mesto. — V Bovec pride za duh. pora. gosp. Jož. M a s e r a; v Ternovo na Bovčanskim gosp. Mat. L e s-kovic za kaplana; v Borean za kapi. g. Mih. Čerčič; v Volče za duh. pomočnika gosp. France Ko s ta; v Fleano za kaplana gosp. Franc Delkin; Flearski kaplan, gosp. Ant. Sfilipoj, se podsi začasno v pokoj; v Ločni k gosp. Jož. Gergolet za duh. pom.; v Pervačino za duh. pom. gosp. Andr. Kacin, novi mašnik, ravno tako v Križ g. France Žužek, novi mašnik; v št.-Daniel, gosp. Mih. Bol ter, novi mašnik; v Zgonik, gosp. Mat. Kravanja novi mašnik. Gosp. Fil. Brezavšček, sed. fajm. v nemških Rovtah, je imenovan št.-Viškogorski fajmošter.
V	ljubljanski škofii. Gosp. Fr. Indihar, duh. pom. v Soderšici, pride ravno tako v Ribnico; gosp. Stef. Peteri in v Soderšico; Lozice ostanejo za zdaj prazne; g. Mor. Gosler, novoposv., v Horjul; gosp. Fr. Jereb, novoposv., v št.-Vid pri Ipavi; g. Fil. C ve k na Studeno. Železnike so bile 11., Doberniče pa 28. kim. razpisane.