Dopisi. lz Ptuja. (A 1 i pojdemo v o 1 i t) prihodnio soboto slov. volilci v južnoštajarakih mestili in trgih? Na vsak način! Kdor ostane doma ali potegne z nemčurji, naj si na čelo zapiše: »Narodni izdajica!« S temi besedami nas je navduševal »Slov. Gosp.« v št. 11, da se tudi Slovenci v mestih in trgih udeležimo volitve, da pokažemo, da še živimo. Trg Središče je s 93 glasovi rešil svojo čast, — slava Središčanom! Tudi Ljutomer je oddal 50 narodnih glašov za dr. Rosino. A sramotno je, da se je pri nas oddalo samo 19 glasov za narodnega kandidata! Narodnjaki! Ste-li spali ta dan čez poldan? Slišali smo, da so izostali možje od volitve, ki drugače zvonec nosijo ali bi ga vsaj radi nosili! Kaj je temu uzrok ? Narodna mlačnost na eni in narodna enostranska prenapetost na drugi strani. Obžalovati se mora, ako se olikani (?) Slovenec nad svojimi sorojaki ob času volitve maščuje s tem, da od volitve izostane samo zato, — ker ni prodrl s kandidaturo Hribarjevo! .le-li to slovenski značaj ? In take vrste narodnjaki se predrznejo napadati pri vsaki priliki svoje sorojake, ako ne trobiš v njihov rog? Ta slučaj si bodemo zapomnili za prihodnjost! »Kdor maslo na glavi nosi, naj ne hodi na solnce —«, tako ali enako svetujemo tudi onemu olikanemu (?) Slovencu na Ptuju, da prilično ne zve še kaj »bolj mastnega« za svoj »neomadeževani« značaj! Za danes dosti. Hvala pa vsem tistim narodnjakom, ki so storili svojo dolžnost! V prihodnje bi še priporočali pred volitvami vsaj kakošen pogovor itd., da vsaj vemo, pri čem smo; sedaj smo šele v zadnjem trenotku morali zvedeti, da se Slovenci volitve vendar udeležimo. Iz Celja. (Žrtev nemčurske brutalnosti.) Dne 14. marcija smo izročili materi zemlji moža, kateri je sicer zadnja leta tiho in skromno živel na svojera posestvu na Ostrožnem pri Gelju, a naš pokojnik, Franc Krašovec, pozlatar, je že pred mnogo leti krepko in ponosno vihtel v nemčurskem mestu Celje našo narodno zastavo ter vsikdar in povsod neustrašeno se boril za narodno pravo. In tega moža ni več med nami. Smelo rečem, uničilo ga je celjsko barbarstvo. Kaj pa je zakrivil naš pokojnik, da se je nad njim toliko raztogotila celjska drhal? Ničesar druzega ni pouzročil, kakor samo svojih državljanskih pravic se je hotel poslužiti in to }e bilo ob času volitve volilnih mož V. kurije v okolici eeljski. Šel je namreč volit, ali ko je razkačena socijaldemokratična četa vidila, da vkljub vsem grožnjam voli le katoliške može,. ga začnejo suvati, po tleh valjati in neusmiljeno pretepavati, da ga vsled tega zadene kap. On si je seveda iskal pravice pri sodniji, kalero je tudi deloma dobil pri obravnavi dne 12. marcija, a ker so se mu zločinci tako v obraz lagali in rogali, se je on tudi zjezil in tukaj ga zadene kap drugokrat. Tedaj pa ni bilo več rešitve za niega; kajti nekoliko ur potem je zdihnil svojo blago dušo. Da je bil rajni res priljubljen pri celjskih Slovencih, pričal je najbolj njegov pogreb, katerega so se udeležili vsi narodni krogi; na krsto sta položili vence čitalnica in slovensko obrtno društvo, pevsko društvo pa mu je zapelo dve nagrobnici. Sveti mu večna luč! Iz konjiškega okraja. (Krivica inslab z g 1 e d.) K volitvi dne 12. marcija nas je v Konjice prišlo 45 možev, 39 Slovencev in 6 takih, ki se štejejo med Nemee. Ge se tudi nič ne drži na krščansko pravičnost, bi moral vsak vedeti po zdravi pameti, da bi se pri taki volitvi morali skoro sami Slovenci voliti v komisijo, komisar dr. Poigger je pa zvolil 4 Nemce. To je menda socijaldomokratična pravičnost. — Da bi Slovence še bolj jezil, je prinesel seboj samo nemške postave. Te je potem nemški predsednik tako grdo na slovensko prestavljal, da se vrabcu studi. Rekel je n. pr.: Forzicender ima dolžnost povidati, komu je dr1 a u b a n o voliti. Tistemu je drlaubano, ki je 24 let nazaj položil itd. Potem je še debeli spak pristavil, da je sramota, če ne zna vsak izmed nas nemško. — Ni tako res, ampak to je sramota, če pride človek k nam kruha jest, pa je prenemaren, da bi se slovenščine naučil. — Pri drugi volitvi, dne 17. marcija ni komisarju enako dobro izteklo. Trije Nemci so prišli prepozno. Pri njihovih imenih je imel komisar 2 črki: d. n. Ne motimo se, da pomenita deutsch-national. Bili bi ti trije gotovo v komisijo voljeni, pa so bili »sala- menski« konji prepočasni. To je hudo za nemško srce! — Proti ljudem se je nemški komisar tako obnašal; proti Bogu še slabejše. Pri drugi volitvi je ob koncu volitve poldne zvonilo. 50 možev je roke sklenilo in molilo angeljsko češčenje. Pravični komisar je pa stoje uprl roke ob mizo in nas debelo gledal. Hudo je, da sme katoliške Slovence tak mož voditi in s slabiini zgledi kvariti.