Martin Heideqqer
UBOŠTVO
K nekemu osnutku spisa o zgodovinskih periodah Zahoda zapiše Hölderlin tele vodilne besede:
»Pri nas se vse osredinja na duhovno, obubožali smo, da bi obogateli.«
(IE3, 621.)L	317
Te besede so bile zapisane nekako na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Mnenje, da govori Hölderlin o svoji lastni sedanjosti, je tako samoumevno, da se skoraj sramujemo to še posebej pripomniti. Saj Hölderlin vendar pravi: »Pri nas se vse osredinja na duhovno.« Ali ta »pri nas« v reku meri zgolj na Nemce in meri ta »nas« tu na nas, današnje pretekle evropske zgodovine, iz časa Hölderlinovega življenja? O tem ne moremo odločiti kar takoj in zlahka. Vemo pa, da Hölderlin, ko govori o zgodovini, pri čemer stalno meri na Zahod, misli v dolgih obdobjih. Ko pravi »zdaj« in nas imenuje »nas«, torej ne meri na historični čas trenutka, v katerem stavek zapisuje in ki ga lahko datiramo; potemtakem z »nas« meri tudi nase, vendar »sebe« ne kot hist-rično ugotovljivo osebo, temveč »sebe« kot tistega pesnika, ki se s pesnje-njem zavihti nad, Čez »lastni čas« in graja »leta narodov« (Nemcem / An die Deutschen, IV, 133) in tako z grajo ošinja [sinnt] to, kar se godi v skritem zahodne zgodovine, česar pa nikoli ne moremo razbrati iz historično ugo-
1 »Es koncentrirt sich bei uns alles auf's Geistige, wir sind arm geworden, um reich zu werden.«
tovljivih danosti. Zato Hölderlinove besede verjetno niso bile rečene o času in za čas, v katerem so bile zapisane, in zato je tudi čas, v katerega so pisane, drug kot čas historičnega datuma, razločnega mesta, kronološko znanega stoletja.
Hölderlin pravi: »Pri nas se vse osredinja na duhovno, obubožali smo, da bi obogateli.« Ta izrek lahko razumemo v njegovi vsebini in daljnosežnosti le, če vemo, kaj Hölderlin misli, ko pravi »duhovno«.
»Duhovno« je vendar tisto iz duha po duhu določeno. Toda kaj je »duh«?
Dolgo izročilo mišljenja hrani kar nekaj odgovorov na to vprašanje. Pravijo: Duh je nasprotje snovi. Duhovno je, zoperstavljeno materialnemu, nematerialno. Toda ta določitev duha in duhovnega obvisi v golem zanikanju snovi in snovnega. Več povedo že grška beseda Ttveupa, latinska beseda spiritus in francoska beseda l'esprit. Nematerialno je pnevmatično in spiritualno. To pomeni: duh je delujoča moč razsvetljenja in modrosti, grško ao<|)ia [der ootjna]. To substancionalno bistvo duha je bilo premišljeno v teološko-filozofski špekulaciji krščanske Cerkve o Božji troedinosti; za zahodno rimsko Cerkev je bilo merodajno Avguštinovo delo De trinitate; v vzhodni Cerkvi je bil razvoj drugačen; še zlasti pri Rusih se je razvil nauk o sveti Sofiji. Ta je v ruski mistiki še danes živ na način, ki si ga komaj moremo predstavljati. Delovanje duha kot vseobvladujoče moči razsvetljenja in modrosti (sofija) je »magično«. Bistvo magičnega je prav tako nejasno kot bistvo pnevmatičnega. Vemo, daje teozof in filozof Jakob Böhme - gorliški čevljar, najtišji vseh čevljarjev, kot so ga imenovali - v luči2 čevljarske krogle3 prepoznal magično in ga mislil kot pravoljo. Böhmejev nauk o božji sofiji (teozofiji) je bil v Rusiji znan že v 17. stoletju. Rusi so takrat govorili o svetem cerkvenem očetu Jakobu Böhmeju. Ta vpliv je bil v Rusiji obnovljen na začetku 19. stoletja, hkrati z močnim učinkovanjem Hegla in Schellinga (Vladimir Solovjov). Zato še zdaleč ni pretirano, če rečem da to, kar se danes jemlje kratkovidno in napol premišljeno, le »politično« in celo grobo politično ter se imenuje ruski komunizem, prihaja iz
2 am Licht.
5 Steklena krogla, napolnjena z vodo. Uporabljali sojo kot lečo, ki je usmerjala luč svetilke. (Op. prev.)
duhovnega sveta, o katerem komajda kaj vemo, da ne omenjam tega, da že pozabljamo misliti to, kako tudi grobi materializem, osprednjost komunizma, sam ni nič materialnega, temveč nekaj spiritualnega in je tako duhovni svet, kije lahko izkušen ter v svoji resnici in neresnici nešen le v duhu in iz duha!
Duh pa ni le delujoča volja kot substanca, ampak jc obenem, predvsem od Descartesa dalje, skozi ves novi vek mišljen kot samozavest, tj. kot subjekt in kot intelekt, um, razum, nadrejen duši ali izravnan z dušo ali zoperstavljen duši kot principu življenja v smislu zgolj vitalnega in telesnega (prim. Kla-gesovo tolmačenje Nietzscheja: duh kot sovražnik duše; duh kot »razum«; pri tem sta pozabljena pnevmatično in spiritualno, ki ju je Nietzsche dobro poznal). Bistvo duha je pravolja, ki hoče samo sebe; volja pravolje je mišljena bodisi kot substanca bodisi kot subjekt bodisi kot edinost obeh. Na te bolj ali manj utečene, a povsod gospodujoče predstave o bistvu duha - gre za predstave metafizike - smo morali na kratko spomniti, da bi bili lahko pozorni na to, kaj pomeni, da Hölderlin bistvo duha misli čisto drugače.
Kaj je za Hölderlina duh? V čem po njegovem počiva duhovno? Kaj pomeni: 0 . _ da se pri nas vse osredinja na duhovno?	319
Približno iz istega časa kot omenjeni rek izvira tudi Hölderlinov filozofski zapis, iz katerega povzemamo naslednje stavke (<0 religui>) IIP, 263):
»Niti samo iz sebe niti zgolj iz predmetov, ki ga obdajajo, človek ne more izkusiti, da je več kot strojni pogon, daje v svetu duh, bog, a vendar [on to lahko izkusi] v živahnejšem, nad potrebo vzvišenem odnosu, v katerem je <on> s tem, kar ga obdaja.«
Kateri je ta vzvišeni odnošaj [Beziehung], v katerem je človek s tem, kar ga obdaja? V izkušnji te odnosnosti izkušamo duha in duhovno. Hölderlin o tem odnošaju ne pove nič natančnejšega, - zato moramo mi, prihajajoč mu naproti, poskušati misliti ga jasneje. Odnošaj ni usmerjen na predmete, pravi Hölderlin, to ni razmerje subjekta do objektov, ki [je] najčešče določeno z [gospodujočo] potrebo, kolikor so predmeti to, kar obdelujemo in uporabljamo za določene namene in cilje, da bi zadostili potrebam, ki jih v nas vzbudi nuja.
Človek je nastanjen v odnošaju do tega, kar ga obdaja. Ta odnošaj je vzvišen nad razmerjem subjekta do objekta, »Vzvišen« tu ne pomeni le: nad tem lebdeč, temveč: segati v visokost, o kateri Hölderlin enkrat pravi: človek — še zlasti pesnik - lahko tudi »pade« v visokost. Višina te visokosti vzvišenega je zato obenem globina. Vzvišeni odnošaj cilja na to, kar presega vse predmete in človeka ter obenem vse to nosi. In kaj je to? Hölderlin tega ne pove; zato moramo to sami lastnostno misliti, tj. dopesniti [hinzudichten]. To, kar nas sicer obdaja, posamične predmete (= objekte), imenujemo tudi bivajoče, kije. Vendar ta »je« na bivajočem sam spet ni nekaj bivajočega, temveč to, kar vse bivajoče šele dopušča biti bivajoče [Seyendes] ter ga zato ograjuje in obdaja. To imenujemo Seyn, bit.4 Vzvišeni odnošaj, v katerem je človek, je odnošaj BiTi do človeka, in sicer tako, daje bit sama ta pritegljaj [Beziehung], ki priteguje k sebi [an sich zieht] bistvo človeka kot tisto bitje, kije v tem odnošaju nastanjeno in ga, nastanjeno v njem, varuje in naseljuje. V odprtosti tega odnošaja BiTi do človeškega bitja [Wesen: bistva] izkusimo »duha« - duh je to iz BiTi in bržkone za bit vladajoče.
Hölderlinov rek pravi: »Pri nas se vse osredinja na duhovno.« To zdaj pomeni: dogodeva se osredinjanje, tj. zbiranje Biri v odnošaj do našega bistva. To osredinjanje je center, sreda, ki je povsod kot sreda kroga katerega periferije nikjer ni.
»Pri nas se vse osredinja na duhovno« — to ni nikakršno historično zatrjevanje kakega dejstva tedanjega časovnega položaja, temveč misleč-pesneče imenovanje v BiTi sami skritega dogodja, ki sega daleč v prihodnje. Zaslutiti ga morejo le redki ali pa morda edinole ta, ki ga upoveduje in misli.
Isti značaj pesniške izjave ima tudi to, kar sledi prvemu delu reka »Pri nas se vse osredinja na duhovno, obubožali smo, da bi obogateli«. Kaj pomeni »ubog«! V čem je bistvo uboštva? Kaj pomeni »bogat«, tako da šele v ubo-štvu in z njim obogatimo? »Ubog« in »bogat« v običajnem pomenu zade-
4 S tradicionalno nemško besedo Seyn Heidegger označuje svojo nemetafizično rabo. V prevodu njegovega besedila Evropa in nemška filozofija, (Phainomena 11/12, 1995, str. 132, —) sem v ta namen uporabil starocerkvcnoslovanski izraz byt. V tem besedilu besedo in njene izvedenke oztutčujem z malimi tiskanimi črkami, Seyn - bit, Seyendes - bivajoče, seyn - biti, sey - je.
vata lastnino, imetje. Uboštvo je ne-imetje, in sicer pogrešanje nujnega [des Nötigen]. Bogastvo je ne-pogrešanje nujnega, imetje, ki presega tisto nujno. Bistvo uboštva pa vendarle temelji v biti. Biti [seyn] resnično ubog pove: biti tako, da ničesar ne pogrešamo, razen če je [sey] nenujno [Unnötige].
Resnično pogrešati pomeni: ne moči biti brez nenujnega in tako ravno pripadati edino nenujnemu.
Toda kaj je nenujno? Kaj je nujno? Kaj pomeni nujen? Nujno je, kar pride iz nuje skoz nujo. In kaj je nuja? Bistvo nuje jc glede na temeljni pomen besede prisila. Nujnostno in nujno in nujojoče [Nötigende] je prisiljujoče, tisto prisiljujoče namreč, ki v našem »življenju« prisiljuje potrebe, da ga ohranjajo in nas prisiljuje izključno v zadovoljevanje teh potreb.
Nenujno je to, kar ne izhaja iz nuje, tj. prisile, temveč iz prostega [aus dem Freien],
A kaj je prosto? Glede na opozarjajoče rekanje naše najstarejše govorice je prosto, fri, nekrateno, Unverletzte, nepoškodovano, to, čemur je prizane- 321 šeno, das Geschonte, česar ne jemljemo v rabo. »Sproščati«, »freien«, izvorno in lastno pomeni: prizanašati, puščati, da nekaj počiva v svojem lastnem bistvu, prek obvarovanja. Obvarovanje, Behüten, pa je: držati bistvo v varstvu, v katerem to ostane le, če sme počivati v vračanju k lastnemu bistvu. Obvarovanje je: stalno pomagati v to počivanje, pričakovati ga. Šele to je dogodevajoče bistvo prizanašanja, ki se nikakor ne izčrpa v negativnosti nedotikanja in golega ne-uporabljanja.
V lastnostnem prizanašanju temelji sproščanje. S-proščeno je tisto, kar je dopuščeno [Gelassene] v svoje bistvo in obvarovano pred prisilo nuje. Spro-ščujoče prostosti nujo že vnaprej odvrne ali preobrne. Prostost je preokre-njanje [Wenden] nuje.s Le v svobodi in njenem sproščanju, ki prizanaša, vlada nujnost. Ce torej premišljamo bistvo svobode in nujnosti, potem nujnost nikakor ni, kot meni vsa metafizika, nasprotstvo svobode, temveč je edinole svoboda v sebi preokrenjenje nuje, Not-wendigkeit.
s »Das Freiende der Freiheit wendet zum voraus die Not ab oder um. Die Freiheit ist das die Not Wenden.«
Metafizika gre celo tako daleč, da s Kantom uči, kako je nujnost, namreč prisila najstva in golo prisiljevanje obveznosti zavoljo obveznosti, resnična svoboda. Metafizično bistvo svobode se dovrši s tem, da postane svoboda »izraz« nujnosti, iz katere se volja do moči sama hoče kot edina dejanskost in kot življenje. V smislu volje do moči npr. Ernst Jünger {Der Arbeiter, str. 57) zapiše: »K značilnostim svobode spada gotovost, da se udeležujemo najnotrajnejše kali časa - gotovost, ki čudežno pospeši dejanja in misli in v kateri prepoznamo svobodo storilca kot poseben izraz nujnega.«
Toda, če obrat [Umkehr] globlje premislimo, je zdaj vse obrnjeno. Prostost je nujnost, kolikor je tisto sproščujoče, z nujo ne iznujano ne-nujno.*
Ubožnost, Armseyn, pomeni: ničesar ne pogrešati, saj je [sey] nenujno -ničesar pogrešati kot prosto-sproščujoče.
Vsekakor: kar pogrešamo, tega si ne moremo prisvojiti, namreč tako, da bi si pogrešano utegnili lastiti. Nimamo mi tega, kar pogrešamo, ampak ima pogrešano nas. Lahko nas ima celo tako, da naše bistvo visi [hängt an] 322 edinole na pogrešanem, ker pripada edinole njemu, ker mu je nekoč (venomer in v prihodnje) prigodeno [vereignet].
Ubožnost - pogrešati edinole nenujno, tj. nekoč pripadati prosto-sprošču-jočemu, tj. biti v odnošaju do sproščujočega.
Zdaj pa je bit, ki vse bivajoče vselej in venomer dopušča biti kar je in kot jc, prav zato tisto sproščujoče, kar sleherno pušča počivati v njegovem bistvu, tj. mu prizanaša [es schont].
Če je bistvo človeka lastnostno nastanjeno v odnošaju do sproščujoče BiTi do človeka, tj. če človeško bitje pogreša nenujno, potem je človek v pristnem smislu postal ubog.6
• »Die Freiheit ist Notwendigkeit, insofern das Freiende, nicht durch die Not Genötigte das
Un-nötigc ist.«	. .
6 »Wenn das Wesen des Menschen eigens in der Beziehung des freienden Seyns zum Menschen steht, d.h. wenn das Menschenwesen das Unnötige entbehrt, dann ist der Mensch im eigentlichen Sinn arm geworden.«
Hölderlin pravi; »Pri nas se vse osredinja na duhovno, obubožali smo, da bi obogateli.« Osredinjenje na duhovno glede na povedano pomeni: zbrati se na odnošaj BiTi do človeka in zbrano stati v njem.
Obubožali smo, da bi obogateli. Obogatitev ne sledi ubožnosti kot posledica vzroku, temveč je lastnostna ubožnost v sebi bogatost.7 S tem ko iz uboštva ničesar ne pogrešamo, že vnaprej vse imamo, nastanjeni smo v preobilju BiTi, ki že vnaprej prekaša8 vse nujojoče nuje [Notdurft],
Kakor je svoboda v svojem sproščujočem bistvu v vsem to, kar nujno že vnaprej obrne, nujnost, tako je ubožnost kot ne-pogrešanje-ničesar razen nenujnega v sebi tudi že bogastvo [Reichsein].
S tem ko se pri nas vse osredini na duhovno, se dogodi ubožnost. Na to je uglašeno človekovo bistvo, človeško bitje, Menschenwescn. Uboštvo je temeljni ton tega šc skritega bistva zahodnih narodov in njihovega poslanja [ihres Geschickes].
Uboštvo je žalujoče veselje nikoli biti dovolj ubog. V tem tihem nemiru 323 počiva njegova dopuščenost, Gelassenheit, spokojnost, ki je vajena prebo-levati vse nujnostno.
Prava nevarnost nuje in časov stiske je v tem, da zaradi nuje same preprečijo izkusiti bistvo nuje in iz tega bistva dojeti namig, preboleti nujo.
Nevarnost lakote, na primer, in skopih let - čc gledamo na celoto in tisto lastnostno zahodne usode - nikakor ni v tem, da bo morda umrlo veliko ljudi, temveč da ti, ki se prebijejo, živijo le še, da jedo, zato da bi živeli. »Življenje« se vrti okrog sebe v lastni praznini, ki ga oblega v podobi komajda opaženega dolgočasja, ki ga pogosto ne priznamo. V tej praznini človek premine. Ne vidi poti, na kateri se uči bistva uboštva.
Obubožali bomo v tem, kar nas kot usoda zgodovinskega sveta čaka pod
7 »Wir sind arm geworden um reich zu werden. Das Reichwerden folgt dem Armseyn nicht nach wie Wirkung der Ursache, sondern das eigentliche Armseyn ist in sich Reichseyn.« * uberströmt
neustreznim imenom »komunizem«. Ubogi smo le, če se pri nas vse osredini na duhovno.
Le če bodo evropske nacije uglašene na temeljni ton uboštva, bodo postale bogati narodi Zahoda, ki ne propade in ne more zatoniti, ker sploh še ni vzšel. Pričetek njegovega vznika prej počiva v tem, da se njegovi narodi — šele vzajemno prebujajoč se v bistvu — naučijo vedeti bistvo uboštva, tako da bi lahko bili ubogi.
V ubožnosti se komunizmu nismo ognili in ga obšli, ampak smo ga prekosili v njegovem bistvu. Le tako ga bomo zmogli resnično preboleti.
Pot je dolga. A vendar je še večja kot ta dalja nezmožnost resnično misliti in skrbno prisluhniti že mišljenemu in povedanemu ter iz tega zaslišali edino in nekočno ter slišano preobraziti v vedenje.
Vojne ne morejo odločiti zgodovinskih poslanj, ker že počivajo na duhovnih odločitvah in prav na njih zakrnijo. Tudi svetovne vojne tega ne morejo. Vendar lahko one same in njih izid postanejo narodom povod, ki sproža premišljanje. To pa izvira iz drugih virov. Ti morajo pričeti vreti iz lastnega bistva narodov. Zato potrebujemo samopremišljanje v vzajemnem pogovoru narodov.
Pregledal Vid Snoj Prevedel9 Aleš Košar
* Gre za predavanje predavano 27. junija 1945 v ožjem krogu poslušalcev (Forsthaus Burg Widenstcin, Hausen). Heideggerje ob omenjeni Hölderlinov navedek v rokopis zapisal: »Zakaj sem ravno v tem trenutku svetovne zgodovine za nas izbral ta rek, da bi ga pojasnil, mora postati jasno iz pojasnjevanja samega.«
Poudarjeni oglati oklepaji v drugem citatu Hölderlina so Heideggrovi, uporablja III. Hellin-grathovo izdajo Hölderlinovih del iz leta 1943.
Prevedeno iz HEIDEGGER STUDIES, zv. 10, str. 5-10. Tekst bo z naslovom Das Wesen der Frage. Eine Reihe von Manuskripten zum Ereignis (1943/44) izšel v 73. zvezku HGA Zum Ereignis-Denken, K mišljenju-dogodja.