Nazorni nauk v Ijudskej šoli. (Piše Ivan Tonišič.) (Dalje in konec.) 1. Človoško telo po vnanjej podobi. C. Česa je človeškemu telesu treba, da se vzdržuje in vtrjuje? Hrane, obleke, spanja in telesne vaje. Kadar si lačen, rad bi jedel; kadar si žejen, rad bi pil. Vse to, kar jemo in pijemo, imenujemo z jedno besedo: hrana ali živež. Ako bi vi ves teden ne dobili nobene hrane, morali bi umreti. Vi torej potrebujete, da morate živeti, hrane ali živeža. A to ne samo vi, nego vsi Ijudje, karkoli jih je na svetu, potrebujejo hrane v svoje življenje. Vsak človek potrebuje hrane. Recite: 1) Potrebujemo hrane. (Otroci izreko.) Jemo in pijerno navadno po večkrat na dan. Ako bi pa treba bilo, živeli bi tudi brcz jedi in pijače jeden dan. Itnamo pa nekaj, brez česar ne bi mogli niti jedno uro, karao li jeden dan živeti. Kdo mi ve povodati, kaj je to, brcz česar bi ne mogli niti jedne ure živeti? To je — zrak. Recite: 2) Potrebuj<;_o zraka. Po lcti je gorko, po zimi jo merzlo. Z obleko se varujemo mraza. Recite: 3) Potrebujemo obleke. Ako imate hrano, zrak in obleko, ali vam potlej še česa manjka, da morete živeti ? Tudi najboljša obloka vas v hudej zimi nebi obvarovala prehudega mraza, dežja in vetra. Ako bi živeli zunaj pod miliin nebom, morali bi zmrzniti. Recite: 4) Potrebujemo stanovanja. Ako ste ves dan priduo delali, in se morda tudi igrali, potera ste trudni in bi radi počivali — spali. Tako se godi vsem Ijudem. Brez spanja bi človck ne mogel živeti. Recite: 5) Potrebujemo spanja (počitka). Zdaj ste še majheni, ali z vsacim letom ste nekoliko večji, in pridejo leta, ko bodete popoluem odrasli, rekši: veliki bodete. Zdaj še ne morete mnogo storiti, težkih del ne morete še opravljati, ker vam k temu prhnaujkuje priniernih raoči. Kadar bodete veliki, takrat bi pač ne imeli radi, da bi bili tako slabih moči, kakor ste zdaj. Ni tedaj dosti, da samo živimo, radi bi bili tudi močni in krepki. Kaj nani je torej storiti, da si telo vtrdimo, to je, da postanemo močni in krepki na svojem telesi? — Tvoj oče lehko ves dan mlatijo; tega bi kak meščan ne mogel storiti. Tvoj oče imajo tedaj več moči, nego li kak gospod iz mesta, ki se z drugačnim delom ukvarja. Tvoj oče so si te moči pridobili s tera, ker so to delo večkrat opravljali, to je urili — vadili so se v tem delu. Nekaterim manjka teh moči, ker se niso vadili. Ako želite močni in krepki biti, treba vam se je telo z delom vtrjevati, to je: treba je telo vaditi. Recite: 6) Potrebujemo telesne vaje. Ponovilo 1 — 6. Česa potrebujemo, da moremo živeti? Da moremo živeti, potrebujemo: 1) hrane; 2) zraka; 3) obleke; 4) stanovanja; 5) spanja (počitka); 6) telesne vaje. D. Dolinosti, ki jih imamo za zdravje in vtrjevanje svojega telesa. Pripovedka. Katarinki so dali stariši za god lepega kanarčka. Prvih osem dm', dokler jej je ptiček še nekaj novega bil, pridno je zanj skrbela; nosila mu je jedi in pijače. Ali malo po malem ga je zanemarjala, ter je naposled popolnem pozabila nanj. Necega jutra ga je našla mrtvega v kletki ležati. Obravnava. Katarinčino obnašanje proti ubozemu ptičku kanarčku vam se ne dopada. Jelite, da ne? Da je ptička zanemarjala, to ni bilo lepo; da je nanj popolnem pozabila, to je bilo pa še grše. Ona bi bila morala zanj skrbeti, ker so ga jej stariši podarili. Tudi vam so stariši uže marsikaj podarili. Naj večji dar je življenje. Življenje vam je Bog podaril. Ako hočete biti dobri otroci, ne smete delati kakor Katarinka; za svoje življenje morate skrbeti. Vsak človek mora skrbeti za svoje življenje. — Kako nam je skrbeti za svoje življenje, o tem se bodemo zdaj nekoliko učili. Ako je delavec nekoliko ur pridno delal, potem hoče jesti, da bi se okrepčal. Jed torej krepča telo. Potem takem: kdor hoče biti močen, mora jesti; kdor hoče biti zelo močen, mora mnogo jesti; kolikor močnejši hoče kdo biti, toliko več mora jesti. — Ali je to res? Pripovedka. Cirilčetova mati bi bili radi imeli, da bi bil njih sinček velik, močen in krepek mladenič. Zatorej so ga vedno opominjevali, da naj je, prav veliko je. BJej, jej, Cirilče," rekli so, nda postaneš velik!" Cirilče je rad ubogal mater, ter je jedel, kolikor je le mogel spraviti v želodec. Ali vse je bilo zaman. Cirilče ni bil nikoli velik. Bledih lic se je plazil okoli, bil je jako nadložen, ni iinel veselja ne za igrače, ue za delo, ter je umrl uže kot deček. _^^ _^ Obravnava. Da je bil Cirilče bled in nadložen ter je tako zgodaj umrl, krivo je bilo to, ker je preveč jedel. Kdor preveč je, izboli; kdor preveč pije, tudi izbolf. Kdor preveč je in pije, praviino, da je nezmeren. Kdor je nezmeren v jedi in pijači, izboli, ter ne skrbf za svoje življenje. A za svoje življenje moramo skrbeti, to je naša dolžnost. Zatorej moramo biti zmerni v jedi in pijači. Recite: 1) Zmerni moramo biti!  Pripovedka. Lukec se ni nikoli brigal, da bi se bil zjutraj lepo umil, lase poravnal in obleko očedil. Še celo srnijal se je sestri Marijci, da si vsako jutro, kadar vstane, usta s čisto in bladno vodo izpira, zobe izplakne, obraz, glavo in ušesi do dobrega opere ter še potlej svoje dolge lase z veliko skrbjo v red spravi. Oče in mati sta ga večkrat opominjevala, naj sestro Marijco posnema, pa bilo je vse zaman! Naposled dobi ostudne in nalezljive izpustke po rokah, ki se srab imenuje. S to nalezljivo boleznijo ni smel dolgo med Jjudi. Marijca je pa bila vedno zdrava in vesela. Obravnava. Lukec se vam ne dopade, ker se ni hotel umivati in si tudi ne las poravnati, rekši: ker se ni hotel čediti. Kdor se noče čediti, ta je n e č e d e n. In ravno zaradi tega, ker se Lukec ni čedil, izbolel je. Njegova sestra Marijca bila pa je vedno zdrava in krepka, ker je bila vedno čedna. Marijca je skrbela za svoje zdravje. a ne tako Lukec. Ako hočete za svoje zdravje skrbeti, treba vam je biti čednim. Za svoje zdravje mora vsak človek skrbeti; zatorej bomo rekli: 2) Čedni moramo biti! Pripovedka. Anička je imela imovite stariše; zatorej so si mislili, da njihovej hčerki ni treba druzega delati, nego jesti in piti, nekoliko ur vsak dan v šolo hoditi in pa igrati. Zato je pa tudi Anička vsako jutro spala, dokler jej ni soluce skozi okno posijalo. Pred osmemi je redko kdaj vstala, in ko se je potem oblekla, bila je čnaerna, da ni hotel nobeden v hiši ž njo opravka imeti. V prvih dveh urah ni še z nobenim prijazne besede izpregovorila. A tega jej ne smemo ravno v zlo jemati, kajti Anička je bolehala, nikoli ni bila prav zdrava, in ko je zjutraj vstala, tožila je vselej, da jo glava boli. Stariši pošljejo po zdravnika, kateri po natančnej preiskavi pove, da tukaj ne pomaga nobeno zdravilo, Anička mora, ako želi biti zdrava, vsako jutro zgodaj vstajati. Po zdravnikovem svetu se je Aaička ravnala in predno je miiiulo pol leta, bila je prosta vseh bolečin v glavi — bila je popolnem zdrava in krepka. Obravnava. Anička je bolehala od predolzega spanja; ozdravela je, kakor hitro se je privadila bolj zgodaj vstajati. Anička je torej skrbela, da se jej povrne zdravje, in je začela bolj zgodaj vstajati. Tudi vi morate za svoje zdravje skrbeti, zatorej morate vsako jutro zgodaj vstati. Tega se je držati vsacemu človeku, ako želi biti zdrav in vesel. Rekli bodemo: 3) Vstajati moramo zgodaj! (Vse to se ponovf).