E. Gangl: Na Gorenjskem.
739
J
e-li res,  da na planinah Bolno  se telo  krepi, In  da srce v gorah  mirnih Izgubljeni  mir dobi?
20. Vprašanje.
Da telo se ti pozdravi
V gorskem zraku  —  dobro znam, A težko  mirti tod najdeš,
Če ga v srcu nimaš ¦—- sam!
21. Bled.
\J čakal sen  prekrasen  sem  nocoj:
V   oblakih zlatih gledal nad  seboj
V   daljavi nedosežni sem Boga — Plašč bil njegov iz  čistega zlata, In  v  kroni  biseri so  mu  žareli; Ob njem  so bili angeli neba, Molili so ga in  mu slavo  peli.  —• Pod njim  pa plaval je naš  lepi svet, Pomlad na njem je čarno  kraljevala, Morda je  bila prva,  ki je vstala
Na božji glas pred  milijoni let . . . In biser Bog iz  krone svoje  vzel, Izpustil ga na zemljo,  zasolzile Po njem so angelov  oči se mile — Solza nebroj  ta biser je objel . . .
V tem  hipu sem se vzbudil, in  šepet Ljudij, valov mi je na sluh udaril, In na otok moj  vsplaval je pogled — O,  ti si,  Bled,  ki  Bog te je ustvaril!
22.  Zima.
Ivje cvetni zdaj dol je in breg? Oh, zima gre z gore v doline . . Kar dala pomlad je ¦— premine: V prirodi  le burja in  sneg!
Zgodilo se tudi je že, Da zima je sredi  poletja Prišla, toda vzela ni  cvetja Objela je  moje srce!  —
23. Slovo!
-Dog z  vami  bodi,  lepe ve gore, Dolžnost  me kliče,  da ostavim  vas, In  ob  slovesu točil bi solze, Tako sem  vas v teh dneh zaljubil jaz!
To bil je sen, prijeten,  blažen sen !
Odprl prijatelj  mi  svoj  tihi stan,
Ki  bodi  blagoslovljen,  posvečen   —
Saj  v njem sem  mislil,  sanjal dan na dan.
Pretekli dnevi zdaj  so  za  menoj . . . Zataplja vanje duh se moj  samo, Spomini pa,   ki  vzel sem jih s seboj, Kako so   mi  zdaj  ljubi   —   o,   kako!
Ustvarili so mi življenja del, Kako je lep ta del,  srce to  zna: Kadar zavlada v njem  čut nevesel, Tolažim ž njim  nepokoj  si srca . . .
Kdo znaj, če kdaj  se v gore vrnem  spet? Prehitro  dnevi v prešlost se gube   — Bog s tabo, lepi naš gorenjski svet, Bog z vami,  ljube solnčne ve gore!
E. Gangl.
471