P a š n i k. Izs,,Slomsekovega navoda za šolo" 1. 1853. — »Šola, hci cerkve", je zanjo naj imenitniša učivna in gojivna naprava človeškega rodii, ki zasluži vso našo pazljivost in prizadevnost, da bi teknila in sad obrodila za cerkev in deržavo, ter obema zredila zveste in vredne ude. Zato potrebuje šola od cerkve vernega posvečenja, od deržave vnanje podpore, od duhovnih pastirjev pa dostojne pa/,ljivosti in skerbljive verdeve. Šola naj bo dubovneniu pastirju punčika očesua, — on pa naj bo šoli duša, da bo blagor v vscm. Xaj poprej morajo dušni pa- stirji in solski učitelji dvojni namen šole vedno pred očmi' imeti, — miadino najpervo za nebesa, v krepkoverne, pobožne kristijane, in potem za časni poklic, v pridne Ijudi in verle deržavljane s podukom in privajo izrejevati. Zatorej 1. naj dušni pastirji razun predpisane šolske pridige govore večkrat od keršanske izreje otrok in od vrednosti dobrega šolskega poduka, zlasti pa od dolžnosti staršev, kako naj šoli poraagajo; naj jih tako vodijo kspoznanju, da na keršanski izreji njih in njili utrok sloni časna in večna sreča; ker ravno to je naše dni posebna potreba. 2. Da bo šolska ndadina po keršansko izrejena, se šolarska maša ne sme opusčati, pri kteri naj šolski otroci verstama pojo innaglas molijo po nappljevanji ,,Svetega opravila za šolarje". Kjer se šolarska maša vsaki dan imeti ne more, naj se vsaj kake dva dni v tednu ima. Kedar in kjer pa tudi to ni mogoče, naj gospodje učitplji vsaj dvakrat v tednu, menda v sredo in saboto (ali pa kak drugi dan, če je pripravniši) šolsko mladino v cerkev peljajo, in po navodu omenjene oiašne knjižice za star.se in dobrotnike ž njimi ruolijo, in tako serca mladine zbujajo in oživljajo za pobožnost in Ijubezen do Jezusa, božjega prijatla otrok, pa tudi do deviške matere Marijp. 3. Solski otroci, vsakdanji, kakor tudi nedeljski učenci in učenke, naj se večkrat, vsaj štirikrat v letu, peljajo k spovediinsv. ob haj ilu, in, kolikor se da, naj združeni prejeraajo sv. zakramente. K temu se pa tudi gospodje učitelji in pomooniki povabijo in opomnijo, da naj z lastnim dobrim zgledom solski mladini svetijo in farno občino vnemajo. Kolikor slovesniše se opravlja zlasti pervo sv. obhajilo, toliko blagorniši in obstavniši bodo njegovi nasledki. V posebno skerb pa 80 priporočeni tolikrat vsi zanemarjeni otroci samskih oseb, rejenci, pastirji, dečki in deklice v službah, da se zdivjanosti obvarujejo, in kar je mogoče, po keršansko izrejajo. 4. Zraven djanske, v življenje segajoče obravnave vernih in zaderžanjskih naukov, naj se šolski uiladini v pripravo na bližnje cerkvene praznike pri evangeljski razlagi tudi cerkveni obredi (šege) po priunerjenpm načinu razlagajo, da se otroci tako v cerkveno življenje vpeljajo. Mimo tega naj se otroci tudi kratkih serčnih molitvic in zdihljejev vadijo, da jih v življenje seboj vzamejo in povsod Boga pred očuu' iniajo. Pri tem je za katehete in učitelje ravno tako velika naloga, kot sveta dolžnost, da tudi pri obravnavi druzih šolskih tvarin vse na Boga obračajo in ndadino napeljujejo, da bo povsod in v vseh rečeh Boga najdla in v Iuči vere hodila, šola pa z duhom cerkvenim se oplemenitila (oblažila ali požlahtnila). Zatd naj se v nobeni šoli podoba Križanega ne pogreša, in vsaka hoja ali pot v šolo naj bo otrokom hoja ali pot k Jezusu. 5. K nravni fkeršanski) odfiiki ljudstva veliko pripomore tudi petje, in se zatorej v šoli ne sme vnemar pusčali. Zato je moja priserčna želja, da naj se šolska mladina pridno vadi v petji poštenih in bogoljubnih pesem^ navdušenih za vero, resnico in krepost, za Ijubezen do dornovine in vladarja, in s tem ljudsko in cerkveno petje zboljša in povzdigne. (V spodbado za učitelje in učence je obljubljeno na deset let za vsako leto 100 goldinarjev, torej za vsako dekanijo lavantinske skofije 5 gld. v darilo tisti šoli dekanije , ktera se naj boljše skaže v petji. Tudi v tem vidimo blago serce visokpga darovnika. Ali — mili Bog! še teh deset let ni bilo preteklo, in nas je že zapustil, zapustil to solzno dolino in se povzdignil v nebeške višave, združen z nezmerno trunio angplov in svetnikov — Večnemu neprenehoma čast in hvalo prepevat!) 6. Za nježno mladost prav primerjena in za poznejše bogoljubno življenje prav blagorna je lepa družba svetega detinstva Jezusovega, ktera je namenjena, v otročjih sercih pravo pobožnost buditi in rediti, z molitvijo in milošnjo otročičev za rešenje in zveličanje ajdovskih otrok, zlasti na Kitajskem, skerbeti, in s tem našo mladino k pravi djanski Ijubezni do bližnjega napeljevati. Ker je bila ta družba po mnogih škofijnh našega avstrijanskega cesarstva takd dobro sprejeta, tudi v naši škofii ne bo merzle in nerodovitne zemlje najdla, kjer koli se vpeljati hoče. Otrokom bo gotovo v prid in blagor. (Družbine podobice se dobijo pri vis. čast. lavantinskemu škofijstvu. Morebiti tudi pri slavnemu vredništvu wZgodnje Danice" v Ljubljani. — Le to bi bilo želeti, da bi se na podobice tudi dnevi odpustkov natisnili. Dosti pa naj bo v priporočilo te družbe, da jo je Slomsek mladini priporočal!) — K sklepu so vsi učeniki in rejniki mladine v Gospodu opomnjeni na svojo sveto dolžnost, svoje učence in učenke keršanskega, bogoljubnega življenja v cerkvi in šoli, kakor tudi zunej šole privajati, na njih zaderžanje pridno paziti, pred slabimi drusinami in pred obiskovaujem plesiš jih svariti, in na to gledati, da otroci čedno oblečeni in umili Jiodijo, h čimur jih nove šolske knjige po potrebnosti napeljujejo, da šola ne bo le učilnica, ampak z božjo gnado tudi keršanska gojilnica ali izrpjilnfca boljšpga zaroda, kar naj Bog s svojim nebeškim blagoslovom milostljivo dodeli, dopolni in ohrani! Zaiiioiki. Pisni zvezki namesto listov za skušinjsko pisanje. Vse se spreminja na svetu. Poglpjmo, kako se je razvijalo pisanje, da je dospplo do spdanje stopnje! Xpkdaj niso rabili čerk, ampak podobe za pisanje. Potem je sledilo zopet npkako pisanje s podobami, ki se je impnovalo hieroglifsko pisanje. To skrivnostno pisanje se je še rabilo potem, ko so bile že čerke iznajdene. Kdo je čerke naj pervi iznajdel, se ne more na tanko določiti. Pri začetku so pisali s palčico po pesku, poznpje pa z železnim čertalom na drpvesno skorjo ali listje , in še pozneje so pisali s kredo ali kako drugo barvo na kako drugo pobarvano reč, na zadnje pa so pisali s kako tekočo vtisljivo barvo s čopičem ali s terstom na suhe liste ali tanke kožice egiptovskega papirnatega drevesa, tako dolgo, da je prišel na svitlo pravi papir. Pripoveduje se, da so s peresom pisali še le kakih 600 let po Krislusu. Tako se je razvijala ta lepa umetnost dalje in dalje, in čuditi se moranio , kako dalec je že dospela današnji dan. X*e more pa se še reči, da bi bilo pisanje sedaj že na naj višji stopnji, ker vedno se še sliši o tem kaj novega in bolj pripravnega. Posebno se pa vedno popravlja metoda, kako naj se učenci bolje in hitreje uče pisati. V prejšnjih časih so se pisni zgledi pisali na table ali na posebne liste; sedaj pa imamo že pisne zvezke tako vravnane, da je na zgornji versti vsakega lista ena versta fali dve) za zgled spisana, po kterem učenec potem piše druge verste. Taki pisni zvezki se potem, ko so dokončani, shranujejo ia konec šolskega leta kažejo pri spraševanji. Taki popisani pisni zvezki veliko vec koristijo, kakor sami dosedanji skušinjski listi. Učitelj in učenci (in pri spraševanji poslušavci) se po tej poti pripričajo, kako se pisanje od dne do dne boljša in bolj vterjuje.*) Govekar. Kaj naj se dekleta uče. Deklica potrebuje za svoj poklic zraven navadnib šolskih naukov tudi, da zna veziti (štri- *) Pri nas pokažemo pri spraševanji popisane pisne zvezke, kterih imajo pridni učenci prav mnogo; zraven teh pa vendar tudi rabimo še liste za po»kuiojo, kar tudi ne ikoduje. Vrcda. kati), šivati in obleko popravljati. Ker pa se dekleta ne morejo donui naučiti kaj takega, naj se uče v Ijudski šoli, ktera mora bili vedno pravo učelisče za narod. Zavoljo tega bi bilo prav, da bi se v vsaki ljudski šoli, kjer koli je mogoče, dekleta podučevale v naj potrebniših ženskili delih, in sicer, da bi se učile: vezili, šivati in narediti vsako belo oblačilo in staro, ponošeno in stergano obleko popravljati in prenarejati. — Vpraša se: kdo bi pa vse to učil? Xaj bolje je, če ta poduk preskerbuje učiteljeva žena, ali kaka njegova odrasčena hči, če jo ima; če pa ne, naj pa se za to dobi kaka druga sposobna in pametna oseba. Kar bi soseske za posebni dekliski poduk plačevale, bi gotovo dobro naložile. J.