Naši dopisi. Iz Ljubljane. -t- f Fi*a[n6ile;k __okalj. — Oj težka pot, oj tožna pot, ¦.. Ko od srca srce se loči! — . Oj solzna pot, oj zadnja pot! Sim. Gregorčič. Dolg sprevod se je pomikal dne 16. svečana iz wPred škofije" skozi Špitalske in Prešernove ulice in po Dunajski cesti proti sv. Krištofu. Za križem so nosili trije učenci krasen venec z dolgimi trakovi, na katerih je bilo zapisano: ,,Učiteljstvo II. mestne šole predragemu tovarišu". Za vencem je stopalo nad 500 učencev II. raestne šole pod nadzorstvom svojih učiteljev; za temi se je vozila č. duhovščina in za njimi se je počasi pomikal naprej voz z mrtvaško rakvijo. Rakev in voz sta bila obložena črez in crez s krasnirai venci z dragocenimi trakovi in napisi. Za vozom so stopale potrtega srca štiri zapuščene sirote, žalujoča vdova, sorodniki, prijatelji, znanci in častivci prerano umrlega pokojnika. Sprevoda so se udeležili visoki dostojanstveniki in sicer p. i. gg.: župaa Ijubljanski Ivan Hribar, deželni šolski nadzornik Josip Šuraan, deželni šolski nadzornik v p. Jakob Smolej, vladni svetnik Josip Merk, ravnatelji tukajšnjih srednjih šol Senekovič, Junowicz in Šubic, okrajni šolski nadzorniki Levec, Zupančič in Benda, profesorji srednjih šol, učiteljstvo vseh rnestnih šol ter uprav velikanska množica drugega odličnega občinstva. Kdo je bil neki ta, ki ima tako mnogobrojno in tako odlično sprerastvo k zadnjemu počitku? Šolnik, preprosti ljudski učitelj je ta vrli raož, ki si je s svojim marljivim delovanjem v šoli in s svojim prijaznim občevanjem priboril toliko časti. Frančišku Kokalju, ucitelju na II. mestni šoli, ki je dne 14. svečana po kratki, a mučni bolezni — za vnetjem možganov — preminil, velja ta čast. Fr. Kokalj je bil rojen 1. 1841. v Tržiču. Prvo službo je nastopil kot pomožni učitelj na glavni šoli sv. Jakoba v_ Ljubljani (v 1. 7862.—1863.) Odtod se je preselil v Kočevje, kjer je služil leta 1864., potem je bil nastavljen v Skofji Loki do 1. 1867., ko je prevzel pri graščaku Jombartu v Klevevžu na Dolenjskem službo hišnega ucitelja, katero je opravljal do 1870. 1. V istera letu je bil imenovan stalnim učiteljem na II. mestno deško petrazredno Ijudsko šolo v Ljubljani, kjer je službo.val do prerane smrti. — Pokojni Kokalj je bil vnet, delaven, jako sposoben in izvrsten učitelj. V teku 27 let, kar je služboval in deloval v Ljubljani, je vzgojiJ mnogo meščanskih otrok, ki so dosegli na temelju njegovih naukov ugledna mesta v raznih stanovih. Izven šole je bil prijeten in zabaven družabnik, svojim stanovskim tovarišem dober, odkritosrčen in požrtvovalen kolega, »Slovenskerrm učiteljskemu društvu v Ljubljani" je bil dolgo vrsto let jako delaven odbornik in upravnik, a v svojem dorau je bil skrben, ljubeč in ljubljen soprog in oče. In ta dom ga bo pogrešal najbolj! Veliko zaslug si je pridobil tudi za ljubljansko uradniško konsumno društvo. SIovo narn britko seka rane, Solze rosijo nam oči, — Oj, z Bogom, drago sice ti! Preblagi pokojnik je bil posebno skrben za svojo družino. Ni čuda, da so ga tako goreče Ijubili in se tako težko poslovili od njega. ,,Papa, ne v jamo! Moj oče, moj papa, moj mož!" — Tako so plakale zapuščene sirote in vdova po svojem skrbnem ocetu, oziroma soprogu, ko so ga položili v jamo. A tisti skrbni papa, tisti zvesti soprog, ki je vedno tako ljubko občeval s svojci, ni slišal teh bolestnih vzklikov, on je — mrtev. Ne, ne, predragi zapuščenci, on ni mrtev, on živi, vecno živi in se raduje v rajskih višavah. In tisti Bog, ki Vara je usekal tako globoke rane ter Vam vzel najdražje bitje na zemlji, tisti modri Bog Vam bo poslal gotovo tudi tolažbe in leka za to veliko izgubo. Zvonovi, zvonite, Domov ga spremite; Gre z dela in teže Učitelj trpin! Pokojni Kokalj je bil večni trpin. Učitelja izmuči že samo šolsko delo do skrajnosti. Ljubezen in skrb za družino sta -ppisilila --prerano urarlega, da je iskal postranskih zaslužkov in prav ti so prvi vzrok njegove prerane smrti! Poslovil si se od nas, predragi tovariš! Sporain tvoj ostane pa rned nami neusahljiv in dobra dela, kojih si si pridobil kot vzgojevatelj rnladine v obilosti, naj te venčajo v rajskih višinah z lavorjevim ver>cem večne pravice. Zdaj bivaš vrh višave jasne, Kjer ni mraku, kjer ni noči. BJagor Tebi! Saj našel si na božjein nebi, Kar tukaj bi zastonj iskal! Spominjaj se gori zapušeenih sirot in vdove; priporočamo se ti pa tudi tvoji žalostni tovariši in prijatelji, da prosiš za nas in naše sovražnike! Z Bogom, dragi Francelj, blagi prijatelj! Na svidenje nad zvezdarni — kjer ni križev, težav, ne joku! — Da popolnirn nekrolog, moram povedati tudi, da so pokojniku v slovo ljubljanski učiteljišoniki pod vodstvom g. Fr. Hauptmana zapeli pred hišo in na grobu dve lepi žalostinki. Izmed mnogobrojnih vencev, ki so jih položili sorodniki, prijatelji, razna društva in korporacije na krsto, omenim samo venec c. kr. mestnega šolskega sveta in vence učiteljskih zborov vseh tukajšnjih mestnih ljudskih šol. Dne 18. svečana je daroval častiti gospod katehet Smrekar v cerkvi sv. Jakoba sv. mašo za blagega pokojnika, katere se je udeležila šolska raladina in učiteljstvo II. mestne šole. —mn— Od Soce desnega brega. Na Goriškem iraamo slogo, za kakoršno se zdaj bije črni boj na Kranjskem, v najlepšem cvetju. Do leta 1889. smo imeli pri nas le eno politično stranko pod komando dr. Tonklija^t. j. njegove okolice, sestoječe skoro da iz same duhovščine, kateri se iraa zahvaliti za propad. Odpor je bil neizogiben in res, prišel je preobrat — tudi s pomočjo učiteljstva — vsaj ralajšega. Ob preobratu smo iraeli v Gorici dva časopisa: staro in novo «Sočo". V tistem času je stara ^devica" rodila raznih napadov na šolo in učiteljstvo, n. pr. zlo- glasni članek BKam pridemo?", katerega je bil spisal v svojem srdu na vsem Slovenskem zloznani »kmet" v cilindru. Odpor vsega učiteljstva je bil primeren odgovor. Od tistega časa, ko je za sušico poginila stara devica — kraalu po porodu hudobno mišljenega članka »Kam pridemo?" — nismo čitali v naših listih takih napadov. Nekaj let je izhajala v Gorici le nSoča" kot glasilo prerojenega slovenstva. V Trstu se je porodil pred 5. leti nov list »Primorski List", ki se je preselil v Gorico kot glasilo novo-stare stranke proti ,,Soči". Dolgo časa ni pokazal lisjak barve, a zdaj vidirao, da isti raenja dlako, a narave ne. Evo nekaj iz dopisa ,,Iz Brd" v 4. številki! Najprej pripoveduje dopisnik, da se je poročil učitelj v Vedrijanu ter da se je slovesnost povzdigovala s tera, da Bso nekateri otročaji streljali s puško, z revolverjem in celo s prostimi patronami." Nek deček se je močno ponesrečil radi streljanja. Dalje piše: »Drsalo in hajdralo se je celo popoldnev in pozno v noč po taktih nadušljive harmonike" . . . »Zalostno, pomilovanja vredno je tudi to, da učitelj, kateri se raora prištevati med oraikane in izobražene, kateri je poklican blagodejno uplivati na mladino, ne le v šoli, ampak tudi izven šole, si najrae v proslavo svojega ženitovanskega dne naduš.jivo barmpniko, kar je že vsakega preprostega, količkaj zavednega kmečkega ženina — sram". — Tako — »Primorski List" — kot vreden sinček stare — pokojne BSoče". Kako smo bili pripravili škrbasto starko k temu, da je bila nehala prinašati v svojih predalih vsak — tudi malenkosten prestopek kakega učitelja v namen: šuntati priprosto ljudstvo proti učiteljstvu? Ako se ne motimo, se je bilo zagrozilo, da pričnerao tudi mi nabirati zanimivih epizod iz življenja naših nasprotnikov ter jih potom tiska širiti raed Ijudstvo. Tudi ,,Primorskemu Listu* se je bilo od neke strani nekaj takega namignilo in kaj je izjavil poštenjak kakor je? Trdil je, da prizna, da tudi duhovniki preobračajo kozolce v svojem zivljenju, ker so ljudje iz krvi in mesa kakor drugi ljudje, a (Ja takih stvari ni smeti obešati na veliki zvon, arapak, ako^se že hoče, naj se naznanjajo n. pr. škofu . . . . Ali je pbzabil ,,P. L.a na svoje besede? Radovedni smo, kako se bo zdaj zvijal, sicer pa: klin s klinom. Ako je vafn prav, bode tudi nam. Živela ^sloga"! K. Iz krškega okraja. (Okrajna učiteljska konfer^ncija.) [Konec.] Gospod nadzornik odgovori, da je to dopisnico zagrešil neki mlad gospod pri c. kr. okrajnem gl$,varstvu ter obljubi, da se kaj takega vec ne pripeti. Ob enera pa oporani, da šolskim voditeljem ni sraeti odgavarjati predstojnim uradom na javnih dopisnicah. G. nadučitelj Janko Leban ugovarja, češ, da šolski voditelji niso kaka «nižja kasta", da bi tudi predstojniki ž njimi ravnali, kakor se jim poljubi, a oni bi se ne smeli zganiti. Gerau pa so uradne dopisnice, če se ne smejo rabiti niti za dostojno dopisovanje? Preide se k nadaljnji točki dnevnega reda: Kako naj učiteljstvo s šolsko mladino praznuje 501etnico vladanja Nj. Veličanstva presvetlega cesarja Frančiška Jožefa I.? — Prvi je o tem vprašanju za enorazrednice poročal pomožni učitelj g. Jožef 0 s a n a. Za dvorazredničarje je izpregovoril g. Viljem Gebauer, za trorazredničarje g. J. Rupnik, nadučitelj v Leskovcu, a za 4razredničarje g. J. Ravnikar, nadučitelj v Mokronogu. Tem poročilora doda g. Janko Leban še željo, naj bi se v vsaki vasi, kjer je šola, v trajni spomin na to slavnost vsadila lipa, tako zvana ncesarska lipa", čeraur konferencija odobrujoč pritrdi. Govorili so o tern predmetu še: g. nadzornik, g. A. Luraček, nadučitelj v Št. Rupertu, Jurij Adlešič, nadučitelj v Krškem, Franc Ju|rman, učitelj v Šent Janžu, g. Karol Kaligar, nadučitelj pri Sv. Križu pa g. J. Ravnikar, ki je predlagal konec debate. Na to je sledila 5. točka dnevnega reda: MResnicoljubje, podlaga trdnih značajev, kako je gojiti v ljudski šoli?" Rešujoc to nalogo, je čital svoj referat g. Jakob C e p u d e r, nadučitelj v Studencu. Ker se nihče ne oglasi k debati, se prestopi takoj k 6. točki dnevnega reda: wPodrobni učni načrt iz spisja za posatnezne kategorije ljudskih šol krškega okraja". 0 tem vprašanju je moral spisati vsakdo razpravo za svoj razred. G. nadzornik povabi konferencijo, da naj se izreče, ali naj se referati bero. G. A. Lun a č e k predlaga, da naj se rajši pošljejo v pregled šolskim vodstvom. G. J. Ravnikar nasvetuje, naj bi se v presojo poslali le nekaterim najspretnejšim učiteljem v okraju. G. Janko Leban pravi, da ga med nami menda ni takega ,,genija", da bi že po prvem prečitanju lahko sodil in govoril Bex abrupto" o teh izdelkih. Zato naj se vsi ti referati dadd v razmotrivanje stalnemu odboru. Pri tem odboru naj sprejme kdo poročanje za enorazrednice, drugi za dvorazrednice, tretji za trirazrednice, četrti za čveterorazrednice. Ko stalni odbor reši svojo nalogo, naj svoje izdelke da hektografovati ter jih pošlje šolskim vodstvom, iti sicer: izdelek za enorazrednice enorazredničarjem, izdelek za dvorazrednice dvorazredničarjera itd. Učitelji potern doma premislijo delo stalnega odbora, a ob prihodnji okrajni učiteljski konferenciji pride stvar v debato; kajti za take važne raz-. prave treba priprave. G. J. Rupnik želi, da bi še referati takoj brali. Temu ugovarja g. Pretnar. G. Lunder pravi, da naj se referati pošljejo ;,ad circulandum" v prepis, in sicer za enorazrednice enorazredničarjetn, za dvorazrednice dvorazredničarjera itd. G. Potrebin, učitelj v Kostanjevici, pa želi, da bi prerešetali one načrte, ki jih iraajo učitelji kamniškega okraja ter se ravnali po njih. G. nadzornik sklene debato s tem, da veli pobrati referate, kateri pridejo svoječasno v oceno in daljnjo razpravo pred stalnl odbor. Ta bode o tera poročal pri prihodnji okrajni uoiteljski konferenciji in slednjič se vse delo predloži visokemu c. kr. deželnemu šolskemu svetu v odobrenje. Na to je g. Fl. Roztnan, ucitelj v Krškera, poročal o zaznamku knjig, ki so sposobne za šolarske knjižnice. Ker mu nihče ne oporeka, se prestopi k nadaljnji točki : Določitev učnih knjig in samoučil za šolsko leto 1897/98. K tej točki se oglasi g. J. R a vn i k a r ter želi, da bi se uvedlo berilo, ki sta ga spisala J o s i n in G a n g 1. Gospod nadzornik pravi, da se to zgodi, čira dobi ta čitanka odobrenje od ministerstva. — Ker se nihče več ne oglasi k besedi, se prestopi k 9. točki „ P o r o č i 1 o knjižničnega odbora o stanju, o b u p o r a b i i n o r a č u n u o k r a j n e u č i t e 1 j s k e k n j i ž n i c e. Poročal je o tem g. Fl. Rozraan. — Račun okrajne učiteljske knjižnice je pokazal, da je imela ista od 22. mal. srpana 1896 do 29. kimovca 1897 dohodkov: 246 gld. 95 kr., stroškov pa 212 gld. 68 kr.; ostanek torej 34 gld. 27 kr. Račun sta pregledala nadučitelja Pavčič in Saje ter ga našla v popolnetn redu. Sledila je 10. točka dnevnega reda: ,D o 1 o o i t e v knjig, katere naj se nakupijo za okrajno učiteljsko knjižnico. Dotične nasvete je konferenčnim udom bilo vposlati vsaj do 26. rnal. srpana knjižničnemu odboru. A ker se ni oglasil nihče, opornni g. nadzornik, da naj se pri nakupu posebno ozira na knjige pedagoške vsebine. Za tein so sledile volitve. Ob volitvi v stalni odbor je dobil prvič ]e gosp. J. R a v n i k a r absolutno večino, namreč 23 glasov; pri ožji volitvi pa so bili izvoljeni: Janko Leban s 44 glasovi; Aleksander Lunaček s 27 glasovi in Josip Č u č e k , učitelj v Svibnjem, s 26 glasovi. V knjižnični odbor pa so bili po nasvetu g. Janeza S a j e t a, nadučitelja v Šent Jerneju, po vzkliku izvoljeni sledeči: gdč. Ana S c h m i d i n g e r , uoiteljica v Krškern ; g. Florijan R o z m a n , učitelj v Krškera; g. Ivan L apajne, ravnatelj meščanske šole v Krškerti in Ivan M a 1 n a r i č , učitelj v Leskovcu. Kot zadnja, 12. točka dnevnega reda so bili ,,P os a ra e z n i nasveti". Prvi predlog je bil oni g. J. R u p n i k a , nadučitelja v Leskovci, kateri je nasvetoval, naj slavna šolska oblastva blagovole preprečiti vedno vpeljavo novih učnih knjig kakor tudi vedno izpreminjanje besedila v istih. — Sprejeto. Drugi predlog je stavil g. Fr. Lunder, in sicer: rVsi zvezki naj bi se počenši s prihodnjim šolskim letom kupovali pri g. Petriču v Ljubljani."' Sprejrne se s pristavkom, naj slavni c. kr. okrajni šolski svet razveljavi svoj ukaz, da se vsi zvezki kupujejo pri Grubbauerju ter naj naroči, da se kupujejo pri.Petriču v Ljubljani. Tretji predlog je stavil g. Ivan M a l n a r i e , učitelj v Leskovcu: nKer se večkrat dogaja, da je šolsko vodstvo, oziroraa kak učitelj primoran kako stranko zaradi sirovega vedenja, napada ali niotenja pri pouku naznaniti sl. c. kr. okr. glavarstvu, bi bilo želoti, da se šolsko vodstvo, oziroma tožitelj obvesti, ako se je sploh obravnava vršila in kakšen je bil njen izid, ker je vsakerau v nasprotnem sluoaju prost priziv." G. nadzornik obljubi, da bode na to deloval pri c. kr. okr. glavarstvu. S tem je bil, ob poludveh popoludne, konuan dnevni red konferencije. C. kr. okrajni šolski nadzornik zahvali gg. porocevalce za njihov trud, slavno skupščino pa za red in za zanimanje pri obravnavi raznih točk dnevnega reda ter se v zaključni besedi poslovi od konferencije, želec vsera njenim uclom vesele počitnice. G. Fr. Lurider, nauiHStnik predsednikov, zahvali predsednika za točno in vešče vodstvo konferencije, na kar se konferencija, dobivši dnino in potnino, razide. Večina se nas je potem zbrala pri skupnera obedu pri g. Gregoriču, kjer je g. nadzornik nabral precej kron za učiteljski konvikt. A dasi je bilo med nami mnogo dobrih pevcev iti vrli pevovodja, kolega Potrebin, vendar je bilo brez petja in napitnic. Nekoliko živahnosti je obudilo le šalivo-zbadljivo pričkanje z dvema tovarišema, ki sta se pognala za slavnega — E b e n li o c h a. Sicer je bilo vse ,,tnirno in tiho". Signum temporis! Lucilius.