Prijatelj mladine.
(Ob petdesetletnici smrti sv. Janeza Boska.)
Že rahlo upognjen pod težo let, a vedrega in prijaznega obličja se vrača duhovnik iz sosednje župnije. Duhovne vaje so tam in tudi on se je udeležil pridig: dve sta bili dopoldne in dve popoldne. Dohiti ga kmalu dečko kakib. desetib. let, živih črnih oči in čniih, kodrastih las. Spoštljivo pozdravi du-hcrvnika.
»Si bil tudi ti pri govorih, mali?« ga vpraša duhovnik.
>Da, prečastiti, pri vseh pridigah sera bil doslej,« odvme deček.
»No,« ga vpraša duhovnik pol za šalo pol za res, >pa si kaj razumel iz tega, kar je g. pater povedal?«
»Seveda, prečastiti, v$e sem razumel.«
»Vse! To je zares veliko!« se je šalil igospod. »No, bomo videli: poTej mi štiri stavke iz popoldanskega govora, pa ti dam štiri solde.«
»Štiri stavke iz prvega ali drugega govora?«
»Iz kateirega hočeš. Pa se spominjaš, o čem je praT za prav g. pater govoril?«
»Seveda, prečastiti! G. pater je govoril o tem, da evojega spreobrnjenja ne smemo odlašati.«
»No in kaj je povedal o tem?«
»Tri točke je obsegal govor. Katero hočete, da vam ponovim?«
»O, katero hočeš,« je smehljaje se odgovoril duhovnik.
»Dobro, ponovil vam bom vse tri.«
Deček je začel. V lepi zvezi je ponovil vse tri točke prvega popoldan-skega govora: grešmiku, ki vztraja v slabem, bo pač nekoč zmanjkalo časa, miloeti in "volje za spreobmitev iai božji kazni ne uide.
Kmalu so duhovnika in njegovega malega spiremljevalca došli tudi drugi ljudje, ki so se vračali od pridig. Tih-O so se pridružili in dolga pot je mine-vala, ne da bi opazili, tako je vse očaral mali deoko, ki je z jasnim otroškim glasom zvesto ponavljal resni govor g. patra.
»Izbomo!« je vzkliknil začudeni dub.ovnik ob zadnjih dečkavih besedah. >Vidim, da si si dobro zapomtiil prvi gavor. Pa tudi drugega?«
»Naj vam tudi drugega pcmovim vsega?«
>Ne, povej ani le kak stavek.«
»Dobro! Veste, prečastiti, kaj me je najbolj prevzelo ob dragem govoru? Opis trenutka, ko obupana duša pogubljenega zopet sreča svoje telo 6b po-slednji sodbi.« Nato je deček živo poncrvil prizor, kot ga je orisal g. pridigar.
Ysa družba je bila prevzeta nad izredno dečkovo bistrostjo. Dobri stari duhovnik je bil ganjen. Čudovit otrok! Kako izreden spomin! Nehote mu je vstalo vprašanje: kaj bo iz tega otroka? Bo li s svojim talentom drugim v pomoč ali v pogubo? Pod vtisom teh čustev se je nadaljeval dvogovor:
»Si li hodil v šolo?«
>Ah ne! Znam brati in malo pisati.«
>Pa bi želel v šole?«
»O pa kako! A kaj, ko nismo bogati, petero nas je in mama pravi, da ne zmore.«
»In zakaj bi hotel študirati?«
»Postal bi rad duhovnik.«
»Zakaj bi rad postal duhavmik?«
»Privabil bi k sebi mladino, poučeval bi jo v krščanskem nauku, varoval pred slabim. Vidim, da dečki postanejo slabi, ker mihče ae mara zasaje. — Pa oprostite, prečastiti, doma smo,< je končal deček.    - ¦     '
1     87                                              ¦      .-     .      ¦
Res, prispeli eo do razpotja: nekaj korakov po stezi je do male vasi.
Duhovnik je za trenutek postal. Zroč v jasne dečkove oči je dejal:
»Dobro! Rad ti bam pomagal po svojih močeh. Obiščiia me v nedeljo z mamo.<
S hvaležnim pogledom je dečko obljubil. Vesel je nato hitel za drugimi damov.
Duhovnik je sam nadaljeval pot proti domu. Še vedno mu je vstajalo vpTašanje: kaj bo iz tega dečka, obenem pa mu je še odmeval preprosti, a jasni dečktrv odgovor: Postal bi rad duhovnik — za mladino —
Kaj je postal ta deček?
Prav pred petdesetimi leti je bilo, 31. januarja 1888. Preko Turina v Italiji pravkar doni večerni Ave. V skromni sobi velikega zavoda leži duhov-nik, častitljiv starček, miren, nem. Na obrazu blažen nasmeh, globok mir. Dolga vrsta dečkov gre mimo tega svojega največjega prijatelja v življenju, duhovnUca Don Boska. Vsak z rosnimi očmi zre nasmeb. na njegovem obrazu, osrečujoči nasmeh, ki ga je bil tolikrat deležen v življenju. Vsakemu se zdi, da zdaj zdaj zopet spregovore usta besedo, kot jo je le on, Don Bosko, znal povedati na srce. — Sedaj pa )e še nem nasmeli.
In letos, ob petdesetletnici te ločitve: tisoči in tisoči njegovih duhovnib. sinov — Isalezijancev, desettisoči mladih src, ki v salezijanskih zavodih v svoji pripravi na življenje z veselim srcem in pesmijo na ustih. elužijo Giospodu, stotisoči njegovih prijateljev po vsem svetu se ga s hvaležnostjo spoaninjajo, pojo mu naTdušene hvabiice, zagotavljajo mu zvestobo, žele posvetiti svoje življenje po vzoru njega, svetnika katoliške Cerkve — st. Janeza Boska.