:"..........................................................1 Ś Kako je postal zidarjev Tina bogat, i : ............................................................ V nekem kraju onkraj brega je živel svoje dni zidar, kateri ni nič druzega želei, kakor da bi bil bogat. Zato si pa izmisli nekega dne, kajd s trebuhom za kruhom, to je, za denarjem. In res, posrečilo se mu je ; prinesel je čez leto in dan mnogo denarja na dom. „Ti Jera, si cula ?" tako reče svoji ženi, „ti Jera, zdaj sva poplačala dolgove in tukaj še imava sto goldinarjev. Jaz pojdem zdaj nazaj delat, a ti pa shrani denar dobro, ker ga bodeva potem potrebovala, ako pridejo k nam glad, potreba in skrb k hiši. — Zunaj pod oknom pa so stali trije popotniki in so vse slišali. Ko zidar odide, stopijo ti popotniki v hišo. „Mamica, srečo dobro! Mi so prišli k vam !" Kaj pa bi radi ?" povpraša dobrovoljno milosrčna Jera tujce, „in kdo ste ?-i „Jaz sem Glad", reče prvi. „Jaz sem Potreba," reče drugi in tretji pa reče : „Jaz sem Skrb." „0, dober dan, ste že tukaj ?" vzklikne Jera. „Tiue mi je pustil za vas sto goldinarjev, tukaj jih imate !" Popotniki se lepo zahvalijo za denar in odidejo. Ko zidar zopet pride domov, povpraša, kje da ima Jera onih sto goldinarjev. Jera pove, da jih je dala onim trem, kakor je bil zidar ukazal. „0 ti prismuknjeno babše, to so bili goljufi, pa ne glad, potreba in skrb. Kaj početi da dobim zopet svojih sto goldinarjev nazaj ?" Zidar misli in misli, potem se napoti za prekanjenci in zares v bližnji kremi najde vse tri. — Delal pa se je tako, kakor da bi od vsega ničesar ne vedel in začel je pri svoji mizi pošteno piti in jesti. Ko si ga je bil že dovolj privoščil, stisne krčmarjiT tiho in taso, da ga od onih treh ni nihče videl, denar za vino in pečenko v roko. — Krčmar ga prijazno povpraša, ali še česa želi. Zidar pa reče : „Ne !" čez nekoliko časa izpije svoje vino, potem pa prime svoj klobuk in ga obrne na glavi tako, da je bilo pero, katero je imel zadi za klobukom, spredaj nad čelom. „Je vse plačano ?" zakriči zidar. Krčmar se mu nakloni in reče : „Hvala, vse je plačano, le popravite si klobuk zopet nazaj." Zidar si popravi zopet klobuk in odide. Trije popotniki pa, kateri so bili zidarjevo Jero op etnaj stili, so videli vse. Ko je zidar odišel, poplačajo in potegnejo za njim ! „Ko-liko hočeš imeti za svoj klobuk, s katerim se tako lahko plača ?" Tako vprašajo zidarja. — Ta jim reče, da ga ne more ceneje dati, kakor za dve sto goldinarjev. In glej, našteli so mu jih in so odišli veseli, da so dobili tako veliko vredno stvar za tako malo denarja. Šli so v drugo krčmo. Tam so jedli in pili, kar se je najbolj dalo, in ko so imeli zadosti, postavi najstarejši zidarjev klobuk na glavo in vpraša krčmarja : „ Je li vse plačano ?" „Ne!" reče krčmar, ,,saj še niste ničesar plačali !" „Daj sem klobuk !" reče drugi, „ti nič ne znaš, jaz sem videl prav, kako je napravil zidar." Drugi posiusi in obrača klobuk gor in dol, a vendar je krčmar vedno trdil, da ni še nič plačano. Skusil je tretji, a tudi ta zastonj ! Krčmar pa je mislil, da se norčujejo iz njega, pozval je svoje hlapce in ti so vse tri pošteno natepli in jim pomagali iz krčme. Videli so torej, da jih je zidar prekanil in da je dobil ne ie svojih sto goldinarjev nazaj, temveč še njihovih bornih sto. Šli so torej k njemu. Ta pa jih je že od daleč videl iti in se je hitro dogovoril s svojo ženo. „.Tera, jaz 86 bodem vlegel in ti reci, da sem mrtev !" Tine se vleže in Jera ga pokrije z belimi prti. — Ko pa pridejo zopet popotniki jezni in hudi, da jih je zidar ogoljufal, stala je Jera vsa zajokana pri vratih in jim je klicala že nasproti: „Moj mož je mrtev, joj meni, čisto je mrtev." „Mi mu bodomo že pomagali, da bode vstal, ta goljuf," so govorili popotniki. Ko pa so videli moža zares pokritega s prti, začeli so Jero tolažiti in res, Jera se je potolažila in si je pobrisala debele solze. Naenkrat pa reče Jera : ,,Dragi prijatelji, ako mi hočete pomagati, pa ga bodem zopet zbudila. Ravno zdaj se spominjam, da mi je dala teta pred mnogimi leti tako palico', s katero se dado mrtvi obuditi-" Tako reče in leti na dilje ter prinese debelo leskovo palico. „Prosim, držite mojega ubogega mrtvega moža!" Popotniki primejo zidarja in Jera ga potegne pošteno trikrat s palico, kakor je bil dolg in širok. — „0 ti hencano babše," za-kriči Tine in skoči po konci. „Mrtev sem in ti še me biješ." Popotniki so se silno prestrašili in so zbežali. — čez nekaj časa pa pridejo vendar nazaj gledat, ali je zidar zares živ. In glej ! Tina je sedel pri mizi in jedel klobase, kakor sa vsak drugi živ človek trudi s takim težkim delom. — „Koliko pa velja ta palica ?M povprašajo vsi iz enega grla. — „Te palice ne dam" reče Tine. Ker pa so ga vsi trije lepo prosili, naj jim vendar odda to palico, reče jim zidar: „No, pa naj bo, ker že s klobukom ni bilo vse v redu, dajte sto goldinarjev za njo !" Ti trije pa veseli, da dobijo tako palico tako po ceni, naStejejo hitro denar in odidejo. V tistem kraju pa js bila umrla kraljeva hči in popotniki so to zvedeli in so Sli, da bi jo s svojo palico zbudili, da bi seve zaslužili mnogo denarja. — Prvi udari s palico trikrat po njej, a ona se ne gane. Zdaj drugi ukaže družabnikom, naj jo držijo in on udari tudi trikrat. — Pa vse zastonj. — Zdaj še udari tretji, pa tudi brez uspeha. Kralj se razjezi, pokliče svoje biriče in ukaže, vse tri pošteno naklestiti, tako da so se komaj privlekli k zidarju nazaj, da bi se nad njim maščevali. Ta seveda je vedel, kaj se bode zgodilo. — Že od daleč, daleč jih vidi Jera priti. „Kje je tvoj goljufivi mož ?" zakriči prvi. Jera reče čisto mirno : ,,Tatn gori na bregu je, ker mora zadravje kuhati!" Ti gredo vsi razburjeni k našemu Tinu ter ga hočejo nabiti. — „Kaj meni mar, če me prav ubijete ?u reče Tine. ,,Ako me vsega stepete, jaz imam tukaj v kotlu zdravje in se lahko ozdravim ! Pa vi se mi zdite tudi nekako bolehavni, počakajte torej, da najprej ozdravim vas. Kuhal pa je zidar v kotli smolo, katera je tačas ravno najlepše vrela. ^Ako nas ne bodeš ogoljufal, no pa nas ozdravi, ker si ti kriv našej bolezni! In prvi stopi k zidarju. Ta mu vlije velik lonec vrele smole za vrat. „Joj meni, joj meni, kriči ta in leti z brega navzdol, čeprav prej od batin ni mogel hitro hoditi. ,,Se meni vlij, meni zdravja !" prosi drugi in zidar še njem a vlije. Tretji je že komaj čakal, da bi prišel na vrsto. — ,,No, ker si ti zadnji in se mi zdiš najbolj bolehav, bodeš dobil največjo porcijo zdravja." Tako reče Tine in še njemu vsiplje polen lonec za vrat. Seveda je še tretji odbežal s svojim zdravjem za prvima dvema in kakor mi je včeraj povedala sosedova Speta, kateri je bila Jera tetica na tretjem kolenu in Tine stric, ni prišel nobeden več k zidarjevemu Tinetu nazaj. Digitalna knjiĹžnica Slovenije - dLib.si
NAPAKA - STRAN NI BILA NAJDENA


Žal nam je, a strani, ki ste jo iskali, ni bilo moč najti.
Prosimo, poskusite uporabiti ISKALNIK in poiskati publikacijo, ki jo potrebujete.
Knjige
Periodika
Rokopisi
Slike
Glasba
Zemljevidi
Vse pravice pridrŞane Š 2025 Narodna in univerzitetna knjiŞnica, Turjaťka 1, 1000 Ljubljana