Zora puca, bit' 6e dana? (Glas 8 Šiajerskega) Blaženi tovariš, ki živiš v kraju, odkoder imaš tako krasen razgled v našo bodočuost! Odkritosrčno te zavidam, ker res krasnejše slike učiteljeve oči ne morejo zreti, kakor je naša stanovska zavednost in solidarnost. Belil sem si glavo in stikal sem po zemljevidih, da bi našel tisti srečni kotiček naše domovine. Nekaj časa sem mislil, da si kje blizu Ljubljane, kjer se blišči v sredini mesta imeniten napis: BU6iteljska tiskarna" in kjr-r so se v ravno minolib božičnih počitnicah razgovarjali o mogočni stavbi BUčiteljskega konvikta" v zvezi s hranilnico in tiskarno. A ko sem pregledal vso 1. številko letošnjega BTovariša", sem se uveril, da tam ne more biti tvoje domovje, ker sicer bi bil gotovo tudi opazil skrbi polni obraz tovariša Crnagoja, ki nam poje tako nlepo" pesem o naši stanovski zavednosti. Obrnil sem torej oči nazaj v svoje obližje, na ŠtajVrsko, a kmalu sem se uveril, da te pri nas iščem zamau! Tukaj pač ni sledu o naraščajoči stanovski zavednosti. Bili so časi, ko smo štajerski tovariši predujačili v tem oziru vsem slovenskim učiteljera, a sedaj smo zaostali. Videti je, kakor da smo tudi mi le kup slame, ki hipoma mogočno vzplamti, a kmalu ugasne. — Li res ni več v nas prave življenjske sile? Bog naa varuj tega, ker potem je blizu tudi koaec našega naroda. A ta se ravno zaduji čas zopet živahno giblje in razvija, da bi ušel svoji prezgodnji smrti. Tudi učiteljstvo pri tem živahno sodeluje in novoustanovljena politižka stranka se im^nuje marsikje ,,učiteljska stranka1*. A navzlic temu moram naglašati, da naša stanovska zavedaost ne raste! Bilo je pred leti, ko srao učitelji jasno uvideli, da moramo iz šolske sobe ven in med narod iti, če hočemo priti do pravega ugleda. Uvideli smo, da moramo narod poučevati tudi izven šolske sobe, da mu moramo snovati knjižnice, bralna, pevska, gospodarska i. dr. društva, da, prepričani smo bili, da smo mi edini poklicani k temu delovanju, ker točijo preprostemu ljudstvu od druge strani le kalno vino. Da bi mogli ta svoj smoter dosegati, smo si osnovali posebno organizacijo ,,Z"/ezo slovenskih štajer. učiteljev in učiteljic" ter j-i dali jako široko podlago. Po pravilih smemo sklieavati stanovske in poučne shode, prirejati smemo javna predavanja, suovati smemo knjižnice, prirejati smemo koncerte itd. in prav navdušeno smo ploskali, ko nara je tovariš Strmšek v svoji razpravi: BKaj hočemo?" kratko naslikal, kaj vse bi mogli izvršiti v okviru teh pvavil. Takrat je bila t nas pač živa stanovska zavest. A kaj smo storili od tedaj ? Kratko rečeno: N i č! Ta krasna naša organizacija je le na papirju in n« funkcijonira niti toliko, da bi opravila svoje najnujnejše življeaske potrebe. Niti svojih odbornikov k štajerskemu nLehrerbundu" ni pravilno volila, temveč so tara nastopili kot taki, sieer vsega spoštovanja vredni tovariši brez pravega pooblaščenja. 0 pobiranju društvenine in drugih nujuih opravilih ni sluha ne duha, kje pa naj iščemo potem še delovanja v probujo naroda? Akademiki so začeli v minolem letu delovati za snovanje knjižnic med narodom, in pričakovali smo, da se bo pri tej prilika BZveza" spomnila svoje predpravice ali da bo vsaj izkušala sodelovati, a zaman! Leto je minulo, kakor da nimamo te krasne organizacije. Kje je tukaj naraščajoča stanovska zavest, kje je le sled kakšni zori ? Tovariši in tovarišice! Tako ne sme dalje iti! Vzdramimo se in delujmo v dosego smotrov, ki smo sijih stavili pred leti v svoji navdušenosii. Naš spas je edino t nas snniih. Nobena politiška stranka nas ne bo upoštevala, ako ne bomo nastopili kot z'avedna, dobro organizovana stanovska korporacija. Ne kot priganjači te ali one stranke, ampak kot zaredni učitelji si pridobimo primerni ugled in dostojno uvaževanje. Bližajo se državnozborske volitve, in Slovencem bo treba izbrati sedem poslancev. Bi bilo tako nemogoče izposlovati za nas en mandatek? Mislitn dane, ko bi bili minoli čas dobro izkoristili. Tako smo pa dremali in prespali oni trenutek, ko so se pripravljala tla novi politiški osnovi pri nas. Da smo v minolem letu priredili nekaj veličastnih učiteljskih shodov, da smo se tam odločno oglasili za svoje pravice in da smo pokazali, da imamo srce tudi za naš narod in mu želimo pomagati, bi nas morali sedaj upoštevati. Mogoče je, da nas tudi na Stajerskem osrečijo s kakim BJakličetn", a s tem nam ni mnogo pomagano, to nam more le škoditi, kakor vidimo na Kranjskem. Težiti moramo temveč po tem, da se nam odstopi sigurni mandat, a kandidata izbeiv n a š a organizaeija. Po deželnozborskih volitvah, ko je bil še tovariš Brezovnik v službi, so se učitelji hudovali, da se ni njim prepustil en mandat, in reklo se jim je: rKo bi se bili poprej oglasili, bi se vam bilo ustreglo". Pri zadaji državnozborski volitvi so prijavili nekateri tovariši željo, da bi nastopil učitelj kot kandidat, a bilo je prepozno. Bojim se^ da se nam zapoje tudi letos ista pesem, čeravno so bile menda razmere ugodnejše kakor pri katerikoli priliki doslej. A delati bi se moralo skupno, po gotovem načrtu in z ozirom na koristi našega stanu, ne pa narobe. To se pa dožene le s skupnimi razgovori. Potrebni so nam torej shodi, shodi in zopet shodi, da se spoznamo, da se zedinimo iu si oširimo pot, ki naj krenemo nanjo. Vidiš, cenjeni tovariš, da imam dovolj vzroka, če te zavidam. Pri tebi jasna zora, pri meni tema. — Prosim te, pobrigaj se pri uredništvu za moj naslov in naznani mi svoje bivališče, da te obiščem in se s teboj naslajam s krasnim razgledom. Kadar se izpremene razmere tudi pri nas, da bi tudi iaz mogel klicati: ,,Zora puca", povabim potem tebe na svoj dom, da se tudi tukaj skupno radujeva. Dal Bog, da se to kmalo zgodi! Do tedaj pa: Na svidenje! -<—c