JLisi S.
V torek II. Maliierpaim
M848.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Prcdplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za pollcta 3 gold. in '/,, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Z a celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
Slavjansko-nemške razmere.
Ta nadpis ima sostavek g. Dr. Krajnca, od štajerskiga družtva „Slovenije" na svitlo dan in tudi Graskim novinam priložen, kteriga obseg tukej okrajšano podamo.
Čas, v kterimu se bode iz srede visokiga nemškiga zbora veliko pomenljiva beseda zaslišala, ki bo čez blagor in gorje od miljonov razsodila, čez razmero naroda do naroda veljavno odločbo izrekla, ta čas je blizo pred nami. Nemci in Slavjani razumejo važnost te dobe, in z svečanim molčanjem pričakujejo dokončniga sklepa. Potreben tedaj se kaže ojstar pretres pravdne in politiške razmere med obema narodama. Kar pervo zadene, nista kakor dva pripadka mogoča; volja po vladarju izrečena velja še, ali ne velja. Ako velja, velja ž njo, dokler se nova nemška ustava ne stvari, zvezno pismo (Bundesakte) od 8. Rožnika 1815, klera zagotovi samostalnost posamesnih Nemcain prištetih deržav in za prijetje novih ali za pre-naredbo poprejšnih ustavnih zakonov edinost glasov vsih zveznih udov t. j. vsih vladarjev tirja. Zatorej stoje po liistorijski pravici dežele dosedanje nemške zveze med seboj v zvezi samostalnih deržav na podlagi pravice narodov.
Ako pa imenovano zvezno pismo ne velja, temuč le natorna pravica in na mesti vladarjeve volje le narodova volja, kakor novi Nemci uče, velja tudi volja Slavjanov, ona pa se proti zvezi z Nemci izreče, če prav nekoliko po-slancov iz slavjanskili krajev v Frankobrodu sedi; zakaj oni so bili, ali le od manjšine ali pa po nevednosti izvoleni. Ako pa natorna, ne positivna pravica velja, je treba za kakoršno-koli zvezo ali združitev tudi edinosti glasov. Natorna pravica tedaj ne sili Slavjanov še k nobeni zvezi z Nemci, toliko manj pa, de bi ž njimi v eno edino deržavo stopili.
Ako je vlada naša volitev poslancov v Frankobrod razpisala", ona Slavjanov, ker še
v	deržavni zvezi z Nemci ne stoje, ni mogla k volitvi siliti, zakaj narod ni sužnik iu ne blago, zatorej se ne da prodajati, kakor druga stvar, in zares prepusti ministerialni odpis na Cehe, ki more tudi za druge slavjanske dežele veljati, prosti volji, zbirati ali ne zbirati poročnikov.
Vender se Nemci s tem tolažijo: Franko-brodski zbor bo zjedinenje vsih popred nemški zvezi prištetih dežel izrekel, in ako austrian-sko ministerstvo se podverglo ne bode, se bode moglo ministerstvu iz prenapetih Nemcov o-gniti, ki bode vladarjevo poterjenje zveze za-dobiti in tako slavjanske dežele nemškimu Cesarju predati znalo. Ali ne motite se, ministerstvo iz prenapetih Nemcov ne bode celiga Cesarstva namestovalo!
Pa, pravijo drugi dalej: Slavjan nc najde brambe za svojo mlado svobodo, kot pod nemškim mogočnim žezlam, vendar — risum te-neatis amici —narodnost njegova je sveta. Pa za božjo voljo! v čem obstoji špoštovanjc narodnosti, če ne v špoštovanju osebnosti, samostalnost!, in samovladanja tega ali uniga naroda? In vi očete, de bi Slavjan svojo samostalnost vam v dar prinesil? vi, kteri bi kakor sledilelji pangermanisma (Vsenemeštva) nar občnejšiga panslavisma (vseslavjanstva) gerditi ne imeli, vi grajate, ako se le Slavjani austrianskiga Cesarstva ožej zjediniti želijo;
vi	protite in obrekujete in vse sredstva posku-
šate, de bi slavjanski narod iz posesti svojih svetih pravic pregnali. Ako se reče, Slavjani zamorejo le pod nemško obrano svojo mlado svobodo obderžati, pomeni toliko, kakor de bi si kdo zavoljo strahu pred smertijo sam živ-Ienje vzel.
Tudi se pravi, de je Slavjan nehvaležen do Nemcov; na žarkih nemške omikanosti se je ogreval, nemška kri mu jc svobodo kupila. Vendar mesca Sušca t. 1. niso sami Nemci ampak tudi Slavjani v versti bojevavcov stali. Slavjan čigar dušni darovi so ravno tak obilni, bi ravno tak krasne imenitne plode uma pokazati zamogel, ako bi mu zatiranje, ki je tudi od Nemcov izhajalo, železnih spon kovalo ne bilo. Ali ni bolj žalostno, kakor sramotno, ako je ukaželni slavjanski mladenč na nemških učiliših, tudi od svojih doneskov obderžanih, dušniga kruha beračiti mogel? Na milostljiviga vladarja austrianskiga cesarstva, ki je nam nardražji blago podelil, veže vsakiga plcmc-nitiga Slavjana velika hvaležnost, on ga ledej zapustil ne bo, de bi se improviziranimi! nemškimu gospodarju podvergel.
lini pa še clo o narodnim koristoljubju govore! „SIavjani, se reče, zaderžke stavijo nemškimu Austriancu, se z svojo domovino združiti, — slavjanska globoko v nemške dežele segajoča lerdnjava je tako nepriročna — Nemci bi še jadranskiga brega ne imeli." — Kdo ve pokazati izgled: de bi se bil narod kedaj narodu v dar prinesil. Vsak narod svoje prirojene pravice braniti sme, naj bodo dru-gimu še tako nepripravne, in ako je hiša moja sosedu pervisoka, je on vender podreti pravice nema.
Slavjani imajo tedej terdno pravico in nemškimu sosedu ne ostane kakor dvojna pot, ali pot kervave sile ali pa pametniga jenjanja. Perva bi bila madež nemškiga naroda. In gotovo, sila bi vtegnila tistimu, ki se je pervi poprime, nevarna postati in bi v narsrečnejši naključbi mladi nemški deržavi množico ne-voljnih Slavjanov vcepila, ki bi se vedno od-tergati in osvoboditi skušala. Ako Slavjan ko zvesti podložnik z enostranskim odpadam nemških Austriancov zadovoljen biti nc more, vender nobenih zaderžkov ne stavi.
K terdni zvezi z Nemci bo pa sam Slavjan rad pomagal, ako samostalnost i pod au-strianskim žezlam ne škodva.
Poglejmo še na politiško stran! Prašamo: kaj hočejo zdaj Nemci? edinstvo. Kakšno? narodno ali deržavno? Ako narodno, naj Nemci Slavjanske dele od sebe odpravijo; ako se pa deržavno zjedinjenje želi, zakaj bi se vsi pod „nemško" zastavo zbrati mogli? Slavjan bi imel Nemcu sredstvo biti, de bi bila zmišljena nejegova deržava bolj okrogla, de bode kup-čijska cesta do sredniga morja odperta, Slavjan naj mu da jadranske bregove in brodovje; naj clo v vojsko proti slavjanskim bratam slav-jansko kri preliva, de bode nemško ime veliko in slavjansko nizko!!
Prašamo, ima Slavjan prihodnost, ali je nema. Če je ima, in le slaboumnež bi o temu dvomil, — je gotovo pred nemškim zboram, kjer 600 Nemcov proti 100 Slavjanov stoje, nikoli ne bode imel. Nemec mu že da izgled sumljivosli (Argwohn), ko se pred austdanskim zboram za tega voljo boji, ker na 1 Nemca 2 Slavjana prideta.
Kaj nam pomaga v pervim letu zagotov-
ljena narodnost, ako že v drugim letu od nemške večine zamore vničena biti?
Slavjan bi vtegnil še zmiram sinove svoje v nemške šole pošiljati, izobraženje iz nemških bukev pobirati, lepi jezik svoj z nemškimi besedami spakedravati, kmet bi še zmiram vki-nesovske čerke svojih pisem zejal, in na čer-nih deskah nerazumljive ukaze premišljeval. O Nemci, vi se posmehujete, in nočete razumeti, de se za tako nepomenljivo stvarico, kakor je jezik, toliko potezvamo; ko bi pa enkrat versta vas zadela, ko bi slavjansko govoriti mogli, de bi do časti in deržavnih služb prišli; ko bi vaš jezik iz družb omikanih ljudi in iz pisarnic pregnan, in verli tega še zasra-movan bil, potlej bi vi jarem čutili, kteriga Slavjan nosi.
Ali bi ne mogel dalje Slavjan pod nemško vlado djan svoje blagor in gorje le od milosti gospodarja pričakovati? Ali bi ne mogel sinove v notar severne pokrajne pošiljati, de bi ptuje zadeve branil? Vse drugači pod austri-anskim žezlam.
V nesreči se prijatel spozna in v silnim potresu cesarstva se je slavjanska zvestoba vnovič poterdila. Nezvesto je Italian meč proti svojimu gospodu obernil, Madžar mu pokor-šino odpovedal, Nemec druziga vladarja za-željel, sam Slavjan mu je zvestobo prisegel. Ko en junak se vzdigne njega mogočni rod v razkropljenih selili in ene misli hite okoli pre-slolja, ki je v nevarnosti, pripravljeni, blago in življenje zanj posvetiti; in ti, mogočna Au-stria, bi se tresla? Glej, 18 miljonov pod-ložnikov slavjanske kervi je med tvojimi mejami, pripravljenih na tvoj poklic! Slavjana prihodnost je v Austrii in samo v Austrii.
Slovenci, ktero dveh poti, ponemčiti se, ali pa Slovenci ostati, si boste zbrali? Zadno pot si boste izbrali, ako še slavjanska kri po vaših žilah teče, ker tako ostanete deržavljani mogočne Austrie, od ktere ste svobode in vse prijeli, in razsnovo prijetiga pričakujete, ker rajši pod ustavnim cesarjam red in zakone varvati, kakor pa že vstajajočim nemško-re-publikanskim podpihovanju pot pripravljati hočete. Že je vam milostljivi vaš vladar vašo narodnost zagotovil; on vas bode tudi v posebni deželi zjedinil, posebno slovensko oprav-ništvo dodelil; slovenski službni jezik, šole, pismenstvo in literatura bodo vaše žlahtne dušne darove obudili. Vi zavoljo tega ne boste Nemcov sovražili: Bližnost Nemcov in pa zveza z nemško vladajočo hišo bode vam znanstvo nemškiga jezika še zmeram potrebno storilo; temuč boste, učivši se v slovenskih šolah tudi nemški jezik, nemškimu sosedu pokazali, kako ga čislate, dokler je pravičen. Žarki vaše izobraženosti bodo razsvetili egiptovsko temo balkanskih prebibavcov, in vašiga nesrečfiiga pod aziatskim tiranstvam zdihajočiga brata iz dolziga spanja zbudili, dokler si, zvest svoje še terdne moči, sramotnih spon ne razbije, in po vašim posredovanju Austrii, ki mu svobodo da, v naročje ne hiti.
Nemškimu bratu v Austrii pa opomnemo, naj ne meče z svojim vednim silenjem do no-viga, nemškiga stolniga mesta bakle razkol-ništva v Austrie že prerušene dežele. Če pa vendar le terja, se tje (v Frankobrod) pover-niti, kjer se on doma, Slavjan pa v ptujšini čuti, naj, mi ga ne deržiino nazaj. Naj se loči od nas po meji na narodni podlagi načer-
tani in naj sklene ozko zvezo z Nemci; ravno to naj terja od Ogerske in Sedmograške dežele; taka velika zveza nemških narodov bo terdnejši stala, kakor pa na narodnimu prepiru sostavljena nemška deržava, in tako bo nemški hrast poleg slavjanske lipe čverstejši se vkoreninil, kakor pa, če bi z vcepam plujib vej v sok in deblo bolezen prevzel.
Austriansko Cesarstvo.
Dunaj.
o. dan t. m. so odborniki narodniga zbora iz Frankobroda se v veliki svečanosti podali k nj. visokosti, nadvojvodu Joanu , pozdravit ga ko novoizvoljeniga namestnika nemške der-žave. Nj. visokost nadvojvoda je njim odgovoril, de ga močno veseli in mu čast stri zaupanje vanj stavljeno nemškiga naroda, posebno, ker so tudi posamezne nemške vlade privoljile, de ne spozna drugiga slavoljubja, kakor občni domovini v sivi starosti zadno svojo moč v dar prinesti, de pa zavoljo sedajne svoje stopnje v Austrii časa odločiti ne ve, kdaj de bo na-mestništvo nemško nastopiti zamogel.— \V. Z.
Austrianski deržavni zbor je že zopet odložen, kakor pokaže nasledni narviši R a z g l a s.
Nemški narodni zbor v Frankobrodu me je izbral za deržavniga namestnika in po svojih odbornikih povabil, častnim poklicu tem nev-tegama se vkloniti.
Austrianci! Yri poznate mojo nepremenljivo voljo za našo skupno Nemško domovino; vi poznate moje vroče želje za njeno blaženost, njeno moč in čast.
Te želje, dobro vem, stoje v popolnim soglasju z vašim in jaz sem zatorej za sveto dolžnost spoznal urad (čast) prevzeti, ki ga mi vaši poročniki v Frankobrodu in ž njimi vsi vaši Nemški brati izroče.
On (urad) bo, opert na narodni zbor in vterjen po vesolnim Nemškim narodu, ideo edinosti Nemcov v djanju vpodobil, — on bode za svobodo in pravico Nemškiga naroda, za postavo in red v celim 'Nemškim svetu novo poroštvo podal.
Mislim tedej, de sebi od našiga cesarja za čas svoje nepričujočnosti prijete vladarske dolžnosti ne prelomim, mislim marveč, de jih z obilnišim izidam izpolnim, ko oba enako važna in ozko zvezana poklica prevzamem.
Pojdem z odboram na me poslanim v Fran-kobrod, nastopit visoko čast deržavniga namestnika in se potlej zopet k vam vernem, svečano odpret ko cesarjev namestnik 18. dne Maliserpana deržavni zbor na Dunaju.
Na Dunaju C. d. Maliserpana 1848.
Joan l./r.
V ministerialni razlagi zgorej postavleniga razglasa se vidijo pervič besede: Austria in Nemško na vekomej ozko in terdno zlita (verschmolzen), in v Oest. allg. Zeitung od 7. Maliserpana se bere: Z volitvijo nadvojvoda Ivana za nemškiga deržavniga namestnika je dolgo pretresano vprašanje: ali se ima Austria z Nemci zjediniti, tako razsejeno, de ne seže več moč ministerstva tako dalječ, de bi ločitev storilo. Vtem obstoji zaAustrio velika, politiška pomemba te volitve. Mi austrianski Slavjani bomo tedej „aufgehen" v Nemcih?
K.Dunaj G.Maliserpana. Dunaj je vres-nici varil in branitelj svobode postal in ostane, dokler bodo mestjani pravo svobodo in pravico bolj ceniti vedli, kakor dobiček, ki ga trenutik (hip) ponudi. Dunajsko mesto je pokazalo, de mu svoboda več kot mir velja, ono si bo znalo z miram svobodo rešiti; doba barikad je minula; zanaprej se bode z dušnim orožjem bojevalo, in deržavni zbor, ako ravno bodo v njemu poročniki sedeli, ki od ustavo dajavniga zbora prave misli kar nimajo, se bode mirno deržal, zakaj vsi prijatli svobode si mir želijo, ravno, kakor nasproti njeni protivniki, t. j. reakcia ali nazadna stranka, le pulite, in poboje napraviti
iše. Kako žalostno je, kar poročniki iz dežele pridši pripovedujejo; oni so mislili, de se podajo, domovino zapustivši, med brezvladne trume ljudi in se začudjeni sprehajajo po dunajskih ulicah, kjer vse v lepim redu in spravi najdejo; zdaj razumejo in po pravici presoditi zainorejo dogodbe dunajske, ktere je po deže lah reakcia otemneti znala, razdraživši narode našiga lepiga cesarstva eniga proti druzimu, kakor kervave ulice Prage kažejo.
Iz med poročnikov drage Slovenje pozdra vili smo gg. Ambroža in Dominkuša, oba goreča domorodca za blagor našiga naroda in domovja, v kterima se učenost in zaupanje naroda lepo zjedinila.
Od ministerstva na svetlo »lani red za o-pravila pri deržavnim zboru se v tukajšnih časopisih že ojstro pretresa in graja1,zatorej se bo o njemu v deržavnim zboru iz začetka govorilo, če ga ministerstvo samo ne popnivi. Minister-stvo sodništva je v odborih, v ktere so pravdo-znanci privableni bili, dva načerta za očitno in ustno ravnavo s priseženimi sodniki, in pa za prihodno vstanovlenje sodnih oblast osnovalo in natisniti dalo, de bodo skušeni možje svoje opombe po časopisih priložiti in razglasiti zamogli.—
# V Galicii so večdel kmete za poslance za dunajski zbor izvoljili. Ker nič nemškiga ne umejo, (kar pa ni samo pri kmetih, temuč tudi pri izobraženih ljudeh na Polskim), svetvajo neki dunajski časopisi, de bi se drugi namest njih izvoljili, ali saj, de bi se postava storila, de mora za naprej vsak poročnik nemško popolnoma znati.—
Iz Linca. Pervi dan tega mesca so več ko 1000 vjetih Italianov, več del Napolitanov in Piemontesov skozi naše mesto peljali, skoraj de na Češko v kako terdnjavo.
Slovenske deiele*
*	Iz Ljubljane 6. t. m. pred poldne je prišel I bataljon poljskiga regimenta „Koudel-ka" iz Zagreba, kjer je bil dalj časa, na svoji poli v Italio v Ljubljano in je drugi dan na vse jutro svojo pot dalje nastopil.
7. t. m. zvečer je prišel brambovski bataljon regimenta ^Nadvojvoda Kari" in šel tudi precej drugo jutro dalje.
*	Gospod grof Andrej Hohemvatli oznani v nemških ljubljanskih novicah od 6. t. m., de je njegov oglas za podpiranje junaških vojakov na Laškim veliko miloserčnih doinorodcov in domorodek v domovini našel, ker dozdaj že 487 goldinarjev v srebru in 1 cekin za 20 fronkov, verh tega pa še 15 zabojev (kišt), že storjeniga perila, cofanic in obvez in en sod susih cešpelj v dar prejel in tudi že na Laško s tem priporočilam poslal, de bi se pri razdelitvi teh darov posebno Krajnskiga regimenta spomnili.
*	Iz Štajarskiga. Čuditi se je, dc je cena mesa poskočila in teža kruha odjenjala, kakor v novičnih listih oznanjena tarifa za ta mesec kaže, desiravno žetev na Stajarskim, Tirolskim in Austrianskim obil pridelk obeta.—
Pražke novine mislijo, de so v Celi izhajajoče in po g. prof. Konšeku v vred de-vane „SIovenske novine" v slovaškim jeziku pisane.
Ilcrvaska In slavonska dežela.
V poprejšnim listu smo podali sklepe deržavniga zbora v Zagrebe, po kterim želijo Hervati in Slavonci v ožji zvezo z ausrianskim cesarstvam stopiti in sicer na ta način, de bi vse zadeve, kterih edino središno oskerbovanje mogočnost in terdnost celiga cesarstvo terjate, centralno dunajsko, dunajskimu deržavnimu zboru odgovorno ministerstvo oskerbovalo, zno-trajne reči pa de bi domačimu opravništvu pod predsedništvam bana izročene bile, ktero bi od ogerske vlade neodvisno in samo hervaško-slavonskimu zboru odgovorno bilo.
Med tim, ko je hervaško-slavonski zbor te sklepe prijel, je nj. eksc. ban vlnšprukna kraljevi dvor poklican bil, kamor se je 12. dan'Rož. iz Zagreba, spremljen od nekoliko
odbornikov podal. Ta poklic je v Hervatih in sploh v vsili naših jugoslavjanških bratih, ljub-len in obožavan kakor je po narodu izvoljen ban, silno žalostne misli obudil, tiho in sumljivo pričakovanje je duše doinorodcov prevzelo. Sicer je banovo sporočilo iz Inšpruka, de je od presvitliga kralja in cesarja milostljivo sprejet bil, serca nekoliko potolažilo; ali 21. Kož. prineso Dunajske novine razžalijoče dva, kakor je bilo viditi, kraljeva manifesta na Hervate in Graničare, v kterim se je hervaški narod nezvestobe in nehvaležnosti do kralja svojiga, ban Jelačič pa clo visoke ali deržavne izdaje dolžil, in v kterim je dalej stalo, de je baron Jelačič do banske časti odstavljen in sodbi izročen; zra-
Zagreb pla
ogen. Žalost in serd, razdraženost in želja inašovanja se polastijo sere zavoljo tolike nezvestobe in izdajstva. — Drugi dan pak pridejo zopet pisma od bana iz Inšpruka, v kterih ni bilo kar besedice od te stvari, in 23. Rož. se je glas raznesel, de pride ban na 24. dan v Zagreb nazaj. Ali to se ni zgodilo. Na 25. dan se povernejo odborniki, ki so bili za Ba-nam v lnšpruk šli, ter so na znanje dali, de je sicer ban z svojo energio, predstavljaje tako živo zasluge in nasprotno plačilo Hervatov, de so vsi pričujoči na tla gledati jeli, madžarske kovarstva zazdaj razlomil, vendar de terdne pomoči pri nikomur na sveti, če ne v sebi samih najti ne morejo. Dan Jelačič v Inšpruku od imenovanih manifestov, akoravno bi bila 10. Rožnika po Cesarju podpisana, nič zvedil ni, temuč še le nazaj gredoč v Liencu. Kakor hitro je od njih zaslišal, se je naravnost iz Celovca do nj. c. k. visokosti, nadvojvoda Joana, kakor imenovaniga posrednika med Madžari in Hervati podal, de bi razjasnenje in zadostenje zadobil. Nadvojvoda Joan odpravi berž kurirja na ogersko ministerstvo, de naj protiHer-vatam nobene stopinje ne stori, dokler se njemu izročeno posredovanje ne doverši. To je vzrok bil, de se ban ni na 24. dan, ampak še le na 28. p. m. v Zagreb povernil. Slavnosti pri njegovim prihodu novine d. h. si. tak le popišejo: Po poldne privre svet na ulice, ena stotnija narodne straže in petrovaradinskiga regimenta vmesti se pred deržavno hišo, od banoviga prebivaljša pa čez Markov terg in gosposko ulico uverste se (njih več sto) v dva reda zagrebške gospe okinčane z narodnimi kapami, in gospodične, in vsaka od njih je i-mela trojnobarvno zastavo (bandcrco). Gospodje poročniki gredo o 5. uri ljubljencu naroda nasproti in ga spremijo z golimi sabljami. Ko je prišel do gosp, ga pozdravi gospa Mra-kovička rekoč: „Visoki gospod ban! V prena-polneni z radostjo duši nenajdem besedi zadosti, ki bi ti izrekle veselje naših sere, de te v sredi svoji zopet živiga in zdraviga vidimo. Tudi me kakor zveste hčere smo ti danas nasproti šle, ter priporočimo tvoji obrambi domovino našo, svoje može, svoje otroke. Živi!"
Ran na to odgovori: Vredne gospe in do-morodke! Pripravljen sem z dušo in telesam braniti domovino in narod svoj, in komu bi v branenju domovine serce slabelo, kadar iskrene in junaške gospe in gospodične z tolikim pla-mam gore za rod in dom svoj." Pri neneha-jočim „Živio!" dojde peš do svojiga stanovaljša, kjer mu gospodična Karvančičeva poda lovo-rovi venec z sledečimi besedami: „Slavni ban! Primi od strani domorodnih gosp zelen lovo-rovi venec, ki si ga ti popolno zaslužil; primi ga, pa ga nosi kot vodja hervaški na o-brano slavjanstva."
Po tem ga še pozdravi g. Ivan Kukulje-vič, in mu priporoči, de naj se mašuje zavoljo razžalenja sebi in celimu narodu storjeniga, in ban mu odgovori, de bode sicer lahko prebolel (ozdravil) svoje rane, de pa ne more preter-peti, ampak de izbrisati mora madež narodu storjen, čigar volja je njegova volja. Zvečer je bilo mesto razsvetleno, silna množica, in sicer možki z bakljami, in gospe in gospodične z bandercami ali pa z lampeami od prezrač-niga papirja, so zopet v dolgi versti do sta-novaljsa gospoda bana šli, kjer ga je še enkrat g.Matel Ožegovič v imenu zbraniga ljudstva pozdravil.
Drugi dan je slavni ban zopet predsedništ-tvo v deržavnim zboru prevzel, ter je narpo-pred razodel izid svoje audiencie pri Nj. veličanstvu in tudi pri nadvojvodu Joanu. Potlej so se storili nasledni sklepi v zboru: 1) posredovanje se prime; 2) reprezentacia pred-bežna (vorlaufig) na nadvojvoda Joana naj se napravi, v ktero se morajo sledeče reči vzeti: Pred vsem drugim naj se manifest od 10. Rož. nazaj vzame. Postavnost pričujočiga zbora naj se prizna. Želje Hervatov, Slavoncov in Serb-Ijev dozdaj oznanjene naj se izpolnijo. Serblji in Slavjani na Ogerskim živijoči naj se od Madžarov ne zatirajo. Vojaki naj ne prijemajo zapovedi od ogerskiga ministerstva, te-
muc od centralniga dunajskiga. Dalmatincam naj se zaderžki ne stavljajo v združitvi z Her-vati. Čehi naj se iz ječe izpuste. Slavjani naj se ne od Nemcov, ne od Madžarov ne napadajo. 2) Veliki odbor ima osnovo pomi-renja izdelati z oziram na razmero med serb-skim vojvodstvam in Hervati. 3) Zazdajna polna oblast se izroči banu v ravnanju te deržave. 4) Zbor naj se ne razide, dokler se predlog velikiga odbora zastran pacifikacie ne pretrese.
30. Rožnika je dobil slavni ban od kralj, posrednika nadvojvoda Joana ročno pismo, v kterim ga hitro zastran pomirenja med Ogri in Hervati na Dunaj pokliče, kamor de bode tudi ogersko ministerstvo iz svoje srede poročnike v izrečeni namen poslalo. Ali hervaško-slavonski zbor je odločil, de ban ne ide na Dunaj, dokler se pogerdni manifesti svečano ne prereko, in de se pogovori zamorejo le med enakimi ljudmi (torej ban s palatinam) peljati.
(Po novinah d. h. si.)
V sednici zbora 4. Maliserpana je bilo govorenje, de mislijo v verovitiškim komitatu po zaukazu ogerskiga ministerstva poslance na ogerski zbor (ki se ima G. t. m. pričeti) poslati in de se tam marsikaj proti Hervatam zgodi, ter je bil g. ban zaprošen, z vojaško močjo zopet red pripraviti. Slavni ban je pri-voljil, priloživši samo, de bi k temu dnarnih pomočkov potreba bilo. Komej je bila beseda izrečena, so poročniki in poslušavci naravnost jeli pokladati svoje prineske, nekteripo 50011., nekteri clo po J 000 in po 2000 11. Posebno je ganil serca vsili g. Arhimandrit Uič, ki je izgovarjaje se, de gotovine nima, svojo zlato verižico in križ v vrednosti od 450 II. v dar prinesil; za njim je le letela zlatenina in src-bernina, de je bilo veselje. Kmalo se je zbralo same gotovine 15,536 11. (Agrarner Z.) ■— Slovenci, to se imenuje ljubezen do domovine!
Na graničare naše prišel je poklic brez podpisa, de naj gredo braniti svojo hišo, na ktero jim neprijatel napada. Graničari so se vzdignili, in Radecky se strašno zbal, ker brez graničarjev bi ne mogel le 8. dni vojsko po Ijati. Za potolažbo razdraženih sere prosen je bil naš slavni ban, de na nje odpravi pismo, de naj se umirijo, kar je on tudi storil. To je nov dokaz, od kakšne važnosti smo mi za Austrio — željni smo vediti plažilo, ki nas za to čaka!	(Nov. d. h. si.)
v	v
l eska deželi).
Iz Prage oznani ministerstvu češki deželni poglavar Leo Tliun, de se na Češkim volitve poslancov za deržavni zbor svobodno zgodili zamorejo, ker ni nobene cenzure, in ker je tudi pravica, druživa napravi jati, le v tem zmanjšana, de se mora popred uradno privoljenje iskati; de stan obsede v Pragi nehati ne sme, ker še ni vse orožje oddano, ker se še včasih na vojake kakšen strel tu in tam zgodi; tudi število vojakov na Češkim se ne da znižati, ker po deželi šuntarji okoli hodijo in kmete dražijo.—
Pražke noviny 7. t. m. prineso razjasnenje podpisano od gg. Jožefa Šafarika, Vladivoja Tomka, Vaclava Hanka, Joana viteza iz Neu-berka, Franca Palackiga, Erasma WoceIa in Antonina Štrobacha in druzih, v kterim slavni li možje obžalovaje, de so nesrečne dogodbe v Pragi misli razdražile, seme nezaupnosti med narode zopet vcrgle in pa tako potrebno pora-zumlenje austrianskih Slavjanov zaderžale, čez hudobno obnašanje nemških novinarjev češki narod na vso moč grajajočih tožijo, ter svečano zagotovijo in z uradnim oznanilam kneza Windischgraetza izkažejo, de ni bilo boja med narodnostmi, de je večina brez vse dvombe cesarju in domovini nepremakljivo zvesta, in de, ako se je kdo v kako zakletvo proti Cesarstvu zamotal, že očitna sodba resnico na sviti o pripraviti in krivične kazniti vedla bode; zastran slavjanskiga shoda pak na znanje dajo, de se je sicer po nesrečnih dogodbah šiloma razšel, de pa vender sad njegove delavnosti nikakor zgubljen ni.
Gospodu l)r. Janezu Petru Jordanu, se-dajnimu vredniku časopisa „Slavishe Central-blatter" v Pragi je od saksonskiga ministerstva izobraženja stolica slavjanskih jezikov na Lip-skim vseučiliši za to oduzeta, ker je povabilo na slavjanski shod v Pragi podpisal.
Poglavitni konec slavjanskiga shoda v Pragi je bil: osnovali na podlagi ustavnih svobod edinost narodov slavjanskih pod austriansko vlado stoječih v obrano svoje narodnosti in pridobljenje vseh pravic ki iz narodnosti izvirajo, na podslombi enakosti narodov. V ta namen je shod svojo delavnost na tri poglavitne reči obernil. Pervič izdanje manifesta (razglasa) na narode evropejske, ki bi namene in
želje Slavjanstva razodel. Drugič prošnja na ni. V. Cesarja zastran izpeljave austrianskim Slavjanom od njega zagotovlenih in od shoda bolj natanjko razloženih pravic z prilogo prošenj posamesnih austriansko-slavjanskih rodov. Tretič zjedinjenje narodov austrianskih Slavjanov in osnova pomoglejev in načina za izpeljavo tega zjedinjenja v terdno in popolno obvarovanje vseh prirojenih in po cesarski volji tudi podeljenih pravic narodnosti.
(Pražke noviny.)
Galicia In Vladimiria.
Rrody 29. Rožnika. Rusinske druživa se sklepajo po Galicii eno za drugim, za obrano narodnih pravic in posebnih rusinskih potreb-šin. Udje so večidel duhovni in kmeti; večdel so te družtva proti Polakam napravljene.
(Uest. Z.)
Ogcrska dežela.
Karlovic v Sremu 22. Rožnika. Madžari se zbirajo v Foldvaru, de bi v Rački na naše ljudstvo planili. To zkazit jim, se je velitel (komandant) Jur Stratimirovie z trumo oboro-žanih ljudi v Ti tel podal, de bi tam štuke in vojničke priprave pobral. In vse mu je šlo po godu. Vse ceste in poti, ki iz Srema v Pe-tervardin peljajo, so zaperte, vsi mostovi so razderti in po' gojzdih barikade napravljene. Tudi „vojnski svet" (svet vavstvo) je osnovan, ki potrebne ukaze veliteljem daja. V Karlovcu je gotovo 20,000 ljudi z orožji. Dnarja in vojniških priprav je obilo. Serbski dobrovoljci dobivajo po 2 dvajsetice na dan. Zemlin pošlje svojih 8 šlukov, Mitrovica tudi vse, kolikor jih ima in pa vso pripravo. Včeraj je prišlo 5—600turških Ciganov, ki bodo z nami proti Madžaram se bili. Nugent je z madžarskim generalam Hrabovskim boj za 24 dni vstavil. Kordon med Savo in Donavo je nehal, obliod je velik. Graničari gredo kupoma v Karlovic, ne marajoč za ukaze nekterih komandantov.	(Oest.Z.)
Erdeljci (Sedmogračani) so že po unii deležni postali velike sreče, ktero madžarsko ministerstvo vsim sebi podloženim in nepodlo-ženim narodain deli. Čuvar krone Vay je imenovan za poluooblastniga komisarja za „bivši" ErdeJj in izročena mu je oblast nagle (stojne) sodbe. Madžari pravijo, de je to zavolj pun-tanja in nemira, ki se je po Erdelj vzdignil, mi pa vemo, de oni hočejo s tim vdušiti nezadovoljnost, ktera že povsod kaže zavoljo unie, ki se je tako nepostavno izrekla.
Za kralj, komisarja pri ogerskim zboru 2. d. Maliserpana je izbran, kakor se pripoveduje, nadvojvoda Franc Jožef, titularni namestnik v Češkim (ker pravi je Windischgratz).
(Nov. h. d. si.)
Ptuje dežele.
Nemci.
Frankobrod na Majnu. 1. dan Maliserpana v 29. sednici (seji) je Beisler bral svojo razlago čez tiste austrianske Slavjane, ktere hočejo Nemci k sebi potegniti, de bode nemška deržava veči, t. j. liste, ki so bili v eni dobi, v kteri so vladarji svoje ljudstva e-nako zdedvanim čedam prodajali, prepisovali in zaženovali, z dvema ali z tremi čerkami k nemški zvezi prilepjeni. Radowitz je razjasnil, kako de so Čehi derznili, se vzdigniti, kaj de so počenjali in de, če je Austrianska vlada preslaba, naj Nemci z vso močjo pomagajo. 30,000 Prusov in Saksoncov bi lahko na severni in 10,000 Bavarcov na zahodni meji (granici) se vstopilo.
Večina je nasledili sklep storila:
„Austrianska vlada naj se opomni, vnem-ško-slavjanskih deželah austrianskiga cesarstva zastale volitve za Frankobrodski zbor nevte-gama in uradno zapovedati, volilno djanje proti vsakimu zaderžku braniti, že izvoljenim, še ne pričijočiin poročnikam pot napovedati ali pa, če je treba, namestnike njih izvoliti. Zraven pa obljubi narodni zbor, zanašaje se, de bode austrianska vlada za prid Nemcov sker-bela (za Slavjane pa mačoha!), svojo podporo v teh rečili." — Pristavimo še to, de Wiesneru ni bila po godi beseda: „v nemsko-slavjanskih deželah", ker bi v tem Slavjani misliti vtegnili, de so tla, na kterim prebivajo, njihne slavjanske, in ne [nemške. V kterih gruntnih bukvah je vendar slovenska zemlja na nemško ime zapisana?!
Bero lin. Predsednik ministerstva je v pruskim deržavnim zboru nasledne razjasnenje dal: de je vlada v volitev nadvojvoda Joana za nemškiga deržavniga namestnika za takrat privoljila; kar v o j s k o i n mir zadene, pruska vlada ne more središni oblasti in Fran-kobrodskimu zboru odločbo pustiti, m tudi iz
tega, de se je pruska vlada za stran imenovane volitve odločbi narodniga zbora rado-voljno pod vergla, se ne sme za naprej nika-koršnih sklepov (Schliisse) delati.
P«l8ko.
Iz Poznane. Ves trud kr. komisarja, generala Pfuela, de bi si uradnikov potrebnih k reorganizacij polskiga dela v Poznanskim naj-del, je bil doslej zastonj; obeden Polak noče ne pri deželnim opravništvu, ne pri sodnih o-blastih službe prevzeti; in tako ne pride cela reorganizacia v življenje, temuč vsi uradi bodo mogliNemcam izročeni biti, ki se jih bodo pa tudi prijeli bali.
Fraucozka dežela.
V	Parizu vlada, kakor „Journal des De-bats" od 30. Rož. zagotovi, popolni mir; narodna straža nevtrudljivo čuje. Puntarjem se orožje jemle, oni sami pa se bodo v francozke naselbine unkraj morja odpravili.
Allg. Augsb. Z. pove, de je sardinska vlada v Parizu nekoliko jakih oficirjev in pa generala Bugeaud za vodja cele sardinsko-lombardske armade si izprosila; Bugeaud de pojde v kratkim na Laško.
Italia.
Rim 19. Rožnika. Papežovo ministerstvo je namenilo vse vojake, kterih je v cerkveni deržavi 5000 in ki so še za rabo, v novo čez reko Po poslati, Korla Alberla pa prositi, de bi tiste papežove vojake, ki so se pri Vicenci podali, v sardinskin terdnjavah rabil in na mesto njih pa toliko sardinskih po mestih u-potrebljavanih zoper Austriance odpravil. Papežovo ministerstvo je le za vojsko; sam sveli Oče Papež pa in njegove ljudstvo sla bolj nagnena k miru.
Velika Britauia.
Zbornica zdoljna (poslancov) se je posvetovala 28. Rožnika o osvobodenju katolikov; in ako ravno duh sedajniga časa premembo gnusnih katolike zatirajočih postav in naprav tako glasno tirja, vender se je cela množica terdnovratnežev znajšla, ki šo se stavili; in lako ni zbornica do nobeniga sklepa prišla. To je razkričana angležka svoboda! —
Rnsia.
Mnogo v Parizu prebivajočih Rusov je poslalo carju Miklavžu pismo, v kterim zraven druziga to stoji: Rusia nima uzroka z zapad-nimi deželami vojskovati se. Plemstvo in narod bodeta na takšno vojsko z obupanjem gledala. S tako vojsko napovedala bi se Rusia za glavno sovražnico vsaktere svobode in omikanosti. Ruski narod vpije povsod: Poprava! druž-binska poprava (socialna reforma). Car ne sme bojevavec biti za pregnane mogočnike, in poderte trone vzdigati. —
Allg. Augsb. Z. vzame iz Berliner Zei-tungshalle čudno povest, de je ruski car namenil vsem jetnikam in pregnancam odpušanje podeljiti, in pa vse neruske Slavjane v veliki slavjanski deržavi zjedinili, ktero bi njegovi sin veliki knez Konstatin in sicer ustavno vladati imel. —
V	sv. Pelrogradu se je kolera vnela. V drugim poglavitnim mestu Moskvi že zdavno hudo gospodari. —
Moldavia in Valaliija.
Knez Ribeskoje bil ustavopodeljil in privo-Ijil, de se Valahia od ruske obrane odterga, čimur se je pa ruski general Duhamel prolivil. Ko so pa boiari še veči popustke tirjali, je Ribesko iz Bukarešta potegniti hotel; ali bojari so ga prisilili, pismo podpisati, v kterimu se gospodarstva odreče. Po tem je v Kronštadt pobegnil, v Bukarestu je pa provizorna vlada na-pravlena z predsednikam vikšim škofam Va-laliie. Do zdaj pa še ruska armada ni meje ne v Valahii ne v Moldavii prestopila, ako ravno je ruski konzul z tem žugal.
Dauia.
Pravi se, de je med Nemci in Danci vojska za tri mesce vstavljena.	Oest. Z.)
Turško.
Skadar (Albania) 20. Rožnika. Smo vam že na znanje dali, de se v našitim pašaliku (okrožju) priprave delajo, »le bi se namenu in perzadetju turških Slavjanov, SlavjjMisko deržavo ustanoviti, v okom prišlo. Posebno se pazi na vse gibanja v Serbii.
tf e p o 1 i t i * k I del.
Hakseiijczik boilemo vzeli za solc in pisarnicc po slovenskih krajih.
Namen in sveta dolžnost vsakiga naroda je ta, svoj jezik izobražati, tako da se vsi svojniki dušno in telesno vzdignejo; kar pa se drugači doseči ne more, kakor lepo cesti knji-žestva ali literature; zakaj knjižestvo ali pis-menstvo je edini pomoček k občem razvijanju celiga naroda. Pravo knjižestvo razcvesti za-more, ako se toljko bravcov in kupcov knjig najde, da sta pisatelju čas in delo plačana, ker bi drugači nihče ne mogel pisati razun nekih bogatejših ljudi. Drugič pa mora ta jezik, kolikor je mogoče, duš obseči, da se bo mnogo prebrisanih glav iz njega vzdignilo, in celimu narodu dušno pašo dajalo; in več je takšnih glav, boljše je.—To pa ste dve glavni prepreki pri nasi Slovenšini; Slovencov se najde na Štajerskim po Haufleru 386,452, na Koroškim, Kranjskim in primorskim 825,604, in tudi slavjanski narodopisci njih ne štejejo mnogo več; tako nas je malo čez en milion; koljko kupcov in bravcov posebno za više učene knjige, in koljko pisateljov se bo tedaj med nami znajšlo ? Daleč, daleč premalo za dosego knjižestva le malo kaj znamenitiga. Niga v vsoj dogodivšini naroda, kteri bi iz samiga sebe pri tako malo dušah knjižestvo imel. Res je, da se Novo-Gerki trudijo, knjižestvo usnovati, ali njih je vender po gerčki in turški deržavi več ko dva miliona; tudi se opirajo na svojo lastno starodavno preslavno pismenstvo in zgodovino. Tako pridemo na novo prepreko, ktera brani, da bi se po časi slovensko knjižestvo osnovalo, to je dogodiv-šina. Ako hoče pesnik ali prozaist s svojimi spiski svoj narod spodbosti k višjem cilju člo-večanstva, mora njegove — narodove — slavne dela in može slaviti, sicer spisi ne bode va-nj globoko segli. Poglejmo le, kar in kogar so stari Gerki in Rimljani slavili in opevali; in ravno to pri vsili drugih književno izobraženih narodih vidimo; kar je pa posebno iz početka vsake književnosti neobhodno potrebno.
Ako pa mi Slovenci hočemo sami za sebe knjižestvo osnovati, kje bodemo najšli za pesnita, kje za prozaista, kje za mladež kaj prave hvale vredniga? Naši očaki so bli sploh razkropljeni, štajarski Slovenci so bli na dva, tri dele razdeljeni, dokler niso pod Auslrijo verženi, kjer niso nikdar sa sebe kaj slavniga storili, ampak le splohkoker mali odsek nemške Austrije; s Kranjci ni trohico boljše; po takem tudi lehko vidimo, zakaj nimamo nikakšne igre. nikakšne epičke pesmi. Zatorej slovensko knjižestvo po mislih mojih ni mogoče. Kaj še več? Vsi smo prepričani, da se na naših latinskih šolah mora slavjanski jezik učiti; pri tem pa je brez krestomatie clo nemogoče le malo kaj prida pridelati; kdor bi gole pravila slovničke otrokam u glavo tlačiti hotel, bi malo kaj prizadobil, ves uk bi neplodna rabota bil. Odkod pa le hočemo u slovenskem jeziku pro-zaičko, odkod pesničko berilo zložiti? Kje imamo slavne dela zgodopisne, zeinljopisne, umoslovne, lepodušne? Kje imamo razun nek-terih liričkih pesmi kak epos, kje kakšno igro?— Lehko je, moji ljubci, reči, slovenski jezik naj se v latinskih šolah uči; ali težko je to izpeljati !
Kaj hočemo po vsem tem s slovenskim jezikom doseči? Ako ne hočemo dušni heloti ostati, bomo morali drugači ravnati; morali bomo se misli, kakor da bi kedaj slovenska literatura cvela, za časa braniti; ker je vkan-Ijiva. — Izberimo si marveč drugi človečanskem našem namenu bolj priležen jezik; ker se pa pri tem na ves narod, na učene in neučene gledati mora, bomo gledali na sledeče reči. Leti drugi jezik mora toljko duš imeti, da bo sčasama knjižestvo moglo samo sebe rediti; on nam mora dogodivšino prinesti; on že mora, če je moč, kakšno knjižestvo imeti, na ktero bo se višji književni hram staviti dal; posebno pa mora jezik -biti, kteriga se bo tudi naš kmet v šolah lehko naučil, da bo knjižestvo tudi njemu v prid prišlo, da se ne bo kmetijski stan od izobraženiga tako oddaljil, kakor stari rimski , kadar so pisatelji skoro na pol gerčki pisali. —
Med vsemi jeziki, kar njih danas vidimo, se mi češki in ilirski jezik pri tem najvažnija zdeta; ali od Čehov smo ločeni, ker so se Nemci med nas zagojzdili. Tudi je novočeski jezik za našega kmeta precej oddaljen; ostane nam tedaj le ilirski; in za'vpeljavo ilirskiga jezika bi jaz svoj glas dal. Pri tem menim jaz jezik, ki se po Hervaškem, Slavonskem, po Granici, po Dalmacii po Serbii in Rosnii govori. Leti jezik ima vse goriterjane lasnosti;
zakaj po Šafariku je v austrijanskih deržavah 4,553,000, po turških 6,100,000 Jugoslav-janov, in drugi še njih več štejejo, namreč preko 5 mil. po austrijanskih, in preko 7 mil. po turških krajih. Slavjani so prebrisane glave in kadar bo še turškim našincam urica reše-njabila, se bodo zdramili brez vsiga odlaganja, ko so se Serbi v kratkem zdignili. — Kar se dogodivšine tiče, dobimo po takem vse, kar so Hervati, Dalmatini, Rošnjaki in Serbi slavniga storili, premalo še se je prah iz starih pisem, ki te dela popisujejo, odtepil, čujmo, kar o tem naš Slovenec Vraz, ki je u vsem tem vreden svedok priča, u „KoIa knjigiIII."str. 31. pravi: „kao pleme Bugarsko ima i pleme Hervatsko bogatu literaturu iz starine. Koliko ima tu starodavnih još nepoznatih ili samo po imenu po-znatih rukopisah, starinskih zakonikah, misalih, listinah" i. t. (1., in clo malo nas še le tisto pozna, kar je dozdaj po spodnjih krajinah že poznano; malo nas pozna kaj več ko ime sta-riga serbskiga carstva posebno za Cara Dušana Silniga, malo žalostne čase Lazara in Obilica, malo hrabriga Černiga Jurja, malo staro bošnijansko kraljestvo. Tudi nam bo stara republika Dubrovačka (Raguza) mnogo lepiga ponudila.—
In ako vzememo hervaško, serbsko poleg svojih po svoj Europi slovečih nar. pesmi, dal-matinsko-dubrovačko knjižestvo, ali ne bodemo najšli hvale in slave vrednih del? Opomnem na sledeče naj slavniši pisatelje iz tih krajev: Baržič, Čubranovič, Zlatarič, Palmotič, Gun-dulič, Gjorgjie, Kačič, Vitozovie, Kanižlič, Relkoviča, Katančič, modroznanec Dositej Ob-radovič, Mušicki, med novimi Gaj, Vuk Ste-fanovie, Milutinovie, in veliko druzih.
Kar se poslednjič jezika tiče, kteri mora tak biti, da se ga naš kmet tudi počasi lehko nauči, ni težko dokazati, da jc slovenski jezik lako nazvanimu ilirskimi! bolj v rodu in bliže, ko to ali uno nemško narečje od pismene nem-šine; in ako se clo nemški kmet, ki gotovo ni bolj prebrisane glave ko slovenski, pismene nemšine (oljko nauči, da njo bere, piše in govori, zakaj bi se naš iliršine toljko ne naučil. Tudi se bo mnogo naših besed v ilirski jezik in besednik vzelo, kadar bodo Slovenci začeli, ilirski pisati.
In tako mislim, da sim dokazal, da ni pripraven jezik slovenski, da bi ga v šole vpeljali; ker pa ženim mahom drevo ne pade, bi se ilirski jezik kmalo imel uvesti u latinske šole, tudi bi se knjige za spodnje šole pripravile u ilirskem jeziku, u kancelijah pa bi od začetka si vsak pomagal z slovenskim ali pa ilirskim , kakor bi mu bolj šlo. In pri tem je clo boljše ilirski jezik rabiti; ker so u njem že skoro vse znanstvene in lepodušne polja precej izdelane; tam najdemo nektere dela zgodopisne, filozofičke, celo jato pesničkih; tam seje, posebno u Dubrovniku postavni jezik izgladil, in tudi u političkem so nas že samo od leta 1835 daleč daleč prekosili. Ni tukaj prostora to reč bolj na široko pretresati, samo mi še bodi dopušeno, tukaj za mali dokaz, kako malo se serbsko-ilirski jezik od sloven-skiga razloči, serbsko narodno pesem iz Vu-koviga drugiga izdanja I. 312 uzeti, najdeš njo u „Čbelice" drugi knjigi poslovenjeno: Oj devojko, pitoma ružice! Kad' si rasla, na što si gledala? II si rasla na bor gledajuči, II na jelu tanku ponositu, II na moga brata naj mladjega? — Oj junače, moje jarko sunce! Nit sam rasla na bor gledajuči Ni na jelu tanku ponositu, Nit na tvoga brata naj mladjega; Več sam mlada prema tebi rasla.
Ivan Macun, Slovenec iz Stajerskiga in zazdanji učitelj na latinskih šolah u Terstu.
Kervavi kamen.
(Dalje.)
Miško je prav slišal. Pa še nekaj dru-ziga so očetje v poslavljenje tega dneva namenili, kteriga so se do pozne noči z mnogoterim „Bog živi" veselili.
Tako sta se Muretič in vojvoda radostno poslovila, obljubivši si, terdno o svojim namenu do tistiga molčati, v kterim bi bil imel mir med sorodnimi Slavenci se storiti.
Miško je umcl ta čas tako obračati, de je voljitev njega zadela, ktero je želel.
Odločeni dan je napočil, in nepoterpež-ljivo so pričakovali Krajnci in uskokovski mla-denči pervih žarkov jutranje zore. Zdaj se je požarilo izhodno obnebje in pervi žarki porumenijo verhove tamnih smerek, ki so se
na verhu zlatiga skalovja v večnim vetrovji sim ter tje gibale. — Ukaje so jeli izvoljenci v dokazani naravnavi proti verhu gorjanske gore stopati, kamor se je že pred ta dan velika množica Krajncov in Hervatov sošla, de bi določenje meje pričevali.
Na planoti gorjanske gore je bil pod visoko bukvijo na mestu, kjer so se sohoda iz-voljencov nadjali, altar napravljen, in duhoven obdan od neštetiga ljudstva jih je tukaj pričakoval. Težko pričakovaje so se spraševali, zakaj de so prišli, in skorej vse je reklo, de za to, ker bodo novi mejnik posve-čili. Samo Jaka Muretič in njegov prijatel Jurič, vojvoda, sta se skrivaj posmehovala in veselila naklepa, kteriga sta po svoji misli tako skrivno in modro osnovala, pogledovaje zdaj na krajnsko zdaj na hervaško mejo, kadaj de bodo tako lirepenljivo pričakovani prišli.
Veselo ukanje se je zaslišalo v daljim, ktero je veter zdaj bližeje zdaj dalje zanašal, in glej! bukovo germovje se razdeli in trije mladenči v lahki obleki dospejo na verli gore, sukajo radostno svoje z cvetlicami in pisanimi trakmi prepletene klobuke in grejo z enacimi koraki čez široko planoto, na kteri sinje jezero svoje jezne valove v potok dervi in se po videzu v večih ovinkih v bližnjo sotesko zgubi.
Ril je Miško Muretič s svojimi tovarši — sprejet od Krajncov— kteri se je, skerbno po svojih protnikili se ozeraje, pervi na verhu Gorjanca prikazal, in ki je dalje in dalje stopajo Uskokam več in več prostora jemal.
Pričejoči starostniki Uskokov pa, viditi, de se njih posestvo po zmeraj dalje gredočih Krajn-cili tako zmajnšuje, so začeli mermrati, in mer-mranje je bilo vedno bolj glasno in „gol jufi j a" se je slišalo glasneje in glasneje v zmesnih verstah. Ne imenitost in visoka poštljivost pri-čejočiga duhovna, ne moč in mogočnost vojvodov Muretiča in Juriča bi ne bile zamogle, razdražene serca upokojiti, ako bi se ne bili v tem hipi izvoljeni trije uskokovski mladenči pokazali, ki so počasi že tako dalječ pridšim Krajncam iz tamniga gojzda naproti prišli. Zdaj so stali terdno eden proti drugimu in med njimi je vihralo na visokim drogu pripeto belo in zeleno bandero — v znaminje večne meje med Krajnci in Uskoki.
Samoten in zapušen je ostal altar pod tamno bukvijo. Mladenče je pa množica vedno tesneje in tesneje obstopila, ktera zdaj hvali zdaj graja. Krajnci so Uskokam lenobo očitali, ki so pa une goljufe zmerjali in so jih dolžili, de so se pred sončnim izhodam na pot podali in so jih tako toliko prehitili. Krajnci so se rotili, de jih vse to natoleovanje po krivim zadene:
„Tadaj" — začne sivoglav Uskok krajn-skim mladenčem govoriti, ker semnje uzajemne sramote dovolj zdelo, in de bi se še veči nesreča ne zgodila, — „ako vam vest nikakoršne goljufije ne očita, zapečatite to mejo s svojim življenjem. Pojdite živi v ta grob in vaš nad-grobni kamen bodi mejnik, svet nam in našim naslednikam." Izgovorivši pogleda z vpraša-jočim obličjem okrog stoječe Uskoke, kteri so žalostno iii molče v njegovo nasvetovanje dovolili.
„De, pripravljeni smo svoje djanje in pravice svoje domovine s svojim življenjem poterdili," reče serčno in krepko naprej stopivši Miško.	(Konec sledi.)
Barikade*
V pražkih novinah stoji, de so Francozi pervi barikade v Parizu delati počeli, ko se je Henrik III. z Henrikam iz Guise bojoval za francozko krono. Jaz pak dokažem, de že prerok Jeremiaš v starim zakonu 558 let pred Kristusovim rojstvam od barikadah piše. Beremo namreč v njegovim žalovanju o razvalu in padu Jeruzalema po kralju Nabukadnecaru nasledno versto : Conclusit vias meas lapidibus quadris, semitas meas subvertit. (Zaperi je ulice moje z kamenjem štirogelnimi, ceste moje je razderl).
(Wčela/)
	V		v	
	Ljubljani		Krajnji	
Kitni knji.				
	8.		3.	
—~-—	IVIaliserpana		Maliserpana	
Srednja cena t mernik.	gold.	kr.	Eold.	kr.
Pšenice domače .	2	3	2	10 i
» banaške . . .	2	C	2	10
Turšice......	1	25	1	30
Sorčice......	—	—	1	50
Reži.......	1	40	1	38
Ječmena.....	1	9	—	—
	1	44	1	40
	1	40	1	33
	—	54	—	52