,  V Marijini kapelici       I                        I
^j||Sordinovi niso bili bogati. Imeli   so sicer v Pod-        j ^jpi gradu majhno posestvice, v hlevu pa dvoje koz        1 ^&<§®* in ovco, a vendar je to   komaj  zadoščalo  naj-        I nujnejšim domačim potrebam. Dajati je bilo treba vsako        1 leto precejšne davke in   obresti   od  zadolženega  po-sestva. Živeli pa so vendar pošteno in skromno. Oče, varčen in priden mož, so se trudili poleti in   pozimi, da so preskrbeli  kruha sebi   in   domačim.   Radi njih pridnosti so jih jemali sosedje izmed vseh drugih naj-rajši v dnino. Pri delu namreč niso postajali ali poči-vali, atnpak so delali skrbno  in  marljivo.    Tudi  mati Kordinova so bili pobožna žena, ki  niso  zanemarjali svojih dolžnosti. — Otroka sta bila pa mali   Francek,     -ki je štel šele šest let in poldrugo leto starejša Jerica,     M sestrica njegova.   Tudi ta dva sta bila pridna.   Zaslu-    ¦'¦ žila sta, da sta ju ljubila oče in mati. Starše sta namreč vedno rada ubogala in lepo molila,   kakor so  ju na-učili marnica.
Kadar je Šel Francek prej spat kakor sestra Je-rica, vselej je prišel prosit matnico, da sta molila. — In dobra mamica so mu sklenili ročici na prsih in ga pokrižali. Večkrat je že napol speč molil v materinem naročju: ,,Nasa ijuba pS, plesvefga slca, plosi za nas Boga!" Nato so ga položili mamica v posteljco, kjer ga je kmalu sen zazibal v sladko spanje.
,,Da, res sta pridna Kordinova! Otroci, le glejte, da boste vi tudi tako pridni", so rekale večkrat pod-grajske matere svojim otrokom.
Nebeška mati Marija je imela zato Francka in Je-rico posebno rada.   Nista samo  rada k Mariji   molila,      , ampak sta tudi vsak dan poleti krasila Marijino kape-      j lico. Nabirala sta po vrtu in travnikih cvetice, spletala      : vence  in   lepšala   oltarček.    Francek   je   pa   rad   tudi      i stekel za rnetuljem in ga lovil s slamnikom.   Jerica je      i pa hodila   počasi  po   travi, se   ustavila   pri   murnovi      1 luknji in klicala murna:                                                      1
— 147 —                '
»Črni murn, pridi vun, Ti bom dala zlat komat Na vrat,
Pojdeva na mah Ajdo s'jat!"
Murna pa le ni bilo vun. Šla je tedaj k drugi luknji, kjer je cvrčal murn in ponavljala iste   besede:
,Črni murn, pridi vun, Ti bom dala zlat komat Na vrat, Pojdeva na mah Ajdo s'jat!"
Med tem je pa pritekel Francek s smehljajočim se obrazom, držeč v roki  sivkastorujavega pavlinčka.
,,Oa vidiš, kako bi se rad iztrgal, a ga držim trdno. Ne boš ušel, ne!"
Pa sta si ga ogledala ter tekla domov s cveti-cami in venci, ki sta jih spletla. Cvetice so povezali mati v lepe šopke. Potem sta jih pa nesla Francek in Jerica v košarici h kapelici in sta ondi tudi molila, kakor so jima naročili mati. Vsa vesela sta potem pri-tekla domov.
Bila sta res pridna, Kordinov  Francek in Jerica!
II.
Podgrad je prijazna vasica, ki šteje dvanajst hiš. Te so precej raztresene, ker je med posameznimi hi-šami več manjših vrtov in (ravnikov. Sicer je pa videti vas mnogo večja, kakor je v resnici. Ima namreč vsaka hiša več gospodarskih poslopij, ki se pa ne drže skupaj. V obširnih gozdih, ki obdajajo Podgrad, je živelo nekdaj tolpe ljudi, ki niso hoteli delati, pač pa so hoteli vedno dobro jesti. Te tolpe so orožniki že precej razgnali, a vendar se je dobil tupatam še kak premeten ropar, ki je imel skrivno bivališče v gozdu. Taki so se stepli včasih skupaj in so napadli osam-ljeno hišo v vasi, jo oropali in ranili ali še celo po-morili tiste, ki so se jim ustavljali. Ker so prišli ti gostje navadno le ponoči, zvali so jih večinoma le cigane.
,              pozdu   najbližja  je   bila  v Podgradu   Žumrova
hiša. Žumrovi pa so bili Kordinovim sosedje. Ker so
10*
—  148 -
se Žumrovi in Kordinovi najbolj bali teh nočnih tatov, so postavili tik gozda kapelico posvečeno Mariji, pre-čisti Devici. Marija naj bi jih varovala vseh nevarnosti, zlasti teh roparjev. V kapelici je gorela tudi lučca, ki so jo oskrbovali nekaj časa Kordinovi, potem pa zopet Žumrovi. Za okras kapelice pa so še posebno skrbeli Kordinovi, zlasti Francek in Jerica. Kakor smo že omenili, trgala sta po vrtu in travniku cvetice, jih ve-zala v šopke, ali pa pletla v vence in jih nosila h ka-pelici. Ta kapelica je bila okroginokrog ograjena z železno ograjo. Skozi vratca se je prišlo v kapelico, ki je bila vedno čisto osnažena in okrašena vsak dan nano/o.
m. ¦¦•••'-¦¦ !         '
Solnčni žarki vročega avgusta so pripekali na zemljo. Cvetice na vrtu in travniku so venele, njih glavice so lezle vedno bolj proti zemlji. Videlo se je, da so željno pričakovale hladilnega dežja. Na hruški je cvrčala senica pri svojih mladičih ; iz grma pri po-toku pa se je slišala pesem črnega kosa. Pred hišo se je na solncu grela mačka, poleg nje pa je z glasnim ,,kok-kok-kqk" iskala koklja zrn za svoja piščeta. Slišalo se je glasno vpitje vaških paglavčkov, ki so bili svinjko na pašniku. Vse je živelo bujno življenje vročega poletja.
Kordinova Francek in Jerica sta se igrala na do-tnačem vrtu in nabirala rožic za kapelico.
»Veš kaj, Francek", reče Jerica veselega lica. ,,Mama so mi povcdali, da je v torek, — to je jutri — atejev god. Naberiva rožic, prav lepih, pa jih jim dajva za god. Saj druzega nimava!"
nSpodobi se pa tudi", — še pristavi — ,,da ta dan tudi kapelico bolj okrasiva, kakor je navadno. Bo Marija za ateja bolj prosila."
Bratec ji pritrdi in še hitreje nabirata cvetice. Pa spet Jerica de: ,,Kar pojdiva, okrasiva kapelico in mo-liva za atejal" — Vstaneta in stečeta s cveticami proti kapelici. Tam poklekneta in pobožno molita:
,,O ljuba mati Marija, Ti bodi tudi najina mati in prosi za naju! Jutri pa prosi posebno za najinega ateja in varuj jih vseh nevarnosti in jih pripelji v ne-
_ 149 —                              :.
besa, ljuba Marija!" — Po tej molitvici premenita stare cvetice z novimi. Komaj stopita v kapelico, zaslišita odnekod govorjenje, — — debel in močan glas:
,No, kdaj mislite priti? Kar povejte! Jaz sem ob uri gotovo tukaj."
Jaz mislim, da bi bilo najbolje, če pridemo ob enajstih ponoči", oglasi se drug, nekoliko hripav glas.
,,Torej vsi ob enajstih!" zasliši se zopet glas pr-vega. Hrumeče pritrjevanje se zasliši pred kapelico. Nato se pa nasloni debel možak na bukev in začne razlagati:
,,Ob enajstih tukaj, vsak seveda z orožjem. Ti, Tirtan, prinesi obe lestvici. Potem se napotimo naj-prvo h Kordinovim, potem pa k Žumrovim in potem drugam. Kdor se bo branil, — po njem! Vzemite, kar vam bo prišlo pod roko, si bomo že razdelili. Torej, ob enajstih !"
Kako sta drhtela tačas Jerica in Francek! To so bili roparji, ki so nameravali napasti vas. Kdo bi se torej ne bal, ako je tako blizu roparjev, kakor sta bila Jerica in Francek ? Tiho sta čepela v kapelici za Ma-rijino podobo in molila. da bi ju Marija rešila. Srce jima je močno bilo. Mislila sta, zdajpazdaj pridero ro-parji v kapelico in ju pomore. Oddahnila sta se šele, ko je potihnilo govorjenje in so roparji odšli. Vsa vesela sta vstala iz skrivališča, se zahvaliia Mariji, da se jima ni zgodilo nič hudega, pa sta odšla hitro domov.
-*-*¦         *
Noč, katero so namenili roparji za napad, je bila v Podgradu jako živa. Oče Kordin so poslali po orožnike, ki so pričakovali roparje pri kapelici. Ondi je bilo strašno klanje. Roparje so deloma postrelili, deloma ujeli. Ujetnike so potem peljali orožniki pred sodišče, kjer so prejeli zasluženo kazen.
Oj, koliko Ijudi je bilo tisti dan pri Kordinovih! S solzami v očeh so se zahvaljevali vaščanje pridnima otrokoma, ki sta odvrnila toliko nesrečo od vasi.
Varnov.