Izhaja dvakrat na mesec in velja za dva meseca 60 kr. — Inozemci doplačajo poštnino. — Za oznanila plačuje se od četiristopne petit-vrste po 6 kr., če se enkrat, po 4 kr., če se
dvakrat, in po 3 kr., če se večkrat tiska. — Sprejeli se bodo le frankovani listi. — Rokopisi se ne vračajo.
Pisma in dopisi, kakor tudi reklamacije in oznanila naj se pošljejo na uredništvo, naročnina in inseratne pristojbine pa na upravništvo »Resnih Glasov, v Rudolfovem.
Cest. gg. naročnikom!
Ker bode naš urednik kasneje za držan po drugih opravkih, izide de-našnja številka »Besnih Glasov * za nekoliko dnij preje.
Uredništvo «Resnih Glasov».
Dolenjske volitve in «Narodni klub» deželnih poslancev.
Padlo je zadno obzidje, katero je branilo vsiljenega nam kandidata grofa Margherija, z drznim naskokom polastili so se Šukljetovi prijatelji trdnih pozicij, na katere se je prot.ivnik najbolj zanašal. V narodnem klubu deželno-zbor-skem bila se je odločila bitka; podlegla je stranka Margherijeva, premagan je bil njen četovodja kanonik Klun in z glasnim veseljem bila je na Dolenjskem sprejeta vesela novica, da se Mar-gheri ne proglasi več državno-zborskim kandidatom. Volilci ne bomo več volili pod pritiskom ljubljanskih merodajnežev, temveč na stežaj je pot odprta narodni volji in onemu, kateremu je zaupanje večine dolenjskega meščanstva zagotovljeno in slovesno izjavljeno bilo uže pri državno-zbor-skih volitvah 2. in 5. junija!
Po časnikih se čita, da je krški župan, poslanec Pfeifer, velik pristaš otoške visokorod-nosti, naravnost nasvetoval, naj narodni klub gospoda grofa proklamuje z isto slovesnostjo, kakor je to bil storil prednik njegov žalostnega spomina, tako zvani »Centralni volilni odbor*. Upirajoč se na izjavo dolenjskih volilcev, bili bi prijatelji Šukljetovi lebko zahtevali, naj se postavi kandidatom naš izvoljenec, za kojega je uneta večina nezavisnih dolenjskih volilcev. Brž ko ne bi večino bili dobili tudi za tak predlog, toda
LISTEK.
„Brižinski spominki1' kanonika Kluna.
Zakaj se tako odločno ustavljamo Klunovi diktaturi, mari zaradi tega, ker so gospod Klun duhovnik, ker rudečo zavralnico nosijo pod dobro-rejenim obrazom in v rudečih korarskih nogovicah korakajo po šenklavškem trgu. Nikakor ne, spoštujemo vsak slan, posebno o duhovščini naši pa dobro vemo, da je mnogo zaslug si pridobila za narodno prosveto in da dandanes še na braniku stoji v pokrajinah, kjer se slovenstvo težko boruje za svoj obstanek, pred vsem na Koroškem in Spodnjem Štajerskem. Uže ime uzornega rodoljuba, svečenika Božidara Raiča mora bili porok, da i mi odkrito spoštujemo vsakega duhovnega, kateri je zares navdušen za slovenskega naroda blagor. Ne kanoniku tedaj, temveč politiku Klunu velja naša opozicija. Ne merimo na osebo, temveč zadeti hočemo tisto fa -rizejstvo, katero se je v zadnjem času utihota-pilo v slovensko politiko ter sedaj svoje poželjive roke steguje po narodnem vodstvu. Vsako sredstvo ugaja temu svetohlinstvu. Danes na pr. obupno jadikujejo nad rušenjem discipline, ker je dolenjsko meščanstvo junija meseca prosto volilo po svojem prepričanji, ne zmeneč se za ukaze
ravnali so previdno, niso marali izzivati razkola v lastnem taborji in tedaj jim je zadostovalo, da se je proglasila klubova nevtralnost in da je nasvet znova kandidirati Margherija, pro-pal z veliko večino. Petnajst glasov bilo je za nevtralnost, le uboga sedmorica potezala se je še za gospoda grofa. Modro je ravnala večina, jasen je nam pomen njenega sklepa, mi volilci dolenjski dopolnili bodemo, kar je med ustnicami obtičalo narodnemu klubu. Dnč 12. decembra bodemo zaorili: »Kandidat dolenjskega meščanstva, izvoljenec probujenih ro-doljubovpodolenjskih mestihintrgih ni nikdor drugi nego bivši naš zastopnik v državnem zboru, gospod prof. Šuklje.*
Iz Ljubljane se nam poroča, da je celo mesto težko čakalo na izid klubinovega posvetovanja. Konečni resultat pozdravljal se je skoraj povsod s pravim veseljem, odobravalo se je zlasti postopanje dr. Vošnjaka, kateri je, pozabivši zadnje prepire in homatije, udal se narodni volji in s Šukljetovo stranko se sprijaznil. Vsa poročila, katera nam dohajejo o tem čudovitem prevratu, strinjajo se v lem oziru, da novorojeno slogo pripisujejo splošni antipatiji proti — Klunovi hegemoniji. Glasovanje v »narodnem klubu* bil je odločilen udarec za rudeče-ličnega diktatorja in njegovo spremstvo, to je čutil možak, to je presenetilo tudi ves slovenski narod. Naša skrb, skrb dolenjskih volilcev mora biti, da se dobro porabi že pridobljena zmaga, da na dan 12. decembra se popolnem otresemo tistega odurnega Klunizma, kateri je dosihmal kakor mčra tlačil naše politično gibanje.
Na noge tedaj, rojaki! Nasprotnik naš v volilnem boji ne stoji več pod zaščitom najvišjega narodnega areopaga, ne skriva se več pod oblastno firmo narodnega vodstva m narodne discipline — nihče drug ga ne priporoča, nego zbog svojega postopanja malo priljubljeni »Slovenčev*
nezakonitega »centralnega volilnega odbora*. Še pred dvema letoma so pa ravno isti »disciplinirani* politiki na tihem in zavratno rovali zoper iste osebe, katere so sami na videz bili postavili v odboru ter ex cathedra jih proglasili ubogi pari volilcu. Da slovenski svet izve, zakaj se nikdar sprijazniti ne moremo s politiki Klunove baže, da vidi Margherijevega pokrovitelja v prosti ne-gligč-opravi, evo ti, dolenjski volilec, lastnoročno pisan Klunov ukaz, katerega je strateg Margherijeve vojske pred deželno-zborskimi volitvami 1. 1883 bil poslal nekemu župniku na Dolenjskem. Prezanimivi ta dokument — krstili smo ga: kanonika Kluna »Brižinski spominki*,slove od besede do besede:
Predragi!
Naši mladi so napravili velike zmešnjave zastran volitve. Kamniški volilci so se večinoma izrekli za Sveleea, todaVošnjak priporoča Kersnika ter prisilil je Svetca, naj mu prepusti kamniški okraj in naj se d& volili v Trebnjem. Prosil sem jih, naj lega ne store, ker bodo trebanjski volilci nevoljni, ako se kar mahoma priporoča kandidat, na katerega niso mislili. Pa zastonj je bilo vse. Ko je Svetec videl, da bo večina odborova pritrdila mojemu nasvetu, da Svetec ostane, kjer je bil do sedaj in se trebanjski volilci ne žalijo, odločno izreče, da kandidaturo v kamniškem okraji ne sprejme, ampak da naj se Vam priporoča Kersnik, on pa da hoče kandidirati v Trebnjem. Nedavno sem bil pri Svetcu, da bi zvedel, se je li kaj zavezal Vošnjaku,
patron, nihče drug ga ne podpira nego nazadnjaško krdelo Klunove garde in peščica Nemcev «Schul-vereinove* barve, kateri se sprijazniti nečejo s svojimi slovenskimi sodeželani. Pokažimo tedaj svetu svoje sile — in sijajna zmaga mora biti naša!
12. december 1885!
Naj bo, kar hoče, ta profesor Šuklje, kateremu nasproti je grof Margheri svoje kljuse zajahal, interesanten je vsakako ta kandidat za državni zbor! Nismo še tako interesantnega imeli. Glejte, pred pol leta je na poziv Belokranjcev Šuklje nastopil kot kandidat, za dolenjska mesta, in velik šum vzdignil se je v Ljubljani in tam, kamor vpliv ljubljanskih nemških in slovenskih politikov seže, proti njemu. Vse, kar je njegovega nasprotstva pisati znalo, prijelo je za pero, razjedavali so na Šukljetu vse dobro in slabo, lažnjivo povekšavali do grdobe, in vozarili so se po Dolenjskem ter do hripavosti odgovarjali od izvolitve tega moža. In ko jim je za gozdico šlo, ko je pri prvi volit vi Šuklje dobil veliko večino nasproti protikandidatoma, zjedinili so se najhujši nasprotniki: najhujši Nemci, ki po nemškem »schulvereinu* našo slovensko deco zadaviti hočejo, in oni hudi Slovani, ki celo v cerkvi mesto latinščine (staro) slovenščino kot obredni jezik tirjajo in oni, katerim je pred vsem, da ljudstvo uboga slepo možem na prižnici tudi doma in zvunaj na trgu. Liberalni nemški ljudje, ki robec pred nos vzamejo, ako se o katolicizmu govori, Slovenci, ki se prekrižajo, če Nemca srečajo, in prav pobožno katoliški možje segli so si v roke ter zvestobo, jedinost prisegli proti temu strašnemu človeku Šukljetu. — Kaj ne, interesanten kandidat! Ali zmagal je Šuklje tudi nad to preljubeznivo bratovščino, kateri ni para na celem svetu ne. In Šuklje ni imel dolgo pred volitvami časopisa, v kojem bi se bil branil pred
pa rekel mi je, da ne. Včerajšnje romanje pa priča, da dela pod enim klobukom z Vošnjakom, ki hoče v zbor spraviti samo mlade. Na Notranjskem bosta Vošnjak in Zarnik skoraj gotovo propadla, dasi ju volilni odbor priporoča; spodobilo bi se zakritemu Svetcu, da se mu enaka primeri. Ako ste se torej dogovorili volilci med seboj, da volite Koračina, Sterbenca in Papeža, ostanite pri tem in se ne dajte oslepiti nikomur. Naj preblažena trojica izve, da se volilci ne dadd za nos voditi, čas je prekratek, da bi pisal več gospodom; pogovorile se torej med seboj in pokažite pismo zanesljivim gospodom pred volitvijo, da pravo vkrenete. Mislil sem, da je Svetec več moža.*
Tako so tedaj g. Klun »karte mešali* 1. 1883! Priporočilo tedanjega centralnega volilnega odbora, ki je bil vender sestavljen na vsej drugej podlagi, nego ponesrečena letošnja kopija njegova, nazival je v zaupnih pismih naravnost sleparstvo, pred kojim treba svariti dolenjskega volilca. Če je celo Svetca o svejem času hotel izpodriniti na tihotapski način, — kar se jasno razvidi iz priobčenih »Brižinskih spominkov* — potem je očilo, kaj namerava in po čem teži. Dolenjci, ali mu bodemo napravili to veselje, ali čemu zares krmilo izročiti takim rokam? Odgovor bodemo dali na to vprašanje dan 12. decembra, nadejamo se, da njegovi zvuki ne bodo prijetno zazvoneli po bobniču gospoda kanonika!
često nemarnimi napadi. Dokler pa je imel »Ljubljanski List*, metal je svoje protivnike igraje v kot.! — In volitve so bile končane. Kar le ima umazan slovenski človek gnoja na razpolaganje, razlil se je nad volilci Šukljetovimi in to vse zaradi tega, ker je Šuklje zmagal tudi nad navedeno nenaravno bratovščino.
Šuklje je vstopil v drž. zbor. Ne smeš miru imeti, »zlodjevo človeče* ti, dejali so najbolj pobožni ljudje in provocirali so par smešnih protestov. Jeden teh, oni od centralnega volilnega odbora išče smešnega para na svetu. Od kod jemlje kak odbor, v katerem ni nejeden dolenjski meščanski volilec, pravico do protesta, vprašal se je vsak pameten človek? In med poslanci je naš »vodja* Klun proti verifikaciji delal, druge kranjske poslance razen Obreze in Hrena v strogi disciplini imel, da se niso udali nasvetom Čehov in Poljakov, ki so jim kar naravnost svetovali, da naj ne rujejo proti Šukljetu, ker neki Slovenci nimajo talentiranih mož — politikov na izbiro. Vse bob v steno!
Šuklje je vse to videl, videl tudi, da nemškim Knotzom ni všeč in odložil je mandat. Zopet nova volitev. — Zdaj je v Ljubljani čudno vse potihnilo. »Slovenec*, pardon Klun, je par gorkih Šukljetu zasoliti hotel, drugače pa je vse mirno. Ali le navidezno; v šotoru Klunovega generalštaba dela se tam na tihem, kar moči dopuščajo. Drugi Šuklje-tovi sovražniki ob prvi volitvi so utihnili, uvideli so, kam Klun nogo moli, sprevideli so, da Klun lahko tudi proti vsacemu druzemu politiku, ki se njemu ne bi podvreči hotel, tako dela, kakor proti Šukljetu, ohladili so se po dolzem strastnem boju, videli, da v Šukljetu nemara le ne tiči to, kar so v sovražni jezi proti njemu spravili v časopise, ali ustno med ljudi in nemara uvideli, da ne gre osebne mržnje, jeze, antipatije stavljati nad občno narodovo korist.
Šukljetu se je pred volitvami očitavalo, da je z Nemci paktiral, jim koncesije dajal na škodo narodovo; — dokazalo se je, da je bilo očitavanje grda laž in dokazalo, da je baš Šukljetov nasprotni kandidat, kandidat centralnega volilnega odbora, kandidat Šukljetovih slovenskih sovražnikov — grof Margheri z nemškimi schulvereinjerli v stiski za mandat pri ožji volitvi paktiral ter jim glede slovenskih gimnazij nekaj podpisal, kar je proti principom vsacega poštenega slovenskega domoljuba. — Tudi to, kar je najsvetejše slovenskemu domoljubu, ono domoljubje, katero ga v tujini ogreva, katero mu je svetišče, koder hodi, tudi isto so Šukljetu, ki je od prvih nog do zdaj bil čist domoljub, onečastiti hoteli, nasproti človeku, kojega slovenstvo se je le iskati moglo v tem, da se nam je za kandidata ponujal, ker ga drugod nijso marali. Našim ljudem, kojih žolč nij vedno poln in ki so korist ljudstva čuvati jeli, je bilo žal, da so s človekom, ki je bil med navduševatelji slovenske mladine, k ljubezni do uboge slovenske domovine — jeden prvih, tako grdo ravnali.— Le kanonik Klun še sovraži. — Katoliški duhoven, duhoven krščanske ljubezni je, — ta vodi boj na nož proti Šukljetu. — Interesanten kandidat je Šuklje zares! Ako bi bil Šuklje kandidat, kakor se jih za vsacim oglom dobi, podlegel bi hudo pri prvi volitvi in če bi bil zmagal, kakor je, še večji hrup, kakor kedaj nastal bi zdaj pred tretjo volitvijo nad njim.
Klun komandira svoje v boj proti Šukljetu; pod njegovim vodstvom stojč pa tudi liberalni in med temi najliberalniši Nemci. Pri zadnjih volitvah je bilo na vsem Dolenjskem 104 Nemcev. Če je kje na svetu kake nenaravnejše zveze kakor v tej, potem ne vemo, če bo svet dolgo stal. V jednem so si pa ti vsi jedini: z vsemi sredstvi; Klun, da se iznebi nevarnega tekmeca, liberalni Nemci in nemški schulvereinjerli, da slovenstvu pobijejo dobrega pijonirja, proti germanizaciji slovenstva, prijatelja istega. Kateri vsakdanji kandidat bi tako ljubo bratovščino prouzročiti mogel! — Šuklje je interesanten kandidat!
Ker Dolenjska nima železnice, kdo jo pozna, kdo razen Šukljeta in deželnega predsednika gosp. VVinklerja se je za njo brigal pred volitvami? Pozabljena, od nikogar spoštovana, a vendar toliko lepa pokrajina dolenjska, kdo te je prej opi-saval, kdo kazal na tvojo revo sredi druzega novodobnega železničnega sveta, kdo si je drugekrati dosti ob volitvah s tabo glavo belil? Komandirana
po Ljubljani, glasovala si, kakor so tam hoteli. — Zdaj te poznajo domači in drugi cislajtanski ljudje, pisali so o tebi Slovenci, Čehi in Nemci in na te ozirali so se pravi prijatelji Slovenstva, ko je tvoj sin, tvoj krajan, Bela Kranja, Šuklje nastopil kot govornik v deželnemu zboru in jezo, kakor je še ni nobeden slovensk človek izbudil, jo je tvoj sin, Dolenjska! — Interesanten kandidat je Šuklje! Nikdar nam ne bo žal, da smo ustopili zanj. Ne treba se nam tega kandidata sramovali. Postavite ga, kamor ga hočete, dolžnost bo svojo storil. In če je kdo nas kedaj nad njegovim domoljubjem pred prvimi volitvami dvomil, danes, ko vidimo, da najhujši politični sovražniki slovenstva ljudem roko v zvezo proti njemu podajejo, katere drugače ognjeno sovražijo, danes se sramujemo, če smo kedaj o Šukljetovem domoljubji dvomili.
Margheri bi bil ideal zastopnika slovenskega naroda, zastopnik Dolenjske, kandidat domoljubnim volilcem? — Kandidat Dolenjcem, ki to svojo Dolenjsko ljubijo kot ljubi svoj dom,'; katerega želijo olepšati, okrasiti z vsem, ker ima drugi srečnejši svet lepega, koristnega, — mej kojo tudi spada, da je dolenjskemu talentu priložnost dana, sebi, narodu in ožji rojstni pokrajini čast delati? Gosp. grof Margheri, v zdajšnjem svetu ne zadostuje, da je grof, zdaj poznamo le aristokracijo duševnih sil!
Dolenjska pravda.
•Nationaler Fortschritt ist die Summe des individuellen Fortschrittes, nationaler Stillstand ist die Folge von individuellem Quietismus.*
Najboljši prijatelj slovenstva, najboljši »kranjski patrijot* ne more reči, da je Kranjska nasproti drugim in osebito nemškim deželam kultu-relno posebno razvita. Treba samo pogledati po glavnih mestih različnih dežel in videlo se bo, da v Ljubljani in po celem Kranjskem kuhamo z vodo. Slovenci smo stagnujoče ljudstvo. Povsod drugod dela se na to, da se v vseh strokah človeškega dela uvedejo novodobni boljši pripomočki dela, povsod se dela na to, da se večje pokrajine spravijo v obližje prometa, ki se stran želez-ničnih prog vrši; poljedelstvo, rokodelstvo reformira drugod svoje delo novodobnemu delu primerno, le pri nas na Kranjskem ostaja po večjem vse lepo pri starem. Je lahko umevno, da nas tujina v vseh ozirih na kladi drži.
Slovenci posedujemo veliko pokrajino, ki jo zovemo Dolenjsko. Skoraj polovica cele kranjske dežele je Dolenjska. To Dolenjsko poznajo dunajski, ljubljanski trgovski pomočniki, ki kot trgovski potovalni okolo romajo, dosti boljše, kakor marsikateri naših ljudi v Ljubljani ali drugod, ki se volijo za zastopnike ljudstva, ali ki drugače za ljudstvo delati hočejo, bodi si, da jih častilakom-nost ali nesebična ljubezen do naroda k temu pripravlja. Ta Dolenjska nima razven justične in politične uprave kar nič dobrega. Glavni steber narodnega bogastva, poljedelstvo nima trga, na kojem bi spečavalo svoje produkte, in kjer kmet ne more naprej, se tudi meščanu dobro goditi ne more. Zemlja dolenjska je kakor le kje na Slovenskem rodna, ali cent češpelj, ki se drugod stran železnice po 5 gld. prodaja, prodaja se na Dolenjskem po 2 do 3 gld. Veder vina, ki se v krškem okraju po 10 do 12 gld. proda, proda se v osrednjih okrajih Dolenjske komaj za 7 gld. Hrasti, ki se drugod na mestu gozda po 30 do 50 gld. prodajajo, proda Dolenjec po 5 do 10 gld. Bukovje prodaja po 50 kr., v kočevskem okraju celo po 30 kr. seženj na rastlini in za oglje. Vino, glavni pridelek Dolenjske, se more le v proti železnici ležečim krajem prodati, vinski trgovci se bojijo osrednjih okrajev, ker je vožna težavna in draga. Vino, to se tedaj po večjem doma spije. To pa se ve da ne daje več desetakov na leto za hranil-nični uložek. Kjer delo ne daje pridobitve, tam ni veselja k večjim naporom, tam se rada ugnjezdi malomarnost, katera dela ljudstvo pasivno, kojemu je jen mak, ako dobro ali slabo živi, jen mak, ako mu mokrota sili v raztrgano bajto, ali za-more gospodinja pokriti mizo s čednim belim prtom. Taki odnošaji niso za to ustvarjeni, ljudstvo napravili napredno, napredno v gmotnem oziru ter duševnem. In na to mora vsak izobražen človek kovega naroda gledati, ako neče, da
tujina svoje ljudi pošlje med poljedelce, rokodelce njegove domovine. »Srečna ona noga, ki čez daljne prostore lastne zemlje koraka, srečna glava, ki moči zeleneče narave pametnej volji podvreči vč! Vsakdanje delo je potem veselo uživanje in v tem uživanju raste njegova moč.*
0 dolenjskem poljedelcu po večem se to ne more reči. Oni energični ljudje, ki doma ne najdejo torišča za uspešno delo, vzamejo krošno na široka pleča in ven med Nemce, v najhujše nemške hribe jo nosijo, ali pa vzamejo potno palico ter zapustivši ženo in otroke, potujejo v daljno Ameriko.
Produciramo na Dolenjskem malo, kon s umiramo toliko, ko drugi ljudje, ki polovico več zaslužijo. «Gorje kmetu, ako njegovo delo ne zadostuje, da vstreže tirjatvam modernega njegovega želodca!* — »Duhovi narave podarijo svoj blagoslov le tistim, ki se jim slobodni in sigurni protistavljajo.* Vsaka slaba letina, vsaka nezgoda vrže dolenjskega kmeta v obup in kar bi ga še rešiti moglo, močna ljubezen do dela, naporno delo, delo se mu s časom studi. Gorenjec ima v hranilnici založek za slabe čase, Dolenjec se mora v teh oderuhu dati v roke. Kmetje iz okrajev Loka, Kranj in Badov-ljica na Gorenjskem imajo okolo šest milijonov goldinarjev v kranjski hranilnici naloženih, toliko in še več je za to hranilnico intabuliranih tirjafev na posestvih dolenjskega kmeta.
Drugod, na Nemškem naseluje se industrija na polju poljedelca. »Mašine prihajajo, velika kolesa sučejo se pokorno v krogu, dolge cevi se vrstijo v velicih prostorih in mehanični udi tovarne pregibajo se noč in dan. Plemenita industrija, razcveteš se iz zemeljske moči in pomnožiš stoterno moči te zemlje! In zraven poljedelca si zida nov zarod delavnih ljudi vseh vrst človeške vede in omike na grudah poljedelca svoje hiše, moč pokrajine raste mogočno, zemlja raste v vrednosti od leta do leta in tudi kmeta vabi večji zaslužek k večjemu naporu.*
Nemški pisatelj Gustav Freytag izrekel je v svojem romanu »Soli und Haben* strašno hudo sodbo o nas Slovanih: »Es gibt keine Basse, welche so wenig das Zeug hat, vorwiirts zu kommen und sich durch ihre Capitalien Menschlichkeit und Bil-dung zu erwerben, als die slavische. Sie haben keinen Biirgerstand. Es ist merkwurdig, wie unfahig sie sind, den Stand, welcher Civilisation und Fortschritt darstellt und welcher einen Haufen zerstreuter Ackerbauer zu einem Staate erhebt, aus sich heraus zu schaffen.* — Sodba ta je trda, ali ona ima v tem glede Slovencev prav, da pustimo ljubemu Bogu za nas skrbeli, sami se pa za ničesar tega ne pobrinemo, po čemer bi naše poljedelstvo povzdignili in ž njim tudi dali meščanstvu moči, razvijati se. Kmet in meščan sta jeden od druzega odvisna; ali, ako kmet stagnira, tudi meščan ne more naprej. To se vidi flagrantno na ubozem Dolenjskem. Trgovina, rokodelstvo nimata tu zaslužka v mestih, kakor drugod, ne moreta si pridobiti večjih kapi-talij in se spuščati v večje spekulacije, da, celo večjih skladb blaga ne more naš trgovec imeti, ker bi neusmiljeno draga vožnja ves dobiček požrla; rokodelstvo pa ne more dobrih delavcev imeti, ker so dražji, dragih pa konsumenti ne prenašajo, ker tujina meče dodelane škornje, hlače, klučavnice na naš trg. Tako stagnira vse, kmečka bajta se ne vzdigne iz svoje ponižnosti, in meščanska hiša ostaja taka, kakor se je pred sto leti sezidala.
Daleč, daleč smo stran železnične proge, velika Dolenjska nima železnice in ker te nima, stagnira kmet, stagnira meščan in ker tako velik del Kranjske stagnira, je kranjsko slovenstvo tako slabotno, da se nikjer ne jemlje v poštev. Bili so časi, ko so kmetje in meščani vseh evropskih narodov imeli svoja glavna vprašanja, katera rešiti v času povoljnem smislu, se je vse storilo. Tako je imel še pred ne dolgem kmet svojo pravdo s tlakarskim aristokratom in deselingko kašto samostanov in meščan svojo pravdo zaradi oslobodenja duha izpod pesti, ki ga je po imenovanih tiščala. Tudi na Slovenskem poznamo to »kmečko pravdo*. Slobodni smo zdaj
Dalje v prilogi.
Priloga k »Resnim Glasovom« štev. 9
tlake in desetine, slobodni ljudje smo. Ali imamo zdaj drugo pravdo, pravdo za to, da dobimo pogoje modernega življenja, brez katerih smo in ostanemo vkljub slobode duha sužni tujini v tein, da tujina naše pridelke, naša posestva za male denarje kupuje, nam pa svoje pridelke drago prodaja, da smo ubogi ljudje na plodonosnej zemlji. Gorenjcem, Notranjcem, štajerskim in koroškim Slovencem so ti pogoji v glavnej pripomoči, v železnicah podani, nam Dolenjcem ne. To je naša pravda.
Narod ali posamezni oddelek istega, ki ima kako tako pravdo, mora pred vsem na to misliti, da ljudi dobi, ki to pravdo vodijo. Mi Dolenjci imamo voditi pravdo zaradi železnice z državo; država nam jo mora sezidati, ker smo sami premajhni, preubogi, nimamo 6 milijonov goldinarjev v hranilnici. Kdor pa ima kako pravdo in kako težko pravdo, izbere si dobrega advokata; slabega vendar ne; tacega gotovo ne, ki je že zdavno pozabil, česar se je nekdaj učil, ali celo kacega zakotnega pisača, ki se nič nij učil, ki je le tu in tam kaj pobral in bodi si (kar je nekov bivši dolenjski poslanec o sebi rekel, «da ima parlamentaričen schliff*) — da ve, malo se pred sodnijo obnašati. — Dolenjska pravda z državo za železnico tirja tedaj, da Dolenjsko najboljše glave zastopajo. To je jasno.
Dolenjska pravda za železnico je težka pravda, ker država nima denarja in tedaj ne da rada več milijonov za to ubogo Dolenjsko, za katero se le kak «Handlungsreisender* zanimiva. Treba je, jej te milijone s pametno pravdo izviti. — Dravo do te železnice na državne stroške nam je Dolenjcem; to pravo je celo prav jasno. Ali Bože pomagaj, koliko pravd se je že bodi po neumnosti, bodi po malomarnosti zastopnikov zgubilo. Jasno je pravo do železnice, ali težka je pravda. To teškočo zamorejo le talenti prve vrste preglodati in ljudje, ki ne spejo tudi po dnevu; ljudje, ki nič ne ved6, ki se nič učili nijso, nikdar ne!
V pravdah za odpravljenje tlake in desetine, za oproščenje kmeta iz sužnosti plemenitaštva, ki je najboljše^ kmečkih žuljev vzelo in gizdavy po velicih mestih zapravilo, nastopali nijso neumneži kot zastopniki obteženega ljudstva; najboljši možje sukali so uma svitle meče proti tlaki in desetini; na duhu revni ljudje še spoznali nijso veliko važnost časovnega tega vprašanja.
Pravda za dolenjsko železnico se mora v državnem zboru voditi. Ljubljana ima velikanski dobiček od tega, ako Dolenjska železnice nema. Ona je zdaj skladišče trgovskega blaga za večino dolenjskih trgovcev. V Ljubljani si tedaj vendar Dolenjci ne bomo dali izbirali zastopnikov naših za velevažno pravdo zaradi dolenjske železnice?
Potrebna lastnost zastopnika v kaki pravdi je drznost, eneržija. Z moledovanjem ne bomo dobili železnice na Dolenjskem, sami jo moramo tirjati z eneržijo lačnih ljudi, in velika eneržija mora biti našim nasprotnikom v pravdi z državo za to železnico.
Ta pravda je zdaj pred vsemi vprašanji prvo. «Es ist ein bitteres Gefiihl, went) mann oft so hungrig ist, dass man vor Durst nichl. weisS, wo man die Nacht schlafen soli«, čuti marsikateri Dolenjec in posebno tedaj, ko je kašta prazna, kar je že marca meseca vsaeega leta. GospOda, ki delate za rešitev narodovo, z deklamiranjem naroda ne boste rešili! Lačen narod je podloga tujčevej peti. Smo že dosti deklamirali, fraze mlatili; začnimo skrbeti za pogoje boljšega gmotnega stanja našega naroda. Teorija, da stradanje na zemlji nebesa odpira, je že davno zastarela; le prav neumni ljudje še verujejo vanjo. Ako bi Dbg želel stradanje, potem bi ves svet tako vslvaril, da hi človek ne prišel do zabele.
Dolenjci smo dobri patrijoti, ali prvič hočemo do Ije priti, da bomo kak stotak skupila za vino in živino nesli v hranilnico in celo leto imeli zabeljene žgance, kakor prijatelj Gorenjec, in drugič hočemo po trdnem gmotnem stanju celemu narodu bili izdatna in morebiti najizdatnejša podpora — ker mejaši smo po dolgem Hrvatom — in precej nas je.
Za lo, da se na to dela, da srednjeveške razmere zopet uživijo, ne moremo imeti kar nič veselja. Paslerki sveta smo Dolenjci zmiraj dozdaj
od 10. decembra 1885.
bili in najzmernejši konservatizem bi nam le ohranil našo revo! »Naprej« je naše vodilo in nijsmo kar nič za lo, da nas zveličavate, kakor vsak dan siti gospod kanonik Klun s pomočjo Tirolcev hoče. Ti Tirolci ne stradajo; Tirolci imajo na vseh straneh železnice, dobro živinorejo in drugo.
V pravdah, kakor je Dolenjska, se nič ponižno glave pobešati ne smejo, zastopniki drugih muh v glavi imeti ne smejo; drznost, eneržija, zvitost pa je pred vsem potrebna.
Ker nam takih zastopnikov, ljubljanska gos“ poda, katero vodi, kakor zdaj dvomiti ne moremo, gospod kanonik Klun, privoščiti nečete, smo tako prosti, da si sami pomagamo. Prav za prav vi nemale prava nam zapovedati. Čakali smo 12 let, dvanajst let ničesar za našo glavno pravdo storili nijst.e. Privoščimo od srca Gorenjcem železnico, ki jo že imajo in ki jo bodo še iz Ljubljane v Kamenik dobili, ali potrebnejša bi bila prej dolenjska železnica.
Volilci imamo pravico izbirati zastopnike in tudi pravico, jih neusmiljeno vreči, ako nam nijso po volji. Ako naš izvoljenec profesor Suklje svoje dolžnosti ne bo storil, vrgli ga bomo čez 6 let tako, kakor letos Margherija.
Prejšnja leta smo vam, ljubljanska gospoda, zaupali, da boste pravega zadeli. Vi ste vzeli prvega, ki se vam je ponujal. Zaigrali ste naše zaupanje.
Po tem, da se koji kandidat samega za sposobnega spozna, in kdo »grof* tega ne bo storil, — še nij tudi sposobnost, državnega poslanca za revno Dolenjsko dokazano; vprašati bi ga vsaj imeli po spričevalih vsaj dodelane gimnazije.
Tako je, gospod kanonik Klun, povejte to vašim ponižno podložnim ljudem! Vsak je sam svoje usode kovač, ali kakor si človek postelje, tako leži, si mislimo dolenjski mestni volilci in tako so mislili tudi jako pametni kmečki volilci v okrajih Trebnje, Mokronog, Radeče, Žužemperk, ki so celo furšta Windisch-Graetza vrgli.
Naše najvitalniše koristi tirjajo, da vam poslancem jedenkrat. povemo, da ne posedate na Dunaji brez koristi za po vas zastopano ljudstvo in to le slišite in čutite tedaj, ako vaše kandidate neusmiljeno ob volitvah vržemo. Vi nijste ničesar Dolenjskej v korist slednjih 12 let, reci: dvanajst let opravili, in vi bi nam v bodoče zastopnike izbirali! To bi bilo vendar narobe, svet! Ako bi vašega kandidata izvolili, dali bi vam s tem še pohvalno pismo za vaše pasivno, to je deželi nekoristne zastopanje, katero je tudi jeden vaših, gospod Pfeifer, tako zval.
Tega pa vendar pametni ljudje storili ne bodo; velika aroganca je, kaj tacega od njih le tirjati!
Gospodom uradnikom v dolenjskih mestih.
Obče znano je, da je Dolenjska v gospodar-stvenem oziru tako zanemarjena dežela, kakor je razen Rosne in Ercegovine v Avstriji ni. Dosti bi že na boljšem bilo, ako bi poslanci kranjske dežele in lo vsi brez razločka političnega mišljenja v državnem in deželnem zboru za Dolenjsko kaj izdatnega bili storili. Le poglejmo, kako okolo bodoče, toliko važne poljedelske in vinarske šole na Dolenjskem hodijo; vozari se sem in tje, ali te šole vendar še ni. Ce bodo dolgo tako cinca-rili, bo to vprašanje mirno v Gospodu zaspalo. Naši ljudje, ki so se dozdaj za politike šteli in se še štejejo, vsedajo se na konja »velike politike* in če so s tem konjem par dobrih ali nerodnih skokov napravili, mislijo, da je vse dobro. Ne pride jim na misel, da javno pravo naroda, boj za isto, več, veliko več tirja, nego samo sklicavanje na glasovih paragraf 19 osnovnih drž. postav. Drugodi se merodajni politiki brigajo za vse, kar narod zadeva. Oni študirajo vprašanja živinoreje, rudarstva, poljedelstva, trgovine, oni potujejo po drugem naprednem svetu, si ogledavajo tam naprave, ki se teh vprašanj dotikajo in potem doma in tam, kjer je treba govoriti in delali, v deželnem in državnem zboru, po tem delajo in govorijo. Je tako žalostno, da se v preteklih letih drž. poslanci iz Kranjske, izjemoma Hohenwarta, v odbore ali vsaj ne v važne odbore niso volili, tudi zdaj ne; je tako žalostno, ako človek v govorih prejšnjih zastopnikov le na-
vadno misli, ki jih je že vsak čitatelj našega kacega časopisa na pamet vč, brati mora in da le malo teh govorov kaže, da imamo z govornikom opraviti, ki se je, bodi si česa temeljito učil in ki s pomočjo večjih naukov ter talentov vendar temeljitejše, izborniše tudi o vsakdanjih vprašanjih govoriti zamore. Naši poslanci se niso brigali za to, da bi kateri prišel na pr. v železniški odbor državnega zbora. In vendar je tolike važnosti, da bi se to bilo zgodilo, ker največji del Kranjske, Dolenjska, strada hudo železnice. V druzem pa despotizem vlada mej našimi zastopniki, oni sami odločevajo, kdo se bo kandidiral. To je vendar žalostno. Ker ima kanonik Klun svoj vpliven generalštab v duhovenstvu, on komandira, njega se drugi bojejo, brez njegove volje neki ni poslanstva. (Za noveje dObe to slednje se ve da celo v kmetskih volilnih okrajih ni več res.)
Slovenstvo je toliko talentirano ljudstvo. Slovenstvo dalo je vsem disciplinam včde že marsikatero dobro moč, na univerzah so Slovenci znani kot dobre glave, ki vkljub temu, da jim nemščina ni materinščina, dobro svojo ulogo dopolnijo, ako kojega prevelika reva, ali lahkomiselnost ne od-baciva od knjig. — Ali nas ni sram, ako vidimo, da se v javnem zastopu tako malo slovenski talent pokaževa!
To vse previdimo vsi in vsi brez razločka, uradniki tako dobro, ko mi drugi, meščani in kmetje te misli v gostilnah ali drugod v privatnih pogovorih in še drastično izražamo. Ne more tako naprej iti, tega mnenja smo vsi. Ali kako zamore drugače postati, ako nepotizmu v krogih naših poslancev ne pristrižemo niti življenja. — Kak poslanec dolgo živi. Hočemo njegove smrti čakati, da se odločimo za druzega in ako ga smrt vzame, mislimo, da bo boljše? No za las boljši ne bo prišel na listo kandidntov; drugi ostali poslanci, in pri nas gospod Klun, hočejo odločevati, kdo se bo kandidiral!
Vi, gospodje uradniki, ste del ljudstva. Vaš prelep poklic je, druzemu ljudstvu koristiti. Pa ne samo tam v uradniji mu imate koristiti, koristiti mu imate tudi tam, kjer ono pota javnega prava hodi. Rojaci ste, ali potem tako ali tako politično mislite. Koristi druzega ljudstva so vaše in vaših otrdk koristi, reva ljudstva tudi vas ali vaše otroke zadeva. O vas se ne more reči, da nemate domovine. »Warm sei die Brust, bis sich an sie das Leichenlacken legt.»! Vi, gospodje uradniki, poznate Dolenjsko, poznale ljubo, potrpežljivo, mirno ljudstvo Dolenjske. Kdo mu bo sovražen! Vi gospodje veste, kako isto ubogo domuje po njegovih bajtah, vi dobro veste, kako dostikrat veliko naših ljudij uročnine 17'/, kr. plačati ne more, vi ga vidite po zimi, kako uborno je oblečeno, vi mu dostikrat pogledate v skledo, kjer se v mesecih marcij, april, maj dostikrat neoljena salata, ali nesoljen ali nezabeljen sok nahaja. Vi sami čutite, kako drago je vse, kar kupite pri dolenjskem trgovcu, ker morate zraven tudi drago vožnjo plačati; veste tudi, kako nemarno so drage vožnje do železnice. Vam d d plačo država, ako je dobra ali slaba letina, vi jo doboste. Ne tako meščanu, kmetu. Prijatelji ste temu ljudstvu, rojaci ste mu kot. krajani, ali rodeči se na slovenskih tleh. — Je nekaj, kar je večjega pomena, kakor osebne sim- in antipatije, ali mišljenje o tem, ako se slovenski narod tako ali tako zveliča, v šoli ali v uradu, in lo je velika reva ljudstva, kojemu nemile razmere prošlosti niso pustile priti do večje omike in kojega so iste odrezale od velicih gmotnih pripomočkov zdajšnjega druzega kultiviranega sveta. Kdo bode obupal na tem, da se tudi Dolenjskej posreči, priti do boljših gmotnih razmer. Ali pa mu bodo te boljše razmere, oziroma pripomočke k istim ljudje priborili, katere vsi poznamo kot duševno indiferentne ljudi! Roko na srce, gospodje, ali se zamore drugi kandidat za dež. zbor, Mar-gheri , le količkaj meriti gledč duševnih sil s Šukljetom! Vi, ki oba poznate, se smejeti, — No in kaj vtas nekatere moti, da slovenskemu meščanstvu ne pomagate vreči tegu grofa, kojega je le Šukljetova kandidatura spravila mej govorico ljudij ?
Deželnemu predsedniku g. Winklerju hočete nekateri dati s tem, da ftukljeta ne volite, nezaupnico, nekateri osebno sovražite Šukljeta, nekateri ste strogi ljudje, ki na to, kar g. Klun odloči, prisežete, ki se lega, kar je naš «areopug»,«sil veniu
verbo» — centralni volilni odbor, zaključil, trdo držite, jeden ali drugi tudi ne odjenja od tega, kar je jedenkrat za dobro spoznal in če se tako jasno vidi, da ubogej Dolenjskej to po njein za dobro spoznato n i č pomagalo ne bo, nekateri ste nemško misleči možje, ki vam je Šuklje prehudo narodno nanošen človek, ki hočete, da se narod slovenski tako zveličava, kakor to nemštvu v deželi, oziroma nemštvu zvunaj domovine naše godi. Kako majhni so pač vsi ti razlogi proti velikosti reve Dolenjske! — Dajte si jo dobro predočiti! Ako ste to storili, potem morate vsi brez izjeme dejansko pokazati, kar ste lansko in prejšnja leta mej nami meščani o pasivnosti o nezmožnosti naših poslancev govorili.
Večina vas gospodov uradnikov ne ostane na Dolenjskem, iz brezželezničnega Dolenjskega si večina proč želi. Po vas in nas pridejo naši in nemara tudi vaši otroci. Vsem bo dobro delo, ako na Dolenjskem najdejo druge, boljše, civilizaciji naše d&be primerne razmere. — In bodite političnega izpovedanja, katerega hočete, čast Kranj-ake vam je vendar mari vsem! — Ali pa se ta čast množi, ali sploh vzdržava, ako se od Tomana, Razlaga časov naprej drugi svet ni pohvalno, a tudi ne karalno na naše zastopstvo oziral. Rojaci ste ljube, lepe slovenske domovine) ako potem politično nemški, ali tako zvano narodno mislite; — vas vseh ne zadeva nemilo, ako se kdo pohvalno (in ojster odgovor od priznano talentiranega nasprotnika je tudi pohvala) o naših rojacih izraža, vas vse pa mora kot rojake zaboleti, ako kak državni poslanec druzega naroda o katerem naših govori: «Ja ist der Reichsraths-abgeordneter; schau, schau, habe nicht die Ehre, den Herrn zu kennen!*
Reguliranje spodnje Krke in gospod grof Margheri.
Z vsemi nadlogami tepena je siromašna Dolenjska. Če nam pomladanska slana ne konča letine in če mislimo, da bodemo enkrat kaj prida pridelali, glej, usiplje se gosta toča na naša polja in gorice, in uničene so naše nnde! S sosednega Hrvaškega nas pogostoma obišče neljub gost, živinska kuga, in še ni dolgo tega, da smo morali leto dnij stražiti mejo, kakor so jo nekdaj stražil• očetje naši v vojskah z ljutimi Turki. Pa recimo da nam Božja previdnost enkrat prizanese, da nas ne tepe nobena teh šib, veselje naše vender ne sme biti neskaljeno, in če druzega ni, prepljuje vsaj naša zavratna Krka svoje obrežji po vsakem deževji in s tiho jezo gleda dolenjski posestnik, kako mu povodenj mrvo odnese in travo oblati, njivo konča ter gozd in travnik spremeni — v močvirje !
Ni čuda tedaj, da prebivalci ob dolenji Krki, od Bele Cerkve doli do Krške Vasi vedno zahtevajo, naj se Krka regulira. Saj ne treba popolne uravnave, dragega hidrotehničnega umotvora, kateri bi stal več milijonov goldinarjev, — ne, zadovoljni smo, če se prerežejo nekatere serpentine in če se odpravi nekoliko jezov, zabranujočih hitrejši odtok vode. Zlasti v kostanjeviškem mestu, kjer imamo male Benetke ob času povodenj, ne čuješ nujnejši želje, nego da se škodljiva Krka kmalu v red dene. Naravno, da terjamo od svojega poslanca prav odločno, naj v tem oziru rok križem ne drži, temveč vrta naj in vrta, dokler prodere z nasvetom v uravnavi spodnje Krke. Pravo je tedaj pogodil naš deželni poslanec gospod profesor Šuklje, kateri je te dni v deželnem zboru sprožil to vprašanje, ter o njem samostalem predlog stavil. Ne znamo sicer v koliko se bodo uresničile njegove namere, nekaj druzega pa vemo in na to hočemo spominjati naše dolenjske rojake, na postopanje namreč grofa Margherija v isti zadevi.
Kajti profesor Šuklje ni prvi poslanec, kateri je v kranjskem deželnem zboru svoj glas vzdignil za reguliranje Krke. Pred j e d n a j s t i m i leti uže, v seji z dnč 30. septembra 1874, se je doktor Razlag potezal za to stvar. Zahteval je, naj se deželni inženir odpošlje v kostanjeviški okraj, pregledat inundacijsko ozemlje ter poiz veda vat o potrebnih naredbah. Predlog Razlagov se je izročil tedanjemu gospodarskemu odseku, in — utegne kdo soditi — tam ga je baje prav toplo zagovarjal
visokorodni otoški grof, kateri je posedal baš v tem odseku? A kaj še! Pač je bil ravno grof Margheri za poročevalca izvoljen o tem predmetu, toda uže nasvet, kojega je on tavsil v odsekovem imenu, bila je mrzla «douche» za slehernega, ki se je praktičnih posledic nadejal od Razlagovega nasveta. Inženirja odposlati v Kostanjevico?! Kaj še! Posvetavanj je trebalo, grofu Margheriju poročil od raznih društev in podružnic, izjav od občin in posameznih strokovnjakov in izvedencev, le da se bo konštatiralo, ali je uravnava Krke koristna poljedelstvu in ugodna prebivalcem ali ne. Z vsemi prsti se je dalo potipati, da odsekov nasvet, zastopan po grofu Margheriju le na to meri, da se preprečijo Razlagove namere-In kako je visokorodni grof, kateri zopet svojo izvrstno moč ponuja Dolenjcem, utemeljil svoj in odsekov predlog? Čujte in strmite, Kostanjevčani in vi drugi, ki zdihujete pod pogubnimi posledicami neprestanih povodenj! V stenografičnem poročilu z leta 1874, pag. 192, nahaja se sledeči sad grofovske domorodne zgovornosti:«Perijodično ponavljajoče se povodnji reke Krke so je-dino sredstvo, da se ohranijo nizko ležeči travniki v oni rodovitnosti, v kateri so sedaj. Odstranite povodnji ob Krki, in polje okolo postalo bode tako kakor ono pri Krškem, kjer je zemlja čisto neplodna in kamenita.» Tako je grof Margheri »zagovarjal* želje kostanjeviškega okraja, tako je priporočal uravnovo naše Krke!
Pa ne, dovelj tega! Ne vem, kedo je zakrivil to čudno izvolitev, ali med strokovnjaki, ki so imeli poročati deželnemu odboru, bil je tudi visokorodni grof iz Otočic. Poročila so dohajala od vseh vprašanih korporacij in posameznikov, vsak je povedal svoje mnenje bolj ali menj razborito, le — iz otoške graščine so zamftn pričakovali glasu. Deželni odbor je reklamoval in opominjal, toda zastonj! Dve dolgi leti čakali se na po-javo grofovske izvedenosti in prosvetljevnosti; ker jih le ni bilo, ker niti odgovora prejeli niso od sedanjega Klunovega kandidata, zabeležila se je ta med deželnimi poslanci, hvala Rogu, še redka nebrižnost. v letnem poročilu za 1. 1870, kjer se na strani 132 od besede do besede bere sledeče: »S tem je sklenjeno število poročil .	.	. ako
se namreč ne jemlje ozir na to, da se je bil tudi g. grof Margheri, graščak na Otočicu, poprosil za svoje mnenje, da pa on vkljub poznejšemu opominu doslej še ni nič odgovoril.*
Tako se je bilo godilo »anno Domini 1876!» Toliko se je za Vaše koristi, volilci dolenjski in zlasti Vi, meščani kostanjeviški, potezal mož, kateri se sedaj vsiljuje in ponuja za Vašega kandidata. To ni nobeno obrekovanje, nobeno pretiravanje, črno na belem stoji, vse tiskano in shranjeno v stenografičnih zapisnikih kranjskega deželnega zbora. Pač ne bodemo tako kratkovidni, da bi svojim zastopnikom v parlamentu izvolili poslanca, kateri je naše težnje o svojem času tako izvrstno bil »zastopal*. Če sedaj še kedo izmed nas ne zna, ali se je nam Dolepjcem v naši revi kaj pomoči nadejati od grofa Margherija parlamentarnega delovanja, potem ga moremo le milovati radi njegove duševne slepote. Okus njegov mora biti popolnoma spriden; morda bode, za-ničevajoč rujnega Dolenjca, sladko kaplico hlastno srkal po koritu napolnjenem z ono blatno-vmazano nepitno vodo, s kojo Krka o povodnjah pre-radodarno pogosti mesto kostanjeviško.
Lector attentus.
„Slovan" o gospodu grofu Margheriju.
Znano je, s kakim navdušenjem in svetim ognjem so še pred nekoliko meseci pristaši tako zvane radikalne stranke — ali kakor se rajši sama imenuje — pristaši odločnejše narodne stranke delali za »visokorodnegas gopoda grofa*, ki je tem ljudem kar čez noč postal ideal slovenskega aristokrata, uzor politične odločnosti jeklen značaj, prepoln vseh moških, političnih in viteških svojstev. Isti »Slovan* je g. grofa Margherija in njegovo viteštvo slavil in zvezde koval v ditirambičnih člankih. A zdi se nam, da je zdaj prišlo spoznanje tudi tem ljudem, ki so že pri zadnji volitvi, kakor jeden mož, skupno in po bratovsko združeni z
Nemci in nemškimi »Schulvereinovci* volili grofa Margherija. Res, lep pogled, — ein Schauspiel fiir Gotter! — Kako so narodno-odločni Slovenci podajali roko Nemcem, da bi podrli našega ter v državni zbor poslali svojega kandidata, ki je svojo narodno odločnost pokazal o tem, da se je zapisal »Schulvereinovcem* ter jim obljubil delati na to, da se gimnazije in šole naše nikoli ne poslovenijo!
Zdaj je prišlo spoznanje tudi tem ljudem, kakor nam jasno priča članek »O dolenjski volitvi* v zadnji številki »Slovana*. Pisatelju tega članka je sicer v prvi vrsti vodila pero tista lastnost, ki jo Nemec imenuje »Gottliche Grobheit* — a vendar mu moramo priznavati, da je dobro naslikal «visokorodnega gospoda grofa* in njegov politični značaj.
Grob je res gospod pisatelj, ki je pisal ta članek! Slovenci smo sicer navajeni člankov, pisanih z loparjem, a ne s peresom, — toda kaj takega, kakor je spravil na dan v tem članku »Slovan* niti pri nas, v tem oziru razvajenih Slovencih, ni brati mnogokrat po naših listih. Tu se reže vsakemu svoj obrok grobosti. Gosp. Klun, g. Svetec, gg. državni in deželni poslanci, g. prof. Šuklje in g. grof Margheri — vsak dobi svojo. Kar »Slovan* piše o g. prof. Šukljetu, o tem smo deloma že anticipando govorili v zadnji številki, ko smo pojasnovali razmerje našega gospoda kandidata proti vladi, nekoliko hočemo pa še govorili v prihodnje. Tudi v to, kar očita državnim poslancem našim, ne bodemo se spuščali, niti ne razmotrivali »politične nezmožnosti in politične nezrelosti*, katero »Slovanov* člankar očita gosp. kanoniku Klunu. Pač pa radi konstatujemo, kaj piše »Slovan* o g. grafu Margheriju, ker se nam zdi, da je precej dobra pogodil sliko, katero nam je tukaj podal.
»Slovan* piše po priliki takd:
»Izvrševalni narodni volilni odbor, ali kako je že naslov ti mumiji (!), ki še vedno vodi politične volitve po Kranjskem, hoče zopet kandidovati grofa Margherija! To skrivnost nam je razkril ravnokar gospoda Kluna organ; tedaj ni dvojbe, da bode izvrševalni odbor zopet dvignil na ščit grofa z Otočca!
Nesrečnejšega kandidata si ne moremo misliti! Od zadnje volitve je preteklo toliko časa, da so prijatelji profesorja Šukljeta imeli lepo priliko, naslikati nam grofa Margherija v »negližeji*, in radi priznajemo, da grof Margheri ni kandidat, za katerega bi se moglo vnemati slovensko srce. Pri tem se v6 stojimo na stališči, da je slovensko srce tudi slovansko srce, kar se pri nas posebno v politiki tako rado pozablja. O tem nima pojma niti profesor Šuklje (!?!), še mnogo manj pa grof Margheri, o katerem je zdaj izkazano, da je pri zadnji volitvi napravil z Nemci pogodbo, prav jasno in na vse strani vezljivo pogodbo, s katero je pri-poznal politične pravice Nemcev v Kranjski, ter jim obečal nebesa in večno vzveličanje, če zleze ž njihovo pomočjo na stol v državni zbornici!*
Prava sreča je torej (vendar! Pis.), da je profesor Šuklje pri zadnjem boji dobil nekaj fabri-kovanih (?!?) glasov več, nego grof Margheri! Moj Bog, to bi bila grozovita blamaža, da je ta grof lepega jutra v državni zbornici glasoval za to ali ono, kar bi bilo ravno v nasprotji z onimi slovesnimi obeti, katere je dajal novomeškim Nemcem, in da so potem ti Nemci zvlekli na dan lista pisma, v katerih so dobili omenjeni obeti stalen svoj izraz. Bolj smešne in usmiljena vredne osebe bi potem v visoki zbornici ne bi bilo od grofa Margherija, ki je bil ob jednem kandidat Nemcev in Slovencev. (Dostavljam: Baš tistih Slovencev, ki so zbrani pod »Slovanovo* zastavo! Pis.)
Naša načela — piše dalje »Slovan* — v tem oziru so znana, kdor je Slovenec in Slovan, sme v politiki počenjati to ali ono. Nikdar pa ne sme paktovati z Nemci, s katerimi ne poznamo prijaznosti, s katerimi se nam je toliko časa bojevati, dokler ne izginejo ne samo kot faktor, nego tudi kot pojem iz našega političnega življenja. (Pre-drznemo se, omenjati, da možje, kakor dr. Rieger, Clam-Martinic, Zeil hammer, ki tudi menda niso politični slepci, o ti stvari nekoliko drugače mislijo, nego li državnik »Slovanov*. Pis.)
Zatorej bi bil grof Margheri po našem mnenji kandidat, za katerega bi se ne moglo slovensko srce vnemati in tudi ne smelo vnemati. Če si bode tedaj naš slavni izvrševalni odbor v svoji ginl ji vi
onemoglosti zopet izbral grofa Margherija, pomnožil bode s tem dolgo vrsto svojih pregreh z novim in lahko rečeno smrtnim grehom, kateremu ni odpuščenja.*
Tako ‘Slovan*.
Njegov fulminantni članek, katerega je naperil zoper gospoda grofa Margherija, podajemo tukaj v premišljevanje in razmotrivanje tistim gospodom dolenjskim volilcem, ki so zadnjič glasovali za gospoda grofa, ker se jim je zdel v narodnem oziru odločnejši nego gospod profesor Šuklje. Prosimo jih, naj preberd dobro zgoraj navedene besede in potem vprašajo svoje pošteno slovensko srce, jim je li možno dnč 12. t. m. dati svoj glas »visoko-rodnemu gospodu grofu*, katerega nam je »Slovan* naslikal v pravi in istiniti sliki!
Kako Čehi sodijo o našem kandidatu g. profesorju Šukljetu.
To smo opisali deloma že v predzadnji številki, ko smo navedli, s kako pohvalo so češki listi, na pr. »Nitrodni Listy», »Pokrok* in eeld »Politik* omenjali govor, ki ga je govoril g. prof. Šuklje v adresni debati. Ne spominjamo se, da bi bil kedaj kakšen govor g. kanonika Kluna ali g. dr. Poklukarja pri Cehih vzbudil sploh kako pozornost, ali zanimanje, dasi precej pridno beremo češka glasila. Govori g. poslanca dr. Poklukarja se sploh odlikujejo s tem, da jih nikoli ni slišati; govori g. kanonika Kluna imajo pa nasprotno to svojstvo, da se kakor morska kača vijd po steno-grafičnem zapisniku. Bralec se nikoli ne more do konca premotati. Časih imajo g. Klunovi govori v sebi tudi neko neprostovoljno komično stran, kakor se gotovo še vsi spominjamo tistega klasičnega izreka Klunovega, kako mi Slovenci »z navdušenjem plačujemo davke*; ali pa tistega govora, v katerem je g. Klun utemeljeval, da je slovenski jezik gotovo sposoben za višje šole, saj imamo Slovenci že cel6 logiko in psihologijo spisano — v rokopisu.
Naravno je po vsem tem, da Cehom nikakor ne imponira niti Poklukarjeva, niti Klunova zgovornost. Naravno je pa tudi, da so bili Cehi v
državnem zboru veseli, ko so opazili, da smo Slovenci s prof. Šukljetom poslali v državni zbor dobrega govornika. Zatorej so ga takoj veseli pozdravili v svoji sredi, ne brigajoči se za tiste politične slovenske krte, ki so rili in vzdigovali tla pod nogami g. prof. Šukljeta.
Kavno tako simpatično so pa češki listi pozdravljali prof. Šukljeta, ko je odložil svoj mandat ter izražali gorko željo, da bi bil g. prof. Šuklje z nova izvoljen proti Margheriju ter s tem mir povrnjen v slovensko delegacijo v državnem zboru. Tako na pr. prinašajo »Narodni Listy* št. 305, daljši članek o g. Šukljetu in njegovi volitvi. Mar-gheri — pravijo »Narodni Listy* — nima druge politične čednosti in zasluge, kakor to, da je bil zadnjih šest let član državno-zborske desnice. Odkar se je pa Margheri prodal Nemcem ter prak-tikoval ž njimi zaradi slovenskega šolstva, ne more ga voliti nobeden Slovenec, ne liberalen, ne klerikalen.
Zdaj morejo umolkniti vsi osebni razpori, kajti jedro slovenskega vprašanja so baš šole in kdor hoče te izdati Nemcem, ni vreden slovenskega mandata. Ako se Šuljetu očita, da je vladen, naj se pomisli, da so vsi slovenski poslanci s Klunom vred vladni. Šuklje je baš v državnem zboru stopil v ozko zvezo z drugimi slovanskimi poslanci, častno zagovarjal pravice svojega naroda ter se v adresni debati pokazal tako zgovornega in spretnega poslanca, da bi desnica pri nedostatku izdatnih parlamentarnih sil nerada videla, ako bi mogla Šukljeta izgubiti. »Poslancev — pravi mladočeški organ — »kateri v državnem zboru rnolčč, takih poslancev ima desnica dosti, potreba ji je zgovornik, ročnih parlamentarcev — in tak je Šuklje.* Zatorej se n&djejo «Narodni Listy*, da bode vsak zavedni Slovenec svoj glas dal prof. Šukljetu.
Tudi Kiegerjev organ »Pokrok* je dnč 27. novembra o Šukljetu prinesel daljši članek, v katerem pravi med drugim: »Svojo nadarjenost, svojo resno voljo, svojo veliko omiko in široki svoj razgled pokazal je prof. Šuklje v adresni debati.* Potem izraža upanje, da bode z nova izvoljen,
da se povrne jedinost med Slovence ter končava: »Vsak naših mora želeti, da bi se število slovenskih poslancev razmnožilo s tako pridnim delavcem in tako odličnim možem, kakeršen je kandidat dolenjsko-kranjskih mest in trgov.*
Kaj poreče o tem g. Klun?
Dopisi.
Iz Ribnice. »Resni Glasovi* objavili so v drugej in tretjej številki, da je grof Margheri z Nemci paktiral ter jim koncesije gledč gimnazij na Slovenskem obljubil. Nijsmo slišali, da bi grof Margheri «Resne Glasove* zarad razžaljenja časti tožil, kar bi vsakako storil, storiti moral, ako to res ne bilo. (Opazka uredništva: Margheri bi bil prav rad tožil, ali nemarno bi bil pravdo zgubil in zaradi tega se je baje skril v »visokorodno*-nobel-molčanje. Ve, da imamo trde dokaze za naše trditve v predalu.)
»Slov. Narodu* je Margherijev leibžurnalist profesor Nacht.igall objavil, da je njegov šef res z Nemci paktiral in tudi nekaj podpisanega programa razkril. Jaz, ki to pišem, sem pri volitvi junija meseca Margherija volil. Zdaj sem se prepričal, da je res, da je Margheri z Nemci gledč naših gimnazij barantal. In ta mož se zopet za kandidata usiljuje! To je vendar nezaslišano početje od tega grofa. Na zadnje misli ta aristokrat, da sme kak grof meščanstvu nasproti že kaj ta-cega storiti, kar je storil ter da si more dolenjsko meščanstvo prste oblizati, ako hoče kak grof njegov poslanec biti! — Počasi, »visokorodno* grofovstvo, nijsmo ravno zasedeni na grofe in visokorodna je naša krv ravno tako ko vaša, kemik, anatom ne najde razlike v naših telesih. Šuklje je v najhujšej stiski Nemcem rekel, da ne baranta gledč točk narodnega programa.
Je velikanski razloček mej vama, gospod grof! — Svetovati bi vam bilo, da se malo sramujete. Kmečki ali meščanski človek bi se na vašem mestu sramoval po paktiranju z Nemci še mej slovenske volilce priti, kaj še li, se jim za kandidata usiljevati.
Gospod Klun s takimi kandidati nas ne boste za nos vodili. Kakor smo prijatelji v privatnem življenju, v takem položaju gre za to, ako smo dolenjski slovenski volilci dobri za to, da se nas za norca imeti sme, ali ne!
Iz Višnje Gore. Bomo zopet volili za državni zbor! Dobro, ako Margheri že junija meseca nij sprevidel, da dolenjsko slovensko meščanstvo zanj ne mara več, potem mu moramo to 12. decembra glavno povedati, mož je malo ali dosti gluh, nij slišal, kaj se mu je 2. in 5. junija povedalo. Nek znanec iz Novega Mesta mi je pravil, da je gospod Margheri bil močno jezen, ko je oklic gospoda dr. Wurzbacha na volilce gledč na volitev 2. junija 1. 1. bral, v katerem oklicu je gospod dr. Wurz-bach nam Višnjegorčanom obljubil, da bo, ako bo izvoljen, v državnem zboru na to delal, da se sodnija in davkarija iz Zatičine v Višnjo Goro premesti. »To idejo sem jaz že zdavnej imel*, je rekel oblastno, hoteč s tem reči, da je nečimerno, ako kaj tacega manjši plemič, dr. plemeniti Wurzbach pred n j im izgovori!
Pa glejte no, že zdavna je baje to misel Margheri imel, šest let. je sedel v državnem zboru, preobloženi ni bil z delom, ker dostikrat je šel mej državnozborskim zasedanjem domu na Otočic pogledat in celih šest let nij le ideje izrazil, še manj pa kaj za uresničenje iste storil!
To bi pa vendar bila velika pozabljivost, če nij to misel še le iz Wurzbachovega programa posnel, kar je narbrže. Pa pozabljiv je grof Margheri vsakako, ker pred slednjimi volitvami junija meseca je tudi pozabil, da ga je slovenska stranka za kandidata postavila ter je z vodjo novomeških in kočevskih Nemcev, nečim profesorjem Stanger-jem, za nekaj zglihal, kar bi lak človek, ki na svoje grofovstvo toliko da, ne bi storiti smel. Pozabljiva, močno pozabljiva je ta otoška visoko-rodnost.
Mi Slovenci smo maloštevilni in Dolenjcev je še manj, lahko bi se zgodilo, da bi nas pozabljiva otoška »visokorodnost*, če bi še šest let na Du-naji v državnem zboru sedela, celo pozabila. — V slednjih šestih letih nijsmo nič rožljanja gro-
fovske sablje slišali, ta grof je zdaj za šest let starejši, z večjimi leti se pozabljivost množi. Bomo profesorja Šukljeta volili, ta je mlad in dobro sliši, vidi, spomin pa ima za deset pozabljivih grofov in učil se je mnogo, mnogo več ko Albin grof Margheri.
Iz Krškega. Znano je, da je Margheri pri volitvah junija meseca v našem mestu precej glasov dobil. V našem mestu se je tedaj izdala parola, da se mora centralnemu volilnemu odboru ubogati. Izvedeli smo po volitvi, da je Margheri pred slednjo volitvijo z Nemci paktiral. To pak-tiranje sam »Slov. Narod* ni mogel zatajiti in koncesijo, ki jo je Margheri v stiski za mandat Nemcem , na škodo narodnih koristi dal. Slavni centralni volilni odbor se je tedaj v izbiri kandidata močno zmotil, on tedaj ni sposoben, kandidate izbirati.
Na slovenskem Kranjskem še nismo tako revni, da bi morali za mestne volilne okraje take ljudi kandidirati, ki obema strankama koncesije dajejo. Pri nas je treba tem strožji na to gledati, da se odločni narodnjaki kandidirajo, ker nas drugače nemštvo ob druzih sistemih tem lože vrže. Meščanstvo se naj disciplinira v boju za narodne težnje, ki so nasprotne onim naših Nemcev in tako nasprotne, da dokler so iste take, spo-razumljenja nij. Mi hočemo naše ljudstvo kot slovensko ohraniti, naši težejo po tem, ga potujčiti in Nemcem zvunaj domovine uzmogoči naselitev v našej domovini. Le poglejmo na slovensko Štajersko, tam te težnje Nemci pri vsakej priliki izvajajo.
Velik nesmisel je tedaj, da bi narodni volilci v zvezi z Nemci se proti strogo narodnemu kandidatu Šukljetu za kandidata bili, katerega kandidata se Nemci prav gorko veselijo. Ima po njih »gebundene Marschroute*. Nemci v Kočevji ter v Rudolfovem (drugod se pri zadnji volitvi niso pokazali Nemci na volišči) delajo z velikim naporom na to, da kandidat Margheri zmaga; oni Margherija kot njihovega človeka mislijo, ali vsaj kot tacega, ki se jim bo za njjhovo podporo pri volitvah hvaležnega skazal. Oni so uvideli, da ta grof tudi kak program Nemcev podpiše, ako se mu predloži.
Centralni volilni odbor, oziroma kanonik Klun, ki ta odbor komandira, je zopet Margherija kandidiral. To je vendar preveč! Ako že centralni volilni odbor pred prvo volitvijo ni videl, s kakim človekom ima opraviti, zdaj bi to vendar uvideti moral, zdaj že slepec videti mora, kako stvari sto-jejo.
Takemu centralnemu volilnemu odboru tedaj nikakor slediti ne moremo. Za nemškega kandidata se ne bomo trudili.
Iz Ljubljane. (Nekaj izzč kolis.) Ko je Šuklje mandat državnega poslanca odložil, osupnilo je to v krozih naših politikov one, ki so z vso gotovostjo na to računih, da se Šukljetova izvolitev ne verificira. Upali so, da se bo brez nove volitve kar Margheri v zbornico poklical. Ko je tudi ta up splaval po vodi, začeli so Šu-kljetovi najhujši nasprotniki v Ljubljani misliti na to, ako se Margheri še jenkrat temu nevarnemu kandidatu dolenjskih mest, Šukljetu, protikandidira, ali ne. Spoznalo se je, da je Margheri pred zadnjo volitvo v hudeji dirki po mandatu z novomeškim profesorjem g. Stangerjem, vodjo novomeških in kočevskih Nemcev, paktiral ter mu proti temu, da Nemci zanj glasujejo, predloženi mu program podpisal. — Margherija zopet kandidirati, se je možem v Ljubljani zaradi tega prav sitno zdelo, ker narodni volilci bi vendar kandidata zaslužili in hoteli, ki je siguren narodnjak, ali vsaj človek, ki se programa drži, katerega je jednej dijametralno nasprotnih strank in istej podpisal, ki je zanj krvavi pot potila, zanj največ storila. Vzelo se je tudi v premislek, da so nekateri narodni volilci pri pr vej volitvi le zaradi tega Margherija volili, ker se je proti Šukljetu s tem hujskalo, da bo narod izdal, ali ker so ga osebno sovražili, ki vsi pa so mislili, da proti glavnemu principu ne grešijo, ker Margheri se je proglašal kot narodnega kandidata, kandidata slovenskega centralnega volilnega odbora, tedaj le izbirati mej dvema narodnima kandidatoma. — Po paktiranji Margherija z navedenim profesorjem Stangerjem je stvar druga in voliti je 12. decembra mej narodnim Šukljetom in
kandidatom, ki je meseca junija 1885 na tihem z Nemci paktiral, istim koncesije na škodo narodovo, par mesecev prej pa strogo nasprotnej stranki obljubil, da se bo držal slovenskega programa.
Temu vsemu nasproti se je argumentiralo, da se s tem, ako se Margheri ne kandidira od slovenske, Šukljetu nasprotne strani, lapidarno povč, da je centralni volilni odbor ob prvi volit vi meseca junija t. 1. dolenjskim meščanskim volilcem nepravega kandidata postavil. — To se je za nevarno spoznalo.
Zaradi tega zaključilo se je, akoravno z grenkimi obrazi Margherija, ki je g. kanonika Kluna moledoval za kandidaturo za volitev 12. decembra, zopet kandiditirati.
Govorilo se je po Ljubljani močno o kandidaturi g. Murnika, iz navedenih razlogov pa ista opustila. — Gosp. kanonik Klun je v »Slovencu* od 18. novembra t. 1. objavil, da se je visokorodni gospod Margheri zopet ponižal, vas Dolenjce v državnem zboru zastopati hoteti.
To vse seje zgodilo pred časom, ko so deželni poslanci prišli v Ljubljano. Ko so ti vsi prišli, je Klun določil, s klubom slovenskih deželnih poslancev malo zarogoviliti proti Šukljetu. Klun je določil, da se mora Šuklje iz kluba narodnih poslancev izobčiti, ker je bil tako drzen, da nij ubogal Kluna pri zadnjih volitvah,
Slovenskih deželnih poslancev klub imel je seje, dve viharni seji, kakor »Slovenec* poroča, rožljali so Klun, Poklukar in Murnik proti Šukljetu, ali ven iz kluba ga niso mogli spraviti, večina poslancev se je oglasila proti triumviratu: Klun, Poklukar, Murnik. S tem, da bi se bil Šuklje iz tega kluba izobčil, so vkanjevali navedeni možje, Šukljetu vse glasove mej dolenjskimi volilci vzeti,
Ko bi Klun Šukljeta bil izobčil in videl, da ima mej deželnimi poslanci večino za-se, bi kandidaturo Margherija oficijalno proglasil. Zdaj se ne vč še, kaj se bo storilo.
Pri tej seji naglaševalo se je od strani nekaterih poslancev, da eksekutivni komitč ni imel pravice, Dolenjcem kandidata postaviti. V jednih teh sej je Janko Kersnik omenjal Klunovo pismo, v kojem je g. Klun pisal volilcem: »Varujte se tega zakritega S v etc a*.
V teh sejah so se Klunovci strašno srdito proti vašemu listu izražali, pravili so, da vanj samo Šukljetovi prijatelji pišejo.
(Opazke uredništva.)
Kako pa pride, da je Klunov organ »Slovenec* v štev. od 17. ali 18. novembra 1.1., torej pred zborovanjem kluba deželnih poslancev naznanil, da se bo za prihodnjo volitev 12. decembra Margheri kandidiral ? To se da jedino le potem razsoditi, da je kanonik Klun tako sigurno, na druge ude kluba deželnih poslancev računil, ko na Poklukarja in Murnika, ter v svojej vsegamočnosti celo ni sanjal, da bi mu kdo oponiral. Glejte Dolenjci, tako so se kandidati delali v Ljubljani. Gosp. Klun je odločil, da se mora ta ali ta kandidirati in drugi so prikimavali, tudi Luka Svetec, pred katerim je sam g. kanonik Klun za hrbtom njegovim ljudi svaril, kojega pa je figurirati pustil kot predsednika centralnega volilnega odbora. — Zdaj se je opozicija zdramila. Veseli nas »a opozicija tem bolj, ker vidimo, da se začenja spoznavati, da ne gre, da bi Klun vse komandiral. Poklukarja in Murnika naj le komandira, proti temu nobeden človek ničesar oporekati nema. Sicer vprašamo v vsej resnobi: kako ulogo pa igramo mi volilci pri vsem tem? Gospoda volilci imamo izbirati in volilci kandidate postavljali in le volilci sami. Volitev junija meseca vas je vendar naučila, da je večina dolenjskih volilcev sploh in velikanska večina slovenskih ljudi za Šukljeta. Kaj je treba še dosti po kandidatu stikati? In mar mislite, da klub deželnih poslancev in makari ves deželni zbor več pravice ima, nam volilcem kovega kandidata usiljevati, ko vaš eksekutivni odbor z Luko Svetcem na čelu? Deželni poslanci, imajo od ljudstva mandat, isto v deželnem zboru zastopati, ne več, ne manj. Mandate za državni zbor oddajati ima pravico le ljudstvo samo.
Gosp. Luka Svetec, kaj pa vi porečete na to, kar je g. Klun o vas pisal? — Ali vas mora g. Klun trdo v žepu imeti, da ne vidite, da boste
vi, Vošnjak in kar vas je takozvanih starejših politikov, kmalo stran vrgel, ko on krmilo v roke dobi! «Varujte se Vošnjaka,* glasilo se bo potem tudi in tako veselo naprej. V tem so priprosti dolenjski meščani dosti pametnejši.
Zdavno so vže uvideli, kam vozarijo gospod kanonik Klun et cons. Gosp. Klun in njegov štab se neki močno jezi nad vašim listom. Nas veseli. Mi, ki pišemo za ta list, nemarno sebičnih namenov, v srcu, imamo koristi slovenstva in posebno revo Dolenjske pred očmi, nam gre za stvar, ne za osebe. Prijatelji smo Šukljelu tako dolgo, dokler bo svojo dolžnost storil, kakor hitro te ne stori, poprimejo za pero in ga pomagamo vreči. Potrebna straža smo Dolenjske do istega časa, dokler se ne bo dolenjska železnica delati začela, in kolikor toliko pomočniki pri pridobitvi modernih pripomočkov boljšega življenja na Dolenjskem. Nobeden teh ne misli na kak mandat, ali na to, biti kak vodja, ali vsi hočemo Dolenjsko spraviti v boljše razmere in k temu vodi najprej vodilo: pomagaj si sam in pomaga ti Bog. Pred vsem pa je treba, da se nas narodovih poslancev spomni na vaše dolžnosti. Ker za Dolenjsko nič storili niste, zaslužili ste šibo. Mar mislite, da vas bomo še za vaše pasivno delo glede Dolenjske božali. Poslanci ste pooblaščenci volilcev, ljudstva, ljudstvo pa vas je pooblastilo za delo. — Mi dolenjski žurnalisti izražamo le misli dolenjskih volilcev. Ce vam te niso po volji, potem delajte, storite kaj za nas, pridobite nam železnico in hvalili vas bomo, za častne ude naših občin napravljali ter v vašo čast banketirali. Ko prvi vlak čez to ljubo nam Dolenjsko drdra, izide poseben list: »Veseli Glasovi*, tiskan z rudečo barvo in znanjal bode veliko več hvale onim možem, ki so kaj storili v pridobitev železnice, kakor zdaj graje o poslancih, ki so slednjih šest let sedeli na Dunaji.
Narodno-gospodarstvene stvari.
Vinarska šola za Dolenjsko.
Kdor razmere našega kmetijstva na Dolenjskem bolj natančno pozna, se ne bode čudil, da so Dolenjci, oni Dolenjci, katerim se je vedno malomarnost in nebrižnost očitala, glasni postali in z nenavadno eneržijo začeli potegovati se za kmetijsko, oziroma vinarsko šolo.
Odveč bi bilo še enkrat razloge navajati, zakaj je treba tako šolo v središči Dolenjske ustanoviti. Nje naloga je dvojna, prvič našo domačo mladino, ki se bode s kmetijstvom pečala, izobraziti v vseh strokah za kmetovalca potrebnih ved, in drugič z vzglednim gospodarenjem in kmetovanjem pravo pot kazati onim, ki niso imeli niti zadostnega pouka, niti pravega vzgleda. Na Gorenjskem, posebno v Ljubljanski okolici se nahaja dovolj vzornih gospodarstev, ki ugodno vplivajo na kmetovalce iz okolice. Na Notranjskem je gozdarska šola v Šnepergu in kasneje vinarska šola v Slapu uk v kmetijstvu razširjala. Vipavska dolina pa ima tako blizo kmetijsko šolo v Gorici; in če se prevdari, da je na Dolenjskom blizo desetkrat toliko gospodarjev, ko se s trtorejo pečajo, ko v vipavskem okraji. Vipavci ne morejo zameriti Dolenjcem, če ti tudi zfi-se kaj zahtevajo.
Smoter vzglednega gospodarstva pa se doseže le tedaj, če bo šola v središči Dolenjske, kamor prihajajo kmetovalci iz cele Dolenjske. Tam si bodo porotniki na drobno ogledavali vzgojo trte, kletarstvo, živinorejo in razne stroje. Tam bo gospodar, ki pelje sina v gimnazijo, ki vozi svoje blago na somenj, lahko mimogrede opazoval vspeh umnega kmetovalstva. Za zboljšanje kmetijstva izdaja država vsako leto okoli 11 do 12 milijonov goldinarjev, od katerih se je porabilo za Kranjsko 8 do 10 tisoč goldinarjev in mnogo let se od te podpore še 500 gld. ni porabilo za Dolenjsko.
V enem minulih let sem čital sledeči račun o porabi državne podpore na Kranjskem:
Za dve štipendije po 300 gld. .	600 gld.	
» vzdržavanje slapske šole . .	2000	»
»	»	podkovske šole .	,	700	»
» polne pouke		,	500	»
» nadaljevalne šole		. 312	»
» razstave		, 800	»
» nakup semen			.	300	»
za	pospeševanje sadjereje .	.	.	200	gld.
»	plemenske junce.......... 2000	»
»	mlekarstvo................ 600	»
»	nakup plemenskih vonov	.	.	200	»
»	čebelarstvo............... 350	»
»	statistične namene........ 470	»
»	napravo napajalnic ....	150	»
Od cele te blizo 10 tisoč znašajoče svole je prišlo ne celih 200 gld. na Dolenjsko, in sicer 40 gld. za pospeševanje sadjereje in 150 gld. za potni pouk na Dolenjskem. Zakaj ne bi se še za Dolenjsko kaj storilo? Dolenje-Avstrijsko ima eno višjo in dve srednji kmetijski, oziroma vinarski šoli (v Modlingu in Klosterneuburgu), za katere izdaja država nad 30 tisoč goldinarjev na leto in razun teh štiri nižje kmetijske šole, Češka dve srednji, osem nižjih šol, Moravsko dve srednji in šest nižjih šol.
Zakaj se leta 1874 ponudba ministerstva ni sprejela, ko je z odločbo 21. maja 1874, št. 5636, in 21. januvarija 1875, št. 15959, za ustanovitev kmetijske šole 30000 gld. in letne podpore 2400 gld. dovolilo. Ko bi se bila tačas šola ustanovila, bila bi dežela za 54000 gld. na boljem. Zdaj minister-stvo ne privoli več ko 10 000 gld. To je torej dobiček onega neodločnega delovanja, za katero Dolenjci bivšim poslancem pač ne morejo biti hvaležni. Zatorej naj sedanji deželni poslanci svojo dolžnost storč, da se jim ne bode moglo očitati, da Dolenjsko zanemarjajo.
Razne stvari.
V organu gosp. kanonika Kluna, v »Slovencu*, od 17. t. m. je brati, da bi bil gosp. Murnik sposoben za dolenjskega državnega poslanca, ali da ta mož nemara zbog velikih druzih skrbi ta posel prevzeti. No, gosp. Klun, v tem zopet kažete, da volilcev nič nij treba vprašati, kogar oni za poslanca sposobnega mislijo. Je prav veselo to, dolenjski volilci! Kdo bo vas po čem vprašal! V glavi omenjenega kanonika ste dolenjski volilci in še meščani zraven, brezvoljni avtomati, Klun vas hoče kakor marijonete spravljati na volilni oder. Murnik bi bil sploh sposoben za državnega poslanca, kakor bi moral biti in cel6 za dolenjska mesta! Bežite no! Da hort die Gemiithlichkeit auf. Le postavite ga, gosp. Klun, nij »gefahrlich*, tako malo ko vaš in Nemcev kandidat Margheri iz Otočica. Pa tudi pravite, da bo dr. Wurzbach še enkrat kandidat! Kaj še! Dr. Wurzbach je le enkrat se dal novomeškemu profesorju gospodu Stangerju porabiti za »Zahlkandidata*, ga ne bodo več za to dobili. On zdaj dobro vč, pri čem je bil."'-— Ce pa: “Mehr Feind, mehr Ehret — Ne bo nič ožje volitve, pri prvej bodo le dve stranki: Klun sč svojim nemškim in slovenskim generalštabom. ki se bodo za grofa Margherija pehali in slobodni dolenjski domoljubi, domoljubi brez razločka mišljenja v drugem, ki bodo po zmagi Šukljetovi Klunizmu na Kranjskem vrgli debelo poleno pod noge. Ali je Murnik, ali Margheri »bavbav*, katerega nam Klun nasproti moli, smejemo se obema s čutom milovanja. Dajte oba: Murnika in Margherija, v možnarju stolči, če dobite iz obeh le toliko, kar je Šuklje že zdavna pozabil, potem ste jako na dobrem. Velika drznost je od človeka, kakor je Margheri, da se sploh upa kandidirati nasproti obče poznatemu domoljubnemu talentu. Gospod Klun, morate se po kom druzem ozreti, ako hočete malo častno število glasov dobiti, zmagali pa tudi z drugim ne boste! Dolenjsko meščanstvo vč, da mu duševno indiferentni ljudje in celo, ako ste vi in na narodno smrt prežeči Nemci njih protektorji, nikako ne morejo pomagati in povedati vam moramo vsem prejšnjim poslancem enkrat, da so volilci vaši gospodarji in ne vi poslanci naši ter da ne grč, da boste tudi v bodoče, kakor je jeden vaših, Viljem Pfeifer, v preteklosti pripoznal, pasivno politiko leto za letom uganjali. Suklje-tova zmaga vas bo učila, danijsmo Dolenjci potrpežljivi osli, katerim skrajna pasivnost poslancev ne pride do živega. — Ničesar nam nijste, gospod Klun, slednjih 6 let pridobili; taki ljudje ne-majo prava tirjati od volilcev, da jih še enkrat volijo; skrajna oholost pa je, ako se misli o nas volilcih sužne, ki po komandi glasovati morajo. Nichts muss derMensch miissen, Euer Hochwurden, Herr Canonicus Klun! Le hudo napnite vse žile; bo dobro za vas, da se malo spotite!
Prosimo vse gg. volilce somišljenike, da se v polnem številu udeleže volitve 12. decembra ter soglasno volijo našega kandidata, gospoda
profesorja Franoa Šukljeta. Naglašamo, da mora na oddanih volilnih listkih zapisano biti rodbinsko in krstno ime ter stan kandidata, sicer je list neveljaven. Nujno prosimo tedaj vse prijatelje, da se strogo ravnajo po tem navodu ter v istem smislu izpolnijo volilne listke.