72 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 73O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) • PaleontologijaPaleontologija • O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) iz jame Linija v luči arhivskih dokumentov in fotografij Matija Križnar, Pavel Jamnik Raziskovanje jam na Slovenskem je staro že več kot dve stoletji. Med odkrivanjem te- mačnih rovov in brezen so takratni jamarji pogosto naleteli tudi na ostanke živali, ra- stlin in celo arheoloških predmetov. Z bolj sistematičnim raziskovanjem podzemnih jam pa se je povečala tudi možnost za bolj zanimiva in enkratna odkritja. Semkaj so- di tudi odkritje kostnih ostankov evropskih losov (Alces alces), ki so jih jamarji našli leta 1913 v enem izmed brezen blizu Glažute na zakraselem območju jugozahodno od Rib- nice. Čeprav so ostanke glažutarskih losov že večkrat raziskali in predstavili javnosti, pa želimo v tem prispevku še bolj podrobno predstaviti nekatera nova spoznanja, tudi s fotografijami in arhivskimi dokumenti. Odkritje kosti, ime jame in muzej Ko so avgusta leta 1913 jamarji Društva za raziskovanje podzemnih jam iz Ljubljane raziskovali okolico Glažute, so naleteli tudi na vhod v jamo z večjo dvorano, visoko štiri metre in dolgo šestnajst metrov. Vodja ta- kratnih jamarjev je bil Pavel Kunaver, ki je vrsto let kasneje tudi opisal odkritje (Kuna- ver, 1932): »Komaj pet minut pred Glažuto pa smo opazili na desni vhod v jamo. Ena stran vhoda je bila strma, mahovita stena, po drugi strani pa smo malone stekli doli v dno, nasuto s skalami in tramovjem.« Kmalu ob vstopu so jamarji naleteli na prve kostne ostanke, ki jih v tistem trenutku še niso prepozna- li kot losove. Kasneje pa ob odkritju Pavel Kunaver sicer zapiše: »Vesel krik enega izmed tovarišev nas je privabil v bližino vhoda. Tam je bilo na tleh precej grušiča in skal. Med nji- mi je našel tovariš del širokega losovega roga. Levo: Jamarji iz Društva za raziskavanje podzemnih jam iz Ljubljane leta 1913, ko so izkopavali ostanke losa v novoodkriti jami pri Glažuti. Vir: www.kamra.si/digitalne-zbirke/jamar. Spodaj: Prerez jame, kot jo je narisal Fran Kos leta 1923, ko je preučeval losove ostanke. Po Kunaverju, 1932 (jamarji), in Kosu, 1923 (prerez jame). 72 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 73O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) • PaleontologijaPaleontologija • O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) iz jame Linija v luči arhivskih dokumentov in fotografij Matija Križnar, Pavel Jamnik Raziskovanje jam na Slovenskem je staro že več kot dve stoletji. Med odkrivanjem te- mačnih rovov in brezen so takratni jamarji pogosto naleteli tudi na ostanke živali, ra- stlin in celo arheoloških predmetov. Z bolj sistematičnim raziskovanjem podzemnih jam pa se je povečala tudi možnost za bolj zanimiva in enkratna odkritja. Semkaj so- di tudi odkritje kostnih ostankov evropskih losov (Alces alces), ki so jih jamarji našli leta 1913 v enem izmed brezen blizu Glažute na zakraselem območju jugozahodno od Rib- nice. Čeprav so ostanke glažutarskih losov že večkrat raziskali in predstavili javnosti, pa želimo v tem prispevku še bolj podrobno predstaviti nekatera nova spoznanja, tudi s fotografijami in arhivskimi dokumenti. Odkritje kosti, ime jame in muzej Ko so avgusta leta 1913 jamarji Društva za raziskovanje podzemnih jam iz Ljubljane raziskovali okolico Glažute, so naleteli tudi na vhod v jamo z večjo dvorano, visoko štiri metre in dolgo šestnajst metrov. Vodja ta- kratnih jamarjev je bil Pavel Kunaver, ki je vrsto let kasneje tudi opisal odkritje (Kuna- ver, 1932): »Komaj pet minut pred Glažuto pa smo opazili na desni vhod v jamo. Ena stran vhoda je bila strma, mahovita stena, po drugi strani pa smo malone stekli doli v dno, nasuto s skalami in tramovjem.« Kmalu ob vstopu so jamarji naleteli na prve kostne ostanke, ki jih v tistem trenutku še niso prepozna- li kot losove. Kasneje pa ob odkritju Pavel Kunaver sicer zapiše: »Vesel krik enega izmed tovarišev nas je privabil v bližino vhoda. Tam je bilo na tleh precej grušiča in skal. Med nji- mi je našel tovariš del širokega losovega roga. Levo: Jamarji iz Društva za raziskavanje podzemnih jam iz Ljubljane leta 1913, ko so izkopavali ostanke losa v novoodkriti jami pri Glažuti. Vir: www.kamra.si/digitalne-zbirke/jamar. Spodaj: Prerez jame, kot jo je narisal Fran Kos leta 1923, ko je preučeval losove ostanke. Po Kunaverju, 1932 (jamarji), in Kosu, 1923 (prerez jame). 74 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 U • NN • U 75 Fotografija jamarjev pri izkopavanju losovih ostankov iz okolice Glažute. Ta fotografija je bila dolgo časa napačno interpretirana, toda na njej prepoznamo Frana Dobovška (kleči skrajno desno spodaj). Prav tako so lepo vidni ostanki lobanje, čeljustnice in drugih kosti losov (med jamarji ob steni). Fotografija je nastala med izkopavanjem in iznosom kostnih ostankov losov pozno poleti leta 1913. Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (oznaka N19029). 74 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 U • NN • U 75 Fotografija jamarjev pri izkopavanju losovih ostankov iz okolice Glažute. Ta fotografija je bila dolgo časa napačno interpretirana, toda na njej prepoznamo Frana Dobovška (kleči skrajno desno spodaj). Prav tako so lepo vidni ostanki lobanje, čeljustnice in drugih kosti losov (med jamarji ob steni). Fotografija je nastala med izkopavanjem in iznosom kostnih ostankov losov pozno poleti leta 1913. Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (oznaka N19029). 76 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 U • N 77Paleontologija • O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) Navalili smo se na skalovje in odmetali vstran prvo plast udrtin. Pokazale so se prve kosti, a uvideli smo, da nismo za tako delo, ki potre- buje mnogo časa in strokovne izkušenosti. Rog smo vzeli s seboj in ga naslednjega dne oddali muzejskemu ravnatelju v Ljubljani, ki je takoj poslal svojega zoologa in preparatorja doli. Ta dva sta s pomočjo naših tovarišev spravila iz jame — okostje evropskega losa!« (Kunaver, 1932: 294.) Po nekaterih informacijah naj bi kostne ostanke v jami prvi opazil in našel jamar in takrat še študent Jože Rus, kasne- je priznani doktor geografije in zgodovinar ter domačin iz Ribnice. Nekateri arhivski dokumenti navajajo, da jama leži ob cesti 31,1 kilometra od Ribnice. (Arhiv NMS, 1914/422; glej tudi Kos, 1923; Rakovec, 1956.) Nekaj kostnih ostankov losov iz jame je ta- ko kmalu prišlo v takratni Deželni muzej za Kranjsko Rudolfinum, kjer je bil muzejski ravnatelj Josip Mantuani, tudi celo podpred- sednik omenjenega Društva za raziskovanje podzemnih jam, kar očitno ni naključje. Omenjeni zoolog je bil takrat Gvidon Sa- jovic, zadolžen tudi za preučevanje naravo- slovnih muzejskih zbirk in skrb za njih. Bolj zanimiv pa je tretji muzealec, ki je bil tudi muzejski fotograf. To je bil Fran Dobovšek (Križnar, 2021a). O obisku jame pri Glažuti in izkopavanju kostnih ostankov priča tudi redka fotograf ija (Arhiv NMS, fototeka, N19029), ki jo danes hrani Narodni muzej Slovenije. Napačna letnica nastanka in av- torja fotograf ije ter posledično tudi njena napačna interpretacija so bili razlog, da v njej niso prepoznali pravega pomena. Naš pregled omenjene fotografije razkrije, da je nastala prav v času zbiranja kostnega gra- diva v jami pri Glažuti. Avtor fotografije je bil seveda že omenjeni Fran Dobovšek, ki ga lahko na fotografiji zasledimo klečečega skrajno desno. Prav tako pa lahko na spo- dnji desni strani fotografije vidimo kostne ostanke, med drugimi spodnje čeljustnice losa, lobanjo, rebra in še nekaj večjih kosti. Po naših predvidevanjih so torej zbrane ko- stne ostanke že v drugi polovici leta 1913 prenesli in shranili v ljubljanskem muzeju. Drugih jamarjev na fotografiji ne prepozna- mo, čeprav so bili gotovo člani Društva za raziskovanje podzemnih jam. Ob omenjanju jame z ostanki losov smo na- leteli tudi še na eno nedoslednost, in sicer poimenovanje jame. Med prvimi zapisi naj- demo njeno nemško ime Höhle bei Glasshütte in der Gottscheer Waldungen (Arhiv NMS, 1914/422), kot ga zapiše Josip Mantuani. Manj kot desetletje kasneje Fran Kos, na- slednik Sajovica, ponovno razišče kosti losov in jamo poimenuje jama »pri Glažuti« (zapi- še v narekovajih, očitno takrat še brez ura- dnega imena), kar je kasneje nepravilno kot Jama pri Glažuti uporabil tudi paleontolog Ivan Rakovec, ko je opisoval ostanke losov v Jugoslaviji (Rakovec, 1956: 6). Tako se je, čeprav nepravilno, kot najdišče in ime jame ohranilo še zelo dolgo. Kljub temu pa je bi- lo ime jame znano že ob objavi Pavla Kuna- verja leta 1932, ki je jamo jasno poimenoval kot jama Linija (Kunaver, 1932: 293). Na to sta desetletja kasneje opozorila tudi jamarja Pavel Jamnik in Franc Kljun, ko sta opiso- vala novo najdbo ostankov losa iz bližnje- ga Franc-Losovega brezna (Jamnik, Kljun, 2004; Jamnik, 2004). Kaj je z jamo Linija pri Glažuti danes? Čla- ni Društva za raziskovanje jam Ribnica so večkrat sistematično pregledali območje, kjer naj bi se jama nahajala, vendar brez uspeha ( Jamnik, Velušček, 2011: 52). Na mestu, ki ustreza podatkom o kraju jame, je danes opazna le vrtača, nadaljevanje v jamo na njenem dnu pa je nemogoče. Po sledeh na robu vrtače domnevajo, da je bil vhod v jamo miniran in s tem zaprt. Obstaja velika verjetnost, da je bila jama Linija v juniju ali juliju leta 1945 uporabljena kot ena od jam, pred katero je povojna oblast izvedla enega od množičnih pobojev in trupla žrtev pome- tala v jamo. Ta domneva se kaže kot zelo verjetna zaradi neposredne bližine bolj po- znanih povojnih prikritih grobišč (Jamnik, 2008). Naše letošnje iskanje jame na terenu Pismo Josipa Mantuanija, ravnatelja Deželnega muzeja za Kranjsko, profesorju Otheniu Abelu na Dunaj, ki je spremljalo pošiljko kostnih ostankov nekaterih sesalcev, med njimi tudi kosti (losov) iz jame pri Glažuti (pod številko 3). Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (NMS 1914/422). Foto: Matija Križnar. 76 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 U • N 77Paleontologija • O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) Navalili smo se na skalovje in odmetali vstran prvo plast udrtin. Pokazale so se prve kosti, a uvideli smo, da nismo za tako delo, ki potre- buje mnogo časa in strokovne izkušenosti. Rog smo vzeli s seboj in ga naslednjega dne oddali muzejskemu ravnatelju v Ljubljani, ki je takoj poslal svojega zoologa in preparatorja doli. Ta dva sta s pomočjo naših tovarišev spravila iz jame — okostje evropskega losa!« (Kunaver, 1932: 294.) Po nekaterih informacijah naj bi kostne ostanke v jami prvi opazil in našel jamar in takrat še študent Jože Rus, kasne- je priznani doktor geografije in zgodovinar ter domačin iz Ribnice. Nekateri arhivski dokumenti navajajo, da jama leži ob cesti 31,1 kilometra od Ribnice. (Arhiv NMS, 1914/422; glej tudi Kos, 1923; Rakovec, 1956.) Nekaj kostnih ostankov losov iz jame je ta- ko kmalu prišlo v takratni Deželni muzej za Kranjsko Rudolfinum, kjer je bil muzejski ravnatelj Josip Mantuani, tudi celo podpred- sednik omenjenega Društva za raziskovanje podzemnih jam, kar očitno ni naključje. Omenjeni zoolog je bil takrat Gvidon Sa- jovic, zadolžen tudi za preučevanje naravo- slovnih muzejskih zbirk in skrb za njih. Bolj zanimiv pa je tretji muzealec, ki je bil tudi muzejski fotograf. To je bil Fran Dobovšek (Križnar, 2021a). O obisku jame pri Glažuti in izkopavanju kostnih ostankov priča tudi redka fotograf ija (Arhiv NMS, fototeka, N19029), ki jo danes hrani Narodni muzej Slovenije. Napačna letnica nastanka in av- torja fotograf ije ter posledično tudi njena napačna interpretacija so bili razlog, da v njej niso prepoznali pravega pomena. Naš pregled omenjene fotografije razkrije, da je nastala prav v času zbiranja kostnega gra- diva v jami pri Glažuti. Avtor fotografije je bil seveda že omenjeni Fran Dobovšek, ki ga lahko na fotografiji zasledimo klečečega skrajno desno. Prav tako pa lahko na spo- dnji desni strani fotografije vidimo kostne ostanke, med drugimi spodnje čeljustnice losa, lobanjo, rebra in še nekaj večjih kosti. Po naših predvidevanjih so torej zbrane ko- stne ostanke že v drugi polovici leta 1913 prenesli in shranili v ljubljanskem muzeju. Drugih jamarjev na fotografiji ne prepozna- mo, čeprav so bili gotovo člani Društva za raziskovanje podzemnih jam. Ob omenjanju jame z ostanki losov smo na- leteli tudi še na eno nedoslednost, in sicer poimenovanje jame. Med prvimi zapisi naj- demo njeno nemško ime Höhle bei Glasshütte in der Gottscheer Waldungen (Arhiv NMS, 1914/422), kot ga zapiše Josip Mantuani. Manj kot desetletje kasneje Fran Kos, na- slednik Sajovica, ponovno razišče kosti losov in jamo poimenuje jama »pri Glažuti« (zapi- še v narekovajih, očitno takrat še brez ura- dnega imena), kar je kasneje nepravilno kot Jama pri Glažuti uporabil tudi paleontolog Ivan Rakovec, ko je opisoval ostanke losov v Jugoslaviji (Rakovec, 1956: 6). Tako se je, čeprav nepravilno, kot najdišče in ime jame ohranilo še zelo dolgo. Kljub temu pa je bi- lo ime jame znano že ob objavi Pavla Kuna- verja leta 1932, ki je jamo jasno poimenoval kot jama Linija (Kunaver, 1932: 293). Na to sta desetletja kasneje opozorila tudi jamarja Pavel Jamnik in Franc Kljun, ko sta opiso- vala novo najdbo ostankov losa iz bližnje- ga Franc-Losovega brezna (Jamnik, Kljun, 2004; Jamnik, 2004). Kaj je z jamo Linija pri Glažuti danes? Čla- ni Društva za raziskovanje jam Ribnica so večkrat sistematično pregledali območje, kjer naj bi se jama nahajala, vendar brez uspeha ( Jamnik, Velušček, 2011: 52). Na mestu, ki ustreza podatkom o kraju jame, je danes opazna le vrtača, nadaljevanje v jamo na njenem dnu pa je nemogoče. Po sledeh na robu vrtače domnevajo, da je bil vhod v jamo miniran in s tem zaprt. Obstaja velika verjetnost, da je bila jama Linija v juniju ali juliju leta 1945 uporabljena kot ena od jam, pred katero je povojna oblast izvedla enega od množičnih pobojev in trupla žrtev pome- tala v jamo. Ta domneva se kaže kot zelo verjetna zaradi neposredne bližine bolj po- znanih povojnih prikritih grobišč (Jamnik, 2008). Naše letošnje iskanje jame na terenu Pismo Josipa Mantuanija, ravnatelja Deželnega muzeja za Kranjsko, profesorju Otheniu Abelu na Dunaj, ki je spremljalo pošiljko kostnih ostankov nekaterih sesalcev, med njimi tudi kosti (losov) iz jame pri Glažuti (pod številko 3). Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (NMS 1914/422). Foto: Matija Križnar. 78 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 79Paleontologija • O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) • Paleontologija in primerjava z eno izmed Kunaverjevih fo- tografij jame (brezna) Linija je potrdila naše domneve o jami (slika spodaj). Na žalost je danes vhodni del jame popolnoma zasut s smetmi, ki so jih vsipali neposredno s ce- ste v vhodno brezno. Prav zasutje jame pa je verjetno pripomoglo tudi k temu, da ostaja jama še neregistrirana, torej tudi neprimer- na raziskana (razen ogledov in načrtov pr- vopristopnikov). Avtorji upamo in želimo, da bodo ob predhodnem očiščenju jame to v prihodnosti storili krajevni jamarji, hkrati pa mogoče tudi ohranili že izbrano ime za jamo Linija. Los na Dunaju in nazaj v ljubljanski muzej Prve, in sicer subfosilne ostanke evropskih losov so pod vodstvom Karla Dežmana iz- kopali v letih 1876 in 1877 na koliščih bli- zu Iga (Rakovec, 1956). Nova odkritja leta 1913 iz jame Linija pri Glažuti pa so po- stregla z novimi ostanki tega velikega se- salca. Izkopane kosti, za katere še niso bili prepričani, kateri živali pripadajo, so iz De- želnega muzeja za Kranjsko na prošnjo ta- kratnega ravnatelja Josipa Mantuanija posla- li na Dunaj. Tam naj bi jih prejel paleonto- log Othenio Abel, ki je za muzej pred tem že preiskoval in določeval ostanke čeljustnic Primerjava vhoda v jamo Linija leta 1913 in današnji pogled na zasuti jamski vhod. Pokazalo se je, da ta jama danes še vedno ni registrirana. Foto: Pavel Jamnik. širokočelnega losa (Cervalces gallicus) iz zgo- dnjepleistocenske gline opekarne na Viču pri Ljubljani (Seidl, 1912; Križnar, 2021b: 81). Na Dunaj so maja leta 1914 poslali zaboj z le nekaj kostmi iz jame pri Glažuti, med katerimi sta bili tudi lobanji losa in konja. Abel je določitev ostankov očitno zaupal svojemu asistentu Helmutu Otto Antoniu- su, kar je tudi zapisal v svojem pismenem odgovoru muzejskemu ravnatelju Mantuani- ju konec leta 1914. Očitno je prva svetovna vojna prekinila stike med ustanovama vse do poletja 1921, ko naj bi bili zgoraj omenjeni lobanji vrnjeni v ljubljanski muzej. Shranje- ne kostne ostanke iz jame Linija pri Glažuti je istega leta ponovno pričel raziskovati mu- zejski naravoslovec Fran Kos, ki je želel iz skeletnih ostankov, najdenih v jami, sesta- viti eno okostje za razstavne prostore (Kos, 1923). V arhivskih dokumentih smo zasledi- li, da so za posredovanje pri Otheniu Abe- lu zaprosili Augusta Žiberno, bibliotekarja na Dunaju, ki je tudi uspel pri vračanju kostnih ostankov (Arhiv NMS, 1921/482, 1921/485). Fran Kos je nato celotno zbirko kosti iz jame preučil in ugotovil, da ostan- ki losa pripadajo trem osebkom, med ske- letnimi ostanki, iznesenimi iz jame, pa je poleg konja določil tudi ostanke srnjakov in jelena. Iz kostnih ostankov losov je na- to sestavil in razstavil eno losovo okostje in ga spomladi leta 1922 postavil v eno izmed razstavnih dvoran (Kos, 1923). Kljub skoraj v celoti ohranjenim skeletom treh losov pa se je od rogovja ohranilo zgolj nekaj parož- kov. Najbolje o pomanjkljivostih rogovja za- piše Fran Kos: »Ker iz teh fragmentov ni bilo mogoče rekonstruirati montiranemu losu takih oblik rogovja, da bi si ustvaril gledalec pravo sliko lobanje losa — samca, sem se odločil za posnetek, ki nam ga je dobro napravil g. prof. Repič po desni veji losovega rogovja, ki jo hrani muzej.« (Kos, 1923: 31.) Razstavljeno oko- stje losa iz jame Linija pri Glažuti je bilo na ogled do konca petdesetih let dvajsetega stoletja, nato pa so ga razstavili in shranili v depo, kjer je še danes. Odgovor paleontologa Othenia Abela (njegov portret na desni) o določevanju prejetih kostnih ostankov s konca leta 1914. V pismu večkrat omeni svojega asistenta Otta Antoniusa, ki je dejansko tudi določil in pripisal prejeto lobanjo evropskemu losu (nemško Elch) iz jame pri Glažuti. Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (NMS 1914/808). Foto: Matija Križnar. 78 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 79Paleontologija • O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) • Paleontologija in primerjava z eno izmed Kunaverjevih fo- tografij jame (brezna) Linija je potrdila naše domneve o jami (slika spodaj). Na žalost je danes vhodni del jame popolnoma zasut s smetmi, ki so jih vsipali neposredno s ce- ste v vhodno brezno. Prav zasutje jame pa je verjetno pripomoglo tudi k temu, da ostaja jama še neregistrirana, torej tudi neprimer- na raziskana (razen ogledov in načrtov pr- vopristopnikov). Avtorji upamo in želimo, da bodo ob predhodnem očiščenju jame to v prihodnosti storili krajevni jamarji, hkrati pa mogoče tudi ohranili že izbrano ime za jamo Linija. Los na Dunaju in nazaj v ljubljanski muzej Prve, in sicer subfosilne ostanke evropskih losov so pod vodstvom Karla Dežmana iz- kopali v letih 1876 in 1877 na koliščih bli- zu Iga (Rakovec, 1956). Nova odkritja leta 1913 iz jame Linija pri Glažuti pa so po- stregla z novimi ostanki tega velikega se- salca. Izkopane kosti, za katere še niso bili prepričani, kateri živali pripadajo, so iz De- želnega muzeja za Kranjsko na prošnjo ta- kratnega ravnatelja Josipa Mantuanija posla- li na Dunaj. Tam naj bi jih prejel paleonto- log Othenio Abel, ki je za muzej pred tem že preiskoval in določeval ostanke čeljustnic Primerjava vhoda v jamo Linija leta 1913 in današnji pogled na zasuti jamski vhod. Pokazalo se je, da ta jama danes še vedno ni registrirana. Foto: Pavel Jamnik. širokočelnega losa (Cervalces gallicus) iz zgo- dnjepleistocenske gline opekarne na Viču pri Ljubljani (Seidl, 1912; Križnar, 2021b: 81). Na Dunaj so maja leta 1914 poslali zaboj z le nekaj kostmi iz jame pri Glažuti, med katerimi sta bili tudi lobanji losa in konja. Abel je določitev ostankov očitno zaupal svojemu asistentu Helmutu Otto Antoniu- su, kar je tudi zapisal v svojem pismenem odgovoru muzejskemu ravnatelju Mantuani- ju konec leta 1914. Očitno je prva svetovna vojna prekinila stike med ustanovama vse do poletja 1921, ko naj bi bili zgoraj omenjeni lobanji vrnjeni v ljubljanski muzej. Shranje- ne kostne ostanke iz jame Linija pri Glažuti je istega leta ponovno pričel raziskovati mu- zejski naravoslovec Fran Kos, ki je želel iz skeletnih ostankov, najdenih v jami, sesta- viti eno okostje za razstavne prostore (Kos, 1923). V arhivskih dokumentih smo zasledi- li, da so za posredovanje pri Otheniu Abe- lu zaprosili Augusta Žiberno, bibliotekarja na Dunaju, ki je tudi uspel pri vračanju kostnih ostankov (Arhiv NMS, 1921/482, 1921/485). Fran Kos je nato celotno zbirko kosti iz jame preučil in ugotovil, da ostan- ki losa pripadajo trem osebkom, med ske- letnimi ostanki, iznesenimi iz jame, pa je poleg konja določil tudi ostanke srnjakov in jelena. Iz kostnih ostankov losov je na- to sestavil in razstavil eno losovo okostje in ga spomladi leta 1922 postavil v eno izmed razstavnih dvoran (Kos, 1923). Kljub skoraj v celoti ohranjenim skeletom treh losov pa se je od rogovja ohranilo zgolj nekaj parož- kov. Najbolje o pomanjkljivostih rogovja za- piše Fran Kos: »Ker iz teh fragmentov ni bilo mogoče rekonstruirati montiranemu losu takih oblik rogovja, da bi si ustvaril gledalec pravo sliko lobanje losa — samca, sem se odločil za posnetek, ki nam ga je dobro napravil g. prof. Repič po desni veji losovega rogovja, ki jo hrani muzej.« (Kos, 1923: 31.) Razstavljeno oko- stje losa iz jame Linija pri Glažuti je bilo na ogled do konca petdesetih let dvajsetega stoletja, nato pa so ga razstavili in shranili v depo, kjer je še danes. Odgovor paleontologa Othenia Abela (njegov portret na desni) o določevanju prejetih kostnih ostankov s konca leta 1914. V pismu večkrat omeni svojega asistenta Otta Antoniusa, ki je dejansko tudi določil in pripisal prejeto lobanjo evropskemu losu (nemško Elch) iz jame pri Glažuti. Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (NMS 1914/808). Foto: Matija Križnar. 80 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 81Paleontologija • O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) • Paleontologija Vsi raziskovalci so se izogibali določitvi sta- rosti losovih ostankov ali kot je spretno za- pisal Fran Kos: »Zaenkrat smo navezani le na poljubne dedukcije, ki so pa relativne vrednosti z ozirom na starost drugih najdišč in zadevnih fosilnih, oziroma subfosilnih predmetov.« (Kos, 1923: 28.) Pri določanju starosti se očitno ni bilo mogoče opreti na kosti drugih, prav tako v jami najdenih ostankov živali, saj je tudi z ohranjenih fotograf ij vidno, da so kosti ležale na površju jamske dvorane. Z gotovostjo pa so bili ostanki losov iz jame Linija najstarejši med odkritimi, saj so bili že delno prekriti z gruščem (Kos, 1923: 27). O starosti losovih ostankov pri Glažuti je prvi predvideval Ivan Rakovec, ki je zapisal, da ostanki glede na položaj v jami sodijo v postglacialno oziroma že holocensko obdo- bje (Rakovec, 1956). Do danes se je od prvih holocenskih (ba- krenodobnih) ostankov losov z Dežmano- vih kolišč pri Igu na Ljubljanskem barju in v tem besedilu opisanih najdb iz jame Li- nija nad Glažuto zbirka najdenih kostnih ostankov losa zelo povečala. Sistematična raziskovanja po drugi svetovni vojni so pri- spevala tudi pleistocenske ostanke, med ka- terimi so najstarejši iz Betalovega spodmola pri Postojni. Mlajše ledenodobne ostanke so izkopali še v Parski golobini blizu Piv- ke, Matjaževih kamrah med Žirmi in Lo- gatcem, Županovem spodmolu, Lukanjski Leta 1921 je losove ostanke, shranjene v ljubljanskem muzeju, preučeval Fran Kos. Za posredovanje oziroma vrnitev nekaterih ostankov z Dunaja je zaprosil Augusta Žiberno (pismo spredaj), naj posreduje pri paleontologu Otheniu Abelu. Očitno so zaradi vojne kostni ostanki vse od leta 1914 ostali na Dunaju. Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (NMS 1921/482; NMS 1921/485). Foto: Matija Križnar. Izvirna fotografija skeleta, sestavljenega iz ostankov evropskih losov iz jame Linija. Fotografijo je uporabil Fran Kos v svoji razpravi o losih. Ohranjen je tudi negativ na stekleni plošči, ki ga hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. 80 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 81Paleontologija • O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) • Paleontologija Vsi raziskovalci so se izogibali določitvi sta- rosti losovih ostankov ali kot je spretno za- pisal Fran Kos: »Zaenkrat smo navezani le na poljubne dedukcije, ki so pa relativne vrednosti z ozirom na starost drugih najdišč in zadevnih fosilnih, oziroma subfosilnih predmetov.« (Kos, 1923: 28.) Pri določanju starosti se očitno ni bilo mogoče opreti na kosti drugih, prav tako v jami najdenih ostankov živali, saj je tudi z ohranjenih fotograf ij vidno, da so kosti ležale na površju jamske dvorane. Z gotovostjo pa so bili ostanki losov iz jame Linija najstarejši med odkritimi, saj so bili že delno prekriti z gruščem (Kos, 1923: 27). O starosti losovih ostankov pri Glažuti je prvi predvideval Ivan Rakovec, ki je zapisal, da ostanki glede na položaj v jami sodijo v postglacialno oziroma že holocensko obdo- bje (Rakovec, 1956). Do danes se je od prvih holocenskih (ba- krenodobnih) ostankov losov z Dežmano- vih kolišč pri Igu na Ljubljanskem barju in v tem besedilu opisanih najdb iz jame Li- nija nad Glažuto zbirka najdenih kostnih ostankov losa zelo povečala. Sistematična raziskovanja po drugi svetovni vojni so pri- spevala tudi pleistocenske ostanke, med ka- terimi so najstarejši iz Betalovega spodmola pri Postojni. Mlajše ledenodobne ostanke so izkopali še v Parski golobini blizu Piv- ke, Matjaževih kamrah med Žirmi in Lo- gatcem, Županovem spodmolu, Lukanjski Leta 1921 je losove ostanke, shranjene v ljubljanskem muzeju, preučeval Fran Kos. Za posredovanje oziroma vrnitev nekaterih ostankov z Dunaja je zaprosil Augusta Žiberno (pismo spredaj), naj posreduje pri paleontologu Otheniu Abelu. Očitno so zaradi vojne kostni ostanki vse od leta 1914 ostali na Dunaju. Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (NMS 1921/482; NMS 1921/485). Foto: Matija Križnar. Izvirna fotografija skeleta, sestavljenega iz ostankov evropskih losov iz jame Linija. Fotografijo je uporabil Fran Kos v svoji razpravi o losih. Ohranjen je tudi negativ na stekleni plošči, ki ga hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. 82 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 83Paleontologija • O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) • Paleontologija jami in še drugod (Pohar, 1984). S pomočjo jamarjev so iz Losovega brezna na Soriški planini in Franc- -losovega brezna pri Gla- žuti odkri l i in ohrani l i skeletne dele holocenskih losov, kar dokazuje, da so se ti veliki sesalci ohrani- li še dolgo v zgodovinskih obdobjih (Krivic, 1985; Ja- mnik, Kljun, 2004). Losa s Soriške planine na podlagi opravljene analize z izoto- pom ogljik-14 lahko ume- stimo v čas okoli leta 400 našega štetja (Krivic, 1985; Jamnik, 2004: 293). Kar je pri tej najdbi še posebej zanimivo, je osta- nek zarasle poškodbe, ki je vidna na desni losovi lopatici in ki jo je los preživel ( Ja- mnik, Klun, 2004: 268). Posebej zanimiva je tudi najdba losa v le približno kilometer in pol oddaljenem Franc-losovem breznu. Živel je še v holocenu in bi lahko bil iz pri- bližno istega obdobja kot losi iz jame Li- nija. V to brezno je los brez dvoma padel in v njem poginil. Po najnovejših raziska- vah naj bi se evropski losi v Vzhodnih Al- pah zadržali vse do sredine srednjega veka (Schmölcke, Zachos, 2005). Še bolj prese- netljivo je, da so leta 2011 v Avstriji našteli več kot dvajset prostoživečih osebkov losa (Neuer, Spötl, 2020). Ostaja torej upanje, da k nam z vzhoda prilomasti tudi kateri izmed teh orjakov. Literatura: Jamnik, P., 2004: Nenavadna poškodba na losovi čeljustnici iz Franc-losovega brezna nad Glažuto pri Ribnici. Acta carsologica, 33 (1): 291-299. Jamnik, P., Kljun, F., 2004: Nova najdba kosti evropskega losa v novoodkriti jami nad Glažuto pri Ribnici. Proteus, 66 (6): 264-268. Jamnik, P., 2008: Ugotavljanje identitete žrtev iz brezna pri Konfinu I v arhivskih virih. V: Dežman, J., (ur.): Poročilo Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč: 2005-2008. Družina: 99-118. Jamnik, P., Velušček, A., 2011: Arheološka in paleontološka jamska najdišča s širšega območja Ribniške in Struške doline ter Kočevske. V: Velušček, A., (ur.): Spaha. Opera Instituti archaeologici Sloveniae, 22: 33- 64. Kos, F., 1923: Evropski los Alces alces L. iz jame »pri Glažuti«. Glasnik Muzejskega društva Slovenija, 1-4, II/III: 25-33. Križnar, M., 2021a: Fran Dobovšek (1876-1915), spregledani naravoslovec. Proteus, 83 (6): 264-270. Križnar, M., 2021b: Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja Slovenije leta 1944. 200 let Prirodoslovnega muzeja I. Scopolia, 100: 15-126. Krivic, K., 1985: Los tudi na Soriški planini, Loški razgledi, 32: 93-97. Kunaver. P., 1932: V prepadih. Mladika, družinski list s podobami, 13: 292-295. Neuner, W., Spötl, C., 2020: The presence of elk (Alces alces) in Austria since the upper Pleistocene. Austrian Journal of Earth Sciences, 113 (1): 111-124. Pohar, V., 1984: Poznoglacialna favna iz Lukenjske jame. Geologija, 26: 71-107. Rakovec, I., 1956: O ostankih evropskega losa v Jugoslaviji. Geološki anali Balkanskoga poluostrva, 24: 1-13. Schmölcke, U., Zachos, F., 2005: Holocene distribution and extinction of the moose (Alces alces, Cervidae) in Central Europe. Mammalian Biology-Zeitschrift für Saugetierkunde, 70 (6): 329-344. Seidl, F., 1912: Širokočelni los (Alces latifrons) v starejši diluvijalni naplavini Ljubljanskega barja. Carniola, 4: 261-274. Viri (arhiv in fotoarhiv): Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (NMS) (pisma in fotografije). Arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije (PMS) (fotografije). www.dzrjl.si/drustvo-za-raziskovanje-jam-ljubljana/ zgodovina-dzrjl (o zgodovini DZRJL). www.kamra.si/digitalne-zbirke/jamar (V jami - izvirna fotografija jamarjev v jami Linija). Etikete in lističi, ko so bili pritrjeni na zaboj s kostnimi ostanki losov (in drugih živali), odkritih v jami pri Glažuti. Na spodnjem lističu je tudi izvirni zapis Otta Antoniusa ob določitvi lobanje losa in dela lobanje konja. Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (NMS 1921/483). Foto: Matija Križnar. Pogled v razstavni prostor Deželnega muzeja za Kranjsko Rudolfinum z montiranim skeletom evropskega losa (na desni) in ostanki subfosilnih ostankov kosti sesalcev v kotni omari. Na omari so razstavljeni tudi deli lobanje in rogovja ter čeljustnica losa, ki jih je izkopal Karl Dežman iz kolišč pri Igu na Ljubljanskem barju. Vsi omenjeni losovi ostanki so bili dolgo časa tudi edini odkriti na Kranjskem. Arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije. 82 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 83Paleontologija • O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) • Paleontologija jami in še drugod (Pohar, 1984). S pomočjo jamarjev so iz Losovega brezna na Soriški planini in Franc- -losovega brezna pri Gla- žuti odkri l i in ohrani l i skeletne dele holocenskih losov, kar dokazuje, da so se ti veliki sesalci ohrani- li še dolgo v zgodovinskih obdobjih (Krivic, 1985; Ja- mnik, Kljun, 2004). Losa s Soriške planine na podlagi opravljene analize z izoto- pom ogljik-14 lahko ume- stimo v čas okoli leta 400 našega štetja (Krivic, 1985; Jamnik, 2004: 293). Kar je pri tej najdbi še posebej zanimivo, je osta- nek zarasle poškodbe, ki je vidna na desni losovi lopatici in ki jo je los preživel ( Ja- mnik, Klun, 2004: 268). Posebej zanimiva je tudi najdba losa v le približno kilometer in pol oddaljenem Franc-losovem breznu. Živel je še v holocenu in bi lahko bil iz pri- bližno istega obdobja kot losi iz jame Li- nija. V to brezno je los brez dvoma padel in v njem poginil. Po najnovejših raziska- vah naj bi se evropski losi v Vzhodnih Al- pah zadržali vse do sredine srednjega veka (Schmölcke, Zachos, 2005). Še bolj prese- netljivo je, da so leta 2011 v Avstriji našteli več kot dvajset prostoživečih osebkov losa (Neuer, Spötl, 2020). Ostaja torej upanje, da k nam z vzhoda prilomasti tudi kateri izmed teh orjakov. Literatura: Jamnik, P., 2004: Nenavadna poškodba na losovi čeljustnici iz Franc-losovega brezna nad Glažuto pri Ribnici. Acta carsologica, 33 (1): 291-299. Jamnik, P., Kljun, F., 2004: Nova najdba kosti evropskega losa v novoodkriti jami nad Glažuto pri Ribnici. Proteus, 66 (6): 264-268. Jamnik, P., 2008: Ugotavljanje identitete žrtev iz brezna pri Konfinu I v arhivskih virih. V: Dežman, J., (ur.): Poročilo Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč: 2005-2008. Družina: 99-118. Jamnik, P., Velušček, A., 2011: Arheološka in paleontološka jamska najdišča s širšega območja Ribniške in Struške doline ter Kočevske. V: Velušček, A., (ur.): Spaha. Opera Instituti archaeologici Sloveniae, 22: 33- 64. Kos, F., 1923: Evropski los Alces alces L. iz jame »pri Glažuti«. Glasnik Muzejskega društva Slovenija, 1-4, II/III: 25-33. Križnar, M., 2021a: Fran Dobovšek (1876-1915), spregledani naravoslovec. Proteus, 83 (6): 264-270. Križnar, M., 2021b: Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja Slovenije leta 1944. 200 let Prirodoslovnega muzeja I. Scopolia, 100: 15-126. Krivic, K., 1985: Los tudi na Soriški planini, Loški razgledi, 32: 93-97. Kunaver. P., 1932: V prepadih. Mladika, družinski list s podobami, 13: 292-295. Neuner, W., Spötl, C., 2020: The presence of elk (Alces alces) in Austria since the upper Pleistocene. Austrian Journal of Earth Sciences, 113 (1): 111-124. Pohar, V., 1984: Poznoglacialna favna iz Lukenjske jame. Geologija, 26: 71-107. Rakovec, I., 1956: O ostankih evropskega losa v Jugoslaviji. Geološki anali Balkanskoga poluostrva, 24: 1-13. Schmölcke, U., Zachos, F., 2005: Holocene distribution and extinction of the moose (Alces alces, Cervidae) in Central Europe. Mammalian Biology-Zeitschrift für Saugetierkunde, 70 (6): 329-344. Seidl, F., 1912: Širokočelni los (Alces latifrons) v starejši diluvijalni naplavini Ljubljanskega barja. Carniola, 4: 261-274. Viri (arhiv in fotoarhiv): Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (NMS) (pisma in fotografije). Arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije (PMS) (fotografije). www.dzrjl.si/drustvo-za-raziskovanje-jam-ljubljana/ zgodovina-dzrjl (o zgodovini DZRJL). www.kamra.si/digitalne-zbirke/jamar (V jami - izvirna fotografija jamarjev v jami Linija). Etikete in lističi, ko so bili pritrjeni na zaboj s kostnimi ostanki losov (in drugih živali), odkritih v jami pri Glažuti. Na spodnjem lističu je tudi izvirni zapis Otta Antoniusa ob določitvi lobanje losa in dela lobanje konja. Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (NMS 1921/483). Foto: Matija Križnar. Pogled v razstavni prostor Deželnega muzeja za Kranjsko Rudolfinum z montiranim skeletom evropskega losa (na desni) in ostanki subfosilnih ostankov kosti sesalcev v kotni omari. Na omari so razstavljeni tudi deli lobanje in rogovja ter čeljustnica losa, ki jih je izkopal Karl Dežman iz kolišč pri Igu na Ljubljanskem barju. Vsi omenjeni losovi ostanki so bili dolgo časa tudi edini odkriti na Kranjskem. Arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije. 85Marina Dermastia in Tom Turk: Znansopotnika • Nove knjige Marina Dermastia in Tom Turk: Znansopotnika Matjaž Kuntner Tik pred prelomom tisočletja, v začetku ja- nuarja leta 1999, sem spakiral dva nahrbtni- ka in se odpravil na doktorski študij evolu- cijske biologije v Združene države Amerike. Na pot sem šel sam, s ključnimi knjigami v enem nahrbtniku in s pajki v etanolu v drugem, po mnogih premislekih s pokojnim prijateljem Andrejem, s katerim sva sesta- vljala sezname »za« in »proti« podiplomske- mu študiju v tujini. O podobnih dilemah, življenjskih odločitvah, sopotnikih, kolegih, prijateljstvu, ljubezni, raziskovanju, deljenju znanja in ohranjanju planeta govori knjiga, ki je pred nami. Avtorja, profesorja Marina Dermastia in Tom Turk, sta večkrat nagrajena znanstve- nika, pedagoga in promotorja, razširjevalca znanosti. Kot je značilno za njeno pisanje, je Marina tudi tokrat skovala nov izraz, ki kot naslov knjige ponazarja to, da sta s Tomom povezana ne samo kot življenjska partnerja, torej sopotnika, temveč tudi kot znanstvena sodelavca. Izraz »znansopotni- ka«, četudi ni razložen nikjer v knjigi, je logično razumljiv. V poglavjih, kjer se kot avtorja izmenjujeta, se kronološko pomika- mo skozi njuni povezani življenji in poklicni poti, od precej brezskrbnih dijaških in štu- dentskih dni v Ljubljani, preko naravoslov- Sestavljeno okostje losa iz ostankov treh oseb- kov, ki so jih našli v jami Linija (»jami pri Glažuti«) in je bilo postavljeno v naravoslovnih razstavnih dvoranah muzeja v Ljubljani. Ilu- stracijo evropskega losa, vidno na podstavku, je izdelal Vlado Jordan (1913-1986), sicer inženir in umetnik. Fotografijo hrani arhiv Prirodo- slovnega muzeja Slovenije.