I
Prva žalost.
Pokliči brata mi nazaj —                  .Tvoj bratec bi ne slišal me
kako naj rajam samP                        in vrnil se nikdar;
Pomlad je tu s cveticami —              ne vidiš več obraza mu,
kam šel je brat moj, kam ?                sladke pomladi žar.
Igra metulj se tam svetal                  Dan rože, kratek, bajno lep,
in solnčni z njim sijaj,                       njegov je bil vesel;
a nočem uloviti ga —                        igrati moraš, deček, sam:
daj brata mi nazaj!                           v nebesa brat je šel."
Cvetice klijejo, ki sva                        /n pustil ptice, cvetke je,
vsejala jih nekdaj;                             in kličem ga zaman !
drevo mu polno črešenj je  —             Poletje dolgo, dolgo vse
pokliči ga nazaj! — —                      ne vrne. se za dan?
In ob potoku, v gozdu je minila sreča vsa ? — Zakaf, ko se z menoj igral, bolj nisem Ijubil ga.'
J. Baukart
Papež Pij fr
f 20. VIII. 1914.