Kobila te je iz jesena bincnila. (Mythologicna starica.) Kedar slovenski otrok radoveden vprašuje po svojem početji, odgovarja mu neredkoma mati: Kobila te je iz jesena ali iz verbače bincnila. V tej šaljivi prislovici tiči važen ostanek arijanskega mytha o početku pervega človeka iz drevesa. Po skandinavski mythologiji se veli pervi človek Asker (Völker str. 281) in je zrasel na j č- senu (škand. a s k, nemšk. esche). Po učenem Kuhnu (die Herabkunft des Feuers und des Göt­ tertrankes Str. 132) je drevo jesen podoba megle; zato se veli v skandinavski mythologiji Yggdrasil t. j. konj, kobila— Ygga, kar je priimek Odinov, boga burnega vetrovja. Konj — kobila pa sta spet simbola vetrovja in burne megle; tedaj se jesen in konj v simbolih vjemata ter oba to isto pomenjata.— Ker v skan­ dinavskem mythu in v slovenski prislovici nahajamo početek per­ vega človeka v jesenu Yggdrasil (verbači) in v slovenski prislovici kobilo v zvezi z jesenom (verbačo), tako je nam to znamenje, da je prišel tudi po veri starih Slovanov pervi človek iz megel, ktera misel se nahaja tudi pri Gerkih, kakor nam je Phoronej sporočil. Po skandinavskem mythu izvira pod jesenom studenec, iz kterega tri device: Skuld, Ur dr in V er d an di vodo zajemajo in jesen polivajo (Finn Magnusen, str. 435, 495, 545). Jaz pa sem že na drugem mestu omenil, da se te device vjemajo s slovanskimi vilami, v kterih smo spoznali osebij ene megle; in res tudi po serbskih povestih Vile stanujejo na jesenu, kakor Vuk (Rječnik str. 248) piše: „Kažu, da u oči Spasova dne noću Vile otkinu vrh jasenku; za to alosanu čeljad nose te ostave onu noć pod jasenkom metnuvši kod bolesnika kolač hleba in jednu čašu vode, a drugu vina (kao večeru Vili) pa sjutri dan u jutru kopaju pod jasenkom, i šta nađju (n. p. črva ili bubicu kaku) ono dadu bolesniku, te izije ili u vodi popije, kao lijek, koji mu je Vila ostavila". Pri Slovanih sta torej jesen ali verba drevesi življenja in sveta, spoznanja itd. pri starih Indih pa figovo drevo aQvattha (obširniše Kuhn 1. c. 128. 180. 19-^.) Po slovenskih narodnih povestih je sre^čen ta človek, ki vlovi veverico, ktera -se je na jesenu skotnila. Že Tkany (Myth. 1,67) piše, da so stari Rusi čelne kožice (Stirnläppchen) veverčine rabili za denar, in tudi po skandinavskih mythih skače na jesenu, Yggdrasil veverica Ratatöskr (Finn Magnusen str. 392). Spominjam se pesmice, ktero so nam otročičem ljuba ranjka mati peli: Bodite le pridni Ljubi otročiči, Pojdemo na svate - V šumo zeleno. Hrast se bode ženil Bukev si košato Bode vzel za ženo - Ženo ljubljeno. Gaber se bo ženil: Brezo dolgolasko Bode vzel za ženo - Ženo ljubljeno. Klen se bode ženil: Lipo sladovico Bode vzel za ženo - Ženo ljubljeno. Javor se bo ženil: Topel trepetiko Bode vzel za ženo — Ženo ljubljeno. Jesen se bo ženil: Verbo gerbovačo Bode vzel za ženo — Ženo ljubljeno. Gostija bo v dobravi, Vtem košatem logu, Godci mili ptički — Ptički pisani. Kuharica lisica Bo pečenke pekla, Jelen pa natakal Hladno vodico. Ta narodna pesem nam je ohranila predstave starih narodov o poroki dreves in rastlin, o kteri nam je J. Grimm (lieber Frauennamen aus Blumen str. 7 itd.) lepe dokaze iz indiških, rim­ skih in germanskih sporočil prinesel. Jesen je bil torej v staroslovanskem mythu mož verbače, zato prislovica: kobila iz verbače bincne otroka. Gori sem omenil srečonosne veverice na jesenu. Njena rudeča barva je utegnila znamnjevati ogenj (zato je tudi rudeča lisica kuharica na gostiji dreves) in tako bi še našli spomin na vero starih narodov, da je pervi ogenj iz oblakov prišel, kakor pervi človek (primeri. Promethejevo basen). Toliko sem hotel sprožiti o drevesu življenja, da naše mlade domoljube opomnim, naj ne prezirajo nobene povesti, prislovice in pesmice, ker v njih še tičć dragi ostanki staroslovenskega basnoslovja. Dav. Terstenjak.