2 —
Gospodarstvo.
4. aprila 1919. Bil sem še doma. Očetu so poginile vse svinje. Zima brez zabele. Pride drugo poletje. Svinje začno vnovič cepati. Vse so poskusili, kar je kdo svetoval; drnino, bezgovo listje in hrenovo, slive in goveje govno so navezavali bolnikom. Vlivali so jim olja s smodnikom in brez njega. Najboljša je bila še ilovica z jesihom, samo skozi votli kamen niso polivali svinj; svetoval pa je nekdo tudi ' to. Pomagalo ni nič, padle so vse do dveh praset. Čez teden dni je prišel živinozdrav-nik in je cepil onidve praseti. Ti sta potem tvorili podlago za novo rejp. Tedaj je začel oče verjeti, da je res cepljenje nekaj vredno in odslej pusti vsako leto cepiti in svinje mu ostanejo. Meni ni hotel verjeti, ko sem mu cepljenje priporočal; zvedel sem bil to iz časopisov; potem je tudi izprevidel, da nasekavanje ušes in rezanje repa le nič ne pomaga. Led je bil prebit, oče se je začel baviti z „novotarijami." Navedel sem to kot primer, kako si naš kmet še dandanes sam krade denar iz žepa, največkrat le radi nevednosti. Štedi mnogokrat na nepravem mostu, medtem ko mu izpodleti v večjem obsegu na drugi strani baš radi štednje. Šola nudi prvi pouk in temelje, na katere mora potem vsakdo sam zidati dalje. To delo se vrši s časopisom, knjigo in poskusi. Časopis je Kolikor toliko že razširjen, to pa bolj vsled novic nego radi svojega pravega namena. Knjiga in poskusi stanejo, a dajo se izvesti v skupnosti, v organizaciji.  Najboljša
podlaga temu,|e zadružništvo. Ne mislim pri tem toliko na politične organizacije, kakor gospodarske. Vsi sloji se organizirajo, le kmet je zaostal. Zadnji čas je, da se zdrami, ker drugače ga bodo organizirano delavstvo in drugi sloji v socijalni borbi pritisnili k steni. Pri tem ima vsakdo dvojni dobiček. Samouk in napredek se širi in na drugi strani pride mnenje v skupnosti do veljave. Poznam slučaje, da so kmetijsko podružnice dosegle podaljšanje roka za rekurz pri dohodninskem davku za svoj okoliš, v tjm ko bi tega posameznik ne bil dosegel. T»ko si je vsak posamezni član prihranil pot na pristojna ob-lastva; romal je le kos pisanega papirja; brez tega bi duseglo odposlanstvo dveh, treh isto. Predvsem se morajo povsod ustanavljati kmetijske podružnice. Pri tem se pač ne sme posameznik prašati, kako korist bo imel. To bi imel gotovo, a sama ne bo prišla, zahtevati jo mora. Že list ,,Kmetovalec", ki ga dobi vsak ud kmetijskih podružnic, je kmetu velik dobiček Toliko časa se zmirom najde, da se prebere vsakih 14 dni teh 10 strani, ki nudijo mnogo novega. Že v samih praša-njih in odgovorih d bi pojasnila za marsikaj, kar bi ga drugače stalo denar pri odvetniku. Podružnice dobavljajo blago, n. pr. umetni gnoj in semenje v skupnem; pripelje ga eden ali dva voza, člani ga dobijo v vasi in si prihranijo dolga pota po mestih; v tem pa se vrSi doma delo, ki bi drugače ostalo neopravljeno Neprijetno barantanje s trgovcem in morebitna izguba odpade. Dosedaj je bilo vodstvo naših kmečkih gospodarskih organizacij navadno v rokah nekmetovalcev, meščanov obrtnikov, grajščakov itd. Ti so delali, kakor ji njim kazalo, na kmeta so niso ozirali. Odslej mora biti to drugače; svoje organizacije moramo voditi sami tako, kakor so nam potrebne. Naša naloga in zahteva bodi kmetijska podružnica v vsakem malo večjem kraju. Ude zbirajmo od kmeta do kmeta. Pri tem pa mora izginiti naša grda navad«, da smo sosedu le nasprotni, da vidimo v njem le človeka, ki mu moramo škoditi. Najbolj sem se sramoval, ko sem med vojno videl in slišal toliko ovadeb zoper svoje sotrpine. VTsi trpimo enako. Ne večajmo si trpljenja še sami. Moj po-ziv velja vsem: Zdramimo, organizirajmo se najpoprej v kmetijskih podružnicah in drugo pride samo od sebe.                  Kmetovalec.
Prodajo telet bi morala vlada prepovedati, vsaj mesarjem. Godi se, da romajo najlepša teleta, ki bi bila izvrstna za pleme, v mesnico in kmet ne ve, kje bo jemal dora-stek. Za meso so samo ona, ki niso sposobna ža pleme in teh je tudi dovolj. Po občinah naj bi se sestavili odbori dveh do treh dobrih živinorejcev, ki bi vsako tele pregledali, predno bi smelo na prodaj. Kar je dobrega plemenskega, se proda živinorejcu, ki želi kupiti za pleme. Drugače ne bomo prišli nikdar do prirastka. Lepo pa tudi ni, če kmetovalec za par papirnatih kronic rajši proda mesarju, nego tovarišu.
Konjerejska zadruga za pincgavce na Ptuju ima 13. aprila ob pol 10. uri dopoldne redni občni zbor za leto 1919. Dnevni red je: 1. odobrenje računov; 2. sprejem novih udov; 3. volitev odbora; 4. slučajnosti. Vabljeni so vsi konjerejci. Govorita g. Desničar, tajnik »Zadružne zveze" in živinozdravnik dr. Za-vrnik o zadružništvu in napakah pri vzgoji žrebet in konj. Zbor se vrši v gornji dvorani „Nar. doma" v Ptuju.
Živinorejski pododsek za Štajersko se je ustanovil tudi za naše kraje. Za nalogo si je nadel splošno povzdigo živinoreje, soodločitev v pasmah in premiranju ter nabavi pašnikov za mlade bike in junice. Predvsem se bo v slednjem potegoval za to, da da država primerna posestva, ki se bodo odvzela nemškim baronom in grofom, za to na razpolago.