48 Critical analysis of SPO research on sports and leisure activities in Slovenia Abstract This text takes the longitudinal Slovenian Public Opinion (SPO) survey on sports and leisure activities in Slovenia as its starting point and aims, in the context of reviewing previous SPO research in this area, to (a) highlight some SPO results and critically evalu- ate their analyses, (b) add results and analysis of the SPO 2021 from the perspective of socio-demographic factors, and (c) look for ways to complement existing approaches in this research area. Among the findings of this study is the weakness of previous in- terpretations and analyses of the SPO, which - instead of problematizing and critically addressing them - often reproduce existing social norms and modern imperatives. Based on the results of related foreign research efforts in this area, the need is recognized to complement quantitative approaches with qualitative ones that would allow going beyond the level of surface description and deepening it by identifying and explaining its causes. This would contribute significantly to finding more informed and nuanced solutions to the problems identified. Key words: sports and leisure activities, Slovenian Public Opinion, socio-demographic factors Kaja Poteko Kritična analiza raziskav SJM o športno-rekreativni dejavnosti v Sloveniji Izvleček Pričujoče besedilo za svoje izhodišče vzame longitu- dinalno raziskavo Slovenskega javnega mnenja (SJM) o športno-rekreativni dejavnosti v Sloveniji ter se v okviru pregleda dosedanjih raziskav SJM na tem po- dročju nameni (a) izpostaviti nekatere rezultate SJM in kritično ovrednotiti njihove analize, (b) preteklim raziskavam dodati rezultate in analizo SJM 2021 z vidi- ka sociodemografskih dejavnikov ter (c) raziskati mo- žnosti njihovega dopolnjevanja. Med ugotovitvami pregleda je treba izpostaviti pomanjkljivost predho- dnih interpretacij in analiz SJM, ki – namesto da bi jih problematizirale in naslovile kritično – pogosto repro- ducirajo obstoječe družbene norme in sodobne im- perative, na osnovi izsledkov sorodnih tujih raziskav pa so izpeljani tudi poudarki in predlogi dopolnitev aktualnih in prihodnjih prizadevanj na tem področju. Kot ključna je izpostavljena potreba po dopolnjevanju kvantitativnih pristopov s kvalitativnejšimi, ki bi omo- gočili preseganje zadrževanja na ravni opisovanja po- vršinskega stanja ter ga poglobili s perspektivo ugo- tavljanja in pojasnjevanja njegovih temeljnih vzrokov, posledično pa bi bistveno pripomogli tudi k iskanju bolj informiranih in sofisticiranih rešitev za identifici- rane probleme. Ključne besede: športno-rekreativna dejavnost, Slovensko javno mnenje, sociodemografski dejavniki športna rekreacija 49 Uvod V svoji nedavno izdani knjigi Naravno giba- nje Lieberman zapiše, da je telesna dejav- nost oziroma vadba moderno in potenci- alno zdravju koristno vedenje, toda veliko naših prepričanj o njej je zmotnih, vzpo- stavljenih na podlagi mitov, kakršen je na primer ta, da smo rojeni za gibanje, da bi si morali vadbe želeti, ali pa, recimo, da je vadba čudežna tabletka, ki naj bi opravila z večino bolezni, stoli pa so malodane si- nonim za smrtonosno napravo (Lieberman, 2021, str. xiv-xvi). V izogib potencialnemu ogorčenju in napačnim interpretacijam kaže jasno izpostaviti, da Lieberman ne želi niti zanikati možnih koristi vadbe niti de- mantirati z njo povezanih študij s področja biomedicinske znanosti, želi pa pokazati, da ignoriranje evolucijskih in antropoloških vi- dikov telesne aktivnosti vodi do pristopov, ki so polni napačnih prepričanj, pretiravanj in zmot in ki na ultimativni ravni rezultirajo v spodletelih poskusih, da bi telesno dejav- nost oz. vadbo ustrezno približali ljudem. Vsi vemo, denimo, da je telesna dejavnost lahko koristna, vendar pa je malo stvari bolj nadležnih od tega, da nam nekdo pridiga in zapoveduje, da moramo migati, kaj vse naj bi v teh prizadevanjih počeli, v kakšnih količinah in na kak način (Lieberman, 2021, str. xvi). Lieberman skozi knjigo pokaže, da je prostovoljna vadba zavoljo zdravja in krepitve telesne zmogljivosti precej bi- zarno in mlado početje (Lieberman, 2021, str. 263), to pa nas postavi pred dokaj ne- lagoden paradoks: sodobno spodbujanje športne ali pa drugih, manj organiziranih, strukturiranih in kodificiranih oblik telesne dejavnosti se namreč danes skuša legitimi- rati natanko prek naslavljanja razmerja med športom, vadbo in telesno dejavnostjo na eni strani ter zdravjem posameznikov na drugi. Redna telesna dejavnost naj bi tako nižala tveganje za razvoj kardio-metabolnih bo- lezni, glede na izsledke iniciative ‚Exercise is Medicine‘ naj bi bila vadba zdravilo za 26 različnih bolezni, medikalizacijo telesne dejavnosti pa je tudi sicer mogoče razbrati iz različnih narativov zdravja v vsakdanjem življenju (Pullen in Malcolm, 2018, str. 493). Da je družbena vrednost športa in telesne dejavnosti narasla v sozvočju s širjenjem prisotnosti in intenzivnosti t. i. imperativa zdravja (Lupton, 1994), ni več neznanka – večanje števila športno-rekreativnih pro- gramov, ki ciljajo k omogočanju ‚športa za vse‘, denimo, je svojo upravičenost črpalo tudi iz sočasnega izpostavljanja in družbe- nega utrjevanja pomena zdravja in telesne kulture (Klostermann in Nagel, 2014, str. 610) –, kakor neznanka niso več problema- tizacije različnih pretirano poenostavljenih in domnevno neposrednih vezi med enim in drugim (glej Malcolm in Pullen, 2018). Športno-rekreativna dejavnost ima seveda pomembno vrednost v vseh življenjskih obdobjih, vendar pa se njeni pozitivni učin- ki ne izražajo brezpogojno, neposredno, vselej in nujno (glej Coakley, 2011, 2015). Ravno nasprotno, učinki participiranja v različnih športno-rekreativnih dejavnostih so kontingentni in odvisni od raznovrstnih kontekstualnih dejavnikov (Coakley, 2011, str. 318). V luči potrebe po identifikaciji po- gojev, kombinacije faktorjev in kontekstov, ki lahko vse prej kot vzročno-posledično razmerje med športom, vadbo in/ali tele- sno dejavnostjo na eni strani ter dobrobitjo tako na mikro- kot makrodružbenih nivojih na drugi strani usmerijo v manj negotovo in bolj informirano smer, ter v kontekstu vzpostavljanja univerzalne dostopnosti športa in drugih oblik telesne dejavnosti so potrebne tako empirično podprte raziska- ve in zanesljivi rezultati kakor tudi prouče- vanja, ki presegajo pozitivistične pristope in to tematiko obravnavajo tudi z vidika družbenih, kulturnih in zgodovinskih kon- tekstov. Skupaj lahko tovrstna prizadevanja predstavljajo temelj načrtovanja športno- -rekreativnih programov, morebitnih in- tervencij in njihovih pričakovanih učinkov, ustreznih politik ter načinov spodbujanja športa in drugih oblik telesne dejavnosti. V izhodišče pričujočega članka tako ume- ščamo longitudinalno raziskavo Slovenske- ga javnega mnenja (SJM), ki različne vidike športno-rekreativne dejavnosti vključuje vse od leta 1973, pri čemer pa so naši te- meljni nameni (a) pregledati dosedanje raziskave SJM na tem področju in izposta- viti nekatere njihove rezultate ter kritično ovrednotiti njihove analize, (b) preteklim raziskavam priključiti rezultate in analizo zadnje raziskave SJM 2021/1 (Hafner-Fink idr., 2021) ter (c) raziskati načine, kako do- sedanje pristope k obravnavani tematiki, njihove analize in interpretacije dopolniti in izboljšati. Če je Lieberman zapisal, da ni nič o biologiji vadbe smiselno, razen v luči evolucije, in da ni nič o vadbi kot ve- denju smiselno, razen v luči antropologije (Lieberman, 2021, str. xix), bomo njegovo misel nadaljevali in na grobo dodali, da ni nič o pomenih in motivih vadbe smiselno, razen v luči (tudi) sociologije. Družbene prakse so vselej – od družbenih, kulturnih, političnih in zgodovinskih kontekstov nelo- čljivi – diskurzivni dogodki, kot take pa so prežete tako z denotativnimi kot konotativ- nimi pomeni (Crawford, 2006, str. 401–402), predpostavkami, družbenimi normami, vrednotami, moralnimi imperativi ipd. Proučevanja, ki se ukvarjajo z dimenzijami pomena, so v dosedanjih raziskovalnih pri- stopih k športno-rekreativni dejavnosti pri nas med najbolj zanemarjenimi, 1 zato bi pogled kazalo obrniti tudi v smer, ki v sre- dišče postavlja tako vprašanja, kaj telesna aktivnost kot izkušnja ljudem pomeni, kot tudi kontekstualizacije, ki razgaljajo širšo družbeno in politično pogojenost špor- tno-rekreativne dejavnosti. Ne nazadnje je to tudi razsežnost, ki jo implicitno pred nas postavi Liebermanova teza, da je vadba najbolj privlačna, kadar za nas predstavlja nekaj bodisi nujnega bodisi zabavnega: »Kot je pokazalo nekaj zadnjih desetletij, nam ne bo uspelo samo prek medikalizira- nja in komodificiranja vadbe,« (Lieberman, 2021, str. 338), temveč na način, da ta in/ ali druge oblike telesne dejavnosti posta- nejo zabavne in družabne, emocionalno stimulativne, vznemirljive ter nekaj, iz česar v okolju, ki to od nas vse manj zahteva, raz- vijemo navado. „ Pregled dosedanjih raziskav SJM in konceptualizacija njihovih analiz Prva študija o športno-rekreativni dejavno- sti v Sloveniji je bila na podlagi podatkov raziskave SJM iz leta 1973 opravljena leta 1974 (Petrović idr., 1974), vse od takrat pa je proučevanje športno-rekreativne dejav- nosti prek raziskave SJM bolj ali manj sis- tematično na približno vsaki dve ali tri leta (Doupona Topič, 2010, str. 100) potekalo do leta 2008. Število športno neaktivnih pre- bivalcev se je v tem obdobju zmanjševalo, nadaljevanje tega trenda pa je razvidno tudi iz preglednice (Tabela 1), ki prikazuje pogostost ukvarjanja s športno-rekreativno dejavnostjo in podatke izbranih preteklih raziskav SJM dopolnjuje s podatki raziska- ve Slovensko javno mnenje SJM 2021/1 (Hafner-Fink idr., 2021). Ta je po prekinitvi in vrzeli, ki je nastala in se poglabljala od leta 1 Občutljivost za to razsežnost sicer lahko zasle- dimo recimo v prispevku Starca in Pušnikove (2014), vendar pa se o pomenih različnih špor- tnih praks v njunem članku sklepa na podlagi kategorizacije športnih praks v tri skupine, ki se jim neki pomen predpostavi, v nadaljevanju pa se od tu preverja statistično značilna poveza- nost med izbrano športno prakso in izobrazbo. 50 2008, prva ponovna raziskava SJM o špor- tno-rekreativni dejavnosti v Sloveniji, ki jo je za potrebe Ciljno raziskovalnega progra- ma »CRP 2021« (Vrednotenje in spremljanje telesne dejavnosti v Sloveniji, šifra: V5-2101) naročilo Ministrstvo za izobraževanje, zna- nost in šport. Podatki zanjo so bili prido- bljeni med marcem in junijem 2021, popu- lacijo so sestavljali prebivalci Slovenije, stari 18 let ali več, na podlagi vzorčnega načrta, ki je velikost vzorca določil na n = 2500 oseb, pa je bilo končno število opravljenih anket 1022. Vprašanja, povezana s športom in športno rekreacijo, so poizvedovala po trenutni pogostosti ukvarjanja s športom in pogostostjo ukvarjanja s športno-rekreativ- nimi dejavnostmi pred epidemijo, trajanju oz. količini športne ali športno-rekreativne aktivnosti na teden, obliki športno-rekrea- tivne dejavnosti, količini tedenske telesne aktivnosti, vrsti izbranih športno-rekreativ- nih aktivnosti ter pomenu in spreminjanju gibalnih navad v času epidemije COVID-19 (Hafner-Fink idr., 2021). Vse od začetkov je bila sicer temeljna usme- ritev študij o športno-rekreativni dejavnosti v Sloveniji zastavljena skozi perspektivo premislekov o razmerju med različnimi vidiki športno-rekreativne dejavnosti na eni strani – na primer oblike športne dejavnosti (or- ganizirane-neorganizirane, tekmovalne-re- kreativne) in načini športne dejavnosti (po- gostost ukvarjanja s športno dejavnostjo) – ter različnimi sociodemografskimi dejavniki (spol, starost, izobrazba, kraj bivanja, višina dohodka) na drugi strani (Petrović idr. 1974; Petrovič idr., 1984a; Sila, 2010a). 2 V tem ozi- ru so bila raziskovalna prizadevanja, četudi na bolj površinski, opisni ravni, zastavljena na način, ki ga je mogoče povezati tudi z ugotovitvami Bourdieuja (1978), ki je pred slabega pol stoletja zavrnil možnost, da bi obstajala naravna – v vseh časih in pro- storih enaka – potreba po specifični obli- ki telesnega napora, ter svoje predavanje pomenljivo začel z izhajanjem iz vprašanja, kako se zahteva po nekem športu sploh 2 Poleg vprašanj, ki se od raziskave do raziska- ve ponavljajo, so vanje občasno vključena tudi vprašanja, ki izhajajo iz poskusov premisleka ak- tualne družbene situacije ter njenega razmerja s športom oz. športno-rekreativno dejavnostjo – leta 1980 je tako analiza, denimo, obravnavala tudi vprašanje odnosa anketirancev do bojkota olimpijskih iger v Moskvi 1980 in do prihajajočih zimskih olimpijskih iger 1984 v Sarajevu (Petro- vič idr., 1980, str. 91), leta 2000 je bilo vključeno vprašanje o distribuciji javnih sredstev za šport (Petrović idr., 2001, str. 42–43), podobno je tudi zadnja raziskava SJM (Hafner-Fink idr., 2021) vključevala vprašanja, ki so naslavljala odnos med gibalnimi navadami ter epidemijo in z njo povezano vzpostavljeno družbeno situacijo. pojavi, kako razumeti fenomen modernega športa, kateri družbeni procesi in okoliščine vodijo posameznike pri razvijanju okusa za neki šport in tendiranje k tej ali oni športni praksi (Bourdieu, 1978, str. 820). Kot je pokazal Bourdieu, posameznikov okus, preference, uživanje v raznolikih oblikah kulturne potrošnje (hrana, glasba, oblačila, šport itd.) niso niti preprosto izraz njegovih notranjih ali prirojenih tendenc niti nekaj pomensko nevtralnega, tem- več so pogojeni z različnimi družbenimi determinantami in povezani z ravnmi ekonomskega, kulturnega in družbenega kapitala posameznika, obenem pa prispe- vajo k oblikovanju identitete in njegovega (ali skupinskega) družbenega položaja ter vzpostavljanju distinkcije in razlikovanja do drugih. Tudi področje športa in različ- ni vidiki različnih športnih praks, ki zaradi razmerja s telesom sežejo vse do vprašanja družbeno legitimne rabe teles in telesa kot takega, iz teh procesov niso izključeni: »/L/ogike, glede na katero se posamezni- ki nagibajo k tej ali oni športni praksi, ne moremo razumeti, če njihovih dispozicij za šport /.../ ne vključimo v enotnost sistema dispozicij, habitus, ki je osnova, od koder se generirajo življenjski stili,« (Bourdieu, 1978, str. 833). Distribucijo športnih praks med posame- zne družbene razrede in skupine znotraj razredov, ki se oblikujejo v odvisnosti od ekonomskega, družbenega in kulturnega kapitala, Bourdieu razlaga prek upošteva- nja dejavnikov, kot so prosti čas, ekonomski in kulturni kapital, bistven doprinos njego- vega modela pa je sočasno upoštevanje variacij v pomenih in funkcijah, ki jih različ- ne družbene skupine pripisujejo družbe- nim praksam, predpostavljenih takojšnjih in neposrednih ali kasnejših in posrednih koristi ukvarjanja z izbrano obliko športne- ga udejstvovanja. Dopolnjevanje statistično značilnih razmerij med različnimi praksami in družbenimi razredi z zanimanjem za pomene in funkcije, ki jih družbene skupine tem praksam pripisujejo, tako Bourdieuja pripelje do ugotovitve, recimo, da je raz- merje do telesa pri delavskem razredu ve- činoma instrumentalno, medtem ko za višji razred velja, da se s športom ukvarja prek bolj distanciranega razmerja s telesom, razmerja, ki telo pojmuje kot cilj na sebi; prostor ukvarjanja s športom je, nadalje, pri višjem razredu večinoma ekskluziven, drag in nižjim družbenim slojem nedostopen, medtem ko za slednje velja, da se s špor- tom ukvarjajo v ekonomsko dostopnejših in njim geografsko bližnjih prostorih; de- lavski razred si, podobno, od športa obeta predvsem moč in vzdržljivost, medtem ko si višji sloji obetajo zdravje, disciplino, spe- cifične vrednote ter koristi, ki sežejo onkraj športa in šport uporabljajo kot sredstvo za sklepanje, denimo, poslovnih stikov in pri- ložnosti. Bourdieu, ki še danes velja za pogosto re- ferenco v prizadevanjih za razumevanje in pojasnjevanje izpostavljenih družbenih vidikov modernega športa, skratka pokaže na to, da so različne razsežnosti ukvarja- nja s športom pogojene z različnimi druž- benimi determinantami in torej socialno stratificirane. Kulturna potrošnja, vključno s športno-rekreativnimi dejavnostmi, »je bolj ali manj prestižna, tj. prinaša različne stopnje družbenega priznanja, s tem pa reproducira družbeno-ekonomske razlike na simbolni ravni« (Mutz in Müller, 2021, str. 597). Če torej raziskave SJM beležijo tako širitev in večanje raznolikosti športno- Tabela 1 Pogostost ukvarjanja s športno-rekreativno dejavnostjo v prostem času v Sloveniji med letoma 1996 in 2021 1996/1 1998/1 2000/1 2001/3 2004/2 2006/1 2008/2 2021/1 NE (ne ukvarjam se s špor- tom, rekreacijo + 1-krat do nekajkrat na leto) 57, 2 % 54,3 % 59,4 % 52,6 % 40,9 % 38,3 % 35,7 % 17, 0 % OBČASNO (1- do 3-krat na mesec + 1-krat na teden) 23,6 % 28,3 % 23,3 % 22,6 % 29,3 % 30,8 % 30,3 % 30,5 % REDNO (2- do 3-krat na teden + 4- do 6-krat na teden + vsak dan) 19,1 % 17, 2 % 17, 3 % 24,4 % 29,5 % 30,5 % 32,9 % 50,5 % ne vem, b. o. 0,1 % 0,2 % 0,0 % 0,4 % 0,3 % 0,4 % 1,1 % 2,0 % športna rekreacija 51 -rekreativnih dejavnosti (Petrović idr., 2001, str. 31) kot postopno povečevanje splošne športno-rekreativne dejavnosti in naj bi s tem kazale na t. i. športifikacijo družbe – ob nekoliko pogostejšem ukvarjanju s špor- tom tistih z višjo izobrazbo, nadpovprečni- mi ekonomskimi možnostmi in višjim pro- fesionalnim položajem (Petrović idr., 1974, str. 300) je bil delež telesno neaktivnih leta 1973 57 ,8 %, leta 2021 pa 17 % –, pa kaže ob tem biti pozoren na ugotovitve, da so bo- disi distribucija posameznih športov bodisi načini ukvarjanja z njimi še zmeraj socialno stratificirani in zaznamovani s siceršnjimi družbenimi neenakostmi. Kontekst Slovenije sicer na ravni vpliva družbenega razreda na ukvarjanje s špor- tom ter družbene stratifikacije športno- -rekreativne dejavnosti (Doupona Topič, 2010; Petrović idr., 2001, str. 5; Starc in Sila, 2010; Starc in Sila, 2014) ni specifičen in od ugotovitev podobnih raziskav iz drugih, tako evropskih kot neevropskih držav na tem področju ne odstopa. Gemar (2020), denimo, je v obravnavi, ki športa in kulture ne jemlje ločeno, temveč skuša pokazati, da je športna participacija del širše kulture in tipologij kulturne potrošnje, pokazal na zmotnost različnih teorij, ki v prid zagovora individualnih potrošniških izbir in na podla- gi domnevno enakomerno distribuiranega splošnega večanja družbenega bogastva ter družbene mobilnosti trdijo, da družbe- ni razred nima več vpliva na oblikovanje in pogojevanje kulturnih izbir. Na primeru Kanade je pokazal, da so različne kultur- ne izbire, tudi izbira športno-rekreativne dejavnosti, pogojene tako z višjo ravnijo izobrazbe kakor tudi z višjim dohodkom. Četudi je za večino športov, vključenih v raziskavo, veljalo, da so potencialno pri- sotni v vseh družbenih razredih, pa so bili obenem še zmeraj identificirani športi, ki so značilni za zgolj posamezne družbene skupine, ki kot taki pripomorejo k vzposta- vljanju simbolne distinkcije do drugih ter kažejo, da družbeno izločanje poteka tudi po poti okusa, kulturnih izbir, življenjskih stilov ipd. (Gemar, 2020). Da višji ekonomski in kulturni kapital, ki sta v različnih raziska- vah običajno operacionalizirana najmanj z višino dohodka in doseženo stopnjo iz- obrazbe, povečata verjetnost ukvarjanja s športom, je pokazal tudi Wilson (2002), pri čemer sta bila omenjena dejavnika med sabo neodvisna, vendar pa je za tiste z viš- jim kulturnim kapitalom veljala najmanjša verjetnost ukvarjanja s t. i. proletarskimi športi, medtem ko ekonomski kapital na to ni imel vpliva (Wilson, 2002). 3 Na primeru raziskave razmerja med družbeno-eko- nomskim statusom – pri čemer sta bila poklicni razred in formalna izobrazba in- dikatorja kulturnega kapitala, dohodek pa je predstavljal operacionalizacijo koncepta ekonomskega kapitala – in športom na Fin- skem je bilo ugotovljeno, da je participacija v športu povezana s poklicnim razredom, pri čemer se največja razlika vzpostavlja med delavskim razredom in drugimi skupi- nami, ki se v športu udejstvujejo pogosteje (Kahma, 2012, str. 125). Podobno je bilo po- trjeno tudi na ravni odnosa med izobrazbo in dohodkom ter participacijo v športu, kjer je univerzitetna izobrazba pojasnila razlike ukvarjanja s športom, prav tako pa se je pokazalo, da višji dohodek poveča verje- tnost participacije v športu (Kahma, 2012, str. 125). Za nizozemsko govoreči del Belgije je bil, dodatno, ugotovljen pozitiven vpliv višine dohodka na čas in finančna sredstva, porabljena za šport, četudi so bile med iz- branimi in proučevanimi 13 športi razlike (Thibaut in drugi, 2017). Klostermann in Nagel (2014) sta tovrstne korelacije razbi- rala iz podatkov za Nemčijo, kjer sta prav tako na ravni populacije zaznala splošen trend povečevanja ukvarjanja s športom, znotraj njega pa identificirala kvalitativni prelom tako na ravni izbire športov kot na ravni načinov njihovega prakticiranja. Kot sta razložila, je prišlo tako do diverzifikaci- je športnih aktivnosti kot tudi do večanja neformalnih, bolj individualnih načinov prakticiranja športa (Klostermann in Nagel, 2014, str. 612). Njuno študijo dopolnjuje tudi nedavna analiza, ki temelji na podatkih za Nemčijo in kaže na to, da je participacija v različnih športih družbeno strukturirana, četudi v različnih razsežnostih in na različ- ne načine (Mutz in Müller, 2021). Hetero- genost polja nam, sledeč tej raziskavi, ne omogoča univerzalnih trditev, saj se vzorci družbenih neenakosti v kontekstu različnih športov in telesnih aktivnosti na eni strani različno manifestirajo, na drugi pa tudi ne- nehno dinamično spreminjajo, prav tako 3 Na boljšo napovedovalno moč izobrazbe v pri- merjavi z dohodkom, ko gre za udejstvovanje na področju športno-rekreativne dejavnosti, je sicer pokazala in eksplicitno poudarila tudi raz- iskava SJM 1983: »Enostavno bi sicer še vedno lahko dejali, da pomeni manj denarja tudi manj telesne kulture, vendar je spremenljivka doho- dek slabši indikator predvidevanja telesnokul- turne dejavnosti kot stopnja izobrazbe ali vrsta poklica,« (Petrovič idr., 1984a, str. 23–24). Rezul- tati so sicer v okviru te raziskave pri tistih z naj- nižjo stopnjo izobrazbe (4 razredi OŠ) identifici- rali 78,8 % neaktivnih, pri tistih z najvišjo stopnjo izobrazbe (končana višja ali visoka šola) pa je ta delež znašal 13,5 % (Petrovič idr., 1984b, str. 65). velja, da se načini vzpostavljanja in ohranja- nja distinkcije danes oblikujejo drugače kot v preteklosti, vendar pa to ne pomeni, da so skupaj s starejšimi oblikami tudi izginili. V zadnjih nekaj desetletjih naj bi se tako v okviru mehanizmov družbenega razloče- vanja prek športno-rekreativnih praks zgo- dil obrat od »snobovstva do omnivornosti« (Peterson in Kern v Mutz in Müller, 2021, str. 599), pri čemer naj bi bil višji kulturni kapital povezan s participacijo v več različnih špor- tih obenem, kot tak pa naj bi predstavljal dejavnik vpeljevanja distinkcije med om- nivorno in univorno potrošnjo športno-re- kreativnih praks (Mutz in Müller, 2021). Tudi pri nas sta na povezanost omnivornega načina ukvarjanja s športnimi praksami in visokim kulturnim kapitalom ter obratno pokazala Starc in Pušnikova (2014, str. 195). Povečevanje populacijskega deleža tistih, ki so redno telesno aktivni, tako ne more biti neposreden indikator družbenega na- predka oz. uspeha različnih prizadevanj, ki delujejo v tej smeri, če ob tem ni zmožen preseči obstoječih družbenih neenakosti ali pa jih tudi na ravni ukvarjanja s špor- tno-rekreativno dejavnostjo reproducira in dodatno utrjuje. Tudi v kontekstu raziskave Eurobarometer, ki jo je leta 2005 podprla Evropska komisija ter ki prek standardizi- ranih postopkov in z vidika spola, starosti, izobrazbe in socialno-geografskega sta- tusa omogoča primerljivost nekaterih vi- dikov ukvarjanja s športom in/ali telesno dejavnostjo med državami EU, je bila ugo- tovljena tako geografska kot družbena stra- tifikacija telesne dejavnosti (Van Tuyckom in Scheerder, 2010), ki torej ni distribuirana egalitarno. Športno neaktivni naj bi bili zla- sti prebivalci južne in vzhodne Evrope, žen- ske, starejši, ruralni prebivalci ter tisti z nižjo stopnjo izobrazbe. Podobno kažejo tudi rezultati zadnje raziskave Eurobarometra, glede na katere se s športom ali telesno ak- tivnostjo pogosteje ukvarjajo moški, mlajši in bolj izobraženi ljudje, prav tako količina telesne aktivnosti med državami upada od severa proti jugu in od zahoda proti vzhodu (European Commission, 2018). V nadaljevanju prispevka bomo zato prejšnje preglede raziskav SJM dopolnili s prikazom rezultatov raziskave SJM 2021/1 z vidika so- ciodemografskih dejavnikov, nato bomo skušali kritično ovrednotiti in izpostaviti določene pomankljivosti zadnje analize raziskave SJM na področju športno-rekre- ativne dejavnosti v Sloveniji, na koncu pa bomo predlagali dopolnjevanje doseda- njih, pretežno kvantitativnih pristopov na tem področju s kvalitativnimi. Kot želimo 52 poudariti, bi na ta način omogočili celovi- tejše, bolj informirane in bolj poglobljene premisleke obravnavanega fenomena ter se od identificiranja in opisovanja povr- šinskih korelacij in oblik premaknili proti ukvarjanju z ter pojasnjevanju vzrokov in mehanizmov, s katerimi so pogojene in ki njihovo vzpostavitev šele omogočajo. „ Rezultati SJM 2021/1 z vidika sociodemo- grafskih dejavnikov Na bolj substancialistični, deskriptivni rav- ni so analize zadnje predhodne raziskave SJM 2008/2 (Kurdija idr., 2010) na eni strani pokazale na statistično značilno odvisnost ukvarjanja s športno-rekreativno dejavno- stjo z dejavniki, kot so starost, izobrazba, zdravje, zadovoljstvo s prihodki, medtem ko na drugi strani dejanski dohodki, tip bi- valnega okolja ali pa recimo spol naj ne bi imeli statistično značilne napovedovalne moči (Starc in Sila, 2010). Kot je razvidno iz Tabele 2, ki prikazuje pogostost ukvarjanja s športno-rekreativno dejavnostjo glede na nekatere sociodemografske dejavnike (kraj bivanja, izobrazba, starost in spol) iz leta 2021, temeljna družbeno stratifikacijska de- javnika ostajata izobrazba in starost. Ta ugotovitev sicer potrjuje in nadaljuje trend, ki so ga zaznale tako pretekle analize SJM kakor drugi sorodni prispevki (glej na primer Starc in Pušnik, 2014). Kot smo ome- nili nekoliko prej, se je večji vpliv izobrazbe v primerjavi z dohodkom pokazal že v razi- skavi iz leta 1984, treba pa je izpostaviti, da se ta z leti zmanjšuje – medtem ko je leta 1983 delež neaktivne populacije najslab- še izobraženih znašal 78,8 %, je leta 2008 znašal 56 %, leta 2021 pa 33,2 %. Z vidika ozaveščenosti o potencialnih zdravstvenih koristih telesne dejavnosti in ob sprejetju predpostavke, da imajo te pri odločitvi za telesno dejavnost pomembno motivacij- sko vlogo, bi lahko upad izpostavljenega deleža razlagali s splošnim družbenim ra- zvojem in dejstvom, da danes šola ni več tako ekskluziven prostor pridobivanja zna- nja in informacij kot nekoč, vendar pa bi bil tak poskus razlage precej špekulativen. Pomanjkljivo in pretirano poenostavljeno bi bilo tudi izolirano obravnavanje zgolj enega dejavnika in morebitno vzročno-po- sledično pojasnjevanje vedenja, ki je sicer kompleksno in ima več vzrokov. Enako velja za starost, kot drugim dejavnikom, ki kaže na opaznejše koreliranje med njim in po- gostostjo ukvarjanja s športno-rekreacijsko dejavnostjo. Podobno kot pri izobrazbi je sicer napovedovalna moč tudi te spremen- ljivke upadla, saj se je delež najstarejših, ki niso telesno aktivni, s 66,9 % v letu 2008 znižal na 29,6 % v letu 2021 (podobno ve- lja v obratni smeri: medtem ko je bil delež najstarejših, ki so redno telesno aktivni, leta 2008 7,7 %, je v letu 2021 znašal 48,6 %). Izpostavljeni podatki nam več od zatrditve korelacij ne dopuščajo. Tudi potencialno močnejše pozitivne korelacije med špor- tno-rekreativno dejavnostjo in posame- zno spremenljivko (denimo starostjo ali izobrazbo) ne govorijo o neposrednem vzročnem razmerju. V najboljšem primeru lahko nanj sicer nakazujejo, lahko pa tudi ne. Bolje kot o gotovosti je zato govoriti o verjetnosti, tendencah, ne pa zakonih, namesto (potencialno zavajajočih) špeku- lativnih razlag pa bomo tu ponovno spo- mnili na Bourdieujev poudarek, da je treba statistično značilna razmerja dopolniti naj- manj z zanimanjem za pomene in funkcije družbenih praks. Z drugimi besedami: za popolnejše in celovitejše razlage je treba pretežno kvantitativno raziskovanje dopol- niti s kvalitativnim. Šele to bi nam namreč omogočilo smiselno umestitev tovrstnih raziskav v širši družbeni kontekst, obenem pa bi nam lahko koristilo tudi v prizadeva- njih pojasnjevanja načinov, na katerega se različne spremenljivke med sabo povezu- jejo. Od širšega družbenega konteksta izo- lirano ali necelovito obravnavanje športno- -rekreativne dejavnosti lahko v nasprotnem primeru vodi bodisi do fokusa, ki pretirano poenostavlja realnost izbranih družbenih praks, bodisi pretirano poveličuje ali ide- alizira posamezne rešitve, katerih vpliv je težko verjetno večji od obrobnega, bodisi pa lahko prispemo do interpretacij, ki ima- jo v najboljšem primeru slabo razlagalno vrednost, v najslabšem pa so lahko tudi škodljive. V nadaljevanju prispevka in pred sklepom bomo zato izpostavili še nekatere pomanjkljivosti zadnje predhodne analize SJM na tem področju ter kritično ovredno- tili nekatere interpretacije. „ Kritično ovrednotenje analize raziskave SJM 2008/2 Analiza raziskave SJM 2008/2 je sicer v raz- ličnih prispevkih (na primer: Sila, 2010b; Starc in Sila, 2010; Pori in Sila, 2010b) izpo- Tabela 2 Pogostost ukvarjanja s športno-rekreativno dejavnostjo glede na nekatere sociodemografske dejavnike (SJM 2021/1) Pogostost ukvarjanja s športom Sociodemografski dejavniki NE (ne ukvarjam se s športom, rekreacijo + 1-krat do nekaj- krat na leto) OBČASNO (1- do 3-krat na mesec + 1-krat na teden) REDNO (2- do 6-krat na teden + 4- do 6-krat na teden + vsak dan) KRAJ BIVANJA veliko mesto 18,9 % 29,5 % 51,6 % obrobje mesta 12, 8 % 35,6 % 51,6 % manjše mesto 17, 3 % 30,6 % 52,1 % podeželski kraj, vas 17,1 % 30,9 % 52,0 % osamljena kmetija 23,1 % 40,3 % 36,6 % IZOBRAZBA osnovna ali manj 33,2 % 29,3 % 37,5 % poklicna 27,7 % 37,7 % 34,6 % srednja 18,1 % 27,9 % 54,0 % višja, visoka ... 9,5 % 31,6 % 58,9 % STAROST do 30 let 7, 3 % 29,6 % 63,1 % 31 do 45 let 7, 6 % 40,6 % 51,8 % 46 do 60 let 19,3 % 33,3 % 47,4 % 61 let in več 29,6 % 21,8 % 48,6 % SPOL moški 17, 8 % 33,1 % 49,1 % ženski 16,8 % 29,0 % 54,2 % športna rekreacija 53 stavila prvič identificirano nepogojenost ukvarjanja s športno-rekreativno dejavno- stjo z dejavnikom spola, 4 pri čemer pa se zdi vredno izpostaviti šibkost, pomanjklji- vost in občasno spornost – četudi dobro- namernih – interpretacij te in nekaterih drugih ugotovitev. Med vidnejšimi težava- mi predhodnih interpretacij in obravnav re- zultatov SJM na področju športa in telesne dejavnosti namreč izstopa pomanjkanje (ali ignoriranje) ustreznega, z družboslovnimi izsledki informiranega znanja, ki rezultira v, denimo, enačenju športno-rekreativne dejavnosti v Sloveniji s športno-rekreativno dejavnostjo Slovencev (Pori in Sila, 2010a, 2010b; Sila, 2010a, 2010b) bodisi redukciji in stereotipizaciji družbene vloge žensk (Pori in Sila, 2010b; Sila, 2010b) bodisi pretirano špekulativnih razlagah in poenostavitvah, ki izbiro in ukvarjanje s športno-rekrea- tivno dejavnostjo pretirano povezujejo z domnevno naravnimi vzgibi (Pori in Sila, 2010b; Sila 2010b), ne upoštevajo pa pogo- jenosti tovrstnih praks s širšimi družbenimi procesi, normami, pričakovanji, vedenji, na- vadami in družbeno-zgodovinskega konte- ksta oziroma jih obravnavajo mimo kritične refleksije, kot nekaj samoevidentnega in »normalnega«. Tako ni pojasnjeno, na pri- mer, zakaj naj bi bila aerobika »pisana na kožo ženskam« (Pori in Sila, 2010b, str. 109) 5 in zakaj ženske »očitno bolj uživajo v giba- nju v ritmu in ob glasbeni spremljavi« (Pori in Sila, 2010b, str. 110), ali pa, če teza, da pri »športnih igrah, kjer prihaja do telesnega stika z nasprotnikom, najdejo moški po- seben izziv, ki se kaže v merjenju sposob- nosti in znanja /.../« (Pori in Sila, 2010b, str. 109), implicira, da denimo ženske v svojih športno-rekreativnih prizadevanjih niso niti preveč sposobne niti nimajo pretiranega znanja? 4 Za primerjavo: v raziskavi iz leta 1973 se je o tem, da se na kateri koli način ukvarjajo s »tele- snokulturnimi dejavnostmi«, pozitivno izreklo 52,4 % moških in 31,2 % žensk, 10 let kasneje pa 59,1 % moških in 42,4 % žensk (Petrovič idr., 1984a, str. 21). Leta 2000 je delež žensk, ki se s športno dejavnostjo ne ukvarjajo, znašal 63,2 %, medtem ko je isti delež pri moških znašal 44,1 % (Petrović idr., 2001, str. 17). 5 Sorodne interpretacije so se sicer uveljavile že leta 1984, ko se je aerobika prvič pojavila kot oblika rekreacije, v kateri se lahko ženske udej- stvujejo s »prijatelji« istega spola: »Kaže, da so ženske tako dobile nekaj, kar so do sedaj brezu- spešno iskale – ‚svojo‘ športno panogo, prilago- jeno svojim sposobnostim, potrebam in speci- fičnostim. Seveda je še prezgodaj trditi, da se bo ta ‚novotarija‘ tudi prijela in da je resnično tisto pravo. To bo pokazal ČAS!« (Petrovič idr., 1984a, str. 30). Vpeljevanje distinkcije med športi, do- mnevno primernejšimi za ženske, ter tisti- mi, domnevno inherentno bolj »moškimi«, je sicer vidno že iz zgodnejših analiz. Tr- dovratnost prepričanja o domnevno bio- loških, kjer gre za sicer kulturne razlike, ter vpliv biološkega determinizma, ki je teme- ljil predvsem na ideji, da je šport naravna domena moških ter biološke ideje o spolu uporabil za oblikovanje družbenih katego- rij in perpetuiranje družbene neenakosti, se kažeta v podobnih interpretacijah razlik na ravni ukvarjanja s športno-rekreativno dejavnostjo glede na spol: »Poleg tradicio- nalizma je temu [tj. različnim potrebam in interesom moških in žensk v polju športno- -rekreativne dejavnosti, op. a.] v glavnem vzrok manjši obseg prostega časa pri žen- skah in pa seveda anatomsko-funkcionalna posebnost ženskega organizma, ki ne do- voljuje oziroma omejuje posamezne špor- tne dejavnosti,« (Petrovič idr., 1977, str. 80). Rezultati iz leta 1983 (Petrovič idr., 1984b, str. 70) nam sicer pokažejo, da so specifično »moški« športi takrat denimo šah, kegljanje, nogomet, strelstvo, ribolov in košarka, spe- cifično »ženski« pa recimo, poleg aerobike, odbojka, drsanje, ritmična gimnastika in te- nis – za večino navedenih športov ni prav zares jasno, zakaj naj bi bili z »anatomsko- -funkcionalnega« vidika primernejši bo- disi za ženske bodisi za moške. Podobno problematično, stereotipno in na način, ki v ničemer ne poseže v prepričanje, da je šport »domena moških«, temveč ga, ravno nasprotno ter v maniri retradicionalizacije spolnih vlog, dodatno utrjuje, so identifi- cirane spremembe v kontekstu ukvarjanja s športno-rekreativno dejavnostjo na ravni spola pojasnjene z razvojem športnih ak- tivnosti, ki naj bi bile bolj »vabljive za žen- sko populacijo. /.../ Pri njih je pomembna estetika, lepota gibanja, gibalna izraznost, /.../ V teh dejavnostih se dekleta in žene ‚najdejo‘, ni jim treba obvladati nobenega športa (domena moških), uživajo, obenem pa spoznavajo in ugotavljajo tudi pozitivne učinke na njihovo zdravje in počutje,« (Sila, 2010b, str. 96). 6 Kot je mogoče razbrati že iz zadnjega dela ravno navedene razlage, se v ta za razse- žnost upoštevanja širše družbene situacije in umeščenosti precej otopel kontekst do- datno vpisuje tudi subtilno vzpostavljanje 6 Podobno in prek domestificiranja žensk je reci- mo »pojasnjena« tudi opažena večja priljublje- nost hoje pri ženskah: »Ženska – mati ne izgubi veliko časa zaradi logističnih zahtev, značilnih za druge oblike vadbe, in se lahko hitro ‚vrne v družinsko življenje‘,« (Pori in Sila, 2010, str. 109). in vsiljevanje športne dejavnosti kot so- dobnega moralnega imperativa (na primer: »Danes še v večji meri kot prej velja, da si je odgovorna, zaposlena ženska pripravljena vzeti čas in ga porabiti za prijetno in hkrati koristno dejavnost, pri čemer ne namera- va prav nič zaostajati za moškim (partner- jem),« (Sila, 2010b, str. 96)). Na depolitizacijo in individualizacijo problematike javnega zdravja ter pretirano idealiziranje in reduk- cionistično povezovanje športno-rekreativ- ne dejavnosti z zdravjem kaže tudi trditev, da smo ljudje »odgovorni za svoje zdravje in smo dolžni zanj skrbeti,« (Sila, 2010b, str. 95). Tretjina redno športno dejavnih pre- bivalcev naj bi tako bila dokaz, »da se vsaj tretjina Slovencev zaveda vrednosti posa- meznih športnorekreacijskih dejavnosti,« (Sila, 2010b, str. 95) oziroma: »Majhen delež športno neaktivnih (37 % v letu 2008) kaže, da se ljudje zavedajo pomena gibalne de- javnosti za zdravje,« (Pori in Sila, 2010a, str. 105). Na osnovi podatkov raziskave SJM lah- ko o razlogih za ukvarjanje s športno-rekre- ativno dejavnostjo samo špekuliramo, prav tako tovrstni sklepi, ne da bi bili seznanje- ni z njihovimi razlogi, obsojajoče delujejo na tiste, ki niso športno aktivni. Promocija zdravja prek spodbujanja športno-rekrea- tivne dejavnosti je lahko v tem oziru pro- blematična, saj ostaja slepa za strukturno raven, tj. raven, v okviru katere je mogoče prepoznati različne materialne neenakosti in vpliv drugih družbenih dejavnikov na telesno dejavnost, prav tako pa ob pre- zrtju strukturnih dejavnikov telesno (ne) dejavnost razloži kot vedenje, pri katerem naj bi šlo zlasti za individualno odločitev in osebno (ne)odgovornost (glej Malcolm in Pullen, 2018, str. 55). Delno pomanjkljivo lahko v tem oziru delujejo tudi artikula- cije, kot je naslednja: »Kar se tiče športno nedejavnih ljudi, je stvar enostavna: sem spadajo tisti, ki svojih teles ne morejo, ne znajo ali nočejo spraviti v pogon in so ob rahlem zardevanju anketarjem priznali, da se s športno rekreacijo ne ukvarjajo,« (Starc in Sila, 2010, str. 115). Četudi bi z nezmo- žnostjo, neznanjem in/ali nevoljo izčrpali nabor razlogov ali razlag športno-rekrea- tivne nedejavnosti ljudi, utegne biti stvar vse prej kot enostavna. Svoje diagnoze namreč – in kar v kontekstu pisanja o mo- tivaciji za športno-rekreativno dejavnost izpostavita tudi avtorja (str. 117) – zgolj s tem še nismo ustrezno razložili, se vpra- šali po razlogih, zakaj nekdo ne more, ne zna ali ne želi, hkrati pa nismo samokritič- no pretresli lastnih izhodišč in vse prej kot nevtralne predpostavke, denimo, da naj bi 54 posamezniki morali biti športno aktivni, od koder nelagodje, »zardevanje«, potreba po iskanju »izgovorov« za neaktivnost (str. 120) ali pa njeno »priznanje« šele lahko izhaja- jo. Sklep, ki sledi – da je treba »prepričati zaležano javnost, naj dvigne svoja zakrnela telesa in si poišče sebi primerno športno- rekreativno dejavnost,« (Starc in Sila, 2010, str. 123) – je sicer gotovo dobronameren, vendar pa lahko prek mehkega vsiljevanja športno-rekreativne dejavnosti (ter v is- kanju privolitve namesto ozaveščanja kot orodja informiranih odločitev) negativno vpliva na raven posameznikove avtono- mije, obenem pa deluje nekoliko preveč pokroviteljsko in zato z vidika lastnega cilja potencialno kontraproduktivno. Če je, sicer redko, pa vendarle, mestoma v analizi SJM 2008/2 opaziti izpostavljanje potrebe tako po družbeni kontekstualizaciji kot kvalitativnejših pristopih in, na primer, raziskovanju motivov za telesno dejavnost ali, obratno, amotivacijskih prispevkov k telesni nedejavnosti (Starc in Sila, 2010, str. 122), pa obelodanjenje politično-ekonom- skega konteksta tudi tam ostaja površinsko ter obenem nekritično naslovljeno. Špor- tno-rekreativna dejavnost je v ta kontekst vpeta prek perspektive stroškov in poten- cialnih prihrankov, ki naj bi jih dosegli z re- dno športno dejavnostjo ter tako »učinko- vito prispevali tako k dvigu javnega zdravja in produktivnosti ljudi kot tudi športne kul- ture nasploh,« (Starc in Sila, 2010, 122), 7 kar pa na ultimativni ravni krepi natanko tisto, kar skuša preseči, tj. biopolitično moč, kate- re namen je ravno ustvarjanje produktivnih subjektov in delovne sile. Tovrstni narativi športno-rekreativne de- javnosti se sicer vpisujejo v neoliberalni družbeni okvir ter kažejo na njeno čedalje večje pomensko sploščevanje in obliko- vanje življenjskih stilov glede na temeljne neoliberalne principe in vrednote, ki so bili v okviru družbenokritičnih študij že večkrat 7 Podobno in tudi z vidika foucaultovske pro- duktivnosti oblasti, v kontekstu katere oblast ne deluje s prisilo, temveč prek prostovoljne privolitve v vzpostavljene norme, bi lahko na- slovili tudi študijo iz leta 2001, ki pogojevanja možnosti zaposlitve s telesno pripravljenostjo ne problematizira, temveč nekritično sprejme kot nekaj nujno pozitivnega, celo kot znak raz- vitosti in napredka: »V razvitejših državah Evro- pe je dobra telesna pripravljenost pomemben dejavnik zaposlitvene politike. Od ljudi na vo- dilnih poklicnih položajih delodajalci zahtevajo dobro fizično kondicijo in jim v ta namen tudi zagotavljajo ustrezne vadbene programe (Beck, 1986). Ponekod je redno športno udejstvovanje, še posebno tistih na odgovornih delih, pogoj za delovno mesto,« (Petrović idr., 2001, str. 20). problematizirani (glej recimo Fusco, 2012). O pretiranem povezovanju športno-re- kreativne dejavnosti z zlasti zdravstvenimi vidiki, imperativu in dolžnosti, da smo zdra- vi, ter telesu kot indikatorju zdravja sta, na primer, pisala Richeva in Evans (2013), ki sta izpostavila sočasno zakrivanje in izrivanje tudi drugih motivov in interesov za tele- sno dejavnost (npr. socializacijo, užitek v gibanju, raznolike telesne izkušnje ipd.) ter vpis tovrstnih pomenov v okvir neoliberal- nih diskurzov, ki sicer poudarjajo potrebo po delu na sebi, odgovornem in produk- tivnem vedenju itd. Zdravstvene koristi športa so v politiki spodbujanja telesne dejavnosti najpogosteje utemeljene skozi perspektivo (neposrednih in posrednih) ekonomskih prihrankov, ukvarjanje s špor- tom pa je v prezrtju družbenih razmerij in potencialnih tveganj individualizirano ter skupaj z odgovornostjo položeno v roke posameznika kot orodje promocije skrbi zase (Pullen in Malcolm, 2017). Marcenova in Malcolm (2020) sta, podob- no, v svoji raziskavi potrdila, da so motivi odločitve za šport in drugih oblik telesne dejavnosti čedalje bolj poravnani z neoli- beralnimi motivi (športno-rekreativna de- javnost se razume kot odgovornost in dol- žnost, ki prispeva k večanju učinkovitosti, samodisciplini, bolj intenzivnemu in pro- duktivnemu življenju, zdravje je postalo vse večja preokupacija ipd.), 8 od koder družbe- na sprejemljivost in vpis moralne dimenzije v športno-rekreativno dejavnost postaneta vsaj toliko vredna kot njene zdravstvene koristi (Marcen in Malcolm, 2020, str. 1684). Povečanju telesne dejavnosti navkljub pa sta – pomenljivo, toda v kontekstu pono- tranjenja potrebe po nenehnem samoiz- boljševanu in samooptimiziranju nikakor ne presenetljivo –, Marcenova in Malcolm pri sodelujočih v raziskavi identificirala ne- zadovoljstvo s trenutno stopnjo aktivnosti. Na osnovi dveh populacijskih raziskav, ki sta bili v letu 2009 in 2015 izvedeni v kontekstu španskega mesta Zaragoza, sta sicer ugo- tovila navzkrižje med tendenco k zdravju na eni strani ter demokratizacijo športne participacije v kontekstu promocije športa 8 Nekaj o motivih ukvarjanja s športno-rekreativ- no dejavnostjo nam za naš kontekst sicer pove raziskava Eurobarometer (European Commision, 2018), v okviru katere sta bila kot glavna motiva za vključevanje v šport in telesno aktivnost na ravni držav EU navedena izboljšanje zdravja in telesne zmogljivosti (podatki za Slovenijo od tega sicer nekoliko odstopajo – medtem ko so v največji meri tudi pri nas anketiranci navajali iz- boljšanje zdravja, pa kot drugi najpomembnejši razlog ukvarjanja s športno-rekreacijsko dejav- nostjo Eurobarometer navaja sprostitev). in telesne dejavnosti na drugi strani. Četu- di sta raziskavi zaznali splošno povečanje participacije v športu, so se vzorci vedenj in navad posameznih družbenih skupin v tem kontekstu nadalje diferencirali – šport in zdravje sta postala še intenzivnejši pro- stor socialne stratifikacije ter posledično izničila željo po večji demokratizaciji pri- ložnosti za šport. Ta je bila sicer vidna na ravni večanja priložnosti za telesno dejav- nost, nekoliko manjši vrzeli med moškimi in ženskami v kontekstu participacije v odvisnosti od spola, vendar pa je drugje (recimo s perspektive dejavnikov, kot so starost, zaposlenost, izobrazba, družbeno- -ekonomski status) spodletela. Avtorja sta to pojasnila prek prizadevanj za ohranjanje dinstinktivnosti okusov različnih družbenih skupin (družbeno najbolj privilegirani so najbolj dovzetni in zmožni odgovoriti na zdravstvene informacije, kampanje in inici- ative, na ravni športne participacije pa se umaknejo od tistega, kar postane bolj do- stopno ali pa znotraj njih oblikujejo bolj ni- ansirane kulture) (Marcen in Malcolm, 2020, str. 1683). Na osnovi ugotovitev sta izpeljala tezo, da sodobne oblike in prakse športno-rekrea- tivne dejavnosti niso deinstitucionalizirane, temveč gre prej za to, da institucionalizaci- ja poteka drugače: sodobne institucije niso športna društva in organizirane oblike vad- be, temveč norme o športni participaciji in zdravju. Telesna dejavnost, vadba in šport niso več »užitek, temveč vse bolj družbeno pričakovanje,« (Marcen in Malcolm, 2020, str. 1685), uspeh intervencij pa je odvisen od kompatibilnosti temeljnega sporočila s širšimi družbenimi trendi (Marcen in Mal- colm, 2020, str. 1686). „ Zaključek – Proti celo- vitejšemu pristopu k področju raziskovanja športno-rekreativne dejavnosti Pregled dosedanjih analiz SJM ter njiho- va primerjava s podobnimi raziskavami v mednarodnem kontekstu govorita o tem, da mora biti prihodnje raziskovanje na tem področju ambicioznejše. Poleg preseganja epistemioloških omejitev, ki jih v sebi no- sijo različni pozitivistični pristopi in empi- športna rekreacija 55 rično-deskriptivne raziskave, 9 je treba tudi kvalitativne študije, občutljivost na kultur- ne specifike in družbeni kontekst, izvajati – kvalitetno. Rečeno drugače: zgolj opisne študije, ki v najboljšem primeru izrečejo ko- relacijo med, recimo, izbiro športa in druž- benim razredom, določenim prek takšne ali drugačne operacionalizacije konceptov, kot sta recimo ekonomski in kulturni kapi- tal, niso dovolj, temveč zahtevajo še temati- zacije, ki so bolj poglobljene in upoštevajo širši družbeni kontekst, veljavne norme in vrednote; ki tematizirajo družbene sile, pro- cese in razmerja, ki neka dejstva šele vzpo- stavljajo in oblikujejo; ki imajo posluh tudi za dimenzije pomenov, ki jih posamezniki pripisujejo športno-rekreativni dejavnosti, ter izkušnje, ki niso univerzalne in enoznač- ne, in/ali izbire, ki so pluralne; onkraj tega in zlasti ob upoštevanju delovanja ideologije, ki je v 21. stoletju izrazito nediskurzivno in tehnološko posredovano (Krašovec, 2017), pa kaže pozornost obrniti tudi v smer pro- učevanja afektivnih vidikov športno-rekrea- tivne dejavnosti. Športno-rekreativno dejavnost je, z drugi- mi besedami, treba prepoznati kot obliko družbene prakse, ki ne obstaja v vakuumu, temveč v razmerju s številnimi družbenimi procesi, politično-ekonomskimi interesi, moralnimi dimenzijami, kulturnimi ima- ginariji ipd., in jo kot tako tudi nasloviti in kritično obravnavati. Pojmovanje špor- tno-rekreativne dejavnosti kot ‚družbene investicije‘, denimo, ni nekaj, kar moramo neposredno, nujno in nekritično sprejeti, temveč nekaj, kar je najprej treba preizpra- šati. Ob potencialno doseženem konsenzu, da je športno-rekreativna dejavnost lahko koristna, ustrezni argumentaciji in razlagi tega, kakšna, za koga, v kakšnih okoliščinah, pod katerimi pogoji, ter ob upoštevanju, da gre za aktivnosti in izkušnje z variacijami v pomenih, namenih, izidih ipd., pa je treba tako zagotoviti priložnosti zanjo kakor jo tudi spodbujati na način, ki ni pokroviteljski in zapovedovalen, ki ne vodi do občutkov krivde in sramu, temveč, ravno obratno, is- 9 Tudi na ravni meritev telesne aktivnosti, deni- mo, kjer obstaja manevrski prostor odpiranja načina razumevanja, kaj vse vzpostavlja celotno razsežnost telesne aktivnosti – študija, recimo, ki pregleda področje merjenja telesne aktivnosti (Sember idr., 2020), tako izpostavi njeno komple- ksno naravo in pomanjkljivost obstoječih metod njenega merjenja – nobena izmed trenutno ob- stoječih metod, naj gre za objektivno ali subjek- tivno ocenjevanje, v svoj način merjenja namreč nima integriranih vseh razsežnosti telesne aktiv- nosti (kot je navedeno, so to trajanje, pogostost, intenzivnost in vrsta telesna aktivnosti), vendar pa bi bilo tem dimenzijam možno dodati tudi kvalitativnejše. krenega zadovoljstva in uživanja v gibanju, ki ne potrebuje dodatnih zunanjih spod- bud, temveč postane svoja lastna motiva- cija. Morda so za prizadevanja v tej smeri vsaj deloma koristni tudi vpogledi, ki so jih drugačne družbene okoliščine, norme in vrednote v ospredje postavljale že ob prvi analizi javno-mnenjske raziskave o športno-rekreativni dejavnosti pri nas, v kontekstu katere so za nepopularne šolske športne programe veljali tisti, »kjer je mla- dini vse prevečkrat vzeta največja vrednota športa – pravica do igre in svobodnega gi- balnega izražanja, in kjer se mladino prej, bodisi s slabšimi ocenami, ponekod pa celo s prepovedjo športnega udejstvovanja ka- znuje, kot vzpodbuja, šolska telesna vzgoja ‚skrbeč‘ vseprevečkrat predvsem za telo, vse prepogosto pozablja, da mora spozna- nje o vrednosti in pomenu telesno-kultur- nih dejavnosti ‚iti skozi možgane‘ mladih ljudi,« (Petrović idr., 1974, str. 28) in v kon- tekstu katere je bil – tudi prek kritike pre- tiranega fokusa na ‚performans‘ in rezultat – cilj doseči »telesno-kulturno miselnost«. Z ozirom na vse večjo medikalizacijo in ko- modifikacijo telesne dejavnosti, ki je hkrati vse manj izbira in vse bolj dolžnost, ter v kontekstu problematičnega predpostavlja- nja univerzalnih izkušenj pa se zdi vredno poudariti tudi, da so dominantni koncepti zdravja, kakor tudi ideja, da mora biti zdrav- je prioriteta, ki jo je treba postaviti nad vse druge interese in vidike življenja, nekaj, kar gradi norme in pričakovanja zlasti (družbe- no-ekonomsko) privilegiranih zahodnjakov (Lupton, 2018, str. 84). Prioritete drugih družbenih skupin so običajno drugačne, njihova potencialna telesna neaktivnost in druge »nezdrave navade« pa tudi oblika upora in ne nekaj, zaradi česar jih upravi- čeno še dodatno stigmatiziramo ali ozna- čujemo za neodgovorne, nekompetentne, iracionalne, moralno sporne, lene, igno- rantske ipd. Kot je v nekem, za mišljenje stimulativnem, tekstu o pomenu moderne vadbe zapisal Greif: za posameznika, ki si ne izbere kakršne koli oblike vadbe, danes velja, kakor da se je prostovoljno odločil za umiranje na obroke – obravnava se ga kot nekoga, ki »ne prevzema odgovornosti za svoje življenje. Ne prizadeva si dovolj moč- no, da bi preprečil svojo smrt. Posledično začnemo misliti, da jo je sam tudi pov- zročil. /.../ Nevadeči je pridružen vsem, ki ne ustrezajo [kot bi dejali v angleščini: so »unfit«, op. a.]: počasnejšim, starejšim, brez- upnim, revnim,« (Greif, 2017). V tem istem tekstu je Greif vzpostavil in artikuliral tudi preprost negativni test, ki nam lahko pove, ali neka dejavnost šteje za moderno vadbo ali ne – kot pravi, se je treba vprašati zgolj, ali lahko izbrano telesno dejavnost smisel- no izvajamo, ne da bi ob tem tudi kar koli merili ali preštevali (Greif, 2017). Morda pa je v kontekstu reduciranih pomenov in moti- vov za športno-rekreativno dejavnost ter v kontekstu sodobnih spodbud, ki namesto igre in užitka pogosto povzročajo občut- ke nezadovoljstva, krivde in nemoči, edini način, kako doseči svobodo v gibanju, ta, ki nas obrača stran od konformizma in ob- stoječe narative telesne dejavnosti menja s tistimi, v okviru katerih so njene zdravstve- ne koristi prej »kolateralna škoda«, »stranski učinek«, ne pa primarni motiv. Financiranje: Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta Ciljno raziskoval- nega programa »CRP 2021« – Vrednotenje in spremljanje telesne dejavnosti v Sloveniji (šifra: V5-2101). „ Literatura 1. Bourdieu, P. (1978). Sport and social class. Social Science Information, 17(6), 819–840. https://doi.org/10.1177/053901847801700603 2. Coakley, J. (2011). Youth Sports: What Counts as ‚Positive Development?‘. Journal of Sport and Social Issues, 35(3), 306–324. https://doi. org /10.1177/0193723511417311 3. Coakley, J. (2015). Assessing the sociology of sport: On cultural sensibilities and the gre- at sport myth. International Review for the Sociology of Sport, 50(4-5), 402–406. https:// doi.org/10.1177/1012690214538864 4. Crawford, R. (2006). Health as a meaningful social practice. Health, 10(4), 401–420. https:// doi.org/10.1177/1363459306067310 5. Doupona Topič, M. (2010). Vpliv socialne stra- tifikacije na značilnosti športno rekreativne dejavnosti v Sloveniji. Šport: revija za teore- tična in praktična vprašanja športa, 58(1-2), 100–104. 6. European Commission. (2018). Special Euro- barometer 472: Summary – Sport and physi- cal activity. doi:10.2766/599562 7. Fusco, C. (2012). Governing Play: Moral Ge- ographies, Healthification, and Neoliberal Urban Imaginaries. V D. L. Andrews in M. L. Silk (ur.), Sport and neoliberalism: Politics, con- sumption, and culture (str. 143–159). Temple University Press. 8. Gemar, A. (2020). Sport as culture: Social class, styles of cultural consumption and sports participation in Canada. International Revi- ew for the Sociology of Sport, 55(2), 186–208. https://doi.org/10.1177/1012690218793855 56 9. Greif, M. (2017, 6. oktober). Against exercise by Mark Greif. Verso Blog. https://www.verso- books.com/blogs/3428-against-exercise-by- -mark-greif 10. Hafner-Fink, M., Broder, Ž., Doušak, M., Falle Zorman, R., Gerdina, O., Jagodic, A., Kecman, I., Kurdija, S., Miheljak, M., Pajnik, M., Uhan, S., Toš, N., Vovk, T., Zajšek, Š. in Malnar, B. (2021). Slovensko javno mnenje 2021/1 – Poročilo o iz- vedbi raziskave in sumarni pregled rezultatov. Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. 11. Kahma, N. (2012). Sport and social class: The case of Finland. International Review for the Sociology of Sport, 47(1), 113–130. https://doi. org/10.1177/1012690210388456 12. Klostermann, C. in Nagel, S. (2014). Changes in German sport participation: Historical trends in individual sports. International Re- view for the Sociology of Sport, 49(5), 609–634. https://doi.org/10.1177/1012690212464699 13. Kurdija, S., Malnar, B., Hafner Fink, M., Uhan, S. in Štebe, J. (2010). Slovensko javno mne- nje 2008/2 [Datoteka podatkov]. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov (ADP). 14. Krašovec, P. (2017). Ideologija kot tehnolo- gija. Javnost – The Public, 24(sup1), S64–S81. https://doi.org/10.1080/13183222.2017.1411 569 15. Lieberman, D. (2021). Exercised: The science of physical activity, rest and health. Penguin Books. 16. Lupton, D. (1994). The imperative of health: public health and the regulated body. Sage Publications. 17. Lupton, D. (2018). Digital health: Critical and cross-disciplinary perspectives. Routledge. 18. Malcolm, D. in Pullen, E. (2018). Is Exercise Medicine? A critical sociological examinati- on. V J. Piggin, L. Mansfield in M. Weed, Rou- tledge handbook of pysical activity policy and practice (str. 49-60). Routledge. 19. Marcen, C. in Malcolm, D. (2020). Health and democratization as contradictory policy go- als: sport in Zaragoza city. Sport in Society, 23(10), 1672–1689. https://doi.org/10.1080/17 430437.2020.1814578 20. Mutz, M. in Müller, J. (2021). Social stratificati- on of leisure time sport and exercise activiti- es: comparison of ten popular sports activi- ties. Leisure studies, 40(5), 597–61 1. https://doi. org/10.1080/02614367.2021.1916834 21. Petrović, K., Hošek, A. in Momirović, K. (1974). Športno-rekreativna dejavnost Slovencev z vi- dika demografskih in socialnih faktorjev. Šolski center za telesno vzgojo – Ljubljana. 22. Petrovič, K., Sila, B. in Novak, D. (1977). Špor- tno-rekreativna dejavnost Slovencev 76 (z vidika nekaterih demografskih in socialnih ka- rakteristik). Šolski center za telesno vzgojo – Ljubljana. 23. Petrovič, K., Sila, B., Ambrožič, F. in Žvan, M. (1980). Športno-rekreativna dejavnost Sloven- cev 80 (z vidika nekaterih demografskih in so- cialnih karakteristik). Inštitut za kineziologijo VŠTK. 24. Petrovič, K., Sila, B., Ambrožič, F. in Žvan, M. (1984a). Športno-rekreativna dejavnost Slo- vencev 73–83 (z vidika podatkov in ugotovitev študij Slovenskega javnega mnenja v letih 1973, 1976, 1980, 1983). Fakulteta za telesno kulturo v Ljubljani. 25. Petrovič, K., Sila, B., Ambrožič, F. in Žvan, M. (1984b). Športno rekreativna dejavnost Sloven- cev 83 (z vidika nekaterih demografskih in so- cialnih karakteristik). Inštitut za kineziologijo Fakultete za telesno kulturo Ljubljana. 26. Petrović, K., Ambrožič, F., Bednarik, J., Berčič, H., Sila, B. in Doupona Topič, M. (2001). Špor- tnorekreativna dejavnost v Sloveniji 2000. Šport: revija za teoretična in praktična vpra- šanja športa, 49(3), 1–48, priloga. 27. Pori, M. in Sila, B. (2010a). S katerimi špor- tnorekreativnimi dejavnostmi se Slovenci najraje ukvarjamo? Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 58(1-2), 105–107. 28. Pori, M. in Sila, B. (2010b). Priljubljenost špor- tnorekreativnih dejavnoti v povezavi s spo- lom in izobrazbo. Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 58(1-2), 10 8 –111. 29. Pullen, E. in Malcolm, D. (2018). Assessing the side effects of the ‚exercise pill‘: the paradox of physical activity health promotion. Qua- litative Research in Sport, Exercise and Health, 10(4), 493–504. https://doi.org/10.1080/21596 76X.2017.1388833 30. Rich, E. in Evans, J. (2013). Physical Culture, Pedagogies of Health, and the Gendered Body. V D. L. Andrews in B. Carrington (ur.), A Companion to Sport (str. 179–195). Wiley Blackwell. 31. Sember, V., Meh, K., Sorić, M., Starc, G., Rocha, P. in Jurak, G. (2020). Validity and Reliability of International Physical Activity Questio- nnaires for Adults across EU Countries: Sys- tematic Review and Meta Analysis. Interna- tional Journal of Environmental Research and Public Health, 17(19). https://doi.org/10.3390/ ijerph17197161 32. Sila, B. (2010a). Športnorekreativna dejavnost Slovencev 2008: Longitudinalna študija o športnih navadah Slovencev. Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 58(1- 2), 89–93. 33. Sila, B. (2010b). Delež športno dejavnih Slo- vencev in pogostost njihove športne dejav- nosti. Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 58(1-2), 94–99. 34. Starc, G. in Sila, B. (2010). Kdo zmore in si zna privoščiti zdravje? Dnevna športna dejavnost odraslih Slovenk in Slovencev. Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 58(1- 2), 115–123. 35. Starc, G. in Pušnik, M. (2014). Razredna stra- tifikacija in športne prakse. V B. Luthar (ur.), Kultura in razred (str. 179–200). Fakulteta za družbene vede, Založba FDV. 36. Thibaut, E., Eakins, J., Vos, S. in Scheerder, J. (2017). Time and money expenditure in sports participation: The role of income in consuming the most practiced sports ac- tivities in Flanders. Sport Management Revi- ew, 20(5), 455–467. https://doi.org/10.1016/j. smr.2016.12.002 37. Van Tuyckom, C. in Scheerder, J. (2010). Sport for All? Insight into stratification and com- pensation mechanisms of sporting activity in the 27 European Union member states. Sport, Education and Society, 15(4), 495–512. https://doi.org/10.1080/13573322.2010.5147 46 38. Wilson, T. C. (2002). The Paradox of So- cial Class and Sports Involvement: The Roles of Cultural and Economic Ca- pital. International Review for the Soci- ology of Sport, 37(1), 5–16. https://doi. org/10.1177/1012690202037001001 Poteko, Kaja Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani kaja.poteko@fsp.uni-lj.si