Frane Adam
POJEM RACIONALNOSTI PRI MAXU
WEBRU
Avtor na osnovi analize relevantnih Webrovih tekstov in nekaterih sodo-
bnih interpretacij rekonstruira osnovne vidike in modalitete pojma racional-
nost. V ospredju je obravnava 1) smotrne in vrednostne racionalnosti v kontek-
stu družbenega delovanja; 2) formalne in materialne racionalnosti; 3) procesa
racionalizacije.
Avtor ugotavlja, da je ta pojmovni aparat racionalnosti še vedno ustrezen
za analizo tako (bivših) socialističnih kot tudi (post)modernih zahodnih družb .
Rational social a'ction, types o f rationality, modernization .
On the basis of analysis of relevant Webers works and contemporary inter-
pretations, author is trying to reconstruct the basic aspects and forms of the con-
ception of rationality. He lays great stress upon 1) the concept o fpurposive (goal)
and value - rationality in the context of typology of social action ; 2) type of for-
mal and substantive rationality; 3) the process of rationalization .
Thr author concludes that the conceptual apparatus of Weber's rationality
is still relevant for the analysis as much for the (fornier) socialist countries as for
the (post) modern western societies.
racionalno družbeno delovanje, tipi racionalnosti, modernizacija .
1 . Uvod
Max Weber nam je zdaj bližje kot kdajkoli prej . Posebej to velja za tisti
del njegovega opusa, ki govori o teoriji družbenega razvoja in s tem v zvezi o
procesu racionalizacije in modernizacije . Da je tako, priča intenzivirana re-
cepcija v zadnjih letih. Lahko navedemo tudi nekaj razlogov, ki botrujejo za-
nimanju za opus tega pomembnega sociološkega klasika :
1) Razpad marksistične paradigme družbenega razvoja in z njo povezan
zaton projekta socialistične oz . komunistične družbe . Webrove analize tako
socializma kot kapitalizma so se pokazale kot neprimerno bolj prodorne in
prognostično veljavne . To pomeni, da temeljijo na bolj izdelanem kategorial-
nem aparatu .
2) Weber je zanimiv tudi s stališča najnovejših diskusij o moderni in
postmoderni družbi. V zvezi s tem se poudarjata in na novo odkriva njegova
kritičnost in skepticizem do nekaterih elementov moderne racionalizirane
družbe, ki pa nista, to je še posebej pomembno, v znamenju kulturnega pesi-
mizma ali kakršnega koli antimodernega fundamentalizma . Gre preprosto za
elemente (post) moderne kritike moderne .
3) Webrov pristop, v katerem igrajo pri razlagi modernizacije pomem-
bno vlogo kulturno-vrednotne orientacije in dispozicije, se kaže kot zelo plo-
den tudi pri raziskovanju in interpretaciji modernizacijskih vzorcev neevrop-
skih družb in sploh družb, ki niso izšle iz protestantske tradicije . Tako je de-
nimo v zadnjem času izšlo največ prispevkov o Webru prav na Japonskem .
Kot pravi Mommsen (1988 ; 213), je Weber tu pomemben zaradi tega, ker je
»pokazal pot v moderno racionalno družbo, ne da bi pri tem pozabil na pre-
dracionalno družbe« .
18
Iz povedanega izhaja, da niso še izčrpani vsi spoznavno-teoretski poten-
ciali Webrovega opusa . Kot že omenjeno, velja to posebej za pojem racional-
nosti, ki je predmet pričujoče razprave . Ta pojem in iz njega izpeljani pojmi,
kot so: racionalno delovanje, proces racionalizacije, tipi racionalnosti, tvorijo
ogrodje, nekakšno kategorialno infrastrukturo Webrove družbene teorije . Z
njimi so prežeti praktično vsi segmenti te teorije : metodologija »razumevajo-
če« sociologije, sociološko-religiozne študije, etika, pravo, tipi oblasti in legi-
timnosti, socioekonomija (če tako lahko poimenujemo koncepte, ki so razviti
v delu Gospodarstvo in druž ba). Gre torej za pojme, ki so ključnega pomena
za razumevanje Webrove sociologije .
Pri obravnavi teh pojmov se naslanjam zlasti na sledeča Webrova dela:
Gospodarstvo in družba Wirtschaft und Gesellschaft), Zbrane razprave iz so-
ciologije religije (Gesammelte Aufsätze zur Religionssoziologie), Zbrane raz-
prave iz teorije znanosti Gesammelte Aufsätze zur Wissenschafttslehre) .
Upoštevam pa tudi novejše interpretacije in komentarje avtorjev kot so Sc-
hluchter, Mommsen, Habermas, Parsons in drugi .
Problematiko racionalnosti obravnavam v treh sklopih: 1) tipi družbene-
ga delovanja v navezavi na metodološke kategorije ; 2) tipa (formalne in ma-
terialne) racionalnosti ; 3) proces racionalizacije. Gre mi predvsem za korek-
tno, čeprav ne integralno rekonstrukcijo te problematike na podlagi analize
relevantnih Webrovih tekstov .
2. Tipologija družbenega delovanja v kontekstu metodologi-
je »razumevajoče« sociologije
Weber obravnava tipologijo družbenega delovanja v okviru prvega po-
glavja v (posthumno izdani) knjigi Gospodarstvo in družba pod naslovom Te-
meljni sociološki pojmi . Začne z »metodičnimi osnovami«, kjer že vpeljuje
pojem smotrno-racionalnih motivov, ki zagotavljajo najvišjo stopnjo eviden-
ce ter razumljivosti, in nadaljuje s »tipologijo družbenega delovanja«, kjer se
osredotoči na definicijo dveh tipov, smotrno-racionalnega in vrednotno-
racionalnega (Weber, 1980 ; 1-13) . Iz tega je razvidno, da navedeno tipologijo
povezuje z osnovnimi metodološko programskimi izhodišči . Preden se loti-
mo same problematike tipov družbenega delovanja, je zato potrebno ta izho-
dišča vsaj na kratko skicirati .
2.1 . Glavne kategorije in metodološke predpostavke
Metodološki program razumevajoče sociologije ali sociologije razumeva-
nja (verstehende Soziologie) se opira na dve glavni prvini : individualistično
metodo in racionalistično naravo oblikovanja pojmov oz . idealnih tipov. Za
obe pa velja, in to Weber (1980 ; 9) posebej poudarja, da nista substancialne
(vrednotne) ali ontološke narave, temveč ju je treba razumeti v hevristični
funkciji. To spregledujejo mnogi kritiki in interpreti . Tako se je ponekod uve-
ljavila teza o nasprotju med Webrom - (individualističnim) metodologom in
Webrom - makrosociološkim teoretikom (Đurič, 1964) . Na takšno sklepanje
vajajo tudi trditve, kot je tale . »Za razumevajočo razlago delovanja v okvi-
ru sociologije pa so nasprotno (kot v pravu, op . F.A.) te tvorbe (država, delni-
ška družba itd ., op. F. A.) zgolj poteki in povezave specifičnega delovanja po-
sameznih ljudi, saj so ti za nas edini razumljivi nosilci smiselno orientiranega
delovanja« (Weber, 1980 ; 6). Da bi pravilno dojeli smisel te izjave, ki je vsaj
19
na prvi pogled v precejšnjem neskladju z Webrovim makrosociološkim sti-
lom empiričnega raziskovanja in teoretskega posploševanja, jo moramo os-
vetliti z več vidikov . Najprej moramo upoštevati dejstvo, da je individualistič-
na metoda, ki je vsebovana v citirani izjavi, kot že rečeno, hevristične narave,
da torej ne pomeni vrednotenja akterja kot subjekta-kreatorja družbenih
struktur. Po drugi strani pa te strukture ali družbene tvorbe (soziale Gebil-
de), kot jih imenuje Weber, ne morejo, vsaj v sociološkem smislu ne, funkcio-
nirati brez intencionalnega smiselnega delovanja posameznih akterjev . Iz
tega izhaja, da individualistična metoda ne implicira usmerjanja empiričnega
raziskovanja na mikroanalize intencionalnih aktov akterjev . Da bi bila ta raz-
laga bolj jasna, jo treba osvetliti še z dveh vidikov, z vidika Webrovega poj-
movanja, funkcionalne analize in z vidika idealnih tipov ter metode razume-
vanja in pojasnjevanja .
Po Webrovem mnenju je funkcionalna analiza ali metoda organske so-
ciologije (Weber, 1980; 7), ki posameznika in njegovo vedenje obravnava z
zornega kota ohranitve celote (sistema), sicer legitimna kot prva faza analize,
vendar pa ne more pretendirati na glavno vlogo v sociološkem raziskovanju
in konceptualizaciji. Za sociologijo ni pomembno samo vprašanje, katero de-
lovanje je funkcionalno z vidika celote, temveč tudi ali predvsem vprašanje,
kako pride do tega delovanja in kakšni motivi ga določajo (Weber, 1980 ; 8) .
Država lahko funkcionira samo tako, da se pravne norme zasidrajo v glavah
ljudi kot predstave, ki usmerjajo njihovo delovanje . Pravne norme morajo
biti veljavne ne le za pravnike, temveč tudi za širšo javnost, saj le tako nasto-
pajo kot motivacijska osnova delovanja oz. družbenega odnosa (soziale Bezi-
ehung) prek katerega se država sploh lahko reproducira . Iz tega izhaja, da
»država neha v sociološkem smislu eksistirati takoj, ko izgine možnost, da
potekajo določeni načini smiselno orientiranega delovanja« (Weber, 1980 ;
13). Weber je glavno nalogo sociologije videl v odkrivanju motivacijske baze
družbenega delovanja, vendar ga pri tem niso zanimali zasebni motivi posa-
meznikov, temveč smiselni okvir (Sinnzusammenhang), ki je tipičen za vsako
epoho (mu daje pečat kot »Kulturbedeutung«) ali družbeno sfero oz . institu-
cijo, in ki figurira kot nekakšen orientir in motivacijski vir za akterje . Idealni
tipi so spoznavni instrument, ki omogoča rekonstrukcijo razumljivih motiva-
cijskih dejavnikov, na podlagi katerih šele lahko formuliramo smiselno kav-
zalno pojasnitev (eksplanacijo) . »Individualistična«metoda v okviru »razu-
mevajoče« sociologije, ki uporablja idealne tipe, predpostavlja konvergenco
(in komplementarnost) funkcionalne analize in teorije delovanja, motivacij-
skega razumevanja in klavzalnega pojasnjevanja, smiselne in klavzalne ade-
kvance .
Drugi postopek, ki ga uporablja metodologija razumevajoče sociologije,
je racionalistična metoda, ki pa spet ne pomeni pozitivnega vrednotenja ra-
cionalizma ali vere v dominacijo racionalnih motivov . Gre le za metodično
idealtipsko konstrukcijo, ki nam omogoča razvidnost in razumevanje družbe-
nega delovanja, ki je predmet našega opazovanja . Najbolj razumljivo je
smotrno-racionalno delovanje, se pravi delovanje, kjer obstaja optimalna
skladnost med sredstvi in cilji . Ta racionalistična imputacija je izvedena iz
treh razlogov. Prvič, šele na podlagi te imputacije je mogoče presoditi, koliko
in zakaj je kako delovanje iracionalno . Najprej moramo ugotoviti, kako bi de-
lovanje potekalo, če bi bilo smotrno-racionalno motivirano in vodeno . Šele
tako se lahko pripiše odklone od tako zamišljenega delovanja iracionalnim
vplivom in motnjam (Weber, 1980 ; 2-4). Drugi razlog je v tem, daje smotrno-
racionalno delovanje najbolj intersubjektivno razumljivo in preverljivo, se
pravi komunikabilno (prim . Weber, 1980 ; 2. Weiss, 1981 ; 48) . Tretji razlog iz-
20
haja iz kulturnega pomena (Kulturbedeutung) procesa racionalizacije, značil-
nega za moderno .
V tej zvezi naj še omenim, da je Weber v razpravi O nekaterih kategori-
jah razumevajoče sociologije (napisane 1 . 1913) uvedel pojem objektivne pra-
vilne racionalnosti (objektive Richtigkeitsrationalität), za katero pravi, da
se ne ujema nujno s subjektivno smotrno racionalnostjo (Weber, 1985 ;
432-433). Iz njegove razlage, po kateri je stopnja pravilne racionalnosti -
'em-pirično vprašanje«, lahko sklepamo, da gre za znanstveno ali kako drugače
intersubjektivno preverljivo konstrukcijo, na podlagi katere lahko opazova-
lec (sociolog) ugotavlja, koliko se subjektivno smotrno delovanje približuje
tej konstrukciji.
To bi bil na kratko oris pojma racionalnosti oz . racionalistične metode v
okviru temeljnih epistemoloških in metodoloških kategorij razumevajoče so-
ciologije .
2.2. Smotrno in vrednotno racionalno delovanje v kontek-
stu tipologije družbenega delovanja
Družbeno delovanje (soziales Handeln) je »smiselno, na vedenje drugega
uravnano lastno vedenje« (Weber, 1980; 11). Smiselno pa lahko ravnamo, če
razumemo vedenje oz. delovanje drugega (drugih) . Kot izhaja iz dosedanjega
izvajanja, je najbolj razumljivo in predvidljivo smotrno-racionalno delovanje .
Zato ni čudno, da Weber v svoji tipologiji postavlja na prvo mesto ravno ta
tip delovanja . Ostali trije tipi so : vrednotno-racionalno, afektualno in tradi-
cionalno delovanje (Weber, 1980; 12-13) .
Smotrno-racionalno (zweckrational) delovanje v bistvu temelji na priča-
kovanjih v zvezi z vedenjem drugih in uporabi teh pričakovanj kot
sredstev (pogojev) za uspešno doseganje lastnih ciljev oz . smotrov. Vrednot-
no-racionalno (wertrational) delovanje opredeljeno z verovanjem v abso-
lutno etično, religiozno ali kako drugo vrednoto, ki usmerja akterjevo delo-
vanje ne glede na uspeh . Afektualno delovanje temelji na čustvih
in razpoloženju, tradicionalno pa na »utrjeni navadi« . Zadnjima dvema tipo-
ma Weber ne posveča pozornosti in predstavljata pavzaprav rezidualni kate-
goriji (Parsons, 1981; 82). Bolj podrobno se ukvarja s smotrno in vrednotno
racionalnostjo .
Vrednotno-racionalno delovanje se ne razlikuje . od smotrno-
racionalnega delovanja le v nadzoru uspešnosti doseganja ciljev, temveč tudi
v tem, da ne reflektira posledic delovanja . Takole se glasi definicija: »Čisto
vrednotno-racionalno ravna tisti, ki ne glede na predvidljive posledice deluje
v skladu s svojim prepričanjem o tem, kar mu nalaga obveza, čast, lepota, re-
ligiozno napotilo, pieteta ali pomembnost katerekoli vrste 'stvari'« (Weber,
1980; 12). Po drugi strani pa smotrno-racionalno deluje«, kdor svoje delova-
nje uravnava po smotru, sredstvih in posledicah, pri čemer racionalno tehta
tako sredstva v odnosu do smotrov kot smotre v odnosu do stranskih posle-
dic kot končno tudi različne možne smotre med seboj« (Weber, 1980 ; 13) .
Razlike v stopnji racionalnosti med temi štirimi tipi delovanja so nazor-
21
no prikazane na naslednji shemi (Schluchter, 1979 ; 192) :
Predmet
	
Sredstvo Smoter Vrednota Posledica
racionalne
kontrole
Tip delovanja
smotrnoracionalni + + + +
vrednotnoracionalni + + + -
afektualni + + - -
Tradicionalni + - - -
Delovanje je tem bolj racionalno, čim več vidikov delovanja nadzoruje .
Pri smotrno-racionalnem delovanju so nadzorovani vsi vidiki, pri tradicio-
nalnem samo eden. Po Schluchterju »je racionalno polno nadzorovano delo-
vanje tisto, pri katerem delujoči namenoma izbira smotre iz razvidnega, v di-
skusiji o vrednotah pridobljenega, vrednotnega horizonta . . .« (Schluchter,
1979; 191) .
Sporna bi v tej shemi in citirani trditvi utegnila biti kategorija vrednote .
Poglejmo, kaj o tem pravi Weber . Pri smotrno-racionalnem delovanju je lah-
ko odločitev med kolidirajočimi ali konkurenčnimi smotri in posledicami
vrednotno-racionalno pogojena . V tem primeru je tako delovanje smotrno-
racionalno samo v sredstvih. Ni pa nujno, da izbira med različnimi možnimi
cilji oz. smotri temelji na odločitvi za določeno preferenčno vrednotno orien-
tacijo, lahko temelji na zadovoljevanju potreb oz. na neposrednih interesnih
preferencah (Weber, 1980 ; 13). Iz Webrovega pojmovanja odnosa med ideja-
mi (vrednotami) in interesi izhaja, da vrednotno (racionalno) zasidranje
smotrno-racionalnega delovanja prispeva k večji stabilnosti in konsistenci,
toda kot rečeno, ni nujno, da bi bilo to delovanje vezano na vrednote . Ta od-
nos bi veljalo bolj podrobno obdelati . V tej zvezi bi bilo treba pravzaprav iz-
postaviti tri vprašanja. Dve gresta na račun Webrove nedorečenosti (in eno
od njih se neposredno nanaša na omenjeni odnos), tretje pa na račun neko-
rektnih in ideoloških interpretacij nekaterih Webrovih interpretov in kriti-
kov. Gre za tale vprašanja :
1) Sta oba tipa racionalnega delovanja komplementarna ali alternativ-
na? Po Webru je »vrednotno-racionalna orientacija lahko v raznolikih odno-
sih s smotrno-racionalno orientacijo . S stališča smotrne racionalnosti pa je
vrednotna racionalnost, in sicer tem bolj ko vrednoto potencira v absolutno
vrednoto, po kateri se orientira delovanje, iracionalna . To pa zato, ker bolj
kot»brezpogojno upošteva samo lastno vrednoto (Eigenwert) delovanja (či-
sto prepričanje, lepoto, absolutno dobro, absolutno obveznost), manj reflek-
tira posledice delovanja« (Weber, 1980 ; 13) . Iz tega izhaja, da sta oba tipa ra-
22
cionalnega delovanja komplementarna le v zelo omejenem obsegu, dokler
vrednotna racionalnost ne začne z absolutiziranjem in dogmatizmom vred-
note prejudicirati ciljev oz . smotrov in na ta način onemogočati racionalno
refleksijo, na kateri temelji smotrno-racionalno delovanje (prim . Prewo,
1979; 369). Prej .kot s komplementarnima, imamo torej opravka z dvema raz-
ličnima, alternativnima tipoma družbenega delovanja . V tem pogledu je, de-
nimo, Parsonsova interpretacija, po kateri vrednotna racionalnost predsta-
vlja normativno komponento družbenega sistema, močno problematična
(Parsons, 1981 ; 86), saj izključuje odnose neskladnosti in celo popolne diver-
gence med obema tipoma racionalnega delovanja . Vendar pa je problem
tudi pri Webru, ki ni neposredno odgovoril na tole vprašanje : kako se vzpo-
stavi stabilnost interakcije in družbenega reda sploh, če pa en akter deluje
vrednotno-racionalno, drugi pa smotrno-racionalno? Če je namreč z vidika
smotrno-racionalne presoje vrednotno-racionalno delovanje lahko iracional-
no, potem to pomeni nepredvidljivost in (preveliko) kontingentnost v inte-
rakcijskih pričakovanjih in odnosih . Opozorila, da je absolutna smotrna ra-
cionalnost »mejni primer«, ali da konkretno delovanje ni čisto tipsko orienti-
rano (Weber, 1980; 13), seveda ničesar ne pojasnjujejo .
Na posreden način lahko pri Webru in njegovih interpretih iščemo ele-
mente za odgovor na zgornje vprašani(.- Pomembna komponenta racionaliza-
cije družbenega delovanja (in podružbljanja v nasprotju z »Vergemeinschaf-
tung«) je načrtna prilagoditev na interesne opcije in ne več na običaje ali
norme (Weber, 1980; 15) . Orientacija na interese pa je po Webru, čeprav v
tem pogledu ni čisto jasen, značilnost smotrno-racionalnega delovanja . Tu je
potrebna visoka stopnja preračunljivosti, posebej če gre za gospodarsko na
tržne parametre vezano delovanje (tu pa že prehajamo na raven formalne ra-
cionalnosti). V nekaterih družbenih sferah je smotrno-racionalno delovanje
prej pravilo kot izjema in je na ta način zagotovljena stabilnost interakcij .
Vendar pa je ta odgovor zadovoljiv le če tipologijo delovanja pojmujemo v
razvojno-zgodovinskem smislu (kot proces racionalizacije v smislu prevlade
smotrne racionalnosti), ne pa v strukturnem (sinhronem smislu). Po drugi
strani pa s tem tvegamo preskok iz perspektive delovanja na sistemsko pers-
pektivo. Sicer pa se bomo k temu problemu še vrnili ob diskusiji o formalni
in materialni racionalnosti.
2) Drugo vprašanje je povezano z že omenjeno dilemo : gre pri tipologiji
družbenega delovanja za zgodovinsko-genetično (diahrono) ali strukturalno
(sinhrono) tipologijo? Po Schluchterjevem mnenju (1979; 193) je Weber po-
mešal obe ravni, dokaz za to naj bi bil v uvrstitvi tradicionalnega delovanja v
to tipologijo. Predlaga razločitev strukturalne od genetske ravni in v tem
smislu govori o treh osnovnih tipih : o delovanju, usmerjanemu na uspeh, na
vrednote ter afekte, ki se ujemajo s tremi sferami kulture (Habermas, 1981),
kognitivno, evaluativno in ekspresivno . Konkretno delovanje je usmerjeno
hkrati na vse tri tipe, s tem, da je en tip v ospredju . Pripominja pa, da sta kog-
nitivno (smotrno-racionalno) in evaluativno (vrednotno-racionalno) delova-
nje izpostavljena procesu racionalizacije . Na tej osnovi in v kombinaciji s poj-
movnim parom formalne in materialne racionalnosti omenjeni avtor obliku-
je novo tipologijo .
Kahlberg (1981 ; 10-11) poudarja nadzgodovinsko, torej tudi struktural-
no, antropološko naravo štirih tipov družbenega delovanja . Pri tem gre tako
daleč, da sklicujoč se na Webra trdi, da so tudi primitivni verski rituali
smotrno-racionalni in da se niti ne razlikujejo bistveno od preračunljivosti
modernega poslovanja, katerega cilj je dobiček . Take teze pa se seveda z We-
brom ne da utemeljiti . Za Kahlberga napetosti ali inkompatibilnosti med
23
vrednotno in smotrno racionalnostjo ni . To pa zato, ker izhaja iz teze, da je
smotrno-racionalno delovanje, in proces racionalizacije sploh, nujno pove-
zan z vrednotno, etično ali materialno racionalnostjo (1981 ; 28-29). Le-ta je
edina sposobna (in ne smotrna racionalnost sama po sebi) razbiti okove tra-
dicionalne družbe in oblikovati racionalen, metodičen slog življenja . Omenje-
ni avtor tako izpričuje, da ne loči med specifično zgodovinsko konstelacijo,
ki jo Weber opisuje v Protestanski etiki in duhu kapitalizma, ko so »puritanci
hoteli postati ljudje poklica, in današnjo dobo, ko to moramo biti« (Weber,
1986; 203) .
3) Je smotrno-racionalno delovanje zgolj instrumentalno delovanje, ki
omejuje individualno avtonomijo in družbeni pluralizem? Znano je, da so
teoretiki frankfurtske šole, zlasti Marcuse, smotrno (in formalno) racional-
nost interpretirali kot pervertiranje uma v obliko iracionalnega gospodstva
nad ljudmi in naravo, ki se je do popolnosti utelesila v zahodni enodimenzio-
nalni kapitalistični družbi . Tovrstne interpretacije so že pred časom zgubile
vsako prepričljivost, saj temeljijo, kot se je posrečeno izrazil K . Offe (eden od
učencev te šole), na antropološkem pojmovanju, ki je blizu viktimologiji . Po-
zni J. Habermas (za poznim Harkheimerjem) je to kulturno-pesimistično in
antikapitalistično pojmovanje omilil in v nekaterih točkah precej modifici-
ral. Njegova glavna teza je, da instrumentalno in strateško (smotrno in vred-
notno) delovanje, ki je osnova ekonomije in politike (sistema), prodira v ži-
vljenjski svet, ki je zgrajen na komunikativni racionalnosti in ga hoče koloni-
zirati (Habermas, 1981) . Vprašljiva je pri tem podmena, da je komunikativno
delovanje zgrajeno na popolnoma drugačnih načelih kot smotrno racional-
no, oz. da je njegova alternativa .
Kar zadeva Webra, je ta navkljub vsem pomislekom, ki jih je imel v zvezi
z disfunkcijami procesa racionalizacije, vendarle vztrajal pri stališču, da sta
človekova svoboda in avtonomija (čeprav si tu ni delal velikih iluzij) poveza-
ni s smotrno-racionalnim delovanjem, ne pa z iracionalnostjo in nepredvidlji-
vostjo ter nepreračunljivostjo (Weber, po Marušič, 1986 ; 11-12) .
Iz že prikazanih Webrovih definicij ter iz Schluchterjeve sheme izhaja,
da smotrno-racionalno delovanje omogoča tematizacijo vseh štirih vidikov
delovanja: ciljev, sredstev, vrednot in stranskih posledic . To pomeni, da je
odločitev za določeno delovanje predmet kritične refleksije, preverjanja in
argumentacije . Tu je treba opozoriti, da zdaj govorimo o smotrni racionalno-
sti kot, morda bi temu rekli, generičnemu modusu družbenega delovanja, ne
pa o tipu formalne racionalnosti, ki je (kot bomo videli) povezana z gospo-
darskim delovanjem. Za družbo, ki je zgrajena na podlagi smotrno-
racionalnega delovanja, oz . ki se reproducira na osnovi tega tipa delovanja
(če si zdaj privoščimo preskok na sistemsko raven), bi lahko rekli : 1) da je
odrta in pluralistična družba, saj zaradi nedogmatičnosti ciljev in vrednot do-
pušča različne, tudi konkurenčne interpretacije družbene realnosti ; 2) mož-
nost tematizacije parametrov odločanja in akcije omogoča komunikacijsko
posredovano kumulacijo znanja in izkušenj ter s tem tudi socialno učenje ; 3)
spodbuja znanstveno refleksijo stranskih (neintendiranih) posledic znanstve-
no-tehnološkega razvoja in jo s tem dviga na višjo raven, hkrati pa jo detroni-
zira, saj znanost ni in verjetno tudi ne bo sposobna anticipirati vseh neinten-
diranih posledic svojega ali denimo političnega delovanja .
Smotrno racionalno delovanje generira večje število opcij kot drugi tipi
delovanja, s tem pa narašča tudi obseg rizika in kontingence, kar seveda spet
zahteva mehanizme za redukcijo tako povzročene kompleksnosti .
24
4. Formalna in materialna racionalnost
O formalni in materialni racionalnosti razpravlja Weber v zvezi s katego-
rijami gospodarjenja, pravnim sistemom in birokratsko upravo .
Formalna racionalnost gospodarjenja je opredeljena kot »obseg tehnič-
no možnega in dejansko uporabljenega računa«(Weber, 1980; 44). Pri mate-
rialni racionalnosti pa gre za stopnjo organizacije oskrbe določenih skupin
ljudi z dobrinami na način gospodarsko usmerjenega družbenega delovanja,
glede na (kakršnekoli) vrednotne postulate (Weber, 1980 ; 44). Formalna ra-
cionalnost je torej v zvezi z uspešnostjo gospodarjenja na podlagi gospodar-
skega računa . Materialna racionalnost pa v bistvu pomeni distributivno pra-
vičnost. Tudi pri pravu je podobno : formalna racionalnost je v zvezi z logično
konsistentno proceduro in sistematiko, materialna racionalnost pa poudarja
vsebinske, etično ali utilitaristično obarvane zahteve (Weber, 1980 ; 468) .
Formalni racionalnosti gospodarskega delovanja najbolj ustreza denarni
oz. kapitalski račun, ki temelji na tržnih cenah . To je edino sredstvo ali in-
strument za zagotovitev cilja gospodarjenja - rentabilnosti podjetja . Formal-
na racionalnost je indiferentna do problematike delitve dobrin, do socialne-
ga vprašanja in drugih meril, s katerimi se s stališča materialne racionalnosti
ocenjuje uspešnost poslovanja. Indiferentna zaradi tega, ker je način oskrbe
in (pravične) delitve neintendirani rezultat sistema efektivnih cen . S stališča
materialne racionalnosti je princip formalne kalkulabilnosti nekaj postran-
skega, celo sovražnega . Tako pride do popolne ločitve obeh tipov racionalno-
sti in Weber v tej zvezi pravi, da je to vir socialnih napetosti in socialističnih
zahtev. Čeprav je Weber odločno vztrajal pri prvenstvu formalne racionalno-
sti rentabilnostnega računa, ni bil neobčutljiv za t . i . socialno vprašanje in so-
cialno politiko (glej o tem njegovo znano predavanje o socializmu, Weber,
1924; 492-518) .
Po drugi strani pa ugotavlja, da morajo eksperimenti s planskim gospo-
darstvom, ki zanika kapitalski, pa celo denarni račun (in v tem primeru pade
na raven naturalnega računa) in poudarja pravično delitev po racionalnih
(planskih) merilih, vzeti v zakup znižanje tehnične in poslovne uspešnosti
gospodarjenja (Weber, 1980; 60). S tem je anticipiral gospodarski polom soci-
alističnih sistemov, ki so gospodarstvo oblikovali na principih materialne ra-
cionalnosti.
Intenca, ki jo je zasledoval Weber je očitna : ločiti ekonomsko-tehnično
učinkovitost od normativnih (vsebinskih) kriterijev in ocen . Tu ni težko po-
tegniti analogije z njegovim siceršnjim spoznavno-teoretskim vztrajanjem pri
razlikovanju dejstev in vrednotnih sodb . Jasno je tudi, da je v gospodarskem
delovanju formalna racionalnost intrinsinčna komponenta, materialna racio-
nalnost pa ekstrinsinčna (Eisen, 1977 ; 64) .
V literaturi pogosto naletimo na različne, tudi nasprotujoče si razlage
razmerja med na eni strani smotrno-racionalnim in vrednotno-racionalnim
delovanjem ter na drugi strani formalno in materialno racionalnostjo . Po
mojem mnenju lahko tu govorimo o konvergenci, ne pa o identiteti, kot to
precej avtorjev implicitno počenja (denimo, Habermas, 1981 ; 243, Parsons,
1981 ; 83-84) . Vzemimo za primer smotrno in formalno racionalnost . Pomen-
sko polje tu v določeni meri sovpada, obstajajo pa tudi razlike . Smotrna ra-
cionalnost je eden od tipov družbenega delovanja in je v tem smislu bolj
splošne, generične narave kot formalna racionalnost, ki je trdno vezana na
gospodarsko delovanje (in pravni sistem) in s tem tudi na imperative gospo-
darskega sistema . To pa pomeni, da je cilj - rentabilnost - objektiviran (fiksi-
25
ran) in sredstva so bolj strukturirana (Bader idr ., 1987 ; 288). Gre za delova-
nje, ki je umeščeno v smiselni okvir, ki se ga ne da več razložiti samo iz pers-
pektive smiselnega, intencionalnega delovanja akterjev .
Lahko bi rekli, da je formalna racionalnost bolj strukturirano (institucio-
nalizirano) smotrno racionalno delovanje, podobno velja za odnos med ma-
terialno racionalnostjo in vrednotno-racionalnim delovanjem . Po nekaterih
interpretacijah sta formalna in materialna racionalnost zasidrani v smotr-
nem in vrednotnem tipu družbenega delovanja, kar pomeni, da temelji for-
malna racionalnost na sposobnosti ljudi, da delujejo smotrno-racionalno,
materialna racionalnost pa izhaja iz vrednotno-racionalnega delovanja
(Kahlberg, 1981 ; 20-21) .
5. Proces racionalizacije
Weber je proces modernizacije, to je prehod iz tradicionalne v moderno
družbo, tematiziral v terminih procesa racionalizacije . Pojem racionalnosti v
različnih (delno že opisanih) modalitetah se tu pojavlja v kontekstu zgodo-
vinsko-civilizacijskega razvoja . Prvo, kar pade v oči in kar je razvidno iz dose-
danjega razpravljanja, je dejstvo, da pojma racionalnosti (spet v različnih iz-
peljavah in modalitetah), ki je značilen za moderno epoho, ne gradi v smislu
neprotislovnega in celovitega koncepta, temveč poudarja nasprotja, antino-
mije (med formalno in materialno racionalnostjo npr.) . Podobno v-velja za
etične koncepte, kjer izpostavlja nasprotje med etiko prepričanja (Gesin-
nungsethik) in etiko odgovornosti (Verantwortungsethik) . Kot bomo videli
se je dobro zavedal tveganja in nevarnosti, ki ju s seboj prinaša proces racio-
nalizacije . Na kratko, Weber se je zelo odmaknil od razsvetljenskega pojma
ratia in napredka, ne da se ga označiti niti za naivnega teoretika moderniza-
cije .
Pojem racionalnosti (racionalizma, racionalizacije) je, če ga obravnavamo
v splošnem, nespecificiranem zgodovinsko-kulturnem okviru, večpomenski .
Weber navaja, da racionalizacijo različnih sfer življenja lahko motrimo z raz-
ličnih zornih kotov, to kar se nekomu zdi racionalno, je za drugega iracional-
no. Racionalnost pomeni porast teoretskega obvladovanja realnosti z vedno
bolj preciznimi abstraktnimi pojmi ali metodično doseganje praktičnih ciljev
z vedno bolj preračunljivimi sredstvi . Pomeni pa tudi, če jo enačimo z načrt-
nim delovanjem, omrtvičenje v jogi ali budistične manipulacije z molilnimi
mlinčki (Weber, 1986; 266). Racionalizacija se tudi dogaja v različnih kultur-
nih okoljih in različnih zgodovinskih obdobjih . Vendar gre tu le za predteo-
retske analogije in vzporednice, kajti pojem racionalnosti, ki se je uveljavil v
prehodu iz tradicionalne (fevdalne) v moderno družbo v Zahodni Evropi, se
razlikuje tako od pojma racionalnosti v prejšnjih zgodovinskih obdobjih kot
tudi od pojma racionalnosti v drugih kulturah oz . civilizacijah (Weber, 1986 ;
266). V tem smislu se zlasti Webrove sociološko-religiozne primerjalne študi-
je osredotočajo na proučevanje spleta okoliščin, ki so pripeljale do razvoja
specifičnega okcidentalnega racionalizma, ki je zaznamoval celotno zahodno
kulturo in civilizacijo in so ga začele presajati pozneje na svoja tla tudi druge
(nezahodne) družbe in kulture .
Odgovor na vprašanje, zakaj se moderne pridobitve, kot so se razvile na
zahodu (od eksperimentalne znanosti in na njej utemeljene tehnologije do
industrije, racionalne birokracije, prava tid .), niso pojavile zunaj tega kultur-
nega kroga, išče v dispozicijah ljudi za praktično racionalni način življenja .
Tam, kjer so obstajale ovire duhovne narave, se te dispozicije niso razvile
26
(Weber, 1986 ; 12) . V tej zvezi je Webra zlasti zanimala etično-
racionalizacijska moč svetovnih religij in njihov vpliv na izoblikovanje fer-
mentov gospodarske etike in gospodarske racionalnosti (Weber, 1986 ;
263-266) . Njegova teza je, da so se ti fermenti ali nastavki najbolj izrazito raz-
vili v okviru aksetskega protestantizma (kalvinizma) . čeprav so bili elementi
racionalizma navzoči v azijskih religijah, pa se te niso izkazale sposobne pre-
biti okvire tradicionalne družbe . Weber to ilustrira s primerjavo med asket-
skim protestantizmom in konfucionizmom, ki je bil (od azijskih religij) naj-
bolj posvetno orientiran (Weber, 1986 ; 512-536) . Glavna razlika je bila v tem,
da je konfucionistični racionalizem pomenil prilagoditev na svet, puritansko
protestantski pa je združeval samoobvladanje in obvladovanje sveta . To po-
meni, da konfucionizem ni vseboval transcendentalno utemeljene sistema-
tične etike in etičnega preroštva in zato ni bil sposoben sveta etično raciona-
lizirati . Samo v okviru asketskega protestantizma je bilo konsekventno izpe-
ljano »odčaranjesveta« in je bila s tem ustvarjena duhovna klima za inovaci-
je, na katerih še danes temelji ne samo zahodna, temveč skoraj celotna pla-
netarna civilizacija. Vendar pa se teh inovacij ne da pripisati samo na osnovi
protestantskega asketizma izoblikovanemu, z ekonomskim racionalizmom
prežetemu slogu življenja, temveč je treba upoštevati tudi druge dejavnike in
vire (resurse) - materialne, geopolitične in druge narave, ki so bili v deželah,
ki jih je zajela reformacija, navzoči že prej .
Ko se je proces kulturne (etične) racionalizacije razširil v druge družbe-
ne sfere, je odpadla potreba po religiozno-etični utemeljitvi in s tem je bil
sprožen proces sekularizacije in osamosvajanja posameznih racionaliziranih
družbenih sfer . Razpad integrirajoče vrednotne orientacije se kaže v tem, da
sredstva postanejo cilji. Izkazalo se je, da zunanje dobrine (poklicno delo,
ekonomsko kapitalistično udejstvovanje) niso samo plašč, ki se ga da odvre-
či, ko postane pretežak, kot so mislili asketski protestanti . Iz plašča je nastala
usoda, »jekleno ohišje« (stahlhartes Gehäuse), ki omejuje individualno av-
tonomijo (Weber, 1986; 203-204). Webrov odgovor je, da je treba v tem ne-
polnem, »odtujenem« modernem svetu vztrajati in v njem zdržati (Momm-
sen, 1988; 211). V tem se kaže (postmoderno) pojmovanje moderne družbe
kot »družbetveganja« (U. Beck)Alt r ativa, ki jo propagira antimoderni
fundamentalizem vseh barv, pomeni še večjo katastrofo .
Na koncu bi lahko rekli, da je proces racionalizacije v zahodnih družbah
potekal v znamenju prevlade tehle modalitet: smotrno racionalno delovanje
- formalna racionalnost - legalno-racionalni tip oblasti - etika odgovornosti
Racionalizacija vzhodnoevropskih socialističnih sistemov pa je nasprotno te-
meljila na: vrednotno-racionalnem delovanju - materialni racionalnosti - ka-
rizmatični legitimnosti - etiki prepričanja (več o razliki med dvema tipoma
etike v : Schluchter, 1988; 38-39). Ni treba dokazovati, da se je ta obrazec ra-
cionalizacije in modernizacije izkazal za neuspešnega in za slepo ulico v zgo-
dovinskem razvoju.
27
BIBLIOGRAFIJA
1 . Bader Michael/Berger Johannes/Ganssmann Heiner/Kesebeck Jost (1987) : Einfürung in
die Gesellschaftstheorie. Gesellschaft, Wirtschaft und Staat bei Marx und Weber, Campus, V .,
Frankfurt .
2. Djurič Mihailo (1964) : Sociologija M . Webera, Matica Hrvatska, Zagreb .
3 . Eisen Arnold (1978) : The Meaning and Cofusions of Weberian -Rationality«, British Journal
of Sociology, vol. 29, št. 1 .
4. Habermas Jurgen (1981) : Theorie des kommunikativen Handelns, Suhrkamp, Frankfurt .
5 . Kahlberg Stephen (1981): Max Webers Typen der Rationalitat . Grundsteine für die Analyse
von Rationalisierungs-Prozessen in der Geschichte, v : Sprondel/Seyfarth (izd.) : Max Weber
und die Rationalisierung sozialen Handelns, Enke V ., Stuttgart .
6 . Marušič Ante (1986) : Predgovor v: M. Weber. Metodologija društvenih nauka, Globus, Zagreb .
7. Mommsen Wolfgang (1988) : Max Weber und die Welt von heute, v : Gneuss/Kocka (izd.) : Max
Weber - ein Symposium, DTV, München .
8. Parsons Talcot (1981) : Rationalitat und der Prozess der Rationalisierung im Denken Max We-
bers, v: Sprondel/Seyfarth (izd .) : Max Weber und die Rationalisierung sozialen Handelns,
Enke V., Stuttgart.
9 . Prewo Rainer (1979) : Max Webers Wissenschaftsprogramm, Suhrkamp, Frankfurt .
10. Schlucter Wolfgang (1979): Die Entwicklung des okzidentalen Rationalismus, J. C. B. Mohr,
Tiibingen .
11 . Schlucter Wclfgang (1980): Rationalismus der Weltbeherschung, Suhrkamp, Frankfurt.
12. Weber Max (1:986) : Gesammelte Aufsatze zur Religionssoziologie, J . C . B . Mohr, Tiibingen.
14. Weber Max ( .1985) : Gesammelte Aufsätze zur Wissenschaftslehre, J . C. B . Mohr, Tiibingen.
15. Weber Max (1924) : Gesammelte Aufsätze zur Soziologie und Sozialpolitik, J . C. E . Mohr, Tü-
bingen .
16. Weber Max (1980) : Wirtschaft und Geselschaft, J . C. B . Mohr, Tübingen.
17 . Weiss Johannes (1981) : Rationalität als Kommunikabilitat, v: Sprondel/Seyfart: Max Weber
und die Rationalisierung sozialen Handelns, Enke v ., Stuttgart.
28