421
Kronika
LOJZE KRAKAR,
NEKJE TAM ČISTO NA ROBU
Nova pesniška zbirka* že dolgo uveljavljenega in priznanega pesnika, literarnega zgodovinarja, urednika in slo-venista Lojzeta Krakarja Nekje tam čisto na robu je posvečena prijateljem Mitji Mejaku in Jožetu Leganu, zlasti posvetilo prvemu — piscu kratke spremne besede in plodnemu kritiškemu in publicističnemu spremljevalcu njegove generacije — kaže, kako živo medsebojno tovariško in prijateljsko vez je ustvarila generacija, ki ji oba pripadata. (Mejakovo uredniško, dramaturško in kritiško delo še ni bilo v celoti pregledano in ocenjeno, izdajo izbora njegove publicistike napoveduje Slovenska matica. Izdaja bo samo potrdila to, kar že vemo — Mitja Mejak je živel in ustvarjal s svojo pesniško generacijo, kritiško spremljal plodove njihovega ustvarjanja in kar je še važ-neje; njegova kritiška praksa in poetika sta se oblikovali prav ob tej generaciji in njenih literarnih razsežnostih).
Zbirka Nekje tam čisto na robu oblikuje znano Krakarjevo humanistično-izpovedno poetiko v novih vsebinskih odtenkih; od bivanjskih stisk, travm, dvomov do zavesti o vztrajanju v življenjskem boju, kljub izkušnjam polpreteklosti (Auschwitz) in obupom v sedanjosti. Že uvodni tekst v zbirko, ki ji daje naslov, aktualizira izrazito izpovedno voljo, brez artističnih stilnih preobremenjenosti, prej je navzoča ritualna vizionarnost, kot opazen stilni element v določanju razmerja med že-
* Lojze Krakar, Nekje tam čisto na robu, Mladinska knjiga Ljubljana 1975, zibrka Nova slovenska knjiga, likovno uredil in opremil Julijan Miklavčič, spremna beseda Mitja Mejak, str. 75.
ljami in stvarnostjo ubesedenega lirske-ga subjekta (npr.: »/.../ nebo, ti pa pošlji kdaj v goste mi / mravljico z žulji romarja / in v žgoči moj poldan oblaček, / pahljačo boginj, naj obišče me / kdaj tudi oslič betlehemski, / tisti z dihom, toplim kot sonce, / tisti s sedlom za odrešenje, / tisti s tršim kopitom kot kamen« (9). Tu ne gre za krščansko metafiziko v pravem pomenu besede, marveč za simbole odrešitve, upanja v smiselnost bivanja, kljub njegovi minljivosti. Zato Lojze Krakar tudi uporablja simbole iz pretekle, trdne, znane zgodovine kot element časovne-diahrone perspektive življenja (Praznična svetloba velike katedrale).
Drugi element prikazovanja časovne dimenzije bivanja so v Krakarjevi poeziji prizori iz narave in življenja v njej; avtor jih večkrat antropomorfizira in z njimi stopnjuje in razširja primerjavo s subjektovimi bivanjskimi legami in spoznanji (Riba, nema v veselju, Neka ujeda v meni, Nebo, ki si hotelo naju imeti, Vodnjak, ki se dno mu svetlika, . . .) Le-ta niso vedno »apokaliptična«, zlasti v tekstih, kjer avtor aktualizira elemente bivanjske avtentičnosti (rojstvo, elementarnost narave): Od apokalipse do upanja, Polje ne pomni več, Ne morem se spomniti, Pomladni dan je skoz okno, Godrnjaje se dvigne zemlja, Razžari se, dan današnji, Rumeni topoli, zarisani.
V Krakarjevi poeziji v zbirki Nekje tam čisto na robu se pojavlja še ena opazna tema — o pristnih medčloveških odnosih, sposobnostih zbliževanja, razumevanja, strpnosti, tovarištva: »/.../ Zatorej predlagam / nenehno molitev / za osmislitev / besede tovariš. / Predlagam ponavljanje / besede sosed / do smrtne izčrpanosti, / morda bo zaleglo. / In z mislijo, da smo bratje, / popi-šimo vse knjige /.../« (53). Tej temi
Književnost
422
se pridružuje še motiv iskanja izvornih temeljev življenja (Da ne bi v oceanu brezimja pozabil, Potrpite, takoj grem) in motiv skrbi za usodo človeštva (Strah prekipeva iz mene).
Krakarjeva poezija se kljub izraziti izpovednosti izogiba filozofske refleksije, zlasti pa dajanju trdnih in dokončnih spoznanj o sebi in lastni vlogi v svetu; če je v njej opazno spoznanje o relativnosti življenja, to še ne pomeni, da je dan znak za »razpuščeno brezvrednost«, marveč impulz za iskanje novega ravnovesja. V tem prizadevanju je Krakarjeva poezija življenjsko zrela; izogiba se prevelikemu artizmu (še najraje ima paraboliko in simbolne elemente), po drugi strani pa izpovedni neposrednosti in deklarativnosti. Poezija v zbirki Nekje tam čisto na robu noče bralca prepričevati s spoznanji in tezami — to ni njena funkcija; poetičnost se stopnjuje v strogo vodenem razmerju med idejo in njenimi oblikov-no-simbolnimi temelji, med tezo in parabolo in v izboru aktualiziranih tem. V vsem tem dopolnjuje lastni razvojni lok in tipologijo poezije generacije, ki ji njen avtor pripada.
Marijan Zlobec