Dopisi. I_ Celja. (Obč. volitve.) Okolica Celja je imela dne 26. in 27. oktobra obč. volitve. Svoje dni so imeli besedo v tej občini nemškutarji in niso mislili, da zanje tam ni mesta, kajti delali so z obč. premoženjem, ne za okolico, ampak le za mesto. Se ve, da kmet plačuj, gospoda iz mesta pa zapoveduj! Tega pa so se naši kmetje naveličali in so pred tremi leti stresli te svoje zapovednike raz sebe ter so se postavili na lastne noge. Letos pa se nemškutarji niso več blizo upali ter so tako sami priznali, da nimajo pri nas kaj iskati. Mi opravimo pa tudi v resnici naše zadeve brez njih in na korist našo in mislimo, da more tudi mesto biti z nami zadovoljno, kajti marsikatere naše naprave so tudi za mesto olepšava. Letošnje volitve so se izvršile lepo mirno, brez pritiska in volicev je prišlo posebno v tretjem razredu veliko, pri 144, v drugem jih je 36 in v prvem 13 volilo — v vseh naše može. Tako je prav in nikoli ne bodi drugače! Iz Maribora. (Slovenci, zapomnite si to!) Pred nekaj tedni je šla revna slovenska mati s svojim sinekom, ki je prišel v prvo latinsko šolo, prosit peka blizu grajskega trga v Mariboru, da bi dal revnemu fanteku kaj hrane ali vsaj kruha. Dedej pa se surovo zareži nad njima, rekoč: »Za Slovence jaz nimam kruha«. Deček se je začel jokati in je dobil potem hrano v dijaški kuhinji. Slovenci, zapomnimo si to, ter podpirajmo svoje slovenske trgovce in obrtnike; mi že prebijemo brez nemških, oni pa le radi naš denar vkupej vlačijo. Pa se še dijaške kuhinje spomnite včasi! Od Velenja. (Zaslug poln veteranec.) Dne 10. oktobra t. 1. nesli so v bližnjem Šent-Ilju h grobu moža, ki zasluži, da se mu postavi mali sporaenik v našem listu. Janez Dolinšek, po domače Vrbanjak pod Kožljem, služil je že cesarja Ferdinanda Dobrotljivega in blizo 12 let našega sedanjega svetlega cesarja. Ves čas vojaške službe bival je na Laškem, kjer je 1. 1848 in 1849 prepogosto stal hrabro v boji med švigajočimi^ krogljami, n. pr. pri Kustozzi in Novari itd. Priprost kmečki fant naučil se je pri vojakih do dobrega laškega kakor nemškega jezika, ter se je vspnel od prostaka do poslujočega narednika (manipulirenden Fekhvebel). Prehodil je blizo vso gorenjo Italijo noter do Perudžije, kjer so bili naš sv. Oče papež Leon XIII. takrat nadškof. S solzami v očeh pripovedoval nam je večkrat redek dogodek iz njegove službe v Milanu. Postavljen pred stanovanje feldmaršala grofa Radecky-ja imel je strog ukaz, nikogar spustiti v sobo, kogar ni poprej maršalu napovedal. Ko tako koraka pred durmi sem ter tje, vidi brhkimi koraki po stopnicah kvišku stopati našega svetlega cesarja, takrat še nadvojvoda Franca Jožefa, namenjenega vstopiti h grofu Radecky-ju. Podčastnik Dolinšek, natenčen v svoji službi, vstopi se pred nadvojvodo ter po vojaški spregovori: »Cesarska visokost, jaz imam ukaz slehernemu zabraniti pot do generala, katerega nisem poprej napovedal.« Naš svitli cesar prijazno odgovorijo: »Dobro, dobro, le pojdite in me napovejte!« ter čakajo pred sobo, dokler ni prišel gosp. feldmaršal njim do vrat naproti. Ko je Dolinšek doslužil 12 let vojaške službe, povrnil se je na svoj dom ter je prevzel očetovo domačijo. Vzel je v zakon pošteno kmečko dekle, s katero sta skrbno obdelovala gruntič svoj ter ga zdatno razširila. Bog jima je dal šest otrok, katere sta vse v strahu božjem izredila. Dasiravno je eden c. kr. davskarski pristav v Brežicah, drugi vžitninski upravitelj v gornji Savinjski dolini, zbrali so se vendar dne 10. oktobra vsi otroci k pogrebu predobrega očeta. Mnogo faranov in sosedov spreraljalo je rajnega dobro zasluženega moža, skrbnega očeta, bogoljubnega kristjana in zvestega narodnjaka k zadnjemu počitku. Sprevod vodiii so ranjkega brat vlč. g. Blaž Dolinšek, župnik Frankoljski, kateremu sta stregla vlč. g. župnik Fr. Smrečnik, sedaj dekanijski administrator in pa vlč. g. župnik Kozinc iz Slivnice. Naj v miru počiva blaga duša! Od Sv. Martina na Paki. (Izlet) Brašlovskih pevcev je bil prav sijajen in mnogobrojna vdeležba, kajti prišli so gostje iz Soštanja, Mozirja, Vranske, iz Braslovč in tudi domačinov ni manjkalo, ker jih lepo petje zanima. Akoravno še ne obstoji dolgo ralado pevsko društvo, vendar so pevci hvalo želi in vsaka pesem se je na pohvalo poslušalcev skončala. Zares imeli smo zopet vesele urice skupaj. Ali nekaj je, česar ne smem zamolčati: nekaj Paških paglavcev si je napravilo sramoto. Ko srao bili pri najboljši volji, sliši se, da so z vozov zastavice pobrane, ki so jih imeli pevci na svojih vozeh. To nas je prav razburilo. Pa še ni bilo zadosti te porednosti; ko se je odpeljalo nekaj gospodov Vranskih proti domu, bili so na dveh oglih županove hiše od teh poredneževskamnomnapadeni. Dase ravno tu, tik hiše g. župana, kaj tacega prigodi, to je čudno. Toraj »živio!« vrlim pevcem, porednežem pa: na poboljšanje! Iz Rogatca. (Naša veseliea.) Dne 29. oktobra je privedilo naše kat. bralno in gospodarsko društvo Rogačko svojo prvo veselico v g. Fr. Mikuševih prostorih pod Donatora. Veselica se je vršila in zvršila tako sijajno, kakor si nismo upali pričakovati; in ponosen sme biti orjaški velikan Donat, da se je ob njegovem vznožju zbralo tako lepo število slovenskega občinstva. Počastili so nas vrli gostje od sv. Križa, sv. Roka, iz Kostrivnice, Sv. Petra, Šraarija, Poličan in Hrvaškega. Slava jim! Dospeli pa so tudi domači kmetje v obilnem številu k besedi. Tako je prav! Le na dan, kmetje, pokažimo, da ne spimo več, da spoznavamo dobrodejni namen svojega društva! To nam bo v čast; če se pa sami častili ne bomo, kdo nas pa bo? — Zborovanje so otvorili preč. gospod dekan kot predsednik društva, pozdravili navzoče goste s prelepim krščanskim pozdravom -hvaljen bodi Jezus Kristus«, ter v kratkih črticah narisali namen našega društva. Potem je govoril gospod učitelj Sekirnik o ameriških nasadih, o rovtanju in cepljenju amerikank. Tako predavanje je pravodobno in primerno našim gospodarskim razmeram, kajti Rogački kraj je že okužen po trsni ušici. Zato hvala gospod govorniku, tembolj, ker se tudi pri šolski mladini neumorno trudi za sadje- in vinorejo. Po končanem govoru so se sprejemali novi udje, ki so zdatno poranožili število enoletnega društva in ga gmotno okrepili. Oficijalni del zborovanja zaključili smo s trikratnim živioklicem na sv. Očeta in svitlega cesarja. — Po zborovanju društva narn je poročal gosp. dr. Fr. Jurtela, deželni poslanec in deželnega glavarja namestnik, o svojem delovanju v deželnem zboru. Iz njegovega govora smo sprevideli v svojo zadovoljnost, da se naši gosp. poslanci veliko trudijo za rod naš, osobito še za prospeh kmetskega stanu. Pa kaj, da s svojimi pravičnimi zahtevami in težnjami večinoma ostanejo na cedilu, ter jih povsod ovirajo nemški liberalci, kateri imajo v zboru večino in katerim Slovenci nismo posebno pri srcu. V imenu društva zahvalijo gospod predsednik gospoda poslanca, veleposestnik gospod Ig. Mikuš pa mu v imenu kmetov izreče popolno zaupnico in obljubo, da hoče slovensko Ijudstvo za svojuni poslanci v vseh njihovih naporih stati tako trdno, kakor stoji gora, pod katero zborujemo. Slavni Horacij veli, da naj se druži »utile et dulce<, t. j. koristno in sladko, prijetno. Tako se je tudi godilo. Za »utile« skrbeli so gospodi govorniki s svojimi lepimi nauki io opomini, za »dulce« pa dobroznani pevci Slatinski. S svojim divnim petjem so nam tako vedrili srce, da je kar poskakovalo veselja in radosti. Rajskoraile skladbe Vilharjeve, Volaričeve, Bendlove, G. Ipavičeve, Nedvedove, Hudovernikove, Sattnerjeve, Lebanove in Grbičeve prepevale so se pod vodstvom č. g. nadžupnika Svetokrižkega tako točno in gracijozno, da so iznenadjeni poslušalci kar strmeli in bili v zadregi, kaj bi bolj občudovali, ali izurjenost vrlih pevcev, ali neumorni, požrtvovalni trud njihovega dirigenta. Tako so nam tekle ure prijetno, pa prehitro pri pošteni zabavi Ko smo se razhajali, bila je splošnja želja, da se zopet kmalu snidemo. Torej na veselo snidenje, vrli gostje, pri Sv. Križu še v teku tega meseca! Vzbujajmo s svojimi sbodi narodno zavest slovenskemu ljudstvu ter mu kažimo pot do veče olike in omike! Bog kliče, in Slovenci stopajo na svoje 'častno mesto.