TRT LETA DELA ZA LJUBLJANO Dne 22. decembra 1938. se je zbral občinski svet k redni seji, ki je dobila izreden in slovesen značaj s tem, da «c je vršila na predvečer triletnice zaprisege sedanjega občinskega sveta dne 23. decembra 1935. živahno akla- miran od zbranih občinskih svetovalcev je podal župan dr. Jure Adlešič naslednje poročilo o delu in uspehih triletne poslovne dobe: Visoki mestni svet! Z ukazom kraljevskih namestnikov je bila 10. de cembra 1935. večina nas imenovana v mestni svet ljubljanski. Jutri mine že tretje leto, ko smo se prvič zbrali v tej dvorani ter prisegli, da bomo pošteno delali in vestno skrbeli za blaginjo ljubljanskega mesta. Danes smo že enointridesetič zbrani na javni seji, med tem smo se pa posvetovali tudi na 22 tajnih sejah ter obravnavali 2076 zadev iz najrazličnejših delo krogov mestne uprave. Vse smo natanko pretehtali po sejah raznih odborov ter sklepali z dobro voljo, da bi po najboljših močeh koristili vsem slojem ljubljan skega prebivalstva. Ko smo prevzeli oskrbništvo mestne občine ljub ljanske, je bilo njeno gospodarstvo tako hudo bolno, da so nad njo že obupavali celo njeni dotedanji varuhi. Brez oklevanja smo iz rok kraljevskih namestnikov prevzeli tvegano nalogo njenega ozdravljenja in se lotili trdega dela. Prvo leto smo ugotavljali njene bo lezni, jih lečili in zdravili, da smo gospodarstvo mestne občine spet spravili v normalen tek. Drugo leto smo posvetili svoje moči v glavnem njeni rekonvalescenci, da je ljubljanska mestna občina spet pridobila zaupa nje ter smela pričeti z načrti, a tretje leto je Ljubljana z mladcniškim poletom začela že uresničevati načrte ter z najmanjšimi stroški napravila toliko nujno po trebnega in lepega, da so umolknili očitki naših na sprotnikov in da danes po uspešnem delu lahko po gumno gledamo naprej ter se pripravljamo za uresni čenje še večjih in lepših zamisli in načrtov. GOSPODARSKO STANJE mestne občine ljubljanske je bilo ob našem prevzemu uprave obupno. Do kraja proračunskega leta je manjkalo še več mesecev, proračun pa je bil že skoraj izčrpan, bla gajne prazne, namesto denarja pa visok kup za več let neporavnanih računov. Eksekutor je upravljal občinsko blagajno v Mostah in v Zg. Šiški, v Ljubljani je stal že pred vrati in tudi že rubil! Pri 10—12 % so dolgovi grozeče rasli in proračun skega deficita je bilo nad 16 milijonov. Takoj smo sprevideli, da je ozdravljenje nemogoče brez težje operacije. Proračun smo morali postaviti na trdno podlago realnega gospodarstva in uvedli smo skrajno ŠTEDLJIVOST NA VSEH KONCIH čeprav s težkim srcem, vendar nas je sila prignala tako daleč, da smo morali znižati plače mestnemu uradništvu in delavstvu. Pri tem nas je tolažila zavest, da so plače uradništva kljub redukciji ostale znatno višje kot enakih kategorij državnih nameščencev. Tudi delavske mezde so ostale po naši redukciji še vedno višje kot pri zasebnih podjetjih. Posrečilo se nam je, da smo s pogajanji znižali bremena nekaterih dolgov, zlasti smo pa znižali obrestno mero. Naše poglavitno prizadevanje je šlo za tem, da smo pričeli redno od plačevati na novo zapadle anuitete in da smo mestni občini znova pridobili kredit ter ji tako vrnili tudi ugled. Pri pregledu mestnih financ smo videli, da ima ljubljanska mestna občina s Splošno maložclezniško družbo NAD 230 MILIJONOV DOLGOV in da je najbolj zadolženo mesto v državi, ker je tedaj prišlo na vsakega prebivalca okroglo 2705 din občin skih dolgov. V miznici fin. referenta je bilo za h milijone in pol zapadlih računov. Pri plačevanju računov so vplivale razne simpatije, res potrebni obrtniki in trgovci so pa morali čakati in čakati na denar. Da so potolažili najbolj nadležne upnike, so jim obljubljali do 12% obresti. Porabljene so bile celo mestu zaupane kav cije, pogodbe pa so ležale zaprte, ker ni bilo niti de narja, da bi jih kolkovali. Uradništvu in delavstvu je že pretilo presenečenje, da ne bo dobilo več plač. Kre dit za smodnišnico je bil porabljen za bežigrajsko šolo. Kljub temu je pa ta šola obtičala v surovem stanju in čakala na delavce, z zidanjem smodnišnic pa niso mogli niti pričeti! Mnogo samozatajevanja in živega zaupanja vase je bilo treba, da nismo popustili tega bolnega telesa . .. Poleg skrajne štednje in naj podrobnejšega varče vanja smo morali vpeljati spet pravo davčno moralo. saj se je dogajalo, da so na nekatere zamudnike pri plačevanju mestnih davščin gledali dokaj bolj milo kot na druge, zlasti manjše davkoplačevalce. S pravič nostjo in nepristranostjo se je vrnila tudi davčna mo rala in občani so pričeli redno plačevati mestne davščine. Pri izvajanju proračuna smo uvedli strogo kontrolo, da smejo biti krediti angažirani samo po dotoku in ne sme pod disciplinarno odgovornostjo nihče niče sar prekoračiti! Tako smo mogli doseči spet uravno- vešenje in točno izvajanje proračuna, ko smo vpeljali spet redna vplačila in izplačila. Naglo smo sprevideli, da je gospodarstvo v Ljubljani mrtvo, ker je MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA nelikvidna in pod zaščito od 1. januarja 1933. kot mno gi drugi denarni zavodi. Zato je bilo gospodarstvo v Ljubljani mrtvo in prva naša skrb je bila vzpostavitev njene likvidnosti, da se odtaja zamrzlo gospodarstvo in promet spet oživi. Ko smo pričeli pogajanja zaradi Mestne hranilnice, so nam rekli pri Drž. hipotekami banki, da so že prej poskušali pri njej v tej smeri, toda prišli so brez na črta in celo sami niso vedeli, kako naj rešijo to usodno 248 KRONIKA vprašanje! Celo s posredovanjem zasebne banke so poskušali rešiti Mestno hranilnico, da bi bili morali pri najetju posojila in še vso dobo odplačevanja po sojila plačevati provizije. S pomočjo finančnega referenta Drž. hipotekarne banke smo napravili nov načrt, ki naj ga spelje občina sama, brez vsakega posredovanja kake zasebne banke in brez provizij. S pomočjo naših ministrov, seda njega častnega meščana dr. Antona Korošca in dr. Mi he Kreka smo dobili kredit 30 milijonov dinarjev pri Drž. hipotekami banki pod ugodnejšimi pogoji kot jih je prejšnja uprava sama ponujala. Razpisali smo še interno posojilo 20 milijonov dinarjev, ko se je najlepše pokazalo zaupanje v sedanjo mestno upravo, da je bilo v najkrajšem času podpisanih kar 37,350.000 din, torej skoraj dvojna vsota razpisanega obligacij skega posojila! S temi posojili smo poravnali obveze mesta do Mestne hranilnice in tako je postala Mestna hranil nica ljubljanska v kratki dobi spet popolnoma likvi dna ter je postala spet steber vsega ljubljanskega in slovenskega narodnega gospodarstva. — Sedaj smo se šele lahko lotili saniranja ostalih zadev, ki jih je prejšnja uprava sicer pričela, pa jih ni mogla izvesti. Med prvimi je bila BEŽIGRAJSKA LJUDSKA ŠOLA, ki so zanjo rekli, da jo zidajo s prihranki, a teh ni bilo nikjer — zato so pa vanjo zazidali kredit za smodniš- nice. Dobili smo nov kredit zanjo pri SUZOR-ju, jo dozidali in odprli. Vrnili smo pa tudi posojilo smod- nišnicam ter tudi te že spravili pod streho, da smo na Ljubljanskem polju pridobili veliko najboljšega zem ljišča za razširjenje mesta, ki se bo z odstranjenimi smodnišnicami znebilo tudi večne nevarnosti. Ko smo tako naglo in srečno uredili najtežja gospo darska vprašanja, smo takoj mislili tudi na najnuj nejše potrebe našega delavstva. DELAVSKI DOM je bil premajhen; zato smo pri Javni borzi dela dobili 1,700.000 din brezobrestnega posojila ter zgradili vzdolž Blevvveisove ceste nov trakt ter vanj namestili žensko zavetišče, ženski azil je zares sodobno oprem ljen in je prva ustanova te vrste v vsej državi. V starem traktu Delavskega doma smo povečali jedilnice in napravili red v javni kuhinji, da je na rasel promet od 300 na 800 porcij in so gostje v njej tako zadovoljni, da je postala res prava ljudska usta nova. Prej so ta zavod upravljali mestni uradniki ob čedni nagradi, sedaj pa skrbe zanj mestni svetniki brezplačno in nesebično kot pravi mestni očetje. Kakor nam je ljubezen do bližnjega narekovala po večanje Delavskega doma z ženskim azilom, tako nam je srčna kultura tudi velevala, da smo zaslužnim za varovali miren počitek na NAVJU. S tem častitljivim gajem zaslužnih si je kulturni od bor prislužil zahvalo ne samo vse Ljubljane, temveč tudi vsega slovenskega naroda. Odraz najvišje srčne kulture so pa gotovo ŽALE, kakršne je ustvaril veliki duh mojstra, univ. prof. Jo žeta Plečnika. Dolga leta so konferirali doma in komisionirali po Evropi, razpisovali licitacije in naročali zidanje novih mrtvašnic, vendar iz vsega težkega denarja ni zraslo nič, naše Žale pa rasto pred Svetim Križem in bodo prihodnje leto že opravljale svoj namen na najpleme- nitejši in na najbolj kulturni način. Zakaj zamisel prof. Plečnika, da mrliči ne bodo več razstavljeni drug poleg drugega, temveč da bodo naši rajni počivali na svoji zadnji poti posamezno v lepih kapelicah, je edin stvena v zgodovini in na vsem svetu. Celo inozemstvo nas je naprosilo za načrte Žal, da z njimi seznani svet! Kmalu smo dobili posojilo za Žale, ki jih Mestni po grebni zavod zida v svojem delokrogu, da ne bodo prav nič obremenjevale davkoplačevalcev. Prej Mestni pogrebni zavod nikdar ni izkazoval po slovnega prebitka niti ni imel rezerve, pač pa polno nerednega poslovanja in težkega dolga na stari, skoraj razpadajoči stavbi ter za nad 400.000 din neplačanih računov. Lani je pa ta zavod napravil že čez 100.000 din prebitka in ima tudi 450.000 poslovne rezerve ter plačane tudi vse letošnje anuitete za novo posojilo 2 mil. za Žale. Zato tudi pogrebi z Žalami ne bodo dražji, temveč najbrž celo cenejši. Tja se preseli ves pogrebni zavod in vse poslopje na Ambroževem trgu bo mestni občini na razpolago za druge namene. Zanimivo je tudi, da je staro, na pol podrto poslopje na Ambrože vem trgu veljalo mestno občino znatno več, nego bodo veljale vse prekrasne Žale z zemljiščem, z vsemi po slopji in nasadi skupaj! Najhuje je pa težila mestno občino SPLOŠNA MALOŽELEZNIŠKA DRVŽBA od tedaj, ko je ljubljanska občina sklenila ne srečno pogodbo s Siemensom in je segala izguba letno v milijone. Prejšnja uprava jo je skušala sanirati tako, da bi doprinesla glavno žrtev občina ljubljanska.' Delnice, ki so bile brez vrednosti, naj bi z žrtvijo ljubljanske občine pridobile na vrednosti. Ta načrt je sedanja uprava odklonila ter rekla, da je tudi Siemens kriv težkega položaja in da mora zalo dopri nesti tudi on žrtev sorazmerno svoji udeležbi. Zahte vali smo brezplačno njene delnice, ki jih je imela tretjino. Siemens se je upirala, ker ji je pogodba z občino jamčila za delnice z 1,200.000 din brez ozira na njih vrednost — šele pod pretnjo s konkurzom se je odločila, da nam izroči vse svoje delnice brez plačno. Občina je s tem postala sama lastnica podjetja in tedaj šele smo pričeli sanirati Splošno maloželez- niško družbo, ko je občina doprinesla žrtve lastnemu podjetju, žrtvovala je pa tudi še Siemens, ko je zni žala obresti svojemu posojilu od 10 na 5 % za tri leta nazaj, dasi ji je prejšnja uprava dala jamstvo mestne občine ljubljanske za 10 % ! Tako se je sanacija iz vedla sorazmerno z žrtvami Siemensa in občine, ob čina pa je edina lastnica podjetja. Kot mestno podjetje je SMD dobila pri Pokojnin skem zavodu prav ugodno posojilo 6,726.000 din ter s samimi domačimi delavci in v rekordnem času ter skoraj polovico ceneje kakor so gradili prej, zgradila novo progo k Sv. Križu, ki je znatno povišala promet KRONIKA 249 na vseh tramvajskih progah. Obnovila je vso dolenjsko progo in zgradila podaljšek do Rakovnika, prenaredila opatijske vozove, preuredi pa še tudi ljubljanske vo zove ter zgradi dvojni tir na Tržaški cesti in izdela 7 novih motornih voz, da bo lahko izrabila naglo na raščajoči promet, saj prej ne moremo misliti na nove proge, dokler ne bomo imeli dovolj voz. Kakor je na eni strani najbolj bogata na dolgovih, tako je LJUBLJANA NAJBOLJ REVNA NA ZEMLJIŠČIH, saj prejšnje uprave niso rezervirale v središču niti pro stora za nov magistrat. Zato smo šli na delo in v vsej tišini neopazno kupili veliko Mahrovo hišo za prav ugodno ceno in s tem ustvarili že temelj za nov ma gistrat. Hkrati smo pa videli, da občina nima pripravnih zemljišč za socialne ustanove, ki nujno kriče po po večanju, ureditvah in po ustanovitvi. Bolje je, da so odmaknjene od mestnega prometa in šuma, ter smo se zato odločili za Bokalce in dobili 38 ha prav pri mernega zemljišča, kjer bodo zgrajene nove socialne ustanove za meščanske in revnejše sloje. Danes trdno upamo, da jim prihodnje leto položimo že temelje. Temeljev novim mestnim zavetiščem pa ne bomo po lagali s slavnostmi in ne bomo vzidavali pergament- nih listin ter govorili o milijonskih darilih, kakor leta 1931., ko ni bilo nikjer denarja in so imeli ter zapustili samo prekrasni ogelni kamen! Z enakim namenom smo zdražili tudi Kollmanovo posestvo, ki bo lahko služilo važnim mestnim usta novam. Predvsem nam bo pomagalo razširiti tivolske parke, da dobimo čim večja in prijaznejša otroška igrišča ter prvi resnični mestni narodni park v vsej Jugoslaviji, ki smo ga že zadnjič zagotovili, ko vsega zelenega sveta tja do Večne poti nismo več oddali za lovišče. Bistvo pri vseh teh nakupih je pa to, da smo vsa našteta posestva kupili na javni dražbi in tako dosegli najpovoljnejše cene brez vsake provizije! Poleg vsega tega smo si pa zagotovili več parcel na Gradu, da že lahko pričnemo misliti na uresničenje kakor sanje lepih zamisli prof. Plečnika, da naj Grad čimprej postane krasotna krona Ljubljane in vse Slovenije, slovenska akropola! Prejšnja uprava ni imela niti PREGLEDA MESTNE IMOVINE, zato smo morali šele sedaj napraviti pregledno raz delitev gospodarske imovine, osnovne imovine in imovine mestnih podjetij. Zapazili smo, da pri vsej razsežnosti gospodarstva prejšnja uprava ni imela niti inventarja premičnin, in smo ga takoj uvedli ter ugotovili, da znaša vrednost vsega mestnega inven tarja, torej mestnega zaklada in Delavskega doma, mestne elektrarne, mestnega vodovoda, pogrebnega zavoda, plinarne, klavnice, priprege in mestne zastav ljalnice skupno vsoto nad 12 milijonov dinarjev. Prav tako je poučna tudi ugotovitev prometne vrednosti mestnih nepremičnin, ki znaša vsoto 20.9 milijonov, vrednostnih papirjev in zaostankov pa 15 milijonov: vrednost premičnin in nepremičnin skupaj torej 296 milijonov dinarjev. čista imovina mestne občine ljubljanske po zaključ nem računu za leto 1936./37. znaša po odbitku vseh mestnih dolgov v znesku 220 milijonov din še vedno 76 milijonov. Ker pa moramo tej vsoti prišteti tudi vrednost kupljenih posestev z zneskom 8 milijonov, lahko danes računamo vsaj 84 milijonov dinarjev čiste imovine mestne občine ljubljanske. Ker pa vsako leto odplačujemo na dolgovih nad 10 milijonov dinar jev, se hkrati za ta znesek vsako leto poviša tudi čista imovina mestne občine ljubljanske, seveda, v kolikor ne bi med tem občina ne najemala novih posojil. Po ureditvi gospodarskih in finančnih zadev smo posvetili posebno pažnjo študiju SOCIALNIH VPRAŠANJ ter smo ustanovili Vrhovni socialni svet in tako vsem organizacijam, ki so kakorkoli v stiku s socialnimi nalogami, omogočili sodelovanje pri reševanju mest nih socialnih problemov. Sestavili smo obširno anketo za stanovanjske razmere v občini ter odkrili obupne slike v revnih stanovanjih. Temelj socialne rešitve je zdravo stanovanje. Zato smo s posebno komisijo revi dirali podstrešna in kletna stanovanja, kjer smo našli obupne razmere in prava gnezda bolezni za telesa in duše. Statistike so nam pokazale, da za prvo silo po trebujemo najmanj 200 delavskih stanovanj, ki jih bomo tudi zgradili v nekaj letih. Prvi korak je že storjen, ko smo pri Javni borzi dela dobili 3 milijone brezobrestnega posojila za delavsko kolonijo za Beži gradom, ki jo odpremo prihodnje leto 48 družinam, njihovim otrokom pa med obema poslopjema zgra dimo zavetišče sredi igrišč in vrtičev. Silno nevaren pojav je bila pa BREZPOSELNOST, ko smo prevzeli skrb za občino. Prejšnja uprava jo je odpravljala z nepremišljenimi velikimi investicijami, ki so za mnogo let zavrle normalen napredek Ljub ljane. Brezposelnim so pa dajali podpore v gotovini, da so se odvadili dela in privadili postopanja, ki vodi na kriva pota. Mi smo brezposelnim dali delo in v ta namen dali za javna dela prvo leto 561.000 din za služka, ko je delalo 619 delavcev 21.266 dni. Lansko zimo smo pa 814 delavcem za 33.042 dni izplačali 870.000 din. Napravili so nam lepa sprehajališča od Rožnika do šišenskega vrha in doli v Tivoli, Pot na Golovec, razširili Cesto na Brdo, uredili Grad, zasadili Spico in bregove regulirane Ljubljanice ter napravili druge nasade in zgradili tudi več kanalov. S tem na činom podpiranja se delavstvo zopet oprime dela in ne zaide v delomržnjo. Podpore ne občuti za poniže valno miloščino, temveč za pravi zaslužek in za po šteno pridobljen denar. Letos imamo zaposlitev brezposelnih še bolje orga nizirano, ker bodo delali pod strokovnim nadzorstvom, ki bo še bolj upoštevalo moči in sposobnosti posamez nih poklicev ter jih uporabljalo pri lažjih ali težjih delih. Socialno delo prejšnjih uprav smo popolnoma pre usmerili, da ne pošiljamo več zdravnikov k bolniku na smrtni postelji, temveč raje še zdravega someščana branimo pred boleznijo. Naše delo na socialnem polju ni več toliko kurativno, pač pa predvsem preven- 250 KRONIKA tivno. Zdrava stanovanja, skrb za mladino, delo in pa boj proti postopanju in beračenju so glavno naše orožje proti socialnim boleznim. Prej so berače preganjali s tablicami, sedaj bomo pa beračenje zajezili s kruhom, toplo sobo in snažno posteljo. Vse to bodo odslej najrevnejši dobivali brez plačno v novem zavodu, ki smo ga pravkar odprli v stari cukrarni in bo tako neposredno pomagal naj- bednejšim, posredno pa koristil vsemu prebivalstvu. Uspeh zavoda v stari cukrarni pa zavisi od Ljub ljančanov samih. Izbero naj si, ali hočejo še nadalje dajati beračem dan na dan miloščino in z njo dajati tudi potuho delomržnim postopačem, ali bodo pa rajši podpirali to mestno ustanovo, da se popolnoma odpravi beračenje, ki zahteva več kot vzdr ževanje novega zavoda v cukrarni. Prva je pa naša SKRB ZA MLADINO Leta 1936./37. je imelo socialno skrbstvo za mladino na razpolago 1,327.000 din, drugo leto smo to vsoto zvišali že na skoraj 2 milijona in pol, v letošnjem pro računu imamo pa že nad 3 milijone za revno mladino, torej blizu polovice vsega socialnega proračuna. Našli smo 180 otrok v treh desolatnih dnevnih za vetiščih. Takoj smo zavetišča preuredili in jih nasta nili po šolah ter prihranili najemnine. Ustanovili smo novo zavetišče za Bežigradom in v Mostah, da imamo okrog 300 otrok v 5 zavetiščih. Prihodnje leto bo pa odprto že šesto zavetišče v Trnovem, ki bo nudilo za vetje 150 otrokom v dnevnem zavetišču, 40 otrokom v internatu in 40 otrokom v otroškem vrtcu. Z občin sko pomočjo je bilo zgrajeno tudi otroško zavetišče v Zeleni jami in občina je podprla zasebna otroška za vetišča na Viču, v Trnovem in na Kodeljevem. V kratkem bo oživotvorjen tudi načrt prehodnega otro škega doma, da bo sprejemal pod streho one otroke, ki bodo potrebovali pomoči takoj, nato bo pa določen šele način njihove stalne oskrbe. Drugo leto sedanje uprave smo odprli tudi šolske kuhinje, ki jih imamo sedaj 14, kjer dobiva 700 otrok topel zajtrk s kruhom. Ti otroci so morali hoditi prej v šolo tešč, če so sploh hodili. Odkar pa poslujejo šol ske kuhinje, je znatno boljši šolski obisk in so boljši učni uspehi, prav tako se je pa zboljšalo tudi zdrav stveno stanje otrok. Socialnemu uradu smo dodelili zaščitno sestro, ki pregleduje otroke v zavetiščih, nad zira mestne rejence pri raznih družinah in obiskuje bolne reveže na domovih. Ta ustanova je tako uspe šna, da bomo prihodnje leto število soc. zaščitnih sester znatno pomnožili. Po vseh zavodih imamo danes že 1373 mladih in starih oskrbovancev, pred tremi leti jih je bilo pa samo 429. Stroški za oskrbovanje v zavodih bodo letos zahtevali 2,800.000 din, torej mnogo nad 1 milijon več kakor leta 1936./37. Zato smo se odločili, da začnemo že s prihodnjim letom zgradbo nove moderne ubožnice na Bokalcah, ki smo jih v ta namen kupili. Razen tega pa mislimo tudi na poseben zavod za osamele občane, ki nimajo nikogar, da bi jih oskrbo val. Rado Murniki, Aleksandri Tomani in podobni za služni možje ne smejo več umirati v mestni ubožnici! Kamor koli smo prišli in kjer koli smo pregledovali na magistratu, je bolehala ADMINISTRACIJA Rešitve so bile počasne in občinstvo je tožilo o zavlače vanju ter o neurejenem prometu in govorilo celo o ne poštenih dejanjih, saj tudi mnogo let ni bilo nadzor stva. Zato smo morali vpeljati ostrejši kurz v notranji upravi, da smo spet dosegli točnost poslov, poživeli eks- peditivnost in uveljavili nepristranost. Uvedene so točne uradne ure, ki smo jih morali podaljšati, dokler ni poslovanje spet prišlo v normalen tek. Da preiščemo očitke o nepravilnem gospodarjenju, smo ustanovili KONTROLNI ODDELEK Ta je opravil revizijo posameznih oddelkov in pod jetij, ugotovil je pa tudi nepravilnosti, ki so bile pred met disciplinarnih in sodnih preiskav. Vse to je bilo potrebno, da se očisti in dvigne notranja administra cija in spet povrne ugled vestnemu uradništvu ter se tako približamo tistemu idealu, ki ga je karakteriziral nekdanji najvišji predstavnik naše dežele, da je Ljub ljana najboljše poglavarstvo. PRI PODJETJIH smo uvedli gospodarsko načelo s skrajno slednjo, da z delom svojih prebitkov znižajo davkoplače valcem bremena. Pri večini smo uspeli, pri vseh pa mora veljati tudi socialno načelo, da so njih sto ritve in proizvodi dostopni vsem slojem prebivalstva. Mestna podjetja prav lepo napredujejo in na zemljišču plinarne bomo pričeli izdelovati že spomladi katran, da bomo odstranili z naših cest nadležni prah, kar bo ogromnega pomena zlasti za tujsko prometno Ljub ljano in njeno okolico. Cene plinu za gospodinjstvo smo že znižali in jih bomo še zniževali, da bo vsaka hiša spoznala pred nosti plinskega kuhanja in ogrevanja. Tudi cene in dustrijskega električnega toka smo tako znižali, da industrije že opuščajo svoje električne in parne na prave, kar je najboljši dokaz, da jih ne odganja draga električna pogonska sila. Vodovod smo z novimi na pravami dvignili do najvišje dosegljive kapacitete, vendar pa moramo že misliti na novo preskrbo Ljub ljane in okolice z vodo za daljšo dobo. V mestni zastavljalnici smo znižali pristojbine v prid revnim slojem. Promet je vsako leto večji, a mi nimalen odstotek zapadlih predmetov nam je tolažljiv kazalec, da ogromna večina Ljubljančanov živi v znos nih razmerah. VSE ŠOLSKE POSLE smo združili v novem šolskem odseku. Sedanja mestna uprava se popolnoma zaveda, da zlasti ljudske šole potrebujejo izpopolnitve, a za meščansko šolo na Viču že gradimo novo poslopje, ki bo mestno občino veljalo 4 milijone dinarjev, študiramo pa gradnjo nove stro kovne nadaljevalne šole. V Mladiki in njeni gospo dinjski šoli spet vlada največji red. Prej je bilo na leto primanjkljaja nad 200.000 din, da so jo večkrat sklenili ukiniti — mi smo pa uvedli nadzorstvo po mestnem svetu, znižali prispevke za četrtino in smo KRONIKA 251 kjub temu odpravili ne samo primanjkljaj, temveč dosegli celo prebitek, da smo obnovili inventar. Tudi po vseh meščanskih šolah smo uredili kuhinje za go spodinjski pouk, ki ga podpiramo tudi po tečajih, ker se zavedamo, da dobra gospodinja podpira tri ogle hiše. S šolstvom smo že NA KULTURNEM POLJU, ki ga sedanja uprava nikdar ni zanemarjala, kar se po sebno odraža v kulturnem odboru. Z mestnim muzejem smo dali ne samo Ljubljani in Sloveniji, temveč vsej državi prvi muzej stanovanjske kulture, ki zbuja sploš no pohvalo tudi tujih strokovnjakov. Uredili smo mest ni arhiv, ki je najbogatjši vir za našo zgodovino in zato tudi za »Kroniko slovenskih mest«, ki jo zaradi velikih pasiv ne izdajamo več sami, imamo pa še vedno njeno uredništvo. Ustanovili smo tudi javno knjižnico, ki naj postane prva izrazito slovanska knjižnica na jugu ter zaloga knjig, ki se tičejo Ljubljane, da bo prav tako koristila znanstvenikom, kakor koristi mestni upravi od nas ustanovljena strokovna knjižnica v mestnem predsedstvu. Zaradi častitljive zgodovine našega mesta in dragocenih umetnostnih ter zgodo vinskih spomenikov je tudi olepšanje mesta kulturna naloga, ki jo opravlja olepševalni odsek. Rešil nam je predvsem znamenito Marijino znamenje in ga po na črtu prof. Plečnika obnovil tako, da je poleg Robbo- vega vodnjaka spomenik najvišje zgodovinske in estetske vrednosti v Ljubljani. Za lepo književnost smo ustanovili literarno nagrado. Za posebno veliko kulturno delo pa moramo smatrati že orisano Navje, potrebam srčne kulture bo pa zadostila po dolgotraj nem zavlačevanju in neuspehih prejšnjih uprav res nobno mogočna kostnica žrtev svetovne vojne in žrtev za našo svobodo in zedinjenje, ki jo gradimo na poko pališču Sv. Križa. — Ko sem tako s kratkimi črtami bežno orisal priza devanja in uspehe naše notranje komunalne politike, naj pa na kratko omenim še uspehe naših zunanjih poslov, zakaj tudi z našo deseto banovino tam onkraj morja smo navezali najtesnejše stike, prav tako pa tudi s predstavniki ameriških oblasti, zavodov in mest, predvsem z ameriško Ljubljano — velemestom Cle- velandom. Spomnil sem se naše ameriške mladine, da se bo ob božičnem drevesu, vesela daril našega mesta, spominjala Ljubljane. Naj te zveze koristijo novi in stari domovini! Tako smo po treh letih trdega dela pripeljali Ljub ljano spet na pot zdravega napredka na vseh poljih. In vesel je današnji dan za nas, ker lahko s čistimi rokami ter z mirno vestjo pokažemo plodove svojega dela, ko nas k nadaljnjemu delu budi najslajša zavest, da smo VEDNO HOTELI SAMO DOBRO VSEM OBČANOM! Nikakor bi pa ne mogli pokazati vseh teh del za Ljubljano, če bi sedanja mestna uprava ne imela dobrih prijateljev, ki so z ljubeznijo do glavnega me sta Slovenije radi podpirali naša prizadevanja in nam zgladili pota k uspehu. Na prvem mestu izražam najglobljo zahvalo mestne uprave ljubljanske voditelju našega naroda, našemu častnemu meščanu in ministru dr. Antonu Korošcu in ministru dr. Mihi Kreku, ki sta nas z največjo na klonjenostjo ter s svojim močnim vplivom podpirala pri centralnih oblastvih. Nikdar tudi nista glavnemu mestu dravske bano vine odrekla podpore ban dr. Marko Natlačen in nje gov pomočnik dr. Stanko Majcen, ki naj sprejmeta izraze hvaležnosti ljubljanske mestne uprave za vso pomoč in podporo kraljevske banske uprave. Ko sem z radostjo opisoval najlepše in najpleme- nitejše pridobitve mesta Ljubljane, nisem vselej ime noval g. univ. prof. Jožeta Plečnika, ki vsa tri leta spremlja naša prizadevanja za razvoj in olepšanje Ljubljane z nepopisnim požrtvovanjem. Ta predobri in veliki sin Ljubljane naj nam vsaj danes dovoli za hvalno izjavo, ki prihaja iz vseh naših src, ko izre kam našo resno in trdno voljo, da uresničimo tudi one osnutke tega velikana umetnosti, ki jih prejšnje in sedanja mestna uprava zlasti zaradi premajhnih sredstev uresničiti niso mogle. S stvarno kritiko in z učinkovito propagando so nas pa ves čas prav izdatno podpirali tudi naši novi narji ter seznanjali javnost z našimi prizadevanji, da tem našim važnim sodelavcem veljaj prav prisrčna hvala! Enako se s hvaležnostjo spominjam vseh načelni kov in referentov ter uradništva in sploh mestnega uslužbenstva, ki je nam pomagalo z vestnim delom premagati težke ovire in obvladati zapletene naloge ter jih pripeljati do dobrega zaključka. Visoki mestni svet! Cenjeni sodelavci in dragi prijatelji! Hvala Vam, ker ste tako dolgo in pazljivo poslušali moja dolga izvajanja, zato Vas pa prosim, da dobro sprejmete tudi mojo odkritosrčno izjavo, da ste ves čas poslušali opise svojih prizadevanj in orise svojega dela ter ugotovitve svojih uspehov. Vaša ljubezen do Ljubljane, Vaša resnična nesebičnost in Vaša velika vnema, kakršno je pokazala le malokatera uprava ljubljanskega mesta, vse to veliko Vaše požrtvovanje je rodilo tako bogate in mnogotere sadove za blaginjo vseh slojev prebivalstva našega mesta! Ne morem Vam dati druge nagrade, zato Vam pa vsem skupaj in vsakemu posebej iskreno izrekam: Prisrčna, pri srčna hvala! Tudi meščanstvo uspehe sedanje uprave že splošno ceni in tudi priznava, zato pa izražam hvaležnost tudi vsemu meščanstvu z željo in prošnjo, naj še nadalje blagohotno spremlja in presoja naše delo, ki naj pri pelje vse poklice in stanove do zadovoljnosti, blago stanja in sreče v čast slovenskega naroda in kralje vine Jugoslavije! Sedaj pa pogumno naprej v novo periodo dela z enakim duhom za belo Ljubljano! 252 KRONIKA