Meditacije »Namen umetnikov je bil od nekdaj, je, ter ostane, da naturi tako rekoč ogledalo drži: kaže čednosti nje prave črte, sramoti nje pravo obličje, stoletju in telesu časa odtis njega prave podobe.« Hamlet. Da bi se pojavil med nami umetn-ik, za te težke čase velik umetnik, ki bi mu pel ves svet in da bi izluščil iz gorja in kaosa sedanjosti, dobil pravo podobo, naslednikom boleči dokument! si želim. — Saj še ni mnogo let od tedaj, ko je bil stisk naših rok, ko smo si segli vanje, še jasen in krepak, ko ismo s tovariši ugibali, kaj bo novega velikega povedal Pregelj, Seliškar, Bevk, Kosovel..., se navduševali za vse nove ustvaritve in si nosili iz knjigam naših vzornikov najnovejša dela. Kdo še ni spoznal prijetnega občutka, ko odpiraš novo knjigo in začutiš sveži vonj tiskarskega črnila? ... Danes je s-tisk naših rok plah ... Strmimo v knjige v izložbah, a ko krenemo dalje, se nemo spogledamo, a vemo vsi: denarja ni.. - Pa je znano, da si učiteljica pritrga pri obleki, da kupi knjigo. Agenti iknjigarn to dobro vedo. Samo -da si danes nimamo več pri čem pritrgovati. Včasih smo bili in smo še igralci, igralci na podeželskih odrih. Začeli smo globoko in resno, a so nam povedali, da hočejo komedij in šale. Pa smo jim igrali komedije in šale No, tedaj je bilo tudi debeli krčmarici prav; Danes pa je komedija kot posmeh v nesreči, da te še bolj boli... Kdo pa si upa pridejati s tragedijo ljudem še eno bolečino? Prirejali smo predavanja o sadjarstvu, sploh o umnem gospodarstvu, pomagali pri zadrugah, pri praktičnih delih itd. O, ne samo mi! Pri drugih narodih da je gospodarstvo še bolj umno, pravijo. Ampak, o smešna usoda!, se je izplačalo to delo, ko pa danes že niti trdnega kmeta več ni? Sadonosnik, ob njem panji in pri čebelah veseli kmetič s pipico v ustih: davna idila! Kakor da je res. da -spreminjanje gospodarskih razmer povzroča spreminjanje vseh vrednot. Učenec ob kraju četrte klopi že od pri- četka pouka menca, se preteguje, žlobudra, se smeji. Z očmi mu povem, da je dovolj. Nič. Poskušam svojo pedagoško in didaktično spretnost. Nič. Ko postanem nestrpen in zahtevam pojasnila, mi njegov sosed pove, da je pijan ... Iz njega samega spravim, da se doma skoraj pred vsako jedjo napijejo jabolč- nika, da so prej siti... Kakor v strašni povesti! Danes poznam več takih družin. Stopi, o pedagog ali zdravnik, na oder in začni- vzneseno pesem o škodljivosti alkohola želodcu, jetrom ... Kaj bi tu s psihologijo? Pedagogi- ko? Da, mi smo sleherni dan na visoki šoli — življenja, a na prvo mesto v programu vsakega študija bi jaz postavil nauk o socialni pravičnosti. Mi pa ne rabimo le kruha vsakdanjega, zato se vprašujem, kako bomo vzdržali svoj vzlet v višine duha? Kaka bi bila podoba devetdeset devetega dela sveta, ponižanega in razžaljenega? A. Ferlinc.