David St. John
Lutke
Tako so nam
podobne, otrple v goli strasti ali odsotnem
pogledu kot krave, ki se jim trepalnice povečajo pod krhkimi mešički ledu. Tvoje oči so vročično bele, dolgotrajna bolezen. Ko spiš
in sanjaš o drugi deželi, o pšenični
bledi površini, valujoči
v vetru, si z vsakim svojim vdihom
dlje od mene. Dal sem ti kamnito lutko
z obrazom kot posuženo jabolko, nagubano, a mirno.
Naučila nas je ošabnosti tišine,
kako nas kamen in bog nagrajujeta, medtem ko nam lutke ne dajo ničesar. Poglej svojo palico, glej, kako celo dotik, ki jo nese proč, pusti lesk, kakršnega ročaj
odtisne roki. Kot deklica si v vreli vodi kuhala svoje lutke, da bi bile vedno čiste, spodobne: mešala si jih v velikih posodah, da so se roke in noge krivile v take neverjetne drže, kot so ti najbolj ustrezale, daleč od navadnih, človeških oblik. Kako bi ti jaz najbolj prijal? — Zleknjen med glasnim branjem iz kake zmedene knjige. Ali iztegnjen na tvoji postelji, kot da bi bil priletel z visoke stavbe na ulico,
poduk nove vlade svojemu narodu. Ko se v spanju sprehajaš po poljih druge dežele in se sence v nizih počasi umikajo in označujejo pot,
nebo, ki se sklanja kot zvedavo dekle nad novo
sestro, tvoj obraz lutkina premišljena bolečina beline, hodiš vzdolž tistega gaja norosti, kjer čaka tvoja mati. Lačna, skoraj negibna. Ko v spanju sanjaš o drugi deželi, je to ta dežela.
Obalu
Tako pozablja plima, ko se rojeva jutro
predaleč na obzorju, ko kegljišče
skal in drevja presahne.
Kar ostane, se zdi bisernato in obsijano,
kot so tiste posode
iz muzeja stale obsijane
z mlečnatim žadom, vrste neprozornih vaz
z nadihom oranžnega in rumenega dima.
Našel si čoln sivomodre barve, ki ga je osamljena
postava poganjala z drogom proti toku, s košarami
bledih rib, zagozdenimi med nogami.
Danes stojijo črepinje zime
naložene ob zidu,
šopi halug ležijo razmetani
po tleh. Dim goreče
na£te. Pri vi ješ svetilko,
obešeno na žeblju. Zunaj
stojijo čolni v vrsti kot stražarji.
Tu, poleg modrega skladišča, med sprehodom
po pomolu lahko vidiš, kako
obala
približuje sanje, kako daljave ponavljajo svojo smrt nad temi mizami in ploščami vode — ko se vzpenjaš na griče nad pristaniščem, ko te divje žene navzgor med lišajasto razkrinkanimi borovci, je noč prevrtana s svetilkami, ki gorijo na slehernem čolnu proč od obale, galerije lebdečih zvezd. Spodaj se po ozkih tračnicah, vpetih v skalnato pobočje, začne spužčati vlak
proti skladiščem ob pristanišču. Naložen z nafto, premogom, plačami, viskijem, rjuhami, bloki ledu — za ribe,
za može. Nasloniš se na mojo roko, kot si se nekoč,
ko sem te gledal, naslonila na okno; spodaj so se kioski raztezali kilometre daleč v pristan in popoldanske gruče so listale po romanih in zgodovinah. Tako kot sinoči si šla takrat ven na kamnito verando. Mrak je rdeče obarval stene, veter je razklal čeri. Vitice plezalk
so se stresale na mreži. Pripovedovala si
o tisti noči, ko si stala
na črnozasteklenem francoskem
oknu in gledala mojega očeta, kako bere nekakšno
daljše poglavje
slavne potopisne knjige. Sovražila si
tisti glas, ki je polnil sobo,
njegovo luč. Drevi torej narediva mehak
premor na črni postelji proda.
V teh sanjah, ki so nama skupne, je
neka obala, s katere strmiva v prazno
in morje je vse najino življenje;
dokler se obrneva proč od teh valov in najdeva
neko obalo, s katere strmiva v prazno
in je zemlja vse najino življenje.
Kjer se to, kar ostane med obalo in nebom,
zasledi v nerazločnem prebujanju
(zvezde, vivki, ki žvrgolijo)
našega odpuščanja. Zbudi me, če se prej zbudiš.
Elegija
Ce obstaja kakšno bivališče
za duhove pravičnih; če, kot pravijo modri, plemenite duše
ne preminejo s telesom, počivaj v miru ...
Tacit
Kdo zadržuje sovin dih? Čigave oči hrepenijo? Zakaj se zvezde rimajo? Kam plove obilni tovor? Zakaj se dnevnik zapre?
Tak o spi, a ne zaspi.
Motna poteza se je izgubila nad ogledalom, kopica se je prevrnila.
Nalakirani nohti se začnejo ukrivljati v tvoji dlani. Opalno bobnanje dežja pade iz svojega oblaka.
Imenujem te škodoželjnost —
peclja, uspavaj-mojo-žerjavico. star-lilijast-potepuh.
Ne glede na to, kako uspešno človek sesa hvalo, na koncu
sesa zemljo. Kar naprej, stopi
v to obljubljeno, raskavo hvaležnost noči.
Seme in živci. Seme
in živci. Čakal te bom v kaki
mračni in razodevajoči svetlobi;
rekel bom Glej, na zemlji je ledena prikazen.
Ce bo marmornata stran krvavela v rumeni travi, če bodo lunine krivulje sijale nekoristne in mrzle, če te bo pesek v luči preživel, kot bi tudi moral — ko se bo plima črnega blišča, laporja in nektarja dvignila, bom razumel.
Tu so moja darila: packe cvetnega popka, krivda lipovine. Vse, česar se spominjaš, se med , prerivanjem odmika. Bodičast spomin, tapete, ki se luščijo. Megla. Megla na podstrešju; ta strok črnega mleka. Zdaj
se tako kot avgust bliža samo cesta.
Včasih se predali zemlje zaprejo;
včasih grejo naše zgodbe brez konca naprej. Torej
poslušaj —
ne puščaj nobenega naslova. Zvij svojo obleko v majhen otok. Poljubi tečaje vrat v slovo. S peskom zasuj ogenj. Simfaj čez čas. Odpoj hvalnico temu relikviariju vročice.
Kako sonce prenaša križanje s samim sabo na počenem
steklu.
Kako narcise in goli sadovnjaki zapolnjujejo sleherno megličasto jutro. Veje v daljavi zakrknejo, že spet. Mesto zvezd bledi.
Iz mojega ognjišča se iskre dvigajo kot črni angeli: debla oljk se enkrat zavrtijo proti svetu.
Enkrat. Odšel bom v dan.
Počasen ples
To je kot uganka, ki jo je Tolstoj
zastavil svojemu sinu, ko sta prihajala od
dolgih polj, pogrezajočih se v ledu. Ali kratka pesem
o Aninih petah, potrkavajočih
po hladnem plesišču. Olajšanje,
ko dež prodre v dnevnik, ki leži odprt na prostem.
Noč sprosti
svoje zvezde & ptice novo jutro. To je dejanje miline & studa. Poteza svetlobe: luč, ki brli v oknu, žito v
plamenih na daljnih pognojenih poljih. Vrne se
mračni odmev škornjev. Vas,
polna vojakov, posoda, ki rožlja v omari,
ko stara strežnica nese veliko, srebrno žlico
v sobo & ko jo lošči, jo dvigne ravno
toliko proti luči, da se njen tolsti
podbradek
napne v odsevu svetlobe. Prav to, kar daje obliko
tistim povešenim ličnicam & nima nobene zveze
z mislijo na smrt, je tako preprosto & vztrajno.
Kot plašč, ki je pretesen na ramenih, ali sipalnica,
naveličana svojega samskega gosta. Na koncu se telo
iztroši v spanju: sanje si prisvojijo roke, noge.
Ljubimec, ki te je zapustil,
nenehno se oddaljujoč, onkraj položaja
golih jesenskih dreves: nerazločnih & prostih. Kljub temu
je blato edina tolažba koreninam. Znova se moraš
začeti pomikati, proti zamrznjeni okenski polici. Majhna
deklica zadaj za sneženim zidom
dela lutko iz palic tako nervozno, da se mimoidoči
zaletavajo drug v drugega, ko gledajo, kako otrple
roke begajo sem ter tja, & nemiren gosji korak,
ples se vrti naprej & naprej,
čeprav deklica postaja premražena v tenkem plašču
& srebrnem
trikoju. Svoje lice pritisne ob zamrznjeni jarek & pusti, da se lutka zlekne nadnjo,
nad njen obraz, & neporočen moški je izročen počasnemu
vrtenju, dokler se ulica ne izprazni
in na njej ostane le še sneg. Sneg,
ki naletiva, & lutka. Tisto dekle. Zapreš okno
& za eno noč smukneš v rokavice,
sešite iz nežne
mišje kožice. Podobne so obujenju
ostrega vremena: tvoj čoln je prekmalu izplul na morje,
pridi nazaj. Kot zadnje razodetje & sled poželenja. Ali pa, kako se ujema tvoja bluza s tvojimi prsmi, kako tvoje ustnice uvajajo tvoj jezik & kako človek svoje besede omeji s tišino. Poznamo ljubimca, ki se prepirata na zabavi tako, da drug drugega obstreljujeta s hladnimi pogledi,
krožita po obrobju pogovorov, drsita v našo ozko praznino & iz nje, dokler si ne skočita v lase ali nazadnje vstaneta
s hrbtom drug proti drugemu & prvi z gležnjem
zakavlja drugega za nogo. Celo ženska,
ki se slači ob glasbi na odru & moški, ki se po prekrokani
noči vrača domov po najdaljši poti, se spominjata
drzne pesmi o hitri hoji. Kot se spominjamo mladega
ministranta, ki v daljavi
prižiga svečo & se obrača
k molivcem v zlati & beli satenasti
halji, ki med obračanjem razgalja njegove volnene
nogavice & nerodne čevlje,
debele kot lovčevi škornji, ki izginjajo & se spet pojavljajo v visokem riževem rastju
v močvirju. Psi, močan vonj po raci. Dobra sled. ' Svoj venček zalučaš v vodo, ki se vrtinči pod vodnjakom, & stopiš nazaj v meglico moških & žensk, lenega jantarja &
rožnatih svetilk.
kjer boš čakala zgolj na rahlo kretnjo roke in prosila
za ta počasni ples & še eno gosto & soparno noč. A vendar nočeš ne enega ne drugega. Samo da bi se vrnila na deželo. Polja & visoka trava: vonj po sinovih laseh & njegov obraz ob tebi,
ko se živina zaganja v stene hleva
kot okorni plesalci v tej sobi.
Moraš odpotovati, zavedajoč se, da je slovo
naključno & skrbno izdajstvo nečesa, kar je
preveč udobno, vendar ne brez svoje cene, kot staro belo
vino, ki priteče iz steklenice, ali listi,
ki zdrknejo iz obrabljene pesmarice. Doma se sprehajaš
s svojim sinom pod roko in se zanimaš, kaj je počel
ta dan & kako je šlo, & on začne pripovedovati,
kako je lovil ravnotežje na samem robu prepada, da
je lahko utrgal tisti šopek aster, kimajočih v vazi v
predsobi.
Potegneš ga tesneje k sebi & obrneš hrbet vsakemu drugemu življenju. Hočeš samo košček sprehoda v prebujajočem se jutru, ko se pom ran j eni cvetni listi sprimejo drug z drugim na ustju železne črpalke & kmalu cel cvet binglja nad koritom, gruča otrok dreza vanj s palico tako dolgo, dokler se bledo steblo ne zlomi & se kosmi ne vsujejo po njih, & vsi preprosto odiplešejo stran.
Prevedel Uroš Mozetič