447 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929Ravnikar M. 27-726.2(=163.6)"17/18" Prejeto: 1. 6. 2019 Miha Šimac asist. dr., Teološka fakulteta UL, Katedra za zgodovino Cerkve in patrologijo, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI–1001 Ljubljana E-pošta: miha.simac@teof.uni-lj.si Jure Volčjak dr., znanstveni sodelavec, Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI–1002 Ljubljana E-pošta: jure.volcjak@gov.si O življenju, karieri in škofovskem grbu tržaško-koprskega škofa Matevža Ravnikarja (1776–1845) IZVLEČEK Prispevek želi na podlagi arhivskih virov nekoliko bolj osvetliti imenovanja poznejšega škofa Matevža Ravni- karja (1830–1845) v pomembnejših cerkvenih službah – za stolnega kanonika Lambergovega kanonikata v Ljub- ljani, gubernijskega svetnika v Trstu in prvega tržaško-koprskega škofa. Ob tem se je zdelo primerno posebej predsta- viti tudi Ravnikarjev škofovski grb, o katerem se do sedaj ni posebej pisalo. KLJUČNE BESEDE Matevž Ravnikar, gubernijski svetnik, Lambergov kanonikat, stolni kanonik, škofovski grb, tržaško-koprski škof, Dunaj, Koper, Ljubljana, Trst ABSTRACT ON THE LIFE, CAREER, AND EPISCOPAL COAT OF ARMS OF MATEVŽ RAVNIKAR, BISHOP OF TRIESTE–KOPER (1776–1845) Drawing on archival sources, the contribution seeks to shed more light on the appointments of later-to-become Bishop Matevž Ravnikar (1830–1845) to important ecclesiastic offices – as the Cathedral Canon of the Lamberg canonry in Ljubljana, gubernial councillor in Trieste, and the first Bishop of Trieste–Koper. It also felt pertinent to present Ravnikar’s episcopal coat of arms, which has so far not been given any special treatment. KEY WORDS Matevž Ravnikar, gubernial councillor, Lamberg canonry, cathedral canon, episcopal coat of arms, Bishop of Trieste–Koper, Vienna, Koper, Ljubljana, Trieste 448 MIHA ŠIMAC, JURE VOLČJAK: O ŽIVLJENJU, KARIERI IN ŠKOFOVSKEM GRBU TRŽAŠKO-KOPRSKEGA ŠKOFA ..., 447–464 2019 Uvod »Ravnikar est spes mea!«, je o duhovniku, jeziko- slovcu in poznejšem tržaško-koprskem škofu Matev- žu Ravnikarju (1830–1845) leta 1812 med drugim zapisal jezikoslovec Jernej Kopitar (1780–1844).1 Dr. Jakob Zupan (1785–1852) pa mu je ob škofovskem imenovanju posvetil slavilno pesem, v kateri med drugim piše: »Se Tagaste veselile / Avguština Moni- ke: / Tebi Vač goré bistrile / so glavó, sin Karnije!«2 Ta preprosti »sin Karnije« v slovenski javnosti to- rej za časa življenja ni bil nepomembna oseba, pa tudi po njegovi smrti se je o njem pogosto pisalo.3 Prepro- stemu človeku ga je najbrž najbolj živo skušal pribli- žati škofov nečak Jernej Ravnikar v biografiji Trža- ško-koprski škof Matej Ravnikar, ki je izšla leta 1890.4 To seveda ni bila prva biografija, saj so posamezniki 1 Učiteljski tovariš, 1. 11. 1877, str. 330. 2 Ilyrisches Blatt, 10. 12. 1831, str. 197. 3 Marn, Vladika Matej Ravnikar, str. 63–70. 4 Ravnikar, Tržaško-koprski škof Matej Ravnikar. poskušali škofovo življenje opisati že takoj po njegovi smrti,5 pa tudi v naslednjih letih so se našli posame- zni duhovniki iz tržaško-koprske škofije, ki so o njem zapisali in ohranili prenekateri dragocen podatek,6 ki je prišel prav vsem nadaljnjim raziskovalcem sloven- skega slovstva7 in piscem biografskih gesel.8 Lahko bi torej dejali, da je o škofu Matevžu Ravnikarju znane- ga že skorajda vse, a vendar so nekateri nedavno od- kriti arhivski dokumenti iz domačih in tujih arhivov še nekoliko osvetlili posamezne, morda manj znane dogodke iz njegovega življenja. Pričujoči prispevek ima tako namen na podlagi arhivskega gradiva neko- liko bolj temeljito predstaviti Ravnikarjevo imenova- nje za stolnega kanonika Lambergovega kanonikata v Ljubljani, imenovanje za gubernijskega svetnika v Trstu, imenovanje za prvega tržaško-koprskega ško- fa, zlasti pa Ravnikarjev škofovski grb, o čemer se do sedaj res ni posebej pisalo. Kratek življenjepis Matevž Ravnikar se je rodil 20. septembra 1776 v župniji Vače očetu Juriju Ravnikarju in materi Neži, roj. Lavtar.9 Nadarjenost malega dečka iz siromašne družine je opazil tamkajšnji kaplan Jurij Stendler, ki je starše nagovarjal, naj Matevža pošljejo v šole. Ško- fovi biografi poudarjajo, da je, za razliko od mnogih, v tem primeru pomembno vlogo pri sinovi življenjski poti imel oče. Mati se je namreč bala, da se bo mladi deček v mestu pogubil. Oče Jurij se tega očitno ni bal, in ko je kaplan Stendler obljubil, da bo dečku po svojih močeh pomagal pri pridobivanju izobraz- be, ga je odpeljal v Ljubljano s preroškimi besedami, da bo »Matevž nekoč še škof!« V Ljubljani je Matevž stanoval pri trgovcu in dobrem znancu v šentpetr- skem predmestju. Veliko zaupanje staršev in kaplana v dečkovo nadarjenost je Matevž upravičil z lepimi šolskimi uspehi. Kot dober učenec si je kaj kmalu služil kruh z inštrukcijami in poučevanjem drugih. Ustvaril si je ugled in iskali so ga tudi v plemiških hišah; tako je bil že kot sedmošolec domači učitelj pri tedanjem kranjskem deželnem glavarju Juriju Jakobu grofu Hohenwartu (1796–1799). Po oprav- ljeni maturi se je vpisal na ljubljansko bogoslovje, ki ga je leta 1802 zaključil s pohvalo (laudabili).10 Tonzuro in štiri nižje kleriške redove (ostiariat, lek- torat, eksorcistat, akolitat)11 mu je podelil tedanji ljubljanski nadškof metropolit Mihael baron Brigi- do (1787/1788–1806) na praznik sv. Frančiška Sa- 5 Prim. Kmetijske in rokodelske novice, 10. 12. 1845, priloga. 6 Kovačič, Matevž Ravnikar, str. 81–107. 7 Prim. Zgodovina slovenskega slovstva II, str. 45–48. 8 Grdina, Ravnikar, Matevž, str. 105. 9 NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1771–1806, str. 77. 10 NŠAL 4, šk. (fasc.) 143, f. 40/72, št. 1322, Potrdilo knezoško- fa Wolfa z dne 3. novembra 1830. 11 Več o nižjih redovih glej Volčjak, Ordinacijska protokola, 1. del, str. 13. Tržaško-koprski škof Matevž Ravnikar (1830–1845) (Ravnikar, Tržaško-koprski škof Matej Ravnikar, pred str. 1). 449 MIHA ŠIMAC, JURE VOLČJAK: O ŽIVLJENJU, KARIERI IN ŠKOFOVSKEM GRBU TRŽAŠKO-KOPRSKEGA ŠKOFA ..., 447–4642019 leškega, tj. 28. januarja 1801. Slovesnost je potekala v ljubljanski stolnici. Nadškof Brigido mu je podelil tudi vse tri višje kleriške redove, in sicer zadnji teden v juliju leta 1802. Slovesnosti so potekale v kapeli ljubljanske škofijske palače: podelitev subdiakonata 25. julija, podelitev diakonata 27. julija, mašniško posvečenje (prezbiterat) pa 31. julija 1802. Mizni naslov mu je zgotovil Kranjski verski sklad (ad ti- tulum fundi religionis).12 Ravnikarjev kasnejši kaplan Jožef Kovačič je o njegovi novi maši zapisal: »Starši so sicer želeli, de bi novo mašo v svojim rojstnim tergu na Vačah pel, ali modri in ponižni mladenč njih prosi, de ker vejo, de je on neprijatel vsake truše, de bi v Ljubljani na tihem svoj pervi dar svete maše Bogu dopernesel.« Tako je novo mašo obhajal v ljubljanski stolni cerkvi sv. Nikolaja.13 Že kmalu po posvečenju je na bogoslovju in liceju nastopil službo profesorja dogmatike. Cesar Svetega rimskega cesarstva Franc II. Habsburško-Lotarin- ški (1792–1806, kot avstrijski cesar Franc I. v letih 1804–1835) ga je kot tedanjega »korepetitorja« v ljubljanskem nadškofijskem semenišču na to mesto imenoval novembra 1802 zaradi seiner bewährten Kenntniße, und übrigen guten Eigenschaften. Bil je edini kandidat, ki se je prijavil na razpisano mesto (Er war der einzige Konkurrent). Kot edinega primer- nega kandidata ga je 21. julija 1802 priporočil tudi grof Hohenwart; dogmatiko je poučeval vse do leta 1827.14 V vmesnem času je bil tudi vodja ljubljanske- ga semenišča in profesor na liceju (od 26. februarja 1806 naprej je zasedal Lehrkanzl der Religionswissen- schaft und das Amt des sonntägigen Exhortators an der philosophischen Lehranstalt).15 Za časa Ilirskih provinc je bil v letih 1810–1813 kancler Ljubljanske central- ne šole, po odhodu Francozov pa vodja ljubljanskih modroslovnih šol.16 V letih 1817–1827 je bil stolni kanonik Lambergovega kanonikata, od leta 1828 ča- stni stolni kanonik, v letih 1827–1830 pa gubernijski svetnik v Trstu.17 Ves ta čas si je prizadeval za poglo- bitev verskega življenja ter prevajal iz nemščine (na primer knjigo Christopha Schmidta Zgodbe Svetiga pisma za mlade ljudi) in latinščine, njegovo slovstveno delo pa je bilo še posebej pomembno zaradi skrb- nosti, ki jo je pokazal do slovenskega jezika, zato je pridobil celo naziv »očeta« oziroma reformatorja slo- venske proze ter naklonjenost Jerneja Kopitarja. Nje- 12 NŠAL 4, šk. (fasc.) 143, f. 40/72, št. 1322, Potrdilo knezo- škofa Wolfa z dne 3. novembra 1830; Volčjak, Ordinacijska protokola, 2. del, str. 133, 138. 13 Kovačič, Matevž Ravnikar, str. 83. 14 NŠAL 4, šk. (fasc.) 143, f. 40/72, št. 1322, Potrdilo knezoško- fa Wolfa z dne 3. novembra 1830; ÖStA, AVA, Unterricht StHK Teil 2, Ktn. 358, št. 4857 z dne 25. marca 1803, in št. 3880; Ravnikar, Tržaško-koprski škof Matej Ravnikar, str. 6. 15 ÖStA, AVA, Unterricht StHK Teil 2, Ktn. 355, št. 5641. 16 Pahor in Pestotnik, Ravnikar, Matevž (Matej); Ciperle, Podo- ba velikega učilišča, str. 88, 122, 124, 134, 139, 141, 171, 177 in priloge. 17 Snoj in Uršič, Ravnikar, Matevž. govo prizadevanje za slovenski jezik ni izostalo niti na ljubljanskem bogoslovju in ljubljanskem liceju. Na Kopitarjevo pobudo je Ravnikar namreč leta 1815 na dvorno komisijo za študijske zadeve na Dunaju naslovil pobudo za ustanovitev katedre za sloven- ski jezik na ljubljanskem bogoslovju.18 V predlogu je poudaril, da bi bila ustanovitev stolice koristna za duhovnike in uradništvo, pa tudi za ohranitev narod- nostnih posebnosti: »Sploh je pripoznana resnica, da je kultura kakega naroda v najbolj natanki zve- zi s kulturo njegovega deželnega jezika in da se pri vsakem narodu začenja višja kultura s spopolnjenim jezikom, zakaj bolj ko pravilno govori in misli narod v svojem deželnem jeziku, bolj razločni in jasni so pojmi, s katerimi se izraža prava razsvetljenost.«19 S pomočjo Žige Zoisa in Jerneja Kopitarja je njegova pobuda doživela uspeh in stolica za slovenski jezik je bila ustanovljena, izbrati pa je bilo treba še nosil- ca. Ravnikar je upe bolj kakor v Valentina Vodnika polagal v mladega Franca Metelka, ki je leta 1817 mesto tudi dobil.20 »Smeli so prihajati k temu nauku tudi slušatelji licejski«, je zapisal Josip Marn in pov- zel Kovačičev zapis iz leta 1858, da so se sadovi tega pokazali dokaj hitro: »Kmalo je prišlo dokaj dobro pisanih slovenskih bukev na dan, in duhovni govori na prižnicah so bili prosti grozne soderge in v lepši in čistejši slovenščini zglasovani.«21 Prav Ravnikarja so imeli v mislih na dvoru, ko so se odločali o prvem škofu nove tarnovske škofije (Tarnów) v Galiciji. Ponujene službe pa Ravnikar ni sprejel, češ da si takšnega mesta ni nikoli želel, ce- sar pa ima gotovo veliko vrednejših in primernejših mož za to službo. Ob tej odklonitvi naj bi mu, kakor je zapisal Kovačič, Avguštin Gruber, salzburški nad- škof (1823–1835) in v letih 1816–1823 ljubljanski škof, pisal: »Ako ravno oni meni že zopet željo, ki vem de jim iz serca pride, prijazno razodeli so, ni- koli škofovskih del poprijeti se, tako sem vender več ko prepričan, da Jim ne bo dopolnena, in de oni čes malo let ta težek jarm prevzeti primorani bodo.«22 Gruber je imel prav, saj je bil Ravnikar že leta 1830 imenovan za (prvega) škofa leta 1828 združene tr- žaško-koprske škofije.23 S tem pa so se izpolnile tudi besede Ravnikarjevega očeta, ko je Vačanom dejal, da bo njegov sin še kdaj škof.24 Tudi v tej službi si je posebej prizadeval za poglo- bitev verskega življenja, izobraževanje ljudstva in du- hovščine ter lepo slovensko besedo. Umrl je v Trstu 20. novembra 1845 okoli osme ure zvečer. Pokopali 18 Podrobneje o tej problematiki glej ÖStA, AVA, Unterricht StHK Teil 2, Ktn. 355. 19 Zgodovina slovenskega slovstva II, str. 46. 20 Prav tam, str. 46–47; Ciperle, Podoba velikega učilišča, str. 143, 182, 183. 21 Marn, Jezičnik, str. 69. 22 Kovačič, Matevž Ravnikar, str. 88. 23 Grdina, Ravnikar, Matevž, str. 105. 24 Ravnikar, Tržaško-koprski škof, str. 9. 450 MIHA ŠIMAC, JURE VOLČJAK: O ŽIVLJENJU, KARIERI IN ŠKOFOVSKEM GRBU TRŽAŠKO-KOPRSKEGA ŠKOFA ..., 447–464 2019 so ga 24. novembra 1845 na pokopališču sv. Ane; slo- vesnost se je pričela ob 9.30.25 Stolni kanonik Lambergovega kanonikata v Ljubljani Sredi januarja 1817 je bil objavljen razpis za pro- sto mesto Lambergovega kanonikata pri stolnem ka- pitlju v Ljubljani.26 Dotedanji stolni kanonik Anton Alojzij Wolf je bil namreč imenovan za gubernijske- ga svetnika v Trstu in je Ljubljano zapustil 9. januarja 1817, s tem pa se je mesto kanonika Lambergovega kanonikata sprostilo.27 Lambergov kanonikat je pri ljubljanski stolnici obstajal od leta 1708. Tega leta se je namreč Frančišek Jožef grof Lamberg v Linzu od- ločil, da pri ljubljanski stolnici zaradi nezadostnega števila stolnih kanonikov ustanovi nov kanonikat, ki naj se za vse večne čase imenuje po družini Lam- berg. Pravico do imenovanja vsakokratnega kanoni- ka je pridržal starešini družine Lamberg, pravico do potrditve in umestitve pa je podelil vsakokratnemu ljubljanskemu škofu.28 Na razpis se je prijavilo osem kandidatov. Konzi- storij jih je izprašal in 10. aprila 1817 oblikoval listo, na kateri so bili kandidati razvrščeni po prednostnem vrstnem redu. Anton grof Lamberg, ki je leta 1817 načeloval družini Lamberg, je tako lahko izbiral med naslednjimi kandidati: - Konstantinom baronom Codelli-Fahnenfeldom, kanonikom Codellijevega kanonikata (1809– 1819), rojenim v Gorici, tedaj starim 67 let,29 - Lukom Burgerjem, dr. teologije in župnikom v Žužemberku, rojenim v Vogljah pri Kranju, tedaj starim 49 let,30 - Matevžem Ravnikarjem, učiteljem dogmatike in verouka (veroznanstva), direktorjem bogoslovne- ga semenišča in začasnim direktorjem filozofskih študij, rojenim na Vačah, starim 41 let,31 25 ADT, busta 413, št. 2740/1845. 26 NŠAL 4, šk. (fasc.) 25, f. 5/106. 27 NŠAL 4, šk. (fasc.) 28, f. 5/1162, dokument z dne 8. aprila 1817. 28 Ambrožič, Ustanovitve zasebnih kanonikatov, str. 57. 29 Obvladal naj bi štiri jezike: italijansko (wälisch), latinsko, nemško in kranjsko. Študiral je v Gorici, in sicer filozofijo in teologijo. V dušnem pastirstvu je bil dejaven vse od posvetitve naprej. 30 Bil naj bi pravi poliglot, saj naj bi obvladal več kot pet jezikov: kranjsko, nemško, latinsko, italijansko, francosko in oriental- ske jezike (morgenländische Sprachen). V Ljubljani in italijan- ski Pavii je študiral filozofijo in teologijo ter dosegel dok- torat iz teologije in kanonskega prava. V dušnem pastirstvu je deloval več kot 11 let, več kot 12 let pa je tudi poučeval. Med letoma 1830 in 1848 je bil prošt stolnega kapitlja. Prim. Ambrožič, Prošti, dekani in kanoniki, str. 88. 31 Govoril je kranjsko, nemško in latinsko, vešč pa je bil tudi orientalskih jezikov. Študiral je v Ljubljani, in sicer filozofijo in teologijo, študij pa je zaključil z odliko. V dušnem pastir- stvu ni nikoli deloval, saj je bil več kot 14 let učitelj. - Francem Praprotnikom, župnikom in dekanom v Šmartnem pri Litiji, rojenim na Dobravi pri Kamni Gorici, starim 52 let,32 - Gregorjem Wallandom, župnikom v Zasipu, sta- rim 59 let,33 - Valentinom Prešernom, župnikom v Tržiču, roje- nim v Vrbi na Gorenjskem, starim 38 let,34 - Tomažem Hiršem (Hirsch), gimnazijskim prefek- tom v Celju,35 - Štefanom vitezom Grisonijem, stolnim ceremo- niarjem, rojenim na Sardiniji.36 Grof Lamberg je že 19. aprila 1817 ljubljanske- mu škofu Avguštinu Janezu Jožefu Gruberju v po- trditev za novega stolnega kanonika Lambergovega kanonikata predlagal profesorja dogmatike in vodjo ljubljanskega bogoslovnega semenišča Matevža Rav- nikarja, saj je bil po njegovem: den ich unter denen in der Competenten Tabelle für den würdigsten zu seyn erachtet habe, gewählt.37 Škof Gruber je Ravnikarja potrdil in umestil na slovesnosti, ki je v ljubljanski stolnici potekala 25. aprila 1817 po končani proce- siji. Ob tem je Ravnikar podal in podpisal izpoved vere, s tem pa je pridobil vse pravice in dolžnosti, ki so pripadale dostojanstvu stolnega kanonika (mesto v koru, glas v kapitlju, kanoniška obleka in insignije, dohodki itd.).38 Dolžnosti ljubljanskih stolnih kano- nikov je škof Gruber 28. julija 1817 še posebej po- drobno navedel: vsakdanja molitev v koru ob 9.15; branje ob dogovorjenem času in urah, pri čemer po- učevanje dogmatike ne more biti ovira za odsotnost; opravljanje ustanovnih maš, opravljanje slovesnih maš ob nedeljah in praznikih glede na dogovorjeni čas (per turnum), ko jih ne vodi škof ali drug dosto- janstvenik; pomoč (asistenca) škofu pri vseh cerkve- nih zadevah; obhajanje dopoldanskih in popoldan- skih molitev v božični devetdnevnici; sodelovanje na zasedanjih konzistorija.39 32 Obvladal je »le« tri jezike: kranjsko, nemško in latinsko. V Ljubljani in Gradcu je študiral filozofijo in teologijo, študij pa je zaključil z dobrim uspehom. Od vseh kandidatov je imel največ izkušenj v dušnem pastirstvu, več kot 27 let. 33 Obvladal je kranjsko, nemško in latinsko. Študij je končal v Gradcu, kjer je študiral filozofijo in teologijo, študij pa je za- ključil z dobrim uspehom. V dušnem pastirstvu je deloval 29 let. 34 Študiral je filozofijo in teologijo, vendar ne v Gradcu, temveč v Ljubljani, študij pa je končal z odličnim uspehom. V duš- nem pastirstvu je deloval 14 let. 35 Študij teologije je končal v Gradcu, nikoli pa ni deloval v duš- nem pastirstvu. 36 NŠAL 4, šk. (fasc.) 28, f. 5/1177. Med letoma 1820 in 1866 je bil kanonik Kürchperg-Gallenbergovega kanonikata. Prim. Ambrožič, Prošti, dekani in kanoniki, str. 96. 37 NŠAL 4, šk. (fasc.) 28, f. 5/1177, Imenovanje grofa Lamber- ga z dne 19. aprila 1817. 38 Tega dne je bil o umestitvi obveščen tudi ljubljanski gubernij (NŠAL 4, šk. (fasc.) 28, f. 5/1177; ARS, SI AS 14, reg. fasc. 2768 (f. 38/10, št. 4857), Obvestilo škofa Gruberja; ÖStA, AVA, Unterricht StHK Teil 2, Ktn. 355, št. 5641). 39 O obveznostih ljubljanskih stolnih kanonikov in kapitlju prim. Žnidaršič Golec, Kapiteljski arhiv Ljubljana, str. 6–13. 451 MIHA ŠIMAC, JURE VOLČJAK: O ŽIVLJENJU, KARIERI IN ŠKOFOVSKEM GRBU TRŽAŠKO-KOPRSKEGA ŠKOFA ..., 447–4642019 Kanonik Lambergovega kanonikata je imel še dve dodatni obveznosti, in sicer: obhajanje ustanov- nih maš in obhajanje letnega aniverzarija.40 Ravnikar je po umestitvi obdržal profesorsko me- sto dogmatike, na katero je bil imenovan 6. novem- bra 1802, službo pa je nastopil 9. aprila 1803.41 K temu sta dala soglasje tako državna oblast kot tudi škof Gruber. 10. novembra 1817 mu je cesar potrdil 40 ARS, SI AS 14, reg. fasc. 3104 (f. 56/51, št. 757 (v okviru št. 13327)), dokument škofa Gruberja. 41 ARS, SI AS 14, reg. fasc. 3104 (f. 56/51, št. 43 (v okviru št. 13327)). plačo v višini 800 goldinarjev ter ga imenoval še za direktorja filozofskih študij na ljubljanskem liceju.42 Obvezno prisego cesarju ob tem imenovanju je podal in podpisal 23. decembra 1817.43 Tržaški gubernijski svetnik V začetku januarja 1819 je v Poreču umrl tam- kajšnji škof Frančišek Polesini (1778–1819), rojen v 42 ARS, SI AS 14, reg. fasc. 3104 (f. 56/51, št. 8443, 13327 in 14501). 43 ARS, SI AS 14, reg. fasc. 3104 (f. 56/51, št. 14501). Imenovanje Matevža Ravnikarja za stolnega kanonika Lambergovega kanonikata (NŠAL 4, šk. (fasc.) 28, f. 5/1177). 452 MIHA ŠIMAC, JURE VOLČJAK: O ŽIVLJENJU, KARIERI IN ŠKOFOVSKEM GRBU TRŽAŠKO-KOPRSKEGA ŠKOFA ..., 447–464 2019 istrskem Motovunu.44 Škofija je ostala nezasedena več kot sedem let. 25. junija 1826 je cesar Franc I. le imenoval novega škofa, in sicer Goričana Antona Peteanija (1827–1857), ki je službo nastopil 9. aprila 1827.45 Pred škofovskim imenovanjem je zasedal me- sto študijskega in šolskega referenta pri Primorskem guberniju v Trstu. Njegova plača in naziv delovnega mesta sta bila enakovredna nazivu pravega gubernij- skega svetnika. Ker je bilo to delovno mesto sedaj iz- praznjeno, je cesar nanj z 9. aprilom 1827 imenoval 44 Hierarchia Catholica 6, str. 328. 45 Hierarchia Catholica 7, str. 299. Matevža Ravnikarja, ljubljanskega stolnega kanoni- ka, konzistorialnega svetnika, profesorja dog matike in direktorja filozofskih študij v Ljubljani, o katerem so tudi na Dunaju krožile izredno pohvalne besede.46 Zaradi novih službenih obveznosti v Trstu in pomanj- kanja časa se je Ravnikar s 23. aprilom 1827 odpove- dal mestu profesorja dogmatike na ljub ljanskem liceju (po več kot 24 letih) in Lambergovemu kanonikatu.47 46 ARS, SI AS 14, reg. fasc. 2775 (f. 38/22, št. 3891), dokument z dne 13. februarja 1827. 47 ARS, SI AS 14, reg. fasc. 2775 (f. 38/22, št. 8714 in 8795); Ambrožič, Prošti, dekani in kanoniki, str. 99. Obvestilo o imenovanju Matevža Ravnikarja za tržaškega gubernijskega svetnika (ARS, SI AS 14, reg. fasc. 2775 (f. 38/22, št. 3891), dokument z dne 13. februarja 1827). 453 MIHA ŠIMAC, JURE VOLČJAK: O ŽIVLJENJU, KARIERI IN ŠKOFOVSKEM GRBU TRŽAŠKO-KOPRSKEGA ŠKOFA ..., 447–4642019 Novo službo v Trstu je nastopil 5. maja 1827, ko je podpisal prisego, in s tem dobil pravico do letne plače v višini 2.500 goldinarjev iz državnega proračuna.48 Ob odhodu iz Ljubljane ni bilo jasno, ali sme Ravnikar v skladu z odredbo iz leta 1816 obdržati naziv častnega stolnega kanonika. Službeno mesto, ki ga je zasedel v Trstu, ni bilo povezano z nobeno prebendo v tržaškem stolnem kapitlju. Ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf (1824–1859) je zato na ljubljanski gubernij naslovil prošnjo, naj cesar Rav- nikarja za zasluge, ki jih je pridobil v času dolgolet- 48 ARS, SI AS 14, reg. fasc. 2775 (f. 38/22, št. 11076). nega službovanja v Ljubljani, imenuje za častnega kanonika ljubljanskega stolnega kapitlja. Če bi ostal brez tega naziva, bi bil v Trstu v primerjavi s tržaški- mi stolnimi kanoniki v slabšem oziroma neugodnem položaju. Škof Wolf je tudi predlagal, da mu v ta na- men določijo plačo v višini 100 goldinarjev letno.49 Cesar Franc I. se je na prošnjo škofa Wolfa odzval pozitivno in je Ravnikarja 22. septembra 1827 ime- noval še za častnega kanonika ljubljanskega stolnega 49 ARS, SI AS 14, reg. fasc. 2775 (f. 38/22, št. 457 (v okviru št. 8714)). Obvestilo o imenovanju Matevža Ravnikarja za častnega kanonika ljubljanskega stolnega kapitlja (ARS, SI AS 14, reg. fasc. 2775 (f. 38/22, št. 22358), dokument z dne 27. septembra 1827). 454 MIHA ŠIMAC, JURE VOLČJAK: O ŽIVLJENJU, KARIERI IN ŠKOFOVSKEM GRBU TRŽAŠKO-KOPRSKEGA ŠKOFA ..., 447–464 2019 kapitlja; to mesto je Ravnikar ohranil vse do smrti leta 1845.50 Tržaško-koprski škof 14. januarja 1830 je v Trstu umrl tržaški (od leta 1828 tržaško-koprski) škof Antonio Leonardis da Lucinico (1821–1830).51 Dunajska vlada je po pre- jemu obvestila o njegovi smrti kmalu pričela s po- stopkom izbire novega škofa. Guverner tržaškega gubernija Alphons Gabriel knez Porcia (1761–1835) je moral za mnenje o primernem kandidatu za nove- ga tržaško-koprskega škofa povprašati škofe ilirske metropolije: goriškega nadškofa in metropolita Jože- fa Wallanda (1818–1834), poreškega škofa Antona Peteanija, ljubljanskega knezoškofa Antona Alojzija Wolfa in istrskega okrožnega glavarja. Eden najpo- membnejših predpogojev za imenovanje je bilo že tedaj znanje italijanskega jezika. Goriški nadškof je o Ravnikarju glede tega zapisal: in der italienischen Sprache es zweifelsohne zu einer solchen Fertigkeit ge- bracht haben werde, um auch öffentliche italienische Vor- träge zu machen.52 Po njegovem za novega tržaškega škofa ni primernejše osebe od Ravnikarja (er keinen für diesen Bischofsitz geeigneteren Mann, als ihn, in Antrag zu bringen wüßte). Po jezikovnem znanju ni prav nič zaostajal poreški škof Peteani (im gleichen Grade), vendar ga je nadškof Walland med svojimi predlogi postavil na drugo mesto, saj je bil pred krat- kim imenovan za škofa v Poreču, zato se mu ni zdelo primerno, da bi ga že kar takoj ponovno prestavili. Tudi poreški škof Peteani je na prvo mesto kot najprimernejšega kandidata postavil Matevža Ravni- karja. Svoje mnenje je utemeljil podobno kot goriški nadškof (aus den auch vom Bischofen von Görz ange- führten Gründen). Drugi kandidat je bil po njegovem tržaški mestni župnik in stolni kanonik Jožef Mila- nič (Joseph Millanich) (1809–1837),53 ki je imel dol- goletne izkušnje v dušnem pastirstvu, gorečnost in potrebna znanja za zasedbo škofovskega mesta, ob- vladal pa je tudi več jezikov. Tretji primeren kandidat 50 ARS, SI AS 14, reg. fasc. 2775 (f. 38/22, št. 22358), doku- ment z dne 27. septembra 1827. 51 O zapletenih cerkvenoupravnih razmerah v Istri gl. Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, str. 24–29. Na tem mestu velja izpostaviti, da je bilo po smrti tržaškega škofa Ignaca Kaje- tana pl. Buseta (1796–1803) mesto škofa v Trstu nezasedeno vse do leta 1821. Podobno je bilo tudi v Kopru, le da so škofijo po smrti koprskega škofa Bonifacija da Ponteja (1776–1810) vodili kapitularni vikarji. Razmere so se uredile šele z bulo Locum beati Petri, s katero je papež Leon XII. (1823–1829) 30. junija 1828 ukinil škofijo Novigrad in jo priključil Trstu, obenem pa združil koprsko in tržaško škofijo. Od takrat dalje se je moral novi škof imenovati tržaško-koprski škof. Tržaški škof Antonio Leonardis da Lucinico je bil od srede leta 1828 torej tržaško-koprski škof, prvi novoimenovani škof tržaško- -koprske škofije pa je bil njegov naslednik Matevž Ravnikar. Prim. Hierarchia Catholica 7, str. 362. 52 ÖStA, AVA, Kultus AK Katholisch, Ktn. 155, št. 991 (v okvi- ru prot. št. 22648/3083 z dne 22. septembra 1830, št. 1159). 53 Della chiesa di S. Maria Maggiore, str. 116. bi bil po njegovem stolni šolski nadzornik (Domscho- last) Andrej Mešutar (1791–1865)54 (Andreas Me- schutar), in sicer zaradi zaslug na šolskem področju, zglednega načina življenja, modrosti, znanj, gorečno- sti in obvladovanja jezikov. Ljubljanski knezoškof je izmed svojih kandi- datov za novega tržaško-koprskega škofa predlagal Matevža Ravnikarja, ostalih dveh kandidatov pa ni navedel (nennt einzig und allein). Tudi istrski okrožni glavar je imel izmed tržaških duhovnikov, ki jih je v preteklosti že predlagal na mesto duhovnih referen- tov, v glavi več kandidatov, vendar pa se mu nobeden izmed njih ni zdel primeren za novega škofa (hällt sie jedoch für den Posten der Frage nicht geeignet). Guverner Porcia je v pismu notranjemu ministru Francu Jožefu grofu Saurauu (1760–1832) o predla- ganih kandidatih zapisal precej drugačno mnenje: Ich kann mich mit voller Ueberzeugung für keines der hier genannten Individuen aussprechen. Ravnikarju je očital pomanjkanje primernega obnašanja, ki pritiče pastir- ju, in zaupanja, oporekal pa je tudi njegovemu znanju tako govorjene kot tudi pisane italijanščine, češ da ni na ustrezni ravni (doch die italienische Sprache bei wei- tem nicht in dem von den Bischöfen von Görz und Pa- renzo vorausgesetzten Grade besitzt, und diese Sprache durchaus nicht mit der erforderlichen Fertigkeit spricht und schreibt, um in der triester Diözese die bei Feierlich- keiten üblichen italienischen Anreden, und in jener von Capo d'Istria die gesammte Diözesanverhandlungen in dieser Sprache schlichten zu können). Peteaniju je očital ozkost pri sprejemanju drugače verujočih (um Colli- sionen mit anderen Glaubensverwandten handelt), pri čemer je izpostavil mesto Trst kot mesto z več verstvi. Župnik Milanič naj bi bil pri sobratih zelo priljub- ljen, nima pa niti potrebnega značaja niti znanja, ki naj bi ga imel novi ordinarij (durchaus nicht die Kraft, des Karakters und des Wissens zutraun, sich als Ordina- rius selbstständig behaupten zu können), še posebej ker duhovniki v tržaškem in koprskem okolišu še vedno potrebujejo odločnega vodjo. Iz guvernerjevega za- pisa je mogoče razbrati, da mu je očital pomanjkanje samozavesti. Mešutar naj bi bil na hierarhični lestvici predlaganih kandidatov na prenizkem mestu, da bi se lahko dvignil nad celotni tržaški stolni kapitelj. Porcia dalje navaja, da mu je ljubljanski knezoškof ob njegovem obisku v Ljubljani omenil, da bi bil prime- ren kandidat za tržaškega škofa tudi lavantinski škof Ignac Franc Zimmermann (1824–1843). O njem ni mogel podati dokončne ocene, ker ga ni poznal; poleg tega ni vedel, ali bi se Zimmermann strinjal s prestavitvijo v Trst.55 Avstrijski cesar Franc I. Habsburško-Lotarinški je izmed naštetih kandidatov 18. septembra 1830 za tržaško-koprskega škofa imenoval Matevža Ravni- 54 Pirjevec, Mešutar, Andrej. 55 ÖStA, AVA, Kultus AK Katholisch, Ktn. 155, št. 991 (v okvi- ru prot. št. 22648/3083 z dne 22. septembra 1830, št. 1159). 455 MIHA ŠIMAC, JURE VOLČJAK: O ŽIVLJENJU, KARIERI IN ŠKOFOVSKEM GRBU TRŽAŠKO-KOPRSKEGA ŠKOFA ..., 447–4642019 karja, dotedanjega tržaškega gubernijskega svetnika (1827–1830), in imenovanje poslal v potrditev pape- žu.56 Tržaški ordinariat je bil o imenovanju novega škofa obveščen 6. oktobra 1830, kapitularni vikar Jo- žef Benedikt Braunizer de Braunthal (1760–1844)57 pa je sobrate v duhovništvu v tržaški škofiji o ime- novanju novega škofa obvestil 8. oktobra 1830. Is- tega dne so se novice razveselili v tržaškem stolnem kapitlju, člani konkatedralnega stolnega kapitlja v Kopru (Nazarij Maršič, Jernej de Bruti in Janez Kr- stnik Godrigna) pa so odgovorili 13. oktobra 1830. V pismu kapitularnemu vikarju so izrazili veliko za- dovoljstvo nad imenovanjem novega škofa in izrazili željo po čimprejšnjem snidenju z novim pastirjem.58 Medtem ko so čakali na papeško potrditev, je po- stopek imenovanja tekel s polno paro naprej. Hugo 56 ÖStA, AVA, Kultus AK Katholisch, Ktn. 155, prot. št. 22648/3083 z dne 22. septembra 1830, št. 1159. 57 Klinec, Braunizer de Braunthal, Jožef Benedikt; Kosec, Necrologium, str. 101. 58 ADT, busta 201, št. 1733/1830 in 22575/1830. Peter Spinola, tebski naslovni nadškof (1826–1832)59 in apostolski nuncij na Dunaju (1826–1832), je novo- imenovanemu škofu Ravnikarju 18. novembra 1830 dovolil, da izpoved vere (professio fidei) in zvestobo Svetemu očetu zaradi oddaljenosti Trsta od Dunaja (ob loci distantiam) poda kar pred ljubljanskim kne- zoškofom Antonom Alojzijem Wolfom in ne pred njim na Dunaju.60 Ravnikar je to kanonsko dolžnost opravil 1. decembra 1830 v kapeli ljubljanske ško- fijske palače, poleg knezoškofa Wolfa, ki je nastopal v vlogi apostolskega notarja, pa sta bila prisotna še ljubljanski stolni prošt dr. Luka Burger (1830–1848) in stolni dekan Urban Jerin (1830–1849).61 59 Papež Gregor XVI. ga je 30. septembra 1831 imenoval za kardinala in pectore, razglasil pa ga je 2. julija 1832. Prim. Hie- rarchia Catholica 7, str. 25–26, 365. 60 NŠAL 4, šk. (fasc.) 124, f. 35/42, št. 1469, 18. november 1830. 61 NŠAL 4, šk. (fasc.) 124, f. 35/42, št. 1469, Pro memoria z dne 1. decembra 1830; Ambrožič, Prošti, dekani in kanoniki, str. 88, 90. Imenovanje Matevža Ravnikarja za tržaško-koprskega škofa (ADT, Carte pergamene, Raunicher 1, listina 1831 september 30, Dunaj). 456 MIHA ŠIMAC, JURE VOLČJAK: O ŽIVLJENJU, KARIERI IN ŠKOFOVSKEM GRBU TRŽAŠKO-KOPRSKEGA ŠKOFA ..., 447–464 2019 Papež Gregor XVI. (1831–1846) je Ravnikarja za tržaško-koprskega škofa potrdil po dobrem letu dni čakanja, 30. septembra 1831. Izstavljenih je bilo devet bul (päpstlichen Bullen), naslovljenih na cesarja, Ravnikarja, goriškega nadškofa, tržaški stolni kapi- telj, vernike in podložnike škofije itd.62 Po papeški potrditvi je bilo treba določiti dan škofovskega po- svečenja, saj ga Ravnikar še ni imel. Načrtovano je 62 NŠAL 4, šk. (fasc.) 124, f. 35/42, št. 1736, Prepis listine o imenovanju. Prepise je mogoče najti tudi na Dunaju in v Tr- stu: ÖStA, AVA, Kultus AK Katholisch, Ktn. 155, prot. št. 24450/3387; ADT, busta 214, št. 56/1832. bilo, da ga bo prejel v tržaški stolnici sv. Justa, torej v svoji novi stolni cerkvi, ki leži na hribu nad mestom Trst. Glede na ohranjene dokumente naj bi bil glavni posvečevalec njegov metropolit, tj. goriški nadškof in ilirski metropolit Jožef Walland. Ker pa je bil v pred- videnem terminu posvečenja resno bolan, na Primor- skem pa je istočasno razsajala neka epidemija, zaradi katere so bili v veljavi posebni sanitetni ukrepi, se je Ravnikar odločil, da škofovsko posvečenje prejme v Ljubljani. O tem priča tudi dokument dunajske vlade avstrijskemu ilirskemu guvernerju Jožefu Kamilu ba- ronu Schmidburgu (1822–1840). V njem še izvemo, da je Ravnikar vlado zaprosil, da bi prisego dežel- Obvestilo o škofovskem posvečenju Matevža Ravnikarja (NŠAL 4, šk. (fasc.) 124, f. 35/42, št. 1736, Potrdilo knezoškofa Wolfa z dne 18. decembra 1831). 457 MIHA ŠIMAC, JURE VOLČJAK: O ŽIVLJENJU, KARIERI IN ŠKOFOVSKEM GRBU TRŽAŠKO-KOPRSKEGA ŠKOFA ..., 447–4642019 nemu knezu zaradi tega vpričo deželnega guvernerja barona Schmidburga podal kar v Ljubljani, čemur Dunaj ni nasprotoval. Schmidburg je prisego sprejel 6. decembra 1831.63 Škofovsko posvečenje je Ravnikar prejel v Ljub- ljani na četrto adventno nedeljo, tj. 18. decembra 1831. Glavni posvečevalec je bil ljubljanski knezoškof Wolf, ostala soposvečevalca pa sta bila infulirani stol- ni prošt Burger in infulirani stolni dekan Jerin. Na podlagi bule o imenovanju bi morala biti soposveče- valca dva nadškofa oziroma škofa, zaradi spremenje- nih okoliščin pa je Ravnikar zaprosil za dovoljenje (in ga tudi dobil), da bi ju nadomestila dva opata oziroma dva infulirana cerkvena dostojanstvenika.64 Ali sta pri bogoslužju sodelovala tudi odposlanca tržaškega in koprskega stolnega kapitlja, zaenkrat ostaja nezna- no, je pa Ravnikar 7. decembra 1830 pisal tržaškemu stolnemu kapitlju in njegovega predstavnika povabil na svojo posvetitev v Ljubljano.65 Škof Ravnikar je bil v tržaški stolnici sv. Justa slo- vesno umeščen na drugo nedeljo po sv. Treh kraljih, 15. januarja 1832, ob deveti uri dopoldne. Državo sta zastopala tržaški gubernijski svetnik Franc Karel von Radičevič ter gubernijski svetnik in predsednik trža- škega magistrata dr. Lovrenc Miniussi, novoimeno- vanega škofa pa je v stolnico pospremilo številno ob- čestvo ter predstavniki vojske in mestne policije.66 V koprski konkatedralni cerkvi (sostolnici) je slovesnost potekala čez tri tedne, na peto nedeljo po Treh kraljih, 5. februarja 1832, prav tako ob deveti uri dopoldne.67 Razmere v škofiji, ki so pričakale Ravnikarja, za- radi pomanjkanja, vojn in več let izpraznjenega ško- fovskega sedeža niso bile razveseljive, še posebej ker so dokaj slabo skrbeli za vzgojo mladih duhovnikov: »Zadostovalo je, da je duhovnik opravljal sv. mašo, propovedoval, delil svete zakramente in znal kaj ma- lega«, je zapisal škofov biograf.68 Da so bile razmere težavne, naj bi se prepričal tudi cesar: »Pri moji veri! Nisem zavidliv, moj ljubi škof ! Jim za škofijo, bese- dijo zdaj v Bogu počivajoči cesar Franc, kadar leta 1832 iz Istre zopet v Terst pridejo. Oni bodo le pre- obilno dosti dela imeli, ali vejo pa tudi, koliko de jih cenim in k tem znajo, kjer de bivam.«69 Ravnikar se 63 ARS, SI AS 16, reg. fasc. 129, št. 2383/1831; ÖStA, AVA, Kultus AK Katholisch, Ktn. 155, prot. št. 24450/3387 z dne 20. oktobra 1831; ADT, busta 214, št. 56/1832. 64 NŠAL 4, šk. (fasc.) 124, f. 35/42, št. 1736, Potrdilo knezo- škofa Wolfa; ÖStA, AVA, Kultus AK Katholisch, Ktn. 155, prot. št. 24450/3387, Prošnja Ravnikarja z dne 20. oktobra 1831. Istočasno je Ravnikar dunajsko dvorno pisarno zaprosil za placetum regium za objavo bul o imenovanju, namenjenih različnim naslovnikom (goriškemu nadškofu, tržaškemu stol- nemu kapitlju, vernikom itd.). 65 ADT, busta 212, št. 2000/1830. 66 ÖStA, AVA, Kultus AK Katholisch, Ktn. 155, prot. št. 6513/1039; ADT, busta 214, št. 10/1832. V tem fasciklu se je ohranil tudi opis slovesnosti (št. 186/1832). 67 ADT, busta 214, št. 186/1832. 68 Ravnikar, Tržaško-koprski škof Matej Ravnikar, str. 9. 69 Kovačič, Matevž Ravnikar, str. 92. je vrgel v delo, obiskoval župnije in poskušal gmotno pomagati svojim slabo plačanim duhovnikom, skrbel za izobraževanje klera in vernega ljudstva ter pri tem žel dobre uspehe. Ob vseh dušnopastirskih opravilih pa ni manjkalo niti birokratskih, med katerimi se je znašlo tudi vprašanje škofovskega grba. Škofovski grb Na področju cerkvene heraldike je pred letom 1825 vladal precejšen nered. Dunajski uradniki so se odločili, da morajo tudi na tem področju obliko- vati enotna pravila. Prvi korak k temu je bil dekret dvorne pisarne z dne 13. januarja 1825, ki je določal, da morajo vsi novoimenovani škofje osnutek svojega škofovskega grba pred pričetkom njegove uporabe predložiti v potrditev dvorni pisarni na Dunaju,70 kjer so morali uradniki preveriti, ali je predlagani grb v skladu z veljavnimi pravili in zakoni. Od leta 1832 naprej je bila ta obveznost razširjena na vse cerkvene (geistliche) grbe.71 Leta 1828 je dvorna pisarna deželnim oblastem poslala dopis, v katerem ugotavlja, da na področju cerkvene heraldike ni enotnih pravil, saj imajo grbi nadškofov oziroma škofov različne oblike. Zaradi tega so morale deželne oblasti raziskati, ali in katere (nad)škofije imajo na podlagi posebnih dovoljenj po- sebne oblike grbov, nato pa pripraviti natančne pre- pise teh privilegijev in grbov ter vse skupaj poslati na Dunaj. Podobno je bilo treba narediti za vse ostale cerkvene dostojanstvenike, kot na primer infulira- ne prelate, stolne prošte, dekane, opate samostanov, stolne in kolegiatne kapitlje in stolne cerkve. Dvorna pisarna je posebej zahtevala tudi opise in natančne upodobitve okrasij stolnih in kolegiatnih kapitljev ter prepise dovoljenj, s katerimi so jim bili ti okraski po- deljeni. Podobna navodila so veljala za (nad)škofov- ske grbe in pečate. Tudi v teh primerih je bilo treba dunajski dvorni pisarni poslati prepise odlokov o po- delitvi grbov in natančne upodobitve ter prepise mo- rebitnih dovoljenj s posebnimi privilegiji, še posebej glede števila cofkov. Posebej je bilo treba sporočiti, ali ima kateri od cerkvenih dostojanstvenikov pravico do naziva knez, in napisati, kateri naziv uporablja.72 Od leta 1830 so morali cerkveni dostojanstveniki (škofje, opati, prošti …) v svojem grbu obvezno uporabljati tudi grb škofije oziroma kapitlja.73 Med letoma 1832 in 1833 je bila izvedena preiskava cerkvene heraldike v celotnem avstrijskem cesarstvu.74 70 Od leta 1848 je to nalogo opravljalo takrat na novo ustanov- ljeno notranje ministrstvo. 71 Gall, Österreichische Wappenkunde, str. 218. 72 ARS, SI AS 14, reg. fasc. 2777 (f. 38/46, št. 12456). 73 Dekret dvorne pisarne z dne 10. junija 1830. Prim. Gall, Österreichische Wappenkunde, str. 218. 74 Gall, Österreichische Wappenkunde, str. 20; Volčjak, Škofovska grba, str. 142–143. 458 MIHA ŠIMAC, JURE VOLČJAK: O ŽIVLJENJU, KARIERI IN ŠKOFOVSKEM GRBU TRŽAŠKO-KOPRSKEGA ŠKOFA ..., 447–464 2019 Škof Ravnikar je 28. avgusta 1833 na tržaški gu- bernij naslovil posebno pismo, v katerem je zaprosil za posredovanje pri podelitvi škofovskega grba. Piše, da je do sedaj pri poslovanju uporabljal kar pečat tr- žaškega ordinariata, ki pa je bil slabe kakovosti in je bolj ustrezal kakemu župnijskemu kot pa škofijskemu pečatu.75 V skladu z odlokom iz leta 1824 in 1832 je zaradi združitve škofij Koper in Trst v eno škofijo za- prosil tudi za podelitev grba. Prošnji je priložil barvni osnutek grba in njegovo razlago ter zaprosil, da ga posredujejo v potrditev ustrezni instituciji na Dunaj. Obenem je izrazil dvom, da bo njegovi prošnji kmalu ustreženo, saj spričo poenotenja cerkvenih grbov v ce- lotni monarhiji obstaja velika verjetnost, da bo zaradi preobremenjenosti pristojnega urada odločitev o nje- govi prošnji sprejeta pozno, morda celo čez nekaj let.76 Leta 1824 je bilo predlagano, da bi bil po združi- tvi škofij Trst in Koper na uradnem škofijskem peča- tu upodobljen enostavni škofijski emblem z omembo 75 Njegov predhodnik, škof Leonardis, tudi ni imel škofovske- ga grba, zato je pri poslovanju uporabljal kar grb mesta Trst. Prim. ÖStA, AVA, Adel HAA Adelsgeneralien 637b.5, prot. št. 9850/1629 z dne 15. aprila 1834, Poročilo škofa Ravnikar- ja z dne 24. decembra 1833 (št. 2329), str. 17–24. 76 ÖStA, AVA, Adel HAA Adelsgeneralien 637b.5, prot. št. 9850/1629 z dne 15. aprila 1834, Prošnja škofa Ravnikarja (št. 1529), str. 14–15. škofovega imena. O škofijskem grbu naj bi razmišljali šele po dokončni združitvi škofij Koper in Novigrad s škofijo Trst, vseboval pa naj bi atribute vseh treh škofij. V vmesnem času naj bi škofijski pečat pred- stavljal združeni škofiji Koper in Trst. Prvi predlog upodobitve grba tržaško-koprske škofije je bil sledeč: vodoravno razdeljen ščit na dva dela, pri čemer bi bila spodnja polovica tudi navpično razdeljena na dva dela. Na desni strani bi bil upodob- ljen grb mesta Trst, pri čemer bi bil ščit vodoravno razdeljen. Na vrhu bi v zlatem polju stal črn dvoglavi orel, pod njim pa bi bila upodobljena avstrijska za- stava. Preko nje bi stala pokončna helebarda (suli- ca) sv. Sergeja kot zavetnika mesta Trst in rimske- ga tribuna. V desni, zeleni polovici ščita, bi bil grb mesta Koper, srebrn ščit z glavo Aegide (meduze), pri čemer je Aegida staro ime za Koper. V zgornji modri polovici ščita bi bili dve prekrižani škofovski palici dveh škofij, ki bi ju na sredi držala ena roka. Ta bi simbolizirala združitev konkatedrale v Kopru s tržaško stolnico. Nad ščitom bi stali škofovski atri- buti: na sredini mitra, desno in levo škofovski križ in palica (pastorale). Nad omenjenim bi bil postavljen razkošen zelen škofovski klobuk (galero), iz katerega bi na vsako stran ščita padalo šest zelenih cofkov. Vse skupaj bi bilo upodobljeno na umetniško okrašenem ščitu iz lista. Zavrnjeni predlog škofovskega grba (ÖStA, AVA, Adel HAA Adelsgeneralien 637b.5, prot. št. 7903/1296 z dne 24. februarja 1834). 459 MIHA ŠIMAC, JURE VOLČJAK: O ŽIVLJENJU, KARIERI IN ŠKOFOVSKEM GRBU TRŽAŠKO-KOPRSKEGA ŠKOFA ..., 447–4642019 Podelitev škofovskega grba škofu Matevžu Ravnikarju (ADT, Carte pergamene, Raunicher 6, listina 1834 april 26, Dunaj). 460 MIHA ŠIMAC, JURE VOLČJAK: O ŽIVLJENJU, KARIERI IN ŠKOFOVSKEM GRBU TRŽAŠKO-KOPRSKEGA ŠKOFA ..., 447–464 2019 Če prvi predlog ne bi bil potrjen, je Ravnikar po- nudil še drugo varianto, ki pa je bila zelo podobna prvi. Simbolno bi škofiji povezovala mestna svetnika v značilnih barvah mest Trst in Koper (zur Symbolisi- rung der beyden Diözesen die Schutzheiligen von Triest und Capo d'Istria in den Farben dieser Städte). Grbov- ni ščit bi bil razdeljen na tri polja. Spodnje polje bi bilo razdeljeno na dve polovici, ki bi vsebovali podobi obeh stolničnih svetnikov, levo sv. Justa iz Trsta, ki v desnici drži mučeniško palmovo vejo, v levici pa tržaško stolnico, in desno sv. Nazarija iz Kopra, ki z desnico blagoslavlja, v levici pa drži koprsko stolnico. Nad njima bi bili v modrem polju v obliki Andrejeve- ga križa prekrižani škofovski palici dveh škofij, ki bi ju na sredi držala roka. Škofovski palici bi predstav- ljali dve škofiji (Trst in Koper), roka pa tržaško-ko- prskega škofa, ki vodi in povezuje združeni škofiji. Na vrhu ščita v tretjem zlatem polju bi bil avstrijski cesarski orel, ki bi ponazarjal, da je združena tržaško- -koprska škofija pod patronatom in zaščito vladarske hiše. V zvezi z napisom je bilo predlagano, da bi bila dovoljena uporaba naziva tržaški grof, saj naj bi bila tudi ljubljanski knezoškof in goriški knezonadškof kranjski vojvoda oziroma pokneženi goriški grof, v svojih škofovskih grbih pa sta smela uporabljati tudi grba Kranjske in Goriške. Da bi se izognili morebit- nim težavam oziroma napačnemu razumevanju, je bilo posebej poudarjeno, da se ta naziv ne veže na osebo škofa, temveč zgolj na pokrajino. Ravnikar je v svoji prošnji tudi poudaril, da bi se rad izognil števil- nim dopisom, povezanim s škofijskim pečatom, ki so že bili in še bodo poslani na različne urade. Iz njego- ve narave namreč izhaja, da bi rad uporabljal čim bolj preprost pečat.77 Dunajska dvorna pisarna je po preučitvi obeh predlogov soglašala s prvim in ga potrdila.78 26. apri- la 1834 je bila spisana slovesna pergamentna listina, s katero je dunajska združena dvorna pisarna pod vod- stvom vrhovnega kanclerja Antona Friderika grofa Mittrowskega von Mittrowitz und Nemischl (1830– 1842) tržaško-koprskemu škofu Matevžu Ravnikar- ju podelila sledeč škofovski grb: navpično deljen ščit z modrim poljem na vrhu ščita, ki je na desni polovici prečno razdeljen še na štiri enake dele, in sicer tako, da je najvišje polje zlate barve, drugo, spodnje, rdeče, tretje srebrne in zadnje rdeče barve.79 Leva polovica ščita je obarvana zeleno. Na vrhu ščita sta v obliki Andrejevega križa druga na drugo položeni srebrni škofovski palici dveh škofij, ki ju na sredi drži na- ravna roka. V zgornjem polju desne polovice ščita je upodobljen dvoglavi črn orel, iz kljunov mu visi rdeč jezik, preko preostalih treh polj pa stoji pokončen že- 77 ÖStA, AVA, Adel HAA Adelsgeneralien 637b.5, prot. št. 9850/1629 z dne 15. aprila 1834, Poročilo škofa Ravnikarja z dne 24. decembra 1833 (št. 2329), str. 15, 20. 78 ÖStA, AVA, Adel HAA Adelsgeneralien 637b.5, prot. št. 7903/1296 z dne 24. februarja 1834. 79 Barva zadnjega polja ni opisana. lezen zgornji del helebarde sv. Sergeja. V levi polovici ščita lebdi ovalen srebrn ščit, na njegovi sredini pa je upodobljena ženska glava z bujnimi srebrnimi lasmi. V desnem zgornjem kotu ščita stoji poševno desno postavljena srebrna in z zlatom obrobljena škofovska mitra, okrašena z zlatom in dragimi kamni, iz levega zgornjega kota ščita pa moli poševno levo postavljena zlata škofovska palica. Iz sredine ščita se dviga srebrn križ s konicami v obliki triperesne deteljice. Ščit ob- daja zlata, deloma skupaj zvita in umetniško izrezlja- na obroba. Nad grbom lebdi okrogel zelen škofovski klobuk, iz katerega na vsako stran pada šest cofov.80 Taka oblika grba je ostala v veljavi vse do leta 1977, ko je papež Pavel VI. (1963–1978) »zaradi spreme- njenih razmer in časom primerno« z bulo Prioribus saeculi razdružil ozemlje združene tržaško-koprske škofije in odločil, »da se koprska škofija povrne v tisto stanje, v katerem je bila do leta 1828«.81 Posledično je bil opuščen Ravnikarjev grb, ki so ga uporabljali njegovi nasledniki. Današnji grb tržaške škofije vse- buje tudi nekaj heraldičnih elementov Ravnikarjeve- ga škofovskega grba, prikazuje pa bogato zgodovino tržaške škofije: spremembo škofijskega grba v času cesarja Friderika III. Habsburškega (1452–1493) leta 1464 – rdeča in bela barva s pozlačeno helebardo in črnim orlom v rumenem polju simbolizirata Sveto rimsko cesarstvo, ko je bila tržaška škofija pod ce- sarjevim patronatom in je nekdanji tržaški škof Enej Silvij Piccolomini (1447–1450) postal papež Pij II. (1458–1464). Pomemben del je tudi zgornja polovi- ca ščita s Kristusovim monogramom v rdeči barvi, ki spominja na Oglej, prekrižani zeleni palmovi veji pa simbolizirata tržaške mučence, med drugim blažene- ga Francesca Giovannija Bonifacia (1912–1946).82 80 … eines senkrecht getheilten Schildes mit einem blauen Schil- deshaupte, welcher in der rechten Hälfte nochmals quer in vier gleiche Theile und zwar dergestalt getheilt ist, daß das oberste Feld von Goldfarbe, das zweite unterste von rother, dann das dritte von Silberfarbe und die linke Schildeshälfte von grüner Farbe sey. Im Schildeshaupte sind zwei silberne Bischofstäbe in der Form eines Andreaskreuzes übereinander gelegt und werden von einer natürlichen Hand in der Mitte der Kreuzung gehalten. Im obersten Felde der rechten Schildeshälfte erscheint ein zwei- köpfiger schwarzer Adler mit ausgeschlagenen rothen Zungen und die übrigen drei Felder sind mit einer aufrechten eisernen Hellebarden Spitze belegt. In der linken Hälfte schwebt ein ova- lennder silberner Schild, in dessen Mitte ein weibliches Haupt mit Schlangenhaaren gleichfalls in Silberfarbe zu sehen ist. Auf der rechten Oberecke des Schilds ruht eine schrägrechts gestellte, mit Gold und Edelsteinen gezierte silberfarbs und goldverbrämte Bischofsmütze und an der linken Oberecke ragt ein goldener Bi- schofstab in schräglinker Stellung, aus der Mitte des Hauptrandes aber ein silbernes Kleeblattkreuz hervor. Den Schild umgibt eine goldene theilweise zusammengerollte und umkünstlichen Einsch- nitten ausgezakte zierliche Einfassung. Über den Wapen schwebt der runde grüne bischöfliche Hut mit seinen zu beiden Seiten he- rabhangenden sechs Quasten … Prim. ADT, Carte pergamene, Raunicher 6, listina 1834 april 26., Dunaj. 81 Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, str. 216–219, št. 34; Lo stemma della Diocesi di Trieste. 82 Beato Francesco Bonifacio, sacerdote e martire. Partito: nel 1° di rosso alla fascia d’argento, caricato dell ’alabarda di San Sergio d’oro, posta in palo e uscente dalla partizione; nel 2° dello stes- 461 MIHA ŠIMAC, JURE VOLČJAK: O ŽIVLJENJU, KARIERI IN ŠKOFOVSKEM GRBU TRŽAŠKO-KOPRSKEGA ŠKOFA ..., 447–4642019 Ob smrti Mož, ki je uveljavil svoj predlog grba in je sko- rajda 14 let uspešno vodil tržaško-koprsko škofijo, je življenjsko pot sklenil v Trstu 20. novembra 1845. Njegove zadnje dneve je opisal tržaški duhovnik Jo- žef Kovačič, ki je spremljal škofovo poslednje trplje- nje. Veliki zvon svetega Justa tržaške stolne cerkve je duhovščini in vernemu ljudstvu takrat naznanil, da so ostali brez svojega pastirja. Na Ravnikarjevo izrecno željo ga je pokopal takratni goriški nadškof in ilirski metropolit Franc Ksaver Lušin (1835–1854), in sicer poleg njegovega očeta na pokopališču svete Ane.83 Njegova smrt je odjeknila v slovenskem prostoru, pa tudi izven meja cesarstva. Dr. Janez Bleiweis je v Novicah že v 2. številki leta 1846 objavil prispevek Slovenca tudi Francozje časté. V njem je opisal, kako kmalu so bili v Parizu obveščeni o smrti škofa Rav- so all ’aquila bicipite di nero, coronata, membrata e lampassata d’oro, uscente dalla partizione. Col capo d’argento, a due rami di palma di verde in decusse, attraversati dal monogramma PX di rosso. Podrobneje o sestavi in razlagi sedanjega tržaškega ško- fijskega grba glej spletno stran tržaške škofije: Lo stemma della Diocesi di Trieste; Cuscito, Trieste, str. 70. 83 Ravnikar, Tržaško-koprski škof Matej Ravnikar, str. 11–12. nikarja. Uredništvo francoskega časopisa Le necrologe universel du XIX siecle je želelo, da mu posredujejo življenjepis umrlega škofa. Ob tem naj bi višji ure- dnik Saint-Maurice Cabany svoj dopis sklenil z be- sedami: »Noben človek ne zasluži bolj ko rajnki Rav- nikar priti v te velike bukve, v kterih so vse imenitne osebe sedajnjga stoletja zapisane.« Bleiweis je k temu zapisal: »Komu bi serce od veselja ne poskakovalo, slišati, kakó ptuj narod Slovenca častí!«84 Častili pa ga niso le na tujem, pač pa tudi doma, saj je v oporoki vse premoženje volil v dobrodelne namene. Mednje gre gotovo šteti tudi Ravnikarjeve dijaške ustanove, od katerih je štiri ustanovil za trža- ške, dve pa za kranjske dijake.85 Pri teh so, kakor je določil v oporoki, imeli prednost njegovi sorodniki, nato dijaki iz rodnih Vač in krajev domače župnije, naposled pa »vsi dijaki s Kranjskega. Uživate se lahko na vseh šolah – že tudi na osnovnih.«86 84 Kmetijske in rokodelske novice, 14. 1. 1846, str. 6. 85 Več o štipendijah na Kranjskem, med katerimi sta bili tudi dve Ravnikarjevi štipendiji, gl. Ribnikar, Študentske in dija- ške, str. 9–16. 86 Ravnikar, Tržaško-koprski škof Matej Ravnikar, str. 25. Grb tržaške škofije od leta 1977 naprej. 462 MIHA ŠIMAC, JURE VOLČJAK: O ŽIVLJENJU, KARIERI IN ŠKOFOVSKEM GRBU TRŽAŠKO-KOPRSKEGA ŠKOFA ..., 447–464 2019 Namesto sklepa Pričujoči prispevek na podlagi arhivskega gradi- va nekoliko podrobneje osvetljuje posamezne živ- ljenjske postaje tržaško-koprskega škofa Matevža Ravnikarja. Ta je sled, ob vsej svoji večkrat omenjeni vsestranskosti, zanimivo, pustil tudi v svetu heraldi- ke. Prispevek je tako tudi svojevrstno vabilo k nadalj- njim raziskovanjem na različnih področjih njegovega delovanja, ki so se z vzpostavitvijo dijaških ustanov in skrbjo za finančno podporo revnim znanja želj- nim učencem nadaljevala tudi po njegovi smrti. Prav zato je morda izpostavitev vprašanja in predstavitve prejemnikov njegovih štipendij primeren začetek to- vrstnega raziskovanja. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ADT – Archivio storico diocesano di Trieste Archivio della Diocesi di Trieste e Capodistria (1830–1977), Sede vacante Carte pergamene, Raunicher ARS – Arhiv Republike Slovenije SI AS 14, Gubernij v Ljubljani SI AS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAL 4, Škofijski arhiv 4 ŽA Vače, Matične knjige, R 1771–1806 ÖStA – Österreichisches Staatsarchiv, Wien AVA – Allgemeines Verwaltungsarchiv Kultus AK Katholisch Adel HAA Adelsgeneralien Unterricht StHK Teil 2 ČASOPISI Illyrisches Blatt, 1831. Kmetijske in rokodelske novice, 1845, 1846. L'Istria, 1847. Novice, 1846. Učiteljski tovariš, 1877. LITERATURA Ambrožič, Matjaž: Prošti, dekani in kanoniki ljub- ljanskega stolnega kapitlja. Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani 1707 (ur. Metod Benedik). Ljubljana: Stolna župnija sv. Nikolaja: Inštitut za zgodovi- no Cerkve pri Teološki fakulteti; Celje: Društvo Mohorjeva družba, 2008, str. 85–103. Ambrožič, Matjaž: Ustanovitve zasebnih kanoni- katov ljubljanskega stolnega kapitlja. Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani 1707 (ur. Metod Benedik). Ljubljana: Stolna župnija sv. Nikolaja: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti; Celje: Društvo Mohorjeva družba, 2008, str. 48–84. Ciperle, Jože: Podoba velikega učilišča ljubljanskega. Licej v Ljubljani 1800–1848. Ljubljana: Sloven- ska matica, 2001 (Razprave in eseji; 49). Cuscito, Giuseppe: Trieste. Diocesi di frontiera. Storia e storiografia. Trieste: Editreg Editore – Trieste, 2017. Dolinar, France Martin: Slovenska cerkvena pokrajina. Ljubljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodo- vino Cerkve, 1989 (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 11). Gall, Franz: Österreichische Wappenkunde. Handbuch der Wappenwissenschaft, 3., unveränderte Auflage. Wien, Köln, Weimar: Böhlau, 1996. Grdina, Igor: Ravnikar, Matevž. Enciklopedija Slove- nije. 10: Pt–Savn. (gl. ur. Marjan Javornik). Ljub- ljana: Mladinska knjiga, 1996, str. 105. Hierarchia Catholica medii et recentioris aevi sive, sum- morum pontificum, S.R.E. Cardinalium, ecclesiarum antistitum series e documentis tabularii praesertim Vaticani collecta, digesta, edita. Vol. 6: a pontificatu Clementis pp. XII. (1730) usque ad pontificatum Pii pp. VI. (1799) (ur. Remigium Ritzler, Pirminum Sefrin). Patavii: Il messaggero di s. Antonio, 1958. Hierarchia Catholica medii et recentioris aevi sive, sum- morum pontificum, S.R.E. Cardinalium, ecclesiarum antistitum series e documentis tabularii praesertim Vaticani collecta, digesta, edita. Vol. 7: a pontificatu Pii pp. VII. (1800) usque ad pontificatum Gregorii pp. XVI. (1846) (ur. Remigium Ritzler, Pirminum Sefrin). Patavii: Il messaggero di s. Antonio, 1968. Kosec, Franciscus: Necrologium cleri saecularis et regu- laris unitarum Dioeceseon Tergestinae et Justinopo- litanae ab anno 1830–1912. Pisini: typis »societa- tis Tipographicae«, 1912. Kovačič, Jožef: Matevž Ravnikar, pervi Teržaško - Koperski škof. Drobtinice 13, 1858, str. 81–107. Marn, Josip: Vladika Matej Ravnikar. Jezičnik XV, 1877, str. 63–70. Ravnikar, Jernej: Tržaško-koprski škof Matej Ravni- kar, slavni pisatelj in pedagog slovenski. V spomin razkritja spomeniške plošče, v 13. dan julija 1890 l. v njegovi rojstveni hiši na Vačah, slovenski mladini poklonil Jernej Ravnikar, slovenski učitelj. Ljublja- na: Družba sv. Cirila in Metoda, 1890 (Knjižnica Družbe sv. Cirila in Metoda; zv. 5). Ribnikar, Peter: Študentske in dijaške štipendijske ustanove na Kranjskem. Arhivi XXII, 1999, št. 1–2, str. 9–16. Volčjak, Jure: Ordinacijska protokola goriške nadškofije 1750–1824, 1. del: 1750–1764. Ljubljana: Arhiv- sko društvo Slovenije, 2010 (Viri/Arhivsko dru- štvo Slovenije, 31). Volčjak, Jure: Ordinacijska protokola ljubljanske (nad) škofije 1711–1824, 2. del: 1761–1824. Ljubljana: 463 MIHA ŠIMAC, JURE VOLČJAK: O ŽIVLJENJU, KARIERI IN ŠKOFOVSKEM GRBU TRŽAŠKO-KOPRSKEGA ŠKOFA ..., 447–4642019 Arhivsko društvo Slovenije, 2016 (Viri/Arhivsko društvo Slovenije, 39). Volčjak, Jure: Škofovska grba lavantinskih škofov Ja- koba Maksimilijana Stepišnika in Mihaela Na- potnika. Miscellanea (ur. Bogdan Kolar). Ljublja- na: Teološka fakulteta, 2016 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 38). Zgodovina slovenskega slovstva. II: Romantika in rea- lizem (ur. Lino Legiša). Ljubljana: Slovenska ma- tica, 1959. Žnidaršič Golec, Lilijana: Kapiteljski arhiv Ljubljana. Inventar fonda. Zv. 1: Fasc. 1–60. Ljubljana: Stol- ni kapitelj, 2006 (Priročniki / Nadškofijski arhiv Ljubljana, 3). SPLET Beato Francesco Bonifacio, sacerdote e martire. Do- stopno na: https://www.diocesi.trieste.it/beato- -francesco-bonifacio-sacerdote-e-martire/ (12. 6. 2019). Klinec, Rudolf: Braunizer de Braunthal, Jožef Be- nedikt (1760–1844). Slovenska biografija. SAZU, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Dostopno na: http://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi1003110/#primorski-slovenski-bio- grafski-leksikon (11. 6. 2019). Lo stemma della Diocesi di Trieste. Dostopno na: https://www.diocesi.trieste.it/lo-stemma-della- -diocesi-di-trieste/ (12. 6. 2019). Pahor, Nina in Ana Pestotnik: Ravnikar, Matevž (Matej). Dostopno na: http://www.primorci.si/ osebe/ravnikar-matev%C5%BE-(matej)/1651/ (28. 5. 2019). Pirjevec, Avgust: Mešutar, Andrej (1791–1865). Slo- venska biografija. Ljubljana: SAZU, Znanstve- noraziskovalni center SAZU, 2013. Dostopno na: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi363310/#slovenski-biografski-leksikon (11. 6. 2019). Snoj, Andrej in Milena Uršič: Ravnikar, Matevž, častni kanonik (1776–1845). Slovenska biografi- ja. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Dostopno na: http://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi490933/#slovenski-biografski-leksi- kon (31. 5. 2019). S U M M A R Y On the life, career, and episcopal coat of arms of Matevž Ravnikar, Bishop of Trieste– Koper (1776–1845) Matevž Ravnikar (1830–1845), Bishop of Trie- ste–Koper, was the subject of quite a number of arti- cles which provide us with quite a good insight into his life, work, as well as the conditions and time in which he held various offices. Already while pursu- ing his education, he took a teaching job in the fami- ly of a Carniolan territorial governor Hohenwart and after completing his theology studies, he imme- diately became a professor in dogmatic theology and was later promoted to seminary headmaster. During the Illyrian Provinces, he served as the Chancellor of the Ljubljana Central School as well as a lecturer on philosophy and the Bible. He is known to Slovenian public primarily as a national awakener, a fighter for the Slovenian language, a student of Jernej Kopitar, a »reformer of Slovenian prose,« and a translator. Yet, first and foremost, Ravnikar was a priest, and as such he held various offices as well as received various recognitions and honours, from being appointed cathedral canon of Ljubljana to holding a bishop’s crosier. By drawing on archival documents, the con- tribution at hand aims to cast light on some of these crucial stations in Ravnikar’s life which marked him and ultimately raised him to the seat of the Diocese of Trieste–Koper. It was there that Matevž Ravni- kar left a visible trace on the life of the diocese with his work and devotion, as well as on the world of heraldry by selecting the coat of arms of the newly established Diocese of Trieste–Koper. R I A S S U N T O Vita, carriera e stemma episcopale di Matevž Ravnikar, vescovo di Trieste–Capodistria (1776–1845) Molti articoli sono già stati scritti sul vescovo di Trieste–Capodistria, Matevž Ravnikar (1830–1845), e sul suo operato e ci offrono un’ottima prospettiva della sua vita e del suo lavoro, nonché della situazione e del tempo in cui egli svolse varie funzioni. Già du- rante il periodo della sua formazione lavorava come insegnante privato presso la famiglia del governato- re provinciale carniolico Hohenwart, e dopo essersi laureato in teologia, prima divenne subito professore di dogmatica, successivamente divenne direttore del seminario e, durante il periodo delle Province illiri- 464 MIHA ŠIMAC, JURE VOLČJAK: O ŽIVLJENJU, KARIERI IN ŠKOFOVSKEM GRBU TRŽAŠKO-KOPRSKEGA ŠKOFA ..., 447–464 2019 che, fu cancelliere della Scuola centrale di Lubiana e docente di filosofia e della Sacra scrittura. L’opinio- ne pubblica slovena lo conosce principalmente come promotore del risveglio nazionale, combattente per la lingua slovena, allievo di Jernej Kopitar, »riformato- re della prosa slovena« e traduttore. Ma Ravnikar era prima di tutto un prete e in quanto tale svolse varie funzioni e ricevette numerosi riconoscimenti e ono- rificenze – dalla nomina di canonico capitolare di Lubiana al pastorale. Alla luce dei documenti d’ar- chivio, il presente articolo vuole chiarire alcune delle più rilevanti tappe di vita che segnarono Ravnikar e infine lo portarono alla sede episcopale della diocesi di Trieste–Capodistria. Fu lì che Ravnikar, con la sua opera e la sua dedizione, lasciò tracce visibili nella vita della comunità diocesana e, infine, anche nel mondo dell’araldica, dato che scelse lo stemma della nuova diocesi di Trieste–Capodistria.