PoStnina plačana v gotovini.
Štev. 16
Ljubljana, petek, 20. aprila 1928.
Leto Ul.
Posamezna Številka Din 1*50.
Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo In uprava Ljubljana, Delavski dom, Karla Marksa trs 2, dvorišče. Čekovni račun 14577. Lastnik in Izdajatelj Alojz Kusold, Ljubljana. Odgovorni urednik Albert Hlebec, novinar, Ljubljana, Karla Manca trg št. 2. Tiska tiskarna »Slovenija«. Za tiskarno odgovoren: Alojzij Hofler v Ljubljani.
Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOST“.
ENOTNOST
DELAVSKO-KMEČKI LIST
Slava žrtvam Zaloške ceste
24. IV. 1920. - 24. IV. 1928.
Delavci, kmetje In vsi zatirani narodi, združite set
Po vseh krajih se morajo ustanoviti takoj skupni Prvomajski odbori iz zaupnikov političnih, strokovnih, kulturnih in gospodarskih organizacij. Treba je predvsem poskrbeti ZA POPOLNO USTAVITEV DELA NA DAN PRVEGA MAJNIKA.
Odprto pismo.
delavcem, članom JSDS in KDZ, ki uvidevajo potrebo sodelovanja in skupnega boja z deka-listi.
(H kongresu JSDS.)
Potreba skupnega boja proti skupnemu sovražniku kapitalu in njegovim oprodam, socialpatriotskim voditeljem, nas je zbližala in ustvarila naš skupen nastop v lanskih parlamentarnih volitvah na podlagi platforme DKRB. Ne bomo klicali v spomin vseh točk te platforme, ki so jo brez pridržka odobrili in sprejeli člani JSDS. Opozoriti hočemo le na tri točke, katerih se vodstvo JSDS ni držalo: 1.) za državno podporo brezposelnim, 2.) proti gonji zoper Sovjetsko Unijo in 3.) za enotno strokovno gibanje.
Poleg tega se vodstvo JSDS ni hotelo v dejanjih ravnati v duhu platforme, ki zahteva po skupnem nastopu v volitvah tudi SKUPNE AKCIJE V VSAKODNEVNIH BOJIH. Mi, dekalisti, smo takoj po volitvah začeli skupno akcijo proti davku na ročno delo, ki pa jo je Bernot takoj v začetku onemogočil s svojimi izjavami na trboveljskem shodu. Na imcijativo trboveljskih so-drugov se je nato sklicala rudarska konferenca v Zagorju, ki naj bi ustvarila temelj za skupno delo na polju obnovitve strokovnega gibanja rudarjev. Bernot je v »Napreju« že v naprej nastopil proti tej konferenci, ki pa se je vkljub temu vršila in izvolila centralni akcijski odbor za obnovitev rudarskega strokovnega gibanja. Ta pa ni mogel priti do nobenega dela, ker je vodstvo JSDS dajalo saboterske direktive svojim pristašem, naj zahtevajo pristop dekalistov v KDZ. Predloge za občni zbor II, skupine je zopet JSDS sestavila v tajnosti pred delavsko javnostjo in pred dekalisti, kar je dovolj znano in iz česar moramo sklepati, da ni hotelo skupnega dela z dekalisti.
V več vprašanjih je v tem času prišlo do diskusije med »Naprejem« in »Enotnostjo«. Vsaka diskusija s strani »Napreja« pa je bila vodena nestvarno In nepošteno s podtikanji, neutemeljenimi sumničenji in zavijanji, z očitnim namenom otežkočiti zbližanje, medtem ko je »Enotnost« vodila diskusijo stvarno in z namenom, da pridemo v diskusiji skupno do pravilnega sklepa.
Sodrugi! Mi smo vztrajali pri započetem skupnem delu na platformi DKRB in smo skušali ves čas skupno delo nadaljevati, a se nam z ozirom na odpor sedanjega vodstva JSDS to ni posrečilo. Mi vztrajamo pri tem in hočemo storiti vse, da se to potrebno sodelovanje uresniči. Vaša naloga je, da na kongresu JSDS in KDZ sprejmete sklepe za sodelovanje in skupno borbo socialdemokratov in dekalistov ter da izvolite tako vodstvo, ki se bo teh sklepov držalo v dejanjih!
Hrastniška organizacija JSDS je ponovno sprejela sklep v tem smislu, ki je objavljen v »Napreju« (št 12). V kolikor se tiče medsebojnega prilaganja obeh listov, smo celo vprašanje v »Enotnosti« št. 14 natančno obrazložili in pokazali, da je treba delati na političnem zbližanju in v toliko, v kolikor se politično zbližamo, bomo tudi prišli bližje k skupnemu tisku. Skupni tisk Pa bo gotovo v veliki meri povzdignil proletarsko gibanje in ga ojačil. Hrastniški predlog govori tudi že o »enotnem kongresu, ki naj postavi močno enotno politično kakor tudi strokovno organizacijo na temelju prave proletarske demokracije, ravno tako tudi enoten tisk«. Da, sodrugi, nihče ne more bolj želeti, da pridemo do popolne enotnosti, kot mi sami, toda’ prej moramo biti edini v dnevnem delu, prej moramo pokazati, da smo zreli v vseh glavnih vprašanjih enotno delati, da bo tak kongres mogel ustvariti resnično enotnost! Dokler se v dnevnem delu ne moremo združiti, se tudi na kongresih ne bomo! Tako kot je rekel s. Lenin leta 1907: »Ne, sodrugi. ZDRUŽUJE RESNIČEN BOJ. ZDRUŽUJE RAZVOJ STRANK NJIHOV BOJ, PARLAMENTAREN IN IZVENPARLAMENTAREN, ZDRUŽUJE SPLOŠNA STAVKA ITD. Toda z eksperimentom brezstrankar-skega kongresa ne dosežeš resnične združitve, ne ustvariš enotnosti v razumevanju interesov in nalog delavskega razreda.«
Misel hrastniškega predloga je dobra, manjka mu le konkretna, praktična stran: Kako preiti k skupnemu delu?, — to le vprašanje.
Dokler se v tem vprašanju ne zedinimo, bo vaša dobra misel ostala — na mrtvi točki. (Sploh nikamor pa ne pridemo s predlogom Klemenčiča o »federativni stranki dela«, katero naj bi sestavljali predstavniki vseh skupin in organizacij — to bi bila šele prava »brezstran-karska« ričet-stranka!)
Naši predlogi.
Predlagamo deiavcem-članom JSDS in KDZ, da sklenejo na svojem kongresu sledeče:
1.) Platforma DKRB (z dodatnim pismom) se v celoti sprejme in odobri se postopanje celjske konference JSDS.
2.) Izhajajoč iz platforme DKRB naj se v vseh vprašanjih skuša doseči skupno delo z dekalisti. Zlasti:
a) na strokovnem polju, kjer naj se takoj pristopi k izvajanju sklepov zagorske rudarske konference, t. j. K DEJANSKI USTANOVITVI ENOTNE RUDARSKE STROKOVNE ORGANIZACIJE v smislu teh sklepov. Obenem naj se določi skupno delo na strokovnem polju med delavstvom drugih industrij.
b) sklene se preprečiti vsako nadaljno gonjo proti Sovjetski Uniji, kajti Sovjetska Unija je delavsko-kmečka država, v kateri grade delavci in kmetje socialistično družbo, država, ki s samim svojim obstojem In z vso svojo politiko podpira proletariat vsega sveta v boju proti kapitalizmu in zatirane narode v boju proti imperializmu. Zato nas ne morejo in ne smejo nobene diference v taktičnih vprašanjih, nobeni dvomi v pravilnost ene ali druge politične inštitucije ali koraka ovirati, da se z vso močjo postavimo v obrambo Sovjetske Unije proti gonji kapitalistov in socialpatriotov in proti pripravljanemu vojnemu napadu svetovnega imperializma.
3.) Sklene se podpreti akcijo za delavsko delegacijo v Sovjetsko Unijo.
4.) Po organizacijah JSDS in KDZ naj se uvedejo diskusije z dekalisti o medsebojnih političnih razlikah v zvezi s praktičnimi nalogami razredno zavednih delavcev na strokovnem, kulturnem in zadružnem poliu.
Sodrugi! To so naši predlogi, o katerih naj se vrši do kongresa poštena in odkrita debata.
Od vas je odvisno, da na kongresu odstranite ovire skupnega dela!
Pripravljeni smo tudi poslati na vaš kongres zastopnike, ki bodo ustmeno utemeljili vse naše predloge.
Dekalisti.
KROJAČI, POZOR!
Krojaški pomočniki v Splitu se nahajajo v stavki. Mojstri so poslali v Ljubljano svoje agente, kateri nabirajo pomočnike za stavkokaze. Svarimo vse krojaške pomočnike, naj ne nasedajo tem agentom. Pomočniki v Splitu bodo take krumirje napodili in jim pokazali pot nazaj odkoder so prišli.	Organizacija	krojačev.
PROLETARCEM LJUBLJANE IN OKOLICE!
Pred osmimi leti, 1920. leta, nas je buržuazija prvič odkrito napadla. Zahtevali smo več svobode in več kruha in železničarji so morali zastavkati, da podprejo svoje upravičene zahteve, katere je tedanja radikalno-klerikalna vlada (minister Korošec) odklanjala. Samo svobode vsakega posameznika, človeka, državljana so se poslužili železničarji, ko so zapustili delo. Kakor se to godi po vsem svetu in kakor se je to godilo že tudi v Ljubljani ob drugih prilikah, so šli stavkujoči železničarji in drugi delavci na ulico, da manifestirajo za svoje zahteve. Neoboroženi, gladni, z ženami in z otroci so korakali
24 aprila 1920 po Zaloški cesti.
Mesto kruha pa je buržuazija pripravila delavstvu topovske krogle in strojne puške, ki so z grada
Poleg organizacije železničarjev se je do odkritja zveze s Kristanom smatralo še organizacijo kovinarjev kot resno organizacijo, v katero je treba organizirati kovinarske delavce in očediti jo gnoja, ki se tam vedno boli zbira. Kongres Saveza Metal-skih Radnika, ki se je vršil 14., 15. in 16. junija pa je sam odkril, da gre SMR svojemu propadu nasproti in da jo ne bo mogoče več rešiti. Samo 12 delegatov je bilo na kongresu in ti so zastopali pičlih 2000 organiziranih v celi državj. Od tega števila je bilo 7 delegatov, ki so zastopali nad 1000 članov iz Slovenije, kar pomeni, da SMR v ostalih pokrajinah SHS nič ve ne pomeni. Referati so pokazali, zakaj mora SMR propasti. Referenti, posebno Kunčič in Jeram, sta napadala samo komuniste, o pravih vzrokih slabega stanja kovinarjev in organizacije pa se sploh ni govorilo. O nujni potrebi zedinjenja z neodvisnimi niti besede in celo Mihevca niso pustili k besedi, ker menda ni dovolj kristanovski. O zvezi s Kristanom, ki jo je napravil Urankar v imenu organizacije, niso pustili govoriti. — Pokazalo se je, da Slovenija vzdržuje Bračinca in celo centralo v Belgradu in da je lani šlo 100.000 Din iz Slovenije v centralo, od katere vsote slovenski delavci niso nič imeli. — Usoden sklep je tudi ta, da se stavkovni fond lahko vpo-rablja tudi za druge stvari. Kakšno je stanje v SMR v Ljubljani in kakšna je vloga Urankarja, se vidi po tem, da na komerz (banket) niso povabili niti SSJ, pač pa svojega voditelja Antona Kristana, okrog katerega se je zbral cel kovinarski generalštab. Kako škodljiva je zveza SMR s Kristanom tudi denarno, kaže to-le: Ljubljanska podružnica ima menda 60.000 Din pri Kristanu naloženih po 6%, Kristan pa daje delavskim konzu-mom posojila po 14%. Torej S % zgubijo delavci | v sled Kristanove »denarne« centrale, ki spravlja te odstotke v svojo kaso.
Širša sela Saveza Železničarjev.
Tudi Savez Železničarjev je uspelo Kristanu pridobiti potom Stanka, Vuka in Kovača, kakor smo že zadnjič pisali. O tej zvezi s Kristanom bi morala razpravljati širša seja SŽJ, ki se je vršila 14. aprila. Neverjetno ali resnica je, da širša seja ni obsodila Stanka in Vuka, ki sta brez vednosti in odobrenja članstva organizacijo spravila v Kristanove roke, niti ni obsodila dejstva, da sta Stanko in Vuk v skupni odbor s Kristanom postavila kot zastopnika SŽJ tudi Jakoba Kovača, ki je med pekovsko stavko vzel dopust, da je lahko stavkokazi!. Kolikor zvemo, je bil sicer storjen sklep, da se sporazum med organizacijo SŽJ in Kristanom razveljavi, toda obenem tudi to, da Stanko, Vuk in Kovač lahko še ostanejo v zvezi s Kristanom. To se pravi, da je širša seja SŽJ odobrila sporazum s Kristanom, ker bankir Stanka, Vuka in Kovača ne rabi kot oseb, ampak kot funkcionarje l organizacije. Sedaj je jasno, kar je doslej bilo pri- |
Korupcionistične metode pri Ijublj. električni cestni železnici gredo v klasje.
VLOGA SDS IN SLS.
Štirje uslužbenci cestne železnice, ki so bojda v neki gostilni govorili o denarnih manipulacijah, so še vedno izven službe. Med tem pa je sodr. Gustinčič jasno dokazal, da je obratno vodstvo manipuliralo z blagajniško knjigo: da je bila ta knjiga, kolekovana 31. marca 1928, datirana nazaj in da so unešeni vanjo vpisi od oktobra lanskega leta ter da je torej morala biti prepisana. Te konstatacije je sodr. Gustinčič stavil do znanja tudi županu dr. Dinku Pucu in s sodrugom Lemežem sta zahtevala od njega, da nemudoma ukrene, da se nedolžne suspendirance zopet pokliče na delo ter da na drugi strani ukrene vse potrebno, da se zagotovi v vprašanju manipulacij s knjigami in z denarjem, kakor se obratnemu vodstvu javno očita, objektivna preiskava. Ljubljanski župan bi to lahko ukrenil, ker je ljubljanska občina zastopana v družbi z dvetretinsko večino in je tudi predsednik iz zastopstva mestne občine. Jasno je tudi vsakomur, ki pozna kapitalistični teror nad uslužbenci, da se objektivna preiskava ne da izvesti, dokler se osumljenci in skrivljenci nahajajo v komandantskem stolpu, toda g. župan se skriva za izgovorom, da je to privatna družba in da on ne more posegati v pravice upravnega odbora ljubljanske cestne železnice. Na drugi strani pa se izgovarja revizijski organ družbe Siemens & Halske na ljubljansko občino, češ: ona ima večino, to je njena stvar! Za tramvajske delavce je zadostavala že sumnja, da so v neki gostilni samo govorili o denarnih manipulacijah obratnega vodstva, da so bili takoj na cesti in obratno vodstvo jih je takoj suspendiralo ter celo predlagalo za odpustitev iz službe. Za isto obratno vodstvo pa je dokazano, da je manipuliralo s knjigami in stoji pod težko obtožbo v javnosti, da je manipuliralo tudi z računi in denarjem ljubljanske cestne železnice, pa ostaja nemoteno na svojem mestu. To je najlepši dokaz za to, koliko je našim klerikalnim in demokratskim kapitalistom do tega, da se vprašanje cestne železnice res objektivno razčisti. In to je povsem naravno: čemu pa naj bi jim služil spo-
bile namerjene na cesto. Na cesto pa je buržuazija postavila žandarje, ki so-na povelje režima streljali v delavsko maso.
Kri 14 mrtvih, 40 težko ranjenih, beda in glad 9 vdov in 18 sirot, udušen železničarski štrajk, aretacije, preganjanja, odpusti, vse to je sledilo strelom, sproženim proti delavstvu v času, ko je bil minister Anton Korošec.
Nismo in ne bomo pozabili žrtev na Zaloški cesti! — Kot ob vsaki obletnici, tako se bomo tudi letos, po osmih letih njihove smrti zbrali
NA POKOPAUŠČU PRI SV. KRIŽU
V	NEDELJO, 22. APRILA OB 3. URI POPOLDNE, da počastimo žrtve kapitalistične reakcije.
krito: Stanko, Vuk, Kovač so govorili da niso socialisti niti komunisti, niso pa doslej povedali, kaj so. Tega še sedaj ne povedo, pokazali so pa v dejanjih, da so Kristanove!. To se je takoj pokazalo pri predlogu, da bi se centrala SŽJ preselila v novo Kristanovo palačo, da bi bili tudi pod Kristanovo streho. Predlog se glasi sicer za preselitev iz Delavskega doma v Delavsko zbornico, mišljena pa je Kristanova plača. In tudi v tem predlogu .ie Kristan na seji zmagal, ta predlog ni bil odbit in se bo vprašalo podružnice, zato pozor pred okrožnicami, ki bodo agitirale za preselitev!
Tako so sklepali na seji, organizirani železničarji pa morajo povedati svoje mišljenje. Ne sme se dopustiti, da bi radi Kristana in kristanovcev izstopali člani iz organizacije, temveč obratno, Kristana in kristanovce iz SŽJ.
SSJ pod Kristanovo komando.
Ko so socialistični delavci zvedeli za odkrito zvezo Strokovne komisije s Kristanom, so se tudi oni izjavili proti tej zvezi. Delavci nočejo Kristana in kristanovščine, tudi socialistični ne! Nižji funkcionarji SSJ, ki še poznajo delavce, so se javno izrekali proti Kristanu in napovedovali, da se bo »Delavska Politika« tudi postavila v bran pred bankirskimi kremplji. »Socialisti nismo za Kristana, samo Urankar in Uratnik sta njegova in ta dva nimata nič več za govoriti v SSJ. Mariborski socialisti so vsi proti Kristanu, Golouh je odklonil delati reklamo za kristanovsko »Pod Lipo« v »Delavski Politiki« itd.« Take besede so se slišale od socialističnih delavcev in nižjih funkcionarjev SSJ, ki še ne vidijo, kako zelo je SSJ v odvisnosti od Kristana. Ta odvisnost SSJ od Kristana se je sedaj jasno pokazala. Kristan je rnaio pomigal in SSJ ne sme pisniti niti besede o zvezi strokovnih organizacij z bankirjem in še več, Kristan je želel in pokrajinsko načelstvo SSJ je moralo skleniti, da se bo delala tudi v »Delavski Politiki« reklama za Kristanovo »Pod Lipo«, t. j. za Kristana. To delo vrši tudi glasilo SŽJ »Ujedinjeni Železničar«, kjer vedrijo in oblačijo Stanko-Vuk in Kovač.
DEKALISTI IN LIST »POD LIPO«.
Tudi nekateri naši sodrugi so v dosedanjih štirih številkah »Pod Lipe« objavljali literarne prispevke. Doslej smo gledali na ta list ravno tako kot na druge meščanske revije (»Zvon« itd.). Vsebina »Pod Lipe« pa vedno očitneje kaže, da hoče Kristan z njo uveljaviti svoje kontrarevolucionarne težnje. Članek Topaloviča: »Deset let komunizma na Balkanu« se čita kot policijsko poročilo lige za pobijanje boljševizma. V članku »Termidor« se dokazuje, da v Rusiji socialistično gosoodarstvo ni mogoče! Itd. V listu s tako kontrarevolucionarno tendenco objavlja Kristan prispevke naših sodrugov zato, da z imeni avtorjev dela reklamo in ker bi brez njihovih prispevkov list bil ničvreden. Nekateri naši sodrugi so z ozirom na to že odklonili sodelovanje pri »Pod Lipi«, ostale pa pozivamo, da store enako.
razum v ljubljanskem občinskem svetu?
V	tej aferi pa igra občinski svetnik Pirc posebno vlogo. Dne 13. in 14. t. m. je nagovarjal suspendirane uslužbence, naj podpišejo izjavo, da so bile besede suspendirancev v gostilni napačno razumljene. To je Pirc zahteval od uslužbencev v isti sapi, ko je sam trdil, da so najmanj trije med njimi popolnoma nedolžni! Gospod Pirc, vi, ki se delate tako velikega prijatelja delavstva in tram-vajcev še posebe, za koga se zavzemate tu, za delavce ali za obtožence?
Obratno vodstvo je na to dne 14. t. m. res predložilo suspendiranim tramvajcem dolgo izjavo, v kateri naj bi potrdili, da so bili njihovi pogovori v gostilni napačno razumljeni In da nimajo nika-kega povoda, da bi sumili v obratno vodstvo. Suspendirani uslužbenci pa se seveda niso dali ujeti na ta lim g. Pirca in obratnega vodstva in izjave niso podpisali.
Čemu pa rabite, gospodje, taka moralna izpričevala od uslužbencev? Ali mar za to, da bi jim lažje vrat zaviti in s tem sebe rešili javnih obdol-žitev? Take metode se pri nas imenujejo: korupcionistične metode.
Ljubljanski župan lahko kaj hitro vnese luč v to temno zadevo! Naroči naj zastopnikom občine v upravnem odboru ljubljanske cestne železnice, da napravi prosto pot sodr. Gustinčiču in g. Vargazonu, ki sta pooblaščena od revizijske komisije, da izvedeta preiskavo v obratu ljubljanske cestne železnice. Gospodje, čemu pa bežite od te preiskave, zakaj pa se skrivate za razne paragrafe in upravne svete, ki so v vaših rokah?!
No, motite se, če mislite, da je vaš sporazum zadosti močan, da se bo dalo ž njim potlačiti to afero!
ARH SABOTIRA TUDI PRVI MAJNIK!
Zagorje, 16. aprila.
Dekalisti so pozvali socialiste na delo za skupno proslavo Prvega Majnika. V imenu SSJ pa je odgovoril Arh, naj proslavo pripravijo dekalisti sami, kar je treba, SSJ bo prišla samo na shod. Sabotaža povsod, tudi že pri delu za Prvi Maj, to je fotografija Arha in SSJ.
Potreba rudarske strokovne organizacije.
Malo upanja je bilo že doslej, da bi Arhova Zveza rudarjev mogla biti tista organizacija, ki bi lahko združila izkoriščano rudarsko maso za obrambo svojih interesov. Politika in metode Arha in njegovih prijateljev so Zvezo Rudarjev tako upropastile, da je od 900 članov pred dvemi leti dni padla na borih 200. In ne samo, da so rudarji izstopali, rudarji so izgubili zaupanje in vero v to organizacijo in nič več ne pomagajo lepe besede in obljube: masa je videla arhovce na delu in po delu jih sodi ne po besedah! Zadnji udarec pa je Arh zadal ZRJ z zvezo s Kristanom. Pogodba Stanka in Urankarja s Kristanom ne obsega samo kovinarske in železničarske organizacije, temveč vse Strokovni komisiji priključene tudi ZRJ. Arh je bil na seji SK in to prav dobro ve, čeprav taji, kakor sta tajila tudi Urankar in Stanko, dokler Kristan sam tega ni objavil v »Konzumentu«. Kristanovščine pa rudarji ne marajo in danes je nemogoče misliti več na združitev rudarjev v Kristanovi ZRJ.
Rudarji, premagani v veliki udušeni stavki 1923. leta so bili pretekla leta pasivni, nedelavni. Delali in garali so sicer do nezavesti za TPD, nič pa za sebe, zato se zvišujejo dobički TPD in raste beda rudarjev. Med rudarji pa že zmaguje prepričanje
BREZ RAZREDNE STROKOVNE ORGANIZACIJE NE GRE VEČ! STROKOVNA ORGANIZACIJA JE NUJNO POTREBNA!
Strokovna organizacija pa mora biti organizacija mase ne posameznikov. Zato je treba ustanoviti tako organizacijo, da bo šla masa v organizacije ne samo zaupniki. V organizaciji mora odločevati masa, t. j. članstvo in ne Arhi, Krušiči, Bernoti in tudi ne Hlebec. Taka organizacija ne sme biti samo za socialiste, niti samo za dekaliste, vsi rudarji so izkoriščani in vsi morajo biti v eni skupni organizaciji.	•
V	Trbovljah se je v nedeljo vršil sestanek, na katerem se je v tem pogledu razpravljajo. Bili so navzoči seveda samo zaupniki. Da pa bo lahko rudarska masa povedala svoje mnenje, je bil izvoljen odbor, ki ima sklicati najprvo sestanke po obratih in kolonijah, potem pa velik shod in na tem shodu naj rudarji odločijo sami, kakšna mora biti njihova rudarska organizacija. Odbor mora stopiti v stik tudi z Hrastnikom in Zagorjem, ker ne samo v enem kraju, v vseh rudarskih revirjih je treba sporazumno postaviti enotno razredno rudarsko strokovno organizacijo.
Ne v Belgijo.
Belgija, 9. 4, 1938.
RUDARJI, POZOR!
Zvedeli smo, da je premogokopna družba Esden že poslala svojega agenta g. Skaleta v Jugoslavijo po rudarje.
Da pa ne nasedete takim agentom, katere pošilja ta družba, vam moramo povedati, zakaj mora ta družba pošiljati agente po delavce. Tu v Belgiji je zadosti delavcev tako, da se podjetniki kar igrajo ž njimi.
Premogokopna družba Esden je ena najbolj izkoriščevalskih in zato mora pošiljati agente po delavce. Pri vseh teh premogokopnih družbah imajo po 10 do 15 policistov, rudnik Esden se pa še najbolj odlikuje in jih ima celo 22 in zraven teh rudniških policistov se nahaja v koloniji žandarmerija. Glavno besedo nad to policijo in žandarmerijo ima g. kaplan. Da vam bo znano, kaj delajo ti policisti, vam navedemo nekaj slučajev. Pri šahtu, ko delavci »elnfarajo«, stoji po eden ali dva policista In nadzorujeta delavce. Ce malo pogrešiš sl takoj kaznovan za eno petino dnevne plače, če pa se še kaj izgovarjaš, jih pa dobiš s pendrekom. Ravno na veliki petek se je dogodil ta slučaj. Ta dan je bila »vizita« za drva, če bi jih delavec nesel iz jame v žepu domov. Stala sta dva policista v kopalnici in pretipavala, če ima kdo drva. Pride delavec, kateremu sta rekla policista, da je imel drvo in da jo je vrgel stran. Delavec se je izgovarjal, da je ni imel, a ni nič pomagalo. Zahtevala sta od njega, da pokaže svojo marko, da bo kaznovan, ker jo pa ni hotel pokazati, sta ga prijela in vzela pendrke, da ga pretepeta. Vlačila sta ga po kopalnici in to v pričo vsega delavstva. Tu bo kmalu druga glavnjača! Zraven teh dobrot imamo pa še zelo dobre plače. Tisti agent, kateri pride tja, bo sigurno pripovedoval o dobrih plačah. Da mu pa ne boste verjeli, vam sporočimo tudi o plačah. Lansko leto je prišel transport delavcev s takim agentom v Esden (katerim je tudi agent obljubil zelo lepe plače). Imeli pa so 32 do 38 frankov kopači, vozači pa po 22 do 28 frankov. Da pa ne bo kateri rekel to ni res, v Belgiji se zasluži tudi več, moram povedati, kake so tu plače. Kopači zaslužijo na premogu po 32 do 60 frankov in to je že veliko. Na kamenju pa 45 do 60 frankov. Par jih dobi res po 100 frankov, a to je Izjema. To so tisti, ki so v žlahti z družbo.
Sedaj vam povemo, kako se godi agentom te družbe. Vsak tak agent ki pripelje delavce, dobi kantino in so potem pri njemu na hrani, da jih on izkorišča s slabo hrano in prav drago. Ti agenti se morajo skrivati pred tistimi delavci, ki jih pripeljejo. Dva policista družbe stražita kantinerja, da ga delavci ne ubijejo, ker jih je pripeljal v tako sužnjost.
Ta agent se je izrazil proti ravnatelju, da bo pripeljal iz Jugoslavije dosti delavcev, kateri bodo radi delali za 30 frankov dnevno. Zato vas pozivamo, da ne greste na lim tem agentom. Delu čast in oblast!
11 ZAUPNIKOV ODPUŠČENIH.
Odlok prometnega ministrstva, da se mora s 1. aprilom zapreti skladišče živil, je bil odlok o redukciji plač, ker železničarji so s skladiščem živil zgubili precej cenejša živila in bodo morali odslej pri privatnih trgovinah dati za živila več kot doslej. Razburjenje železničarjev je bilo razumljivo in upravičeni so protesti proti poslabšanju življenskih pogojev. Klero-radikalni režim pa ne pusti protestov, on hoče vojaško pokornost od delavstva in v svarilo vsem drugim je bilo po sličnih odpustih Stanka, Ogrina in drugih, sedaj odpuščeno še 11 železničarjev iz Maribora.
Napeti je vse sile, uporabiti vsa sredstva, da se odpuščene sprejme nazaj. Nič niso zakrivili, povedali so samo voljo mase in če hoče Korošec zadeti nepokorneže, naj nastopi odkrito proti masi, ne pa proti posameznikom. Tega SLS ne bo storila, ker se množice boji, ker noče izgubiti volilnih kroglic. Morajo pa železničarji sami nastopiti in če ne bodo hoteli slišati volje in zahteve delavstva na shodih, je treba pričeti govoriti tako, da bodo čutili, da brez železničarjev ni prometa. Za štrajk smo mogoče še preslabi in nepripravljeni, nismo pa preslabi, da pričnemo delati točno po predpisih in nič več.
Živel prvi maj.
PRIHODNJA »ENOTNOST« IZIDE NA ŠTIRIH STRANEH!
Naročite pravočasno majsko številko »Enotnosti« in znake, da jih ne zmanjka. Pošljite takoj spored proslave in obvestilo, če potrebujete govornika.
+ Velenje. »Svoboda« je sklicala šiTši sestanek in povabila vse politične organizacije v svrho enotne proslave 1. maja. Izvolil se je prvomajski odbor iz vseh strank, ki bo vodil vsa dela do konca. V odbor so bili izvoljeni sledeči: od dekalistov Lekš, Polanc, Utrih, Planko in Vrabič. Za JSDS Rednak in Znoj. Za SSJ Valenčak. — Na predvečer 1. maja se napravi bakljado v koloniji na Lilijskem griču, pri tem igra tudi rudarska godba. Razsvetljava oken, rakete itd. Na dan 1. maja budnica rudarske godbe na rudniku in v Velenju. Ob 10. uri prvomajski maniiestacijski shod v Velenju na vrtu hotela »Rak«. — Na večer koncert rudarske godbe v »Rudarskem domu« in nato igra. (Začetek igre se še razglasi.) Dramatični odsek »Svobode« igra »Zvestobo«. Po igri svira tamburaški odsek »Svobode«. Na delo, da proslavimo 1. maj v znamenju internacionalne solidarnosti.	Svobodaš.
+ Litija. Tukajšnje delavstvo proslavi svoj praznik I. maj na svečani način: Ob 4. uri zjutraj budnica po Litiji, ob 10. uri dop. shod v gostilni s. Cerarja, ob 2. uri popoldne pešizlet na Log z godbo, ker se vrši prosta zabava. Ob 8. uri zvečer v dvorani Franko igra, recitacije, nakar prosta zabava. Pozivamo vse sodruge in sodružice, da se proslave 1. maja polnoštevilno udeleže.
Druga obletnica usta* vitve »Delavsko kmečkega lista".
22. aprila leta 1926 je sreski poglavar v Kočevju ustavil nadaljnje izhajanje »Delavsko-kmeč-kega lista« z obširno utemeljitvijo, češ, da ta list vrši nedovoljeno propagando, ker napada In pobija reformistični socializem SSJ, in so mu celo likvidatorji (Štukelj itd.) ter bemotovci »prezmemi«.
V	zvezi z ustavitvijo »DKLista« je izvršila napad tudi ljubljanska policija (aretacija ss. Hlebca, Pe-terkoviča in M. Žorge). Takoj na to je bil zaplenjen tudi »Majski spis za delavce in kmete«.
Ta naval reakcije so poizkušali na sramoten način izkoristiti proti našemu gibanju likvidatorji z raznimi gnusnimi letaki. Skoro cele štiri mesece je bilo potem dekalistično gibanje brez svojega glasila.
V	septembru 1926 pa je začela izhajati naša »Enotnost«, ki je zopet zbrala proletariat Slovenije okrog bojevne rdeče zastave dekalizma, popolnoma premagala likvidatorstvo in napravila velik korak naprej k zopetni moči revolucionarnega delavskega gibanja!
Primer solidarnosti.
Na tisoče proletarskih borcev sedi po ječah nemške Ebert-Hindenburgove republike. Pred 14 dnevi so komunisti stavili v parlamentu predlog za amnestijo političnih jetnikov, ki pa je bil odklonjen, ker so tudi socialisti glasovali proti amnestiij. V berlinskem zaporu Moabit je sedel komunist-novinar Otto Braun že leto dni na preiskavi in prve dni v maju mesecu bi imel razpravo. Pred nekaj dnevi je prišla k zaprtemu sodrugu na obisk njegova žena in med tem ko je ona govorila z možem je 7 sodrugov prišlo v sobo, prijeli so stražnike in odpeljali zaprtega sodruga iz zapora. Policija, buržuazija in socialisti so besni, proletariat pa odgovarja: Vi ste odklonili amnestijo, pa smo ga sami amnestiraii!
Atentat na italijanskega kralja.
V	državah terorja, pod režimi, ki brezobzirno dušijo svobodo govora, tiska in združevanja, v državah, kjer se izkoriščanim in tlačenim ne dopušča ni obramba pred napadi, tam so atentati doma. Zato je bilo največ atentatov v predvojni caristični Rusiji. Fašisti hočejo atentat na italijanskega kralja naprtiti komunistom, da bi imeli povod za še hujša preganjanja. Ta sum pa je brez podlage, ker komunisti so nasprotniki individualnega terorja, oni vedo, da atentati posameznih oseb na posamezne osebe niso pot k osvobojenju. Ne za odpravo samo pa-sameznih oseb, za odpravo kapitalističnega sistema so komunisti in zato individualnemu terorju nasproti postavljajo akcije mas, akcije razreda proti razredu.
V gledališče.
NASTOP DELAVSKEGA ODRA »SVOBODE«
V	NARODNEM GLEDALIŠČU V LJUBLJANI.
Krstna proslava izvirne slovenske socialne drame
»Kriza«. Spisal Rudolf Golouh.
Dne 30. aprila ob 8. uri zvečer vprizori v Narodnem gledališču v Ljubljani Delavski oder »Svobode« izvirno slovensko socialno dramo Rudolfa Golouha »KRIZA«. Delo je prva slovenska drama, kjer nastopa proletarska množica kot nositeljica borbe s kapitalizmom. Drama ni navadno agitacijsko delo, temveč je umetniški proizvod, v katerem nam pisatelj slika poleg borbe s kapitalizmom tudi žalostne razmere v delavskem pokretu. Osnovno dejanje tvori kriza, ki je po svetovni vojni nastopila v vsej kapitalistični produkciji, tako tudi pri nas in povzročila številno redukcijo obratov in odpuščanje delavcev, ki morajo v tujino iskat kruha in domovine. V tej krizi je bilo delavstvo najbolj oškodovano in kapital se je na račun dela začel konsolidirati. Tako tudi v drami zaenkrat delavstvo v borbi s kapitalom omaga, toda samo trenutno, zakaj delo izzveni v mogočni veri za osvoboditev tovarne. Tako bo vprizoritev tega dela kulturni dogodek za slovenski delavski pokret in dolžnost vseh delavskih kulturnih, strokovnih, gospodarskih, političnih itd. organizacij kakor vsakega posameznega sodruga in sodružice je, da se te prireditve udeleži, da agitira zanj. Vprizoritev je združena z velikimi stroški in Delavski oder pričakuje, da ga bo ves proletariat pri tem njegovem prvem nastopu moralno in materielno podprl. Vrhu tega se vrši predstava na predvečer Praznika Dela, ki bo s častno udeležbo in z vpri-zoritvijo tega dela doživel najlepše praznovanje.
Vstopnice dobite v predprodaji v pisarni kulturno-prosvetnega odseka Delavske zbornice v Gradišču 2. Opozarjamo že danes, da naj posamezne organizacije agitirajo pri svojih članih in po svojih zaupnikih kupijo vstopnice za svoje člane v predprodaji. Ravnotako opozarjamo sodruge iz okolice, da pravočasno ali pismeno ali ustmeno naročijo vstopnico.
Kristanovščina vodi v propast. Kongres kovinarjev.
Ljubljanski tramvai.
Za konsolidadfo delavskega gibanja. Kakšna je vloga SSJ in
JSDS?
2. (Drugi del in konec.)
V prvem delu članka smo podali celotno sliko objektivne (stvarne) vloge oportunizma (socialde-mokratizma, socialpatriotizma, reformizma) in pokazali nujno potrebo boja proti njemu kot opori kapitalizma in ideološkemu orožju kapitalizma v boju proti revolucionarnemu delavskemu gibanju. Oportunizem predstavlja enega izmed kanalov vpliva buržuazije na gotove plasti proletarita ter igra podobno vlogo kot krščanski »socializem« in narodni »socializem«. Lenin je že takoj v začetkih ruskega proletarskega gibanja pravilno ocenil re-fortnizem kot orodje buržuazije in je izhajal iz stališča, da je relormizem sovražnik za hrbtom, v samem delavskem razredu in kot tak nevarnejši od sovražnika, ki stoji pred teboj. Že Manc in Engels sta se brezobzirno borila proti oportunizmu in malomeščanskim reformističnim ideologijam. Koliko je Engels opozarjal zadnja leta pred svojo smrtjo (umrl je 1. 1895.) na nevarnost oportunističnega krila v nemški 'socialdemokratični stranki, ki je tedaj šele začelo dvigati svojo glavo.
BISTVO OPORTUNIZMA JE, DA NE VERUJE V ZMAGO PROLETARIATA NAD KAPITALIZMOM IN KER VANJO NE VERUJE, NOČE IN NE MORE ZA NJO DELATI! Oportunist ima tako rekoč žandarja že v duši in se zato proti resničnemu žandarju boriti ne more!
Imamo v razredni zavednosti zaostale delavce, ki hodijo za raznimi meščanskimi strankami, nikakor ne zato, ker so morda prepričani, da je meščanska, kapitalistična družba dobra, ampak zato ker še ne vidijo možnosti socialistične pre-uredbe človeške družbe, ker še ne vidijo, da le razredni boj donaša proletariatu pridobitve, in so ujeti v razne meščanske iluzije, jim vera, narodnost itd. onemogočajo pravilen proletarski pogled na življenje. Imamo katoliške in nacionalistične delavske organizacije, ki so jih organizirali agentje buržuazije na podlagi razširjenja teh meščanskih iluzij med delavstvom.
jRavnotako imamo socialistične in socialdemo-kratične delavce, ki so ob razkolu stare socialdemokracije ostali pri starih voditeljih, ki niso videli njihovega izdajstva, ker so zastrupljeni z reformističnimi iluzijami itd. so to pošteni delavci, ki hočejo proletariatu dobro — a le nimajo prav in gredo po napačni poti. Mnogo socialističnih delavcev naseda zopet revolucionarnim frazam socialističnih voditeljev in pričakujejo, da jih bodo ti, ko pride čas, povedli v skupen boj • za zmago. Mnogi delavci so prestrašeni od belega terorja in ne razumejo, zakaj revolucionarna predstraža proleta-i riata daje toliko žrtev in jih prenaša, saj njihovi voditelji kriče, da so te žrtve — brezmiselne. ONI ŠE NE VEDO, DA NI BOJA BREZ ŽRTEV IN DA NI ZMAGE BREZ BOJA. Mnogi delavci zopet kolebajo med delavskimi strankami in si niso na jasnem, zakaj njih medsebojni boj, si niso na jasnem o smislu besede »stranka«. Ne potrudijo se, da bi premislili in poiskali resnico in pravo pot. Šele izkušnje razrednega boja, opazovanje političnega razvoja itd. jih sili v to in končno mora velika večina delavcev in kmetov priti na pravo pot.
IN IZ TEGA STALIŠČA MORAMO VEDNO GLEDATI NA SOCIALISTIČNE DELAVCE, Z NJIMI MORAMO VODITI STVARNO DISKUSIJO* JIH PREPRIČEVATI IN PREPRIČEVATI, JIM NA KONKRETNIH PRIMERIH KAZATI ŠKODLJIVE REZULTATE OPORTUNISTIČNE, NE-MARKSISTIČNE POLITIKE NJIHOVIH VODITELJEV.
Iz teh vidikov moramo določati taktiko in vršiti delo izkoreninjenja reformističnih iluzij med delavstvom in uničenja reformizma. Razlikovati moramo med socialističnimi voditelji, ki so nesposobni za revolucionarni boj in stremijo samo za tem, da bi se revolucionarnemu boju izognili, in pa socialističnimi delavci, katerih večino moremo in moramo dvigniti k pravemu marksističnemu spoznanju nalog proletarske politike.
Dosedaj smo govorili večinoma o splošnih načelih, ki veljajo za ves svet in seveda tudi za razmere pri nas. Iz teh načel moramo izhajati tudi pri oceni naših »delavskih« strank kot sta SSJ in JSDS.
V naši diskusiji »Za konsolidacijo delavskega gibanja« sta s. dekalist v članku »Delavsko gibanje se more resnično konsolidirati le na pravi marksistični podlagi« (»E.« štev. 1.) in v članku »Naše splošne naloge« (»E.« štev. 3.) in pa s. Fr. Kokalj v članku »K diskusiji« (»E.« št. 7.) pravilno in dobro ocenila vlogo SSJ in JSDS, pravilno pokazala na razlike med eno in drugo, tako da mi k
njuni analizi nimamo kaj mnogo dodati. (Opozarjamo sodruge, da omenjene članke še enkrat pre-čitajo, kajti v tem članku zaradi premalega prostora ne moremo ponoviti njihovih izvajanj.)
Podčrtati hočemo samo dvoje. Prvič, da SSJ popolnoma vztraja pri oportunističnih, protimark-sističnih in protirevolucionarnih načelih, katere vedno maskira, da bi ojačila svoj vpliv med delavstvom. Njuna moč bazira (temelji) na podpori s strani režimov, na aparatu delavskih zbornic in drugih državnih socialnih inštitucij in na Kristanovi Zadružni banki, od katere je odvisno vse zadružništvo. OČITNA ILUZIJA BI BILA VEROVATI V MOŽNOST KAKEGA PREPORODA SSJ V MARKSISTIČNEM DUHU.
Drugič moramo podčrtati, da bo ponovno oživ-Ijenje delavskega gibanja v Sloveniji, ki mu odgovarja tudi politično-idejni (ideološki) dvig, pomedlo z Bernotovim sektaškim doktrinarizmom, dvignilo proletarski pokret v mežiški dolini (ki je danes še glavna opora prvega) iz njegovega ozkega lo-kalizma in privedlo zdrave proletarske elemente tega gibanja na pravo marksistično, dekalistično pot (druge bo pa sprejela SSJ v svoje okrilje kot je sprejela Korena, Krušiča, Jerama, Pastoreka itd.).
BrezdvOma bodo vsi pošteni proletarci prišli na pravo pot in se odtrgali od oportunistov vseh struj, bodisi kot poedinci, bodisi v skupinah, ki bodo nastale iz opozicionalnih razpoloženj, tako kot so se ruski proletarci odtrgali od menjševikov vseh raznih frakcij. Da se bo to čimprej zgodilo, zavisi v veliki meri od pravilne politike nas, deka-listov in od aktivnega prepričevalnega dela deka-listov med socialističnimi in socialdemokratičnimi delavci.
S. Franc Vrhove v svojem dopisu opisuje nekaj cvetk oportunizma SSJ (delavska zbornica, komisariati, monarhistične ustanove, mežiški letak, Kristan) in pravi na koncu, da »ima SSJ še čas dokazati, da je v njej zrno zdravo« in da želi, da bi se SSJ očistila oportunizma. Želeti je eno, pričakovati je drugo. Tudi mi bi želeli, da se SSJ očisti oportunizma, kot bi želeli, da se kapitalisti prostovoljno odpovejo svojim predpravicam, izkoriščanju proletariata in vojnam, toda mi vemo, da bi pogrešili, če bi na to računali. Osvoboditi se moramo sami takih iluzij, osvoboditi moramo ves proletariat teh iluzij! S. Vrhovcu je že s. Kokalj o svojem članku »K diskusiji« to dobro pojasnil.
Pisec članka »Da se ne pozabi« že odločno in jasno pove, da se je motil, ko je skupaj z drugimi zedinjaši verjel, »da se bo moTda dalo spraviti v soc. stranko nekoliko marksističnega duha in končno, da bo po vsem tem mogoče postaviti tudi politično proletarsko gibanje na enotno marksistično podlago«. Nadalje pravi: »Razlike med marksističnimi dekalisti in protimarksističnimi socialisti so prevelike, da bi se smelo upati na združenje teh dveh skupin.«
Sodrug K. je v članku »Čitaj in sodi...« (»E.« štev. 6.) zapisal med drugim tale stavek: »Tudi socialistom bo delavstvo marsikaj odpustilo tedaj, ko postanejo iz patriotov in zaveznikov buržuazije marksisti, čeprav desnega krila.« Predvsem; Marksizem je samo eden in ne moremo ločiti marksistov na desne in leve! Marksizem je nauk o revolucionarnem boju proletariata proti kapitalizmu. Tako-zvani »marksisti desnega krila« so ravno social-patriotje, ki so iz tega revolucionarnega nauka napravili nekak kontrarevolucionaren nauk o sodelovanju proletariata z buržuazijo in vse njihovo delo obstoja v tem, da proletariat zadržujejo od boja proti kapitalizmu in da mu jemljejo vero v zmago. Zato tudi je po Leninovih besedah menjševizem (socializem) najnevarnejši sovražnik revolucionarne avantgarde. Zato moramo stavek s. K., da bo pravilen, popraviti tako: »Tudi socialistom bo delavstvo odpustilo tedaj, ko postanejo iz patriotov in zaveznikov buržuazije — marksisti, to je dosledni proletarski borci proti buržuaziji.« Da se bo tako zgodilo z ogromno večino danes socialdemokra-tičnih in socialističnih delavcev, o tem smo prepričani, kajti prej ali slej jim bodo dejstva odprla oči! Nobenih iluzij pa ne smemo imeti glede in okrog državnih »socialnih« inštitucij! Nobenih iluzij v socialistične voditelje, ki že vedo, zakaj iz marksizma izpuščajo vse ono, kar buržuaziji ni všeč in tako marksizem pačijo (to popolnoma velja tudi za Bemota).
Naš sklep iz vsega tega mora biti: NEIZPROSEN BOJ OPORTUNISTIČNI IDEOLOGIJI, POPAČEVALCEM IN NASPROTNIKOM MARKSIZMA BREZ VSAKIH »CENTRUMAŠKIH« IN »ZEDINJAŠKIH« KOLEBANJ JE PREDPOGOJ, DA MOBILIZIRAMO MASE DELAVCEV IN KMETOV NA PRAVI POTI, PO KATERI EDINO MOREMO PRITI DO CILJA
OSVOBOJENJA DELA IZPOD JARMA KAPITALA.
za sužnje in najrevnejše ljudstvo in da so ga vladajoči in duhovniki ravno radi tega mučili in na križ pribili. 1928 let" je zelo dolgo, vi ste se daleč razvili in spremenili in s svojimi dejanji ste pokazali, da tudi vi dušni pastirji (Korošec!) dajete prednost »zemeljskemu carstvu« pred nebeškim.
S svojo poslanico, pisano za volitve 22. aprila, ste nam ponovno.pokazali, da smatrate volitve za važnejše kot krščanski nauk. In za te volitve zveni iz vaše poslanice samo eno: Komunistična nevarnost, zatorej vsi na vkup proti tej nevarnosti!
» *
Buržuazija je radi vedno naraščajočega porasta komunističnih glasov za te volitve uvedla s pomočjo socialističnih poslancev reakcionarni volilni red, ki odpravlja proporc, zaprla najboljše sodruge, izgnala 20.000 inozemskih delavcev-revolucionarjev, se pobotala s cerkvijo in angažirala tudi dušne pastirje za boj proti delovnemu ljudstvu. Vse to pa ne bo nič pomagalo!
Vsi zatirani narodi, vsi izkoriščani vedno bolj prihajajo do spoznanja, da to, kar je nevarnost za buržuazijo in tirane — je odrešitev, je osvobojenje za nas potlačene.
Vestnik »Svobode".
POZIV.
Ker še imamo za nastop vedno premalo množice, se vodstvo Delavskega odra ponovno obrača na ljubljanske sodruge in sodružice, da se v centrali »Svobode« v Ljubljani tekom tega tedna javijo za sodelovanje.
30. aprila mora ljubljanski proletariat zasesti Na-
rodno gledališče do zadnjega kotička! Vsi n« delo za
čim številnejšo udeležbo. — Delu čast in oblast!
&	It Delavski oder.
Konferenca »Svobode« in drugih delavskih kulturnih društev se bo vršila v Celju 22. t. m. Konferenca ima »zvesti organizacijo vseh delavskih .kulturnih društev v eno kulturno matico. Na konferenco pridejo tudi zastopniki iz lirvatske. Radi tega je seja širšega odbora »Svobode«, sklicana prvotno za ta dan, preložena na kasnejši čas.
+ Vič-Glince. Redni občni zbor »Svobode« se je
vršil 31. marca t. 1. v Zadružnem domu. S. Šinkovec je v kratkem govoru ožigosal zaspanost članov. Apelira, da bi se v bodoče bolj agilno udejstvovali v tej organizaciji. Iz poročila tajnika je razvidno, da je članstvo ostalo na isti višini. S. blagajnik poroča o stanju blagajne in ožigosa netočnost članov pri plačevanju članarine. Zastopnik centrale s. Aleš je v daljšem govoru ob-razlpžil pomen proletarskih kulturnih organizacij. Potem je sledila volitev novega odbora. V novi odbor so bili izvoljeni sledeči odborniki: predsednik Pastorek Josip, namestnik Remžgar Berto, tajnik Demšar Leopold, namestnik Virant Anton, blagajnik Telban Janko, namestnica Celarc Mici; odbor: Petrovčič Karel, Saje Žane, Šinkovec Ivan, Kernak Franc; kontrola: Vrhunc Valentin, Petrca Andrej. Delavci, delavke viške občine, pristopite v »Svobodo«, da s pridnim delom pospešimo razmah delavskega kulturnega gibanja. Vse dopise je pošiljati na sledeči naslov:	Demšar	Leopold, tajnik
»Svobode« Vič-Glince, Tržaški cesta 15 pri Ljubljani. — Delu čast in oblast!
+ Kropa. Redni občni zbor »Svobode« se vrši dne 5. junija 1928 s sledečim dnevnim redom: 1. Pozdrav in poročilo predsednika. 2. Poročilo tajnika in blagajnika. 3. Reorganizacija podružnice. 4. Volitev novega odbora. 5. Slučajnosti.	Odbor.
Velikanoi rudarjev.
K desetletnici borbe jugoslovanskih vojnih invalidov.
Deset let bo kmalu minilo, kar se je završila svetovna vojna, medsebojno klanje, inscenirano in narekovano po mednarodnem kapitalizmu z namenom utrditi svoj položaj in osvojiti si pod svojo pest, kapital, zemljo in na njej migljajočo maso, ki ga mora ubogljivo in slepo služiti, se mu pokoriti in za njega prelivati dragoceno in nedolžno kri.
Po vojni je nastala silna reakcija, od katere se narodi ne morejo opomoči, tako so gospodarsko in politično potisnjeni ob zid radi interesov kapitalistične politike.
Od neštetih radi kapitalizma, vojne in njenih posledic nastalih krivic pa vojne žrtve letos proslavljajo desetletnico »zaščite«, desetletnico novega povojnega trpljenja v oni državi, za katero so morali dati svoje zdrave ude, svojo kri. Kot da bi se danes godile velike vojne operacije, nam je v spominu, kako so delali z ubogo in sestradano maso, dočim so visokosti politične in vojaške sile imele ščit in odnesle zdrave pete in kožo.
Iz te krvave mase je izrastla armada pohabljenih in bolnih vojnih žrtev, masa vojnih vdov, sirot itd. Ta masa je verovala, da država ne bo prezrla svoje moralne dolžnosti do nje in da ji bo vsaj po vojni uredila žrtvam, njih trpljenju, delu in zaslugi vreden položaj. Jugoslovanska politika je sicer zelo visoka, toda za invalidsko vprašanje je tako nizkotna, da se je prizadete žrtve res sramujejo. Radi kapitalističnega načela: — invalidi in druga iz vojne izhajajoča sirotinja, je le ena generacija, ki bode kmalu pomrla, zato ji ni treba položaja urediti in prihajajoči pogin ovirati; tako najbolje in najhitreje likvidirano invalidsko vprašanje — so se vojne žrtve začele zavedati in združevati v »udruženje vojnih invalidov«, da se bore za svoje pravice.
V celi državi, po raznih pokrajinah so se začele gibati vojne žrtve za skupen nastop. Tudi Slovenija ni zaostala, kajti leta 1919 se je pojavila prva organizacija invalidov v Celju. Od tega časa pa do danes je ta organizacija preživljala svoj obstoj v silno burnih razmerah. Inteligenca, kateri je socialna politika španska vas, je dobila premoč in tako v kali udušila možnosti pravičnega zastopanja vojnih žrtev.
Za danes se omejujemo na nekatere za vojne žrtve in javnost potrebne konstatacije.
Udruženje voj. invalidov SHS je v svojemu glasilu »Vojni invalid« z dne 15. marca 1928 prineslo k svoji desetletnici obstoja tudi svoje desetletno delo za vojne žrtve. To poročilo je neobjektivno in nično, kajti izpuščeno je mnogo prevaž-nega, na drugi strani pa je preveč samohvale za delo, čigar učinki so invalidski javnosti na dlani.
Z eno besedo, ta zgodovinski akt je popačen in kdor ni poučen bo mislil, da je to udruženje po svojemu sestavu imelo silno učinkovito moč in upliv. Med tem bilanca socialne oskrbe vojnih žrtev in bilanca dela in učinka njih udruženja ni le pasivna, ampak vojnim -žrtvam škodljiva. — O tem prihodnjič.	o. F.‘Vič.
Vera in cerkev v službi kapitalizma.
Gospod Dubois, nadškof v Parizu, je o veliki noči izdal svoj pastirski list na svoje ovčice in — volkove. Ovčice (vsi trpini, ki razen svojih rok ničesar nimajo), tem prevzvišeni priporoča, da naj bodo lepo pohlevni in naj ne zahtevajo boljše življenje tu na zemlji, temveč naj le samo hrepenijo in čakajo na oni svet — ki je' gori nad meglo in oblaki, na nebeško carstvo. Volkovom — to so kapitalisti in njih oprode (direktor javne sigurnosti, visoki vojaški krogi itd.), njim pa priporoča, da naj z vso energijo zatrejo revolucionarni delavski pokret.
Cela ta poslanica je direktno naperjena proti proletariatu, predvsem pa proti komunistični stranki. Zal, da je naša »Enotnost« premajhna in da ne moremo objaviti celega pastirskega pisma gospoda nadškofa.
Gospod Dubois priporoča kapitalistom uvedbo fašizma ih navaja kot primer Mussolinijevo Italijo in konservativno Anglijo Chamberlaina. To je zelo lepo, vendar za nas marksiste nič novega. Mi vemo, da se boste vi dušni pastirji vedno pokorili vsakemu režimu in tudi fašističnemu, katerega v Franciji tudi uvajate. Tudi ni slučajno, da izraža gospod nadškof svoje simpatije za imperialistično Anglijo, saj ima podjarmljenih 400 milijonov ljudi in se nahaja na čelu antisovjetske fronte. V svoji poslanici priporoča ukinitev odnošajev s Sovjetsko Rusijo in to tudi čisto jasno zahteva.
Čudno, da je mogel gospod nadškof čisto popolnoma pozabiti, da je 8. aprila velika noč in da so pred 1928. leti križali onega, katerega naslednikom se on imenuje. Tesar Jezus Nazarenski je bil križan, ker je bil upornik, ker se je zavzemal
Kaj smo rudarji in vsi delavci doživeli v dvajsetem stoletju takozvane »kulture« in »civilizacije«? Zapadli smo v najhujše moderno suženjstvo.
V svetovni vojni so se delavci in kmetje borili proti delavcem in kmetom druge države za obvarovanje -domovine-vlačuge, kot jo je nazval Cankar. Gospoda je rekla »vse za dom in carja«, šlo pa je v resnici za kapitaliste in njih večje dobičke. Delavec in kmet pa se nista zavedala, zakaj se medseboj pobijata.
Prvi, ki so se v svetovni vojni zdramili in preprečili nadaljevanje nečloveškega klanja, so bili ruski kmetje in delavci, ki se niso hoteli pobijati z delavci in kmeti drugih držav, temveč so napovedali boj svoji buržuaziji, svojim krvosesom in izkoriščevalcem, kapitalizmu.	,
Ruski delavec in kmet sta se borila za svobodo in diktaturo proletariata, delavci in kmetje drugih držav pa za svobodo in diktaturo kapitalizma in odtod je ta razlika, da rusko delovno ljudstvo danes uživa sadove svojega boja in dela . . .
In mi? Namesto mačehe Avstrije smo dobili »svobodno domovino« (tako so nam rekli) Jugoslavijo in v tej smo postali sužnji, kjer ima kapitalist popolno svo-. bodo zatiranja in izkoriščanja, tako, da mu še svojih zakonov ni treba upoštevati (razen zakona o zaščiti države), delavci smo pa brez vsakih pravic in ječimo pod jarmom izkoriščanja, pretiranega dela, šikanacij, zaporov, glavnjače, gladu, pomanjkanja, bede in propasti . . .
Rudarji vsak dan bolj padamo v hujšo strašno bedo. Na dnevnem redu so redukcije, praznovanje šihtov, deložacije itd. Takih praznikov, na katerih smo si včasih koj boljšega lahko privoščili, ne poznamo več. Le enkrat na leto je velika noč in še takrat si ne moremo zboljšati svoje hrane, kaj šele vsak teden enkrat. Danes rudar še s svojim pretiranim delom ne zasluži, da bi plačal pri trgovcu koruzno moko, fižol, krompir, kaj da Di si še kupil košček mesa ... In kje je obleka, obutev, perilo, pohištvo . . ,?
Da navedem plače I. kategorije (kopačev in profe-sionistov, to je kvalificiranih delavcev): znaša 40 Din dnevno. Za velikonočne praznike smo dobili 15 dnevne plače 400 Din za deset šihtov (tri šihte smo morali praznovati — zaradi tistih, ki nakladajo po 40 vozičkov!). Pa še teh 400 Din nismo dobili! Od njih so nam odtegnili: za boln. blagajno 41 Din, za provizijski sklad 35 Din, za davek na ročno delo 16 Din, za luč 8 Din, za rud. godbo, zadrugo itd. 1 Din 50 p in za delavsko zbornico 3 Din. Skupni mesečni odtegljaj (davek na ročno delo štejemo samo polmesečni) znaša 104 Din in 50 par. Rudar I. kategorije je torej dobil izplačano 295 in pol Din. Delavci nižjih kategorij pa še po 200 Din niso dobili. In s tako plačo si še samec ne more kupiti priboljškov k slabi hrani za praznike, kaj šele družinski oče s 4 do 8 člansko družino. Ne! Rudar si je moral za praznike še bolj stisniti želodec ali pa se je moral za-
dolžiti tako, da bo eventualni priboljšek občutil celo leto . . .
Mastijo se pa akcionarji TPD in njih ravnatelji na
našem trpljenju! Mi rudarji ustvarjamo vse njih bogastvo, mi kopičimo ogromne milijonske profite TPD, ki tečejo v žepe kapitalistom na Dunaju, v Parizu in bogve kje so še. Zato moramo stradati mi in naše žene in otroci, zato so bosi in raztrgani, ker nas internacionalni kapital neusmiljeno izmozgava in zatira ter pije našo in naših otrok kri.
Sodrugi in sodružice! Koliko časa bo še to trajalo in kdaj bo temu konec? Kdaj bomo za naše delo dobili plačilo, kakor nam gre po naravnih pravicah in zakonih?
Zavedamo se, da si moremo to le s svojim bojem priboriti, da moramo biti za razredni boj dobro organizirani, enotni in pripravljeni žrtvovati se v boju za zboljšanje svojega položaja in za svobodo proletariata! Dokler bomo strahopetni, dokler bomo lizali pete bur-žuazni gospodi in njenim hlapcem, dokler se bomo bali vsake še tako male žrtve, toliko časa bomo stradali, bomo bosi in raztrgani ter bodo naši biriči vihteli bič po naših izmučenih plečih, kot so ga pred rusko revolucijo grofje in knezi nad ruskimi delavci in kmeti.
A ruski delavci in kmetje so se znali otresti tega jarma in iztrgati bič iz biričevih rok, čeprav so jih imeli za butaste — mi pa, ki mislimo, da smo bolj »kulturni«, p# klonimo še bolj naše hrbte pod bičem izkoriščevalcev in sram nas mora biti zato pred ruskim proletariatom.
Zato imamo za praznike na mizi mesto priboljška — mizerijo, mesto kosa mesa — koruzni duš ali pa še tega ne in mesto polne mize — prazno mizo! Še kot vojnim ujetnikom, kjer so nas kapitalisti vsak čas lahko dali pobiti ko pse in kjer smo bili iz človeške družbe izbrisani, so nam vendar dali za velikonočne praznike priboljšek. Danes v takozvani svobodni domovini pa stradamo in hujše trpimo kot takrat . . .
Omenil sem plačo I. kategorije in vsak si lahko izračuna, kako živimo rudarji s to plačo, kako družinski očetje s tremi otroci ali pa če je še več otrok (295 Din na 15 dni pri petčlanski družini je 3 Din 93 para dnevno na osebo . . .).
mRes obstoja tudi majhno število izvoljenih, ki imajo stalno najboljše orte in ti izvoljenci (fašisti) zaslužijo dnevno čez 100 do 150 Din in nobenega šihta ne praznujejo, vsako nedeljo delajo in nadure (Ueberschicht), kolikor hočejo. Zato tudi morajo na drugi strani družinski očetje z dnevno plačo 40 Din praznovati delavne dni in nimajo možnosti zaslužka za vsakdanji kruh. Ti raj-serji — odjedale) kruha in sokrivci brezposelnosti pa pri visokem zaslužku (100 — 150 Din) še vse nedelje in praznike lahko delajo in imajo za alkohol tisočake! Iz njihovih miz teče vino, ko ostali rudarji in njih otroci stradajo kruha . . .
Dokler bo tak režim krivice, bo zmeraj tako.
Pokličimo si vsi v spomin besede Karla Marxa:
»Proletariat nima drugega izgubiti kot verige, pridobiti si pa more ves svet.« Montevido — Trbovlje.
POTEGAVŠČINA SOCIALISTOV
mesto prvega — devetega aprila.
Takoj po prvem so aprili ljubljanski espejotarji (SPJ) sklenili, da devetega izlet bi naredili; v Ježico, Gameljne in Tacno.
Ljudi so vse si povabili.
Sodrugom iz Posavja sveto so obljubili, da s tem moralno bi jih povzdignili, v socializmu utrdili.	*
In prišel je usodni dan — a glej ga spaka — SPJ-regiment je stal na cesti sam — brez pevcev, godbe, oj ti šment! bilo je generala sram.
Kako v Posavju socializem bi propagiral, če boš brez godbe, pevcev, primarširal!
Dež bo tudi! Pojd’mo dam!
Nikar! SPJ se ne bo blamiral!
Tako so rekli, se razšli generali in njim zvesti ostali so v meglenem mesti.
Le Šiška, oh ta Šiška revolucionarna, z generali ni bila solidarna.
Zbral je Janez članstvo, naraščaj — mahnili so v posavski kraj.
V Florjanškovem salonu so se zbrali, z domačimi se posvetovali in sklep je njihov ta:
»Naj bo solnce ali dež, gospodje SPJota-generali, za vedno ostanite, ostanite vsi doma!«
Strašne Številke.
Lani pobitih okrog 70.000 delavcev in kmetov na Kitajskem.
Vsi meščanski časopisi se izogibajo priobčevati kakršnihkoli vesti iz Kitajske. »Jutro« in »Slovenec« enako molčita, če pa že kaj natisne, pomakne poročilo v kakšen kotiček. Te dni ie proti temu molku protestiral list »Sudnay VVorker«, ki objavlja obenem številke žrtev lanskega leta na Kitajskem. Potem poročilu so kontrarevolucionarne bande pobile lani okrog 70.000 delavcev in kmetov in sicer:
Od januarja do marca je bilo 3.460 delavcev ubitih, 1.219 ranjenih in 4.033 zaprtih.
Od aprila do septembra 26.154 delavcev ubitih 29.139 ranjenih in 25.113 zaprtih.
V septembru 5.487 delavcev ubitih, 2.217 ranjenih, 8.420 v ječo stavljenih.
V novembru je general Feng sam v provinci Honan dal najmanj 30.000 kmetov ubiti.
V decembru je bilo najmanj 7.000 ubitih, 4.000 ranjenih in 8.000 v ječo zaprtih.
tej statistiki (ki je brez dvoma še pomanjkljiva in so prave številke še bržkone višje), je bilo torej lani na Kitajskem povprečno vsak dan 197 proletarcev ubitih, 100 ranjenih in 125 zaprtih. V celem letu 1927 je bilo torej okrog 72.101 delavcev in kmetov ubitih, 36.575 ranjenih in pohabljenih ter 45.566 zaprtih.
P
Kaj pišejo delavci in kmetje?
TRBOVRLJSKA DRUŽBA VRŠI REDUKCIJE IN IZVAJA 12 URNO DELO!
Vsak dan odpušča TPD delavce. 1. aprila jih bo zopet par tucatov vrženih na cesto. V istem času pa se uvaja 12 urno delo m kar komandirajo-Od jutri naprej se dela od 6 do 6 ure! — Organizacije nimamo,posamezniki se bojijo upreti se in tako ima TPD lahko delo. Potreba močne strokovne organizacije, toda ne patriotske, je vsak dan nujnejša.
PROTI ŠOLAM, PA ZA ŽANDARJE!
Medtem ko za univerze, za srednje in ljudske šole ni denarja, povišuje dr. Korošec število žan-darjev v državi. Je nekaj logike v tej politiki SLS proti šolam: izobraženo ljudstvo ne bi mirno prenašalo režima Glavnjače, žandarji lahko vladajo samo v kulturno zaostalih državah in tu so tudi profiti največji. Kakor pred 4 leti PP-režim, je danes SLS odklonila ukinitev komisariatov v občinah.
+ Guštanj. (Kako se v socialistični občini dela?)
Moram kot prizadeti občan in kot marksist navesti nekaj nesocialističnega delovanja soc. odbornikov. Ne bom kritiziral radi ubožnice, katera se že namerava zidati 2 leti, kar je itak že bilo objavljeno v »Enotnosti«. Resnici na ljubo pa moram konštatirati, da se socialistični župan in dekalistični občinski odborniki trudijo, da bi se že res to pereče vprašanje rešilo. Ker pa ima SSJ v svojih vrstah take občinske odbornike, da se požvižgajo na socialne inštitucije, je jasno, da tudi pri najboljši volji ne pride- do zidave ubožnice. Jaz se ne čudim, če klero-demokratsko-nemški občinski odborniki sabotirajo to napravo, ker so pač zastopniki buržuazije, čudim se pa, da to sabotažo pomagajo vršiti nekateri tudi-socialisti. Najbolj nesocialistično se postopa v poljedelskem odseku. Že vrabci na strehah čivkajo, kako občinski odborniki oddajajo občinska zemljišča v najem takim ljudem, kateri imajo že svoja posestva. Delavci pa, kateri nujno rabijo zemljo, radi premajhnega zaslužka v tovarni, ne dobijo zemlje, ali pa samo tako, katera se mora z velikem trudom in stroški obdelovati. Ce hočejo, da dobijo vsaj sad iz zemljišča, si morajo gnoj kupiti in s košom na hrbtu na njivo znositi. To pa še ni vse. Dotični posestniki, kateri dobijo zemljo od občine, pa dajejo svoja zemljišča delavcem v najem, kar ti morajo veliko dražje plačati, kakor pa stane občinska zemlja. Kaj se to pril vi? To se pravi, da dotič-niki špekulirajo z občinsko zemljo, da delajo dobiček od žuljev delavstva. Ali je to socialistično delovanje v občini? Ne, to je čisto navadna kapitalistična profitar-ska metoda. Socialistični občinski odborniki, ali ne vidite, da vas že vaši lastni občinski odborniki zapuščajo, ker nočejo biti sokrivi pri takem nesocialističnem delovanju. Raje odstopijo kot občinski odborniki. Kako ’>si delijo občinsko zemljo občinski socialistični odborniki med seboj, tega za enkrat ne objavim, prihodnjič pa več o tem. Delu čast in oblast.	Rado	Pilme.
+ Ruše, dne 10. 4. 1928. Da ne boste mislili, da mi ruški proletarci spimo, naj povemo javnosti, da smo vkljub močnemu prizadevanju meščanskih strank od zadnjih občinskih volitev, Id so bile razveljavljene, za 19 glasov napredovali, in da vkljub temu, da ni župan iz naših proletarskih vrst, lahko s ponosom trdimo, da so Ruše rdeče. Omenimo naj vam še to, da so se proti nam združili navidezni vedni sovražniki klerikalci in demokrati in si s tako goljufijo pridobili večino enega glasu. Krivo vsemu temu pa je, da se nekateri delavci niso udeležili volitev iz strahopetnosti pred tovarniškim direktorjem K. & G. Prihodnjič upamo na popolno zmago ruškega proletariata! Živela združena lista delavcev in kmetov! Delu čast in oblast!
+ Vrhnika. »Slovenec« z dne 11. 4. štev. 83 pod rubriko »Dopisi« prinaša iz Vrhnike beležko, da je bil na veliki petek aretiran neki komunist radi prestopka
po § 128 kaz. zak. Gre namreč za posilstvo mladoletnega dekleta. »Slovenec«, oziroma dopisnik iz Vrhnike, navaja posilca kot »komunista« z namenom diskreditirati komuniste. Obdolženec je neki upokojen železničar, in nikdar ni mignil z mezincem za našo stvar — niti tedaj ne, ko je bila N. D. S. J. Tudi v »Svobodi« in drugje se ni pokazal. Torej ne gre, da bi ga mi tajili — mogoče, da ga klerikalci na Vrhniki bolj poznajo. — Pa tudi to ne gre, da ga omenjajo klerikalci kot našega z namenom, oblatiti nas vse. Ce bi mi hoteli na ta način voditi boj proti SLS, bi mnogokrat mogli zabeležiti, da je duhovnik spolno zlorabljal deklice in žene, da je klerikalec kradel, goljufal itd. itd. Poznani dopisnik »Slovenca« iz dekanata ki gospodje iz uredništva »Slovenca« so morali daleč zabresti, da se poslužujejo že takih laži.
+ Ljubljana. (Načelnik zadruge krojačev in sorodnih strok Išče štrajkbreherje.) Z 1. aprilom so krojaški pomočniki v Splitu stopili v stavko. Ondotni mojstri so poslali v Ljubljano svoje agente, da jim preskrbijo več štrajkbreherjev. Mesto posredovalca in sprejemanje stavkokazov je sprejel načelnik ljubljanske'zadruge gospod Kerstnič. Že itak so Slovenci na jugu na slabem glasu, a g. Kerstnič nas hoče čisto diskreditirati. Oglašal je po meščanskih časopisih, da išče krojaške pomočnike. V javnosti si ni upal direktno povedati, da jih rabi za Split, ko pa so prišli pomočniki k njemu po delo, jih je hotel napotiti v Split, a tega ni; povedal, da stojijo tam pomočniki v stavki. Gospod Kerstnič, izbrali ste si slabo delo, katero vam ne dela čast. Krojaški pomočniki.
PRED 10 LETI V TAŠKENTU.
Sebenje, 10. aprila 1928.
Pred 10 leti je bilo na tisoče avstrijskih vojakov v Taškentu in okolici. Vedeli smo in videli, kako so delavci in kmetje prevzemali oblast in jo branili pred caristično-menjševiško kontrarevolucijo. Za nas vojne ujetnike se prve tedne revolucije niso imeli čas brigati, marca meseca 1918 pa je taškentskr sovjet delavskih, vojaških in kmečkih deputatov pozval vse ujetnike na veliko dvorišče »Doma Svobode« in tam so proglasili nas vojne ujetnike za popolnoma enakopravne z ruskimi državljani in od tedaj nas ni smel nihče več niti na-zivati za vojne ujetnike. Na dvorišču »Doma Svobode« nas je bilo nad pet tisoč in v vseh jezikih sveta smo govorili proti imperialističnim vojnam in za zvezo med ruskimi in zapadno evropejskimi proletarci. Mi vojaki smo bili veseli, oficirji pa so s strahom gledali, kaj bo. Nekateri so sami trgali zvezde, bolj trdovratnim smo jih potrgali mi. — To smo delali v Taškentu že takrat, ko so se v zapadni Evropi še bili na frontah. — Eni so ostali tam in se jim dobro godi, kakor pišejo, drugi smo se vrnili in želimo nazaj.
Sodrug! Poravnaj naročnino in priloži svoj del k tisk, skladu.
Za ,, Enotnost" dvakrat na teden.
15.470 DIN TISKOVNEGA SKLADA, 782 NOVIH NAROČNIKOV, 453 ZA DVAKRAT TEDENSKO IZHA-JANJE.
Izkaz tiskovnega sklada od 11. do 18. IV. 1928.
Jesenice-Javornik: Wolf 5, Noč A. 2, Pretnar 2, Dolinar 2, Krkel 5, Noč M. 3, Hrvat 2, Ferčej 2, Trebušak 2, Blažič 4, Zevnik 5, Noč Tomaž 10, Baloh Fr. 4, Jelo-čan 2, Robič 5, Pavlič 2, Merhar 5, Kokalj 3, Wolf M. 2, Kukovca 2, Labura 4, skupaj 73; Ruše: (vsi tudi za dvakrat tedensko izhajanje) Čander 5, Romer 5, Ger-bosnik 2, Schulc 2, Janko 6, Za proletarsko državo 2, Roškar 5, Dvoršak 4, brezposelni Kivešlob 2.50, Za uničenje socialpatriotizma 5, potrdim 2, Za krasne Ruše »216« 2 Din, Pustovrh 5, Kun 2, trpin 4, po »Domovini« očitni komunist 5, Medved 5, Marinič 4.50, Curič 2, skupaj 70 Din; Zidani most (imena darovalcev zadnjič objavljene svote) Špegel 5, Urbič 5, Jakoš R. 5, Trebše 3, Jakoš A. 3, Messner 3, Železnik 5, Volarič 2, Štigl 3, Drobnič 5, Mrak 5, Kocmirr (?) 10, Adolf S. 4, Vrstov-šek Mici 10, Ros 6, Jelovšek 2, Tušar J. 10, Cerkvenik 10, Tušar Alojzija 2, Tušar Polde 5, bolševik 2, Mar-kušek 5, Okorn 3, Delu čast in oblast 2, Mokotar 2, Majač 2, Muser 10, Vorina 2, Eržen 3, Šlutej 4, Stipovič 2, Jekoš Fr. 4, Lenin 2, Golob 3, Dolenc 2, Selevšek 5, Pepelnak 5, Šoper 5, Frece 5, Dremel 2, Baluh 2, Potu-šek 5, VVergles 5, skupaj 185 objavljenih že zadnjič. Ptuj: »Da Ptuj ne zaostane« 18 in še 40, zavedni železničarji 15, skupaj 73; Jesenice: Jakopič. 5; Trbovlje: Peter 5; DMPolje: Jurca 2; Vič: Hameršek 5, Tavželj 4; Moste: Konjar 4-, Ljubljana: Monte Kristo 5, za boljšo bodočnost 31, Cene Janez 20, Mejač 1, Viderger 3, Belov 10, skupaj 70.
Skupaj 311 Din, od 4. septembra 15.470 Din 10 para.
CITAJ!
Naš poziv na naročnike, ki so zelo dolgo zaostali z naročnino, je imel precejšen uspeh. Te dni nam pošiljajo nekateri vse, nekateri v obrokih. Da ne bi komu delali krivice, bomo z objavljanjem imen onih, ki list prejemajo, a ne plačujejo, še počakali do prve številke v maju, da bo mogoče do tedaj vsem poravnati svoj dolg.
Tudi kolporterji v nekaterih krajih ne obračunavajo mesečno kakor bi morali. Tudi tu je treba reda, pa bo šlo.
Butala, Celje: Zakaj je poslanih 84 Din?
POZIV!
Prosimo vse sodruge, ki bi nam mogli dati kake informacije o družinskih razmerah, starosti in zanimanju padlih sodrugov na Zaloški cesti 24. aprila 1920, da se zglase ustmeno ali pismeno v uredništvu.
TRBOVLJE.
Dokazano najboljši kruh se dobi v moderno in higijensko urejeni pekarni, JOSIP VARGA.