VSEBINA: Dr. Al. Odar: PoloiaJ katoliške cerkve v sodobnih driavah (str. 229) II Dr. Simoniti Lojze: Problem jetike v Sloveniji (str. 245) // Obzornik: Slovenstvo prekmurskih pisateljev (str. 255) II Ocene (str. 259) II Zapiski (str. 245) »Čas«, revija Leonove družbe v Ljubljani, izhaja vsak mesec razen v avgustu in septembru. Uredništvo si pridržuje pravico tuintam združiti dve številki. Naročnina; 60 Din za Jugoslavijo, 70 Din za inozemstvo letno. Za dijake velja znižana cena 40 Din, ako se jih naroči vsaj pet na skupen naslov. Uredništvo: Dr. Janez Fabijan, univ. prof., Ljubljana, Tyrseva c. 17/111., dr. Ivan Ahčin, glavni urednik »Slovenca«, Ljubljana, Jugoslovanska tiskarna in dr. Stanko Gogala, prof. na drž. učiteljišču v Ljubljani. Uprava; Ljubljana, Miklošičeva cesta 5; tel. št. 3030. Račun pri Poštni hranilnici, podružnici v Ljubljani, št. 10.433 (lastnica računa Leonova družba v Ljubljani). Odgovornost pred oblastjo: Prof. dr. Fabijan za uredništvo, ravnatelj Karel Čeč za Jugoslovansko tiskarno. Ponatiskovanje razprav je dovoljeno samo s privolitvijo uredništva in z navedbo vira. V oceno smo prejeli: Razprave znanstvenega društva v Ljubljani. Zv. 12 (historični odsek zv, 4): Dr. Anton Ocvirk, Teorija primerjalne literarne zgodovine. 1936. Zv. 13 (filološlco-lingvistični odsek zv. 2): Ivan Grafenauer, Karolinška kateheza ter izvor brižinskih spomenikov in čina nadb ispo-vedajqltimb s^. 1936. Zv. 15 (filološko-lingvistieni odsek zv. 3): R. Nahtigal, Starocer-kvenoslovanske študije. 1936. Od Jugoslovanske knjigarne v Ljubljani: Ing. Drago Mattanovich, Elektrotehnika II. (Zbirka Koz-mos.) 1936. Franc Jaklič, Izbrani spisi, I. zvezek. Uredil Janez Logar, 1936. Dolores Vieser — Jan. Pucelj, Pevček. (Ljudska knjižnica 61.) 1936. E. v. Handel-Mazzetti — dr. I. Pregelj, Jese in’Marija, I. del. (Leposlovna knjižnica 24.) 1936. * * * % Matija K u 1 u n č i č D. J., Blagoslovine sv. katoličke crkve, Split. — Hrvatska knjižara. 1937. Položaj katoliške cerkve v sodobnih državah. Dr. Al. Odar. (Nadaljevanje.) IV. Že v uvodu smo omenili, da je stališče moderne državnopravne teorije, sprejete v ustave evropskih držav, o razmerju do vere in cerkve bistveno različno od stališča katoliške cerkve. Katoliška cerkev nujno zahteva, ker ji tako naroča njena božjepravna ustava, da države priznajo njeno duhovno suverenost, to je pravico, da zadeve, ki spadajo v cerkveno področje, cerkev sama in samostojno ureja, da ima torej nezavisno lastno zakonodajo, lastne organe in lastno upravo, ki se izvršuje po njenih zakonih. Glede mešanih zadev pa, to je takšnih, ki spadajo po svoji naravi ali po zgodovinskem razvoju delno v cerkveno delno pa v državno področje, stopa cerkev v dogovore s suvereno državo. Duhovna suverenost cerkve je drugega reda kot državna suverenost, zato se nikakor ne izključujeta, ako se vsaka od nju pravilno omeji. Brezmejna pa nobena človeška suverenost biti ne more. Moderna država naziranja o cerkveni suverenosti navadno noče priznati, pač pa je pripravljena priznati cerkvam in nekrščanskim verskim družbam avtonomijo. To versko avtonomijo je mogoče umevati ožje in širše. Verska avtonomija v ožjem pomenu pomeni, »da versko družbo upravljajo njeni lastni funkcionarji, toda na osnovi državnih zakonov; verska družba sama pa nima zakonodajne pravice«1. Taka avtonomija (»self-administration«) je ponekod priznana judovski verski organizaciji. V širšem pomenu pa obsega avtonomija pravico do delne lastne zakonodaje in lastno upravo, ki jo izvršuje verska družba po svojih organih na osnovi svojih in državnih zakonov. Pri tej avtonomiji navadno razlikujemo notranje in zunanje cerkvene zadeve (posle); notranje upravlja cerkev samostojno (prim. odst. 3, čl. 11 naše državne ustave z dne 3. septembra 1931), zunanje 1 H o b z a, Questions de droit international concernant les religions v Recueil des cours 1924, IV., tome 5 de la Collection, izd. Academie de droit international, 1. 1925, str. 400. Čas, 1936/37 229 17 c. pa pod državnim nadzorstvom (»v mejah zakona«, gl. naved. odstavek naše ustave). Moderne državne ustave umevajo pod svobodo vere, vesti in kulta, ki je v njih običajno zajamčena, versko avtonomijo v opisanem širšem pomenu. Svoboda vere in vesti se nanaša na posa-mezne državljane, svoboda kulta pa na verske organizacije, ker navadno kult samo te izvršujejo. Pomniti pa je, da moderne državne ustave ne pojmujejo cerkve kot nekaj apriornega, kakor so to pojmovale še nekatere ustave v 19. stoletju, marveč le kot posledico združevalne pravice državljanov. Čeprav se verska avtonomija v Evropi skoraj povsod enako naglasa, vendar razlikujemo, kakor smo tudi že v uvodu omenili, dva moderna cerkvenopolitična sistema, namreč sistem paritetne države in sistem ločitve cerkve od države. Prvi sistem razlikuje priznane in nepriznane vere; tendenca pa je ta, da se razlika med priznanimi in nepriznanimi verami čim bolj zabrisuje in da se končno priznajo vse vere, ako le ne pridejo v nasprotje »z javnim redom in javno moralo«. Razlika med obema sistemoma ostane samo še v tem, da je v sistemu paritetne države priznan »usvojenim in priznanim« veram značaj javnopravne korporacije, v sistemu ločitve cerkve od države pa jim ta značaj ni več priznan. Navzlic istemu načelu o verski avtonomiji uživa katoliška cerkev tudi v državah, ki so si usvojile isti cerkveno-politični sistem, v dejanskem življenju svobodo v zelo različni meri. Dejanska svoboda katoliške cerkve v določeni državi zavisi, kakor smo že omenili, od različnih činiteljev. Mirovne pogodbe iz leta 1919-20 (z Jugoslavijo, s Češkoslovaško, s Poljsko, z Avstrijo, z Bolgarijo in Madjarsko) omenjajo zaščito verskih manjšin.2 Z načelom svobode vere, vesti in kulta, ki so ga sprejele sodobne evropske ustave, se ta zaščita ne sklada dobro. »Zaščita verskih manjšin je povsem izjemna in orientalska ustanova; nastala je v Turčiji in potrebam civilizacije v območju verskega prava še danes ustreza.«“ Moderne evropske države so laicistične. Nekateri vidijo v tem ideal, ki ga priporočajo tudi meddržavnemu pravu. Zgledi današnjih dni pa kažejo, kako malo uspešno iščejo mnoge evropske države osnove za svojo ureditev, ko so zapustile krščanski temelj in sprejele akrščansko in areligiozno stališče. S tega stališča je popolna ločitev cerkve od države povsem logična in so sedanje ureditve razmerja med katoliško cerkvijo in državami, ki smo jih srečali po ev- s Prim. Korošec Viktor, Mednarodna zaščita manjšin v Jugoslaviji, Čas 1923/24, 3—16. 3 H o b z a , o. c. 407. Glede manjšin primerjaj zlasti še D u p a r c , La protection des minorites 1922 in Erler, Das Recht der nationalen Minderheiten 1931. ropskih ustavah, večkrat naravnost zastarel petrofakt. Čisto drugo vprašanje pa je, če je to moderno stališče pravilno in za človeško družbo koristno. Za nas katoličane ni prav nobenega dvoma, da do pravega miru med krščanskimi narodi priti ne more, dokler države ne sprejmejo načel, ki jih je klasično orisal Leon XIII. v okrožnici o krščanski ureditvi držav iz leta 1885. Po teh dostavkih k opisu položaja katoliške cerkve v evropskih državah si oglejmo položaj te cerkve v ostalih delih sveta. Preden pa začnemo opisovati posamezne kontinente, naj omenim še nekatere splošne stvari. V. Bilo je že povedano, da spadajo skoraj vse cerkvene pokrajine zunaj Evrope, če izvzamemo Ameriko, med misijonske pokrajine. Ozemlje, ki spada v prednji Aziji in severni ter severnovzhodni Afriki pod kardinalsko kongregacijo za vzhodno cerkev, kakor tudi ozemlje portugalskega patronata za opis položaja v celoti ne igrata posebne vloge. Misijonske pokrajine se nahajajo ali v samostojnejših državah ali pa v ozemlju, ki državnopravno ni docela samostojno (kolonije, angleški dominijoni, mandati). Krščanstvo v misijonskih pokrajinah so ščitile razne meddržavne pogodbe in mednarodno pravo sploh.4 Po svetovni vojni se je sicer mednarodnopravna zaščita krščanstva v poganskih'izvenevropskih pokrajinah precej skrčila, oziroma točneje povedano, se je postavila na laicistično stališče humanitete in civilizacije, vendar popolnoma le ni prenehala. Zato moramo v okviru tegale članka vsaj na kratko omeniti verski (misijonski) protektorat, misijonski patronat in moderni mandatni sistem.5 Že v 12. in 13. stoletju so začele evropske države, najprej trgovska italijanska mesta, potem pa tudi Francija in druge krščanske evropske države, jemati v zaščito kristjane v mohamedanskih pokrajinah v Afriki in Mali Aziji. S Turčijo so sklepale Francija in druge * Prim. zlasti Grentrup, Ius missionarium I, 1925, ki pregledno opisuje zgodovinski razvoj in sedanje stanje mednarodno pravne zaščite misijonstva; dalje G o y a u, La condition international des missions catholiques v Recueil des cours 1929, I., tome 26 de la Collection, izd. Academie de droit international 1. 1930., str. 81—206; Grentrup, Die Missionsfreiheit nach den Bestimmungen des geltenden Völkerrechts 1928; Delos, La Situation des Missions catholiques dans le Droit International actuel v Revue generale de Droit International Public, Nr. 5, 3e Sčrie, t. VI. Paris 1935, str. 571 in nsl. 6 Prim. k temu še Bierbaum, Mission und Völkerrecht v Zeitschrift für Missionswissenschaft 1933, 289—307; Sägmüllerjev članek Protektorat v Staatslexicon der Görresgesellschaft IV® i, 388/94 in Bierbaumov članek Protektorat v istem Staatslexicon IV", 460/3 ter Grotenov članek Mandat v Staatslexicon III5, 1138 in nsl. evropske države v ta namen tako zvane kapitulacije. Verski protektorat, ki se je na ta način razvil, je imel več oblik. Včasih je nudil zaščito le kristjanom, ki so pripadali dotični državi, včasih vsem evropskim državam, včasih pa vsem kristjanom sploh. Med verskimi protektorati je omeniti zlasti francoski verski protektorat na bližnjem in daljnem" azijskem vzhodu, ker ga je sv. stolica posebej priznavala ift naročala misijonarjem do zadnjih decenijev 19. stoletja, naj se obračajo v potrebi le na zastopnike francoske države v Orientu. Za usluge, ki jih je francoski verski patronat nudil katoliški veri, je priznala sv. stolica leta 1742 predstavnikom francoske države v Orientu posebne liturgične časti, ki so bile znova urejene leta 1927.7 Verski protektorati so se izvajali zlasti v turškem cesarstvu; v sedanji Turčiji je bil verski protektorat 1. 1923 odpravljen; v onih pokrajinah turškega cesarstva, ki so postali mandati, pa je suspendiran." Za razvoj katoliških misijonov v španskih in portugalskih kolonijah je bil od začetka novega veka do prav zadnjega časa pomemben misijonskipatronat — španski in portugalski patronat —, ki je organizacijo cerkvenih pokrajin v teh kolonijah tesno zvezal s špansko in portugalsko državo. Španski patronat danes več ne obstoji; portugalski pa sicer še ni prenehal, vendar je postal brezpomemben.9 Člen 22 pakta Zveze narodov je na ozemlju, ki je bilo v lau-sannski mirovni pogodbi definitivno odvzeto Turčiji, in iz kolonij, ki so bile v versajski mirovni pogodbi odvzete Nemčiji, ustanovil posebne meddržavnopravne mandate.10 Teh mandatov so tri vrste, tako zvani A, B in C mandat. Mandati A so postale pokrajine, ki so bile odvzete Turčiji, namreč Sirija in Libanon (pod Francijo), Palestina in Irak11 (pod Anglijo). So to ozemlja, o katerih pravi navedeni člen v 4. odstavku, »da se morejo priznati za neodvisne države pod pogojem, da vodijo njih upravo nasveti in pomoč madatarja toliko časa, dokler ne bodo same zmožne se upravljati.«15 O svobodi vere, vesti in kulta v mandatih A omenjeni člen 22 pakta nima določb, 8 Na Kitajskem od 1. 1842—1912, na Japonskem od 1. 1840—1889. 7 Gl. »Čas« 1936/37, 183. 8 Razvoj opisuje Grentrup, Ius missionarium 226—253. 8 Prim. Grentrup, Ius missionarium 194—225. 10 Prim. Van Rees, Les Mandats Internationaux, 2 zv. Paris 1928; S trupp, Grundzüge des positiven Völkerrechts^ 1932, 59 in nsl. 11 Do 1. 1932. 17 »Certaines communautes qui appartenaient autrefois ä l'Empire ottoman, ont atteint un degrö de developpement tel que leur existence comme nations indžpendantes peut etre reconnue provisoirement, ä la condition que les conseils et l'aide l'un mandataire guident leur administration jusqu'au moment oü elles seront capables de se conduire seules.« pač pa so pogodbe o posameznem izmed teh mandatov sprejele zadevno načelo iz člena 11, odst. 313 senžermenske pogodbe (z dne 10. septembra 1919)u (člen 6, odst. 2,15 člen 8, odst. I,16 člen 9,17 člen 10, odst. I18 mandata za Sirijo in Libanon; podobno člen 9, odst. 2; člen 15, odst. 1; člen 16 mandata za Palestino; člen 3 in 12 pogodbe med Anglijo in Irakom leta 1922).19 Navzlic zaščiteni svobodi pa je misijonsko delovanje v teh prokrajinah skoraj onemogočeno.20 Mandati B so postale nemške kolonije v srednji Afriki (Togo, Kamerun in nemška vzhodna Afrika). To so ozemlja »z manjšim razvojem«, v katerih mora mandatar po 5. odst. člena 22 pakta Zveze narodov takoj prevzeti upravo, mora pa se pri tem držati nekaterih določil (n. pr. glede prepovedi trgovine s sužnji, z orožjem in alkoholom). Glede verske svobode nalaga ista določba mandatarju, da prevzame upravo v mandatih B pod pogoji, »ki bodo zagotovili svobodo vesti in vere brez kakršnekoli omejitve razen te, ki jo nalaga skrb za javni red in nravnost« (qui garantiront la liberte de coscien-ce et de religion, sans autres limitations que celles que peut imposer le maintien de l'ordre public et des bonnes moeurs). Statut za mandate B, ki ga je odobril svet Zveze narodov 20. julija 1922, je v 13 »La liberte de conscience et le libre exercice de tous les cultes sont expressement garantis k tous les ressortissants des Puissances signataires et k ceux des Etats, Membres de la Societe des Nations, qui diviendront partie ä la present Convention. Dans cet esprit, les missionaires auront le droit d'entrer, de circuler et de rčsider sur le territoire africain, avec facultč de s'y etablir pour poursuivre leur oeuvre religieuse.« Prim. V a n R e e s , o. c. II, 160. 14 To je pogodba, ki je revidirala Kongov pakt; o njej bomo še govorili. 15 »Le respect du statut personnel des diverses populations et de leurs interets religieux sera entierement garanti. En particulier, le Mandataire exer-cera le contröle de l'administration des Wakoufs, en parfaite conformitč avec les lois religieuses et la volonte des fondateurs.« 1« Le Mandataire garantira k toute personne la plus complete liberte de conscience, ainsi que le libre exercice de toutes les formes de cultes compatibles avec l'ordre public et les bonnes moeurs. II n'y aura aucune inegalite de traite-ment entre les habitants de la Syrie et du Libanon du fait des differences de race, de religion ou de langue.« 17 »Le Mandataire s'abstiendra de toute intervention dans l'administration des Conseils de fabrique on dans la direction des communautes religieuses et sanctuaires des diverses regions, dont les immunitčs sont express£ment garanties.« 18 »Le contröle exerce par le Mandataire sur les missions religieuses en Syrie et au Liban se bornera au maintien de l'ordre public et de la bonne administration; aucune atteinte ne sera portee ä la libre activite des dites missions religieuses. Les membres de ces missions ne seront l'objet d'aucune mesure restrictive du fait de leur nationalite, pourvu que leur activitč ne sort pas du domaine religieux.« 13 V poznejši pogodbi iz 1. 1927 ni teh določb. (V a n R e e s, o. c. II, 161, op. 1). 30 Gl. »Čas« 1936/37, 179 in tam op. 10. členu 7 najprej ponovil pravkar navedeno besedilo člena 22, odst. 5 pakta, nato pa določil, da imajo misijonarji, ki prihajajo iz držav, ki so članice Zveze narodov, četvorno pravico, namreč a) priti v ozemlje, se tam gibati in stalno bivati; b) pridobivati in posedovati imo-vino; c) graditi stavbe za verske namene, in č) odpirati šole. Zanimivi tekst se glasi: »La Puissance mandataire assurera, dans l'etendue du territoire, la pleine liberte de conscience et le libre exercice de tout les cultes, qui ne sont contraires ni ä l'ordre public, ni aux bonnes moeuers; eile donnera a tous les missionaires ressortissants de tout Etat membre de la Societe des Nations la faculte de penetrer, de circuler et de resider dans le territoire21 d'y acquerir et posseder des proprietes, d'y elever des bätiments dans un but religieux' et d'y ouvrir des ecoles, etant entendu, toutefois, que le Mandataire aura le droit d'exercer tel controle qui pourra etre necessaire pour le maintien de l'ordre public et d'une bonne administration, et de pren-dre ä cet effet toutes mesures utiles.« (Mandatarna oblast zagotavlja za vse ozemlje popolno svobodo vesti in svobodno izvrševanje kakršnegakoli kulta, da le ni nasproten javnemu redu ali nravnosti; misijonarjem, ki pripadajo državam, članicam Zveze narodov, dovoljuje vstopiti v ozemlje, po njem potovati in se naseliti, pridobivati in posedovati imovino, graditi bogoslužne stavbe in odpirati šole; seveda pa ima mandatar pravico izvrševati kontrolo, v kolikor je potrebna za vzdrževanje javnega reda in za dobro upravo, in odrediti v ta namen vse potrebno.) Nemške kolonije v južnozapadni Afriki in v Južnem morju so postale mandati C. Upravljajo se kot »une partie integrante« mandatarjevega ozemlja po mandatarjevih zakonih »sous reserve des ga-ranties prevues plus haut dans 1'interet de la population indigene«22 Za te mandate velja statut, ki ga je odobril svet Zveze narodov 17. decembra 1920. O veri in misijonarjih ima v tem statutu določbo čl. 5, ki se v tem loči od določbe v členu 7 statuta za mandate B, da ne omenja pravic misijonarjev, navedenih pod b) do č) (pridobivati in posedovati imovino; graditi stavbe za verske namene in odpirati šole).23 Člen 12 versajske pogodbe določa, da odločajo o nemških državljanih v bivših nemških kolonijah — za misijonarje ni izjeme — krajevne oblasti, ki morejo, ako smatrajo za potrebno, odrediti, da se vrnejo v domovino, ali pa jim dovoliti, da pod določenimi pogoji 21 Prim. 61. 11, odst. 3 senžermenske pogodbe; tekst zgoraj v op. 13. 22 Čl. 22, odst. 6 pakta Zveze narodov. 23 Ali ima ta omejitev pravic v statutu za mandat C praktično kakšen pomen, jje sporno. (Prim. Goyau, o. c. 176, ki citira Alberta Millota, ki se v delu o mandatih zelo nepovoljno izraža o njej, ter V a n R e e s, o. c. II, 162, ki pravi, da omejitev praktično ni povzročila kakih težav.) ostanejo.24 Statuta za mandate B in C ščitita le misijonarje iz držav, ki so članice Zveze narodov; zato do leta 1926 nemški misijonarji n;so bili deležni te zaščite. Pač pa jim je zagotovila neko zaščito nemška država s pogodbami, ki jih je sklenila s Kitajsko (20. maja 1920), z Vel. Britanijo (2. decembra 1924), s Portugalsko (20. marca 1926), z Združenimi državami Severne Amerike (8. decembra 1923), s Siamom (20. februarja 1925) in z Južnoafriško Unijo (23. okt. 1923).25 Ko govorimo o meddržavnopravni zaščiti vere in misijonov, moramo omeniti stalno komisijo za mandate, ki kot posvetovalni organ pregleduje letna poročila držav mandatarjev in nato predloži svoje mnenje svetu Zveze narodov. Pri tem zadene večkrat na misijonska vprašanja. Tako je leta 1923 angleški zastopnik v poročilu o Tanganyiki predlagal radi medverskih sporov, da bi se Tanga-nyika razdelila podobno, kot je razdeljena angleška kolonija Kenya, v razne interesne sfere, ki bi se izročile posameznim krščanskim misijonom. Komisija pa je ta predlog odklonila in svet Zveze narodov je njej pritrdil (12. decembra 1923).26 Drugi primer, ko se je bavila mandatska komisija z misijoni, je nastal 1, 1925 ob poročilu o južnozahodni Afriki. Šlo je za to, ali je v soglasju s svobodo vere in kulta, ki je zajamčena v statutu, kakor smo videli, ako državna oblast postavi za pogoj, da podeli misijonarjem pravico delovati, to, da bodo misijonarji pospeševali njene gospodarske interese.27 Leta 1931 pa je izdelala mandatska komisija predloge o zaščiti svobode vere, vesti in kulta v ozemljih, ki prenehajo biti pod mandatom; te predloge, ki so določali, da je taka osamosvojena država dolžna nadalje nuditi omenjeno zaščito, je svet Zveze narodov sprejel 4. septembra 1931.28 Značaj zaščite, ki jo nudi moderno mednarodno pravo svobodi vere in misijonstva, se jasno pokaže, ako primerjamo Kongov pakt, sklenjen 26. februarja 1885 v Berlinu, s pogodbo, sklenjeno 10. septembra 1919 v Saint-Germain-en Laye,2U ki je Kongov pakt revidi- 2’ »Le gouvernement exercant 1’autorite sur ces territoires pourra prendre telles dispositions qu'il jugera necessaires, en ce qui concerne le repatriement des nationaux allemands qui s'y trouvent et les conditions dans lesquelles les sujets allemands d’origine europeenne seront, ou non, autorises ä y resider, y posseder, y faire le commerce ou y exercer une profession.« 25 Grentrup, Die Missionsfreiheit 107/8; Goyau, o. c. 177. 20 V a n R e e s , o. c. II. 163/4. 27 Poročilo je navajalo, da je teritorialna oblast dovolila misijonarjem, naseliti se v Ovambolandu, ko so se pismeno zavezali »d'encourager les indegenes soumis ä leur influence ä chercher du travail dans le Sud-Ouest africain pro- prement dit, c’est-ä-dire dans la zone de police« (cit. V a n - R e e s , o. c. II, 165). 28 Bierbaum, Mission und Völkerrecht 299. 29 Tekst v Treaties, acts and regulations relating to missionary freedom, London 1923, 8 in nsl; Grentrup, Ius missionarium 470. rala. Kongov pakt je nudil krščanskim misijonarjem posebno zaščito (Les missionaires chretiens ... seront... l’objet d'une protection speciale, čl. 6, odst. 2); jamčil je svobodno in javno izvrševanje kulta in pravico organizirati misijone brez kakršnekoli omejitve (»Le libre et public exercice de tous les cultes, le droit d'eriger des edi-fices religieux et d’organiser des missions appartenant a tous les cultes ne seront soumis ä aucume restriction ni entrave«, čl. 6, odst. 3). Pogodba iz 1. 1919 v ustrezajočem čl. 11 več ne omenja posebne zaščite krščanskim misijonarjem, pač pa jo nudi znanstvenim misijam (missions scientifiques); prav tako ne spominja več krščanskih misijonov.30 V Kongovem paktu je bila pravica verskega delovanja neomejena. Senžermenska pogodba pa pozna dve omejitvi; omenjena pravica se namreč more omejiti, ako to zahteva skrb za varnost in javni red (necessaires au maintien de la securite et de lordre public), ali pa radi »uporabe ustavnega prava oblasti, ki izvaja avtoriteto v afriškem teritoriju« ([restrictions qui resulteront] de 1'appli-cation du droit constitutionnel de chacune des puissances exer9ant lautorite dans les territoires africains). Zadnja od navedenih omejitev zelo oslabi veljavo mednarodnopravne zaščite, ko jo podvrže krajevnim zakonom. Kongov pakt je dalje ščitil vse misijonarje, pogodba iz leta 1919 pa le misijonarje držav, ki so jo podpisale (Belgija, Francija, Italija, Japonska, Portugalska, Vel. Britanija in Združene države Severne Amerike), in misijonarje iz onih držav članic Zveze narodov, ki bi k njej pozneje pristopile. Končno je omeniti še neko pozitivno razliko: Kongov pakt je veljal za Kongovo kotlino, senžermenska pogodba pa velja za vsa afriška ozemlja, kjer imajo države, ki so jo podpisale, svojo oblast. Primerjava omenjenih dveh pogodb pokaže, da moderno mednarodno pravo glede verskih vprašanj več ne stoji na krščanskem stališču, pač pa na stališču človeških pravic in civilizacije, krščanstvu več ne nudi privilegijev, pač pa aplicira nanj norme občega prava. Meddržavno pravo je v tem pogledu prišlo na isto stopnjo razvoja, na kateri so državna prava.31 30 O svobodi vesti in kulta in gibanja misijonarjev govori tretji odstavek čl. 11; besedilo glej zgoraj v opombi 13. 31 O praktični pomembnosti mednarodno pravne zaščite katoliškega misi-jonstva so sodbe različne. Prim. T h a u r e n , Die Akommodation im katholischen Heidenapostolat, 1927, 76; S c h m i d 1 i n , Ubernationalität der katholischen Weltmission, Zeitschrift für Missionswissenschaft 1928, 302 in nsl.; Bierbaum, Mission u. Völlkerrecht 291 in nsl.; G o y a u, o. c. 81 in nsl.; sistematično razpravlja o tem Grentrup, Ius missionarium 180—194. Prakso sv. stolice je pojasnil papež Pij XI. v pismu z dne 15. junija 1926 na misijonske cerkvene poglavarje na Kitajskem (Acta Apostolicae Sediš 1926, 306/7). Anglija, Francija, Holandska in Portugalska imajo kolonije po različnih delih sveta; zato bo radi preglednosti na mestu, da očrtamo osnovna načela cerkvene politike teh držav v kolonijah, predno si ogledamo posamezne kolonije. Stališče Anglije do katoliške cerkve in misijonov je bilo v kolonijah do 1. 1914 na kratko tole:32 Misijonarji katerekoli narodnosti so bili svobodni. Za njih versko delo se država ni brigala; njihovo kulturno prizadevanje pa je podpirala. Vendar pa svoboda ni bila povsod neomejena. V pretežno mohamedanskem ozemlju je bilo prepovedano misijonariti. Nekatere kolonije so bile razdeljene v protestantsko in katoliško ozemlje. Anglija je izdala o verskih zadevah izredno malo zakonov. Temeljno določbo je obsegala slovesna izjava kraljice Viktorije iz 1. 1858, ki je formalno veljala le za Indijo, eksemplarično pa tudi v drugih kolonijah. V izjavi se naglaša, da so pred zakonom pripadniki vseh ver enakopravni. Uradnikom je ostro prepovedano, kakorkoli se vmešavati v verske zadeve.33 Po svetovni vojni je Anglija uredila misijonsko vprašanje v kolonijah, ki nimajo lastne zakonodaje,34 s tremi zakoni, imenovanimi memorial A, B, C. Za katoliške misijone velja memorial B. Ta dokument razlikuje dve vrsti misijonskih družb in misijonarjev, priznane (recognized) in ostale. Med prve spadajo misijonarji iz Britanije in iz zavezniških (med vojno) narodov, v drugo pa misijonarji iz drugih držav. Slednji morajo vsak zase dobiti dovoljenje državne oblasti, da morejo misijonariti. Glede prvih sporoča imena državni oblasti westmünsterski nadškof. Misijonarjem iz Nemčije in Avstrije je bilo po čl. 3 omenjenega dokumenta prepovedano misijonariti v obeh Indijah.35 Glede francoskih kolonij je kratko omeniti naslednje:3® Že 22. januarja 1903 je sklenil francoski parlament, da se mora odstraniti iz vseh zavodov v kolonijah vsak verski znak; sklep se ni povsod izvršil. Ločitveni zakon z dne 9. dec 1905 je v čl. 43 določal, da se mora zakon o ločitvi izvesti tudi v kolonijah, ne da bi se kako omilil ali poostril (prim. čl. 3 zak. z dne 28. marca 1907). V Alžiru je bil nato ločitveni zakon izveden z dekretom z dne 27. septembra 1907, na Madagaskarju 11. marca 1913; v ekvatorski Afriki velja 33 Grentrup, Ius missionarium 287—301. 33 Tekst pri Grentrup, Ius missionarium 288. Prim tudi Jerom A. S a 1 d a n k a , Civil-ecclesiastical law applicable to Christians in British India 1935. 34 Združene avstralske države in Južnoafriška Unija sta uredili zadevno vprašanje posebej. 35 Memorial B je ponatisnil Grentrup, Ius missionarium 450—454. 36 Grentrup, Ius missionarium 317—326. dekret z dne 27. maja 1921 in v zapadni Afriki z dne 14. februarja 1922. V francoskih kolonijah v Ameriki je bila izvedena ločitev leta 1911. V indijskih kolonijah pa Francija ne aplicira zakona o ločitvi in ostalih kulturnobojnih zakonov. Pri h o 1 a n s k i h kolonijah je treba razlikovati med vzhodno-indijskemi in zahodno-indijskimi (ameriškimi) kolonijami. Za vzhodno-indijske kolonije deloma še danes velja konkordat s sv. stolico z dne 2. januarja 1847 in dekret holandske vlade z dne 2. septembra 1854, ki oba določata svobodo vere.17 Po zakonu iz 1. 1925 je zagotovljena verska svoboda in svoboda privatnega bogočastja, za javni kult je potrebno državno dovoljenje. Holandska posebnost v vzhodnih indijskih kolonijah je, da strogo razlikuje katoliške in protestantske teritorije. V ameriških holandskih kolonijah ni navedenih omejitev. V Portugalski je bila 1. 1911 cerkev ločena od države; dekret z dne 25. novembra 1913 je določil, da se mora ločitveni zakon raztegniti tudi na kolonije. Portugalskega patronata v Indiji se ločitveni zakon in dekret nista dotaknila; zato je ostala ureditev iz portugalskega konkordata iz 1. 1886, dokler ju ni zamenjala nova ureditev v pogodbah med sv. stolico in Portugalsko z dne 3. maja 19283* in 29. junija 1929.39 Za portugalske kolonije v Afriki in za otok Timor je uredil verske zadeve dekret z dne 2. januarja 1920, ki ga je delno spremenil dekret z dne 26. avgusta 1922.4,1 Država skrbi v gmotnem oziru za misijonarje; misijonarji se smatrajo za državne uradnike kot »agentes de civilizagäo«. Posebnost te portugalske zakonodaje, da pozna poleg običajnih misijonov, ki jih imenuje verske (missöes religiosas), še laične misijone (missöes laicas). Te podpira prav tako kot prve. Dalje ne pozna cerkvenih poglavarjev, marveč le direktorje misijonov. Za misijone se skratka zanima le kot za civilizacijsko ustanovo.41 VII. Preidemo k opisu položaja, ki ga ima katoliška cerkev v posameznih državah in pokrajinah zunaj Evrope. Začnimo z Ameriko, 37 Prim. Grentrup, Ius missionarium 264; tekst konkordata in dekreta pri Grentrup, o. c. 446—450. 38 Pogodba (accordo fra la Santa Sede e il Portogallo) se pričenja; »La Santa Sede e il Governo Portoghese, avendo riconosciuto le difficultä ehe pre-senta 1'esecuzione del Concordato del 1886, a causa delle profonde modificazioni avenute, sia in Portogallo sia nella vita religiosa delle Indie, specialmente dopo la guerra, si sono messi d'aeordo per regolare la circonscrizione delle Dioecesi, la nomina dei Vescovi e la doppia guirisdizione, delle quali tratta il citato Concordato . ..« 30 O meliaporski škofiji. 40 Tekst pri Grentrup, Ius missionarium 435—445. 41 Prim. Grentrup, Ius missionarium 215—225 ker ima ta za Evropo največ rednih cerkvenih pokrajin. Že zgoraj pa je bilo omenjeno, da je skoro v vseh ameriških državah še vedno nekaj misijonskega ozemlja. Tako na severu Alaska z 11.000 katoličani in nekaj ozemlja v Kanadi, kjer je 71.000 katoličanov; v srednji Ameriki je skoro v vsaki državi nekaj misijonskega ozemlja, ki ima skupno pol milijona katoličanov. V južni Ameriki zavisi od kongregacije de propaganda 1,400.000 katoličanov, od teh jih je samo v Kolumbiji 525.000. Za južno Ameriko je treba opomniti še to, da je tam težko razločevati redno cerkveno ozemlje od misijonskega.42 Države in kolonije v Ameriki so deloma katoliške, deloma neka-toliške. One, ki so bile pod vplivom katoliške kolonialne države (Španija, Francija), so katoliške, ostale so nekatoliške. Pravni položaj katoliške cerkve je v ameriških državah v kratkem tale:43 1. Kanada.44 V tem angleškem dominionu je med prebivalci 40% katoličanov (po statistiki iz 1. 1931 je prebivalcev 10,376.786 in katoličanov 4,285.388).45 Po ustavi iz 1. 1867 (Actus Americae Bri-tannicae Septentrionalis) je cerkev ločena od države. Čl. 129 (section 129) cit. ustave je potrdil vso prejšnjo (pokrajinsko) zakonodajo, ki ustavi ne nasprotuje. Kanado sestavlja devet nesamostojnih držav (status non sui iuris, imenovanih province), Yukon in severna ozemlja; osem od teh provinc je bilo pod vplivom angleškega prava in imajo tudi protestantsko večino prebivalcev; provinca Quebec pa je bila pod vplivom francoskega prava in je večina prebivalcev francoskega rodu in katoliške vere. Kljub načelni ločitvi cerkve od države je razmerje med cerkvijo in državo po različnih provincah različno.40 Konfesionalne šole so v Kanadi dovoljene; v javnih šolah se poučuje verouk, a za učence ni obvezen. V Kanadi je 41 rednih cerkvenih pokrajin (10 nadškofij, 30 škofij in ena opatija nullius) in 8 apostolskih vikariatov (v teh je nad 71.000 katoličanov). Vrh tega je še ena vzhodna škofija za Ukrajince. 45 Oficiozno poročilo v Guida 64 pravi: »Al di fuori dei territori di Propaganda, vi sono molte regioni in cui esistono le condizioni della missione. Tuttavia in molti paesi del continente vi e una mentalita peculiare ehe si oppone alla designazione di zone entro i loro confini como zone di missione. Da ciö la grande difficoltä di conoscere con precisione l'estensione di queste missioni.« 43 Številke o prebivalstvu in katoličanih so vzete, če ni drugače označeno, iz oddelka »I paesi del mondo missionario« v Guida 119—365; podatki o cerkveni organizaciji iz Annuario pontificio za 1. 1934. 44 C a r o n, prof. na univerzi v Ottawi, De relationibus inter ecclesiam et statum in ditione Canadensi, Ius pontificium 1933, 150—162; isti Evolutio nova legislationis ecclesiastico - civilis in provincia Quebecensi, Ius pontificium 1936, 199—209. 45 Prim. Ius pontificium 1936, 200. Indijancev je 115.000 in Eskimov 12.000. 48 Prim. Ius pontificium 1933, 157—162. 2. Združene države Severne Amerike (USA). Je zveza 49 držav s 122,000.000 ljudi; od teh je katoličanov nad 20 milijonov, torej ena šestina. Po ustavi je cerkev popolnoma ločena od države. V prvi popravljeni ustavi iz 1. 1791 je temeljno razmerje do cerkev in ver takole izraženo: Kongres ne more izdati nobenega zakona, ki bi urejal vero ali prepovedoval nje svobodno izvrševanje.47 Zvezna ustava pušča državam svobodo glede razmerja do ver. Državne vere ne prizna nobena država. V državnih šolah se verouk ne poučuje. Pravna, zlasti imovinska sposobnost cerkvenih pravnih oseb je po različnih državah različno urejena.48 Z zakonom z dne 29. avgusta 1916 je bila ločitev cerkve od države raztegnjena tudi na kolonijo Filipine. V Združenih državah je 15 metropolij, 90 škofij, 1 opatija nullius in 1 apostolski vikariat; vrh tega je še po en ordinariat za Ukrajince iz Poljske in za Ukrajince iz Podkarpatske Rusije. K Uniji spada tudi Alaska, kjer je od 58.500 prebivalcev 11.300 katoličanov; dalje otok Porto Rico, ki ima poldrug milijon prebivalcev, ki so katoličani in razdeljeni v dve škofiji; in Deviški otoki (Virgin Islands) z 22.000 prebivalci, ki spadajo cerkveno pod škofijo San Juan na Porto Rico. 3. Mehika. Združene države imajo nad 16 in pol milijona prebivalcev. Po ustavi z dne 5. februarja 191740 je cerkev ločena od države. Po čl. 24 nav. ustave je dovoljeno izvrševati cerkvene obrede v cerkvah in v zasebnih stanovanjih; za vsako javno izvrševanje kulta je potrebno državno dovoljenje. Čl. 27 nav. ustave določa, da so javne bogoslužne stavbe državna last. Šole morajo biti popolnoma laične (čl. 30). Čl. 130, § 2 cit. ustave odgovarja zgoraj navedenemu besedilu iz ustave Združenih držav Severne Amerike. Pri izvajanju ustave po različnih državah so se uvedle še druge omejitve cerkvene svobode (n. pr. numerus clausus za duhovnike; prepoved vsakega tudi zasebnega bogoslužja); nastalo je kruto preganjanje katoličanov, ki še traja. V Mehiki je 8 metropolij in 25 škofij, ki spadajo vse med redne cerkvene province; pod kongregacijo de propaganda spada en apostolski vikariat. 4. G r ö n 1 a n d i j a. Je danska kolonija s 16.000 prebivalci. Za katoličanstvo je popolnoma zaprta. Misijonarjem je pod težkimi kaznimi prepovedano vstopiti vanjo. 47 »Congress shall make no law respecting an establishement of religion, or prohibiting the free exercise therof.« 48 Zakonodajo gl. pri B a d i i, Ius canonicum comparatum 570—584. 49 Tekst pri Ottaviani, o. c. II, 358—362. 5. Angleške kolonije. Poleg Kanade spadajo k britanskemu imperiju v Ameriki še naslednja ozemlja: Nova Zemlja (do-minion) z 263.000 prebivalcev; cerkvenih pokrajin je pet: 1 nadškofija, 2 škofiji in 2 ap. prefekturi. Labrador (5.000 ljudi). Bermuda otočje (30.000 prebivalcev). Britanski Honduras (53.000 ljudi; od teh 31.000 katoličanov, ki imajo en apostolski vikariat). Jamaika (53.000 katoličanov od 1,073.000 prebivalcev; en apostolski vikariat). Otočje Ba-hama (3.800 katoličanov od 61.000 prebivalcev; ena škofija). Barbados, otoki Windward, Trinidad s Tobago (skupaj 544.000 ljudi, od teh katoličanov 230.000, ki spadajo pod nadškofijo Porth-of-Spain na Trinidadu). Britanska Guajana (katoličanov nad 30.000, ostalih kristjanov 155.000 in poganov nad 125.000; en apostolski vikariat). Otoki Falkland (2.270 ljudi; cerkveno upravno spadajo pod apostolski vikariat Magellano). V naštetih angleških kolonijah so katoličani v manjšini. Glede cerkvenega položaja je reči, da je tak kot v angleških kolonijah vobče. 6. Francoske kolonije. Ločitev cerkve od države je bila v francoskih kolonijah v Ameriki izvedena 1. 1911. Te kolonije imajo skoro samo katoliško prebivalstvo. So pa naslednje: St. Pierre in Miquelon (4.200 ljudi; nekatoličanov je 60; ena apostolska prefektura), Guadeloupe (268.000 ljudi; nekatoličanov 1500; ena škofija), Martinique (234.500 ljudi; nekatoličanov 130; ena škofija), Francoska Guajana (40.000 katoličanov od 43.000 prebivalcev; en apostolski vikariat). 7. Holandske kolonije. Dele se v dva dela: Surinam ali Holandska Guajana 27.000 katoličanov od 158.000 prebivalcev; en apostolski vikariat) in Curasao ali Holandski Antili (65.000 katoličanov, vseh prebivalcev 75.000; en apostolski vikariat). L. 1865 je bila zagotovljena svoboda vesti in vere (zak. z dne 31. maja; isti dan je bil izdan za oba dela).50 Misijonarji imajo tu večje pravice kot v vzhodnih holandskih kolonijah. Katoličani so si priborili pravico, da državna uprava podpira verske šole (odlok z dne 23. avgusta 1922). Preidemo k samostojnim državam srednje in južne Amerike. 8. Kuba. Prebivalcev ima nad 3,600.000; skoro vsi so katoličani. Kuba nima nič misijonskega ozemlja. Cerkvenih pokrajin je šest, dve nadškofiji in štiri škofije. Po ustavi iz 1. 1901 je cerkev ločena od države (pod vplivom in po zgledu Združenih držav Severne Amerike). 9. Haiti. Republika ima nad 2,300.000 prebivalcev; 90% je črncev in skoro 10% mulatov. L. 1860 je bil sklenjen konkordat s sv. stolico, ki je še v veljavi.51 Konkordat zagotavlja katoliški veri, 50 Čl. 162—166, tekst pri Grentrup, lus missionarium 273/4. 61 Tekst pri Merc a ti, Raccolta di Concordati 1919, 929—934. ki je vera večine prebivalstva, posebno zaščito. Veljavna državna ustava je iz 1. 1932. V republiki je ena nadškofija in štiri škofije; misijonskega ozemlja ni, V državi je apostolski nuncij. 10. San Domingo. Prebivalcev ima okrog 1,200.000 in eno nadškofijo. Misijonskega ozemlja ni. Večina prebivalcev je katoliške vere, ki je po državni ustavi iz 1. 1896, premenjeni 1. 1908, državna vera. San Domingo vzdržuje s sv. stolico diplomatsko zvezo. 11. Guatemala. Republika ima okrog 2,200.000 prebivalcev; 60% je čistih Indijancev. V državi so tri cerkvene pokrajine; dve redni (ena nadškofija in ena škofija) ter ena misijonska (en apostolski vikariat). Guatemala je sklenila s sv. stolico konkordat prvič 7. oktobra 1852 in drugič 2. julija 1884.52 Prvi konkordat je bil za cerkev ugodnejši kot drugi, ki ni več jamčil svobode za cerkveno delovanje. Po državni ustavi z dne 11. decembra 1879 je pouk v šolah laičen (čl. 18), država je postala paritetna (čl. 24); prepovedano je ustanavljati samostane (čl. 25). 12. Honduras. Država ima prebivalcev nad 860.000. Cerkveni distrikti so trije: ena nadškofija in ena škofija sta redni cerkveni pokrajini, apostolski vikariat je pa misijonska pokrajina. Po ustavi z dne 10. septembra 1924 je izvedena ločitev cerkve od države (čl. 53), pouk v državnih šolah je laičen (čl. 56), ustanavljanje samostanov je prepovedano. Tem določbam nasprotuje konkordat z dne 9. julija 1861, ki je v čl. 1 določal, da je katoliška vera državna vera, . in v čl. 2, da mora biti pouk v šolah konfesionalen.1'3 Honduras vzdržuje diplomatsko zvezo s sv. stolico. 13. Salvador. Prebivalcev ima poldrug milijon. V državi je ena nadškofija in dve škofiji; misijonskega ozemlja ni. Konkordat s sv. stolico je bil sklenjen 1862.'“ Veljavna ustava iz 1. 1924. Salvador vzdržuje diplomatsko zvezo s sv. stolico. 14. Nikaragua. Prebivalcev je tričetrt milijona; po večini so katoličani, 10.000 je poganov in nekaj protestantov. V državi je ena nadškofija in tri škofije, kot misijonsko ozemlje pa en apostolski vikariat. Konkordat s sv. stolico je bil sklenjen 2. novembra 1861.55 V čl. 1 je priznal katoliško vero za državno vero. Državna ustava z dne 10. novembra 1911 ugotavlja, da so državljani katoliške vere, dostavlja pa, da ne more biti izdan noben zakon, ki bi podpiral ali oviral določeno vero. Diplomatska zveza s sv. stolico obstoji. 15. Kostarika. Prebivalcev je nad 540.000. V državi sta dve redni cerkveni pokrajini, ena nadškofija in ena škofija ter en apostol- 52 Tekst pri Mercati, o. c. 810—821; 1018—1021. 53 Tekst pri Mercati, o. c. 936—948. 54 Tekst pri Mercati, o. c. 960—970. 55 Tekst pri Mercati, o. c. 948—959. ski vikariat. Kostarika je sklenila konkordat s sv. stolico 7. oktobra 1852.56 Po ustavi z dne 7. decembra 1871 je v čl. 51 priznan katoliški veri značaj državne vere. Diplomatska zveza s sv. stolico obstoji. 16. Panama. Prebivalcev je okrog 470.000; od teh je okrog 30.000 poganov, nekaj malega protestantov; ostali so katoličani. V državi je ena nadškofija in en apostolski vikariat. Po državni ustavi z dne 13. februarja 1904 je zagotovljena popolna svoboda vsake vere, da le ne žali krščanske nravnosti in javnega reda. Posebnost te ustave je čl. 26, ki obljublja cerkvi pomoč pri pokristjanjevanju Indijancev. Panama vzdržuje diplomatsko zvezo s sv. stolico. 17. Kolumbija. Prebivalcev je nad 7,850.000; od teh je okrog 50.000 poganov, ostali so katoličani. V državi je 16 rednih cerkvenih pokrajin in 12 misijonskih. Redne so 4 nadškofije in 12 škofij, misijonske pokrajine pa 4 apostolski vikariati, 7 apostolskih prefektur in en misijon sui iuris. Državna ustava z dne 5. avgusta 1886 zagotavlja v členu 38, da se bo katoliška vera spoštovala kot bistven sestavni del javnega reda; čl. 41 določa, da bo javni pouk v skladu s katoliško vero. Dne 31. decembra 1887 je bil sklenjen konkordat, ki določa v prvem členu, da je katoliška vera državna vera.57 Dne 5. maja 1928 sta država in sv. stolica sklenili poseben sporazum o organiziranju in podpiranju katoliških misijonov v državi. Kolumbija vzdržuje diplomatsko zvezo s sv. stolico. 18. Venezuela. Zvezna država ima nad 3,260.000 prebivalcev, med temi je 15—20.000 poganov, ostali so katoličani. V državi je 10 rednih cerkvenih pokrajin (2 nadškofiji in 8 škofij) ter 2 misijonski pokrajini (1 apostolski vikariat in 1 apostolska prefektura). Državna ustava z dne 9. julija 1931 zagotavlja svobodo vere in pouka (čl. 32) in državno zaščito cerkve (čl. 52). Konkordat s sv. stolico je bil sklenjen 26. julija 1862.58 Po čl. 1 je bila katoliška vera državna vera. Venezuela vzdržuje diplomatsko zvezo s sv. stolico. 19. Brazilija. Zvezna država (23 držav) ima 43,340.000 prebivalcev, ki so razen nekaterih primitivnih plemen katoličani. V Braziliji je 99 rednih cerkvenih pokrajin in 2 apostolski prefekturi. Med rednimi cerkvenimi pokrajinami je 17 nadškofij, 72 škofij, 1 opatija nullius in 9 prelatur nullius. Z zakonom z dne 7. maja 1890 je bila izvedena ločitev cerkve od države na način, ki ni cerkvi sovražen. Ločitev je bila sprejeta tudi z ustavo z dne 24. septembra 1891.59 Ustava zagotavlja popolno versko svobodo in nepristranost države 56 Tekst pri Merca ti, o. c. 800—809. 57 Tekst pri Merc a ti, o. c. 1051—1069. 88 Tekst pri Merc a ti, o. c. 971—983. »• Tekst pri Ottaviani, o. c. 344—345. nasproti veram. Zvezi in državam je prepovedano finančno podpirati vere. Zakon, šole in pokopališča so proglašeni za laične (prim. čl. 11, 70, 72). Dodatno določilo iz 1. 1926 k nav. čl. 72 ustave pojasnjuje, da vzdrževanje diplomatske vezi s sv. stolico ne nasprotuje omenjenemu načelu državne nepristranosti napram veram. 20. Ekvador. Prebivalcev je dva in pol milijona; poganov je