% Izhaja > ^ 10. in 25. vsakega ^ BESEDNIK. Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. mesca. > r Velja celoletno i, fcL 2 gld. 50 kr. )?# «lpolletnolgld.30kr.> List 5. V Celovcu 10. marca 1871. Leto III. Plaveč na Savini. (Povest; spisal Andrejcekov Jože.) Po drči samotni vodica šumi, Opira skalovje grozeče; Tik brega postaren planinec sloni, Večerno mu soince obličje zlati, Srca celi rane skeleče; — — — Krek. Jesensko soince je ravno jelo zahajati za solčavske planine in vrhunci vitkih smrek in jel so se jako krasno svetili obsevani od rumenih solnčnih žarkov, ki so ravno kar jemali slov6. Ob kraju dolge in strme drče je sedel na smrekovem deblu že sivolas mož v rujavi kamižoli in irha-stih hlačah drže sekiro drevenico med koleni in na-pravljaje tobak v majhno pipico. Ravno kar je posekal debelo vitko smreko ter jej oklestil goste veje in tenki vrhač, sedaj pa si je zadovoljen opočil prevdarjaje, koliko bo dalo deblo krlov in koliko se bo izrezalo iz njih žaganic na prodaj. Mož še ni dolg* sedel v tej samoti zatopljen v svoje račune, ko se zasliši po hosti žvenketanje in krdelo ovac se pripodi po resju doli. Za njimi je stopal že tudi prileten možek z debelo gorjačo v roci, poleg njega pa je kocnjal velik kosmat pes z grebenico na vratu brbraje in stikaje si motam po grmovji, da bi si kratil čas. Zdaj je prepodil na veji sedečega ptiča ter z nastavljenimi ušesi in odprtim gobcem zrl za njim, med tem ko se je mali krilatec zopet vsedel na vejo bližnjega drevesa nekoliko više, čvrčč oponašaje svojega preganjalca, ki ni mogel za njim, — potem je zopet hlastnil po kuščarju v grmovji, ki je naglo smuknil med kamenje in ondi togote napenjal svoj zeleni trebušček; slednjič pa zapazi našega samotnega planinca na smrekovem deblu sedečega, in koj jame renčati in lajati, da je vse prek letelo. Še-le ko ga črednik posvari, utihne kosmatinec mahaje s kodrastim repom ter zopet gre vohat po grmovji, kje bi kaj staknil. — Bog ti daj dobro popoldne, Breskvar! si jo pa podrl zopet eno, jeli? — ogovori prišlec na smreki sedečega moža. — Kaj pak; za danes, menim, bo dovelj, — odvrne ta, — uni teden sem kupil od Brodnika dvanajst smrek, pa sem jih danes posekal. Dal jih bom na žago in splavil na Hrvaško, da bo kaj več dobička; doma ni nič s kupčijo. — — Dobro je dobro, če človek kaj pridela, dan današnji je hudo za krajcar, nikjer ni denarja, in onim, ki ga imajo, ne gre izpod palca. — ^ — Bog pomagaj je povsod! — vzdihne drevar. — Ti, Štefan, se pa polagoma v dolino pomičeš s čredo, vrh planine bo že mraz. — — Mraz, in pa paše zmanjkuje, paše, — pritrjuje črednik. — Tudi volkovi so jeli že zelo pritiskati, predvčerajšnjem mi je eden teh mrharjev spred oči vzel najboljšo ovco ter jo odnesel vklub moji in psovi prizadevi odpoditi ga. Grozno zgodnji so letos in mnogo jih je, brž ko ne bo huda zima. — — Tudi medved, pravijo, zahaja letos pogosto med drobnico. V gornjegraških planinah je že neki mnogo ovac podavil ta kosmatin, — pravi na to Breskvar. — Predlansko jesen je bil dvakrat zaporedoma tudi v mojo ograjo prišel ta mrcina, pa zadnjikrat sem ga usmodil s puško, a nisem ga dobro zadel, in od takrat ga ni več blizo; pred smodnikom ima vendar strah. — Med tem, ko sta se planinca razgovarjala o ovčji paši, volkovih in medvedih, zasliši se naenkrat spodej v dolini krik, ki je prihajal iz mnogoterih grl. V drugej strani prek hribovja je bežalo krdelo moških, ki so se zgubljali zdaj za grmovje, zdaj v grape in za skalovje, ter vedno bolj pripognjeni in sklonjeni hodili. Ne dolgo potem prihiti drugi trop, ki je bil še obilnejši. Znati je bilo, da se ti zadnji niso pred nikomur skrivali, kajti drvili so zdaj navkreber zdaj navzdol, ne iskaje skrivališč, in slednjič pozgubili v bližnji hosti, odkoder se je le tu pa tam na kakej goličavi še prikazala kaka glava. Kakor je bilo videti, izgubili so sled prejšnjih begunov, ker so jo mahnili ravno v nasprotno stran ter te pustili za seboj. — — Poglej, poglej, Brezkvar, kako jo fantje pihajo v goščavo, kot bi žgal! — oglasi se črednik, ki je zrevši proti oni strani pretrgal govorico in s prstom kazaje naznanjal svojemu tovaršu kraj, kam jo mahajo. Breskvar se nekako plahno ozre tjekaj in nehote polglasno zdihne: — O Bog in ljuba Mamka božja ga obvarvajta! — — Vidiš, sedaj pa Lituški župan žene svojo armado , — nadaljuje črednik, — le poglej ga, kako z levo nogo stopa, kot bi si bil kolena spahnil. .Star tepec pa še nima pameti, jaz bi ti lazil po hosti za prazni nič. — Pa ko bi že take ukazal poloviti, ki nimajo doma nikakoršnega dela in se ves božji dan krog klatijo in lenivajo, naj bi že bilo, pa on vkljub soseski same take lovi, ki so doma pri gospodarstvu potrebni. Lej vlani je spravil v vojake sina moje sestre, ki je bil edini otrok. Vse prošnje niso nič pomagale, moral je iti. Še sedaj nič ne vemo, kje je, nemara so ga že ubili, pisanja še nismo dobili nobenega od njega. Koliko je potepinov po naših krajih, posebno pa gozdnih tatov, ki bi bili zreli za vojaščino ter bi imela soseska mir pred njimi, pa teh nihče ne vidi, ako pa ima revna mati edinega sina, tega jej pa koj vzemo. Le jaz naj bi bil vsaj en dan cesar ali vsaj komisar! —------- Črednik bi bil morda še delj govoril, ali videti, da ga njegov tovariš ne posluša in tudi nobene vmes ne zine, preneha tudi on rekoč: — saj danes jih ne bodo dobili^ izgrešili so jih. — / 34 Zadnje besede je menda starec cul, kajti zdramil se je iz svoje zamišljenosti ter djal: — da bi le Bog dal, da bi visoko v goro ušli, ondi jih vsaj ne bodo iskali. —v — Še pes ni, da bi župan s svojo okorno nogo kobacal po plazih in skalah, saj bi si še vrat vlomil. — — Moj Urih je tudi brž ko ne med temi fanti, ki so sedaj bežali v goro, — pravi stari bolestno. — Komaj je izpolnil osemnajsto leto, pa mora že iti. Saj pravim, dokler je otrok majhen in nedolžen, ga pustč starišem, ko pa doraste, ga pa vzame cesar in požene po svetu. Sam ne vem, kaj bom počel, če ga vjem6. Jaz sem mu svetoval, naj bi se odtegnil nekaj časa iz dežele, pa bi bil ta ravs in kavs pri kraji, pa fant kar noče; pravi, da se ne gane iz domačih krajev. Lituški župan ima se posebno piko nanj. Predlansko jesen namreč je prišla koza v moj zelnik, in ker nisem vedel čigava je, zaprl sem jo doma v hlev ter jo imel ondi nekaj dni. Nekega jutra pride župan ves razjarjen ter se jame jeziti nad menoj, po kakej pravici mu vzamem kozo. — Koza je bila v želji — pravim jaz, — zato sem jo zaprl, ker nisem vedel, čigava je. — — Je že prav, — djal je, - to reč bova že še pobotala, preden se boš nadjal. — In odslej me ne more več videti. Po mojem Urhu bo stregel, kar bo največ mogel. — — Saj res, lej, tvoj Urh je že tndi goden, pa mi ni prišlo na mar, — povzame črednik, ki se je še le sedaj domislil, da ima njegov tovariš tudi sina zrelega za vojake. — Bo žaltova zanj, bo, čvrst fant je, velik. Pred par leti je bil še čisto majhina merkvica, suh in droben, sedaj se je pa tako storil. Škoda ga bo, če mu nalože teleta na hrbet. — — In sedaj, ko so neprenehoma vojske! — vzdih-ne starec. — To je to. Zmeraj se pokajo, zdaj tukaj, zdaj tam, in mlade ljudi pobijajo. Pa bi že vendar vkrotili tistega Bonaparto, ki vodi Francoze, saj ima naš cesar vendar mnogo ljudi. Huzarje naj bi poslal nad-nj, hu-zarje, ti bi ga zmokastili ter mu premeli kosti. — Črednik je še dolgo modroval in ugibal, kako bi lehko ugnali Francoze v kozji rog, Breskvar pa je ves čas le molčal, k večem zdaj pa zdaj prikimal z glavo potrjevaje tovarševe besede, slednjič pa se je pastirju le predolgčas zdelo samemu govoriti, toraj se poslovi in odpravi za ovcami, ki so se že daleč pozgubile po hosti. Breskvar je še nekaj časa sedel na smrekovem deblu, potem pa je tudi on vstal, zadel sekiro na ramo ter odšel po ozki stezi, ki se je vila navzdol proti cesti. Ravno je jelo zvoniti pri fari avemarijo in kmalo potem se oglasijo tudi po bližnih cerkvah zvonovi milo odmevaje po okolici. Starec pride do visoke, z mahom poraščene skale, po kteri je curljal viškoma doli bister studenček padaje v majhen z belim peskom posut tomunček, kte-rega je skoraj popolnoma zakrivala visoka praprot. Planinec se ustavi pri skali, prisloni sekiro h krivej brezi in vzemši klobuk iz glave stori velik križ ter jame moliti polglasno angeljsko češčenje. — Zdavnej je že dokončal molitev a vendar se stoji zamišljen oziraje se po okolici, ktero je že pokrival večerni mrak. Moža so morale mučiti hude skrbi, kajti večkrat je globoko vzdihnil in solzne kaplje so se mu zabliščale v očeh. Slednjič pokaže bledi mesec svoja rožička skozi smrečevje naznanjevaje, da je pričel svojo nočno pot. Stari se še enkrat prekriža, dene klobuk na glavo, potem pa jo počasi maha navzdol. Komaj dopolnil sem osemnajst let, Cesar me hoče v soldate imet'. Kako bom soldat, Ko sem pobič premlad, Ne morem še puške zmagvat'. Narodna. Večer je bil precej mrzel; od severja doli je pihala ostra sapa, po jarkih in ob vodah pa so se vlačile sivkaste megle, ki so zrak še bolj hladile. Po cesti, ki prihaja iz gornograške doline, ter se vije potem tikoma ob Savi proti Mozirju, stopal je urnih korakov posamezen človek, oblečen je v debelo kal-mukasto suknjo in s puško prek rame. Precej dolgo je že krevsal samotno pot, slednjič pa se mu posveti nasproti nekaj lučic in kardelo fantov, ki so sedeli ob cesti na debelih kladah, pripravljenih za žago, ter prepevali, opomnili so poznega potnika, da se bliža človeškim stauovališčem. — Dober večer, fantje I bom že skoraj v Mozirji ? — praša prišlec prijazno. — Bog daj dober večer! Ste že ondi, koj tu-le doli je cerkev, — odvrnejo nekteri fantje. — Takisto. Lepa hvala! — pravi popotnik ter koraka dalje. Fantje, ki so bili tukaj zbrani, bili so že od-rastli, kterim se ni bilo treba več bati vojaščine, toraj so lehko zahajali na vas brez strahu, med tem ko so njihovi mlajši družniki morali begati po hribih ter se potikati po hosti. — Kmalo pride ptujec do visoke hiše z dvema nadstropjema, iz ktere se je čul navadni vriš. — Brez pomislita odrine napol priprta vrata ter stopi noter, kajti zdelo se mu je že menda, da mora biti tukaj krčma. V precej prostrani sobi je bilo zbranih nekaj pivcev, ki so sedeli v kotu za mizo in pili skupaj bokal vina. Na zadnjem koncu je sedel kerčmar, majhen, precej rejen možiček, ter že težko čakal trenotka, da bi možje izpraznili bokal in bi mu ukazali novega prinesti. — Pri peči na klopi je sedel razcapan možiček razmr-šenih, osivelih las in grozno dolzega nosa, ter neprenehoma brenkal na svoje polomljene citre, na kterih je že manjkala polovica strun. Brenkanje je bilo vedno enolično in podobno onej počasnej pesmi, ki pravi: Anton Capon Je godel zastonj, Marička plesala, Ni vinarja dala. Prišlec je moral biti tukaj čisto neznan, kajti le kratko je pozdravil nazoče, potem pa se vsedel k maj-hini mizici pri peči ter si ukazal prinesti polič vina. — Vi ste bili gotovo na lovu, — pravi eden pivcev za mizo novemu gostu. — Da, bil sem, pa danes ni bilo nič prida, — odvrne ta kratko. — Ne zamerite, vi se mi zdite čisto neznani; gotovo niste iz našega kraja, — nadaljuje oni, — ker tu okrog poznam vse ljudi. — — V gornem Gradu sem na počitnicah pri svojem prijatelju, — pravi ptujec ozrevši se nekako plaho po nazočih. — Na lovu sem izgrešil pot, me je pa noč prehitela- — A takisto, v gornem Gradu ste; tam je zmeraj dosti gospode, — pravi vaščan za mizo ter pomoli krč-marju prazni bokal, da bi ga v novic napolnil. — — Možjč, letos bo dober lov v planini, — povzame 35 krčmar besedo, ko pricenca polni bokal na mizo, — lovci se povsod hvalijo. — — Morda za tiste, ki krščeno žival lovč, ne? — smeje se eden vaščanov. — I kaj pak, jaz menim zajce, volkove, medvede in enako zverjad; kdo se meni o fantih, ti so revčki sedaj, usmiljenja vredni. — — Nad medvede se bom tudi jaz spravil letos, torek zleze v brlog, ker potem ga je lože stakniti. Meni so že znani kraji, kamor se najraje splazi, — oglasi se" krepek še mlad kmet, ki je doslej le bolj molčal in poslušal. — Samo paziti moram, da se mi takova ne pripeti, kot vlani. — Kaj si ti že medveda streljal, Gašper? — prašajo ga radovedno vsi nazoči. — Kaj pa da sem ga. Z rečiškem cerkovnikom sva pred tremi leti enega vstrelila, ki je imel že tri krogle v sebi, vlani pa bi jo bil v solčavskih planinah sam skoraj skupil. Kaj vam še nisem pravil? — — Ne še, povej no, kako je bilo? — prosijo vsi. Govornik si izplakne grlo s kozarcem vina, potem pa pogleda ponosno po nazočib, češ, ako ga vsi poslušajo , ter prične: — Lansko leto sem spremljal nekega Dunajčana, jako prebrisanega lovca v solčavske planine, ki bi bil rad ondi podrl takovega kosmatina. Ker sva bila obadva pogumna in predrzna korenjaka, nisva iskala nobene družbe, temuč se sama napotiva nekega juira v planino, kjer sva sodila, da mora biti medved skrit. Cel dan sva že hodila, pa vse zastonj , slednjič je bil Dunajčan že nevoljen ter hotel iti domu. Mene je bilo sram , da bi prazna šla z lova, ko sva drugim za gotovo obljubila, da dobova do noči medveda, toraj prosim svojega tovarša, naj me nekoliko počaka, jaz pa grem pogledat doli ob plazu, če ni ondi mrhača. — Komaj pridem pod skalo, ki je strmela nad menoj, ko se začne spodaj v hosti nekaj lomiti in kmalo potem pri-haca velik medved naravnost proti meni. Jaz napnem petelina, počakam za debelo bukvijo skrit, da se mi do-velj približa, potem pa pomerim in sprožim. Medved strašno zatuli, spne se na zadnji nogi, potem pa se spusti naravnost proti meni. Jaz sem bil že zopet pripravljen na strel, pa ta prebita puška se mi ni hotla vžgati. Kaj bo pa sedaj , mislim si, ter se stisnem za bukev. Pa medved me je bil že zapazil. Urno primomlja po bregu gori, plane k drevesu ter ga objame z obema tacama. Meni je začelo gorko prihajati, videti, kterega lju-beznjivega tovarša imam pri sebi, in sam nisem vedel, kako bi se rešil. Bežati ni bilo moč, razun puške nisem imel nikakoršnega orožja, medved pa je bil vedno bolj predrzen. Precej dolgo sva plesala krog bukovega debla ter se lovila, in večkrat me je tovarševa taca dokaj neprijetno oplazila, slednjič pa v smrtnem strahu zgrabim z vso močjo medveda za vrat ter ga tiščim k deblu, da so mu kar kosti pokale. Zdajci sem jel tudi na vse grlo vpiti in klicati na pomoč ve-devši, da moj lovski tovarš ne more biti daleč, kajti čutil sem, da mi moči pešajo, medved pa je vedno huje dremsal in skakal, da bi se rešil. Slednjič pride moj Dunajčan, in videti v kaki zadregi sem, izvleče brž iz za pasa dolg nož ter ga porine medvedu v levo stran. Kri bruhne iz rane naravnost va-me, medved začne pojemati in kmalo potem se zgrudi mrtev na tla. To vam je bil korenjak, ne verjamete, še nikdar nisem videl takovega medveda. Predla pa mi je predla takrat, to vam rečem. — (Dalje prihodnjič) Potovanje čez Javornik, Pivko in Kras proti Trstu. (Spisal Danski.) (Dalje.) Ko grajščinski oskrbnik v hišo pride, pozdravi na-zoča popotnika. Ker mu je Rezika študenta že zunaj imenovala, obrne se kar proti meni rekoč: „Salvus sis mihi studiosus literatum! kam ste namenjeni in od kod mahate?" „Danes le do Britofa k gospodu Deklevi, jutri pa dalje proti Trstu, če Bog da, prišel pa sem iz Dan iz loške doline." — „Nekako znani se mi zdite, pa ne vem od kod, če ne ravno iz Ljubljane. Ali niste bili součenec Ver-netov?" „Da, bil sem bil — kaj dobra prijatelja sva bila, stanovala sva oba na Poljanah, on na zgornjih, jaz pa na spodnjih; on pri Šparovcu, jaz pa pri Cimper-manu. Miha je kaj rad zahajal k meni, najbolj zato, ker sva zemljevide risala. Najlepši so bili najini v naši šoli. Ko sem v 5- šolo stopil, prodal sem vse lepo risane zemljevide nekemu ljubljanskemu učencu, za ktere " pa nisem še dandanašnji ne enega solda dobil, plačal mi jih bo menda o svetem Nikoli". „Ne zamerite, meni pravi razum, da vas od Spa-rovca poznam, ker sem tudi jaz pri Šparovcu, ki je bil Mihov sosed iz Orehka, bil stanoval, bil sem takrat ravno v 7. šoli. Neki četrtek popoldne smo s polcem streljali na borjaču dr. Cubrove hiše, tam kjer je sedaj Aloj-zjevišče. Prišli ste bili k študentom Juvančevim in Kožarju, povabili smo vas bili, da seznami kratkočasite. Pole smo vam ponudili, da ž njim tudi vi ustrelile. Ali ni res?J — ,Pač da je gola resnica! Rad in večkrat sem šel k Šparovčevim študentom, najraji k Vernetu". „Brez zamere, vi ste, kaj ne da, iz Loža!" „0 ne, jaz sem v Danah rojen. Dane so najniža vas proti večeru v loški dolini. Pa akoravno je med Danami in Pivko ali Krasom, kakor mu sploh Ložanje pravimo, velik črn gozd, vendar pravi Juršičan : Juršičan in Danec sta soseda, pa le grm je vmes. Menim da grm, juliške planine, 6 ur hoda po širjavi in čez od Juršič do Dan in potem takem sta soseda!" — „Veš kaj , dragi moj ! da sva se danes tukaj sešla, veseli me prav iz srca." Zdaj popade kupico in reče: „No kupice nalijmo, Napij še ti zdravico Na zdravje tvoje pijmo, Za družbe veselico; Ki si ostal pri nas, Da prazen bo bokal Da nam je kratek čas. Bom še zadruzga dal!" „In ker imaš ravno zdaj počitnice ali tako imenovane šolske praznike, potem takem se ti nikamor ne mudi, in si rekel, da pojdeš danes do Britofa, pelji se raji z menoj v Klenek, ta pot bova kmali opravila. Popoldne enkrat se nazaj k Reziki na južino pripeljeva, potlej se popeljeva v Ravnje. Lahko nekaj dni pri meni ostaneš, predno greš dalje. Boš videl, da ti bo pri meni gotovo všeč." To povabilo mi je bilo tako všeč, da se ne dam dvakrat vabiti in nagovarjati! Vse mu dovolim in se peljem ž njim v Ravnje, :-$ dni se v tej okolici mudim. „Ubi bene, ibi patria", pravi stari pregovor. Da se mi je pri gospodu oskrbnika dobro godilo, ni mi treba posebej praviti, dovolj bo, če le pravim, da mi 36 je vse priobčil in osnoval, kar si je le mislil, da mi je mar in me mika, prijazen in postrežljiv pa čez vso hvalo. Ravnje , grof Hohenwartov grad, je v prav lepem kraji na Pivki, 9 milj od Ljubljane, '3 pa od Postojne oddaljen. Grad ni nič posebnega, okolica njegova pa je prijetna. Ime Ravnje ima od prvega usta-novnika, ki se je Ravnah pisal, to slovensko ime pa je od ravnega polja ali ravnine, ki se krog in krog gradu razprostira. Kdor Pivko in kamniti kras kolikor toliko pozna, in v ravnjiško okolico pride, bode se presneto zavzel, mislil si bo, da je prišel na drug svet. Tukaj vidi ravno polje, gladke travnike, obilo sadnega drevja in prijeten gaj blizo gradu, ki ga Vodnik ljubno imenuje. Ne daleč od tukaj stoji Šilertabor na precej vi-socem hribu, obsejanem s kamnjem in skalovjem, tu je bilo tako imenovano stražišče zoper krvoželj nega Turka. Ravno tu je bil, kakor Valvazor piše, tudi vskrižni o-genj ali grmada, ki se je o sili sovražnika na taborji zažgala. To je bilo znamenje, da se sovražnik deželi bliža, in prebivalce v bran skup kliče, da namreč vsak junak za orožje prime in se na boj pripravi. Žene z otroci so, pa bežale, o točasnem prihodu Turka, z živino, drobnico, gotovino in raznim orodjem v bližnji šneberski gozd, kjer toliko časa ostanejo, dokler krvoločnik kopita ne pobere in z dolgim nosom, dostikrat zeld otepen, iz dežele odide. — Omenjeni tabor je bil z močnim obzidjem obdan, in torej mu tudi Turek ni bil tekmec; pa je tudi vse kaj druzega kakor taborji današnjega dne ! — Tabor so ravnjiški gospodje s pomočjo bližnjih sosednih vasi sozidali v letu 1471, in ko so Turki po Kranjskem razgrajali, ropali in požigali, niso se omenjenega grada nikdar dotaknili. Prvič so se bali, da bi jih čvrsti in pogumni Japodi ne nabili, drugič se jim je pa pozde-valo, da jih ne čaka tukaj nič druzega, kakor hud boj. Torej hajd nazaj, od koder ste prišli I Da sem na grof Hohenwartovem gradu 3 dni pri gospod oskrbniku P—ostal, to sem še gori povedal. Od tukaj sem zahajal po Pivki sem ter tje in razne kraje obiskoval. Ko grem nekega dne čez Nadanje Selo, Ki-lovče proti Podtabru, vidim cele trope divjih golobov (columba livia), kterim na Krasu tudi brezni ali skalni golobje pravijo, sem ter tje letati. Ko teh živali v tem kraji toliko vidim, pride mi neki mož iz Postojne nasproti; ko hoče memo mene iti, gaproprašam: „Oče! povejte mi, ali je zmerom toliko golobov v tem kraji ? Nikdar jih še nisem toliko skupaj videl." „Zmerom, dragi gospod," odgovori mi mož. „Ne daleč od tukaj imajo jamo in v njej prebivajo skup kakor čebele v čebelnjaku, čez dan so večidel zunaj jame in si v okolici živeža iščejo, proli večeru se pa spet v svoje stanovanje vračajo, kjer jih po cele trope med posebnim frčanjem in šumenjem v jamo leti. Pri nas na Krasu imajo več enacih globin ali jam. Pri Ravnjah je gol ob in k a, v senožeški okolici pa: za vin k a, kojniki, meglena jama, ponikve itd. Vem da se marsikteremu strelcu po golobji pečenki sline čedč, posebno če jih cele trope vidi, pa vendar kar repa v bližino ne dobi, da bi po njem sprožil." ..Kako jih pa vendar Kraševci prevare, da si jih nekoliko za večerjo nastrelč ?" — Tako le: „Ko vidijo, da so se golobje večidel v podzemeljske globine poskrili in k pokoju spravili, prinesti nekoliko slamnatih otepov, tč zažgč in v globino spustč. Golobje na gredčh sede, se svitle prikazni ustrašijo, in vsi kmali sfrfole s strašnim šumenjem iz jame, okrog ktere je vse polno strelcev nastavljenih, in skorej bi rekel, da vsi kmalo svoje puške po golobih sprožijo, in zadetih živalic pade brez števila, toliko, da polne torbe ž njimi nabašejo." Kras je bil ob času cesarja Avgusta velik velik hrastov gozd, ki se je razprostiral daleč tje čez Reko, in iz kterega so v Rim (okoli tri milijone duš) vso svinjino dobivali. Kaj je pa Kras dandanašnji ? Ko ptu-jec po morji v Trst prijadra in se od tufcaj dalje v naše cesarstvo poda, že ga pri Občinah groza obide in bi djal strah spreleti, ko vidi tako kamnito, suho in pusto Arabijo! Stopite pa nekoliko trenutkov v Lipico , kjer je cesarsko kobilstvo, in na mah se boste prepričali ali prav za prav razumeli boste, kakošen bi mogel še dan današnji Kras postati! Kedar bodo Kraševci poslednja hrastova polena v Trst prodali, in drugej želod kupovali in ga iz novega sadili, takrat še le se jim bodo oči odprle, da bodo videli, kaj in kako. Pač velika žalost, da človek še le takrat k pameti in razumu pride, kedar mu ni vec pomagati! Dajte nam, piše M. Vertovec v Vinoreji leta 1844, še 200 let živeti, in vso oblast čez Trst in Kras, in mi ga hočemo v 150 letih, brez vse najmanjše škode, celo z velikim dobičkom mesta in Krasa, v najprijetniši raj premeniti. 50 let bi potem še radi živeli, da bi se svojega koristnega dela veselili. Iz veliko nemških dežel vozijo goveje in druge kosti v Hamburg, tam jih umniši Angleži po celih 60 bark na leto nabašejo in domu na Angleško vozijo, ondi raz-meljejo in kmetovalcem za gnoj prodajo. In iz Trsta, če bi bilo v 50 letih še enkrat toliko prebivalcev, bi se ne dal ves gnoj, ki ga zdaj morje žre, na Kras spraviti? Včmo, da se bo marsikdo našim sanjam posmehoval, pa naj se le, povemo mu po vseh ustih, da bodo enkrat umniši narodi za nami prišli, in vse natančniše dovrševali, kakor smo tukaj sanjali. Pa, dovelj sem se po Krasu okrog motal, naj ga za zdaj zapustim, ter grem na Ravnje nazaj, da se za jutrišnji dan dalje podam, bom le videl, kaj bo k temu gospod oskrbnik rekel; menim, da me ne bo nagovarjal, da bi še ene dni pri njem ostal. — Ko sva z gospod oskrbnikom tretji večer pod košato lipo poleg grada sedela in večidel o Ljubljani itd. kramljala, zapoje zvonček in naji v obednico k večerji zakliče. Bila je že deveta ura v torek po mali maši, (gospojnici, malem šmarnu) leta 1824. Ko v obednico stopiva, doda hišina, Cilika po imenu, oskrbniku neko pismice rekoč: „Nate, to pismo mi je na Kalu nek Kra-šovec iz Lokve dal". „Oho, kdo se me je spomnil, da mi piše? — Gotovo gospod Mohorčič!" — urno ga razpečati in prebere ter pravi: „ Vedel sem, da mi drug ne more pisati, kakor moj prijatelj M. — On mi piše: V Ricmanjih bo gospod M- nova vila z vinogradom vred prodana. Dolžniki so ga na kant pripravili, prišel bo siromak kmali na boben in po tem takem ob vse, nima ne osla ne kozla več v hlevu, samo še borne vile in vinograda mu niso vzeli, ki bosta pa tudi čez 14 dni brž ko ne v ptuje roke prišla. Prijatelj M. mi piše, da je vila jako zanemarjena, in da bo treba nekoliko stotin v roke vzeti, da se v poprešnji stan pripravi. Tudi vinograd medli in zdihuje po drugem in marljivem gospodarji, da bi ga v bolji stan pripravil. On je precej velik in tudi rodoviten. V srednjih letih se pridela po 10 do 12 polov-njakov dobre kaplje. Če je pa dobra in ugodna letina, pridela se tudi 15 in čez. Že večkrat si mi želje razodeval, da bi rad v tržaški okolici kako zemljišče s hišo vred kupil, tukaj 37 se ti lepa priložnost ponuja, Pridi, da vse dobro ogle-daš, mislim da ti bo eno ali drugo dopadlo, kar bi ti jaz prav iz srca privoščil. Njegova hčerka „M a ri-ieta" po imenu, brhko dekle pri 18 do 20 letih, mi je tožila jokaje: da jo bo oče ob vse pripravil, ker dru-zega ne dela, kakor pije in dolgove dela. O Bog daj, da bi prišla vila in nograd v dobre roke. Rada bi še tam ostala, kjer je moja zibelka tekla, in noyemu posestniku v opravilih pomagala, da bi me le od hiše ne odpravi. Stregla bi mu in pomagala pri vseh rečeh, ne bilo bi mi treba zapovedovati in reči: Stori to ali uno. Storjeno bi bilo že pred, kot ukazano. Spoznam se pri vseh opravilih pri domu, tako tudi v vinogradu. Tako mi je brhka Ricmanjka govorila. Pridi dragi prijatelj , ti povem, da se ne boš kesal. Tako se je glasilo pismo. — (Konec prih.) Cesar Franc Jožef rešitelj. Vladarju blagemu pa ta v Pogled srce do dna presune, Človeka smilita se iz srca Bolj mu ko take škode njune; Lepo ju car ogovori: „Le mirna, pomoč se dobi, Kaj menita, da znaša Le-ta nesreča vaša? Napočil je oblačen dan,, V megli tirolske so višine, In sneg naletuje droban, Da-si že krije hrib, doline. Kedo pa vendar tamkaj gre, Kaj ga ne strašijo megle? Se ne boji li plaza In tolikega mraza? Zna biti lovec gre na lov, Sledu za divjo zverjo išče, Kaj tak se bode bal snegov, Saj vsak dan vajenjih obišče, Prav lovski je oblečen ves, Za njim pa vendar ne gre pes In puške tudi nima, Ki lovec vsak jo ima. „„Gospod, velika škoda je, Bila je kravica edina, Goldinarjev sto vredna še, Življenja nama korenina"". „Ce je tako, je mala stvar, Pa vama dal bom jaz denar, Da bosta si kupila, Govedo drugo zadobila". ©j ta avstrijski sam je car, Slišavši kmetic ni verjel, Ki v jutru rad se tu sprehaja, Da spolnijo se tč besede A denes pa mu solčni žar Ne kaže lepega okraja. Prišel po stezi je naprej, Na konci tam se vstavi, glej! Stoji tam koča vboga, Kraljuje v njej nadloga. Človeški car začuje stok, Ki mu pretrese srce blago, Prav tak je bil kakor otrok', Ki mater izgubi predrago. Pa dalje več se ne mudi, Nesrečo videti želi, Ki kočo je zadela, Ali je smrt tu žela. Čez nizki prag se koj poda In v borni koči kaj zagleda? Star mož in žena sta solzna, Na tleh leži mrtva goveda. Vse premoženje tem ljudem Je izgubljeno revam s tem — Kaj jima je početi, Kako naprej živeti 1 Pristavil cesar je vesel, Da v prvi grad naj doli grede; Popraša po gospodu sam In dobil bo po godu tam Izpolnjeno obljubo, V pomoč za to izgubo. Priprosti gorski si pa de, Da rajši koj ž njim tje poda se; Nad neverjetnostjo čude Prijazno cesar nasmehlja se. Dovoli mu priprost pogoj, Da gre z gospodom v grad takoj In tam denar dobode, Da ž njim popravi škode. S planincem vštric gre blagi car Po stezi se pogovarjaje; Prišla sta v grad in koj denar Cesarjev sluga kmetu daje. Kmet reče hvalo, gre vesel Hvaleč njega, ki ga otel: „Bog te še dolgo živi Gospod predobrotljivi!" Fr. Cimperman. Priroda naša učiteljica. (Spisal — r—.) Človek je stvarjenja vladar in gospod. Stvarnik nebeški ga je postavil na vzvišeno mesto med vsemi dru-zimi stvarmi, vdihnil mu je neumrljivo dušo, razsvetlil ga z iskro razuma, da vlada ž njim in obrača v svoj prid vse, kar je na zemlji in pod zemljo. Pa kaj stori človek v svoji mogočnosti in veličanstvu? Napuh se polasti njegovega duha, nehvaležnost mu ostrupeni srce in on se pregreši proti svojemu Stvarniku in Bogu, in nakoplje tako ostro pa pravično kazen sebi in celemu svojemu potomstvu. Omračen je duh njegov, oslabljeno in umrljivo telo in vsa zemlja je prekleta zavoljo njega. S potom svojega obraza si mora pridobivati vsakdanji živež, ker priroda, pred grehom tako blagodarna, postala mu je sovražna ter se mu upira z vsemi močmi. Tu vstaja vihar proti človeku, tam so reke zaplavile izdelke njegovih rok in priblodil je v kraje, kjer so se rušile silovite skale in mu grozile propast ali pa so gore, pod kterimi se je naselil, jele bruhati iz sebe plamene, bijuvati smodečo lavo in s pepelom zasipati rodovitno krajino. Divje zveri raznih plemen in strupene kače so ga prisilile k obrani in boju za lastno življenje. Ta veko-viti boj v lastno ohrano in sploh divjaško življenje je imelo grozne nasledke za človeka: duh njegov je zakrnel, zatemnela mu je božja luč v prsih, ni se več zavedel svojega začetka in poklica in v zmotnjave in ma-likovalstvo so se spremenili sčasoma sveti spomini in verski obredi. Večni boj mu je v sercu zbudil strasti in nečloveško poželenje, ki se je obrnilo kmali proti lastnemu rodu; pobijal je svojega sovražnika, radoval se nad njegovimi mukami in napajal se ž njegovo krvijo. Zverstvo je premagovalo človečnost. Toda v nekterih krajih mu je bila vendar priroda bolj mila. Ukrotil je živali manj divje, privadil jih nase in živil se z njih mlekom in mesom. Spremljal je mile mu cede po travoplodih dobravah, popašal krajino za krajino in vmes zbiral okusno sadje, ktero je rodilo mnogovrstno rastlinstvo. Toda sčasoma so se ljudje razmnožili, zlasti kjer je bila priroda bolj rodovitna, in če je kedaj mati narava odtegnila darežljivo roko, če je bolezen davila cede in ostalo drevje brez sadja, nastopili so hudi časi, revščina in lakota. Moral je torej človek premišljati, kako bi se preskrbel tudi za tako neprevidno dobo. Začeli so torej bolj previdno nabirati semena od rastlin, ki so jim dajale okusen sad in zdravo hrano, rahljali so zemljo, sejali in glej, seme je kalilo; razvilo se v rastlino, ki je rodila sad in človek je bil preskrbljen z živežem na daljši čas. Zadosteno je bilo telesnim potrebam, in to ga je nagnilo, da je delal vsako leto tako. Divjaška narava se je jela spreminjati in čedalje lepše razcvitati. Oddelil se je od prejšnjih stan poljedelcev, sadjerejcevitd. Začelo se je blago, mirno življenje in s tem seje razvijal tudi človeški duh, z dozdanjim uspehom spodbujen k novim poskušnjam in še bolj pazljivemu premišljevanju in preiskovanju. Človek slabotnega telesa se je oborožil z orožjem duha, in jel premagovati naravo z mečem svojega razuma, s čitom neutrudljivosti in s puščico bistroumnega premišljevanja. Mnogotere slučajne prigodbe in prikazni so mu bile v pomoč: posel z nebes v podobi bliska in strele mu prinese dar ognja, ogenj pa ruši in razstopi kamen in ga spreminja v človeku tako koristne kovine in steklo. Po vodi plavajoče drevo starosti ali pa od viharja podrto in v morje zagnano soznanja ga z morsko vožnjo, a ribje plavute podajajo mu vzor k izvrstnemu veslu, umetna pajčina mu kaže, kako plesti mreže in tkati primerno oblačilo; tvarine k temu pa mu daje palmino ličje in rastlinsko vlakno. Z železjem, mrežami in vrvmi lovi in kroti divje ovne, vebljode, osle itd. Tiče, letajoče pod nebom, mori ostri šip, ki ga pošilja gibčni lok v 38 višave, ribe iznaša iz vodne globočine mreža in dolgo koplje. Pravilni tek meseca in zvezd na visocem obzirji in letne spremembe učile so ga, kako razdeliti čas; skrb za v zemljo vsajeno rastlino obračala je oko k pozorovanju Debeških teles in druzih natornib prikazni, in videti povsod veličastno in krasno soglasje v celi neizmerni naravi, jel je slutiti neko višo nadzemsko moč, ki vse vlada, ter se tako pripravljati k spoznanji pravega Boga. Narava'je bila vedno bogata mnogovrstnih darov in moči, ki jih je v svojo korist obračal bistroumni človek. Vsaka važneja nova iznajdba je prinesla v človeško življenje velike spremembe. Kakor hud potres je izbudil iz spanja človeštvo parni stroj, odprl bistro-nmu človeškemu novo pot, zmenil dela in opravila celega izobraženega sveta. Le poglejmo krog sebe! Po razdraženih valovih rek in morja begajo brez vesla in jadra bistroletni par-niki, posmehovaje se silnemu toku in razkačenim valovom. Železne ceste, žile velicega kupčijstva in obrtnij-stva, prepletajo površino kopne zemlje, in po njih dirjajo kakor tiče pod zrakom dolge vrste težkih vozov, bobneči parni stroj, kermeni s kamnito hrano, izkopano iz podzemeljskih globočin; tam zopet se stresa zidovje velikanskih tovaren in kolesa, drogovi, kladva itd. v naj razložnejše stroje sestavljena, izdelujejo kakor tisučero nevidnih rok najtanjše niti in tkanine. Kakor blisk švigajo misli po dratovji dalnopisnem (telegrafnem) do vseh krajev sveta. V zračnih čolničih se človek vzdiguje v poveterne višave, kamor se ni orlovo krilo ne povznese. Lahke sence različnih predmetov lovi umetnik na papir in podaja začudenemu svetu fotografične obraze. Tla se oživljajo pod drobnogledom in cele gore so zložene iz trupel živalic prostemu očesu neviduih. Učimo se torej spoznovati prirodo, jemljimo hvaležno dragocene darove, ki nam jih podaja Bog po njeni roki da jih vživamo v svoj prid. Spoznavajmo zr klade, ki jih hrani v svojem naročji in preiskujmo J . premi-šljujmo jih skrbno, da razumemo njene -zakone ter spoznamo pot k uživanji. Natoroznaustvo je plamteča luč, ki razsvetljuje razum človeški; pred njenimi žari so zginile in zginjajo še sedaj skrivnostne pošasti, čarovnice in druge prikazni naverske; ona je izpodila z gor in iz prepadov, iz gozdov in drevja vile, nimfe, drijade, oreade in kakor so se še imenovala vsa ta strašila, ktera je videl nevedni človek povsod, kjer se je zastavil njegov neolikan, ne-izbistren razum. Prirodoslovje nam odkriva blagodar-nost gozdov in njih visoki pomen; ona nam pokazuje v prsteni grudi in v drobnem pesku tajno pismo, s kterim so popisane spremembe zemske površine; ona spremlja resno kraljico na njenem daljnem potovanji in v mali rastlini nam odkriva čudovito notranje gibanje in spreminjanje sokov, tiho dihanje listja, ob kratkem, odpira pred našimi očmi čudopolno tovarno, v kteri se spreminja kamnena in zračna hrana rastlinska v živež živalski, v koristno zdravilo ali pa smrtni strup. Natoroznanstvo nam ukazuje različne tvarine in pripoveduje in priča, po kterih zakonih se zedinjajo in strinjajo v nova trupla, časi v vse drugačna, kakor so bila ta, iz kterih so sestavljena, in kako in kedaj se zopet razločujejo in delijo; ono nam pojasnuje čuda našega telesa in vpeljavši nas v kraljestvo živalsko uči nas izbirati koristne in ogibati se škodljivih. Natanč-jaiši pozorovanje edine malenkosti in nevažne stvari povznaša našega duha v obore prej neznane, polne božje harmonije in prekrasnega soglasja v celem stvarjenji. Obrtnik in trgovec, zdravnik in umetnik, prosti poljedelec in učeni premišljevalec — vsi zajemajo iz bogatega vira prirode in njenih izdelkov in brez poznavanja prirode ne more obstati nikdo, ako si hoče pomagati v življenji naprej im med omikane biti prištet. Naravoslovje konečno ukazuje v najjasniši svetlobi ne le v čudovitem teku zvezd nebeških ampak, ravno tako tudi v življenji malega metulja, da nekaka večna previdnost in večna ljubezen navdaja vse stvarjenje in da se v vseh njegovih močeh vselej in povsod razodeva oni veliki mogočni duh, modrost večnega Boga, kteremu se uklanja vse stvarstvo. Tarantela. (Obraz iz Neapola; iz češkega poslovenil Andrejčekov Jože.) Odkod neki izvira ime" tarantella? Ako hočeš to izvedeti, ljubi čitatelj, obišči enkrat v Neapoli starega ribiča Antonia v pristavi, ali pa veselo Pepino pri sv. Luciji, kjer prodaja izborne ostrige, a prašaj jo, i slušaj, kaj pravi Antonio: „Pri nas je živalica, kakor majhen martinček, samo ne tako čila, niti nema barve zeleno-sive, kakor oni, temveč belo-sivo. Prebivd kakor škorpijon v starem zi-dovji, zleze pa tudi čestokrat v ljudska bivališča, kjer se počasnih korakov po stenah in stropih sprehaja. Če pa pride človeku na golo telo k srcu, potem bogpoma-gaj — tok krvi se ustavi — tako mrzla je ta živalica — a človek je, kot bi trenil ves blazen. Ta živalica je tarantula". Pa tarantella? Vže govori Pepina : „ Tarantella je ples. Priplazi li se tarantula človeku k sercu, pak ne more plesati tarantelle. Ako pa plešem tarantello, me ne vjeme počasna tarantula. Ples me tedaj vruje zle tarantule, zato se ta ples zove tarantella". Bene! sedaj to vemo. Ako ne ve tedaj stari Antonio i vesela Pepina nič več o tem, bode se ve" naše dalje poprašanje zastonj. Bodimo tedaj zadovoljni. Saj je morda dobro znano, kako radi v Neapolu plešejo tarantello; bodi si reven ali bogat, imeniten ali prost, star ali mlad. V cvetočem krogu maškaradnega plesa v St. Carlo slišimo tamburin i kastagnete. A ked6 vč, ne tiči li pod haljo čilega pulčinela kak markiz ali vojvod. O božiču i veliki noči zadoni tu pa tam v domu v prvem Dadstropji tamburin. Marsikteri premožni mestjan poskuša se v tem v krogu svojih odraslih otrok, da bi nekoliko zaplesal tarantello, a sicer, — kakor to vsako leto ponavlja — letos poslednji bart. Da niti polslepa babica ne pozabi, da ne bi se zasukala se svojimi vnuci na priljubljenem plesu tarantelle — vsaj je to vže po-slednjokrat! Ali prava, ognjena tarantella, ta se da le plesati pod prostim nebom. Ko brž proti večeru zaide solnce za vedno zelenim Posilipom , Vezuv žari a morje zlato odseva — Tu brenči, cinka tamburin Rožljajo kastagnete. V starem sredomestji Carninskem (Konradina Hohen-štaufenskega) so čile plesalke — a gibčni mesarji vža- 39 metovih kamižolah, imajoči palico vedno k udarcu pripravljeno pod levo pazdiho — ne zametaje plesa. Pa v Carnini so temne ulice in njen trg izbuja v nas neprijetne spomine. Potrudimo se raji ven v Portiče. Pri oni neznatni ribičevi koči, kjer je stanovala vsled povesti ona nema krasotica se svojim bratom, ki je se svojo zgovornostjo smrt pregovoril — tukaj tedaj bomo tiho poslušali. Lej! ondi res pride Lucila se svojimi tovar-šicami, "brati i prijatelji. Kako zala je ta dekle, da, najzaljša med prišlimi krasoticami! Lične ribarice šoto! Tarantella! Le tiho cinka tamburin, Molče dosle še kastagnete. Gledi no! tu na levo, tu na desno se priklanja glava — roke dosle še z mirnimi kastagneti so oprte v bok — noga vže poredoma stopa zdaj naprej, zdaj nazaj, tu se zopet na prste dviga, tu na petah — tako se začenje tarantella. Pa komu je mogoče to popisati? Poglejmo raji le-uno vitko postavo. Kakovo gibanje! A oko žari, ko plamem tvoj, o Vezuv! Na ustih se ziblje slabi smeh. Le v daljnih krogih oletava motilj to lučico — a kako srečen si, Pietro! Zdaj že doni močneji tamburin, I ganejo se kastagnete. Nedra kipe — oko žari plamen — tako žari le lava! Roki kviško imajoč toči se zala deva, čilo poskakuje nežna nožica s pete na prste, i naglo zopet nazaj. Zdaj brenči i cinka tamburin, Rožljajo kastagnete. O! to oko, kako gori z vedno živejšim plamenom! A roke tleščeče, — te migajo in zovejo — o pojdi, pojdi! A v vedno ožim i ožim krogu obletuje sirena hrepenečega plesalca. A vije se bok plesalke — pa ne vspred ne vzad — ni v desno ni v levo — vije se v nrnem sukanji, plavaje tako rekoč v vrtincih hitrejši od kače. I vsplameni tudi oko plesalčevo, špulijo se usta k vročemu poljubu, a ok6 spočiva tužebno na vsakem gibljeju čarovne krasotice. Utihne zopet tamburin, Rožljajo le še kastagnete. Vedno bliže i bliže suče se silfida okrog plesalca. Oko namižika, razprostrl svoje naročje, presrečni plesalec — vže čutiš nje dih — dekličini kodri se vže dotikajo njegovega obraza — pa gledi — v tem odskoči krohotaje se, zarožlja a naglo se sukaje odpravi do kola. Zdaj brenči in cinka tam bori n, Rožljajo z nova kastagnete. Ubogi Petro čisto spehan i potem zgruzi se na travnik. Le kakor iz daljave doni mu na uho tamburin a krohot sirene, ki ga obletava v urnem plesu.------- Tako je plesala Lucila. „A vsi ljudje so jej bili vdani, kajti bila je to pridna dekle. Marsikteri pridni ribič spustil seje na morje, z namenom, da si bo skušal toliko pridobiti, da bi smel poprositi za Lucilino roko". Tako nam je pripovedoval dve leti pozneje stari Rafael, najboljši gondoler v Portiči. „1 no nekteri so se vrnili. Drugi pa — molimo za njihne uboge duše — našli so svoj grob v morji. Ali Lucila ni nikogar obdarila izmed teh ogorelih dobrikav-cev se svojo naklonostjo. A plesala je, kakor navadno, da, tudi pri mesecu — a to, mislim, ni bilo dobro. Takrat je dohajal v vas neki ptuji mož. Bil je krasno oblečen, imel modre oči, črne lase, ob kratkem, zali mož — mislim da je bil všeč" Lucili. Ptujec jo je vi- del pri plesu. Od takrat je povsod nasledoval deklico, a to je bil kakor mislim, začetek vsega budega. To ti je bilo šepetanje i skrivnosti! Pa komaj je bilo vse v najlepšem teku, ni prišel več ptujec — a mislim, da je imel k temu dosti vzroka. Neko jutro vrglo je morje ravno pod Torre di Greco — bil sem ondi nazoč — mrtvo truplo na suho. Mrtvi je imel črne lasč, v prsih pa globoko rano a tako široko, kot moj ribarski nož — oba brata Lucilina imata tudi gondolo a nerazumita šale. — Pa bilo je vže pozno. Lucila je bila spodena iz očetovega doma a živi sedaj v Neapolu — mislim, da se jej dobro godi. Pleše še sedaj, če tudi z bolestnim sercem, v gledišču svoj ples, tarantello; mesto ljubezni prisluži si denar a tisočero „brava, bravissima" — uboga!" Zastavica. 14. Kri nosi, kri tlači, pa je vendar nima samo — kaj te to? 15. Belo potrebelo, sernatoren, sernapern, trcelj, pecelj pecota — kaj je to? 16. Manjše nego komar, a teže od konja — kaj je to? 17. Njiva boba do božjega groba, po noči cvete, po dnevi pa ne — kaj je to? Vganjkazastavice v 4. listu: Strelovod. Ogled po svetu. Avstrijsko - ogerska država. Iz državnega zbora imamo naznaniti, da je novo ministerstvo zahtevalo, naj se mu za dva meseca dovoli pobiranje davkov po dozdanji razmeri. Ali to se mu je odbilo v obeh zbornicah, dobilo je dovoljenje samo za en mesec, za sušeč. Nemci so to storili zato, da bi s tem minister-stvu dali nezaupnico. Po pravici je odgovoril Hohenwart, da mu je dovoljeno samo za e n mesec tako malo nezaupnica, kakor bi mu bilo za dva meseca zaupnica. Jako dobro je tudi omenil poslanec Groholski, da .se davki ne dovoljujejo ministrom, ampak državi. — Prijateljstvo med Nemci in Poljaki se ni samo ohladilo, marveč Nemci bi Poljake že najrajši iz Cislajtanije pometali. — O domačih zadevah, ker ni posebnih dogodb, naj omenimo , daje zadnji čas, da ministerstvo napne drugačne strune, ako se imajo vsaj nekaj spolniti vesele nade nezadovoljnih narodor. Fnnanje deriave Mir je sklenjen! to je važna novica, o kteri imamo danes poročati. O tem piše „S1. N." tako-le: „Mir je sklenjen, ena najvažnejših in najtežih dob noveje zgodovine je končana in začenja se nova, o kteri se ne da prerokovati. Strašni so pogoji, ktere je ošabna Nemčija diktirala poteptani Franciji in ni se čuditi, da so Thiersa v narodnem zastopništvu, kjer je hotel mirovne začasne -dogovore prebirati, občutki tako premogli, da so ga vse moči zapustile. Pogoji so sledeči: 1. Francija se nemškemu carstvu na korist odpove sledečemu oblastiju: petemu delu Lotringije z Metzom in Thionville-om vred, Alzasiji brez Belforta. 2. Francija plača 5 milijard frankov, 1 milijardo že leta 1871, ostanek vsaj v 3 letih; 3. Nemci začno Francijo zapuščati takoj, kose mir sklene j Nemci zapuste najprej Pariz in veči del zapadnih okrajev; vzhodne okraje bodo začele zapuščati, ko se plača prva milijarda in jih bodo bolj zapuščali, čem več se bo odplačalo vojne odškodnine, od ktere se plača 5% obresti računjenih od dne sklenjenega miru; 4. Nemški vojaki ne smejo v posedanih okrajih prebivalcem ničesa po sili jemati, a vzdrževali se bod o na francoske 40 stroške: 5. Prebivalcem onih krajev, ki si jih je Nemčija prisvojila, odloči se doba, v kteri se morajo izreči, ali hočejo biti narodnosti francoske ali nemške; 6. Ujeti vojaki se bodo takoj nazaj dali; 7. Konečni dogovori o miru se začno po potrjenih teh pogejih; 8. Uprava onih dežel, kjer začasno Nemci ostanejo, izroči se francoskim uradnikom pod zapoveljstvom glavarjev nemških čet; 9. sedanja pogodba ne daje Nemcom nobenih pravic do onih dežel, kterih ne bodo v roki obdržali; 10. pogodba se bo narodnemu zastopstvu predložila v potrjenje. — Odbor 15 zastopnikov je s 14 glasovi proti enemu potrdil te pogodbe in 1. marca ob 10 uri zvečer jih je narodno zastopništvo 8 546 proti 107 glasovom sprejelo in potrdilo in mir je sklenjen. En Napoleonovec je skušal zastopništvo opominjati na prisego, ktero je dežela prisegla Napoleonu. Thiers je nesramneža oztro in zasluženo zavrnil in zastopriištvo je izreklo, da je Napoleon odstavljen. Po glasovanji je poslanec Keller v imenu Alzasije in okraja Meuse in Mozelle oglasil upor proti sklepu izrekaje, da je odstopljenje ničevo. Keller pravi, da bodo vsi Alzasijanci v prihodnje si prizadevali, da se zopet združijo z Francijo, za ktero bijejo njih srca. Alzasijanski zastopniki zapuste potem zbornico, češ, da odstopljene dežele ne moreje več v njej zastopati. * Nemci so marširali v Pariz. Kolikor je do zdaj telegraf povedal, ni se primeril noben nered, nobena, nesreča. Telegrami pravijo, da so se Nemci hvalevredno vedli. Prodajalnice so ostale zaprte. Ljudstvo sicer ni delalo protivnih demonstracij, a je tudi prav v majhnem številu prišlo gledat nemško komedijo. Časniki so izšli črno obrobljeni, vendar so prav mirno govorili, na glediščih so predstavljali igre kakor po navadi. Ker je mir sklenjen, bodo Nemci takoj zopet Pariz zapustili, in res se iz Bordeaux že naznanja, da je že 2. t. m. nehala nemška okupacija pariž-kega mesta. Nemškicar je vPetersburg naznanil mirovne pogoje inv telegramu ruskemu carju pravi, da Prusija nikdar ne bo pozabila, kaj je dolžna ruskemu carju, ki je edini ubranil, da vojska ni segla do skrajnih mej. Wilhelm carju izreka še svoje posebno hvaležnost. Ruski car na to telegrafično odgovarja: ^Zahvaljujem se za naznanjene mirovne pogoje in se veselim z Vami. Bog daj, da bi zdaj nastopil vztrajen mir. Srečen sem, da sem Vam mogel dokazati kot udan prijatelj svoje simpatije. Naj bi prijatelstvo, ktero naju veže, zagotovilo slavo in srečo obeh dežel". Nemški državni zbor je sklican na 21. dan t. m. Po vsej Nemčiji pripravljajo velike slavnosti zarad sklenjenega miru. Trezni politikarji pa razkazujejo, kako se po vsej Europi začenja novo oboroževanje, in tako stopimo zopet pred novo vojsko, o kteri se le ne ve, kdo jo bo začel in kje". Razne novice. Tiskovno društvo t Hariborn. V Mariboru se je osnovalo tiskovno društvo, kteremu so jako veljavni gospodje na čelu. Namen mu je delati za to, da se med narodom širijo dobri spisi in knjige, pa da se manj razširjajo slabi spisi. Da se ta blagi namen doseže, treba je združenih moči. Društvo želi, da se mu oglasi kolikor mogoče veliko društvenikov, ker s temi mu bo naraščala denarna pomoč, s ktero samo more dovršiti svojo nalogo. Trojne vrste pa so ti društveniki: 1) ustanov-niki, ki društvu posodijo 50 gld. Teh 50 gl., ki se lehko plačajo v 2 ali 4 obrokih, ni treba brž plačevati, ampak še le, kedar bo toliko podpisanega denarja, da se vidi, koliko bi se dalo opraviti. 2) deležniki, ki plačujejo po 5 gl. na leto, in 3) podporniki, plačajo 1 kr. na teden t j. 52 kr. na leto. Da bi se nabira društvenikov bolj vspešno in naglo vršila, imenoval je začasni odbor v Mariboru po vsem Slovenskem začasne pooblaščence, kterim se lahko izročuje denar. Na Koroškem ima med drugimi to oblast „Trdnjavinoa predsedništvo in „Besednikovo* vredništvo. Gorko toraj priporočamo občekoristno podvzetje, pa vabimo, naj pristopi obilno Koroških Slovencev! Kdor se oglasi pri ^Besedniku", ali bodi si kjer koli, naj to stori kmalu, ker odbor v Mariboru želi imena in denar (namreč od deležnikov — 5 gl. — in od podpornikov — 52 kr., —) imeti do konca tega mesca. Oglasnik. Dohodki dražbe sv. Mohora I. 1871. č. novi dosmrtni udje: gold. kr, 353 Dr. Hrast Ivan, častni korar in profesor v Gorici 15 — 354 Knjižnica farna na Homu v zagreb. škofiji . . 15 — 355 Hostnikar Miha pri sv. Mariji v Puščavi ... 15 — č. letni udje : B. Poglšek, duhoven pri sv. Petru na Savini ... 44 — Š. Dobajnikar, župnik v Svečah........ 28 — J. Jecman, kaplan v Križevcu........ 4 — M. Pire, korvikar v Gorici........ . 76 — B. Gradičnik, župnik v Bilčovsu....... 16 J. Vrbanček, župnik v Krašnji........ 22 A. Fetih- Frankheim, duhovni pomoč, v Borovnici . 61 Š. Eeihman, župnik v Selih......... 21 B. Smeričnik, župnik na Zihpoljah ...... 18 L. Cuk, župnik v Truškah......... 7 A. Drobež, provizor v Šmihelu........ 17 J. Lunder, dohoven v Ternjah........ 15 J. Čuš, kaplan v Lučah.......... 4 M. Jereb, administrator v Dražgošah ..... 4 L. Potočnik, župnik pri sv. Mariji v Puščavi ... 10 A. Kiršner, župnik v Št. Janžu........ 22 M. Andolšek, župnik v Pomjanu ....... 4 G. Prekoršek, župnik pri sv. Jederti...... 11 A. Kavčič, župnik v Šmarjih......... 29 J. Godec, župnik v Glinjah......... 16 Gg. O. E. Topolnik 2 gld. 15 kr., Fr. Troha 1 gld., M. Švab 1 gl., J. Lopič 1 gl. 15 kr., V. Škorjanec 1 gl., Fr. Fabjančič 2 gl., J. Probst 1 gl., O. S. Ma- don 1 gl., J. Dobnik 1 gl., BI. Ulčar 1 gl., čitalnica v Solkanu 1 gl., M. Cigale 1 gl., A. Sovine 1 gl., Š. Rak 1 gl., J. Stiberc 1 gl., D. Grobelnik 1 gld. . . 18 30 Vkup 496 gl. 10 50 30 60 60 80 50 50 Žilna cena. Povsod po vaganu prerajtana. s '3 3 3 a o 3 > A •—* o J3 os a Ime žita Cel 3 3 * Var Kra > > > > > gld. | kr. | gld. |kr. gld. |kr. gld. |kr. gld.|kr. Pšenica . . Rež . . . Ječmen . . Ajda . . . Turšica . . Proso (Pšeno) Oves . . . Krompir . . Fižol . . . 5 98 5 60 5 | 4 4 95 4 30 4 20 4 20 3 80 — 3 30 3 20 3 10 3 — __ 3 85 3 70 2 90 2 70 — 3 12 3 40 3 90 3 40 —. 5 25 3 30 3 50 2 75 — 1 96 2 30 2 20 2 5 — — — 2 20 2 — 2 10 — 4 80 I ~~ i~~ ~~l~ ™~ Rum na Dunaji 8. marca 1871 Kreditne akcije 256 gld. 70 kr. Nadavekna srebro 122 gld. 15 kr. Narodno posojilo 68 „ 20 „ Napoleondori . . 9 „ 89'/2 Izdajateljica: K. Janežič — Odgovorni vrednik: A. Umek. — Tiskar: J. in Fr. Leon.