Pleterski BelakOK.qxp 8.12.2005 16:17 Page 35 35 Arheo 23, 2005, 35–46 Èasovno razmerje med grobišèema Lauterhofen in Altenerding ©Andrej Pleterski in Mateja Belak Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za arheologijo Izvleèek Prispevek obravnava bajuvarsko grobišèe Lauterhofen iz pozne merovinške dobe in sinhronizira njegovo kronologijo z gro- bišèem Altenerding. Sinhronizacijo omogoèa analiza razvoja okrasnih jagod in saksov. Kljuène besede zgodnji srednji vek, Bajuvarija, kronologija, klasi- fikacija, jagode, saksi V vzhodnih Alpah je prihod Slovanov povzroèil pomembno strukturno spremembo. Že odgovor na pre- prosto vprašanje, kdaj se je to zgodilo, ni preprost. Veèi- na arheoloških najdišè iz èasa po omenjeni spremembi so grobišèa. Èasovna opredelitev je v opaznem nesklad- ju z razlagami pisnih virov (prim. Szameit 2000, 520 sl.). Po teh bi se slovanska naselitev morala zaèeti prej, kot pa to kažejo grobišèa. Možni razlogi za neskladje so najmanj štirje. Prvi je, da napaèno razumemo pisne vire in je datacija grobišè pravilna. Drugi je, da napaèno dati- ramo grobišèa in je razlaga pisnih virov pravilna. Tretji je, da se motimo pri obojem. Èetrti je, da najstarejših grobov na novo naseljenih Slovanov še ne poznamo. Namen prispevka je zaèeti sestavljati tipokronološko pre- glednico zgodnjesrednjeveškega vzhodnoalpskega gradi- va in s tem pripomoèi k razjasnitvi zaèetkov grobišè slo- vanske dobe na obmoèju vzhodnih Alp. Naša teza je, da so ti zaèetki dovolj zgodnji, da so vsaj delno soèasni z najdišèi pozne merovinške dobe sosednje Bajuvarije, ki so, kar zadeva èas, mnogo bolje raziskana kot pa vzhod- noalpsko gradivo. Zato bomo to skušali èasovno opre- deliti ob pomoèji gradiva iz Bajuvarije. Pri tem bomo opravili naslednji postopek: sestavili bomo primerjalno verigo najdišè, ki bo segala od Bajuvarije do vzhodnih Alp. Izhodišèe nam je najdišèe Altenerding v osrèju Bajuvarije. To je najveèje bajuvarsko grobišèe, ki ima 2030 stratigrafskih odnosov med 1135 grobovi, to pa omogoèa dobro èasovno opredelitev posameznih vrst predmetov (Losert, Pleterski 2003). Ker so na tem najdišèu prenehali pokopavati že pred koncem 7. stoletja, smo za mlajši èas vkljuèili grobišèe Lauterhofen na se- verni meji Bajuvarije, na katerem so pokopavali do srede 8. stoletja, zanimivo pa je tudi zato, ker leži tik ob ozemlju, ki je bilo tedaj poseljeno s Slovani. V tokratnem prispevku bomo podrobneje obravnavali Lauterhofen v povezavi z Altenerdingom, za katerega je bila osnovna Auszug Die Autoren behandeln das spätmerowingerzeitliche Gräber- feld Lauterhofen und synchronisieren es mit der Nekropole Altenerding. Die Synchronisation wird durch die Analyse der Perlen- und Saxenent- wicklung ermöglicht. Schlüsselworte Frühmittelalter, Bajuwaria, Chronologie, Klassi- fikation, Perlen, Saxe analiza že opravljena (Losert, Pleterski 2003) in zato bomo nekatere izsledke samo povzeli. Opravili smo tudi nekaj novih analiz Altenerdinga, da bi ga bilo laže povezati z Lauterhofnom. Študij originalnega gradiva je z raziskovalno štipendijo v letu 1991 podprla Ustanova Alexandra von Humboldta. Delo v muzejskih depojih ne bi bilo mogoèe brez prijazne pomoèi dr. Hermanna Dannheimerja, dr. Brigitte Haas (Državna prazgodovinska zbirka v Münchnu) in Michaela Preischla (Zgodovinski muzej v Regensburgu). Analiza gradiva je potekala v okviru raziskovalnega pro- grama PO-0508-0618 (Arheološke raziskave), ki ga je financiralo Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije. Vsem najlepša hvala. Terminologija Topografska kronologija: izraz uporabljamo za preuèe- vanje ploskovne prostorske razporejenosti doloèenega pojava v èasu. Predlagal ga je Patrick Périn (1980, 113), ker je ustreznejši kot ime horizontalna stratigrafija; pri tem beseda "stratum" pomeni plast, ki leži prek neèesa, in se tako nanaša na prostornino. Z njegovim predlogom postane odveè tudi pleonazem vertikalna stratigrafija in lahko govorimo preprosto o stratigrafiji oz. plastovitosti. Izraz lastnost, podatek uporabljamo kot sopomenko informaciji (o tej glej Pleterski 2002, 246; Losert, Pleter- ski 2003, 653). Altenerding Osnovni vir podatkov za Altenerding nam je bil katalog Walterja Sageja (Sage 1984). Z njegovo pomoèjo in tudi po ogledu predmetov v depoju Državne prazgodovinske zbirke v Münchnu smo izdelali digitalno zbirko podatkov (Pleterski 2001); dosegljiva je na medmrežju. Na osnovi te smo izdelali analize, ki jih predstavljamo v nadaljevanju. Pleterski BelakOK.qxp 8.12.2005 16:17 Page 36 36 Andrej Pleterski, Mateja Belak Èasovno razmerje Jagode Jagode so tisti predmeti v Altenerdingu, pri katerih je struktura Sagejevega kataloga najbolj vplivala na našo poznejšo klasifikacijo. V njegovem katalogu so namreè izhodišèe skupki skladnih jagod in ne posamezne jagode. Ker tak naèin obravnave jagod prihrani ogromno èasa pri vnosu podatkov, hkrati pa še vedno omogoèa analize, ki prinašajo dobre izsledke, smo ga prevzeli. Ker smo podatke sprva vnašali v raèunalnik samo kot navadno besedilo, smo si s tem zelo omejili možnost za poznejše številène analize, npr. preuèevanje števila istovrstnih jagod v posameznih grobovih. Da bi take analize izvedli, bi morali dopolniti zbirko klasificiranih podatkov, za to pa ni bilo na voljo dovolj èasa. Zadovoljili smo se zgolj s tovrstno analizo oranžnih jagod, ki se je hitro pokazala kot najobetavnejša. Pri nekaterih vrstah jagod je namreè oèitno, da so bile v doloèenem èasu bolj množièno v uporabi kot sicer. Zato je tudi število skladnih jagod v sestoju lahko èasovni pokazatelj. Metoda Èe nas zanima èasovna izpovednost jagod, je mogoèe vse jagode v grobu obravnavati kot en sestoj, èeprav je v nekaterih grobovih lahko veè funkcionalnih sestojev: jagode kot ogrlica, zapestnica, priveski pasu, vsebina torbice. Kot sta pokazala Danica Staššíková- Štukovská in Alfonz Plško, so se posamiène jagode pojavljale tudi pred zaèetkom množiène uporabe (Staššíková-Štukovská, Plško 1997, 272). Po drugi plati pa so bile lahko posamiène jagode tudi zelo dolgo v uporabi. Zato je pri kronološki analizi bolje, da upošteva- mo samo tiste skupke, v katerih sta najmanj po dve sklad- ni jagodi v istem grobu. Ugotovljeni èasovni razponi zatorej predstavljajo glavni èas polaganja jagod v grob. Posamiène so se lahko pojavljale tudi prej in še mnogo pozneje. Èe imamo v grobu samo po eno jagodo, ki ga èasovno doloèa, se moramo zavedati, da obstaja tudi možnost širše èasovne opredelitve, bodisi zgodnejše bo- disi poznejše. V Altenerdingu je 333 grobov z jagodami. Od teh je bilo mogoèe vsaj na pol stoletja natanèno èasovno opredeliti 236 grobov s 3016 skupki jagod. Z njihovo pomoèjo so narejeni v nadaljevanju predstavljeni diagrami (slike 2–5). Pri tem smo uporabili metodo potencialnega števila grobov (Pleterski 2002, 217 sl.; Losert, Pleterski 2003, Slika 1: Ponazoritev izraèunavanja potencialnega števila grobov. 635 sl.) v desetletnih èasovnih odsekih. Tu jo kratko predstavljamo. Predstavljen je teoretièni primer (slika 1); v desetletjih od I do VII je devet grobov: G1–G9. Vsak grob ima doloèen èasovni razpon od najzgodnejšega možnega do najpoz- nejšega možnega nastanka. Grobovi 6, 7, 8 in 9 so dati- rani natanèno v eno desetletje, grob 4 v dve, grobovi 2, 3 in 5 v tri in grob 1 v štiri desetletja. Potencialno število grobov posameznega desetletja je seštevek grobov, ki s svojo datacijo segajo v to desetletje. V desetletju I sta taka dva grobova, v desetletju II štirje, v desetletju III štirje, v desetletju IV dva, v desetletju V štirje, v desetletju VI dva in v desetletju VII samo en grob. Vsakemu potencialnemu grobu v posameznem èasovnem odseku pripadajo tudi njegovi skupki jagod. To so zato seveda potencialni skupki jagod. Predstavljeni naèin raèunanja potencialnih števil ima to slabost, da lahko ustvari navidezne informacije. Èe obravnavamo grob, ki je datiran v zadnjo tretjino 5. sto- letja, drugega iz prve polovice 6. stoletja, tretjega iz druge polovice 6. stoletja in èetrtega iz 7. stoletja, njiho- vo datacijo zapišemo v obliki: 470–500, 500–550, 550–600, 600–700. Vsi štirje imajo torej obdobja, ko se navidezno stikajo, pri 500, 550 in 600. Na teh mestih bo krivulja grafikona potencialnega števila grobov tvorila vrhove, kajti povsod tam bomo doloèili po dva potencial- na groba, v drugih desetletjih pa bo samo po en grob. Ti vrhovi torej ne pomenijo, da je tedaj nastalo veè grobov, Pleterski BelakOK.qxp 8.12.2005 16:17 Page 37 37 Arheo 23, 2005, 35–46 ampak so samo posledica naèina izraèunavanja poten- cialnega števila grobov. Èe je bilo mogoèe en grob uvrsti- ti v prvo polovico, drugega pa v drugo polovico istega stoletja, skorajda ni verjetno, da sta v resnici nastala hkrati. Zato si lahko pomagamo s popravljenim naèinom raèunanja potencialnega števila (Pleterski 2002, 220 sl.; Losert, Pleterski 2003, 637 sl.). Vse datacijske razpone z vrednostjo 0 raztegnemo na sosednji letnici: npr. 500 na 490–510. Vse datacije z razponom pol stoletja skrèimo: npr. 500–550 na 510–540. Podobno naredimo z datacija- mi, ki obsegajo tretjino ali èetrtino stoletja. Povedano velja seveda tudi za pripadajoèe potencialne skupke jagod. Doloèili smo jih 8297. Z njimi smo izraèunali predstavljene grafikone. Zanimale so nas relativne spremembe sestojev jagod v grobovih v èasu. Da bi jih ugotovili, smo spremljali delež opazovane lastnosti v posameznih desetletjih. Podatkov- na zbirka nam je omogoèala opazovanje dveh vrst podatkov: potencialnega števila skupkov jagod v posameznih desetletjih in potencialnega števila grobov z jagodami v posameznih desetletjih (v nadaljevanju bomo zaradi poenostavitve uporabljali samo krajša izraza – število grobov in število skupkov). Število grobov ali skupkov desetletja je 100 %. Povpreèno število skupkov na desetletje je 360, grobov 29,7. Ker imata desetletji 470 in 480 samo po 6 grobov in 17 skupkov, smo ju zaradi manjše zanesljivosti iz grafikonov izpustili. Števila skup- kov kažejo pestrost sestojev, število grobov z neko vrsto jagod pa veèjo ali manjšo navzoènost v sestojih. Rezultati Krivulja 1 prvega grafikona (slika 2) prikazuje povpreèno število skupkov jagod v posameznem grobu z jagodami. Sestoji so bili sprva razmeroma enolièni, po okoli leta 520 pa so postajali vedno bolj raznoliki. Okrog leta 650 se je zaèel nasproten proces. Sestoji so postajali ponovno vedno bolj enolièni. Krivulja 2 prikazuje delež jantarnih skupkov v celoti skupkov posameznega desetletja. Sprva je majhen, nato do okoli leta 520 hitro raste do 8 %. Ker je raznolikost sestojev še majhna, pomeni, da jim je dajal jantar pomemben videz. Delež jantarja se nato zlagoma manjša in okoli leta 610 skoraj- da izgubi pomen. Èe bi lahko spremljali tudi gibanje povpreènega števila jantarnih jagod v posameznem skup- ku, bi bile navedene spremembe še oèitnejše. Krivulja 3 kaže gibanje deleža skupkov veèkratnih jagod. Sprva je njihova navzoènost prav nasprotna navzoènosti jantarja. Imajo velik delež v najstarejših sestojih, a se ta nato hitro manjša in doseže dno okoli leta 520. Sledi vzpon do okoli leta 550, nato se zaène poèasno opušèanje, po okoli leta 610 sledi veèji padec, okoli leta 640 pa ponovno manjši vzpon in od okoli leta 650 ponovno upadanje. V osnovi skladen potek kaže krivulja deleža grobov z veèkratnimi jagodami (slika 3: 1). Možno pojasnilo, od Slika 2: Altenerding. 1 – povpreèno število skupkov jagod v grobu, 2 – odstotek skupkov jantarnih jagod, 3 – odstotek skupkov veèkratnih jagod. Pleterski BelakOK.qxp 8.12.2005 16:17 Page 38 38 Andrej Pleterski, Mateja Belak Èasovno razmerje Slika 3: Altenerding. 1 – odstotek grobov z veèkratnimi jagodami, 2 – odstotek grobov z veèkratnimi jagodami s stekleno prevleko od vseh grobov z veèkratnimi jagodami v posameznem obdobju, 3 – odstotek grobov z oranžnimi jagodami. kod drugi vrh sredi 7. stoletja, nam dajo tiste veèkratne jagode, ki imajo stekleno prevleko (slika 3: 2). Vidimo, da do okoli leta 560 sestavljajo veliko veèino skupkov z veèkratnimi jagodami, nato pa se zelo hitro zmanjšuje njihovo pojavljanje v grobovih; po letu okoli 610 jih ni veè. Èe so bile to jagode, ki so prišle v kraj s trgovanjem na veèjih razdaljah, bi ponovna pogostejša raba veèkrat- nih jagod v 7. stoletju morda pomenila zagon proizvod- nje v ne tako oddaljeni okolici. To bi lahko kazala krivu- lja deleža grobov z oranžnimi jagodami (slika 3: 3), ki so še posebej znaèilne za bajuvarski prostor (prim. Katza- meyer 1997, Abb. 2). Pojavile so se pribl. od leta 550 dalje, uporaba pa se je zaèela zelo poveèevati pribl. po letu 610. Od okoli leta 630 do okoli leta 660 jih je imela veèina grobov z jagodami, nato pa se je pogostost neko- liko zmanjšala. Analiza števila primerkov v posameznem skupku pa je pokazala, da jih je bilo od okoli leta 640 dalje v vsakem skupku najmanj devet (Pleterski 2002, 249). Raznolikost sestojev je bila v dobršni meri odvisna od barvne pestrosti. To ponazarjata krivulji deleža grobov z veèbarvnimi jagodami oz. deleža grobov, ki so imeli samo skupke enobarvnih jagod (slika 4). Sprva so pre- vladovali sestoji skupkov enobarvnih jagod, od okrog Slika 4: Altenerding. 1 – odstotek grobov, ki imajo samo skupke enobarvnih jagod, 2 – odstotek grobov s skupki veèbarvnih jagod. Pleterski BelakOK.qxp 8.12.2005 16:17 Page 39 39 Arheo 23, 2005, 35–46 leta 510 in pozneje pa so bile veèbarvne jagode že v veèi- ni grobov. Ponoven odloèilen prelom se je zgodil okrog leta 660; potem se je zaèel delež veèbarvnih jagod hitro zmanjševati in kmalu so prevladovali sestoji enobarvnih skupkov. Krivulja deleža grobov z jantarnimi jagodami (slika 5: 1) se v svojem zaèetnem delu ne ujema s krivuljo deleža skupkov jantarnih jagod (slika 2: 2). To si lahko razloži- mo s tem, da je uvajanje veèbarvnih jagod (slika 4: 2) poveèevalo število skupkov v posameznih sestojih (slika 2: 1) in se je tako delež jantarnih skupkov sorazmerno zmanjšal, èeprav se uporaba jantarja dolgo ni zmanjšala. Šele po letih okoli 610 so zaèeli hitro opušèati prilaganje jantarja v grobove. Podoben je potek krivulje deleža grobov z jagodami, ki imajo raznobarven okras (slika 5: 2). V doloèeni meri gre za jagode millefiori in reticella. Veèbarvne jagode so se zaèele pojavljati okoli leta 520, okoli leta 610 so za nekaj èasa celo povsem izginile, po letu 640 pa so se spet pojavile, vendar samo še posamièno. Podobne prelom- nice kaže tudi krivulja deleža grobov z rdeèimi jagodami (slika 5: 3), èeprav je njen potek sicer drugaèen. Ker pri klasifikaciji lastnosti nismo loèili rdeèe osnovne barve jagod od rdeèega okrasa na drugaèni osnovni barvi in ker nismo loèili jagod razliènega izvora, je delež grobov z rdeèo barvo ves èas zelo visok. Kljub temu sta vidna hitro poveèanje od okoli leta 520 dalje in dodatna rast okoli leta 610; takrat so imeli že vsi grobovi z jagodami tudi take, ki so bile rdeèerjave barve. V drugi polovici 7. sto- letja se je njihov delež zmanjševal. Razprava Poteki krivulj se veèkrat spreminjajo v skupnih èasovnih toèkah. Prva je obdobje okoli 510–520. Keže, da zaènejo sestoji postajati bolj raznoliki, uveljavljajo se mnogobarvne jagode in jantar. Grobišèe kaže v tem èasu še številne druge strukturne spremembe, ki bi jih bilo mogoèe pojasniti s frankovsko osvojitvijo in prikljuèitvi- jo njihovi državi (Pleterski 2002, 228; Losert, Pleterski 2003, 644). Približno po letu 610 izgubljajo pomen jagode, ki so najverjetneje prišle iz zelo oddaljenih proizvodnih centrov: jantarne z Baltika ter millefiori in reticella iz Sredozemlja in z Bližnjega vzhoda. K tem smemo morda šteti tudi veèkratne jagode s stekleno pre- vleko prek kovinske folije. Vse te jagode Johan Callmer opredeljuje kot orientalske. Njihovo izginotje iz obtoka v Evropi na zaèetku 7. stoletja povezuje s posledicami bizantinsko-perzijskih vojn v letih 611–619, ki so opus- tošile bizantinsko ozemlje do Konstantinopla (Callmer 1996, 54 sl.). Ta razlaga lahko pojasni, zakaj se je število orientalskih jagod v Altenerdingu zmanjšalo, vendar ne pojasnjuje, zakaj se je hkrati podobno zgodilo tudi z jan- tarnimi jagodami, ki so prihajale z Baltika, obmoèja, ki ga Perzijci niso mogli ogrožati. Hkrati pa se je skokovito poveèala uporaba oranžnih jagod, ki so bile povsem ver- Slika 5: Altenerding. 1 – odstotek grobov z jantarnimi jagodami, 2 – odstotek grobov z millefiori in reticella jagodami, 3 – odstotek grobov z rdeèerjavimi ali rdeèe okrašenimi jagodami. Pleterski BelakOK.qxp 8.12.2005 16:17 Page 40 40 Andrej Pleterski, Mateja Belak Èasovno razmerje jetno izdelane v delavnicah Bajuvarije. Podobno je tudi z rdeèerjavimi jagodami, ki so postale sestavina vsake ogr- lice. Tako hitro spremembo tržnih razmer si težko pred- stavljamo brez široko organizirane politiène akcije v Bajuvariji. Po obdobju okoli 650–660 so postajali sestoji jagod spet skromnejši; prevladali so enobarvni skupki, jagode iz daljnih krajev so bile izjema. Morda je šlo sploh samo še za kose družinske dedišèine. Saksi Zaradi poèasnega razvoja oblik saksi niso primerni za ožje èasovno opredeljevanje (glej dalje) grobov, ki so jim pripadali. Doloèena izjema je uvedba dolgih saksov konec 7. stoletja, saj so hitro nadomestili starejše izvedbe. Ker se je pri èasovni razèlenitvi Lauterhofna nanje pomembno oprl že Dannheimer (1968, 19 sl., tabla 22: 1, 25: 1), jih je smiselno podrobneje obravnavati. Sage je v Altenerdingu opisal 102 saksa. To je dobrih 6 % vseh, ki jih je v svojo študijo o saksih južne Nemèije zajel Jo Wernard (1998, tu so tudi navedbe pomembnejše starejše literature). Metoda Sakse je mogoèe klasificirati na razliène naèine; v praksi prevladujejo merski kriteriji. Prvo veèjo tovrstno analizo je naredil Wolfgang Hübener. Bil je preprièan, da je dolžina rezila ves èas enakomerno rasla; izraèunal je, da naj bi bil letni prirastek 2,13 mm, zaèetek razvoja pa sredi 6. stoletja (Hübener 1989, 76). Ker se tako izraèu- nane datacije saksov niso ujemale z dotedanjimi datacija- mi spremnega gradiva, je predlagal svoje, drugaèno dati- ranje, in sicer na podlagi kronologije saksov (Hübener 1989, 83). Razumljivo je, da je njegova kronologija doživela argumentirano zavrnitev (Wernard 1998, 748, 771 sl.). Dannheimer je klasifikacijo lauterhofenskih saksov izvedel na podlagi razmerja med dolžino trna držaja in dolžino rezila (Dannheimer 1968, 19 sl.), Wernardu pa sta bili glavno merilo širina in dolžina rezi- la, dolžina trna držaja pa se mu ni zdela tako pomembna, ker se je pri enako oblikovanem rezilu lahko precej spreminjala. Ker je trn samo kovinski del držaja, za katerega se nam veèinoma organska snov ni ohranila, je edini funkcionalni del, ki je bolj ali manj še tak kot v èasu uporabe, rezilo. Zato je Wernardova odloèitev upravièena in jo prevzemamo. Wernard je na podlagi povsem arbi- trarno doloèenih meja sakse razdelil na razliène skupine, ki so v veliki meri soèasne, opazne pa so tudi nekatere spremembe v èasu (Wernard 1998, 770 sl., Abb. 3). Za mersko analizo rezil je v Altenerdingu primernih 86 bolje ohranjenih saksov. Kar 83 jih je v èasovno ožje opredeljivih grobovih. Najprej smo sakse klasificirali po Wernardovih kriterijih (slika 6). Nato smo s pomoèjo Slika 6: Altenerding. Y os = širina rezila v cm, X os = dolžina rezila v cm. Skupine saksov: 1 – kratki, 2 – lahki široki, 3 – lahki, 4 – masivni kratki, 5 – noži oz. saksi, 6 – težki široki, 7 – ozki kratki, 8 – Lauterhofen. Številke ob znakih pomenijo številko groba. Pleterski BelakOK.qxp 8.12.2005 16:17 Page 41 41 Arheo 23, 2005, 35–46 Slika 7: Altenerding. Potencialno število grobov s saksi. potencialnih grobov (glej zgoraj) s saksi (slika 7) opazo- vali spremembe razmerij posameznih merskih tipov skozi èas (slike 8–10). 100 % pomeni število vseh poten- cialnih grobov s saksi posameznega èasovnega odseka. Na koncu smo dodali še sakse iz Lauterhofna. Rezultati Grafikon (slika 6) opozarja na skupino z zelo ozkimi rezili (slika 6: 5), ki bi bili lahko tako noži kot tudi že saksi. Wernard je posebej sicer ni opredelil, vendar nanjo opozarja ter ji pripisuje tudi primerka iz gr. 825 in 1153 v Altenerdingu (Wernard 1998, 774, op. 120), ki ju mi nismo upoštevali. Prvega je Sage opredelil kot nož, drugi pa ima odlomljen dobršen del rezila. Glede na siceršnje mere Wernardovih skupin se razlikuje samo saks iz groba 622 (nastal je v èasu od okoli leta 630 do okoli leta 640); po širini (3,6 cm) spada med lahke sakse, po dožini (41 cm) pa jih presega. Oznaèili smo ga kot lahki saks (slika 6: 3). Znaèilno je tudi, da v Altenerdingu ni dolgih saksov, kot težka široka pa je bilo mogoèe doloèiti samo dva (slika 6: 6). Že Hübener pa je opazil, da je v Altenerdingu izjemno malo saksov z dolgimi trni držaja (Hübener 1989, 82, Abb. 5). Lauterhofenski saksi (slika 6: 8) bi po Wernardovih me- rilih pripadali razliènim skupinam. Dva sta lahka široka (slika 6: 9, 31). Saks iz gr. 31 je z rezilom dožine 25,3 cm pravzaprav že tik pod spodnjo mejo (26 cm) glavnine skupine. Saks iz gr. 29 ima rezilo samo deloma ohra- njeno, zato ga nismo mogli vnesti v grafikon, po širini rezila 3,9 cm pa spada bodisi v skupino masivnih saksov bodisi lahkih. H glavnini dolgih saksov spadajo tisti iz grobov 40, 42, 43, 44 in 63, za milimeter je od nje ožji saks iz groba 55, vendar že ima ustrezno dolžino. Hübener postavlja spodnjo mejo dolžine rezila dolgih saksov pri 50 cm (Hübener 1989, 78), Wernard pri 48 cm (Wernard 1998, Abb. 3). V prostor med Wernardove lahke sakse, lahke široke in dolge sakse spadajo saksi iz grobov 2, 45 in 49. Grafikon potencialnega števila grobov v èasu (slika 7) v Altenerdingu kaže, da je število saksov do okoli leta 560 tako majhno, da analiza v tem zaèetnem obdobju ne more dati zanesljive podobe. Izrazit vrh pri obdobju okoli let 630–640 je najverjetneje posledica številnih nasilnih smrti zaradi bojev, v katerih so sodelovali altenerdinški moški (veè o tem Pleterski 2002, 230; Losert, Pleterski 2003, 645). Ker so kmalu potem na grobišèu prenehali pokopavati tisti del moških, ki se je izkazoval z oborožitvijo (Pleterski 2002, 230; Losert, Pleterski 2003, 645 sl.), so saksi izginili iz grobov. Majhni ozki saksi oziroma noži (slika 8: 2) so se pojavili neenakomerno; to je najverjetneje posledica prob- lematiènosti klasificiranja. Kratki saksi (slika 8: 1) so bili v uporabi ves èas, le da njihova pogostost od okoli leta 620 hitro upade. Težki široki saksi (slika 8: 3) so bili od približno leta 620 nepomembni. Pleterski BelakOK.qxp 8.12.2005 16:17 Page 42 42 Andrej Pleterski, Mateja Belak Èasovno razmerje Slika 8: Altenerding. Odstotek potencialnih grobov z: 1 – kratkimi saksi, 2 – noži oz. saksi, 3 – težkimi širokimi saksi. Ozki kratki saksi (slika 9: 2) so bili razmeroma nepomembni v zadnji èetrtini 6. stoletja in prvi èetrtini 7. stoletja. Nekoliko prej so se pojavili in nekoliko pozneje izginili masivni kratki saksi (slika 9: 1). Njihova krivulja kaže, da so jih uporabljali vse manj. V zadnji tretjini 6. stoletja in prvi polovici 7. stoletja so bili enakomerno v uporabi lahki široki saksi (slika 10: 2). Lahki saksi (slika 10: 1) so se pojavili približno po letu 580; nato je uporaba hitro narašèala, tako da so okoli leta 650 predstavljali že tri èetrtine vseh. Slika 9: Altenerding. Odstotek potencialnih grobov z: 1 – masivnimi kratkimi saksi, 2 – ozkimi kratkimi saksi. Razprava Èeprav smo skupine doloèili arbitrarno, se razvojne težnje dobro kažejo. Uporaba kratkih saksov (slika 8: 1) in masivnih kratkih saksov (slika 9: 1) se zmanjšuje, izrazito pa narašèa delež lahkih saksov (slika 10: 1), ki so daljši. Èeprav je že Hübener doloèil skupino vmesnih primerkov med navadnimi saksi in dolgimi saksi (Hübener 1989, 76 sl.), pušèa Wernard vprašanje nastanka dolgih saksov odprto. Oblikoval je namreè pre- hodno obdobje 660/670 do okoli 680; vanj je èasovno doloèil samo 10 saksov, ki so veèinoma težki in široki. Ko so se nato po njegovi kronologiji okoli leta 680 poja- vili dolgi saksi, ki jih je razvojno težko izvajati iz težkih širokih saksov, se mu je kot osnovno postavilo vprašanje, ali gre pri dolgih saksih za nov pojav ali razvojno stop- njo težkih širokih saksov (Wernard 1998, 778 sl.). Naši grafikoni ponujajo naslednjo možno razlago. Dolgi saksi so se razvili iz lahkih in lahkih širokih saksov; to kaže tako potek grafikonov (slika 10) kot tudi obstoj vmesnih oblik (slika 6: 2, 45, 49 in že omenjeni saks iz groba 622 v Altenerdingu). Težki široki saksi so bili samo stranska, neuspešna smer razvoja. Izredno kratko prehodno obdob- je, ki ga je Wernard doloèil na 15–20 let, in omejena možnost tako natanènega datiranja gradiva, sta mu lahko dali povsem nakljuèen izbor. Možno pa bi bilo, da so se težki široki saksi pojavljali samo v bolje opremljenih grobovih, ki jih je lažje datirati in imamo tako opraviti predvsem z doloèeno socialno skupino. Zelo verjetno je sakse datiral samo s spremnim gradivom v grobovih, ne Pleterski BelakOK.qxp 8.12.2005 16:17 Page 43 43 Arheo 23, 2005, 35–46 Slika 10: Altenerding. Odstotek potencialnih grobov z: 1 – lahkimi saksi, 2 – lahkimi širokimi saksi. pa tudi s strukturami celotnih grobišè; to bi mu delo seve- da izjemno upoèasnilo, a marsikdaj prineslo nekoliko drugaène datacije. Tako v prehodno obdobje ni mogel zajeti gradiva iz Lauterhofna (glej dalje). Lauterhofen Grobišèe iz pozne merovinške dobe na ledini Geißäcker v Lauterhofnu (deželni okraj Neumarkt in Oberpfalz) je bilo raziskano v obdobju 1953–1960. Dokumentiranih je bilo 91 grobov s številkami od 1 do 86. Grobišèe je bilo izkopano bolj ali manj v celoti, samo na severozahodu obstaja možnost, da se je arheologom kak grob tudi "izmaknil" (Dannheimer 1968, 38). Avtor objave po opravljeni analizi predmetov, grobov in najdišèa v pros- torskem in historiènem kontekstu kot èas pokopavanja predlaga obdobje od leta 670 do leta 750, v slikovni pred- stavitvi pa najstarejše grobove postavlja v drugo polovi- co 7. stoletja; najmlajši grobovi s pridatki naj bi nastali še v prvi tretjini 8. stoletja. Zgornja èasovna meja grobišèa je doloèena historièno. Grobišèe naj bi opustili, ko so zaèeli pokopavati ob na novo zgrajeni cerkvi sv. Martina v Lauterhofnu. Ta bi lahko nastala v sklopu novega kra- ljevega dvorca sredi 8. stoletja (Dannheimer 1968, 41, 56, 61, tabla 25: 1). Podatke za našo analizo smo vzeli iz Dannheimerjeve objave in jih dopolnili z ogledom najdb v depoju Zgodovinskega muzeja v Regensburgu. Osnovne antropološke podatke o spolu in starosti pokopanih je Dannheimer dobil od Kurta Gerhardta, nato pa jih je monografsko predstavil nekaj let pozneje (Ger- hardt 1975). Jagode V Lauterhofnu so bile jagode najdene v 14 grobovih. V obravnavo smo jih lahko vkljuèili 509 v 149 skupkih. Kar 100 skupkov ima samo po eno jagodo. Drugi jih imajo bodisi 2–7 bodisi 13 in veè. V primerjavi z Altenerdingom smo doloèili sorazmerno veè skupkov, ker smo uporabili natanènejša merila za njihovo doloèitev – upoštevali smo veè lastnosti. Struktura sesto- jev je taka, kot smo jo ugotovili za obdobje po letu 660 v Altenerdingu (slika 2–5). Veèkratnih jagod s stekleno prevleko prek kovinske folije ni, jantarne ter jagode millefiori in veèkratne jagode so samo še izjeme; veèino- ma so posamiène. Kar 8 (57 %) grobov ima samo eno- barvne jagode, v drugih grobovih je od vsake vrste samo po ena. Dobra polovica (264) jagod je oranžnih. Takih ni samo v treh grobovih (20, 53, 58), ki pa imajo od vseh najmanj jagod: od ena do devet. Njihov delež je tako še nekoliko veèji, kot bi ga prièakovali po vzoru Altenerdinga. Nasprotno pa je rdeèerjavih jagod nekoliko manj: 9 grobov (64 %) od 14. Dannheimer je skušal lauterhofenske sestoje jagod s pomoèjo kombinacijske tabele razporediti v tri skupine (Dannheimer 1968, 25 sl. in tabela 1), nato pa jih je uporabljal, kot da bi imele doloèeno èasovno izpoved- nost. Prva in najstarejša so trije grobovi (10, 20 in 24) z barvno in oblikovno enoliènimi sestoji. Za njegovo drugo skupino jagod so znaèilni bolj raznoliki sestoji, v katerih so tudi jagode iz ametistov, ni pa njihovih "posnetkov" iz prozornega stekla, ki so znaèilni za tretjo skupino. V konèni interpretaciji je prve tri grobove sicer kartiral kot isto skupino (Dannheimer 1968, tabla 24: 1), vendar jih je nato razvrstil v dve razlièni obdobji: grob 10 v mlajše, 20 in 24 v starejše (Dannheimer 1968, tabla 25: 1). Pri dataciji groba 10 se mu je oèitno zdelo, da za mlajšo da- tacijo govorita okras košarice uhana in polkrožna oblika pasne spone (Dannheimer 1968, 33). Spona je tako slabo ohranjena, da njene prvotne oblike ni mogoèe zanesljivo razbrati, enako oblikovani uhani pa so bili najdeni tudi v Altenerdingu (gr. 1215 iz okoli 650 do okoli 660), kar kaže, da so se pojavljali tudi bolj zgodaj. Na koncu je èasovno združil drugo in tretjo skupino (Dannheimer Pleterski BelakOK.qxp 8.12.2005 16:17 Page 44 44 Andrej Pleterski, Mateja Belak Èasovno razmerje 1968, tabla 25: 1). Ob tem je zapisal, da topografska kro- nologija olajšuje èasovno uvrstitev ženskih grobov (Dannheimer 1968, 40). Vendar je to svojo predpostavko zanikal tako z drugaèno èasovno opredelitvijo groba 10 kot tudi z združitvijo druge in tretje skupine, ki sicer zavzemata razlièen prostor (Dannheimer 1968, tabla 24: 1). Ker je analiza sestojev jagod v Altenerdingu pokaza- la, da je njihova raznolikost predvsem socialno pogojena, prve skupine lauterhofenskih jagod potemtakem ni mogoèe kronološko interpretirati. Èeprav se zdi, da jagode niso opora za podrobnejšo èasovno èlenitev grobov v Lauterhofnu, rešitev problema obstaja. V bistvu jo je nakazal že Dannheimer sam, ko je opozoril na razlike med drugo in tretjo skupino. Man- dljaste jagode iz modrega stekla so se v Altenerdingu pojavljale hkrati z jagodami iz ametista in zato tudi v Lauterhofnu èasovna razlika med njimi ni nujna. Tako tudi groba 53 z eno samo tovrstno modro jagodo ne moremo èasovno podrobneje opredeliti. Vendar je pomembno Dannheimerjevo opozorilo na jagode iz sko- raj brezbarvnega prozornega stekla. Gre za novost, ki je v Altenerdingu ni bilo opaziti, najverjetneje zato, ker se je pojavila šele po opustitvi tamkajšnjega grobišèa. Dannheimer jih postavlja v najmlajšo skupino grobov s pridatki v Lauterhofnu (Dannheimer 1968, tabela 1, tabla 24: 1, 25: 1), ki je zanesljivo mlajša od altenerdinških grobov. Pojav takih jagod zato lahko datiramo najprej v èas od okoli leta 690 dalje. Tako lahko kot pozne potrdi- mo grobove 36, 51, 59 in 80. Nasprotno je bilo mogoèe opaziti, da so v teh grobovih rdeèerjave jagode zastopane samo posamiè, z izjemo v grobu 59, ki pa ima tako ali tako najbolj raznolik sestoj jagod in je v njem jagod tudi absolutno najveè – 97. Po 5 ali veè rdeèerjavih jagod je v sestojih grobov 10, 41 in 66, ki nimajo prozornih jagod mlade izdelave. Zato je zelo verjetno, da so ti sestoji starejši; v njih so jagode iz ametistov, ni pa rumenih jagod. Tako se zdi, da se je konec 7. stoletja ali okoli leta 700 spet zelo spremenila ponudba jagod na trgu. Zaradi jagod iz ametista tudi grob 61 verjetneje pripada starej- šim. Grobovi 20, 58, 79 in 46 nimajo niti starejših niti mlajših jagod. Podobno je z grobom 24, ki pa ima ostanek spone – trn s krožno razširitvijo – in uhan s košarico tipa Allach / Untermenzing, ki govorita za sta- rejšo datacijo (Dannheimer 1968, 32, 33, 40). Grob 20 ima naglavni obroèek z ravno odrezanima koncema in vdeto stekleno jagodo. Takih v Altenerdingu ni, kar kaže na mlajši èas. Saksi Kot smo videli, se je prav v èasu razvoja lauter- hofenskega grobišèa zgodila sprememba in so se pojavili dolgi saksi. Dannheimer, ki se je oprl na razmerje med trnom držaja in dolžino rezila, je doloèil starejšo skupino grobov s saksi – 9, 29 in 31, vsi drugi so po njegovem mnenju mlajši (Dannheimer 1968, 19 sl.). Èe prevza- memo Wernardovo klasifikacijo, lahko obdobju treh naštetih dodamo še sakse prehodnih mer iz grobov 2, 45 in 49 (slika 6: 8). Ob tem postane oèitno tudi, da so vsi zaklepni noži in velike spone brez pasnih jezièkov nav- zoèi samo v grobovih z mlajšimi saksi (gr. 40, 42, 43, 44, 55 in 63), to pa v mlajši èas postavlja še grobove 8, 11, 57, 67, 73, 76, 78 in 85. Ker v tej mlajši skupini ni veè mnogodelnih pasnih sestojev, se nam zdi, da so grobovi z dolgimi saksi verjetnejši po okoli leta 680. Tudi datacije dolgih saksov na Nizozemskem kažejo, da sodi zaèetek njihove najstarejše skupine v èas okoli leta 690 (Westphal 1996–1997, Abb. 3). Plastovitost Metoda Pri èasovnem opredeljevanju so nam v pomoè tudi stratigrafski odnosi. Izjemno število 1135 grobov s stratigrafskimi odnosi v Alteneringu je omogoèilo izraèu- nati najmanjši èas, ki mine, preden tak odnos nastane. Možnost, da bi se to zgodilo prej kot po 25 letih, je zane- marljivo majhna, nato pa se hitro poveèa proti 35 letom (Pleterski 2002, sl. 30; Losert, Pleterski 2003, Abb. 158). Ker smo se odloèili za zaokrožanje na desetletja, smo predpostavili, da je med dvema grobovoma v strati- grafskem odnosu najmanjša èasovna razlika treh desetletij. To pomeni, da grobova v stratigrafskem odno- su najverjetneje pripadata tudi dvema razliènima rodovo- ma. Pozneje smo ugotovili, da se ta èasovna razlika kaže tudi v starem preprièanju, da po 30 letih postane mrtvec živemu èloveku neškodljiv. O tem nam poroèa zapis zagovora s konca 15. ali zaèetka 16. stoletja – Die chun- nen mir hewt als wenig geschaden als der man, der vor xxx Jaren ist pegrabenn –, ki je bil v uporabi tudi v teda- nji Ljubljani (Javor-Briški 1998, 9; Nabergoj 2001, 61). Pleterski BelakOK.qxp 8.12.2005 16:17 Page 45 45 Arheo 23, 2005, 35–46 Mlajši zagovori omenjajo èasovno mejo 32 let (Grafe- nauer 1943, 231; Makaroviè 1995, 373). Arheološko ugo- tovljena èasovna razlika ima zato zelo verjetno vzrok v kulturi. Omenjena tri desetletja smo prišteli ali odšteli najstarej- šemu in najmlajšemu možnemu èasu nastanka grobov, ki smo jih datirali s predmeti ter upoštevali tudi splošni zaèetek in konec pokopavanja na grobišèu. V paru grobov, ki sta si v stratigrafskem odnosu, najmlajši èas nastanka mlajšega groba doloèa najmlajši èas nastanka starejšega in narobe, najstarejši èas nastanka starejšega groba doloèa najstarejši èas nastanka mlajšega groba. Dannheimer je za splošni zaèetek in konec pokopavanja na grobišèu predlagal letnici 670 in 750 (Dannheimer 1968, 41). V sklepni kronološki tabeli je najstarejše grobove postavil v drugo polovico 7. stoletja (Dannheimer 1968, tabla 25: 1), to pa pomeni, da je dopustil zgodnejši zaèetek pokopavanja. Za to bi govoril tudi grob 29 s kratkimi jermenskimi jezièki mnogodelne- ga pasnega sestoja. Kot splošni zaèetek pokopavanja v Lauterhofnu smo tako sprejeli èas okoli 650/660, kot konec pa okoli 750. Rezultat (slika 11) 27 grobov v 15 stratigrafskih zapored- jih kaže pokopavanje v najmanj treh zaporednih rodovih. Razen groba 7a, ki je mlajši od dveh grobov brez pri- datkov, so sicer vsi drugi grobovi s pridatki starejši od grobov brez pridatkov, to pa zelo jasno kaže, da so naj- mlajši grobovi bolj ali manj brez pridatkov. Razprava Že Dannheimer je ugotovil, da grobovi brez pridatkov predstavljajo konèno obdobje pokopavanja. Èasovno je razdelil grobišèe na tri faze: prvo s starejši- mi predmeti in 5 pokopi, drugo z mlajšimi predmeti in najmanj 36 pokopi ter tretjo brez pridatkov s približno 30 pokopi. Prvi dve naj bi predstavljali dva rodova po 30 let, tretja z manj grobovi kot druga pa tretji rod, ki so ga prenehali pokopavati prej kot po 30 letih, ker so zaèeli uporabljati pokopališèe pri Sv. Martinu. To v konènem izraèunu pomeni 80 let pokopavanja v obdob- ju od leta 670 do leta 750 (prim. Dannheimer 1968, 41, 61 in tabla 25: 1). Naša opažanja to podobo nekoliko spreminjajo. V zaèetno obdobje smo lahko postavili 12 grobov, to pa Slika 11: Lauterhofen. Stratigrafska zaporedja grobov po stop- nji zanesljivosti: prvih 13 je zanesljivih, sledita še dve verjetni (prim. Dannheimer 1968, 16 in tabla 26). Znak < pomeni "starejši od". Krepko zapisane številke pomenijo grobove s pri- datki. pomembno spremeni številèno razmerje med starejšimi in mlajšimi grobovi, ki ga je doloèil Dannheimer. Namesto eksplozije se orisuje podoba mnogo zmerne- jšega razvoja prebivalstva. Groba brez pridatkov (7b in 7c), ki sta starejša od groba 7a s pridatki, kažeta, da so grobovi obeh vrst obstajali tudi hkrati. Èeprav je res, da noben grob s pridatki – stratigrafsko gledano – ni zanesljivo datiran v èas po letu 720, redki predmeti v grobovih mlajšega pokopališèa ob cerkvi sv. Martina v Lauterhofnu (Dannheimer 1968, 55 sl.) vendarle dokazujejo, da so arheološko opazne predmete dajali v grobove tudi še pozneje. Grobova 11 in 85, ki smo ju lahko opredelili v èas po letu 690, stojita na zaèetku stratigrafskega zaporedja treh grobov. Èe upoštevamo še obstoj najstarejših grobov iz èasa od okoli 650/660 do okoli 680, postane oèitno, da so na obravnavanem grobišèu pokopavali pripadnike naj- manj štirih rodov. In èe drži, da so prenehali pokopavati okoli leta 750, grobova 11 in 85 ne moreta biti kasnejša od okoli 690, to pa zaèetek pokopavanja prav tako postavlja v èas okoli leta 660. Hkrati to pomeni, da nobenega groba ne moremo zanesljivo datirati v èas po letu 750. Grobova 6b in 84b sta lahko nastala okoli leta 720, 6a in 84a pa okoli leta 750. Pleterski BelakOK.qxp 8.12.2005 16:17 Page 46 46 Andrej Pleterski, Mateja Belak Èasovno razmerje V celoti moramo tako raèunati z nekoliko daljšim obdob- jem pokopavanja, veè rodovi in zmernejšo rastjo prebi- valstva. LITERATURA CALLMER, J. 1996, Oriental Beads in Europe, A.D. 600–800. – Rome and the North. Studies in Mediter- ranean Archaeology and Literature 135, 53 sl. DANNHEIMER, H. 1968, Lauterhofen im frühen Mitte- lalter. Reihengräberfeld – Martinskirche – Königshof. – Materialhefte zur bayerischen Vorgeschichte 22, Verlag Michael Lassleben, Kallmünz in Oberpfalz. GERHARDT, K. 1975, Lauterhofen. Zur Anthropologie des Reihengräberfeldes in der Flur "Geissäcker" und des Friedhofes bei St. Martin. – Prähistorische Staatssamm- lung, München. GRAFENAUER, I. 1943, "Duhovna bramba" in "Kolomonov žegen" (nove najdbe in izsledki). – Razprave I, Filozofsko-filološko-historièni razred AZU, 203 sl. HÜBENER, W. 1989, Die Langsaxe der späten Merowingerzeit. – Acta Praehistorica Archaeologica 21, 75 sl. JAVOR-BRIŠKI, M. 1998, Geistesgeschichtliche und li- terarhistorische Aspekte eines spätmittelalterlichen Pri- vatgebetbuches der National- und Universitätsbibliothek von Ljubljana. – Acta Neophilologica 31, 3 sl. KATZAMEYER, T. 1997, Verbreitungsbilder aus- gewählter Perlentypen des Frühmittelalters in Süd- und Westdeutschland. – V: U. VON FREEDEN, A. WIEC- ZOREK (ur.), Perlen. Archäologie, Techniken, Analysen. – Kolloquien zur Vor- und Frühgeschichte 1, 149 sl. LOSERT, H. in A. PLETERSKI 2003, Altenerding in Oberbayern. Struktur des frühmittelalterlichen Gräber- feldes und Ethnogenese der Bajuwaren. – Scrîpvaz-Ver- lag – Založba ZRC, Berlin – Bamberg – Ljubljana. MAKAROVIÈ, G. 1995, Tobijev žegen. – Etnolog 5 (LVI), 371 sl. NABERGOJ, T. 2001, Oboroženi stan srednjeveške družbe na Slovenskem na osnovi materialnih virov. Primer: meèi. Magistrsko delo. – Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana. PÉRIN, P. 1980, La datation des tombes mérovingiennes. – Genève. PLETERSKI, A. 2001, Zbirka podatkov "Altenerd- ingDB". – Ljubljana. http://www.zrc-sazu.si/iza/AE/Zbirka.htm PLETERSKI, A. 2002, Grobišèe kot nosilec arheoloških informacij – primer Altenerding. – Ljubljana. http://www.zrc-sazu.si/iza/AE/Besedilo.html SAGE, W. 1984, Das Reihengräberfeld von Altenerding in Oberbayern I. – Germanische Denkmäler der Völker- wanderungszeit, Serie A, 14, Gebr. Mann Verlag, Berlin. STAŠŠÍKOVÁ-ŠTUKOVSKÁ, D. in A. PLŠKO 1997, Typologische und technologische Aspekte der Perlen aus dem frühmittelalterlichen Gräberfeld in Borovce. – V: U. VON FREEDEN, A. WIECZOREK (ur.), Perlen. Archäologie, Techniken, Analysen. – Kolloquien zur Vor- und Frühgeschichte 1, 259 sl. SZAMEIT, E. 2000, Zum archäologischen Bild der frühen Slawen in Österreich. Mit Fragen zur ethnischen Bestimmung karolingerzeitlicher Gräberfelder im Ostalpenraum. – V: R. BRATOŽ (ur.), Slovenija in sosed- nje dežele med antiko in karolinško dobo. Zaèetki slovenske etnogeneze I. = Slowenien und die Nachbar- länder zwischen Antike und karolingischer Epoche. Anfänge der slowenischen Ethnogenese I. – Situla 39, Razprave 1. razreda SAZU 18, 507 sl. WERNARD, J. 1998, "Hic scramasaxi loquuntur". Typologisch-chronologische Studie zum einschneidigen Schwert der Merowingerzeit in Süddeutschland. – Ger- mania 76, 747 sl. WESTPHAL, H. 1996–1997, Untersuchungen an Langsaxen aus niederländischen Sammlungen. – Bericht- en van de Rijksdienst voor het Oudheidkundig Bodemon- derzoek 42, 407 sl.