
Dragan Matič
Nemci v Ljubljani
1861-1918
Ljubljana 2002

Kazalo
Predgovor 7
I AMBROŽEVA DOBA (april 1861 - april 1864) 11
1/1 Volitve 1861 11
Laibacher Zeitung in Novice - glasili dveh nasprotujočih si
političnih struj 13
Volitve 1861 skozi prizmo policijskih poročil 17
1/2 Ambrožev poskus politike sprave in sodelovanja med Nemci 
in Slovenci, njen propad ter oblikovanje nemške in slovenske 
stranke v letih 1861-1864 20
Ljubljanski (kranjski) Nemci in njihov program 25
Slovenska, “domača” in nemška, “liberalna” stranka 32
Zaključek 35
II COSTOVA DOBA 1864-1868 39
II/l Čas slovenskega vzpona 1864-1866 39
II/2 Nemško zavzemanje Ljubljane 1867-1868 42
Občinske volitve 1867, resen udarec slovenski prevladi 42
Sokolski izgred ali pretep v Šantlovi veži - povod za poseg
centralne oblasti 46
Sodni proces proti Horaku in tovarišem 50
Leto 1868 - Nemci prevzamejo oblast 60
Zaključek 71
III VMESNI ČAS 1868-1869 (oblikovanje stalnih političnih organizacij,
prvi poskusi “sprave” ob nemškem prevzemu oblasti, izredno stanje 
ob izgredih) 75
III/l Ustavoverno društvo, njegove politične opredelitve in delovanje 75 
Dve stranki v deželi 78
Tujci in odpadniki 90
Slovenska stranka v očeh kranjskih ustavovercev 91
Proti enakopravnosti slovenščine v šolah in uradih ter za
ohranitev položaja nemščine 94
Kazalo
III/2 Občinski svet 96
II1/3 Ljubljanski ustavoverci in splošnejša vprašanja v zvezi
s habsburško monarhijo 99
IV DOLGI POHOD USTAVOVERNE STRANKE NA OBLAST V DEŽELI
KRANJSKI 1870-1877 IN KRATKOTRAJNA POPOLNA PREVLADA 
TE STRANKE 1877-1879 105
IV/1 Politična izhodišča in notranje razmere kranjskih
ustavovercev 106
IV/2 Odnos ustavovercev do slovenskega tabora 117
IV/3 Stališča kranjskih ustavovercev do notranjepolitičnih vprašanj 135
IV/4 Stališča kranjske ustavoverne stranke do zunanjepolitičnih
vprašanj 150
IV/5 Volitve (občinske, deželne, državne) 1870-1879 156
IV/6 Delovanje ustavovercev v mestnem svetu in deželnem
zboru ter njihovo opravljanje deželnih oziroma vladnih funkcij 182
V ČAS STRMEGA PADCA KRANJSKE USTAVOVERNE STRANKE
1880-1882 197
V/l Programske usmeritve ustavoverne stranke 1880-1882 197
Stališča ustavoverne stranke do slovenskega tabora 200
V/2 Volitve - občinske, deželno- in državnozborske - v trgovsko-obrtno
zbornico ... 202
V/3 Kako so se ustavoverci odzivali na svojo izgubo položajev 215
VI AGONIJA KRANJSKE USTAVOVERNE STRANKE 1883-1893 233
VI/1 Deželni predsednik Winkler, slovenska politika in kranjski Nemci
1883-1893 237
VI/2 Slovenska ljubljanska mestna oblast in Nemci 1883-1893 257
VI/3 Politična usmeritev kranjskih Nemcev 1883-1893 266
VI/4 Nemška presoja razmer v slovenskemu taboru 1883-1893 269
VI/5 Vprašanje nemških ljudskih šol v Ljubljani in Kranjska hranilnica
1883-1893 274
VI/6 Biološko izumiranje ustavoverne stranke ter lik Karla Deschmanna,
kakor so ga ob njegovi smrti videli tovariši 286
VI/7 Volitve v letih 1883-1893 292
Kazalo
VII OBDOBJE UTRJEVANJA KRANJSKEGA NEMŠTVA IN NJEGOV ZATON
OB RAZPADU HABSBURŠKE MONARHIJE 1894-1918 299
VII/1 Vrnitev kranjske nemške stranke v dejavno politično življenje
in nemško-liberalni sporazum 1895-1905 299
VII/2 Zveza med slovenskimi liberalci in kranjskimi Nemci
v deželnozborskih klopeh ter divja vojna po ulicah in časopisih 
1895-1905 309
VII/3 Spodleteli poskus politične odstranitve kranjskih Nemcev 
1905-1906, ki je razbil liberalno-nemški zvezo, deželo pa 
spravil pod oblast klerikalcev 233
VII/4 Septembrski dogodki 1908 in njihove posledice 345
VII/5 Obdobje pred viharjem: 1909-1914 354
VII/6 Reforma nemške politične organizacije na Kranjskem 1908
in vzroki zanjo 360
VII/7 Pogledi kranjskih Nemcev nase in na slovenski politični tabor
1898-1914 372
VII/8 Kranjski Nemci in nekatere značilnosti volitev v obdobju
1897-1914 383
VII/9 Kranjski Nemci med I. svetovno vojno 395
Biografije nekaterih pomembnih kranjskih Nemcev politikov 
(povzeto po tipkopisu Oscarja Plautza Die Deutschen in Krain) 401
O Oscarju Plautzu in njegovih Nemcih na Kranjskem 
(Die Deutschen in Krain) 409
Zaključni povzetek 413
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih 423
Literatura in viri 445
Imensko abecedno kazalo 451

Predgovor
Za ljubljanske Nemce lahko rečemo, da so izginili kakor Avari - popolnoma in sko­
raj brez sledov. Medtem ko povprečen Slovence ve, da je na Slovenskem včasih 
prebivala nemška manjšina na Kočevskem, so le redki tisti, ki vedo, da se je k Nem­
cem prištevala skoraj petina prebivalcev Ljubljane. Kulturni podobi mesta je nemš­
tvo dajalo svoj pečat nekako do začetka 20. stoletja. Nemška kultura je v Ljubljani 
prednjačila vse do prve svetovne vojne, predvsem po zaslugi nemškega Filharmo­
ničnega društva in nemškega Jubilejnega gledališča, seveda pa tudi zaradi “okusa” 
povprečnega kranjskega izobraženca, ki se je oblikoval tudi zaradi avstrijskega šol­
skega sistema, v katerem dolgo ni bilo prostora za slovensko univerzo. Nemščina se 
je ohranila kot občevalni jezik višjih slojev in tako je npr. na promenadi ali v ka­
varni tujec še v začetku 20. stoletja lahko dobil vtis, da je Ljubljana popolnoma 
nemško mesto. Najbogatejši meščani so se šteli pretežno za Nemce ali pa so (večino­
ma) sodili v nemški kulturni krog. Ta dejstva so vodila do bahaških ter tu in tam 
nerazsodnih izjav glasila ljubljanskih Nemcev, ki se mu je ob koncu 19. stoletja za­
pisalo, da je Ljubljana nemško mesto. Na podlagi naštetih dejstev je ta časopis tr­
dil, da tretjina ljubljanskih prebivalcev odkrito izpričuje svoje nemštvo, tretjina jih 
je nasilno sloveniziranih ali pa so v slovenski tabor prešli zaradi koristoljubja in 
neznačajnosti. Kakor koli: Nemci, ki so na Kranjskem predstavljali okrog pet odstot­
kov prebivalstva, so imeli deželo v letih 1877-1883 popolnoma v svojih rokah (ob­
dobje nemške večine v deželnem zboru), njeni prestolnici Ljubljani pa so vladali 
celih trinajst let (1869-1882). Njihov gospodarsko-finančni vpliv v deželi je bil tudi 
po občutnem zmanjšanju njihove politične moči velikanski in je slonel predvsem 
na Kranjski hranilnici, ki je bila vse do konca monarhije (poleg drugih nemških 
gospodarsko-finančnih korporacij) neusahljiv vir za ohranjanje kranjskega nemštva. 
Nemščina je kljub maloštevilnosti kranjskih Nemcev ostala uradni in deželni jezik 
na Kranjskem vse do zatona monarhije. Kranjski Nemci so prav do konca Avstro- 
Ogrske ohranili fantastične namere, da Slovencem odrečejo pravico do samood­
ločbe in jih prisilijo, da se s svojim narodnim telesom in ozemljem utopijo v novo­
nastali Nemčiji ali vsaj nemški Avstriji. Po vsej tej mogočnosti in vseh visokoletečih 
ciljih pa za kranjskim nemštvom ni ostalo skoraj nobenih sledov.
Prav neverjetno je, da je ta - danes že pozabljena - narodnostna skupina vtisnila 
Slovencem močan pečat in tako znatno vplivala na razvoj večinskega ljudstva na 
Kranjskem. Tako je zgodovina kranjskih Nemcev nekakšno zrcalo Slovencev. Nemš­
ke kritike slovenske družbe in politike so bil velikokrat zlonamerne in tendencioz­
ne, nemalokrat pa tudi upravičena kritika napak in zlaganosti slovenskih političnih 
voditeljev takratne dobe. Res je, da je bil boj med obema skupnostma, ki je pote­
kal na vseh področjih družbenega življenja (političnem, finančno-gospodarskem, 
kulturnem in drugih), večkrat boj na življenje in smrt. Res je, da je bilo v nekem
- 7 -
Predgovor
obdobju preživetje Slovencev pred resno preizkušnjo. Vendar je tudi res, kar pravi 
Nietzsche: Kar ne ubije, krepi. Slovenci so se v svojem ogorčenem boju z nemštvom 
ves čas učili od svojih nasprotnikov in jih večkrat tudi posnemali. Učna doba je 
bila sicer trda, slovenske napake pa so bile kaznovane s težkimi udarci. Vendar je 
bila ta doba zaradi preobrata vladne politike razmeroma kratka, hkrati pa dovolj 
dolga, da so Slovenci - poučeni z grenkimi izkušnjami - znali izkoristiti svojo novo 
vlogo vladnega zaveznika in ustaviti pohod germanizacije.
Zgornje razmišljanje je avtorja navedlo k pisanju pričujočega dela, ki naj osvetli 
“misijo nemštva” na Kranjskem. Gre za poskus pogleda od blizu, in sicer pogleda 
na to, kako je kranjsko nemštvo v naletu liberalizma v prvi fazi poskušalo izobrazi­
ti in kultivirati kranjsko prebivalstvo ter ga obenem (kar so ves čas vztrajno tajili) 
tudi od zgoraj navzdol germanizirati (najprej izobražence in višje sloje, zatem pa - 
s poudarjanjem blagoslovov nemške kulture in koristi znanja nemškega jezika - tudi 
podeželsko prebivalstvo). V drugi fazi, po nastopu Taaffejeve vlade, je sledil nič 
manj pozornosti zbujajoč ogorčen boj za ohranitev nemških položajev, katerega na­
men je bil pričakati zasuk velike politike, ki bo vzpostavila stare razmere, potrebne 
za dokončanje nemškega poslanstva na Kranjskem.
Pri razmišljanju o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih je vendarle treba paziti 
na vpliv stereotipov o hudobnih Nemcih in nemškutarjih, ki naj bi pod plaščem li­
beralizma premišljevali in kovali zarote samo o tem, kako ugonobiti “ubogi” sloven­
ski jezik, in ki naj bi Slovence z njihovo kulturo vred črtili iz golega rasističnega 
sovraštva. Treba se je vživeti v duha takratne dobe. Takrat je bilo povsem legitim­
no in razumno stališče, da so nacionalizem, ki mu je ideologija le sredstvo, nikakor 
pa ne cilj, deželni partikularizem in nasilno uveljavljanje še precej neizdelanega 
slovenskega knjižnega jezika v deželah in na področjih, kjer so ga predvsem pode­
želski ljudje pomanjkljivo razumeli, škodljivi pojavi. Ljudje, kakršni so bili Desch- 
mann, Klun, Suppan in pozneje Schwegel, osebno verjetno niso imeli nič proti slo­
venščini in razvoju slovenske kulture. Samoumevno (ne gre zanemariti, da so v 
nemščini mislili in ustvarjali) in nujno pa se jim je zdelo, da nemščina ostane jezik 
uprave in sodstva in da prevladuje tudi v šolstvu, znanosti in kulturi. Njeno izri- 
njanje se jim je zdelo skrajno škodljivo. V zahtevah po uveljavitvi slovenščine (ki so 
jo pojmovali kot nastajajoč in celo umetno ustvarjen neživi jezik) so videli grožnjo 
napredku, poskus velikopotezne, sicer pa malo sposobne klike izolirati Kranjsko, 
oviro pri omikanju ljudstva oziroma odtegnitvi cerkvenemu vplivu ter vzrok za na­
zadovanje znanosti in grožnjo kulturi na Kranjskem sploh, saj je bila ta po njiho­
vem prepričanju nemška. Za ta krog ustavovercev lahko rečemo, da so hoteli ger­
manizirati z najboljšimi nameni, nenasilno, postopno in po “naravni” poti. Vseka­
kor so precej časa verjeli, da bosta tudi slovenske izobražence, predvsem mlajše, li­
beralna ideja in bogata nemška kultura tako navdušili in pritegnili, da bodo zavrgli 
- po ustavoverni sodbi - mračnjaško, s klerikalizmom prežeto politiko starih in ob 
opustitvi narodnih sanjarij prešli v ustavoverni tabor. Verjeli so tudi, da bo nižji 
sloj sprevidel “praktičnost” koristi, ki jih prinaša znanje nemščine, da bo začel ceni­
ti povezave z nemško kulturo, še bolj pa gospodarske stike, ki Kranjsko vežejo na
- 8 -
Predgovor
nemški del monarhije. Hkrati naj bi tudi podeželsko prebivalstvo spoznalo, kako 
škodljiv je deželni partikularizem za malega človeka in kako nevarni so poskusi pr­
vakov, da bi okrog Kranjske postavili kitajski zid. Seveda pa so obstajali v nemškem 
taboru tudi taki^ ki so kakor npr. okrajni glavar Vesteneck ali krog gimnazijskih pro­
fesorjev z Binderjem na čelu izpričano sovražili slovenski jezik in se o njem izražali 
žaljivo. Ta krog ljudi je nastopal bolj oholo in “kulturtregersko”, ob njem pa so se 
zbudila slovenska domoljubna čustva.
Kakor koli, za Slovence je bilo bolj ali manj vseeno, iz kakšnih nagibov in kako po­
stopno oziroma “prijazno” jih germanizirajo. Da pa je uveljavljanje ustavnega življe­
nja v sedemdesetih letih pod Lasser-Auerspergovo vlado hkrati germanizacija, ven­
darle ni sporno. Kljub temu pa naštevanja ukrepov na vseh področjih javnega živ­
ljenja in opisovanja personalne politike oziroma izvajanja konkretnih ukrepov ta­
kratnih oblasti ne gre jemati kot nacionalno obremenjeno gledanje, saj gre zgolj za 
empirična dejstva.
*
Knjiga se ukvarja predvsem z ljubljanskimi Nemci, ker so bili glava in srce kranj­
skega nemštva, na mnogih mestih pa posega tudi v zgodovino drugih Nemcev v 
deželi. Toda še veliko je področij, ki zaradi logičnih omejitev niso podrobno obrav­
navana, tako da vsa problematika zgodovine ljubljanskih in kranjskih Nemcev s tem 
delom nikakor ni izčrpana.
-9 -

I. poglavje
AMBROŽEVA DOBA
(april 1861 - april 1864)
I/i Volitve 1861
Neoabsolutizem je - podobno kakor drugod - prinesel v Ljubljano politično mrtvi­
lo. Pravzaprav je to stanje trajalo že vse 19. stoletje, če seveda odmislimo krajše 
obdobje po 1. 1848. Občinskih volitev v Ljubljani od leta 1852 ni bilo. Ljubljanski 
magistrat je moral zato ob obnovitvi ustavnega življenja in potrditvi ustavnih okvi­
rov (z oktobrsko diplomo 1860 in februarskim patentom 1861) na poziv državnega 
namestnika pripraviti vse potrebno za volitve. Razprave občinskega sveta so tako 
po Schmerlingovi odobritvi postale javne, magistrat pa je sestavil volilne imenike 
in na podlagi višine plačanega davka razvrstil volilne upravičence v tri volilne raz­
rede. Volitve za ljubljanski občinski svet so razpisali 30. 1. 1861 za konec februarja 
istega leta. Bližajoče se volitve so razgibale politično življenje in spodbudile nasta­
nek političnih skupin.1 Izkristalizirala sta se dva politična tabora. Prvi meščanski 
odbor je bila slovenska politična organizacija, ustanovljena na pobudo Društva za 
denarno pomoč obrtnikom in rokodelcem in zlasti društvenega člana Janeza Nepo- 
muka Horaka. Odbor je poudarjal pomen občine in zagovarjal ustavno življenje, za 
katero je menil, da mora sloneti na oktobrski diplomi. Posebej izdelanega progra­
ma, ki bi upošteval krajevne potrebe, odbor ni imel, pokazal pa je na osebe, ki naj 
bi s svojim značajem same po sebi predstavljale program. Občinski svetniki naj bi 
bili predvsem “polni ljubezni do vzajemne domovine in našega naroda”, biti pa bi 
morali tudi vztrajni in odločni.2
1 France Škerl, Ljubljana v prvem desetletju ustavne dobe, Lj., 1935, (v nadaljevanju Škerl ...), glej str. 3-5. 
Prva sled nacionalnih delitev se je v občinskem svetu pokazala že nekaj dni po oktobrski diplomi. Pred­
log občinskega svetnika Janeza N. Horaka, da bi škofu Strossmaverju zaradi njegovega zavzemanja za 
slovenščino in pravice dežele Kranjske podelili častno meščanstvo, je propadel - osem glasov je bilo za 
in dvanajst proti.
Volivci so bili razdeljeni v razrede po naslednjem cenzu: I. razred - nad 80 gld, II. razred - med 8 in 
80 gld, III. razred pod 8 gld plačanega davka na leto.
2 Kandidati bi morali biti pošteni, vestni, samostojni in neodvisni možje, ki jim lastni dobiček ni nad 
skupnim interesom; ti ljudje bi morali skrbeti tudi za napredek in biti hkrati previdni. Od njih so zahte­
vali, da se morajo truditi za blagor mesta, da morajo varčno gospodariti, a ne biti skopuški, ko bo šlo 
za stvarne mestne potrebe. Primerjaj Škerl ..., str. 6.
- 11 -
■
I. Ambroževa doba
V nasprotju s prvim meščanskim odborom, ki je bil odkrito slovensko usmerjen, je 
bila druga politična skupina, ki je izšla iz zborovanja pri Slonu 19. 1. 1861, “brez 
barve” - v njej so sodelovali Slovenci in Nemci. V tem taboru je imel največ pobu­
de Mihael Ambrož, zato ga lahko imenujemo Ambroževa skupina? Prav tako kakor 
prvemu meščanskemu odboru je bila tudi Ambroževi skupini oktobrska diploma 
temelj političnega življenja. Kandidati za občinske svetnike bi morali imeti po mne­
nju te skupine podobne splošne pozitivne lastnosti (zvestoba cesarju, neodvisnost, 
samostojnost, ljubezen do širše in ožje domovine), kakršne so naštevali privrženci 
Prvega meščanskega odbora. Razlika je bila v tem, da je Ambroževa skupina bolj 
poudarjala pomembnost načela ustavnosti - Ambrož je na zborovanju v redutni 
dvorani 1. 2. 1861 poudarjal, da je stremljenje vsakega dobrega patriota usmerjeno 
k ustavi z dne 4. 3. 1849, po kateri je nastal tudi občinski zakon.3 4
O prav majhni razčlenjenosti takratnega političnega življenja pričajo tudi kandidati 
za mesta občinskih odbornikov - obe skupini sta sestavili listi na podlagi predvoli- 
tev. Izkazalo se je, da je več kakor dve tretjini kandidatov - Slovencev in Nemcev - 
skupnih.5 To je bilo seveda v prid Ambroževi skupini, ki je zagovarjala sodelovanje; 
za bolj nedoslednega pa se je izkazal Prvi meščanski odbor, ki je hotel poudariti 
svojo slovensko narodno usmerjenost. Škerl v svoji knjigi ugotavlja, da se kandidati 
obeh skupin niti po programu niti po siceršnji pripadnosti med seboj niso dosti 
razlikovali - odločale so osebne lastnosti. Vsekakor so bile kombinacije nenavadne. 
Tako npr. trgovca Gustava Heimanna, zagrizenega nemško usmerjenega Zida in 
skrajnega liberalca, pozneje ogorčenega nasprotnika Slovencev, najdemo med kan­
didati Prvega meščanskega odbora skupaj z Bleiweisom, Dežmanom, Horakom, 
Ahačičem in drugimi Slovenci.6 To je zanimiv podatek, če upoštevamo, da je poli­
cijski komisar Bezdek v začetku leta 1861 menil, da program in agitacija Prvega 
meščanskega odbora vsebujeta podtone s slovensko narodnostno tendenco, saj od­
bor poudarja, da naj bodo voljeni le tisti možje, ki so prežeti z ljubeznijo do skup­
ne domovine in “našega naroda”, tj. Slovencev.7
3 Poleg njega so bili pomembnejši še Brolich, baron Codelli, dr. Rudolf in dr. vitez Stöckl.
4 Primerjaj Škerl ..., str. 6.
5 V III. volilnem razredu so bili izvoljeni štirje kandidati Prvega meščanskega odbora (Jožef Orel po od­
stopu Janeza Bleiweisa, Ivan Horak, Jožef Schwentner in Blaž Verhovec), pet kandidatov je bilo napisa­
nih na obeh listah (Jožef Debevc, Georg Freiberger, Franc Tertnik, Jožef Blaznik in Wilhelm Rost) ter 
Mihael Ambrož kot kandidat svoje, t. i. Ambroževe skupine.
V II. razredu je bilo izvoljenih šest kandidatov, ki sta jih predlagali obe skupini (Johann Brolich, Anton 
Rack, Janez Poklukar, Karl Dežman, Johan Zhuber, Anton Samassa; zadnja dva sta odstopila, namesto 
njiju pa sta bila izvoljena Julius Wurzbach in Wenzel Stedry z liste Ambroževe skupine), poleg teh pa 
so bili izvoljeni še Anton Codelli, Franz Suppantschitsch in Anton Schöppl z liste Ambroževe skupine 
in Vincenc Seunig z liste Prvega meščanskega odbora.
V I. razredu je zmagalo sedem kandidatov, ki so se pojavljali na obeh listah (Lambert Luckmann, Niko­
laus Recher, Anton Krisper, Andrej Mallitsch, Gustav Heimann, Matej Kavčič in Fidelis Terpinz, name­
sto katerega je bil izvoljen Johan Zhuber, ki se je odrekel izvolitvi v II. skupini), poleg tega so bili izvo­
ljeni še trije z liste Ambroževe skupine - Johann Mühleisen, Carl Holzer in Fedor Bamberg. (Prav tam.)
6 Arhiv Republike Slovenije, Deželno predsedstvo za Kranjsko (v nadaljevanju AS 16), leto 1861, spis št. 
96 - poročilo policijskega komisarja Leopolda Bezdeka z dne 28. 1. 1861.
' Prav tam.
- 12 -
I. Ambroževa doba
Kljub temu da je bila večina kandidatov obeh strank istih, je bila predvolilna tek­
ma ostra. V Grazer Tagespostu je denimo ljubljanski dopisnik (verjetno Issleib) 
poročal, da so volivce ustavljali na njihovi poti na volišče in jih prepričevali, naj 
spremenijo že izpolnjene glasovnice, se jim dobrikali po kavarnah, jih prestrezali 
na stopnicah magistrata, nekatere preveč vsiljive agitatorje so morali celo odstraniti 
izpred volišča ...8
Kakor koli - prve občinske volitve ustavne dobe niso prinesle ostre nacionalne deli­
tve, saj je zmagala Ambroževa stranka, v kateri so sodelovali Nemci in Slovenci.
Laibacher Zeitung in Novice - glasili dveh nasprotujočih si političnih struj
Ob bližnjih prvih svobodnih volitvah sta se razpisala tudi ljubljanski dnevnik Lai- 
bacher Zeitung in tednik Novice. Glede časopisa Laibacher Zeitung je danes večkrat 
mogoče naleteti na posplošeno mnenje, da je šlo za glasilo, ki zaradi svoje (pol)urad- 
nosti ni bilo nemški dnevnik, temveč politično nevtralen časopis. To za nekatera 
obdobja drži, za prvo polovico šestdesetih let, ko je Laibacher Zeitung urejeval Lud­
wig Issleib, pa zagotovo ne. Issleib, rojen v Wolfsbergu v Thüringenu, je 1. 1856 
prevzel uredništvo takrat edinega ljubljanskega dnevnika in na tem položaju vztra­
jal vse do srede 1. 1865, ko je odšel v Celovec. Na Kranjskem, pa tudi na Koroškem 
se je izkazal za odločnega nasprotnika Slovencev.9
Laibacher Zeitung so sestavljala uradna naznanila in vesti, ki so bile povzete po 
dunajskih časopisih. Članki, ki so prišli izpod peresa ljubljanskih novinarjev - napi­
sani v Ljubljani in podpisani s šiframi (najpogosteje -1- in -st-), so bili prežeti z li- 
beralno-centralističnimi stališči in so poudarjali posebno poslanstvo nemškega naro­
da in kulture. Od sprejetja februarskega patenta se v Laibacher Zeitungu (v nada­
ljevanju L. Z.) ta nova “ustava” hvali in poroča, kako v evropskih državah ugodno 
ocenjujejo nove temeljne zakone, ki so jih sprejeli v Avstriji.10 L. Z. z raznimi argu­
menti večkrat brani februarski patent, njegovi nasprotniki na Kranjskem in v Av­
striji pa ga napadajo.11 Nasploh je zaznati precejšnjo kritičnost do domačih politi­
kov,12 hvala gre Schmerlingu in zagovarja se nedeljiva Avstrija, z besedami “sumljiv 
je, kdor se boji luči” pa se svari pred podpisniki slovenske peticije za enakoprav­
nost slovenščine, izročene Schmerlingu. Ti namreč niso bili javno objavljeni.13 V L.
8 Grazer Tagespost, 8. 3. 1861 - “Feuilletonbriefe aus Laibach”.
9 Sodbo o protislovenski naravnanosti najdemo tudi v Slovenskem biografskem leksikonu, 1. knjiga str. 366.
10 Npr. Laibacher Zeitung (v nadaljevanju L. Z.), 6. 3. 1861.
11 L. Z. 16. 3. 1861 našteva sovražnike ustave, ki so: privrženci stanovske ureditve, “madjaroni” in ek­
stremni liberalci, ki jim je naslonitev ustave na oktobrsko diplomo trn v peti ter hočejo pridobiti pri­
ljubljenost s populizmom in širiti splošno nezadovoljstvo.
12 V komentarju ljubljanskih izidov deželnozborskih volitev z dne 27. 3. 1861, podpisanem s šifro -1-, je 
zapisano, da so bile volitve sicer izpeljane v liberalnem smislu, da pa prepričanje izvoljenih ni dovolj ter 
se je premalo pazilo na razgledanost in politično daljnovidnost. Izvolitev v prvem krogu (Guttman, Lau­
fenstein, Schöppl in Ambrož) je “spričevalo revščine”. “Ali mesto nima človeka, ki bi imel lastnosti do­
brega deželnega poslanca, čigar načela in pogledi bi ustrezali Schmerlingovi okrožnici, in ki bi ga volili 
zaradi splošnega zaupanja liberalci in konservativci.”
13 L. Z., 20. 3. 1861.
- 13 -
I. Ambroževa doba
Z. se je dalo tudi brati, kako mnogi zamenjujejo pojma narod in svoboda ter verja­
mejo, da z dosego drugega dobijo tudi prvo. Kar pa zadeva jezik v šolstvu, je bilo 
po mnenju L. Z. vendarle treba imeti pred očmi znanstveni cilj in tako dati pred­
nost nemščini. Poleg tega se je poudarjalo stališče, da bi ob prevladi načela en na­
rod - ena država Evropa kaotično razpadla; politična karta srednjega veka bi bila v 
primerjavi s tem videti kar razumna. Zato mora biti cilj svobodna, na ustavi teme­
lječa država. Nasprotovati pa je treba doktrini, ki narodnostno načelo uveljavlja kot 
sredstvo za rušenje države.14 Novice so bile seveda antipod pisanja, ki ga je bilo 
mogoče brati v L. Z. Že od začetka leta 1861 so v seriji člankov z naslovom Sloven­
ci, Nemci pa Avstrija bralce poučevale o osnovnih pojmih - kaj je narodnost, kdo 
so Slovenci in kakšen je slovenski jezik. Hkrati se je nasprotovalo najpogostejšim 
nemškutarskim argumentom, s katerimi je bila utemeljena potreba po prevladi 
nemške, bolj omikane kulture. Novice so recimo poudarjale, da kljub latinskemu ali 
grškemu izvoru zahodnoevropske kulture nihče ni zahteval od Nemcev, da se mo­
rajo “grecizirati” oziroma “polatiniti”.15 V podobnem tonu so dajale navodila tudi o 
tem, kako je treba voliti na občinskih in deželnih volitvah, in poudarjale, naj ne 
volijo za tistega, ki se ni pokazal prijateljskega Slovencem. Ob izidih občinskih voli­
tev so bile Novice precej razočarane, posebno za I. razred, saj “se je pokazalo, da 
veliko naših volivcev še ni godnih za take volitve, ker jih vodijo osebni oziroma 
sebični nagibi”.16
Povsem naravno je, da se je med ljubljanskima časopisoma s tako različno politično 
usmeritvijo začela kaj malo prijazna polemika. Novice so se razburjale zlasti nad 
pisanjem ljubljanskih dopisnikov nemških časopisov Grazer Tagespost,17 Triester Zei­
tung, Österreichische Zeitung in Presse. Avtorstvo večine teh, za Slovence žaljivih 
člankov so pripisovali uredniku L. Z. Issleibu.18 Ta je izzival tudi v L. Z. Tako je 
npr. 4. 4. 1861 po daljšem članku, v katerem je zanikal obtožbe Novic, češ da L. Z. 
nekorektno poroča o sporu med Andrejem Einspielerjem in nekim dr. Husso v Ce­
lovcu, objavil v uredništvo prispelo pesem, ki je slavila kranjske nemškutarje:
Einem wackeren Krainer.
Ein slavscher Stamm gab dir das Leben 
Durch deutsche Bildung wardst du Mann;
Der Heimat ist dein Herz ergeben,
Dein Geist der Bildung zugethan.
14 L Z., 30. 3. 1861, podpisan -1-.
15 Novice, 23. 1. 1861, str. 30.
16 Novice, 6. 3. 1861, str. 83.
*' Dne 15. 3. 1861 je denimo Grazer Tagespost pisal o hujskanju Novic, ki nacionalnost postavljajo pred 
napredek, liberalnost in omiko. V Ljubljani naj bi se bilo tako čedalje pogosteje slišalo, da je boljša ru­
ska kakor nemška omika, vsakega Neslovenca pa naj bi bili obmetavali z zmerljivko “Hergelaufende 
Fremde”.
18 Najbolj so se aprila 1861 razburjali nad dopisnikom v Grazer Tagespostu, ki je napadal Bleiweisa in 
slovensko stranko, podpisoval pa se je s -st-; Novice so obtoževale Issleiba, da je avtor teh dopisov. Dr. 
Costa je pisanje v Grazer Tagespostu v Novicah zanikal, da ne bi kdo pomislil na njegovo avtorstvo. 
(Glej npr. Novice z dne 24. 4. 1861); podobno je Novice razburilo poročanje ljubljanskega dopisnika v 
Triester Zeitung, kjer se je navajalo, da so slovensko peticijo na Schmerlinga podpisale same “obscure 
Individuen, unmündige Studenten, Schulmeister udgl”.
- 14 -
I. Ambroževa doba
So kamst zu Glück Du und zu Ehre 
Und wardst ein Fels der Heimat Krain;
Du galzt durch Beispiel eine Lehre:
Ein wackrer Sohn der Heimat sein. 19
V L. Z. so se zvrstili tudi članki, ki so napadali privržence oktobrske diplome in 
kritike centralizma. Ti nasprotniki svobodomiselnosti naj bi z zahtevami po avtono­
miji dosegli “atomizacijo” Avstrije. Avstrija pa je bila po sodbi L. Z. konglomerat 
narodov, ki ga mora v “marmor” povezati svobodna ustava - tako je bilo zahtevano 
poenotenje za vso državo in odprava deželnih posebnosti.20 Isti pisec je v L. Z. 24. 
5. 1861 (podpisan z -1-) nastopil s člankom Kulturne in nacionalne težnje, v kate­
rem je trdil, da se narodi v Avstriji, vedno ko dobe priložnost, trudijo za federali­
zem v smislu delne samostojnosti kronovin. Vendar je menil, da bodo manjši naro­
di, ki so kulturno, gospodarsko in finančno zaostali, asimilirani. V Evropi naj bi 
imeli po piščevem mnenju prihodnost le Angleži, Francozi in Nemci, tj. narodi z 
visoko stopnjo kulture. Ta jih je tako povezala, da se med seboj ne ločijo ne po 
načinu oblačenja ne po življenjskih vrednotah in navadah:
Medtem ko v zahodni in severni Evropi vladata omika in enotnost, na vzhodu 
srečamo razbitost na tisoč pisanih cap, različnost v hrani in pijači ... “Frag­
menti” ljudstev, ki iz mnogih razlogov niso sposobni ustvarjati lastne kulture, 
se poskušajo zapirati vase in sovražijo vse, kar je tuje. Vendar majhen narod 
nima proti velikemu narodu z višjo kulturo nobene možnosti in bo asimiliran. 
Posebno zdaj, ko poenotenje prodira s telegrafom in železnico ter se prostor in 
čas krčita.
Živahno polemiko je sprožil tudi članek z naslovom Solidarität der Interessen, ki je 
izšel 12. 6. 1861 v L. Z., podpisan z —. Avtor je na začetku ugotovil, da je solidar­
nost interesov parola, ki se redko sliši v oglušujočem hrupu separatistov in partiku- 
laristov, ima pa toliko večjo težo. Nato je (spet) zapel značilno hvalnico tračnicam, 
ki so se raztegnile čez gore in reke ter povezale dežele in narode, vzneseno govoril 
o električni žici, ki se je ovila okrog vse zemeljske krogle, in zatrjeval, da je zato
19 Prosti prevod bi se - s pripombo, da njegov avtor ni niti nemcist niti pesnik - glasil nekako takole: 
KRANJSKEMU KORENJAKU
Slovanski ti rod dal je življenje,
nemška omika možato zorenje.
Srce si svoje domovini daroval
in znanju svojega duha predal.
Tako dospel si do sreče in časti
in postal kot skala v domovini Kranjski.
Tvoj vzor vsem je nauk podal,
saj korenjaški sin domovine si postal.
'° L. Z., 8. in 15. 5. 1861. Oba članka podpisana z -1-.
- 15 -
I. Ambroževa doba
vse drugače. Skupnih interesov da je bistveno več kakor pred 50 leti in tudi mej v 
pravem pomenu besede ni več.. Ko je natresel nekaj zgledov (od vpliva cen z ame­
riškega trga na evropske do prometa in duhovnih povezav - tisočerih izumov, s ka­
terimi si vse človeštvo pomaga ne glede na nacionalni izvor izumiteljev ...), je za­
gotovil, da si noben narod ne more privoščiti zapiranja pred svetom.
Svoboda, pravo, civilizacija so namenjeni vsem in izpričujejo solidarnost intere­
sov vsega človeštva. Narodnostna gibanja pa se na solidarnost interesov ne 
ozirajo in se zavzemajo za stališča, s katerih se ne vidi nič drugega kakor 
domači zvonik.
Potem je zatrdil, da bi v Avstriji z zaprtjem kanalov, ki razširjajo nemško znanost 
in kulturo, nastopilo zatišje v napredku. Končal je z ugotovitvijo, da mora v Avstri­
ji, kjer se interesi posebno prepletajo, solidarnost interesov veljati toliko bolj. Početje 
federalistov, ki pod krinko avtonomije, zgodovinskih in narodnih pravic poudarjajo 
posebne interese, pa je neodgovorno in graje vredno. Ta članek so mimogrede oš­
vrknili v Novicah (19. 6. 1861):
Nam pa se le za papir, ki čedalje dražje prihaja, škoda zdi, ki ga -ßovi “lei- 
tartikelni ” pokvarijo, zakaj vse smo že tri dni poprej brali v Kurandovi “Po­
šti” ali Zangovi “Pressi ”, tako, da bi ga tadva lahko zavoljo ponatisa tožila, 
ako bi nemški judovski in protestantski časnikarji ne imeli “Solidarität der 
Interessen”.
Na to pikrost v Novicah se je užaljeno odzval Gustav Heimann, ki je voditeljem 
slovenske stranke očital, da so vso svojo znanost “sesali iz nemškega medu”. Obe­
nem je zatrdil, da se ne sramuje svojega židovskega izvora niti svoje protestant­
ske vere. Heimannovemu odgovoru Novicam je tudi urednik Issleib dodal opom­
bo, da bo “koščku papirja” z imenom Novice odgovoril sam.21 “Košček papirja” se 
je zaradi teh nesramnosti zelo razkuril. Novice so 26. 6. 1861 prinesle ogorčen 
članek, ki je Heimannu med drugim očital lažno liberalnost, saj ne priznava, da 
je omikanje naroda v njegovem jeziku mogoče. Poleg tega se je novičarju za Hei- 
manna zdelo, da “Vam nemški Zopf von hinten hängt” in “da bi radi na razvali­
nah našega naroda povzdignili bandero nemške kulture”. Očital mu je tudi ne­
poznavanje Kranjske in potreb njenega prebivalstva ter neznanje “našega” jezika, 
češ da mu je tuj kakor Slovencem kitajski. O Issleibu je gnevni novičar napisal, 
da mu je kot priseljencu Kranjska “terra incongnita” in da v L. Z. vedno nastopa 
proti Slovencem, drugače od svojih predhodnikov - urednika Kluna in prejšnjih 
pri Illyrisches Blattu. Novičar je vehementno končal svoj odgovor s trditvijo, da 
Novice nikakor niso košček papirja, temveč magna Charta enakopravnega sloven­
skega naroda. Nekaj dni za tem se je Issleib oglasil s kratkim komentarjem, na­
mreč da se L. Z. ne misli spuščati na raven osebnega obračunavanja. Zavračal je 
očitke, da L. Z. ne zastopa interesov Kranjske, Novicam pa odrekal naziv, ki so si 
ga smešno privzele, da so magna charta Kranjske.22 “Dialog” med L. Z. in Novica­
mi (še bolj pa, kakor je razvidno iz pisanja Novic, med Novicami in nemškimi 
časopisi iz Gradca, Trsta in Dunaja) je ostal živahen tudi v naslednjih letih. Bolj
21 L. Z., 22. 6. 1861.
22 L. Z, 28. 6. 1861.
- 16 -
I. Ambroževa doba
intenziven je bil seveda na pomlad, pred vsakoletnimi nadomestnimi občinskimi 
volitvami. Povodi za spopade so bili najrazličnejši - od Issleibovih kritik mestne 
oblasti zaradi zanemarjenosti Tivolija in neočiščenega listja po ljubljanskih ulicah 
(na katere se je žolčno odzval magistrami uradnik Globočnik in branil (takrat še) 
slovenskega župana Ambroža)23 do Deschmannove kritike “neznanstvenega” Blei- 
weisovega predavanja v čitalnici “o slovenskem jeziku pa kranjski Šprahi”,24 norčeva­
nja iz tržiških Cimbrov25 ipn.
Volitve 1861 skozi prizmo policijskih poročil
Policijski komisar Bezdek je svoje ocene izidov občinskih volitev v Ljubljani pošiljal 
deželnemu predsedniku Ulepiču in policijskemu ministru na Dunaj. V njih je na­
štel nekaj slovensko usmerjenih občinskih svetnikov, enega Nemca, za druge pa me­
nil, da so častivredni možje, brez strankarske opredelitve, zvesti cesarju in vladi. 
Zdi se, da je bila večina novoizvoljenih torej nekakšna “flotantna” masa, iz katere 
se je večina posameznikov narodno oziroma strankarsko oblikovala šele pozneje. 
Tako je policijski komisar trdil, da so v III. volilnem razredu izvoljeni štirje zagri­
zeni Slovenci: Bleiweis (po njegovem odstopu ga je nadomestil Orel), Debevc, Ho- 
rak in Blaznik. Prepričan je bil, da bodo v občinskem svetu poskušali postavljati 
narodne zahteve, pri čemer naj bi imeli predvidoma majhen uspeh; sicer pa da so 
to pošteni, ne prenapeti ljudje, na dobrem glasu, ki bi bili komaj lahko sovražni 
kaki vladi. O Horaku je Bezdek menil, da je učen, sebe precenjujoč hvalisavec, kot 
predstojnik podporne blagajne pa vpliven v rokodelskih krogih, drugje pa ne. Bez­
dek je predvideval, da bo njegovo prizadevanje v občinskem svetu brezuspešno.26 
Od preostalih se je zdel komisarju posebne omembe vreden le Mihael Ambrož. 
Zanimivo je, kako se mnenje komisarja Bezdeka o Ambrožu niansira - o njem je 
Bezdek poročal trikrat (zaradi Ambroževega ključnega pomena v prihodnjih letih 
si tu dovolimo krajši diskurz). Prvič, ob izvolitvi za magistratnega svetnika, je po­
licijski komisar poudarjal, da je Ambrož nadarjen, izurjen trgovec, predmarčni 
okrajni komisar, poznejši magistrami svetnik, član dunajskega parlamenta, kjer je 
volil z levico, bil zato politično sporen in kot tak opazovan. Vendar se je od takrat 
umiril in ni dajal povoda za pomisleke. Pri mnogih priložnostih se je opredeljeval 
za vlado in posebno za program državnega ministra. Zaradi nesrečnih špekulacij 
je popolnoma propadel, tako da ga je podpiral premožni tast in se je “pustil upo­
rabljati” za koncipienta pri odvetniku Rudolphu. Vsa njegova ambicija je bila, da 
bi postal župan - predvidoma brez uspeha. V svojem drugem poročilu ob Ambro-
23 Primerjaj L. Z. z dne 23. in 29. 3. ter 2. in 5. 4. 1862 in Novice z dne 2. 4. 1862. Potem ko je Issleib 
v L. Z. oholo vprašal, kdo sploh je ta Globočnik, se je slednji v Novicah z gnevom spraševal, kdo je Is­
sleib in kaj počne, “razen da pisari za Laibacherico in da celi svet še tudi to govori, da je dopisovavec v 
Tagespošto in še druge časnike, katere naloga je tlačiti reč slovensko in na oltar povzdigovati nemški 
(ne avstrijski) liberalizem, kar smo zadnje čase o volitvah mestnega odbora spet vsaki dan brali”.
24 Primerjaj L. Z., 5. 4. 1862
25 Novice 16. 4. 1862, “Monolog anga k noce Citnber bite”.
'h AS 16, leto 1861, spis št. 223 - poročilo z dne 22. 2. 1861.
- 17 -
I. Ambroževa doba
zevi izvolitvi Bezdek o njem navaja zelo pozitivno mnenje. Piše, da je zelo nadar­
jen, dobro pozna zakone in da je kljub neljubi preteklosti (liberalizem 1. 1848), 
sumljivim špekulativnim trgovskim poslom in značajski nestanovitnosti primeren 
za župana, ker je dokazal, da je zmeren in vladi prijazen, stare zablode pa je opu­
stil; nastopil je celo proti separatističnim nagnjenjem slovenske stranke in je zato 
pri njej osovražen. Ob izvolitvi za župana je o Ambrožu pisal, da je pri ljudstvu 
priljubljen že od časov, ko je bil okrajni komisar v Smledniku, in da je tudi na 
okrajnem komisariatu Ljubljana okolica ostal v zelo dobrem spominu.
L. 1848 je bil izvoljen oh podpori podeželskega ljudstva (Landsbevölkerung), 
katerega interese odločno brani, in ob podpori slovenske stranke, v katere oje 
je vstopil, zagovarjajoč interese jezika in naroda. Glasoval je tudi proti vsaki 
odškodnini za zemljiška bremena, zato so ga začeli zaničevati vsi upravičenci 
in nasploh vsi desničarji, ko se je o tem razvedelo. Začele so se širiti govori­
ce, da je oh jurišu na dunajsko kaznilnico (Zeughaus) razdeljeval orožje med 
proletariat. Tem zlobnim natolcevanjem je nasprotoval z avtentičnimi doku­
menti, ki dokazujejo, da se je v tem primeru obnašal v interesu vlade, da je 
ščitil državno imetje in ravnal zelo patriotično. Po vrnitvi z Dunaja se je za­
poslil kot okrajni komisar in je kot član komisije za odpravo zemljiških bre­
men nastopal zelo umirjeno. Pri ustanovitvi tukajšnje občine l. 1850 je bil 
skoraj soglasno izvoljen za župana, vendar se je temu odpovedal, ker zaradi 
svoje preteklosti ni bil potrjen. Potem je služboval kot namestnik župana in 
bil pozneje prvi med magistratnimi svetniki. Za časa župana Burgerja, ki se 
ni posebno zanimal za komunalne zadeve in poslovanje, je bil duša občin­
skega sveta in magistrata. V tej skupini je Ambrož izkazal svojo odlično po­
slovno rutino, energijo, poznavanje zakonov in nadarjenost za vodenje. Leta 
1855 je opustil tudi to službo in se povezal s trgovcem s proizvodi Skazedo- 
nigom v partnerstvo. Skazedonig je kmalu umrl, potem pa so poskušali Am­
brožu naprtiti nepravilnosti in nezakonito vodenje knjig. Te obtožbe je ovrgla 
sodna preiskava.
V zadnjih letih je bilo Ambroževo politično obnašanje popolnoma v redu - oh 
raznih priložnostih se je kazal za privrženca vlade in poskušal delovati v nje­
nem interesu. Goreče se je izrekel za program državnega ministra, odločno na­
stopil zoper separatistična stremljenja slovenske stranke, tako da ga je ta zaso­
vražila. Kljub temu je bil izvoljen v občinski svet in s prevladujočo večino iz­
bran za župana, potem ko je bil že prej v mestnem okraju Postojna, Lož in 
Vrhnika izvoljen v deželni zbor. Tam so ga zaradi njegove izredne nadarjenosti 
izvolili v deželni odbor. Njegova izvolitev na župansko mesto, za katero je gle­
de na svoje v preteklosti izpričane lastnosti in sposobnosti drugih občinskih 
svetnikov še najprimernejši, je bila med prebivalstvom sprejeta z zadovoljstvom. 
Svoje prejšnje namere, da bi veljal za ljudskega vodjo, je popolnoma opustil, 
deloval je celo proti svoji izvolitvi v državni zbor. Slednja bi verjetno uspela, 
vendar se je odločil, da bo deloval v manj častivredni, vendar bolj gotovi funk­
ciji. Kar zadeva njegove hišne razmere, je v zadnjih letih zaradi nesrečnih špe­
kulacij zelo propadel in se delno vzdržuje z delom koncipienta v pisarni odvet-
- 18 -
I. Ambroževa doba
r- i nika Rudolfa, deloma pa s podporami premožnega tasta. Tudi prejšnje nev-
), šečnosti z njegovo ne po najboljšem glasu slovečo ženo so se polegle, tako da je
n zdaj njegovo državljansko in družinsko življenje urejeno.
** I Ambrož sicer ne slovi po značajski trdnosti, vendar bo branil interese vlade in
° komune, verjetno že zato, da bi bil čez tri leta spet izvoljen in da bi ga vlada
u potrdila.27 28
Tretjič je Bezdek pisal o Ambrožu oktobra istega leta v okviru poročila o pobudni­
kih za ustanovitev Narodne čitalnice. Tokrat so bila komisarjeva mnenja o Ambro-
’ žu bistveno manj laskava, pa saj je bil drugačen tudi povod za nastanek poročila. 
■ Posamezniki, o katerih komisar poroča, so bili po njegovem mnenju večinoma pri- 
i padniki ultraslovenske stranke. O Ambrožu piše:
. ji Župan Ambrož je kameleon v vsakem oziru. Pred kratkim je v najhujši de-
I nami stiski - duševno in telesno propadel - razumel, da mora pri zadnjih
volitvah ostati sprejemljiv za vse stranke. Uspelo mu je, da je prišel v občin-
' ski svet in da je postal župan, pa tudi, da je oprt na narodno (slovensko)
stranko, s katero je bil verjetno na tihem v dogovoru, prišel v deželni zbor in 
postal celo odbornik. Ambrož verjame, da mora brez vladi sovražnih teženj 
pihati v rog (slovenskih) nacionalcev, nastopa pa med njimi tudi proti pre­
napetim zahtevam. Ne želi se, kakor je bilo že omenjeno, spreti ne z vlado 
ne s to stranko.2&
V II. volilni skupini so bili po Bezdeku izvoljeni sami zanesljivi, zaupanja vredni, 
vladi zvesti možje, ki so bili vsi brez strankarske usmeritve, z edino izjemo Desch- 
manna, za katerega je zapisal, da je izpričan (ausgesprochene) Slovenec, ki se mu 
v svojih narodnih zahtevah ni zdel prenapet. Pet izvoljenih iz II. razreda je sedelo 
že v prejšnjem občinskem odboru (Zhuber, Rack, Samassa, Codelli in Sevnik).29 30 
Novoizvoljeni odborniki iz I. volilnega razreda so prav tako zaslužili Bezdekovo poh­
valo glede lojalnosti. Le Heimann se “mora za svojo izvolitev zahvaliti svojemu svo­
bodomiselno oddanemu glasu (Votumu) v trgovski zbornici ob priložnosti valutne­
ga vprašanja. Heimann je zelo nadarjen, znanstveno izobražen človek, poštenega 
značaja, ki pretežno časti liberalne nazore. Vseskozi je Nemec in bo z vso silo nas­
protoval vsakokratnim prenapetim zahtevam Slovencev.”
Policijski komisar je še poudaril, da bo imel mestni svet tri protestantske odbornike, 
sicer pa, da je v prevladujoči večini konservativen in vladi prijazen. In še, da je Slo­
vencem kljub močni agitaciji uspelo spraviti v občinski svet le šest svojih pripadni­
kov, a še od teh ni nobeden “eksaltirane” narave. V začetku marca 1861 je Bezdek 
tudi menil, da ima na volitvah za župana največ možnosti Brolich, zaradi svoje stran­
karske neopredeljenosti, njegova izvolitev pa bi bila v vladnem interesu.10
27 AS 16, leto 1861, spis št. 426 z dne 2. 5. 1861.
28 Prav tam, spis št. 609 z dne 1. 10. 1861.
29 Prav tam, spis št. 215 z dne 26. 2. 1861.
30 Prav tam, spis št. 22.1 z dne 2. 3. 1861.
- 19 -
I. Ambroževa doba
//2 Ambrožev poskus politike sprave in sodelovanja med 
Nemci in Slovenci, njen propad ter oblikovanje nemške in 
slovenske stranke v letih 1861-1864
Župan Mihael Ambrož je že v predvolilnem času - kakor smo videli tudi iz poročil 
policijskega komisarja Bezdeka - gradil svojo politiko na podpori obeh nacionalnih 
skupin, ki sta tvorili ljubljansko prebivalstvo. Z idejami o sodelovanju, temelječem 
na načelu ustavnosti in svobode, je hotel preseči nacionalna nasprotja, ki so se ka­
zala že dosti pred ustavno dobo. Očitno je verjel, da je na zgoraj omenjenih podla­
gah mogoče sožitje med narodoma. To je tudi jasno povedal v govorih ob svoji iz­
volitvi, ko je poudarjal pomembnost osrečujočih idej, ki se jim “klanja” človeštvo 
nove dobe. Obenem je izrazil željo, “naj zemlja, ki pokriva trupla nesrečnikov, ki so 
se bojevali za svobodo, pokrije tudi sovraštvo in nasprotovanje med narodi”. Am­
brož se je ob slovesni umestitvi za župana jasno potegnil za pravice slovenskega je­
zika. Takrat je v priliki o zalem in nadarjenem, a obrekovanem “sinčku kranjske 
domovine” (slovenskem jeziku) povedal naslednje:
Dobri oče, ki je svojega čeravno drugač zgubljenega sina zagledal, ni hotel so­
seda barati, ali ga sme na srce svoje pritisniti. Tudi mi ne bomo prašali, ali 
sme sin domovine doma stanovati. Naj bi te kratke besede napravile mir in 
potolažile nasprotje, ki naši svobodi ni dostojno!31
Slovensko pripadnost je Ambrož izpričal tudi pozneje, najbolj s tem, da je bil eden 
od ustanoviteljev ljubljanske čitalnice in njen prvi predsednik.
Svoje zmerno in “praktično” stališče do jezikovnega in tako narodnegit vprašanja je 
Ambrož pokazal že kmalu. Pri razpravah o osnutkih poslovnika občinskega sveta je 
bilo zaznati težnje po uveljavitvi slovenskega jezika. Slovenski poslanci so poskušali 
v pravilniku doseči enakopravnost obeh deželnih jezikov, tako da bi s posebno točko 
poslovnika določili, naj razpravljanje poteka v slovenščini in nemščini, zapisnik pa 
naj bi pisali v tistem jeziku, v katerem bi se govorilo. Orlovemu predlogu v korist 
slovenščine je v občinskem svetu nasprotoval dr. Zhuber, češ da znajo vsi svetniki 
nemško in se v nemščini laže izražajo kakor v slovenščini; zato je zaradi lažjega 
poslovanja in interesa občine potrebno, da jezik razpravljanja ostane nemščina. Si­
cer so poslovnik natisnili v obeh jezikih, tudi poročila o razpravah so izdajali dvo­
jezično. Občinski svet je izglasoval, naj jezik razpravljanja še naprej ostane nemšči­
na.32 Ambrož je dobro vedel, da je slovenščina za tedanje vodilne slovenske politike 
zvečine sredstvo za nabiranje političnih točk, saj se sami niso držali tistega, kar so 
zahtevali. Slovenski prvaki so namreč med seboj govorili in poslovali večinoma 
nemško, slovensko so se pogovarjali večinoma samo s kmečkim prebivalstvom. Zato 
je Ambrož zastopal stališče, da slovenščini do njene uveljavitve ne bodo pomagali 
razglasi in papirnate pravice, ampak da bo enakopravnost slovenščine prišla sama 
po sebi z doslednim izpolnjevanjem načel. Isto načelo je Ambrož zagovarjal v de­
želnem zboru, saj je menil, da je vsak sklep o rabi jezikov nepotreben. Sicer pa je
31 Novice, 29. 5. 1861.
32 Škerl ..., str. 12-13.
- 20
1. Ambroževa doba
sam pokazal najboljši zgled s tem, ko je magistrat na slovenske vloge začel odgo­
varjati slovensko. Tako je praktično začel uveljavljati eno od zahtev iz leta 1848: 
slovensko uradovanje.
/ zmerno politiko in vztrajnim poudarjanjem, da je župan vseh Ljubljančanov, je 
torej Ambrož poskušal potisniti narodni dejavnik v ozadje. Vendar so nanj kljub 
temu kmalu letele ostre kritike z obeh strani. Najprej so ljubljanskega župana na­
padli v nemških listih na Dunaju, v Gradcu in Trstu. Ljubljanski Slovenci so jim 
odgovorili v Wandererju:
Siti smo te gnjusobe, ki draži naše mirno mesto ... Ce vam naša dežela in mi 
nismo pravi, pojte z bogom! Dosti velikih in malih mest in železnic pelje iz 
Ljubljane - srečno pot!
To “poslanico” so slovenski meščani tudi natisnili v brošuri v nakladi 400 izvodov.33 
Pri nemških napadih na Ambroža je bil posebno vnet deželni in državni poslanec 
ter ljubljanski mestni svetnik Karl Deschmann, nekdanji Dragotin Dežman, ki je 
ravno sredi leta 1861 dokončal preobrazbo iz slovenskega rodoljuba v zagrizenega 
nemškutarja. Prestop v nemški tabor je oznanil s svojim znamenitim govorom ko­
nec junija 1861 v dunajskem parlamentu, kjer se je osredotočil na koristi, ki naj bi 
jih imel slovenski narod od nemške kulture. V naslednjih tednih se je lotil napadov 
na slovenski politični tabor, ki mu je še skoraj do včeraj pripadal. Prvi pamflet iz­
pod Deschmannovega peresa “Eine Thierfabel aus Krain” (Živalska zgodba s Kranj­
skega) se je rogal v tedanji slovenski politiki vsemogočnemu Janezu Bleiweisu in 
njegovemu krogu. Bleiweisu je Deschmann naklonil vlogo starega leva, ki se zgle­
duje po češkem levu in so si ga živali na Kranjskem izvolile za kralja. Vsem dru­
gim prvakom je prav tako nadel podobo živali, od katerih je imela vsaka mesto v 
vladi leva Bleiweisa. Ambrož je nastopal v vlogi kronskega zlatarja in velikega do­
stojanstvenika - lisice, ki se obrača po vetru!34 Še bolj neprijeten napad je prišel z 
drugim pamfletom, ki so ga prav tako pripisovali Deschmannu in je izšel v treh 
člankih v Triester Zeitungu konec leta 1861, dopolnjen pa v brošuri Das Deutsch-
33 Novice, 1. 10. 1862.
34 Deschmann je satiro pod psevdonimom objavil na Dunaju leta 1861 s polnim naslovom: Eine Thierfabel 
aus Krain, Erbauliche Historia für mäniglich zu Nuz und Fromm; In zierliche Knittelreimlein gebracht durch 
Jocosum Hilarium den Jüngeren; Dunaj, 1861, Druck von Ludwig Mayer, in s pripisom na naslovni strani: 
Slavišne ti južnih so janičarji dežel - Prešern. Prva kitica v besedilu, ki leti na Ambroža, se glasi:
Zum Kronjuwelier und Großuriirdenträger
Ernnent der König Reineke, den Feind der Jäger,
Doch da dem Fuchs bei Hunden nicht geheuer,
Verlangt er vom Löwen, die Hunde zu belegen mit Steuer.
Die Wahl zum Kronjuwelier ist trefflich zu nennen,
denn wer würde wie er so schlau Brillanten erkennen.
Ein alter Pfiffikus, ein echter “Kehr dich nach dem Winde"
Versteht er sich zu flüchten bald unter die Eiche bald unter die Linde.
Četrta vrstica meri na pasji davek, ki ga je Ambrož uvedel v Ljubljani, zlasti pomenljiva pa je zadnja, ki 
govori, da se lisica posebej razume na beganje med hrastom in lipo - simboloma nemštva in slovenstva. 
Avtorstvo so nekateri pripisovali dr. Fritzu Keesbacherju. Slednje trdi tudi Ivan Prijatelj v drugi knjigi 
svoje Slovenske kulturno-politične in slovstvene zgodovine, ko na straneh 58-61 omenjeno satiro nadro­
bneje predstavlja. Dušan Kermauner je v svojih pripombah k omenjenemu delu postavil tezo, da sta sa­
tiro napisala Deschmann in Keesbacher skupaj, Keesbacher da je Deschmannovo zgodbico prestavil v 
“knitelverze” (primerjaj navedeno delo, str. 546-547).
- 21 -
I. Ambroževa doba
tum in Krain decembra istega leta (k njej in njenemu avtorju se bomo še vrnili). V 
zvezi z Ambrožem ta brošura (potem ko opisuje blagodejne vplive nemške kulture, 
ki je rešila deželo pred barbarstvom in ki se ji Slovenci med drugim lahko zahvali­
jo, ker se v slovenščini sploh piše in tiska) prikazuje izbruhe protinemškega sovraš­
tva na Kranjskem po oktobru 1860, posebno v Novicah:
In kako so se Nemci postavili proti temu? Predvsem je treba ugotoviti, da niso 
hoteli verjeti v vnovično oživitev velikoslovenske ideje, temveč so domnevali, da 
bo čas sam po sebi opravil z nevzdržnim in neizvedljivim [slovenskim progra­
mom - dopolnil a.]. V tem mnenju jih je podkrepilo dejstvo, da so se potuhni­
li mnogi, ki so bili leta 1848 najbolj goreči ultraši. Ti so se spreobrnili, se na 
dobrih položajih ugnezdili in se odrekli svojega prejšnjega življenja. Medtem se 
je že pri občinskih volitvah spet poudaril narodni dejavnik. Nastopil je sicer 
zakrinkan (“z zaprtim vizirjem ”), nadel si je videz liberalizma in vsak ve, da 
so se nekateri Nemci v resnici pustili naplahtati.33
Skratka: ta pamflet je (enako kakor policijski komisar Bezdek v svojih poročilih) 
obtoževal Ambroža prav satanske zvijačnosti - da je bil nekakšen Bleiweisov agent, 
ki je ustanovil (psevdo)liberalno stranko z videzom nadnacionalnosti, t. i. Ambro­
žev odbor. Vanj je zvabil ljubljanske Nemce (ki so se lažni naprednosti in nadna­
cionalnosti pustili zaslepiti) in jih tako politično onemogočil. Zato tudi Nemci v 
začetku niso mogli učinkovito odgovoriti na gonjo Slovencev ultrašev. Vsekakor za­
nimiva teza, ki bi, če bi se dala neomajno potrditi, pričala o veliki zvijačnosti “očka 
Bleiweisa”. V prid resničnosti teh obtožb bi - če so prišle izpod Deschmannovega 
peresa ali pa je, kar je zelo verjetno, pisec svoje poznavanje razmer v slovenskem 
taboru črpal iz Deschmannovih informacij - vsekakor lahko šteli dobro poznavanje 
razmer in načrtov slovenskega političnega tabora, ki mu je Deschmann do nedav­
nega pripadal. Dvom o njegovi resnicoljubnosti pa seveda zbudi to, da je bil Desch­
mann sveže pečeni odpadnik, ki bi vsekakor imel interes kar najbolj očrniti nekda­
nje sodruge.
Ne glede na to, kaj je bil v resnici Ambrož - zvita lisica v službi levjega kralja Blei­
weisa in največji škodljivec Nemcev ali zgolj ubogi harlekin, ki si služi svoj kruh in 
kot vrvohodec poskuša zadržati ravnotežje nad prepadom, ali pa morda kaj tretjega 
- nenehno slavljenje slovenskih rodoljubov mu je začelo presedati. Preognjevite slo­
venske podpore so posredno potrjevale nemške obtožbe. Zdi se, da je bila proslava, 
ki so jo Ljubljančani priredili Ambrožu 28. 9. 1862, večer pred njegovim godom, 
ena izmed kapelj čez rob. Podoknica in podelitev “zaupnega pisma”, ki ga je podpi­
salo 500 meščanov in sta mu ga s slovenskim in nemškim nagovorom izročila 
meščana Schwentner in Zupan, naj bi potrjevala enotno podporo meščanov. Tudi 
župan je odgovoril v obeh jezikih in se pri tem izogibal nastopati proti komur koli. 
Vendar je sprevod z baklami, ki se je po podoknici vil po mestu, učinkoval kot izrec- 35
35 Das Deutschtum in Krain - Ein Wort zur Aufklärung, Hesse’s Buchhandlung, Gradec, Učiteljska tiskarna, 
Ljubljana 1862, str. 14, in Dragotin Lončar, Dragotin Dežman in slovenstvo, Razprave znanstvenega društva 
V/VI 1930, str. 330; glej tudi Ivan Prijatelj, Slovenska kulturno-politična in slovstvena zgodovina 1848-1895, 
II. knjiga, DZS, Ljubljana 1956, str. 52-55; citirane navedbe v celoti ustrezajo Ambroževi preteklosti.
- 22 -
I. Ambroževa doba
no slovenska demonstracija - pele so se same slovenske pesmi in slišali so se zgolj 
klici Živio!. Tako se je pokazalo, kdo je v resnici pripravil slovesnost.36 
To je sprožilo Ambrožev odziv iskanja ravnotežja - “prijaznega” približevanja Nem­
cem in to prijaznost je izkazal tako, da se je udeležil nemške pevske slovesnosti 
ob prazniku sv. Ahaca v Idriji (21. 6. 1863).37 Tja je prišel pevski zbor ljubljan­
skega Filharmoničnega društva v spremstvu vidnih ljubljanskih Nemcev - filhar­
moničnega tajnika Antona Schöppla,38 39 * Friedricha  
in Ludvviga Issleiba, urednika Laibacher Zeitunga. Čeprav je pevski zbor filharmo­
nične družbe zapel tudi dve slovenski pesmi, je praznovanje izzvenelo popolnoma 
v slavljenju nemške pesmi in kulture. Že v pesmi, ki jo je Issleib zložil v pozdrav 
Idriji, je bilo to jasno čutiti:
Das freie Lied das deutsche Lied - das frölich tönt in alle Welt ... das bringen 
wir zu euch herauf - es ist vom Laibachstrand das beste!
Slovence je najbolj peklilo, da je župan Ambrož napil avtorju te pesmi - Issleibu, 
znanemu sovražniku Slovencev, ki se za zdravico ni niti zahvalil. Prav tako je Am­
brož pil bratovščino z idrijskim nemškim županom Höchtlom, ta pa ga je prej jav­
no poučil, da v Idriji ni nobenega razkola med prebivalci nemške in slovanske na­
rodnosti ter da Idrijčani med seboj ne poznajo razlik. Ambrož je samo dan prej 
obiskal prireditev ljubljanske čitalnice v Mengšu, vendar le mimogrede, ker je imel
36 Novice, 1. 10. 1862; Škerl ..., str. 13.
37 Podobno pevsko prireditev so imeli Nemci leto poprej, 8. in 9. 6. 1861, v Tržiču, kjer so se srečali 
kranjski in koroški pevci. Takrat so nemški Kranjci patetično pričakali koroške rojake na vrhu Ljubelja 
ter jih s pijačo in jedačo sprejeli na kranjski zemlji. Tudi ta prireditev je izzvenela kot čaščenje nemške 
pesmi in nemštva sploh. Pri tem so (enako kakor leto pozneje) prednjačili dr. Anton Schöppl, dr. Frie­
drich Keesbacher in Ludwig Issleib, navzoč pa je bil tudi skladatelj Nedved. Zanimivo je, da je skupina 
kranjskih državnih poslancev z Dunaja poslala nemškim pevcem, zbranim v Tržiču, pozdravno brzojav­
ko. To so bili Derbitsch, Nischlwitzer, Stieger, Kromer in Karl Deschmann. Ta podpis slednjega pod poz­
dravno pismo, ki je bilo poslano 8. ali 9. 6. 1861 izrazito nemškonacionalni prireditvi, je - poleg zname­
nitih gneva polnih pisem Zarniku, Levstiku in Bleiweisu - eno od znamenj (verjetno zadnje), ki so na­
povedovala njegov prebeg v nemški tabor - to se je res zgodilo 27. 6. 1861 z znamenitim nemštvu pri­
jaznim Deschmannovim govorom v dunajskem parlamentu. (Primerjaj L. Z., 11., 12. in 13. 6. 1861.)
IS Anton Schöppl, deželni svetnik in poznejši vitez von Sonnwaiden, je bil leta 1859 izvoljen za direk­
torja Filharmonične družbe; Emil Böck v svoji razpravi Die Philharmonische Gesellschaft in Laibach 
(1702-1902; Lj., 1902) na strani 17 piše, da je s Schöpplovo izvolitvijo za Filharmonično družbo nastopil 
čas razcveta.
39 Friedrich Keesbacher, zdravnik in politik, rojen 9. 7. 1831 v Schwarzu na Tirolskem. Po letu 1860 se 
je naselil v Ljubljani in tu ostal do smrti (6. 8. 1901). Zlasti je bil navezan na Filharmonično društvo, 
kjer je bil v njegovih vodilnih strukturah dejaven od leta 1862; od leta 1881 do smrti je bil tudi ravna­
telj tega društva. Pisal je o zgodovini Filharmoničnega društva, si prizadeval za zgraditev filharmonije 
(Tonhalle), vodil društvene prireditve in sestavljal priložnostne pesnitve. (Povzeto po Slovenskem bio­
grafskem leksikonu (v nadaljevanju SBL), I. knjiga, str. 440-441.)
1 Albert Samassa, tovarnar, sin Antona mlajšega Samasse, rojen 11. 2. 1833 v Ljubljani in prav tam 20.
6. 1917 umrl. Od očeta je L 1866 prevzel zvonarno, ki je bila ena največjih v Avstriji, in bil podjetnik 
tudi na drugih področjih, zlasti v kovinski industriji. V javnem življenju je Albert Samassa deloval skoraj 
na istih področjih kakor njegov oče Anton, vendar pa je bil v nasprotju z očetovim patriarhalnim kranj­
skim patriotizmom usmerjen že izrazito nemško. Kot član ljubljanskega občinskega sveta v letih 1868-1875 
se je izkazal za hudega nasprotnika Slovencev. Po krvavih dogodkih na Jančah in v Vevčah se je na zase­
danju ljubljanskega občinskega sveta 24. 5. 1869 ravno on najbolj razburjal, zahteval okrepitev mestne 
straže in vladi očital popustljivost. Hkrati je zahteval sankcije proti dijakom, ki so se s slovenskimi insig­
nirmi udeležili tabora v Vižmarjih, in ukrepanje proti profesorjem ter da naj vlada nastopi proti duhov­
nikom, ki ljudstvu razlagajo, kako nemški liberalci ogrožajo vero. (Povzeto po SBL, I. knjiga, str. 191-192.)
- 23 -
I. Ambroževa doba
ravno tam opravke pri nekem “kamnotolku”. Pri tem obisku je bil, kakor je poročal 
Naprej, zelo zadržan in je dogajanje opazoval zgolj od strani. Naprej je o Ambrože­
vih občutkih sodil:
V Mengšu je družbo od strani gledal, v Idrii pak je imel govor, celo g. Issleibu 
je napil; vsak pa dobro ve, da je človeku prijetneje ta čas, kadar na glas ozna­
nja veselje, nego ta čas, kadar molče in od strani gleda, kako se drugi vesele...^
Prav tako se je Ambrož zameril Slovencem z govorom, v katerem je omenil dve 
slovenski pesmi, ki sta prišli na spored med množico nemških in sta bili po njego­
vem znamenje, da “ne bodemo več tekali drug poleg drugega, ampak da se zedini­
mo”. Slovenski dnevnik Naprej je Ambroža spraševal, kdo mu je naročil, naj gre v 
Idrijo po mir, ter mu kot županu in predsedniku čitalnice očital “samooblastno” 
ravnanje, češ da se ne more “uklanjati v našem imenu tistim, ki so mu že proroko­
vali, da visi Damoklejev meč nad glavo njegovega županstva”. Naprej je zaključil, 
da bi kmalu ostali tudi brez čitalnice, če bi se uresničile Ambroževe želje po zdru­
žitvi pevcev.
Ambrož je bil seveda užaljen, pisanje časopisov o idrijskih dogodkih mu ni bilo 
všeč. Zato je 13. 8. 1863 po daljšem dopisovanju s čitalničnim odborom odstopil 
kot predsednik čitalnice, ni pa nehal biti njen član.41 42 Zaradi izleta v Idrijo je Am­
broževa priljubljenost med Slovenci zelo upadla. Ob njegovi smrti - umrl je 25. 4. 
1864 - so Novice prinesle samo kratko osmrtnico in skromno zahvalo. Dosti bolj se 
je razpisal Laibacher Zeitung, ki je prinesel njegov podroben življenjepis s pomen­
ljivim poudarkom, da je bilo njegovo življenje pisano, polno sprememb in razgiba­
no. Ko so Novice 1. 1868 pisale o težavnosti ljubljanskega županovanja, so Ambrožu 
za čas po njegovem izletu v Idrijo odrekale, da bi bil še “naroden”:
Županovanje v Ljubljani je od nekdaj trnjeva pot ... Ambrož, dokler je bil na­
roden, je krvavo pot potil pod nemškutarsko stranko, dokler ga ni prisilila, da 
je šel v Idrijo in ondi očitno - poljubil Issleiba. Tudi Tagblatt tirja od dr. Coste 
Umkehr - al zastonj. Značajni Costa ni - Ambrož! 43 44
Kljub vsemu pa ni bila samo “praktičnost” tista, ki je napotila Ambroža k sodelova­
nju z Nemci. Že ko je bil leta 1848 na Dunaju, je v Novice občudujoče pisal o hre­
penenju Nemcev po zagotovitvi “največje prostosti ljudstva”. V tem času je zastopal 
tudi mnenje, naj se v državnem zboru razpravlja samo nemško. France Škerl je v 
svoji razpravi o Ljubljani v šestdesetih letih 19. stoletja zapisal, da je Ambroža ver­
jetno vodilo v Idrijo tudi občudovanje duševne moči Nemcev, saj naj bi imela ljub­
ljanska nemška družba na svoji strani močnejše duhove od slovenskih:
Dr. Schöppl, Dr. Mitteis,^ Dr. Kaltenegger so bili, kot je razvidno iz debat 
občinskega sveta po sejnih zapisnikih, talenti, kakršnih je slovenski, resnično
41 Naprej, 30. 6. 1863.
42 Novice, 19. 8. 1863.
43 Novice, 26. 8. 1868.
44 Heinrich Mitteis, šolnik, rojen v uradniški rodbini 1. 4. 1828 v Pragi, umrl 15. 5. 1878 na Dunaju. Od 
leta 1853 na ljubljanski gimnaziji, kjer je bil v letih 1862-1866 ravnatelj, ko je začasno vodil tudi posle 
ravnatelja realke. V ljubljanskem občinskem svetu si je od 1862 do 1865 kot referent za šolstvo pridobil 
zasluge za razvoj ljubljanskega ljudskega in srednjega šolstva (povzeto po SBL, 11. knjiga, str. 138).
- 24 -
I. Ambroževa doba
slovenski del pogrešal. In za duševno moč dovzetni Ambrož ob tem ni mogel 
ostati ravnodušen.^
Ljubljanski (= kranjski) Nemci in njihov program
Kakor smo videli, so zadnji poskusi Ambroževe politike sožitja oziroma poskusi, da bi 
mestno politiko uravnotežil in spravil iz nevarnih vod mednacionalnih sporov, pro­
padli poleti leta 1863. Obe stranki - slovenska in nemška - pa sta nastali seveda že 
prej. Slovenska se je jasno oblikovala že ob prvih občinskih volitvah, na nemški strani 
pa se to ni zgodilo takoj. Govorili smo že o poskusih skupine skrajnežev, ki je pri pr­
vih volitvah javnost prek letakov strašila s panslavizmom. Vendar se takrat nacional­
nemu dejavniku pri ljubljanskih Nemcih vendarle še ni uspelo uveljaviti. Večina poz­
nejših pripadnikov nemške liberalne stranke je pristala v Ambroževi skupini, ki je bila 
“nacionalno brez barve”. V prvem času, od začetka ustavne dobe pa do srede leta 
1861, sta nemške “nacionalne interese” v Ljubljani zastopala pravzaprav dva človeka. 
Prvi je bil urednik Laibacher Zeitunga Ludwig Issleib, Thiirinžan, ki je v Ljubljano 
pripotoval leta 1856, drugi pa bogati ljubljanski, v protestanta spreobrnjeni Žid Gustav 
Heimann, ki so ga - nam danes precej nerazumljivo - kandidirali tudi na listi Blei- 
weisovega Prvega meščanskega odbora. Kako se je Heimann, zagrizeni borec za nemš­
ko stvar, znašel na listi slovenske stranke, torej ni povsem jasno, dejstvo pa je, da je 
ljubljanska policija ob njegovi izvolitvi vedela, da bo Slovencem delal težave.45 46 Kakor 
koli: samo dva priseljenca - Thiirinžan in luteranski Žid iz Prusije47 - ter še kdo, skri­
vajoč se v ozadju.48 Nemški stvari v Ljubljani v začetku res ni kazalo preveč dobro. 
Stvari so se radikalno spremenile po zaslugi enega najbolj nadarjenih mož, kar jih 
je rodila slovenska mati. Ko govorimo o nastanku nemške stranke v Ljubljani in na 
Kranjskem, ne moremo mimo njenega voditelja, ustanovitelja in ene najmarkantnej- 
ših osebnosti te dobe - Karla Deschmanna oziroma Dragotina Dežmana. Nekako do 
srede leta 1861 je bil ta mož up slovenske politike, eden od prvakov slovenske stran­
ke in strupen kritik nemškutarstva. Od njega so pričakovali, da se bo kot državni in 
deželni poslanec ter ljubljanski občinski odbornik krepko potegnil za slovenske inte-
45 Škerl ... str. 14.
*'■ Primerjal op. 5.
1 Gustav Heimann je hil rojen na Pruskem v Schwarzauu, provinca Henneberg, leta 1810. Ni jasno, kdaj 
točno je prispel v Ljubljano, vendar si je tu pridobil domovinsko pravico. Lahko ga zasledimo že v popisu 
prebivalstva iz leta 1830 (primerjaj Zgodovinski arhiv Ljubljana (v nadaljevanju ZAL), LJU 504, statistični 
popisi - popisi prebivalstva za leto 1830, 1857 in 1869, mesto Ljubljana); Heimannova hišna številka je 
bila najprej 234, pozneje 214. Vlado Valenčič v svoji knjigi Židje v Ljubljani (Lj., 1992, založba Park) na 
strani 49 piše, da je Gustav Heimann začel kot knjigovodja pri ljubljanski firmi Brata Heimann (verjetno 
njegovi sorodniki), ki jo je ustanovil nekdanji francoski vojni založnik Mojzes Heimann (Heimanni so spa­
dali med najbogatejše ljubljanske trgovce). Pozneje si je Gustav Heimann pridobil koncesijo za trgovino s 
suknom in krojnim blagom, v začetku šestdesetih pa postal zastopnik tržaške zavarovalnice Der Anker.
Nonce so npr. 17. 7. 1861 pisale o Issleib-Heimannovi kompaniji “dopisunov”, ki pod psevdonimi piše- 
|o v nemško-avstrijske časopise in blatijo Slovence, njihova imena pa da so Ljubljančanom dobro znana. 
Lden od teh dopisunov je bil vsekakor neki “Martelanz”, ki je Ambrožu nenaklonjeni dopis objavil v 
Agramer Zeitungu - primerjaj Novice 15. 5. 1861.
- 25 -
I. Ambroževa doba
rese. Zakaj je ta človek izjemnih lastnosti izvedel politični salto mortale, ni povsem 
jasno. Deschmann zaradi bogate dediščine ni imel materialnih težav in se je lahko, 
kljub temu da ni dokončal pravne fakultete (do doktorata mu je manjkal samo zad­
nji rigoroz),'posvetil znanosti in umetnosti - bil je pesnik, književni kritik in glasbe­
nik, fizik in astronom, botanik in zoolog, mineralog in geolog, meteorolog, etnograf 
in numizmatik, arheolog in zgodovinar. Kot slovenski književnik in srednješolski 
učitelj je zelo vplival na slovenske dijake te dobe, pozneje pa je imel kot kustos veli­
ke zasluge za razvoj Kranjskega deželnega muzeja.49 Čeprav je bilo med ugibanji o 
vzrokih in motivih za njegovo odpadništvo izpostavljeno zlasti rivalstvo s preostalimi 
prvaki in predvsem sovraštvo do Coste, ki je - po narodnosti Nemec - prestopil k 
Slovencem, se zdi, da je razloge za svoje dejanje najbolje opisal Deschmann sam. V 
pismu Valentinu Zarniku z začetka januarja 1861 je med drugim zapisal, da so nje­
govi pogledi diametralno nasprotni tistim, ki jih zastopajo drugi slovenski politiki. V 
tem pismu je obtoževal Slovane, da so “sveto svobodo” leta 1848 ugonobili, “naši 
časnikarji pa le od narodnosti in slovanskega jezika blebetali, svobodo pa kot deseto 
hčer preganjali; komaj začnemo zdaj nekoliko prostejše sopsti, komaj je vlada z veri­
gami, ki so nas skozi enajst let zvezane držale, nekoliko odjenjala, se zopet čujejo 
ravno tisti ostudni glasovi o narodnosti in jeziku”. Za Slovence je bilo po Deschman- 
novem mmenju nujno spoznanje, da jim ni nevarna nemščina, “temveč naša lenoba, 
naša farška potuhnjenost in pohlevnost, naše črtenje vsake zdrave in pravične kriti­
ke, naša zaljubljenost v kranjske gostilne”. Vsi velikani v slovenski zgodovini (Boho­
rič, Trubar, Dalmatin, Kopitar, Dolinar, Vega, Cojz ...) so svoje znanje dobili iz nemš­
kih virov modrosti. Menil je: “Ako se nemščini odpovemo, bomo kmalu obskurantiz- 
mu in ultramontanizmu zapadli.” O možnosti fuzije s Hrvati je Deschmann pisal s 
studom - zanj so bili to sami pijanci, tatovi in primitivci, predvsem pa rablji v služ­
bi absolutizma.50 Deschmannovemu odpadu od slovenstva in motivom zanj se je pos­
vetil zlasti Ivan Prijatelj,51 ki je Deschmannov problem omejil na njegovo osebno tra­
giko ob nujnosti izbire med načelnim oziroma neupogljivim zavzemanjem za “svo­
bodo” in slovensko narodno zavednostjo. Po Prijatelju je Deschmann nad slovenskim 
ljudstvom obupal, zaradi svojega liberalnega prepričanja pa naj bi bil od njega “od­
trgan”. Zanimiva so tudi razmišljanja Dušana Kermaunerja v opombah k Prijatelje­
vemu delu. Kermauner poudarja, da Deschmann kljub vsem svojim liberalnim nazo­
rom, ki naj bi ga tirali v obup nad slovenstvom, ni imel na izbiro samo dveh mož­
nosti, tj. da ostane v slovenskem taboru (in prilagaja svoje politično delovanje oziro­
ma celo zataji svoje svobodomiselne nazore) ali pa preide v nemškoliberalni tabor. 
Po Kermaunerju se mu je ponujala možnost, za katero je bil naravnost predestini- 
ran: da poveže slovenske svobodomislece, ustvarja v slovenskem jeziku in se bojuje 
proti kulturni zaostalosti Slovencev. Tako pa si je z odpadom prislužil naklonjenost 
nemške in ponemčene plasti na Kranjskem, ki mu je priskrbela vse dosegljive poli-
49 SBL, II. knjiga, str. 131-135. O Deschmannu glej predvsem razpravo Dragotina Lončarja: Dragotin 
Dežman in slovenstvo, Razprave znanstvenega društva V/VI, Učiteljska tiskarna Ljubljana 1930.
50 Primerjaj Dragotin Lončar, Korespondenca Janeza Bleitveisa, Naši zapiski, 1909, str. 11-15.
51 Ivan Prijatelj, Slovenska kulturno-politična in slovstvena zgodovina 1848-1895, II. knjiga, DZS, Ljublja­
na 1956, str. 67-70 in 80-82 (v nadaljevanju Prijatelj ...).
- 26 -
I. Ambroževa doba
tiene časti, poslanske mandate in ustoličenje za ljubljanskega župana. Deschmann 
da sicer ni bil ambiciozen oziroma ni imel sebičnih nagibov, “toda gotovo bi si na­
kopal na vrat neprimerno hujših bojev ..., kakor pa si jih je s svojim odpadom od 
slovanstva”. Ko bi prevzel vlogo slovenskega svobodomisleca, bi ga nemška družba 
takoj izločila - “skratka, postal bi osamljen klicar ali vpijoč v puščavi z vsemi nev­
šečnostmi, ki so s takim 'poklicem' zvezane”. Kermauner je kritiko Prijateljeve reši­
tve Deschmannovega problema končal s kratko opredelitvijo nemškutarstva oziroma 
dežmanovstva:
Bistvo za dežmanovstvo ali nemškutarstvo je vendarle končno bilo - sovraštvo 
med Slovenci živečih Nemcev in ponemčencev do slovenske narodne prekuje in 
do slovenskega narodnega ponosa.52
Skratka, vzrokov je bilo več, med njimi je morda najpomembnejši, da so bili Slo­
venci večinoma kmečko ljudstvo, v glavnem zakrknjeno konservativni in pod vpli­
vom klera, kar se je precej poznalo tudi v takratni patriarhalni politiki slovenskega 
vodje Janeza Bleiweisa. Za Deschmanna, prežetega z izrazito liberalnimi idejami, ki 
je videl vzor v svobodomiselni omiki takratne nemške kulture, prostora v etablira­
ni slovenski politiki seveda ni bilo. Moral bi si ga izbojevati in sestaviti slovensko 
liberalno stranko, kar pa se mu je morda zdelo predolgotrajno. Kakor koli, Desch- 
mannov prestop je postal očiten z njegovim govorom v državnem zboru 27. 6. 1861, 
ko je med drugim izjavil, da Slovenci z Nemci žive v bratski slogi, ki se ne sme ka­
liti, in da “kjer gre za višjo omiko, bi ne poznal prave koristi svojega naroda, ako bi 
hotel zagovarjati odpravo nemškega jezika in nemške omike”.53 Poleti 1861 je Desch­
mann napisal satiro - o kateri smo že govorili - Eine Thierfabel aus Krain, ki je za­
smehovala slovensko stranko. V odgovor na Deschmannovo zasmehovanje je Valen­
tin Zarnik napisal satiro Don Quixotte della Blatna vas, v kateri se je rogal Desch- 
mannovi spreobrnitvi. V predigri se Deschmannu jeseni leta 1858, medtem ko puli 
na barju mah za botanično zbirko, prikaže Thusnelda, kraljica Walhalle, in ga oz­
merja, ker je “deset let po slovenskih livadah prešiče pasel” in: “Kaj ti je pred ne­
koliko leti to hasnilo - Da se Tvoje djanje zoper germanstvo je borilo - Da si v nav­
dušenju tako zagazil, Da v Jelačiču banu juga zvezdo si zapazil ... Rep si nosil Ti 
Novicam in Slovenji! - Kje ostal je, kje se plazil Tvoj je genij.” Potem ga določi za 
branitelja nemštva na Kranjskem in mu ukaže: “Naglo vtemelji Musealverein, lepi 
hrast in spe - kjer kadil Te bodo nekoč: da si nov Line.” V nadaljevanju potem Zar­
nik prikaže, kako se je Deschmann osramotil v državnem zboru, nato rotil nemške 
časnikarje, naj ga operejo sramote, in - ker ga ti zavrnejo - sam spisal Eine Thier­
fabel aus Krain, nad tem pa so se zgražali nemški pesniki v Walhalli. Zarnik je to­
rej predvideval, da je Deschmannova odločitev za nemštvo padla že konec 1858, 
Musealverein pa da je ustanovil zato, da bi postal nemško društvo. V zaključku 
načrta satirične tragikomedije Deschmann, jahajoč konja (ki ga imenuje svojo Hei­
tere Muse) in po “navadi” germanskih Cimbrov pokrit z oslovsko glavo z velikan­
skimi ušesi, na čelu tržiških Cimbrov, oblečenih v živalske kože, naskoči ljubljansko
52 Prav tam, str. 547-555 in 559-562.
53 Dragotin Lončar, Dragotin Dežman in slovenstvo, Razprave znanstvenega društva V/VI 1930, str. 
325-326.
- 27 -
I. Ambroževa doba
čitalnico. Ker pa tam ravno pojejo Hej, Slovani, Deschmannova Heitere Muse, ki je 
stara že dvajset let, poskoči, saj jo nekdaj priljubljeni zvoki spravijo v dobro voljo. 
Deschmann pade v blato pred čitalnico, Cimbri pa zbežijo pod Ljubelj.54 
Proti koncil 1861. je Deschmann domnevno napisal tudi tri članke v Triester Zei­
tung in jih potem decembra leta 1861 anonimno objavil v brošuri z naslovom Das 
Deutschtum in Krain. V njej je strnil teze, ki so postale izhodiščne smernice za po­
litiko nemške stranke na Kranjskem in zvečine ostale njen program vse do propada 
monarhije. Avtor je hotel dokazati, tako je zapisal v uvodu, da Kranjska že od dav­
nin pripada Nemčiji in da mora v njej nemški element med slovanskim prebivals­
tvom izpolniti civilizacijsko poslanstvo. Njegove osnovne postavke so bile:
- Kranjska je nemška dežela, ki je vedno spadala k Nemčiji, in tudi histo­
rično pravo, ki se dandanes tako zelo poudarja, to dokazuje. Kirurško-vete- 
rinarskim učenjakom Novic, enako kakor njihovim častilcem, želimo dati v 
vednost, da mi, Nemci, ne bomo dopustili, da nas oropajo naših pravic, 
pravic drugih pa ne želimo ogrožati.
- Po vzpostavitvi nemške zveze leta 1815 je avstrijski cesar jasno določil, s 
katerimi deželami stopa vanjo. Med njimi je bila tudi Kranjska, ki tako po 
pogodbi spada k Nemčiji. Poskusi, da hi to pogodbo razdrli, spadajo, do­
kler še obstaja državno pravo, v kategorijo državne izdaje. Avstrijski cesarji 
pa se niso samo s tem aktom priznali za nemške kneze, saj se je npr. v naj­
novejšem času za nemškega kneza izrekel Franc Jožef I.
- Nemčija se ne sme in ne more odpovedati Kranjski, kajti posedovanje Kranj­
ske je potrebno, da se ohrani zveza z Jadranskim morjem. Nemčija je v po­
sesti tega morja in te posesti ne bi smela, če noče narediti velike politične 
napake, izpustiti iz rok. In to navzlic poskusom velikoslovencev, ki želijo v 
tej prastari nemški deželi živečim Slovanom dati - po francosko-piemont- 
skih načelih - pravico, da se odcepijo od Nemčije in z Nikolo I. črnogor­
skim vzpostavijo južnoslovansko državo.
- O tem, da je Kranjska nemška dežela, nas uči tudi kulturna zgodovina. 
Kranjsko plemstvo, kot nekdanji nosilec kulture in izobrazbe, je bilo in je 
nemško. Bilo je tako razsvetljeno, da je Lutrov nauk našel pri njem največ 
učencev. Velik del tega plemstva je bil sicer - deželi v škodo - v času proti­
reformacije izgnan, vendar je ostanek še naprej podpiral kulturo in izobraz­
bo vse do najnovejših časov. Nemci so bili tudi tisti, ki so spodbujali roko­
delstvo in industrijo, kjer koli so se na Kranjskem naselili. Prinesli so pi­
smenost. Starša Primoža Trubarja sta bila - kakor govori priimek - Nem­
ca, vendar se je Trubar v mladosti učil samo slovensko, tako da se je mo­
ral pozneje na Dunaju in v Salzburgu učiti nemško. Nasploh je bilo tako, 
da je nasproti surove, nevedne mase stalo malonositeljev kulture - Nem­
cev. Tisti med Slovani, ki je hotel uživati kulturo, se je moral približati Nem­
cem. Da so Kranjci še danes na tako nizki kulturni ravni, ne gre kriviti 
Nemcev, temveč sistem vladanja in duhovščino. Kultura in izobraženost na
54 Don Quixotte della Blatna vas, načrt tragikomedije v štirih dejanjih s predigro in petjem, izšlo 1862 v 
Zagrebu.
- 28 -
I. Ambroževa doba
e
).
s
a
>
L
Kranjskem sta čisto nemški. Vsi številni Slovani, ki jim je uspelo na teh 
področjih, so sesali na prsih nemške kulture in to hvaležno priznavajo, ne 
da hi zaradi tega zatajevali slovansko kri v svojih žilah.
Politična in kulturna zgodovina torej kažeta, da je Kranjska nemška deže­
la, čeprav je njeno prebivalstvo v večini slovansko. Vendar nikjer na svetu 
ne vladajo množice, ampak inteligenca.
Slovenstvo izvira iz leta 1848, ko je vzniknilo na nemškem Kranjskem. Ta­
krat so Kranjci prvič zvedeli, da so Slovenci in da se morajo vse dežele, 
poseljene s Slovenci, zliti v eno samo. Poprej so se - kakor trdi tudi Kopi­
tar - imenovali Kranjci, v nasprotju z drugimi Slovani v sosednjih deže­
lah, ki so se imeitovali Windi. Sama ideja slovenstva je porojena na Du­
naju - 5. aprila 1848 so se zbrali na Dunaju razni panslavisti in si “izmi ­
slili ’’ kraljestvo Slovenijo.
Deset let je bilo slovensko vprašanje mrtvo, leta 1860 ga je “oktobrska megla” 
priklicala v življenje. Oznanjena enakopravnost narodov je bila razumljena, 
kakor da mora vsak posebej tvoriti zaključeno celoto. Pri tem so bile najbolj 
agilne Novice - od oktobra 1860 so proti Nemcem spodbujale sovraštvo in jih 
obrekovale. Predstavljale so jih kot tujce, vsiljivce, ki jih le milostno prenaša­
jo. O Nemcih so Novice pisale kot o sovražnikih, privržencih absolutizma, ki 
zatirajo svobodo. Zmerjala se je nemška kultura in nemška znanost, najraje 
hi - podobno kakor Ogri - izgnali vse nemške uradnike in učitelje. Spet je 
bila mladina tista, katere nezrelost in nejasne nazore so izrabili. Tudi urad­
niki, ki so jih izgnali s Hrvaškega, so agitirali Nemcem sovražno, ne da hi 
pomislili, da ves svoj obstoj dolgujejo nemški izobrazbi. Zasedanja deželnega 
zbora, po Tomanu sproženo jezikovno vprašanje, bolestni kriki in krvaveča 
srca, stalni napadi Novic, prismuknjena korespondenca v časopisu Ost und 
West, Tomanove in Černetove interpelacije v državnem zboru ..., vsa mogoča 
sredstva so se stalno uporabljala za razvoj slovenskega vprašanja. Velika veči­
na Kranjcev - podeželskih ljudi, stoji daleč od tega gibanja, ki se omejuje le 
na Ljubljano in posamezna mesta, kjer bivajo posamezni naročniki Novic.
In kako se je nasproti temu postavilo nemštvo? Predvsem je treba poudariti, 
da ni hotelo verjeti v ponovno oživitev velikoslovenske ideje, temveč je domne­
valo, da bo čas opravil z nevzdržnim in neuresničljivim. V tem mnenju jih je 
utrjevalo dejstvo, da so se mnogi, ki so bili leta 1848 skrajneži, spreobrnili in 
opustili svoje prejšnje življenje. Pri občinskih volitvah se je spet pokazal nacio­
nalni element. Nastopil je sicer s spuščenim vizirjem, privzel si je podobo libe­
ralizma in vsak že ve, da se je nekaj Nemcev dalo preslepiti. Pomožna blagaj­
na (Aushilfskassa Verein) v Ljubljani ima to “čast”, da je prva razvila nacio­
nalno zastavo. Nenavadno je, da je tu nastopal kot agitator Čeh [Horak - 
op. a.]. Šele ko je že slovenska nacionalistična agitacija zavzela precejšen pro­
stor, se je nemštvo zganilo. Maloštevilni zagovorniki nemštva niso imeli prave 
podpore. Pri mnogih Nemcih in nemško mislečih se je pokazalo pomanjkanje 
energije, to pa so nasprotniki zaznali in izkoristili. Uradništvo je s strahom 
zrlo na rastoče gibanje in se balo za svoja mesta, ker je verjelo, da bi se jim
- 29 -
I. Ambroževa doba
lahko zgodilo isto, kar se je uradnikom na Ogrskem. Trgovci niso hoteli izgu­
biti strank in so se spogledovali z nasprotnikom. Plemstvo ni več predstavljalo 
nemške inteligence, iz njega so celo izšli privrženci moderne [nacionalne - op. 
a.] ideje. Ko je Toman v kranjskem deželnem zboru - ob podpori galerije, ki 
je kričala živijo - napadal Nemce in nemški jezik, so ljudje, ki so se leta 1848 
podobnim napadom odločno uprli, komaj izustili kako besedo v obrambo. 
Drugi, ki bi si nekoč za ploskanje izobražene publike “izpisali vse prste” 
[= pisali do onemoglosti - op. a.], ki so se ponašali s tem, da so člani nemš­
kega znanstvenega društva, in ki niso sposobni izgovoriti ali napisati dvajset 
slovanskih besed, so prešli v nacionalistični (slovenski) tabor in kot odpadniki 
znanosti besneli zoper lastno meso [misli na Costo - op. a.]. Čeprav tej nez- 
načajnosti ni treba pripisovati velikega pomena, je slovensko vprašanje po 
krivdi nemške razdrobljenosti preživelo in ni takoj izginilo z dnevnega reda. 
Nemštvo ni našlo poguma nastopiti proti agitacijam, tudi zato ne, ker ni nič 
podobnega storila vlada. Deschmannov govor v prid nemški kulturi in nemš­
ki znanosti v poslanski zbornici, hrabra in poštena drža mesteca Tržič, ki se 
je postavilo za nemške interese, ter pogumno, zagrizeno vztrajanje posamez­
nih zagovornikov je med Nemce končno prineslo mir in samozavest.
- Vse to je tudi izpodneslo tla “ultrašem”, ki s sovraštvom in posameznimi izpa­
di niso sposobni, da bi se obranili. Kranjec, ki je pri ohranitvi svojih intere­
sov moder in praktičen, ne želi nič slišati o velikoslovenskih sanjarijah. Pozna 
vrednost nemške kulture in svoje otroke pošilja v šole, da se naučijo nemško.
- Nemštvo na Kranjskem ima - kakor izhaja iz deželne zgodovine - poslans­
tvo, da kranjsko ljudstvo pripelje na višjo stopnjo omike (Bildung), in mora 
to poslanstvo izpolniti, ne da bi hotelo germanizirati. Te naloge se mora 
zavedati in se mora ne le tesneje povezati navznoter, temveč mora odločno 
nastopiti proti utopičnim načrtom. Nacionalnim težnjam mora postaviti 
nasproti druge; vse mora zastaviti za to, da ne bi tisto, kar je bilo v stolet­
jih ustvarjeno, propadlo v vrtincu umetno zbujenih strasti. Pred njim stoji 
naloga, da v deželi postavi manjkajočo industrijo in ji prinese blaginjo.
- Nemci niso gostje na Kranjskem in ne jedo slovenskega kruha. Kranjska je 
nemška dežela in to mora ostati. Njeni povezanosti z Nemčijo in Avstrijo 
se ne sme škodovati. Za Kranjsko velja, kar je napisal pesnik:
Vedno stremi k celoti! In če ne moreš sam postati celota, se kot služeči ud 
priključi k neki [drugi - op. a.] celoti!
Proti knjižici Das Deutschtum in Krain je nastopil Franc Malavašič z brošuro Krain 
und das Deutschtum. Osredotočil se je na posamezne odlomke iz Das Deutschtum 
in Krain. Zavračal je npr. trditve, da so si Slovenijo izmislili leta 1848 na Dunaju, 
tako da je našteval znamenite osebe vse od Trubarja, ki govorijo o Slovencih in slo­
venskem jeziku, in opozarjal, da velike kulturno-materialne dobrote, ki jo je deželi 
izkazalo nemško plemstvo, ne gre razumeti kot altruistično potezo, saj so to, kar so 
počeli, delali predvsem zase. Nasprotoval je tudi nesmiselni trditvi, da sta kultura 
in omika na Kranjskem zgolj in čisto nemški, ko se v isti sapi zatrjuje, da Nemci
- 30 -
I. Ambroževa doba
 niso odgovorni za stoletja trajajočo nevednost ljudstva, in hkrati poudaril, da imajo
 tudi drugi narodi vladarje nemškega rodu, pa zato še ne spadajo k Nemčiji, ipn.55
 V zvezi z v brošuri Das Deutschthum in Krain omenjeno “pošteno držo mesteca
 Tržič” je treba povedati, da je bil ta kraj resnično eno od maloštevilnih nemških
 oporišč na Kranjskem, saj je bil tržiški občinski svet vse do leta 1911 v rokah Nem-
 cev. Opredeljenost Tržičanov za nemško idejo je sprožila norčevanje v Novicah;
 v njih je Valentin Zarnik npr. v enem od dopisov slovenskega turista poročal o obi-
 sku v Tržiču, kjer se imajo ljudje za potomce Germanov, kar da je dokazal neki
 podljubeljski zgodovinar “na podlagi gotiškega lista kralja Teodorika, pisanega na
 oslovski koži”. Tržičani so po Zarnikovem poročanju na zasedanju občinskega sveta
(Zarnik ga imenuje “tržiški parlament”), ki je potekalo v kavarni pri mostu, tolkli 
; neko čudno, težko razumljivo “cimbrščino”:
Ko se je parlamentarna razprava začela, se je naš “gmajn” jezik cimhrškemu 
 narečju umikal, postala je govorica čedalje bolj nerazumljiva; le to sem zapazil,
da predlogi se potrjujejo s klikom: “Tjade! Tjade!” - Če se je pa kaj posebnega 
kuhalo, so pa upili “Ježešta! Ježešta!” (enako: Čujte! ali nemškemu “Hört! Hört!”).
Večkrat je v Novicah govor tudi o tržiških Cimbrih, Nemčiji pod Ljubeljem, kranj­
skem Manchestru ipn.56 Po znamenitem Deschmannovem govoru so mu (poleg Is- 
sleibove peticije podpore) Tržičani poslali pozdravno pismo in mu - podobno kakor 
mesto Idrija - podelili častno meščanstvo. Ti izrazi podpore so seveda med Slovenci 
povzročili nejevoljo. Tako je leta 1862 policija sprožila preiskavo o tem, kdo je avtor 
sramotilne pesmi, naslovljene na Tržičane, ki se je širila med ljubljanskimi gimna­
zijci. Ta pesem naj bi bila neposredna kopija hrvaške sramotilne pesmi na madžaro- 
ne - “Turopoljci sami su magarci” - na koncu njenega besedila sta bila verza:
Tam Globočnik meša nemški močnik [tržiški župan, op. a.] ...
Tam Klofutar pervi je nemškutar, Dežman laja, on mu hvalo daja ...
Avtorstva so osumili nekega duhovnika Antona Domizla iz Dragatuša, a ta se je iz­
govarjal, da je bila pesem namenjena zgolj interni uporabi in da je ni širil.57 
Tržiška pripadnost nemštvu pa ni bila brez praktičnih političnih učinkov. Tako so 
npr. na volitvah za trgovsko-obrtno zbornico leta 1862 Tržičani nastopili enotno in 
se jih polnoštevilno udeležili. Volilo je 138 Tržičanov, v vsej preostali Kranjski pa le 
234, tako da je bilo od 13 odbornikov šest izpričanih nasprotnikov Slovencev.58 
Das Deutschthum in Krain - Deschmannovo (ali vsaj dežmanovsko) oceno stanja v 
nemškem taboru in na Krajskem ob začetku ustavnega življenja - je zanimivo pri­
merjati s člankom Valentina Zarnika Kdo so protivniki naši?. Po Zarnikovem mne­
nju Slovenci s poštenimi Nemci niso v sporu, saj “kar oni želijo zase, želimo mi za 
se”. V nasprotnem taboru je bilo troje vrst “sovragov”. Slaba šola in lenoba sta pri­
pomogli, da vrsta trgovcev in uradnikov s slovenskimi priimki stopa po široki in 
udobni poti germanizacije. Ti ljudje tudi najbolj “režijo” proti onim, ki so se kot sa­
mouki navadili slovenščine in vztrajno trdijo, da se slovenski narod lahko izobražu-
Kwtn und das Deutschtum, Entgegnung auf die Flugschrift "Das Deutschtum in Krain", Ljubljana 1862.
7 Primerjaj Novice z dne 27. 11. 1861 in Ivan Železnikar, Dr. Valentina Zarnika zbrani spisi, Lj. 1888.
 16, leto 1862, št. 589, poročilo z dne 12. 5. 1862.
Primerjaj Novice, 19. 3. 1862.
- 31 -
I. Ambroževa doba
je samo v nemškem jeziku. Druge vrste so oni, ki ne trobijo svoje pesmi, ampak 
tujo - “Ne živijo ob svojem, ampak iz žepa narodovega”. Delajo zoper svoj narod: 
“Znamo, da je dober kruhek, ampak kako bi jim kdo lahko kruhek in meso vzel, če 
ne bi vsaj delali proti ustavnim postavam.” Vendar Zarnik meni, da o njih ni vred­
no dosti govoriti, ker “če veter drugače zapiha, bodo vsi v kratkem razumljivo pisa­
li v jeziku, zoper katerega sedaj delujejo in rovljejo”. Tretja skupina so bili za Zar­
nika maloštevilni in vsakemu znani posamezniki:
Kakih šest ali sedem “pisunov ”, ki po raznih časnikih blatijo Slovence, dežele in 
njenih potreb pa ne razumejo, ker je cel narod za njih mutast in nem in oni za­
nje. Ne poznajo dežele, ker so prišleki, in tudi dva ali trije, rojeni doma, so isti 
kakor tujci, ker venomer le napadajo, natolcujejo, črnijo in svetu lažejo.
Potem ko je omenil še peščico uskokov ali odpadnikov, je bil Zarnikov opis pri kra­
ju. Prvi skupini je zaželel “da se sporazumemo”, drugi, “da se veter obrne”, in tretji, 
da “le naj sama sebe še dalje gnjusi”.59
Slovenska (domača) in nemška (liberalna) stranka
Nemška in slovenska stranka sta se v ljubljanskem občinskem svetu večkrat spo­
padli. Najbolj očitno se je razklanost kazala ob vsakoletnih dopolnilnih volitvah, ko 
je tretjina svetnikov izpadla iz občinskega sveta in je bilo tako treba izvoliti novih 
deset. Ob volitvah leta 1862 in 1863 je bila predvolilna agitacija sicer šibkejša ka­
kor ob prvih volitvah. Kljub temu pa je npr. v Novicah dne 19. 3. 1862 zaslediti 
poročilo, da sta “Triesterica” in “Tagespošta” razsajali in pisali o silovitem napreza­
nju slovenske stranke pri volitvah. Prav tako Novice 26. 3. istega leta poročajo, da 
“Triesterica” in “Tagespošta” “poskakujeta od veselja”, ker sta v zadnjih dveh razre­
dih zmagala “liberalna nemška”, izgubila pa “ultraslovenska” kandidata. Pri tem je 
“Tagespošta” baje še dopisala, da ima večino volivcev na Kranjskem na svoji strani, 
ultraslovenska stranka pa je v deželi manjšina. Da je nekakšna agitacija vendarle 
potekala, priča npr. opazka v Novicah (3. 9. 1861), da namerava slovenski občinski 
svetnik Horak izdati brošuro Blätter aus meinem Tagesbuch, v kateri bo med dru­
gim opisal, kako so ga “dopisunove [verjetno Issleibove - op. a.] stranke imenitne 
gospe” prihajale prosit, naj prestopi v nemški tabor. Se bolj mirne predvolilne raz­
mere so bile leta 1863, saj se je volitev udeležilo še manj volivcev kakor leto po­
prej. Takrat je bil v tretjem volilnem razredu izvoljen novopečeni slovenski prvak 
dr. Etbin Henrik Costa s komaj 39 glasovi.60 Costa je dve leti prej našel pot v Blei- 
weisov krog; Bleiweis mu je pomagal tudi pri kandidiranju, tako da ga je priporočil 
slovenski “prapolitični” organizaciji Društvu rokodelskih pomočnikov za pravnega 
svetovalca. Costa, do nedavnega Nemec, je tako postal goreč slovenski narodnjak. 
Nekateri so razloge za Deschmannov prebeg k Nemcem videli tudi v izrazitem oseb­
nem sovraštvu do Coste, s katerim sta bila v sporu že od konca 50. let, in sicer za-
59 Novice, 1. 1. 1862.
60 Škerl ..., str. 19.
- 32 -
I. Ambroževa doba
radi različnih pogledov na kritičnost pri pisanju strokovno-znanstvenih člankov, pa 
tudi zaradi njunih (rivalskih) nesoglasij v zgodovinskem in pozneje Muzejskem druš­
tvu za Kranjsko. Deschmann in še mnogi drugi so Costi očitali stremuštvo in nenačel­
nost.61 Ironija usode je hotela, da sta oba nacionalna tabora na Kranjskem nastanek 
svojih političnih strank zaznamovala z “izmenjavo” dveh prebegov. Zdi se, da so 
Slovenci pri tej menjavi potegnili kratko, posebno če pomislimo na poznejšo ško­
dljivo Costovo politiko abstinence, ki jo je vsilil slovenski stranki.
Značilen je bil tudi spor, ki se je leta 1862 razvnel ob razpravi, komu naj občinski 
svet podeli podporo za obisk londonske obrtne razstave: 500 gld naj bi prispeval 
magistrat, 500 gld pa trgovsko-obrtna zbornica. Mestni svet je izvolil poseben odbor 
za nabiranje sredstev - vanj so bili izvoljeni tisti člani sveta, ki so imeli precej vpli­
va tudi v trgovsko-obrtni zbornici (Luckmann, Heimann, Schöppl, Mühleisen in Hol­
zer). Do nesoglasja je prišlo, ko si je ta odbor vzel pravico, da sam določi obrtnika, 
ki bo dobil podporo. Izbiri je nasprotovalo slovensko Društvo katoliških rokodelskih 
pomočnikov, saj se je odbor odločil za bogatega obrtnika Vollmerja, ki je imel 26 za­
poslenih. To je bilo namreč v nasprotju z določilom, da mora biti izbrani obrtnik 
“sposoben in nepremožen”. Ker magistrat podpore vendarle ni mogel izplačati brez 
odobritve občinskega sveta, je Ambrož postavil zadevo na dnevni red seje 26. aprila 
1862. Ta se je sprevrgla v “pravi vihar”, saj so slovenski svetniki odboru očitali, da 
je Vollmerja izbral zato, ker ima trgovino v Heimannovi hiši. Ko so še dvomili, ali 
bo Vollmer sploh odpotoval v London, so izbruhnili nemiri in neredi, nekateri svet­
niki so dvorano zapustili in seja je bila zaključena predčasno. Na slovenski strani so 
posegli v debato Ahačič, Bleiweis, Horak in Schwentner, za nasprotni tabor pa so 
govorili Schöppl, Brolich, Recher in Luckmann. Ambrož, ki v razpravi osebno ni 
sodeloval, je čez nekaj dni pozval finančni odsek, naj Vollmerju izplača potnino.62 
Iz nemškega tabora je bil na sejah občinskega sveta prav gotovo najbolj delaven 
Gustav Heimann. On je bil tisti, ki je silil s predlogom, naj ljubljanski občinski svet 
ob razpustu ogrskega parlamenta pošlje cesarju pozdravno brzojavko, in bil potem 
ogorčen, ko zaradi nesklepčnosti o tem niso glasovali.63 Prav tako je predlagal, naj 
se v mestnem svetu izvoli odbor za pripravo proslave obletnice februarskega paten­
ta - ta je potem potekala 26. februarja v gledališču, kazini in na strelišču.64
*
Volitve leta 1864 in predvolilna agitacija, ki jih je spremljala, so bile precej bolj 
burne kakor leto ali dve prej. Obe strani sta se namreč zavedali, da je v igri bistve­
no več od ene tretjine svetniških mest, saj so tega leta občinski svetniki volili ljub­
ljanskega župana. Agitacija je bila v glavnem osebna, polne roke dela so imeli po-
61 Primerjaj SBL, I. knjiga, str. 85-86, in knjigo Valentina Urbasa Dr. Etbin Henrik Costa, Ljubljana, Ma­
tica slovenska, 1877.
6' Škerl ..., str. 17-18, in ZAL, COD III/13, Zapisniki sej mestnega sveta z dne 26. 4. 1862.
63 Novice, 18. 9. 1861.
L. Z., 5. in 6. 2. 1862, in Škerl ..., str. 18-19; izvoljeni so bili Stedry, Codelli, Luckmann, Recher, Am­
brož, Mühleisen in Schöppl, medtem ko je Heimann zaradi poti odpovedal; proslave so izzvenele kot 
slavljenje nemškocentralistične narave Schmerlingove vlade. Slovenci so se tem proslavam izogibali, No­
vice pa so o njih molčale.
- 33 -
I. Ambroževa doba
streščki, prav tako pa prepričevalne ženske. Priporočilni listki so švigali sem in tja. 
Slovencem je taktika s postavljanjem kompromisnih kandidatov prinesla zmago, saj 
je od desetih, ki so jih predlagale Novice, v občinski svet prišlo devet kompromi­
snih kandidatov. Tako naj bi bila zagotovljena slovenska večina v ljubljanskem občin­
skem svetu.65 Da pa nekateri občinski svetniki niso popolnoma zanesljivi in brezpo­
gojno predani svoji (tj. slovenski oz. nemški) stranki, je pokazala agitacija pred voli­
tvami za ljubljanskega župana, ko položaj ni bil niti najmanj jasen. Pot do Costove 
izvolitve ni bila povsem gladka. Policijski komisar Bezdek je v svojih poročilih go­
voril o hitrih spremembah in neverjetni nestanovitnosti posameznih svetnikov ter 
neslogi znotraj obeh taborov. Tako je 20. 5. poročal, da so se možnosti nemškega 
kandidata dr. Schöppla zmanjšale, zelo pa so se povečale za Costa.
Za Schöppla so njegovi lastni privrženci ugotovili, da njegovo mesto predstojni­
ka razlastitvene komisije ni združljivo s funkcijo mestnega župana in da ne 
zna slovenščine, njegovi kandidaturi pa je hil v oviro tudi slab sloves njegove 
žene. Vsi drugi, ki so jim nenacionalni (tj. nemški) občinski svetniki ponujali 
kandidaturo (Zhuber, Recher, Seunig, Deschmann in Brolich), pa so to odločno 
odklonili. Če se ne bodo mogli dogovoriti, je Costova izvolitev zagotovljena.
Policijski komisar je v istem poročilu opisal dejavnost “znanega” Horaka, ki je občin­
ske svetnike sklical na sestanek, da bi se pogovorili o kandidatu za župana:
Nekateri se vabilu niso odzvali, saj je bil Horak kot predstojnik Društva za de­
narno pomoč obrtnikom in rokodelcem (Aushilfskassa Verein) “zloglasen”. Tisti, 
ki so prišli, pa so bili izpostavljeni argumentom Slovencev (Nationale Partei), 
ki so se z vsemi sredstvi zavzemali za Costo. Nacionalcem je na ta način pri 
nekaterih uspelo, npr. pri Holzerju, ki je bil prej proti Costi. Edino Luckmann 
je odkrito izjavil, da ne bo glasoval za Costo zaradi njegove mladosti in neizku­
šenosti.
Bezdek je napovedoval, da bo, če se ne pojavi kak nenacionalni kandidat, Costa do­
bil 14 glasov - od Bleiweisa, Ahačiča, Orla, trgovca Supana, Horaka, Rosta, Schwent- 
nerja, Verhouza, Poklukarja, Raka, dr. Suppana, Holzerja, Blasnika in Debeutza. Sod­
ni svetnik Strahi je bil sporen - ni bilo jasno, kam se nagiba:
Če ne ho zmagal na glavnih volitvah, bo Costa gotovo prodrl na ožjih volitvah. 
Če Costa zmaga, se pripravlja peticija na državno ministrstvo, ki jo bo podpisa­
lo dosti ljudi in bo zahtevala, naj ga ne potrdijo.
Čez tri dni (23. 5.) je Bezdek (takoj, še istega dne) poročal o sestanku občinskih 
svetnikov, ki ne spadajo k slovenski stranki:
Kot njihov kandidat je nastopil okrajni glavar Pajk, ob tej priložnosti so mu 
glasove zagotovili: Recher, Schöppl, Kaltenegger, Miteis, Pfefferer, Zhuber, Ma- 
litsch, Seunig, Stedry, Mühleisen, Deschmann, Brolich, Luckmann, Poklukar in 
Holzer. Zadnja dva sta se prej opredeljevala za Costo. Strahi še vedno niha in 
se bo verjetno volitvam odtegnil.
Po Gostovi izvolitvi se je Bezdek v poročilu o novem županu dotaknil tudi poteka 
volitev - novi župan je bil izvoljen s 16 glasovi v navzočnosti 28 svetnikov. Trgovec
65 Primerjaj Škerl ..., str. 19-20.
- 34 -
I. Ambroževa doba
Luckmann (Bezdek ga imenuje “nestabilni značaj”) ni hotel glasovati za Costo in je 
malo pred volitvami odložil svoj mandat, Costov nasprotnik Mühleisen pa zaradi 
bolezni ni mogel glasovati.66
Prireditve ob slovesni prisegi novega župana so jasno pokazale globok razcep med 
strankama. Čeprav je Costa v govoru ob prisegi poudarjal pomen Ambroževega dela 
in svoj ideal iskal v njegovih nazorih, je bilo jasno, da je politika Mihaela Ambroža 
skupaj z njim dokončno legla v grob. Katera stranka je zmagala, je nedvoumno po­
kazala slovenska zastava, ki so jo - na Horakovo pobudo - prvič izobesili na mest­
nem magistratu. Nemci se proslav ob Costovi umestitvi niso udeležili, pevski zbor 
filharmoničnega društva in Turnverein pa sta povabilo zavrnila.67
Nekaj tednov pred iztekom mandata je umrl prvi ljubljanski župan ustavne dobe 
Ambrož. Njegov pogreb je bil pomenljiv: bil je tudi pogreb strpnosti in sodelovanja 
obeh narodov, katerih pripadniki so bili Ljubljančani. Na zadnji poti sta mu pela 
zbora Filharmonične družbe in čitalnice, spremljali pa so ga oboji, sokoli in turnar- 
ji, kar se ob poznejših podobnih priložnostih seveda ni ponavljalo.68
Slovenska zmaga na občinskih volitvah 1864 je bila uvod v novo obdobje, v kate­
rem so imeli Slovenci v Ljubljani oblast v svojih rokah - po novem ljubljanskem 
županu Henriku Etbinu Costi ga imenujemo Costovo obdobje.
Zaključek
Obdobje ob vpeljavi ustavnosti je bil prehodni čas, v katerem so se oblikovala sta­
lišča in bistrili pojmi. Kaj je tisto, za kar se je v ustavnem “svobodnem” političnem 
sistemu predvsem treba zavzemati? Je to morda narodnost? Morda omika in svobo­
da v smislu liberalnih idealov? Ali pa vendarle ohranitev starih vrednot, previdnost 
pri “novotarijah” in ne nazadnje obramba vere z ohranjanjem položajev katoliciz­
ma? Predanost eni od naštetih vrednot ni pomenila, da posamezniku preostale niso 
bile pomembne. Vendar pa je bilo eni od njih prej ali slej treba dati prednost in 
niansiranje oziroma sprememba pri poudarjanju ene od njih je lahko pomenila, da 
je nekdo čez noč zamenjal tabor. Veliko je bilo tistih, ki so previdno čakali in ugi­
bali, kako se je treba postaviti. Taylor v svoji knjigi o habsburški monarhiji pravi, 
da so bila nacionalna gibanja mnogim sredstvo za dosego uradniških položajev, kar 
delno gotovo drži tudi za naše kraje.69
Nemški tabor, ki mu velja pozornost našega pisanja, je v tem času nastopal pod “fir­
mo” liberalne stranke, ki sta ji bila napredek in omika nad narodnim opredeljeva­
njem. Tako si je lastil monopol nad liberalizmom. Kljub temu je iz Deschmannove 
brošure razvidno, da je kranjska “liberalna stranka” že na samem začetku utemeljila 
svoj obstoj na velikonemških stališčih. Značilno je, da o Slovencih ni nikoli govorila
66 AS 16, leto 1864, št. spisov 1048 in 1065 (poročila policijskega komisarja Bezdeka policijskemu mini­
stru).
6' Primerjaj Škerl ..., str. 22.
68 Novice, 4. 5. 1864.
69 A. Y. P. Taylor, Habsburška monarhija 1809-1918, Znanje, Zagreb, Glej str. 40.
- 35 -
I. Ambroževa doba
kot o narodu, temveč kot o stranki. Seveda zato, ker se je trudila vse narodne zah­
teve slovenskega tabora prikazati kot humbug, fantazije stranke maloštevilnih 
meščanov, ki s stvarnostjo nimajo zveze, obstoj Slovencev pa naj bi bil vprašljiv. 
Primerjava med nemško (Deschmann) in slovensko (Zarnik) oceno položaja v nemš­
kem taboru daje zelo zanimive ugotovitve. Eden in drugi se pritožujeta nad sebič­
nimi in pohlepnimi trgovci ter jeguljasto nestanovitnimi uradniki. Deschmann trdi, 
da se bojijo izgubiti stranke oziroma uradniška mesta in se spogledujejo z nasprot­
nikom. Zarnik jih na drugi strani graja, ker stopajo po udobni cesti germanizacije. 
Oba govorita tudi o tujcih, ki razpihujejo sovraštvo - Deschmann omenja Čeha Ho- 
raka, ki je povzdignil nacionalno zastavo, Zarnik s prezirom govori o nemških pri­
seljenih “dopisunih” (Issleib, Heimann), ki so za ljudstvo mutasti in ne razumejo 
njegovih potreb. Nihče od njiju ne pozablja na odpadnike - Deschmann misli na 
Costo, ki ni sposoben izgovoriti dvajset slovanskih besed, a se je zasidral pri Slo­
vencih, in Zarnik ne pozabi omeniti “uskokov in odpadnikov”, med katerimi je ned­
vomno prvi Deschmann. Oba sta tudi optimistična. Deschmannu vliva samozavest 
historično pravo, pričakuje ostrejšo vladno politiko in trdi, da so ultraslovencem tla 
spodnesena. Zarnik z mirno gotovostjo čaka, da bo veter (z Dunaja) zapihal dru­
gače in v slovenski tabor odpihnil večino sedanjih nasprotnikov. Z obeh strani se 
slišijo obtožbe, da so nasprotniki izrabili liberalizem kot slepilo: v Novicah večkrat 
nasprotujejo lažnemu liberalizmu, ki gradi svojo svobodo na zatiranju drugega na­
roda, Deschmann pa poudarja, da so Nemce preslepili z neko lažno nadnacionalno 
liberalno stranko, ki jo je v resnici vodil Ambrož po Bleiweisovih navodilih. Oba ta­
bora sta drug drugemu odrekala legitimnost. Zarnik pravi, da s poštenimi Nemci 
Slovenci niso v sporu, torej nasprotnikom odreka poštenje in računa na neke dru­
ge, “prave” Nemce, ki Slovencem ne bi kratili osnovnih pravic. Deschmann pa pou­
darja, da večina kranjskega prebivalstva stoji daleč od ultrašev oziroma novičarjev 
in da ti niso avtentični predstavniki kranjskega kmeta.
V več pogledih gre torej za nekakšno zrcalno sliko, za katero bi težko rekli, da je 
naključna. Morda sta celo obe oceni pravilni in očitki z obeh strani večinoma us­
trezni. Verjetno se resničnemu stanju najbolj približamo, ko obe analizi združimo v 
eno samo, iz katere lahko razberemo:
- da se je večina ljudi odvadila politično-nacionalno razmišljati (če je bila tega 
sploh kdaj zmožna), ker je bilo to nevarno; zdaj ko je bilo to dovoljeno, pa so 
bili mnogi še vedno previdni in prestrašeni, ker niso bili gotovi, kaj oblast hoče 
in kateri so njeni interesi (slednje niti ni čudno, saj je oblast s sprejetjem tako 
nasprotujočih si ustavnih listin, kakršni sta oktobrska diploma in februarski pa­
tent, sama pokazala, da ne ve, kaj hoče, razen da vsekakor želi ostati oblast);
- da so trgovci in uradniki čakali in oprezali, komu se bolj splača pridružiti;
- da so imeli priseljenci najmanj razumevanja za strpno sožitje, ki so ga staroselci 
obeh narodov izvajali že stoletja;
- da se je na obeh straneh našlo nekaj odpadnikov, ki so iz osebnih ozirov, kori­
stoljubja, zamere, razočaranja nad stanjem v lastnih vrstah ipn. prebegnili k nas­
protniku;
- 36 -
I. Ambroževa doba
- da je bil vpliv vlade na politični razvoj in izide volitev zelo velik in da je bilo 
treba s tem računati;
- da je bil liberalizem v večini obeh taborov le fraza, ki je niso razumeli, uporab­
ljali pa so jo zato, ker je bila v modi;
- da sta imela oba tabora v začetku šestdesetih let razmeroma zelo majhen vpliv 
na političnoideološko opredeljevanje večine Kranjcev.
Oba skrajna pola v obeh nacionalističnih taborih sta si v deželi vztrajno prizadeva­
la, da se je neopredeljena in zbegana večina z nerazčiščenimi pojmi začela oprede­
ljevati. Videli bomo, da so že v nekaj desetletjih te težnje dosegle svoj namen in 
da je neopredeljenih “starih” Kranjcev ostalo bolj malo. Kljub temu pa opredelitve 
posameznikov niso bile vedno trajne in dokončne. Nemalokrat so bile odvisne od 
eksistencialnih dejavnikov in trenutne vladne politike.
- 37 -
Dr. Etbin Henrik Costa, ljubljanski župan v letih 1864-1868
IL poglavje
COSTOVA DOBA
1864-1868
v
ii/i Cas slovenskega vzpona 1864-1866
Tisto, kar je Slovencem pomenil Karl Deschmann, so kranjski oziroma ljubljanski 
Nemci videli v Etbinu Henriku Costi. Prvi je prebegnil iz slovenskega v nemški ta­
bor in tam postal eden najvidnejših prvakov, drugi pa je odpadel od nemštva in v 
“nacionalni” stranki so ga sprejeli odprtih rok. Medsebojno sta se najznamenitejša 
odpadnika te dobe na Kranjskem zelo sovražila.70 Verjetno predvsem zato, ker sta 
si bila, podobno kakor stranki, ki sta jima pripadala, precej podobna. Oba mlada, 
učena in ambiciozna, željna slave in potrditve, nekoliko občutljiva, nevrotična, ne­
privlačne in rahlo nenavadne zunanjosti sta bila prepričana, da njuna prvotna ta­
bora ne znata dovolj ceniti njunih vrednosti. Argumentov za pripadnost oziroma 
prestop k eni ali drugi stranki pa ni bilo težko najti. Enako kakor uporabnih viso- 
kodonečih parol je bilo na obeh straneh dosti napak.
Policijski komisar Bezdek je o Costi vedel našteti vse “značilne” lastnosti, ki so bile 
tudi Deschmannove (nadarjenost, učenost, delavnost, organizacijske sposobnosti, 
članstvo v mnogih znanstvenih društvih, naduto, prenapeto in bahavo vedenje ozi­
roma nagnjenje k nastopaštvu, grda zunanjost, občutljivost, čudaški imidž,71 časti- 
željnost ...). Poudaril je, da je Costov oče trd Nemec, ki je sinovemu zbliževanju s 
slovensko stranko nasprotoval. Coste po Bezdekovem mnenju tja niso vodile simpa­
tije do “separatističnih” teženj slovenske stranke niti odpor do nemštva, ki se mu 
ima zahvaliti za vso svojo izobrazbo.
Le nečimrnost in upanje, da ho na tak način zadovoljil svoje samoljubje, si pri­
dobil ime in politični kapital, sta ga vodila v slovenski krog. V svojih pričakova­
njih ni bil razočaran, kajti le po zaslugi svojih “novih prijateljev ” je postal občin­
ski svetnik, deželni poslanec in zdaj tudi župan. Želja, da bi prišel tudi v državni
'° Navzkriž sta si prišla že pri svoji dejavnosti v Historičnem oz. Muzejskem društvu za Kranjsko. O nju­
nem rivalstvu govori tudi Prijatelj (Prijatelj ..., II. knjiga, str. 69-70), nadrobneje pa analizira Kermavner 
v komentarjih k Prijateljevemu delu (prav tam, str. 551-555).
71 Bezdek pravi, da se je Costa do pred kratkim - tj. malo pred izvolitvijo - pojavljal vedno oblečen po­
polnoma v črno, z belim šalom in dolgimi valovitimi lasmi. V višjih krogih ga niso radi videli, od teh 
pa se je tudi sam držal daleč proč. Njegova socialna in moralna podoba je bila po Bezdekovem mnenju 
brezhibna.
- 39 -
IL Costova doba
zbor, se mu bo prav tako verjetno izpolnila. Njegov uspeh na volitvah za župana 
je treba pripisati predvsem novoizvoljenim občinskim svetnikom, pravzaprav pa je 
do tega prišlo, ker v občinskem svetu ni bilo nobenega primernega človeka, ki bi 
sprejel župansko mesto. Costovi nasprotniki v občinskem svetu [tj. Nemci - op. 
a.] predstavljajo elito in so večinoma zrele, modre in izkušene osebe, ki uživajo 
splošno zaupanje - ljudje z odličnimi državljanskimi in duševnimi lastnostmi. S 
Costovo izvolitvijo niso zadovoljni niti višji krogi niti uradništvo. Celo nižji razre­
di ga imajo za premladega in neizkušenega za tako zelo pomemben položaj, obe­
nem pa bi si na takem položaju želeli postavnejšega moža.
Kljub vsemu je komisar priporočil Costovo potrditev glede na njegov izjemni talent 
in neverjetno delavnost. Od njega je pričakoval, da bo poskušal zmanjšati nasproto 
vanja med strankama, kar je bilo razumeti tudi iz njegovega govora ob izvolitvi. V 
nasprotovanja vladi in monarhiji se ne bo pustil zaplesti, je poudaril Bezdek.72 Ka­
kor smo že omenili, je nemška stranka, ki jo je vodila “elita” občinskega sveta, ka­
zala svoje nasprotovanje z bojkotom slovesnosti ob umestitvi novega župana. Po 
razmeroma mirnem obdobju - strasti so se do srede šestdesetih še vedno bolj ali 
manj burile le ob vsakoletnih volitvah, izgredi pa so bili bolj redki73 - je bil nastop 
vlade Richarda Belcredija poleti leta 1865 pomembna prelomnica. V primerjavi s 
svojim predhodnikom se je Belcredi izkazal za Slovanom veliko bolj prijaznega in 
manj centralistično usmerjenega. Dopustil je večjo svobodo tiska, širokim slojem 
poskusil pomagati z gospodarsko reformo in podpiral enakopravnost vseh jezikov v 
Avstriji. V manifestu 20. 9. 1865 je poudaril pomembnost deželnih avtonomij, nje­
gova vlada je sistirala (= začasno ustavila) februarski patent in gradila svojo politi­
ko na oktobrski diplomi. Slovenski ljubljanski občinski svet je Belcrediju komaj dva 
tedna po njegovem nastopu poslal slavnostno poslanico, ki so jo sestavili samo v 
slovenskem jeziku. Zaman je na seji občinskega sveta protestiral nemški prvak Kal- 
tenegger, zagovarjal vztrajanje pri načelih nemško-slovenske enakopravnosti in pred­
lagal dvojezično besedilo.74
Medtem ko je nemška stranka prej izražala podporo Schmerlingovi vladi z izsiljeno 
proslavo februarskega patenta, kar je na slovenske občinske odbornike delovalo se­
veda izrazito negativno, je zdaj slovenska stranka v občinskem svetu uveljavila zah­
tevo po proslavi obletnice oktobrske diplome. Tako je dokazala svojo premoč in 
svojo podporo Belcrediju, ki je vladal v duhu te diplome. Potek seje mestnega sve­
ta 17. 10. 1865, na kateri so obravnavali predlog šestih slovenskih odbornikov, ki so
72 AS 16, spis št. 1065 iz 1. 1864, poročilo policijskega komisarja Bezdeka policijskemu ministru z dne 
13. 6. 1864; glej tudi Škerl ..., str. 135-136.
73 Občinske volitve v letu 1865 so potekale po pričakovanju - Slovenci so s preizkušeno taktiko kopro- 
misnih kandidatur zmagali v III. in I. razredu, Nemci pa v II., kjer so glasovali oficirji in uradniki. Tudi 
Janez Cvirn v svoji knjigi o štajerskih Nemcih ugotavlja, da je za obdobje do srede šestdesetih let značil­
no politično mrtvilo in patriarhalno vzdušje. - Primerjaj Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik, Obzorja, Mari­
bor 1997, str. 32.
74 Dejstvo, da so poslanico sestavili samo v slovenščini, je bilo na nek način prav “ekscesno” in je vzbu­
dilo precejšnjo pozornost. Dopisnik praške Politike je ta dogodek označil kot osmo čudo sveta. V posla­
nici je občinski svet izrazil podporo Belcredijevim načelom o samoupravi in narodni enakopravnosti. 
Belcredi je namreč zastopal stališče, da Avstrija ni ne nemška, ne ogrska, ne slovanska, ampak avstrij­
ska. - Primerjaj Škerl ..., str. 26-27.
- 40 -
II. Costova doba
predlagali proslavo obletnice oktobrske diplome, je pričal o stopnji neenotnosti 
mestnih svetnikov. Na nemški strani so sicer priznavali pomembnost oktobrske di­
plome in napredek, ki ga je prinesla glede na prejšnji režim, vendar so jo imeli le 
za eno izmed faz na poti do ustavnega življenja. Proslavi so nasprotovali z argu­
menti, da je doslej še ni bilo, da tega tudi ni primerno proslavljati, ker je februar­
ski patent samo sistiran, ne pa odpravljen, da še ni videti uspehov ustavnega živ­
ljenja - če nameravajo proslavljati načela oktobrske diplome, je za to prepozno, če 
pa želijo slaviti njene uspehe, pa prezgodaj, da oktobrske diplome niso povsod (po­
sebno na Ogrskem ne) sprejeli z odobravanjem in da ni izpolnila pričakovanj ... 
Nemški svetnik Mitteis se je spozabil in izjavil, da bi bilo proslavljati oktobrsko di­
plomo v tem trenutku politično nezrelo (s tem si je prislužil županov opomin), saj 
orientacija vlade še ni bila povsem jasna, glede naslonitve na oktobrsko diplomo pa 
se še ni izrekel ogrski parlament oziroma hrvaški sabor. Na izjavo slovenskega svet­
nika Orla, da so svetlo sonce oktobrske diplome kmalu zakrili turobni oblaki 26. fe­
bruarja in da morajo slaviti oktobrsko diplomo, če ljubijo svobodo, se je odzval 
Deschmann. Zatrjeval je, da je februarski patent uvedel mnogo trdnejše ustavno 
življenje, da ga je ljudstvo pozdravilo z večjim veseljem kakor oktobrsko diplomo in 
da je ravno februarski patent, in ne oktobrska diploma, zagotovil svobodo govora. 
Najbolj tehtna odgovora na nemške “pomisleke” sta dala Bleiweis in Horak. Prvi je 
poudaril, da so morali pod prisilo proslavljati obletnico februarskega patenta in da 
bi se jim zdaj lahko privoščilo prostovoljno proslavljanje oktobrske diplome. Horak 
je poudaril hiranje trgovine in obrti v času Schmerlingovega centralizma ter nove 
možnosti, ki jih ponuja razširitev samouprave.75
Nemški tabor je slavljenje oktobrske diplome seveda bojkotiral. Na slovesnosti ni 
bilo nemških občinskih svetnikov, škof Widmar pa ni hotel peti slovesne maše. Tudi 
klopi, namenjene civilnim in vojaškim zastopnikom, so ostale prazne.76
Kmalu se je izkazalo, da slovenska naklonjenost Belcrediju ni bila brez podlage. 
Med njegovo vlado je Costa dosegel največja uspeha svojega županovanja: pridobi­
tev Tivolija,77 ki je bil do tedaj cesarjeva, od konca oktobra 1865 pa mestna last, 
in razširitev mestne avtonomije v tem smislu, da je bila lokalna policija od aprila 
1866 v pristojnosti mesta.78 Tako je Belcredi pokazal, da njegovo zavzemanje za 
razširjenje avtonomije ni zgolj prazna beseda. Ljubljanski mestni svet se mu je 
zahvalil s podelitvijo častnega meščanstva, volilni izid, s katerim je bilo to potrje­
no (16 : 7), pa priča o slovenski premoči v občinskem svetu.79 Ob uspehih sloven-
'5 Primerjaj ZAL, zapisniki sej Mestnega sveta COD III/16.
76 Škerl ..., str. 28.
77 Zapisniki sej mestnega sveta COD III/16 z dne 15. 9. 1865. Čeprav je pridobitev Tivolija prinesla naj­
več političnih točk slovenskemu županu Costi, je do nje, po mnenju nemške stranke, ki ga v svojem delu 
povzema O. Plautz, prišlo na pobudo nemškega občinskega svetnika Schöppla, ki je nakup predlagal 15. 
12. 1865. Pogajanja so potekala gladko in mesto je do obsežnega zemljišča prišlo po precej ugodni ceni. 
(Prim. Oscar Plautz, Die Deutschen in Krain (v nadaljevanju: O. P. - Die Deutschen ...), str. 477-479).
'8 Mestna policija je prevzela skrb za varnost imovine, socialno in nravstveno policijo, skrb za javni red 
in mir, nadzorstvo nad javnimi lokali in izdajanje plesnih dovoljenj, že prej pa ji je pripadala poljska, 
cestna, zdravstvena, gradbena in prehrambna skrb.
; Za je glasoval tudi dr. Schöppl, sicer zadrt Nemec, pozneje član trinajsterih, ki so vrgli slovensko ob­
last v Ljubljani. (ZAL, COD III/17, seja občinskega sveta z dne 26. 2. 1866.)
- 41 -
IL Costova doba
ske stranke, ki se je sončila v vladni naklonjenosti, so potekale občinske volitve 
leta 1866. Prinesle so vrhunec slovenskega uspeha v tem obdobju. Volitve, ki so že 
potekale v senci avstrijsko-pruskega spopada, so bolj kakor katere koli prej izrazile 
polarizacijo ljubljanskih volivcev na oba nacionalna tabora. Slovenski politični časo­
pis Triglav, ki je izhajal v nemščini, je poudarjal, da je volitvam usojeno pokazati 
moč “frankfurtovcev”, ali pa, da je Ljubljana slovanska in glavno mesto slovenske 
dežele.80 Glede na vladno naklonjenost so Slovenci lahko razvili močno propagan­
do. S slovenske strani se poroča, da so se Nemci v strastni agitaciji “gibali od zore 
do mraka”, Deschmann pa da je pošiljal adrese na vse strani.81 Ker so Slovenci 
kljub temu premočno zmagali, je sklepati, da tudi pri agitaciji niso zaostajali za 
Nemci. Slovenska stranka je kljub premoči in ugodnemu ozračju vztrajala pri pre­
vidnih taktičnih računih. V II. razredu so namreč Slovenci za svojega kandidata 
postavili dr. Kalteneggerja, ki je bil izpričan Nemec in je Slovencem nasprotoval 
že v dotedanjem občinskem svetu. Tega niso storili zaradi priznanja njegovemu 
poštenemu delu (kakor je razlagal časopis Triglav), temveč zato, ker se niso hoteli 
odreči preizkušeni praksi, da vladajo s kompromisi, razglašajo enakopravnost ter 
tako love glasove zmernežev in omahljivcev. Slovenska stranka je zmagala z vsemi 
svojimi kandidati in posebno pomenljiva je bila njena druga popolna zmaga v I. 
razredu, kjer so volili najbogatejši Ljubljančani. Ti so vsake volitve močno presoja­
li po trenutnem položaju - da je slovenska zavest v teh krogih bolj prehodne na­
rave, so dokazale že volitve leto pozneje.82
11/2 Nemško zavzemanje Ljubljane 1867-1868
Občinske volitve 1867 resen udarec slovenski prevladi
Potem ko so se v začetku leta 1867 notranje razmere v Avstriji po njenem porazu 
v vojni s Prusijo zaostrile, je preureditev političnega življenja postala nujna. Spre­
membe v visoki politiki so se za Slovane in tudi Slovence iztekale v katastrofalni 
smeri. Medtem ko je Belcredi poskušal onemogočiti zahteve Madžarov tako, da je 
spodbujal partikularizem drugih deželnih zborov, se je po absolutizmu in konserva­
tivnem federalizmu rodila zamisel sodelovanja dveh državnih narodov - Nemcev in 
Madžarov. Nekaj časa se je zdelo, da so Belcredijevemu starokonservativizmu edina 
alternativa nemški liberalci. Potem pa je Franc Jožef odkril Nemca, ki je bil nekak­
šen liberalec, ni pa imel zveze z liberalci nemškega cesarstva in je bil celo Bismar­
ckov ogorčeni sovražnik. To je bil Beust, nekdanji saški ministrski predsednik, ki je 
postal avstrijski zunanji minister. Medtem ko je Belcredi spletal zanko, ki jo je ho­
tel natakniti okoli vratu Madžarom - tj. sestavljal koalicijo konservativnih deželnih
80 Triglav, 1. 5. 1866.
81 Škerl ..., str. 33.
82 Prav tam.
- 42 -
II. Costova doba
zborov - se je Beust odločil za sodelovanje z Madžari, tako da je zadovoljil njihove 
zahteve. Po Beustovem sporazumu z Andrassyjem (ki je glede notranje politike za­
gotavljal hegemonijo Madžarov na Ogrskem in Nemcev v preostali polovici cesars­
tva) in potem ko je Franc Jožef ugotovil, da mu tako pripravljen dogovor z Madža­
ri zagotavlja nadzor nad zunanjo politiko in vojsko, se je rodil dualizem. V praksi 
je Beustov prevzem vlade za avstrijsko polovico monarhije bolj ali manj pomenil 
vrnitev v Bachov sistem, v katerem so vladali nemški buržoazni funkcionarji z libe­
ralno preteklostjo.83
Cesar se je 7. 2. 1867 dokončno odločil in odpustil Belcredija. Z inavguracijo Beu- 
sta se je uveljavila vladna agresivna nemška politika. Kranjski deželni zbor, ki je bil 
usmerjen federalistično, je Beust razpustil, kljub temu pa so Slovenci na novih vo­
litvah obdržali večino. Drugače so dogodki potekali na mestni ravni. Najtežji uda­
rec za Slovence so bile ravno občinske volitve v Ljubljani, ko je nova vlada pritisni­
la na uradništvo, da je volilo protislovenske kandidate. Položaj se je zaostril že pred 
volitvami. Ko so v občinskem svetu razpravljali o spremembah volilnih list, so Nem­
ci nasprotovali, da bi trije slovenski duhovniki prejeli glasovalno pravico, ker niso v 
celoti opravljali župnijske jurisdikcije. Seveda so jih slovenski svetniki preglasovali. 
Nemški svetnik Stedry in župan Costa sta se na isti seji ostro sporekla - prvi je tr­
dil, da mora občinski svet upoštevati vse reklamacije, drugi pa dokazoval, da mora­
jo biti volilne liste dokončno sestavljene osem dni pred volitvami.84 Slovenci so se 
tudi na volitvah 1. 1867 oprijeli preizkušene taktike kompromisa, tako da so v dru­
gem razredu kandidirali dva nemška kandidata - Schöppla in Malitscha. Nemci so 
jim pri tej potezi “dobre volje” nesramno očitali, zakaj niso uvrstili še Recherja, 
Suppana in celo Deschmanna.85 Na to so Slovenci seveda odgovorili z vprašanjem, 
zakaj so Nemci izpustili njihove kandidate, npr. Supana, Zupanca, Holzerja in zlasti 
župana Costo, čigar zasluge je priznaval sam cesar, s tem ko mu je podelil svoj 
red.86 Zdi se, da so se Nemci zavedali pomembnosti občinskih volitev veliko bolj 
kakor Slovenci.87 Ljubljanski Nemci so pravzaprav postali del politične usmeritve, ki 
se je širila z Dunaja. Njihov cilj je bil, da se Ljubljana izreče proti federalističnemu 
in za centralistično načelo, ki je seveda pomenilo uveljavitev nemške prevlade. Tako 
naj bi ljubljanski meščani pokazali, da se ne strinjajo z načeli, ki jih je večkrat izre­
kel ljubljanski občinski svet, ko se je opredelil za federalistična načela. Ker se je 
ljubljansko nemštvo razglašalo za liberalno, sta njihovo nastopanje in agitacija vse­
bovali tudi kulturnobojno komponento. Novice so se glede predvolilne agitacije 
osredotočile na poročanje ljubljanskega dopisnika graške “Tagespošte”, ki je o ljub­
ljanski, Slovencem nasprotni stranki pisala, da je nemška in liberalna. Pri tem so 
Novice komentirale, da to rade verjamejo, saj “tudi c. kr. policijski komisar stoji v
83 A. J. P. Taylor: Habsburška monarhija, Znanje, Zagreb 1990, poglavje 11 - Rađanje dualizma, str. 
161-173.
84 ZAL, COD III/18, seja občinskega sveta z dne 3. 5. 1867.
85 L. Z., 20. 5. 1867.
86 Primerjaj Škerl ..., str. 44, in Novice, 19. 12. 1866 in 5. 6. 1867.
87 Slovenski narod (v nadaljevanju S. n.) je v analizi neuspeha iz 1867 poudaril: “Narodnjaki so se zana­
šali preveč in niso delali, kakor bi bilo treba, zmago v prvem razredu pa je treba pripisati nepričakovani 
delavnosti nasprotne strani.” (S. n., 11. 4. 1868.)
- 43 -
II. Costova doba
vrsti te stranke”, tj. liberalne.88 89 Isti list je 5. 6. 1867 v zvezi z volitvami branil du­
hovščino in celo razglašal judovsko nevarnost: “Vsa leta doslej je sedel vsaj eden 
duhoven v mestnem zboru, zdaj še enemu ni privoščila sedeža v domačem zboru 
ta stranka, ki je že 23. 5. v Tagespošti pisala: 'die geistliche Assistenz muss fal­
len'. V Ljubljani obstaja tista inteligencija s ktero se šopirijo kolovodji one stranke, 
ki se celo 'liberalna' imenuje; ako bi ta liberalizem večino dobil v mestnem zbo­
ru, mahoma imamo jude tu.”
Od nemških agitatorjev so se v predvolilnem času najbolj izkazali Mahr, Trpin in 
mladi Samassa. Pri nastopanju ljubljanskih Nemcev je bilo zaslediti neko dvojnost. 
Medtem ko so bili na domačem terenu bolj previdni in zmerni, so v neljubljanskih 
časopisih, npr. v Grazer Tagespostu in Telegrafu, nastopali bolj radikalno. Po pre­
pričljivi zmagi na nadomestnih volitvah so v Laibacher Zeitungu z dne 1. 6. 1867 
objavili svoje poglede v članku z naslovom “Die Bedeutung der letzten Neuwahlen 
für den Laibacher Gemeinderat”, ki se v prevodu glasi:
Pri dosedanjih volitvah je bil izid odvisen od naključja oziroma bolj od disci­
pline dobro organizirane nasprotne strani. S temi volitvami je odpravljena ne­
varnost popolne prevlade ene stranke, ki je brezobzirno izkoriščala svojo pre­
moč, tako da je pri zmernih ljudeh utrjevala prepričanje, da se je treba v teh 
razmerah enotno lotiti dela in da mora vsak posameznik svoje osebne ozire in 
interese podrediti splošni blaginji.
Zato je bila udeležba na zadnjih volitvah izjemno živahna. Cepitve glasov ni 
bilo, oddane glasovnice so bile izpolnjene skoraj vse z imeni kandidatov meščan­
skega oziroma centralnega odbora.
0 volilnem boju v tretjem razredu seveda ni moglo biti govora, saj je ta - ka­
kor je znano - v popolnoma odvisnem položaju od trenutne večine v mestnem 
svetu. Toliko bolj živahno je potekal volilni hoj v drugem razredu in se končno 
stopnjeval pri dopolnilnih volitvah v prvem razredu, kakor je to v navadi le 
pri prebivalstvu z dozorelo politično omiko. Bleščečo zmago vseh desetih kandi­
datov v prvem in drugem razredu so pozdravili privrženci dobre strani. Pomen 
teh volitev je v tem, da njeni izidi zanikajo naziranje, da meščani v Ljubljani 
podpirajo stališče trenutne večine v mestnem svetu, ki zadnja tri leta razglaša 
nacionalistične in separatistične težnje federativne državne frakcije za zdravilo 
proti občinskim težavam. Zadnja leta so dokazala, da spodbujanje politične 
raztrganosti (Zerfahrenheit) ne prinaša škode samo na državni, temveč tudi 
na občinski ravni. Pokazalo se je, da stalno tendenciozno poudarjanje rasnih 
razlik ni v interesu meščanstva. Slednje je usmerjeno v bratsko sodelovanje med 
narodi in v svobodno konkurenco, ne pa v separatizem, ki je največja nevar­
nost za napredek in blaginjo.39
V Novicah so ta članek označili kot:
Cvirnanje praznih fraz, usta polna medu, domoljubja, ravnopravnosti itd. itd. 
Tagespošta in Telegraf sta vse bolj odkritosrčna in kar naravnost in brez ovin-
88 Novice, 29. 5. 1867.
89 L. Z., 1. 6. 1867.
- 44 -
IL Costova doba
kov pravita, kaj da hočejo možje, ki zvonec nosijo nam nasprotne stranke. Je­
dro vseh njihovih namenov razlaga dopisnik ljubljanski v Tagespost 29. 5. ta­
kole: “Was sich gegenwärtig in Laibach vollzieht, ist nicht ohne politische Be­
deutung. Es ist die unwidersteheliche Reaktion der Inteligenz gegen feudale- 
klerikale Tendenzen, es ist der Wiederbeginn eines politischen Leben unter dem 
deutschen Element itd. ” To, to je "die wahre Bedeutung” agitovanju vašega pri 
poslednjih volitvah: ekskluzivno nemštvo postaviti za mestno mizo, domači tj. 
narodovi pa naj drobtinice pobirajo s te mize.90
Potem ko so Nemci na volitvah zasedli kar deset mest od dvanajstih, so v Ljubljani 
postali resna opozicija in začeli sistematično pripravljati pohod na oblast. V novem 
občinskem svetu je bilo 17 pripadnikov Prvega meščanskega odbora in 13 privržen­
cev Centralnega odbora. T. i. “trinajsteri” so postali voditelji ljubljanskega nemštva 
- Škerl v svoji razpravi poudarja, da jim je načeloval Deschmann.91 Trinajsteri so 
bili: trgovski družabnik Leopold Bürger, kustos deželnega muzeja Karl Deschmann, 
finančni prokurator Friederich Kaltenegger, ravnatelj trgovske šole Ferdinand Mahr, 
hišni in realitetni posestnik Andreas Malitsch, odvetnik Anton Pfeffer, trgovec in 
hišni posestnik Nicolaus Recher, trgovec Vinzenz Seunig, višji inženir v državni 
službi Wenzel Stedry, odvetnik Josef Suppan, odvetnik Franz Supantschitsch, prav­
nik - deželni svetnik Anton Schöppl in trgovec Edmund Terpin.92 Popolna razkla­
nost občinskega sveta se je pokazala ob volitvah novega župana, ko je Costi potekel 
mandat. Pred volitvami je svetnik Horak predlagal zvišanje županove plače, vendar 
so temu nasprotovali Nemci, ker so vedeli, da bo izvoljen Costa. O predlogu, da 
naj ta tema pride na dnevni red, so glasovali in 16 jih je bilo za, 14 pa proti. Eden 
od Slovencev je odpovedal. O samem predlogu so glasovali poimensko in ob tej pri­
ložnosti je Schöppl glasoval drugače kakor preostali iz trinajsterice - izid je bil 18 : 
12. Nediscipliniranosti pa ni bilo ob županskih volitvah, na katerih je zmagal Co­
sta. Po volitvah so se odzvali privrženci slovenske stranke ter pobili okna Desch­
mannu - ker so ga imeli za voditelja nemške stranke - in Hanslu, propadlemu 
nemškemu kandidatu za tretji razred. Na drugi strani so Nemci poskušali doseči, 
da cesar ne bi potrdil Costove izvolitve, vendar brez uspeha. Costo je cesar 25. 6. 
potrdil, novi-stari župan pa je prisegel 3. 7. 1867.93
90 Novice, 5. 6. 1867, članek z naslovom “Dr. Etbin Costa". Prevod citata iz Tagesposta, ki so ga Novice 
označile kot: “Kar se zdaj dogaja v Ljubljani, ni brez političnega pomena. Gre za nezadržni odziv inteli­
gence proti fevdalno-klerikalni reakciji, gre za ponovni začetek političnega življenja pod nemškim ele­
mentom.”
j1 Primerjaj Škerl ..., str. 45.
C_lSedmerica med trinajsterimi - Malitsch, Suppantschitsch, Pfeffer, Terpin, Recher, Seunig in Desch­
mann - je bila rojena na Kranjskem, od teh le Pfeffer ni bil Ljubljančan, ampak rojen v Ponovicah v 
okolici Litije; Mahr je bil rojen v Gradcu, Kaltenegger v Trstu, Bürger na Dunaju, Stedry v Gastauu na 
Češkem, Suppan v Innichenu na Tirolskem, Schöppl v Spannbergu v Spodnji Avstriji. Pri tem bi veljalo 
upoštevati podrobnosti glede globljih korenin - tako je bil npr. Suppanov oče rojen Slovenec iz Zasipa 
pri Bledu. Gospoda je bila seveda primerno premožna. Iz popisa prebivalstva je razvidno, da so - kakor 
vsi boljši ljudje te dobe - imeli služinčad,Opazen je Bürger: imel je dve kuharici, sobno damo 
(Stübenmädchen), kočijaža, hlapca, deklo in še dva dečka na hrani (Kostenknabe), Stedry pa je imel 
celo štiri dekle, dva hlapca in vrtnarja. (Povzeto iz popisa prebivalstva za 1. 1869 - ZAL, LJU 504.)
3 Glej Škerl ..., str. 45-46.
- 45 -
II. Costova doba
Sokolski izgred ali pretep v Šantlovi veži - povod za poseg centralne oblasti
Pretep v Šantlovi (Schantlovi) veži94 je nenavadno pomemben, prelomen dogodek v 
zgodovini nemško-slovenskih odnosov v Ljubljani in na vsem Kranjskem. Pravza­
prav je to prvi pravi nemško-slovenski izgred - obračun, v katerem so se dejansko 
fizično spopadli pripadniki obeh taborov.95
Nekaj tednov po občinskih volitvah, v noči s 23. na 24. julij 1867, je torej prišlo do 
dogodka, ki je pospešil preobrat v političnem življenju Ljubljane. Hudo uro pa so 
napovedovali že nemiri neposredno po občinskih volitvah L 1867 - gnevni Slovenci 
so zagrešili nočno razbijanje oken in uprizarjali mačjo muziko pred stanovanji ne­
katerih pripadnikov nemške stranke. Že v noči z 21. na 22. julij je potekala resnej­
ša “predigra”, ko so trije turnarji: zlatar Valentin Tambornino, trgovski pomočnik 
Schwentner in fotograf Dornigg, prignali rokavičarskega pomočnika Ivana Alta na 
magistrat. Slednji jih je baje izzival s petjem za turnarje žaljive pesmi “Hali, halo, 
želodov več ne bo ...!” (želodi na čepicah turnarjev so simbolizirali nemštvo). Po­
prej da je tudi Emilu Miihleisnu, sinu znanega nemškega trgovca, pljunil v obraz, 
ravno ko se je Mühleisen skupaj s trgovcem Heinrichom Maurerjem vračal s tur- 
narskega izleta v Rimske Toplice in šel mirno z železniške postaje proti mestu. 
Slovenska stran je potek dogodkov videla seveda drugače. Glavni slovenski junak 
“predigre” je pozneje na zaslišanju vztrajno trdil, da ni nikogar opljuval.
Ivan Alt je na zaslišanju pred mestno policijo dogodek opisal takole:
Ko je ob treh zjutraj v družbi treh tovarišev prišel iz čitalnice, so slišali Nemce, 
zbrane pred kazino, kako na ves glas govorijo o surovem slovanskem ljudstvu, 
kar jih je užalilo in razburilo. Ko so stopali proti železniški postaji, so v bližini 
Maliča srečali sina trgovca Mühleisna v družbi še enega turnarja. Mühleisen 
je nenadoma pristopil k Altu, ga vprašal po imenu in zahteval pojasnilo, za­
kaj mu je pljunil v obraz. Alt se ga je otresel, zanikal, da bi ga pljuval, in na­
daljeval pot. Mühleisen je nato od v bližini stoječega žandarja zahteval, naj 
Alta aretira, žandar pa je to odklonil. Alt je tako s tovariši mirno nadaljeval 
pot proti Zvezdi, prepevajoč pesem “Hali, halo, želodov več ne bo!”. Nenadoma 
se je pred njimi pojavil neznan moški in ga vprašal, ali ne zna peti nobene 
druge pesmi. (Iz)spraševalcu sta se nemudoma pridružila fotograf Dornig in 
zlatarski pomočnik Valentin Tambornino. Po krajši izmenjavi besed je Tambor­
nino dvakrat usekal Alta po glavi z bobnarsko palico - Alt je poudaril, da ga
94 Šantlova hiša - peta na levi strani od Čevljarskega mosta proti magistratu, današnji Mestni trg 18; ka­
varna Gnezda, kjer so se zbirali sokoli, ki so uprizorili izgred - nasproti stoječa hiša, današnji Mestni trg 8.
95 V slovenskem zgodovinopisju o izgredu poročata - res, da ne posebno izčrpno, bolj se posvečata nje­
govim posledicam - dve deli, in sicer: Franc Škerl v svoji knjigi “Ljubljana v prvem desetletju ustavne 
dobe 1860-1869” (izšlo v Ljubljani 1. 1938) in Vlado Valenčič v svojem članku “Ljubljanski protinemški 
odmevi turnarskih dogodkov”, ki je izšel v Kroniki (leto X-1962, št. 2). Prvi se je opiral na časopisne vire 
(članke v Novicah, Triglavu, Laibacher Zeitungu in Slovenskem narodu) in arhivalije kranjskega deželne­
ga predsedstva, drugi pa je poleg teh upošteval še poročila oziroma policijske zapisnike iz ljubljanskega 
mestnega arhiva (Zgodovinski arhiv Ljubljana, REG L, fase 701 in 708). Posebno zanimivi v zvezi s tem 
so tudi članki Frana Levstika, objavljeni v Slovenskem narodu in zajeti v deveto knjigo njegovih zbranih 
del (Fran Levstik: Zbrano delo, Deveta knjiga - politični spisi II, DZS 1961), in komentarji Antona Slod­
njaka, s katerimi je na omenjenem mestu osvetljeno ozadje Levstikovih tovrstnih člankov.
- 46 -
IL Costova doba
je to “trpinčenje" zelo bolelo. Prav tako so ga zelo grdo zmerjali, ga imenovali 
smrkavec, vse skupaj pa “slovanski paglavci". Medtem se je na prizorišču zbra­
la velika skupina v uniforme oblečenih turnarjev - vsi so prihiteli iz gostilne 
Schnalle. Mühleisen, ki je bil med njimi, je zaklical: “Aha! Tu imamo tistega, 
ki mi je pljunil v obraz." Nato se je Altu zazdelo, da bodo vsi planili po njem 
in ga premikastili. Kljub temu so se turnarji izkazali za bolj civilizirane. Spre­
jeli so namreč predlog enega med njimi, naj ga odvedejo na policijo. Alt se je 
s tem strinjal, vsa gruča se je odpravila na magistrat in tam je v stražnici po­
vedal svoje ime in naslov. Nato je smel oditi domov. Ko so ga vodili proti ma­
gistratu, je rekel Tamborninu, da ga ho zaradi udarcev prijavil, ta pa mu je 
odvrnil, da mu je vseeno in da bo svojo bobnarsko palico raztolkel na njegovi 
glavi. Tamhornino je pred stražnikom Perono priznal, da je Alta udaril, ven­
dar “samo" s pestjo, kakor da je pretepanje s pestjo dovoljeno. Alt ni nič vedel, 
kdo je avtor pesmi “Hali, halo ...” ob kakšnih priložnostih se poje, ali je tiska­
na ipn. Razen nekaj besed mu je bilo besedilo neznano. Zdelo se mu je tudi 
popolnoma nerazumljivo, kako lahko Mühleisen trdi, da mu je on pljunil v 
obraz.96
Pričevanja Emila Mühleisna, njegovega spremljevalca Heinricha Maurerja in Valen­
tina Tambornina so bila seveda povsem nasprotna. Tako sta Mühleisen in Maurer 
- poleg drugega - prisegala, da je Alt res pljunil Mühleisnu v obraz in ga žalil. Po­
tem ko ga je Mühleisen vprašal po imenu, mu je Alt grozil s palico in ga nadrl: 
“Marš, proč, to ni tvoja stvar!” Po Mühleisnovem mnenju ga Alt ni napadel kot ose­
bo - pred tem se nista poznala - ampak je hotel žaliti turnarje nasploh. 
Tambornino je na zaslišanju povedal, da je bil v gostilni pri Schnalli, ko ga je zmo­
tilo petje za turnarje žaljive pesmi “Hali, halo ...”
Ker ga je to jezilo, je pristopil k razgrajačem in jih nagovoril: “Gospodje pojejo 
to?” Alt mu je odvrnil: “To je moja najljubša pesem!" Ker je bil Tambornino 
najprej sam, so bili gospodje pogumni in glasni, Alt je celo žugal s svojo pali­
co. Medtem so iz gostilne prišli še drugi turnarji, med njimi Mühleisen in sled­
nji je spoznal tistega, ki ga je opljuval. Ker Alt ni hotel povedati svojega ime­
na, so ga odvedli na magistrat. Ni res, da ga je udaril z bobnarsko palico, res 
pa je, da ga je nesramno prepevanje in žaljenje celega turnarskega društva 
razjezilo, tako da je od njega v resnici prejel “einen kleinen Bockenstreich". 97
Opisana “predigra” je ustvarila napeto ozračje, pri sokolih pa vzbujala željo po 
maščevanju. Po poročilu policijskega komisarja Vidica povzemamo naslednje:
24. julija popoldne so pokopali c. kr. poštnega oficiala Grmeka. Na zadnjo pot so 
ga spremljali tudi sokoli in po pogrebu v več gostilnah pili v njegov spomin. Načelo­
val jim je njihov predstojnik in ljubljanski župan dr. Costa. Ob pol enih zjutraj se 
je prej omenjeni Valentin Tambornino v družbi s trgovcem Francem Matajcem (Ma- 
taiz) in finančnim praktikantom Franzem Klopčarjem (Kloptschar) prek Glavnega 
trga vračal domov. V bližini prodajalne trgovca Krašovica jih je baje srečal Jožef 
Nolli na čelu šestih do sedmih sokolov. Nolli je po Vidičevem poročilu proti trojici
ZAL, REG I, fase. 701, fol. 411-414.
9/ Zaslišanja omenjenih udeležencev v ZAL, REG I, fase. 701, fol. 412-419.
- 47 -
II. Costova doba
turnarjev dejal: “Ti niso naše vere,” in nasproti Matajcu: “Pridi sem, nemški pes!” 
Matajc je baje prosil, naj ga pustijo pri miru, in poskušal iti naprej, vendar so ga 
obkolili in zrinili v bližino Rimske lekarne. Tam se je po Vidičevih navedbah okoli 
njega zbralo kakih dvajset sokolov, ki so prišli iz različnih kavarn. Med njimi ni 
manjkal župan dr. Costa. Sokoli so zgrabili Matajca, eden pa mu je z žepnim no- 
žičkom odrezal želod s turnarskega klubučka, pri čemer je Matajca porezal po le­
vem licu. Nato je dobil Matajc še nekaj udarcev s pestjo v obraz. Vse to početje je 
župan dr. Costa mirno opazoval. Tambornino je medtem stal v bližini hiše, kjer je 
stanoval, in gledal, kaj se godi z Matajcem. Tam ga je opazil sokol Edvard Horak, 
sin znanega rokavičarja Nepomuka Horaka, enega prvakov slovenske stranke. Ho­
rak se je “od mrcvarjenja Matajca” ravno vračal v kavarno Gnezda - sokolom, ki so 
šli za njim, je pokazal Tambornina, rekoč: “Tam je nemški pes, ki je rokavičarskega 
pomočnika Alta privedel na magistrat!” Tambornino je menda ostal mirno na me­
stu, ker se je zanašal, da ga bo branil župan Costa, katerega je videl med sokoli. K 
njemu je po Vidičevem poročilu pristopil trgovski pomočnik Kajzel (Kaisell) in re­
kel: “Vi ničvredni, palice potrebni paglavec! Zdaj vas imamo v pasti!”, nakar so se 
sokoli vrgli nanj. Ravno tedaj je prišel mimo oficial deželne glavne blagajne Ulčar 
(Ultschar) in Tambornino ga je prosil za zaščito. Ulčar se je obrnil proti v nepo­
sredni bližini mirno stoječemu županu in izjavil: “Sramujte se, gospod župan! Fuj! 
Fuj!”, nakar ga je Costa v maniri razbojniškega harambaše “možato” zavrnil: “A! 
Vse to se te ne tiče! Pojdi dalje!” To kratko medigro, ki je za trenutek pritegnila 
pozornost sokolov, je spretno izkoristil Tambornino, skočil v hišo in poskušal za­
pahniti vrata za sabo. Vendar je množica s silo vdrla noter in se pognala proti Tam- 
borninu s krikom: “Le po nemškem psu, deželnem izdajalcu!” Na to je baje Tam­
bornino proti županu hrabro izjavil: “Noben deželni izdajalec nisem! Osem let sem 
kot vojak služil svojemu cesarju in nikoli nisem pel ruske himne!”98 Ko so sokoli 
planili proti Tamborninu, je začel obupano klicati na pomoč. Iz hleva mu je prihi­
tel na pomoč hišni hlapec Kalan, oborožen z vilami. Hlapec se je hrabro branil 
pred prodirajočimi sokoli, prekanjeni Tambornino pa je spet spretno izkoristil ugod­
ni trenutek in švignil po stopnišču v svojo sobo ter se tam zaklenil. Vsiljivi nasilne­
ži so planili za njim in razbijali po več vratih v prvem in celo drugem nadstropju 
ter strašili stanovalce Šantlove hiše in stanovalce obeh sosednjih hiš. Že prej so se 
zaradi izgreda na ulici vznemirili prebivalci bližnjih in nasproti stoječih hiš - pre­
bujeni so prestrašeno tekli gledat k oknom, kaj se godi.
Potem ko se je Tambornino spretno izmuznil rokam razjarjenih sokolov, se je nji­
hov bes izlil na ubogega hišnega hlapca. Zbili so ga na tla in pošteno pretepli. Mrc­
varili so ga tako močno, da so mu zlomili zob in ga celo laže ranili. Vsiljiva horda 
si je iz kavarne prinesla časopise, si jih prižigala in s temi improviziranimi baklami 
preiskovala hlev, skladišče sena in druge za ogenj nevarne prostore. Hišni gospodar
98 Demonstrativno petje ruske himne je bilo tedaj zelo razširjeno kot protest zoper politiko zatiranja av­
strijskih Slovanov. Rusko himno so prepevali sokoli na svojih prireditvah, peli so jo v čitalnicah, gostil­
nah in na javnih krajih. Deželni predsednik Conrad je ob razpustitvi Južnega Sokola prepovedal tudi 
petje ruske himne. - Primerjaj Vlado Valenčič, Ljubljanski protinemški odmevi turnarskih dogodkov, Kro­
nika X-1962, št. 2.
- 48 -
II. Costova doba
Šantel je poskušal iti po patruljo, vendar ga je sam župan Costa potisnil nazaj v hi­
šo. Sokoli so ob svoji “hišni preiskavi” razbili tri šipe in polomili jasli.
Nato so končno prispeli trije možje mestne straže ter hoteli zvezati in odgnati hudo 
poškodovanega hišnega hlapca. Temu se je energično uprl njegov gospodar, trgovec 
Šantel, in uspelo mu je, da so Kalanu sneli lisice in ga pustili v hiši.
Ker je Tambornino ušel, so se morali sokoli zadovoljiti s klavrnim plenom - s seboj 
v kavarno so odnesli vile in župan jih je šele po mnogih zahtevah lastnoročno pri­
nesel nazaj.
Vidičevi poudarki ob koncu njegovega poročila so bili:
- Ko so “sokolisti” trpinčili Matajca, je Costa mirno stal poleg, potem ko so ga 
“obdelali”, pa je Matajca ravnodušno pozval, naj nadaljuje svojo pot. Matajc je 
ob tej priložnosti izjavil: “Sramota je, če jih trideset napade enega, župan pa je 
poleg in ne poseže vmes!”
- Ko so se sokoli začeli zbirati okrog Tambornina, je Costa po nekem pričevanju 
skočil do kavarne Gnezda, odprl vrata in zaklical: “Sokolci ven!”
- Priče so videle, kako je Costa z gručo vdrl v Schantlovo hišo, prav tako je dosti 
prič videlo župana med izgrede uprizarjajočo množico.
Poleg poimenskega seznama prič je Vidic poudaril, da je dogodek vzbudil med Ljub­
ljančani skrb za njihovo osebno in imovinsko varnost. Zaskrbljena je bila predvsem 
inteligenca in višji sloji, tudi med nižjimi krogi je bilo baje čutiti negodovanje." 
Vloga župana Coste v tej epizodi po Vidičevem poročilu ni bila torej nič kaj pozi­
tivna. Spominja na slikovite opise “junaštev”, ki jih je nekaj let prej uprizarjal zlo­
glasni razbojnik Dimeš, strah in trepet kamniške in ljubljanske okolice. V slogu 
poročila komisarja Vidica so o izgredu pisali neljubljanski nemški časopisi in izrab­
ljali priložnost za blatenje Slovencev.* 100 Tako so npr. Novice z dne 7. 8. 1867 prine­
sle preveden del članka iz Neue Freie Presse z dne 30. 7. istega leta (št. 1045), ki 
Slovencev ni prikazoval v najlepši luči:
Najnovejše dogodbe ljubljanske obračajo pazljivost na raj in domovino male 
slovenske stranke v državnem zboru na Kranjsko. Nje pravi paradiž je Dolen­
sko. Izobraževanje je tamkaj že tako napredovalo, da znajo od sto ljudi kaki 
trije brati in pisati. Da se jih znanje ni bolj prijelo, imajo ti ljudje, po višjem 
jeziku Slovenci imenovani, temu se zahvaliti, da jih nihče v šole ne sili. Učenje 
nemškega jezika je na kmetih, kakor se samo ob sebi razume - prepovedano. 
Čemu tudi toliko zmešnjave delati v glavah, kterih obzorje vinske kleti omejuje­
jo. Kdo ne pozna slovečega kranjskega pridelka, kteri je ravno sred pota od 
vina k jesihu ostal in katerega le pridelovalec spozna in pije. Za vživanje tega 
pridelka je Dolenec tako skrben, da tujcu še izvažanja ne privošči, za kar mu 
mora pa človek hvaležen biti. Gruntni pridelek in graščakov gozd pokrivata 
njegove potrebščine: potreba ga tedaj ne sili da bi delal, ne da bi svoje pridel­
ke prodajal. On tedaj sladko lenobo pase in raj vsred svoje družine obilne Ba-
^AS ^e^e^no predsedstvo/1867, spis št. 2039.
Časopis Laibacher Zeitung je ob tej priložnosti nastopal začuda pomirljivo in zagotavljal, da vzrokov 
za spopad ni iskati v mednacionalnih napetostih, temveč v kranjski nagnjenosti k pretepom; člani Turn- 
vereina in Južnega Sokola pa so Kranjci, L. Z., 31. 7. 1867.
- 49 -
II. Costova doba
hove darove leto za letom sam vživa. Saj Kranjca postavne ostrosti pijanost 
hrani, če v nezmernosti svojega dobrega življenja kaj nerodnega stori. Sloven­
ske sodnije so milostljive, kadar presojajo take nerodnosti, zato pa tudi blago- 
dušni Slovenci nimajo posebnega strahu pred njimi ... V kakem stanju se pri 
teh okoliščinah trezen Nemec nahaja, če se pijanim Slovencem hraniti mora, 
od tega vam zna le on pesem zapeti. Gospodujoča stranka, na ktere čelu je več 
advokatov, skoraj vsi duhovni in le malo grajščakov, sistematično odtujuje de­
želo materni zemlji; zgodovina se kazi, Nemci s pomočjo pijanega kranjsko-slo- 
vensko narečje govorečega ljudstva v strahu drže. Tistih, ki vse vodijo je le 
malo, kterim njihov stan in čas priliko daje, da ljudi puntajo in se jih na svo­
jo korist poslužujejo. In naklepi teh Slovencev, kterim to ime pravzaprav gre, 
so predrzni: vodniki imajo delo med seboj razdeljeno, to pričajo njih državne­
mu kancelarju podane tirjatve.
Novice so poskušale pomen pretepa v Šantlovi veži zmanjšati101 in so ga imenovale 
“nerodnost”. Poudarjale so, da je bil župan zraven zgolj po naključju, trdile, da se 
po mestu razširjajo “neverjetne pravlice” in “abotne trditve, da se je tudi on sam 
te nerodnosti udeležil”. “Kaj neki bi šele govorili, če bi mimo šel in razgrajačev ne 
bi miril, ter bi tako nastala še večja nesreča?” so se spraševale Novice. Obenem so 
tudi nasprotovale gonji po nemških časnikih, ki so jo ti ob omenjenem dogodku 
sprožili, in poudarjale, da je sam Costa naslednji dan poslal okrožnico sokolom, naj 
se ogibajo izgredov.102
Sodni proces proti Horaku in tovarišem
Sodni proces proti udeležencem sokolskega izgreda je potekal pred deželnim so­
diščem v Ljubljani med 11. in 13. 3. 1868 ter je bil uradno poimenovan proces pro­
ti Edvardu Horaku in tovarišem zaradi zločina javnega nasilstva, hude telesne po­
škodbe itd.103 Sodišču je predsedoval deželni sodni svetnik Heinricher, sodnika pa 
sta bila deželna sodna svetnika Perko in Rechbacher. Javni tožilec je bil dr. vitez 
von Lehmann, obtožene je branil dr. Razlag. Enajsterica obtoženih je bila katoliške 
vere, vsi so bili samski. Obtoženi so bili:
- Jožef Nolli, 26 let, rojen v Ljubljani, živi pri materi, brez premoženja, absolvira- 
ni jurist, nekaznovan,
- Henrik Garbeis, 24 let, rojen v Ljubljani, železniški diurnist, brez premoženja, 
nekaznovan,
101 Novice, 31. 7. 1867 so zapisale: “Pri tepežu, pri katerem so bili Sokolci zraven, je bil samo en hlapec, 
ki se je z vilami postavil, nekaj poškodovan.” Iz nadaljnjega komentarja pa je razvidno, da ni bilo pre­
več hudo, ker je ta hlapec že naslednji dan opravljal svoja vsakdanja dela.
102 Prav tam; “Lačni dopisuni triesterčini in druzih častnikov te baže imajo zdaj zopet priliko marsikate­
ri sold prislužiti si s svojimi prisiljavami in lažmi.” Časopis Triester Zeitung je po zatrjevanju Novic raz­
širjal tudi govorice, da ni varno hoditi neoborožen iz mesta - še celo v mestu je priporočljivo hoditi s 
pištolo oziroma revolverjem. Obenem je pozival k razpustitvi čitalnice in Južnega Sokola.
103 potek sojenja je razviden iz poročil v L. Z. z dne 12., 13., 14., 16., 17., 18., 20. in 21. 3. 1868 ter Tri­
glava z dne 21. in 28. 3. 1868.
- 50 -
II. Costova doba
- Franz Železnikar, 24 let, rojen v Ljubljani, krojač, brez premoženja, nekaznovan,
- Janez Križaj, 22 let, rojen v Ljubljani, “rezervist”, brez poklica, nekaznovan,
- Edvard Horak, 19 let, trgovski pomočnik, absolvent realke, nekaznovan,
- Peregrin Kajzel, 24 let, trgovski pomočnik, absolviral realko, nekaznovan,
- Janez Križaj, 25 let, jurist, nekaznovan,
- Ludvik Valenta, 21 let, trgovski pomočnik, nekaznovan,
- Karl Sassenberg, 24 let, stavec, stanujoč v Zagrebu, rojen v Ljubljani, nekaz­
novan,
- Valentin Vidic, 24 let, trgovski pomočnik, nekaznovan,
- Janez Kham, 29 let, rojen v Ljubljani, jurist, privatiziral, enkrat sodno obrav­
navan.
Na mizi so v sodni dvorani kot corpus delicti ležale velike senene vile.
O poteku procesa je poročal časopis Laibacher Zeitung (njega je “dopolnjeval” Tri­
glav), proces pa je osvetlil nekaj dejstev, ki so “izpopolnila” poročilo policijskega 
komisarja Vidica.
V grobem je kot stvarni opis dogodkov, na katerem je slonel proces, obveljalo že 
opisano Vidičevo poročilo. Bistveno novi poudarki,104 ki jih zasledimo v “stvarnem 
opisu”, so bili:
- Sokoli so bili zelo razburjeni, ker so turnarji trpinčili Alta; priča Mayer je sliša­
la, da so na večer izgreda trije možje v Zvezdi prisegali maščevanje in govorili, 
da bo tekla kri - v enem je Mayer spoznal Edvarda Horaka; potem ko so sokoli 
najprej pili pri Konju, kjer so peli rusko himno in je imel Nolli govor, v kate­
rem je poudaril zasluge Južnega Sokola v primerjavi s Turnvereinom, so se pre­
selili v kavarno Gnezda na Glavnem trgu.
- Turnar Matajc je na poziv sokola Nollija šel k njemu prostovoljno; Nolli je vzel 
Matajca pod roko in skupaj sta šla del poti, potem pa so Matajca obkolili sokoli 
- Horak mu je očital, da je sokriv aretacije ubogega Alta, Garbeis mu je rekel, 
da ga nima več za poštenjaka, temveč za breznačajneža, Železnikar pa mu je 
odrezal želode in ga pri tem porezal po licu; udarci s pestjo v obraz se ne ome­
njajo.
- Župan Costa je na ta prizor naletel po naključju na poti domov, do skupine pa 
je prišel šele, ko je bilo že vse končano; ko ga je Matajc zagledal, mu je razočaran 
vrgel klobuk pred noge in mu oponesel, da je sramota, če je župan zraven in 
ne ukrepa, ko množica napade enega; župan je sokole in Matajca pozval, naj 
gredo domov [ne poudarja se več, da bi bil Costa navzoč od začetka in da je ta 
dogodek zgolj “mirno opazoval”].
- Izgred s Tamborninom je baje začel Horak, ko ga je porinil v prsi in pri tem 
vpil: “Sokolci, Tambornino je tukaj!”, nakar je priskočil trgovski pomočnik Kaj­
zel in ves vznesen kričal, da jim je Tambornino vendarle enkrat padel v roke; v
104 Predsednik sodišča se je med razpravo osredotočil na dogodke, ki so napovedovali afero z Altom in 
pretep v Santlovi veži - opozoril je na več magistratnih zapisnikov z dne 1., 8. in 16. 4. 1867 v zvezi s 
pobitimi šipami pri Deschmannu, Mahru, Waldherrju in Hanßlu. Omenil je tudi izjavi dveh dunajskh 
trgovcev, Siegfrida Kulka in Franza Otta, ki sta bila 21. 7. 1867 kot gosta v čitalnici navzoča pri demon­
strativnem petju ruske himne, kar je Ott opisal kot “ošabno bebavost, spodbujeno s preobilnim uživa­
njem vina”.
- 51 -
II. Costova doba
nekaj trenutkih je Tambornina obkolilo 16 do 20 sokolov, ki so prihiteli iz ka­
varne Gnezda - vsi so vpili nanj, da je odpadnik, izdajalec, nemški pes, “pobijte 
ga” ipd.; župan Costa je trdil, da je ljudi pomirjal, vendar je Tambornino pričal, 
da je tudi Costa vpil nanj; očividec August Ulčar je pričal, da je Tambornino 
stal pred županom, ki je imel prekrižane roke ter se povsem mirno in ležerno 
obnašal; ko je Ulčar vprašal Tambornina, kaj se godi, mu je ta odvrnil, da ga 
ljudje hudobno obdelujejo - to je Ulčarja tako iztirilo, da je župana glasno oz­
merjal, kakor je to v svojem poročilu opisal že komisar Vidic.
- Prestrašeni Tambornino je zbežal do Santlove hiše, odklenil vrata, smuknil skoz- 
nja in jih na drugi strani poskušal znova zakleniti, medtem pa je klical na pomoč 
hlapca; ker so bili vsiljivci premočni, je zbežal v svoje stanovanje v tretjem nad­
stropju, pred tem pa mu je uspelo prepoznati vdirajoče: Janeza in Jožefa Križaja, 
Edvarda Horaka in Peregrina Kajzla, nekaj korakov za njimi pa je videl Costo.
- Hlapca, ki je prihitel z vilami, je zgornja četverica razorožila in začela pretepati, 
vendar jim je ušel v hlev in se skril za konji v seno; župan je medtem poklical 
sokole iz kavarne Gnezda; ti so prišli s svetilkami in baklami [zvitki časopisov], 
v hlevu našli hlapca, ga dodobra premikastili, nato pa zvlekli v vežo do Coste; 
pri županu so bili že mestni stražniki in so hlapca takoj uklenili; medtem so so­
koli s svetilkami in “baklami” še naprej po hlevu in drugod iskali Tambornina.
V treh dneh, v katerih je potekala obravnava, se je zvrstilo mnogo pričevanj, od 
katerih bomo opisali le zanimivejše.
Župan Costa je poudarjal, da je na skupino, ki je obkolila Matajca, naletel po na­
ključju, vračajoč se iz čitalniške restavracije domov, in to šele, ko so Matajca že 
“obdelali”. Slednji se je županu (kakor smo že opisali) potožil, Costa pa ga je - ka­
kor je sam povedal - pozval, naj mirno nadaljuje pot, in mu zagotovil, da se mu 
ne bo nič zgodilo (Matajc je trdil, da mu ni nič kaj pomirjajoče zabrusil: “Glejte, 
da boste prišli naprej!”). Matajca je spodbujal, naj se napoti domov, ker se je bal 
nadaljnjega stopnjevanja uličnega škandala.
Glede na pričevanja so se udeleženci izgreda bolj ali manj dobro poznali. Jožef Nol- 
li in Franc Matajc sta bila po lastnih izjavah prijatelja, tudi drugi udeleženi sokoli 
so bili Matajčevi znanci.105 Matajc, kakor je pričal, ni slišal, da bi mu bil Nolli rekel: 
“Pojdi sem, nemški pes!”, ampak “Francelj, pojd sem!” Potem sta kakor stara kame- 
rada hodila skupaj kos poti z roko pod roko in Nolli je Matajca z grenkobo vprašal, 
zakaj se je vpisal k Turnvereinu namesto k Sokolu. Ko sta se zatem ustavila, so ju 
obkolili še drugi sokoli in na Matajca so začele letati že opisane fizično-moralne 
obsodbe. Preden mu je krojaški pomočnik Železnikar odrezal želode in ga pri tem 
porezal po obrazu, je pripomnil, da ga “kar tako ne morejo pustiti dalje”. Pozneje 
se je Železnikar s svojim plenom (želodi) hvalil v kavarni Gnezda.
Tudi potem ko se je izgred na drugi strani ceste nadaljeval z obkolitvijo Tamborni­
na, je Costa po lastnih navedbah hotel pomiriti zaplet. Vendar je Tambornino trdil, 
da je - medtem ko se je razjarjena sokolska množica prerivala okrog njega in ga
105 Priča Karl Filapitsch je celo navedel, kako mu je Edvard Horak tisto noč v Gnezdi razlagal, da so 
Matajcu odrezali želode, ker je bil sokol, pa je kljub temu nosil turnarski klobuk.
- 52 -
II. Costova doba
psovala v slovenščini in nemščini (“nemški pes ... nemškutar ... deželni izdajalec ... 
renegat ... pobijte ga!”)106 - župan mirno stal zraven s prekrižanimi rokami in celo 
sam vpil: “Izdajalec!” Tudi oficial glavne deželne blagajne Ulčar (ki je po naključju 
prišel mimo, se zavzel za Tambornina in zmerjal župana) je izjavil, da je bilo očit­
no, da ga (Ulčarja) hoče Costa čim prej odstraniti s prizorišča. Takoj naslednji dan 
se je Costi zdelo potrebno, da se Ulčarju opraviči.
Hlapec Kalan, ki je prihitel s senenimi vilami, jih je nemudoma dobil po grbi, vile 
pa so mu vzeli. Sokoli so ga med pretepanjem zafrkljivo spraševali: “Al si prišel po­
magat?”, hlapec pa jih je rotil, naj mu prizanesejo: “Pustite me, saj sem tako pijan, 
da ne vem, kaj da je!” Kalan je potem sicer pobegnil nazaj v hlev in se skril v seno, 
sokoli pa so ga od tam spet izbezali, ga še dodatno namlatili in mu izbili en zob. 
Zaradi teme in vinjenosti Kalan ni spoznal nobenega od napadalcev. Sicer pa je del 
Kalanove izpovedi pred sodiščem zvenel takole:
Priča Aleksander Kalan, 34 let star, v Cerkljah rojen, neoženjen, je osem let 
služil pri toskanskih dragonarjih, zdaj pa že dve leti pri g. Šantelnu. 
Prvosednik: Povejte po pravici, kako se je tisto noč vsa ta reč godila.
Kalan: Jaz sem spal v “cimru ”, kar zaslišim glas: Pomagat! Na glasu sem 
spoznal da g. Tambornino vpijejo. Za tistim pa začne zvonec biti. Jaz si mi­
slim: Nekaj mora biti, grem torej gledat, kaj da je, ali so morebiti tatje. Jaz 
grem ven v samih hlačah in pa v srajci. Zvečer sem deteljo skladal in sem 
potlej voz s “Sok in Pok-om” h kraji zategnil. Mislim si, prazen pa vendarle 
ne grem in zagrabim vile z voza. Komaj pa pridem do sredi veže, kar trije 
name butnejo in -
Prvosednik: Ali ste Tamborninota še videli?
Kalan: Ja, lih so gori po štengah butnili.
Prvosednik: Koliko jih je notri hutriilo skozi vrata?
Kalan: Trije so kar na mene padli, zdaj jih več ne poznam.
Prvosednik: Al vam ni nobeden nič rekel?
Kalan: Ja rekli so: “Ali si prišel pomagat?”, pa so me začeli po glavi nabijati. 
Jaz sem rekel: Pustite me, jaz sem prišel gledat; pustite me, saj sem tako pi­
jan, da ne vem, kaj da je.
Glede na Kalanovo priznanje, da je bil pijan, je poskušal dr. Razlag pomen njegove­
ga pričevanja zaradi pijanosti izničiti. Tožilec se je izmotaval, češ da je hotel Kalan 
reči, da je omamljen od udarcev.
Posebno velja opozoriti na Costov opis izgreda s Tamborninom. Costa je pričal, da 
je Tambornino sam nalašč izzval vdor sokolov v Santlovo hišo. Njegovo pričevanje 
je v pravi rašomonski maniri zagotovilo novo različico poteka dogodkov:
Takoj zatem ko je župan prepričal Matajca, naj odide domov, in ga nekaj korakov 
še sam pospremil, se je odpravil proti svojemu stanovanju na magistratu. Sredi 
Mestnega trga je v višini Šantlove hiše zaslišal hrup in nekdo mu je rekel, da so 
se spet zbrali nekateri iz prejšnje družbe in obkolili Tambornina. Ker je bilo slišati
106 Tambornino je med svojim pričevanjem priznal, da ga je bilo do tega trenutka sram povedati, da so
sokoli kričali tudi: “K______mu porežite!” To njegovo priznanje je med občinstvom v dvorani sprožilo
val smeha. (Triglav, 28. 3. 1868.)
- 53 -
II. Costova doba
prepir in zmerjanje, je pohitel nazaj in uspelo mu je, da je ljudi spravil narazen, 
tako da se je Tambornino napotil proti hiši, drugi pa nazaj proti kavarni. Takrat 
je prišel mimo Ulčar, uradnik deželne glavne blagajne, sicer županov mladostni 
prijatelj in tovariš iz otroštva. Ulčar je nagovoril Tambornina in ta mu je potožil, 
kako grdo so ga sokoli zmerjali. Costa je Ulčarju rekel, naj gre mirno domov, saj 
bi vsako razburjanje lahko dalo nov povod za izgred. Ulčar je šel nato naprej, se 
čez nekaj korakov obrnil in zakričal, da je sramota, če mnogi planejo nadenj in je 
med njimi tudi župan. Costa se za te besede ni zmenil, temveč je Tambornina pro­
sil: “Pojdite vendar mirno domov in zaklenite vrata za sabo, da ne bi prišlo do 
vnovičnega škandala.” Vendar je Tambornino županu ustregel po svoje. Po Costo- 
vem zarjevanju je odprl hišna vrata, odšel k zvoncu in pozvonil. Sele potem je od­
šel v hišo, pustil vrata odprta in tam notri zaklical: “Aleksander, pomagat!” V tem 
trenutku so trije ali štirje izmed mladeničev, ki so stali na drugi strani ceste naspro­
ti Šantlove hiše, planili čez ulico in se pognali skozi vrata v hišo. Zupan je zaslu­
til, da bo izbruhnil pretep, in Tamborninu bi trda predla. Posegel je po edinem 
sredstvu, ki mu je bilo pri roki - poskušal je priti do luči in ljudi, ki bi mu poma­
gali preprečiti pretep. Tako je šel na prag kavarne, ki je bila polna ljudi, in pokli­
cal na pomoč: “Sokolci vun pomirit!”, nato je pred kavarno čakal na luč. Ko jo je 
slednjič dobil, je šel v spremstvu do Šantlove veže in tam so mu privedli hišnega 
hlapca. V istem trenutku je opazil, da ob njem že stoji mestna straža, ki jo je pri­
peljal mestni uradnik Valenta. Na pripombo predsednika sodišča, da ni bilo ravno 
pametno klicati razjarjenih gospodov iz kavarne in jih tako še bolj vznemirjati, 
temveč bi bilo veliko laže pomiriti tri ali štiri sokole, je Costa rekel, da brez luči 
tja ni hotel iti. Ob morebitnem pretepu bi v temni veži ne mogel ukrepati, ker se­
veda ne bi nič videl. Kateri so bili tisti, ki so vdrli, ni mogel reči, ker je bilo pre- 
temno, da bi jih spoznal.
Te Costove navedbe so bile v popolnem nasprotju s pričevanjem Tambornina, ki je se­
veda trdil, da se je na vso moč trudil zapreti vrata. Šele ko njegova moč ni zadostova­
la in je bilo očitno, da se bodo vsiljivci prerinili noter, je poklical na pomoč hlapca. 
Obtoženi za vdor v Šantlovo hišo - brata Križaj, Horak in Kajzel - so vsi po vrsti 
tajili dejanje in prisegali, da so bili ves čas v kavarni Gnezda, k Šantlu pa prišli 
zgolj iz radovednosti, ko je bilo že vsega konec. V veži je bilo po njihovem pretem- 
no, da bi Tambornino kogar koli spoznal.
Proti sokolom in v nasprotju s Costo so pričali trgovski pomočnik Alois Walland, 
stanujoč pri Šantlu, Dereani - Šantlov vajenec, prav tako pa prebivalki Šantlove hi­
še Josefa Hermann in Uršula Hočevar. Zadnja sicer ni prepoznala nobenega od ob­
toženih, je pa med drugim pričala, da so se sokoli dogovarjali, kako naprej ravnati 
s hlapcem, ki jim je po prvih udarcih zbežal v hlev: “Ti ga derš, jest ga bom z ma- 
tiko!” Proti sokolom so pričali tudi trgovec Hauffen, ki je vse opazoval s svojega 
okna, oba Šantla, starejši in mlajši, ter še mnogi drugi. Franz Šantel starejši je ho­
tel iti po vojno patruljo, a ga je Costa zadržal; šele po tej grožnji hišnega gospodar­
ja je Costa začel naganjati sokole iz veže. Posebno sta bili sokolom škodljivi pričeva­
nji Juliusa Wolfa in Franca Klopčarja. Prvi je bil v kavarni Gnezda, potem pa se 
napotil v Šantlovo hišo in vse opazoval, njegovo pričanje je potrdilo Tamborninove
- 54 -
II. Costova doba
navedbe.107 Klopčar pa je pričal o surovostih nad Matajcem in Tamborninom, ki so 
bile videti tako grozne, da se je prestrašil in raje zatekel nazaj v kavarno. Klopčar 
je tudi slišal Matajca, da prestrašen kliče županu: “Vidite, kaj ljudje delajo z mano!", 
nakar mu je Costa odvrnil: “Per gmah bodite!” Garbeis in Kajzel sta bila po Klopčar- 
jevih navedbah nenehno v bližini Coste, ta pa je bil sredi kakih dvajsetih sokolov. 
Po navedbah naštetih prič, ki so stanovale v Santlovi hiši, je Costa mirno gledal, 
kako mlatijo hlapca, sokoli pa so med iskanjem Tambornina grozno kričali:
“Ga hočemo imeti!, Ga bomo raztrgali!, Le pobite ga!, Vse žile mu bomo pore­
zali!, Tambornino vun, ga hočemo ubiti, čeve iztrgati!"
Sodišče se je odločilo, da verjame Tamborninu, in Coste ni zapriseglo niti kot priče, 
ker bi njegove navedbe prišle v nasprotje s pričevanjem drugih prič in bi bile tako 
“vprašljive”. Prav tako tudi ni bilo upoštevano pričevanje magistratnega uslužbenca 
Valente (= niso ga zaprisegli) in še nekaterih prič. Nekateri od zapriseženih in ne- 
zapriseženih očividcev so tudi izjavljali, da je preiskovalni sodnik pri zaslišanju pri­
tiskal nanje, da bi pričali sokolom v škodo.
Na koncu procesa so bili obsojeni:
1. zaradi zločina javnega nasilstva IV. vrste (nasilni vdor več združenih oseb):
- Edvard Horak na šest tednov ječe,
- Peregrin Kajzel na dvomesečno ječo,
- Janez Križaj zaradi istega zločina, stopnjevanega z zločinom prizadejanja hu­
dih telesnih poškodb, in nevarne grožnje na pet mesecev ječe,
- Jožef Križaj zaradi istega zločina, stopnjevanega z zločinom prizadejanja hu­
dih telesnih poškodb, na tri mesece;
2. zaradi prestopka zoper javni red in mir:
- Henrik Garbeis na en mesec strogega zapora,
- Franc Železnikar zaradi istega prestopka, stopnjevanega s prestopkom zoper 
telesno varnost, na šest tednov strogega zapora;
3. zaradi zločina prizadejanja hudih telesnih poškodb:
- Valentin Vidic na dvomesečno ječo.
Obtoženi Jožef Nolli, Karl Sassenberg, Ludvik Valenta in Janez Kham so bili spoz­
nani za nedolžne. Proti Nolliju (obtožen prestopka proti javnemu redu in miru), 
Valenti (javno nasilje) in Khamu (uporaba odprtega ognja v prostorih, nevarnih za 
vžig) je tožilec sam umaknil obtožbe, Sassenberga (zločin javnega nasilstva) pa je 
sodišče spoznalo za nedolžnega.
Sodišče je pri izreku sodbe kot olajševalno okoliščino štelo nekaznovanost in mla­
dost, posebno pomenljiva olajševalna okoliščina pa je bila, “da je ves dogodek pote­
kal pred očmi sokolskega predstojnika dr. Coste, ne da bi on odločneje posegel vmes”. 
V zaključnem nagovoru je predsednik sodišča poudaril pomembnost procesa, ki ga 
je spremljalo tako veliko meščanov in na katerem so bili obtoženi mladeniči, ki ima­
Wolf je potrdil Tamborninove navedbe, ko je pričal, da so Tamborninu pred Šantlovo hišo grozili Ho­
rak, Kajzel, Sassenberg in Garbeis ter da je v Santlovi hiši videl Sassenberga in brata Križaj, kako priha­
jajo iz veže, v hiši pa sta ostala še Kajzel in Horak, ki sta prišla iz hleva. Zdi se, da je bil Wolf sokol ali 
pa pred bitko vsaj “prijatelj” sokolov, saj je šel skupaj z njimi od Konja proti Gnezdi; sokoli so mu na 
procesu očitali pristransko pričevanje, češ da jim je bil nevoščljiv, ker naj bi imel manj sreče v ljubezni 
kakor oni (posebno Janez Križaj, enako so izjavili Horak, Kajzel in Jožef Križaj).
- 55 -
II. Costova doba
jo pred seboj še prihodnost in so člani uglednih ljubljanskih družin. Opozoril je, da 
je bila njemu in prisednikom dolžnost izpolniti to nalogo, čeravno bi jim bilo ljubše, 
ko to ne bi bila prav njihova dolžnost. Če bi šlo za navadno surovost, sploh ne bi 
imel tega nagovora, ampak se je zanj odločil samo zato, ker verjame, da so razlogi 
za izgred nacionalni. Gospode, ki so bili obravnavani, je spodbudil, naj sledijo ide­
jam o skrbi za duševni in materialni razvoj naroda, na katere je v svojem govoru 
opozoril branilec Razlag, vendar naj pri tem upoštevajo, da se to ne sme izvajati v 
škodo sočloveku. Ker sta v Ljubljani dve telovadni društvi in ker so med zaslišanjem 
posamezne priče povedale, da so v kavarni pri Konju potekali govori, ki so zadevali 
združitev òbeh društev, je predsednik sodišča izjavil, da mu bo v posebno zadovoljs­
tvo, če bo s svojim govorom prispeval k tej združitvi. Slednja bi bila tudi v interesu 
mestne občine same: “Človek se vendar lahko uči telovaditi tudi brez ozira na na­
cionalnost in ta lepi cilj (telovadba) je dosegljiv tudi v enotnem društvu,” je optimi­
stično in dobrohotno zaključil predsednik sodišča Heinricher.
V imenu nekaterih obravnavanih se mu je za človeški, korekten in očetovski odnos 
med procesom zahvalil Janez Kham.
Obsojence v tem procesu je oblast julija istega leta izpustila. Govorilo se je celo o 
reviziji celotne pravde, vendar je višje sodišče v Gradcu kazni samo nekoliko zniža­
lo. Tambornino se je preselil v Novo mesto in bil pozneje obsojen zaradi goljufije, 
Novice pa so se pri tem z zadovoljstvom spominjale, kako so Tambornina v L. Z. 
označevali kot “ehrenwerte deutsche Bürger”.108
*
Če se odpovemo ambiciji, da bi si ustvarili čisto pravo sliko o poteku pretepa (zdi se, 
da so bile izjave prič z obeh strani precej “sfrizirane”, razen Tambornina in Wolfa pa 
zaradi teme nobena od prič ni z gotovostjo prepoznala tistih, ki so vdrli, temveč so 
jih prepoznali pozneje, ko so prihajali iz Šantlove veže), pa lahko vendar mirno reče­
mo, da sta se obe strani medsebojno izzivali. Zdi se, da je nekaj resnice v tem, kar je 
v svoji obrambi poskušal dokazati dr. Razlag (enako Costa pri svojem pričevanju), tj. 
da so sokoli nasedli provokaciji Tambornina, ki jih je dokazano sovražil že od prej.
Po drugi strani so pričevanja pokazala na čudni položaj, znotraj katerega so si bili 
postavljeni nasproti t. i. Nemci in Slovenci. Sokoli so tako psovali Tambornina v 
slovenščini in nemščini. Med njimi sta dva (Garbeis in Sassenberg) z nemškim 
priimkom, medtem ko je turnar, ki jo je najslabše odnesel, Slovenec Matajc. Zanj 
ni jasno, zakaj je bil ravno pri Turnvereinu in ne Južnem Sokolu, iz pričevanja pa 
se razkrije, da so mu prijatelji oziroma znanci zamerili, ker ni pri Sokolu. Na nemš­
ki strani se je (po naključju?) znašel hlapec Kalan, ki je pred sodiščem pričal v slo­
venščini, ravno tako ga je tudi Tambornino klical na pomoč v slovenščini. Ko so na 
sodišču Tambornina vprašali, kaj je po narodnosti, je odvrnil, da je Kranjec, Ljub­
ljančan in član Deutscher Turnvereina. Ko je predsednik sodišča nato pripomnil, 
da v Ljubljani ne pozna društva s tem imenom, se je popravil, da Laibacher Turn-
108 Novice 27. 7. 1868; Levstikovo zbrano delo, IX. knjiga, komentarji, DZS 1961, str. 463.
- 56 -
II. Costova doba
vereina, pridevnik deutscher pa jim je baje prisodila nasprotna stran. Državni pravd- 
nik Lehmann je na začetku procesa hotel celo izpeljati tezo, da so sokoli s tem, ko 
so sramotili Slovenca Matajca in Kranjca Tambornina, napadli nemštvo. Uradnik 
deželne blagajne je imel slovenski priimek Ulčar, kljub temu pa so njegove simpati­
je očitno veljale nasprotnemu taboru, o Nemcu Costi, ki je bil slovenski voditelj, pa 
smo že zadosti povedali. Z ene na drugo stran so torej prestopali v krogih poli­
tičnih prvakov, pa tudi med navadnimi ljudmi. Večkrat ni bilo popolnoma jasno, 
kam kdo spada in s kom bo potegnil. Značilen je primer nekega Rozmana, ki je 
med procesom navedel, kako so ga Regali in še nekateri drugi spraševali, kateri 
stranki se čuti pripadnega in ali bo pričal v korist sokolov. On pa jim je, da bi imel 
mir pred njimi, odgovoril pritrdilno. Priči - Regali ter znani slovenski pisatelj in 
publicist Fran Levstik - sta navedli, da jima je vojak na dopustu (Rozman) v silve­
strski noči 1867/68 povedal, da je Tambornino njemu in njegovemu prijatelju Do­
bovšku plačal za pretep nekih sokolov. Rozman je ob drugi priložnosti Regaliju tudi 
povedal, da je bil Dobovšek tisti, ki je hlapcu Kalanu izbil zob, hkrati pa izjavil, da 
se ho - če bo sokolom pri končni obravnavi slabo kazalo - sam prijavil kot storilec. 
Rozman in Dobovšek sta te trditve zanikala. Po besedah hlapca Kalana pred sodni­
ki je znani mestni lump Dobovšek pravil, da od njega zahtevajo, naj postane grešni 
kozel in prevzame “stvar” (tj. telesne poškodbe, prizadejane Kalanu) nase.
Branilec Razlag je poskusil najti grešnega kozla še v zadnjem trenutku: v svojem 
zaključnem govoru je opozoril, da obtoženim ni bila dokazana krivda za hude poš­
kodbe, ki jih je pretrpel Kalan - samo dejstvo, da so se znašli na spornem prosto­
ru, ne pove še nič. Po njegovih besedah so morali biti na delu premeteni ljudje, ki 
so se preiskavi odtegnili. Razlag je trdil, da bi bilo vredno truda raziskati, ali pri 
tej stvari niso bili udeleženi klatež Mavec, imenovan Maus (priča Uršula Hočevar 
se je naknadno spomnila, da je bil potepuh Mavec eden od tistih, ki so Kalana vle­
kli iz hleva), ter njegova kolega Rozman in Dobovšek.
Iz nekoliko ekscentričnega zaključnega govora predsednika deželnega sodišča tudi 
zvemo, da se je pri Konju debatiralo o možnosti združitve obeh telovadnih društev, 
kar kaže, da so na obeh straneh obstajali telovadci, ki se niso ravno na smrt sovra­
žili. Zdi se, da so bile razdalje od prijateljstva do sovraštva in od sobivanja do po­
polne nezmožnosti prenašanja politično in nacionalno drugače opredeljenih v tem 
času precej kratke.
Posledice
Vsi poskusi slovenske strani, da bi se “pomen” in tako posledice pretepa v Šantlovi 
veži zmanjšali, niso preprečili vladnega odziva. Deželni predsednik Conrad je ukre­
pal skladno s poročilom policijskega komisarja Vidica. Storil je vse, kar je bilo v nje­
govi moči, da bi Slovencem škodil. Najprej je ustavil delovanje Južnega Sokola, kma­
lu zatem ga tudi razpustil, hkrati pa še prepovedal petje ruske himne. Že 25. julija 
je Conrad pisal notranjemu ministru Taaffeju na Dunaj tudi o tem, da hoče suspen­
dirati župana in postaviti policijo v izjemen položaj. Vendar je Taaffe te namere za­
- 57 -
II. Costova doba
vrnil, češ da ne vidi nobenega razloga, da bi mestu odvzeli krajevno policijo in jo 
izročili kakemu deželnemu organu, saj se občinski zastopniki konflikta niso udeleži­
li, župan sam je imel le neljub delež, poleg tega pa se ga je udeležilo le malo občanov. 
Kljub temu je Conradu pozneje pri Taaffeju le uspelo prodreti z utemeljitvijo, da bo 
županova odstavitev le začasna in da se bo dokončno odločilo o stvari po preiskavi. 
Ljubljanski Nemci so se gotovo domislili, da bi bilo dobro čim bolj zavleči sodno 
preiskavo in njen izid ter si ustvariti manevrski prostor. Taaffe je tako 16. avgusta 
1867 privolil v izredne odredbe. Vendar pa je pretekel še en mesec, da so se poka­
zale vsem vidne posledice. Conradu je bila očitno za dodatno utemeljitev potrebna 
še sodna preiskava o sokolskem izgredu. Dne 25. septembra je deželno predsedstvo 
suspendiralo župana Costo, vodstvo mestne policije pa izročilo okrožnemu komisar­
ju Pajku. Suspenz so utemeljili s kazensko preiskavo, ki je dokazala, da je opravlja­
nje varnostne službe v mestu takšno, da ni v vseh okoliščinah v interesu vlade in 
miru željnega prebivalstva. Zdaj so se zganili tudi Ljubljančani. Najprej so Costovi 
somišljeniki suspendiranemu županu izrekli zaupnico; podpisalo jo je 400 najugled­
nejših meščanov, mestnih župnikov, odbornikov trgovske zbornice, mestnih okrajnih 
zastopnikov in 250 hišnih gospodarjev. Razburili so se tudi Slovenci z dežele, Novice 
pa so poudarjale, da se suspenza ne da utemeljiti z nobenim členom mestnega sta­
tuta. Nemški “trinajsteri” člani občinskega sveta so na Dunaj poslali protestno adre­
so, s katero so tej zaupnici nasprotovali, posebno zato, ker jo je župan sprejel, ne 
da bi se prej posvetoval z mestnim zastopstvom, katerega ugled je - po njihovem 
mnenju - tako zelo oblatil. Kakor koli, kljub posredovanju (župan Costa in deželni 
predsednik Conrad sta šla na Dunaj osebno) je suspenz obveljal. Po daljšem za­
vlačevanju ga je obravnaval tudi mestni svet na seji 12. 10. 1867, ko je Nemcem us­
pel zvit manever. Bleiweis je namreč hotel, da bi zadevo izročili samo pravnemu 
odseku, z obrazložitvijo, da gre za pravni konflikt. V bistvu pa je šlo bolj za to, da 
so imeli Slovenci v pravnem odseku večino 3 : 2. Deschmann je po drugi strani 
predlagal, naj zadevo odstopijo policijskemu odseku, v katerem so imeli Nemci veči­
no 4 : 1. “Vmesno” različico - po kateri naj bi primer predložili obema odsekoma - 
je predlagal dr. Suppan in sprejela sta jo oba predlagatelja. Ni povsem jasno, kako 
da je očetu naroda odpovedalo znanje elementarne matematike, toda razmerje Nem­
cev in Slovencev je bilo po njegovi privolitvi 6 : 4 in Nemci so lahko zavlačevali re­
šitev, kolikor se jim je zdelo. Čas je delal zanje.109
Po pretepu v Santlovi veži je bila naloga trinajsterice odstaviti župana, da se je za­
deva (kolikor se je tikala občinskega odbora) izročila združenemu pravnemu in po­
licijskemu odboru, v katerem so imeli večino Nemci, in da jo je to telo nenavadno 
dolgo obravnavalo. Temu so sledili neverjetni preobrati. Združeni odbor je občin­
skemu svetu na seji 6. 2. 1868 soglasno predstavil sklepe, da pretep ni dajal nobe­
nega povoda za suspenz oziroma kakršno koli kazensko preiskavo proti županu, saj 
ni bil izpolnjen noben pogoj iz 46. člena občinskega statuta, ki določa, kako se lah­
ko suspendira župan ali svetnik. Odbor je odvzem mestne policije prav tako razgla­
sil za nezakonit, saj vlada ni prej opomnila občinskega sveta, tako da ni mogel ukre-
1119 Primerjaj Škerl ..., str. 47-49.
- 58 -
II. Costova doba
pati. Po njegovem mnenju tudi ni bilo nujno, da suspenzu župana sledi odvzem 
mestne policije. Vladne ukrepe je odbor imenoval udarec po mestni avtonomiji. V 
tem trenutku je nastopil - kdo drug kakor Deschmann. Nasprotoval je sklepom od­
bora, ker ta ni Upošteval, da se župan po burni noči ni posvetoval z občinskim sve­
tom. Odbor tudi ni raziskal, kako je župan pri tem izgredu ravnal kot šef lokalne 
policije. Ni popolnoma jasno, zakaj je Deschmann edini nasprotoval tem sklepom 
in napadel lastne somišljenike. Morda je prevladalo osebno sovraštvo do Coste ali 
pa se je zbal, da bo županska kriza prekmalu odpravljena. Vendar je občinski svet 
obšel njegove predloge. Predloga združenega odbora sta bila:
- naj sklenejo, da je vladni postopek v zvezi z županom in lokalno policijo neu­
pravičen,
- naj občinski svet prosi deželno vlado, da bi polno vzpostavila avtonomno po­
dročje dejavnosti mestne občine.
Občinski svet je oba predloga sprejel soglasno, edini, ki je bil proti, je bil seveda Desch­
mann. Kmalu pa se je izkazalo, da je bila sloga med strankama le navidezna. Ko je 
podžupan Orel sklepe z občinske seje izročil deželnemu predsedstvu, je logično prista­
vil prošnjo za vrnitev župana k opravljanju prejšnjih funkcij. Nemška stranka tega ni 
razumela tako. Tri dni po seji so verjetno sami proti sebi inscenirali napade v časopi­
sih Triester Zeitung in Neue Freie Presse. Ti članki so kritizirali 12 nemških svetnikov, 
ki so podprli poročilo združenega odbora. Kakor koli - občinske sklepe so si razlagali 
različno. Po pojmovanju nemške stranke poročilo in sklepi niso imeli osebnega pečata, 
temveč so jih sprejeli samo načelno, o čemer priča že to, da združeni odbor ni sprejel 
sklepa o Costovi rehabilitaciji. Uvedba mestne avtonomije in nastavitev Coste sta bili 
po novi nemški razlagi dve različni stvari. Deželno predsedstvo je predloge vrnilo 
občinskemu svetu v ponovno obravnavo. Izoblikovali sta se dve stališči: nemško in slo­
vensko - predstavili smo ju zgoraj. Na seji 7. 3. 1868 je bil z 12 : 10 izglasovan sloven­
ski predlog o vnovični vzpostavitvi mestne avtonomije in da se Costi vrnejo vse njego­
ve funkcije. Deželni predsednik Conrad je te sklepe nato poslal na Dunaj.110 
Tako je po različnih pravnih sofizmih na sodišču (po sokolski pravdi, v kateri ni bil 
obtožen - saj ni bilo kaznivega dejanja - so proti Costi uvedli še posebno preiska­
vo) in spretnih manevrih trinajsterice v ljubljanskem občinskem svetu Costa spet 
zasedel županski stolček šele julija 1868. Takrat pa je bila slovenska večina v mest­
nem svetu - po porazu na nadomestnih občinskih volitvah 1868 - že izgubljena. 
Costo so Nemci vrgli v nekaj tednih, nakar je užaljeni bivši župan prepričal Sloven­
ce o bojkotu občinskih volitev. Od tedaj je bila slovenska prestolnica pravzpaprav 
povsem prepuščena nemški stranki in ta ji je vladala skoraj 14 let.
*
Spopad v Šantlovi veži je bil za slovensko stran katastrofa. Pretepeni hlapec, zaple­
njene vile, prestrašeni meščani in pobegli provokator so bili - v primerjavi z vsem, 
kar je z izgredom pridobila nemška stranka - bolj klavrni rezultati. Pokazalo se je,
110 Škerl ..., str. 51-54.
- 59 -
II. Costova doba
da so ocene policijskega komisarja Bezdeka glede Costove naglosti in zaletavosti po­
vsem upravičene. Noben moder župan si ne bi privoščil, da ga osumijo dejavne 
udeležbe v izgredih v lastnem mestu, s čimer se omogoči nasprotnikom, da dobijo 
dovolj snovi za uničujočo propagandno vojno. Škerl in Valenčič v svojih razpravah 
govorita o dogodkih v Šantlovi veži in med posledicami le-teh poudarjata nenaklo­
njenost (napihovanje delikta, pretirana strogost ipn.), ki so jo do Slovencev izpričale 
deželna vlada in njene policijske oblasti. Seveda imata, kar se tega tiče, prav. Res 
pa je tudi, da županovo obnašanje pri izgredu ne kaže na njegovo nepristranost, ki 
bi se je kot vrhovni poveljnik mestne policije moral (vsaj navidezno) držati. Nem­
cem naklonjeni deželni uradniki so bili seveda pri svojem delovanju vsaj toliko pri­
stranski kakor Costa. Znali pa so vse svoje ukrepe bolj prikazati kot čuvanje reda 
in miru, kar bi navsezadnje lahko storil tudi nesrečni župan, samo če bi namesto 
sokolov poklical na pomoč svojo mestno policijo. Meščani, ki so se imeli za Nemce, 
so tako upravičeno lahko dvomili o svoji osebni in premoženjski varnosti, kolikor jo 
je zagotavljala mestna policija, ter so z nezaupanjem pričakovali novih “dogodivščin”. 
Ljubljanski nemški tabor je dosegel predvsem dvoje. Z odpravo mestne policije, sus­
penzom župana in sodnim procesom so na mestni ravni ohromili vsako aktivnejšo 
politiko slovenske stranke, po drugi strani pa so volivcem, odvisnim od vlade, jasno 
pokazali, komu je ta nenaklonjena. Pri zmernih in “preudarnih” ljubljanskih meščanih 
jim je župana in Slovence uspelo prikazati kot prenapete skrajneže, ki mestu ne 
prinašajo miru in blaginje.111 Ta je bila seveda precej odvisna od dobrih odnosov 
mestnih oblastnikov z Dunajem. Precejšnji del političnega kapitala, ki si ga je v 
preteklem mandatu s svojimi pridobitvami za mestno občino prislužil Costa in z 
njim slovenska stranka, je bil izgubljen.
Leto 1868 - Nemci prevzamejo oblast
Trinajsteri pod Deschmannovim vodstvom so zelo dobro opravili svojo nalogo. Nji­
hov cilj je bil dobiti vso oblast na magistratu v svoje roke, pot pa je peljala prek 
dopolnilnih občinskih volitev. Z dopolnilnimi volitvami 1. 1867 je nastala njihova 
“trdo zvarjena in disciplinirana skupina trinajsterih svetnikov”. Zanje Škerl v svoji 
razpravi o Ljubljani v šestdesetih letih trdi, da so bili sicer manjšina, da pa so s 
svojimi mahinacijami vladali stvarno:
Čudna skladnost njihovih nasvetov na sejah, kakor tudi v raznih protestih na 
najvišja mesta in ukrepov nadrejenih oblasti, ne dokazuje samo resnične ute­
meljenosti suma, ki ga je izrekel Slovenski Narod (4. IV. 1868), da se ne sra­
mujejo “špiclati ” pri ministrstvu, temveč da so oblasti stvarno postopale po nji­
hovih intencijah.
111 Škerl na straneh 54-55 poudarja, da so se potem, ko je državni pravdnik Lehmann proti Costi uvedel 
posebno preiskavo, po mestu hitro raznesle govorice, katerih namen je bil pred bližajočimi se volitvami 
v občinski svet držati ljudi v napetosti, da je Costa kriv. Preiskavo so res inscenirali, vendar so potem 
od tožbe proti županu odstopili.
- 60 -
IL Costova doba
Predvolilni boj, ki so ga izvajali Nemci 1. 1868, je bil “silen, strasten in demagoški”. 
Centralni odbor je vodil propagando po časopisih in volilnih zborovanjih. Bistven 
poudarek je bil dan napakam in slabostim dotedanje slovenske večine. Serija ano­
nimnih člankov, izšla v Laibacher Zeitungu med 28. 4. in 3. 5. 1868 (objavljena v 
rubriki Eingesendet), je bila kljub svoji demagoškosti dovolj objektivna in uničujoča 
kritika slovenskih napak.
28. 4. 1868 je pisec vzel pod drobnogled program “odbora, ki sam sebe naziva 
meščanski, kakor da v Centralnem odboru meščanstvo sploh ne bi bilo zastopano”, 
ki je izšel v Triglavu 25. 4. “Svobodna samouprava kot garant razvoja na duševnem 
in materialnem področju ter skrbno gospodarstvo” se je ocenjevalcu zdela zgolj lepa 
parola, ki z dejanji slovenske stranke ni imela nobene zveze. Njena štiriletna mest­
na politika je namreč pripeljala do razširjajoče se revščine, primanjkljaja v mest­
nem proračunu v višini 20.000 gld (za kar razen zvišanja doklad ni pokritja) ter 
zvišanja števila mestnih uslužbencev in slug. K temu je pisec pripomnil, da se do­
delitev policije mestu zdaj tudi slovenskemu občinskemu svetniku Horaku ne zdi 
več tak blagoslov. Navedba “Narodna stranka zvesta veri in navadam svojih očetov 
smatra za svojo dolžnost povzdigo svojega naroda na ljudski podlagi znotraj okvir­
jev ustave” se je zdela liberalnemu kritiku dvolična. Omenjanje okvirov ustave je 
bilo po njegovem prepričanju zgolj sprenevedanje in predvolilni manever, saj je bil 
pravi odnos “nacionalcev” do ustave razviden iz njihovih stališč v zvezi s konkor- 
datnim in šolskim vprašanjem ter vprašanjem zakona (poroke). Lep primer za to je 
bil kandidat Meščanskega odbora v II. razredu - stolni župnik Jože Zupan, ki je dal 
tiskati svojo pridigo na dan Marijinega oznanjenja. Tam je trmasto zanikal svetno 
zakonodajo in trdil, da je konkordat nespremenljiva državna pogodba, ne glede na 
to, da je imela npr. Francija do takrat že štiri konkordate. Zupanu je bil konkordat 
življenjski živec (Lebensnerv) ljudstva, drugič pa je spet pravil, da milijoni ne vedo, 
da obstaja. V tej pridigi je Zupan obsojal tudi liberalno časopisje, ki je po njego­
vem izkoriščalo svobodo tiska in napadalo konkordat. Zupan je - po sarkastičnih tr­
ditvah pisca v L. Z. - “hrepenel po mučeništvu”, ki ni bilo namenjeno še nobene­
mu zagovorniku konkordata na Kranjskem, ter stokal nad delitvami med katoliki, 
preganjanju Cerkve in odpadu tistih njenih sinov, ki “raje berejo Pressino čtivo ka­
kor Volksfreunda”. Pri vsem tem si je dopisnik zastavil vprašanje, ali se ta Zupano­
va mnenja v celoti skladajo s strankino politiko in ali so v okviru ustave, ki v svo­
jih temeljnih zakonih vendar ne pozna države v državi - konkordata. Končal je s 
pozivom, naj volivci izberejo neodvisne in samostojne kandidate, ki svoje privrže­
nosti ustavi niso izpričali šele včeraj.
30. 4. 1868 so v L. Z. objavili spis, ki je na začetku opominjal volivce, da je župan 
Costa še vedno pod suspenzom, ker se je pri sokolskem izgredu obnašal čudno ne­
primerno. Potem jih je spomnil, kako je aktualna občinska večina v Belcredijevem 
času močno poudarjala fevdalno-klerikalni križarski pohod proti nevernikom. To­
krat se je močno umaknila, “Meščanski odbor” vere nima več za ogroženo, ampak 
poudarja, da ima namen “v dobrih in slabih dneh stati pri narodu”. Zato je kritik 
vzel pod drobnogled njene dosežke na narodnem področju in ugotovil, da je tu sto­
rila manj kakor nič. Zahteva po vpeljavi narodnega jezika v vsakdanje uradno živ-
- 61 -
IL Costova doba
ljenje na občinski ravni se ni uresničila. Na občinskih sejah se govori nemško, le na 
vabilih, ki jih dobivajo svetniki, je na zadnji strani dnevni red tiskan v slovenščini. 
Slednji pa nikomur ni mar in bi se mu občinski svetnik, pripadnik narodne stranke 
Horak - glede na svoje najnovejše izjave v občinskem svetu v zvezi s proračunom - 
najraje odpovedal. “Nasproti temu je manjšina v občinskem zboru na svojo zastavo 
napisala: napredek! Kateri, ni treba razlagati, ker je samo eden, kakor je eno sonce 
in ena tema.”
Podobno seciranje slovenske politike na mestni ravni zasledimo tudi v L. Z. dne 1. 
5. 1868. Članek je spet navajal letak (“Flugschrift”) stolnega župnika “Suppana”, ki 
liberalce omenja kot motilce miru in nepatriote. Vendar je dopisnik L. Z. samoza­
vestno zatrjeval:
In vendar je “nacionalna avreola” ugasnila, sumničenja pa pri pravičnih ljudeh 
ne dosežejo več svojega namena. Njihova (slovenska) stranka lastnim voditeljem 
v slovenskih časnikih očita, da ne pazijo na interese ljudstva, temveč le hlastajo 
za sredstvi, ki hi jih obdržala na oblasti. Na kaj lahko nacionalci po štirih letih 
svojega vladanja v Ljubljani pokažejo? V čem so izpolnili svoj program, s kate­
rim lovijo neizkušeno mladino? Sumničijo nemškutarje, da so oni krivi, ker v 
uradih ni slovenščine, ker se pri obravnavah ne govori slovensko, ker nemščine 
že zdavnaj niso izgnali iz osnovne šole. Človek bi tako verjel, da ho registratura 
magistrata nabito polna slovenskih aktov, vendar bi po takih - razen famozne 
peticije deželnemu zboru v podporo Bleitveisovega šolskega zakona - zaman br­
skali. Kljub temu da se šola pri sv. Jakobu vzdržuje na mestne stroške in bi bila 
tam krasna priložnost, da se preizkusijo blagoslovi jezikovnega šolskega zakona 
dr. Bleiweisa, se to ni zgodilo. Kako so nacionalci govorili v občinskem svetu'* 
Nemško, kakor njihovi zasramovani nasprotniki. Na take nacionalne triumfe 
med štiriletno vladavino nacionalci resnično ne morejo hiti ponosni.
Pisec je v nadaljevanju ironično poudaril, da so se Slovenci po polomu na narod­
nem področju vendarle spet obrnili k poudarjanju zvestobe veri. Posebno goreč pri 
tem je bil občinski svetnik Horak, ki je hotel postaviti predlog o vnovičnem aktuali­
ziranju privilegija o izgonu judov iz Ljubljane.112 V zvezi s tem vprašanjem so priteg­
nili k posvetu celo pravno sekcijo. Njen pravniško izvrstno podkovani član je sestavil 
osem strani dolgo mnenje in dostavili so ga vsem občinskim svetnikom. Pa vendar 
župan Costa, ki je po dopisnikovem mnenju Horakov najboljši prijatelj, predloga sku­
paj s poročilom nikoli ni postavil na dnevni red. Verjetno se je zbal morebitnega os- 
mešenja, če bi mestni svet obravnaval tovrstne predloge, ki so sodili v srednji vek. 
Tako nacionalci niso prišli z barvo na dan in člankar v L. Z. je menil, da sekcija 
očitno nima pametnejšega dela, kakor da obravnava predloge, ki potem romajo v 
koš za smeti, ter da Horak s svojim sprenevedanjem izkorišča čas in moči najboljših 
mož. Na koncu članka se je pisec ponorčeval iz zvestobe do običajev svojih očetov,
112 Privilegij cesarja Maksimilijana iz 1. 1515, s katerim Ljubljančanom za določeno vsoto denarja dovo­
ljuje, da iz mesta za vse večne čase izženejo jude - original je v ZAL, LJU 333 - Zbirka listin, inv. št. 
193. Po pripovedovanju dr. Boža Otorepca je privilegij precej let veljal za izgubljenega, potem pa so ga 
našli v mestni registraturi med spisovnim gradivom 19. stoletja (ZAL, REG I, fase. 2020) skupaj z akti, s 
katerimi so poskušali utemeljiti zahtevo, naj se judom ne dovoli bivanje v Ljubljani oziroma da se proti- 
judovski privilegiji ohranijo.
- 62 -
II. Costova doba
ki jo narodnjaki tako razglašajo. Spraševal se je, ali bi predniki izgrede sokolov, ki so 
razburili prebivalstvo, olepševali in zamolčevali ter ali je surka posameznih članov 
občinskega sveta zagotovilo, da vztrajajo pri običajih svojih dedov. Saj gre vendar za 
uvozni artikel riajnovejšega časa, ki posnema Madžare in Hrvate.113
Referat o vprašanju prepovedi naseljevanja judov v Ljubljani je za pravno sekcijo 
občinskega sveta pripravil dr. Kaltenegger. V njem je odločno nasprotoval zahtevam 
po uveljavitvi starih protižidovskih privilegijev.
Njegove teze, s katerimi je oporekal Horakovim idejam, so bile:
- gospodarska neumestnost oziroma škodljivost takih ukrepov glede na javno korist,
- dvomljiva veljavnost starih privilegijev, ki so v nasprotju z duhom časa (uveljav­
ljanje zahtev po svobodi preseljevanja ter nedotakljivosti in enakosti človekovih 
pravic) in splošnimi državnimi koristmi ter nezdružljivi z načelom enakosti vseh 
državljanov pred zakonom glede na zakonodajo po 1. 1848,
- nevzdržnost argumentov, temelječih na judovskih moralnih načelnih in verskih 
dogmah, s katerimi je dr. Kavčič 1. 1854 utemeljeval, da judovstva ni mogoče 
priznati za enakopravnega partnerja v krščanski državi; po načelih krščanske 
ljubezni jim je treba priznati enakopravnost in predvsem pravico bivanja v obči­
ni; vsa dotedanja judovska ekskluzivnost je bila bolj posledica preganjanja in 
omejevanja kakor pa njihovega značaja; izkušnje kažejo, da judje državi niso ne­
varni, vera jim zapoveduje spoštovanje državnih zakonov.
Dr. Kaltenegger je sodil, da Horakove zahteve po izključitvi judov na podlagi privile- 
gijskega prava ni mogoče uveljaviti in ne uskladiti s črko in duhom v Avstriji veljav­
nih zakonov. Predlagal je, naj občinski svet preide prek Horakovega predloga k dnev­
nemu redu. Za njegov predlog sta glasovala J. Suppan in E. Strahi, proti pa sta bila 
J. Bleiweis in J. Zupanec, ki sta zagovarjala svoj predlog, naj občinski svet pri dežel­
ni vladi doseže, da dekret dvorne pisarne z dne 26. 11. 1819 (prepoved naseljevanja, 
prepoved daljšega bivanja in prepoved krošnjarjenja judov na Kranjskem) ostane v 
veljavi. Tako so se torej nemški člani pravne komisije zavzeli za enakopravnost ju­
dov, predstavniki slovenske stranke pa so bili očitno naravnani antisemitsko. Hora- 
kov predlog ni nikoli prišel na dnevni red občinskega sveta. Zupan Costa je bil prav­
no dovolj podkovan, obenem pa so mu bile verjetno znane politične tendence in 
razvoj dogodkov, ki so napovedovali, da stari privilegiji ne bodo mogli ostati v velja­
vi. Kmalu zatem je t. i. decembrska ustava iz 1. 1867 tedanje judovsko vprašanje v 
Avstriji dokončno uredila z Zakonom o splošnih pravicah državljanov.114
Do ljubljanskih občinskih volitev 1868 se je L. Z. razpisala tudi o katastrofalnem fi­
nančnem poslovanju in zadolževanju mestne občine. To se je zgodilo kljub temu, 
da je Costa uvedel nove doklade na pivo in stanovanja (Zinskreuzer). Medtem ko 
sta Ambrož in Gutmann vedno izkazovala presežek, je Costa pri Kranjski hranilnici 
zadolžil mestno občino za 144.000 gld, za jamstvo pa je zastavil mestno posestvo 
(Podturn).115
1,3 L. Z., 1. 5. 1868.
114 Glej Vlado Valenčič, Židje v preteklosti Ljubljane, Park, Ljubljana 1992, str. 55-56.
lb Primerjaj L. Z., 2. in 3. 5. 1868.
- 63 -
II. Costova doba
Ljubljanske občinske volitve, ki so potekale 11., 12. in 14. maja 1868, so Slovencem 
prinesle prepričljiv poraz. V tretjem razredu, kamor so spadali gospodarsko šibkejši 
sloji, obrtniki in trgovci, so zmagali vsi slovenski kandidati. Vendar je tudi tu števi­
lo oddanih glasov za Nemce bistveno naraslo, kar kaže na močno nemško propa­
gando. Bistvo obljub, ki so jih trosili Nemci, so bile posebne gospodarske ugodno­
sti. Deschmann je po poročanju Novic npr. nekemu krojaču v Florijanski ulici ob­
ljubljal, da mu bo, če bo volil kandidate Centralnega odbora, dajal delat obleke. _V 
drugem razredu so volili večinoma birokrati, neodvisni trgovci in obrtniki pa so 
bili v manjšini. Slovenci tu nikoli niso upali na trajne uspehe in tudi tokrat so pre­
močno zmagali Nemci (70 glasov večine). Najbolj boleč poraz pa je Slovence dole­
tel v prvem volilnem razredu. Leta 1867 so tu Nemci komaj zmagali za nekaj gla­
sov, leta 1868 pa je razlika znašala že 30 glasov. Tu se je najbolj poznala nova smer 
avstrijske politike.116 Novice so 20. 5. poudarjale, da izidi - Nemci so dobili v no­
vem občinskem svetu absolutno večino, za podžupana so izvolili dr. Suppana - niso 
presenetljivi za tiste, ki vedo “kakošne sile so združene delale”. In res je bil, sodeč 
po raznih komentarjih, vzrok za volilni izid večplasten, vsekakor pa plod sistema­
tičnega in potrpežljivega dela nemške stranke. Kakor je bilo že omenjeno, je bila 
med “združenimi silami” zelo pomembna vladna naklonjenost Centralnemu odbo­
ru, kar so pragmatiki med volivci seveda hitro zaznali. Značilen je del komentarja, 
ki je izšel 16. 5. 1868 v Slovenskem narodu:
Današnja volitev pa nam je pokazala očitno, kako krepko se postavlja na noge 
nasprotna stranka pod varnim krilom vladinim ter da je med našim meščan­
stvom še veliko premalo zanesljivih, značajnih narodnjakov. Žalibog je še prem­
nogo vetrenjakov, da celo tacih, kterim je dana beseda toliko ko nič.
Slovenci so tudi ob drugih priložnostih, ko so pisali o tem trpkem porazu, omenja­
li, da je veliko volivcev prestopilo v nasprotni tabor iz koristoljubja. V okviru siste­
matične obdelave volilnega telesa so “nemškutarji” ustanovili obrtno banko:
Nemškutarji so po izgledu naše podporne blagajnice osnovali enako društvo “obrt­
na banka” imenovano, ki jim je pri volitvah mnogo koristila. Vse leto poprej so 
meščanom od hiše do hiše ponujali iz nje denar na posodo in potem so njihove 
glasove imeli za-se gotove. Naša podporna blagajna je zaradi tega veliko zgubila 
- hranilnici je morala vrniti nekaj tisočakov, ki jih je dobila obrtna banka ... Tudi 
se je že prigodilo, da meščan, ki ni mogel dobiti toliko na posodo, kolikor je želel, 
ni hotel več pri njej ostati, ampak je odstopil in šel k banki, kjer so mu dali, koli­
kor je hotel, in pri volitvah je volil Nemce, akoravno besedice nemški ne zna ...
Avtor (Levstik) je v nadaljevanju članka kritiziral tudi slovenske bogatine in župni­
ke, ki svojega denarja ne hranijo v podporni blagajni.117
116 Primerjaj Škerl ..., str. 56-57.
117 S. n., 31. 5. 1868. Kljub temu za prestope v nemški tabor ne gre iskati zgolj in samo materialnih mo­
tivov. Levstik je npr. v enem svojih člankov zapisal: “Dežman je s svojimi tovariši in hlapci ljubljanske 
glupe zapečkarje tako preslepil, da akotudi med njimi nekateri ne znajo nemški niti pisati niti govoriti, 
vendar mislijo, da so mleko vlekli iz prsi velikanske Germanije, ter hrbet in pest kažejo svojemu naro­
du, od katerega imajo vse, kar imajo: kri v žilah, meso na vilicah in srajco na telesu in se družijo z 
nemškutarji, ki se ne boje javno izreči, da na Kranjskem poprej ne bode miru, dokler ni konec zadnjega 
Slovenca.” (Janče in Vevče v: LZD, IX. knjiga, str. 73-74.)
- 64 -
II. Costova doba
Kljub temu so se Slovenci zavedali, da so svoj poraz zakrivili predvsem sami s pre­
majhno dejavnostjo - posebno samozadovoljni in dremajoči slovenski Meščanski od­
bor, ki je volivcem preveč zaupal in jih ni sproti nadziral:
Poslednje dni se je meščanski odbor res trudil zmago na svojo stran privabiti, 
ali kar se enkrat zamudi ali zanemari se da težko popraviti, posebno pa, če je 
nasprotna stran vedno na nogah in na straži, kako bi ljudi od druge strani v 
svoj tabor privabila. Domorodci so se na svoje dosedanje volivce preveč zanesli 
ter niso pomislili, da je le malo ljudi stanovitnih, da bi se lepim obljubam za­
slepiti ne dali. Treba je človeške nagnjenosti in poželenja dobro opazovati, ka­
kor kaj je vsakemu po svojem stanu in okoliščinah naj bolj vabljivo in zapelji­
vo; marsikdo posluša rad priliznjene besede, drugi bi rad to, še drugi kaj dru- 
zega dosegel. Treba je torej večkrat s svojimi volivci občestvovati, treba si je 
truditi naklonjenost svojih someščanov pridobiti in obdržati ... Naši ljudje so 
predolgo odlašali, ko pa so za delo poprijeli, je bilo že prepozno ...n8
Na drugi strani so bili Nemci mnogo bolj prizadevni:
Nemškutarji sistematično postopajo in zelo dosledno delajo ... Njihova delav­
nost je neutrudna. Dežman po cele dneve ne je, ne pije, po cele noči ne spi, 
kadar treba dopise kovati ali kaj drugega delati za svojo stranko, a pri nas se 
ziblje vse lepo mirno in počasno, kakor veliki zvon, ki ga je treba pol ure ma­
jati, predno udari.™
Nekateri odpadli slovenski narodnjaki so bili celo izvoljeni na listi Centralnega od­
bora. Tako je bil na primer že 1. 1867 na nadomestnih občinskih volitvah na listi 
nemške stranke izvoljen nekdanji narodnjak Jože Zupan (Josef Suppan), ki ga je 1. 
1869 nemška stranka tudi izvolila za župana. S. n. je npr. 14. 5. 1868 zapisal, da so 
“v II. razredu zmagali Nemci Wenzel Stedry, Leopold Bürger in Jan. Marinschek - 
nekdanji narodnjak, zdaj velikonemec”. Na volitvah 1. 1868 je bil med nemškimi 
kandidati tudi prof. Rajmund Pirker, ki so ga Novice 1. 1861 branile pred realčnim 
ravnateljem, ker se je “v šoli posluževal slovenske besede”. Pirker se je pozneje iz­
kazal kot eden najhujših nemškutarjev in je Slovencem naredil največ škode kot 
nadzornik ljudskih šol.118 119 120 Vseskozi se je tudi poudarjalo velik “kvarni vpliv” odpada 
Vincenca Kluna, npr. v S. n. 21. 5. 1868:
Izgled dr. Kluna je rodovitna tla našel. Več takih meščanov, na ktere se je na­
rodni odbor trdno zanašal, se je dalo obljubam nasprotnikov premotiti in so 
odpadli ... Kako sramoto so sami sebi in celemu narodu s svojim odpadom 
naklonili ...
Posebno šibka točka Slovencev, na drugi strani pa močno orožje Nemcev v predvo­
lilnem boju je bila časopisna propaganda. L. Z. je tako ves teden “trosila laži”, ki 
sta jih Triglav in Novice samo v sredo oziroma soboto zanikala in dokazovala nas­
protno. V Slovenskem narodu so poudarjali potrebo po političnem dnevniku:
Še nikdar se ni tako očividno pokazalo, kakor pri zadnjih volitvah mestnih od­
bornikov, kako potreben nam je političen vsakdanji list ... Zdaj menda bi se že
118 S. n., 21. 5. 1868.
119 S. n., 31. 5. 1868 - članek z naslovom “Listi iz bele Ljubljane”.
120 Novice, 13. 5. 1868.
- 65 -
II. Costova doba
smelo pripoznati, da je Slovencem o političnem življenju treba več vedeti, kakor 
nam sicer vse hvale vredne Novice in Triglav enkrat na teden donašata in da 
ne moremo, če hočemo kaj več vedeti, čitati drugih časnikov (Laibacher Zei­
tung, Fremden Blatt, Presse itd.). ì2}
Pri vsem naštetem pa seveda niso izostali klasični prijemi. V zadnjih dneh pred vo­
litvami je bila posebno izrazita osebna agitacija. V kazini so imeli Nemci predvolil­
no zborovanje, na katerem je Deschmann govoril slovensko. Hodil je tudi od člove­
ka do človeka in poskušal pridobiti posameznike za Centralni odbor. Poleg njega se 
je pri agitiranju posebno izkazal prof. Pirker, nemški kandidat za tretji razred.121 122 Na 
dan volitev si je štab Centralnega odbora v Krisperjevi hiši nasproti magistrata j>o- 
stavil “razglednico”. Od tam so z daljnogledom opazovali, kdo je že volil in kdo še 
ne. Po omahljivce in zamudnike so potem pošiljali tudi z vozovi.
Volilnih izidov so se pripadniki nemškega tabora zelo razveselili, zmaga jim je dvig­
nila samozavest. Svoje zmagoslavje so uprizorili s pohodom Turnvereina v Mengeš. 
Kakor opisuje Levstik, so bili turnarji na svoji poti nekoliko razigrani:
Na mengšanski izgred šli so z revolverji, z dolgimi lovskimi noži, s težkimi pa­
licami, ktere imajo svinec v betici, kakor bi tekli razbojnike lovit ... drli so se 
kakor razvajeni paglavci na kmeta, ki je šel po cesti z velikim vozom, očitaje 
mu, da napak vozi, akoravno so potem sami turnarski angeli varuhi, žandarji, 
potrdili, da se je voznik prav ognil; drugega voznika so ustavili zopet razsajaje, 
da se prav ne ogiblje, ter ga celo tirali nazaj v Trzin - ali pokazalo se je tudi 
tukaj, da paglavska, šibe vredna razuzdanost, od vina in piva omotna, ni ve­
dela, kaj je delala, kajti mož, katerega so potem šele po zamudi dveh ur dalje 
spustili, ni bil ničesar kriv ... nekdo izmed turnarjev je v prsi dregnil mitni- 
narja, ker je hotel imeti mostovino, drugi je kmečko ženo pri prvi gostilnici od 
črnuškega mosta po rami udaril s palico, in da je ta sirota potem še bila po 
glavi ranjena s sabljo, kar se je lahko zgodilo, saj so turnarji imeli poleg sebe 
vse polno vojakov, jezdečih in pešcev ... turnarji so okna pobijali, na vežena 
vrata butali v hišah, v katerih so bili mirni ljudje, na sablje so dočakali dva 
tiha, iz gostilnice domov idoča pivca ... že dopoldne so, v Mengeš grede, kmečke 
mladeniče dražili in klicali, vprašaje: “Ali imate danes kaj poguma?” 123
Ob vrnitvi pa so turnarje na Ježici pričakali kmetje, oboroženi s koli in gorjačami. 
Obmetavali so jih s kamenjem, na obeh straneh je bilo nekaj laže poškodovanih. 
Levstik je to povolilno vznesenost med ljubljanskimi nemškutarji in Nemci po­
srečeno opisal:
Nemškutarji ter njim pridruženo krdelce Nemcev, starih sključenih penzijoni- 
stov, ubogih uradnikov, ki v potu svojega obraza in v trepetu svojega srca hro- 
bijo trdo skorjo cesarskega hlebčka, najprvo do brezumnosti pijani od omotice 
zaradi zmage pri zadnjih mestnih volitvah in zdaj do strupene sline razkačeni
121 S. n., 21. 5. 1868; že 23. 5. 1868 se je v istem časopisu dalo brati, da sta Novice in Triglav preboječa, 
in to zato, ker sta opozicijska; obenem se je poudarila potreba, da se Slovenski narod preseli iz Maribo­
ra v Ljubljano.
122 Primerjaj Škerl ..., str. 56-57.
123 LZD IX, str. 20-21.
- 66 -
II. Costova doba
in tako nepopisno srditi, da z zobmi iskre krešejo zaradi skelečih, malo slavnih 
palic, ki so jim padale po plemenitem zadnjem delu hlač, sami več ne vedo, 
kaj počenjajo v svoji vrtoglavici. 124
Kakor koli, nov škandal je bil tu, priložnost za vnovično srdito gonjo proti slovenski 
stranki v nemškem časopisju ter nov sodni proces in zasramovanje slovenskih dru­
štev in slovenskega naroda nasploh. Takoj so aretirali štiri osebe, naslednje jutro še 
osemnajst drugih. Pred deželnim sodiščem je sodna obravnava potekala novembra 
1868, obsojenih jih je bilo 16 zaradi javnega nasilstva in eden zaradi hude telesne 
poškodbe. Kazni so bile od dveh do treh let težke ječe. Deželni predsednik Conrad 
je dosegel, da jih je cesar po nekaj mesecih 12 pomilostil, petim pa za dve tretjini 
znižal kazen, kar kaže, da so obstajali močni dvomi o njeni pravičnosti. Ljubljanski 
nemškutarji so natolcevali, da so bili kmečki fantje s pijačo podžgani in naščuvani 
ter tako zgolj “brezvoljno orodje z rafinirano zlobo spočetega komplota”.125 Levstik 
je to besnenje nemškutarjev po časopisih “bičal” z naslednjimi besedami:
Podobni so dr. Zarnikovem špekulantu v njegovih Originalih, ki je iz najgnu- 
snejših kehrov in mrčesne nesnage ožemal mastno, četudi ostudno olje v ne­
snažni lonec svoje umazane koristi. Kakor se iz najgrših odpadkov človeškega 
telesa naposled še nareja žgana pijača za drhal, ki v noči po klopeh oh cestah 
in v mestnih drevoredih spi, tako tudi slovenski renegati, katere je narod krstil 
za nemškutarje, in z njimi drhal njihovih privržencev z razustnim kričanjem 
in lažnivim klevetanjem iz tepežov in enakih zaničljivih stvari sebi in svoji 
stranki žge in vari pijačo obnorele zlobe in peklenskega divjanja ... komaj so 
prisopihali prvi begunci razprhnjene turnarske armade doli od Sv. Krištofa, že 
so nemškutarji raztrobili, da je dr. Bleiweis poprejšnji teden za berača preob­
lečen ob berglah lazil ob Savi, koder je kmetom 200 gld. potrosil kakor pravi 
antikrist, da bi nemškutarje pretepli. Kvasilo se je, da je dr. Costa za kmečkega 
fanta preoblečen po krčmah za vino dajal in potem pri tepežu sam s kolom 
udrihal, akoravno je dokazano, da je tačas bil v Postojni ...
Po Levstikovih besedah so v Triester Zeitungu lagali, da so se “narodni podpihuni” 
in člani nekdanjega Južnega Sokola popoldne pred pretepom klatili ob Dunajski ce­
sti, dajali za vino in ščuvali kmete nad turnarje. Dunajski časopis Presse pa da je v 
uvodnem članku, nastalem v Ljubljani, zapisal, da so kaplani in sokoli peljali kme­
te nad turnarje, za kar bo proti njemu sprožena tožba.126
Tudi sam deželni predsednik je za spopad na Ježici v svojem poročilu notranjemu 
ministrstvu obtoževal slovensko stranko, ki zaradi srda, da je prikrajšana pri dose­
danji neomejeni oblasti v deželi, vodi gonjo ter vpliva na lahkoverne in nerazsod­
ne ljudske množice. Ljubljanski Nemci so ta izgred izrabili zato, da so deželnemu 
predsedniku in dunajski vladi poslali spomenico, v kateri so od vlade zahtevali, 
naj postavi v Ljubljani civilnega in vojaškega guvernerja, pomnoži vojaštvo, razpu­
sti deželni zbor, čitalnico in vsa slovenska društva ter zatre slovensko narodno živ-
124 LZD IX, str. 16-18.
125 L. T, 16. 11. 1868, in Vlado Valenčič: Ljubljanski protinemški odmevi turnarskih dogodkov, Kronika 
X/1962, str. 121-123.
126 Primerjaj članek Brezova mast in ljubljanski nemškutarji - LZD IX, str. 16-18.
- 67 -
II. Costova doba
ljenje. Nemci so bili pri tem nenavadno pogumni - navedli so, da je deželni pred­
sednik premalo odločen, dunajski vladi pa očitali, da ne pazi dovolj na dogajanje 
v Ljubljani. Trdili so tudi, da država ali vlada nimata moči za zagotovitev njihove 
varnosti.127
Medtem ko je v javnosti besnela najnovejša afera, so Nemci v občinskem svetu 
končno prišli na svoj račun - z zadovoljstvom so lahko začeli obračunavati s Costo. 
Ta se je z odobritvijo deželnega predsednika Conrada sicer smel vrniti na župansko 
mesto. Vendar pa je Conrad v dopisu magistratu poudaril, da ima občinski svet - 
čeprav je bil kazenski postopek proti županu ustavljen - pravico proti le-temu uve­
sti disciplinsko preiskavo in izdati vse potrebne odredbe za korektno poslovanje 
mestne policije. Seveda so Nemci oboje z veseljem pograbili ter naslovili zadevo na 
združeni pravni in policijski odsek občinskega sveta. Ker pa se jim je zdelo, da s 
tem osovraženemu županu še premalo grenijo življenje, so zastavili vprašanje, ali je 
bil med suspenzom upravičen prejemati plačo. Ti problemi, obravnavani na seji 3. 
7. 1868, s katero je Costa nadaljeval svoje županovanje, so se rešili v sedmih ted­
nih, v epilogu pa so občinski svet razpustili.128
Na seji občinskega sveta 13. 8. 1868 je bil po ostri debati sprejet predlog pravnega 
odseka - nemška večina je izglasovala sklep, da župan med suspenzom ni bil upra­
vičen prejemati plače. Slovenci so neuspešno dokazovali, da ni bila županova kriv­
da, da je bil protizakonito suspendiran (kar je ugotovil tudi sam občinski svet) in 
ni mogel opravljati dela. Nemci so na to milostno izjavili, da za občinski svet ne bi 
bilo častno, če bi se spustil z županom v sodne spore, in niso zahtevali, naj Costa 
vrne denar. Zadovoljili so se zgolj z moralno klofuto županu in prejšnji slovenski 
večini občinskega sveta. Problema disciplinske preiskave in nadzora nad poslova­
njem mestne policije sta bila medsebojno povezana in skupaj ju je obravnaval zdru­
ženi policijsko-pravni odbor. Ta je ugotovil, da je disciplinska preiskava utemeljena 
glede na razmere, v katerih je bila lokalna policija, in glede na županov odnos do 
nje. Če bi ta ob pretepu v Šantlovi veži poklical na pomoč odgovorne organe, tj. 
lokalno policijo, bi bil potek dogodkov drugačen. Toda do policije je bil popolnoma 
pasiven, ta pa sama tudi ni nič naredila, čeprav bi bila njena dolžnost, da vsaj ugo­
tovi, kdo se je udeležil izgreda. To dvoje kaže na nujnost, da se mestni policiji po­
stavi nestrankarsko vodstvo - podeli se lahko le taki osebi, ki uživa popolno zaupa­
nje in je po mestnem statutu za to pristojna. Vendar je odbor priznal, da v statutu 
manjkajo določbe za disciplinsko preiskavo proti županu, a ga to ni motilo, da ne 
bi postavil naslednjih predlogov:
- disciplinska preiskava proti županu naj se ne sproži, vendar naj se mu izreče 
nezaupnica glede njegovega vodstva lokalne policije;
- če bi vztrajal na županskem položaju, naj se mu odvzame vodstvo mestne poli­
cije in se zaupa prvemu magistratnemu uradniku;
- izvedba teh sklepov naj bo zaupana podžupanu;
- s temi sklepi naj bo seznanjeno deželno predsedstvo.
127 Vlado Valenčič, Ljubljanski protinemški odmevi turnarskih dogodkov, Kronika X/1962, št. 2, str. 120-121.
128 Primerjaj Škerl, str. 58-59.
- 68 -
II. Costova doba
Tem predlogom so slovenski svetniki ostro nasprotovali. Dr. Ahačič je bil ogorčen 
zaradi vmešavanja deželnega predsedstva v mestne zadeve. Vlada je po njegovem 
neupravičeno sugerirala občinskemu svetu zadevo, ki spada k pristojnemu sodišču, 
neprimerno pa naj bi bilo tudi, da se nadzor poslovanja lokalne policije prenaša na 
občinski svet. Iz njegovega govora se je dalo razbrati, da ga je najbolj motila perfid­
na igra oziroma zakulisni dogovori med deželno vlado in Nemci iz občinskega sveta. 
Zatem je stolni kanonik Zupan potožil, kako grozno stopnjo so dosegle strankarske 
delitve v mestu, in rotil, naj vendar pride do sprave. Bleiweis je pozval župana, naj 
sam pojasni svoje mnenje o danem poročilu. Costa je povedal, da se čudi poročilu, 
ki ga je združeni odbor sprejel o sokolski zadevi, ne da bi ga vprašal, ali so podatki, 
s katerimi ima opravka, resnični. Po njegovem mnenju bi bilo veliko bolj preprosto, 
če bi mu na kratko izglasovali nezaupnico, namesto da na dolgo in široko naštevajo 
domnevna dejstva in se nanja sklicujejo. Zdaj je po njegovem že znano, da so ljudje 
pri sodni preiskavi proti njemu krivo prisegli. Zato se čudi, da pravniki, ki sedijo v 
odboru, na podlagi teh lažnih pričevanj oblikujejo sklepe, še zlasti ker zadnja sodna 
instanca še ni izrekla sodbe. Zdaj ko deputacija, ki je romala na Dunaj, ni dosegla 
županove odstavitve, se to poskuša doseči po parlamentarni poti. Vendar bo on raje 
posnemal predsednika Johnsona in sedanje angleško ministrstvo - ti namreč kljub 
izrečeni nezaupnici vztrajajo na svojih mestih. Vlada ga je vnovič umestila in on ni 
izgubil njenega zaupanja. Costa je, sklicujoč se na 96. člen občinskega statuta, občin­
skemu svetu odrekel pravico, da mu odvzame del njegovih pristojnosti. Kot župan je 
dolžan skrbeti, da se občinski statut ne krši, in bo v skladu z njegovim 100. členom 
tudi ukrepal. Če bi mu občinski svet zaupno izrazil željo, naj odstopi, bi o tem pre­
mislil, tako pa se bo bojeval, dokler bo imel še kako možnost. “Videli bomo, ali v 
Avstriji še obstaja pravica,” je končal užaljeni župan.
Za njim je tudi predstavnik deželne vlade Hočevar izrazil svoj dvom, da občinski 
svet lahko odvzame županu del njegovah pristojnosti.
S svojim govorjenjem je Costa pošteno razkuril Deschmanna, ki je vehementno po­
segel v razpravo. Nezaslišane so se mu zdele Ahačičeve in Costove izjave, da ni no­
benih dejstev, na podlagi katerih bi Costi lahko očitali nepravilnosti.
Ali ta izgred, ki je imel tako velik odmev in je potekal pred županovimi očmi, 
ni dovolj obtožujoč za vodjo lokalne policije? Ali bi bilo res za to treba, da bi 
nekoga pretepli do smrti? Lani Coste niso mogli klicati na odgovornost, ker je 
bil pod suspenzom. Zdaj ko ni več tako, hoče to pravico odreči občinskemu sve­
tu. Ton, ki si ga Costa dovoljuje, je neprimeren. On naj bi bil vodja lokalne 
policije in vendar od njega ni slišati nobene besede opravičila. Kako je Costa 
obranil župansko čast pred znanimi Ulčarjevimi očitki? Občinski svet nima 
pravice govoriti, ampak je njegova naloga skrbeti, da vodenje lokalne policije 
poteka v redu, tega pa pri tem obsojanja vrednem dejanju surovosti in hudob­
nosti vsekakor ni bilo. Kako si torej župan drzne njim brati filipike? Mi ima­
mo pravico, da ga pokličemo na odgovornost!
Costa ga je zavrnil, češ da tisti večer ni storil nobene napake. Svoje ravnanje bo 
branil pred občinskim svetom enako, kakor je storil pred vlado.
- 69 -
II. Costova doba
Predloga nemških svetnikov Seuniga (naj se glasovanje o predlogih združenega od­
bora odloži) in Kalteneggerja (predlog pomirjevalno-kompromisne formulacije, s 
katero bi dosegli spravo med taboroma: “Občinski svet obžaluje, ker župan v tisti 
noči ni ublažil izgreda, kakor je bilo v njegovi moči, in ga poziva, naj po svojih naj­
boljših močeh in lastni presoji skrbi, da se v prihodnje to ne bi več zgodilo.”) sta 
bila zavrnjena. Nato so slovenski svetniki Ahačič, Bleiweis, Frölich, Horak, Pakič, 
Schwentner in V. C. Zupan zapustili sejo. Orel se je odstranil že na začetku. Pred­
logi so bili z lahkoto izglasovani, Costa pa jih je sistiral in izjavil, da predmet izroča 
vladi.129
Deželni predsednik Conrad je res razveljavil sklepe mestnega sveta o odvzemu vods­
tva lokalne policije in njenem prenosu na prvega magistratnega svetnika. Nemci pa 
so že imeli pripravljeno taktiko za naprej. Odločili so se za popoln bojkot vseh 
občinskih sej, dokler bo županoval Costa. Ker so imeli nadpolovično večino, občin­
ski svet brez njih ni bil sklepčen. O tej svoji nameri so Nemci obvestili deželno vla­
do. Potem so se lotili izsiljevanja - Costa so hoteli prisiliti, da se pred njimi javno 
poniža in obveže, da jim bo v prihodnje poslušen. Tako je Josef Suppan v imenu 
večine občinskega sveta Costo obvestil, da so pripravljeni umakniti deklaracijo, na­
slovljeno na deželno predsedstvo, v kateri napovedujejo svoj bojkot, če se na pri­
hodnji seji ne opraviči in zaobljubi. Priložil mu je besedilo, ki bi ga moral podpisa­
ti in na začetku seje prebrati:
Opravičujem se za svojo izjavo, da je nezaupanje večine članov občinskega sve­
ta izpad strankarskega sovraštva in plod gole moči večine, ki me hoče na vsak 
način odstraniti. Javno preklicujem, kar sem rekel, in prosim, da se šteje, ka­
kor da tega nisem rekel. Umikam tudi vsak namen žalitve in sumničenja gle­
de čistih namenov in motivov večine občinskega sveta. Javno se zavezujem in 
jemljem za svojo dolžnost izpolnjevati sklepe mestnega sveta dobesedno in točno 
po pravu in zakonih ter ne bom dopuščal, da bi me pri mojih dolžnostih moti­
la strankarska pripadnost; temu primerno se bom tudi obnašal. Upam, da 
bodo moje besede zadostovale in dale zadoščenje za moje početje.
Suppan je poudaril, da mora Costa sprejeti izjavo v celoti in brez vsebinskih spre­
memb.130 Costa je Suppanu odgovoril, da obžaluje, ker ne more sprejeti izjave ne 
po obliki ne po vsebini. Vztrajanje pri nespremenljivosti izjave, ki so mu jo poslali, 
tudi nasprotuje značaju pogajanj. Kljub temu je v znamenje dobre volje pripravljen 
dati spremenjeno izjavo le v kratki besedni obliki, o vsebini pa bi se lahko dogovo­
rili. Suppan mu je odpisal, da o spremembah “obžalovalne” izjave ni govora.131 Od 
Coste je zahteval spokoritev tudi novoustanovljeni liberalni časopis Laibacher Tagb- 
latt. Novice pa so dne 26. 8. 1868 hvalile Costovo značajnost:
Županovanje v Ljubljani je od nekdaj trnjeva pot ... Ambrož, dokler je bil na­
roden, je krvavo pot potil pod nemškutarsko stranko, dokler ga ni prisilila, da 
je šel v Idrijo in ondi očitno - poljubil Issleiba. Tudi Tagblatt tirja od dr. Coste 
Umkehr - al zastonj. Značajni Costa ni - Ambrož!
129 ZAL, COD III/19, zapisniki sej mestnega sveta za leto 1868.
130 AS 16, konvolut 19, t. e. 9, Suppanovo pismo Costi z dne 2. 9. 1868.
131 Prav tam, Costov odgovor z dne 2. 9. 1868 in Suppanova odklonitev z dne 4. 9. 1868.
- 70 -
II. Costova doba
Uničujoči bojkot so slovenski politiki poskušali preprečiti s skrajnimi sredstvi, a so 
se izjalovila. Bleiweis in Toman sta v deželnem zboru prelagala spremembo mest­
nega statuta. Vsak odbornik, ki bi neupravičeno izostal s seje mestnega sveta, naj 
bi bil kaznovan z 20 gld, pri ponovnem neupravičenem izostanku pa bi mu odvzeli 
mandat. Laibacher Tagblatt je te predloge razglasil za navadno licemerstvo:
V dveh letih in pol je bil Costa na sejah mestnega sveta navzoč le petkrat, tudi 
Bleiweis je zelo pogosto izostal. Zakaj se tudi v drugih kranjskih občinah ne 
uvede isto pravilo? Poleg tega so ti predlogi poskus kršenja mestne avtonomije. 
Občinski svet je podložen le deželnemu predsedstvu. Pobudo za spremembe 
občinskega statuta lahko predlaga le občinski svet sam ali vlada. Še pred leti 
so narodnjaki zastopali popolnoma drugačno mnenje, zdaj pa so ga spremeni­
li, in to samo zato, da bi župan lahko še naprej telesu, ki mu načeluje, metal 
v obraz žaljivke? 32
Tako so na sejo občinskega sveta 10. 9. 1868 prišli le slovenski svetniki. Ker nemš­
kih ni bilo, niso bili sklepčni in seja je odpadla. Deželni predsednik je 21. 9. 1868 
razpustil občinski svet z utemeljitvijo, da ni nobene možnosti v občinskem svetu 
preseči razkol, v katerem se je znašel župan.
Tak je bil torej konec slovenske navzočnosti v ljubljanskem občinskem svetu za dol­
go vrsto let. Slovenskega župana in slovenski občinski svet je Ljubljana dobila šele 
čez dobrih trinajst let.132 133
Zaključek
Od začetka do konca županovanja Etbina Henrika Coste se je na političnem prizo­
rišču spremenilo marsikaj. Pokazalo se je, kako velik vpliv ima vsakokratna vlada 
na lokalno politiko. Izidi volitev so bili neposredno povezani s tem, kdo je na obla­
sti. Potem ko je nemška oziroma nemškutarska stranka v Ljubljani za časa Belcre­
dija skoraj izginila, se je položaj po odhodu Belcredijeve in nastopu Beustove vlade 
povsem spremenil. Palico in korenček so poprijeli v roke dežmanovci in vrli Ljub­
ljančani se “prepričljivim argumentom” po večini niso mogli upreti. Uradniki in 
učitelji so bili najbolj izpostavljeni - če so sebi in svoji družini hoteli dobro, niso 
smeli igrati junakov in si privoščiti načelnosti. Slovenski trgovci in obrtniki so bili 
prav tako v neprijetnem položaju. Sodeč po komentarju o volitvah 1. 1868 v Novi­
cah, so bile najbogatejše stranke oziroma najboljši kupci iz Slovencem nasprotne 
stranke:
Volivci v II. in III. razredu so se, čeravno po svojem rokodelstvu ali obrtniji 
odvisni od tega, da jim kdo dela, da ali vzame, zoperstavili slinjenju in žuga- 
nju nasprotnikov naših ...134
132 Laibacher Tagblatt (v nadaljevanju L. T.), 9. in 10. 9. 1868.
133 Primerjaj Škerl ..., str. 61-63.
134 Novice, 13. 5. 1868.
- 71 -
II. Costova doba
Če omenimo še poudarjeno nemško “posojilno” dejavnost - posebno v predvolil­
nem času - ni čudno, da je nemška stranka vzcvetela, slovensko pa je zajela neka­
ka otopelost, ker ji je oblast ob vsakem povodu prisolila klofuto, zapirala, odstavlja­
la, vlekla na sodišče ... Preobrazbeni proces je bil verjetno nalezljiv - ko je nekdo 
zamenjal tabor, si je izboljšal konkurenčni položaj in tako silil k posnemanju tudi 
druge. Vse “odvisne” osebe je zvečine gotovo potegnil s sabo.
Poudarilo se je, da so se razmere na podeželju veliko bolj izkristalizirale kakor v 
mestu. Seveda je imela na kmečko prebivalstvo velik vpliv duhovščina. Ta je po 
večini navijala za slovensko stranko zaradi domoljubja, nič manj pa zaradi “ustavo- 
borne srboritosti” in antiklerikalizma nemškutarskih “liberalcev”. Vendar je treba 
omeniti še en moment, ki je prav tako precej pomemben. Medtem ko so nemšku­
tarji obvladovali Ljubljančane s korenčkom in palico, so imeli že takoj za mestno 
mitnico na voljo samo še palico. To pa so jim - posebno ob njihovih izletih v ljub­
ljansko okolico - podeželani radi vzeli iz belih rok in jih namazali po hrbtu z bre­
zovim oljem. Korenčka za kmeta nemškutarji pri vsej svoji zvitosti niso mogli najti. 
Preprosti vaščani se niso ozirali za uradniškimi mesti, niso trepetali, ali jih bo kdo 
odpustil ali povišal, nad seboj niso imeli muhastega preračunljivega gospodarja - 
trgovca ali rokodelca. Od nemškutarjev so bili finančno ali poslovno redko odvisni, 
preveč pa jih je bilo, da bi jih lahko vse podkupili. Tako je dežmanovcem ostalo le, 
da so se zgražali nad “rohes Volk”, ga zaničevali in mu grozili, kakor to popisuje 
Levstik v članku “Dežmanov parkelj”:
Že stara Dežmanova zvijača je, kranjskega kmeta vedno in vedno imenovati 
“praktičnega ”, vedno in vedno mu ponavljati: “Ljubi kmetič, pusti vse, kakor 
je bilo, predno so ti povedali, kakšno je, kajti če se bodeš vtikal v stvari, za 
katere ni lopata niti motika, ne plug niti brana, ne grablje niti kosa, čaka te 
za vrata skrit črn parkelj, kateri te brez milosti vklene v trde verige še večjih 
davkov in stroškov, udari z brezovko še manjšega zaslužka ...A kaj je tega 
krivo? Samo to, ker se upiraš, da bi tvoji deželi gospodarili edino mi, ki ima­
mo bajonete, sablje in topove okoli sebe, - mi, ki smo dovolj mogočni, da sme­
mo celo c. kr. vlado ustrahovati. In če to moremo, kako ne bi ustrahovali tebe, 
preprostega, ubogega kmeta ali obrtnika, trgovca in meščana, ki nimaš pod 
svojo roko orožja in policije, ki nimaš Tagblatta, ne znaš pisati lažnivih pro- 
memorij, ne trositi laži po novinah vsega sveta, skratka, tebe, ki nisi dovolj 
mogočen niti ne dovolj zvit ali pokvarjen, da bi nam udarce vračeval s takim 
orožjem, s kakršnim te mi sekamo? Ne vidiš, da ti je poginiti? Če torej pogi­
niti nečeš, naglo priteci v naše vrste, ali če tega ne storiš, vendar vsaj molči, 
vsaj ne giblji, - ne pošiljaj iz hiše biriča, kadar ti prinese iz pisalnice nemške 
pozive, odloke, razsodbe itd., ne zahtevaj od sodnika, da bi po slovensko s te­
boj razpravljal in pisal, ne beri slovenskih novin, ne hodi na tabore, ne kriči: 
Živi Slovenec! - ne strezi sokolovcem; nego rajši ostani “praktischer Krainer ”, 
kadilnico povzdiguj pred poštenim prijateljem “Tagblattom”, prišij na klobuk 
želode, objemlji turnarje ter z njimi vpij: Sramota je biti Kranjec, a Slovenec 
biti je infamija! - Spoštuj Dežmana z njegovimi hlapci, med katerimi so zad­
nje čase tudi policaji. Ako to storiš, bodeš “praktični Kranjec” ter izbereš si
- 72 -
II. Costova doba
najboljši del, kateri se ti ne odvzame; dobro ti bode in dolgo bodeš živel na 
zemlji. Ali ni to res praktično? 133
Tovrstno prepričevanje pa je v pri trmastem kranjskem kmetu čedalje manj zaleglo 
- tudi kmečka “praktičnost”, s katero je špekuliral Deschmann, ni več zadostovala. 
Deschmann leta 1868 ne bi več mogel po pravici ponovno pisati, kar je zapisal leta 
1861. Slovenska stranka ni več “stala daleč” od podeželskega prebivalstva, ki se je 
začelo narodno ozaveščati oziroma zavedati svoje narodne identitete. Ta je dobila 
prednost pred deželno pripadnostjo, po pomenu in intenzivnosti pa verjetno ni več 
zaostajala za čustvom pripadnosti dinastiji. Za zaustavitev nastopajoče slovenske 
narodne samozavesti pripadniki nemškega oziroma ustavovernega tabora niso mo­
gli najti učinkovitega sredstva, prisile pa se zaradi ustavnih form ni več dalo tako 
neomejeno rabiti, kakor bi bilo za tak poskus treba.
Politično življenje je med zadnjimi vzdihljaji Costovega županovanja dobilo tudi 
nove organizacijske oblike. Medtem ko je bilo do 1. 1868 vse skupaj bolj kampanj­
sko in so različno poimenovani odbori oživeli nekaj tednov pred volitvami, so zdaj 
nastale stalnejše oblike. Zdi se, da je bil nastanek društev, ki so podobna današ­
njim strankam, odvisen od t. i. decembrske ustave oziroma nastopa dualizma. Us- 
tavoverno društvo, nastalo 7. 7. 1868, ki so ga vodili zloglasni trinajsteri, si je omi­
slilo tudi lasten politični dnevnik - Laibacher Tagblatt. S tem je pokazalo jasne tež­
nje po utrjevanju in širitvi kroga somišljenikov.135 136 Časopis Laibacher Zeitung je po­
stal za te namene premalo uporaben, saj kot poluradni list ni mogel dovolj odkrito 
nastopati s skrajnonemškimi stališči. Novoustanovljeno društvo narodnjakov si je iz­
bralo ime Slovenija, ob svoji ustanovitvi pa ni zmoglo volje in sredstev za lasten 
politični dnevnik. Za program so si postavili boj za Zedinjeno Slovenijo ter vpeljavo 
slovenščine v šole in urade, kot sredstvo pa so si - vsaj v Ljubljani - po Costovem 
nasvetu in neki čudni politični logiki izbrali abstinenco. Tako si je lahko ustavover- 
na stranka, sestavljena iz ljubljanskih nemškutarjev - ustavovercev in maloštevilnih 
pravih Nemcev, na magistratu v miru utrdila oblast. Obdobje nemške Ljubljane bo 
predmet naslednjega poglavja
135 LZD IX, str. 122.
136 Levstik je o tem pisal: “Naši nasprotniki, da bi počasi zabrisali vso mejo med slovensko in nemško 
stranko, namerjajo dalje osnovati novo društvo 'Konstitutioneller Verein', v katero mislijo posebno po­
loviti 'mlade Slovence'. Da bodo pri tem društvu tudi Nemci in da bode ta 'Verein' pod blagotvorno 
senco košatega policijskega reda, to se umeje samo ob sebi, kakor se tudi umeje, da ne bodo v to mrežo 
mogli ujeti nobenega pravega Slovenca.”; LZD IX, str. 229-230.
- 73 -
Dr. Janez Bleiweis, prvi med voditelji Slovencev v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja, ki pa je v 
zasebnem življenju pretežno uporabljal nemščino.
III. poglavje
VMESNI CAS 1868-1869
(oblikovanje stalnih političnih organizacij; 
prvi poskusi “sprave ” ob nemškem prevzemu oblasti; 
izredno stanje ob izgredih)
Po Costovem odhodu z županskega položaja in razpustu občinskega sveta 21. 9. 
1868 je deželni predsednik Conrad izročil vodstvo lokalne policije prvemu magi­
stratnemu svetniku Gutmannu. Ta je moral pripraviti vse potrebno za volitve v 
občinski svet, a te priprave so se zavlekle, saj je bilo treba volilne imenike razširiti 
v skladu z novo avstrijsko ustavo. Volilno pravico so namreč dobili tudi tisti, ki v 
občini niso imeli domovinske pravice, so pa v njej stalno živeli in plačevali davek. 
Tako so bile naslednje občinske volitve šele marca 1869. V tem času sta se obliko­
vali dve politični stranki - Konstitutioneller Verein (Ustavoverno društvo) in druš­
tvo Slovenija - nosilca političnega življenja v Ljubljani in na Kranjskem. Sočasno 
se je dokončno oblikovala programska osnova Ustavovernega društva, ki je nastalo 
iz nemškega liberalnega tabora* Ta je do takrat nastopal predvsem ob občinskih 
volitvah pod imeni različnih odborov. Političnoideološke usmeritve so se skozi čas 
spreminjale. Da bi dobili pravi vtis, kaj se je spremenilo, kaj pa ne, je treba, da 
natančneje razčlenimo politične zamisli, notranjo strukturo in poglede na najpo­
membnejša vprašanja, ki jih je imelo Ustavoverno društvo na Kranjskem v svojem 
začetnem obdobju.
iii/i Ustavoverno društvo, njegove politične opredelitve in 
delovanje
Iz poročil o sestankih Ustavovernega društva so razvidni pogledi na aktualne poli­
tične razmere. Ob ustanovitvi društva 7. 7. 1868, ki se je je udeležilo 138 ljudi, so 
bili v društveni odbor izvoljeni: Suppan kot predsednik (Obmann), Deschmann, 
Schaffer, Kaltenegger, Schrey, Trpin, Dimitz, Keesbacher in Pirker. Štirje med njimi 
(Suppan, Deschmann, Kaltenegger in Trpin) so bili iz znane skupine trinajsterice, 
ki je zrušila Costo. Že na ustanovnem sestanku so sprejeli resolucijo, s katero so
- 75 -
III. Vmesni čas 1868-1869
protestirali proti papeški alokuciji z dne 22. 6. 1868 in njenemu napadu na držav­
no zakonodajo. Govorili so tudi o ustanovitvi lastnega dnevnika Laibacher Tagblatt 
in 14. 8. 1868 je začel izhajati. Dr. Keesbacher je ob tej priložnosti ostro zanikal 
namigovanje narodnjakov, da bo ta list izhajal z denarno podporo vlade. Laibacher 
Tagblatt (v nadaljevanju L. T.) je ves čas zagovarjal protinacionalno stališče in pou­
darjal, da je kult nacionalnega škodljiv in celo nevaren za napredek.137
Ustavoverci so torej na začetku svojega delovanja poudarjali pomen ustavnega okvi­
ra in antiklerikalizem. Tako je npr. na petem društvenem zasedanju 2. 9. 1868 Desch­
mann zahteval, naj se tiska brošura, ki bo v slovenščini poučevala preprosto ljuds­
tvo o pomenu ustavnih zakonov, saj se le tako lahko ubranijo poskusov nasprotne 
stranke, ki pri svojih namenih tako pogosto posega po tisku. Za drastičen primer 
klerikalno-nacionalne propagande je navedel nekaj odlomkov iz brošure katoliškega 
duhovnika Suca, v kateri se slavijo blagoslovi konkordata, ljudstvu pa se o ustavnih 
zakonih in posebno o civilni zakonski zvezi predstavijo povsem napačni pojmi. Desch- 
mannov predlog je bil soglasno sprejet, izvedba pa prepuščena odboru.
Na isti seji so na Kalteneggerjevo pobudo izglasovali protest proti predlogu dežel­
nega zbora, s katerim bi se cela vrsta krajev uvrstila v glasovalno kurijo mest in tr­
gov: “Interese meščanstva je treba ohraniti in varovati njegov vpliv. Noben kraj, v 
katerem se več kakor polovica prebivalcev ne preživlja z meščanskim poklicem, naj 
ne bo uvrščen v kurijo mest in trgov.”138 Na naslednji seji Ustavovernega društva 
9. 9. 1868 je ob obravnavi osnutka zakona o enakopravnosti slovenščine in nemščine 
(ki ga je predlagala slovenska večina deželnega zbora) prišlo do izgreda. Šolnik Pir- 
ker je predlagal, naj ustavoverci sprejmejo resolucijo proti temu osnutku in jo poš­
ljejo na ministrstvo, češ da sta že zdaj v tretjem in četrtem razredu dovoljeni le 
dve uri nemščine na teden, kar nikakor ne zadostuje, da bi se jo otroci naučili. Tr­
dil je še, da je nemščina v Ljubljani in na mnogih mestih v deželi prevladujoča ter 
da je tudi občevalni jezik vodij nacionalne stranke, prav ti pa hočejo mladini one­
mogočiti učenje nemščine. Pirkerjev govor je razburil Luko Svetca, ki je bil navzoč 
kot predstavnik vlade. Želel je pojasniti, da deželni zbor ne omejuje števila ur 
nemščine, temveč jo za tretji in četrti razred predpisuje. Za Pirkerjevo govorjenje je 
menil, da je provokativno, nemir vzbujajoče. Med Svetčevim pojasnjevanjem so se 
ustavoverneži v dvorani začeli razburjati, zaslišali so se oho klici, društveni člani 
pa so protestirali pri predsedujočem Suppanu in ga spraševali, ali lahko Svetec kot 
vladni komisar sodeluje v debati. Svetec je nato ugotovil, da se zborujoči do njega 
ne vedejo primerno, češ da je želel zgolj zanikati Pirkerjeve neresnice. Suppan mu 
je nato pojasnil, da mu je v skladu z zakonom moral prepustiti besedo, a jo je zlo­
rabil in prekoračil svoja pooblastila, zato naj vse posledice pripiše sebi. L. T. je 
poročal o nezaslišanih zlorabah funkcije vladnega komisarja. Svetec bi po njegovem 
mnenju lahko nastopil le, če bi bili kršeni zakoni. V tem primeru bi lahko opomi­
njal, če pa to ne bi zaleglo, bi moral zborovanje razpustiti.139
'3' Laibacher Tagblatt (v nadaljevanju L. T.), 20. 8. 1868.
138 L. T„ 3. 9. 1868.
139 L. T., 10. 10. 1868.
- 76 -
III. Vmesni čas 1868-1869
Novice so te dogodke na sestanku Ustavovernega društva komentirale z vpraša­
njem, kako razni urarji in pozamentarji lahko debatirajo o deželni zakonodaji. 
Tagblatt jih je zavrnil s protivprašanjem, kdo potem sploh lahko debatira o dežel­
ni zakonodaji:
Le doktorji prava, zdravniki in živinozdravniki? Sami nacionalci so za poslan­
ca izvolili rokavičarja Horaka. V svobodni državi lahko o političnem življenju 
debatira vsak, ne glede na stan, če le izpolnjuje dolžnosti do države.™
Ustavoverci so se zavzemali tudi za neposredne volitve v državni zbor. Tako so na 
svojem šestem zasedanju 6. 11. 1868 zatrjevali, da bodo take volitve zagotovile za­
stopanost interesov in odpravile pogubne učinke federalizma - ljudstvo bo dobilo 
izbiro v svoje roke, ne pa da namesto njega odločajo deželni zbori. V tem smislu 
naj bi bil sprejet ustrezen volilni zakon. Po Kalteneggerjevem mnenju so nasprotni­
ki neposrednih volitev v državni zbor želeli graditi federalizem na ruševinah.
Na istem sestanku je koncipist Dimitz analiziral vse dotedanje faze zamisli o stvari­
tvi Slovenije. V Mariborskem programu so Slovenci zahtevali ponovno združitev 
nekdanje Notranje Avstrije z lastno dvorno pisarno. “Iz pepela tega programa je 
kot ptič Fenix vzletela ideja o kraljestvu Sloveniji (veselost v dvorani).” Dr. Bleiweis 
da je sam priznal, da nacionalna stranka od Mariborskega programa ni naredila 
nobenega koraka več. Ideja Slovenije ni nova, Bleiweis jo je iznašel že leta 1848 in 
bila je sprejeta na slovanskem kongresu v Pragi, “kjer se je zaradi lažjega sporazu­
mevanja debatiralo v nemščini (veselost), nato se je zgubila po zakotju časopisov in 
se spet pojavila leta 1861 v kranjskem deželnem zboru”. Po Dimitzevih besedah si 
je Bleiweis pri tem pomagal z zgodovino in pri izbiri svojih argumentov segal nazaj 
v 14. stoletje, čemur se ne gre čuditi, “saj se mož dobro počuti v srednjem veku”. 
Tudi avstroslavistična stremenja po združitvi vseh Slovanov v Avstriji so bila baje v 
povezavi s pisanjem ruskega vladnega časopisa, tako da Avstrija, ki jo je dualizem 
okrepil, ne bi mogla spet prevzeti svojega položaja v Nemčiji.
Slovenija in federalizem nista v interesu Avstrije. Tudi dežele, katerih deli 
naj bi bili v Sloveniji združeni, protestirajo proti temu. Mi se zgledujemo po 
preostalih evropskih strankah, ki niso nacionalne, temveč se gibljejo v okvi­
rih ustave. Enako kakor Švicarji bi morali biti tudi Avstrijci ponosni na svo­
jo domovino.
Tako je Dimitz postavil predlog izjave Ustavovernega društva: “Združitev Kranjske s 
sosednjimi jezično sorodnimi območji ni v interesu Avstrije niti Kranjske.” 
Deschmann se je pridružil Dimitzevim trditvam in poudaril, da bi morebitna Slo­
venija takoj prišla v ozemeljske spore s sosednjimi deželami. Kranjska ima povsod 
naravne meje, ki tečejo po gorskih grebenih in rekah, le proti Štajerski je bolj od­
prta, štajerska območja pa v svojo deželo združuje 500-letna skupna zgodovina. Na­
zori nasprotnikov, po katerih bi se duhovne zmogljivosti z združitvijo povečale, so 
napačni, saj se te nikoli ne preštevajo, temveč zgolj tehtajo. Deželani Kranjske, Ko­
roške in Štajerske da so med seboj povezani že od bitk z Madžari in od takrat se 
je med slovenskim in nemškim prebivalstvom spletla trdna povezava. *
140 L. T., 17. 10. 1868.
-Tl -
III. Vmesni čas 1868-1869
Kaltenegger je idejo Slovenije obravnaval s pravnega stališča in trdil, da so nasprot­
niki pri teh zahtevah sami v dvomih. Čeprav so bila območja že združena v Notra­
njo Avstrijo, nikoli niso bila državnopravna. Tako torej hočejo raztrgati več dežel, 
da bi ustvarili novo. Namere so tako neresne, da se Ustavoverno društvo ukvarja z 
njimi le iz dveh načel: principiis obsta in qui tacet consetire videtur.
Deschmann je na koncu sestanka narodne prvake še opozoril, naj ljudi ne spravlja­
jo več v nacionalni “švindel”, in jim priporočal: “Propagirajte enotnost in mir med 
narodi, potem boste več dosegli kakor vaša Slovenija!”141
V začetku januarja 1869 je Laibacher Tagblatt objavil sestavo članstva v Ustavovernem 
društvu, ki je kazala močno osredotočenost na Ljubljano, kar so opravičevali s tem, 
da je društvo še mlado in da po zakonodaji ne smejo imeti podružnic na deželi.142 
Sredi maja 1869 je Deschmann zamenjal Suppana na čelu Ustavovernega društva. 
Dotedanji vodja je imel menda preveč dela kot župan in novoizvoljeni sodnik dr­
žavnega sodišča.143 144
Dve stranki v deželi
Zanimiva je analiza političnih razmer na Kranjskem, kakor jo je videl Tagblatt v 
začetku leta 1869. V seriji petih člankov z naslovom Stranki v deželiM so nanizali 
ocene oziroma trditve in jim pridružili projekcijo za prihodnost s precej konkretni­
mi predlogi za liberalno frakcijo nasprotne stranke - celo s pogoji za združitev. 
Člani Ustavovernega društva v prvem obdobju niso preveč radi videli, da bi jih 
imeli za Nemce oziroma nemško stranko. Tako je npr. Deschmann na seji Ustavo­
vernega društva 5. 3. 1869 na vso moč poudarjal, kako se je treba truditi, da se za­
nje ne uveljavi ime Deutsche Partei, ker bi se sicer namigovalo, da imajo sumljive 
stike s tujino. Izjavil je še, da nikakor niso nemška stranka, razen da cenijo Nemce 
in njihov jezik, ker vedo, da jim je potreben za napredek in izobrazbo.145 
Na naslednjih straneh bomo povzeli teze, ki nazorno kažejo, kako so kranjski usta- 
voverci dojemali politični položaj in svoje perspektive na Kranjskem.
Dve stranki v deželi
Obstajata dve stranki; nacionalci so se tako poimenovali sami in nasprotni 
stranki nadeli naziv Nemci, ti pa se sami raje imenujejo liberalci ali prijatelji 
ustave.
141 L. T., 7. 11. 1868.
142 L T., 11. 1. 1869; 348 (64 %) je bilo Ljubljančanov, 178 (33 %) z dežele in 15 (3 %) pa zunaj Kranj­
ske; 228 je bilo trgovcev in obrtnikov, 108 uradnikov, 84 hišnih lastnikov, 69 odvetnikov, notarjev, zdrav­
nikov, profesorjev in učiteljev, 34 tehnikov in uradnikov, 18 raznih drugih stanov.
143 L. T., 15. 5. 1869.
144 Nekatere elemente iz te serije člankov je povzel in predstavil že Peter Vodopivec v svojem članku: O 
socialnih in gospodarskih nazorih nemškega meščanstva na Kranjskem od konca 60. do začetka 80. let 19. 
stoletja, Prispevki za novejšo zgodovino 1987, št. 1-2.
145 L. T., 6. 3. 1869.
- 78 -
III. Vmesni čas 1868-1869
Nacionalnost je pojem, ki ne pripada stranki, temveč vsakemu pripadniku na­
roda. Slovenec, ki v želji, da bi osrečil domovino, ubere drugo pot kakor Blei- 
weisovi privrženci, je še vedno nacionalist. Označiti njihovo (ustavoverno) stran­
ko z nemško, je neupravičeno, saj je v njihovih vrstah tudi precej Slovencev. 
To so nationaler zaznali in si izmislili zaničljivko nemškutar (Deutschtümler). 
S tem pa je ločnica z rojstva premaknjena k politični naravnanosti, saj so tako 
priznali, da na Kranjskem obstajajo “domorodci” z različnimi cilji.
Nacionalci so začeli kričati, da niso stranka (Partei), ker v lastni hiši ne mo­
rejo biti (Zins)Partei - najemniki. Kako se to lahko vzporeja? S to besedno igro 
naj bi hišni gospodarji postali nacionalci, drugi pa najemniki. V tem komičnem 
stavku je grozna konsekvenca, ki jo malikujejo kmetje z dežele. Tako nam ne 
priznavajo političnih oz. socialnih pravic in niti te pravice, da smo lahko poli­
tična stranka. Živimo naj po milosti in ob vsaki priložnosti moramo imeti pri­
pravljeno culo. Je to tolerantnost in enakopravnost? To je pravica močnejšega, 
nezaslišano zanikanje državne in politične svobode. Tudi mi enako dobro plačuje­
mo davke kakor oni in tako naš hišni gospodar niso Slovenci, ampak država. 
Država pa so vsi državljani - tako smo udeleženi pri “hišni pravici ” enako ka­
kor oni, ki nas hočejo imeti za goste, ki jih le prenašajo.
Dve stranki v deželi se torej ne razlikujeta tako zelo po rojstvu oz. težnjah. 
Domnevati pa je, da obe želita doseči isti cilj: srečo in materialno blaginjo 
ljudstva na Kranjskem. Različna so samo sredstva in poti za dosego istega ci­
lja. Torej: čeprav sta na Kranjskem dva naroda, ni upravičeno govoriti o slo­
venski stranki. Poimenovanje strank po rojstvu in poreklu ni sprejemljivo. Tre­
ba jih je razlikovati po težnjah. Tako tudi na Kranjskem ni nobene slovenske 
stranke, temveč le klerikalci in liberalci - ustavi prijazni in ustavi sovražni. Na 
Francoskem je npr. veliko strank, nobena pa se ne opredeljuje na podlagi rojst­
va oz. porekla njenih članov.^6
Opredelitev po rojstvu je torej neupravičena; najbolj se lahko stranki opredelita 
in poimenujeta, če se pogleda, kaj pravzaprav obe hočeta.
Slovenska stranka: v prvi vrsti zahteva dvig slovenščine, ki naj bo izključno 
šolski jezik; le kot nujno koncesijo Slovenci pojmujejo svojo privolitev, naj se v 
višjih šolah poučuje in uči tudi v nemščini; slovenščina mora biti uradni jezik, 
občevanje z Nemci v sosednjih deželah se pojmuje kot zlo, saj je v tem treba 
videti nevarnost germanizacije; dežela Kranjska naj se usmeri proti Zagrebu, 
nasploh proti južnim Slovanom; nemška kultura je Slovencem grozna, nemški 
jezik osovražen; nemštvo jim je mrzko tudi zato, ker v njem, kakor pravijo, tiči­
ta luteranstvo in reformatorski duh; nacionalec (= Slovenec) pazi, vsaj dom­
nevno, na svojo vero, ki jo ogrožajo Nemci; sovraži tudi moderno zakonodajo, 
npr. civilni zakon, groza ga je verske svobode, hoji se Judov in vseh tujcev ra­
zen Rusov, čeprav so ti prav tako drugoverci; nacionalec obožuje duhovščino in 
ji priznava politično poslanstvo, hoče, da kler obvladuje šolo; obžaluje padec 
konkordata, v veselju ob prenehanju le-tega vidi nekaj protiverskega in zavrže-
146 L T„ 12. 1. 1869.
-79 -
III. Vmesni čas 1868-1869
nega; nacionalec je za svoje ideje zelo zagret in ne želi priznati upravičenosti 
nasprotnih pogledov - v nasprotnikih vidi izdajalce domovine in se ima tako 
za patriota posebne vrste; v državnopravnem pogledu želi nacionalec razširiti 
svojo deželo na tista območja, kjer žive njegovi rojaki; hoče deželo Slovencev, 
tako arondirano območje pa poimenovati Slovenija; Kranjske ne imenuje kro- 
novina, temveč vojvodina, v državni zbor voli le z odporom in v to je privolil 
šele po razpustu kranjskega deželnega zbora; v ustavi ne vidi jamstva za ob­
stoj svojega naroda, temeljni državni zakoni, medverski zakoni ipd. pa so mu 
mrzki, čeprav se nanje občasno sklicuje.
In kaj hoče nemškutar - Deutschthümler?
Tudi on želi dvig svojega (kranjskega oz. slovenskega, op. a.) jezika, saj ga 
ljubi. Vendar meni, da mu znanje nemškega jezika prinaša velike prednosti. 
Ve, da bo prihodnost njegovim otrokom lepše cvetela, če se bodo učili tudi 
nemščino, saj ga trgovina in obrt postavljata v stik s sosednjimi nemškimi de­
želami. Tako je veliko bolj v stiku z Nemci kakor z manj civiliziranimi dežela­
mi slovanskega juga, kjer še obstaja krvno maščevanje in kjer morajo ljudje še 
obdelovati polja s puško na rami. Zato verjame, da Kranjska ne gravitira - če 
ne zaradi drugega, vsaj zaradi svojih materialnih interesov - proti jugu. Nemš­
ka kultura mu je ljuba in jo ceni, saj ve, da začetki njegove domače kulture 
izhajajo iz nemštva - Dalmatin je prevedel Biblijo in reformacija je prinesla v 
deželo kulturo. Poleg tega spoštuje in ljubi nemško literaturo kakor vsak omi­
kan narod. Ne sovraži nobenega naroda, najmanj pa Nemce, od katerih so se 
Slovenci toliko naučili. Želi, da bi v šoli njegove otroke učili v nemščini in slo­
venščini. V verskem pogledu je katolik, luteranstvu pa priznava njegov kultur­
nozgodovinski pomen. Hoče svobodo vere in vesti. Duhovnik mu je oznanjeva­
lec božje besede, priznava mu vse državljanske pravice, hoče pa, da ostane priž­
nica prostor za oznanjevanje božje besede in nauka o večni ljubezni, ne pa da 
pade na raven prostora za politiziranje. Spoštuje in časti duhovnika, ki izpol­
njuje svoje sveto poslanstvo, vendar mu ne priznava političnega poslanstva, saj 
je Kristus rekel: “Pojdite in oznanjajte moj nauk!” ne pa: “Vodite kmete na vo­
lišča!” Poleg verske hoče tudi osebno in politično svobodo. Je privrženec ustave, 
temeljni državni zakoni so mu porok svobode veroizpovedi in vesti, zato iz teh 
razlogov ne prenaša konkordata. V državnopravnem pogledu ne čuti potrebe 
po rušenju historičnega pojma Kranjske - nasprotno: s pieteto vztraja pri tem 
pojmu in se s posebno ljubeznijo imenuje Kranjca. Vprašanje, ali je Kranjska 
kronovina ali vojvodina, se mu ne zdi zelo pomembno. Svojo deželo vidi le kot 
del Avstrije - monarh mu je drag kot cesar in ne kot vojvoda. Država Sloveni­
ja se mu zdi nedosegljiva sanjarija, samostojen politični položaj pa mu je ideal, 
za katerega ni posebno goreče vnet. Za nemškutarjeve poglede je značilno ne­
kaj treznosti. Raje se oprijemlje obstoječega in praktičnega ter se ogiblje težko 
dojemljivih ali sploh nerazumljivih idealov. Pri vsem spoštovanju nacionalnosti 
mu ta ne predstavlja poti do ljudske sreče, temveč sta mu to le politična svo­
boda in materialna blaginja.
- 80 -
III. Vmesni čas 1868-1869
Nemci v deželi, bodisi tu rojeni ali sem priseljeni, se v popolnosti priključujejo 
političnim programom nemškutarjev. Nemec spoštuje tuje narodnosti, v vseh 
političnih vprašanjih pa zastopa liberalna načela. Nasploh le nerad posega v 
medstrankarski spopad, saj čuti odpor do znotrajnacionalnih razprtij (Natio­
nalitätenhader) - zanima se le za vprašanja, ki zadevajo svobodo. Všeč mu je, 
da sta njegov jezik in kultura spoštovana, zato ga - poleg drugih stvari - zelo 
moti nezmerno govorjenje nacionalcev, ki je naperjeno proti vsem Nemcem.
To so torej stališča vseh strank na Kranjskem. Razen državnopravnih vprašanj, 
ki so za Kranjsko zanemarljivega pomena, je položaj naslednji: razlike v nazi- 
ranju obeh strank so glede jezikovnega vprašanja malenkostne, precejšnje pa 
glede vseh političnih vprašanj. Nacionalci so privrženci reakcije, nemškutarji in 
Nemci pa svobode. Prvi žele, da je šola podrejena kleru, drugi, da naj bo vpliv 
Cerkve na šolo odpravljen. Prvi želijo konkordat, drugi verske zakone, nacio­
nalci hi radi imeli nacionalno-klerikalno vlado, nemškutarji in Nemci pa libe­
ralno ministrstvo.
Težišče razlik med strankama tiči v načelih političnega življenja. Tako imamo 
zadosti utemeljeno poimenovanje in razvrstitev strank: na liberalne in reakcio­
narne oz. klerikalne, na ustavi prijazne in sovražne.™7
Kaj hočejo nacionalci, je razindno iz njihovih govorov v deželnem zboru, iz časo­
pisov, ki jih tiskajo. V vsaki številki Novic, Triglava, Slovenskega naroda in Da­
nice najdemo potrditev, da je oris stališč nacionalcev tak, kakor smo ga opisali 
zgoraj. Zadostovalo bi pristaviti, da nacionalci hodijo pod roko s klerikalci. In 
vendar se nam zdi krivično trditi, da vsi nacionalci mislijo reakcionarno in kle­
rikalno. Bilo hi nenaravno, zatajilo bi plemeniti značaj mladosti, če se ne bi 
mladi Slovenec potegoval za svobodo, saj mladost stremi za plemenitim, lepim 
in dobrim. Tudi on (mladi Slovenec) lahko sledi idealom južnoslovanske države, 
tudi on sanja o svobodni, neodvisni Sloveniji, kar je mladosti treba oprostiti; ko 
postane starejši, ho razmišljal hladneje in presojal ostreje; to pa zato, ker se 
navdušuje tudi za človekovo dostojanstvo, svobodno raziskovanje, ker iz izkušenj 
spozna pritisk klera na duševni razvoj, ker tudi on hoče svobodo duha, vesti in 
države.147 148 Med mislečo mladino kroži fraza: “Mi ne hodimo s klerom iz pre­
pričanja niti ne iz oportunitete, potrebujemo ga, brez njega je naša stranka pre­
šibka. Naj se nam najprej z njegovo pomočjo utrdijo temelji, nato se bomo otre­
sli jarma ...” itd., kakor se pač glasijo fraze, s katerimi se želi zakriti nenačel­
nost trgovanja. Da, v teh mladih jurišnikih in hrepenečih dušah (Stürmer und 
Dränger) spregovori sem in tja - poleg zmede polnega političnega fanatizma, 
združenega s trmastim pretiravanjem - trdovratni duh proti oblastiželjnosti vo­
dij. Zato stari očetje stranke trepetajo nad vulkanom.
Tako obstaja vprašanje, ali ni bolje odkrito pokazati barve. V vprašanjih, ki 
zadevajo velike probleme modernega državnega življenja, bi se bolje ujeli z ljud­
mi istega prepričanja, čeprav pripadajo nasprotni stranki, kakor pa s stran-
147 L. T., 20. 1. 1869.
148 Slednje vrstice bi lahko izzvenele kot samoizpoved Karla Deschmanna, ki je bil verjetno pisec večine 
uvodnikov v Laibacher Tagblattu.
- 81 -
III. Vmesni čas 1868-1869
karskimi sodrugi, ki so načelni nasprotniki svobode. Naj za ta čas zadostuje, 
da smo odkrili, kako stranka nacionalcev kaže nenaravno združenje, saj mno­
gi pravi prijatelji ljudstva hodijo z roko v roki s tistimi, ki hočejo spraviti ljuds­
tvo ob najosnovnejše možnosti za življenje.
Tudi stranka liberalcev ni povsem monolitna. V njej najdemo elemente, ki jim 
velike ideje liberalizma niso povsem simpatične, to stranko pa podpirajo, ker 
se jim zdijo zahteve nacionalcev neuravnovešene, ker v ekstremni nacionali­
stični drži posameznih nacionalcev vidijo nevarnost. Morda so simpatizerji li­
beralcev postali tudi zato, ker jih motijo teroristična sredstva, po katerih pose­
gajo nacionalci, in oholi način, s katerim zaničujejo dostojnost. Na drugi stra­
ni je v liberalni stranki najti tudi tiste, ki narodno vprašanje razumejo dovolj 
liberalno in tako v njem ne vidijo nepremostljive ovire za dosego sporazuma s 
svobodomiselnimi elementi v nasprotni stranki. Zato razumejo izzivalni ton, iz­
grede in fanatizem, ki jih ljubi mladina nasprotne stranke, bolj kakor zname­
nje časa in računajo, da se bodo počasi polegli in vrnili v običajne okvire. Priz­
navajo, da so tudi med pripadniki nasprotne stranke možje, s katerimi je mogoč 
sporazum, nikoli pa ni mogoč z mračnjaki in njihovih pomagačev pomagači. 
Tako je pred nami slika razdrobljenih in nenaravno sestavljenih strank v deže­
li. Eni žrtvujejo svobodo, ker verjamejo, da bodo tako rešili svoj narod, drugi 
postavljajo svobodo nad narod. Konflikt načel, ko se somišljeniki pri enem 
vprašanju med seboj spopadajo, ker o drugem vprašanju niso istega mnenja, 
je žalostna podoba stanja, iz katerega je težko najti izhod. V nadaljevanju 
bomo osvetlili vprašanje, ali je izhod sploh možen ter ali je sprava med stran­
kami mogoča in kako.w
Opredelili smo, kateri stranki obstajata v deželi, iz katerih elementov sta se­
stavljeni in katere cilje poskušata doseči, v čem se razlikujejo njuna stremlje­
nja in kje bi bile lahko njune skupne točke. Poudarili smo, da bi bila njuna 
skupna točka lahko stremljenje po svobodomiselnosti. Nacionalci, njihovi govo­
reči in pišoči organi, kričijo z divjim sovraštvom: “Nočemo nobene pomiritve! ” 
Marsikomu med našimi bralci se spričo tako divjega strankarskega gesla zdi, 
da je govorjenje o sporazumu popolnoma brezplodno. Čeprav v svoji strastni 
zaslepljenosti kličejo, da ne žele nobene sprave, ampak sovraštvo, so razmere 
močnejše kakor stranke. Čeprav je danes v njihovi posesti velika moč, njihovi 
govori pa ponosni in nespravljivi, je dejstvo, da njihova moč temelji na nena­
ravni zvezi in mora prej ali slej propasti. Zato mirno nadaljujemo svojo temo. 
Vedno ko slišimo nespravljivi, sovraštva polni klic nasprotnika, se spomnimo 
besed enega tukajšnjih visokih politikov, ki je dejal: “Brez klera nimajo nacio­
nalci nobene sedanjosti, s klerom pa nobene prihodnosti." Nacionalne težnje, 
ki v sebi hkrati ne nosijo civilizacijske narave svobodnega napredka, so brez­
plodne. Če žele Slovenci sploh govoriti o politični prihodnosti, je prvi pogoj, da 
prelomijo s srednjeveškimi težnjami in se vključijo v svobodne tokove sodobne­
ga državnega življenja. Narodna stremljenja imajo jamstvo le v državi s svo-
149 L. T„ 1. 2. 1869.
- 82 -
III. Vmesni čas 1868-1869
hodnimi institucijami. [Sledi naštevanje primerov liberalnih večnacionalnih 
držav, Švice, Belgije in ZDA, kjer se vsak čuti pripadnika države in je na to 
ponosen, hkrati pa ohranja vse narodne vrednote in kulturo.] Temu nasproti 
imamo fevdalne, klerikalne in absolutistične države - npr. Rusijo, ki ne trpi 
starodavnega jezika Poljakov, čeprav je v svojem bistvu slovanska država. Ven­
dar ni treba iti tako daleč proč. V Avstriji vsak narod trdi, da je bil do l. 1848 
zatiran. Tega leta je tudi prvič vzklil narodni čut pri Slovencih. Po med-igri 
reakcije je zadostovala Schmerlingova navidezna ustavnost, da je spet vzcvetel. 
V absolutni državi narodi propadajo, v demokratični napredujejo. V svobodni 
državi so na voljo državljanom zakoni, s katerimi ščitijo pridobljeno in svoje 
interese.
Je grof Thun, sedanji vodja češkega naroda, takrat ko je bil na oblasti, kaj 
naredil za nacionalce? Njegova največja stvaritev je bil konkordat - skrbel je 
za kler.
Svoboda države in ustava sta orožje za svobodo in narod. Divjanje proti last­
nemu mesu je torej, če ljudstvo zato, da bi rešilo svojo narodnost, uničuje ti­
sto, kar bi mu moralo biti orožje, s katerim jo ščiti. Če ne bi obstajale nobene 
stranke, ampak samo nacionalci, bi ti takoj spet razpadli v dve stranki - na­
cionalno in klerikalno. Da tega ne storijo, jim hrani le obstoj nasprotne stran­
ke. Le zaradi nje kinčajo coklo, ki leži med njimi, in govore o složnem tekmo­
vanju. Razpad pa prej ali slej bo. Boj za luč bo potekal povsod ter bo in mora 
potekati tudi na Kranjskem. Ko se bo to zgodilo, nam ne bo treba govoriti o 
sklepanju sporazumov. Nasprotovanje bi samo po sebi izginilo. Takrat bi se 
naša stranka z liberalci druge stranke skupaj bojevala proti sovragu napred­
ka, nemotenega razvoja in svobodne misli.
Torej: pustite jih kričati, da hočejo sovraštvo in nobene sprave. Kričanje je neš­
kodljivo. Če hoče nasprotnik imeti politično prihodnost, se bo moral prej ali 
slej odločiti za načela svobodnjaška.™
Če bi veljalo v resnici, kar pišejo nacionalni časopisi in razglašajo vodje nacio­
nalcev, bi bilo vse to naše pisanje prazno, prisiljeno igračkanje. Na srečo misli 
ljudstvo drugače, kakor bi nas vodje radi prepričali. Dojemljivo je za argumen­
te razuma. Točita, pri kateri bo sklenjen sporazum, so liberalna načela, ki bodo 
prej ali slej dosegla splošno priznanje. Sporazum v tem smislu je mogoč, treba 
je le še določiti pogoje. Najprej bi radi dosegli, da bi se medstrankarski boj vo­
dil na taki kulturni ravni kakor pri zrelih ljudstvih - dostojno. Ta pripomba 
ne leti toliko na kmečke pesti, s katerimi nam grozijo. Bolj na one pesti, ki zlo­
rabljajo svobodo tiska za to, da ogrožajo naš socialni obstoj, ki službeni polo­
žaj posameznika mešajo v politični boj, ki sestavljajo proskripcijske liste in te­
rorizem ter izpisujejo nasilje kot geslo na svojo zastavo, ki o nas govore kot o 
podnajemnikih, živečih na Kranjskem (Miethe-Partei), in ki nam nočejo priz­
nati položaja polnopravne politične stranke. Te težnje po gospostvu (gazdova-
~ T., 12. 2. 1869.
- 83 -
III. Vmesni čas 1868-1869
nju, Hausherren) so politično nedelo (Undinge) v demokratični državi, zgraje­
ni na načelih enakopravnosti.
Drugi pogoj je brezpogojno priznavanje ustave. Na dobro znanem zakonitem 
prostoru hočemo stopiti pod drobnogled javnosti. Ustavo, ki je porok za razvoj 
posameznika, ljudstva in države, so nacionalci sprejeli le z odporom, zaradi 
pritiska vlade, nekaj tudi iz koristoljubja; velikokrat jo negirajo, uporabljajo le 
posamezne paragrafe, ki ravno sodijo v njihovo kramo. Tako npr. pravice do 
zborovanja izkoriščajo za organiziranje taborov, elastični 19. člen pa za nasilje 
(Vergewaltigung) nad nasprotnimi mnenji.
Če se presodi, da je ustava pomanjkljiva, so na voljo zakonita sredstva za nje­
no izboljšanje - tudi nam se ne zdi večna in nespremenljiva. Z dosedanjimi 
nasprotniki bi se, potem ko bi izpolnili omenjena dva predloga, zlahka spora­
zumeli o velikih svobodnjaških vprašanjih - predvsem enakopravnosti šole in 
učiteljstva, verske svobode in svobode vesti, razsvetljevanja ljudstva nasploh ... 
Razlike na jezikovnem področju bi se najbolj naravno rešile na občinski ravni, 
ki vzdržuje šolo. Torej prav tako na načelih svobode in ne na podlagi vsiljeva­
nja ali kuratele.
Omenili smo že, da obstajajo razlike tudi na državnopravnem področju. Spora­
zum o teh vprašanjih v dosedanjih razmerah ni mogel dozoreti, saj je pred­
vsem potrebno, da nam nacionalci jasno povedo, kaj pravzaprav hočejo. Slo­
venci so se namreč - zato ker njihovim vodjem manjka državniške nadarjeno­
sti - pred javnostjo na tem področju že dostikrat osmešili. Zato bi vsak, preden 
bi sklenil sporazum in preden bi svojo usodo združil s hrabrimi državnoprav- 
nimi načrti nacionalcev, hotel imeti jamstvo, da se ne bi spet postavljale fan­
tastične zahteve. Vodje nacionalcev imajo namreč navado, da od leta do leta 
oblikujejo nove državnopravne programe, s katerimi rušijo prejšnje. Tako se 
sama po sebi vsiljuje misel, da sami prav ne vedo, kaj hočejo. Svojčas so vodje 
razglasili, da bodo v državni svet volili le pod določenimi pogoji. Nato je bil 
deželni zbor razpuščen, nacionalni vodje so sestavili skupaj drug deželni zbor z 
enako večino in z istimi voditelji. Isti zbor in ista večina se je odločila, da bo 
državni zbor brez omahovanja podprla in vanj volila, ne da bi to spremembo 
v stališčih pojasnili. Voditelji Slovencev so njega dni sestavili Mariborski pro­
gram, nato so se spet vrnili h kraljestvu Sloveniji. Danes bi radi slovenskega 
dvornega kanclerja, jutri ilirskega ministra. Programi dežujejo in pred nekaj 
dnevi smo dobili fantastičen umotvor državniške produkcije vodij.
Dvomljiva slava, s katero je svojčas Beust poplačal Slovence za njihovo volitev 
v državni zbor in jih nagradil z železnico, jim je prinesla tudi najostrejšo kriti­
ko in vodje so jo morali prenesti, saj so se skupaj s sodrugi kompromitirali. 
Kdo nam zagotavlja - če bi glasovali za zadnji program nacionalnih voditeljev 
- da ne bodo naslednjega dne izdali novega, za katerega ne bomo mogli glaso­
vati. Kajti vodje živijo iz rok v usta, saj se hranijo z oportuniteto, jedjo vsake­
ga, ki trpi za nenačelnostjo. Ljudski vodja mora imeti dve lastnosti, če želi 
ohraniti avtoriteto: čut za svobodomiselnost in državniško nadarjenost. Nič od 
obojega pa ne odlikuje nacionalnih voditeljev, zato ne morejo igrati vloge Ijud-
- 84 -
III. Vmesni čas 1868-1869
skega vodje. Kljub temu še vedno nosijo zvonec: deloma iz navade, deloma iz 
starodavne pietete, deloma pa položaj vzdržujejo z življenja nezmožnimi zveza­
mi in - ne želimo sprejeti žalostne možnosti, da je eden od razlogov pomanj­
kanje ljudi, ki bi jih lahko zamenjali. Ugotovitev naše razprave je torej: spora­
zum med strankami je možen. Te se morajo tvoriti ne po poreklu, temveč po 
svetovnem nazoru oz. političnih težnjah. Liberalna stranka se hoče glede na­
rodnih in jezikovnih vprašanj ravnati po svobodnjaških načelih samoodločbe. 
Pogoji za sporazum so: dostojnost pri izbiri orožja pri spornih vprašanjih, brez­
pogojno priznavanje ustave in opustitev državniških sanjarij, ki lahko le burijo 
duhove, ne da bi imele možnost doseči uspeh.™
*
Kakor je razvidno iz poročil s sestankov ustavovercev, jih je poleg izrazitega čuta za 
napredek odlikoval tudi smisel za gospodarska vprašanja (razprave o gospodarskih 
problemih Kranjske in analiziranje novih davčnih bremen) in čut za socialne težave. 
Tako se je porodila zamisel o ustanovitvi ljudske kuhinje v Ljubljani. Ta, na prvi po­
gled precej prozaična akcija je dobila svojo učeno uverturo na sestankih ljubljanskih 
naprednjakov. Dr. Kaltenegger je imel cela predavanja, ki so utemeljevala potrebo 
po ustanovitvi ljudske kuhinje, v njih pa je obdelal Schulze-Delitscheve teorije, bis­
tvo konzumnih društev, sodelovanje med razredi, zasluge Benjamina Thompsona ter 
blagoslove rumfordske juhe in iznajdbe hranilnika (Sparosen). Na seji Ustavovernega 
društva 5. 3. 1869 so tako povedali, da je za ljudsko kuhinjo zbranih 4000 gld pris­
pevkov, 1000 gld pa je bila pripravljena prispevati mestna občina.151 152
Kranjski ustavoverci so se zelo bali, da bi jih njihovi somišljeniki s severa dojemali 
kot izgubljen otoček. Tako so se npr. užaljeno odzvali na pisanje Wiener Blatta, češ 
da so liberalci na Kranjskem “verlorene Post”. Dokazovali so, da so zelo pomem­
ben, izpostavljen branik kulture in omike, ki ga je vredno braniti, kakor žarišče, iz 
katerega se bo širila civilizacija na Kranjsko. Prepustiti jih kmečkim pestem, bi bilo 
neodgovorno. Ko bi jih bilo le kaka tri ducata, kakor trdijo klerikalci, bi bili res iz­
gubljeni. Vendar to ni res, saj:
- v Ljubljani so pri občinskih volitvah zmagali dvakrat, pri deželnozborskih pa 
enkrat;
- v veleposestniški kuriji imajo eno tretjino privržencev;
- poslanci mesta Kočevja izhajajo iz liberalne večine;
- na njihovi strani je velika in impozantna manjšina volilnih okrožij, npr. Idrija in 
Tržič, kjer so Slovenci dobili le nekaj glasov večine, ob groznih šikanah, po ka­
terih so posegali klerikalci;
- 500 članov Ustavovernega društva izhaja iz vrst posestnikov in inteligence; ima­
jo lasten dnevnik, medtem ko klerikalci premorejo le dva tednika.
Prav tako so nasprotovali mnenju Wiener Blatta, da bi obupnemu položaju na Kranj­
skem pomagala le germanizacija, a zanjo trenutno ni možnosti:
151 L. T., 24. 2. 1869.
152 Npr. L. T. z dne 16. in 17. 2. oz. 6. 3. 1869.
- 85 -
III. Vmesni čas 1868-1869
Odlični zakoni o svobodi vesti, nadzoru šol in ljudski šoli vendarle niso učin­
koviti samo v nemško govorečih deželah - namenjeni so vsem deželam, ki so 
kulturno zaostale. Treba je le, da se duh zakonov dosledno izvaja, kar pa na 
Kranjskem ni naključje, saj vlada ni odločno nastopila proti izpadom klera. 
Izredni ukrepi niso potrebni, dosledno naj se le upoštevajo zakoni proti du­
hovščini, ki mladino po šolah zastruplja s fanatizmom in jo sistematično de­
moralizira. Enako bi bilo treba nastopiti proti izbruhom klerikalnega časopisja. 
Germanizacija prav tako ni potrebna. Želje ljudstva po ohranitvi kulture in 
lastnega jezika imajo kranjski ustavoverci za upravičene. Naloga vlade je torej, 
da brani po deželi razsuta oporišča kulture in liberalizma, ne pa, da jih pre­
pušča surovemu nasilju in barbarstvu.™
Sicer pa so se kranjski ustavoverci po prvem letu obstoja z zadovoljstvom ozirali na 
svoje uspehe. Na zborovanju 7. 7. 1869 so vsi srečni ugotovili, da je deželna vlada 
zavrnila spremembe deželnega volilnega reda, ki jih je izglasoval deželni zbor. To 
so pripisovali svoji peticiji, ki so jo naslovili na deželno vlado. Deschmann je ugo­
tavljal, da sta za njihove uspehe v preteklem letu dva vzroka. Prvega je po njego­
vem treba iskati v izvrstnem Suppanovem vodstvu, drugega pa v mnogoštevilni 
udeležbi na shodih, s katero se ne more pohvaliti nobeno podobno društvo. Kljub 
željam po mirnem napredku se da njihovo delovanje opisati s krilatico mnogo so­
vragov - mnogo časti, saj so jih silovito napadali. V zadovoljstvo jim je bilo, da so 
duhovno revnemu sovražniku (geistarme Gegner) dali dobrodošlo snov za strastne 
napade - s poštenostjo in dostojanstvom so se javno obrnili zoper surovost in fana­
tizem. Govorjena beseda na zborovanjih in tiskana v časopisih sta bili najmočnejše 
orožje. Pri tem je Deschmann obžaloval, da so uporabljali le nemški jezik. Vzrok za 
to pa nikakor ni bilo omalovaževanje slovenščine, saj:
... vsi čutimo, kako hi bil potreben in blagodejno učinkujoč svobodomiseln in 
neodvisen slovenski list - v prvi vrsti na deželi, da bi tudi tam širil razumeva­
nje idej ustavnosti.
Dr. Schrey se je na istem zborovanju posebej zahvalil za podporo strelskega druš­
tva in Kranjske hranilnice, ki sta jim brezplačno odstopala prostore za zborovanje.153 154 
Do konca 1869 so ljubljanski ustavoverci razpravljali še o t. i. samostanskem vpra­
šanju in velikem protisamostanskem gibanju, ki se pripravlja (vrsta člankov v L. T., 
povzeta iz drugih časopisov, o trpinčenju neposlušnih samostanskih sobratov, o leta 
in desetletja dolgem zaporu v samostanskem podzemlju, zlasti med jezuiti ipn.),155 
o možnosti izboljšav ljudskega gospodarskega stanja na Kranjskem,156 raznih tekočih 
zadevah, kakršna je npr. kritika razprav v državnem zboru157, ali pozivanju članstva 
k doslednejšemu dnevnopolitičnemu boju158 ipd.
153 L. T., 11. 6. 1869.
154 L. T., 12. 6. 1869.
155 L. T., 13. 9. 1869.
156 Npr. L. T, 12. 10. 1869^
b7 Npr. L. T., 21. 10. 1869; posebno v zvezi z zakonskim predlogom o jezikovni enakopravnosti, ki ga je 
predlagala slovenska deželnozborska večina.
158 L. T., 12. 10. 1869.
- 86 -
III. Vmesni čas 1868-1869
Vrste ljubljanskih ustavovercev je izraziteje razgibal še dan ustave (Verfassungstag) 
v Celju in proslava prve obletnice uvedbe ustave. O zapletih v zvezi s proslavo dne­
va ustave v Celju je bilo že precej napisanega.159 Omenimo naj le, da je to pot gla­
silo kranjskih ustavovercev pisalo o shodu, na katerega bodo prišli večinoma pri­
padniki slovenskega rodu s Kranjskega in Štajerskega. Na vso moč se je poudarjalo, 
da ne gre za protislovensko zborovanje, temveč ravno obratno - za utrjevanje slo- 
vensko-nemške vzajemnosti in skupnega boja za napredek in svobodo.160 Na zboro­
vanju je imel Deschmann ognjevit govor v slovenščini, ki je po poročanju L. T. 
občinstvo naravnost “elektriziral” in sprožil minute dolg aplavz. Ob tej priložnosti 
je strastno nastopil zoper sanjarije o Združeni Sloveniji in zavajanje ljudi po tabo­
rih, ko jim slikajo gradove v oblakih, skrbno pa se izogibajo omenjanju vseh ško­
dljivih posledic, ki bi nastale za prebivalstvo. Poudarjal je, da se Slovenci in Nemci 
v Notranji Avstriji med seboj nikoli niso delili. Združevanje s Kranjsko bi bilo za 
spodnještajerske Slovence neugodno glede na revnost Kranjske, večje davčne obre­
menitve in izgubo povezav z bogatim severnim delom dežele. Deschmann je med 
drugim izrazil zadovoljstvo, ker se je občinstvo z dežele kljub sovražni agitaciji mno­
žično udeležilo zborovanja, saj se bo tako lahko prepričalo, da meščane prežemajo 
iste težnje kakor podeželane. Poleg Deschmanna je v slovenščini govoril tudi uspe­
šni vinogradnik, “rojeni Slovenec” Wrezl iz Maribora, dobitnik zlate medalje na pa­
riški svetovni razstavi. Opeval je koristi znanja nemščine, brez katere ne bi tako us­
pel, kakor je; idilično je opisoval enotnost med Štajerci in imenoval priključitev de­
lov dežel h Kranjski smrtni greh; občinstvo se po njegovem govoru od navdušenja 
kar ni moglo pomiriti. Podobno so zveneli nastopi nemško govorečih.161
*
Iz že navedenih citatov člankov iz L. T., ki so analizirali stanje v političnem življe­
nju Kranjske, je torej razvidno, da so ustavoverci spomladi 1869 bolj ali manj resno 
računali na sporazum s slovensko stranko ali vsaj njenim liberalnim, mladim kri­
lom. Takoj po občinskih volitvah v Ljubljani je v L. T. izšel članek, ki je zagotavljal, 
da je namen ustavovercev pomiriti zelo ostra nasprotja med ljubljanskimi meščani. 
Sredstvo za dosego pomiritve naj bi bil skupen cilj - skrb za materialno blaginjo, 
tako da bi nazadnje izginil vsak boj oziroma prepir znotraj mestnih zidov, razen na 
področju trgovine, obrti ipd. Ideali naj bi bili kljub političnim in socialnim razli­
kam skupni.162 Zdi se, da se je ustavovercem za vlogo pomiritelja zdel najprimer­
nejši novoizvoljeni župan Suppan. Novi podžupan Deschmann je v svojem pozdrav­
nem govoru Suppanu polagal na srce:
Manjka le eno - sloga med ljubljanskimi meščani, ki bi jih združila v eno 
telo. In prav v tem pogledu gradimo ravno na Vas kot tistem, ki bo dosegel
159 Primerjaj J. Cvirn: Nemški tabori na Slovenskem 1869, ZC 1992/2, str. 451-455.
160 L. T., 27. 7., 3., 4. in 6. 8. 1869; ker je bil v Slovenskem narodu objavljen poziv, naj se Slovenci ma­
sovno udeležijo tega zborovanja ter tako prekosijo Nemce in nemškutarje, so organizatorji zborovanje iz 
okolice prestavili v Celje, udeležba pa je bila mogoča le z vstopnico.
161 L. T., 10. 8. 1869.
162 L. T., 13. 3. 1869.
- 87 -

III. Vmesni čas 1868-1869
spravo in imel pri tem najboljši uspeh. Pri svojem delu ste vedno dokazovali 
zmernost, Vašega pogleda ni nikoli zastrla strast, vsak položaj ste jasno doje­
li. Tako upamo, da boste naše mesto spet naredili tako, kakršno je bilo, na­
mreč “ljubljena Ljubljana - das gelübte Laibach ”; ... kličemo Vam “Hoch un­
ser Bürgermeister! Bog živi našega župana!'™
Tudi župan se je pri svoji prisegi na vsa usta trudil zagotavljati Ljubljančanom 
svojo dobronamernost in izraziti obžalovanje nad razdorom, ki obstaja med meščani. 
Izjavil je, da bo podpiral vsak poskus zbliževanja in razumevanja ter da lahko 
vsaka politična stranka sledi svojim ciljem in ji ni treba žrtvovati svojega pre­
pričanja; obžaloval pa je, da nasprotja na političnem področju prehajajo na so­
cialno in povzročajo odtujitev. V slovenskem delu govora je župan pozval k enot­
nosti in obljubil, da bo vsak povod, ki bi motil mir, odpravljen. Poudaril je, naj 
nikogar ne skrbi, da bi bil njegov materni jezik v nevarnosti ali da bi drage domače 
spomine kar koli ogrozilo. Kljub temu je opozoril, da potrebe časa zahtevajo na­
predek po vzoru tistih narodov, ki že stojijo na višji stopnji omike.163 164 Te pomirje­
valne predloge je Fran Levstik v svojih člankih v S. n. ocenil kot znamenje slabo­
sti oziroma viden slovenski napredek. Posebno se mu je zdelo pomenljivo, da se 
je Suppan trudil govoriti v slovenščini, smešno pa, da je celo klical živio. Njegove 
zagotovitve o nameri spoštovati slovenski jezik in slovensko stvar, je imel za nei­
skrene in izraz nuje:
Vse te navidezne koncesije so storjene zaradi tega, ker ti možje sprevidijo, da 
nimajo ljudstva za seboj. Oni čutijo, da stojijo na vulkanu; vidijo, da so čeda­
lje bolj osameli in da se izmed ljudstva njihove vrste ne rekrutirajo več.165
Vendar pa je potek dogodkov postopoma utišal tovrstne predloge. Dogodki na 
Jančah konec maja 1869 so spremenili spravljivi ton pisanja L. T., tako da se tudi 
poznejše razglabljanje o možnosti sodelovanja omejuje bolj na poudarjanje skup­
nih interesov za dosego materialne blaginje ipd., kar vse ne bi smelo biti oškodo­
vano zaradi strankarstva, manj pa je pisanja o dejanski spravi med političnima 
taboroma.166
Kljub temu še v silvestrskem uvodniku v L T. (1869) lahko preberemo trditve, da 
so ustavoverci nadnacionalni, saj so Slovenci in Nemci v liberalnem taboru brat­
sko povezani za dosego skupnih ciljev. Njihova zastava ni črno-rdeče-zlata niti mo- 
dro-belo-rdeča, temveč je njihovo geslo Avstrija in humanost. Članek z naslovom 
“300 Deutsche” se je užaljeno odzval na trditve poslanca Svetca, da je v Ljubljani 
le 300 Nemcev, in poudarjal, da se oni ne ukvarjajo z ločevanjem po rasi; Svetcu 
in njegovim somišljenikom je med drugim sporočal, naj se ne trudijo z brezplod­
nimi poskusi, da bi Nemce kot kake garjave ovce ločili od Slovencev.167
163 L. T„ 16. 3. 1869.
164 L. T., 19. 4. 1869.
165 LZD št. IX., str. 337-338.
166 Primerjaj L. T., 26. 6. 1869, članek z naslovom “Der Hemd geht näher als Rock”.
167 L. T., 31. 12. 1869.
- 89 -
III. Vmesni čas 1868-1869
Tujci in odpadniki
Ena najbolj bolečih obtožb, ki so jo kranjski ustavoverci najteže prenašali, je bila, da 
so med njimi sami tujci, ki na Kranjskem sploh niso domači in zato ne čutijo po­
treb ljudstva, in odpadniki iz vrst Slovencev. Po citatu iz Grazer Tagesposta, objav­
ljenega v L. T., naj bi bili nacionalci za odpadnike oziroma nemškutarje imenovali:
... tiste, ki so kot rojeni Slovenci nemštvu hvaležni za izobrazbo, ki se veselijo 
svojih dosežkov, ki so jih pridobili z nemško pismenostjo in z nemškim nači­
nom mišljenja, ki ohranjajo mir s sodeželani druge narodnosti in sodelujejo 
pri razvoju ustavnega življenja ... Ali je kaka škoda, se je spraševala “Graška 
pošta”, če potem nekdo razmišlja: “Sem rojen Slovenec, moja izobrazba pa je 
nemška, ker ne more biti slovenska; razmišljam, čutim, politiziram nemško ...”
Tako so npr. Novice komentirale razprave v Ustavovernem društvu z opazko, da so 
bili razpravljavci razen Deschmanna in Dimitza sami tujci. Na te argumente je L. 
T. odgovarjal z relativizacijo trditve, češ da razmere na Kranjskem poznajo samo 
domači ljudje. Pokazal je na nenačelnost novičarjev, ki objavijo članek iz tujega 
časopisja, če jim ugaja, pri čemer ima pravico do razpravljanja o domačih zadevah 
tudi tujec, če pa pisanje ne “ustreza njihovi krami”, kričijo, da je podpisani tujec, 
ki ne pozna razmer. Pri utemeljevanju svojih stališč so šli pri L. T. tako daleč, da 
so napisali, da se lahko Slovenci zahvalijo nemški kulturi za vse svoje materialno 
in duhovno premoženje:
Srajca na telesu, najmanjša knjiga, vse to je dosežek duha tuje kulture. Tujci 
so poskrbeli ne le za duhovno, temveč tudi za materialno blaginjo Kranjcev ... 
Tujega izvora so tudi narodni vodje Slovencev (Bleiweis, Costa), tujci so usta­
novili pobožne in humane ustanove, kakršne so sklad za ubožnico, Schellen- 
burgova ustanova uršulinskega konventa ipd. Če bi absurdnost tez novičarjev 
držala, bi npr. Alexander Humbold ne smel poročati o ameriških ljudstvih, 
saj je bil Berlinčan in v Ameriki tujec. Prav tako bi bil ves zaklad naravo­
slovcev in etnografov brezvreden, saj so tisti, ki so ga ustvarili, tujci. To govo­
ričenje so le puhle fraze nesposobnih voditeljev, ki bi okoli Kranjske radi zgra­
dili kitajski zid.]6i
Zgoraj omenjeni članek je izzval besen odgovor v Slovenskem narodu izpod peresa 
Frana Levstika z naslovom Tujčeva peta, kar je pripeljalo do sodnega epiloga - ured­
nik Tomšič je bil kaznovan s 50 goldinarji, ker ni hotel izdati avtorja, sam pa baje 
članka pred objavo ni pregledal oziroma prebral.168 169
Polemik na to temo je bilo še veliko, L. T. pa je vztrajno trdil, kako neumno je na­
padati tujce na Kranjskem, medtem ko si tako veliko Kranjcev služi kruh na tujem. 
Pri tem se je vedno poudarjalo, da so bili Nemci Kranjcem učitelji in vzgojitelji in 
da so prebivalstvu vedno koristili. Avstrijski državljani, ki so se na Kranjsko priselili 
iz drugih kronovin, pa nikakor ne morejo biti tujci. Njihova pravica je, da enako­
pravno sodelujejo v političnem življenju. Ker sta na Kranjskem dve politični stran­
ki, je povsem neprimerno, da se pri svobodni izbiri za kako od političnih usmeri­
168 L T., 11. 9. 1869.
169 Npr. L. T., 11. 9. 1869.
- 90 -
III. Vmesni čas 1868-1869
tev nekoga obmetava z blatom zaradi njegove opredelitve.170 Občasno so se trditve 
slovenske stranke tudi ironizirale - npr. kako ubogi so v tem primeru prebivalci 
Voralberga in Salzburga, saj jih je le nekaj tisoč v primerjavi s 36 milijoni tujcev, ki 
prebivajo v Avstriji.171
Slovenska stranka v očeh kranjskih ustavovercev
Ker je bilo že kmalu po ustanovitvi Ustavovernega društva jasno, da ta nima pod­
pore med podeželskim prebivalstvom Kranjske, so se ustavoverci trudili zmanjšati 
pomen te svoje manjvrednosti. Tako so se tabori v L. T. opisovali kot zborovanja 
zmanipuliranih neukih kmetov. Stalno se je poudarjalo, da so velike množice, ki 
prihajajo na zborovanja, neizobražene in nerazgledane - če jim župnik s prižnice172 * 174 
ukaže, naj gredo na tabor, potem pač gredo. Za pravo ljudsko zborovanje sta bili 
po trditvah v L. T. potrebni: politična samostojnost in lastna presoja vsakega udele­
ženca ter spoštovanje mišljenja nasprotnika, z enim izrazom politična zrelost.
Ljudstvo na Kranjskem je politično apatično, le kler ga sili v politično dejav­
nost. Kolikor časa bo uslužna masa, ga bodo zlorabljali tisti, ki bi radi ustva­
rili videz, da za njimi stojijo mase. Tako torej tabori ne dajejo prave slike ljud­
skega razpoloženja in vladi ne vpogleda v prave želje prebivalstva. Ustavoverno 
društvo zastopa vse stanove, posebno veleposestvo, obrt in inteligenco, ter ima 
pripadnike v vseh vaseh, trgih in mestih, vendar ne med odvisnimi ljudmi, 
temveč med neodvisnimi in samostojno mislečimi. Tako društvo je poklicano, 
da pred vlado zastopa pravo razpoloženje v deželi. Ljudska zborovanja pri ne­
dozorelih ljudstvih, ki so šele začela dihati zrak svobode, padejo na raven ma­
hinacije. Resolucije taborov so tako malo izraz ljudske volje, kolikor je podreje­
nost v vojski izraz taktične genialnosti.™
Bralcem je L. T. opisal naslednjo nazorno sliko o tem:
Tisoči neukih kmetov s kriki “živio! ” sprejemajo resolucije, čeprav jih niso razu­
meli; predložene so jim take stvari, o katerih kmetje sploh ne morejo soditi, 
kakor je npr. vpeljava slovenščine v teološke študije; če bi vsakega posebej vpra­
šal, zakaj je kričal živijo, tega ne bi mogel razložiti, kajti vsak, ki se strinja z 
izključitvijo nemščine iz šol, hoče, da njegovi otroci znajo nemško. Kljub vsem 
resolucijam tudi slovensko govoreči Štajerci in Korošci nočejo slišati o ločitvi od 
svojih dežel ipd.™
Ustavoverci so voditelje slovenske stranke tudi obtoževali, da so odgovorni za po­
slabšan “varnostno-politični” položaj v deželi. Zatrjevali so, da so nacionalni vodite­
lji in duhovniki s svojim pridiganjem nahujskali podeželsko prebivalstvo h kriminal-
170 Npr. L. T., 20. in 21. 12. 1869.
171 L. T., 19. 9. 1868.
172 O duhovščini, ki proizvaja odvisneže - regiment, ki voli v deželni zbor, je bil v L. T. večkrat govor; 
npr. 1. 10. 1868.
172 L. T., 4. 9. 1868.
174 L. T., 6. 11. 1868.
- 91 -
III. Vmesni čas 1868-1869
nim dejanjem. Statistika je po navedbah L. T. dokazovala, da je število prestopkov 
proti telesni varnosti na Kranjskem naraslo in da je občutno višje kakor v sosed­
njih deželah. Če hi k temu prišteli še prestopke javnega nasilstva, bi bili rezultati 
za Kranjsko še slabši. Vse skupaj bi bilo razumljivo, če bi živeli v deželi, kjer je do­
voljeno nošenje orožja in je v navadi krvno maščevanje kakor npr. v Črni gori. Tako 
pa so do tedaj Kranjci veljali za mirne ljudi - tak preskok je povzročilo hujskanje 
kmetov, češ da hoče stranka, ki je v Ljubljani zmagala, zatirati Slovence. Po teh po­
datkih, s katerimi je postregel L. T., je bilo med 100 zločinci na Kranjskem 35 ljudi 
obsojenih zaradi uboja ali hudih telesnih poškodb, medtem ko je bil odstotek takih 
primerov na Tirolskem 20, Primorskem 18, v Galiciji 17, Štajerskem 15, Koroškem 
13, na Češkem 8, na Moravskem pa 7:
Nacionalcem seveda ta statistika ni všeč, saj dokazuje, kako neuspešni so pri 
izobraževanju ljudstva, pri čemer bi moral biti temeljni cilj odpraviti surovost 
[...], z utopičnimi sanjarijami in drugimi sredstvi skušajo zakriti pravo po­
manjkanje izobrazbe [...], kmetom je na voljo dosti molitvenikov in nabožne li­
terature, prave ljudske literature, ki bi ga izobraževala v smislu izpolnjevanja 
pravic in dolžnosti državljana, pa ni.'n75
Geslo “Ne vdajmo se!”, ki se je slišalo na taboru v Vižmarjah, so v L. T. pospremili 
z vprašanjem: “Komu? Izobrazbi, napredku, omikanosti in svobodi?”175 176 177 Med drugim 
je poročevalec v L. T. poudaril, kako močno se je dvignila samozavest voditeljev, ko 
so prišle na tabor tudi trume Dolenjcev:
Ti grozni taboriti so noč pred taborom v gručah in z zastavami hodili po mestu, 
v gostilnah napijali propadu nemštva in razglašali, da je edina rešitev sloven­
skega jezika v izgonu nemškega elementa iz dežele. Mirni turnarji, ki gredo na 
izlet v naravo, so izpostavljeni fizičnim napadom. So to enake pravice za vse?m
Če gremo mimo izgredov v Vevčah in na Jančah, o katerih bo govor na posebnem 
mestu, je treba omeniti novičke, ki so se stalno pojavljale v L. T in pričale o nepri­
ljubljenosti ustavovercev na deželi. Šlo je za poročila, da v okolici Ljubljane meščane 
nadlegujejo z vprašanji, ali so Nemci ali Slovenci, potem pa jih, če izpraševalci niso 
zadovoljni z odgovorom, kamenjajo ali pretepejo.178
O samih slovenskih politikih ter o sestavi in notranji homogenosti slovenske stran­
ke nemški liberalci, kakor smo videli, niso imeli najboljšega mnenja. Vodjem slovenske 
stranke so venomer očitali, da so popolnoma nenačelni in da živijo iz rok v usta.179 
Edini med slovenskimi prvaki, ki si je v komentarjih L. T. zaslužil pozitivno oceno, 
je bil Valentin Zarnik. Zanj je pisec vrstic v L. T. menil, da je edini izmed politikov 
deželnozborske večine, za katerega se zdi, da sploh ve, kaj hoče. Nastopa odkrito 
(z odprtim vizirjem), moško in načelno.180 Posebno so jih motili fanatični in po­
manjkljivo izobraženi duhovniki, ki so ljudstvo ščuvali proti liberalcem. L. T. je npr.
175 L. T., 16., 17. in 26. 11. 1868, naslovi člankov “Kein Jeschza mehr" I in II ter “Vorwürfe der Patrioten".
176 L T., 21. 5. 1869.
177 L. T., 21. in 22. 5. 1869.
178 Npr. L. T., 1. 7. 1869.
179 L. T„ 22. 9. 1868.
180 L. T., 6. 1. 1869, članek z naslovom “Landtags-Reminiszenzen II”.
- 92 -
III. Vmesni čas 1868-1869
poročal, da je kanonik Klun pri neki nemški nedeljski maši očrtal svojim ovčicam 
nekatere znane osebnosti takole:
Ronge: Pijači vdan človek, ki je imel svoje govore po točilnicah in gostilnah.
Forstner: Norec, ki je trpel zaradi mehčanja možgan.
Luther: Jezljivi človek.
Calvin: Bil je hudobnež in zločinec, preden je postal pridigar.™
Značilen primer duhovniškega ščuvanja so bile npr. služkinje. Te so sprehajalci 
srečevali na Rožniku, ko so opremljene z roženkranci in molitveniki odhajale od ju­
tranje maše. Po poti so pele pobožne pesmi, pa tudi sramotilne kot “Hali, halo, že­
lodov več ne bo ...” Dopisnik L. T. je to komentiral takole:
To niti ni čudno, saj je pred kratkim zbor cerkvenih pevk v navzočnosti du­
hovščine pel sramotilno pesem “Teržičani sami so cigani ...” [v tržiškem občin­
skem svetu so bili na oblasti ustavoverci - op. a.] in za svoje izvajanje prejel 
velik aplavz in odobravanje. Tako torej služinčad ščuvajo proti gospodarjem.™
Dopolnitev klasične triperesne deteljice: nacionalci, klerikalci, fevdalci, ki je bila dru­
god po Avstriji že vpeljana, se je po mnenju L. T. na Kranjskem začela udejanjati z 
nastopi grofa Wurmbrandta na sestankih novoustanovljenega Katoliškega bralnega 
društva. Do tedaj so Slovenci ujeli v svoje mreže le grofa Barba, redkobesednega 
moža, čigar najdaljši govor v deželnem zboru je bil “Predlagam konec debate!” in ki 
se je še najbolj izkazal pri zbiranju Petrovega novčiča. (Proti temu zbiranju je bil L. 
T. posebno naravnan - češ da gredo “sredstva tujemu knezu za soldate, v podporu 
režimu, ki nasprotuje našim zakonom in jih imenuje odvratne”.)181 182 183 184 Wurmbrandt, novi 
bojevnik za konkordat in Syllabus, je bil po zatrjevanju L. T.:
do zdaj še najbolj znan kot branilec gledališke cenzure. Njegovi nastopi na se­
stankih omenjenega društva so bili žaljivi: politične nasprotnike je primerjal s 
psi, gledališko publiko označil kot surovino, dnevnik stranke, ki ima častivred­
ne Člane, pa za Schandblatt ... sam se je predstavljal za mučenca liberalcev in 
s to mučeniško pozo skušal pritegniti poslušalce - v resnici ni noben mučenec, 
temveč oproda tiste klike, ki je odvrgla že marsikatero citrono, prej dodobra 
ožeto ... dokazal je, da je v resnici le lutka klera, ki pred občinskimi volitvami 
obupno posega po zadnjem sredstvu - spodbujanju fanatizma.™
Sicer pa so ustavoverci v letih 1868/69 večkrat menili, da sta - posebno glede na 
pisanje v Slovenskem narodu - v nacionalnih vrstah zavladala apatija in maloduš­
je.185 Nasprotnik oziroma njegove trditve so jim bile občasno preveč bedaste, da bi 
se na izpade po časopisih sploh odzvali.186 Izpad slovenske stranke na občinskih vo­
litvah leta 1869 so označili za sprenevedanje:
“Voditelji ljudstva", ki so znani po brutalni politiki majorizacije, so se začeli 
ovijati v ovčje kožuhe ponižne odpovedi - hočejo prepričati svet, da so sposobni
181 L. T., 20. 10. 1868; o Klunovih izpadih, v katerih so ustavoverci obtoženi brezverstva, je L. T. poročal 
tudi pozneje, npr. 4. 1. 1869.
182 L. T., 9. 7. 1869.
183 L. T., 16. 3. 1869.
184 L. T., 1. in 15. 12. 1868 ter 9. 1. 1869.
185 Npr. L. T., 20. 10. 1868.
186 L. T., 29. 10. 1868.
- 93 -
III. Vmesni čas 1868-1869
dejanja, ki ga je najti le v legendah svetnikov, ko se mogočnež odpove žezlu in 
kroni ter ju zamenja za raševinasto spokorniško obleko. V resnici gre zgolj za 
to, da so demoralizirani in v odločilnem trenutku zapuščajo zastavo ter bojišče 
brez boja prepuščajo nasprotniku. Pri tem si še vedno lastijo zasluge za tisto, 
čemur so prej nasprotovali - npr. postavitvi realke, ali za tisto, kar se sploh ni 
zgodilo na njihovo pobudo, npr. nakup Tivolija. Prisvojili so si dosežke tiste 
dobe [Ambroževe - op. a.], v kateri sploh niso imeli večine. Drznili so si na­
sloviti poziv na ljudstvo, za katerega mnenje se kljub trikratnemu očitnemu 
porazu na občinskih volitvah sploh niso zmenili.™ 1
Kakor smo že omenili, so ustavoverci sprejeli razprtije znotraj slovenskega tabora z 
odkritim odobravanjem. Posebno so se razveselili nezaupnice, ki so jo slovenski štu­
denti poslali Lovru Tomanu, in na vsa usta hvalili to prihodnjo slovensko inteligen­
co, ki se je otresla nasilja duhovniških tutorjev in voditeljev - neznačajnežev. Ob 
tej priložnosti so poudarili, da so se motili tisti, ki so mislili, da bo mladina za 
večno zatajevala svoja čustva in stremenje po svobodi ter da bo ostala zvesti opro­
da gnilim srednjeveškim idejam in ozkosrčnosti ultramontanizma. Obetajoče so me­
nili še, da med mladoslovenci in liberalci ni nepremostljivih ovir:
Narodno vprašanje, ki še ločuje, se bo sčasoma uredilo, saj bodo mlade razgre­
te glave prej ali slej spoznale, da mali narodič za obsežno, politično pomem­
bno samostojnost nima možnosti. Za zavarovanje posameznikove in narodove 
samostojnosti pa je bolje poskrbljeno v ustavni državi kakor pa v absolutni 
monarhiji, o kateri sanjajo panslavisti, saj slednja [Rusija, op. a.], kakor kaže 
zgodovina, ni v stanju trpeti individualnosti posameznih narodov.™*
Vendar pa je tudi njihovo navduševanje za mladoslovence nihalo. Zdi se, da je bilo 
najbolj odvisno od tega, kako so v Slovenskem narodu trenutno pisali - proti kleri­
kalcem ali proti nemškutarjem. Tako je npr. v L. T. 9. 8. 1869 mogoče prebrati mne­
nje, da so vsi slovenski časopisi popolnoma pod nadzorom klera in da o pristnosti 
liberalizma mladoslovencev govori dovolj že to, da njihovo glasilo nima poguma sa­
mostojno spregovoriti o čemer koli; S. n. srdito napada nasprotno stranko, za mračne 
sence v lastni stranki pa nima oči oziroma jezika. Ze 21. 9. istega leta pa L. T. sodi, 
da je v nasprotni stranki očiten razdor in da Slovenski narod povsem očitno obrača 
hrbet ultramontanizmu, tako da se kler že zbira na malih “zasebnih” sinodah, na 
katerih srdito obtožujejo Slovenski narod in njegove spodbujevalce.
Proti enakopravnosti slovenščine v šolah in uradih ter za ohranitev položaja 
nemščine
Kakor je bilo že omenjeno, so ustavoverci večkrat izjavljali, da niso proti ohranja­
nju slovenskega jezika. Kljub temu so v nemščini videli sredstvo za dosego višje * *
187 L. T., 3. 3. 1869; odziv na odpovedno pismo 14 nekdanjih občinskih svetnikov, objavljeno v Novicah.
188 L. T., 31. 3. 1869; članki v L. T. na to temo so se pojavljali tudi pozneje, npr. 24. 4. 1869 članek “Ris­
se” (Razkol).
- 94 -
III. Vmesni čas 1868-1869
stopnje omike. Trdili so, da je glede na globalizacijo vseh družbenih in gospodar­
skih dejavnosti znanje nemškega jezika nujno potrebno vsakemu Kranjcu in da brez 
njega ni napredka, saj “odpira polovico cesarstva in omogoča sinovom kranjskih 
kmetov, da so konkurenčni”.189 Zato so ostro nastopili proti osnutku deželnega za­
kona o enakopravnosti slovenščine in nemščine iz sredine leta 1868. Po njihovem 
mnenju je bilo zaznati prvi ukrep za omejevanje nemščine že leta 1866, ko je hil 
pri nekaterih predmetih uveden slovenski učni jezik. Že takrat je to sprožilo odpor 
v deželnem zboru oziroma občinah Tržič in Idrija, tokrat pa naj hi šlo še dlje. Us­
tavoverci so zakonski osnutek odklanjali iz naslednjih razlogov:
- okrnil bi občinsko avtonomijo, ki ji je dotlej pripadala izbira učnega jezika;
- v srednjih šolah bi izginila enakopravnost, z uvedbo dvojezičnega pouka bi bil 
en del šolarjev prikrajšan;
- dolgoročno bi Kranjski prinesel veliko materialno škodo;
- zakon bi bil “pedagoško škodljiv”.
Prof. Heinricher je slednjo trditev utemeljil takole:
V Evropi obstajata humanitarna, državna in nacionalna pedagogika: prva v 
Avstriji, druga v Prusiji, zadnja, najslabša v Franciji. Pri narodih, ki niso do­
segli nacionalne države, kakršni so Slovenci, je slednja škodljiva.
Kot član sprejemne komisije za gimnazije je tudi ugotovil, da nemščino zadovoljivo 
obvlada le kakih 15 kandidatov.
Deschmann je pri tem poudaril, da se zdaj otroci vse od drugega razreda učijo 
nemščino največ 18 ur na teden in se jo komaj še naučijo. S sprejetjem novega za­
kona bi bilo to nemogoče.190 Konec septembra 1868 so ustavoverci državnemu mi­
nistrstvu poslali peticijo proti omenjenemu zakonu. V njej so se sklicevali na prib­
ližno enake razloge, kakršne smo navedli zgoraj, k temu pa dodali naslednje: z za­
konom bi bila nemščina izrinjena iz osnovne šole, na srednji pa okleščena na polo­
vico; ker je v interesu slovenskih staršev, da njihovi otroci znajo nemško, nastopajo 
ustavoverci v interesu slovenskega naroda. Utrakvizem (= dvojezičnost) zavračajo, 
ker zbuja sovraštvo med šolarji, saj ustvarja pri vsaki strani mnenje, da jo druga le 
tolerira; v prvi vrsti je upoštevati praktični vidik - maloštevilni Kranjci morajo na­
predovati v trgovini in izobrazbi.191 Šolsko ministrstvo je deželni zakon o enako­
pravnosti slovenščine v šolah čez eno leto zavrnilo ravno na podlagi 19. člena usta­
ve, na katerega so se pri svojih zahtevah sklicevali Slovenci.192
V zvezi z vpeljavo slovenščine v urade je treba omeniti stalne dopise v L. T o tem, 
da podeželske občine zavračajo akte v slovenščini, ker jih ne razumejo, in da kmet­
je zahtevajo izdajo uradnih dokumentov v nemščini, ker si v sosednjih deželah z 
dokumenti v “novokranjščini” ne morejo pomagati. Besedila, ki jih dobivajo občine, 
naj bi bila zmeda, sestavljena iz hrvaških, srbskih, čeških in ruskih besed.193
189 L. T., 27. 8. 1869.
190 L. T., 5. 9. 1868.
191 L. T., 28. in 29. 9. 1868.
192 Primerjaj Prijatelj ..., III. knjiga, str. 92-95 in 124.
193 Npr. L. T., 3. 9. in 13. 10. 1869.
- 95 -
III. Vmesni čas 1868-1869
Zdi se, da so ustavoverci bolj cenili prebivalstvo zgornjega dela Gorenjske, slabše 
mnenje pa so - kakor smo videli - imeli o Dolenjcih. Posebno občina Kranjska Gora 
se jim je zdela nekakšen nemškutarski raj, kjer brez nemščine ne znajo živeti. L. T. 
je vedel poročati naslednje: četrtina prebivalcev je samo nemško govorečih, polovi­
ca jih govori oba deželna jezika in samo četrtina le kranjščino. Nobenega iz njihove 
občine ni bilo na tabor v Vižmarje, na sodišču odklanjajo slovenščino, ker jim ni 
umljiva, z Beljačani pa izmenjujejo šolarje - svoje pošiljajo čez Karavanke učit se 
nemščino, od tam pa prihajajo otroci učit se “kranjsko špraho”. S Korošci so prija­
telji, zavedajo se pomena nemškega jezika, ki jim je potreben “skoraj kakor vsakda­
nji kruh”. Zato prosijo šolske organe, da v šolo poleg pouka v materinščini uvedejo 
izobraževanje v nemškem jeziku.194
Ustavoverci so torej krčevito zagovarjali tezo, da je nemščina eden od dveh dežel­
nih jezikov. Toliko bolj je torej razumljivo, da so jih razkurile “nesramne” trditve, 
ki jih je v deželnem zboru izustil Zarnik - češ da je nemščina le relikt, podobno 
kakor latinščina na Ogrskem.195 Enako je jasno, da so se razveselili npr. določbe, s 
katero je vlada nasprotovala mnenju deželnozborske večine, češ da nemščina ni de­
želni jezik, temveč v deželi dopuščeni jezik. Vlada je ob tej priložnosti določila, da 
se morajo deželni zakoni za Kranjsko sprejemati v nemškem jeziku, protokoli de­
želnega zbora pa se morajo voditi (tudi) v nemškem jeziku.196
III/2 Občinski svet
Ustavoverci so se ob razpustu občinskega sveta razkričali o svojem možatem nasto­
pu. Župana bi lahko izsiljevali, prisilili, da izvaja njihove sklepe, ali izsilili njegov 
umik, saj so imeli večino. Vendar ne, ni jim šlo za lastne koristi, temveč da se Ljub­
ljana znebi župana, ki ji je v posmeh in sramoto. Trudili so se, da Ljubljana dobi 
človeka, ki ji bo v ponos. Pomembno jim je bilo tudi, da se zavrnejo stremenja lju­
di, ki so ščitili bivšega župana. Ti so mu šteli v dobro, ker ni bil obsojen na so­
dišču, hkrati pa zamolčali, da mu sodišče ni dovolilo priseči. Tako se je samoljub­
nim ustavovercem razlika med politiko mestnega sveta in deželnega zbora zdela 
očitna. Večina v mestnem svetu naj bi bila po njihovem mnenju svoj obstoj posta­
vila na kocko, neprisiljeno, prostovoljno, iz možatega občutka za čast. Deželnozbor- 
ska večina pa je svojo večino ščitila npr. z izključitvijo izvoljenih Muleja in dr. Sup- 
pana: “Mestna večina je odločitev prepustila volivcem, deželnozborska pa meče dva 
častivredna člana ven ... Na tej strani je samozavest zmagovalca, na oni obup utap­
ljajočega se.”197 Vsekakor so bili mnogi veseli Costovega odhoda. Pismo neke Ljub­
ljančanke z Dunaja, objavljeno v L. T, se tako končuje s stavkom “Bürgermeister 
sind wir ledig, Gott sei uns ferner gnädig.” (“Župana smo se rešili, Bog nam bodi
194 L. T., 13. 7. 1869.
195 L. T., 2. 10. 1869.
196 L. T., 29. 9. 1869.
197 L. T, 25. 9. 1868.
- 96 -
III. Vmesni čas 1868-1869
tudi naprej milostljiv.”).198 Novoizvoljeni občinski svet, ki je bil po slovenskem boj­
kotu občinskih volitev leta 1869 popolnoma v rokah ustavovercev, se je po pisanju 
L. T. znašel v razmeroma nezavidljivem položaju. Nerešeni problemi, ki so se zara­
di večmesečnega nedelovanja sveta kopičili, so dobesedno zasuli novo mestno ob­
last, kar naj bi bilo razvidno iz obsežnih programov njenih prvih zasedanj. Po pre­
soji L. T. so bile tudi siceršnje okoliščine zelo težke:
Prejšnja klerikalna večina je mestne finance pustila za seboj v obupnem sta­
nju, nastali so stroški za zidavo bolnišnice, grozilo je, da bo treba - če ne bo 
spremenjen odlok o osnovnem šolstvu - prevzeti šolski sklad, ki ga je dotlej po­
krival fond normalke (Normalschulfond) ... Tudi socialne razmere so bile v 
mestu zelo razrvane. Nasprotja, ki so se ob Costovem nastopu lahko čutila, so 
odkrito prišla na dan oh njegovem (sokolskem) izpadu. Šolska disciplina je 
popustila, umetno razburjanje podeželskega ljudstva in velikega dela nekaterih 
slojev mestnega prebivalstva pa je povzročilo, da je bila osebna varnost v me­
stu in okolici ogrožena.
Po zatrjevanju L. T. glasila “klerikalne stranke” občinskemu svetu in županu sploh 
niso hotela priznati na volitvah potrjene funkcije. Poimenovali so jih vodja društva 
oziroma društveni odbor. Privržence liberalne stranke so v klerikalnih časopisih 
stalno blatili, jih žalili, in sicer ne njihovih idej, temveč njihovo osebo, poklic, značaj, 
celo njihove privržence so zmerjali z najhujšimi psovkami. L. T. se je tolažil: “Seve­
da je neprijetno biti obmetan z blatom, vendar ni nečastno, ničvredno pa je to 
početi.”199
Posebno so v L. T. slavili občinski odbor, ker se je z županom na čelu kmalu po iz­
volitvi in en teden po velikem taboru v Vižmarjah zelo dobro izkazal:
Med krizo - povzročila sta jo roparski napad kmetov na Jančah na člane ljub­
ljanskega Turnvereina in ogrožanje življenj meščanov, ki jih je v Vevčah na­
padla naščuvana drhal - je z energičnimi ukrepi dosegel, da so bili meščani 
obvarovani pred nasiljem pijanih kmetov.200
Zupan je ukrepal tako, da je še isti dan poklical na pomoč deželno predsedstvo in 
zahteval zaščito. Ker je Suppan nasedel (ali se pretvarjal, da je nasedel) pretiranim 
govoricam, da je bilo v spopadih več ubitih in ranjenih, in je pričakoval, da bodo 
razjarjeni in maščevanja željni kmetje vdrli v Ljubljano, je prosil za vojaško okrepi­
tev; predlagal je, naj vojaki zasedejo dostope iz Vevč v Ljubljano in na Celovško ce­
sto, ker je bilo v Šiški domnevno opaziti razburjenje med prebivalstvom. Zupan je 
tudi prepovedal nošenje svetinjic z vižmarskega tabora, ker so bile po njegovem 
mnenju politični znaki.201
Občinski svet je na zasedanju dan po dogodkih v Vevčah in na Jančah zahteval 
pomnožitev ljubljanske vojaške garnizije in takoj je dobila dva dodatna eskadrona 
huzarjev. Število mestne policije so mestni očetje zvišali z 12 na 20. Prestrašeni us-
198 L. T., 6. 10. 1868.
199 L. T., 21. 8. 1869, članek z naslovom "Unser Gemeinderath".
00 L. T., 25. 8. 1869; o incidentu na Jančah in v Vevčah glej - Valenčič: Ljubljanski protinemški odmevi 
tumorskih dogodkov, Kronika 1962/10.
2111 Valenčič, prav tam, str. 122-123.
- 97 -
III. Vmesni čas 1868-1869
tavoverci so naenkrat pokazali izjemno razumevanje za tegobe policijskega poklica. 
Občinski svet je na lastno pobudo izglasoval, da se vsakemu stražniku izplača 6 gld 
enkratnega izrednega poviška, vsakemu uradniku, ki vodi patruljo, pa je zvišal na­
grado z 1 gld 25 kr na 2 gld 50 kr, in sicer dokler je trajalo “izredno stanje”.202 
Poleg zagotavljanja varnostnih ukrepov so mestni veljaki poskušali seči še dlje in 
uničiti korenine zla. V politični resoluciji, ki jo je občinski svet sprejel 1. 6. 1869 in 
naslovil na vlado, je bila tudi zahteva, naj oblasti nastopijo zoper slovenski politični 
program. Vlada je bila po njihovem mnenju preveč popustljiva in je, ker je dovolila 
tabore, dajala videz, da je neodločna in da celo podpira prizadevanje taborov:
Na teh pa se je zahtevalo razkosanje dežel, zedinjenje Slovencev in jezikovna 
enakopravnost. Ljudstvo so s tem razburjali, kar je posledično pripeljalo do iz­
gredov. Treba je nadzirati tudi duhovščino zaradi njenega vpliva na ljudstvo 
in šolo, poostriti disciplino v srednjih šolah, da mladino odtegnejo nacionali­
stičnemu vplivu, odstaviti profesorje, ki na mladino ne delujejo pozitivno, in 
poostriti nadzor nad slovenskim tiskom.
Bistvo spomenice je bilo prikazati slovenske nacionalne vodje kot moralne krivce za 
izgrede; podobno so Nemci poskušali že leto poprej v ježenski aferi.203 L. T. je dne 
25. 5. 1869 poudaril, da so bili kmetje razburjeni, ker so na vižmarskem taboru sli­
šali, da jih hočejo nemškutarji oropati vere in maternega jezika, dodatno pa da so 
jih spodbodli še emisarji iz Ljubljane. Poleg osnovnih misli in nedvoumnega navo­
dila, kako naj vlada ravna, so zanimivi posamezni poudarki ljubljanskega občinske­
ga sveta v besedilu resolucije. Med drugim je slovenskemu nacionalnemu gibanju 
očital socialistično obarvanost in izrazil zaskrbljenost, ker se krati ena “najbolj na­
ravnih pravic” meščanov:
- Izgredi, ki trajajo že dve leti in so zdaj dosegli svoj vrh, so politične narave, 
ne pa navadna kmečka divjost; na to kažejo okoliščine, npr. da je Sokol le 
nekaj dni po spopadu na Ježici priredil zmagoslavni pohod po Ježici in nje­
ni okolici, da je bil na Jančah cilj kmečkega napada zapleniti turnarsko 
zastavo, da so ubitega iz Vevč demonstrativno slavili, njegov grob pa pre­
krili s cvetjem in zastavami ipd.
- Politični nasprotniki oziroma drugače misleči so označeni za tujce in izda­
jalce naroda (iznajdba zaničljivke nemškutar), ki ga hočejo oropati jezika 
in vere.
- Poglavitni vzrok za to obupno stanje je v drži klera, ki je popolnoma odpo­
vedal v svoji vlogi verskega ljudskega vzgojitelja ter v fizičnih obračunih in 
podivjanih duhovih očitno vidi krščansko potrpežljivost in ljubezen; vse gi­
banje je socialistično obarvano - na to kaže govorjenje ljudem, da bodo 
davki zmanjšani takoj, ko bodo sprejeti sklepi taborov; to dokazuje parola, 
ki se širi med ljudstvom: “Mi smo gospodje, naš kruh se odjeda!”; o tem
202 ZAL, Zapisniki sej mestnega sveta za leto 1869, COD III/20, fol. 45-52.
203 Prav tam, fol. 65-73; na dan izgreda so po gozdu v bližini Janč viseli plakati, na katerih je pisalo: 
“Tukaj je močno pripovedano nemškutarjem bobnati in razgrajat za voljo tega, da se ne bodo otroci pla­
šili in zajci budili!” Pod tem so bile narisane vile in kladivo. Dne 25. 8. 1869 je L. T. zapisal, da sloven­
ski časniki razlagajo v zvezi z afero na Jančah novo logiko - kriv ni tisti, ki je ropal popotnike, temveč 
oni, ki je hodil po gozdu.
- 98 -
III. Vmesni čas 1868-1869
priča nezaslišano neprimerni ton, ki si ga v zadnjem času drzne privoščiti 
služinčad v komuniciranju z delodajalci ... služinčad so naravnost naščuva­
li (predvsem duhovščina) k nepokorščini.
- Nenormalno stanje ne more ostati za vedno, saj ljubljanskim prebivalcem 
onemogoča, da bi se napotili izza ljubljanskih zidov; tako se meščanom od­
teguje najnaravnejša pravica - uživanje svobodne narave.
Občinski svet je (kljub temu da je župan na dan vevških dogodkov klical vojaštvo 
na pomoč) menil, da za izboljšanje alarmantnih razmerah niso potrebni izjemni 
ukrepi, temveč strogo in dosledno izvajanje zakonov.204
*
Medtem ko sta ljubljanski občinski svet in deželni zbor v času, ko je imela v obeh 
telesih večino slovenska stranka, dobro sodelovala, so se razmere, potem ko so us­
tavoverci prevzeli oblast v ljubljanskem občinskem svetu, popolnoma spremenile. 
L. T. je slovenskim prvakom, ki so sedeli v deželnem zboru, očital:
Odkar nimajo več večine v občinskem svetu, ne podpirajo mestnih interesov. 
To počnejo tudi pri popolnoma nepolitičnih zadevah, kakršno je npr. plačeva­
nje stroškov za zdravljenje meščanov v splošni bolnišnici. Bleiweis, Costa in 
Toman niso našli niti ene besedice podpore za interese mesta, ki jim je podeli­
lo častno meščanstvo. Leta 1866 je bilo povsem drugače, takrat so ob podobni 
priložnosti v deželnem zboru porabili veliko besed in tudi drugače glasovali. 205
III/3 Ljubljanski ustavoverci in splošnejša vprašanja v zvezi 
s habsburško monarhijo
Sodeč po člankih, ki so izhajali v L. T., je bilo prostozidarstvo kranjskim liberalcem 
simpatično. Tako je npr. L. T. prinesel novico, da je ogrsko ministrstvo dovolilo ob­
stoj prostozidarskih lož. Pri tem so objavili povzetek pravil ter napisali nekaj poh­
valnih besed o humani ideji prostozidarstva in njeni idiličnosti.206 207 Občasno so se 
pojavljale občudovanja polne vrstice o ljudeh, ki priznavajo Boga, vendar so kljub 
temu zadržali kladivo in dleto, svobodno raziskovanje in prosto dojemanje narave. 
Temu nasproti naj bi stali ozkosrčneži pri Danici in Novicah, ki zgolj v duhovščini 
vidijo kasto za vladanje.20' Jezuiti in ultramontanci so bili po teh ocenah sploh kri­
vi za vse zlo, ki je doletelo Avstrijo - med letoma 1850 in 1861 v Thunovem in 
Bachovem času so imeli neomejeno oblast ultramontanci in ti so državo tudi zlo­
mili. Državne pisarne so bile takrat prenapolnjene z jezuiti. Pozneje je prav tako
204 Prav tam.
2(b L. T., 25. in 30. 10. 1869; članek z naslovom “Landtag und Landeshauptstadt I in II”.
206 L. T., 7. 10 1868.
207 L. T„ 31. 10. 1868.
-99 -
III. Vmesni čas 1868-1869
jezuit Belcredi oškodoval državo z zadolževanjem na oderuške obresti. Nasploh naj 
bi veljalo, da jezuiti in ultramontanci ščuvajo ljudstvo proti sistemu. Ultramontanci 
naj bi bili krivi tudi za katastrofo pri Königgratzu.208
Ljubljanski svobodomisleci so izjemno cenili zakone, ki jih je sprejemal državni 
svet. Uvedba porotnih sodišč in tiskovni zakon sta se jim zdela pojem napredka 
glede svobode - želeli so, da bi se institucija porotnih sodišč razširila na vse kazen­
ske zadeve. Prevzel jih je tudi nov vojni zakon - temelj za poznejši prehod k ljud­
ski milici, ki bo ščitila pravice ljudi, in še zakon o nadzoru šol, ki se zaradi odpora 
nekaterih deželnih zborov ni izvajal ustavno in bi vmes morala poseči vlada, saj bi 
se le tako rešili slabih zakonov, ki jih o šolstvu sprejema npr. kranjski deželni zbor. 
Posebno dragocena novotarija se jim je zdelo državno sodišče, ki bo popravilo skrb 
zbujajoče razmere ...
Napredka se po mnenju kranjski ustavi zvestih mož ni dalo zatajiti, vendar se jim 
je zdelo, da jim opozicija še vedno pretirano meče polena pod noge; češki, poljski, 
tirolski in slovenski sovražniki ustave so postavili narodnost pred svobodo ter delali 
skupaj s klerikalci in reakcijo. Ustavoverci so obžalovali tudi neodločnost vlade pri 
obrambi ustave, izrekali so se za popolno odpravo konkordata in javkali zaradi nee­
notnega nastopa ustavovernih strank. Dualizem in ogrska nagodba sta bila po nji­
hovem - ne glede na to, kaj si kdo o tem misli - izpeljano dejanje in tako pogoj za 
življenje Avstrije:
Kranjska deželna večina postavlja narodno idejo pred svobodo in si misli, da 
bo z zrušitvijo svobode rešila narod. To je grozna zmota - v svobodni, ustavni 
državi so vsakemu narodu na voljo sredstva za razvoj in napredek. Motijo se 
tisti, ki hodijo s klerom in mislijo, da jih bo ta po zmagi pustil do besede. Mrz­
lo bi takrat donele besede: “Zamorec je storil svojo dolžnost. Zamorec zdaj lah­
ko gre.”
V Avstriji je po njihovem mnenju zmagovala liberalna ideja. Prav tako se jim je 
zdelo, da so njihove perspektive zelo dobre na Kranjskem, saj so se vrste ustavo- 
vercev utrdile in krepile, od nasprotne stranke pa so ljudje odpadali - o tem naj bi 
pričale jeremijade po slovenskem časopisju.209
Prava nočna mora ustavovercev pa je bila federalizacija, beseda, ki je sploh niso mo­
gli prenesti. Tako so srdito nasprotovali Fischhofovim tezam o možni federalni uredi­
tvi. Fischhof, sam izpričan liberalec z burno preteklostjo (ena vidnejših osebnosti iz 
leta 1848), je menil, da je treba podpreti narodove želje po avtonomiji in tako uvelja­
viti načelo pravičnosti do vseh narodov. Kot ideal, ki mu je treba slediti, je postavil 
Švico. Fischhof je imel za panslavizem presenetljivo razumevanje - zanj je bil to le 
dokaz, da so Slovani v Avstriji tlačeni. Ker Nemci niso v takem položaju, tudi ni pan- 
germanizma. Nemci se zaradi nastopa enakopravnosti v svojem vodilnem položaju ne 
bi smeli čutiti ogrožene, saj enakopravnost še ne pomeni enake zmožnosti. 
Fischhofove ideje so se kranjskim ustavovercem zdele nemogoče:
Nikjer po avstrijskih deželah - razen Voralberga in Salzburga - ne živi samo 
po en narod. Takoj ko bi večinski narod dobil svojo “enakopravnost", bi se
208 L. T., 9. 7. 1869.
209 L. T., 8., 12., 13. in 14. 7. 1869 - članek z naslovom “Verfassungszustände in Österreich ”.
- 100 -
III. Vmesni čas 1868-1869
manjšinski začel počutiti zatiranega. Kako pa si enakopravnost predstavljajo 
Slovani, je vidno na Češkem in Kranjskem. Fischhof seveda ne vidi, kako se 
pravice Nemcev na Kranjskem gazijo. Slovani nasploh nočejo enakopravnosti, 
temveč vlado v svojih rokah. Tako izsiljujejo avstrijsko-cislajtansko vodstvo, ki 
je še vedno nemško, to pa jim popušča in daje koncesijo za koncesijo. Fischhof 
govori o zadovoljitvi pravičnih zahtev narodov. Kaj je še ostalo za zadovoljitev 
Slovencev? Njihov jezik je prevladujoč parlamentarni jezik v njihovem dežel­
nem zboru, ljudska šola je slovenska, uradni jezik s strankami je slovenski, je­
zik deželnih uradov je od naslednjega januarja slovenski, da bi dežela usta­
navljala slovenske srednje šole - temu nihče ne nasprotuje. Stvarjenje Zedinje­
nje Slovenije se zdi samemu Fischhofu grozno, saj se mu zdi škodljivo slabiti 
deželno zavest. Kaj hi se še moralo zgoditi, da bi bili Slovenci zadovoljeni? Ali 
Fischhof meni, da je mrcvarjenje nemškega jezika v dvojezični deželi koncesija 
Slovencem? Slovencem bi ne bilo mogoče v nobeni državi bolj zadostiti, tudi v 
federativni republiki ne. Fischhof namenja Nemcem vlogo ubogega vzgojitelja - 
učitelja, ki so mu otroci iztrgali palico iz rok in ga zdaj z njo klestijo. Vse nje­
gove primerjave s Švico so zgolj teoretične - tam nihče nikogar ne more prisili ­
ti k rabi enega jezika niti občina ne. V Švici prav tako ne živijo narodne sku­
pine, ki neoboroženim ujetnikom režejo nosove in ušesa [misli na južne Slova­
ne - op. a.]. Nemogoče je ohraniti Avstrijo brez soglasja Nemcev, to je izkusil 
Belcredi. Zaradi pomešanosti narodov pa je nemogoče ustvariti separatne deže­
lice. Avstrija bo tako obstala le, če se bo njena ustava brezkompromisno ščiti ­
la, Bog pa jo obvaruj eksperimentov Fischhofovega tipa. Za zgled je treba vzeti 
Švico: v trenutku ko je njen obstoj ogrozil nastanek posebne zveze posameznih 
kantonov - je brezkompromisno vztrajala pri načelih ustave. Isto se je zgodilo 
v Severni Ameriki. Ko so južne države severnoameriške zveze poskusile s sece­
sijo, so se severne države štiri leta vojskovale, da bi zaščitile člen ustave, ki od­
pravlja suženjstvo. Ne Švica ne Amerika nista eksperimentirali, temveč branili 
svojo ustavo.™
*
Ena najusodnejših odločitev, ki je vplivala na politično življenje v Ljubljani od kon­
ca šestdesetih do začetka osemdesetih let 19. stoletja, je bil sklep političnega druš­
tva Slovenija o neudeležbi na ljubljanskih občinskih volitvah leta 1869, ki je obve­
ljal vse do 1875. K tej nenavadni potezi je, kakor smo že omenili, pripomogel nek­
danji ljubljanski župan Costa. Ivan Prijatelj je poudaril, da je šlo za prvo dejavno 
nasprotovanje uradnih slovenskih voditeljev proti vladi, vendar “v korporaciji, kjer 
je vladajoči režim ta njihov odpor najmanj čutil, zato pa ga je nemilo občutila na­
rodna stvar”. V Novicah so to dejanje obrazložili kot nekakšen povračilni ukrep, ker 
med Costovim županovanjem “prejšnja nemška večina mestnih očetov ni hotela pri­
hajati v mestni svet”. Zdaj naj “nemškutarji, ki obetajo ljubljanskim meščanom zla- *
2,0 L. T., 9., 10. in 11. 12. 1869 - članek z naslovom “Österreich und die Bürgschaften seines Bestandes I,
II in III”.
- 101 -
III. Vmesni čas 1868-1869
te gradove zlasti v gospodarstvu” pokažejo, kaj znajo. Dušan Kermavner v tem de­
janju ni videl aktivnega nasprotovanja, vladi oziroma politične demonstracije, tem­
več plod nevere slovenskih prvakov v slovensko zmago na volitvah. Slovenski narod 
že takrat s to neudeležbo ni soglašal in je prvakom - ker so slovenski poslanci se­
deli v državnem zboru - očital nedoslednost, saj se je po njihovi presoji na eni stra­
ni oponiralo, na drugi pa vlado podpiralo. Naslednje leto so mladoslovenci odkrito 
oponesli, “da so se prvaki ravno v Ljubljani, kjer bi lahko kaj pomenili, degradirali 
za podlago tujčevi peti. Junaki ne kažejo fig v žepu .,.“211 Tako se zdi ocena, zapisa­
na v L. T.: “V resnici gre zgolj za to, da so demoralizirani ter da v odločilnem tre­
nutku zapuščajo zastavo in bojišče brez boja prepuščajo nasprotniku,” točna.212 
Očitno drži tudi Slodnjakova trditev, da je neudeležba slovenske stranke na občin­
skih volitvah 1869 spravila ustavoverce v zadrego. V L. T. so namreč “zaklicali pr­
vakom”: “Noben pameten človek ne prepušča svoje hiše brez boja nasprotniku.”213 
Nelagodje, ki je v nemškoliberalnem taboru nastopilo pri tej odločitvi, je povsem 
razumljivo, če pomislimo, da so Slovenci leta zmagovali na občinskih volitvah in 
imeli podporo večinskega prebivalstva. Ustavoverci so se intimno vendarle zavedali, 
da predstavljajo manjšino ljubljanskih meščanov in da so zmagali predvsem zaradi 
odkrite vladne podpore. Po krajšem obdobju “dobrohotnosti” ob zmagi na občin­
skih volitvah 1869, ko se je ponujala roka sprave slovenskim someščanom, so se 
ljubljanski ustavoverci ob izgredu na Jančah in Vevčah odločili za odločnejše ukre­
pe. Na pomoč so klicali vlado, da je uvedla - sicer neformalno - izredno stanje in 
zasedla Ljubljano z okolico z vojaštvom. Kmalu se je izkazalo, da se nameravajo us­
tavoverci na Kranjskem v resnici spraviti le s tistimi Slovenci, katere so šteli za idej­
no sorodne in za katere so upali, da jih povsem spreobrnejo. Njim so ponujali “kon­
cesijo” na narodno-jezikovnem področju, tj. da bi obveljalo načelo, da vsaka občina 
izbira poučevalni jezik v šolah. Pri drugih vprašanjih pa ustavoverci sploh niso vi­
deli omembe vrednih razlik. Mladoslovenci bi morali brezpogojno priznati ustavo, 
na državnopravnem področju pa bi morali opustiti fantastične sanjarije o zedinjeni 
Sloveniji, ki v nobenem primeru nimajo možnosti za uspeh. Bolj konservativno-kle- 
rikalnim slovenskim elementom, ki so se zdeli na krajši rok nepopravljivi, so usta­
voverci namenili trdo roko “doslednega izvajanja zakonodaje”.
Vendar so mladoslovenci te pogoje, za katere bi se ustavoverci z njimi sporazumeli, 
dovolj jasno zavrnili. Levstik je bil v svojih člankih v S. n. nedvoumen in je na­
tančno opisal, zakaj so ponudbe ustavovercev nesprejemljive:
Dežman je mož, ki nima ne tu ne tam pravih prijateljev. Tam ga pisano gle­
dajo, ker menijo, da je še vendar nekoliko slovenstva, katero povsem sovražijo, 
ostalo v njem iz tistih časov, ko je še lahko ponosno - ne pobito - mimo mla­
dine šel, vendar ga rabijo radi, ker vedo, da z njim izgube pol moči svoje stran­
ke. Če Dežman piše in pravi: “Mi nismo v principu nasprotniki narodnih pri- 
zadev”, morda je vsled svoje preteklosti v teoriji res te misli. Ali ne moti se, da 
je osamel, da skoraj vse, kar je okrog njega in kar on svojo stranko imenuje,
211 Prijatelj ..., III. knjiga, str. 121-122 in 135, in ustrezne Kermavnerjeve opombe na str. 495-496.
2,2 L. T., 3. 3. 1869.
213 Prav tam ..., in LZD, št. IX, str. 482.
- 102 -
III. Vmesni čas 1868-1869
ni njegovega mnenja, temveč se drži njegovih načel samo iz nekakega konser- 
vativizma. Dežman zastonj daje oglaševati v svojem Tagblattu sirenske glasove, 
obrnjene na mladino. Mladina je najprvo slovenska in narodna. Ona ve, da 
svoboda ni več svoboda, ako svoj narod prepustimo usodi, kakor on dejansko 
dela, ako se, zapustivši narodno stvar, oklepa Nemcev in sulico obrača zoper 
narod in slovanstvo. Vsi ti sirenski klici so zastonj, tudi naše liberalne in svo­
bodomiselne mladine Dežman v svojem zdanjem stališču ne bo nikdar imel. 
Ako pak res je, kar on pravi, da ga od narodne stranke ločijo samo vprašanja 
zradi svobode, povemo mu lahko, da naj bi bil on kot liberalen narodnjak os­
tal in stal tam, kjer je bil nekdaj (tudi že polnoleten). In ko bi bil kot libera­
len narodnjak samo v svoji osebi stranko reprezentiral, pa domovinski reči zvest 
ostal, zbrala bi se bila danes skoro vsa neodvisna inteligentna slovenska mla­
dina okrog njega. In kaj je lepše in vrednejše moža, ako res dela za idejo, ka­
kor to, da ima mladino za seboj? Zdaj je prepozno zanj.2™
Dr. Kaltenegger je o priliki rekel, “da nemškutarjem živa duša ne more doka­
zati, da bi kdaj zavirali razvoj slovenskega jezika ter narodu v tej stvari kratili 
pravico - ali da borba se zdaj suče po državnopravnih tleh, ker je osnova pri­
hodnje Slovenije v delu”. Jezika nam torej nočete vzeti, nego samo naši narod­
ni bodočnosti hočete korenine izpodsekati ... Kakor je zraka, luči, jedi in pijače 
treba telesnemu življenju, tako je našemu narodnemu življenju treba zedinjene 
Slovenije. Lepo hvalo izrekamo za dozdanje vaše hinavske koncesije slovenske­
mu jeziku, kateri se poleg vsega tega leto za letom dlje umiče od nemške meje 
proti srcu slovenske zemlje ...214 215
Potem ko je Levstik smešil Deschmannove želje po ustavovernem listu v slovenščini 
(češ da ga neutrudnost v delovanju proti slovenski stvari žene tako daleč, “da bi 
rad slovenščino s slovenščino pobijal”, in da je to praktično neizvedljivo, ker ni lju­
di, ki bi tak list pisali, saj so nemškutarji, ki povečini nobenega jezika ne obvladajo, 
za učenje slovenščine preleni), je ustavovercem odrekel tisto, s čimer so se v prvi 
vrsti ponašali - naprednost:
Med Slovenci pa vemo, da ni takih izdajalcev, ki bi slovensko Slovencem doka­
zovali: “Deutsch bis zur Adria ” - ali “Kein Österreich, kein Preußen, sondern 
ein einiges Deutschland” - ali pa, da je bolje, da se slovenstvo, na šest košev 
deljeno, v nemoči ohrani in tako, izneverivši se slovanstvu, utone v italijansko 
in nemško morje [...] ljudje, ki so v novejšem času koncesijo storili, da pravijo, 
da niso zoper slovenščino, se vesele nepotrditve šolske postave deželnega zbora 
kranjskega o ravnopravnosti. Ti ljudje hinavčujejo, da niso zaničevalci slo­
venščine, pa kjer gre za to, da se mogočost izobraževanja našemu jeziku da, 
pokaže se hudičeva kozlova noga. Ni jim za dejanski razvoj slovenščine, tem­
več nemščino hote ohraniti. Laž je torej, da so naprednjaki. Dežman in njego­
va koterija je v narodnem in političnem obziru konservativna ravno tako, ka­
kor so drugi hlapci konservativni v cesarizmu in absolutizmu. Nihče, kdor poz­
na naše zadeve, ne bo tajil, da so med mlajšimi Slovenci taki možje, ki gore
214 LZD št. IX, str. 335-336 - S. n„ 8. 4. 1869.
215 Prav tam, str. 350 - S. n., 15. 6. 1869.
- 103 -
III. Vmesni čas 1868-1869
za svobodo vso in celo [...] ali takih ni, ki bi prodali slovenski značaj [...] Ta­
kih ni, kakor nanje špekulira ubogi ljubljanski nemškutar in jim, ko je vse 
spodletelo, mrežo slovensko nastavlja [...] Keesbacher roke sklepa, da Čehi, Po­
ljaki in Slovenci delajo zoper ustavo. Opozicija mora biti in je koristna, samo 
zoper ustavo ne sme biti. Tu se vidi vsa puhlost in kopitarstvo teh ljudi. Oni 
vedo, da v ustavnih državah res zoper ustavo ni dovoljena opozicija. Ali vedeti 
bi morali, da pri nas v Avstriji so Nemci in vlada diktirali ustavo, ali vsaj, da 
so jo naredili brez 5 milijonov Čehov, da so Poljaki proti nji glasovali in da so 
Slovenci bili proti nji, čeravno so jo nekateri programu volivcev nezvesti po­
slanci potrjevali. Mi nismo zoper ustavnost, mi smo za najširšo ustavnost in 
svobodo. Kadar pride ustava, pri kateri bodo vsi narodi delali, po kateri bo 
vsak narod svoje pravice imel, ne samo v teoriji in s klavzulami, potem bo 
Keesbacher s pravico tožil.2'6
216 Prav tam, str. 361 - S. n., 10. 7. 1869.
- 104 -
IV. poglavje
DOLGI POHOD USTAVOVERNE 
STRANKE NA OBLAST V DEŽELI 
KRANJSKI 1870-1877 IN 
KRATKOTRAJNA POPOLNA PREVLADA 
TE STRANKE 1877-1879
Zgornji naslov bi morda lahko koga zavedel v misel, da obravnavamo politično zgo­
dovino Nemcev na Kranjskem, vendar v tej razpravi velja naša pozornost predvsem 
ljubljanskim Nemcem in njihovim političnim usmeritvam. Bolj nas torej zanima, 
kako je v tem obdobju (od 1870 do 1879 je bila zvečine na oblasti nemškoliberal- 
na, Lasser-Auerspergova vlada) njihova stranka zavzemala politične institucije v 
Ljubljani in v deželi ter kakšno je bilo pri tem njihovo videnje lastnega položaja, 
političnega poslanstva oziroma kakšne so bile njihove ocene družbe in politike na 
Kranjskem, v monarhiji in v evropskem prostoru, kolikor je to neposredneje vpliva­
lo na usodo dežele in države.
Od leta 1869 so imeli kranjski ustavoverci v rokah ljubljanski občinski svet, in to 
vse do 1882. Leta 1873 so prepričljivo zmagali na prvih neposrednih volitvah v par­
lament, 1877 pa na deželnozborskih volitvah; takrat je nastopil čas absolutne nemš­
ke prevlade v političnem življenju na Kranjskem, a je v svoji popolnosti trajal le do 
naslednjih parlamentarnih volitev leta 1879.
Kranjski deželni predsedniki (Alexander Auersperg, Konrad,217 Würzbach, Widmann, 
Kallina ...) so bili vse do prihoda Andreja Winklerja leta 1880 Slovencem bolj ali 
manj nenaklonjeni. Tudi drugi visoki državni funkcionarji, odgovorni za Kranjsko, 
so bili rekrutirani iz ustavovernih vrst - deželna glavarja Auersperg in Kaltenegger, 
potem deželni šolski inšpektor Pirker, okrožna šolska inšpektorja Sima in Linhart, 
člani šolskega deželnega odbora, ki jih je delegirala vlada, npr. Mahr in Mrhal, litij­
21' Čeprav so npr. Konrada v S. n. kritizirali (27. 4. 1871 so se zgražali, ker je ob cesarski potrditvi iz­
volitve Deschmanna za župana tega na vsa usta hvalil, in 25. 5. 1871 so ob komentarju Konradove za­
menjave z Wurzbachom zapisali, kako odhaja človek, ki je pospeševal sovraštvo proti vladi), so 6. 6. 
1871 z zadovoljstvom poročali, da je na poslovilni slovesnosti Deschmanna čisto prezrl, do Bleiweisa pa 
bil posebno prijazen in mu zaželel, naj vztraja na istih položajih in še naprej vodi večinski narod na 
Kranjskem.
- 105 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
ski okrajni glavar Vesteneck, predsednik deželne komisije za zemljiško odvezo dr. 
Schöppl ... in še cela vrsta drugih birokratov.
Kljub obsežni slovenski večini na Kranjskem je torej peščica Nemcev in nemško 
čutečih kranjskih liberalcev (nemškutarjev) z vladno pomočjo v omenjenem ob­
dobju pridobivala čedalje večjo oblast in v letih 1877-1879 dosegla skoraj popolno 
prevlado.
V nadaljevanju bomo podrobneje osvetlili programske usmeritve, iz katerih je usta- 
voverna stranka v tem obdobju izhajala. Predstavili bomo tudi stališča do sloven­
skega tabora ter notranjepolitičnih in zunanjepolitičnih vprašanj v tem času.
iv/i Politična izhodišča in notranje razmere kranjskih usta­
vovercev
Kljub temu da so se kranjski ustavoverci v glavnem držali enake politične usmeri­
tve kakor ob koncu šestdesetih letih, so vidne tudi opaznejše razlike glede na ak­
tualni položaj. Zdi se, da je na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta 19. sto­
letja ljubljansko Ustavoverno društvo preživljalo krizo identitete. Tako si njegovi 
člani niso bili povsem edini glede političnih usmeritev in nalog društva ter so se, 
kakor se zdi, celo prepirali.
V letu 1870 se je pojavila očitna sprememba glede načrtov v zvezi s širitvijo stran­
kinega vpliva zunaj mest in trgov. Medtem ko so bila v prejšnjih letih še izražena 
stremenja po širitvi na podeželje, so vodilni med kranjskimi ustavoverci sprevideli, 
da je to brezupno opravilo. Tako je na sestanku Ustavovernega društva 8. 4. ±870 
Gustav Haimann izjavil, da ima vsaka dežela vlado, kakršno si zasluži. Za slabo vla­
do na Kranjskem so bili po njegovem mnenju sokrivi tudi oni (ustavoverci), pred­
vsem pa so bili odgovorni prejšnji sistemi, ki niso storili nič za razsvetljevanje ljud­
stva. V zvezi s tem je Haimann dal pobudo, naj ustanovijo slovenski liberalni časo­
pis, kar je najboljše sredstvo, ki bi pripomoglo k dozorevanju ljudstva, saj je le-to, 
posebno podeželsko, neomikano in neuko. Haimannovemu predlogu je nasprotoval 
Karl Deschmann (ki je še pred enim letom pogrešal tovrstni slovenski list) in z vr­
sto primerov dokazoval, kako malo koristi bi tako podjetje prineslo v primerjavi s 
časom in napori, ki bi jih zahtevalo. Posebno je nasprotoval temu, da bi prosili vla­
do za subvencijo za tak slovenski list, saj mora društvo v vsakem pogledu ohraniti 
svojo neodvisnost. Tam, kjer lahko deluje, že zdaj deluje uspešno, njegovo delova­
nje že kaže sadove. Proti klerikalnim kolporterjem bi bil tak časopis malo koristen. 
Glavni cilj delovanja društva naj zato ostanejo mesta in trgi in tam naj pridobiva 
zdravo politično življenje vedno več prostora.2'8 To vprašanje je bilo načeto tudi 
pozneje. Tako je npr. S. n. dne 22. 12. 1870 v poročilu o sestanku ustavovercev, ki 
je potekal 16. 12. 1870, navedel, da so “Dežmana grabili, ker je glavni nasprotnik, 
da se izdaja slovenski list za nemčurske namene”.
218 L. T., 9. in 11. 4. 1870.
- 106 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
O nekaterih napetostih med Nemci in nemškutarji znotraj ustavovernega tabora je 
S. n. poročal 4. 6. 1870. Keesbacher da je svetoval sprejeti resolucijo o pristopu Us­
tavovernega društva k nemškemu sklepu z dneva nemške stranke na Dunaju, saj je 
ta korak naredila tudi praška kazina, po kateri se tako radi zgledujejo. Proti temu 
nasvetu so najbolj “ljuti” nasprotniki baje poudarjali, “da nočejo biti Nemci, ampak 
nemškutarji in ustavoverneži. Ti ljudje si obetajo, da bodo pri naslednjih volitvah 
postavili svoje kandidate v Kamniku, Tržiču in Krškem.”
Tudi ob deželnozborskih volitvah leta 1870 so ustavoverci opredeljevali svoj pred­
volilni program kot dovolj široko in za vse frakcije sprejemljivo usmeritev. Pri tem 
so poudarjali nevarnost federalizacije in zagotavljali, da bo le trdna povezanost av­
strijskih dežel Kranjski zagotovila razcvet. V predvolilnem pozivu volivcem so pred­
stavili naslednje politične usmeritve:
- utrditi svobodo s sredstvi in načini, ki bodo javni;
- nasprotovanje federalizaciji, zanikanje posebnega češkega državnega prava, nas­
protovanju trganja dežel za ustvarjenje Združene Slovenije;
- zavzemanje za neposredne volitve v državni zbor;
- na podlagi neposrednih volitev naj bi bil izvoljeni državni zbor pooblaščen, da 
odloča o podlagi za nadaljnjo širitev deželne avtonomije; zavračajo vse nagodbe, 
sklenjene zunaj predstavniških teles;
- vztrajanje pri enakopravnosti narodov in jezikov ter odklanjanje vsakega posilje­
vanja pod okriljem državne zaščite;
- enakopravnost veroizpovedi;
- reforme narodnega gospodarstva;
- zmanjšanje stroškov za vojsko in reforma vojske;
- davčna reforma.219
Ob ponovnem volilnem porazu so ustavoverci zatrjevali, da niso izgubili poguma in 
da je njihova zmaga samo vprašanje časa.220
Kljub monolitnosti, ki je odsevala iz časopisnih vrstic L. T., pa je slovenski tabor 
poročal o nekaterih sporih med ustavovernimi člani. S. n. je že 22. 12. 1870 pisal o 
krizi v Ustavovernem društvu, saj so deležniki in lastniki Laibacher Tagblatta mo­
rali doplačati 100 gld na delnico. Zato jih je - po teh vesteh - iz društva mnogo iz­
stopilo. Prav tako so morali za svoj časopis zvišati naročnino. Hoteli da so zamenja­
ti tudi urednika, vendar bi se moral ta ravnati po Bambergu in Kleinmayerju, ki se 
ne bi smela pretirano zameriti vladi, saj tiskata tudi Laibacher Zeitung. Tako so os­
tali pri starem uredniku. Od začetka novembra 1870 je iz Ustavovernega društva 
izstopilo več kakor 60 članov.
S. n. je tudi čez eno leto poročal o “gnjilobi” in neslogi, kljub temu da imajo nad 
svojimi društvenimi prostori napis “Durch Einigkeit zur Freiheit ”. Razmere so bile 
zelo kritične in njihov vodja Suppan je menda predlagal, da se društvo razide. Kees­
bacher je protestno izstopil iz društvenega odbora, namesto njega pa je bil izvoljen 
mladi Plavček (Plautz). Vse je bilo zaradi mesebojnih spletk tako zaostreno, da so 
baje vsi člani “razen Maliča in uradnikov” zagrozili z izstopom, “če Dežman kot pr-
219 L. T., 9. 6., 21. 6. in 25. 6. 1870.
220 L. T., 28. in 30. 6. 1870, članek z naslovom “Gestrige Wahlen ter Der neue Landtag”.
- 107 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
vosednik ne resignira”. Vzrok tern homatijam je bila po Narodovih besedah obča ne­
jevolja proti Schreyu, direktorju realke. Profesor Pirker je rad prevzel nalogo, da 
Schreya ovadi v Ljubljano je prišel inšpektor Wretschko in imel več sestankov, ven­
dar niso bili uspešni. Zdelo se je, da bo ostal Schrey brez službe: “V svoji nadlogi 
hiti Schrey do pribežališča vseh ustavovernih grešnikov Deschmanna”; ta je posre­
doval pri ministru Stremayerju, pri tem pa se je o prof. Pirkerju in drugih izrazil 
nepohvalno. Stremayer je to poročilo poslal sekcijskemu šefu Czediku, ta pa svoje­
mu prijatelju Pergerju, da je o vsem skupaj obvestil ovaduhe oziroma zarotnike, in 
spor je bil tu. “Novoustrojeni odbornik mladi Plavček (Plautz) se je izvolil namesto 
Keesbacherja in je takoj predlagal izdajanje slovenskega tednika, ki bi imel nalogo 
porazumljenje z liberalnimi mladoslovenci.”221
O oholem ozračju, ki je prevevalo kazino, izvemo iz več drugih poročil, objavljenih 
v S. n. Ustavoverci so se imeli za nekake aristokrate in bili z navadnimi ljudmi me­
deni le ob volitvah. Po njih se za obrtnike in druge manj ugledne volivce, ki so jim 
sedli na limanice, niso menili. V kazini je menda “gnezdil” tudi nekakšen gentle­
manski klub - “društvo mladih nemškutarčkov, ki imajo bogate starše a nič oprav­
ka”.222 Nadutost ljubljanskih ustavovercev se je izrazila ob obisku celjskih somišljeni­
kov 13./14. 11. 1870 ob t. i. “Beethovenfeier”, saj so Ljubljančani zahtevali, da se li­
sta gostov pošlje vnaprej in ob vsakem imenu navede tudi stan. Maloštevilne celj­
ske goste so na plesu ljubljanski “feine Leute” pisano gledali, enako kakor:
Ljubljančane, ki niso udje in niso sposobni za Kazino. Ljubljanski nemčurji so 
plemenite krvi, starega rodu, vsaj se lahko vsakemu dokaže, ka je njegov oče 
ali stari oče še hodil s košem po svetu ... Obnašanje nekaterih nadepolnih 
otročičev iz “boljših hiš” je vsakega žalilo, kdor ne pripada znani kazinski kliki.
Ne samo da se je večina Celjanov ob tako “finih” sprejemih pritoževala nad prema­
lo zabave in je - namesto da bi sedela na salonskih koncertih - pohajkovala po ljub­
ljanskih gostilnah. Zaznati je bilo tudi ideološke razlike, predvsem ob napitnicah:
Prvo napitnico je sprožil dr. Schöppl za ustavovernega cesarja, vendar pri celj­
skih Prusomanih še gorkega kropa ni zaslužil, ker so kar naravnost izrekli: 
“No, das is a pissel schwarzgelb!” Keesbacher je napil tudi nemški domovini, 
katera pa ima od te napitnice toliko koristi kot Keesbacherjevi bolniki. 223
Potem ko so že leta 1870 ljubljanski ustavoverci ob francosko-nemški vojni in po­
sebno po nemški zmagi kazali simpatije do nemške hegemonije, so leta 1871 svoj 
program tudi v celoti podredili nemškemu nacionalizmu. Sicer so sredi 1870 v Us­
tavovernem društvu še prevladovali tisti, ki niso hoteli pristopiti k sklepu z dneva 
nemške stranke na Dunaju, vendar se je položaj že čez nekaj mesecev spremenil. 
Dne 15. 3. 1871 so na zborovanju Ustavovernega društva, ki je bilo nenavadno do­
bro obiskano, sprejeli odločitev, da društvo pristopi k sklepom z nemškoliberalnega 
strankinega dne na Dunaju 26. 2. 1871. L. T. je že pred sestankom, 6. 3. 1871, te 
sklepe objavil brez komentarja:
221 S. n., 3. 11. 1870.
222 S. n., 8. 11. 1870.
223 S. n., 17. 11. 1870.
- 108 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
I. Pozdravljajo nemško zmago nad Francijo in združitev Nemčije, čeprav je ta 
zahtevala žrtev: izključitev avstrijskih Nemcev iz nemške državne zveze. Zve­
za z Nemčijo je edino sredstvo za ohranitev oziroma oživitev moči Avstrije, 
ki je zaradi protinemških stremljenj močno opešala. Povezavo z Nemčijo je 
treba doseči na političnem in gospodarskem področju in jo okrepiti glede 
na skupno nemško kulturo, zgodovino in politiko.
II. So sovražniki vsake vlade, ki se drži ustave le na papirju, v praksi pa rav­
na proti njej. Pri ustavi vztrajajo, ker je edini zakoniti prostor, v katerem je 
mogoč organiziran razvoj v duhu svobode. Izrekajo se proti federalizmu v 
vsaki obliki in proti razširjanju deželne avtonomije vse do takrat, dokler ne 
bo po neposrednih volitvah izvoljeni parlament s svojimi ustavnimi poobla­
stili porok, da okrepitev administrativne avtonomije ne bo uporabljena za 
rušenje parlamentarne enovitosti in da nemški interesi ne bodo prepuščeni 
slovanskemu preglasovanju in fevdalni oziroma ultramontanski reakciji. 
Protestirajo proti koncesijam v Galiciji in zahtevajo, da se to kraljestvo brez­
pogojno vklopi v državni organ ali pa da se mu, po izločitvi nemških de­
lov, zagotovi poseben položaj. Ta bi moral zagotavljati, da država ne bo 
pretirano finančno obremenjena in da bo vzpostavljena močna parlamen­
tarna enovitost preostalih kraljestev in dežel.
III. Žele vztrajati pri dualističnem načelu državnega prava monarhije, spre­
membo le-tega pa brez soglasja posameznih ustavnih dejavnikov zavračajo. 
Žele, da bi o skupnih zadevah neposredno odločala oba parlamenta, ne pa 
delegacije, kakor je to zdaj.
Za večjo učinkovitost so sprejeli tudi sklepe o tesnejšem sodelovanju med 
sodrugi po Avstriji, in sicer tako, da v nemško društvo na Dunaju vstopijo 
tudi politično dejavni člani, ki ne živijo na Dunaju, in da se iz vsake pro­
vince kooptira določeno število članov v agitacijski odbor nemškega druš­
tva, ki se ho lotil organizacije nemške stranke. Predvideli so tudi ustanovi­
tev časopisa, ki se bo pošiljal nemškim društvom.22*
Na sestanku ljubljanskega Ustavovernega društva je več govornikov utemeljevalo te 
- moramo priznati - precej velike spremembe v političnih izhodiščih, saj je bilo še 
pred nekaj meseci mogoče slišati in brati, da so proti vsakemu nacionalizmu, ker 
da ta škoduje svobodi, napredku ipd. Dr. Schaffer je na tem zborovanju poudaril, 
da ustavno načelo v Avstriji spoštujejo le Nemci in da je ustava le med njimi pog­
nala čvrste korenine. Pri drugih narodih so ustavoverci v manjšini, ki je tako pičla, 
da “ne pretehta”. Ob spoznanju, da se je treba v političnem boju povezovati, je pre­
vladalo stališče, naj se vsa ustavoverna avstrijska društva pridružijo programu nemš- 
koliberalnega strankinega dne 26. 2. 1871. Schaffer je priznal primernost očitka, da 
se društvo, katerega veliko članov je druge narodnosti, priključi sklepom s čisto 
nemškega strankinega dne. Vendar:
224 Program z drugega nemško-avstrijskega strankinega dne na Dunaju je objavljen tudi v: Leopold Kam- 
merhofer, Studien zum Deutschliberalismus in Zisleithanien 1873-1879, Verlag der österreichischen Aka­
demie der Wissenschaft, 1992, str. 249-251.
- 109 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Danes ti pomisleki niso več utemeljeni. Ustavoverna stranka in nemška nacio­
nalna stranka se v poglavitnih točkah svojih programov prekrivata. Ustavi zve­
sti pripadniki drugih narodov so tako maloštevilni, da v sedanjem kritičnem 
trenutku niso sposobni delovanja, in morejo, če žele zaščititi svoja stališča, to 
storiti le v povezavi z nemško stranko. Vsak svobodomiselnež mora v nemški 
tabor. Zdaj je cilj potolči skupnega sovražnika ter zaščititi ustavo in svobodo, 
šele nato pridejo druge naloge. S točkami dunajskega programa se strinja cela 
liberalna stranka na Kranjskem.
Schrey je dodal, da je povezava ustavi zvestih Kranjcev s somišljeniki v Avstriji nuj­
nost, posebno zato, ker poslanci, ki jih je izvolil kranjski deželni zbor, ne morejo ve­
ljati za zastopnike Kranjske, še manj pa za zastopnike ustavi zvestega dela prebival­
stva. Z nemškimi Avstrijci jih veže isto prepričanje, boj proti federalizmu in reakciji. 
Prof. Perger je poudaril, da nemški Avstrijci ne prehajajo meja ustave, kar pa ni 
praksa pri drugih narodih in “narodičih”, ki se prepuščajo meglenim sanjarijam o 
prihodnjih državah. Predsedujoči Deschmann je opozoril na pisanje slovanskega 
dnevnika, ki izhaja v nemščini (Triglav), v katerem se govori o izoliranosti in nemoči 
liberalne stranke na Kranjskem ter o zaskrbljenosti, da se stranka ne bi povezala z 
Nemci v Avstriji. Deschmann je menil, da jih mora ravno tako razmišljanje nas­
protnika spodbuditi k povezovanju s stranko, katere glasila so doslej branila liberal­
na stremljenja na Kranjskem in strogo nadzirala nasprotnike pri poskusih posiljeva­
nja. V istem članku so jim očitali, da so, s tem ko so se priključili nacionalnim pra­
porom nemških Avstrijcev, zavrgli dotedanje načelo, da je svoboda nad narodnost­
jo. Deschmann je menil, da ta očitek ni upravičen:
S tem v zvezi je pripomniti, da se tisto, kar naši politični nasprotniki označuje­
jo kot narod, končno omejuje na izpostavljanje rasnih razlik, medtem ko nemš­
ki Avstrijci pod tem pojmom mislijo višji moralni element neke napredne kul­
ture, ki pretežno vpliva na dograjevanje avstrijske nacionalne ideje. Liberalni 
stranki se očita, da goji simpatije do nemških apetitov po hegemoniji in da 
hoče deželo prusificirati. Ona pa hoče le ohraniti pravice svobodnega državlja­
na in se jim ne bo odpovedala v korist nacionalnih utopij ter ne ho izdala kul­
ture, ki je za deželo le blagoslov ... Program nemškega strankarskega dne te­
melji na ustavnem načelu, izhaja iz ljudi, ki nemških interesov ne branijo s 
stališča rase, ampak kulture, napredka in obstoja Avstrije. Zato s tem progra­
mom tudi popolnoma soglašam.
Tako je svoje sofistično razglabljanje zaključil najznamenitejši konvertit svoje dobe 
na Slovenskem. Deschmann je poleg hvale Nemcem sramotil slovenska prizadeva­
nja na kulturnem področju:
Nezmožni ustvariti nekaj izvirnega, kopirajo nemško kulturo in te ukradene iz­
delke ovesijo z nacionalnimi cunjami, potem pa te mojstrovine slavijo kot pra­
ve nacionalne duševne proizvode, določene za omikanje slovenskega naroda. 
Tako so celo Lumpacija Vagabunda postavili na slovenski oder kot izobraže­
valno sredstvo. V zgodovini Kranjske so izobraženci od nekdaj brez prisile priz­
navali zasluge nemštvu, ki je v kranjski deželi domače, in mu izkazovali spo­
štovanje. Šele v naših dneh verjamejo oni pigmejci, ki se napihujejo kot nosilci
- 110 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
kulture, da lahko svoje pristno narodno čutenje ob vsakem povodu manifesti ­
rajo s sramotenjem nemštva.22'3
Tako je bil prehod kranjske ustavoverne stranke na odkrito nemško stran uteme­
ljen s čudnim izmotavanjem, češ da se to mora zgoditi zaradi maloštevilnosti ne- 
nemških ustavovercev ter da so Nemci tako kulturni in plemeniti, da tudi njihov 
nacionalizem nima rasnega, temveč kulturni predznak in da je zato opravičljivo 
oziroma glede na zahteve časa nujno biti v nemškem taboru, čeprav nisi Nemec. 
Zdi se, da je bil kranjskim ustavovernežem kot eden od povodov za odkriti prehod 
v nemški tabor tudi nastop Hohenwartove vlade. Slednjo so doživljali kot največje 
zlo in nevarnost za utrjevanje ustavnega življenja. Tako so na seji dne 24. 2. 1871 
kranjski ustavoverci razburjeno ugotavljali, da sedanje ministrstvo ni parlamentar­
no, da glede na njegovo držo sledijo novi pogodbeni eksperimenti, da je nujna kre­
pitev centralnega parlamenta ogrožena in da je zato potreben odločni nastop dr­
žavnih poslancev, ki naj prepreči zlo.225 226 Že 16. 2. 1871 je v L. T. izšel članek, ki je 
analiziral Hohenwartovo vlado in njene nakane.
Vlada naj hi izhajala iz podmene, da je pravi, na dinastičnem čutu utemeljni 
patriotizem najti le še med plemstvom in nižjimi sloji prebivalstva. V tem smi­
slu je torej treba predrugačiti politični sistem, da bodo nižji sloji dobili nepo­
sreden vpliv na politično življenje in postali protiutež liberalizmu in protirim- 
skemu prepričanju srednjega razreda ter nemške buržoazije, ki se spogleduje s 
Prusi. Pri tem si bodo pomagali s klerom in nekakšnimi socialnodemokratski ­
mi eksperimenti, h katerim spodbuja dr. Schdffle. Tako naj bi nižje razrede 
naščuvali na liberalizem in v bistvu izvedli vrnitev k popolnoma katoliškemu 
načelu in tradiciji oktobrske diplome. Temu se je treba upreti z dosego večine v 
državnem zboru; nemškoliberalne stranke se morajo odpovedati običajnim manj 
pomembnim prepirom in se podvreči ostri strankarski disciplini. Treba je tudi 
skleniti zvezo s Poljaki na podlagi solidarnosti interesov.
Člankov, ki so utemeljevali novo smer, je bilo seveda v L. T. še dosti. Tako so npr. 
9. 8. 1871 odgovarjali na očitke, objavljene v Slovenskem narodu, da so opustili 
vztrajanje pri programu obrambe svobodnjaštva in prevzeli nemški narodni dejavnik. 
Ker so slednjega ob vsaki priložnosti ostro poudarjali, je S. n. menil, da nimajo pra­
vice govoriti o pomanjkanju svobodomiselnosti pri Slovencih. Novinar L. T. je zapi­
sal, da so ustavoverci ta korak naredili z obotavljanjem in neradi. K temu jih je 
prisilila nuja, saj so morali obraniti osnovne ljudske pravice:
Če tega ne bi storili, bi npr. morali razpustiti svoje šole in svoje otroke pustiti 
poučevati v napol barbarskem idiomu ter jih izpostaviti klerikalnemu poneum­
ljanju. Ker so Nemci v Avstriji edini nosilec napredka, nismo imeli izbire ...
Pri izvajanju svojih stališč so v L. T. včasih, kljub razglašani višji vrsti nacionalizma 
- ki je imel po njihovem predvsem kulturni pomen (t. i. “kulturträgerstvo”) - svoj 
prostor dobile tudi klasične rasistične izjave, npr.:
225 Poročilo o zborovanju ljubljanskega Ustavovernega društva z dne 15. 3. 1871 je bilo objavljeno v 
L. T. 16. in 17. 3. 1871.
226 L. T., 25. 2. 1871.
- 111 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Narodi v Avstriji niso na enaki kulturni ravni, zato primerjave s Švico in Ame­
riko ne pridejo v poštev ... Če nekdo sanja, da bo v slovanskem elementu na­
šel novo podlago za graditev države, bo grenko razočaran ... Germanska rasa 
je, kakor dokazujejo izkušnje starejšega in novejšega časa, v posesti vse duhov­
ne darovitosti in je določena za svetovno zgodovinsko vlogo. Germanski ele­
ment je ustanovil to državo in jo bo obvaroval pred razsutjem. Slovan se zdi 
nasproti temu, ne glede na svojo večjo življenjsko gibljivost in prilagodljivost, 
od narave določen za nepolitičnega, torej ni določen za državotvorno bistvo. 
Kakor je v tisočletjih pokazala zgodovina, Slovan ni zmožen ustvariti in uprav­
ljati večje kulturne države. Povsod, kjer je prišlo do tega, da je Slovan uprav­
ljal veliko državo, se je to zgodilo na podlagi vladavine kaste, povsod je manj­
kal moralni meščanski element, dejanski nosilec kulture in sodobne države. 
Slovanski element je element razsutja države. Le železna pest carjev je premo­
gla moč, s katero ga je ukrotila, in le tam, kjer so v politični zvezi z Nemci 
prevzeli germanske navade, jim je uspelo narediti nekaj za kulturo, ne da hi 
opustili svojo narodnost. Da bi pa svoje učitelje potlačili in jih s pomočjo je­
zuitov in junkerjev postavili v podrejen položaj, je treba nekaj več od slovanske 
kratkovidnosti, nacionalnega fanatizma in sovraštva do Nemcev.w
Leta 1871 so se zgodile spremembe tudi na položajih, ki so jih nadzorovali ustavo­
verci. Tako je ljubljanski župan Suppan odstopil zaradi prezaposlenosti. Namesto 
njega so 29. 3. 1871 izvolili za župana Karla Deschmanna. Ta se je potem ob cesar­
ski potrditvi odpovedal predsedovanju Ustavovernemu društvu, tako da so za nove­
ga predsednika spet izvolili Suppana, ki je predsedoval društvu pred Deschman- 
nom.* 228
1871. je bilo torej prelomno leto, v katerem so se izkristalizirala stališča ljubljanske­
ga Ustavovernega društva, ki je tudi teoretično in statutarno prešlo na položaje 
nemškega nacionalizma. Vse skupaj je bil logični korak, h kateremu je gotovo pri­
pomoglo tudi razočaranje nad mladoslovenci, na katere so, kakor bomo podrobneje 
prikazali drugje, ustavoverci nekaj časa resno računali in v katerih so videli morebitne 
zaveznike, morda celo frakcijo, s katero bi se lahko združili. Tesnejše povezovanje z 
nemški liberalci v Avstriji je kranjskim ustavovercem koristilo, saj jim je zagotovilo 
še večjo podporo nemškoliberalnih vlad. Čez čas se je ta zveza seveda izkazala za 
pogubno.
V letu 1872 so kranjski Nemci utrjevali svoje položaje. Dunajska vlada je namreč 
na ključne položaje v deželi začela postavljati svoje ljudi, to se pravi pripadnike 
kranjske ustavoverne stranke. Dotedanji deželni glavar Alexander Auersperg je bil 
imenovan za deželnega predsednika, na njegovo dotedanje mesto pa so postavili 
dr. Kalteneggerja. Prejšnji deželni predsednik Wurzbach je hotel po zatrjevanju S. 
n. mirno živeti, vendar:
... slabi duhovi Dežman, dr. Suppan in včasih tudi dr. Kaltenegger, ki se okolu 
njega plazijo, mu ne dado miru. Tako so ga pripravili, da je deželnemu zboru 
kranjskemu pisal, da mora vse, kar deželni odbor zboru predlaga, poleg slo-
L. T., 16. 8. 1871, članek z naslovom “Warum wir den Foederalismus bekämpfen”.
228 L. T., 10., 25. in 26. 1. 1871.
- 112 -
IV Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
venskega biti napisano tudi v nemščini. Naši Prusaki z njim (Wurzbachom) 
niso zadovoljni, ker nacionalcev ne da baš kar na vešala obesiti. 229
Novega deželenega predsednika Auersperga je isti list orisal takole:
Je privrženec Slovencem najbolj sovražne stranke. On je ud in vsaki večer za­
haja v kazino, v tisto od druzih gostov popolnoma separirano družbo, katere 
Člani se “Gfrettbrüder” sami nazivajo ... Tam vodijo pruskega duha polni mož­
je Jevnikar, Eisei, Stedry, Deschmann itd. besedo. Nastopila bo era biričev in 
strogosti do farjev in slobenarjev.
Pisanje v L. Z., v katerem je Auersperg napovedoval, da bo bolj energičen kakor 
predhodnik in bo poskušal “z manj dobrohotnimi, a vendar legalnimi sredstvi” 
doseči spravo, je S. n. komentiral: “Tako sredstvo so tudi bile vislice, ki jih je v Ara- 
du postavil rajni Haynau.” Za položaj deželnega predsednika se je baje potegoval 
tudi Suppan, a na dvoru ni dobil podpore.230
Sledile so tudi nastavitve ustavovercev na nižji ravni. Učitelja Pirkerja so imeno­
vali za deželnega svetnika in deželnega šolskega inšpektorja za kranjske ljudske 
šole. Ravnatelja Mrhala je vlada samovoljno imenovala v deželni šolski svet, dr. 
Keesbacherja pa za c. kr. deželnega zdravniškega svetovalca. Šolarju so odvzeli 
nadzorstvo nad realčnimi predmeti in ga prepustili Matiju Vrečku, “slovenskemu 
izrodu”. Te kadrovske spremembe so v L. T. razglasili za uvajanje ustavnih razmer 
na Kranjskem. Zarnik je na 8. seji deželnega zbora nezakonito vmešavanje vlade 
v prosveto na Kranjskem označil kot prelom ustave, za kar bi bilo treba ministra 
za uk in bogočastje postaviti pred sodišče. Slovenska večina deželnega zbora je 
na tej seji na predlog šolskega odseka izglasovala izjavo, da deželni zbor obžaluje 
ministrovo ravnanje.231 Povsem razumljivo je torej, da so bili govori ob proslavi 
obletnice sprejetja ustave, decembra 1872, prežeti z optimizmom in samozavestjo. 
Ustavoverci so bili zadovoljni, ker so menili, da lahko mirno in z upanjem zrejo 
v prihodnost.232
O tem, kako se je po Ljubljani razpaslo prusofilstvo, je poročal S. n. in je npr. 29.
2. 1872 zapisal:
Prihodnji zgodovinopisec Ljubljane jej bode vsekako moral dati priimek “me­
sto nemčurskih škandalov” in ob tem navedel zgodbico o pijanih pristaših 
“zloglasnega gasilnega društva”, ki so v kazini naredili škandal, ko so vztraj­
no in bučno zahtevali, naj godba igra “Wacht am Rhein ”. Gostilničar Ehrfeld 
jim je razložil, da ta pesem ni na sporedu in je ne morejo naročiti, nakar so 
besno odšli. Pri tem ekscesu, ki je vznemiril vse goste, da so šli gledat, kaj se 
godi, so bili najbolj divji Smokvina (tajnik zvonarja Samasse), Dornik (“Cvirn- 
fabrikant ” na Jančjem) in neki Poli (v službi pri “Tschinkelnjnu ”).
229 S. n., 18. 5. in 8. 6. 1872.
230 S. n., 4. 7. 1872.
L. T., 2. 7. in 19. 10. 1872; 14. 10. 1872 članek z naslovom “Die Anbahnung verfassungsmäsiger Zu­
stand" in Krain; glede Mrhala primerjaj - Miroslav Gorše: Doktor Valentin Zarnik; Slovenska matica, Lj., 
1940 ..., str. 136-137; v nadaljevanju Gorše ...
232 L. T., 23. 12. 1872.
- 113 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
V začetku 1872 je S. n. tudi zabeležil, da je za Laibacher Tagblatt v zadnjem tre­
nutku nastopila nova vlada, saj mu je v Hohenwartovem času brez subvencij že 
trda predla:
Zdaj, ko imajo “meso od svojega mesa” na vladnem krmilu, so dobili denarje, 
ki po poplačilu dolgov še ostajajo, in hočejo ustanoviti slovenski list. Slednji 
naj bi bil popularno “po kransk” pisan. V odboru Ustavovernega društva naj 
bi bilo nasvetovano, naj se imenuje “Ta fraj Kranjc”.
V tem članku je S. n. še povedal, da je “Dimitz, bivši urednik Laibacherice, začel 
študirati Pohlinovo gramatiko, ker pisatelj 'slave Slavjanom' Dežman ne more sam 
vsega postoriti”. Obenem je S. n. poročal, da je bil urednik L. T. Spitaler nekaj 
preoster, saj je “objavljal in spisal nekoliko jako strastnih člankov, zaradi katerih bi 
bil ob tožbi Tagblatt uničen”. Tako so ga spravili pod kuratelo - cenzorji naj bi bili 
Deschmann, Keesbacher in Schaffer. Tožbe proti Wurzbachu je v graški Tagespost 
pisal Alexander Suppan, ki je hkrati na vso moč hvalil svojega brata Josefa in ga 
priporočal za kranjskega deželnega predsednika.233
Leta 1872 so bila namreč aktualna razglabljanja o tem, kdo bo novi kranjski dežel­
ni predsednik. To naj bil bil Suppan, ta tretji “Gfrettbruder” (tako naj bi sami sebe 
imenovali ljubljanski nemški prvaki). Prvi in drugi sta bila po terminologiji kazi- 
narjev ljubljanski župan Deschmann in deželni glavar Auersperg.234 Sam Desch­
mann pa po teh vesteh - kljub uglednemu mestu - ni užival popolnega zaupanja 
Nemcev. Zameril se jim je npr. s tem, ko je glasoval za Karla Bleiweisa ob njegovi 
kandidaturi za mesto primarija v bolnišnici in prisilni delavnici:
Nemčurji so po imenovanju (Bleiweisa) proklamirali svojega derviša Dežmana 
za izdajalca sv. nemškutarske stvari ... Zdaj so se že pomirili, ali Dežman ima 
vendar črno piko. Gfrettbrüderji (t. j. društvo najbolj zagrizenih neprijateljev 
slovenske stvari, ki se vsak večer shaja v posebni sobi kazinske restavracije, da 
tam neizmerno “cum teutonico furore” zabavlja in škriplje proti slovenskim 
zahtevam in možem), ti “Gfrettbrüderi” so sklenili, da Dežmanu ne odpuste 
tega greha do smrti. Obirali so ga zaradi tega že v Deutsche Zeitung in Neue 
Freie Presse in sklenili, da mu dajo Misstrauenadresse der Gfrettbrüder. No, 
poskrbljeno je, da ti največji kričači manj veljajo, torej tudi v tem slučaju dr. 
Eisei, Stedry, Jevnikar in kar okolo njih visi, niso odločilni in merodajni.235
S. n. je že nekaj tednov prej poročal, da Deschmanna v Deutsche Zeitung posmeh­
ljivo imenujejo Froschmann.236 Preračunljivi Deschmann je baje v tem času tudi od­
klonil imenovanje na mesto deželnega glavarja, saj naj bi mu to zneslo zgolj 1800 
gld na leto, torej bistveno manj kakor službe, ki si jih je do tedaj nakopičil: kustos 
deželnega muzeja 800, deželni odbornik 1000 in mestni župan 1600 + zastonj biva­
nje na magistratu, tj. skupno 3400 gld; učitelj v Planini je v tem času npr. zaslužil 
300 gld na leto in stanovanje.237
233 S. n, 17. 2. 1872.
234 S. n., 10. 2. 1872.
235 S. n, 30. 3. 1872.
236 S. n., 5. 3. 1872.
237 S. n., 20. 4. 1872.
- 114 -
IV Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Da med ustavoverci ne vlada ravno idilična sloga, temveč so značilne tudi delitve, 
je S. n. poročal med drugim 19. 11. 1872:
Ljubljanski nemškutarji in Nemci so med seboj še manj edini nego mi Sloven­
ci. Tako vidimo med njimi jasen dokaz pregovora, da se izdajstvo ljubi ali iz­
dajalec zaničuje. V ljubljanski Kazini se vsedejo skupaj pravi Nemci in nem­
škutarji (tudi pravi Prusaki), npr. g. Perger, Ertl, prof. Heinrich, Eisl itd., pa 
brezobzirno zaničevanje svoje izrekajo nad Dežmanom, Pirkerjem in kar je ta­
cili. “Ti (pravijo) niso naši, oni so nekdaj panslavisti bili in tudi sedaj jim ne 
smemo vsega zaupati. ” Zato pa možje bolj špogajo renegate, ki so dosledni 
nemškutarski stvari. Kromer, stari strastnež, jim je velik prorok, Dežmana pa 
med sabo strašno čez zobe vlečejo, ravno tako Pirkerja. To sta ljubljanska nem- 
škutarska prvaka - v slabem pomenu besede.
Ustavoverci so baje bolj malo cenili tudi sprevrženega Čeha Stedryja, ga posmehlji­
vo imenovali böhmischer Wenzel, “v zahvalo, ker je toliko let zabavljal čez Sloven­
ce”, ga niso več volili v občinski svet in so ga “vrgli pod klop”.238
Na svojem prvem zasedanju v letu 1873, ki je bilo hkrati peto letno in 44. po vrsti, 
so kranjski ustavoverci poudarili, da je njihovih članov v Ljubljani 230, zunaj nje pa 
130. Ob tej priložnosti so izvolili nov odbor239 in izglasovali peticijo, s katero so pozi­
vali vlado, naj čim prej sprejme volilno reformo za neposredne volitve v državni 
zbor.240 Po poročilih v S. n. so med ljubljanskimi ustavoverci sredi leta 1873 izbruh­
nila vnovična nesoglasja v zvezi z državnopravnimi vprašanji. “Stari” so tako na ne­
kem zasedanju hoteli sprejeti resolucijo o podpori sklepom s strankinega dne v 
Töplitzu, “mladi” pa so bili odkrito za Bismarcka in Deutsche Zeitung. 2*' S. n. je ljub­
ljanskega kandidata na prvih državnozborskih volitvah, dr. Schafferja, razglasil za 
mladonemca, ki enako kakor Foregger v Celju pripada nemškonacionalni stranki; tej 
je sam Herbst očital, da škili v Prusijo, kateri namerava prodati vso Avstrijo. Dru­
gače od ognjevitega Foreggerja je baje Schaffer skrbno pazil, da ne razkrije svojih 
veleizdajalskih stališč, in se je venomer ogibal dotakniti teh vprašanj.242 Ker je bilo 
ustavovernih zmagovitih proslav v letu 1873 že dovolj, so kranjski ustavoverci preso­
dili, da je ustava nekaj zakoreninjenega in nespremenljivega, in se na 48. zborova­
nju 17. 12. 1873 odločili, da ne bodo več praznovali obletnice njenega sprejetja. Po­
sebno zato ne, ker se je Nemcem - po besedah predsednika Suppana popolnoma 
neutemeljeno - rado očitalo, da se udeležujejo predvsem pojedin in veseljačenja.243 
Tudi v začetku leta 1874 so bili kranjski ustavoverci razpoloženi zelo optimistično. 
Na generalnem zborovanju 17. 1. 1874, ki je štelo za 49. redno in 5. letno zaseda­
nje, je dr. Suppan z zadovoljstvom analiziral politični položaj in ugotavljal, da se 
na Kranjskem čedalje bolj uveljavljajo svobodomiselne ideje:
238 S. n., 18. 4. 1872.
239 Suppan, Schrey, Leskovic, Schaffer, deželni šolski inšpektor Pirker, finančni komisar Dimitz, dr. Rit­
ter von Kaltenegger, dr. Keesbacher, Laschan in Riihling.
240 L. T., 25. 1. 1873.
241 S. n., 25. 5. 1873.
242 S. n., 3. 10. 1873.
243 L. T., 18. 12. 1873.
- 115 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
To se je očitno pokazalo pri državnozborskih volitvah, izvedenih po novi volilni 
zakonodaji, ki je enkrat za zmeraj onemogočila federalistične poskuse ...244
Simpatija do prostozidarjev, je bila razvidna že iz podlistkov v L. T. maja 1870, ko je 
šlo za nekakšno apologijo prostozidarstva oziroma povzemanje govora s slavnostnega 
zasedanja neke ogrske lože. V predgovoru k tem podlistkom je urednik L. T. poudaril, 
da so prostozidarji v ogrski polovici države dovoljena zveza in da tam obstaja že dosti 
lož, zato ni odveč informacija, kako vidijo svojo vlogo sami.245 Glede na članke v L. T. 
so se kranjski ustavoverci še naprej ukvarjali z zagovarjanjem oziroma propagiranjem 
prostozidarstva tudi leta 1874. V seriji člankov z naslovom “Die Wahrheit über die Frei­
mauer” so zagovarjali prostozidarstvo in pojasnjevali, da je skrivnostnost obredov na­
sledstvo preteklosti, ko so se humanisti in svobodomisleci morali skrivati pred tirani. 
Sicer pa da gre za umetnost oplemenitenja človeka, ki izhaja iz ljubezni do bližnjega, 
popolnoma neodvisno od nacionalnih, verskih ali političnih predsodkov ipd.
Prostozidarji so zmerni, mirni, sovražijo nasilje in vojne ... mnogi so poskušali 
red zlorabiti, začel se je že izgubljati v zmedi čudežno mnogoštevilnih stopenj, 
prostozidarstvo je prišlo v položaj, da se v medsebojnih spopadih uniči ali pa 
izrodi v klerikalno romantično maškarado. Zdrav nemški duh da je prevladal 
in se otresel nesmisla srednjeveških mističnih vitezov, ki iščejo srečo; prostozi­
darji se vračajo k prvotni preprostosti in plemenitim idealom ... Njihove naloge 
ne bodo izpolnjene, dokler ne bo izkoreninjeno slepo sovraštvo do kulture, ki ga 
spodbuja nasprotna črna stranka.246
Nekaj pozornosti so posvečali tudi delavskemu vprašanju. Tako je npr. na enem od se­
stankov Ustavovernega društva finančni svetnik Ertl predaval o tem, da je delavsko 
vprašanje navsezadnje vprašanje izobraževanja. Rešitev je treba iskati po poti mirnega 
razvoja, vzroki za slab položaj pa so zvečine v tem, da se vlade prehitro menjajo in da 
prihaja do ustavnih kriz, kar onemogoča posvečanje socialnim vprašanjem.247 
Običajni ponovoletni shod Ustavovernega društva je 11. 1. 1875 potekal v optimi­
stičnem razpoloženju. Predsednik Suppan je z zadovoljstvom ugotovil, da je ustava 
prevzela večji del dela, ki so ga prej opravljali liberalci, saj je čedalje bolj privlačna 
tudi za prej sovražne elemente in tako erodira vrste nasprotnikov. Zelo se je razve­
selil, da pomen političnih društev vse bolj upada, in izrazil celo mnenje, da bi se 
dejavnosti le-teh lahko popolnoma odpovedali, ko bi bil njihov cilj - svoboda - po­
polnoma dosežen, kar se žal še ni zgodilo.248
Že naslednje leto so bile ocene bistveno manj evforične - na ponovoletnem zasedanju 
7. 1. 1876 je dr. Suppan pozdravil navzoče z daljšim govorom, v katerem je povedal, 
da ustavoverna stranka na Kranjskem in v Avstriji v preteklem letu ni dosegla po­
membnejših zmag, vendar se je krepila in utrjevala, saj t. i. državna opozicija ni bila 
uspešna.249 Ustavoverno društvo je na svojem 60. zborovanju v začetku junija 1876 gro-
244 L. T., 23. 1. 1874.
245 L. T., 4. in 6. 5. 1870; članek z naslovom “Über Freimauerei ”.
246 L. T., 11., 12., 13. in 14. 8. 1874.
247 L. T., 27. 4. 1874; članek z naslovom “Die Arbeiterfrage ”.
248 L. T., 14. 1. 1875.
249 L. T., 1876, 8. 1. 1876; nov društveni odbor je bil sestavljen iz naslednjih članov: Bamberg, Desch­
mann, Dimitz, Kaltenegger, Leskovic, Linhart, dr. Suppan, dr. von Schrey in dr. Schaffer.
- 116 -
IV Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
fu Antonu Alexandru Auerspergu za njegove zasluge izročilo posebno društveno priz­
nanje.250 Že nekaj mesecev zatem so objokovali prezgodnjo smrt slavnega pesnika, ki 
je bil “od zgodnje mladosti pa vse do smrti borec za pravice avstrijskega ljudstva”.251 
V začetku leta 1878 je društveni predsednik Suppan na letnem zasedanju zaprosil, 
naj ga - zaradi preobilice dela - ne volijo več za predsednika. Na čelo Ustavover­
nega društva je bil izvoljen Robert Schrey.252
*
Politična izhodišča Ustavovernega društva so torej v začetku sedemdesetih let po-
odkrito velikonemška, najbolj seveda ob francosko nemški vojni. Čeprav je ta 
že sredi sedemdesetih let bistveno manjši, pa ne izgine nikoli. 
več in ob posameznih volilnih uspehih (npr. na deželnozborskih volitvah 1877) slo­
venski časopisi poročajo, da je bolj izrazit. Društvena dejavnost je v splošni apatiji 
druge polovice sedemdesetih let bistveno manjša kakor na začetku desetletja - vi­
deli smo, da so ustavoverci padec zanimanja za politično življenje posrečeno ute­
meljevali z blagodejnim učinkom ustave, ki celo odpravlja potrebo po političnih or­
ganizacijah. Zdi se, da je bilo Ustavoverno društvo notranje precej razcepljeno in 
se velikokrat ni moglo zediniti o temeljnih programskih vprašanjih. Kljub pomisle­
kom in odporu je v začetku 1871. prevzelo odkrito nemško usmeritev in to uteme­
ljevalo s tezo, da se nemški narodni program prekriva z ustavovernim liberalnim 
(“Ustavoverna stranka in nemška narodna stranka se v poglavitnih točkah svojih 
programov prekrivata.”) oziroma da se ustavoverna ideja pri drugih narodih mo­
narhije še ni uveljavila.
V grobem je v Ustavovernem društvu obstajala delitev na stare (večinoma uradni­
ki, nekoliko bolj umirjeni, bolj liberalni) in mlade (bolj radikalno nacionalistični). 
Videti pa je, da je bilo tudi premoženjsko/stanovsko razlikovanje med člani precej 
izrazito, zaznati je bilo celo nekak kastni sistem. Če je verjeti poročilom S. n., so 
tudi pravi Nemci s prezirom gledali na nemškutarje oziroma strankarske kolege 
slovenskega rodu in jim niso prav zaupali.
Jasno je, da je kranjska ustavoverna stranka od Hohenvvartovega padca uspevala s 
povsem odkrito vladno podporo in tudi vlada je skoraj do svojega konca uživala 
podporo kranjskih ustavovercev, ki so z navdušenjem pozdravljali njeno politiko in 
reforme, najbolj pa seveda personalno politiko državnega uradništva. 
/v/2 Odnos ustavovercev do slovenskega tabora
Poleg resignacije nad kranjskimi podeželskimi prebivalci so ustavoverci sredi leta 
1870 obupali tudi nad mladoslovenci. Medtem ko so dotlej v njih še videli sebi
250 L. T„ 8. 6. 1876.
251 L. T., 14. 9. 1876.
252 L. T., 11. 1. 1878.
- 117 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
ideološko podobno skupino in celo morebitnega partnerja ter se nadejali, da bodo 
mladoslovenci sčasoma pripravljeni spremeniti prednostni red svojega političnega 
programa in bodo namesto naroda na prvo mesto v skladu z liberalnimi načeli 
postavili svobodo, ne pa nacionalizem, so nekako sredi 1870. spoznali, da so ta 
pričakovanja utopična. Do tega jih je med drugim pripravila znana Zarnikova “ka­
pitulacija” pred voditelji ljudstva (tj. staroslovenci) v zvezi s kandidaturo na de­
želnozborskih volitvah. Prav “ganljive” so svetobolne vrstice, s katerimi so ustavo- 
verneži v L. T. opisovali svoje razočaranje. V takih okoliščinah so pozivali, naj vsi 
svobodomisleči na Kranjskem kot en mož podprejo liberalno stranko. Na njej edi­
ni naj bi slonelo breme oziroma sveta obveznost braniti svobodo. Ljudi v sloven­
ski stranki, na katerih svobodomiselnost so računali, so razglasili zgolj za slepilo 
- blodno luč:
Kdo ne pozna prigode o utrujenem popotniku, ki sredi temne noči išče pre­
nočišče in se mu nenadoma prikaže luč, proti kateri se ves poln veselega upa­
nja napoti. Toda ko se ji približa, se luč razblini v prazen nič in spet je noč, 
temna noč in nobenega prenočišča ni najti ... Tako se je godilo tudi nam v 
politični omračenosti naše dežele ... Tudi mi smo zrli za kakršno koli lučjo, 
za tlečo iskrico upanja, ki bi nas vendarle potolažila v upanju, da se ho na­
še, po naravi nadarjeno ljudstvo iztrgalo iz spon farškega poneumljanja in 
da si bo naravni čut za svobodo, prirojen vsakomur, ki ni rojen za sužnja, 
utrl pot ... Tako smo uzrli lučko mladoslovenskega stremljenja in jo pozdravi­
li z veseljem, ker smo menili, da je politika teh t. i. mladoslovencev - kljub 
temu da je vročekrvna, prenapeta, nedomišljena in neizpeljiva - vendarle 
prvo znamenje nasilno potlačenega čuta za svobodo ... Verjeli smo, da bo 
mala lučka prerasla v svetal plamen, posebno potem ko so voditelji ljudskega 
poneumljanja sami predlagali vodjo tega svobodnjaškega stremljenja za de­
želnega poslanca. V tej koncesiji mladim smo uzrli slutnjo, da prvaki ven­
darle mislijo, da so mladoslovenska stremljenja tako močna, da je razumno 
prepustiti jim vsaj enega edinega predstavnika. Vendar je pri novih volitvah 
za deželni zbor postalo jasno, da gre za blodno luč, ki se je razblinila v pra­
zen nič, in vse naokrog je nič, prazen nič, temna noč. Nobenih mladosloven­
cev ni! Obstajajo samo posamezni mladi ljudje, ki obžalujejo, da njihov na­
rod držijo farji na povodcu, da so se ljudje, v katere so polagali svoje naj­
večje upe, izkazali za navadne sluge duhovščine ... Hoteli so nas preslepiti, 
da imajo te “blodne luči” svoj lastni organ. Vendar je to slepilo - organ [Slo­
venski narod - op. a.] v rokah klera ... Hoteli so nas slepiti, da je Zarnik 
ljubljenec ljudstva, da je olje v kolesju slovenskega državnega voza, ki zasta­
ja - to je bila ponovna prevara. Ali bi si Svetec in Costa drznila takega ljub­
ljenca naroda, ki mu ljudstvo vsak dan pošilja pisma podpore, obravnavati 
tako poniževalno in ga kot garjavo ovco postaviti pred vrata? Ljudje kova 
podpredsednika katoliškega društva so se pri vsem tem mirno nasmihali, saj 
so vedeli, da so mladoslovenska stremenja le slepilo ... Med vsem mandatom 
nimajo svobodnjaške usmeritve v naši deželi nobene zaščite v slovenski stran­
ki. Imena 14 slovenskih kandidatov, med katerimi je pet tonzuriranih in toli­
- 118 -
IV Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
ko in toliko netonzuriranih duhovnikov, so največje zagotovilo za domnevo, 
da se z uničenjem svobode in poneumljanjem ljudstva misli resno.253
Miroslav Gorše je v svoji monografiji o Valentinu Zarniku navedel, da je Zarnik 1870. 
obnovil dogovor iz prejšnjega leta in tako - čeprav morda le navzven - priznal kon­
servativna načela in pozabil na načela mladoslovencev, ki so že nekaj let ločila “očete” 
in “sinove” v dva tabora. Na tem mestu je tudi izrekel oceno: “Ta pogodba, ki meče 
temno senco na Zarnikov značaj v političnem oziru, je pomenila zastoj v oblikovanju 
mladoslovenske stranke.”254 Zarnikovo paktiranje je, kakor je znano, posredno ugnobi- 
lo tudi najnačelnejšega mladoslovenskega ideologa, Frana Levstika. Ta je Zarnikov 
oportunizem jedko napadel - Pavliha je v svoji šesti številki prinesel karikaturo, na 
kateri Zarnik sedi na tleh med dvema stoloma, in komično opisal trebanjske volitve. 
Zaradi te zbadljivosti in pa “s pajčevino skrpani slogi na ljubo” so oportunisti pri Slo­
venskem narodu pogazili mladoslovenske ideje svobodnega slovenstva, za kakršne jih 
je razglašal Levstik, in Pavlihi odpovedali vsako solidarnost oziroma celo namigovali, 
da ga plačuje vlada. Oportunizem zarnikovcev je Levstika moralno ubil, tako da je za 
vedno zapustil nehvaležno politiko, Pavliha pa je prenehal izhajati.255
V zvezi s prej navedenim člankom iz L. T. (Politische Irrlichter) gre omeniti tudi 
članek v S. n., ki je izšel 17. 5. 1870 pod naslovom “Mladoslovenci in Nemci in 
nemškutarski liberalci”. V njem so mladoslovenci jasno povedali, da z ustavoverci 
ne želijo imeti nič:
Nemški časniki so se ob sporu med mlado- in staroslovenci veselo smejali in 
samemu sebi in vsakemu, kdor jih je hotel poslušati, prigovarjali, da morajo 
zdaj dobiti prijateljev in pomočnikov v slovenskem taboru. S sleparskim libera­
lizmom nočemo imeti nobene zveze.
Prav tako so v S. n. 21. 5. 1870 zapisali, da deželnega predsednika Konrada ne mara 
nobena stranka, saj poskuša naščuvati staroslovence na mladoslovence, 24. 5. 1870 
pa so v istem listu zapisali, da so nemškutarji slabe volje zaradi sprave med mla­
do- in staroslovenci.
O slovenski stranki nasploh se mnenje ustavovercev ni bistveno spremenilo in se 
da strniti v naslednje trditve:
- Slovenska stranka s svojimi narodnimi reformami Kranjski samo škodi, je 
nenačelna.
Poslanec Klun je npr. v zvezi z zgornjo obtožbo v državnem zboru poročal o zmanj­
šanju števila šolarjev, odkar je velika večina ljudskih šol popolnoma sloveniziranih, 
in o tem, da so slovenske občine začele rotiti vlado, naj se na ljudskih šolah vendar 
poučuje vsaj nekaj nemščine, ki je ljudstvu pri njegovih poslih potrebna, saj s slo­
venščino ne morejo priti daleč. V istem govoru je poudaril, da se kljub sklepom o 
prehodu na slovensko uradovanje v deželnem odboru oziroma njemu podrejenih 
uradih uraduje nemško, številne prošnje slovenskih občin, da naj jim pošljejo držav­
ne zakone v nemščini, pa kažejo, da je slovenščina daleč od govorjenega jezika.256
f L. T., 15. 6. 1870, naslov članka “Politische Irrlichter ”.
34 Gorše .... str. 119 in 126.
5 Primerjaj Prijatelj ..., III. knjiga, str. 330-337.
L. T., 26. 1. 1870.
- 119 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
- Njeni vodje so popolnoma v rokah klera. Za svoje položaje se lahko zahva­
lijo samo terorju klera in nevednosti množic, ki so zmanipulirane, ker jih 
duhovščina drži v nevednosti in vraževerju.
Po mnenju ustavovercev so npr. na Gorenjskem zmagovali narodni kandidati le 
zato, ker veliko volivcev sploh ni vedelo, za kaj gre, veliko pa se jih je ustrašilo te­
rorja klera, saj se marsikdo zaradi svojega obstoja boji župnikovega vpliva in z njim 
ne želi javno prekiniti. Sicer je Gorenjska dežela, ki je Nemcem in nemščini prijaz­
na, zaradi gospodarske navezanosti je pod vplivom nemško govorečih dežel, nemš­
ko govoreči prebivalci prebirajo nemške časnike in se ne zmenijo dosti za klerikal­
ne. Duhovščini z Gorenjskega ni uspelo izgnati nemštva, temveč se to iz dneva v 
dan še bolj utrjuje. Na deželi meščansko oblečenega gospoda pozdravijo skoraj iz­
ključno z “Guten Tag” ali “Guten Morgen”. Tako tudi po trgih Tržič, Bled, Jesenice 
in Kranjska Gora, mestu Radovljica ni uspela ustanovitev čitalnice.257
- Njeno levo krilo zatajuje svoja liberalna čustva in postavlja nacionalnost 
pred svobodo. V svoji revščini ne zmore drugega, kakor da posnema Čehe, 
sanja o nekem novem kraljestvu, njeni voditelji pa o visokih funkcijah, ki 
bi jim v tem primeru pripadle. Razen tega, da je treba ohranjati večino v 
deželnem zboru in tam braniti nacionalne svetinje, nima programa.25*
- Prvaki vedno znova (re)producirajo sovraštvo do Nemcev, pa ne zato, ker 
bi se v resnici bali, da bosta slovenski jezik in slovenska hit ogrožena, tem­
več ker je kliko nacionalnih voditeljev strah, da bodo nemški jezik, znanost 
in umetnost zanesli svobodo in razsvetljenost v deželo ter ljudstvo povzdig­
nili k samostojnemu razmišljanju, tako da se ho odtegnilo nadzoru klera in 
nacionalnih vodij.259
- Ustvarjenje Združene Slovenije, ene bistvenih točk slovenskega programa, ni 
mogoče - katera dežela od sedmih, ki bi jih bilo treba razkosati, pa bi v to 
privolila?
Posebno so ustavoverci obžalovali, da so se na limanice Združene Slovenije ujeli 
mladoslovenci ter da jih lovljenje tega političnega fantoma popolnoma blokira in je 
njihov začetek in konec.
Zaradi nezmožnosti ustanoviti Združeno Slovenijo slovenska stranka posega 
po smešnih sredstvih iz srednjeveške ropotarnice, kakršna je zahteva po poklo­
nitvi vladarju (Erbhuldigung),260 ali pa blaznih dejanjih, kakršno je sprejetje 
adrese kranjskega deželnega zbora 30. 8. 1870, s katero so zahtevali Zedinje­
no Slovenijo. 261
To zahtevo so ustavoverci sramotili takole:
Velika blaznost je včeraj v deželnem zboru uprizarjala svoje divje orgije; kleri­
kalci se niso imeli za zastopnike Kranjske, temveč nič manj kot za poslance
257 Prav tam.
2;)X L. T., 15. 4. 1870 - članek z naslovom “Ein mageres Program".
259 L. T., 16. 4. 1870 - članek z naslovom "Warum der Deutschen Haß”.
260 L. T., 25. 4. 1870 - članek z naslovom "Die Erbhuldigung der Slovenen".
261 L. T., 4. 5. 1870 - članek z naslovom "Die Jungslovenen".
- 120 -
IV Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Velike Slovenije ... Obljubljali so, da bodo namesto izgubljenega štirikotnika v 
Italiji postavili živi zid - Slovenijo, ob kateri se bodo razbili sovragi Avstrije, ki 
naj bi prišli s severa ali juga ...262
V L. T. se niso obotavljali objavljati člankov iz drugih časopisov, v katerih so Slo­
vence sramotili kot nevedno zaostalo ljudstvo, ki npr. ni sposobno imeti visokošol­
skega pouka v maternem jeziku263 in ne sme biti napoti naprednemu nemštvu - 
nosilcu civilizacije in omike.264
Slovenski politiki so se zdeli kranjskim ustavovercem politično nedozoreli. Posebno 
so se jim zamerili, kakor je ob priložnosti rekel Deschmann, ker:
Obravnavajo Kranjsko kot češko deklo in se venomer ozirajo zdaj proti Rimu, 
zdaj proti Pragi, pričakujoč napotkov. Ko to ne prinese uspehov, začnejo toži­
ti o ob zid pritisnjenih Slovencih ipd. Naivno je npr. njihovo protestiranje 
proti imenovanju Beusta za častnega meščana Ljubljane. Ali je Beust priti ­
skal Slovence ob zid, ko je nekaterim slovenskim prvakom dodelil železniško 
koncesijo? 265
V letu 1872 je glasilo kranjske nemškoliberalne stranke z zadovoljstvom spremlja­
lo razkol v slovenski stranki in se veselilo ločitve duhov v Slovenski matici, kjer 
so na eni strani ostali stari pod Bleivveisom in Costo, na drugi pa mladi z dr. Voš- 
njakom na čelu.266
Ustavoverci so v slovenskem nesoglasju videli tudi možnost za podporo lastne pro­
pagande na podeželju. Tako je graščak iz Stare Loke Edmund Strahl v enem svojih 
pisem Deschmannu predlagal, naj nakupijo Stritarjeve sonete in jih začnejo pošilja­
ti na deželo, da tudi kmetje izvedo, kako je z lažno avreolo “pervakov”. To zamisel 
mu je predlagal njun skupni stari kamerad Tombart, ki je za nakup sonetov že pris­
peval 10 gld, Strahi pa je kot “skromni penzionist” priložil 5 gld. Pri tem je Strahi 
prosil Deschmanna, naj poskrbi za razpečevanje (prek občinskih predstojnikov, mež- 
narjev, kramarjev in krčmarjev), “pri čemer je treba imeti posebej na očeh napol 
omahujoče občine”.267
 
stuje mti za poravnavo stroškov enega samega, malo večjega požara v kaki vasi.268 
Posebno so Slovence zaničljivo zasmehovali leta 1873, ko niso pozdravili uvedbe 
neposrednih volitev v državni zbor. V L. T. so zafrkljivo poročali o nasprotovanju 
slovenske stranke:
262 L. T., 31. 8. 1870 - članek z naslovom “Die Adreßdebatte".
263 L. T., 7. 9. 1870 - članek z naslovom “Die Einführung der slowenischen Vorträge’’.
264 L. T., 6. 9. 1870 - članek z naslovom “Slowenismus und Deutschtum”.
265 L T.( 4. 12. 1871.
266 Npr. L. T., 26. 9. 1872, članek z naslovom “Die Alten und die Jungen’’-, S. n. je na očitke Novic objavil 
pismo nekega narodnjaka: “Gotovo prav storite, da tukajšnjemu staremu slovenskemu časopisu, ki Slo­
venskemu narodu kakor stara baba očita, da je z nemškutarji eno in isto, in se tega veseli, ne odgovar­
jate nič. Pustite jim veselje. Oni so v starosti otročji postali in mislijo, da je slovenstvo skoncentrirano v 
dveh osebah.” (S. n., 4. 6. 1872.)
AS 854, Dragotin Dežman; Strahlovo pismo Deschmannu z dne 16. 10. 1872.
268 L. T., 13. 4. 1872.
- 121 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Društvo Slovenija se je zbudilo po enoletnem spanju pravičnega in na seji, ki 
ji je prisostvovalo 30 članov, izglasovalo adreso cesarju. S sestavo le-te se je 
ukvarjal poseben odbor, Costa pa je dobil nalogo, naj doseže avdienco pri ce­
sarju in mu adreso osebno izroči. V njej so slovenski politiki tožili, da bodo s 
to reformo kratene pravice Slovanov v Avstriji, in so zato prosili cesarja, naj 
ustavi škodljivo delovanje ustavovercev in skliče novo ministrstvo za spravo 
med narodi. Deželno predsedstvo je kmalu zatem izglasovalo prepoved širjenja 
tega besedila in njegovo prilaganje k časopisju v javnih lokalih, gostilnah, ka­
varnah ter razpečevanje po trgovinah, šolah, saj je v njem videlo demonstrativ­
no dejanje, katerega cilj je zbujati odpor proti vladi. Tako je bilo npr. prepove­
dano zborovanje proti volilni reformi, ki so ga v čitalnici nameravali prirediti 
Vošnjak, Zarnik in Jurčič. 269 270
Ustavoverci so se veselili nove nemškoliberalne vlade, za katero so ugotavljali, da 
ima ne samo voljo, ampak tudi moč nastopiti proti zborovanjem, na katerih bi se 
ščuvali in zavajali ljudstvo:
Odkar je na oblasti tako odločna vlada, se zdi, da je odpad od nacionalne 
stranke vsak dan večji, saj je že dolgo, kar se ljudstvo le z odporom uklanja 
terorju narodnih vodij ... Zdaj ko ljudje vidijo, da bodo vsakomur zaščitene 
njegove pravice, nočejo več biti brezvoljno orodje častihlepnih voditeljev ... 
Zdravo jedro slovenskega ljudstva, zvesto cesarju in načelom razumnega na­
predka, že pozdravlja postopke vlade, saj je težko prenašalo jarem brezobzir­
ne politične stranke.210
Nekako z letom 1873 se je res začelo obdobje najhujših preganjanj Slovencev in 
germanizacije. Ta se je opirala na narodne brezbrižnike in odpadnike, ki jih je bilo 
najti predvsem med učitelji.
L. T. je vedno rad bril norca iz slovenskih časopisov, posebno iz Slovenskega naro­
da, ki je videl razcvet Ljubljane le, če ta postane prestolnica enoinpolmilijonske 
Slovenije:
Da bi zadovoljil želje Slovenskega naroda, bi moral mestni svet sprejeti nasled­
nje predloge:
1. Avstrijskega cesarja naprositi, da prekine državnopravne odnose z Ogrsko 
in Kranjski pripoji v Translajtaniji živeče Slovence.
2. Od italijanskega kralja zahtevati, naj Kranjski odstopi v Italiji živeče Slo­
vence, če ne, mu mesto Ljubljana takoj napove vojno.
3. Deželnima zboroma Koroške in Štajerske naročiti, naj nam nemudoma po­
darita območja, kjer žive slovensko govoreči ljudje.
4. Enako naročiti deželnim zborom Goriške, Istre in Trsta, naj se v korist kranj­
skega deželnega zbora takoj razpustijo.
5. Magistrat zavezati k izpolnitvi zgornjih sklepov.
269 L. T., 27. 1. in 1. 2. 1873. L. T. je 12. 2. 1873 poročal o hvali kaplana Kluna na mesečnem sestanku 
katoliškega društva, da je on tisti, ki je predlagal adreso cesarju in da bi je brez njega ne bilo; v tem so 
ustavoverci seveda videli še en dokaz več, da narodnjaki plešejo, kakor črni žvižgajo.
270 L. T., 15. 2. 1873.
- 122 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Pri tem je L. T. slovenske narodnjake vzvišeno poučeval, da mestu prinaša blaginjo 
razvoj industrije in trgovine, ne pa prihod množice birokratov, kakršne imajo običa­
jno prestolnice.271
Pred prvimi neposrednimi volitvami v državni zbor je politično prizorišče na Kranj­
skem zaznamoval razkol med mlado- in staroslovenci. L. T. je seveda vse skupaj z 
užitkom spremljal in sprva opozarjal, da gre verjetno spet za staro gledališko igro 
razdora ter vnovične sprave med staro- in mladoslovenci, ki jo je bilo že večkrat 
mogoče videti.272 Novice pa so 7. 5. 1873 objavile, da se poročilo Ustavovernega 
društva za leti 1871 in 1872 ponaša z veselimi rezultati, ki jih je doseglo in med 
katerimi se omenja predvsem veliki razkol v narodni stranki. Novice so pri tem pri­
pomnile, da ni bilo nobenega razkola, dokler ni bilo Slovenskega naroda, in da se 
ta razkol sicer ne da zanikati, vendar se ga (novičarji) ne bojijo.
Mladoslovencev vse do obdobja tik pred volitvami kranjski Nemci niso jemali re­
sno. Smešili so jih in spraševali, kako so lahko proti ustavi, če so liberalci, in jim 
očitali, da glede vprašanja pošiljanja poslancev v državni zbor hodijo kakor mačka 
okrog vrele kaše. Nasploh so pričakovali, da bo slovenski tabor poslal poslance v 
državni zbor le ob zmagi konservativcev in Slovanov, sicer pa, da se bodo odločili 
ne sodelovati.273 * V L. T. so odločno zavrnili namigovanje graških in dunajskih časo­
pisov, da narašča emancipacija mladoslovencev ter da je možno sodelovanje ozi­
roma celo združitev ustavovernega in mladoslovenskega političnega elementa na 
Kranjskem:
Na Kranjskem ima besedo le kler in tako se bo zlahka primerilo, da se bosta 
razglašana samostojnost mladoslovenskih državnozborskih kandidatov in zavr­
nitev Costove kandidature izkazali kot komedija ... Četudi bo po naključju izvo­
ljen kak mladoslovenec, bo hitro in brez sramu romal v Canosso. Ni vredno tru­
da razločevati med starimi in mladimi, zadošča kolektivna označba “national" 
... Mi smo na Kranjskem edini borci za resnične potrebe dežele, proti poneum­
ljanju, za osvoboditev od praznoverja in srednjeveških predsodkov.2™
Kako je ustavoverno razsvetljevanje poneumljenega podeželja potekalo v praksi, 
nam lahko osvetli primer dejavnosti Eduarda Strahla, ki smo jo že nekoliko pred­
stavili. Strahi se je v enem svojih pisem Deschmannu hvalil, da je sestavil pesem v 
slovenščini, ki so jo “naši fantje” izjemno dobro sprejeli, jo celo “komponirali” in jo 
zdaj prepevajo po gostilnah. Besedilo je spodbujalo ljubezenske oziroma prvinske 
nagone kmečkih fantov in jih utemeljevalo z najvišjo avtoriteto, gospodom Bogom:
Sem šel očeta prašat - al ljubit deklo smem? - Premlad si, pri ljubezni - dobič­
ka ni, kar vem - Sem šel v farovž prašat - al ljubit deklo smem? - U pekel ho 
zabredil - kdor se z dekletam šem - K bogu sem zadnič zdihnil - al ljubit de­
klo smem? - Prijazno z glavo kima: - Se sim jo stvaril k tem.
2/1 L. T., 18. 3. 1873; članek z naslovom “Wie sich 'Slovenski narod' den Aufschwung von Laibach 
vorstellt”.
2,2 Npr. L. T., 10. 5. 1873; članek z naslovom “Sie machen Frieden ”.
273 L. T., 8. in 9. 8. 1873; članek z naslovom “Die liberalen neuesten Schlag”-, posebno so bili nemški libe­
ralci zgroženi nad tem, da “slovenska stranka goni volivce kot pravo volilno govedo na volišče, saj ne 
vedo, kaj bo kandidat po volitvah počel s svojim mandatom”.
H L. T., 4. 8. 1873; članek z naslovom “Unsere Jungen”.
- 123 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Tej Strahlovi mojstrovini so navdušeni fantje na njegovo veselje dodali še eno kitico: 
Ne prašam več očeta - v farovž. več ne grem - poterdim božjo sodbo - da dekle 
ljubit smem.
Strahi je z zadovoljstvom zapisal, da je povsem potrti kaplan k tej lirični stvaritvi 
pripomnil:
Še to se nam manka.
Kaplanovo javkanje je zadovoljno komentiral:
Ja, ja, to se nam manka. Die Menschen aus pfaffischen Kopfhängen zu offe­
nen guten und heitern Verehrern der ewigen Naturgesetze zu machen. (Ljudi 
spreminjati iz papeških kimavcev v častilce splošnega dobrega in večnih narav­
nih zakonov.)275
Ustavoverna kritika je mladoslovencem očitala, da sploh nimajo jasnega političnega 
programa:
Njihove liberalne teorije lebdijo v meglenih orisih, iz katerih se jasno razbira le 
fantom nekega velikega južnoslovanskega kraljestva. Ugodne posledice ustave 
hi priznali le, če bi ta imela na sebi slovansko trikoloro. Čeprav nikomur niti 
v sanjah ne pride na misel ogrožati njihovega naroda, zahtevajo zaradi njego­
ve zaščite, naj se jim nemštvo na Kranjskem izroči z zvezanimi rokami. Ker 
jim ustava pri tem ni na voljo, jo sovražijo, to sovraštvo pa je tako slepo, da 
ne vidijo, kaj dobrega prinaša. Prešibki, da bi vodili samostojno politiko, se 
vedno znova podrejajo starim in pa mučenju klera, proti kateremu so se kot 
mladeniči dvignili, danes pa mu ponižno, kleče poljubljajo roko.276
Podobno kakor ustavoverci so tudi mladoslovenci zavračali misel o medsebojnem 
združevanju. V S. n. so 15. 6. 1873 zatrjevali:
Nič ne bo s špekulacijami spiessbürgerjev, ki v nemških časopisih komentirajo 
slovenske notranjepolitične razmere in sodijo, da bo del slovenske stranke z 
godbo in zastavami v centralistični tabor prišel ... nasprotna frakcija (staroslo­
venci) je postavila geslo: raje nemčurja kot liberalnega Slovenca, in pobija ide­
jo narodnega zedinjenja.
Mladoslovenci so menili, da so s svojo osamosvojitvjo nemškutarjem zadali odločil­
ni udarec:
Nemškutarjem smo glavno orožje z rok zbili, ko smo odločno liberalno narod­
no zastavo, ki je bila itak vedno naša, razvili. Zdaj ne morejo nič več ljudstva 
strašiti, da je narodna stranka isto kakor mračnjaška ali klerikalna stranka, 
da smo sovražniki svobode itd. Zdaj morejo proti nam agitirati samo še z nem­
škega stališča.
Pri tem so mladoslovenci dali vedeti, da računajo tudi na “nemškutarske filistre, ki 
so se dali na liberalne limanice od svoje narodnosti odvrniti”.277 
V volilnem razglasu mladoslovencev so ustavoverci videli idejno revnost. Trdili so, 
da je edini razpoznavni dejavnik, na katerem gradijo mladoslovenci, nacionalistični
275 AS 854, Dragotin Dežman, pismo Strahla Deschmannu z dne 15. 1. 1874.
276 L. T., 4. 8. 1873; članek z naslovom "Unsere Jungen’’.
277 S. n., 5. 8. 1873.
- 124 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
opoj, ob agitacijah pa se obljublja, da bo Slovenija pravi eldorado in da naj zato 
“za božjo voljo” volijo narodne kandidate. Tako naj bi bila inteligenca in politična 
volja teh bivših oprod papeštva prežeta zgolj z nacionalnim fanatizmom.278 Poseb­
no so bili v L. T. veseli, ker jim staroslovenci279 pripisujejo, da so spridili mladoslo­
vence. Tako je baje Regali na sestanku katoliškega političnega društva grmel proti 
mladoslovencem, posebno proti študirajočim v Gradcu, in menil, da je zadnji čas 
za postavitev univerze v Ljubljani, da bo mladina pod nadzorom in se ne bo za­
strupljala z liberalizmom. Učitelj Močnik da je na istem sestanku za slovensko ne­
slogo obtožil nemške liberalce, in sicer Laibacher Tagblatt, ki je s svojim pisanjem 
dosegel, da je mnogo mladih ljudi sram iti skupaj z duhovniki; tako je L. T. spro­
vociral strankarstvo v slovenskem taboru.280 Zdi se, da je ljubljanske Nemce o re­
snosti emancipacije mladoslovencev nekoliko prepričalo šele Zarnikovo odprto pi­
smo, v katerem je Bleiweisu očital svetohlinstvo. L. T. je poročal o obtožbi v Novi­
cah, da je Zarnik nevernik. Nato pa je Zarnik - ki je bil po trditvah L. T. včasih 
Bleiweisov “intimus”, se pri njem 10 let učil, kako se iz oportunitete vodi klerikal­
na politika, in bil z njim na ti - Bleiweisa v omenjenem odprtem pismu spraševal, 
v čem je bolj pobožen od njega. Oponesel mu je: “Ko bi nas Jeran obtoževal, bi to 
imelo smisel, toda vi gospod doktor!” Enako kakor on (Zarnik) tudi Bleiweis je 
meso ob petkih. Razen ob slovesnostih, ko se je treba javno razkazovati, se tudi 
Bleiweis požvižga na cerkev, čeprav jo ima tik pred nosom. V letih 1861 in 1862 
je Bleiweis na Zarnikova svarila, da ni dobro voditi politike na klerikalno noto, 
domnevno izjavil: “Mar mislite, da sem klerikalec, da so Novice klerikalne? Za zdaj 
moramo hoditi z duhovščino. Brez nje ne opravimo proti nemškutarjem nič. Ko 
bomo stopili na lastne noge, se bomo otresli papežnikov.”281 Popolnoma pa so mla­
doslovenci navdušili ustavoverce z gonjo proti Costi, ki so jo priredili v Sloven­
skem narodu. Ustavoverci so z zadovoljstvom ugotavljali, da zdaj mladoslovenci z 
njihovim orožjem tolčejo po prvakih, in jim zato izrekli priznanje, da se “obračajo 
na bolje”, Slovenski narod pa da pri svojih kritikah uporablja enake argumente ka­
kor pred časom L. T.
Ti skupni ustavoverno-mladoslovenski očitki so bili nedvomno hudi. Costa je bil po 
teh ocenah karierist, samoljubnež, gledal je samo na svojo korist; od prihoda v dr­
žavni zbor je vodil stalne polemike s Tomanom, da bi si priboril prvenstvo, po nje­
govi smrti pa je postal šef Bleiweisovega generalnega štaba, vendar mu tudi to ni 
bilo dovolj in je Bleiweisu - še preden se je ta zavedel - iztrgal diktaturo iz rok. 
Pri spopadu v Šantlovi veži je zagrešil kolosalno neumnost, ko je namesto 50 me­
trov oddaljene mestne policije klical na pomoč sokole. Vsa društva, kjer je zasedel
278 L. T., 24. 9. 1873.
2/9 O programu staroslovencev Vse za vero, dom, cesarja so sodili, da ga je treba pravilno interpretirati 
takole: “Vse za vero - brez izobrazbe, vse za domovino - brez svobode in vse za cesarja - brez enotne­
ga avstrijskega cesarstva”; L. T., 28. 8. 1873; članek z naslovom “Die Reichsrat Candidatur des Grafen 
Hohenwart".
280 L. T., 5. 8. 1873.
'81 L. T., 26. 9. 1873; članek z naslovom “Enthüllungen”; primerjaj Zarnikovo odprto pismo Bleiweisu v 
S. n. 25. 9. 1873 in odgovor v Novicah 1. 10. 1873, ki Zarnika obtožuje, da se je začel obnašati kakor 
Herostrat, ker se je zavedel, da je konec njegove taborske slave: “Zarnikova koterija sta v Slovenskem 
narodu in Laibacher Tagblattu.”
- 125 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
ključne funkcije, tj. Kranjsko kmetijsko društvo, Slovenska matica, denarna ustano­
va Slovenija ..., so začela propadati oziroma se je v njih pojavil razdor.282 V nečem 
pa so šli mladoslovenci gotovo dlje od ustavovercev, saj so ponujali razlago za Co­
stovo škodljivo ravnanje: da je nekakšen nemški tajni agent, vrinjen v vrh sloven­
ske stranke zato, da jo od znotraj uniči, kar naj bi bilo povsem logično, saj je bil 
njegov oče od leta 1848 pa do svojih zadnjih dni zagrizen sovražnik slovanstva in 
ga je “po časopisih grdil”.283
Spričo razdora v slovenskem taboru so se ustavoverci veselili tudi v začetku leta 
1874. Dr. Suppan je tako celo menil, da je v mladoslovenski stranki ustavoverni ta­
bor dobil zaveznika v ostrem boju proti cerkveni premoči: “Sicer mladoslovensko in 
ustavoverno stranko še vedno loči državnopravno in narodno vprašanje, vendar je 
upati, da bo tudi ta navidezni zid sčasoma padel.”284 Mladoslovenci pa so Suppano- 
vo navdušenje hiteli gasiti s stvarnim komentarjem v Slovenskem narodu, ki je 
obravnaval razmerje med ustavoverci in mladoslovenci:
S tem je Suppan strašno ustregel razočaranemu Bleiweisu, ki je začel v zad­
njih Novicah trobiti, da so mladoslovenci uže na pol zavezniki nemčurjev. A 
dr. Suppanu pa hoče drugo bolho v uho skrivaj utekniti, zašepetaje mu, varuj 
se tudi ti, kajti le-ti mladoslovenci so prav za prav moji in klerikalni do kože. 
In vesel je potem, kajti misli si: zdaj sem jih povsod onemogočil na levo in na 
desno, morajo pogubljeni biti, ti mladoslovenci ... Če k temu nekoliko prav ja­
snega in odkritosrčnega kar naravnost izpovemo: dr. Suppan je v svojem govo­
ru nekoliko prav imel in samo na ustavoverni stranki je, da hi celo prav imel 
- kar poslednje tako kmalu res še upati nij.
Komentator S. n. je še zatrdil, da jih v resnici loči samo narodnostno vprašanje, 
ker jim je državnopravnost le “pomoček do namena”. Oni zahtevajo le poroštva 
“narodnega slovanskega obstanka in narodnega razvoja za naš narod”. S kakšnimi 
sredstvi bodo to dosegli, ni niti pomembno. Tako so oni federalisti le z narodnih in 
ne kakor Tirolci z ultramontanskih stališč, ki jih sami (mladoslovenci) “pobijajo”. 
Vendar je bilo upanje na združitev po mnenju S. n. majhno, saj ni bilo pričakovati, 
da bi bili t. i. “liberalni Nemci” res liberalni, tj. pravični nasproti Slovanom:
Dokler ne opuste germanizacije in zadržujejo slovenske šole in urade, dokler 
nimajo za izpolnjevanje narodnih zahtev zgolj fraze, 1000 x ponovljene in ovr- 
žene, ni možna združitev, čeprav bi bilo dobro in prav, ko bi svobodomiselni 
elementi vseh narodov zložno delali proti reakciji. Dokler ni priznanih vseh na­
rodnih pravic, ni možnosti - naj si nihče ne dela iluzij...
so zatrjevali in ponavljali, da jim je ljubezen do naroda zvezda vodnica.285 Tako so 
mladoslovenci ustavovercem dali tudi namig, da njihovi pogledi na državnopravna 
vprašanja niso nujno nespremenljivi in da bi se njihova federalistična drža ob iz­
polnitvi nekaterih pogojev lahko tudi spremenila.
282 L. T., 11. 10. 1873; članek z naslovom “Der Perwakenwirtschaft Glück und Ende”.
283 S. n., 8. 10. 1873; članek z naslovom “Dr. Costa in njegove zasluge za slovenski narod”.
284 L. T., 23. 1. 1874.
285 S. n., 23. 1. 1874.
- 126 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Kljub narodnostnemu vprašanju, ki je ločilo oba svobodomiselna tabora na Kranj­
skem, je bila njuna ideološka sorodnost dokaj jasna. Že ob predlogu konfesionalnih 
zakonov v začetku februarja 1874 so bila mladoslovenska stališča po mnenju nemš­
kih liberalcev popolnoma enaka njihovim. Tako so mladoslovenci dokazali, da res 
neomajno “pobijajo ultramontanska stališča”. L. T. je z zadovoljstvom poročal o pi­
sanju Slovenskega naroda, ki je baje zahteval, naj se mladoslovenski poslanci pri 
tem vprašanju brezpogojno pridružijo napredni stranki (Fortschrittspartei) in naj 
možato podprejo sprejetje tega zakona.286 Navdušenje v ustavovernih vrstah je ve­
ljalo članku “Svobodomiselni Slovenci in verske postave”, ki ga je 4. 2. 1874 v S. n. 
objavil Franjo Suklje. V njem je zahteval, naj slovenski poslanci odločno podprejo 
konfesionalne zakone. To naj bi bil najboljši odgovor tistim, ki se posmehujejo libe­
ralnim narodnjakom in razširjajo geslo “raje nemškutarja nego liberalnega Sloven­
ca”. V S. n. je bilo nekaj tednov pozneje mogoče prebrati misli, da se mora slepo 
sovraštvo do Nemcev umakniti sodelovanju, ki je tudi v slovanskem interesu.287 
V mladoslovenskem taboru so za največjega krivca za ustavoverno nepopustljivost 
glede narodnega vprašanja imeli Deschmanna. On da je “dosledno zaprisegel zoper 
jezik svoje matere in zoper svoj narod delati. Ljubljanski nemškutarji so ga sami 
uže do grla siti in ga drže le iz discipline in ker ga nadomestiti ne morejo lahko.” 
Tako se je v državnem zboru po mnenju mladoslovencev oglašal le, ko je bilo treba 
nasprotovati pravicam slovenskega jezika:
Enako je Dežmanovo ravnanje v deželnem zboru. Večina poslancev “nemške” 
manjšine je miroljubna, bila bi pripravna v narodnih rečeh biti popustljivejša 
in morda pomoči, da se naredi kaka posredovalna stranka na podlagi liberal­
nih načel. To vemo pozitivno!
Vendar je tudi tu, po zatrjevanju S. n., s skrajnostjo in ekskluzivizmom spet nas­
protoval Deschmann, “ki se vsemu slovenskemu upira in druge podpihuje”. Svoje 
obtožbe na Deschmannov račun so mladoslovenci zaključili še z obtožbo starih: “In 
tega človeka so poleg nemških Kočevarjev Slovenci volili. Žalibog da. Zasluga onih, 
ki so v Novicah parolo izdali: “Rajši nemškutarja kot liberalnega Slovenca!”288 
Pri vsem pričakovanju po kompromisu je bilo toliko večje razočaranje kranjskih 
Nemcev nad mladoslovenci v drugi polovici leta 1874. Takrat sta, ob deželnozbor­
skih volitvah, obe slovenski struji spet nastopili skupaj v starem slogaškem duhu. 
Obtožbe nenačelnosti, frazerstva in zgolj besedne svobodomiselnosti ter navidezne­
ga izjavljanja pripadnosti napredni stranki (medtem ko se sklepa sporazum s smrt­
nimi sovražniki kulture ipd.) so kar vrele iz časopisnih člankov L. T. in mladoslo­
vence obtoževale izdaje liberalizma. Kakor je bilo mogoče brati v L. T., so se mla­
doslovenci dolgo let bojevali proti jezuitski paroli “Cilj posvečuje sredstva”, potem 
pa jo brez pomislekov izpisali na svojo zastavo:
Malopridni manever, s katerim so spet zdrknili v kloako, potem pa z gnojnico 
oblivali častivredno meščanstvo Ljubljane ter psovali ustavi zvesto uradništvo
286 L. T., 6. 2. 1874.
287 S. n., 16. 4. 1874.
288 S. n., 11. 4. 1874.
- 127 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
in penzioniste, ki volijo ustavoverne kandidate ..., je ob zdravem razumu voliv­
cev moral propasti ...
Na volitvah je v Ljubljani zmagal ustavoverni kandidat dr. Robert Schrey, ki je pre­
magal Mošeta; ustavoverni volivec je liberalnemu glasilu poslal podatke iz zaneslji­
vih virov o tem, kako so se klerikalci vnovič povezali z narodnimi liberalci:
Okoliščine, v katerih je bila sklenjena najnovejša zveza med mladoslovenci in 
klerikalci, bi bile lahko splošno zanimive, podatki izvirajo iz dobrih virov ... 
Klerikalci so bili pri vseh volitvah v zadnjih letih resnično v zadregi najti pri­
mernega kandidata, čigar ime bi imelo vsaj nekaj možnosti za uspeh. Po dru­
gi strani so si mladoslovenci domišljali, da z osebo iz njihovega kroga lahko 
uspejo, vendar jim je bilo vnaprej jasno, da je njihov vpliv na volivce zelo maj­
hen, manjši celo od tako ali tako ne prevelikega vpliva klerikalcev. Tako so v 
obeh taborih presojali približno takole: mladoslovenci imajo to ali ono še ne 
izrabljeno osebo, katere kandidatura se ne bi zdela absurdna že čisto na začetku, 
vendar pa zaradi svoje izoliranosti nima niti najmanjše možnosti za uspeh. Po 
drugi strani klerikalci brez primernega kandidata razpolagajo z vsemi sredstvi, 
s katerimi bi lahko pritegnili zadosti nekdaj tako ustrežljivih volivcev. Torej 
mladoslovenci dajo kandidata, klerikalci pa mu bodo oskrbeli glasove ... Pri 
tem početju niso sledili nobenim načelom, ampak so jih preprosto obesili na 
klin, samo da bi porazili ustavoverno stranko ... To so torej temelji nove zveze 
med mladoslovenci in klerikalci. 2*9
V Slovenskem narodu so videli vzroke za poraz v nacionalni mlačnosti slovenskih 
meščanov - nekaj jih je volilne listke izgubilo, nekaj jih je šlo na izlet, rokodelci in 
obrtniki so izjavljali, da se nočejo nikomur zameriti, in so ostali doma, sam Blei­
weis se je baje sprehajal po mestu, ni pa šel volit ... Nadaljnji vzrok so mladoslo­
venci videli v nepošteni igri klerikalcev, ki da so skrivoma agitirali proti Mošetu (L. 
T. je pri tem pripominjal, da je vendarle volilo dvakrat več klerikalcev kakor mla­
doslovencev). Poglavitni razlog za poraz pa je bilo po Narodovem mnenju pridiga­
nje dr. Coste proti udeležbi na občinskih volitvah.289 290
Članki, polni ogorčenja nad mladoslovenci, so se v L. T. vrstili tja do konca leta. V 
njih so se zgražali nad neznačajnostjo nesojenih zaveznikov, ki so z godbo in razvi­
timi prapori prešli v tabor klerikalcev ter obsojali Slovenski narod, ki se je na vso 
moč trudil, da bi to na novo vzpostavljeno zvezo “s smrtnimi sovražniki kulture” 
opravičil in zagovarjal.291 Gorše je v svoji monografiji o Zarniku ta politični mane­
ver mladoslovencev obrazložil takole:
Nemcem je bil liberalizem le figovo pero za njihove germanizatorične namene; 
zato pa od njih ni bilo nikdar pričakovati, da bi bili postali pravični Sloven­
cem oz. Slovanom.292
Zdi se, da so mladoslovenci že pred pobotanjem s staroslovenci rovarili proti usta- 
vovercem s političnimi sabotažami. Pred občinskimi volitvami sredi aprila 1874 so
289 L. T., 9. 9. 1874; članek z naslovom “Das war kein Meisterstück Octavio”.
290 S. n., 9. 9. 1874.
291 Npr. L. T., 10. in 11. 11. 1874; članek z naslovom “Politische Fahnenflucht”.
292 Gorše ..., str. 139.
- 128 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
namreč volivci začeli dobivati razglase nekega “nestrankarskega odbora”, ki je po­
skušal zasejati mednje neslogo in razdor. Nanje je ta skrivnostni odbor - ob neka­
terih kandidatih, ki jih je ustavoverna stranka izbrala na poskusnih volitvah - zapi­
sal še nekaj imen, ki na poskusnih volitvah ustavoverne stranke niso bila niti ome­
njena. Kandidati ustavoverne stranke so bili kljub tem mračnim sabotažam izvolje­
ni.293 Miroslav Gorše je v svoji monografiji o Valentinu Zarniku zapisal, da so bili 
mladoslovenci pod Zarnikovim vodstvom tisti, ki so priporočali to listo “neodvi­
snih” meščanov.294
V začetku leta 1875 so v L. T. ob smrti dr. Coste zapisali, da o pokojnikovih du­
hovnih zmožnostih in delavnosti ni bilo nikoli dvoma, manjkal pa mu je pogum, ki 
ga daje prepričanje. Ko je videl, da je prihodnost slovenske ideje zgolj v klerikaliz­
mu, se je temu popolnoma prepustil in se tako odtujil tudi trezno razmišljujočim v 
lastni stranki.295
Medstrankarski boj se je v letu 1875 s političnega prenesel tudi na gospodarsko po­
dročje. L. T. se je zgrozil nad poročilom, objavljenim v Novicah, o tem, kako so se 
ljubljanske narodne gospe in gospodične združile, zato da bojkotirajo nenarodne tr­
govce in pokrivajo vse svoje potrebe pri narodno zavednih trgovcih. Nastala je pa­
rola: “Ali ni najlepše trgovati, če ostanemo med sabo?” L. T. se je spraševal: “Od 
kod brutalni izbruhi, ki so pri ženski nežni naravi nenaravni, od kod prevrat krščan­
skih in moralnih vrednot v njihovo nasprotje?”, in si odgovoril, da vse razloži en 
pogled na politično društveno delovanje, kakor ga opisuje nacionalno-klerikalno 
časopisje.296 Strastno gospodarsko-politično nasprotovanje ni obšlo niti mrtvih. O 
tem govori notica o pogrebni ustanovi novopečenega občinskega odbornika - usta- 
voverca Doberleta: “Kljub vsem odkritim in prikritim oviram, ki jih postavlja ena 
stran, Doberlet počasi, vendar gotovo izrinja starodavne pogrebne običaje z izvrst­
no organiziranimi pogrebnimi svečanostmi.”297 Zdi se, da je razlog za začetek bojko­
ta nemških oz. Nemcem prijaznih trgovcev iskati tudi v nasilnem zavzetju trgov- 
sko-obrtne zbornice in raznih nepravilnostih (npr. komisija za volitve v obrtno zbor­
nico je bila sestavljena iz trgovcev, kakršna sta Tönnies in Samassa) ter neupošte­
vanju slovenskih reklamacij zoper volilne sezname.298 S. n. je o tem pisal:
Začenja se tiha agitacija, katera našim slovenskim ljudem govori: kupuj vse, 
česar trebaš in kar moreš pri slovenskem narodnem trgovcu. V štacuno nemš- 
kutarjevo, v delavnico ponemčenega in tistega, ki z nemškutarji vleče, voli in 
vpije - pa ne hodi. - Svoji k svojim! Bodo uže premišljevati začeli, če vse tako 
na suho denemo, kakor je uže precej brez dela neki zvonar, ki je bil menda 
pozabil, da za slovenske cerkve dela. In kakor bukvovez Gerber bodo vsi po­
boljšanje obetali in narodno volili - kar je čisto naravno. - Nihče mi ne more
293 L. T., 14., 15. in 16. 4. 1874; izvoljeni so bili Kaltenegger, Bürger, Laschan, Zhuber, Deschmann, Tr­
pin, Dreo, Schaffer in Samassa; imena, s katerimi je špekuliral nestrankarski odbor, so bila Hartmann, 
Tönnies, Eisl in Tschinkel. ^
294 Gorše ..., str. 202-203.
295 L. T., 30. 1. 1875.
296 L. T., 17. 4. 1875; članek z naslovom “Das Evangelium der Klerikalen ”.
297 L. T, 20. 4. 1875.
298 L. T., 12. in 13. 4. 1875.
- 129 -

IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
zameriti, če ne redim in ne podpiram onega, ki mene izpodkopava. Ako Tag­
blatt uže javka nad to agitacijo najzdravejšega in najnaravnejšega egoizma in 
ga kot nemoralnega in nekrščanskega zaznamuje, rečemu temu lisjaku v pridi ­
garski kuti: tisti krščanski časi so uže minoli, ko se je še desno lice nastavljalo, 
ako je človek po levem klofutan bil.299
Zvonar, ki so ga “na suho dali”, je bil seveda Samassa, ki ga je v L. T. z dne 24. 4. 
1875 nekaj preddelavcev in 57 delavcev iz treh njegovih obratov prosilo, kakor je 
interpretiral S. n., “naj za božjo voljo nemško politiko popusti, sicer bode njegova 
zvonarnica preč”. Iz poziva v L. T. je razvidno, da so ga prosili, naj odstopi z jav­
nih funkcij, ker to negativno vpliva na stranke. Njemu je bilo to najbrž vseeno, saj 
je z zasebnim premoženjem in dvema novima obratoma finančno preskrbljen, ven­
dar bi oni (delavci) z zaprtjem zvonarne, ki je tolikšnim družinam prinašala kruh, 
doživeli katastrofo.300 Dne 28. 4. se je S. n. bahal s prvim rezultatom, ko še ni mi­
nil en teden od njegovega poziva k bojkotu. Pisec je bil prepričan, da Tagblatt de­
lavske peticije ni objavil brez Samassovega privoljenja, če je že ni sestavil Samassa 
kar sam v opravičilo za svoja prihodnja dejanja (odstope). Pri tem je pozval Slo­
vence, naj še odločneje uveljavijo načelo “svoji k svojim”.
Kmalu potem ko je izbruhnila “gospodarska vojna”, je ustavoverni deželni poslanec 
Schrey na zasedanju deželnega zbora 14. 5. 1875 obtožil narodno stranko, da zga­
nja nov nacionalni šport - tj. z vsemi sredstvi poskuša uničiti ustavoverne obrtnike 
in trgovce. Schrey je poudaril, da so prej v Vevčah, na Jančah in Ježici napadali 
ustavoverce in njih življenje, zdaj pa se spravljajo nad njihovo premoženje.301 
Samassa se je torej - kakor smo že omenili - s svojim delom v komisiji za volitve v 
trgovsko in obrtno zbornico tako zameril narodnjakom, da so se mu maščevali z 
antireklamo. Zdi se, da sta S. n. in Novice pri tem kar tekmovala. Tako je bil kot 
priloga Novic na osmih listih v nemščini tiskan pamflet, ki ga je sestavil stolni žup­
nik Zupan, z naslovom “Ein Wort zur Abwehr - provoziert durch Ausfälle in der 'li­
beralen ' Presse und in krainischen Landtage”. V njem je Zupan zapisal trditve, ki 
jih po zatrjevanju L. T. že tako ali tako ustno kakor kak trgovski agent razširjal po 
hišah. Hvalil je izdelke zvonarja Hilzerja iz Wiener Neustadta, Samassovi pa da 
imajo praske in luknje; zvenijo kakor da cvilijo mačke, oziroma imajo zvok razbite­
ga lonca. Zupan se je na začetku letaka baje opravičeval, da piše v nemščini samo 
zaradi ljudi, ki ne znajo slovensko in so po drugi strani iz liberalnih časopisov na­
robe informirani. L. T. je izrazil sum, da je župnik Zupan brez dobrega okusa, češ 
da kipa sv. Hermagorja in Fortunata, ki ju je postavil na južno pročelje stolnice, 
delujeta kot karikaturi.302
Na mladoslovence so tudi v 1. 1876 letele jedke kritike ustavoverne stranke. Njiho­
vo nepomembnost so po komentarjih L. T. razkrivale volitve v Slovenski matici, na 
katerih ni kandidiral niti en mladoslovenec:
299 S. n., 22. 4. 1875, članek z naslovom “O nemških trgovcih in obrtnikih".
300 S. n., 27. 4. 1875, in L. T., 24. 4. 1875.
301 Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani - leto 1875, str. 250.
302 L. T., 19. 6. 1875.
- 131 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Očitno so tako nepomembni, da staroslovenci lahko njihov obstoj preprosto 
ignorirajo. Liberalni mladi, slavni predstavniki slovenske inteligence se ne 
upajo upreti ozkosrčni cenzuri literature. Brezpogojno se podrejajo staroslo- 
vencem in ultramontancem ter jim na milost in nemilost prepuščajo ljudstvo, 
tako da je njihovo gospostvo neomejeno. Ljudje te kavčukove stranke so brez 
morale in občutka za sram. Svoja načela menjajo tako pogosto kakor perilo. 
Na vso moč se pridiga o slogi - ena edina stranka naj nastopi proti nemš­
kutarjem in ustavi zvestim, sicer bo padla zadnja domena, ki se je naciona­
listi še oklepajo.303
Ustavoverci so pri zmerjanju mladoslovencev posegali po slikovitih primerjavah:
Predstavljali so se kot liberalci, potem pa v odločilnem trenutku zapustili za­
stavo napredka in se na milost in nemilost predali mračnjakom. So kot orod­
je, ki se po uporabi vrže v ropotarnico. Svobodo obravnavajo zgolj kot kravo, 
ki jih oskrbuje z mlekom. Ko ne služi njihovim potrebam, jo preprosto zbrca­
jo s poti ... Na Kranjskem sta le dve stranki: liberalna in klerikalno-mračnjaš- 
ka ,..304
L. T. je v začetku maja 1876 s precejšnjim užitkom poročal, da je knezoškof Pogačar 
imenoval stolnega kanonika Kluna za vikarja v Zagorju. Nekateri so - sodeč po pi­
sanju v Novicah - v tem videli vpliv deželnega predsednika, drugi so slutili, da je 
imel prste vmes ljubljanski župan, tretji spet, da je šlo za potlačenje časopisa Slo­
venec, katerega duhovni vodja je bil Klun. L. T. je menil:
Bolj kakor to pa bi se bilo dobro vprašati, kako da mladega duhovnika šele 
zdaj spravljajo nazaj na opravljanje njegovega dejanskega poslanstva. Vsak 
drug bi napredovanje sprejel kot knezoškofovo milost.
Klun je baje natolceval, da je deželni predsednik Widman o njem širil nerešnice, 
češ da je skupaj s 30 duhovniki protestiral pri papežu zaradi Pogačarjevega imeno­
vanja, kar naj bi bilo povsem neresnično.305 Slovence so potiskali tudi iz organov 
deželnega odbora - tako je moral Šuklje prepustiti mesto v odboru za šolstvo di­
rektorju realke Mrhalu. Zarnik in Murnik, člana deželnega šolskega odseka, sta tej 
izvolitvi odrekla legitimnost in sta se odločila za nadaljnji bojkot zasedanj.306 
V letu 1877 je ustavoverna stranka toplo pozdravila prepoved vodmatskega tabora. 
Kot razlog za prepoved so oblasti navedle, da so v dvojezičnih deželah in tam, kjer 
je politično prepričanje tako različno, mogoči izgredi. Poleg tega so bile na progra­
mu zborovanja točke, za katere podeželsko ljudstvo po mnenju oblasti ni imelo po­
trebne politične zrelosti (vzhodno vprašanje in avstrijsko stališče do njega, vpraša­
nje ustanovitve Hrvaško-slavonsko-dalmatinskega kraljestva ipd.). Ljubljana se je 
oblastnikom zdela neprimerna tudi lokacijsko, saj je v njej mnogo simpatizerjev Ru­
sije in Turčije.
303 L. T., 15. 1. 1876; članek z naslovom “Nur Charaktervoll”.
304 L. T., 22. 4. 1876; članek z naslovom “Abgewirtschaftet ”.
305 L. T., 6. in 15. 5. 1876.
306 L. T., 30. 10. 1876.
- 132 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Kači taborov so pravočasno strli glavo - na njih bi se slavila Rusija in pri­
digala panslovanska ideja. Aranžerji te komedije so s prepovedjo prihranili 
denar.301
V letu 1878 je bila Slovencem z ustavoverne strani spet ponujena sprava. Toda Slo­
venci so v S. n. odgovorili, da z ustavoverno stranko pod nobenim pogojem nočejo 
sklepati miru, temveč nadaljevati boj na življenje in smrt. Vztrajati hočejo pri sta­
rem programu, saj je nemogoče skleniti mir s tistim, ki želi germanizirati slovensko 
zemljo in ljudstvo odtujiti slovanstvu. Ustavoverci so odgovarjali, da so neštetokrat 
dokazali, da ne želijo tlačiti slovenstva. Plodove nemške kulture pa mu vsekakor 
želijo in morajo dati, saj je to v blaginjo ljudstva ... L. T. je ta članek zaključil z ne­
kaj grenkobe:
Kakor že mnogokrat je ustavoverna stranka ob prvem zasedanju deželnega zbo­
ra ponudila roko sprave ter z usti deželnega glavarja povabila k mirnemu zbli- 
žanju in sodelovanju. Na ta poziv je dobila odgovor: “Boj na življenje in smrt!” 
Radi bi se temu boju izognili, vendar - če nam je vsiljen - ga bomo bojevali s 
poštenimi sredstvi za dobro in pravično stvar.307 308
Nadaljnjih odklonilnih člankov Slovenskega naroda L. T. ni hotel analizirati, saj mu 
je bilo pod častjo odgovarjati na napade slovenskega “ščuvaškega” lista. Vendar so 
ustavoverci izrazili prepričanje, da ta zavrnitev ni prišla iz slovenskega naroda, am­
pak iz maloštevilnega kroga zagrizenih pripadnikov nasprotne stranke.309 S. n. je za­
pisal, da s takimi ljudmi, kakršni so nemškutarji, nikoli ne more živeti v slogi in da 
se s slednjimi ne da podpisati mirovnega sporazuma:
Ne rabimo renegatov, nemških Prusakov, germanizatorjev in hrezkarakternih 
lovcev na službe. Z njimi ne mislimo sklepati kompromisov. Lahko čakamo, za 
nami je ves narod. Zelja deželnega glavarja po slogi je mišljena tako, da bi se 
95 % Slovencev pustilo majorizirati 5 % Nemcev. Ustavoverna stranka ne priz­
nava nobenega sožitja na podlagi narodnih pravic Slo vencev.310
Ustavoverna stranka pa se je še naprej trudila, da bi se z nasprotniki vsaj za silo 
spravila. Tako je na seji občinskega sveta 22. 10. 1878 župan Laschan predlagal, naj 
počastijo Janeza Bleiweisa ob njegovi sedemdesetletnici, ki jo bo praznoval 19. 11. 
1878. Ta predlog so soglasno sprejeli z dvigom s sedežev. Laschan je predlog ute­
meljeval v zelo laskavem tonu - Bleiweis si je počastitev po njegovem zaslužil:
... z udejstvovanjem v Kmetijski družbi, na literarnem in praktičnem področju 
agrikulture in veterine, z dolgoletnim trudom in uspeha polnim prizadevanjem, 
ki je častivredno posivilo njegovo glavo, z neprestanimi izvolitvami v deželni 
zbor in s članstvom v deželnem odboru, s cesarskim imenovanjem za namestni­
ka deželnega glavarja ... izjemno odličen predstavnik naše ožje domovine ,..311
17. 11. 1878 je obiskala Bleiweisa na njegovem domu delegacija mestnega sveta pod 
vodstvom župana Laschana, sestavljali pa so jo člani obeh strank. Zupan je Blei-
307 L. T., 8. 8. 1877.
308 L. T., 21. 9. 1878, članek z naslovom “Kampf auf Leben und Tod".
309 L. T., 1. 10. 1878.
330 S. n., 17. 9. in 24. 9. 1878, članek z naslovom “Sloga?”.
11 L. T., 23. 10. 1878.
- 133 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
weisu čestital v nemščini, ta pa se mu je zahvalil v slovenščini in obljubil, da bo še 
naprej po svojih močeh delal za blaginjo občine. Razlike v političnih nazorih po 
njegovem še ne pomenijo, da sé ne bi mogli povezati v delovanju za blagor komu­
ne. Hkrati je “oče naroda” izrazil upanje, da bo med strankama končno nekaj razu­
mevanja, saj njuna stališča le niso toliko narazen. L. T. je bil te izjave zelo vesel in 
je še enkrat zagotovil, da ustavovercem ne manjka volje do sprave. To da je doka­
zala že njihova številna udeležba na prej omenjeni proslavi slovenskega prvaka.312 313 
Že dva dni zatem pa so glasove sprave prekrili ognjeviti govori slovenskih oziroma 
jugoslovanskih nacionalistov na slavnostnem banketu v Evropi, prirejenem na čast 
Bleiweisovega jubileja. L. T. je razočaran poročal o pravem taboru v hotelu Evropa; 
tabor je - potem ko so izrekli zdravice v čast “očeta naroda” - potekal v znamenju 
protivladnih govorov, ki so dali proslavi pečat pravega “južnoslovanskega pobratim- 
skega” praznika:
Potem ko so bile mimo zdravice, namenjene “očetu naroda", so prestopili na po­
litično področje in šumeči, lesketajoči se šampanjec je razvezal jezike nacional­
cev - potrdil se je star latinski pregovor “In vino veritas” ... Na začetku sta Voš- 
njak in Zarnik slavila očeta naroda Bleiweisa, ki je slovenski narod z mukami 
in težavami rešil iz političnega groba, v katerem naj bi za vse večne čase izgi­
nil, ter ga obudil k življenju in mu prinesel samozavest, da se danes zaveda 
svojih pravic in se svojim sovragom hrabro postavlja po robu. Pokazal je naro­
du, da proti mogočnim sovragom ni sam, temveč ga podpira 80 milijonov bra­
tov ..., in tako podvojil njegovo moč. Dr. Zarnik je omenjal tudi sovražnike s 
severa in juga, ki hočejo slovensko domovino raztrgati in raznaroditi. V tem 
smislu je pozdravil hrvaške in dalmatinske predstavnike, zlasti zadnje, katerih 
domovino je Italia iredenta sicer zbrisala iz programa, ne pa iz njihovih src ...
V nadaljevanju je Zarnik pozval, naj se Slovani znotraj monarhije povežejo v brat­
sko zvezo. Naslednji govorec, Dalmatinec Biankini, redaktor Narodnega lista, pa ni 
popolnoma soglašal z Zarnikovim mnenjem glede poglavitnega sovražnika, s kate­
rim se je treba spopasti:
Bati se je avstrijske vlade (Živio!), ki Dalmacijo prepušča italijanski iredenti, 
slovenska območja pa veliki Nemčiji. Ne bojimo se niti italijanske iredente niti 
Germanije, temveč avstrijske vlade, ki dela proti svojim interesom, tako da pre­
pušča omenjena območja. Ce imamo tako nesrečno vlado, se zedinimo in ji po­
vejmo: “Ti želiš sebe in nas povleči na dno!” Mi pa ne želimo postati ne Nem­
ci ne Italijani! Če nam vlada postavlja ovire, ji nasprotujmo v svojem interesu 
in interesu monarhije. Osvobodimo slovanska območja tujega jarma!™
*
Ves čas, ko so bili kranjski ustavoverci na višku svoje moči, so nihali med popolnim 
zavračanjem vsakega dialoga in kompromisom s Slovenci oziroma z vsaj eno od sloven­
312 L. T., 18. 11. 1878.
313 L. T., 25. 11. 1878. Obžalovanje, da se je praznik Bleiweisovega častitljivega jubileja tako nezaslišano 
sprevrgel, je L. T. na naslovni strani izrazil še nekajkrat, in sicer 27., 28., 29. in 30. 11. 1878.
- 134 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
skih frakcij. Tako je npr. zaslediti, da so jih mladoslovenci razočarali predvsem okoli 
leta 1870, ko je Zarnik pokleknil pred pritiskom staroslovencev. Njihovo zavračanje 
vsake zamisli o povezovanju z mladoslovenci je potem zamrlo do leta 1873. Takrat je 
znano neskladje v slovenski stranki spodbudilo vnovične optimistične vizije združeva­
nja med slovenskimi in nemškimi liberalci. Zdi se, da sta strani v teh pričakovanjih 
druga drugo razočarali. Mladoslovenci so za nepopustljivost dolžili predvsem Desch­
manna. Trdili so celo, da znotraj kranjske ustavoverne stranke obstajajo elementi, ki 
bi popustili in priznali slovenske zahteve, vendar jih demon, imenovan Deschmann, 
od tega odvrača. Po drugi strani so ustavoverci videli le še navidezni zid narodnega 
vprašanja, ki po njihovem zatrjevanju ne bo več dolgo ločil obeh liberalnih taborov 
na Slovenskem. Očitno se jim je zdelo, da bo protiklerikalni boj (nekateri slovenski 
poslanci so npr. v državnem zboru podprli konfesionalne zakone) potisnil narodno 
zavednost v ozadje. Kakor koli, tudi te špekulacije so ostale neizpolnjene. Odtlej so 
bili mladoslovenci tarča ustavovernih ciničnih pripomb in grenkih očitkov. Kmalu po 
slovenski spravi leta 1874 se je spopad iz ozkih političnih okvirov razširil: Slovenci so 
na nemško nasilje, ki ga je izvajal predvsem birokratski aparat, odgovarjali z ekonom­
skim bojkotom nemških oziroma nemškutarskih trgovcev in obrtnikov. Naslednji po­
skusi sprave so bili narejeni na prvem zasedanju deželnega zbora 1878, v času, ko je 
postajalo jasno, da zvezda nemškega liberalizma v avstrijski polovici monarhije temni. 
Potem ko so Slovenci zavrnili poziv deželnega glavarja Kalteneggerja k spravi, so 
Nemci demonstrativno počastili Bleiweisa ob njegovi sedemdesetletnici. Vendar tudi 
ta poskus ni dal oprijemljivih sadov, pa tudi ne težnja, da bi - kakor bomo videli v 
nadaljevanju - otopili politično ostrino na lokalni, občinski ravni in Slovence pripra­
vili do opredelitve skupnega imenovalca strokovne občinske oblasti, ki naj ne bi ime­
la političnega predznaka. Zanimivo je mnenje ustavovercev, da je narodno vprašanje 
le navidezni zid, ki jih loči od mladoslovencev, in njihovo prepričanje, da ne gre za 
nepremostljivo oviro. Več težav so pričakovali na državnopravnem področju, saj nika­
kor ne bi mogli privoliti v Zedinjeno Slovenijo. Po drugi strani so mladoslovenci vztra­
jali pri celovitem in doslednem spoštovanju narodnih, tj. predvsem jezikovnih pravic 
Slovencev, glede “državnopravnega vprašanja” pa so megleno govorili o tem, da so 
federalisti iz narodnih in ne načelnih razlogov, saj v danih razmerah v federalizmu 
vidijo več možnosti za uveljavitev pravic Slovencev.
Vsi ustavoverni poskusi, da bi vsaj del velikanske slovenske večine, ki jo je poli­
tično nasilje z raznoraznimi mahinacijami spravilo v podrejeni položaj, zvabili v 
kompromis in sodelovanje, so se izjalovili. S padcem Lasser-Auerspergove vlade so 
kranjski ustavoverci postali politično malo pomembni.
iv/3 Stališča kranjskih ustavovercev do notranjepolitičnih 
vprašanj
Na notranjepolitičnem področju leta 1870 ustavoverci seveda niso bili prijatelji Po- 
tockijeve vlade in njen padec so pričakovali z vero, da se bo morala vlada v krat­
- 135 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
kem vrniti v nemške roke, saj “Brez Nemcev pravzaprav ne bi bilo zahodne Avstri­
je - Nemci so zahodna Avstrija”.314 315 Posebno so bili ogorčeni nad vladnim prosjačen­
jem za poravnavo, ki je spodbudilo reakcionarne in separatistične elemente k še 
bolj odločnemu nastopu in npr. pripravilo Čehe k nerazumnim zahtevam. Mračno 
videnje obstoječih razmer so ustavoverci poudarjali zlasti v govorih ob proslavi dne­
va ustave 21. 12. 1870. Govorniki so si bili kakor vedno edini, da so kranjski Slo­
venci tako kakor drugi Slovani secesionisti, da ne priznavajo ustave, da so narodni 
voditelji zapisani srednjemu veku, saj so sužnji mračnjakov, jezuitov - skratka klera, 
ki ne pozna domovine, ljudstvo pa je njih brezvoljno in neozaveščeno orodje. Oni 
(ustavoverci) da so nosilci napredka, humanosti in civilizacije, ki jih preganjajo, 
imenujejo tujce, zaradi simpatij do Nemcev v zadnji vojni celo izdajalce ipd. Desch- 
mann je npr. ob tej priložnosti izjavil, da je previdnost dodelila Avstriji poslanstvo 
večnacionalne države, v kateri žive pobrateni narodi, in Račič je dostavil, da je po­
slanstvo ustavovercev vztrajanje na položajih, dokler ljudstva ne sreča pamet - to 
se pravi, dokler ne ugotovi, da so njegovi interesi drugačni od interesov t. i. vodite­
ljev naroda. Schrey je presojal vladno politiko takole:
Nič od tistega, za kar smo se zavzemali, ni bilo uslišano. Zahtevali smo dvig 
narodne blaginje, dosegli pa zvišanje državnega dolga; zahtevali nevtralnost pri 
zunanjih vojnah, dosegli pa nevtralnost ustavnega ministrstva pri notranjih bo­
jih (v državi) med strankami; zahtevali odločno zaščito ustave pred njenimi so­
vražniki, toda njene sovrage so na vso moč zaščitili. Veselili smo se ločitve šole 
od cerkve, pa so nam vrgli celo hierarhijo duhovščine za vrat, prosili za refor­
mo na zakonodajnem področju in povečanje dejavnosti v kulturnih središčih - 
dobili pa smo povečanje oborožitve z računom v višini 80 milijonov.™
Sicer pa je značilno, da so se v ustavovernem glasilu zelo razveselili odpovedi kon­
kordata, te:
(n)esrečne pogodbe, ki je Avstrijo pred Evropo diskreditirala, ki nas je potisni­
la na rob propada, ki je oporekala cesarju in kroni stare in naravne pravice 
ter svojo kasto postavljala onstran državnega zakona ...
Hkrati so poudarjali, da je bil to edini mogoči odgovor na sprejem dogme o pape­
ževi nezmotljivosti.316
Nič manj kakor Cerkvi so bili nenaklonjeni “fevdalni reakciji”, ki jo je poosebljala 
Hohenwartova vlada, na oblasti od 1871. Hohenwart je poskušal spraviti Nemce in 
Slovane v najbolj neprimernem času, ko se je nacionalni duh avstrijskih velenem- 
cev med rastočo prusko hegemonijo ob padcu Pariza najbolj razpasel. Težko bi si 
bilo zamisliti, da bi bili avstrijski Nemci v takem ozračju pripravljeni priznati enake 
pravice tudi drugim avstrijskim narodom. Kranjskim liberalcem oziroma ustavover- 
cem oziroma Nemcem (po njihovem zatrjevanju naj bi vse troje v političnem smi­
slu imelo isti pomen) se je zdela Hohenwartova vlada silno nevarna, saj so Slovani
314 L. T., 7. 11. 1870; članek z naslovom “Zum Programme der Deutschen in Österreich ”, povzet po pisa­
nju Deutsche Volkszeitung.
315 L. T., 23., 24. in 27 12. 1870; članek z naslovom “Reden hei der Verfassungsfeier ”.
316 L. T, 1. 8. 1870.
- 136 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
menda podpirali Hohenwarta z mislijo, da se bliža doba češkega državnega prava, 
slovenske državne prihodnosti in tirolskega deželnega prava.317 *
Hohenwart je imel na izbiro, ali naj obrani upravičeno prevlado kulture Nem­
cev, ki je zavarovana tudi z ustavo, ali pa da z nagodbo zavaruje Čehe. Izbral 
je slednje in vztrajal pri stališču, da iz Avstrije naredi zvezo srednjeveških dr­
žav. S prenosom odločanja na deželne zbore bo klerikalno-fevdalni absolutizem 
zmagal po starem receptu divide et impera ... Oblika federacije ne dopušča svo­
bodnega razvoja, v Avstriji pa je identična z najmračnejšo reakcijo, povezano z 
gospostvom nekulture in nacionalne ošabnosti ... Če v Avstriji zagospodujejo 
deželni zbori, bodo Nemci na Češkem, Moravskem in Kranjskem oropani poli­
tičnih pravic in postavljeni v položaj Rutenov v Galiciji. V enem letu bodo vsi 
novodobni dosežki, kakršni so svoboda tiska, šolska zakonodaja in verska svo­
boda, preseženi in konkordat bo najlepše zacvetel.™
Ustavoverni deželni poslanci so na prvi seji deželnega zbora 14. 9. 1871 objavili 
bojkot zasedanj deželnega zbora, ker je ta 30. 8. 1870 sprejel adreso, v kateri je ob­
stoječi ustavi odrekel pravno podlago ter se izrekel za pogajanja med krono in po­
sameznimi deželami o ustavni spremembi, in ker ni bil razpuščen. Na 33. zborova­
nju ljubljanskega Ustavovernega društva (22. 9. 1871) so ugotavljali, da je vlada 
razpustila samo ustavi prijazne deželne zbore in da je treba bolj kakor kadar koli 
vztrajati pri ustavi. Deschmann je ob tej priložnosti napadal vladni predlog refor­
me deželnega volilnega sistema, ker je dajal prednost kmečkemu prebivalstvu, ki je 
pod “komando” klerikalno-fevdalne naveze. Glede na višino plačevanja davkov se 
mu je obstoječe stanje - glede na načelo zastopstva interesov - zdelo popolnoma 
upravičeno.319 Tudi na naslednjem zborovanju (23. 10. 1871) je dr. Suppan razpre­
dal o črnogledih različicah za prihodnost, češ da češka adresa stremi za razbitjem 
države in uničenjem svobode, in sicer:
Vsaka dežela Cislajtanije dobi status, kakršnega ima Ogrska. Vse pomembnej­
še zadeve bi prišle v deželno pristojnost, državni zbor pa bi zamenjal senat, ki 
bi imel le drugorazredne pristojnosti. O skupnih zadevah naj bi se razpravljalo 
na kongresu delegacij. Namesto ustave bi tako postavili nacionalizem, katerega 
nujna posledica bi bil kaos ... Deželni zbori bi sklepali konkordate z Rimom ... 
S slovansko netoleranco in avanturizmom hi država kmalu prišla v zunanji 
konßikt z Italijo in Nemčijo ter razpadla.
V tem okviru so kranjski ustavoverci sprejeli resolucijo, s katero so izrazili zaskrb­
ljenost za državo, če bi se češki temeljni členi res sprejeli. Na istem sestanku se je 
Deschmann norčeval iz idej slovenskih prvakov, da naj bi cesar blagovolil privoliti 
v poklonitveno ceremonijo dežele Kranjske. Poudaril je, da so za take ceremonije 
primerni le plemiči in da - tudi če bi cesar ugodil njihovi prošnji - nobeden od 
slovenskih politikov ne premore dovolj visokega plemiškega naslova, ki bi mu omo­
17 L T., 6. 6. 1871; članek z naslovom "Die Morgenrothe der slavischen Aera in Österreich ”. Vlada se jim 
je posebno zamerila s svojimi prepovedmi proslav ob zmagi Nemcev v Franciji (Siegesfeier) - npr. L. T., 
27. 3. 1871.
L. T., 16. 8. 1871; članek z naslovom "Warum wir den Foederalismus bekämpfen”.
319 L. T., 23. in 25. 9. 1871.
- 137 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
gočal udeležbo pri tem spektaklu. Hkrati je predstavil finančna bremena, ki bi jih 
poklonitvena ceremonija prinesla - za primerjavo je prikazal stroške ob zadnji po­
klonitvi kranjskih deželnih stanov Karlu VI.320 Toliko večje je bilo seveda njihovo 
veselje ob Hohenwartovem padcu in privoščljivost razočaranim Slovencem ob spre­
membi za državnim krmilom.321 Ljubljanski Nemci so obžalovali odstavitev Beusta s 
položaja zunanjega ministra in mu na zasedanju ljubljanskega občinskega sveta po­
delili častno meščanstvo. Suppan je na seji občinskega sveta 10. 11. 1871 utemelje­
val podelitev z Beustovo zaslugo, da francosko-nemška vojna ni prerasla v evrop­
sko, da je omilil posledice Belcredijeve vlade ter veliko prispeval k sprejetju ustave 
in zatiranju federalizma.322 O Andrassyju, novem zunanjem ministru, ki je pravza­
prav vodil politiko nove vlade, so imeli ustavoverci kar najlepše mnenje. Njegov 
program je zahteval enotnost države, on sam pa je od nekdaj podpiral Nemce:
Andrassy bo naš Človek, dokler bo stopal po Beustovi poti - dokler bo ščitil us­
tavo, vztrajal pri zavezništvu z Nemci in se z Rimom ne bo spuščal v nobene 
avanture. Četudi ga naši nasprotniki zmerjajo s ciganom oziroma Mongolom, 
nas to nič ne gane.323
Tudi ljubljanski Verfassungsfeier - proslava obletnice decembrske ustave - je minil 
v znamenju govorov, ki so bili polni olajšanja ob Hohenwartovem odhodu in pro­
padu uveljavitve čeških temeljnih členov.324
Laibacher Tagblatt, glasilo kranjskih ustavovercev, se je v letu 1872 osredotočilo na 
gonjo proti Cerkvi in zlasti jezuitom, ki se jim je v teh člankih pripisovalo neverjet­
ne sposobnosti pri ugonabljanju podeželskega ljudstva. Povezani naj bi bili celo z 
delavsko internacionalo. V L. T. so opozarjali, da se je veliko vlad z zakoni zavaro­
valo proti mračnim zarotnikom, navidezno sprtim tolpam črne in rdeče internacio­
nale.325 Ljubljanski ustavoverci so v tem času posvečali pozornost tudi delavskemu 
vprašanju. Tako so npr. 22. 3. 1872 v L. T. objavili članek “Die Bedeutung der Er­
werbs und Wissenschaf tlichs Genossenschaft”, v katerem je govor o samopomoči de­
lavstvu in ki se sklicuje na Schulze-Delitschevo poročilo o 740 podpornih blagajnah 
v Nemčiji. Dne 8. 6. 1872 so v L. T. objavili tudi vabilo na veliko delavsko proslavo 
v Slonu, ki jo pripravlja delavsko izobraževalno društvo ipd.
Posebno pa so se piscu v L. T. zamerili jezuiti, češ da so med drugim vplivali na 
Habsburžane, da so odpravili stanovsko svobodo, in zakrivili predvsem naraščajočo 
versko blaznost. Kmetje da npr. zaradi njih v okolici Repenj zanemarjajo svoje delo, 
med najhujšimi epidemijami kužnih bolezni se v njihovih cerkvah gnetejo množice 
ipd.326 Zaradi tako “alarmantne” situacije so na 40. zborovanju Ustavovernega druš­
tva sprejeli resolucijo in jo naslovili na državni zbor. Ta je zahtevala, da se pre­
320 L. T., 25. 10. 1871.
321 Npr. L. T. , 3. 11. 1871; članek z naslovom "Unsere Nationale nach dem Fiasko des Ausgleichen in Slo­
venia und die Fundamentalartikel".
322 L. T., 11. 11. 1871.
323 L. T., 16. in 18. 11. 1871.
324 Npr. L. T., 21. 12. 1871; članek z naslovom “Reden hei Verfassungsfeier ”.
32:1 Npr. L. T., 13. 1. 1872; članek z naslovom “Schwarzes Demagogenthum"; 3. 2. 1872; “Über die Jesui­
ten”, predavanje prof. Huberja iz Münchna.
326 L. T., 28. 3. 1872; članek z naslovom “Die Sündenregister der Jesuiten ”-, L. T., 2. 4. 1872; članek z na­
slovom “Religiöser Wahnsinn”.
- 138 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
preči širjenje jezuitskega reda, saj je škodljiv, državi nevaren in zato nedopusten. S 
tem v zvezi je bilo po njihovem mnenju nujno sprejeti zakon o prepovedi povečeva­
nja tega reda - proti priseljevanju tujih jezuitov, pa tudi proti sprejemanju novih iz 
domače dežele; naj bodo laiki ali kleriki.327 Katoliško cerkev so med drugim v L. T. 
obtoževali za nenavadno natančno število žrtev - v 1100 letih da je na njeno pobu­
do prišlo ob življenje več kakor 9.442.000 ljudi, žrtev verskega fanatizma.328 Da bi 
preprečili nadaljnje tovrstne nevšečnosti, so kranjski ustavoverci na enem svojih 
zborovanj predlagali, da se teologiji zagotovi svobodno mesto na visoki šoli, saj je 
“obstoj škofovskih seminarjev kot izobraževalnih inštitucij klera iz državnih ozirov 
nedopusten”.329 Nič čudnega torej, da so imeli v ljubljanskem škofovskem seminarju 
psa, ki so ga poimenovali Dežman.330 L. T. je tudi opozarjal, da se v tej ustanovi 
gojenci “dresirajo” za vohunjenje in ovaduštvo. Tako so menda dijaki ovajali neka­
tere svoje profesorje, da so jih potem napadali klerikalni listi.331
Imamo redko priložnost, da osvetlimo ozadje informacije o psu z imenom Dežman. 
O obstoju soimenjaka pasjega rodu je Karla Deschmanna izčrpno seznanil njegov 
prijatelj, “nepremičnina” iz Stare Loke, kakor se je včasih sam ironično poimenoval, 
invalidni graščak Eduard Strahl. V enem svojih pisem je Deschmannu poročal, da 
je bil pri njih na počitnicah star družinski prijatelj, korepetitor njegovega sina ozi­
roma sinov sošolec, ortodoksni antiliberalec. Ta človek je poročal, da so v škofov­
skem seminarju nekega psa poimenovali Deschmann; o vsej zadevi je govoril po­
vsem nedolžno, kakor da je povsem primerna, in gotovo ni lagal. Na Strahlovo pri­
pombo, kako malo poučno je moralo učinkovati to poimenovanje v seminarju, je 
omenjeni Strahlov vir odvrnil: “Smeijali smo se prov,” in si pri tem mel roke. Strahi 
je Deschmannu ob koncu pisma še razložil, da se ob tej surovosti ni mogel zadrža­
ti in je omenjenemu sogovorniku zabrusil, da bo prvega pinča, ki ga bo dobil, poi­
menoval “Concordatel”.332
Da zgornji primer psa z imenom Dežman ni bil prvi, priča članek Frana Levstika v 
Slovenskem narodu z dne 10. 6. 1869. V njem se omenja, da so na domačiji zna­
menite slovenske patriotinje Franje Koširjeve v Vižmarjih imeli črnega psa, ki so ga 
klicali Dežman. Levstik je tako obdolžil Deschmanna, da je to eden od razlogov za 
njegovo srdito gonjo v Laibacher Tagblattu proti Koširjevi, ki je na vižmarskem ta­
boru imela govor in pripela častni trak sokolski zastavi.
Ce so bili pripadniki ljubljanskega Ustavovernega društva složni v svojem obsojanju 
Katoliške cerkve, pa tega nikakor ne moremo trditi za njihov odnos do notranjepo­
litičnih problemov Avstro-Ogrske. Te so “reševali” velikopotezno, v maniri velikih
32/ L. T., 29. 5. 1872; obenem so zahtevali prepoved ustanavljanja novih jezuitskih naselbin; v L. T. so 
tudi 21. 6. 1872 opevali koristnost prepovedi jezuitov v Nemčiji, ki je povzročila “pravo vojno med 
Nemčijo in Vatikanom”.
328 L. T., 19. in 20. 2. 1872; članek z naslovom “Kako je Rimska cerkev izpolnila svoje poslanstvo”.
" L. T., 25. 1. 1872; poročilo o 37. zborovanju Ustavovernega društva za Kranjsko.
3311 L. T., 16. 2. 1872.
L. T., 28. 6. 1872; Ljubljansko usavoverno društvo je že na 43. zasedanju 11. 12. 1872 sprejelo tudi 
resolucijo, v kateri so prosili, naj se proti duhovščini glede na enakost pred zakonom prepove vsa roma­
nja ob demonstrativnih priložnostih, kakršna je npr. odprava svetnega gospostva papeža, ipn.
AS 854, Dragotin Dežman; Strahlovo pismo Deschmannu z dne 29. 2. 1872.
- 139 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
državnikov. Tako se je npr. pojavilo kočljivo vprašanje, ali je treba dati Poljakom v 
Galiciji koncesije ali ne. Jasno je bilo, da se da delovanje dunajskega parlamenta v 
vsakem trenutku ohromiti z obstrukcijo, saj v njem Nemci niso imeli večine. Pred­
sednik društva Suppan je na 39. zborovanju 3. 4. 1872 o tem modroval takole:
Volilna reforma, ki bo porok, da ne bi kak Hohenwart spet poskušal s federaliz­
mom, nam ne koristi nič, če se ne bo sprejela hkrati z galicijsko nagodbo. Če 
hočejo Nemci postati večina in ostati za krmilom, se to lahko zgodi samo z iz­
ključitvijo petih milijonov Slovanov v Galiciji. Zato je poljsko vprašanje za nas 
življenjskega pomena. Poslanci te dežele morajo biti izključeni iz vsakega glasova­
nja, ki jih ne zadeva. Šele potem bo v ožjem parlamentu zagotovljena večina, ki 
ho omogočala normalen razvoj ustavnega življenja. Nemcev je 8 milijonov, od 
tega jih 2 milijona volita “pravno” opozicijo. Proti 6 milijonom imamo torej 11 in 
pol milijona Slovanov in Italijanov. Auerspergova vlada je sicer dobra, toda kdo 
je porok, da bo večna. Potreben je torej ustavni parlament z ustavoverno večino, 
ki se ne bo nikoli več pogajala s Čehi. Pomisleki o trializmu odpadejo, saj bo Ga­
licija Avstriji to, kar je Hrvaška Ogrski. Pojavlja se tudi bojazen, da se bomo os­
labili in ne bomo mogli biti kos Ogrom. Toda - ali ne vlada Avstriji že dejansko 
Ogrska? Ali ni Andrassy zunanji minister? Ogri imajo dovolj lastnih problemov 
in se ne bodo vtikali v naše. Zunanjo politiko jim lahko pustimo, saj ne more biti 
drugačna od naše. Državna moč ne bo navzven zaradi nagodbe nič manjša - voj­
ska in zunanja politika ostajata skupni. Z galicijskim vprašanjem bo verjetno 
odločena tudi naša usoda. Ali ni bolje z eno potezo ustvariti čvrsto osnovo naše­
ga ustavnega življenja, kakor pa s koncesijami in koncesijicami vedno znova ku­
povati glasove za zakonito večino? Tudi majhne koncesije vodijo v federalizem, iz­
ključitev Galicije pa ponuja možnost, da tesneje povežemo preostale dežele. Ali 
poznate drugo rešitev, gospoda? Naš položaj je izreden in zahteva izredna sreds­
tva! Ne vidim druge možnosti kakor poravnavo z Galicijo.™
Njegovi kolegi pa so mu nasprotovali. Dr. von Rühling je menil, da bo s to potezo na­
padena ustava. Kaltenegger je denimo zatrjeval, da bi bil tak precedens lahko usoden:
Če bomo kot podlago za državno grupiranje (Staatengruppierung) postavili 
nacionalnost, kje bomo postavili meje nadaljnjim delitvam? Nikoli nisem bil 
privrženec nacionalnega načela v smislu, da je državotvorno oz. da “deli drža­
vo”. Zanesimo se raje na svoje sile in na ministrstvo.
Tudi Ertl je menil, da bi s sprejetjem tega predloga ustvarili prakso, ki bi lahko 
škodila tudi Nemcem na Kranjskem. Podobno kakor bi Poljake soočili z rutensko 
večino, bi se morali mogoče kdaj soočiti kranjski Nemci s Slovenci. Na koncu so s 
pičlo večino izglasovali resolucijo, ki jo je predlagal Ertl in je nasprotovala predlo­
gu društvenega odbora: *
333 Oscar Plautz je v svojem tipkopisu poudaril, da je to Suppanovo idejo o izključitvi Galicije pozneje v 
Linškem programu prevzel Schönerer; O. P. - Die Deutschen ..., str. 53. Kakor omenja v svoji knjigi Trd­
njavski trikotnik J. Cvirn, pa je to idejo že dosti prej objavil Program nemških nacionalcev iz Gradca; 
njen tvorec je bil Emil Strohal. Zahteva po izločitvi Galicije je bila potem sprejeta kot resolucija na 
strankinem dnevu nemških nacionalcev Avstrije 14. in 15. 1. 1871. (J. Cvirn, navedeno delo, str. 63, 65 
in 70-71.).
- 140 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Ker odborovi predlogi o koncesijah Galiciji niso združljivi z enotnostjo in močjo 
države, Ustavoverno društvo izjavlja, da ti predlogi niso sprejemljivi, in odločno 
svari pred njimi.™
Tako se zdi, da sta v kranjski nemškoliberalni stranki obstajali dve krili. Medtem 
ko so bili bolj odločni nacionalisti v manjšini, je večina še vedno verjela, da jim 
dosledno vztrajanje pri ustavnih stališčih zagotavlja uspeh. Pri tem seveda ne gre 
za popolnoma jasno sliko, saj je treba upoštevati, da se je tega sestanka udeležilo 
le 30 članov. Njihov predlog glede volilnega sistema neposrednih državnozborskih 
volitev se je dokončno oblikoval na 42. zborovanju 18. 10. 1872:
Število poslancev naj se podvoji. Ohranijo naj se kurije, pri čemer naj ostane 
število poslancev, ki jih volita veleposestvo in trgovska zbornica, enako. Drugo 
število mandatov naj se po povprečju razdeli med prebivalstvo, in sicer naj se 
glede na razpis neposrednih davkov ustrezno število dodeli posameznim deže­
lam. Pri razdelitvi mandatov med mestno in kmečko kurijo naj se ohrani do­
sedanje razmerje.™
V letu 1873 so se v L. T. vehementno potegovali za volilno reformo - uvedbo ne­
posrednih volitev v državni zbor, ki bo končno omogočila normalen državni raz­
voj.334 335 336 Tako je ustavoverni ljubljanski občinski svet 14. 3. 1873 ob sprejetju volilne 
reforme izglasoval zahvalno poslanico ministrstvu in državnemu zboru, posebno 
zato, ker je Ljubljana neposredno volila enega predstavnika v državni zbor.337 
Proslava ob volilni reformi, ki je potekala v prostorih Kazine na velikonočni pone­
deljek, 14. 4. 1873, je bila po zatrjevanju L. T. tako sijajna, da Ljubljana česa takega 
že dolgo ni videla.338
Kar zadeva preostale, strogo gledano nepolitične zadeve, je pozornost kranjskih 
Nemcev v letu 1873 pritegnila velika gospodarska kriza. Najprej so na vsak način 
poskušali zmanjšati odgovornost ustavovercev za borzno in gospodarsko katastrofo 
ter skesano izražali upanje, da se bo, “potem ko se bo kriza polegla, vrnil smisel za 
pridno, resno delo, ki bo zamenjalo lov za dobičkom in bogastvom”. Pri tem so se­
veda s prstom kazali na druge:
Kakor sestradan trop iz zakotne divjine so se z glasnim “halali ” vrgli svobodi 
sovražni časniki na katastrofo, ki je izbruhnila na dunajski borzi, ter se pri 
tem veselili nesreče Avstrije in zanjo obtoževali obstoječi ustavni sistem ... Pre­
drznost brez primere je proslavljati daljnosežno krizo, ob polomu borze raz- 
kričati v svet, da je bankrotiral državni sistem, in zahtevati padec vlade in od­
pravo ustave. Na vrhu seznama ljudi, ki so se ukvarjali s sleparskimi posli, so 
bila ravno imena aristokratov in fevdalcev - matadorji federalistične stranke 
se niso držali proč od borznih sleparij ...339
334 L. T., 3. 4. 1872; sestanka se je udeležil tudi deželni glavar grof Auersperg in državni poslanec grof
Thurn.
335 L. T., 19. 10. 1872.
Npr. L. T., 4. 3. 1873, članek z naslovom “Die Interessenvertretung”.
L. T., 15. 3. 1873.
•>» L’ T-, 15. 4. 1873; poročilo z naslovom “Die Wahlreform-Feier ”.
339 L. T„ 16. 5. 1873.
- 141 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Pozneje so - glede na predavanje, ki ga je imel na 48. zborovanju Ustavovernega 
društva dr. Schrey - menili, da je finančna kriza pravzaprav čisto enaka naravni 
katastrofi in bi zato država vsekakor morala pomagati:
Vsi državljani od delavca do kapitalista po nedolžnem trpijo, država pa je pri 
tem pasivna. Tudi resni ljudje, ki se niso lahkomiselno ukvarjali z nakupom 
delnic in so kupovali le najbolj vredne papirje, so ob vse. Žal so prodrli neka­
teri moralisti, ki pravijo, da ne gre pomagati stotim upravičenim do pomoči, 
če je med njimi le en črnoborzijanec. Stranka prava je proti državni pomoči in 
krivdo za katastrofo zvrača na ustavoverno stranko, kar je seveda povsem neu­
strezno.^
Kranjski ustavoverci ob sprejetju konfesionalnih zakonov leta 1874 niso skrivali za­
dovoljstva. Pohvalna se jim je zdela:
... drža vlade, ki zadovoljivo poskuša urediti odnose med državo in cerkvijo. 
Vendar se nam zakonodaja o verstvih ne zdi popolna, dokler ni v praksi izpe­
ljana v ustavi zagotovljena enakopravnost verstev, dokler ni obvezne civilne po­
roke oziroma se ne vodi civilni register in dokler se katoliško-teološke univerze 
ne reformirajo, odpravi patronat nad njimi in dokler ni nadzor države nad 
cerkvijo zagotovljen z natančnimi kazenskimi določbami.™
Dr. Radoslav Razlag je bil pri sprejemanju zakona o samostanih poročevalec. Ko so 
ga sprejeli, je bil Razlag deležen pohvale kranjskih nemških liberalcev, češ da je 
poskrbel za dokaz, da se s svojimi tovariši, vsaj kar zadeva vprašanje svobode, ne 
strinja.340 341 342 343 Napetosti med Razlagom in prvaki so bile v tem času tudi sicer precejš­
nje. Tako je npr. na 10. seji deželnega zbora leta 1874 Razlag (kot član deželne ko­
misije za odmero zemljiškega davka) v nemškem govoru obtožil Bleiweisov krog, da 
je spodbudil prebivalstvo k masovnim pritožbam zoper odmero davščin na obdela­
no zemljo; ti zahtevki - s katerimi so zaslužili tujci, ki dežele ne poznajo, predvsem 
notarji in njih koncipisti - da so bili popolnoma neupravičeni in so povzročili pre­
bivalstvu samo velike stroške. Bleiweis je Razlaga ob tej priložnosti ožigosal za re­
negata, narodnega odpadnika, ki je odgovoren za težka bremena, za katera ga bodo 
obtoževali otroci in otrok otroci.
V duhu nove državne politike do Cerkve so se 1875. kranjski Nemci zelo razveselili 
novega ljubljanskega knezoškofa Pogačarja. V svojem časopisu so poudarjali:
Kot član deželnega šolskega sveta se je vedno izkazal kot zmeren pri vseh spor­
nih cerkveno-državnih vprašanjih. V staroslovenskih krogih škof nima prijate­
ljev, slovensko duhovščino je večkrat opominjal, naj se posveča predvsem svo­
jim duhovnim dolžnostim. Njegovo imenovanje bo dobrodošlo ustavovercem in 
mladoslovencem na Kranjskem.™
340 L. T., 19. 12. 1873.
341 L. T., 7. 3. 1874; resolucija sprejeta na 50. zborovanju kranjske ustavoverne stranke 28. 2. 1874.
342 L. T., 26. 3. 1874, članek z naslovom “Das Klostergesetz”, in 28. 4. 1874, članek z naslovom “Dr. Raz­
lag als Berichterstatter über das Klostergesetz”.
343 L. T„ 7. 5. 1875.
- 142 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
O Pogačarjevem predhodniku Widmarju so ustavoverci menili, da je bil blag, in ga 
niso uvrščali med nacionalne fanatike, vendar pa tudi ni ukrepal in je pustil stva­
rem, da gredo svojo pot:
Kaplani iYi župniki na deželi so dobivali direktive od Bleiweisa in ne od njega. 
Za spolitiziranost klera, predvsem mlajšega, je tudi njegova sokrivda precejš­
nja. Tako je npr. v Costovem časa stolnemu proštu in kanonikom spregledal 
podpisovanje volilnega razglasa slovenske stranke.
Novi škof naj bi te napake odpravil predvsem tako, da bi skrbel za šolanje pod­
mladka klera v modernem duhu, obstoječo duhovščino pa odvrnil od ultranacio- 
nalnega fanatizma.344 S. n. je ob imenovanju knezoškofa Pogačarja prav tako izrazil 
zadovoljstvo ter ga ocenil kot učenega, visoko omikanega in miroljubnega rodolju­
ba. Proti njegovi izvolitvi so baje spletkarili Costa in nekateri ljubljanski duhovniki. 
Ob teh hvalnicah pa je S. n. opozarjal nemške liste, posebno pa Laibacher Tagblatt, 
da se “varajo”, če mislijo, da bodo od Pogačarjevega vladanja imeli kako korist za 
“Deutschthum in Krain”, saj so bili prepričani, da Nemci in ustavoverci pri njem 
ne bodo našli podpore.345
Posebno odobravanje je škof sprožil s svojo zahvalo za pozdravno adreso ljubljan­
skega občinskega sveta. V L. T. so poudarili, da ni priznal samo šolskih in konfesio­
nalnih zakonov, temveč zagotovil, da bo duhovščina tesno sodelovala z državnimi 
in občinskimi oblastmi. Po trditvah L. T. je škof tudi v Vatikanu izrazil namero, da 
hoče izboljšati žalostne razmere med kranjsko duhovščino in doseči, da se neha uk­
varjati s politiko in začne poučevati ljudstvo. Neki škofov prijatelj je baje tiste dni 
objavil odlomke iz njegovega pisma, ki so ustavoverce navdali z velikim navduše­
njem in zaupanjem, saj so bile navedbe skoraj identične njihovim. Pogačar je po 
poročanju L. T. ob neki priložnosti zapisal:
Udeležba pri političnih gibanjih je moji naravi povsem tuja. Federalizem v Av­
striji imam za nemogoč, za Kranjsko celo škodljiv. Nerazumni mladci, tudi 
mnogi mladi, od Vaterlanda sfanatizirani duhovniki povzemajo federalizem, 
ne da bi si bili sploh na jasnem o pomenu te besede. Sodelovanje nekih slo­
venskih poslancev s Čehi nastaja bolj iz osebnih ozirov kakor pa iz zavzema­
nja za narodno blaginjo. Sicer pa so naši državni poslanci sodelovali pri na­
stajanju ustave in ravnali v interesu našega naroda.3*6
Tudi Pogačarjevo pastirsko pismo je bilo pri ustavovercih sprejeto z navdušenjem. 
Občudovali so njegov mirni in dostojni ton brez sledu kakega kričanja, da je vera 
ogrožena, in izkazano razumevanje za napredek znanosti. V tem ni zaznal grožnje 
veri, temveč Kristusovo znamenje, v katerem vsi dobromisleči vidijo blagoslov. “V 
takem cerkvenem voditelju vidimo zaveznika in sobojevnika na področju napredka,” 
so prevzeti zagotavljali ustavoverci. Edino, s čimer niso soglašali, je bila njegova na­
mera po cerkvenem vplivu v administrativnem in pedagoško-didaktičnem smislu.347
L. T., 20., 21. in 22. 7. 1875; članek z naslovom “Die Aufgabe des neuen Fürstbischofes ”.
S. n., 21. 7. 1875.
J L. T, 22. 7. 1875.
L. T., 11. 9. 1875. Pogačarja so hvalili tudi 30. 9. 1875, ko so pisali o tem, da je vpisal šest mladih 
duhovnikov na univerze v Gradcu, Pragi in na Dunaju - vsi naj bi bili poznejši učitelji religije na šolah.
- 143 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Da je pri škofih po ustavovernem okusu možno tudi to, kar je bilo nekdaj nezasliša­
no, je dokazoval pogreb znamenitega kranjskega ustavoverca Vincenca Fererrija Klu­
na. L. T. je povzemal nemški časopis s kraticama D. Z. (Deutsche Zeitung), v kate­
rem je bilo izraženo začudenje, da je bil Klun na Dunaju cerkveno pokopan. Pokojni 
je bil namreč prostozidar, takrat pa so prostozidarje s prižnic in v pastirskih pismih 
razglašali za “sam bog nas obvaruj”. Članek se je končal z mislijo, da se je to lahko 
zgodilo zaradi pomote, morda je bil župnik na skrivaj liberalec, morda je bila to po­
litika, morda nedoslednost. Še najverjetneje se. je piscu zdelo naslednje:
Domnevna neomajna načelnost Rimskokatoliške cerkve je eno največjih preti­
ravanj, kar jih je kdaj slepilo svet. Pri nas v Avstriji se nedoslednost stalno ka­
že pri pokopih samomorilcev. Enkrat cerkveno pokopljejo samomorilca, ki se je 
ubil s polnim premislekom, drugič odklonijo pogreb onega, ki se je ubil v očit­
ni trenutni neprištevnosti ...
V članku se je opisovala vsa komičnost sicer po naravi povsem resnega obreda:
Prostozidar je pojem zavrženosti, bistvo vsega zla, satanov poslanec na tem sve­
tu in nikoli ugasli plamen pekla na onem. Včeraj pa so na Dunaju pokopali 
prostozidarja, dvornega svetnika Kluna. In glej, v avguštinski cerkvi je potekala 
običajna cerkvena slovesnost, čisto tako, kakor bi pripadal Severinovim bratom. 
Krsta, v kateri je ležal pokojnik, je bila blagoslovljena, venci, ki so na njej leža­
li in na katerih so bila izpisana imena njih darovalcev, prostozidarskih lož, so 
bili tudi blagoslovljeni, prav tako kakor naokrog stoječi prostozidarji. Ko se že 
vihti kropilo, je vseeno, ali se zamahne enkrat več ali manj ...348
L. T. je 23. 9. prinesel tudi notico o velikodušnosti pokojnika, ki je v svoji oporoki 
zapustil osem štipendij po 100 gld na leto za študente in 22.000 gld za ustanovo, 
iz katere bodo podpirali revne vdove.
S. n. je sicer priznaval pokojnikove zasluge iz njegove dobe, preden je zlorabil zau­
panje volivcev in prebežal v nemški tabor, vendar si jih je pozneje umazal z najgr- 
šim madežem izdajstva. Pri tem je citiral nekega hrvaškega pesnika: “oproščeno 
(bo) svima, svima, samo ne izdajici”.349
Sicer je Klunovo izrazito zanimanje za kranjsko ustavoverno stranko razvidno iz 
njegovih pisem stricu Deschmannu. Potem ko se je pred leti ob nastopu Hohen­
wartove vlade umaknil, je leta 1874 kazal živo zanimanje za vnovični vstop v poli­
tiko in prosil Deschmanna, naj zastavi svoj vpliv, da bi mu kranjski ustavoverci zau­
pali kak mandat v deželnem zboru. Prvič je Deschmanna prosil, naj poizve, ali bi 
ga izvolili namesto Suppana, ki je odstopil, potem ko so ga izvolili v ljubljanski 
mestni kuriji, pozneje pa je moledoval še, naj potrka na vrata veleposestnikov in 
poizve, ali ga ne bi volili v dolenjskem okraju. Vendar so Klunove želje ostale neiz­
polnjene - kranjski ustavoverci so se odločili drugače, Klunu pa je Deschmann od­
govoril, da želijo voliti zgolj kandidate, ki živijo na Kranjskem.350
Glede politike kranjskih ustavovernih državnih poslancev je ob koncu 1875 v L. T. 
zaslediti poročilo, da se ljubljanski državni poslanec dr. Schaffer v dunajskem par­
348 L. T., 22. 7. 1875.
349 S. n., 18. 7. 1875.
350 AS 854, Dragotin Dežman, pisma Vinka F. Kluna, škatla 2.
- 144 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
lamentu zavzema za zmanjšanje državnih stroškov (predvsem za vojsko) in za davčno 
reformo (ki ima to slabo stran, da bi bilo njeno uvajanje zelo drago) oziroma za 
obnovitev carinske in trgovinske politike z oživitvijo proizvodnje.351
Leto 1876 je postala aktualna obnovitev nagodbe z Ogri. Na ponovoletnem zaseda­
nju kranjskih ustavovercev tega leta je bila dana ocena stanja v monarhiji: nacio­
nalno gospodarsko stanje je v Avstriji neugodno, saj sta industrija, trgovina in obrt 
na tleh - tolažijo pa se, da v sosednjih državah ni nič bolje. Na državno pomoč ne 
gre računati, saj so razmere v državi tako slabe, da bi težko bile še slabše. Politična 
pozornost je zvečine usmerjena v ogrsko-avstrijska pogajanja v zvezi s sklenitvijo 
novega sporazuma. Ustavoverci so vedno nastopali proti nadaljnji preobremenitvi 
Avstrije v korist Ogrske. Upati je, da bodo avstrijske ustavne in opozicijske stranke 
zavrnile neupravičene ogrske zahteve.352 S. n. je komentiral: “Dr. Suppan je mini­
strstvu korajžo dajal in eneržijo priporočal pri obravnavi z Madžari. To se ve - če 
ne pojde, pritisnejo ljubljanski kazinarji in gorje Hungariji pri takem sukurzu.”353 * 
Svoje mnenje o problemu nagodbe je pred kolegi na 61. zborovanju Ustavovernega 
društva razgrnil državni poslanec Schaffer, ki ni bil proti sporazumu, vendar le če 
se avstrijske obveznosti ne bodo večale:
Pri tem izhodišču je treba vztrajati, četudi bi zato padla vlada ali bil raz­
puščen parlament. Ob zavrnitvi nagodbe se postavlja vprašanje, kako naprej. 
Novo geslo je personalna unija. Vendar se do nje ne pride samodejno. Z za­
vrnitvijo nagodbe je gospodarsko zedinjenje z Ogrsko odpravljeno, ni pa od­
pravljeno politično, ki ostaja, kakor je bilo določeno leta 1867. Vsekakor bi 
bila politična zveza brez gospodarske na dolgi rok nemogoča. S tem v zvezi 
se zdi personalna unija možna. Vendar brez temeljitega tehtanja ne bo šlo. 
Tako se zdi prihodnost negotova, toliko bolj odgovorna pa vloga državnega 
poslanca.™
L. T. je stalno svaril pred zapletanjem v finančne homatije z Ogrsko. Tako je npr. 
7. 12. 1876 v članku z naslovom Das Bankstatut poudaril:
Narodna banka ne bo privolila v neopravičene zahteve Ogrske. Tudi avstrijski 
narodi bi bili radi na svojem in se branijo skleniti sporazum z deželo, katere 
gospodarski položaj je slab, gospodarstvo nezdravo in ni racionalno. Tako se 
ne zdi smiselno sklepati pogodb z gospodarsko propadlim sosedom.
V drugi polovici novembra 1876 so v L. T. poročali o nastanku nove parlamentarne, 
t. i. Neodvisne stranke. Njen program je temeljil na vztrajanju proti nadaljnjim kon­
cesijam Ogrski (nobena poravnava, niti za kratek čas, nobeno poslabšanje razmer za 
avstrijsko gospodarstvo, izboljšava političnega stanja in kot zadnji izhod personalna 
unija). Napredni klub je popolnoma soglašal s tem programom, kluba levice in leve­
ga centra pa sta ga sprejela le deloma. Od kranjskih poslancev je baje k novi stranki
35’ L. T., 1. 12. 1875.
352 L. T., 8. 1. 1876. Novi društveni odbor je bil sestavljen iz naslednjih članov: Bamberg, Deschmann, 
Dimitz, Laktenegger, Leskovic, Linhart, dr. Suppan, dr. von Schrey, dr. Schaffer.
W S. n., 9. 1. 1876.
3 L. T., 7., 9. in 11. 10. 1876. S. n. je 8. 10. 1876 pripomnil, da se ne upa komentirati zbora ustavover­
cev in Schafferjevih stališč, saj se “konfiskacije bojimo”. Podobno je že 27. 6. istega leta S. n. razlagal, 
da so ga zadnjič konfiscirali zaradi članka o razmerah na magistratu.
- 145 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
pristopil Hotschevar.355 Slovenski časopisi so po poročilih L. T. videli v cepitvi ustavo­
verne stranke dobrodošel dogodek in so izrazili pričakovanje, da bo nova stranka 
uvedla opozicijsko politiko.356 Dne 5. 12. 1876 so kranjski državni poslanci Deschmann, 
Hotschevar, dr. Schaffer in dr. Suppan poslali dr. Koppu, predsedniku Naprednega 
kluba, pismo. V njem so mu sporočili, da ne morejo podpisati dodatnih členov, ki so 
bili 17. 11. 1876 izglasovani kot dopolnitev dotedanjega strankinega programa, saj z 
nekaterimi od njih ne soglašajo.357 Zaradi mnogih okoliščin so bili prisiljeni izstopiti iz 
kluba. Ko so ga obvestili o izstopu, so hkrati izrazili željo, da bi še naprej sodelovali 
in občevali s častivrednimi člani Naprednega kluba. Deutsche Zeitung je poročal, da 
je vodstvo stranke vztrajalo pri podpisu teh novih dopolnil, kranjski poslanci pa tega 
nikakor niso želeli storiti. Razlogi za to neomajno držo niso znani. Morda je šlo zgolj 
za to, da se niso želeli zameriti vladi, ali pa so menili, da njihovi stvari oziroma njim 
osebno padec vlade ne bi koristil.358
V naslednjih dveh letih (1877 in 1878) so se zunanje- in notranjepolitična vpraša­
nja ob balkanski krizi in bosanski dilemi prekrivala. Zato jih bomo obravnavali v 
naslednjem poglavju.
V novo leto 1879 so ustavoverci zrli z zloveščimi slutnjami. Gospodarska kriza se je 
vlekla že šesto leto, izboljšanja pa ni bilo videti, saj so se zdeli milijoni goldinarjev, 
ki so bili pognani na borzi, nepovratno izgubljeni. Tako je bila npr. leta 1873 na 
Dunaju huda stanovanjska stiska, zdaj pa je bilo praznih 10.000 stanovanj. Ustavo­
verci so izražali upanje, da bo beseda varčevanje prodrla tudi med uradnike zuna­
njega ministrstva, kjer se odloča o miru in vojni. Edino dolgotrajen mir bi lahko 
zagotovil postopno izboljšanje gospodarstva.
Na rednem zborovanju v začetku 1879 so ugotavljali, da je zasedba Bosne in Her­
cegovine zavila prihodnost Avstro-Ogrske v temo. Sicer je ljubljansko Ustavoverno 
društvo o tem vprašanju zastopalo stališče, ki je prevladovalo med prebivalci Kranj­
ske - da je treba zasedbo vzeti kot dejstvo in to pridobitev zadržati, ker je zahte­
vala dosti življenj in denarja. Upravičena je pripravljenost za nadaljnje žrtve, zato 
da se vzpostavi zaščita jugovzhodnih meja. Vendar so ljubljanski ustavoverci izra­
zili zaskrbljenost zaradi finančne negotovosti, saj gre pri tem za skrb zbujajoče vi­
soke stroške:
Okupacijsko vprašanje je bilo sicer izvedeno v konstitucionalni obliki - z umet­
nim strojem delegacij, vendar ne v ustavnem duhu. To boleče vprašanje še na­
prej zaostruje kabinetno krizo. Vlada in parlament sta si v nasprotju, vse sku-
355 L. T., 22. 11. 1876.
356 L. T., 23. 11. 1876.
35/ L. T. je 20. 11. 1876 objavil te dopolnitve: 1. Pri obnovi nagodbe je treba upoštevati preobremenje­
nost Avstrije; treba je preprečiti motnje njenega posojilnega in denarnega poslovanja. 2. Za nagodbo v 
državnem, pa tudi gospodarskem oziru je treba trajnejše podlage. 3. Normiranje zadev, ki so ob nagodbi 
iz 1867 izostale, je treba dokončno urediti. 4. Tisto obliko zveze z Ogrsko, ki Avstriji ne zagotavlja do­
volj vpliva na skupne zadeve in ruši naravna razmerja moči obeh držav, je treba spremeniti tako, da se 
Avstriji zagotovi primeren vpliv, ki ji bo omogočil neodvisnost in možnost samoodločbe. 5. Klub lahko 
podpira samo tako vlado, ki želi urediti razmere v zgoraj opisanih smereh.
358 L. T., 7. in 9. 12. 1876.
- 146 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
paj pa vpliva na delo parlamenta, ki se ne posveča vrsti poglavitnih vprašanj, 
kakršna je npr. izjemno pomembna davčna reforma. Nagodba med Ustavno 
stranko in Čehi ter nove državnozborske volitve zahtevajo tesno sodelovanje 
znotraj Ustavne stranke in slogo.339
18. 1. 1879 je L. T. obtožil S. n., da nastopa v vlogi ovaduha, saj se je S. n. pritože­
val, da ustavoverci - čeprav po mnenju S. n. živijo od vladne milosti - vlado zaradi 
zasedbe BiH napadajo in brez strahu kritizirajo, medtem ko slovenske časopise ob 
podobnem početju zaplenjajo. L. T. je odgovarjal, da se kakor vedno zavzema za 
svobodo govora, ki ji gre zahvala, da Kranjska ni več v klerikalnih, reakcionarnih in 
federalističnih rokah. V tem Času je brezpogojna podpora ljubljanskih ustavovercev 
dunajski vladi nekoliko popustila. S. n. je tako npr. zapisal:
Naš ljubljanski nemški butelj Laibacher Tagblatt, čigar stranka ima vse zahva­
liti ministrstvu in vladi, čigar stranka hi brez te podpore bila prava nula, ta 
naš butelj Laibacher Tagblatt pa je tako črno nehvaležen, da se v uvodu k 
Sturmovemu govoru, ki ga v ponedeljek na prvem mestu prinaša, silno veseli 
Sturmovih napadov na vlado in ministrstvo. 36°
Potem ko so vsi ustavoverni klubi dunajskega parlamenta zahtevali, naj se določbe, 
sprejete na Berlinskem kongresu, predložijo v potrditev obema parlamentoma, je 
Andrassy zmagal in v parlamentu dobil še večjo podporo kakor v delegacijah. Usta­
voverni prvak Herbst se je tudi tokrat uštel?61 Ugotovitev, da je ustavoverna stranka 
po lastni krivdi prišla ob moč (predvsem zaradi razcepljenosti in pesimistične drže), 
so spremljale novice, da bo Taffe sestavil ministrstvo, za katero so upali, da bo le 
prehodno.* 360 * 362 Kmalu pa je L. T. z olajšanjem poročal, da tudi Taaffe ni želel brezpo­
gojno slediti Andrassyju in postati njegov uslužni pribočnik in pomočnik363 ter da je 
sestavo prehodnega ministrstva prevzel Stremayer, ki bo oživil Auerspergovo mini­
strstvo brez Auersperga. Že 13. 2. 1879 je L. T. povzel intervju, ki ga je Taaffe dal 
za Neue Freie Presse; v njem je zagotavljal, da je nameraval sestaviti ustavno mini­
strstvo - saj nihče v Avstriji ne more sestaviti drugačnega. Po drugi strani pa sama 
ustavovernost ne zadošča, odkar ni več mogočnih sovražnikov ustave ... Vlade pa 
zato ni sestavil, ker ni našel primernih ljudi, ki bi bili pripravljeni odgovarjati dve­
ma parlamentoma, od katerih se enemu mandat izteka, drugemu pa se je ravno 
začel. Dne 19. 2. 1879 je L. T. z zadovoljstvom pisal o resignaciji, ki vlada v nacio­
nalnem taboru, ker niso bili poklicani v vlado možje, zastopniki slovanstva, in pri 
tem pripomnil, da Slovani niso primerni za vladanje. Taaffe, ki je bil v Stremayerje- 
vi kratkotrajni vladi notranji minister, je sestavil svojo že avgusta istega leta, tako pa 
je bil dolgoročno zapečaten zaton Nemcev v Ljubljani in na Kranjskem.
2x L. T., 8. in 13. 1. 1879; za člane društvenega odbora so izvolili: Bamberga, Deschmanna, Leskovica, 
Klateneggerja, Linharta, Schafferja, Schreya in Suppana.
360 S. n., 29. 1. 1879.
L. T., 22. in 29. 1. 1879; tudi Oscar Plautz je v svojem tipkopisu poudaril, da so kranjski Nemci, ko 
so razmeroma zgodaj sprejeli okupacijo BiH, izkazali bolj prefinjen občutek za stvarnost kakor njihovi 
rojaki na severu, ki so večinoma nastopali proti okupaciji še dosti potem, ko je bila že izpeljana. (O. P.: 
Die Deutschen ..., str. 53-54).
7? L. T., 4. in 8. 2. 1879.
3 L. T., 12. 2. 1879.
- 147 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Kljub velikemu nasprotovanju je bila Slovencem in Nemcem (oz. “nacional-kleri- 
kalcem” in nemškutarjem) lastna enaka potreba po dokazovanju lojalnosti cesarju 
in izkazovanju veselja ob zmagah avstro-ogrske vojske. Vendar je bilo seveda tudi 
v tem primeru njihovo videnje zadeve popolnoma nasprotno. Tako so se npr. pred­
stavniki obeh taborov pojavili na banketu, prirejenem v čast hrabrim Kranjcem - 
vojakom Kühnovega polka, ki so se izkazali med zavzemanjem Bosne. Govori pa 
so poudarjali diametralno različne vrednote, ki da so jim zvesti vojaki sledili. Desch­
mann je tako poveličeval zmagovito nadaljevanje in zaključek stoletja trajajoče 
“turške vojne”, s katerim so hkrati opravili dvojno poslanstvo - domoljubno in kul­
turno. Slednje zato, ker so po Deschmannovem mnenju na Balkan prinesli kultu­
ro. Valentin Zarnik je nato povzel besedo in poudaril hrabrost Slovencev, ki so od 
nekdaj veljali za izvrstne vojake, pri tem pa ni pozabil dodati, da se ne da biti do­
ber vojak in Avstrijec, če nisi prej dober Slovenec. Zdi se, da urednik Laibacher 
Tagblatta Kraus ni ravno soglašal s tem stališčem, saj je v govoru po Zarnikovem 
razložil junakom, da je vojska simbol enotnosti in v njej ni prostora za ozek šovi­
nizem oziroma nacionalistično zaslepljenost. Katero od ponujenih različic osmišlja­
nja svojega početja so si vojaki izbrali, ni popolnoma jasno, saj so vsak govor pos­
premili s ploskanjem.364
Bolj ko se je bližalo leto koncu, bolj pesimistični so bili komentarji v L. T. Posebno 
so javkali nad znanim in večkrat citiranim Taaffejevim govorom, ki da je poleg dru­
gega spodbudil S. n. k pisanju proti Nemcem v Avstriji ter spodbujal izganjanje us­
tavi zvestega liberalizma:
Ce bi bilo pojmovanje S. n. točno, so bili Slovani v Avstriji doslej brezpravni 
sužnji, ki so uzrli v Taaffeju dolgo pričakovanega Mesijo. Prvo je netočno, dru­
go pa se naslanja na Taaffejevo izjavo, da bo preprečil, da bi Slovane v Av­
striji pritiskali ob steno. Njegova ekscelenca je tako narisala na zid slovanske 
sovražnike, ki jih v resnici sploh ni. S. n. se je podvizal, da dopolni delo mini­
strskega predsednika in predstavi na zid narisanega nemškega nasprotnika za 
nekakšnega parkeljna, ki žre Slovane, pa ga je zdaj pravičnost višjih krogov 
priklenila na verigo in ga razkazuje političnim krogom okrog Slovenskega na­
roda. Tako kakor lastnik medveda, ki na sejmišču s pojasnilom “Ne grize več - 
izbili smo mu zobe!” opogumlja publiko, da hi se mu približala, tudi Slovenski 
narod hrabri svoje bralce s podobnimi besedami. Razlaga namreč, da ustavo- 
verna stranka ne bo nikoli več prišla za krmilo, čeprav se na vso moč jezi za­
radi Taaffejevih, slovanstvu prijaznih besed in poskuša preprečiti nacionalni 
sporazum. Ker Vošnjakov list ne navaja, kakšne bi bile te nagodbe videti, je 
treba poseči po češkem primeru - razdelitev veleposestva v več kurij, s čimer bi 
zlomili vpliv maloštevilnega, večinoma liberalnega veleposestniškega sloja. Da 
bi tako davčno zelo močno nemštvo ene največjih kronovin brezobzirno priti ­
snili ob steno, ni tako pomembno. Podobno bi radi storili na Kranjskem. Davčno 
močno nemštvo in z njim v mnogočem identično ustavoverno stranko hočejo 
zatreti v prid razcepljenega slovanstva, ki s klerikalci in fevdalci poskuša zru­
364 L. T., 28. 11. 1879; članek z naslovom “Der Bankett auf der Schießstätte ”.
- 148 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
šiti ustavilo državo. Na srečo se Nemcem v Avstriji ni treba zanašati na mini­
strskega predsednika. 365
Podobno razočaran je bil komentar v L. T., ko je del ustavovernih poslancev glaso­
val za vojni zakon. Pri tem je odkrito povedal: “Že pred tednom dni smo zapisali, 
da Taaffejeva vlada ne zasluži nobenega prizanašanja ustavoverne stranke.”366 V sil­
vestrskem uvodniku je tako L. T. menil, da je bilo preteklo leto 1879 leto neod- 
pravljenih kriz.367 368
*
Dosledni protifederalizem, antiklerikalizem in nemški nacionalni interes so bili 
kranjskim - enako kakor vsem drugim avstrijskim - ustavovercem zvezde stalnice. 
Temu ustrezna so bila njihova vsakokratna stališča do aktualnih dogodkov. Kazalo 
se je sicer nasprotovanje glede tega, kako bi bilo mogoče uresničiti zastavljene ci­
lje. Pojavljale so se razlike v mnenjih, ali je treba obdržati liberalni plašč ali pa 
odkrito nastopiti z velikonemško držo, ali je dobro trgovati s koncesijami na debe­
lo ali na drobno, kdaj je potrebna sloga z Ogri in kdaj se jim ne sme popuščati ... 
Vendar te razlike nikoli niso omajale osnovnih političnih usmeritev niti niso med 
kranjskimi ustavoverci (čeprav se zdi, da niso bili posebno složni) povzročile re­
snejšega frakcionaštva, ki je bilo tako značilno za njihove sodruge v drugih avstrij­
skih deželah. O vseh pomembnih državnih vprašanjih so namreč lahko razpravljali 
ter v zvezi z njimi izglasovali in pošiljali resolucije, praktičnega vpliva na potek 
dogodkov pa skoraj niso imeli. Tako so kranjski Nemci in nemškutarji bolj ali manj 
složno in vdano sledili vladni politiki Lasser-Auerspergovega kabineta, kar je seve­
da razumljivo, saj je bil tudi njihov obstoj neposredno odvisen od vladne podpore. 
Šele ob koncu prej imenovane v[ade leta 1879 so si privoščili prve manj sramežlji­
ve kritike, npr.:
Namesto da bi kabinet igral združevalno vlogo, je izrabljal položaj samo v 
vladne namene - vseeno mu je bilo, ali bo dosegel svoje cilje s pomočjo Polja­
kov, s stranko prava ali ustavi zvestim levim krilom parlamenta. Lahkotnost 
zmagovanja je vlado pripeljala do zmotnega prepričanja, da lahko na vsak 
način vedno računa na večino. Na koncu je bila vlada že tako neprevidna, da 
je mimo parlamenta začela sklepati pogodbe z Madžari in je privolila v neka­
tere obveznosti. Za spor ni toliko kriva ustavoverna stranka kakor ministrstvo 
- stikov med ustavnimi ministri in poslanci že dolgo ni bilo več ... Kljub temu 
da je stranka kakor Kronos požrla svojega otroka - vlado - še ni rojen Jupiter, 
ki bi na dolgi rok lahko spodbil njeno vladavino v Avstriji. 36*
Zgornje prerokovanje o tem, da kljub odhodu nemškoliberalne vlade še ni rojen Ju­
piter, ki bi vrgel s prestola vladavino ustavoverne stranke, se je kmalu izkazalo za 
povsem napačno.
L. T., 12. 12. 1879; članek z naslovom “Vom an die Wand drücken".
!.. T., 22. 12. 1879; članek z naslovom “Nach Schluß der Wehrgesetzdebatte".
368 L’ T’’ 31- 12. 1879; članek z naslovom “Das Jahr der ungelösten Krisen".
L. T., 12. 7. 1879; članek z naslovom “Kronos Verfassungspartei ”.
- 149 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
iv/4 Stališča kranjske ustavoverne stranke do zunanjepoli­
tičnih vprašanj
Pomembnejšo ločnico v drži ustavovercev oziroma premik k bolj odkrito nemški 
drži je prinesla francosko-nemška vojna leta 1870. Feljtonist v L. T. je sicer ugotav­
ljal, da se je vsa Ljubljana na novo razdelila v dva tabora glede na simpatije do 
obeh strani:
Tako se dogaja, da je oseba, ki je bila doslej znana kot liberalna, začela hoditi 
s klerikalci, ker nosi v srcu maščevanje za Solferino. Ljubljana je tako razbur­
jena, kakor bi šlo za vprašanje, ali naj se v prvem razredu trivialke poučuje 
abc nemško ali slovensko.™
Na zborovanju Ustavovernega društva 23. 7. 1870 so sicer sprejeli resolucijo, v ka­
teri so podprli popolno nevtralnost monarhije v prej omenjeni vojni, hkrati pa zah­
tevali sklic državnega zbora, češ da je pomembno, da je vlada v tako nevarnih dneh 
v neposrednem stiku z ljudstvom. Vendar pa je predlagatelj resolucije dr. Keesbac- 
her na koncu pripomnil, da bi bile možnosti za učvrstitev ustavnega načela boljše 
ob nemški zmagi, kar so zbrani pospremili z gromovitim ploskanjem.369 370 Že 18. 7. 
1870 so v L. T. v uvodniku Der Stachel von Sadowa obrazložili, da ne gre za vojno 
med Francijo in Prusijo, temveč med Francijo in Nemčijo:
Če bi bila v vojni samo Prusija, bi bili nevtralni, saj nimamo simpatij za Bi­
smarcka in junkerstvo. Vendar gre za Nemčijo, ki bi morala krvaveti iz tisočih 
ran in postati strelovod za nezadovoljstvo francoskega ljudstva. Velika Nemčija 
je edini porok miru, razcveta znanosti in umetnosti, edini porok svobode v 
Evropi.
Pisanje strankinega glasila Laibacher Tagblatta je postajalo toliko pronemško - ne­
kateri so menili, da proprusko - da so npr. v časopisu prejeli pismo “več meščanov 
in posestnikov”, ki jih je obtoževalo, da so plačani s pruskimi tolarji in da hočejo 
Avstrijce potisniti v roke Prusov. Na to so v L. T. odgovorili, da so take obtožbe 
enake onim, da so plačani iz dispozicijskega fonda, in da je pismo verjetno sfabrici- 
rala klerikalna stranka.371 Kmalu so začeli ugotavljali, da so Nemci v Avstriji v vsa­
kem oziru pred vsemi in da so pravi učitelji drugih manj omikanih narodov, v zah­
valo pa jih sovražijo, zmerjajo, ponižujejo, nad njimi se izvaja nasilje. “In vendar - 
medtem ko se drugi odkrito spogledujejo z zunanjimi silami, Nemci ostajajo zvesti 
monarhiji.”372
Francosko-pruska vojna je prinesla tudi povod za prvo izrecno zahtevo slovenskih 
poslancev kranjskega deželnega zbora po Združeni Sloveniji. To se je zgodilo na za­
sedanju 30. 8. 1870. Cesar je namreč spričo grozeče nevarnosti sklical državni zbor, 
deželni zbori pa so se predhodno sestali, da bi izvolili svoje poslance. Zahtevi po 
Združeni Sloveniji so nemški deželni poslanci seveda ostro oporekali. Adresa je
369 L. T, 6. 8. 1870
370 L. T., 23. 7. 1870.
571 L. T., 29. 7. 1870. V L. T. so obtožbe, da simpatizirajo s Prusi, že prej večkrat izrecno zavrnili - npr. 
2. 7. 1870 v članku “Preußenfreundlich? ”.
3/2 L. T., 10. 8. 1870, članek z naslovom “Die Deutschen in Österreich".
- 150 -
i
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
izražala zadovoljstvo, ker je vlada ostala nevtralna, hkrati pa je zavračala absoluti­
stično decembrsko ustavo, se zavzemala za sporazum med vladarjem in deželami 
na podlagi oktobrske diplome in septembrskega patenta ter poudarjala potrebo po 
razširitvi avtonomije in ob koncu zahtevala združenje vseh Slovencev. Temu so os­
tro nasprotovali nemški deželni poslanci. Kaltenegger zato, ker je menil, da se hoče 
zadati smrtni udarec decembrski ustavi in da gre za “kopanje groba avstrijskemu 
državnemu življenju”. Nacionalno misel, na podlagi katere je bila adresa sestavlje­
na, je Kaltenegger razglasil za enega bistvenih vzrokov avstrijskih državnopravnih 
homatij.373 Čim bolj so se vrstile nemške zmage v Franciji, tem bolj očitna je posta­
jala velikonemška vznesenost (ki je že prehajala v nadutost) na straneh Laibacher 
Tagblatta. Tako so npr. v naslovnem članku, izšlem v L. T. dne 8. 10. 1870, slavili 
“veliki narod” in ugotavljali, da je stara iluzija evropskega ravnotežja izginila in da 
se je v osrčju Evrope dvignila moč, ki bo gospodarica lastne usode in razsodnica o 
usodi Evrope. Članek se je nadaljeval (pov. a.) takole:
Nevtralne sile se na vso moč trudijo, da bi se stari nemški pokrajini Alzacija 
in Lorena ne združili z Nemčijo. Vendar, kdo bo oporekal Nemčiji vlogo odločilne 
razsodnice v Evropi? Rusija? Njena prihodnost je v Aziji, njene sile pa so raz­
pršene po prostrani notranjosti. Tako zelo je zaposlena sama s sabo, da vse, 
kar bi lahko poslala čez mejo, ne zadostuje, da bi se nemški sili na nemškem 
ozemlju upiralo en sam dan. Avstrija? Kaj bi bila Avstrija brez svojih nemških 
provinc? Ogrsko-slovanska sila drugega razreda, zapisana brezupni razceplje­
nosti. Kakšen bi bil konec avstrijskih poskusov, da bi posegli po nemškem ce­
sarstvu? Še večja Nemčija in uničenje Avstrije.
Italija? Italija je lahko zadovoljna, da ob svojem po večini nemočnem narod­
nem elementu in svojih razrvanih finančnih razmerah bedno životari. Kot vo­
jaška sila proti Nemčiji komaj pride v poštev. Tu je lestvica: Avstrijci so potol­
kli Italijane. Francozi so potolkli Avstrijce. Nemci so potolkli Francoze.
Anglija? Velika na morjih je svoje namere v kontinentalni politiki opustila. 
Nemčijo bi morali premagati na kopnem. V boju s kolosalno nemško silo bi 
Anglija prišla v poštev le kot ena v koaliciji zaveznic.
In končno Francija? Francija bo iz te vojne prišla z uničeno vojsko, velikan­
skim državnim dolgom in strtim ponosom. Četudi bi temu sledila hitra obnova 
in bi se po nekaj letih postavila na noge, se ne bi mogla meriti z Nemčijo, ker 
ji za to manjka ljudstvo.
Četudi bi nastala koalicija vseh teh sil, bi bila Nemčija s premišljenostjo svoje 
uprave, razvejenostjo svojega železniškega sistema in drugih transportnih sred­
stev, ki so sposobna prepeljati zelo veliko enot z ene meje na drugo, ter s splo­
šno vojaško sposobnostjo svojega prebivalstva tej koaliciji kos. Vendar zakaj 
bi se to sploh zgodilo? Močna Nemčija bo porok evropskega miru. Ambicija 
Nemcev ne gre prek obrambe njihovega posestva, gola beseda slava jim ne 
pomeni nič.
3/3 Povzeto po Gorše ..., str. 128.
- 151 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Avtor je članek končal z mislijo, da ima Evropa pravzaprav srečo, ker je našla no­
vega, moralnega in zanesljivega varuha miru.
Konec oktobra je bilo v L. T. mogoče prebrati, da so Francozi “udarjeni s slepoto”, če 
ne uvidijo, da nemški narod daleč prekaša francoskega, in da je vsak odpor proti 
Nemcem nesmiseln ter zločin nad lastnim narodom. Ob koncu leta so v L. T. z za­
dovoljstvom ugotavljali, da je Nemčija mogočna velikanka in da se je v zadnjih mese­
cih pokazalo, da se ji pravzaprav nihče ne more upreti. Če od Wilhelma I. ni pričako­
vati, da bi storil veliko za svobodo, ker preveč časti junkerstvo in jezuite, bodo njego­
vi nasledniki verjetno popolnoma drugih nazorov. Predvsem visoka izobraženost, za­
grizenost in vztrajnost nemškega naroda so najboljše jamstvo za dosego ne le enotno­
sti, temveč tudi svobode.37'1 O prusomaniji v Ljubljani je poročal tudi S. n.:
Imeniten čin se je dogodil 16. t. m. v Ljubljani. Ljubljanski nemčurji so na­
mreč priznali nemško cesarstvo in tako Bismarcka rešili najhujše skrbi. Filhar­
monično društvo je imelo koncert, po katerem so se zbrali v kazinski restavra­
ciji, da hi si s pivom in vinom okrepili zaradi petja in poslušanja oslabljene 
ude. Skoro celo uro so popevali “Wacht am Rhein” in pa “Das deutsche Lied”. 
Želeli bi, da bi jo, ako so res tako izvrstni čuvaji, peli danes pred Parizom ali 
vsaj na Reni, ne pa doma, kjer se lahko vsakdo širokousti kakor žaba, ki je 
regljala in mislila, da je z regljanjem pomagala vozniku dvigniti prevrnjeni 
voz. Pa to še ni bilo vse. Naenkrat se čuje debel glas: “Hoch der preusische 
König als Kaiser von Deutschland!” In po takih demonstracijah se jeze ljub­
ljanski nemčurji, če se jim po pravici očitajo pruske tendence. Znamenito pa 
je, da se za vse take reči porabijo le še mlečni, nedorasli udje društev - glavne 
osebe pa varujejo svoja trupla in se skrivajo za omamljene dečke.* 375
Ob zmagi Prusov v Franciji spomladi 1871 so tudi ljubljanski Nemci hoteli prirejati 
proslave, ki so preplavile Nemčijo, vendar jim je vlada to preprečila. S. n. je z za­
dovoljstvom poročal:
Ljubljanskim ustavovercem so se sline cedile, da bi pripravili nemško svečanost 
miru in zmage ... Vlada je to zvedela in Stöckla poklicala k knezu Metterni- 
chu in stvar prepovedala. Prepovedala se je tudi igra, ki je imela namen sme­
šiti narodne voditelje. Vlada je ugotovila, da je ta igra protizakonita ter da 
Turnverein nima dovoljenja za gledališke igre ... Nemški časopisi pišejo, kako 
knez Lothar Metternich, c. k. vladni svetovalec, začasni namestnik haronizira- 
nega Konrada, ni opravil zrelostnega izpita niti juridičnih študij in nima dr­
žavnega izpita. Presse pravi, da je malo rabljiv. Mi smo to vedeli že, ko je za 
časa janško-velških dogodkov pestil slovenske kmete in negoval razgrajajoče 
turnarje. Takrat so molčali... zdaj so šele zacvilili, ko je neizpitani knez nemšku­
tarjem samim v turnarski zadevi stopil na njih kurja očesa.376
Naslednji veliki zunanjepolitični problem, do katerega so se opredeljevali tudi kranj­
ski ustavoverci, je bilo vzhodno vprašanje oziroma balkanska kriza.
3,4 L. T., 13. 12. 1870; članek z naslovom “Das deutsche Kaiserreich ”.
375 S. n., 29. 12. 1870.
376 S. n., 27. 3. 1871.
- 152 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Že 1875 je pritegnila nekaj pozornosti hercegovska vstaja, na začetku katere - na 
veliko zadovoljstvo kranjskih ustavovercev - srbska in črnogorska vojska nista pri­
skočili na pomoč vstajnikom. L. T. se je razpisal o zlaganosti jugoslovanske vzajem­
nosti in komični vojni, v kateri Turki redno menjavajo posadke trdnjav, ki jih vstaj­
niki “oblegajo”, o vojaški usposobljenosti slednjih pa naj bi dovolj povedalo že to, 
da poslani dinamit uporabljajo kot tobak za njuhanje. Slovenski narod, ki je bil se­
veda popolnoma na strani hercegovskih upornikov, so ustavoverci poimenovali 
“Hießigen Organ der Kopf- und Nasenabschneider”}'7 V letu 1876 je bila v ospredju 
zanimanja srbsko-turška vojna. L. T. je poudarjal, da se Srbi nikoli ne bi drznili na­
povedati vojne, če jim tega ne bi dovolil njihov veliki protektor na Nevi. Uspeh Sr­
bov bi pripeljal Rusijo bliže k njenemu cilju. Ruski načrti pa niso v interesu Evro­
pe in so nevarni za obstoj Avstro-Ogrske. Popolnoma so soglašali z mnenjem Augs­
burger Allgemeine Zeitunga, da bi morala Srbija, če hoče igrati vlogo Piemonta 
južnih Slovanov, dokazati potrebno stopnjo kulture, kar pa je v zadnjih petdesetih 
letih, odkar obstaja, zamudila. Na očitke Novic, da Avstro-Ogrska in Velika Britani­
ja podpirata sovražnika krščanstva, ki je pred sedemsto leti skoraj zavzel vso Evro­
po in skoraj uničil njeno civilizacijo, pa je L. T. odgovarjal, da ne gre za podporo 
barbarom oziroma Tatarom, temveč za podporo ohranitvi velikega cesarstva, kate­
rega obstoj je važen za stabilnost in ravnotežje v Evropi. Hkrati so odločno pisali 
proti vojaškemu poseganju Avstro-Ogrske v turško-srbsko vojno, ker za to ni ne vo­
jaško ne ekonomsko sposobna, in poudarjali potrebo, da pri reševanju orientalnega 
problema sodelujejo vse evropske velesile. Zanimivo je, da so v L. T. zapisali:
Naj le veliki dunajski listi srbske in črnogorske kneze vedno znova nekulturno 
označujejo za svinjske pastirje in tatove ovac - jasno je, da ho težki barbarski 
jarem odstranjen v interesu humanizma in napredka.™
L. T. se je potegoval, da se vojna konča po načelu status quo ante, tako da krščan­
sko prebivalstvo v Turčiji dobi večje pravice.377 * 379 Odločno je zavračal ideje o aneksiji, 
ki jih gojijo predvsem klerikalno-fevdalni krogi (pri tem se je skliceval na Andrassy- 
jevo izjavo, da je v monarhiji že dovolj Slovanov), in opozarjal tiste, ki sanjajo o us­
tanovitvi velikega južnoslovanskega kraljestva, da se mu bodo morali odpovedati, 
saj bi nastanek take tvorbe pretresel Avstro-Ogrsko in ogrozil evropsko stabilnost. Z 
aneksijo Bosne bi si nakopali le novo breme - to je dežela z res velikimi gospodar­
skimi in socialnimi problemi, veleposestvo je v rokah neciviliziranega razreda, med­
tem. ko je bolj civilizirano krščansko prebivalstvo med kajžarji in deloma meščani.380 
Leta 1877 je bil na naslovnicah ljubljanskega ustavovernega dnevnika pogosto go­
vor o rusko-turški vojni, v kateri sta se Rusiji pozneje pridružili Srbija in Črna gora. 
L. T. je dosledno zagovarjal zahtevo po ohranitvi obstoječega stanja. Status quo je 
zahteval na notranjepolitičnem, pa tudi zunanjepolitičnem področju. Enako kakor 
je nasprotoval delitvi Tirolske v italijanski in nemški del (tak precendens bi olajšal 
zahteve po združeni Sloveniji), je bil tudi proti aneksiji oziroma okupaciji Bosne
377 L. T., 5. 10. 1875.
3/8 L. T., 19. 7. 1876.
379 L. T., 25. 7. 1876.
L. T., 7. 7., 19. 7., 25. 7., 26. 7., 29. 7., 1. 8., 11. 8. in 12. 8. 1876.
- 153 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
(več Slovanov v monarhiji bi bilo zadnje, česar si je treba želeti) in ozemeljskim 
spremembam na Balkanu v škodo Turčije (kar bi ogrozilo evropsko stabilnost in 
pretreslo Avstro-Ogrsko, hkrati pa močno spodbudilo panslavistične težnje). Toliko 
bolj pa so .bile razumljive simpatije ustavovercev do Turkov, Slovencev pa do slo­
vanskih bratov. Komentarji v L. T. so bili zelo kritični do Srbov, ki so ruskim ceki­
nom na ljubo in zaradi carjevega prepričevanja prelomili zvestobo do svojega pra­
vičnega vladarja sultana, ki Srbije ni nikoli zatiral niti se nikoli ni vmešaval v nje­
ne notranje zadeve ter tako za upor ni dajal nobenega povoda. Srbski oblastniki da 
so protiustavno stopili v vojno s Turčijo, ne da bi o tem prej odločala skupščina. L. 
T. je ob ruskem zavzetju Plevne poudarjal, da so se Turki bojevali kakor levi in pri­
kazali pravo špartansko junaštvo, hkrati pa obsojal S. n., ki je ščuval, naj se Rusi 
nikar ne ustavijo, temveč naj zavzamejo Carigrad. Srbsko napoved vojne je sprem­
ljal s sarkastičnim komentarjem:
Mali Milan se je povzpel na velikega konja in napovedal vojno. Po padcu Plev­
ne je vsa Evropa koprneče upala na mir, ko so z obzidja Beograda zagrmeli to­
povi in političnemu svetu oznanili, da je Srbija osmanskemu cesarstvu napove­
dala vojno ... Tako daleč je prišlo v Evropi, da si vazalna državica upa nasto­
pati z ognjem in mečem. Ali se evropska diplomacija ne sramuje dovoljevati, 
da se drobna mala žaba napihuje v velikanskega, ogenj bruhajočega zmaja™
V letu 1878 je bila zasedba Bosne in Hercegovine sploh v ospredju političnega za­
nimanja, in to tudi v Ljubljani. Glasilo ljubljanskega Ustavovernega društva je že 
od začetka leta vseskozi nasprotovalo ideji zasedbe BiH. Potem ko je v začetku juli­
ja Avstro-Ogrska na Berlinskem kongresu dobila dovoljenje za zasedbo, če se ji bo 
zdela potrebna, so v L. T. menili:
Kakšno korist bi imela Avstrija od zasedbe Bosne, vedo le bogovi ... Danes 
Evropa deli sultanova oblačila, jutri bo morda delila katero drugo veliko ce­
sarstvo. Delitev Turčije je neopravičljiva krivica, čeprav je nesporno, da so po­
trebne notranje spremembe in reforme.™2
L. T. je posebno rad citiral dunajskega dopisnika Allgemeine Zeitunga. Ta je sicer 
menil, da je avstrijska zasedba manjše zlo kakor ustanovitev slovanske države na 
avstrijskih mejah, po drugi strani pa je denimo obsojal Andrassyievo politiko in 
prerokoval, da se bo zaradi propada Turčije vsa sila slovanstva ob neki uri zrušila 
na Avstrijo.381 382 383 Ob vkorakanju avstrijskih čet v Bosno je L. T. zapisal:
Kocke so padle. Avstro-Ogrska je spet angažirana in mora pot, ki jo je nastopila, 
nadaljevati. Če Bosno in Hercegovino iztrgamo iz šap severnega medveda in z za­
sedbo te dežele preprečimo združitev Slovanov v enotno, veliko, suvereno celoto, po­
tem nad žrtvami za dosego tega cilja ni treba žalovati. Če ne bi bilo morda bolje, 
da bi si Avstrija v tej bosanski predstavi nadela kak drug kostim kakor protektor- 
jevega - za to bo moral izdati račun grof Andrassy! Vse, samo trializma ne! Av­
strija zaradi dualizma krvavi iz vseh udov. Že danes je slišati iz političnih krogov, 
da ne gre za kratkotrajno zasedbo, temveč za dosego trajne posesti. Avstro-ogrski
381 L. T., 20. 10., 29. 11. in 19. 12. 1877.
382 L. T., 1. 7. 1878; članek z naslovom “Zur Theilung der Türkei ”.
383 L. T., 18. 7. 1878; članek z naslovom “Der Berliner Frieden ”.
- 154 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
davkoplačevalci ne bi privolili, da njihova vojska v Bosni za krajši čas opravlja 
žandarmerijsko službo. Tako poslanstvo bi Avstro-Ogrska gladko zavrnila.™
Nekaj pozneje so ustavoverci spet menili, da se mirno razmišljajoče prebivalstvo 
Avstrije ne strinja z Andrassyjevo politiko, ki krši vse pravne pojme:
Spominka, ki ga je prinesel iz Berlina, se bodo razveselili samo Slovani. S svo­
jimi regimenti je Avstrija nastopila prepozno. Uporabiti hi jih morala po pad­
cu Plevne in naduti Rusiji reči - do sem in nič dlje.™
Ob spopadu pri Maglaju, kjer je padlo nekaj nad 40 avstro-ogrskih vojakov, je pisec 
v L. T. doživel histerični napad. Za podlo izdajo je obtožil Turčijo, Srbijo in Crno 
goro, saj Turčija ni odpoklicala svoje vojske, ki se je bratila z vstajniki, Srbija pa bi 
rada Bosno zase in je baje podpihovala upor. Podobno da je počela Crna gora, ki 
je hlepela po Hercegovini. Poveljniki bi morali biti bolj previdni, saj imajo opraviti 
z zahrbtnim in izdajalskim ljudstvom. Pomiloval je uboge čete, med katerimi jih je 
dosti iz Kranjske. Berlinski kongres in Andrassy sta po njegovem mnenju naredila 
račun brez krčmarja, pobite junake pa je treba maščevati.386 L. T. je 12. in 13. 8. 
1878 poročal, da turška milica in srbski uporniki složno napadajo avstro-ogrske eno­
te; vstajnikom tako “ukazujejo turški častniki in pravoslavni popi”.
Jeseni 1878 so se zvrstili članki o tem, da je Andrassy politiko v zvezi z Bosno vodil 
neustavno, da pa je zdaj po neštetih žrtvah in vloženih finančnih sredstvih vsekakor 
treba zadržati pridobljeno.387 V tem smislu je ljubljansko ustavoverno društvo sprejelo 
resolucijo, ki je ostro obsodila Andrassyja, hkrati pa se zavzela, naj se avstrijski polo­
žaji v Bosni in tako vpliv na dokončno ureditev vzhodnih razmer ohranijo za vsako 
ceno. Na sestanku ljubljanskega Ustavovernega društva je Max Krenner predlagal, naj 
se v resoluciji izrazi želja, da se zasedena dežela čim prej priključi. Ta predlog je bil 
zavrnjen - proti sta bila Schrey in Schöppl, češ da ne gre spodbujati vlade k takojšnji 
priključitvi, saj mora Avstro-Ogrska spoštovati določbe mednarodnega prava.388 S. n. 
je ob tem zborovanju poročal, da je Ustavoverno društvo, v katerem imajo večino 
uradniki, naslovilo na vlado odločno nezaupnico. Pri tem je poudaril, da sta bila na 
tej protivladni, a vendarle ne prepovedani demonstraciji navzoča tudi “penzionirani 
svetnik c. kr. deželne vlade Laschan in aktivni svetnik c. kr. deželne vlade Schöppl” 
in da so se ustavoverci izrekli proti aneksiji, čeprav so priznavali, da bi Kranjski pri­
nesla korist: “To so storili, ker sledijo svojemu strankarskemu interesu, ki jim nareku­
je, da ne smejo storiti nič, kar bi bilo v korist slovanstvu.”389
*
Stališča kranjske ustavoverne stranke do zunanjepolitičnih vprašanj v obdobju 
1870-1879 seveda ne presenečajo. Podpora nemški (pruski) strani v nemško-franco-
L. T., 30. 7. 1878; članek z naslovom “Ein Brief ohne Siegel und Unterschrift ”.
L. T., 6. 8. 1878; članek z naslovom “Österreich und Berliner Vertrag”.
* - T, 7. 8. 1878; članek z naslovom “Saat und Ernte”.
Npr. L. T., 28. 10. 1878, v katerem se poroča, da so vsi ustavoverni klubi v parlamentu obsodili An- 
drassvjevo politiko.
i«, k T, 2. 11. 1878; poročilo o 69. zasedanju Ustavovernega društva, ki je potekalo 31. 10. 1878.
S. n., 10. 11. 1878.
- 155 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
ski vojni je bila sprva kamuflirana z razlago, da bi bila nemška zmaga za liberali­
zem napredek, francoska pa bi opogumila reakcijo oziroma klerikalizem. Vendar so 
te utemeljitve kmalu izginile, zamenjale pa so jih tirade o moči nemškega naroda, 
njegovem kulturnem poslanstvu in svobodomiselni misiji, ki jo bo izpolnil ne glede 
na konservativizem Hohenzollernov. Ob tej priložnosti se odkrito pojavi zaničeva­
nje Slovencev oziroma Slovanov, češ da so drugorazredni, nedržavotvorni narod 
oziroma rasa.
Med vzhodno krizo 1875-1878 (od hercegovske vstaje do berlinskega kongresa) so 
bila stališča kranjskih ustavovercev odkrito protislovanska, predvsem protisrbska in 
protiruska, ter proturška.
Vse do zasedbe BiH so kranjski ustavoverci svarili, naj se monarhija vojaško ne za­
pleta v balkanske homatije. Svojo naklonjenost ohranitvi turškega cesarstva so ute­
meljevali z njegovim pomenom za stabilnost in ravnotežje Evrope in tako Avstrije. 
Zasedbo BiH so ostro odklanjali, saj je bilo po njihovem mnenju Slovanov v mo­
narhiji že več kakor dovolj, odločno pa so nasprotovali tudi vsaki zamisli o južno­
slovanskem kraljestvu oziroma trializmu. Potem ko je do okupacije vendarle prišlo, 
so jo z nejevoljo sprejeli kot dejstvo, s katerim je pač treba shajati in ki se da po­
gojno opravičiti kot manjše zlo (večje zlo bi bila velika južnoslovanska država na 
mejah monarhije), čeprav je po njihovem mnenju sprejetje odločitve o okupaciji kr­
šilo ustavo in bi bilo treba za to klicati Andrassyja na odgovornost.
iv/5 Volitve (občinske, deželne, državne) 1870-1879
Dopolnilnih občinskih volitev v Ljubljani se Slovenci do 1875 niso udeleževali in 
tako so bili na njih brez boja vedno izvoljeni ustavoverni kandidati. Kljub temu da 
ni bilo nasprotnika, so bili ustavoverci pred občinskimi volitvami precej dejavni - 
npr. leta 1871:
Obraz našega mesta je nekoliko dni spremenjen. Volitve so tu. Mogočni mogotci 
kapitala in inteligence, na čelu Dežmanov oče, frče po ulicah. Njih sicer temni 
obrazi se lesketajo danes same prijaznosti. Po štacunah lazi nemški rod in pa 
kaj malega naroči. Prof. Pirker, ki ima dijake na košti, jih izrablja za pisanje 
Korrespondenzkart, s katerimi vabi volivce v Ehrfeldov salon [v Kazini - op. 
a.]. Včeraj so imeli poskusno volitev - udeležilo se je je 40 volivcev, čeprav jih 
III. razred šteje 342. Prišli predvsem fiakerji in mesarji minorum gentium. Dež­
man za te govoril nekoliko slovenskih besed, za druge “bolj fajn” ljudi je imel 
nemške litanije. V obeh govorih je slavil nemške mestne očete. Volitev je bila 
nepotrebna, ker so ob prihodu delili udeležencem listke z le dvemi imeni. Usta- 
voverce naj bi rešil zadrege Suppan, ki je podaljšal svoj mandat za leto dni.39(1
Tako so se brez boja izvoljeni ljubljanski občinski svetniki vneto zavzemali za vpe­
ljavo neposrednih volitev v državni zbor. Ob sprejetju volilne reforme je občinski
390 S. n., 7. 3. 1871; članek z naslovom “O nemški zmagi v Ljubljani ”.
- 156 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
svet 14. 3. 1873 izglasoval zahvalno poslanico ministrstvu in državnemu zboru, za- 
sti zato, ker je Ljubljana neposredno volila enega predstavnika v državni zbor.391 
Proslava ob volilni reformi, ki je potekala v prostorih Kazine na velikonočni pone­
deljek (14. 4. 1873), je bila po zatrjevanju L. T. tako sijajna, kakor je Ljubljana že 
dolgo ni videla.392
Ob deželnozborskih volitvah leta 1870 so ustavoverci svoj predvolilni program opre­
deljevali v smislu prejšnjih usmeritev. L. T. z dne 25. 6. 1870 je prinesel predvolil­
ni poziv svojim volivcem, v katerem so bile predstavljene naslednje zahteve:
- utrditev svobode s sredstvi in na način, ki bo javen;
- nasprotovanje federalizaciji, zanikanje posebnega češkega državnega prava, nas­
protovanje trganja dežel za ustvarjenje Združene Slovenije;
- zavzemanje za neposredne volitve v državni zbor;
- na podlagi neposrednih volitev izvoljeni državni zbor naj bi bil pooblaščen, da 
odloča o podlagi za nadaljnjo širitev deželne avtonomije; zavračajo vse nagodbe, 
sklenjene zunaj predstavniških teles;
- vztrajanje pri enakopravnosti narodov in jezikov ter odklanjanje vsakega posilje­
vanja pod okriljem državne zaščite;
- enakopravnost veroizpovedi;
- reforme narodnega gospodarstva;
- zmanjšanje stroškov za vojsko in reforma vojske;
- davčna reforma.
Pri tem so poudarjali nevarnost federalizacije in zagotavljali, da bo le trdna pove­
zanost avstrijskih dežel Kranjski zagotovila razcvet.393 S. n. je njihove kandidate 
označil takole:
V Ljubljani bode kandidiral dr. Suppan in guillotinski mož, vladni svetovalec 
Laschan. Vendar zadnji nima dosti veljave niti pri nemškutarjih, ker je bilo 
slišati, da je v nemškutarski stranki vpliven mož dejal: Ne, toliko se pa res 
nočemo blamirati, da bi tacega Bachovega birokrata volili. 394
Tudi ob ponovnem volilnem porazu so zatrjevali, da niso izgubili poguma in da je 
njihova zmaga samo vprašanje časa.395
Hohenvvartov odhod je prinesel razpustitev kranjskega deželnega zbora, tako da so 
deželnozborske volitve spet potekale decembra 1871. Na njih so ustavoverci kljub 
velikim ambicijam doživeli poraz. V mestih so zmagali edino v Ljubljani s kandida-
391 L. T., 15. 3. 1873.
392 L. T., 15. 4. 1873; poročilo z naslovom “Die Wahlreform-Feier ’’. Med 300 gosti so bili najuglednejši 
deželni predsednik grof Auersperg, deželni glavar von Kaltenegger, župan Deschmann, predsednik de­
želnega sodišča dr. Luschin, polkovnik Boichetta, Finančni direktor von Poßaner in mnogi drugi iz Ljub­
ljane. Prišli so tudi predstavniki 13 deželnih mest in trgov: Krškega, Kočevja, Stične, Višnje Gore, Litije, 
Kamnika, Kranja, Šentjurja, Tržiča, Loke, Idrije, Vrhnike in Postojne.
3 L. T., 9. 6. in 21. 6. 1870; S. n. je 4. 6. 1870 prinesel vest, da je Keesbacher svetoval sprejetje resolu­
cije o pristopu Ustavovernega društva k nemškemu sklepu z dneva nemške stranke na Dunaju, saj je ta 
korak naredila tudi praška kazina, po kateri se tako radi zgledujejo. Proti temu nasvetu so najbolj “ljuti” 
nasprotniki baje poudarjali, “da nočejo biti Nemci, ampak nemškutarji in ustavoverneži. Ti ljudje si obe- 
l?J0> bodo pri naslednjih volitvah postavili svoje kandidate v Kamniku, Tržiču in Krškem.”
. S. n, 9. 6. 1870.
L. T, 28. in 30. 6. 1870, članek z naslovom “Gestrige Wahlen” in “Der neue Landtag".
- 157 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
toma Kalteneggerjem in Suppanom, izvoljenih pa je bilo še deset njihovih somišlje­
nikov v veleposestniški kuriji.
Kljub temu pa vzroki za neuspeh v Ljubljani po mnenju S. n. niso bili v nasprotni­
kovi agitaciji, temveč v nepravilnem volilnem sistemu in nezavednosti ljubljanskih 
Slovencev:
Deželni predsednik Wurzbach je posameznike še ponoči pridušal, ka morajo iti 
volit. Izmed posestnikov, trgovcev in obrtnikov je ogromna večina naša, a kaj 
pomaga vse to, kadar pritisnejo c. k. penzijonisti. Stare onemogle kosti s ku- 
frastimi nosovi, kterih človek celo leto ne vidi, se pokažejo na dan kakor močera­
di ob dežji, zraven pa legijon c. k. uradnikov, nekoliko renegatov in privandra- 
nih Nemcov, vsa ta zmes glasuje ustavoverno in kmalu smo za nekoliko glasov 
prekošeni. Nasproti temu več nego 70 naših volivcev ni dobilo legitimacij, mno­
go se jih je izpustilo iz listin, sploh pa porabilo vsako sredstvo spraviti nas v 
manjšino. Ako tedaj odštejemo penzijoniste, ki nimajo volilne pravice, in pri­
štejemo naše volivce, ki niso dobili legitimacij in so bili izpuščeni iz listin, te­
daj je večina naša ... Sentpetrsko predmestje in Krakovo voli kot en mož. Ža­
lostna plat so odpadniki in mlačnjaki - na čelu teh so učitelji v mestnih šo­
lah. Samo trije so nas volili: Praprotnik, Mrhal in Tomšič. Imena Raktelj, Zima, 
Belar, Kokalj itd. moramo izbrisati iz narodovega imenika, v katerem so bili 
do sedaj po nemarnem. Govori se, da so jim za to izdajstvo nemčurji obljubili 
remuneracijo. G. Matija Gerber, bukvovez in odbornik katoliškega društva, je 
tudi ustavoverno volil, dasiravno ima zaslužek le od narodnjakov. Priporočamo 
ga tedaj zlasti častiti duhovščini, naj mu dalje dela daje! G. Florian Konšek in 
g. Karel Ahčin, oba odbornika banki Slovenija, sta šla rajši na lov nego k vo­
litvi, kar je pa jako slaba reklama za narodno banko - da nima v odboru na­
rodnjakov. G. Zupančič, klobučar, in zlatar Götzl sta tudi raje zajce streljala. 
Deželna uradnika Urbas in Vilhar se tudi nista potrudila k volitvi. C. k. pošta 
je tudi oddala le tri glasove za nas (Moos, Hohn, Premk). Vse druge je men­
da trema pridržala doma. Čevljar Tuma menda ni volil, isto gg. Tavčar in Pe- 
trca, kteri se navadno smatrajo Vilharjevi prijatelji ... Krisperjevi in Vilharjevi 
svaki so odločno ustavoverno glasovali. Znani dr. Keesbacher je okoli deželnih 
odbornikov moledoval za službo primarijevo obetaje, da se ne bo več v politiko 
vtikoval - a danes je ne le glasoval, ampak tudi agitoval. Protinarodno je gla­
soval tudi stari ranocelnik Fine. Izmed brivcev je edini g. Baltavzar popolnem 
narodno glasoval. Gimnazija večino j z nami glasovala - oddala sedem narod­
nih pa šest nemčurskih glasov ... Od nasprotne strani sta posebno pridno agi- 
tovala mladi Gerber in stari Mahr. V zvezi z Mahrom je bil jako komičen pri­
zor - G. Mahr pripelje po stopnicah volivca pod pazduho, vesel kakor hudi 
duh grešne duše. Bil je to znani mizar g. Naglas. Toda na mostovžu ga zagle­
da nekoliko narodnjakov, kteri g. Naglasa in Mahra hitro obstopijo ter prvega 
nagovarjajo, naj nikar protinarodno ne voli, ker med narodom živi, da če ni 
inače, vsaj volitve vzdrži. G. Naglas takoj zadovoljen začne razlagati g. Mahru: 
“Schauen Sie Herr Direktor, ich bin ein Österreicher, lieb beide Parteien, wa­
rum soll ich mich verfeinden, ich wähle lieber gar nit.” Tako je g. Mahr stal
- 158 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
oblit kot pudelj, ni rekel ne bev ne mev, mislil si je: “Da bi vas vse vrag odne­
sel, kjir poper raste!” G. Naglas pa je šel k volitvam dvakrat spremljan po 
nemčurju, enkrat po narodnjaku, volil pa nikdar ni/3%
Že pred volitvami so se v L. T. pojavile (samo)kritike na račun ljubljanskega Usta­
vovernega društva. To je na zborovanjih sprejemalo lepe in razumne sklepe o po­
membnosti ustavnega življenja, o katerih je bil vsak od navzočih povsem prepričan, 
popolnoma pa se je pozabljajo na ljudstvo, saj se ni nihče podajal agitirat na deže­
lo.397 Podobne ocene je bilo mogoče brati tudi po volitvah:
V pomoč klerikalcem je bila tukajšnja neodločnost in brezidejnost tukajšnjih 
fraz, polnih liberalnih junakov, ki se boje svobodnega delovanja, marljivega 
političnega dela in vsakega napora. Tako so pustili deželana utapljajočega se v 
močvirju papeške prevare396
Deschmannovo sovražno predvolilno razpoloženje do podeželskega prebivalstva je 
začudilo tudi S. n., toda za tako držo je imel povsem racionalno razlago:
Dežman je cel slovenski narod, posebno pa kmete na Kranjskem tako nesram­
no grdil in v skledo pljuval, iz katere bi sam jedel ... kakor da ne bi bil sam 
nikdar rojen Slovenec ... Pripovedoval je, da ima kranjsko ljudstvo največ hu- 
dodelnikov, da se postave ne spoštujejo, da se vedno pretepljejo ... da narod­
njaki bude kmečko prevzetnost. Dežman se je spravil režati nad kmetstvo, ker 
hoče razdvojiti meščane od kmetov, in misli, naj se v kmečkih okrajih razruše­
na nemškutarija v mestih obdrži ... Da Slovenstvo po deželi ne seže tudi v me­
sta in trge, treba je mesta in trge v sovraštvo do kmetstva spraviti. To je Dež­
manov račun.399
Poraz ustavoverne stranke je sprožil neskladje v njihovih vrstah. S. n. je poročal, 
da so za gonjo proti deželnemu predsedniku Wurzbachu, ki so jo začeli ustavover­
ni časopisi, vsaj deloma odgovorni tudi kranjski ustavoverci. Ti so Lasserju baje po­
tožili, da je Wurzbach kriv za njihov poraz na zadnjih deželnozborskih volitvah, saj 
naj bi deželni predsednik ne imel nobene “eneržije”. Lasserju da je zgoraj omenje­
no prepričanje vbil v glavo Suppan in ga prepričal, da je bila deželnozborska usta­
voverna večina možna.400 V letu 1871 je bil tudi poskus ustanovitve nekakšne sre­
dinske stranke v Ljubljani, kar pravzaprav kaže, kako malo so bili politični spori 
pri srcu enemu krogu ljubljanskih meščanov in kako so šli precej Ljubljančanom 
na živce novinarji obeh taborov, saj so bičali njihovo nenačelnost. S. n. je zapisal, 
da je bila izdana cele štiri liste debela knjižica, ki vključuje sedem točk. Kaj ta knji­
žica namerava in kdo so njeni očetje, pa piscu v S. n. takrat še ni bilo znano ...
Vsekakor je gotovo, da veje iz programa pravi pravcati duh ljubljanskih me- 
željnov, kar kažeta zlasti točki 5. in 7., iz katerih se razvidi, da jih je delal 
kdo, ki se hoji zamere, ker bi bil mogel za kaka 2 kr. manj rožičov ali fig pro­
dati. S 7. točko pa bi bil znajden pravi insektenpulver proti vsem žurnalistom,
396 S. n., 19. 12. 1871.
39/ L. T., 1. 12. 1871.
h- T., 18. 12. 1871; članek z naslovom “Was vertritt eigentlich der krainer Landtag". 
/ S. n., 19. 12. 1871.
Ä S. n., 13. 2. 1872.
- 159 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
kajti vsakemu malemu krojaču in krpaču bi morali zadostiti porotniki in obso­
diti časnikarje. Opomniti je še, da so ti častitelji ravnopravnosti svojo knjižico 
le nemški dali v tisk, kar kaže zopet stare meželjne, ki niti reklame ne umejo. 
To bo tedaj kaka strankica za se, pa vsaj ne po baronu Konradu zaželena “Mit­
telpartei ”™
Nekaj več politične dejavnosti so 1. 1873 prinesle nadomestne občinske volitve. To­
krat se je slovenska stran sprva odločila, da pri volitvah sodeluje in prekine štirilet­
no neudeležbo. Društveni odbor Slovenije je odločil, da se bodo udeležili volitev, in 
sicer v vseh treh volilnih razredih. Zarnik je po poročilu v L. T. predlagal sodelo­
vanje le v I. in III. razredu, Costa pa je spet pozival k abstinenci, vendar s svojimi 
predlogi nista prodrla.401 402 Po drugi strani so ustavoverci poudarjali pomembnost, da 
se osvojeni položaji obdržijo, predvsem zato, ker so se namenili, da Ljubljani izpo­
slujejo posojilo, ki naj bi bilo bistvenega pomena za mestni razvoj. Zlasti se jim je 
zdelo pomembno pokazati svojo premoč v Ljubljani, ker so se klerikalci spet drznili 
kandidirati.403 Kljub vsemu se je slovenska stran po dolgem obotavljanju na koncu 
le odločila za nadaljnjo neudeležbo. Vošnjak v svojih spominih piše, da so se mla- 
doslovenski politiki upirali nesodelovanju na volitvah že leta 1872, v začetku leta 
1873 pa zahtevali občni zbor političnega društva Slovenija. Ko je Bleiweis ustregel 
tem željam, so na občnem zboru z veliko podporo izglasovali udeležbo, “imenova­
nje pa se je odložilo do prihodnjega občnega zbora, ki bi se naj sklical v treh dneh”. 
Vendar je Costa prepričal Bleiweisa in odbor Slovenije je proti sklepu občnega zbo­
ra opustil vse priprave na občinske volitve. Triumvirat Vošnjak, Jurčič, Zarnik se je 
po posvetovanju s Horakom in Schwentnerjem ter še nekaterimi narodnjaki odločil, 
da misel o sodelovanju na volitvah opustijo, saj je za agitacijo ostalo premalo časa.404 
V III. razredu je tako leta 1873 volilo 132 upravičencev, od tega 130 za ustavover­
ne kandidate Habita, Leskovica in Polegega.
Ta sijajni uspeh, ravno v III. razredu, ki je bil domena klerikalcev, jim bo spet 
za dolga leta vzel pogum, da bi volili. Obenem je to dokaz, da imamo v Ljub­
ljani vse ljudske sloje na svoji strani,
se je zadovoljno glasil komentar v Laibacher Tagblattu. Tudi v drugih dveh razredih 
je bil izid podoben.405 Zmagoslavje na nadomestnih občinskih volitvah pa je bilo le 
uvertura k njihovi veliki zmagi na prvih neposrednih državnozborskih volitvah 1873. 
Nemci so na prvih neposrednih volitvah v državni zbor dosegli - predvsem v me­
stih - veliko zmago, staroslovence pa so prav na podeželju porazili mladoslovenci. 
Posebno so bili Nemci ponosni na zmago dotedanjega nasprotnika političnega delo­
vanja na podeželju - Deschmann je bil izvoljen v podeželskem volilnem okraju 
Kočevje-Trebnje-Žužemberk-Radeče-Mokronog. V tej zmagi so pri L. T. videli nič 
manj kakor: “dokaz, da je kmečko ljudstvo, ki so ga imeli papeški voditelji za brez­
pogojno pokornega, dokončno strgalo vezi, s katerimi so ga imeli vklenjenega kleri-
401 S. n., 4. 5. 1871.
402 L. T., 6. 3. 1873.
403 L. T., 4. in 5. 3. 1873; poročilo o 45. zborovanju Ustavovernega društva v Ljubljani; 13. 3. 1873 - po­
ziv k volitvam.
404 Primerjaj Josip Vošnjak: Spomini; Slovenska matica, Lj., 1982, str. 419-420.
405 L. T., 17. 3. 1873.
- 160 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
kalci, in da se je začelo živo zanimati za temeljne zakone ustave”. Na namigovanje 
v Danici, da so Deschmanna izvolili kočevski Nemci, ki tako ali tako žele uvoziti li­
beralizem v deželo, so se odzvali v L. T. s trditvijo, da so zanj skoraj v celoti glaso­
vali tudi slovenski volivci - v Žužemberku in Mokronogu skoraj soglasno. Kljub pri­
tiskom farjev, naj volijo za Sterbenca, kandidata škofa Widmarja, so v tej volilni 
enoti po zatrjevanju L. T. skoraj tričetrtinsko volili Deschmanna (90 proti 26). Zla­
sti se je Deschmann baje priljubil volivcem s svojimi predvolilnimi zborovanji - v 
Krškem je nastopil s slovenskim govorom, v katerem je razkril sleparije prvakov in 
sovražnikov ustave. Podeželanom je pri volitvah priporočal kar največjo pazljivost. 
Na izrecne želje volivcev je nastopil tudi Žužemberku in Trebnjem ter zbranim go­
voril o pomenu volitev in predstavil svoj politični program. Na dan volitev se je 
osebno pojavil v Radečah. Na vseh koncih je baje naletel na odobravanje. Malošte­
vilni obotavljivci so izjavljali, da bodo glasovali zanj, celo tisti, za katere so bili kle­
rikalci prepričani, da jih “imajo v krempljih”, so volili Deschmanna. V ustavover­
nem glasilu so zapisali svoje prepričanje, da bo vez med izvoljenim poslancem in 
volivci ostala živa, da se bo še utrjevala in da bo po vseh pomembnejših odločit­
vah Deschmann skliceval zborovanja, na katerih se bo pred volivci zagovarjal.406 
Nemci niso skrivali zadovoljstva nad tem, da so pri volitvah za preostale tri pode­
želske mandate mladoslovenci porazili staroslovence, pri čemer so tudi ustavoverci 
dosegli precej številno manjšino. Najbolj jih je veselilo, da sta za stranko, ki trdi, 
da ima za sabo vse ljudstvo, prodrla samo dva res “ljudska” kandidata - grofa Bar­
bo in Hohenwart.407 Po objavljenih izidih v mestni kuriji, kjer so razen Loža, Metli­
ke in Ribnice po vseh mestih zmagali ustavoverci (izvoljeni so bili vsi trije nemški 
kandidati: dr. Schaffer, Hočevar in dr. Suppan), se je v L. T. 24. 10. 1873 pojavil 
vznesen članek z naslovom “Na novo rojeni” (Wiedergeboren):
Vsa kranjska mesta so včeraj pokazala, da je v njih svobodno in napredno 
meščanstvo. Mestom na Gorenjskem in Notranjskem je pripadla posebno čast­
na naloga, da so onega človeka [Costo - op. a.], ki se imenuje ljubljenec na­
roda, človeka, ki je iznašel politični terorizem, moža, ki je iz naše dežele hotel 
narediti veliko mežnarijo ter se je tako precenjeval in zaslepljeval, da si je iz­
bral kranjske in notranjske volilne skrinjice, odločno zavrnila. Kranjska je z 
včerajšnjim dnem spet med ustavovernimi deželami Avstrije, saj ni dvoma, da 
bo veleposestvo izglasovalo dva častivredna poslanca naših nazorov. Tako bo 
od desetih poslancev šest naših, od preostalih štirih pa imata dva nazore o 
cerkvi in državi enake našim ... In to je dežela, ki je bila ena najbolj sovraž­
nih ustavi in je na zunaj prišla na slab glas, tako da je bilo skoraj sramota 
biti Kranjec in je neki državnik, ko so ga delegati kranjskih liberalcev prosili 
za pomoč, izjavil: Krain ist ein verlorener Post ... Liberalna stranka ni nikoli 
nikogar terorizirala, naj spremeni mišljenje. S trmasto vztrajnostjo je počasi,
406 L. T., 22. 10. 1873.
L. T., 17. 10. 1873; članek z naslovom “Die Wahlen in Gemeinden “. Zanimivo je, da so gorenjski volil­
ni okraj Kranj-Škoja Loka-Tržic-Kamnik-Brdo-Radovljica-Kranjska Gora kranjski Nemci tokrat ocenili 
kot “okrožje, ki je klerikalcem brezpogojno zvesto” (L. T., 16. 10. 1873), pred nekaj leti pa so ga slavili 
kot regijo, kjer se nemščina in nemška kultura najbolj utrjujeta in kjer za slovenske narodne vizije kmet­
je nočejo nič slišati.
- 161 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
vendar dosledno sejala seme razsvetljenstva z veselim upanjem, ki ga ni izgu­
bila niti v najtežjih dneh, z vero, da mora resnica pri duhovno in telesno tako 
zdravem ljudstvu, kakršno je kranjsko, zmagati. Bili so zavedeni. [...] Kličemo 
našim bratom v Avstriji: Kranjska ni noben izgubljeni položaj, kajti Avstrija 
ima Kranjsko, Kranjska je spet našla samo sebe.
Tudi časnik Die Presse je sodil, da se je vrednost neposrednega volilnega sistema 
najbolj izkazala na Kranjskem, kjer so se otresli deželnozborskega prisilnega jopiča, 
v L. T. pa so menili, da bi morali slovenski časnikarji vzeti v roko knjižico Olikani 
Slovenec, ker v nemočni jezi poraženi tako grdo zmerjajo.408
Očitno je, da je k tej volilni zmagi ustavovercev največ pripomoglo neskladje med 
mlado- in staroslovenci. Staroslovenci so mladoslovence obtoževali paktiranja z Nem­
ci, mladoslovenci pa so stare zmerjali s slovenskimi rauhovci. Za poraz v mestih 
naj bi bil spet kriv Costa s svojim brezumnim klerikalizmom. Costo so odkrito ob­
tožili, da je “German, ki med nami nalašč na nemško korist dela s tem, da se je v 
slovensko stranko vštulil”. Svoje slabe izide so mladoslovenci opravičevali, češ da so 
se morali čez noč organizirati. Napovedovali so: “Prihodnjič bo vse drugače - kleri­
kalni Slovenci so vse moči potrošili proti nam, med tem pa je Nemec tiho svoje 
mreže vedno globje v naše vrste metal in nam enega pristaša za drugim lovil.” Za 
izvolitev največjega izrodka Deschmanna je bila po trditvah S. n. neposredno odgo­
vorna Costa-Bleiweisova stranka, saj je minirala skupnega kandidata Tomšiča, ki ga 
je prej prav ona določila, potem pa nenadoma začela agitirati za “obskurnega fana­
tičnega duhovnika Strbenca”.409 Novice so na napade v S. n. odgovarjale s protiob- 
tožbami: poraz je zakrivila njihova “gnjusno osebna” polemika, ki je “oslepila mno­
go ljudstva, da je zbegano postalo”. Pri teh volitvah so nemškutarji in mladosloven­
ci po mnenju Novic postali taki prijatelji, da so “povsod tam, kjer nemškutarski 
kandidat ni mogel prodreti, nemškutarji mladoslovenskim pomagali”. Tako gre npr. 
Vošnjak na Dunaj kot napol nemškutarski in napol mladoslovenski kandidat. Mla­
doslovencem je baje pomagala tudi birokracija, ki se boji staroslovencev in na voli­
tvah je tako zmagala trojna zveza nemškutarji-mladoslovenci-birokracija. Vendar so 
stari opozarjali: “Tagblatt, ves pijan zmage, se vede kakor norec ... Kranjsko delajo 
že za deželo nemško. V zvezi z mladoslovenci ste dosegli le dobiček od danes na 
jutri.”410 V prid staroslovenskih obtožb lahko navedemo tudi, da se je Edurad Strahi 
v pismu, ki ga je pisal Deschmannu 10. 10. 1873, strinjal s slednjim v tem, da mora 
ustavoverna stranka na volitvah brezpogojno podpreti Razlaga proti Hohenwartu, 
saj je prvi bistveno manjše zlo.411
Pravo analizo državnozborskih volitev 1873 je pokazal V. Melik:
Slovenske posvetne inteligence je bilo še malo; kar je bilo uradniške, si za Slo­
vence ni upala voliti. Mestni in trški bogataši, ki so se v dobi nemškoliberalne 
nadvlade priključili nemškemu taboru, niso imeli nobenega vzroka za to, da bi 
zdaj glasovali za slovenske liberalce, od katerih si zaenkrat niso mogli obetati
408 L. T., 27. 10. 1873.
409 S. n., 15. in 18. 10. 1873.
410 Novice, 29. 10. 1873.
411 AS 854, Dragotin Dežman.
- 162 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
še nobene koristi ... nemška stranka se je zdaj zazdela mnogo bolj varna in 
povrh tega še koristna od sprte slovenske.*'2
Ob abstinenci Slovencev so si mladoslovenci leta 1874 prizadevali, da bi na ljub­
ljanskih nadomestnih občinskih volitvah izločili “dva birokrata Laschana in Zhu- 
bra”. S. n. je pozival narodne svobodomiselne volivce II. razreda, naj izberejo listo 
“neodvisnih meščanov”, ki je poleg dveh imen z liste ustavovercev - Kalteneggerja 
in Biirgerja - predlagala Alfreda Hartmana in Teodorja Tschinkla.V.  413 Deželne volitve 
septembra istega leta so v Ljubljani prinesle poraz slovenskega kandidata Moscheta 
in zmago Nemca Schreya. S. n. se je ob vnovičnem paktiranju s staroslovenci in 
ustavovernimi očitki o izdaji liberalizma opravičeval, da to počne iz narodnih inte­
resov. Schreya so označili kot kandidata birokratske kazinske klike in “besedi svo­
boda in napredek se iz tacih ust res smešno slišita”. Za klavrn Moschetov propad 
so mladoslovenci obtožili staroslovence, ki jim tudi pri teh volitvah ni šlo za narod­
no enotnost.414
V začetku 1875 so se ustavoverci veselili zavzetja trgovsko-obrtne zbornice. Na se­
stanku njihovega društva je predsednik Suppan poudaril:
Da so temeljni državni zakoni pognali korenine tudi na Kranjskem in da se 
število privržencev iz dneva v dan množi, so pokazale tudi zadnje volitve v tr­
govsko in rokodelsko zbornico. Volilni register za to telo je bil dolga leta ne­
pravilen. Končno ga je vlada ukazala sestaviti v skladu z zakoni. Ker se to ni 
izvedlo pravočasno, treba pa je bilo voliti, saj se je polovici članom iztekel man­
dat, je vlada to nelegalno zbornico razpustila, pri čemer je prišlo do kričanja 
klerikalcev. Vendar volilna komisija ni bila večinsko sestavljena iz liberalcev 
zaradi vladne protekcije, ampak zato, ker klerikalcem manjka ustreznih ljudi. 
Prva naloga volilne komisije je bila sestaviti volilno listo po trgovsko-obrtnem 
registru. Volilna pravica se je odtegnila le nekaj kramarjem. Kako neopravičen 
hrup je potekal z nasprotne strani, pove že to, da je volilna lista trgovske sek­
cije skoraj identična s prejšnjo. Bilo je le 34 reklamacij. Sicer so nasprotniki 
predložili tudi listo s sto imeni, za katera se je zahteval vpis, vendar so bile 
navedbe skrbno preverjene in spoznane za nične. Končno so se izvedle volitve v 
objektivnih okoliščinah in naša stranka je zmagala. Očitno je, da se nasprotna 
stranka potaplja, tisti, ki so to sprevideli, se zbirajo okrog naše zastave. Ne 
smemo pozabiti, da se moramo za to zahvaliti našim požrtvovalnim tovarišem 
z dežele. Tako lahko upamo, da ni daleč dan, ko bomo zmagali tudi v držav­
nem zboru - to je glavna naloga naše stranke v prihodnosti.
Suppan je med drugim povedal, da so nasprotniki nenavadno protestirali, češ da so 
bile reklamacije zaradi volilnega imenika za trgovsko-obrtno zbornico odpravljene 
prehitro, in se norčeval: “Verjetno so mislili, da moramo porabiti za odgovor vsaj 
toliko časa, kolikor so ga oni za sestavo reklamacije.”415
412
413
414
415
V. Melik: Volitve na Slovenskem 1861-1918, Slovenska matica, Lj. 1965, str. 260.
S- n., 14. 4. 1874.
S- n., 2., 4., 5., 6. in 10. 9. 1874.
L T., 14. 1. 1875.
163 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Na seji deželnega zbora 10. 5. 1875 se je brala interpelacija slovenskih deželnih po­
slancev, naslovljena na vlado v zvezi z nezakonitostmi ob volitvah v trgovsko in 
obrtno zbornico na začetku leta 1875. Deželni glavar Kaltenegger sprva ni hotel 
dopustiti, da bi se prebrala, a je popustil pred grožnjo, da bodo sicer vsi slovenski 
poslanci zapustili sejo. Interpelacija je ugotavljala celo vrsto nepravilnosti, vendar 
deželni predsednik Widmann nanjo ni hotel odgovoriti, češ da to ni stvar deželne­
ga zbora; vsa stvar naj bi bila tako ali tako v postopku pri deželnem pravdništvu. 
Enak odgovor je dobil Hohenwart, ki je v isti zadevi interpeliral trgovskega mini­
stra Banhansa. Da je bil izid teh preiskav po meri ustavovercev, je jasno, saj so 
preiskave o nepravilnostih vodili isti c. kr. glavarji, ki so dali tudi navodila, po ka­
terih so bile nezakonitosti narejene. Vsak glavar je bil tako “iudex in propria cau­
sa”. Volilne nepravilnosti po presoji slovenskih deželnih poslancev so bile:
- sestava volilne komisije je bila nezakonita, Vesteneck je kot vladni komisar v 
njej dovolil samo enega slovenskega predstavnika;
- komisija je dala pravico nekaterim obrtnikom in tovarnarjem, da so volili v tr- 
govskem oddelku, drugim spet je volilno pravico odvzela;
- volilni imenik je bil na razpolago le v Ljubljani v pisarni volilne komisije;
- uradni list s tem volivcev ni seznanil;
- po pritožbi je bil potem seznam poslan okrajnim glavarstvom, ne pa davčnim 
uradom, kakor je bila navada;
- volilna komisija je reševala pritožbe lahkomiselno in površno;
- volilne izkaznice niso dostavljali po županstvih, kakor je določal volilni red kranj­
ske trgovske in obrtne zbornice, temveč po uslužbencih okrajnih glavarstev, v 
Ljubljani po občinskih uslužbencih;
- vladni uslužbenci so z raznimi izgovori sleparili volivce in jim jemali bianco 
podpisane ali podkrižane glasovnice;
- zaradi vsega naštetega je prišlo na volilno komisijo več kakor sto pritožb, od ka­
terih jih je samo ministrstvo za trgovino priznalo 42 za upravičene, vendar je 
pristavilo, da pritožbe ne ovržejo zakonitosti volitev.416 Verjetno je s splošnim 
razburjenjem zaradi teh volitev povezana tudi vest, ki jo je prinesel S. n., na­
mreč da je mestni magistrat spoznal za potrebno, da pred Deschmannovo, Ve- 
steneckovo in Widmannovo stanovanje postavi straže.417 Isti časopis je tudi obto­
žil Vestenecka, da po Dunaju berači za službo svetovalca v Ljubljani - “birokrat­
sko plačilo za poneverbo volitev ne izostane”.418
Pred nadomestnimi občinskimi volitvami leta 1875 je duhove razburila vest, da bo 
politično društvo Slovenija prekinilo svojo abstinenčno politiko in se udeležilo voli­
tev. Najbolj je ustavoverce razjezil predvolilni razglas, ki se jim je zdel predrzen, 
lažniv in žaljiv. V njem so nacionalni klerikalci trdili, da je bil občinski svet v letih 
od 1861 do 1869 v njihovih rokah. Ustavoverci pa so menili, da je vsem znano, da 
so imeli liberalci leta 1861 dve tretjini občinskega sveta v svojih rokah, na začetku 
leta 1865 pa so bili blizu temu. Po teh analizah je bilo leta 1865 v -občinskem sve­
416 Gorše ..., str. 146-147.
417 S. n., 24. 1. 1875.
418 S. n., 24. 2. 1875
- 164 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
tu največ 7 ali 8 izpričanih klerikalcev, leta 1865 pa največ 11 do 12. Tako so bile 
po njihovem tudi zasluge za uspehe v obdobju 1861-1865 liberalne, kljub posku­
som uzurpacije s klerikalne strani. Slovenci naj bi bili v resnici razsipno vladali le 
v letih med 1865 in 1869, za sabo pa pustili dolgove, tako da je bil “občinski svet 
prisiljen, da se vse do zdaj omejuje na konservativne naloge”.419 Na volitvah so bili 
v III. razredu izvoljeni štirje slovenski kandidati (Janez Bleiweis, Franc Goršič, Franc 
Potočnik in Vaso Petričič) in en nemški (Franc Doberlet). V II. razredu Slovenci 
sploh niso kandidirali in so bili tako izvoljeni vsi trije Nemci, v I. pa sta zmagala 
ustavoverca Stöckl in Pfeffer. Mladoslovenci so se hvalili, da jim je po šestletnem 
nesodelovanju uspelo prisiliti narodnjake k delu. Največ zaslug za uspešno agitacijo 
je imel Regali, ki ga je za dva glasova premagal Doberlet. Po mnenju S. n. je Do­
berlet - čeravno ga je postavila nemška stranka - prodrl, ker ga časti in spoštuje 
vse mesto:
On nij politikar, nij odločen nemškutar, ampak mu je le bolj za gasilno druž­
bo, mestno godbo in druge humanitarne zavode [...] tudi narodna stranka bi 
ga lahko volila. Prvo zagvozdo smo v nemškutarsko in hirokracijstvo in tujs­
tvo že zabili [...] počasi, leto za letom, bodemo pridobili vse polje za narodno 
stvar. Mej zavezniki, ki za nas tudi delajo, je celo smrt, ki kosi stari zarod, 
kateri se je narodu odtujil ... Mlajša generacija ho v ogromni večini svojemu 
rodu zvesta ...
Na teh volitvah sta Horak in Pakič v I. razredu (s 77 oziroma 68 glasovi) dosegla 
“častno manjšino”.420 O Doberletovi poštenosti je S. n. pisal tudi mesec dni pozneje, 
češ da je Doberlet glasoval proti Schafferjevemu predlogu, naj ljubljanska občina 
protestira zoper zakon, ki bi odrejal slovenski jezik kot obvezen za vse na Kranj­
skem rojene dijake. Poleg njega sta baje glasovala proti še dva poštena ustavover­
ca.421 Poleg Doberleta na nemški je na slovenski strani - sicer na povsem drugačni 
ravni - “vmesno”, strankarsko nedisciplinirano in samosvojo politiko vodil slovenski 
poslanec Razlag. L. T. je hvalil njegova stališča, ki so se čedalje bolj približevala us- 
tavovernim. Razlag v tem primeru ni glasoval za “prisilni jezikovni zakon dr. Blei­
weisa”, saj je po Razlagovem mnenju nasprotoval temeljnim pravicam avstrijskih 
državljanov.422
Dr. Josef Suppan je na 56. rednem zasedanju presodil, da so izidi občinskih volitev 
zadovoljivi. Za neuspeh v III. volilnem razredu pa je bilo po njegovem mnenju is­
kati vzroke v premajhni agitaciji njihove stranke: “Razlike v izidih so bile tako majh­
ne, da bo v prihodnje ob ustreznem prizadevanju tudi to zadnje zatočišče nacional- 
cev izgubljeno.”423 Z vrnitvijo slovenskih občinskih svetnikov se je razbila monotona 
ubranost občinskih sej. Predlogi nemške večine tako niso bili več vedno soglasno 
potrjeni. Nujna vloga, s katero je občinski svet protestiral proti uvedbi slovenskega
419 L. T., 2. 4. in 3. 4. 1875.
120 S. n., 6. in 7. 4. 1875.
421 S. n., 23. 5. 1875. X
422 L. T., 22. 5. 1875.
‘ L. T., 12. 4. 1875; poročilo o 54. rednem zasedanju Ustavovernega društva; na tem srečanju so spre­
jeli tudi resolucijo, naj se od oblasti zahteva, da upošteva željo podeželskih občin po vpeljavi nemščine 
v ljudsko šolstvo - somišljeniki naj poskrbijo, da bodo občine te prošnje tudi poslale.
- 165 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
učnega jezika v ljubljansko realko>_j£_bila denimo predmet živahnega disputa med 
Deschmannom in Dreom ter Bleiweisom in Potočnikom.424
Zdi se, da se obe stranki v mestu še nikoli prej nista tako skrbno pripravljali na 
nadomestne občinske volitve kakor leta 1876. Ustavoverci so začeli načrtovati agita­
cijo že zgodaj, saj so ugotavljali, da jih je lanska prevelika samozavest, zaradi kate­
re niso napeli vseh sil, stala poraz v III. volilnem razredu. Tako so na društvenem 
zborovanju 24. 2. 1876 pozvali zlasti volivce III. razreda, da se brez izjeme udeleže 
volitev, saj naj bi bile posebno pomembne tudi zato, ker bo njihov izid vplival na 
deželnozborske volitve.425 426 427 S. n. je 5. 3. 1876 zapisal, da so ljubljanski mestni svetni­
ki pri obravnavanju pritožb zoper volilni imenik narodnjaške reklamacije “zametali, 
celo kopo nemčurjev pa vrgli v III. razred”. Ni povsem jasno, ali so ljubljanski nemš­
kutarji sami sestavili grozilno pismo, ki ga je v začetku marca prejel župan Laschan, 
ali pa so morda to storili preveč zagreti narodnjaki. L. T. je na županovo željo ob­
javil pismo v nemščini, v prevodu pa se glasi:
Stari pokvarjenec, tat, penzionirani birokrat! Vaša ura je odbila. Če sami ne od­
stopite, boste k temu prisiljeni, saj vam že ženske očitajo nesposobnost, neznanje 
itd. Tu sklicani odbor komaj desetih mož zahteva od vas, da še pred volitvami 
odstopite, sicer se vam bo slabo godilo. Tudi vaše življenje je v nevarnosti, vi 
kandidat za vislice, vi kradljivec iz ljubljanske mestne blagajne. Ali res ne more­
te živeti od penzije, ki jo vsako leto ropate državi? Ne delajte mestu nobene ško­
de več, kajti če boste ostali ropar države in župan, mora magistrat v kratkem 
pogoreti do tal. Pojdite k hudiču ali k vašim nemškim prijateljem v Bismarckovo 
deželo ali za čistilca škornjev pri Auerspergu - tu nimate nobene pravice več. 
Toliko vam v premislek. To pismo je kot dopis poslano več osebam in časopi­
som, pa tudi na Dunaj in v druge kraje.
Ljubljana, 3. 3. 1876 
Za odbor: predsednik™
Nekaterim izmed ustavovercev pa javnih agitacij zgornjega tipa ni bilo dovolj. Sredi 
marca je v L. T. izšel članek, v katerem se je opazovalec javnega življenja Ljubljane 
pritoževal, da ni nobenih agitacijskih dejavnosti, zborovanj in javnih nastopov ter 
je videti, kakor bi bile občinske volitve brez pomena:
Vendar je ta mir navidezen - klerikalci agitirajo v tajnosti, plazeč se okrog vo­
livcev, ne pa v javnosti na zborovanjih kandidatov. Tiha, tajna in zaupna agi­
tacija klerikalno-nacionalne narave poteka že dolgo in jo izvajajo z vsemi močmi, 
z vsemi terorističnimi sredstvi. Pri tem seveda ne gre za prepričevanje na pod­
lagi argumentov. Kakšen bo uspeh te agitacije, pri kateri sodelujejo ultramon- 
tanci z “načelnimi ” mladoslovenci, je težko napovedati. Čisto drugače - javno 
in odkrito, kakor se možem spodobi, agitirajo ustavoverci. Na javnih shodih - 
predvolitvah lahko vsak odkrito pove svoje mnenje. Toliko bolj pa je potem, ko 
so kandidati dokončno izbrani, pomembna volilna disciplina.™
424 L. T., 22. 5. 1875, in zapisnik s seje občinskega sveta z dne 21. 5. 1875; ZAL, COD III/26.
425 L. T., 25. 2. 1876.
426 L. T., 4. 3. 1876.
427 L. T., 14. 3. 1876.
- 166 -

IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Kandidati ustavovercev so bili tako izbrani na predvolitvah v steklenem salonu Ka­
zine 17., 18. in 20. 3. 1876, in to kljub izrecni “svobodi” izražanja drugačnih mnenj 
oziroma kritiziranja vsi soglasno.428 Dne 27. 3. 1876 so bili v III. volilnem razredu 
izvoljeni vsi slovenski kandidati (Horak, Jurčič, Klun in Regali), in to z občutno 
prednostjo. L. T. je pisal o nezaslišani agitaciji nasprotnikov in tudi, da so klerikalci 
do zadnjega pripeljali vse mnogoštevilne volivce z dežele. Slovenski privrženci so 
tudi ponoči trgali plakate ustavoverne stranke - pri tem je policija ujela nekega us­
lužbenca Narodne tiskarne. Izvoljeni v III. razredu so bili volivcem po mnenju us­
tavovercev vsiljeni, saj ni bil opravljen demokratični postopek predvolitev. Poročilo 
v L. T. je omenjalo tudi novitete - poleg običajnih volilnih prijemov so uporabljali 
ženske iz predmestij, ki so svoje može z vsemi sredstvi, na voljo ženskemu spolu, 
gnale pred volilno skrinjico. Častivrednim ženskam so namreč dan prej pri pridigi 
v Trnovem in Krakovem razlagali, da gre pri občinskih volitvah za vero in večno 
zveličanje.429 430 S. n. pa je triumfiral, saj so Nemci lani baje trdili, da so Slovenci v 
III. razredu zmagali le zaradi njihove (nemške) nedelavnosti, in obljubili, da bo na­
slednjič čisto drugače:
In res so vse žile napeli. Tekali od volivca do volivca ... strašili, imenika voliv­
cev narodnjakom ne dali v roke, policija je prepovedala oklic javno nabiti, dru­
gi oklic je občinska policija surovo z zidov potrgala ... Nemški advokati (npr. 
fanatiker dr. Schrey) so klijentom lastnoročno pisali in dodajali izdelano listi ­
no nemških volivcev. Habit, železniški načelnik, je svoje uradnike komandiral, 
isto nemška hranilnica. Vsak nemškutar je tekal k svojemu krojaču in čevljar­
ju in mu žugal sebe in druge prejemnike odpovedati. Tako strastne agitacije še 
nikdar nij bilo v Ljubljani.*30
Dan pozneje je S. n. prinesel zgodbo “O poštenjaku Dežmanu” in njegovi strastni 
agitaciji:
Pri volitvi v mestni zbor se je med družim ta-le karakteristični dogodek prime­
ril. Po stopnicah gori gre stari mož, volilec iz obrtniškega stanu. Sreča ga dr­
žavni in deželni poslanec, deželni odbornik in bivši ljubljanski župan, Karel 
Dežman, in zagledavši boječega moža, misli si, tega moram pridobiti. Naglo 
mu iztrga volilni list, na katerem je imel mož narodne kandidate zapisane, ter 
mu da drug list z nemškutarskimi kandidati, prime ga pod pazduho in ga na­
glo vleče po stopnicah navzgor na volišče. To naglo Dežmanovo proceduro sta 
videla dva naša, a sama nepoznajoč volivca brzo poklicala kandidata mizarja 
Regalija: z dvema besedama povesta mu, kaj se je zgodilo; Regali hitro poskoči 
in komaj ravno mej vrati vjame Dežmana in njegovo žrtev ter oba s krepko
428 L. T., 17., 18. in 20. 3. 1876.
Izbrani na predvolitvah:
za III. razred Albin Achtschin - ključavničar, Anton Gvaiz - tesar, Gustav Habit - postajni načelnik na 
Južni železnici, in Paul Polegeg - trgovec z lesom; 
za II. razred Keesbacher, Schöppl in Leskovic;
za I. razred Fedinand Mahr - direktor trgovske šole, Andreas Malitsch - realitetni posestnik, dr. Franz 
Supantschitsch - dvorni in sodni odvetnik, in dr. Robert von Schrey - odvetnik.
429 L. T., 27. 3. 1876.
430 S. n., 29. 3. 1876.
- 168 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
desnico izmej voliščnih vrat na hodnik potegne. Tu smo s trojno verigo oba ob­
suli in Dežman je moral ugrabljeni volilni list nazaj dati ter slišal je od na­
rodnih volivcev take besede, da mu gotovo še zdaj po ušesih zvenče. Poskušal 
se je izgovarjati, a bil je na laž postavljen. Zelen od jeze, vendar volišča nij še 
precej časa popustil, ali z nasilstvom agitirati vsled onega akta nij več posku­
šal. Razumeje se, da je dotični volilec potem vendar narodno volil. Oni nemški 
list, ki mu ga je Dežman - kukavica hotel vtihotapiti, pa mi kot corpus delicti 
hranimo. To je torej ravnanje onih mož, ki so se v kazini bahali, da imajo 
“Rechtsgefühl” in da so “vom Anstand durchglüht”. Lepo pravno čutje to, sta­
remu boječemu možu, ki ima strah pred človekom, katerega je na županjem 
stolu videl na čelu policijske in druge eksekutive, se silo list iz roke trgati in 
mu drugi list vtihotapiti. In lep “Anstand” to za osivelo glavo, kakor je Dež- 
manova, priti v tako situacijo, da si mora dati od priprostih ljudij take v zobe 
pripovedovati, kakor jih je Dežman pri tej priliki slišati moral. “Agitation ist 
Agitation ” dejal je Dežman v zadregi in povedal s tem vso svojo politično mo­
ralo, pa tudi razkril vse svoje “pravno počutje”. Da ga sram nij, tako ravnati... 
Dežman je jeden voditeljev in glavni ustanovnik nemškutarske stranke ... Sicer 
je res, da ga kot slovenskega renegata njegova lastna stranka ne spoštuje in je 
tudi pri njem stara resnica dognana: da izdajstvo se ljubi ali ne izdajnik. Ven­
dar potrebujejo ga ,..431
Dne 1. 4. 1876 je S. n. osvetlil še Kalteneggerjevo predvolilno agitacijo, ki je pre­
pričala rokodelca Kobilico v Špitalskih ulicah, “v katerem je še manj Nemca nego v 
Dežmanu političnega karakterja”, da je volil nemškutarske kandidate. Pri tem se je 
spraševal, ali se spodobi, da c. kr. deželni glavar in c. kr. dvorni svetovalec “sam 
lazi okolo in glasove za jedno stranko berači”. Dne 31. 3. 1875 je S. n. spet grozil 
nemškim meščanom:
Več je nemških priseljencev, kateri so narodnjakom moško obljubili, da ne poj­
dejo volit, ali če pojdejo, da bodo naše mestjane volili. Kakor številke kažejo 
(in mi se med seboj poznamo), obljube niso držali. Ker od našega ljudstva ži­
ve, z našim narodom trgujejo, treba bode, da znamo in hočemo, kako jih bo­
demo podpirali.
Sicer pa sta se L. T. in S. n. vzajemno zgražala in obtoževala zaradi laganja o pred­
volilni agitaciji. Tako je npr. L. T. dne 1. 4. 1876 poročila o Kalteneggerjevi agitaciji 
razglasil za nesramno laž, S. n. pa se 2. 4. 1876 čudil velikanski Deschmannovi do­
mišljiji, ki prinaša toliko laži o volilni agitaciji.
Kljub neuspehu v III. razredu so bili ustavoverci zadovoljni zaradi popolne zmage 
v II. in I. razredu in so ugotavljali:
Volivci III. razreda so večinoma še precej podeželskega značaja, nerazgledani 
in nerazsvetljeni, vendar ho klerikalni vpliv z napredovanjem izobrazbe izginil 
tudi v tem razredu. Kako nacionalni klerikalci pojmujejo opravljanje občinskih 
funkcij, so pokazali z izbiro svojih dveh kandidatov za II. razred občinskih vo­
litev - Peterco in Vilharjem. Prvi je bil magistrami dobavitelj raznih artiklov,
131 s. n., 30. 3. 1876.
- 169 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
drugi pa predstavnik konzorcija zakupnikov, torej hi, če hi bila izvoljena, sama 
sebi odrejala posle in se kontrolirala. 132
O tem, v kako mučnih dilemah se včasih znajdejo mestni volivci, se je L. T. razpi­
sal ob primeru Karla Tavčarja. Ta je bil skupaj z zgoraj omenjenim Peterco glavni 
magistratni dobavitelj gramoza in gradbenega lesa. Ko je Peterca kandidiral v I. 
razredu, je prišel Tavčar v dvome. Po eni strani bi zelo rad videl, da njegov part­
ner pride v občinski svet, tako da bi lahko sklepala posle po domače, po drugi 
strani pa se ni hotel zameriti obstoječi večini v občinskem svetu, saj mu je magi­
strat sproti izplačeval račune. V tem položju se je Tavčar odločil, da bo igral dvoj­
no vlogo - klerikalnega in liberalnega volivca. Ko se je srečeval z ustavovernimi 
odborniki, si ni mogel kaj, da ne bi glasno obžaloval slabega izida volitev v III. 
razredu, poleg tega je glasno poudarjal, da je zdaj naloga I. razreda, da izbere bolj­
še kandidate od predloga klerikalno-nacionalne stranke. Vrh tega je zagotavljal, da 
se bo - kljub temu da doslej ni nikoli volil - udeležil volitev in volil liberalno 
stranko, saj je stiska za volivce velika. Taka zagotovila, podkrepljena s krepkim sti­
skom roke, pa so v liberalnih krogih sprožila nezaupanje. Opazili so namreč, da je 
bil Tavčar skupaj s Peterco pri volitvah v III. razredu glavni priganjač volivcev s 
podeželja v korist klerikalcev:
Včeraj se je Tavčar udeležil volitev in volil - kakor je prej sveto prisegal - libe­
ralce. Vendar ravno včeraj je Slovenski narod prinesel poročilo o slavnostni po­
jedini ob zmagi v III. razredu. Udeležili so se je mnogi volivci in ves agitacij ­
ski stroj - skoraj 150 ljudi. Glavno besedo je imel Zarnik, ki je zdaj s klerikal­
ci popolnoma spravljen; mizar Regali je govoril o slovanski ideji, korenjaški 
mestni liferant Tavčar pa je nazdravljal izvoljenim odbornikom iz Krakovega 
in Trnovega, obenem pa propadu dosedanjega žalostnega občinskega zastopa. 
V svoji vznesenosti liferant sploh ni računal s tem, da bi se klerikalno-nacio- 
nalni stranki v I. razredu lahko kaj ponesrečilo. Vendar bi lahko Tavčar kot 
pametni špekulant svojo zdravico prihranil za naslednjo proslavo. Zdaj se lah­
ko praska za ušesi in najgloblje obžaluje, da je Slovenski narod ob nepravem 
času poročal o govorih v restavraciji čitalnice. Mestnemu zastopu gre pripo­
ročiti, da si zapomni Tavčarjev prezgodnji nastop in slabo Peterčevo vedenje ob 
volitvah v III. razredu, posebno naj ima to v mislih, ko bo sklepal posle. Ta­
krat naj se ozre na meščane, ki so resnično zvesti in ki so jih klerikalni listi 
kar naj gr še zmerjali.133
Slovenska agitacija je bila po poročilih L. T. čedalje bolj domiselna - tako je posta­
la steklenica vina v III. volilnem razredu najučinkovitejše agitacijsko sredstvo. Ven­
dar pri volivcih I. razreda ta prijem ni prišel v poštev. Tako je zakupnik pristojbin 
(Verzehrungssteuer) Vilhar, ki je imel že grenke izkušnje ob neuspehu na deželnih 
volitvah, naročil mitničarjem, naj agitirajo zanj. Mnogo volivcev I. razreda je tako 
doživelo, da so jih mitničarji kar najbolj nujno prosili, naj volijo g. Vilharja. Voli­
tvam so kot opazovalci pred magistratom prisostovali tudi slovenski narodno zaved­
432 L. T., 28., 29. in 30. 3. 1876.
433 L. T., 31. 3. 1875, notica z naslovom “Ein Wähler, wenn es Noth an Mann ist”.
- 170 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
ni gimnazijci. Ta mladina je po mnenju L. T. študirala, kako nacionalni zborovodje 
in njim na razpolago stoječa truma agitatorjev ženejo na volitve tiste volivce, ki ni­
majo samostojne presoje.
Bleiweis je bil zelo zadovoljen, ko je uzrl veliko trumo. Manj veseli pa so bili 
meščani, ki so videli študente v družbi tja prignanih pisarjev, nacionalnih 
agentov, domov prispelih hercegovskih borcev, na pol pijanih poslov in podob­
nih obupanih eksistenc, iz katerih se rekrutira stroj za volilno agitacijo. Človek 
se sprašuje, kako da smo prišli tako daleč, da srednješolska mladina, ki bi ji 
bilo treba privzgojiti trdne ideale in humane cilje, uživa ob tako odvratnih pri­
zorih, kakršni so se odigrali pred rotovžem - ko si je služinčad privoščila suro­
ve opazke ob prihodu častivrednih meščanov. Stvar je postala jasnejša, ko se je 
iz rotovža prikazal gimnazijski profesor in somišljenikom poročal o domnevno 
dobrih izidih, ki jih dosega klerikalno-nacionalna stranka.
L. T. je poročal tudi o nezaslišano surovih metodah priganjanja. Tako sta npr. k ne­
kemu volivcu, ki se ni hotel udeležiti volitev in se je izgovarjal na bolezen, prišla 
prej omenjeni gimnazijski profesor v družbi z zdravnikom. Ko je zdravnik ugotovil, 
da bolezen le ni tako huda, da ne bi mogel upoštevati strankarske discipline, sta 
ga odgnala na volišče. Spet so nekega drugega volivca, ki je prejšnja leta volil libe­
ralce, vrgli iz postelje in s silo odvlekli na rotovž. Z njim so ravnali tako surovo, da 
je krvavel iz roke ter potem z lastno krvjo podpisal in volil za nacional-klerikalce. 
O alarmantnem stanju je poročal Tagespost, ki ga je povzemal L. T.: neki naciona- 
lec je v javnem lokalu v Ljubljani glasno izjavil, da bi bilo za ohromitev nemštva v 
Ljubljani najbolje uprizoriti drugo bartolomejsko noč.434
Po nadomestnih občinskih volitvah leta 1876 je padla resna obtožba na račun škofa 
Pogačarja. V S. n. so objavili odprto pismo volivcev III. razreda, v katerem so ti 
odkrito obtožili škofa, da je s prestavitvijo Kluna, ki je bil izvoljen v mestni občin­
ski svet, zadal udarec v obraz narodnim volivcem in kljuboval narodni stranki. V 
tem pismu so Pogačarja imenovali tudi “bivši slovenski domoljub”.435
Pred nadomestnimi občinskimi volitvami leta 1877 so ustavoverci spet zanikali, da 
so v njihovih vrstah samo ljudje, ki so na Kranjskem tujci. Vnovič so dokazovali, da 
je članstvo ljubljanskega Ustavovernega društva sestavljeno iz najuglednejših, najza­
služnejših in najsposobnejših domačih ljudi na Kranjskem:
Ti predstavniki kranjskega veleposestva, industrije, od katere živijo družine 
tisočih Kranjcev, častivrednega meščanstva in večine državnih uslužbencev naj 
bi si pustili vzeti pravice in dolžnosti, naj bi obnemeli pred kričanjem nacio­
nalnih Katilin? Naj bi dovolili teror skupine ljudi, ki jim je za blaginjo ali pro­
pad dežele vseeno, katerih dobiček se sorazmerno veča z naraščanjem zmede in 
mednacionalnih napetosti v deželi? Nesmisel nore zgodbe o tujcih je jasna - ni 
ne mesta ne vasi, kjer mi ne bi imeli somišljenikov.
Poleg omenjenega se je poudarjala nesposobnost slovenske stranke, katere podjetja 
- banka Slovenija, deželne šole (kmetijska, gozdarska, vinogradniška), narodno gle­
dališče ipd. - propadajo: “Če bi nacional-klerikalcem uspelo ohromiti delovanje Us-
434 L. T., 31. 3i 1876.
435 S. n., 3. 5. 1876.
- 171 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 187Ü-1877 in kratkotrajna popolna ...
tavoverne stranke, bi Kranjska propadla - postala bi podobna drugim deželam na 
Balkanu in ni izključeno, da je to tudi cilj kranjskih sovražnikov ustave”.436 
Že pri sestavi volilnih komisij za nadomestne občinske volitve (ki so potekale 24., 
26. in 27. 3. 1877) so Slovenci protestirali, saj je v njih sedel le en slovenski občin­
ski svetnik (Graselli). Laschan je te “neokusne” proteste zavrnil z obrazložitvijo, da 
je znotraj občinskega sveta uradna delitev po strankah nedopustna in da je vsak 
član zgolj občinski svetnik.437 Volilna agitacija nasprotne stranke se je ljubljanskim 
Nemcem oziroma nemškutarjem zdela moralno in duhovno na najnižji možni stop­
nji. Posebno jih je zbodlo, ker so v Slovencu pozivali volivce, naj poslovno sodeluje­
jo le s tistimi trgovci, ki volijo njihovo stranko. Tako so iz občinske poskušali nare­
diti trgovsko hišo, “vendar se bo tem trgovcem z dušami godilo enako kakor farize­
jem, ki so jih pometli iz templja”.438 Kandidati slovenske stranke po mnenju L. T. 
niso bili postavljeni na podlagi svojih sposobnosti, temveč glede na svojo primer­
nost za agitacijo. Regali je tako svojo veselo predvolilno kampanjo opravljal skupaj 
s “kameradi” po gostilnah v Kurji vasi. Uspešnost teh prijemov se je dokazala z nje­
govo in Ahačičevo zmago v III. razredu. Steklenica cvička pa je kot agitacijsko sreds­
tvo povsem odpovedala v I. razredu, saj so bili izvoljeni sami ustavoverci, medtem 
ko izid v II. razredu sploh nikoli ni bil negotov. Pri L. T. so tudi menili, da je kričan­
je slovenskih agitatorjev o težkih bremenih povsem nedopustno:
Zbiralci denarja za Petrov novčič in za jugoslovanske rezalce ušes in nosov bi 
o tem morali biti tiho ... Nenavadno je tudi, da ljudje, ki na javnih plakatih 
nastopajo s parolo “Nix deutsch“, prosjačijo za glasove s pismi v nemščini. 439
Nemcem so se zdele smešne tudi trditve Slovenca, da občini vladajo tujci in da so 
samo volivci III. razreda neodvisni, medtem ko so v II. in I. močno odvisni od vla­
de. Nič manj nezaslišana ni bila zahteva Novic po spremembi volilnega reda in zni­
žanju cenzusa. Komentator L. T. se je spraševal:
Kako bi bilo sploh mogoče prepustiti usodo mesta sodrgi, ki je enega volivca 
podkupovala z vinom, drugega z denarjem, nekaterim pa pošiljala grozilna pi­
sma, v katerih so se navajali argumenti z Janč ... Tako surova in nesramna ni 
bila njihova agitacija še nikoli. 440
Zmaga na ljubljanskih občinskih volitvah pa je bila samo uvertura v veliko ustavo­
verno zmagoslavje ob zavzetju deželnega zbora. Ustavoverci so bili - sodeč po ko­
mentarjih v L. T. - nenavadno samozavestni, in to še preden je bil s cesarskim pa­
tentom 19. 5. 1877 razpuščen deželni zbor. Tako so npr. menili:
Oče naroda in njemu zvesti so na robu obupa. V zadnjih Novicah stokajo, da 
je z njimi konec, saj od njih odpadajo najbolj zvesti. Kje je toliko opevana na­
436 L. T., 3. 3. 1877; članek z naslovom “Die Fremdlinge in Krain”.
437 L. T., 6. 3. 1877.
438 L. T., 14. 3. 1877.
439 L. T., 26. 3. 1877.
440 L. T., 31. 3. 1877. Pisec je tudi navajal, kako Slovenski narod s svojim vohljajočim nosom v vsakem 
članku vidi Deschmannovo pero: “Privoščimo tem napol študentom njihovo raziskovanje. Srečni bi bili 
in znali bi ceniti, ko bi bil v parlamentu, deželnem zboru in občinskem svetu prezaposleni spoštovani g. 
Deschmann naš stalni sodelavec. Njegovo pero zna izvrstno zadeti žebljico na glavico, saj zelo dobro 
pozna svoje papežnike.”
- 172 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
cionalna večina v vseh korporacijah? Šla je, da se nikoli ne vrne. Izgubljen je 
vpliv nacionalcev v občinskem svetu in trgovski zbornici. Krhajo se na zlatih 
temeljih postavljene stavbe, za katere je denar pritekal iz podeželskih far in ki 
so bile postavljene - kakor npr. Slovenija - za izhodišče napada na ustavover­
no stranko. Nacionalna večina v deželnem zboru je enaka papirnati hiški - 
šibki vetrček in mimo je nekoč tako slavljeno ljudsko zaupanje. Nastopajo dis­
harmonija, upor in revolucija ...441
Zdi se, da ustavoverna predvolilna agitacija ni bila še nikoli tako uničujoča kakor 
ravno pred deželnozborskimi volitvami leta 1877. Posebno boleče je odkrivala sla­
bosti slovenske deželnozborske večine serija člankov z naslovom “In Zwölfter Stun­
de”. Obubožane volivce, ki jih je dolgoletna gospodarska kriza, združena z zapored­
nimi slabimi letinami, spravila na kolena, so posebno strašile številke, ki so razkri­
vale potratnost dotedanjega deželnega zbora, ta pa je napovedoval še nadaljnje 
obremenitve. Po zatrjevanju ustavovernežev je ne samo brezglavo zapravljal, tem­
več tudi onemogočal samopomoč; ljubljanskemu mestnemu občinskemu svetu npr. 
ni odobril loterijskega posojila in je ob vsaki priložnosti izkazoval skrbništvo in ku- 
ratelo nad njim. Po drugi strani pa deželnozborska večina sploh ni skrbela za poli­
cijo na podeželju, tako da je bila povzročena škoda zdravju, imetju in varnosti pre­
bivalstva v podeželskih občinah. Slovenska stranka je baje Kranjcem premišljeno 
škodila tudi tako, da je vedno znova poskušala izgnati nemško kulturo iz dežele in 
tako preprečevala, da bi se ljudje strgali iz spon duhovščine. Obtoževali so jo še, 
da izkorišča verska čustva v politične namene in uporablja vso duhovščino kot agi­
tacijski aparat. Ob sprejemanju zakonov v deželnem zboru se je po teh ocenah na- 
cionalno-klerikalna večina vedla malomarno, pogosto jih je sprejemala v bloku, tako 
da je bilo očitno, da jim je blagor ljudstva deveta skrb in jih zanima le to, da zako­
ni ne vsebujejo protinacionalne note:
Velikokrat so poslanci večine igrali klovne v zabavo in odobravanje galerije, 
propagirali federalizem, združitev Slovanov v eno državo ...
V teh člankih je med drugim pisalo, da se je v desetih letih vlade nacionalno-kleri- 
kalne stranke davčna obremenitev početverila. Pri tem so naštevali izdatke za grad­
njo norišnice, porabljene tisočake za izobraževalne namene (med katerimi so lite­
rarna “dela”, kakršna so npr. Dimež, Baron Čevljar, Lumpacij Vagabund ipd.), gle­
dališče, ki mu ne zadostuje vsakoletnih 2500 gld, temveč je treba dodajati iz dežel­
nega fonda, ipd.; deželni fond je bil čedalje bolj nenasiten (1. 1865 je znašal 198.300 
gld, zahteva za 1. 1878 pa naj bi bila 622.300 gld), kljub temu pa priloge obravnav 
deželnega zbora ne vsebujejo podrobnejših določil ...
Kranjski volivci so bili za zgornje argumente še toliko bolj dovzetni, ker je kmečka 
kriza najhuje divjala ravno na njihovem podeželju. Samo leta 1876 je bilo zaradi 
neizterjanih davkov na Kranjskem prodanih 547 kmetij. Interpelacije zoper delo fi­
nančnega ministra zaradi brezobzirnega izterjevanja davkov so bile neuspešne ... 
Trgovcem in obrtnikom se ni godilo dosti bolje kakor kmetom.442
441 L. T., 12. 5. 1877.
442 L. T., 30. 5., 1., 2., 6., 7., 11., 12., 13., 14., 18. 6. 1877. Primerjaj tudi Gorše ..., str. 153.
- 173 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Zdi se, da je najbolj v živo zadel zadnji članek iz serije s prej omenjenim naslo­
vom, ki jo pripisujejo Deschmannu:
Ne tako zelo nadarjenemu slovenskemu ljudstvu, ne prav tako umevni kakor 
upravičeni simpatiji do dežele, ki krije grobove naših očetov in varuje dom, 
kjer je stala naša zibelka, ne jeziku ljudstva, ki nam je bil drag od mladosti 
in nam je po krasnih Prešernovih pesnitvah postal skoraj svetinja: temu ne ve­
lja in ni veljal naš boj. Proti čemur pa se bomo bojevali, to je enostranski fa­
natizem, zoprna sebičnost, ki ima od na videz narodnega čustvovanja lastne 
osebne koristi. Prisegli smo boj tistemu velikaštvu, ki nikoli ne sprašuje, od 
kod bo jemala dežela stroške, ampak dovoljuje doklade brez skrbi in na slepo, 
pri tem pa navadno pričakuje samo kakšne pristranske koristi. Naš hoj velja 
tisti hinavščini, ki v javnosti navidezno pretaka solze zaradi težkega davčnega 
pritiska, skrivaj pa si ne pomišlja, da ga ne bi povečevala za čisto napačno, 
za t. i. deželne namene; tisti pregrešni hinavščini, ki se zavestno tudi laže, da 
ne hi kmet spoznal pravega položaja. Pobijamo tisto domišljavo nenadarjenost, 
ki misli, da s tem, ko se zna bolj ali manj pravilno izražati v svojem mater­
nem jeziku, nadomešča vse neznanje, in ki hoče vsiljivo povsod veljati za nez­
motljivega mojstra, čeprav bi se morala sama še veliko učiti. Čemur se upira­
mo, to je tisto omejeno pojmovanje duhovnega in ljudskega življenja, tista oz­
kosrčna veja nativizma, ki prezira še tako pozitivne pridobitve, ako niso nasta­
le v domači fari, obenem pa vihti kadilnico pred vsem še tako povprečnim, 
samo da mu je botroval kakšen narodnjak.™3
Videti je, da tudi drža škofa Pogačarja ni bila povsem brez vpliva na volitve, čeprav 
je po drugi strani od duhovščine zaman zahteval, naj se ne vtika v volilni boj in 
naj dela za to, da ne bo izvoljen Klun.443 444 Ustavoverci pa niso strašili volivcev le z 
novimi bremeni, ki jih namerava uveljaviti nasprotna stranka, če bo zmagala. Po­
sebni skupini volivcev - narodno zavednim uradnikom - so grozili odkrito in brez 
ovinkov. L. T. je 9. 6. 1877 uradnike “očetovsko” svaril:
Uradništvo na Kranjskem je poklicano in celo obvezano, da podpira ustavo, red 
in pravo. Državni uslužbenci morajo hiti - ne glede na to, ali so višji ali nižji - 
zvesti in pokončni prijatelji sodobnega ustaimega življenja, hrabri branilci pra­
va, prain avstrijski patrioti. V dobro organizirani državi je disciplina nad vsem 
in mora vladati tudi v uradniških krogih. Drža državnega uslužbenca mora od­
govarjati vladnemu sistemu. Enotni duh v mislih in dejanju mora prežeti vse 
uradniško telo. Občinske volitve v Ljubljani v zadnjih letih kažejo ustrezni, nes­
porni, razveseljivi dokaz, da je uradništvo v Ljubljani navdušeno nad idejami 
ustavnega časa in da v tem smislu sledi zastavi svobode k volilnim skrinjicam. 
Iz poročil, ki jih dobivamo, je razvidno, da ta duh ni našel poti do vseh, ki so 
v službi države in dežele. Obstajajo uslužbenci, ki z nacional-klerikalci odobra­
vajo ščuvanje sovražnikov ustave in namesto ustavi služijo fundamentalizmu ... 
Državni uslužbenec mora izpolnjevati njemu pripadajoče državne pravice in na 
drugi strani uradne obveznosti, njegova drža mora v službi in zunaj nje popol-
443 L. T., 18. 6. 1877. Primerjaj tudi Gorše ..., str. 152-153.
444 Primerjaj Gorše ..., str. 154, Novice št. 29/1877.
- 174 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
noma slediti načelom ustave. Ta drža mora izhajati iz lastne zvestobe in oza­
veščenosti, ne pa od ukaza nadrejene oblasti. Sramota je privoliti v stališča so­
vragov ustave, zapustiti zastavo ustavnosti, na katero si prisegel. Človeka ne­
vredno je- iti s stranko, ki odkrito nasprotuje zakonom in državi ter jih sovraži, 
stranko, ki se ukvarja z zavrženimi agitacijskimi sredstvi in ki v javnih lokalih 
rada časti državi sovražne tendence ter s pridigami razburja ljudstvo ... Sposob­
ni smo dokazati, da se tudi v vrstah uradnikov najdejo tisti, ki so sicer prisegli 
ustavi, je pa ne podpirajo in ki nacionalnim polbogovom kadijo in jim prinaša­
jo daritve. Dneve dopusta uporabljajo za izlete na kranjsko podeželje, da tam 
potem agitirajo za temeljne Člene in širijo nacionalno propagando, namesto da 
bi podpirali liberalno stranko. V vrstah mož, ki izpolnjujejo svojo dolžnost v 
duhu svobode, razsvetljenstva, reda in prava, je najti tudi odpadnike, ki si upa­
jo igrati predrzno igro. Večina uradništva bo tudi na bližnjih volitvah obdržala 
moško držo in ne bodo dovolili, da bi postali lutke in oprode nacionalno-kleri- 
kalne stranke. Glasovali bodo za tiste, ki niso umazani egoisti, ki bodo svojemu 
ljudstvu strli okove in ne bodo privolili v zveze z mračnjaki, ki so prinesli toliko 
zla in gospodarske škode Kranjski oziroma njenim davkoplačevalcem. Sploh ne 
dvomimo, da se ne bi tudi tisti maloštevilni odpadniki na Kranjskem - sledeč 
boljšemu - vrnili k ustavnim zastavam.
Ustavovercem tudi ni bilo všeč, da Slovenci grozijo ustavovernim uradnikom - tako 
so ogorčeno protestirali proti pisanju Slovenskega naroda:
Slovenski narod si drzne našemu, v veliki večini liberalnemu uradništvu groziti 
na običajno bedast način: da bo prišel čas, ko bo njihova stranka z za upokoji­
tev ali kaj drugega zrelimi uradniki spregovorila kratko, toda trdo besedo.w
Na podoben način in v podobnem tonu se je do deželnih volitev v začetku julija 
zvrstila cela množica člankov, v katerih se je govorilo o nesposobnosti, nemoralnosti, 
sebičnosti in podobnih “lepih” lastnostih slovenskega tabora. Volitve so prinesle zma­
go Nemcem. Ves agitacijski trud narodnjakov je izničilo vladno nasilje. Zmago Nem­
cev so prinesle volitve v mestih in trgih, saj so bili povsod razen v Kranju izvoljeni 
njihovi kandidati. Po volitvah so ustavoverci zanikali, da je zmago liberalnima kan­
didatoma v Ljubljani prineslo uradništvo, posebno pa so nasprotovali mnenju, da so 
s temi volitvami Nemci zmagali nad Slovenci. Take izpeljave so se jim zdele precej 
nevarne, v njih pa naj bi se zrcalilo dejstvo, da nasprotna stran noče priznati spre­
membe političnega prepričanja velike večine nekdanjih slovenskih volivcev, k čemur 
je največ pripomoglo obupno slabo vodenje deželnega gospodarstva.445 446 Slovenski na­
rod je baje grozil, da preskok nekaterih njihovih volivcev v nemškutarski tabor ne 
bo brez posledic in da bo liberalna stranka doživela nekaj čisto posebnega, ko se v 
Avstriji spremeni vladni sistem. Hkrati je menil, da je dobro vedeti, kdo res stoji za 
narodom in kdo ne. Tistim, ki so zaradi serije člankov In zxvölfter Stunde preskočili 
v tabor nemškutarjev, pa je S. n. baje očital neznačajnost.447 Kakor koli, številke so
445 L. T., 7. 5. 1877.
446 L. T., 13. 7. ter 15. in 16. 7. 1877; članek z naslovom “Journalstimmen über die Landtagswahlen in 
Krain” 17. 7. 1877 članek z naslovom “Ehrlicher Wahlkampf.
447 L. T., 19. 7. 1877; članek z naslovom “Zu den Landtagswahlen”.
- 175 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
bile skoraj neverjetne: kakih 20.000 Nemcev je preglasovalo 440.000 Slovencev. Slo­
venskemu prebivalstvu, ki je bilo na Kranjskem v velikanski večini, je bila namenje­
na vloga statista.448 Čeprav temu seveda niti zdaleč ne gre pripisovati odločilnega 
vpliva, je treba omeniti rok, ki ga je vlada predpisala za izvedbo volitev: začetek ju­
lija, ko je bila večina kmečkega prebivalstva zaposlena s košnjo in žetvijo. Ministrski 
predsednik je poudarjal, da so se volitve razpisale ravno za ta čas glede na posebne 
kranjske razmere, Novice pa pravilno ugotavljale, da zato, ker so Kočevarji poleti 
doma, v drugem času pa potujejo po svetu.449
Po nemški zmagi na deželnozborskih volitvah leta 1877 se je bistveno zaostrila tudi 
časopisna cenzura. Zato so slovenski dopisniki iz Ljubljane začeli objavljati svoja 
poročila v Agramer Presse.450
Na ljubljanskih nadomestnih občinskih volitvah spomladi 1878 so se ustavoverci dr­
žali preizkušenega recepta - poskusne volitve, tj. predvolitve, na katerih so izbrali 
kandidate, in oblikovanje centralnega volilnega odbora, ki skrbi za agitacijo.451 Sa­
mozavestno so napovedovali zmago, privržence pa kljub temu opozarjali, naj bodo 
previdni pred nizkotnimi prijemi nasprotnikov. L. T. je 10. 4. 1878 pisal:
V bolj ruralnih krogih ljubljanskih volivcev nabirajo glasove na običajen način 
za deželo - večinoma s pijančevanjem. V meščanskih krogih, kjer za steklenico 
vina niso preveč dovzetni, imajo navado posegati po pritiskih, da bi se odrekli 
vsaj udeležbi na volitvah. Nazadnje igrajo tudi vlogo preganjane nedolžnosti in 
tožijo o groznem tlačenju s strani liberalne občinske večine. Kdor je pozorneje 
spremljal seje občinskega sveta, ve, da niti enega izsiljenega razburjenja ni 
povzročila liberalna stranka. Z izpadi so posamezni nacionalno-klerikalni zago­
vorniki pokazali, da si med večletno neudeležbo na volitvah niso pridobili večje 
parlamentarne omike. Ukvarjali so se večinoma z banalnostmi, času neprimer­
nimi provokacijami, nevrednimi sumničenji in časovno potratnimi hokuspokus 
interpelacijami, s katerimi so nameravali potisniti župana v kot, dejansko pa 
so pokazali popolno neznanje na vseh področjih občinske administracije. Po-
448 Primerjaj Gorše ..., str. 154; S. n. je v ocenah z dne 12., 13. in 14. 7. (“Po volitvah ”) poudaril, da sta 
volitve odločila terorizem in podkupovanje, tj. prodane duše.
449 Gorše ..., str. 152.
450 Tako so npr. poročevalci iz Ljubljane v Agramer Presse - varni pred cenzorji - pisali, da je večinski 
glas ljudstva bolj spoštovan v despotsko vladani Rusiji, kjer vladarji ne grešijo proti izreku “Glas ljudstva 
- glas boga”, kakor pa v Avstriji, kjer ustavoverna vlada zatira glasove svojih podložnikov z vsemi sreds­
tvi”. Komentator v L. T. je pripomnil, da je Vodmatska resolucija pravi recept, kako spraviti Avstrijo v 
grob. (L T., 10. 8. 1877.)
451 Na predvolitvah so ustavoverci izbrali naslednje kandidate - za 1. razred: Franc Doberlet, dr. Anton 
Pfeiffer in dr. Josef Suppan, za II. razred: Anton vitez Gariboldi, Raimund Pirker in Franz Ziegler, za 
III. razred: Albin Achtschin, Ottomar Bamberg, Franz Debeutz, Johann Mathiann in Nikolaus Rudhol- 
zer. Ustavoverci so si mislili, da izbrani kandidati predstavljajo interese prebivalstva, saj so dobro poučeni 
o lokalnih razmerah: “Achtschin (ključavničar) in Mathiann (mizar in trgovec s pohištvom) bosta občini 
v pomoč pri gradbenih vprašanjih, Doberlet si je z ustanovitvijo in vodenjem gasilskega društva pridobil 
precejšnje zasluge ter ekonomskega in tehničnega znanja, deželni šolski inšpektor Pirker je dragocen iz­
vedenec v šolstvu, gradbeni inženir Ziegler pa cenjena sila v občinskih gradbenih zadevah. Debeuz in 
Rudholzer predstavljata obrtnike, Bamberg trgovce. Gariboldi je član deželnega zbora in nekdanji član 
deželnega odbora za ceste. Dr. Pfeffer pripada občinskemu svetu že 14 let in je izkazal precejšnje uslu­
ge kot pripadnik pravne sekcije, dr. Suppan pa je sploh najboljši jurist v občini in morali bi biti pre­
srečni, če bo izvolitev sprejel, saj bo to ob njegovi preobilici dela zanj žrtev.” (L. T., 5. 4. 1878.)
- 176 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
skušali so uveljaxàti njihov strankarski interes - tako so nagrajevali posamezne 
osehe za izkazane usluge ... Omeniti je treba še neresno nasprotovanje šte­
vilčenju hiš in poimenovanju ulic, pa tudi nasprotovanje delovanju zdravstve­
ne policije in drugim policijskim ukrepom. Vse našteto kaže, česa se je nadeja­
ti od morebitne vnovične nacionanol-klerikalne vlade. Tako gre predvsem za 
obvarovanje mesta pred eksperimenti neodgovornih elementov ...
L. T. je prav tako ugotavljal čisto posebno naravo občinskih volitev na Kranjskem:
V vseh državah, kjer uživajo ustavno življenje, so lokalne volitve majhnega po­
mena in potekajo mirno. Pri nas je drugače - razkriva se vsa zagrizenost nas­
protujočih si tendenc T'2
Volitve so prinesle enak izid kakor predhodne: Slovenci so zmagali v III. razredu, 
Nemci pa v obeh drugih. Slovenci so baje ustavoverne kandidate v I. razredu, kjer 
so na vso silo želeli zmagati, med svojo agitacijo sumničili in denuncirali, jih obto­
ževali potratnosti in trdili, da so deželi sovražni. Volivcem v III. razredu, kjer so 
zmagali, so grozili s poslovnim bojkotom, če ne bodo glasovali, kakor je treba.452 453 S. 
n. je za poraz v I. volilnem razredu obtožil “naše starejše gospode, ki imajo v tem 
razredu največ vpliva, pa niso skoraj nič agitirali”.454 455
V prvi polovici leta 1879 še ni kazalo, da se bo položaj tako korenito spremenil, 
čeprav je S. n. že 19. 1. 1879 pisal, da so ob odhodu ministrstva Nemci in nemšku­
tarji potrti in pobiti.
Nadomestne občinske volitve so potekale po že ustaljenem scenariju - v III. volil­
nem razredu so zmagali Slovenci, v obeh drugih pa ustavoverci. L. T. je kritično 
analiziral slovenske kandidate:
Zarnik se spušča v kandidaturo zato, ker kot znani koristolovec računa s tem, 
da bo izvoljen za župana ... sicer je len, nedelaven, v deželnem zboru se ome­
juje na taborsko govoričenje; dr. Vošnjak je prazno trobilo klerikalno-nacional- 
ne stranke, izkazal se je pri žaljenju nasprotnikov v deželnem zboru; dr. Poklu­
kar je dolgoveznež, njegovi govori odženejo tudi njegove kolege, je zvesti časti­
lec Bleiweisa; Strzelba - pohlepnež, hotel si je prisvojiti pot k Ljubljanici, ki 
stoji oh njegovem posestvu, kar bi bila požarnovarnostna katastrofa ...
Sicer se je v L. T. dosti pisalo o Taaffejevem navodilu o objektivnosti, vendar v 
tem smislu, da Slovenci njegove besede nalašč pačijo (Taaffe je baje izjavil, da ne 
bo trpel sovražnih izpadov uradnikov proti Slovanom). Ustavovercem se je tudi 
zdelo, da:
Nič ni bolj zavrženega od predrznosti Jurčiča, ki bi rad konfisciral volilno pra­
vico uradnikov drugih narodnosti (medtem ko je tudi sam tujec v Ljubljani), 
češ da lahko volijo le v svoji ožji domovini* 33
452 L. T., 11. 4. 1878.
453 Izvoljeni - v III. razredu: Karl Bleiweis, Franc Potočnik, Franc Goršič, Vaso Petričič, Franc Peterca; v 
II. razredu: Anton Gariboldi, Raimund Pirker, Franz Ziegler; v I.: Franz Doberlet, dr. Anton Pfeiffer, dr. 
Josef Suppan. - L. T., 10., 11., 12., 13., 15. in 16. 4. 1878.
454 S. n., 16. 4. 1878.
455 L. T., 15. 4. 1879. Tega dne so v notici “Narod Bettelbrief an die Staatsbeamten" tudi opisali, kako so 
po letih psovanja v S. n. naenkrat začeli prijazno in nežno opominjati uradnike na njihovo domnevno 
ljubezen do matere Slovenije.
- 177 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Na nasprotni strani je S. n. 4. 4. 1879 prinesel zanimivo analizo ustavovernih kan­
didatov v II. razredu:
Kandidat Leopold Bürger iz dunajskega Lerchenfelda doma, mož, ki se je v 
Ljubljani po srečnih ženitvah in po srečnej smrti prav izvrstno okoristil. Je prvi 
doglavnik Deschmannu in Schreyju, priden delavec v vinogradu nemškega agi- 
tovanja, neutruden, kjer je treba v Ljubljani z novci in delom domače slovens­
tvo zatirati in faliranemu nemštvu na noge pomagati. Ko so delavci lani na 
obnovljenem hranilničnem poslopju obesili kranjsko trobojnico, je na njih roh­
nel, naj takoj strgajo dol te farbaste cote ... Kaltenegger - tudi z one strani 
Dunava prišel v Ljubljano ... Laschan - pred leti se je hvalil, da bi, ko bi mu 
dali proste roke, v treh dneh vsem narodno slovenskim rovarjem z giljotino 
sapo zaprl. Zhuber - slovenščine nezmožen ... ko je hodil nadzirat kot šolski 
inšpektor, si je vzel za tolmača napol gluhega mestnega učitelja in tako sta 
nadzirala eden, ki je slišal, a ne razumel, in eden, ki je razumel, a ne slišal.
Isti list je v zvezi s slovenskim porazom v I. razredu 18. 4. 1879 ugotavljal: “Naših 
zopet nij bilo na volišče spraviti! Boje se vlade, boje se uradnikov, raznih ozirov in 
zvez itd. Med I. razredom ni pravih agitatorjev.”
Pred državnozborskimi volitvami je bil položaj nekoliko nejasen. S. n. je glede na 
novo združevanje v državnem parlamentu označil L. T. za vladi sovražnega oziro­
ma opozicijskega in tako okarakteriziral celo nekaj znanih posameznikov ustavover­
ne stranke s Kranjskega. Slovenska narodna stranka naj bi imela v boju proti vladi 
v nemškem ustavovernem taboru celo zaveznika.456 V tem času je v L. T. zaslediti 
predvsem hvalospeve programu levice; izmed kranjskih ustavovercev v državnem 
zboru je po teh analizah Langer pripadal centru, Deschmann, Hotschevvar in Sup­
pan so se pridružili levici, dr. Schaffer pa je bil že vrsto mesecev močno bolan.457 
V S. n. je bilo po zatrjevanju L. T. celo mogoče brati, da gre Slovencem tokrat res 
za sporazum z Nemci, da privoljujejo v nacionalne kurije in da bodo podobno ka­
kor Cehi popustili v narodnih zahtevah.458 V resnici pa je S. n. le označil neki čla­
nek v Neue Freie Presse kot “pošteno nemško besedo”, saj je menil, da se v njem 
Cehom prvič ponuja sprava na podlagi narodne enakopravnosti, ne pa na podlagi 
priznanja nadmoči nemškemu dejavniku. V tem je S. n. videl načelo, po katerem 
bi bilo možno sodelovanje tudi v slovenskih deželah. Hkrati je pristavil, da Sloven­
ci, poučeni z grenkimi izkušnjami, previdno čakajo na razvoj dogodkov.459 Vsekakor 
je iz pisanja L. T. pred državnozborskimi volitvami razbrati negotovost in obžalova­
nje, ker ustavoverna stranka ni bila sposobna sestaviti enotnega volilnega progra­
ma, kar je povzročilo, da je imela vsaka frakcija svojega. Le s skupnimi močmi bi 
lahko odbili fevdalno-klerikalni nalet. Posebno so kritizirali program štajerske usta­
voverne stranke:
Zahteval je preveč, in kdor preveč zahteva (preoblikovanje gospodarskih odno­
sov z Ogri, reformo volilnega sistema na podlagi splošne volilne pravice, spre-
456 L. T., 17. 5. 1879.
457 L. T, 15. 5. 1879.
458 L. T., 23. 5. 1879.
45’.S. n., 20. 4. 1879.
- 178 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
membo društvenega prava in zakon o svobodi zbiranja in tiska na svobodomi­
selni in radikalni osnovi, vpeljavo novega trgovinsko-obrtnega davka na do­
hodnino, zakon proti oderuštvu, stečaju ipd.), ne dobi nič. Ali je modro toliko 
težkih zakonov predstaviti javnosti? Na drugi strani je klerikalni program za­
zrt v preteklost in temelji na ošabnosti Katoliške cerkve. Oba sta prenapeta in 
ne prinašata Avstriji blagoslova, saj gre eden preveč naprej, drugi pa nazaj - 
oba sta zunaj zlate sredinske črte/60
Nekaj dni pred volitvami so bili ustavoverci še vedno samozavestni v svojih napo­
vedih in so se npr. spraševali, zakaj nasprotniki tako omahujejo s postavitvijo kan­
didatov, ko pa pravijo, da ustavoverna stranka obstaja le po milosti vlade.460 461 462 463 464 
Obenem so obračunavali z izdajalci, ki so prebegnili k nasprotnikom. Tako je glasi­
lo kranjskih Nemcev obdelalo Margherija:
Nacionalni kandidat Margheri je še do konca leta 1877 veljal za izpričanega 
ustavoverca, kar je dokazoval z glasovanjem v deželnem zboru. Šele po aferah 
in sodnih procesih, ko je postal za liberalne veleposestnike nesprejemljiv, je po­
stal nacionalec. Sicer je odpadnik, neznačajnež, ki ni za poslanca. Ta “der Edle 
Junker” živi v gradu, obdanem z vodo, in nima zveze z resničnimi potrebami 
ljudi - prebivalci dolenjskih mest/62
Obenem so ustavoverci že trdili, da nasprotnikom pomaga vlada:
Morda ta podpora ni eksplicitna, vendar oh tem, ko se ti kandidati (npr. 
Schneid) predstavljajo za vladne, jih vlada ne demantira/ 62
V slovenskem taboru pa so opisovali propadanje ustavovercev:
Pri prihodnjih volitvah ne bosta več kandidirala Hotschewar iz Krškega, ki je 
truden in naveličan političnega ustavoverstva, niti ne dr. Supan, ki je s politi ­
ko svojo prej dobro advokaturo na korist dr. Schreya in drugim močno oškodo­
val - da več ne rečemo, pa tudi ni postal ud upravnega sodišča, kakor je želel. 
Dežman pak se plaho ozira, kam bi se zatekel s svojo kandidaturo, ker na Do­
lenjskem ve, da bo propadel, ker ni niti jedne svoje obljube držal. Svetovano 
mu je sicer tudi bilo, naj popusti politiko, v kateri itak uspehov nema, ali on, 
stari renegat, se je baje “zarotil in zaklel", da hoče svoj slovenski narod izdaja­
ti in tujstvu služiti proti svojej krvi in proti svojemu rodu, do črnega groba. 
Zato se bode ponujal, ali v Ljubljani ali v velikem posestvu/6*
Kljub vsemu je prava katastrofa na volitvah v mestni kuriji 30. 6. 1879 ustavoverce 
osupnila. V Ljubljani je Deschmann pogorel proti Schneidu, nič bolje je nista odne­
sla Kromer in Vesteneck. Poudariti je treba, da je ob tokratni predvolilni agitaciji 
S. n. posvetil posebno pozornost Deschmannu:
Včasih je Dežman, naglašujoč naravnost koristi germanizacije in govoreč o “prr- 
raktischen Krainer" bolje znal zastopati svoje renegatovsko stališče in bolje skri­
vati se v ovčjo kožjo kranjskega domoljubja. A zdaj se volk uže stara in izpod
460 L. T., 5. 6. 1879.
461 L. T., 24. 6. 1879. '
462 L. T., 27. 6. 1879.
463 L. T., 28. 6. 1879.
464 S. n., 21. 5. 1879.
- 179 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
te ovčje kože se vidi siva voljčja glava uže kar razkrita. Zobje volku uže izpada­
jo in peša, gotovo iz gnjeva in resignirane jeze, da ves njegov trud, vsa njegova 
tuljenja po pustem resji nemškutarstva vendar nobenega pravega uspeha nema 
in da, ko bode lopata nad njegovim grobom ropotala, bodemo rojaki mu Slo­
venci rekli: vsem, vsem bodi odpuščeno, samo ne izdajalcu naroda!463
Isti list je bralce spominjal:
Dežman je pred leti tekel v Celje na Brandstetterjev zloglasni frfasungstag, da 
je tam Štajerce svaril, naj se z nami Kranjci nikar ne združijo, ker mi Kranjci 
da smo sami boretje, berači in prosjaki. Kranjec Dežman se je pri sosedih sam 
zaničeval, ker je renegat, slep od strasti - vsako sredstvo mu je pravo in dobro, 
če le nemškutarstvo podpira in vzdržuje.465 466
Deschmanna je imenoval tudi “podobo človeške zmote in strasti” ter pribil, da s 
tem, ko ga ustavoverci postavljajo za kandidata, izpričujejo, da “na kako spravo nik­
dar mislili nijso, a zahteva to tudi od nas, da se ne zmenimo zanje in prej, zapom­
nite si, gospoda, mora obrniti Ljubljanica svoj tok proti Vrhniki, kakor bi mi segli 
Dežmanu v roke”.467
Dne 29. 6. 1879 je isti časopis objavil Deschmannov življenjepis in njegova narodno 
zavedna dela iz časa, preden je prestopil k Nemcem (Slava Slavjanom, Proklete grab­
lje in Še Slovenja ni zgubljena); življenjsko zgodbo nesrečnega odpadnika je zadovolj­
no zaključil z opisom muk, ki jih je Dante v Božanski komediji namenil izdajalcem. 
Zdi se, da je tovrstna antidežmanovska kampanja spodbudila še večje ljudsko 
zaničevanje - tako so npr. Deschmanna, ko se je s poštnim vozom peljal v Ljublja­
no, zaničevali kmetje na Viru in mu oponašali “proklete grablje”, Deschmann pa 
da je sam potožil, da je S. n. kriv, ker ga je zadnjič neki hlapec na polju opsoval: 
“Živeli Slovenci, prokleti nemškutar, prokleti renegat!”468
L. T. pa je po volitvah ugotavljal:
Izgubili nismo samo proti nacionalno-fevdalni stranki, temveč tudi proti vladi. 
Vprašanje je, ali se da iz tako raznovrstne kopice sestaviti vlado, ki bi kam 
pripeljala. 469
Dne 8. 7. 1879 so v L. T. zapisali, da je klerikalno-fevdalna koalicija razglašala 
Schneida za vladnega kandidata in da ga morajo zato voliti vsi uradniki - vlada je 
vse to početje mirno opazovala in se v svoji tako slavljeni objektivnosti ni odzvala. 
L. T. je 3. 7. 1879 poročal o zmagi ustavovercev v veleposestniški kuriji - Tauferer- 
ja in Schwegla. S. n. je pri tem (po navedbah L. T.) špekuliral in lagal, da sta bila 
to kompromisna kandidata, plod dogovora med ustavoverci in fevdalci po Bleiwei- 
sovem posredovanju. Slednji je imel menda celo vlogo cenzorja, ki je določil, da 
Deschmann in Vesteneck ne smeta kandidirati.
465 S. n., 9. 4. 1879.
466 S. n., 24. 5. 1879.
467 S. n., 24. 6. 1879.
468 S. n., 28. 6. in 3. 7. 1879.
469 L. T., 30. 6. in 1. 7. 1879.
- 180 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Ob zahvali slovenskega volilnega odbora je L. T. zlobno pripomnil, da je iz izidov 
komaj spoznati zmago Slovencev, saj trije izvoljeni grofje poleg viteza Schneida ni­
majo nobene slovenske signature:
Predvsem še zdi, da je znanje slovenščine pri teh gospodih zelo sporno, čeprav je 
to po uradni teoriji nacionalcev nujen prvi pogoj za nacionalno kandidaturo. Še 
sreča, da čast slovenske zastave rešuje kaplan Klun, sicer izvoljeni ne bi bili spo­
sobni komunicirati z ljudstvom v vsaj napol znosnem slovenskem jeziku™
Slovenski narodnjaki so zmago na državnozborskih volitvah 30. 6. 1879 proslavili z 
metanjem kamnov v Deschmannova okna.470 471
Zaradi poraza so se - tako se zdi - ustavoverci sporekli tudi med seboj, Slovenci 
pa so seveda veselo dolivali olja na ogenj. V začetku julija je v Grazer Tagespostu 
izšel članek o tem, da je za poraz na Kranjskem kriva tamkajšnja ustavoverna 
stranka. Pri tem so bili poimensko navedeni nekateri voditelji. S. n. je za denun- 
ciacijo lastnih sodrugov obtožil urednika L. T. dr. Hansa Krausa, vendar je ta ome­
njene trditve ogorčeno zanikal in razširjevalca teh vesti imenoval lažnivca.472 S. n. 
je 10. 7. 1879 poudaril, da je dr. Kraus v svojem poročilu v Tagespostu oponesel, 
da med kranjskimi ustavoverci ne vlada bratstvo, temveč “Kastengeist”, da nimajo 
nobenih stikov z ljudstvom, temveč mu obračajo hrbet in se prepuščajo egoizmu - 
nekateri vodilni ustavoverci da so se odtegnili delovanju, saj so svoje zasebne cilje 
že dosegli.
Krivca za poraz so kranjski ustavoverci iskali tudi v Auersperg-Lasserjevi vladi. Sled­
nja je - po zatrjevanju L. T. - povečevala razdor v že sicer razcepljeni stranki, in to 
tako, da je frakcije izigravala eno proti drugi in še povečevala prepad med njimi.473
*
Če primerjamo predvolilne agitacije kranjskih ustavovercev med letoma 1870 in 
1879, ugotovimo, da so do leta 1875 volitve na občinski ravni potekale umirjeno, 
saj do takrat Slovenci sploh niso kandidirali. Tudi v tem času pa je bila predvolilna 
kampanja za deželno- in državnozborske volitve ostra.
Že nekaj mesecev pred vsakimi volitvami je z obeh strani, ne glede na to, ali je šlo 
za občinske, deželne ali državnozborske volitve, potekal ogorčen boj za vsakega vo­
livca. Zdi se, da bi večina teh najraje živela mirno, brez volitev ter pritiskov in ne­
varnosti, ki jih prinašajo. Glede na razmeroma malo volivcev je bil namreč položaj 
skoraj povsem pregleden in se je malodane za vsakogar vedelo, kako je volil in ali 
je za to nemara dobil kakšno plačilo. Mnogi volivci so se tako večkrat znašli v ne­
prijetnem položaju, saj so bili v precepu, ker so bili kot trgovci ali obrtniki odvisni 
od strank iz obeh taborov. Tadva sta poskušala z vsemi mogočimi prijemi pridobiti 
volivce iz nasprotnega tabora. Mučnih situacij ni manjkalo, na dan volitev pa je
470 L. T., 4. 7. 1879.
4/1 L. T., 5. 7. 1879; v isti številki so opozarjali S. n., da slepi samega sebe, ko razglaša Schwegla za ene­
ga svojih ljudi.
472 L T., 10. 7. 1879.
473 L. T., 12. 7. 1879; članek z naslovom “Kronos Verfassungspartei ”.
- 181 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
pred magistratom potekal pravi boj oziroma tekmovanje v tem, katera stranka bo 
prignala več takih, ki bodo volili njene kandidate. V predvolilno agitacijo so osebno 
posegali celo strankarski prvaki, in tem ni bilo pod častjo “prepričevati” posamezne 
volivce, ki jim v vsakdanjem, družabnem življenju sploh niso posvečali pozornosti. 
Glede na poročila iz slovenskega tabora je bil pri tem lovljenju duš najbolj strasten 
ravno Deschmann.
Ustavoverci so v sedemdesetih letih 19. stoletja stalno poudarjali, da so vladna 
stranka in da je dolžnost vseh državnih uradnikov voliti vladne, tj. njihove kandi­
date. Vedno znova so ponavljali, da so stranka, ki ščiti ustavo in se bojuje proti bre­
zumnemu nacionalizmu, fevdalni reakciji oziroma verskemu fanatizmu. S tem ko 
so imeli vladno podporo, so si lahko privoščili raznovrstne pritiske in nepravilnosti, 
ki so jim prinesli zmago. Zdi se, da je v tem pogledu do najbolj kričečega prekroje- 
vanja volilnega imenika prišlo leta 1875, ob volitvah v obrtno-trgovsko zbornico. 
Najbolj dragoceni sta bili ustavovercem seveda zmagi leta 1873 na državnozborskih 
in leta 1877 na deželnozborskih volitvah. Poleg vladnega pritiska je k zmagi leta 
1873 pripomoglo neskladje v slovenski stranki, leta 1877 pa velika gospodarska kri­
za in nemoč slovenske večine v kranjskem deželnem zboru, da bi se na krizo us­
trezno odzvala.
Predvolilni programi kranjskih ustavovercev v vsem obdobju 1870-1879 niso doži­
veli nobenih bistvenih sprememb, verjetno zaradi stališča, da sistema, ki je uspe­
šen, ne gre menjati. Vsekakor je treba poudariti ugotovitev Vasilija Melika, da je 
nemško večino v Ljubljani omogočal nedemokratični volilni red, da je nastala z 
vladno pomočjo in je padla, ko je ta pomoč usahnila.474
iv/6 Delovanje ustavovercev v mestnem svetu in deželnem zbo­
ru ter njihovo opravljanje deželnih oziroma vladnih fitnkcij
V letu 1870 so kranjski Slovenci dobili svojega prvega deželnega glavarja Razlaga. 
Dne 14. septembra istega leta je zaradi adrese slovenskih deželnih poslancev v 
kranjskem deželnem zboru, s katero so zahtevali Združeno Slovenijo, ustavoverna 
stranka pričela bojkot. Vseh njenih trinajst deželnih poslancev je svojo neudeležbo 
na zasedanjih deželnega zbora obrazložilo, češ da je bila adresa usmerjena proti 
decembrski ustavi in da zbor ni bil razpuščen.475
Delo ustavovernega občinskega odbora je bilo seveda od vsega začetka izpostavljeno 
močni slovenski kritiki, ki je npr. grajala mestni svet tudi zato, ker je leta 1870 poda­
ril zemljo za tobačno tovarno.476 Tako ni čudno, da so bile napetosti med deželnim 
zborom, v katerem je vladala slovenska večina (do 1877), in občinskim svetom (od 
1869 je bil v rokah Nemcev) na dnevnem redu. Deželni zbor je npr. izglasoval občin­
474 Vasilij Melik, Volitve v Ljubljani, Kronika 29/1981, str. 121.
47j Primerjaj Gorše ..., str. 132.
476 S. n., 12. 11. 1870.
- 182 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
ski statut, ki Nemcem ni bil po volji, saj ga je - po Kalteneggerjevih besedah - pri 
tem vodilo le sovraštvo do občinskega sveta in zaničevanje avtonomije. Zato je občin­
ski svet naslovil vlogo na deželnega predsednika, naj statut zavrne zaradi neupra­
vičenega omejevanja na premoženjskem in samoupravnem področju. Prav tako je de­
želni zbor občinskemu svetu zavrnil odobritev loterijskega posojila (1 milijon gld), za­
radi česar je izostala že projektirana gradnja šole. Ravno tako je deželni zbor odklo­
nil zvišanje naklad, ki so pomenile pomemben vir mestnih dohodkov. Posebno burno 
so se ustavoverci odzvali na odlok ministra za kulturo z dne 8. 10. 1871. Z njim se je 
vpeljal utrakvistični pouk na ljubljanski realki in se podobno določil za vse kranjske 
srednje šole.477 Prav tako so nasprotovali odlokom deželnega zbora v zvezi z omejeva­
njem števila .ur nemščine na glavnih šolah (štirirazrednicah) na začetku 1871.478 Po 
drugi strani so Slovenci z obžalovanjem ugotavljali, da se je kranjsko deželno pred­
sedstvo pustilo pretentati prošnjam mestnega sveta oziroma Deschmannovim in Pir- 
kerjevim zvijačam ter dovolilo, da se v 3. in 4. razredu na mestni ljudski šoli vpelje 
nemščina kot učni jezik.479 Slovenci so jeseni istega leta zamerili mestnemu svetu, da 
je izvolil Beusta za častnega ljubljanskega meščana. Pri tem so navajali sumljivi slo­
ves Beustove nravnosti in se spraševali, zakaj nemčurji ne podelijo častnega meščans­
tva tudi uredniku Laibacher Tagblatta Spitalerju, ki je bil zaradi “nespodobnega ve­
denja na javnih šetališčih ob službo det”.480
Spomladi leta 1871 je odstopil župan Suppan. Ustavoverci so imeli nemalo težav 
pri izbiri novega kandidata. Pri teh dilemah, ki so nastopile že januarja 1871, se je 
izkazalo, da ustavoverno stranko sestavljata (vsaj po trditvah v S. n.) dve frakciji - 
ustavoverna in mladoliberalna:
Kraljestvo za količkaj dobrega župana kričijo nemčurji že nekoliko dni, pa ni ga, 
ni. Množe se kandidati kot gobe po dežju in najčudnejše kombinacije prihajajo na 
svitlo. Dr. Schaffer naj bo, pravi ta, če je tudi še mlad, pa je odločen Nemec ali 
prav za prav Prus. Vrh tega je izmed kapitala in je doktor, pomislite, resničen dok­
tor, kar še bolj za njega govori. Ne, ne kriči nasproti zbor uradnikov, na noben 
način, ta je premlad; če Laschana nočete, naj bo pa prof. Pirker župan, ima sicer 
hišo le z enim nadstropjem, pa hišo ima, zraven pa je c. k. profesor in ustavove- 
ren, da je že “nagravžno”, kakor pač veter vleče. Pa tudi Pirkera odlože ad acta, 
njemu ni upati, kajti enkrat je že bil Slovenec in kaj se ve, kaj se še zgodi z njim. 
Morebiti bi pa Kalteneggerja volili, pravi tretji, pa ta žalibog neče biti. In tako gre 
naprej. Kdor bi bil za rabo, ne vzame, in kdor hi vzel, ni za rabo in tako naprej... 
Vprašanje županstva se še ni rešilo. Zmota v ustavovernem taboru je čedalje 
večja. Vsi dosedanji kandidatje so zavrgli kandidaturo. Najbolj se sline cede dr. 
Schreyu, pa se mu ne bo posrečilo, ker celo njegovi prijatelji pravijo, da je figu­
ram. Največ upanja ima dr. Nikolaj Recher - priljubljen naj bi bil pri ustavover- 
cih in mladoliberalcih. Bo li Dežman s tem zadovoljen, je drugo vprašanje ...481
477 L. T., 11. 11. 1871; zasedanje občinskega sveta z dne 10. 11. 1871.
478 L. T., 30. 3. ter 25. in 26. 5. 1871.
479 S. n., 16. 2., 1871.
480 S. n., 16. 11. 1871.
481 S. n., 24. in 26. 1. 1871.
- 183 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
V tej stiski so vendarle prepričali Suppana, naj še vztraja kot župan, vendar je to 
trajalo le do konca marca istega leta, ko je nepreklicno odstopil. S. n. je ugotovil, 
da vse Deschmannovo javkanje in moledovanje ni pomagalo ter da je bilo zaradi te 
odpovedi “veliko veselje v županstva željnem Izraelu” - posebno so na županovanje 
računali dr. Schaffer, učitelj Pirker, dr. Recher in “profos” Laschan. Zdi se, da so se 
ustavoverci najprej zedinili, naj bi bil njegov naslednik Laschan. S. n. je 27. 3. 1871 
pisal, da bo Laschan zagotovo Suppanov naslednik:
V malo dneh dobi Ljubljana novega župana, c. kr. birokrata Laschana. Tag­
blatt nam morebiti prinese životopis tega čudnega svetnika. Njegove zasluge so 
le v tem, da vsak mesec potegne mastno penzijo. Pravijo, da je mučenik za li­
beralno reč, pa tak mučenik bi bil vsak norec; pravijo, da je bil zbog tega pen- 
zijoniran, ker je bil v Frankobrodu preveč liberalen. Mož, ki je pod Bachom 
postal vladin svetovalec, je v očeh nemčurjev preliberalen. V resnici je bil ex 
officio penzioniran, ker ni bil za nobeno rabo. Dr. Schaffer pa je močno oble­
del in močno se hoje, da bi si kaj ne prizadel, kajti on nima ne trohice upa­
nja postati župan. Naj se tolaži, saj utegne v Udmatu postati kaj praznega in 
bolje je v Udmatu biti prvi nego v Ljubljani drugi.
Kmalu zatem pa je isti list poročal o nenavadnem preobratu:
Do zadnjega dne pred volitvijo je bil Laschan izbran ... potem pa je 15 mest­
nih očetov odločilo, da vsi odstopijo, ako se Laschanova kandidatura ne zavr­
že. Nemčurji so v svojem mnenju jako spremenljivi, 6 ur je zadostovalo in 
Laschan ni bil več liberalen mučenik, ampak to, kar je v resnici - c. kr. biro­
krat. Schaffer, Pirker, Recher - vse nič, ta imena so že za na tandelmarkt. V 
tej sili se spomnijo Dežmana in vse kriči Dežman ... Kot župan se oče Dež­
man niso nič spremenili in jaz jih skrbno ogledujem, kje jim “priprost mestjan 
in kolega” [kakor se je sam v zahvalnem govoru označil - op. a.] tiči.482
Kmalu po ustoličenju novega župana so v S. n. menili, da je Kalteneggerjeva ute­
meljitev izbire župana (hoteli da so ga oškodovati za nadloge, ki so mu jih pripra­
vili narodnjaki) bedasta:
Dr. Kaltenegger, ki bo še po smrti z govori strašil, je izustil nekoliko hripa­
vih besed. Vitez Hripavski je li čast in posel županski le za to, da bi koga 
oškodovali za klofute, ktere mu je založil kak mesar ali za polemike v časni­
kih? Nazadnje hi moral tisti izmed nemčurjev postati župan, ki je dobil že 
največ klofut!®3
Tesna povezanost občinskega sveta in ustavoverne stranke se je izpričala tudi junija 
1872 ob razglasitvi predsednika Ustavovernega društva dr. Suppana za častnega 
ljubljanskega meščana. Ob tej priložnosti je bil v kazinski restavraciji banket, ki so 
se ga udeležili nekateri občinski svetniki in ožji Suppanovi sorodniki. Govornik 
Schrey je poleg lepih želja slavljencu izrekel upanje, da bo v kratkem njihov tudi 
deželni zbor, saj bi tako ne bile izničene najlepše ideje, ki se porajajo v ljubljan­
skem občinskem svetu.484
482 S. n., 6. 4. 1871.
483 S. n., 1. 4. 1871.
484 L. T., 10. 6. 1872.
- 184 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Po Hohenwartovem odhodu in Lasser-Auerspergovem nastopu so zavele druge sape - 
za deželnega glavarja so postavili konec 1871 Alexandra Auersperga, naslednje leto 
pa Kalteneggerja. V deželnem zboru so se slovenski poslanci - posebno Zarnik - zav­
zemali, da učiteljstvo kolikor toliko obvarujejo pritiska, saj je “nemškutarstvo v njiho­
vih vrstah bujno poganjalo in germanizacija je imela v njih najkrepkejšo oporo, zlasti 
od kar je prišlo na površje Slovanom najbolj nasprotno ministrstvo”. Tako so so npr. 
odpravili določbo, da smejo takoj odstaviti učitelja, ki bi se v državljanskih zadevah 
tako vedel, da se to ne bi ujemalo z njegovo službo; menili so namreč, da bi bila si­
cer vladi dana možnost odpuščati učitelje, če se ne bi vedli ustavoverno.485
Konec 1872 je federalistična adresa, ki jo je sprejela večina slovenskih poslancev, pov­
zročila manjši razkol v slovenskih vrstah. Adresa, ki je obžalovala, da se je ponesrečil 
Hohenvvartov poskus sprave, in oporekala neposrednim volitvam, je vztrajala, da sprej­
me deželni zbor ista stališča, kakor jih je izpričal v adresah v letih 1867, 1870 in 
1871. Tako se je spet implicitno izrekala za Zedinjeno Slovenijo, čeprav je neposred­
no ni omenjala. Poleg Nemcev so proti adresi glasovali slovenski poslanci Kozler, Raz­
lag, Svetec in Zagorc, Zupan pa je odstopil.^S. n. je te poslance obtoževal, da so gla­
sovali proti na ljubo nemškutarjem, in poudarjal, da se je v pomembnih političnih 
vprašanjih treba držati večine ne glede na to, ali je formulacija komu všeč ali ne.486 
Nekako z letom 1873 je nastopila najhujša doba slovenskega preganjanja in germa- 
nizacijskega pritiska. Vlada se je pri tem opirala na pomoč odpadnikov, narodno 
mlačnih in brezbrižnih ter odvisnih uradnikov, posebno učiteljev. Slovenščino so 
izrinjali iz vsega javnega življenja.487
Na položajih, ki so jih zasedali kranjski Nemci, so se leta 1874 zgodile spremembe. 
Deschmann se je mestu ljubljanskega župana konec aprila 1874 odpovedal in do iz­
volitve naslednika opravljal le tekoče zadeve. Razlog je bil - kakor je sam navedel - 
prezaposlenost, županska funkcija pa je po njegovem zahtevala celega moža. Dne 
12. 5. 1874 je bil na seji občinskega sveta izvoljen Laschan, predstavljen kot borec 
za svobodo - že leta 1848 se je po trditvah L. T. potegoval za ljudske pravice.488 
Po smrti Alexandra Auersperga je kot vodja deželnega predsedstva v začetku julija 
1874 nastopil Bohuslav vitez Widmann. Kranjski ustavoverci so ga, kljub dobri re­
putaciji “ustavi od nekdaj zvestega človeka”, sprejeli z nezaupanjem - zdi se, da so 
vladi zamerili, ker ni postavila na to visoko mesto domačega človeka. Widmanna 
so ocenjevali kot tujca, ki ne pozna deželnih razmer razen po pripovedovanju. Bis­
tvena pomanjkljivost se jim je zdela, da Widmann ni znal slovenskega jezika, in po 
njihovem ne bi mogel ustrezno zastopati vlade v deželnem zboru, kjer se v glav­
nem govori slovensko. Domnevali so, da je njegovo imenovanje le začasna etapa v 
osebnem napredovanju. “Četudi bi bil čvrsta opora naši stranki, so nam deželni in­
teresi nad strankarskimi,” so nesebično izjavili kranjski patrioti.489 Zdi pa se, da so
483 Gorše ..., str. 136.
48^ Prav tam, str. 137-138.
48/ Prav tam.
488 L. T., 13. 5. in 2. 6. 1874.
489 L. T., 16. 7. 1874; članek z naslovom “Platzhalter?".
- 185 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
se z Widmannom kljub začetni hladnosti kranjski Nemci precej hitro sporazume­
li.490 Doha njegovega uradovanja se šteje za čas najhujšega germanizacijskega priti­
ska na Slovenskem. Zarnikova interpelacija v deželnem zboru z dne 8. 10. 1874 go­
vori o pritiskih na učiteljstvo, ki je bilo nekdaj pošteno in slovensko zavedno, zdaj 
pa se je moralno spridilo. V deželnem šolskem svetu si je vlada protizakonito pri- 
bojevala večino in začela oblastno gospodariti po slovenskih šolah. Tako je v Kra­
nju ponemčila slovensko realno gimnazijo, odpravila slovenske paralelke na ljub­
ljanski realki, na realki v Novem mestu pa dopustila pouk v slovenščini le pri ve­
rouku. Italijanščina je bila na ljubljanski realki obvezen predmet, slovenščina pa 
samo izbirni. Vrhunec cinizma je bil, da so se na tej šoli slovenski dijaki učili slo­
venščine v nemškem jeziku. Nemščina se je uvajala tudi v ljudske šole. “Učiteljska 
pripravnica” je postala pod šolskim inšpektorjem Pirkerjem orodje germanizacije. 
Slovenski profesorji na slovenskih šolah praviloma niso dobivali mest, vlada pa je 
tudi prestavila nekaj zavednih slovenskih poštnih uradnikov v Bukovino, na njihova 
mesta pa postavila trde Nemce.491 V Laibacher Schulzeitungu so to Zarnikovo inter­
pelacijo ogorčeno komentirali. Menili so, da ne izhaja iz vrst svobodomiselnih Slo­
vencev, saj so svobodomiselni Slovenci oni (učitelji, ki se oglašajo v Schulzeitungu). 
V potrditev zlaganosti slovenskih svobodomislecev so navajali argumente, npr. da je 
Zarnik s trebanjskim sporazumom postal sluga duhovščini, saj je začel nastopati 
proti ločitvi cerkve od šole in da je dal Peter Kozler sina oprostiti pouka slovenščine, 
Barbo in Dominkuš pa sta svoja sinova vpisala v nemški oddelek. L. T. je v članku 
“Die Deutschenfresser in krainer Landtag” pisal, da so slovenski poslanci Kozler, 
Obreza in Horak na javnih sejah deželnega zbora govorili samo nemško, Costa, Po­
klukar in Murnik pa slovenščino strahovito lomijo, tako da se njihovi somišljeniki 
nad njimi zgražajo:
Naš boj proti narodnemu šovinizmu je v glavnem boj proti omenjenim in eno­
stranskim predsodkom tako imenovanih narodnih voditeljev, proti njihovemu 
bebavemu pojmovanju in razlaganju ustavno zagotovljenih pravic ... Ta odre­
veneli nacionalizem pozna le eno svobodo, namreč svojo, ki mu dovoljuje, da s 
husitskim tolkačem vbija v glavo drugim svoje prepričanje ... In to naj bi bili 
politiki! Čim bolj divje se vedejo gospodje, čim bolj se njih jeza zaradi popolne 
brezpomembnosti stopnjuje v nepreračunljivost, čim bolj pobijajo vso dostoj­
nost, vsa kulturna prizadevanja ljudstva, tem bolj zgubljajo zaupanje, dokazu­
jejo svojo onemoglost ter nam olajšujejo boj in ravnajo pota za končno zmago.
Pirker je poskušal pospešiti germanizacijo tudi tako, da je pripravil peticijo, s kate­
ro so nemškutarski učitelji 15. 10. 1874 v deželnem zboru zahtevali, naj se krajev­
nim šolskim svetom odvzame pravica predlagati kandidate za učiteljske službe in 
se prenese na deželni šolski svet. Tega je - kakor smo že omenili - vladna stranka 
nezakonito spravila pod svoj nadzor z delegiranjem članov. Prošnjo je deželni zbor 
zavrnil.492
490 15. 10. 1874 je L. T. prinesel poročilo, da so se na čaju pri Widmannu zbrali kranjski ugledniki, med 
njimi Kaltenegger, Pirker, Laschan in drugi.
491 Primerjaj Gorše ..., str. 141-142.
492 Gorše ..., str. 141-143, in L. T., 1874, št. 232.
- 186 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Kakor je videti iz Klunovega pisma Deschmannu, je med ustavovernimi deželnimi 
poslanci leta 1874 zavladala neka “letargija”. Verjetno gre za to, da so bili nekateri 
že siti položaja brezplodne opozicije in so se neredno udeleževali sej. Klun je za te 
razmere izvedél iz časopisov - dopisov iz kranjskega deželnega zbora, in je svoje 
spodbujanje Deschmanna k vpeljavi discipline omenjal hkrati z željami, da bi mu 
kranjski ustavoverci naklonili kak mandat: “Ti moraš uvesti strogo disciplino in stro­
ge klubske zakone; ko bi bil pri vas, bi te v tem pogledu močno podprl.”493 494 
Deželni predsednik Widmann si je po začetnem nezaupanju pridobil popolno zau­
panje kranjskih ustavovercev. L. T. ga je sredi leta 1875 branil pred očitki Sloven­
cev, da je na Kranjskem uvedel diktaturo in da izpolnjuje želje nemškutarske stran­
ke, ki se skriva za njegovim hrbtom. Omejevanje slovenskih svoboščin je po trdi­
tvah L. T. v resnici pomenilo le naslednje:
Nacionalci ne morejo več ščuvati ljudstva na taborih oziroma ob sokolskih izle­
tih, duhovniki pa ne morejo več nenadzorovano s prižnic zavajati ljudstva. 
Tudi časopisi so se prej pisali dosti svobodneje, zaplenili so se redko. Zdaj pa 
nobena od teh nacionalnih radosti ni več dovoljena. Temu se je v najnovejšem 
času pridružila še prepoved sestajanja s hrvaškimi somišljeniki in prepoved 
zbiranja denarja za nesrečne hercegovske družine. To je torej register nezasliša­
nih grehov, ki jih nacional-klerikalci pripisujejo deželnemu predsedniku. Pobož­
ni vohljači bodo čez čas vendarle ugotovili, da je v Avstriji pravo ločeno od 
uprave, da zaplembe časopisov ne odreja politični deželni šef, temveč državni 
pravdnik, in še, da ima občina nekatera politična in policijska pooblastila, za 
izvajanje katerih je odgovorna v okviru ustave, nazadnje pa bodo Slovenci mo­
rali ugotoviti, da se politični oziroma komunalni organi pri prekoračitvi poob­
lastil pokličejo na odgovornost.^
Nekako od leta 1875 se je začelo zavzemanje kranjskega deželnega zbora, zadnje 
postojanke, na kateri je slovenska večina še nasprotovala vladni nemški centrali­
stični politiki. Deželnemu predsedniku Widmannu je pri tem najbolj pomagal litij­
ski okrajni glavar Vesteneck. V vlogi državnega komisarja, odgovornega za nadzor 
volitev, je omogočil, da so si Nemci z zvijačo, pritiskom in nasiljem, skratka neza­
konito priborili trgovsko in obrtno zbornico, ki je v deželni zbor volila dva poslan­
ca.495 Da sta obe strani posegali po vseh možnih sredstvih oziroma h kakšnim pro­
tiukrepom je nemško nasilje pripravilo Slovence, izvemo iz govora dr. Schreya v 
deželnem zboru. Pri tem ko je obravnaval žalostne razmere, ki jih je prinesel borz­
ni polom leta 1873 (tj. zmanjšano povpraševanje in tako manj dela), je poudaril, 
da je veliko bolj kakor to moteč najnovejši šport slovenskih narodnjakov - da (z 
bojkotom) strežejo po premoženju in lastnini ustavovernih trgovcev in obrtnikov.496 
Tega leta je v deželnem zboru slovenska večina izglasovala odlok, po katerem je 
slovenščina postala obvezni predmet za vse na Kranjskem rojene učence. Nemško 
nasprotovanje je Zarnik zavrnil:
493 AS 854, Dragotin Dežman, Klunovo pismo Deschmannu z dne 17. 9. 1874.
494 L. T., 26. 8. 1875.
495 Gorše ..., str. 146; o volilnih prevarah glej poglavje o volitvah.
496 Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani za leto 1875, str. 250.
- 187 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Nemci so nam dejali, da se slovenščina zato ne uvede v urade, ker je uradni­
ki ne znajo. V šolah se slovenski jezik ne uči, ker ni obvezen. To je circulus 
vitiosus. 97
Leto 1876 je potekalo tudi v znamenju 70. rojstnega dne grofa Alexandra Antona 
Auersperga. Ob tej priložnosti so na seji mestnega sveta izvolili petčlanski odbor, ki 
bo predvidel način za primerno počastitev pesnikovega jubileja. Proti temu je v 
imenu slovenske manjšine protestiral mestni svetnik Potočnik, češ da Slovenci čas­
tijo Auersperga le kot pesnika, nikakor pa ne kot politika. Kljub temu je bil pred­
log sprejet, odbor pa izvoljen. Kaltenegger je na sestanku Ustavovernega društva 
komentiral nasprotovanje slovenskih občinskih svetnikov z izjavo, da mora, kdor 
slavi pesnika Griina, častiti tudi politika Auersperga, saj je zadnji potrdil in izpeljal 
tisto, kar je prvi opeval. Ob Auerspergovi sedemdesetletnici ga je za častnega člana 
izvolila tudi ljubljanska Filharmonična družba.497 498 V občinskem svetu izvoljeni odbor 
je na zasedanju 2. 3. 1876 predlagal, naj župan v spremstvu dveh občinskih svetni­
kov osebno izroči kaligrafsko napisano adreso, Novi trg naj se preimenuje v Auers­
pergov trg, nove označbe, pa takoj namestijo na hiše. Predloga sta bila sprejeta.499 
L. T. se je tako ob slovesnostih v čast Auerspergu/Grünu spraševal, kako nizka mora 
biti raven ljudstva, ki noče nič vedeti o velikem pomenu duhovno tako izvrstnega 
človeka in noče imeti s tem nič skupnega. Osrednja slovesnost v Auerspergovo čast 
je potekala 10. 4. 1876 v salonu Kazine. V dvorani, okrašeni z grbi avstrijskih pro­
vinc in velikim obeliskom, postavljenim v slavljenčevo čast, se je zvrstilo mnogo 
zdravic.500 L. T. je navedel, da so med tistimi, ki so pesniku izrekli čestitke, manjka­
li Slovenci “kljub temu, da je bebljanju njihovega ljudskega izročila podelil mojstr­
stvo svojih verzov”.501 S. n. je istega dne poročal, da so v kazini govorili skoraj vsi 
nemškutarji:
Posebej zagrizeno renegatska glava Dežman si nij mogel tukaj kaj, da ne bi 
našo slovensko stranko s fanatizmom vseh apostatov zopet psoval. Naj bi bil 
rajši faktotum ovrgel, da je teoretični svobodnjak Auersperg praktično okolo 
Krškega naše kmete drl.
Ustavoverno društvo je Auerspergu na svojem 60. zborovanju v začetku junija za 
njegove zasluge izročilo posebno društveno priznanje.502 Že nekaj mesecev zatem so 
objokovali prezgodnjo smrt slavnega pesnika, ki je bil “od zgodnje mladosti pa vse 
do smrti borec za pravice avstrijskega ljudstva”.503
Nesoglasja med slovenskimi in nemškimi občinskimi svetniki so se nadaljevala. Ome­
nili smo izjavo slovenskih občinskih svetnikov, s katero so nasprotovali proslavi v 
čast politika A. A. Auersperga. Nasprotovanja pa so izbruhnila tudi ob povsem 
stvarnih zadevah. Slovenski občinski odborniki so večkrat izrabili obst-rukcijo. Tako 
so npr. ob vprašanju oštevilčenja hiš vztrajali pri stališču, da ima mesto za to pre­
497 Gorše ..., Str. 149.
498 L. T., 4. 3. 1876.
499 ZAL, LJU .488, COD 111/27, zapisniki sej mestnega sveta za leto 1876.
500 L. T., 11. 4. 1876.
501 L. T., 12. 4. 1876.
502 L. T., 8. 6. 1876.
503 L. T., 14. 9. 1876.
- 188 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
malo denarja in da je treba financirati dosti drugih pomembnejših zadev, npr. ko­
pališče. Revni lastniki hiš v predmestjih bi le stežka odrinili dva goldinarfa za stroš­
ke kovinske tablice. Novo poimenovanje bi žalilo tudi verski čut prebivalstva, saj 
naj bi se to zgodilo z ulicami, ki zdaj nosijo imena svetnikov. Sploh pa ljudje ne 
marajo novotarij in je bolje ostati pri starih imenih. Obstoječe oštevilčenje naj se 
zgolj popravi oziroma naj se poimenujejo ulice brez imena, nesprejemljivo pa je, 
da dobi izvedbo projekta tuja firma, ko bi domača tudi lahko zadovoljivo opravila 
nalogo. Deschmann je ugovarjal in poudaril, da je pri podobnih izdatkih večkrat 
naletel na višjo stopnjo razumevanja pri revnejših slojih kakor pa pri bogatih:
Mesto bi se z enotnim oštevilčenjem polepšalo in tak argument bo razumel tudi 
preprost človek. Od novih občinskih svetnikov [tj. slovenskih - op. a.] gre 
pričakovati, da bodo izkazali patriotizem in revnejših slojev ne bodo ščuvali 
proti temu projektu. Sicer pa ob drugih, bolj pompoznih priložnostih revnejši 
sloji kar radi globlje sežejo v žep. Tako je npr. pri procesijah videti deklice, ki 
komaj nosijo težke sveče. Sicer bi pa revnejši sloji plačali tudi obnovitev številk 
s črno barvo - kakor predlaga nasprotna stran - ki v nekaj letih izgine. Da se 
pa nasprotni občinski svetniki pritožujejo čez to, da se delo ne namerava izroči­
ti domači firmi, se zdi čista nedoslednost. Gre za zanemarljivo dobavo v pri­
merjavi z novimi zvonovi za eno od farnih ljubljanskih cerkva, ki je velik stro­
šek, kakor je nasploh velik strošek namestitev zvonov po kranjskih cerkvah. V 
tem primeru so se gospodje zavzemali za tujo firmo, čeprav imamo v našem 
mestu izvrstnega zvonarja [Samassa - op. a.], ki slovi po kakovosti svojih iz­
delkov.
Deschmannov nastop je slovenske občinske svetnike zelo razburil. Horak je zaradi 
“mirnega in stvarnega” Deschmannovega govorjenja popolnoma izgubil oblast nad 
sabo. Razkačen je izjavil, da so ga njegove besede prizadele in kot obrtnika poniža­
le. Ne bo si več dovoljeval sarkastičnih pripomb, zaradi katerih je Deschmann tako 
ali tako osovražen po vsem mestu. Večine se menjajo in naj bo danes sklenjeno kar 
koli, prišel bo čas, ko se bo vse lahko povrnilo v prejšnje stanje. Horakove izjave so 
postajale čedalje pikantnejše, zato se je župan čutil poklicanega, da ga pozove k redu 
in utemeljitvi svojih stališč. Kljub temu da Horak ni dal zadovoljive obrazložitve, je 
Deschmann milostno pripomnil, da je ne zahteva. Potem ko so prešli h glasovanju 
po točkah, ki bi omogočile začetek poimenovanja ulic oziroma oštevilčenja hiš, so se 
slovenski občinski svetniki Bleiweis, Horak, Regali, Jurčič in Goršič odstranili. Ker je 
bil svet potem nesklepčen, je bilo seje konec.504 Čez dva dni so se ustavoverci zbrali 
v zadostnem številu na magistratu ter - ob bojkotu slovenskih občinskih svetnikov - 
izglasovali oštevilčenje hiš in po- oziroma preimenovanje ulic.505 Slovensko zahtevo, 
naj se vabila na sestanke slovenskim svetnikom pošiljajo v slovenščini, je na seji 
občinskega sveta 17. 8. 1876 predložil Jurčič in jo podkrepil s trditvijo, da je slo­
504 L. T., 21. in 22. 6. 1876; časopisno poročilo je dosti bolj izčrpno od zapisnika seje občinskega sveta z 
dne 20. 6. 1876, ki govore le v grobem povzema. Eden od ustavovercev (verjetno Deschmann) se je 
norčeval iz Horakove izjave, da se bo zamenjavi občinske oblasti “vse lahko povrnilo, kakor je bilo”: “V 
tem primeru bodo kovinske tablice doživele usodo templja, ki ga je Herostrat zažgal, da bi postal sla­
ven.” L. T. je poudarjal, da je ob nasprotovanju ustavovernemu predlogu Bleiweis prvič govoril sloven­
sko po pred njim ležečem konceptu.
- 189 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
venščina edini deželni jezik, jezik avtohtonih volivcev. Tako je izzval živahno nas­
protovanje nemških kolegov. Zupan Laschan je odgovoril, da bi sprejetje tega pred­
loga prekinilo dolgoletno prakso, in je svoj odgovor prestavil na naslednjo sejo, ta­
krat pa je pojasnil, da zaradi varčevanja in racionalizacije zavrača Jurčičevo zahtevo. 
Na isti seji so ustavoverci nasprotovali slovenskemu predlogu, da bi iz občinske bla­
gajne dodelili pomoč v višini 300 gld pogorelim v Logatcu, češ da magistrat ni pri­
stojen za tovrstne podpore, pač pa je za to dolžna poskrbeti dežela. Jurčič je nato 
ustavovernim svetnikom očital, da so namenjali denar za goljufije, kakršna je bila 
odprava na severni tečaj, ali pa drage adrese Anastaziju Grünu, zdaj pa za sloven­
ske pogorelce ni denarja. Seveda, ko bi bil Logatec nemško mesto, bi se tudi denar 
našel ... Te izjave so povzročile splošno ogorčenje, energično nasprotovanje in pozive 
k redu. Deschmann je kričal: “To je nesramno sumničenje! K stvari!” Horak mu je 
odgovarjal: “Vi nimate nič besede! Samo predsedujoči!” Na koncu so izglasovali, naj 
se zadeva prepusti finančni sekciji.505 506 Podobni nemiri so izbruhnili tudi na seji 17. 
10. 1876, ko je Regali nasprotoval Suppanovemu predlogu, naj podelijo podporo kra­
jevnemu šolskemu svetu v višini 100 gld. Regali je privolil le v 20 gld. Ko je potem 
referent nadaljeval branje svojega poročila, sta Regali in Jurčič zapustila sejo, ta pa 
je bila zaradi nesklepčnosti zaključena. L. T. je to dejanje označil za nekulturno in 
neodgovorno, saj je šlo za čisto nestrankarsko in administrativno zadevo.507 S. n. je 
čez dva dni obrazložil Jurčič-Regalijev odhod s seje (potem ko je Regali opravil, kar 
je hotel, oziroma vložil interpelacije) s tem, da narodni odborniki ne bodo statirali 
nemškutarjem, ki se dajo voliti, potem pa ne hodijo na seje. Od 22 izvoljenih jih 
tako ne pride niti 16.508
V letu 1876 se je v deželnem zboru pojavil znani ustavovernež Vesteneck, ki so ga 
tega leta izvolili v veleposestniški kuriji. Na seji 10. 4. 1876 je očital narodni večini 
zapravljivost v upravi, ker so zmetali toliko denarja za slovenske diletantske pred­
stave. Hkrati je omenil vnovično spravo med narodnjaki in poudaril, da umirajoči 
stranki ne bo pomagalo niti to, da so se mladoslovenci vrnili v kraljestvo starih. 
Zavrnil ga je Zarnik, da ob spravi nobena stran ni v načelih ničesar opustila: “Ker 
so videli Slovenci pred seboj tako brezobzirnega nasprotnika, ki mu je ljubše, da 
Turek natakne zadnjega kristjana, kakor da bi pomagali tlačenim Slovenom, so se 
morali pač združiti v odpor proti takemu liberalizmu.”509 Prav tako je bilo napetost 
v kranjskem deželnem zboru čutiti v naslednjih letih, tudi po zaslugi Vestenecko- 
vih provokacij. Tako je npr. na seji deželnega zbora 10. 4. 1877 Bleiweisov predlog 
o nastavitvi potujočega učitelja kmetijstva pospremil s komentarjem, da so ure slo­
venske večine v deželnem zboru že štete in ta zato izrablja še zadnjo priložnost, da 
preskrbi svoje varovance.510
505 ZAL, LJU 488, COD III/27, zapisnik seje občinskega sveta z dne 22. 6. 1876.
506 L. T., 21. in 22. 6. 1876, ter ZAL, LJU 488, COD III/27, zapisnik seje občinskega sveta z dne 17. 8. in 
26. 9. 1876.
507 L. T., 18. 10. 1876.
508 S. n., 20. 10. 1876.
509 Gorše ..., str. 150.
510 Gorše ..., str. 151.
- 190 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Tudi v letu 1877 se slovenski občinski svetniki, ki so se leta 1875 po dolgih letih 
spet pojavili na magistratu, nemški večini niso zdeli ravno prijetna družba. Po nji­
hovem mnenju prvih ni skrbel blagor mesta, temveč so se ukvarjali bolj s tem, da 
bi čim bolj otežili delo nemški večini - vlagali so vrsto brezpredmetnih interpelacij, 
izvajali osebne napade na mestne uslužbence (jim npr. celo poskušali prepovedova­
ti, da bi se ukvarjali z ribiškim športom) in občasno bojkotirali seje mestnega sve­
ta. Zato so na shodu ustavoverne stranke pred občinskimi volitvami poudarjali dis­
ciplino in potrebo po polnoštevilni udeležbi, saj se je lani pokazalo, kakšen predvo­
lilni terorizem izvaja nacionalna stranka in kakšno škodo povzročajo njeni pred­
stavniki v občinskem svetu.511
Poraz Slovencev na deželnozborskih volitvah 1877 je prinesel nemško večino v kranj­
skem deželnem zboru. Pot do večine (20 : 16) je Nemcem pripravil že Vesteneck z 
zavzetjem trgovsko-obrtne zbornice. Vzroki za slovenski poraz na deželnih volitvah 
so bili mnogovrstni, najbolj so prispevali k temu vladno nasilje, izjemno slab gos­
podarski položaj na Kranjskem in precej uspešna predvolilna agitacija ustavover­
cev.512 L. T. se je kmalu začel pritoževal, ker vlada, ki je izšla iz ustavoverne stran­
ke, ni sklicala deželnega zbora, čeprav so po toliko letih vladavine “Rimljanov in 
Moskovičanov” kranjski ustavoverci končno zmagali na deželnih volitvah. Pričakova­
li so, da bo na novo sklicani deželni zbor izbral deželni odbor, tako pa je še vedno 
dejaven stari, v katerem sedijo nasprotniki ustave.513
Govor dr. Suppana leta 1878 na rednem ponovoletnem zasedanju Ustavovernega 
društva je obravnaval položaj v ljubljanski mestni občini, na Kranjskem in v celotni 
monarhiji. Pri tem je poveličal ustavoverne uspehe v domači kronovini (zmaga na 
deželnih volitvah in volitvah obrtno-trgovske zbornice 1. 1877, uspešno delo somiš­
ljenikov na deželi) kot zmagoslavje inteligence in svobodnega meščanstva ter slavil 
uspehe ljubljanskega občinskega sveta. Ta naj bi bil od časov, ko je prišel v nemške 
roke, dosegel predvsem naslednje:
- od nacional-klerikalcev naj bi bil prevzel 48.000 gld pasive in uspelo mu je, da so 
se dohodki še zvečali (npr. dosegli so višje prispevke za nastanitev vojaštva, v pri­
merjavi z 1. 1867 za 6400 gld, tako da je bila Ljubljana uvrščena v višji tarifni raz­
red), izdatki pa znižali (odpravljen je bil prispevek za oskrbo bolnišnic);
- pri tem je občinski svet tudi primerno povečeval dohodke mestnim uslužben­
cem in izdatno zalagal sklad za reveže.
Tako je po Suppanovem mnenju občinski svet od 1. 1869 do tedaj svojo nalogo po­
vsem opravil. Kaltenegger je nato ugotovil, da je za tolik uspeh najbolj zaslužen
511 Tudi v letu 1877 so se nadaljevala živahna nasprotovanja med slovenskimi in nemškimi občinskimi 
odborniki. Pri tem je bil po mnenju ustavovernih mestnih svetnikov s svojo bizarnostjo najbolj opazen 
odbornik Regali, ki ga včasih niti lastni kolegi niso podprli. Tako je npr. na seji 17. 1. ostal osamljen s 
svojim nenavadnim stališčem do ocene dela mestnega fizika. Karl Bleiweis mu je odrekel kompetentnost 
razsojanja v tem vprašanju in tudi drugi slovenski odborniki so glasovali proti njegovim predlogom. Na 
seji 23. 1. 1877 je Regali ponovno napadel mestne uslužbence, češ da jih je večkrat videval v mestu 
med uradnimi urami. Za svoje podrejene se je zavzel župan Laschan in zatrdil, da jih na cesti vidi zara­
di službenih opravil, medtem ko je Regalija opomnil, da njegovih izpadov ne bo več prenašal.
512 Primerjaj Gorše ..., str. 154 in poglavje o volitvah.
513 L. T., 13. 2. 1878.
- 191 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
Suppan. Na drugi strani pa je bilo Suppanovo videnje položaja države mračno: ta 
je v krizi, ki ji ni videti konca, saj se politika vodi brez jasnega cilja, zadeve pa re­
šujejo od primera do primera. Dualizem je na resni preizkušnji, pogum pa je Sup­
panu upadel ob misli, da bo vsakih deset let podaljšanje gospodarske nagodbe po­
vezano s takim naprezanjem.514
Potem ko je bil deželni zbor septembra 1878 vendarle sklican, so ustavoverci v duhu 
sklepov svojega zasedanja konec junija 1878 izsilili toliko želeno spremembo šolske 
deželne zakonodaje, ki dotlej “ni sledila duhu državnega zakona”.515 Ko so torej 
končno dobili vse vzvode oblasti na občinski in deželni ravni, so kranjski ustavo­
verni liberalci pokazali, kako si zamišljajo izvajanje državnih zakonov. Začela se je 
še bolj pospešena germanizacija. Že na seji občinskega sveta 14. 6. 1878 je nemška 
večina sprejela resolucijo, s katero je od deželnega zbora zahtevala, naj se v mest­
nih ljudskih šolah nemščina bolj poučuje kakor do tedaj. Slovenski odborniki 
(Potočnik, Klun, Ahačič, Regali, Petričič in Bleiweis) so ob sprejetju te resolucije 
zapustili dvorano in seja se je zaradi nesklepčnosti zaključila. Seveda pa se ustavo­
vercev na ta način ni dalo ustaviti. Zdi se, da je bila glavnina sprememb, ki so jih 
zahtevali, pod streho že do konca leta. L. T. je tako 28. 12. 1878 zadovoljno poročal 
o obžalovanju S. n., da zdaj v šoli prevladuje nemščina in da tudi uradništvo čeda­
lje bolj uraduje zgolj v nemščini. L. T. je na to odgovoril, da je Kranjska avstrijska 
dežela, ki ni sposobna samostojno preživeti. Tesno je navezana na mater Avstrijo in 
ta povezava se udejanja prek nemškega jezika, tako osovraženega pri S. n.
Kakor smo že omenili, so na prvem zasedanju deželnega zbora ustavoverci Sloven­
ce spet pozvali k spravi. Deželni glavar Kaltenegger je člane deželnega zbora po­
menljivo pozdravil z besedami: “Mir z vami!” Slovenci, razjarjeni zaradi volilnih 
prevar in vladnega pritiska, so nato v S. n. odgovorili, da z ustavoverno stranko 
pod nobenim pogojem nočejo sklepati miru, temveč nadaljevati boj na življenje in 
smrt.516 Sloge, ki je tega leta ob Bleiweisovem jubileju na kratko zavladala v občin­
skem svetu, je bilo kmalu konec. Tokrat sta se stranki sprli v zvezi s podelitvijo 
častnega meščanstva generalu Philippovichu, ki je bil poveljnik okupacijskega poho­
da na Bosno in Hercegovino. Očitno so bili razlogi, da je slovenska stran po občin­
skem svetniku Regaliju nujno predlagala podelitev častnega meščanstva, dvojni. 
Prvič so želeli počastiti človeka, ki je izpeljal tudi njihove želje oziroma zahteve po 
zasedbi Bosne, drugič pa je bil (vsaj po poročilih L. T.) Philippovich po operacijah 
odpoklican, ker ni želel obdržati turških uradnikov in spoštovati turških zakonov, 
temveč je kot službeni jezik uvajal samo srbohrvaščino.517 Deschmann je temu nuj­
nemu predlogu nasprotoval:
514 L. T., 11. 1. 1878.
515 L. T., 26. 6. 1878.
516 L. T., 21. 9. 1878, članek z naslovom “Kampf auf Leben und Tod”; L. T. je končal članek z nekaj gren­
kobe: “Kakor že mnogokrat je ustavoverna stranka na prvem zasednju deželnega zbora ponudila roko 
sprave in skozi usta deželnega glavarja povabila k mirnemu zbližanju in sodelovanju. Na ta poziv je do­
bila odgovor: 'Boj na življenje in smrt!' Radi bi se temu boju izognili, vendar - če nam je vsiljen - ga 
bomo bojevali s poštenimi sredstvi za dobro in pravično stvar.”
517 L. T., 13. 11. 1878.
- 192 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
S častnim meščanstvom se igra nekakšen črni Peter. Že na zadnjem zaseda­
nju je poskušala nasprotna stran ta predlog spraviti na dnevni red. Vendar 
se niso potrudili, da bi se z nasprotno stranko zaupno in diskretno posvetova­
li, saj ima za nekoga častno meščanstvo pomen le, če je občinski svet glasoval 
za to soglasno ...
Potočnik ga je nato zavrnil z utemeljitvijo nujnosti:
General Philippovich bo v kratkem potoval skozi Ljubljano na Dunaj in bi ga 
ob tej priložnosti lahko pozdravili kot častnega meščana. Pri zaslugah znameni­
tega vojskovodje bi bilo glasovanje zoper Regalijev predlog dejanje nelojalnosti.
Te besede so povzočile pravi vihar neodobravanja in nasprotovanja med nemškimi 
svetniki. Zupan je vzel v zagovor občinski svet, če ne izglasuje častnega meščans­
tva, in opomnil Potočnika, ki ni hotel preklicati izjave. Horak je nato navedel šest 
primerov, ko je bilo častno meščanstvo podeljeno na nujni predlog. Jurčič je napa­
del Deschmanna, ki ni ugovarjal podelitvi častnega meščanstva v primeru A. A. 
Auersperga, Beusta in v zvezi s sleparijo z odpravo na severni tečaj; v primeru Phi­
lippovich to počne samo zato, ker je omenjeni Hrvat. Deschmann je protestiral pro­
ti temu, da se mu pripisuje tako nizkotno mišljenje. Označil je le ničvredno ravna­
nje nasprotne stranke, saj si podelitev častnega meščanstva kot najvišjega odlikova­
nja mestne občine takega ravnanja ne zasluži:
Ni jasno, zakaj naj bi bilo to zdaj nujno, če na zadnji seji ni bilo. Potočnik na 
zadnji seji ni utemeljil predloga, nasprotna stran ga je postavila na konec 
dnevnega reda in pustila, da je zato padel. Že takrat se je vedelo, da general 
Philippovich zapušča Sarajevo. Tako ravnanje proti večini občinskega sveta za­
služi, da se oceni kot nelojalno.
Slovenski svetniki so pri teh besedah začeli razbijati, kričati in zahtevati, naj župan 
od govornika zahteva red. Nato je župan zasedanje hitro zaključil. Na seji, ki je sle­
dila dan zatem, so na Kalteneggerjev predlog soglasno podelili častno meščanstvo 
Philippovichu, zavrnili pa so Regalijev predlog, naj se diploma sestavi v slovenščini.518 
S. n. je 5. 12. 1878 poročal, da so se nemškutarji soglasno odločili za častno meščans­
tvo, ker se niso hoteli zameriti vladi. Tudi Deschmann, ki je pred tremi dnevi strast­
no nasprotoval Philippovichu, se je spokoril in pohlevno glasoval, potem ko so mu 
“previdnejši kolegi pripravili pridigo”. Philippovichu je nato delegacija mestnih oče­
tov podelila častno meščanstvo na kolodvoru 12. 12. 1878, ko je potoval skozi Ljub­
ljano. L. T. pa je nasprotoval pisanju v več časopisih, češ da je bilo slavljenje gene­
rala Philippovicha uprizorjeno ne samo zaradi izvrstnega vodstva hrabre avstro-ogr- 
ske vojske, temveč tudi zaradi njegovega zvestega zastopanja nacionalne ideje, saj 
je ubral pravo pot pri upravljanju province in jo rešil madžarizacije: “Vendar je tre­
ba vedeti, da je avstrijski vojak zvest le cesarju in Avstriji, ne pa nemški ali ma­
džarski ideji.”519
V letu 1878 se je že poznalo, da kranjskemu deželnemu zboru ne vladajo več Slo­
venci. Nemška večina je tako npr. zavrnila adreso petnajstih slovenskih poslancev, 
v kateri so se zahvaljevali za zasedbo Bosne, omenjali nezakonite lanske deželne
518 L. T., 3. in 4. 12. 1878.
519 L. T., 18. 12. 1878.
- 193 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
volitve in hkrati zahtevali spremembo krivičnega volilnega reda, ob koncu pa po­
novili staro željo po Združeni Sloveniji. Dne 12. 10. 1878 je deželni zbor izglasoval 
Vesteneckov predlog o spremembi zakona o ljudski šoli. S tem se je kranjskim šol­
skim svetom odvzela pravica predlagati prosilce za službe in vse poslovanje v zvezi 
s tem se je izročilo deželnemu šolskemu svetu. Tako je bila - kakor je omenil Sve- 
tec - uničena še zadnja sled šolske avtonomije. Zanimivo pa je, da so tega leta slo­
venski in nemški poslanci družno nastopili (sicer brezuspešno) za ohranitev nižje 
gimnazije v Kranju.520
Takoj na začetku leta 1879 so se ustavoverne perspektive poslabšale. L. T. je 29. 1. 
1879 pisal o odstopu Auerspergovega ministrstva in izrazil prepričanje, da vse po­
teka v okviru ustave, ter pretirano vesele federaliste poučil, da je treba znati razli­
kovati med padcem vlade in spremembo sistema.
Kljub temu zagotavljanju pa nemška popolnost oblasti na Kranjskem ni prav dolgo 
preživela Lasser-Auerspergove vlade. Na državnozborskih volitvah 1879 so kranjski 
Nemci doživeli polom in glede na novo vlado ni bilo videti, da bo v prihodnjih vo­
lilnih spopadih bolje. Kljub grenkim razglabljanjem in mračnim vizijam ob zame­
njavi vlade so se ustavoverci tolažili s tem, da je vsaj občinski svet njihova posto­
janka, ki je nasprotniki ne bodo tako kmalu zavzeli. Na nedavnih državnozborskih 
volitvah so Slovenci po mnenju ustavovercev zmagali le zato, ker so postavili kan­
didate, ki se niso umazali z dotedanjo politiko nacionalne stranke. Za občinsko ra­
ven naj bi bilo nacional-klerikalcem še posebno težko najti primerne kandidate:
Trdovratno sovraštvo in brezumna gospodovalnost, ki je značilna za malošte­
vilne nacionalne občinske svetnike, je porok, da se drevo slovenskega šoviniz­
ma ne bo razraslo do neba. Njihovo nerganje in interpelacije v občinskem sve­
tu nemške liberalne večine niso pripravile do sovraštva ali krivičnosti do slo­
venskih someščanov. Občinski delovni krog daje tudi manj možnosti za zapelje­
vanje volivcev. Na državni in deželni ravni je še možna visoka nacionalna po­
litika - na občinski pa se preprosto zahteva, da se občinsko gospodarstvo vodi 
v redu, ohranja javna varnost in spodbuja blaginja. Spoštujemo in cenimo slo­
venski narod, vendar - dokler bo pod vodstvom ljudi, ki so polni slepega so­
vraštva do nemških sodržavljanov, in dokler hodijo z roko v roki s klerikalci, 
se bodo morali odpovedati temu, da bi v občinskem svetu prevzeli tisto mesto, 
ki bi ga lahko, ko bi bila javna blaginja prva smernica za obnašanje njihovih 
vodij. 521
V občinskem svetu pa je bilo zaznati ostra nasprotovanja že zaradi najbolj banalnih 
povodov in to je postajala stalna praksa. Tako je npr. prišlo do izgreda, ko je hišna 
lastnica Marija Boichetta hotela postaviti drvarnico ob nekem zidu. Njen sosed, hi­
šni posestnik Bergant, je sprva vpričo več občinskih svetnikov privolil v zidavo. Poz­
neje pa se je spomnil, da je zid skupen, se premislil in ni hotel podpisati protoko­
la. Združena pravna in gradbena sekcija občinskega sveta je odločila, da obvelja 
prva odločitev, to pa je bil vzrok za škandal. Slovenski občinski svetniki so se zav­
520 Gorše ..., 157-158.
521 L. T., 16. 7. 1879; članek z naslovom “Überflüssige Sorgen”.
- 194 -
IV. Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi kranjski 1870-1877 in kratkotrajna popolna ...
zemali za Berganta, vendar je nemška večina zavrnila Regalijev predlog, naj se se­
stavi nova komisija. Tako so svetovalci Horak, Jurčič, Regali, Goršič in dr. Zarnik 
med zmerjanjem ustavovernih kolegov zapustili dvorano in svet je postal nesklepčen. 
Na naslednji seji je občinski svet potrdil odločbo v zvezi z gradnjo, nakar je šel Ber­
gant v tožbo. Sodno pravdo je na koncu izgubil, saj so ugotovili, da je zid občin­
ski.522 Politični Tartuffi, kakor je L. T. imenoval slovenske občinske svetnike, pa so 
po novem nastopali v vlogi vladne stranke. Tako je občinski svetnik Potočnik prote­
stiral proti temu, da ustavoverna večina spravi na dnevni red podpis peticije, ki bi 
jo poslali državnemu zboru (kar je že storil graški magistrat). V njej so zahtevali 
razširitev pravice služenja vojske v funkciji enoletnega prostovoljca tudi na obrtne, 
kmetijske in trgovske šole. Po mnenju slovenskih svetnikov pa je bilo to mešanje v 
vladna pooblastila in nedopustna prekoračitev občinskega delovnega okvira. Nemci 
so temu stališču nasprotovali in trdili, da nastopajo v interesu ljudstva. Deschmann 
je poudarjal, da je peticija eden osnovnih institutov ustave. Ker se zakon o vojski 
popravlja vsakih 10 let, je priložnost zdaj, saj je npr. število vpisanih na deželni vi­
nogradniški šoli zato tako majhno, ker si podeželski krčmar težko privošči, da bi 
sina po šolanju “prepustil” vojski še za tri leta.523
*
V občinskem svetu od 1875, pa tudi v deželnem zboru (od vsega začetka) so bila 
razna nasprotovanja na dnevnem redu. V zgornjem poglavju je naštetih le nekaj 
primerov, saj bi za nadrobno obdelavo vseh porabili nenavadno dosti prostora.
Za vse obdobje so bili značilni spori v zvezi s šolstvom in z njim povezanim vpra­
šanjem učnega jezika. Tudi Ivan Prijatelj je že za šestdeseta leta 19. stoletja ugotav­
ljal, “da je šolstvo imel germanizem za največji steber svojega mostu in je povsod 
kaj malega popuščal, samo v šoli ne”.524 Pozneje je to področje svoj pomen samo še 
večalo - zagrizen boj se je stopnjeval. Ustavovercem se je zdelo, da je ob pogub­
nem vplivu klera, ki je posebno mogočen na podeželju, njihovo edino upanje šola, 
ki naj bi na dolgi rok “razsvetlila” zaostale množice. Tudi Slovencem je bilo jasno, 
kakšno vlogo pri buditvi narodne zavesti in razvoju slovenske kulture igra šolstvo. 
Vsa druga vprašanja so se glede na trenutni politični položaj pojavljala in izginjala 
(npr. celo zahteva po Zedinjeni Sloveniji), boj za nadzor nad šolskimi sveti, šolsko 
zakonodajo, nastavitvijo učiteljev, njihovim napredovanjem in nagrajevanjem ... pa 
je ohranil ključni pomen.
522 L. T., 13. 9. 1879; članek z naslovom “Ein Skandal im Gemeinderäthe ”.
523 L. T., 25. 11. 1879; članek z naslovom “Die politische Tartüffes der Gemeindestuhe ”.
324 Prijatelj ..., II. knjiga, str. 127.
- 195 -
Auerspergova vlada je pritiskala Slovenca ob steno (z nasiljem), Taaffe prav tako, ker se nanj opira pred napadi 
nasprotnikov. (»Brencelj«, 1882.)
Karikatura namiguje, da so Slovenci tudi pod Taaffejevo vlado še čutili (kljub izboljšanju svojega položaja), 
da jih “pritiskajo oh steno".
V. poglavje
ČAS STRMEGA PADCA KRANJSKE
USTAVOVERNE STRANKE
1880-1882
Pozicije, ki so si jih ustavoverci pridobili do leta 1879, so s prihodom Taaffejeve vlade 
in nastopom novega deželnega predsednika Andreja Winklerja začeli izgubljati. Sklad­
no s tem so se spreminjala tudi njihova stališča in usmeritve, posebno seveda odnos 
do vlade in državnih funkcionarjev, saj so kranjski ustavoverci prešli v opozicijo.
v/i Programske usmeritve ustavoverne stranke 1880-1882
Že v začetku leta 1880 je tudi kranjske Nemce neprijetno presenetil razpust izvr­
šnega odbora Ustavne stranke (Verfassungspartei) zaradi umika poslancev Napred­
ne stranke (Fortschrittspartei). Ustavna stranka se je popolnoma razcepila oziroma 
razpadla zaradi različnih stališč v zvezi z vojnim zakonom.525
Na zasedanju jeseni leta 1880 so kranjski ustavoverci skozi usta dr. Schafferja izra­
zili svojo radost ob napovedanem shodu vseh frakcij Ustavne stranke na Dunaju:
Ravno na Kranjskem ta dogodek najtopleje pozdravljamo, saj tukajšnja liberal­
na stranka že leta in leta dela v bistveno težjih razmerah kakor drugod in se 
zato morda še bolj zaveda, kam bi današnji režim - če bi dlje časa trajal - pri­
peljal ... Aktualna vlada morda v začetku res ni imela namena, da bi bila pro- 
tinemška, vendar v boju za obstanek posega po vseh mogočih sredstvih, kakr­
šna so imenovanja, prestavitve, jezikovne določbe, masovne zaplembe liberalnih 
časopisov itd.
Govornik je tudi zavrnil očitek, da so avstrijski Nemci složni le v opoziciji in da ni­
majo nobenega pravega državnega programa:
Nasprotno je sedanja vladna večina pisana druščina federalističnih, klerikal­
nih in fevdalnih elementov, ki so složni le v prizadevanju zrušiti ustavni si­
stem. Doneče besede o spravi in nevtralnosti ter skupnem delu vseh strank ozi-
525 L. T., 17. 1. 1880; članek z naslovom “Die Auflösung des Executivcomites der Verfassungspartei ”.
- 197 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
roma narodov niso noben program. Predstojeći strankin dan mora pokazati, 
da je nemškoavstrijsko ljudstvo složno ...
V nadaljevanju je o nemškem Schulvereinu govoril dr. Schrey in ugotovil, da - po­
sebno na Kranjskem - Nemce pod geslom “sprava strank” poskušajo izriniti z upra­
vičenih položajev. Ponovljena je bila že dodobra izlizana fraza, da v deželi doseže­
no stopnjo kulture ohranja nemščina:
Če ne bi bilo nemške kulture, bi bila Kranjska danes na stopnji Bosne - v njej 
bi vladalo neznanje in barbarstvo.
O stanju nemščine oziroma jezika in kulture v deželi so bile izrečene še naslednje 
ugotovitve:
Hvaležni smo prednikom, ki so - ne da bi zavrgli kranjski jezik - znali ceniti 
nemščino. Jeziku, ki pod imenom slovenščina šele nastaja, ne moremo priznati, 
da lahko zamenja visokorazviti kulturni jezik ... Proti nemščini se že eno stoletje 
krepko greši - predvsem v ljudski šoli. V času nacionalne deželnozborske večine 
so za poučevalni jezik z dekretom določili slovenščino. Nemščina se je kot pred­
met poučevala komaj v nekaj štirirazrednicah in posameznih trorazrednicah. 
Tako je znanje nemščine na deželi zamiralo in celo v deželnem glavnem mestu 
je bilo pouku v nemščini odmerjeno le malo ur. To pa ni zadostovalo - šlo je 
tako daleč, da se zdaj želi slovenizirati srednje šole, kar pa temelji zgolj na pris­
vojitvi znanstvenih zakladov drugega naroda. Srednji šoli se želi vtisniti pečat 
slovenskega zavoda, nemški državni jezik hočejo izriniti iz uradov, celo trgovski 
korespondenci se hoče predpisati kranjski jezik. Nič bolje ne kaže v drugih kro- 
novinah ... Splošni napad na nemštvo je geslo tostran in onstran Lajte. Zato se 
je osnoval Deutscher Schulverein - da bi zagotovil kulturo in možnost izobrazbe 
naslednjim generacijam, tj. da mladina ne bi podlegla tujemu vplivu v krajih, 
kjer Nemci niso sposobni izbojevati si poukka v nemščini. Deutscher Schulverein 
torej podpira občine pri razširitvi pouka, podpira nemške učitelje ...
V nadaljevanju je Deschmann navedel še več primerov iz zgodovine, ki so pričali o 
blagodejnem vplivu nemščine na razvoj Kranjske. Tako je članstvo sprejelo resolu­
cijo, da podpira ustanovitev sekcije Schulvereina za Kranjsko, in je to nalogo zau­
palo društvenemu odboru.526
Ob koncu leta so se ustavoverci v “turobnem vsakdanjiku” tolažili s proslavo v čast 
cesarju Jožefu II., ki je postavil temelje sodobni državni ideji, spodbujal razsvet­
ljenstvo in bil predhodnik liberalizma - vsaj tako ga je predstavil slavnostni govor­
nik Deschmann.527 Zdi se, da so se Slovenci na občinski ravni začeli povezovati s 
socialdemokrati, vsaj tako je poročal Laibacher Wochenblatt (v nadaljevanju L. W.). 
Zborovanju, ki sta ga organizirala občinska svetnika Regali in Potočnik, je prisostvo­
val neki socialdemokrat iz Gradca. Te težnje so bile po mnenju L. W. nezaslišane; 
konservativna Ljubljana je tako dobila dovolj zgovorno opozorilo, kakšna so sreds­
tva in cilji nacionalne stranke, ki se ne ustraši manipulirati s komunističnimi gesli, 
da bi delu prebivalstva zmešala glavo.528
526 Laibacher Wochenblatt (v nadaljevanju L. W.), 30. 10. in 6. 11. 1880.
527 L. W., 4. 12. 1880.
528 L. W., 11. 12. 1880; notica z naslovom “Die Nationalen im Bunde mit den Sozialdemokraten ”.
- 198 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
Ustavoverne ocene o poteku leta 1880 niso bile pozitivne. Ugotovili so, da je zavla­
dala vsesplošna nesloga - v koalicijskem ministrstvu, v vrstah državnozborske večine, 
med deželami, med stanovi; vladi je uspelo zbuditi tudi nasprotovanje med posa­
meznimi razredi. Namesto izvedbe davčne reforme so se povečali davki, ki so naj­
bolj - npr. povečanje dajatev na petrolej - prizadele manj premožne sloje. Taaffeje- 
vo ministrstvo je bilo po teh ocenah le uvertura v reakcionarni federalistični si­
stem, ki si ga ne upajo uvesti neposredno. Naloga Ustavovernega društva v teh raz­
merah naj bi torej bila, da nasprotuje tem razkrajajočim vplivom, da ohrani živega 
duha ustavoverne svobode in nastopa za svobodo na Kranjskem.529 Tako so si v letu 
1881 največ obetali od novonastale ustavoverne Združene levice (Vereinigte Linke), 
ki je na kongresu 13. 11. 1881 na Dunaju združila vse frakcije v enoten klub Usta­
voverne stranke, katere program je bil soglasno sprejet.530
Tudi naprej so zadeve za ustavoverce potekale neugodno, to je vsaj razvidno iz oce­
ne ob koncu leta 1882. Oseminsedemdeseto glavno zasedanje Ustavovernega druš­
tva je tako potekalo 18. 12. 1882 in na njem so se spet pritoževali nad vlado in nje­
no škodljivo politiko:
Od obljub o pravičnem nadstrankarskem ministrstvu, spravi in varčevanju ni 
ostalo nič. Spodbujajo se apetiti klerikalcev, ustanavlja se češka univerza, slo- 
venizirajo se srednje šole, financira se brez vseh zagotovil. Glede na rast pro­
računa se dolg povečuje za 50 milijard goldinarjev na leto ... Na Kranjskem 
se Taaffejevi blagoslovi uživajo v dvojni, če ne trojni meri. Pri tem, ko se veno­
mer ponavlja, da se ni nič spremenilo, se vrstijo imenovanja nacionalcev in 
službene premestitve ustavovercev. Potem je tu način komuniciranja višjih z 
nižjimi uradniki, vrsta izvajanja poslov in zakonov, ki je lahko zelo posebna, 
ne da bi s tem kršili zakone ... vse to in še mnogo drugih sredstev je na raz­
polago za vplivanje in spreminjanje politične situacije ... Nacionalci se ne 
spuščajo v finančne oziroma gospodarske probleme, pač pa venomer kričijo o 
jezikovnem vprašanju in debelo izkoriščajo 19. člen temeljnih državnih zako­
nov. Splošna tendenca zadnjih let je slavizacija države, ki hkrati seveda izrinja 
nemštvo z njegovih upravičenih zgodovinskih položajev. Morda vlada v začetku 
ni imela tega namena, vendar zdaj ni več sposobna ustaviti odvezane nacio- 
nalklerikalne sile. Z našega strankarskega stališča želimo, da ta vlada čim prej 
pride do svojega konca, ko ne bo več mogla z raznimi koncesijami zadovoljiti 
vedno večjih apetitov. V vseh evropskih državah krepijo državne sisteme in jih 
poskušajo narediti čim bolj učinkovite, pri nas pa izvajajo federalistične posku­
se. Drvimo v jezikovno zmedo. Naša zunanja politika temelji na sporazumu z 
Nemčijo, notranja pa stremi za tem, da potlači narod, ki v zvezi z Ogrsko prav­
zaprav drži državo pokonci ... Drža Nemcev je jasna - z vsemi zakonitimi sred­
stvi se je treba postaviti po robu sedanji vladi. Združena levica, ki je prvi po-
529 L. W„ 26. 2. 1881.
530 L. W., 26. 11. 1881. Najbolj pomenljiv pasus programa Združene levice: “V spoznanju, da je vladna 
politika naravnana proti eksistenčnim institucijam in narodnim interesom Nemcev ter drugih narodov, 
ki si v zvezi z Nemci prizadevajo za razvoj svobode in kulture, se podpisniki združujejo v zaščito ogro­
ženih narodnih interesov v en parlamentarni klub z imenom Združena levica.”
- 199 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
goj za obrat na bolje, je enotna in pripravljena na ukrepanje. Naša patriotična 
dolžnost je skupaj z veliko nemškoavstrijsko stranko nasprotovati politiki, ki je 
državi škodljiva.™
Deželni predsednik Winkler je v zvezi z besedami, izrečenimi na zgoraj omenje­
nem zasedanju, ministrstvu za notranje zadeve 28. 12. 1882 poslal dopis, v kate­
rem je zagotavljal, da so obtožbe ustavovercev brezpredmetne:
O slovenizaciji srednjih šol ni govora, saj je učni načrt potrdilo ministrstvo za 
kulturo in šolstvo. O nezadovoljstvu in nemiru med ljudstvom ni sledu. Masa 
in izobraženci so do polemike med strankarskimi prvaki večinoma ravnodušni 
- zdrahe med strankama imajo zelo majhen odmev™
*
Zagrizeno nasprotovanje Taaffejevi vladi, kritiziranje njene politike na vseh ravneh 
in področjih ter upanje na veliko vrnitev Združene levice, ki jim bo spet zagotovila 
oblast - to so bila stališča kranjskih ustavovercev v času, ko je njihova zvezda zaha­
jala. Taffeja so obtoževali, da odkrito dela v škodo nemškega naroda in da je lutka 
v rokah Slovanov, njegova vlada pa da je le prehodna faza pri uvajanju reakcionar­
nega federalističnega sistema.
Stališča ustavoverne stranke do slovenskega tabora
Značilna je ocena, zapisana v L. W. konec leta 1881, ki pove, kaj najbolj - glede na 
poročanje Novic - moti Slovence:
- 1. deželni šolski inšpektor Pirker še ni odstavljen,
- 2. v deželi se širi nemški Schulverein,
- 3. kranjski deželni zbor z ustavoverno večino še ni razpuščen.531 532 533
Potem ko so Slovenci zmagali na nadomestnih občinskih volitvah 1882, je njihov 
položaj na magistratu L. W. označil kot izjemno dober. Zagotovljena jim je bila pod­
pora vlade, dosedanja liberalna občinska večina je mestne finance spravila v vzor­
no stanje - posamezni projekti so bili izpeljani, za druge, ki so bili načrtovani, pa 
so bila zagotovljena finančna sredstva: “Vodenje” je ob rešenih velikih problemih 
nadvse lahko, liberalci pa predstavljajo v mestnem zboru številčno manjšino, kar je 
spet v korist nasprotnikov, saj tako lahko opravičijo svoje morebitne napake.534 
Pri osvajanju mestne oblasti v Ljubljani pa Slovenci niso imeli opraviti le z Nemci, 
temveč tudi z neslogo v lastnih vrstah, ki je imela izvor tudi v medrazrednih trenjih. 
Že leta 1880 so v L. T. so zapisali:
Nacionalci postavljajo svoje kandidate tako pozno zato, ker imajo težave in ne 
ker bi hoteli presenetiti nasprotnika. Izobraženi krogi nacionalnih meščanov
531 L. W., 23. 12. 1882.
532 AS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko, leto 1882, spis št. 2741.
533 L. W„ 26. 11. 1881.
534 Prav tam.
- 200 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
nočejo imeti nič skupnega z ljudmi okrog Slovenskega naroda, ki sebe bebavo 
poveličujejo, vse druge pa psujejo z najhujšimi izrazi. Že samo dejstvo, da dr. 
Ahačič protestira, da bi ga v isti sapi imenovali skupaj z Regallijem kot kan­
didata za III. razred, pove dovolj. Zgovorno je tudi, da je več oseb odklonilo 
ponujeni mandat.535
Ko so se volilne strasti po slovenskem prevzemu mestne oblasti 1882 nekoliko umi­
rile, so ustavoverci začeli pisati, kakšen razkol je pretil slovenskemu taboru tik pred 
občinskimi volitvami. Sive lase je prvakom menda spet povzročal Regali.
Jožef Regali je bil od 1877 član mestnega sveta:
Z Jurčičem, Fr. Peterco in dr. Valentinom Zarnikom je bil duša slovenskega od­
pora zoper takratno nemško večino v ljubljanskem občinskem svetu, ki jo je 
stalno vznemirjal z interpelacijami, zlasti leta 1877, ko je določevala nemško- 
slovenske ulične napise ... (S) svojo pogumnostjo, izvirno satiro, bistroumnostjo 
in dejansko človekoljubnostjo si je pridobil splošne simpatije in neomejen vpliv 
v slovenskih malomeščanskih in delavskih krogih, kar se je zlasti pokazalo ob 
nadomestnih volitvah v ljubljanski občinski svet (maja 1882), ki je po njego­
vem prizadevanju po 13 letih spet postal slovenski ... Zanimanje za socialna 
vprašanja ga je spravilo v stike z začetniki socialne demokracije na Sloven­
skem (Tuma, Šturm, Železnikar). Ko je celovška porota decembra 1884 obsodi­
la Železnikarja na 10-letno ječo, je v preiskavo prišel tudi Regalli, vendar so jo 
zaradi njegove konservativne usmerjenosti pred obtožbo ustavili. 536 537
Kljub vsem zaslugam pa so Regalija po poročanju L. W. pred občinskimi volitvami 
1882 degradirali in mu odvzeli poveljstvo nad agitatorji:
Demokratska frakcija na čelu z Regalijem je ugotavljala, da prvaki skrbijo le 
zase, ne pa tudi za koristi malega obrtnika. Zato so se odločili za sestavo last­
nega socialdemokratskega volilnega odbora, ki naj bi iz njihove sredine sestavil 
listo kandidatov za občinski svet. Nacionalni prvaki so se zelo prestrašili, da 
jim bodo iztrgali uzde iz rok, zato so poslali dva člana nacionalnega odbora k 
dobremu Regalijevemu prijatelju (tega so pozneje nacionalni listi zaradi njego­
ve predvolilne agitacije zelo hvalili). Ta človek se je zelo zanimal za barako, ki 
je mejila na njegovo prodajalno, in tako se je lepo izkazalo, kako se da voziti 
s koncesijami in koncesijicami. Pogodba je bila sklenjena, ko je bil “medved še 
v gozdu” [pred volitvami - op. a.], zato pa so toliko bolj zgovorne sedanje seje 
občinskega sveta. Tako je pompozno napovedovana akcija socialdemokratov 
potonila v močvirje in narodni vodje so lahko spet laže zadihali. 637
O Regalijevih proletarskih pogledih ter nekakšnem nesoglasju med Zarnikom in Re­
galijem v svojih spominih piše tudi Hribar. Ko je slovenski občinski odbornik, mi­
zarski mojster Josip Regali, pri enem od posvetovanj pretirano sitnaril z zahtevo, 
da ne smejo kandidirati nobenega doktorja, ga je Zarnik vehementno ukrotil. S svo­
jo debelo palico je usekal po mizi in zarohnel: “Regali, ti prekleta duša, zdaj imam
535 L. T., 2. 4. 1880.
536 SBL, III. knjiga, str. 64-65.
537 L. W., 8. 7. 1882 - rubrika Eingesendet, avtor “Spurius”.
- 201 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
tega pa že dovolj! Kaj misliš, da sem svojo doktorsko diplomo ukradel? Če ne vtak­
neš koj jezik med zobe, ti dam brco, da jo boš pomnil!”538
Poleti 1882 je tako Regali, eden najbolj zaslužnih za slovensko osvojitev mestnega 
občinskega sveta, iz tega izstopil. Ob tej priložnosti je v Ljudskem glasu naštel svo­
je zasluge, ki jih je med svetnikovanjem dosegel za volivce šentpetrskega predmest­
ja in Kurje vasi. Hkrati je predstavil svoje motive za odstop, predvsem pa odločno 
zavrnil očitke, da ga je liberalna stranka kupila. Regali je menil, da se lahko pona­
ša z naslednjimi deli: gradnjo kanala v Šempetru, pogozdovanjem mestnih parcel 
na grajskem griču, povečanjem števila cestnih svetilk v posameznih mestnih prede­
lih, ustanovitvijo štipendij za obrtne učence, pobudo za graditev mostu za pešce 
čez Gruberjev kanal, imenovanjem vojskovodje Phillipovitscha za častnega meščana, 
prepiri s Schreyem glede ponemčevanja mestnih šol, potem ko so se drugi nacio­
nalci odstranili iz sejne dvorane ... Očitek, da je socialdemokrat, je bil baje neute­
meljen, saj mu je socialdemokracija tako malo znana kakor “kitajska vas”. Imel je 
daljnosežne načrte, za posamezne zadeve je zatrdno obljubil, da jih bo izvedel, če 
bo nacionalna stranka prišla na oblast. Poudaril pa je, da svojih namenov ne more 
uresničiti - npr. zahteve po zmanjšanju takse za izdajo mrliških listov ali postavitve 
hišic za kramarje in drobne obrtnike. Ker ni mogel glasovati za povišek mestnim 
uslužbencem, z mirno vestjo odlaga mandat.539 540
Več ocen o slovenskemu taboru je združeno z volilnim vprašanjem, zato jih bomo 
obravnavali v naslednjem poglavju o volitvah.
v/2 Volitve - občinske, deželno- in državnozborske - v trgov- 
sko-obrtno zbornico ...
Priprave za nadomestne občinske volitve 1880 se še nikoli niso začele tako zgodaj 
kakor tega leta. L. T. je menil, da so Slovenci, spodbujeni z zmago na državnozbor­
skih volitvah, odločeni, da bodo na nadomestnih občinskih volitvah zmagali ne 
samo v III., temveč tudi v II. volilnem razredu. Volivce so zato svarili:
Če bi jim uspelo zmagati, bi resnično ugoden položaj mestnih financ kmalu 
zdrsnil na raven, kakršno je pred dolgimi leti zapustila nacionalna stranka.™
Občinske volitve leta 1880 so bile izvedene z zamudo, ker se je tiskanje volilnih list 
zavleklo; bile so napovedane za 5., 6. in 8. april.541 Predvolilni argumenti, s kateri­
mi so agitirali, pa so bili pri ustavovercih čisto drugačni kakor v prejšnjih letih. 
Predvsem so protestirali, da bi se uravnavanje šolske obveznosti prepuščalo dežel­
nim odborom. Čeprav so poudarjali, da naj trajanje šolske obveznosti ne bi bilo od­
visno od vsakokratne deželnozborske večine, so s tem zlasti hoteli otežiti spremem­
538 Ivan Hribar, Moji spomini, I. del, Slovenska matica, Ljubljana 1983, str. 94-95.
539 L. W., 5. 8. 1882.
540 L. T., 3. 2. 1880.
541 L. T., 21. 2. 1880.
- 202 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
bo uredbe o številu šolskih ur, ki se poučujejo v nemščini.542 Prava novost v nemški 
agitaciji pa je bilo utemeljevanje kandidature lastnih ljudi. Izginilo je besedičenje o 
potrebnosti, da pridejo na položaje ljudje, ki so izpričani ustavoverci. Niti sledu ni 
bilo več o tem, da morajo uradniki voliti vladne kandidate. Poudarjati se je začelo, 
da pri teh volitvah ne gre za politično demonstracijo, temveč da postavijo prave, 
sposobne ljudi na prava mesta. Delo občinskega sveta naj bi bilo neodvisno od po­
litike ter naj bi se omejevalo zgolj na skrb za blagor in napredek mestne občine.543 
Dne 4. 4. 1880 je S. n. to spremembo v predvolilni agitaciji ocenil v članku z na­
slovom “Recimo jedno!”:
S takimi berglami love se politiški otroci, ostareli slaboumniki in kričavi 
flaschenpatrotje, a ne možje, ki že dvanajst let od strani gledajo vaše zaprav­
ljanje in razsipanje mestnega premoženja in vaše agitatorno delovanje v mest- 
nej hiši. Če so res to vaša stališča, kako da nikoli niste izbrali odbornikov iz 
naše srede?
Ni popolnoma jasno, ali je vest, ki so jo širili ljubljanski Nemci, da so jim Sloven­
ci ponudili sestavo koalicijskega kabineta, resnična. Še manj je znano, kdo je ver­
jel njihovi tezi, da “ustavoverni občinski svetniki s tem, ko stopijo v občinsko dvo­
rano, postanejo zgolj predstavniki občine, ki se ne ukvarjajo z dnevnopolitičnimi 
vprašanji”.544
Ustavoverci so med zasluge liberalne ere uvrstili tudi: tobačno tovarno, loterijsko 
posojilo, zmanjšanje bolnišničnih stroškov, oštevilčenje hiš, ureditev Mestnega trga 
in Schellenburgove ulice, kopališča Kolezije in - poleg vlaganja v Tivoli in obrežje 
- organizacijo policijske varnostne službe: “Prejšnja nacionalna vladavina je zapusti­
la samo dolgove in slabe varstvene razmere meščanov ... Pri teh volitvah kričijo, da 
uradniki ne smejo voliti protivladnega kandidata. Če bi ti pihali v nacionalni rog, 
bi postali seveda dobrodošli.”545 Slovenski občinski svetniki so baje na sejah mestne­
ga sveta zgolj blebetali politične govore, vlagali brezumne interpelacije in motili 
delo občinskega sveta z obstrukcijami. V isti številki so tudi omenjali, da je tožba o 
“ob steno pritisnjenih Slovencih” neprimerna, posebno ob pogledu na obilna telesa 
slovenskih občinskih svetnikov Zarnika, Goršiča, Regalija in drugih, ki so se med 
njihovim mandatom še bolj zaoblila.546 Zdi se, da je na izid volitev precej vplivala 
poslovilna izjava premeščenega deželnega predsednika Kalline, ki je ob odhodu 
izrazil željo še naprej slišati, da je županovanje v Ljubljani v zanesljivih Laschano- 
vih rokah. To je po nemškem zatrjevanju dokazovalo nesmiselnost slovenske trdi­
tve, da je tisti, ki ne bo glasoval za slovenske kandidate, vladni nasprotnik. Hkrati 
so dokazovali hinavščino Slovencev, ki državne uradnike zdaj imenujejo prijatelje, 
medtem ko je znano, da so v deželnem zboru zahtevali odvzem volilne pravice vo­
jaškim upokojencem. Obenem so bralce spominjali, kako je Alešovec v Brenclju
542 L T., 20. 1. in 18. 3. 1880.
543 L. T., 23. 3. 1880; govor društvenega predsednika Schreya na predvolilnem zborovanju za II. volil­
ni razred.
544 L. T., 24. 3. 1880.
545 L T., 2. 4. 1880.
546 L. T., 3. 4. 1880; članek z naslovom “An unsere Mitbürger!”.
- 203 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
zahteval zmanjšanje števila uradniških mest in kako se je Regali v občinskem svetu 
razglašal za zagrizenega sovražnika birokratov.547
Nemci so, enako kakor v prejšnjih letih, na občinskih volitvah zmagali v I. in II. 
razredu, Slovenci pa v III.548 Slovenci so za neuspeh obtoževali Kallinove izjave in 
150 “penzijonistov”, ki vedno odločijo volitve v II. razredu, čeprav ne plačujejo “pri- 
klad” ne mestu ne deželi. Nemci so razglašali pomen zmage in zatrjevali, da odme­
va tudi na podeželju.549
Nadomestne deželnozborske volitve 1880 v veleposestniški kuriji so izpopolnile zbir­
ko kranjskih odpadnikov. V to neslavno druščino je S. n. uvrstil tudi barona Josefa 
Schwegla, saj je v Kazini nastopil zoper vlado:
Pomagal je Vestenecka volit v deželni zbor. Že do sedaj ga ni noben Slovenec 
spoštoval, od zdaj smo prisiljeni Balohovega Martina sina deti v isto vrsto z 
Dežmanom in Vinkom Klunom, v vrsto renegatov, izdajnikov slovenske na­
rodnosti.550
Pred mestnimi občinskimi volitvami 1881 je na letnem zasedanju kranjskega Usta­
vovernega društva povzel besedo dr. Schaffer. Poudaril je pomen vztrajanja član­
stva in volivcev, posebno zdaj, ker bodo nasprotniki izkoristili vladno podporo.551 
Schreyeve besede so izzvale ostro grajo L. Z. - ta mu je očital, da ne zna povedati 
nič novega, temveč ponavlja zastarele in obrabljene fraze.552 Nadomestne občinske 
volitve so potekale v znamenju vladne podpore slovenskemu taboru. Ustavoverci so 
kot največjo nevarnost poudarjali:
Slovenci bodo, če dobijo večino v mestnem svetu, slovenizirali šolstvo. To se do­
gaja že zdaj - pred nekaj dnevi je prispel ministrski odlok, s katerim se nemšči­
na izrinja z učiteljišč.
Pri tem je L. W. strašil volivce, da bo nastopila stiska revnih prebivalcev, ki ne bodo 
mogli - kakor tisti imoviti - pošiljati svojih otrok na šolanje v Gradec ali kam dru­
gam zunaj dežele, kjer se da naučiti nemščino. Ustavoverci so naštevali vse dosež­
ke svoje šestnajstletne vladavine in svarili, da bo Ljubljana pod morebitno sloven­
sko vlado zdrknila na raven velike vasi in da jo bo zapustil še zadnji “penzionirani 
narednik”, saj se bodo vsi upokojeni uradniki preselili v Gradec. Zasluge ustavover­
ne dobe so bile po njihovem zatrjevanju: loterijsko posojilo, pritegnitev tobačne to­
varne, gradnja klavnice, ljudske šole, dekliške šole in javnega kopališča, napeljava 
kanalizacije, gradnja vodnjakov in nadzor nad njimi, nova organizacija sanitetne 
službe, mrliško ogledništvo, ustanovitev sklada za preskrbo mest, olepševalna dela, 
tlakovanje cest, ureditev parka Tivoli in Francevega nabrežja, povečava Nemškega 
trga, porušenje hlevov, ki so stali ob severni strani stolnice, tlakovanje cest in tr­
547 L. T., 5. 4. 1880; članek z naslovom “Die Abschiedtsworte Kallinas".
548 L. T., 5., 6. in 8. 4. 1880.
>49 L. T., 8. in 9. 4. 1880; ustavoverci so obžalovali, ker iz vrst Slovencev ni bil izvoljen Ahačič, saj je bil 
po njihovem mnenju dovolj realen in objektiven ter je v komunalnih vprašanjih sodeloval z liberajnimi 
kolegi.
550 S. n., 29. 5. 1881.
551 L. W., 26. 2. 1881.
552 L. W., 5. 3. 1881; članek z naslovom “Laibacher Zeitung contra Schrey”.
- 204 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
gov, oštevilčenje ulic in trgov, izboljšava javne varnosti - predvsem z organizira­
njem gasilske službe ...553
Na volitvah 27. 4. 1881 je bila udeležba izjemno močna, zagrizen boj je potekal z 
obeh strani. Ustavoverci so na koncu zagotavljali, da so z izidi zadovoljni: III. raz­
red je bil tako ali tako že vnaprej izgubljen, kljub temu pa je manjšina, ki je odda­
la glasove za njihove kandidate, narasla, v II. razredu so zmagali vsi ustavoverni 
kandidati, v I. razredu pa je eden od dveh ustavovernih kandidatov zmagal, drugi 
pa izgubil, vendar le za en glas.
Zadovoljstvo je toliko bolj upravičeno, ker sta se vlada in vladno uradništvo 
doslej ob volitvah obnašala korektno, letos pa je bilo vmešavanje z vladne stra­
ni brez primere. Laibacher Zeitung je sprva napovedal nevtralno držo, že čez 
nekaj dni pa je objavil, da vlada ne more hiti ravnodušna ob tem, ali bodo iz­
voljeni njeni privrženci (nacional-klerikalci) ali nasprotniki (ustavoverci) .
Ustavoverci so v odprtem pismu deželnemu glavarju Andreju Winklerju očitali pri­
stranost, da je bolj papeški od papeža Taaffeja (ta sicer ni prijatelj ustavoverne 
stranke, nikakor pa ni ljubitelj nacionalistov), da odkrito podpira Slovence in je vsaj 
posredno navdihnil pisanje Laibacher Zeitunga. Uradništvo na deželi, ki je prisega­
lo na ustavo, je bilo ob takem ravnanju svojega šefa baje zgroženo. Slovenci so bili 
po vesteh v L. W. z izidom močno nezadovoljni, saj so pričakovali gladko zmago. 
Bleiweis je po poročanju L. W. v Novicah postavil tri postulate, ki naj bi se jih vla­
da v prihodnje držala: 1. sankcije proti uradnikom, ki niso glasovali za njihove kan­
didate, 2. trije volilni razredi naj se razpustijo, voli pa naj se le v enem razredu, da 
bi lahko kmetje preglasovali inteligenco, 3. založniku Laibacher Zeitunga naj se od­
vzame tiskanje tega lista, delo pa zaupa vladi prijaznemu, slovenskemu podjetju.554 
Izidi so bili ob tokratnih volitvah zares tesni: v II. razredu je najmanjša razlika zna­
šala le 5 glasov (leta 1879 - 40, leta 1878 - 138), v I. razredu pa sta narodnjak For­
tuna in nemškutar Gariboldi dobila 114 glasov, Nemec dr. Pfeffer 113 in “narodni” 
dr. Mosche 112 glasov.555
Še en nepričakovan poraz je ustavoverno stranko doletel ob volitvah v trgovsko 
zbornico, v obrtni zbornici pa je bil neugodni izid po njihovih besedah pričakovan. 
Priznali so, da jih je uspavalo prepričanje o zagotovljeni zmagi v trgovski zbornici. 
Zato tudi niso agitirali tako, kakor bi bilo treba, predvsem so bili malomarni na 
deželi. Nasprotniki baje niso posegali samo po dovoljenih sredstvih, ampak so izva­
jali nasilje, najbolj pa je vplivala na izid vlada, ki je pred občinskimi volitvami jav­
no povedala, koga podpira.556
Leto 1882 je prineslo konec nemške vlade na ljubljanskem magistratu. Ustavoverci 
so v predvolilni agitaciji nastopili z že preizkušeno devizo: na nadomestnih občin­
skih volitvah naj bodo izbrani ljudje, ki bodo skrbeli, da se uveljavijo različni inte­
resi mesta, da bo Ljubljana napredovala in mestna uprava varčno delala. Na teh
553 L. W., 23. 4. 1882.
554 L. W., 30. 4. 1881.
555 S. n., 28. 4. 1881.
556 L. W., 13. 7. 1881.
- 205 -
■
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
volitvah naj bi torej nikakor ne šlo za uveljavljanje skrajnih političnih stališč. Tudi 
med volivci naj bi bila dva tabora - prvi, liberalni, naj bi se zavzemal za razumno 
vodenje mesta, kakršno se že dlje časa vodi, drugi pa bi pri komunalnem zastops­
tvu rad vpeljàl strankarstvo.557 Slovenci so na seji občinskega sveta protestirali proti 
sestavi volilnih seznamov. Tako je npr. Drč protestiral proti temu, da lahko voli 
tudi Kaltenegger, Zarnik pa je šel ob Horakovi podpori tako daleč, da je vsem čast­
nim meščanom odrekel pravico voliti v I. razredu in je predlagal, naj jih prestavijo 
v III. razred. Njegov predlog je ob zgražanju ustavovercev, da je nezaslišano tako 
degradirati zaslužne može, propadel z le petimi glasovi za.558
Ustavoverci so v predvolilnem prepričevanju poudarjali ugodni finančni položaj 
mesta, ki so ga dosegli z loterijskim posojilom, pri čemer meščani niso trpeli, iz­
peljana pa so bila različna dela (preskrba z vodo, tlakovanje, graditev cest ...) - 
“Kdor si želi nadaljevanje tega procesa, naj glasuje za ustavoverne kandidate.”559 
Dne 8. 4. 1882 je L. W. zapisal, da postavitev teh kandidatov odseva liberalno us­
meritev, t. j. da so “znani po svoji umirjenosti in razumnosti ter se nikoli niso 
udeleževali političnega življenja, imajo pa pred očmi blaginjo mesta in lastne in­
terese ... to demantira Narodovo kričanje, da v Ljubljani vlada triumvirat Desch- 
mann-Schaf'fer-Schrey”. Komentatorju v L. W. se je zdela nezaslišana misel, da bi 
odslovili dolgoletne in zaslužne svetnike Keesbacherja, Suppantschitscha, Suppa­
na, Schreya, Leskovica ..., namesto njih pa postavili neizkušene nacionaliste no­
vince. S. n. je predvolilno samohvalo nemškega tabora (Nemci so na 31 straneh 
objavili brošuro o uspehih svojega 13-letnega vodenja občinskega sveta) odločno 
zavrnil v članku Nemškutarske laži in ljubljanske volitve, iz katerega je razvidno, 
kako daljnosežen vpliv je imel nemško-slovenski politični boj na vsakdanje življe­
nje ljubljanskega meščana:
Grda laž je, da so nemškutarji od narodnega zastopa 1867 leta finančno sta­
nje ljubljanskega mesta v slabih okoliščinah našli ... da so morali nemškutar­
ji v 13 letih svojega vladanja kaj storiti, razumeva se samo oh sebi, ker tudi 
občinski zastop najbolj raztrgane in umazane romunske vasi ne bo celih 13 
let spal ali rok križem držal ... da je Kranjska hranilnica svojo novo poslopje 
v Knafljevej ulici povzdignila in da je kranjsko stavbno društvo tam nekoliko 
hiš napravilo - tudi s temi tujimi peresi se nemškutarski mestni zastop diči 
in lipša ... Res je, da so sezidali deško šolo na Cojzovem grabnu iz tistih sto- 
tisoč goldinarjev, ki jih je rajnki Sothen plačal. Ali to je ravno tako malo za­
sluga ljubljanskih nemškutarjev, kakor to, da se je letošnjo zimo nekoliko tisoč 
goldinarjev prihranilo, ker nij bilo treba snega pospravljati. Za teh stotisoč
{—' goldinarjev imajo še manj zaslug, nego tisti loterist, ki terno zadane, kajti ta
je moral vsaj staviti ... Prototip izredne neusmiljenosti in trdosrčnosti je g.
j5/ L. W., 25. 3. 1882; članek z naslovom “Voreinleitung zu den Gemeinderathswahlen ”.
558 L. W., prav tam in ZAL, LJU 488, zapisniki sej mestnega sveta COD 111/33, za leto 1882.
559 Predvolilni poziv ustavovernim volivcem v L. W., 1. 4. 1882. Postavljeni so bili kandidati: III. razred: 
Adolf Eberl, izdelovalec napisov, Nicolaus Hoffman, fabrikant kirurških instrumentov in izdelovalec no­
žev, Carl Krimmer, mizarski mojster; II. razred: dr. Friedrich Keesbacher, zdravnik, Carl Leskovic, zaseb­
nik, dr. Johann Mrhal, šolski svetnik in direktor višje realne šole; I. razred: Josef Luckmann, družabnik 
trgovske družbe, dr. Robert v. Schrey, odvetnik, dr. Joseph Suppantschitsch, odvetnik.
- 206 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
Zhuber. On je imel zmeraj referat o prošnjah, rekurzih, kaznih itd. Temu mo­
žu se kar lice od veselja sveti, in njegov fistelski glas vedno bolj krokarjevemu 
podoben postaja, kadar z navdušenostjo poroča, kako je treba katerega reveža 
odbiti in če je mogoče popolnem poteptati ... Tako so mnogoštevilnim ljub­
ljanskim siromakom kruh pobrali, da so jim prepovedali prodajati na štantih 
poleg Ljubljanice za “kresijo ”, kjer so uže ti ljudje od pamtiveka svojo kramo 
prodajali. Brez vsega uzroka so jih od tam spodili in nekatere na beraško pa­
lico spravili, rekoč, da se to godi zavoljo olepšanja mesta. Da pa njihov pri­
staš J. C. Mayer dan za dnevom ravno tam robo z voz razklada in popolnem 
zapira prelaz - tega nemškutarski očetje nič ne zapazijo, to po njihovem mne­
nju ljubljansko mesto lepša in kinči! Ravno tako so dolenjski vozovi v Flori- 
janskih ulicah od Bog ve kdaj uže se pred krčmami vstavljali in tako temu 
najbolj siromašnemu delu ljubljanskega mesta naklonili nekoliko zaslužka. 
Ali zavoljo polepšanja mesta jih je Zhuber preč dekretiral in nemškutarji so 
radostno prikimali. Zadeti revčki so zopet in zopet prosili in moledovali, naj 
se jim za božjo voljo ta zadnji košček kruha ne odvzame, narodnjaki so jih z 
vso močjo podpirali, ali Zhuber, trd in neizprosen kakor kamen, je kar s strast­
jo po teh prošnjah mahal, naj se zavržejo - se ve zavoljo polepšanja mesta ... 
Da sredi mesta na najbolj obiskovanem kraji, žganjarji okoli Lasnikove hiše 
tako kakor snopje leže in kakor medvedje renče - to pa ne kvari čisto nič le­
pote in vkusa našega glavnega mesta po Zhubrovih in njegovih prijateljev na­
zorih. Najbolj pa po nemškutarskih nazorih kinča ljubljansko mesto prepeva­
nje Lasnikovih žganjarjev oh nedeljah in praznikih, kajti takrat se razlega 
sredi cele Ljubljane, od čevljarskega do mesarskega mosta. Nemškutarski za­
stopniki mislijo, da naj prepevanje Lasnikovih žganjarjev namestuje Ljub­
ljančanom prepevanje benečanskih gondoljerjev. In utegne kdo vprašati zakaj 
nam nemškutarski zastop take muzikalične užitke privošči? Jednostavno zara­
di tega, ker je g. Lasnik tudi nemškutarsk odbornik ...
V nadaljevanju so v članku še predstavili loterijsko posojilo kot plagiat, povzet po 
drugih mestih, in poudarili, da je narodni deželni zbor s tem, ko ni dovolil posojila 
že 1. 1871, rešil mesto, saj bi nemškutarji gotovo nakupili papirje, ki bi jih borzni 
polom leta 1873 izničil in bi šlo 1.500.000 gld v enem dnevu po vodi.560 
Posebno so ustavoverci “obžalovali” slovensko nespravljivost in nepripravljenost na 
kompromis, ki gre v predvolilni agitaciji tako daleč, da npr. S. n. imenuje zaslužne 
svetnike Kalteneggerja, Suppana, Schöppla ... zagrizene Nemce in poziva volivce, 
naj jih zrušijo - “vržejo na trebuh v prah”.561 S. n. je namreč vztrajal, da so Nemci 
voljeni v občinski svet šele potem, ko bo večina v vseh treh razredih varno v sloven­
skih rokah. Tako je nastopil proti idejam o kompromisu, da bi v I. razred poleg 
Slovencev volili tudi dva fanatična Nemca:
Več kot neprevidno bi bilo podajati kruh usmiljenja Nemcem, ki so nam do 
zdaj brez usmiljenja namesto kruha podajali kamen. Govori se da se brez ome­
njenih dveh kapacitet na bančnem področju mestna opravila ganiti ne bodo
560 S. n., 8. 4. 1882.
561 L. W., 25. 3. 1882; članek z naslovom “Die Unversönlichen' ’.
- 207 -

V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
mogla in da bo vsako koristno delovanje na tem področju brez teh dveh nemo­
goče ... Če pravimo, da nimamo mož, ki bi stopili na mesto izstopivših dveh 
odbornikov, potem obsodili smo sami lastno svojo stranko, še predno je dobila 
mestno zastopstvo v roke. S tem dajemo sami sebi testimonium pauperitatis v 
roke. Naj se pomisli, da je narodna stranka dolgo vrsto let vodila deželne fi­
nance in to vsaj tako dobro, kot jih zdaj nemški deželni odbor.362
Ob pregledovanju letnikov Laibacher Tagblatta in Laibacher Wochenblatta je mogoče 
iz leta v leto brati ocene ustavovercev, da je nacionalna predvolilna agitacija za ak­
tualne občinske volitve najmočnejša doslej. Tudi za leto 1882 ta ocena ni izostala 
in zdi se, da so grožnje slovenskih skrajnežev omahljivim trgovcem in obrtnikom 
res postajale vedno bolj konkretne. V pismu, objavljenem v L. W., je neznan ljub­
ljanski trgovec spodbujal kolege, naj se ne vdajo grožnjam in naj se “vljudno, toda 
odločno” uprejo nacionalnim agitatorjem. Ti da so hodili od trgovine do trgovine 
in grozili z odvračanjem kupcev in škodovanjem obrti oziroma trgovini, če lastnik 
ne bo volil slovensko, vendar:
Po mojih izkušnjah se te grožnje ne uresničujejo, saj imajo poslovne zakonito­
sti svoja pota - vsak bo kupoval tam, kjer je kakovostno in poceni. Kljub temu 
da vedno izpričano volim za ustavoverno stranko, mi je uspelo zadržati vse 
stranke - liberalne in nacionalne, nemške in slovenske. Z njimi sem ostal v 
dobrih odnosih, saj sem dal vsem jasno vedeti, da sta politika in posel pri meni 
ločena ... Naj se nihče ne tolaži, da s svojim glasom ne bo nič odločil in da je 
vseeno, ali ostane doma ali gre na volišče. Da ni tako, so dokaz lanske volitve, 
ko je odločil ravno en glas. Tudi je zlagana tolažba, da bodo nacionalci, če 
pridejo na oblast, kmalu tudi - zaradi svoje nesposobnosti - odšli. Pri obsto­
ječem volilnem sistemu bi bilo potrebno več zaporednih zmag, da bi si spet pri­
dobili večino. 362
Kljub vsem trudu in ustavovernim pozivom so Slovenci nadomestne občinske voli­
tve 1882 prepričljivo dobili. V III. in II. razredu so zmagali vsi slovenski kandidati, 
v I. pa Slovenca Kušar in Moše. Od ustavovercev sta bila v tem razredu izvoljena 
Luckmann in Suppan. Slovensko zmago so v noči z 16. na 17. 4. slovenski fantje 
hrupno proslavljali na ulicah in trgih - ob izgredu na Nemškem trgu je morala po­
sredovati tudi vojaška patrulja.562 563 564 Porast glasov za slovensko stranko je bil res silovit 
- medtem ko so bili leta 1881 Slovenci v II. razredu, ki se je izkazal za ključ do 
mestne oblasti, preseženi za pet glasov, so zdaj zmagali z razliko 65, 80 oziroma 84 
glasov; tokrat so “narodni meščanje stali kakor skale”. S. n. je poročal, da so izosta­
li le štirje, od teh so bili trije nujno zadržani. Od 271 upravičencev jih 50 ni volilo, 
torej jih je volilo 221. Narodni agitatorji so že teden pred volitvami izračunali, da 
je slovenskih volivcev 184, in od teh jih je prišlo 180.
Koliko spada meščanskih volivcev k stranki fakcijozne opozicije, si bode tako 
vsak bralec lehko izračunil. Uradnikov in civilnih penzijonistov je vseh v kupe 
299, od teh k volitvi nij prišlo 63. (Izmej uradnikov so se posebej vrlo obnesli
562 S. n., 24. 3. 1882.
563 L. W., 8. 4. 1882; članek z naslovom “Die Gemeinderathswahlen und der Handels und Gewerbestand".
364 L. W., 22. 4. 1882.
- 209 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
gg. računski, poštni in deželnega odbora uradniki, kateri so se pokazali kot 
prave narodnjake.) Vojaških penzijonistov je 54 volivcev, od teh ostalo jih je 
10. Vseh pet župnikov ljubljanskih je prišlo k volitvi. Od osem doktorjev kateri 
imajo vsled akademičnega dostojanstva volilno pravico, prišlo jih je k volitvi 
sedem. Izmej 67 profesorjev in učiteljev prišlo jih je 56 volit, 11 pa ne. Razum­
no je tedaj, da je fakcijozna opozicija ne ozir jemaje na meščane, računala na 
gotovo zmago v drugem razredu in da je njene kolovodje velikanska zmaga 
narodne stranke iznenadila. Ti kolovodje so v gorenjih prostorih Kazine, ko so 
se bledi obrazi fakcijoznih oponentov plazili od mize do mize, tudi izjavili, da 
njih stranka še nikdar nij tako radikalno in sramotno propala, kakor zdaj. 
Tudi v prvem razredu so si bili zmage gotovi. Kar spada v Ljubljani bivajočih 
volivcev k njih stranki, vse spravili so na volišče, zdrave in bolne. A to jim ne 
bi ničesa pomagalo, da nijso kakih pet volivcev z menicami v roki pestili, da 
so, akoravno neradi, šli k volitvi in volili nemčurje. Pisali pa so tudi vsem vna­
njim pristašem, naj pridejo za božjo voljo k volitvi. Tako so dobili glasove iz 
Gradca, Vrhnike, Št. Jerneja, z neke graščine na Dolenjskem itd. pričakovali so 
tudi dva glasova z Dunaja i razglasili, da sta uže v Ljubljani, da bi s tem na­
rodno stranko spravili ob up, a kakor se je pokazalo zaman. V obče pa so vo­
litev njih dveh kandidatov odločili častni meščani. Da nij teh, propali bi bili 
tudi v prvem razredu na celej črti. Po volitvah so imeli pristaši fakcijozne opo­
zicije uže nekoliko shodov v Kazini, kaj zdaj storiti. Najprej sklenili so, da iz­
stopijo vsi iz mestnega odbora, da se potem razpusti sedanji zbor. A preračuni- 
le so bolj zvite glave, mej njimi posebej Dežman, da je boljši vrabec v roki nego 
golob na strehi, da je tedaj bolje, da imajo vsaj nekaj zastopnikov, kakor oni 
mislijo, kot zrno, okolo katerega se zopet kristalizira fakcijozna večina, kakor 
pa nič. Zupana Lašana so na vse strani obdelovali, naj ostane še župan, naj 
potrpi še jedno leto, češ mej tem pade ministerstvo Taaffejevo in potem bode 
vse drugače. A župan noče o tem ničesa vedeti. Sicer se še nij odpovedal žu­
panstvu, ampak bode to storil stoprav po verifikacijskej seji, katera bode jutri 
ter se o sv. Mihelu iz Ljubljane preselil stalno v Gradec. Pri zadnjem posveto­
vanji je nemška manjina mèstnih odbornikov sklenila, da se bode delovanja v 
mestnem odboru udeleževala samo pasivno, namreč niti v odsekih niti v ple­
numu stavila kakih predlogov, ter nobenih referatov ne prevzela. Nam tudi 
prav. Bodo uže narodni odborniki storili svojo dolžnost in če bodo referati kraj­
ši in manj birokratični, kakor do zdaj, ne bo škodovalo ničesa in marsikatera 
stvar se bode rešila hitreje in temeljiteje. Tudi o prihodnjih volitvah za deželni 
zbor so se razgovarjali in prišli k rezultatu, da je z njihovo nezasluženo glorijo 
tudi tam “resto - banque” ... Le na veliko posestvo oslanjajo ves svoj up in mi­
slijo, da bode to v deželni zbor volilo poleg Dežmana in Schafferja tudi dr. pl. 
Schreya, ki je baje najbolj žalosten in jezen, da je propal, da bode tako trium­
vir at vsaj v deželnem zboru zastopan ...565
565 S. n., 13. 4. 1882.
- 210 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
Liberalci so svoj poraz razlagali s tem, da je vlada podpirala Slovence, ki so upo­
rabili vsa dovoljena in nedovoljena sredstva ter za svojo agitacijo zlorabljali celo 
cesarjeve besede (ki jih L. W. iz “spoštovanja do cesarske osebe ni želel navesti”). 
Na drugi strani 'so bili neznosni pritiski na uradništvo, naj voli slovenske kandida­
te, posebno močno pa je bila kršena svoboda tiska, tako da teh “nečednosti” ni 
bilo mogoče objaviti. Iz L. W. je mogoče posredno razbrati (neposredno se zaradi 
nevarnosti zaplembe niso upali pisati), da je bil posebno uničujoč vpliv deželnega 
predsednika Winklerja. Nenavadno pomembno vlogo je pri teh volitvah odigral 
grof Chorinsky, ki je po namigovanju L. W. prestopil na slovensko stran. Chorinsky 
je pred kakim letom brez zadržkov sprejel mandat iz rok ustavoverne stranke, a 
ga je malo pred občinskimi volitvami 1882 odložil. Izkazalo se je, da je ravno ta 
poteza prinesla minimalno večino Slovencev. Ti so namreč po volitvah v mestnem 
svetu zasedli šestnajst od tridesetih svetniških mest.566 S. n. je 11. 4. 1882 odstop 
Chorinskega komentiral:
Lani se je dal pregovoriti, da je s svojim imenom prekrival madeže fakcijoz- 
ne opozicije. Ce se je zdaj v odločilnem trenutku ravno pred volitvami mest­
nemu odboru odpovedal, je to jasen dokaz, da za pomirljive namene, kakor 
jih mora imeti vsak uradnik Taaffejeve vlade v sredi naših nemških fanati­
kov mesta nij.
12. 4. pa je isti časopis preroško napovedoval, da bo odpoved Chorinskega popolno­
ma demoralizirala nemške vrste.
Po nemških poročilih je bilo nasilje slovenskih agitatorjev nezaslišano - liberalnim 
volivcem so pobijali okna, jim grozili, naj ostanejo doma ... Nasprotniki so baje os­
novali pravo volilno policijo, ki je nadzorovala prihajanje volivcev in beležila tiste, 
ki bi se morali po mnenju slovenskih prvakov volitev vzdržati. Volilni agitatorji so 
krožili po mestu in gnali na volišče posamezne volivce oziroma jih do tja vozili z 
vozovi. Vsa agitacija, ki jo je prejšnja leta vodil Regali, je bila temu po zatrjevanju 
L. W. odvzeta (L. W. je trdil, da gre za spor med strujo prvakov in t. i. demokra­
tično frakcijo) in je bila tokrat zaupana gimnazijskemu profesorju Sukljetu:
Njegov ugled je v očeh pred magistratom stoječih agitatorjev vedno znova po­
rasel, ko je zaupniško silil v cesarskega volilnega komisarja vsakič, ko se je ta 
prikazal iz dvorane. Regali se je tokrat pri agitaciji obnašal rezervirano. Nje­
govo obnašanje bi bilo lahko za zgled preostalim nasprotnikom, ki so se zaničlji ­
vo smejali, ko so na volišče prinesli stare in onemogle ustavoverce, da bi voli­
li ... Nasprotnikov sredstva, ki so jih uporabili za dosego zmage, seveda ne 
motijo. Vendar se je treba vprašati, kakšen je sploh še pomen volitev, če je 
svobodna oddaja glasov onemogočena, če so volivci izpostavljeni nezaslišane­
mu pritisku in se vse skupaj omeji na spretnost pritiska in izsiljevanja ...567
Nemškim trditvam, da je bilo vodstvo agitacije ob teh volitvah zaupano Šukljetu, 
nasprotujejo navedbe v Hribarjevih spominih, da je imel vse uzde v rokah Zarnik. 
O delu agitacijskega odbora pod Zarnikovim vodstvom Hribar piše naslednje:
L. W., 22. 4. 1882; članka z naslovoma “Die Wahlreminiscenzen ” in “Nach dem Gemeinderathswahlen ”.
567 Prav tam.
- 211 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
Že mesece pred dopolnilnimi volitvami leta 1882 se je shajal narodni agitacij ­
ski odbor pod dr. Zarnikovim predsedstvom ter je prerešetaval volilni imenik, 
ki mu ga je bil preskrbel občinski svetnik Regali. Vsakega nezanesljivega voliv­
ca je ta odbor pridelil enemu izmed agitatorjev.
Slovensko večino je prinesel izid volitev v I. volilnem razredu:
Dobro smo vedeli, da je stališče narodne slovenske stranke v tem razredu jako 
težavno, kajti večina hišnih posestnikov, kolikor ni bilo med njimi predstavni­
kov vladajoče nemškutarske stranke, je bila mlačnih Slovencev, ki so vrhu tega 
bili zadolženi pri Kranjski hranilnici ...'M
S. n. je poročal, da so Nemci pospešeno podkupovali in da se iz nasprotnega tabo­
ra sliši, da jih še nobene volitve doslej niso toliko stale. S. n. je tudi pripomnil, da 
je to resno znamenje oziroma da je skrajni čas za ustanovitev “večjega narodnega 
samostalnega denarnega zavoda”. Volivci, ki so se znašli v precepu med obema ta­
boroma, so se na dan volitev skrivali ali celo zapuščali Ljubljano:
Zmagali bi bili tudi v prvem rezredu, da so nam ostali verni vsi obljubljeni 
glasovi. A ker se je jako neprevidno objavilo, da imamo 135 glasov gotovih, 
napeli so nemškutarji vse sile, upotrebili vsa sredstva, da so nam odkrušili ne­
koliko volivcev. Vsled tega šel je jeden sprehajat se na Vič, jeden je bil skrit v 
nekej omari, za jednoga pa še danes ne vemo, kam se je bil potaknil. Nekateri 
pa odpotovali so iz Ljubljane, kajti po znanem dinameičnem zakonu (vide 
Kräftenparalelogram) je vseskozi naravno, da kadar vplivata dve moči na jed- 
nega volivca, kaže “Resultierende" na kolodvor!
Slovenski narod je o volivcih nemške stranke vedel povedati:
Celo uže popolnoma prhle ljudi so pripeljali, da so, akoravno jim tiči uže 
bleda smrt na tilniku, oddali svoj glas nadejaje se, da bodo nam Slovencem 
škodovali.
Manjši izgred se je pripetil, ko sta dva postreščka na stolu prinesla “starega nemš- 
kutarskega volivca Friedricha”. Ob tem prizoru se eden od Slovencev, štaba obeh 
strank sta namreč pred magistratom opazovala potek volitev, ni mogel zadržati in 
se je zasmejal. Najznamenitejši nemškutar Karl Deschmann, ki je med slovenskimi 
agitatorji stopal kot “agent provocateur” (provokator), se je zaradi tega tako razje­
zil, da je “iz bledih ust pričel sikati: Frechheit, roches Volk, das ist eine Frechheit! 
(Nesramnost, surovo ljudstvo, to je nesramnost!) Od togote se je tresel ter zapore­
doma s tresočo se roko jemal homeopatične pile, da bi mu potolažile raztogoteni 
žolč.” Slovenski narod je tudi po volitvah z zadovoljstvom ugotavljal, da so Desch­
manna volilni izidi tako razburili, da je moral poiskati zdravniško oskrbo. Predvolil­
ne agitacije se je udeležilo med 60 in 100 narodnjakov iz vseh stanov. S. n. je od­
kritosrčno razlagal:
Uporabljajo se trgovinske, družbinske in prijateljske zveze in vsa mogoča sred­
stva ... Agitatorjem nij skrb ne za trud ne za čas, da je le dosežena svrha. Neu­
trudljivi so, po vseh delih mesta letajo, vsacega volivca obiščejo po jeden - dva *
568 Ivan Hribar, Moji spomini, I. del, Slovenska matica, Ljubljana 1983, str. 94 in 97.
- 212 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
- in tildi večkrat, ne mirujejo pa nikdar, dokler nij končana volitev. Srečen izid 
volitev in radost v domoljubnem srci, to je njih jedino plačilo ...
Kako mučne so bile občinske volitve za neko število volivcev, nam pove naslednja 
odkritosrčna izpoved v S. n.:
Ogreje nam srce prikazen, da se število narodnih volivcev od leta do leta pom- 
nožuje in da se volivci leto za letom z večjo radostjo udeležujejo volitev. Koliko 
truda stalo je prejšnje čase, da so spravili volit tega ali onega! Skrivali so se, 
lezli pod streho ter odpotovali za dan volitve, ali izginili na kak drug način, 
samo, da se nij bilo treba udeležiti volitve! Od jedenajste do dvanajste ure 
vlačili so omahljivce z eskortami ter letali za odpadlimi, da bi jih s potnimi 
obrazi pritirali k volilni urni. Ali letos je bilo do jedenajste ure uže skoro vse 
na mestu in volivci so se oglašali prostovoljno, in le malo jih je ostalo, pri ka­
terih se je oglasil dober prijatelj, da jih je opomnil na volitev ... Silno krivično 
bi bilo trditi - kar se bode brez dvoma trdilo - da so po vladi pritiskam urad­
niki odločili uspeh volitve. Istina je, da so se politični in narodni uradniki le­
tos korektne je obnašali od druzih let, in da jih je nekoliko doma ostalo. Ali is­
tina je pa tudi, da so uradniki večinoma lazili za Nemci, in da so vsi tisti 
uradniški obrazi, ki so nam znani iz prejšnjih let, tudi letos prilezli, ter volili 
fakcijozne oponente ... glavno uradniško jedro se je borilo proti nam ...
V nadaljevanju je S. n. podrobneje opredeljeval, da so se spraznile vse sodniške 
shrambe in da so vsi zdravi in nezdravi sodniki trobili v Schreyev rog, da je bilo 
državno pravdništvo zastopano enako kakor vedno, da je finančna direkcija “izbriz­
gala ves svoj germanski material”, kar je bil razlog, da niso bili izvoljeni vsi narod­
ni kandidati v I. razredu. Poimensko je izpostavil Gertscherja in Kapretza iz dežel­
ne sodnije, Perscheta in Miihleisna iz državnega pravdništva, Stöckla iz deželne 
vlade in Pirkerjtt iz deželnega šolskega sveta.569
Nadomestne državnozborske volitve 1882 so potekale v znamenju popolne nemoči 
in resignacije ustavovercev. L. W. je pisal, da v S. n. sestavljajo proskripcijske liste 
trgovcev, ki niso ubogljivi, in da Slovenci svarijo somišljenike, naj ne nakupujejo 
pri nasprotnikih.570 Na predvolilnem zborovanju so se ustavoverci odločili, da ne 
imenujejo svojega kandidata. Suppan je to potezo utemeljil, češ da izid - ne glede 
na to, kakšen bo - v ničemer ne bo vplival na položaj ustavoverne stranke. Zato 
tudi nima smisla izpostavljati volivcev šikaniranju, mandat bo glede na volilno za­
konodajo tako ali tako po nekaj mesecih ugasnil. Laschan je neudeležbi nasproto­
val, ker naj bi kazala na slabost in pomanjkanje volje. Schaffer je podprl Suppana, 
saj da gre za izjemen položaj in je neudeležba povsem ustrezna. Vlada je podprla 
nasprotnike že na občinskih volitvah, ki niso bistvenega političnega pomena, toliko 
bolj jih bo zdaj pri državnozborskih, ki so stvar visoke politike. V tako nenormal­
nih razmerah ne kaže storiti drugega. Enakih misli je bil Schrey, ki je pripomnil, 
da je položaj še težji kakor v Hohenwartovem obdobju. Ljudi bi izpostavili nev­
šečnostim in gonji, ne da bi imeli možnost uspeti.571
569 S. n., 15. in 18. 4. 1882.
570 L. W., 28. 10. 1882.
571 L. W., 4. 11. 1882; članek z naslovom "Die liberale Partei und bevorstehende Reichsrathwahl ”.
- 213 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
Slovenci so za svojega kandidata tudi na teh volitvah postavili Grassellija. Ustavo­
verci so to kopičenje funkcij v eni osebi komentirali v članku s sarkastičnim naslo­
vom Med slepimi je enooki kralj (Unter die Blinden ist einäugige König), češ da je 
Grasselli med Slovenci edini zmožen vsaj približno civiliziranega obnašanja. Članek 
se v povzetku glasi:
Za nacionalno stranko je značilno mnenje, da je za kandidata primeren le Gras­
selli. V čem so njegove prednosti, na katere stavijo njegovi sodrugi? Edino v tem, 
da se od kolegov razlikuje, ker ima civiliziran nastop in dokaj upošteva družabne 
manire. Celo nacionalci so si na jasnem, da na tako pomembnem položaju v 
Ljubljani ne more biti surov kričač, npr. Zarnik, ali pa socialno popolnoma neo­
tesana osebnost Svetčevega kova. Za liberalno stranko je pravzaprav zelo laskavo, 
da nacionalci vedno pošiljajo v ospredje nekoga, ki na zunaj po vedenju z njimi 
nima nič skupnega in poudarjeno posnema vedenje, ki je v liberalnih krogih v 
javnosti običajno. Seveda je to le videz - dejansko se Grasselli v fanatičnosti in 
političnih stališčih ne razlikuje od Vošnjaka, Zarnika ali Svetca. Njegovo doseda­
nje obnašanje v vlogi župana daje za zgornjo trditev dokaze - hil je zraven pri 
vseh nacionalnih ekstravagancah, pri vseh napadih in izgredih, povezanih z libe­
ralno stranko. Kakor je po svojem vedenju olikan, je tako odločen nasprotnik libe­
ralne stranke kakor kdor koli v nacionalnem taboru. Zdaj je Grasselli občinski 
svetnik, deželni poslanec, župan, Vošnjakov namestnik v deželnem odboru in od­
slej bo še državni poslanec. Kako je mogoče vse funkcije zadovoljivo opravljati, ni 
jasno. Prej ali slej bo katera trpela. Grasselli si kot novinec na županskem stolčku 
ne more privoščiti mesecev dolge odsotnosti. Če bo izvoljeti, bo mesto v deželnem 
odboru med zasedanjem državnega zbora popolnoma nezasedeno, kar je nedo­
pustno. Mogoče se bo Grasselli eni od vseh teh funkcij oh priložnosti odpovedal - 
vendar bo to le dokaz, da si nacionalci želijo le polastiti čim več mandatov. Ali 
pa se bodo ti opravljali v korist ljudstva - o tem se seveda sploh ne sprašujejo?72
Po volitvah so ustavoverci ugotavljali, da se je zgodilo tisto, kar je bilo še pred štiri­
mi leti nemogoče - izvoljen je bil poslanec popolnoma nacionalnega kova, Grasselli:
To je posledica spremenjenih razmer pod režimom Andreja Winklerja. Pred štiri­
mi leti so morali nacionalci izbrati kandidata, ki jim ga je predpisala vlada. Vi­
tez von Schneid je bil popoln Taaffejev oproda, voljan, da nastopi tudi kot pri­
ložnostni Slovenec. Takrat namreč vlada - deželni predsednik Kallina - nikakor 
ne bi bila pripravljena priporočiti volivcem, na katere ima tpiliv, pravega nacional- 
ca. Takrat se je še sanjalo o objektivnosti, formalno se je še postavljalo nad stran­
ke. Medtem so maske padle. Namesto nadstrankarske vlade je nastopilo desno 
strankarsko ministrstvo, na Kallinovo mesto je prišel ljubljenec ljudstva, Winkler. 
Izginila je vsaka ovira, da ne bi postavili kandidatov, ki bi ustrezali ekstremne­
mu nacionalnemu okusu. Najuglednejši meščani se volitev niso udeležili. Volili 
so oni, ki so l. 1879 glasovali za vladnega kandidata in so l. 1882 naklonili gla­
sove nacionalnemu mesiji. Zanj so volili vsi tisti, ki so v Grasselliju videli vlad­
nega kandidata - in niso se zmotili. Z njimi so glasovali tudi vsi, ki so ga časti-
1,2 Prav tam.
- 214 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
li kot strankarskega sodruga, vsi, ki sledijo prevladaj očemu toku, tisti, ki žele 
imponirati županu, tisti, ki se iz gospodarskih ali osebnih razlogov niso mogli 
upreti terorizmu, in oni, ki so se vdali ukazu prvakov ... Grasselli je izvoljenec 
ozkega kroga sodrugov in slabičev, ki se pri vsakih volitvah priključijo dnevne­
mu toku ... Županu je del volivcev nedvoumno izkazal nezaupanje.
Grasselli se doslej ni izkazal z ničimer - edina njegova funkcija je bila posla­
nec v deželnem zboru. Tam je spadal med najmanj zaposlene in najbolj molčeče 
poslance. Zdaj bo tako ali tako ena izmed funkcij, ki si jih je nakopičil, trpela, 
vendar bo tako za vse poskrbela - vlada.3'3
Jesenska sezona 1882 je bila v kranjskem deželnem zboru zadnja pod nemškim 
vodstvom. Dne 11. 5. 1883 je bil kranjski deželni zbor razpuščen, po volitvah junija 
1883 pa so bili ustavoverni nemški poslanci v manjšini.
*
Razlika, s katero so Nemci na občinskih volitvah zmagovali, se je v letih 1880-1882 
nezadržno manjšala. Sprememba ustavovernega predvolilnega programa - da na 
občinskih volitvah ne gre za politično zadevo, temveč le za to, da sposobni ljudje 
pridejo v občinski svet - ni zalegla. Prav tako niso pomagale ponudbe slovenskemu 
taboru, naj se sklene kompromis, z utemeljitvijo, da Slovenci nimajo dovolj strokov­
njakov, da bi sami vodili mestno občino. Javno mnenje o tem, koga podpira vlada 
in koga je perspektivno voliti, se je dokončno prevesilo na slovensko stran. S. n. je 
prostodušno priznaval, da je bilo treba v prejšnjem obdobju na dan volitev prega­
njati in iskati narodne volivce, saj so se skrivali po omarah in podstrešjih ter celo 
bežali iz mesta, zdaj pa gredo rade volje in brez strahu volit slovensko stranko. Oba 
tabora sta do popolnosti razvila agitacijski aparat in skoraj ni bilo več volivca, ki bi 
se lahko odtegnil nadzoru. Zdi se, da so medsebojne obtožbe o nasilju in ustraho­
vanju volivcev točne in da nobena izmed strank v predvolilnem boju ni imela po­
mislekov glede dovoljenosti sredstev. Vendar je veter v ustavovernih jadrih do­
končno uplahnil. Ustavovercem je ostalo edino, da so nemočno sramotili slovenske 
kandidate in prvake, zmerjali njihove volivce s slabiči, neznačajneži in drhaljo ter 
poveličevali visoko načelnost volivcev, ki so jim še preostali.
v/3 Kako so se ustavoverci odzivali na svojo izgubo položajev
Ravno med pripravami na nadomestne občinske volitve 1880 je prispela novica, da 
je deželni predsednik Kallina imenovan za upravitelja Moravske. Ustavoverci so za­
pisali, da Kallina ni bil nikoli zaveznik njihove stranke in je v mnogočem tudi pripo-
1/3 L. W., 11. H. 1882; pri tem so v L. W. objavili volilne izide: glasovalo je 515 volivcev, po mnenju 
časopisa pa so bili vsi tisti, ki niso prišli volit, nemški volivci - na volilnem seznamu je bilo 1182 volil­
nih upravičencev.
- 215 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
mogel k izidom na zadnjih državnozborskih volitvah, ker se je predstavljal za osebo, 
ki ni ne na tej ne na oni strani. Kljub temu se njegovega odhoda niso razveselili:
Ker je ob obstoječi smeri pihanja vetra komaj mogoče računati na izboljšanje, je 
odhod zdajšnjega deželnega predsednika obžalovati, posebno zato, ker sta z ženo 
požrtvovalno pomagala ubožcem in sta bila podpornika dobrodelnih ustanov.574
Kljub pričakovanju slabih novic je ustavoverce presenetila vest, da je bil za dežel­
nega predsednika imenovan Andrej Winkler. Poudarjali so, da je prej pripadal us­
tavni stranki, nato pa nenadoma začel prisegati na zastavo federalistov: “Raje bi 
imeli odkritega nasprotnika kakor nekoga, ki menja prepričanje kakor obleke.”575 
Čez nekaj dni so poskusili z bolj spravljivo držo, češ da sta oba, Kallina in Winkler, 
uradnika karierista. Winkler prihaja kot uradnik in ga bodo kot takega jemali, do­
kler ne bo dal povoda za drugačen odnos.576
Potem ko je Winkler aprila 1880 nastopil službo, so mu kranjski poslanci deželnega 
zbora priredili slavnostni banket. Ob tej priložnosti je Schwegel pomenljivo nazdra­
vil Winklerjevi pravičnosti in enakosti do vseh Kranjcev. Le-te naj bi ne glede na 
politična nasprotja združevala ljubezen do cesarja.577 V naslednjih številkah je usta­
voverni dnevnik čedalje bolj zaskrbljeno poročal, da je Winkler na sprejemu pred­
stavnikov ljubljanskega občinskega sveta uporabljal le slovenščino, in o idiličnem 
ozračju, ko je sprejel predstavnike slovenske stranke. Pri tem je L. T. “šibal” nenačel­
nost slovenskih politikov - Margheri, nekdanji ustavoverec (potem je imel afero z 
davki), je nazdravljal kleru, Vošnjak pa slavil Winklerja, katerega je še pred letom 
psoval.578 Konec maja je L. T. pisal o napadih Slovenskega naroda na Schwegla. Ta 
je Slovence razburil s svojim poročilom veleposestniški kuriji o delovanju t. i. Prav­
ne stranke (Rechtspartei). Zato so ga v Slovenskem narodu ozmerjali s kalivcem 
miru, podobno pa ga je označil tudi časopis Laibacher Zeitung in se obenem zgra­
žal nad ploskanjem, ki mu ga je za to poročilo naklonila veleposestniška kurija. L. 
T. je razkrival:
Obe oceni izhajata iz istega - sedanji vladni možje razglašajo vsako diskusijo 
o državi nevarnih eksperimentih grofa fundamentalnih artiklov [Taaffeja - op. 
a.] za kaljenje miru oziroma ščuvanje. Še pred letom so narodnjaki poskušali 
vse, da bi barona Schwegla pripravili do prevzema kandidature za državnoz­
borski mandat. Danes ga - zgolj zato, ker noče biti voljno orodje v rokah gro­
fa Hohenwarta - obkladajo z najhujšimi zmerljivkami. Tudi njegovo kariero 
na diplomatskem področju, ki je od krone dobila najboljše ocene, so pri Slo­
venskem narodu primerjali s posli židovskega kramarja ...
V tem članku se je, poleg drugega, primerjalo pisanje Laibacher Zeitunga z onim v 
Hohenwartovi dobi - češ da je protinemško, proslovansko in federalistično:
574 L. T., 17. 3. 1880.
575 L. T., 20. 3. 1880.
576 L. T., 22. 3. 1880.
577 L. T., 22. 4. 1880.
578 L. T., 7., 12. in 15. 5. 1880.
- 216 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
Patriotizem se pri Laibacher Zeitungu enači s federalizmom, blaginjo pa se 
išče le pri Nenemcih. Nemci so opisani kot nesreča države, kot tirani drugih 
narodov in nasilni germanizatorji. 319
Po zatrjevanju nekega (domnevno nestrankarskega) bralca L. T. je postala vlada s 
Taaffejem na čelu prav taka sovražnica Ustavne stranke kakor Hohenwart. V tej 
luči je treba razumeti tudi napade uradnega časopisa L. Z. Razlog za spremembo 
načina pisanja bi bilo baje treba iskati v Winklerjevem nastopu:
Podobnost med članki L. Z. in S. n. je tolikšna, da je več kakor jasno, da iz­
hajajo iz iste literarne podlage. Jasno pa je tudi, kdo ima glavno besedo - v 
zadnjem času mine komaj kak dan, da Vošnjak, Bleiweis in Klun ne bi imeli 
ure dolgih sestankov pri Winklerju. To meče senco na Winklerjeve obljube, da 
bo nadstrankarski. 3*0
Medtem ko so ustavoverci ječali pred slovensko vladno ofenzivo, so se z nostalgijo 
spominjali lepših časov. Ob smrti Radoslava Razlaga so mu posvetili nekrolog, v ka­
terem so ga imenovali “izvrstni vodja mladoslovencev”. Hvalili so njegovo spravljivo 
politiko, ki jo je izvajal kot deželni glavar, in omenjali surove klerikalne napade, ki 
so zaradi nje leteli nanj:
Tudi ko je bil pozneje zgolj navaden deželnozborski poslanec, je večkrat moško 
nastopil proti ščuvanju slovenskega ljudstva - zato so ga klerikalci izobčili. Us­
pelo mu je sicer poraziti grofa Hohenwarta na volitvah v notranjskem podežel­
skem volilnem okraju, vendar so ga somišljeniki kmalu zatem zapustili v nje­
govem boju za osvoboditev Slovencev izpod jarma klera, nakar je razočaran 
zapustil politiko. Mir njegovemu pepelu.
Ustavoverci so zabeležili, da staroslovenci Razlagu niti po smrti niso odpustili nje­
govih grehov. Na pogreb sta prišla le Vošnjak in Pfeifer, S. n. je izšel črno obrob­
ljen, na drugi strani pa so Novice komentirale dogodek zgolj v dveh vrsticah.* 580 581 
V začetku julija so bili, sodeč po pisanju L. T., ustavoverci že prepričani, da je Taaffe 
postal lutka v slovanskih rokah. Sprva je Taaffe baje hotel, da Slovani postanejo 
protiutež ustavni stranki. Njegov prisilni jezikovni zakon pa je postal špranja, skozi 
katero je slovanska pohlepnost po nadvladi planila po Avstriji: “Četudi bi Taaffe ne 
hotel postati iz kladiva nakovalo, zdaj nima moči, da bi to preprečil!”582
Laibacher Tagblatt je do skrajnosti razkačil še en izgred - napad na nemške pevce 
v Medvodah. Odzval se je podobno kakor pred mnogimi leti, ko so ga k žolčnim 
komentarjem pripravili dogodki v zvezi s pretepom v Santlovi veži, izgredom na 
Jančah in v Vevčah oziroma na Ježici. Zdi pa se, da je tokrat njegov že običajni od­
ziv povzročil konec izhajanja. Kakor v vseh prejšnjih primerih namreč izgred sam 
po sebi ni bil pomemben; šlo je za fizično obračunavanje, za katerega povod sta se 
obe strani medsebojno obtoževali. Nemški ljubljanski pevci oziroma “Laibacher Lie­
dertafel” so se odpravili na izlet na Šmarno goro. Razvpiti redaktor humorističnega 
časopisa Brencelj in “ljubljenec farških kuharic” Alešovec je širil vesti, da so Nemci
5/9 L. T., 31. 5. 1880; članek z naslovom “Zur Illustration der Versöhnungsära".
580 L. T., 2. 6. 1880.
58' L. T., 7. in 11. 6. 1880.
' L. T., 2. 7. 1880; članek z naslovom “Die slawische Agitation ”.
- 217 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
izzvali pretep z neprimernim obnašanjem. V cerkvi da so plesali na glasbo, ki jo je 
igral njihov organist, to pa da je žalilo verska čustva okoliških kmetov. Kakor koli, 
zdi se, da je bila tudi žandarmerijska zaščita (žandar je baje v Medvodah pazil, da 
nemških pevcev med rajanjem ne bi nadlegovali) neučinkovita. L. T. se je razpisal, 
da je podeželsko ljudstvo spet naščuvano, potem ko je bilo toliko let po Jančah vse 
mirno. Iz pisanja je bilo jasno čutiti, da želijo kot krivca za poslabšan varnostni po­
ložaj v deželi prikazati novega deželnega predsednika.583 Preiskava in sodni proces 
sta, po pisanju S. n., ugotovila, da so “liedertafelji” igrali v cerkvi okrogle viže; ple­
sali sicer niso, so pa bili nespodobno razglajeni (prepotene srajce so sušili po gr­
mih), tako da se je ljudstvo zgražalo; tudi kadili da so v cerkvi enako kakor pozne­
je v Medvodah okoli kozolcev, napolnjenih z žitom; epilog je bil ta, da so obsodili 
še ne 18-letnega Antona Košanino na eno leto ječe, češ da je grozil, da bodo nemš­
kutarji plavali oziroma da bo Nemce klal, obenem pa je poškodoval nič manj kakor 
šest mož.584 Očitno so te obtožbe (seveda poleg vztrajnega očitanja, da v deželi Win­
kler ne vodi nobene spravne politike, ampak preganja Nemce) pripomogle k Win- 
klerjevi zahtevi, naj Bambergova tiskarna izbira, kaj bo tiskala: Laibacher Zeitung 
ali Laibacher Tagblatt. V tiskarni je poslovnost prevladala nad ideologijo, in to je 
pomenilo konec Laibacher Tagblatta. Ljubljanski Nemci so posegli po zasilni rešitvi 
- na hitro so ustanovili tednik Laibacher Wochenblatt in ga začeli tiskati v Gradcu. 
Pri tem so zatrjevali, da gre le za začasno rešitev: “Ob nastopu boljših časov bomo 
nemudoma spet začeli tiskati Laibacher Tagblatt.” Hkrati so v članku povedali, da 
so primorani k silno previdnemu pisanju, saj je oblast uvedla tudi ukrepe, kakršna 
je npr. zaplemba nekaterih telegramov, ki so jih poslali na Dunaj: “To na razmere 
v deželi meče posebno luč. Ali se v resnici misli, da bo s tem početje v deželi pred 
svetom prikrito?”585
Deželni predsednik Winkler je o zadevi poročal 10. 8. 1880 ministrskemu predsed­
niku Taaffeju kot notranjemu ministru. V poročilu je navedel, da so mu ob prevze­
mu funkcije deželnega predsednika v maju med drugim predstavili Ottomarja Bam­
berga, tiskarja in založnika. Ob tej priložnosti je Bambergu izrazil svoje pomisleke 
nad nenaravnim položajem, ker sta oba lista v enih rokah; znano je bilo namreč, 
da je Laibacher Zeitung uradni list, Laibacher Tagblatt pa vlado in njene organe 
napada tako strastno kakor verjetno noben drug časopis v Avstriji. Pri tem pa Lai­
bacher Tagblatt zaradi maloštevilnih naročnikov izhaja z izgubo in zdi se, kakor da 
je vladni časopis določen za to, da pokriva letni primanjkljaj drugega časopisa, ki 
ruši vlado. Težko si je zamisliti, da vladni list ne more objaviti nobene odredbe, ne 
da bi za to v trenutku vedelo tudi osebje opozicijskega časopisa. Winkler je pouda­
ril, da mu je nepojmljivo, kako se je to lahko doslej prenašalo. Bamberg je odvrnil, 
da bo Tagblatt tako ali tako v enem mesecu prenehal izhajati, če pa deželni pred­
sednik želi, mu bo sodelovanje odpovedal takoj. Tako je bil Winkler prepričan, da 
bo finančni položaj Tagblatta na daljši rok sam ustavil izhajanje tega lista. In ven­
dar na koncu deželnozborske sezone ni nehal izhajati, kakor je bilo pričakovati. Na
383 L. T., 21. 7. 1880; članek z naslovom “Die Advocaten der Roheit! ”.
584 S. n, 29. 7. in 24. 12. 1880.
585 L. T., 9. 8. 1880; članek z naslovom “An unsere Parteigenossen ”.
- 218 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
mesto prejšnjega urednika Krausa so postavili novega - Franza Müllerja, za katere­
ga se zdi, da je zgolj slamnati mož. Redakcijo so namreč dejansko prevzeli najvpliv­
nejši člani Ustavovernega društva. Tako je postalo jasno, da Tagblatt ne misli kma­
lu prenehati izhajati. Se več! Napadi na vlado pod novim uredništvom so bili še 
bolj zagrizeni in postali med štirinajstdnevnim bivanjem deželnega predsednika 
Winklerja na Dunaju skrajno ostri. Zato se je ta čutil primoranega, da piše Bam­
bergu in mu sporoči, da ne more več trpeti izhajanja Laibacher Zeitunga in Lai­
bacher Tagblatta pod isto streho. Od Bamberga je po nekaj dnevih dobil odgovor, 
da po 14. avgustu ne bo več tiskal Tagblatta. Winkler je poudaril, da je bilo treba 
prepovedati izhajanje L. T. tudi zato, ker je bil kot organ Ustavovernega društva 
neposredno organ 66 c. kr. uradnikov (članov tega društva). Kljub vsemu Winkler 
ni hotel verjeti, da ti uradniki zagovarjajo stališča tega lista, predvsem stališče, da 
je sedanja vlada tako ali tako le od danes do jutri. Na dan, ko je bil Tagblatt zaple­
njen, naj bi bil na Dunaj poslan telegram, toda vodja telegrafskega urada ga je za­
držal in izročil Winklerju. V telegramu se je namreč slednjemu perfidno pripisova­
lo, da je sovražno razpoložen proti Ustavoverni stranki in da ga Slovenci popolno­
ma obvladajo. Do konca svojega poročila je nato Winkler dokazoval svojo domnev­
no znano nepristranost, objektivnost, odsotnost vsake strasti in poslušnost nadreje­
nim. Pri tem je pripomnil, da je Konschegg, ki se je pod telegram podpisal, sin c. 
kr. gimnazijskega profesorja Valentina Konschegga:
Je mlad človek 22 let, neuspešni študent, ki je - potem ko so ga pri maturitet­
nem izpitu ponovno vrgli - poskusil srečo kot sodelavec Laibacher Tagblatta. 
Pri tem ima še vedno namen opraviti državni računovodski izpit, saj računa 
na državno službo. Taki ljudje torej med drugim krojijo javno mnenje v deželi 
in nastopajo kot branitelji ustave,
je ogorčen zaključil svoje poročilo Winkler. Besedilo zloglasnega telegrama, ki je bil 
naslovljen na Allgemeine Zeitung, Deutsche Zeitung, Fremdenblatt, Presse, Neue 
Presse, Vorstadtzeitung, Extrablatt in Tagblatt, se je glasilo:
Laibacher Tagblatt, organ kranjske ustavoverne stranke, je danes sporočil, da 
sredi meseca neha izhajati, ker je deželni predsednik preprečil tiskanje v edini 
možni tiskarni, v kateri se sošasno tiska uradni časopis. Tudi najnovejša so­
vražnost deželnega predsednika, ki jo je izkazal proti ustavoverni stranki, je 
posledica pritiskov narodnjakov, ki ga popolnoma obvladajo. Pobitost in zagre­
njenost je med liberalnimi krogi izredna. Konschegg.
Winkler je svojemu poročilu dodal še nemški prevod članka, objavljenega v Sloven­
skem narodu, ki je po njegovem mnenju komentiral ozadje prenehanja izhajanja L. 
T. iz “pravega zornega kota”.586
Po propadu L. T. je iz Ljubljane nenadno izginil njegov nekdanji urednik Kraus. S. 
n. je zatrjeval, da je pobegnil. Razlogi niso bili povsem jasni, S. n. pa jih je iskal 
med dolgovi oziroma strahom, ker je neresnično poročal o medvoški aferi.587 
Zdi se, da se je v novih razmerah, ko je postajalo jasno, da bo Taaffejeva vlada tra­
jala dlje časa, oblikovala nova opredelitev tega, kdo so pravzaprav privrženci orga­
586 AS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko, leto 1880, št. spisa 1705.
387 S. n., 29. 7. 1880.
- 219 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
nizacije, ki se predstavlja kot ljubljansko Ustavoverno društvo. Spet je nastal pre­
mik z ideološko-svetovnonazorske na nacionalno podlago, pri čemer so izumili ozi­
roma prevzeli nov, modernejši tip “Deutsch Krainerjev”, kar naj bi popolnoma poe­
nostavilo preobrazbo iz Slovencev v Nemce:
Kdor ne želi biti Slovenec, ampak samo Kranjec, mu tega ne privoščijo, ampak 
ga razkričijo za nemškutarja ... narodnost ni več vprašanje etnografskega izvo­
ra, temveč svobodna izbira vsakega posameznika ... v tem primeru bo ime 
Deutsch Krainer enako častivredno kakor Deutsch Böhmer.™
V novem tedniku ljubljanskih ustavovercev so se napadi na deželnega predsednika 
Winklerja začeli že s prvo številko in se potem le še stopnjevali. Med drugim so ga 
obtoževali:
- dajanja prednosti slovenščini oziroma neupoštevanja enakopravnosti obeh dežel­
nih jezikov,
- podpiranja gonje proti ustavovernemu uradništvu in učiteljem, ki jo udejanjajo 
slovenski časopisi in uradni deželni časopis,
- odgovornosti za poslabšane varnostne razmere oziroma dopuščanja “sistema­
tičnega ščuvanja podeželskega prebivalstva”,
- omejevanja svobode govora in informiranja (zaplemba telegramov, poslanih du­
najskim ustavovernim dnevnikom):
Deželni predsednik Winkler je velik prijatelj publicistične polemike. Spet je se­
stopil s kurulskega sedeža med vrstice uradnega Laibacher Zeitunga, da bi 
ustavoverni stranki bral levite. Zanimivo je - spričo začetne domneve, da je 
vloga deželnega predsednika vsaj posredovalna - da so bili vsi predsedniški iz­
padi doslej naravnani proti ustavoverni stranki, in sicer nasproti baronu Schive- 
glu zaradi njegovega državi zvestega poročila, pa tudi ko so bili vsi kranjski 
Nemci razburjeni zaradi drže deželnega predsednika v Idriji, ko ni upošteval 
enakopravnosti obeh deželnih jezikov (ni spregovoril v nemščini). O izgredih 
nacionalcev, njihovih nezmernih napadih na uradnike in sistematičnem ščuva- 
nju podeželskega prebivalstva ni bila doslej v uradnem časopisu objavljena niti 
beseda, nikar da bi imeli priložnost brati kako polemiko. Kritika v W. Allg. 
Zeitungu ga je spodbudila k nasprotovanju, ki ga je bilo mogoče brati 16. 8. v 
L. Z. Tam se zatrjuje, da je glede enakopravnosti jezika ostalo pri starem. Si­
cer se zakoni niso spremenili, tudi novih odločb ni bilo. Vendar - če deželni 
predsednik uporablja izključno slovenski jezik, če se časopis nemških Kranjcev 
in njihov jezik vsak dan skrajno tlači, če javno preganjajo uradnike, zveste us­
tavi, če se poruši mir, ki je leta trajal v deželi, in če se vsesplošno zadovoljstvo 
sprevrže v splošno razburjenje in nastopi doslej neznano ogorčenje - ali je v 
tem primeru v Winklerjevi eri res vse ostalo po starem?
L. Z. trdi, da na Kranjskem na srečo ni agitacije proti uradništvu; ali je slep 
za strastne izpade: proti ustavovernemu uradništvu, proti spoštovanemu rudar­
skemu uradniku v Idriji, proti nekaterim profesorjem, ki ne žele biti orodje na-
L. T., 27. 6. 1880; članek z naslovom “Deutsch Krainer ’’.
- 220 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
cionalistov, proti okrožnim uradnikom, proti deželnim šolskim inšpektorjem, 
proti našemu spoštovanemu deželnemu glavarju in dvornemu svetniku Kalte- 
neggerju, ki jo sistematsko vodijo slovenski časopisi.
Ko je Winkler ob svojem nastopu sprejemal delegacije kranjskih društev, se mu 
je predstavil tudi Laibacher Turnverein. Ob tej priložnosti je deželni predsednik 
dobrodušno vprašal, ali radi prirejajo izlete v okolico. Odgovorili so mu, da 
mu je verjetno iz časopisov znano, kako neprijetna srečanja so imeli pred leti 
turnarji v okolici Ljubljane. Od takrat jim je užitek izletov zagrenjen. Winkler 
je odvrnil, da se kaj takega ne sme nikoli več ponoviti in da imajo Nemci in 
Slovenci na Kranjskem enake pravice, ki se ne smejo nikomur odtegniti, za kar 
bo poskrbela vlada. Tako bo enakopravnost zagotovljena vsem. Kmalu po tem, 
ko so vsi navzoči z zadovoljstvom sprejeli v vednost to zagotovilo, se je pripetil 
obžalovanja vreden izgred v Medvodah, vendar bi ga preprečili, če bi za varo­
vanje pravočasno odposlali žandarje. Nezaslišan pa je ošabni način, s katerim 
v L. Z. 16. 8. opisujejo ta dogodek. Kako si L. Z. omenjeno afero, ki je pome­
nila napad na osebno varnost, drzne razglašati za nepomembno (Mücke - mu­
šice)? Ali so mnoga kriminalna dejanja s hudimi telesnimi poškodbami prav 
tako Mücke™9
Ustavoverci so Winklerju očitali, da kranjskih razmer sploh ne pozna, da izvaja po­
vsem napačno politiko in da spodbuja slovenske voditelje k brezumnim zahtevam:
Strastno oboževanje slovenskega jezika pred vsem drugim, razširjanje njegove 
uporabe v šoli na račun izrinjanja nemščine je Winkler jasno izkazoval pri 
vseh javnih nastopih in tudi pri šolskih inšpekcijah. Ta izrazita ljubezen do je­
zika v povezavi s poskusi spremeniti učni načrt na realki, Winklerjevo glasova­
nje v državnem parlamentu za slovenizacijo šol - na kaj drugega naj bi vse to 
kazalo kakor na njegovo prepričanje, da je slovenizacija tukajšnjih šol nujna? 
Winklerjev vpliv, s katerim je ustavil tiskanje Laibacher Tagblatta - kaj naj bi 
to pomenilo drugega kakor poskus škoditi ustavni stranki na Kranjskem? Urad­
no olepševanje kmečkega atentata na nemške pevce - ali se ni to zgodilo na 
ljubo nacionalne avreole? Zaplemba telegramov, poslanih listom ustavne stran­
ke - ali se ni to zgodilo zato, da bi njene člane na Kranjskem popolnoma uti­
šali? Zagovarjanja polna razlaga napadov državnozborske večine na deželno 
uradništvo v deželnem zboru in pohvala tej stranki zato, ker je po dolžnosti 
ostala v državnem zboru - mar ni bila to nezaslišana naklonjenost tej ekstrem­
ni stranki? Pri naštevanju teh simptomov bi lahko izpolnili stran za stranjo, 
pa ne bi prišli do konca - in temu naj bi se reklo, da je vse ostalo po starem? 
Zdi se, da gospod Winkler sploh ne ve, kakšen je položaj ustavne stranke na 
Kranjskem. Ta predstavlja vse elemente, ki s posestjo in inteligenco vplivajo na 
obstoječi red v deželi, ki spodbujajo omiko in napredek na vseh področjih, kre­
pijo povezavo s sosednjimi deželami ter patriotska čustva oziroma lojalnost ... 
Bati pa se je, da se Winkler ne bo tako kmalu dokopal do prave sodbe, saj se 
o ustavoverni stranki očitno informira pri Vošnjaku. Zdi pa se tudi, da upo-
L. W., 21. 8. 1880; članki z naslovom “Offiziele Polemik ”, “Blindheit oder Verblendung” in “Was die 
Offiziösen in der Versöhnungära als Mücken erklärt”.
- 221 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
rablja ono merilo, ki ga je rabil v goriški grofiji. Tam je bila morda res vlad­
na politika podpirati slovanski element in tako spodbujati lojalnost do domovi­
ne nasproti italijanašem; tu na Kranjskem pa med obema narodoma vladajo 
povsem druge razmere, ki ne opravičujejo, da so le Slovani postavljeni za ljub­
ljenčke vlade ...Do nacionalne dobe je bil jezik zgolj sredstvo za sporazumeva­
nje, z njo pa je postal sredstvo za dosego političnih ciljev in razpoznavno zna­
menje političnega prepričanja. Ali torej ni čudno, da deželni šef, čigar občeval­
ni jezik je nemški, pri javnih nastopih govori slovensko, ne da bi to zahtevala 
nuja sporazumevanja? Ali ne spodbuja s tem nacionalnih vodij k skrajnosti in 
ali se ne kaže voljnega ustreči njihovim zahtevam™
Dopisnike Laibacher Wochenblatta je najbolj skelel novi način pisanja v uradni Lai­
bacher Zeitung - Winklerja so obtoževali, da je sam avtor mnogih člankov, ki blati­
jo ustavoverce:
Pričakovati je bilo, da bo nova era na Kranjskem, ki želi slišati tudi hvalo v 
nemškem jeziku, opustila tradicijo starodavnega, častiljivega časopisa Laibac­
her Zeitung. V resnici jim je uspelo ta list, ki naj bi se kot vladen držal nev­
tralnosti, spremeniti v nacionalni organ z izrecnim poslanstvom, da nemškemu 
življu na Kranjskem predstavi blagor novega režima. V tem smislu objavljeni 
manifesti so zgovoren dokaz za enostranske strankarske poglede avtorjev. S po­
sebno naklonjenostjo se citirajo zgovorni pasusi iz Člankov, ki izhajajo v men­
torjih L. Z. - Slovenskem narodu in Novicah.™
Isti komentator je čez nekaj tednov obtoževal Winklerja, da je avtor članka z dne 
21. 10. 1880, objavljenega v L. Z., v katerem napada ustavoverneže. K temu ga na­
vaja že dejstvo, da je avtor z nemščino nekoliko navzkriž (auf gespanntem Fuße 
steht). Oporekal je temu, da bi bilo število Winklerjevih nasprotnikov zgolj “majh­
no, javkajoče krdelo”, in zatrjeval, da jih je vsaj toliko, kolikor je članov ustavover­
ne stranke. Dejansko da gre tudi za stotine in stotine volivcev, ki stojijo za dežel- 
nozborsko večino, večino v občinskem svetu Ljubljane in večino v trgovski zbornici, 
pa tudi prevladujočo inteligenco na podeželju. Kar zadeva obtožbe o pomanjkanju 
okusa in mere, je pripomnil: “Mar ni neokusno, da uradni list venomer napada le 
eno stranko in da je orodje pri osebnem obračunavanju deželnega šefa?”* 591 592 
Znova so se pojavljale stare zgodbe o relativnosti tega, kdo je lahko Slovenec in 
kdo ne:
Ni tako lahko najti krilatice, ki hi povzročila večjo škodo od zgornje. Na vse 
možne načine jo narodni vodje razširjajo med ljudstvo. Ljudje pa ne pazijo na 
to, kaj voditelji delajo, ampak jih samo poslušajo, kaj govore. Na Kranjskem, 
kjer se je treba učiti nemščine, če se ne želiš popolnoma odpovedati kulturi, je 
seveda težko postaviti jasno merilo, kdo je pravi Slovenec. O tem, kdo je pravi 
in kdo ne, odloča le oče naroda, ki je že precej nevšečnih mu Slovencev izločil 
kot garjave ovce in začudenemu svetu kot Slovence novega kova predstavil npr.
,9° L. W., 28. 8. 1880; članek z naslovom “Ein offenes Wort”.
591 L. W., 2. 10. 1880; članek z naslovom “Parteigetriebe im Amtsblatt”.
592 L. W., 30. 10. 1880; članek z naslovom “Offener Brief eines Krainers an den slovenischen Landes Präsi­
denten in Krain, Herrn Andreas Winkler ”.
- 222 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
barona Gödel-Lannoya, viteza von Schneida, kneza Windischgrätza, grofa Mar­
gherita ipd. Precej je tudi priložnostnih Slovencev, ki morajo tuliti z volkovi, saj 
se bojijo proskripcijske liste, na katero hi jih lahko spravili v slovenskih časni­
kih. Nekaj je tudi “poštenih” Nemcev, ki so povsem ubogljivi. Drugi spet spada­
jo v vrsto poslovnih Slovencev - ti se bojijo vsake konkurence in kričijo “Ven s 
tujci! ” Najhujše gorje so uvoženi Slovenci, ki so v sosednjih deželah bankrotirali 
in zdaj razglašajo Kranjsko za Piemont ... Kljub raznovrstnemu narodnemu iz­
voru naj bi bila - kakor je lepo opisal Valvasor - “nemška poštena zvestoba" 
značilnost vseh Kranjcev in tako naj bi ostalo tudi v prihodnje.593
S. n. je poročal, da po Kranjskem hodi agent časopisa Wiener allgemeine Zeitung, 
ki nabira naročnike, s sabo pa ima priporočilni list dr. Schreya, v katerem med dru­
gim piše, da se novi program kranjskih ustavovercev obrača predvsem zoper osebo 
deželnega predsednika Winklerja “z namenom odpraviti ali sebi ukloniti ga”.594 
Ob koncu leta 1880 je močno odjeknila vest o službeni premestitvi enega najpo­
membnejših stebrov ljubljanskih in kranjskih Nemcev, deželnega glavarja dr. Kalte­
neggerja. Tudi to je bila zasluga deželnega predsednika Winklerja, ki je znal ele­
gantno slabiti nemško stranko - Kalteneggerjeva premestitev je bila povezana s po­
višanjem v finančnega prokuratorja na Dunaju. V L. W. so se zvrstile žalostinke in 
nizanje Kalteneggerjevih zaslug. Našteti so bili podatki iz osebne karakteristike: 26 
let službovanja na Kranjskem, 18 let članstva v občinskem svetu, osem let na polo­
žaju deželnega glavarja:
Težko je najti podobno predano in požrtvovalno osebo, ki bi Kranjski, ki je po­
stala njegova druga domovina, posvetila najboljša leta svojega življenja; hil je 
izjemen glavar, miren, takten, zanesljiv. Če je veselje nacionalcev upravičeno in 
se bo izkazalo, da je bila njegova prestavitev opravljena le zato, da se naredi 
prostor kakemu zagrizenemu nacionalen, bo to le nov dokaz, da je vse govo­
ričenje o nadstrankarski vladi le lažniva fraza.
Finančni minister je po pisanju L. T. sicer zavračal trditev, ki so jo razglašali slo­
venski časopisi, da je Kalteneggerjeva premestitev koncesija Slovencem.595 Verjetno 
je šlo za odmeve na zmagoslavno pisanje tele vrste:
Da je Taaffejeva vlada v tem oziru uslišala prošnjo Slovencev, je dokaz, da ne 
odobrava politične agitacije, kakor jo je bil organiziral Kaltenegger na Kranj­
skem. Kaltenegger ni le glava nemške agitacije na Kranjskem, on je tipus onih 
uradnikov, ki so se nam za jerobe urivali. Ker je kranjski glavar in predsednik 
deželnega odbora, bo tudi deželni zbor razpuščen. Kako lehko in pravično je 
bilo, da je vlada ustregla željam Slovencev.596
Nemčurji niso prav verjeli, saj je v njihovih glavah kakor fiksna ideja vceplje­
no, da je naroden Slovenec kvečjemu zato na svetu, da ga sme vsak birič pre­
ganjati, a Bog varuj, da bi se kdo oziral na njegove želje, najmanj pa vlada!
593 L. W., 4. 9. 1880; članek z naslovom “Krain gehört den Slovenen!”.
S. n., 2. 9. 1880.
’ ’ L. W., 18. 12. 1880; članek z naslovom “Die Ernennung Dr. v. Kaltenegger’s zum Finanzprocurator in 
Wien ”. Poslovilni slovesnosti, pri kateri je deželno uradništvo vodil ljubljanski župan Laschan, sta priso­
stvovala tudi dva Slovenca, člana občinskega sveta.
596 S. n., 11. 12. in 12. 12. 1880.
- 223 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
Do zdaj so verjeli, da Taaffejeva vlada nema obstanka. Še en par prestavljenj, 
pa bodo uže boljšo vero v njen obstanek dobili in večji rešpekt pred njo.
Kot novi vodja “nemškutarjev” je bil nato sredi decembra imenovan dr. Robert 
Schrey in S. n. je poročal, da se je to zgodilo na razvpitem dunajskem Parteitagu, 
kjer Schrey sploh ni bil navzoč. Tam se je ustanovila “neka strankarska ustavover­
na organizacija in so za vsako deželo postavili načelnika”.597
Kljub temu da je na seji ljubljanskega mestnega sveta občinski svetnik Jurčič v ime­
nu slovenske stranke priznal velike Kalteneggerjeve zasluge za mesto, je izjavil, da 
zaradi političnega nasprotstva Slovenci ne želijo podpreti predloga, da ga imenujejo 
za častnega meščana. Tako je bil predlog izglasovan z nemško večino 18 : 7. Kljub 
temu da niso glasovali za imenovanje, jim je ustavoverni tednik začuden izrekel 
pohvalo, ker so se ob tej priložnosti proti pričakovanju vedli zelo kulturno.598 Tudi 
na letnem zasedanju kranjskega Ustavovernega društva 18. 1. 1881 so izrazili globo­
ko obžalovanje nad izgubo, ki jih doletela s premestitvijo dr. Kalteneggerja. Ta je 
zapustil Ljubljano v prvi polovici marca 1880; njegov odhod so objokovali na vse 
mogoče načine - Kaltenegger se jim je zdel tako zaslužen in kreposten, da so nje­
gov odhod primerjali celo z izgonom Aristida iz antičnih Aten.599 Solze za njim se 
na ustavovernih licih še niso dobro posušile, ko je prispela vest o premestitvi še 
enega prvaka kranjskih Nemcev in nemčurjev - Vestenecka. L. W. je poudaril, da 
je izguba sicer huda za stranko in za deželo, vendar ni nepričakovana, saj so raz­
mere v deželi jasne - javna skrivnost je, da nasprotna stranka že leta na vsak način 
poskuša spraviti Vestenecka iz dežele:
V nekem drugem obdobju bi bili ti poskusi neuspešni, zdaj pa je moral v “eri 
trgovanja” pasti na ljubo maloštevilnim fanatičnim nacionalnim kričačem. 
Njegova kariera je bila izvrstna in brezhibna, kar priznavajo tudi nacionalni 
časopisi ...
Pri tem so si privoščili prav odkrito sovraštvo do vlade:
Vesteneck je bil posebno uspešen pospeševalec šolstva - v svojem okolju je od­
prl šest popolnoma novih šol in 18 šolskih razredov ... Razen nekaterih malo­
številnih nacionalnih fanatikov je bil pri Litijčanih izjemno priljubljen ... Upa­
ti je, da bo veseli vetrič, ki ga je Vesteneck pred kratkim napovedoval v dežel­
nem zboru, odpihnil temne oblake, ki so se spravili nad našo deželo, in nam 
ga povrnil iz zelene Štajerske. Dobrodošlica mu je zagotovljena.
Komentator je svoje poročanje končal z željo oziroma upanjem, da vlada, ki spreje­
ma take odločitve, ne more večno trajati.600 Kakor je zapisal L. W. 30. 4. 1881, je 
Vesteneck ob odhodu obljubil kranjskim ustavovercem, da bo ostal eden izmed njih, 
da bo kljub bivanju na Štajerskem zaradi službene dolžnosti ostal Kranjec in da 
upa na skorajšnjo vrnitev.
Vesteneck se je tudi neuradno prav značilno poslavljal od Kranjske. Potem ko je s 
prijatelji utapljal bolest po ljubljanskih lokalih, ga je po polnoči zanesla pot tudi v
597 S. n., 15. 12. 1880.
598 L. W., 25. 12. 1880.
599 L. W., 5. 3. 1881; članek z naslovom “Laibacher Zeitung contra Schrey".
600 L. W., 9. 4. 1881.
- 224 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
Kazino. Tam sta ravno sedela dva Slovenca, srebala kavo in se v maternem jeziku 
pomenkovala o francoski odpravi v Tunizijo. Vestenecka in njegovo družbo je raz­
kačilo, ker sta si v Kazini drznila govoriti v slovenščini, in tako so začeli oba Slo­
venca nadlegovati. Sedmerica, S. n. je poudaril, da je bil med njimi tudi profesor 
tukajšnje gimnazije, ju je najprej začela zmerjati in se zgražati, ker “sodrga ne osta­
ne v nasproti stoječi luknji” (čitalnici). Potem so se zaničljivo izražali o slovenskem 
jeziku (Sausprache, Hundsprache, Bauernsprache, Knechtensprache ...). Na koncu 
se je po navedbah S. n. med Vesteneckom in enim od narodnjakov razvil približno 
tale dialog:
Vesteneck (v nadaljevanju V): “Was fixieren Sie mich?"
Narodnjak (v nadaljevanju N): “Ist mir nicht im Traume eingefallen, Herr Be­
zirkshauptmann ! ”
V: “Kennen Sie mich?"
N: “Ja wohl! Herr Ritter von Vesteneck, früherer Bezirkshauptmann in Littai, 
jetzt für die Umgebung Graz."
V: “Woher kennen Sie mich?”
N: “Ich habe im Landtag ihre Reden stenographiert und corrigirt! ”
V: “Warum reden Sie diese Sprache?"
N: “Weil es mir beliebt.”
V: “Ich würde mich als k. k. Beamter schämen diese Sprache zu reden."
N: “Ich schäme mich nicht! Doch gibt es Sachen, für die man sich mehr schä­
men könnte!”
V: “Ich werde mir die Unehre anthun und werde ihnen ins Gesicht spucken!” 
N: “Sie würden es vielleicht bereuen!”60'
Besedni dvoboj se je nadaljeval, nekaj časa se je celo zdelo, da bo Vesteneck s so­
mišljeniki fizično obračunal s Slovencema, kljub temu pa so čez čas, ko so sprevi­
deli, da ne mislita zapustiti lokala, odšli. Epilog je ta dogodek dobil na sodišču: Ve­
steneck je bil obsojen, ker je povzročil škandal, “kakor se navadno pripeti v žganja- 
rijah, ali pa v kakej predmestnej krčmi, kjer se pretepavajo vina polni kočijaži ... 
dr. Julij Franzi vitez Vesteneck je bil zavoljo ponočnega ekscesa, kojemu je bil du­
ševni oče, kaznovan s štiridesetimi goldinarji in če bi jih ne plačal, z osemdnevnim 
zaporom”. Njegovi pajdaši - štirje profesorji (dr. Binder, Proft, dr. Gartenauer in 
Adamek) in neki uradnik finančne direkcije - so pred sodiščem “z zadovoljstvom 
in zadoščenjem” izjavili, da ne razumejo slovenskega jezika popolnoma nič, se jim 
pa zdi povsem razumljivo, da je okrožnega glavarja tako razkačila slovenska govori­
ca v Kazini. Zatrjevali so, da sta Slovenca s svojo slovenščino izzivala. S. n. se je 
nato razpisal o nezaslišani “brezobraznosti” visokega uradnika, ki izjavlja, da bi se 
kot tak sramoval govoriti slovensko, in o tem, kakšni profesorji vzgajajo slovensko 601
601 Če na kratko povzamemo: Vesteneck je vprašal avskultanta Lapajneja, zakaj bulji vanj, potem od kod 
ga (ker ga je nagovoril z “gospod okrajni glavar”) pozna in zakaj govori slovenščino, ki bi se je Veste­
neck kot c. kr. uradnik sramoval govoriti. Potem ko Vesteneck ni bil zadovoljen z odgovori - Lapajne je 
odvrnil, da ga pozna iz deželnega zbora in da govori slovensko, ker se mu to ljubi in se slovenščine ne 
sramuje, so pa stvari, za katere bi se lahko človek bolj sramoval - je Lapajnetu zagrozil, da se bo (on 
Vesteneck) onečastil s tem, da mu bo pljunil v obraz, nakar mu je Lapajne odvrnil, da bi to dejanje 
morda pozneje obžaloval.
- 225 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
mladino. S. n. je tudi izrazil željo, da bi mladina imela za vzgojitelje take može, “ki 
jo bodo ljubili in ki jih bo ona ljubiti mogla, na mestu sedanjih sovražnikov vsega, 
kar je slovenskega”.602 Deželni predsednik Winkler je 5. 8. 1881 poslal na Dunaj 
zgornji èlanék S. n. in priložil nemški prevod. Slovenca, ki so ju nadlegovali, sta 
bila trgovec Bučar in avskultant Lapajne. Pri tem je Winkler pripomnil, da je glede 
na poročilo višjega policijskega komisarja opis izgreda - razen nekaj nepomembnih 
podrobnosti - popolnoma ustrezen. Tako npr. najhujše Vesteneckove zmerljivke v 
Narodovem članku niso bile navedene.603 Gimnazijski direktor Mrhal je v dopisu 
deželnemu predsedstvu branil svoje profesorje, češ da se izgreda niso udeležili 
aktivno, Vestenecka pa je izzival Lapajne s svojimi pripombami v slovenščini.604
Obtožbe zoper deželnega predsednika so se v L. W. nadaljevale tudi v letu 1881. 
Očitali so mu neprimerno vedenje, ker se udeležuje nacionalnih gostilniških zabav, 
kakršna je bila npr. proslava sv. Cirila in Metoda, na drugi strani pa izogiba slo- 
vestnostim, kakršno je bilo npr. slovo deželnega glavarja Kalteneggerja, ki bi mu 
moral prisostvovati. Glede proslave sv. Cirila in Metoda je L. W. menil:
Zdi se, da je posebnost nacionalcev, da cerkvene praznike obhajajo v gostilnah 
ob vinu in pivu ... pojavil se je tudi deželni predsednik v gala obleki ... sicer je 
jasno, da se je tam počutil domače ... vendar se je treba vprašati, ali se šefu 
vladne uprave v deželi spodobi, da se udeležuje gostilniških slovesnosti, katerih 
očitni namen je, da spodbujajo nacionalne strasti in povsem strankarske de­
monstracije.
Winklerju so tudi očitali, da je s svojo politiko pripravil ustavovernega prvaka dr. 
Schöppla k upokojitvi. Baje so na Winklerjev namig v L. Z. kritizirali delo deželne 
komisije za zemljiško odvezo oziroma njeno delo na Gorenjskem, tako da je Kranj­
ska spet prišla ob enega svojih najsposobnejših uradnikov.605 Po drugi strani se tudi 
šikaniranje ubogega Vestenecka ni končalo samo s prestavitvijo iz Litije v Gradec. 
Ker je trmoglavil in nikakor ni hotel odložiti kranjskega deželnozborskega mandata, 
so ga prestavili v bolj oddaljeni Deutschlandsberg.606
Po izgubljenih občinskih volitvah 1882 in nastopu slovenske večine v mestnem 
občinskem svetu se je ustavoverni župan Anton Laschan znašel v izgubljenem po­
ložaju. Ker ni žel ponavljati grenkih izkušenj župana Coste, je na seji občinskega 
sveta odstopil, odstop pa pospremil z izjavo, da odhaja v popolnem soglasju s kole­
gi v svetu in skladno s parlamentarnimi načeli, ki jih zagovarja - t. j. da predstoj­
nika vedno izbira večina. Šlo je za zadnje zasedanje v stari sestavi in to priložnost
602 S. n., 30. 4. 1881 - Kako je gospod vitez Vesteneck slovo jemal, 18. 6. 1881 - V ječo dejani vitez in 
19. 6. 1881 Kdo provocira?.
603 AS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko, leto 1881, spis št. 726.
604 Prav tam, spis št. 960.
605 L. W., 13. 7. 1881.
606 L. W., 10. 12. 1881. Dne 4. 12. 1881 je državnozborski poslanec dr. Heilsberg v imenu tovarišev na­
slovil interpelacijo na Taaffeja kot notranjega ministra zaradi več neupravičenih premestitev državnih 
uradnikov, posebno dr. Juliusa Fränzla Vestenecka. Poslance je zanimalo, ali je praksa administracije 
združljiva s pogledi vlade oziroma interesi države in ali c. kr. vlada meni, da je dopustno tako kratiti 
ustavne pravice državljanov.
- 226 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
so Nemci izkoristili ter Laschanu z večino izglasovali častno meščanstvo.607 Dne 26.
4. 1882 je občinski svet v novi sestavi izvolil za župana Petra Grassellija, za podžu­
pana pa Fortuno.608 Po pričakovanju so nadaljnje poteze mestnega občinskega sveta, 
v katerem so imeli zdaj večino Slovenci, v ustavovernem glasilu sprožile zgražanje 
in obsodbe. Posebno jih je prizadela vpeljava slovenščine kot poslovnega jezika na 
magistratu, kar je bilo domnevno izvedeno ne glede na dejanske interese meščanov. 
Za postopno izvajanje tega dekreta je bil sicer izvoljen poseben odbor, v katerega 
je “Zarnik poleg sebe dekretiral še šest sodrugov ... Liberalci pri tem nimajo nobe­
ne besede.” Postopnosti pa ni bilo pri vabilih na seje mestnega sveta, saj so čez 
noč postala samo slovenska - ustavoverci so trdili, da se uporablja spakedranščina, 
ki je pri najboljši volji ne razumejo.609
5. n. je nemško početje po izgubi mestne oblasti opisal takole:
Vede se kot berač, ki ti skuša postaviti rdečega petelina na streho, ko si ga 
brcnil ven. Po dunajskih in tržaških listih pišejo, da se tujci ogibajo Ljubljane, 
ker je mestni zastop prišel v narodne roke. Pišejo, da je eden od slovenskih pr­
vakov naredil škandal in zato mislijo vsi nemški odborniki odstopiti ... V re­
snici je le Dragotin Deschmann razsajal kakor razsaja kmet v gostilni. Kadar 
pa je staknil primeren odgovor, vstal je ter pobegnil srda poln iz zbornice. Pri­
družil se mu je le Zhuber ... Ogrditi, osmešiti in razvpiti se mora to mesto, da 
bode zunaj v tujcih na slovesu kakor zdaj npr. Alexandria. 6'0
Uvajanje slovenščine v šole in urade je ustavovercem postala prava nočna mora, 
zlasti potem ko je izšel odlok pravosodnega ministra Pražaka, ki je določal, da mo­
rajo sodišča v slovenskem delu dežel in v pristojnosti višjega deželnega sodišča v 
Gradcu sprejemati vloge v slovenščini, četudi je vlagalec vešč nemškega jezika. Us­
tavovercem se je to zdelo sporno, saj Pražak ni obvladal slovenščine in po njiho­
vem ni bil usposobljen za tovrstne razsodbe. Po drugi strani pa je baje tudi vladni 
predstavnik v šolskem odboru parlamenta sodil, da je slovenščina še premalo razvi­
ta za učni jezik.611 Jezikovno vprašanje, ki je tako razburjalo duhove, je našlo pot 
tudi na gledališki oder. Neki “Civis” se je tako v svojem dopisu L. W., objavljenem 
20. 5. 1882, zgražal, ker je L. Z. označil humoristično solosceno (pripravil jo je P. 
Kaizelj in se je igrala ob neki sokolski prireditvi) kot nadvse duhovito in učinkovi­
to. V resnici je šlo za bedarijo: praslovanski kmet mora po opravkih v Gradec in se 
muči z učenjem nemščine, ker so mu v Ljubljani povedali, da v Gradcu govorijo le 
nemško. Ko pride tja, presenečen ugotovi, da na vsa vprašanja v slovenščini dobi 
slovenski odgovor, Gradec je vendar slovensko mesto. Jezen vrže nemško vadnico 
na neki travnik. Mimo pride krava, požre vadnico in začne govoriti nemško: “Nič 
čudnega, da se boljša publika izogiba podobnim proizvodom.”
607 L W., 29. 4. 1882.
608 ZAL, LJU 488, zapisniki sej Mestnega sveta COD III/33, za leto 1882.
609 L. W., 3. 6. 1882, LJU 488, zapisniki sej Mestnega sveta COD III/33, za leto 1882, seja z dne 1. 6.
1882.
610 S. n., 4. 7. 1882.
611 L. W„ 6. 5. 1882.
- 227 -

V. Cas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
Novi občinski svet se je resno lotil tudi slovenizacije mestnih šol in na seji 31. 8. 
1882 z večino glasov sprejel prošnjo, naslovljeno na deželni šolski odbor, naj ukaže 
uvedbo slovenščine kot učnega jezika na mestnih šolah. Posamezni mestni svetniki 
so se začeli pogovarjati izključno v slovenščini, čeprav se zdi, da je niso bili ravno 
najbolj vajeni - L. W. je svetniku Mošetu svetoval, naj v javnosti malo manj razka­
zuje, kako navzkriž je s slovensko slovnico.612 Uveljavljajoča se slovenščina je ned­
vomno vzbujala pri nekaterih odpor. Iz zapisnika seje mestnega sveta z dne 31. 8. 
1882 je tako razvidno, da svetnik Luckmann ni želel podpisati poročila o poslova­
nju mestne blagajne; v L. W. je bila 2. 9. 1882 povzeta njegova razlaga - podpisal 
se ni zato, ker besedila v slovenščini ni razumel, čeprav obvlada “kranjsko špraho”. 
Dne 26. 8. 1882 so v L. W. dokazovali potrebnost učenja nemščine, češ da je več 
kakor 50.000 Kranjcev izseljenih, od tega velika večina v nemško govoreče dežele. 
Dne 9. 9. 1882 so meščane v L. W. pozvali, naj- se uprejo tako očitni krivici, kakr­
šna je slovenizacija mestnih šol.
Slovensko zavzemanje funkcij in institucij se je nezadržno nadaljevalo. Slovenski 
časopisi so menda uprizarjali pravo gonjo proti okrožnima šolskima inšpektorjema 
- učitelju Simi in profesorju Linhartu. Prvega so obdelovali, ker je v Kamniku od 
frančiškanov zahteval, naj - če želijo še naprej poučevati - opravijo učiteljski izpit, 
drugi pa se jim je zameril, ker je med Kočevarji dramil zavest, da je pomembno 
ohraniti nemško ljudsko šolo, in jih je spodbujal k odločni obrambi pred napadi 
slovenizacije. Vlada je tako imenovala člane, ki so bili v pristojnosti njene izbire: 
stolni kanonik Klofutar “nekdaj Nemcem prijazen, zdaj v eri Winkler popolnoma 
drugače razpoložen”, Tomaž Zupan, nekdanji učitelj verouka na kranjski gimnaziji, 
dr. Mrhal, direktor realke, in Andrej Praprotnik, direktor prve mestne deške šole. 
Minister Conrad sicer ni ugodil slovenskim zahtevam po Mrhalovi odstranitvi, je pa 
bila Slovencem zagotovljena večina z odstavitvijo Ferdinanda Mahra, ki mu je po 
vladni interpretaciji “potekel” mandat.613 'Pako je konec leta prinesel slovensko veči­
no v deželnem šolskem odboru, saj je vlada imenovala vanj zadosti Slovencev.614 615 
Vendar to slovenskih apetitov še ni potešilo:
Potem ko je minister Conrad izpolnil zahteve Slovencev, ti zdaj kričijo, naj vla­
da zamenja še davčnega inšpektorja in davčnega izterjevalca, saj morata hiti 
oba polnokrvna nacionalca.bK
Po zavzetju občinskega sveta so šli Slovenci v zahtevah, naj se Ljubljana tudi na 
zunaj posloveni, tako daleč, da so isto zahtevali od njenih prebivalcev. S. n. so na 
primer motile plavice (Kornblume), ki so bile priljubljen modni dodatek na dam­
skih klobukih. To naj bi bil znak, ki že na daleč kaže, kakšno je politično prepričanje 
njegove lastnice. L. W. je pri tem polemiziral s S. n., ki je baje zatrjeval, da gre za 
provociranje, podobno kakor pri peresih ruševca, ki si jih kmečki fantje zatikajo za 
klobuke in so bili povod za mnoge pretepe, zaradi česar je morala oblast nošenje 
teh peres prepovedati. L. W. je menil, da gre za ovaduštvo oziroma pozive vladi,
613 L’ ^’* ^882, in ZAL, LJU 488, zapisniki sej mestnega sveta COI) HI/33, seja z dne 31. 8. 1882.
L W., 19. 8. 1882; članek z naslovom “Die bevorstehende Ernennung der Bezirksschulinspectoren ”.
614 L. W„ 9. 12. 1882.
615 L. W., 2. 12. 1882.
- 229 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
naj tudi v tem primeru ukrepa. Hkrati se je norčeval, da so modistke očitno Bi­
smarckove agentke, ki širijo prusko propagando:
Sicer je vse skupaj smešno, vendar je treba take članke vzeti resno, saj napove­
dujejo večje zaplete. Podobno se je zgodilo z Deutscher Schulvereinom, za kate­
rega so najprej zaničljivo trdili, da na Kranjskem nima možnosti razcveta, poz­
neje pa so za zatiranje njegove “zločinske ” dejavnosti klicali na pomoč policijo.^ 6
V L. W. so zadovoljno ugotavljali, da so kljub slovenizaciji mestnih šol in izganjanju 
nemškega uradovanja na podobi bele Ljubljane ostali madeži:
Pri tem, da narodni vodje svoje otroke pošiljajo v nemške šole, se je tudi izka­
zalo, da praksa zahteva koncesije z delnim uradovanjem v nemščini. Tako ima 
deviško slovensko uradovanje na sebi že nemške madeže. Sicer pa so se po­
manjkljivosti v tej smeri slovenski odborniki zavedali - Ivan Hribar je na zad­
nji seji občinskega sveta objokoval, da imajo pročelja hiš večinoma nemške na­
pise (npr. Kranjska hranilnica ima zgolj napisa Sparkasse in Pfandamt), ime­
na ulic in trgov so po večini tudi nemška - podoba Ljubljane je tako za slo­
venski narod žaljiva. 6'7
Kmalu pa so se nasprotovanja v ljubljanskem občinskem svetu preselila iz načelno- 
političnih sfer tudi na povsem materialno področje:
Pri podeljevanju koncesije za gradnjo Resljeve ceste od Resljevega trga do že­
lezniške postaje je prišlo do izgreda. Ob prvem razpisu sta se prijavili Gradbe­
na družba (Baugesellschaft) in gg. Suppantschitsch - Tomek. Ker magistrat ni 
bil zadovoljen z nobeno ponudbo, je razpis ponovil, javila pa se je spet Grad­
bena družba s cenejšo ponudbo, Suppantschitsch - Tomek pa ne oziroma sta 
vztrajala pri prvi ponudbi. Kljub temu da so vsi pričakovali, da ho na podlagi 
drugega razpisa dobila posel Gradbena družba, sta proti temu protestirala Hri­
bar in Zarnik. Prvi je odrekal pravico magistratu, da ne upošteva prvega raz­
pisa, in se ni dal prepričati, da ima magistrat pravico ne ozirati se na prvi 
razpis oziroma skrbeti za korist meščanov. Ne bi bilo jasno, zakaj sta ravno 
gospoda Suppantschitsch in Tomek Hribarju tako simpatična, ko ne bi tedaj 
vskočil Zarnik in v svoji značilni maniri podprl Hribarja z razlago, da se je 
treba ozirati na interese malih obrtnikov, pozneje pa je kar naravnost izjavil, 
da morata dobiti posel zato, ker pripadata nacionalni stranki. Nezaslišano ... 
svetniki niso mogli verjeti svojim ušesom, vsi so bili šokirani. Na koncu se je 
zahvaliti le srečnemu naključnemu sovpadanju okoliščin, da Zarnik in Hribar 
s svojo zahtevo nista prodrla ... Kje je jamstvo, da taki poskusi v prihodnje ne 
bodo uspešni? Gre za izrojeno, perverzno obliko strankarstva, v katero pade, 
kdor nima smisla za čut dolžnosti, razumevanja potrebe po dostojnosti in žive­
ga smisla za javno blaginjo. Hribar je pri tem nastopil proti županu Grasselli­
ju, ki je zagovarjal dodelitev na podlagi drugega razpisa. Suppan pa je izjavil, 
da je Hribar s tem izrekel nezaupnico županu in večini v občinskem svetu, ki 
ji sam pripada. Na koncu so za to, da posel prepustijo Gradbeni družbi, glaso- * *
616 L. W., 19. 8. 1882.
6,7 L. W., 25. 11. 1882.
- 230 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
vali štirje predstavniki nacionalcev in osem predstavnikov liberalcev. Zarnik je 
vložil protest, enako Hribar.bK
Zarnikova netaktnost je zahtevala žrtve tudi v slovenskih vrstah:
Gradbeni svetnik Potočnik je izstopil iz občinskega sveta ... Razlog, da je že 
tako ali tako nesklepčna nacionalna večina v občinskem svetu izgubila edine­
ga tehnično izobraženega svetnika, je iskati v Zarnikovi surovosti ... Ta vodja 
nacionalnega kluba je Potočnika opsoval, ker je kot poročevalec gradbene sek­
cije govoril v prid Gradbeni družbi ... Zarnik se vede po načelu sic volo sic ju- 
beo! Sicer nam Potočnik ni preveč simpatičen niti nismo škodoželjni zaradi epi­
loga k zmagoslavju ob izidu letošnjih občinskih volitev, ker dobro vemo, da se 
v obstoječih razmerah ne bo nič bistvenega spremenilo ... Vse skupaj registrira ­
mo kot eklatantno potrditev naše stare ocene o značaju Zarnika in drugih 
nacionalnih prvakov.
Pri tem so se v L. W. čudili, kako sploh še kdo lahko prenaša takšno vodstvo.618 619 
Tudi položaj v državi po mnenju kranjskih ustavovercev ni bil nič kaj rožnat:
Z našega strankarskega stališča je želeti, da ta vlada čimprej pride do svojega 
konca, ko ne bo več mogla s koncesijami zadovoljiti vedno večjih apetitov. V 
vseh evropskih državah krepijo državne sisteme in jih poskušajo narediti čim 
bolj učinkovite, pri nas pa izvajajo federalistične poskuse. Drvimo v jezikovno 
zmedo. Naša zunanja politika temelji na sporazumu z Nemčijo, notranja pa 
gre za tem, da potlači narod, ki v zvezi z Ogrsko pravzaprav drži državo po­
konci ... Drža Nemcev je jasna - z vsemi zakonitimi sredstvi se je treba posta­
viti po robu sedanji vladi. Združena levica, ki je prvi pogoj za obrat na bolje, 
je enotna in pripravljena na ukrepanje. Naša patriotska dolžnost je, da se sku­
paj z veliko nemškoavstrijsko stranko upremo državi škodljivi politiki. 620
*
V letih 1880-1882 se je usmeritev delovanja kranjskih ustavovercev bolj ali manj 
zožila na brezplodno besedno obračunavanje z deželnim predsednikom Winkler- 
jem. Priznati je treba, da se je ta res pojavil v vlogi deus ex machina in Nemcem 
vedno znova pripravljal grenka doživetja. Kar so prej morali toliko let prenašati 
Slovenci, so morali zdaj izkusiti Nemci: administrativne prestavitve ustavovernih 
prvakov, javno ožigosanje kot vladi sovražnih elementov, zaplembe in na koncu one­
mogočanje tiskanja njihovega glasila, izguba ključnih položajev, “slovenizacija” šol 
in uradov ... Vse to so bile epizode, ki jih ti ljudje niso bili vajeni in so jih težko 
prenašali. Tako ni bilo čudno, da se je npr. Vesteneck ob odhodu neprimerno vedel 
in da se je Deschmann tresel in jemal “homeopatične pile” ... Zdi se, da je za ta 
čas značilno prenavljanje ideoloških izhodišč in še tesnejša navezava na nemštvo. S 
tem v zvezi je tudi trditev, da etnografski izvor pri narodnosti ni prevladujoč, tem­
več stvar proste izbire. Videti je, da se je z izgubo politične moči skupina ljudi
618 L. W., 9. 12. 1882.
619 L. W., 16, 12. 1882.
620 L. W., 23. 12. 1882.
- 231 -
V. Čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke 1880-1882
okrog Ustavovernega društva začela še bolj homogenizirati, in to na narodnih te­
meljih. Iz politične stranke, ki je že po definiciji - vsaj načelno - odprta za pripad­
nike raznih narodnosti, so začeli postajati narodna skupnost, manjšina in del veli­
kega nemškega telesa, ki mora v Avstriji prevladati. Razumljivo je, da je bilo treba 
nekako ostati v igri tudi potem, ko je postalo jasno, da Taaffe ni muha enodnevni­
ca in da razcepljena Ustavoverna stranka ne bo tako kmalu spet prišla na oblast.
S Taaffejevim nastopom se je končalo obdobje, ki je bilo kranjskim ustavovercem 
prijazno oziroma naklonjeno. Ni jim ga uspelo izkoristiti tako, da bi se lahko obdr­
žali tudi v manj ugodnih razmerah. Parole liberalizma, napredka, razsvetljenosti, 
antiklerikalizma, širjenja (nemške) kulture, obrambe kranjstva in protislovenstva 
oziroma protislovanstva se niso uveljavile. Na podeželje se jim ni posrečilo prodre­
ti, ker je njihove poskuse tam že v kali zatirala duhovščina, šolstvo oziroma učitelj­
stvo pa je bilo v njihovih rokah še prekratek čas, da bi moglo izpolniti svoje “po­
slanstvo”. Očitno so se mestni volivci po večini še vedno odločali bolj po svojem 
interesu kakor po prepričanju. Lahko rečemo, da so bili kot obrtniki, trgovci in 
uradniki preveč izpostavljeni “terorju”, da bi si privoščili protivladno glasovanje. Ne 
nazadnje je vpliv vlade ostal bistven tudi zato, ker je neposredno vplivala na volil­
ne izide z direktivami uradnikom.
Z letom 1882 je bilo povsem konec politične vloge ljubljanskega Ustavovernega 
društva kot - vsaj na videz - nadnacionalne stranke, ki hoče prevladati na Kranj­
skem. Začela se je preobrazba v nemško narodno skupnost.
- 232 -
VI. poglavje
AGONIJA KRANJSKE
USTAVOVERNE STRANKE
(1883-1893)
Po letu 1882 je kranjska ustavoverna stranka (razen deželnega zbora, ki je sloven­
sko večino dobil nekaj pozneje, z volitvami leta 1883) pravzaprav izginila s poli­
tičnega prizorišča. Zdi se, da se je skladno s tem tudi položaj strankinih somišljeni­
kov izenačeval s položajem nemške skupnosti in se tako čedalje bolj približeval sta­
tusu narodne manjšine. Razmere so se, sodeč po poročilih v L. W., iz leta v leto 
slabšale. Nemci so morali okusiti bridkost dunajske ravnodušnosti in celo odkrito 
nenaklonjenost vlade, njihove ambicije pa so - kljub pobožnim željam in izjavam, 
da čakajo nov veter, ki bo zavel z Dunaja - vidno kopnele. Tako so že na letnem 
zasedanju Ustavovernega društva 1883 ugotavljali:
Predstojnike Ustavovernega društva po novem enkrat na leto doleti jasen do­
kaz nejevolje oblasti, in sicer ob njihovem nastopu na društvenem letnem zase­
danju. Vendar so bile vse Schreyeve besede resnične - vlada rahlja vezi, ki dr­
že skupaj monarhijo, šole se slovenizirajo, nemške otroke silijo učiti se sloven­
sko, nemška omika se je skoraj udušila, Winkler je odkrit nacionalist ...621
Zdi se, da so nekateri visoki državni uradniki začeli prehajati na slovensko stran:
L. Z. brani dež. gl. grofa Thurna pred očitki časnika Neue Freie Presse, ker je 
prešel v slovenski tabor. Vendar je iz njegovega slovenskega govora na prvem 
zasedanju deželnega zbora jasno, da bo izvajal politiko deželnega predsednika 
Winklerja in slovenske večine f22
Za kratek čas je vlil kranjskim Nemcem nekaj morale cesarjev obisk poleti 1883, 
saj so z zadovoljstvom ugotavljali, da so morali ob njegovem obisku nacionalistični 
izpadi vsaj za kratko potihniti, staromodna izraza Kranjska in Avstrija pa sta spet 
pridobila veljavo- Obenem so se v L. W. zgražali, ker je L. Z. objavil slovensko raz­
ličico cesarjevega govora, čeprav veličanstvo ni uporabilo niti ene slovenske besede. 
L. Z. tudi ni objavil cesarjevega poudarjanja potrebe po znanju nemškega jezika.623 
Kmalu po cesarjevem odhodu so stvari spet stekle po ustaljenih kolesnicah.
621 L. W., 28. 4. 1883; članek z naslovom “Neueste off ideile Botschaft" (kritika kritike v L. Z.).
622 L. W., 30. 6. 1883; članek z naslovom “Der ins slowenische Lager getriebene Landeshauptmann”.
h-i L. W., 21. 7. 1883; članek z naslovom “Nach der Kaisertagen".
- 233 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
Sodeč po vesteh v L. W., je varnostni položaj v Ljubljani znova postajal kritičen. 
Tako je npr. “drhal” opsovala neko gospodično, ki je nosila frankfurtski (nemškona- 
cionalno obarvani) trak za uro, neki izgrednik pa ji ga je iztrgal. Sledil je napad na 
mladeniča, ki je na železniški postaji pel nemško pesem, drugega nemškega mladca 
pa so grozeče zasledovali vse do Kazine. Zgodil se je tudi atentat na nemškega in­
ženirja v Bistri in načrtovan je bil celo napad na več nemških izletnikov v Zalogu. 
Izzivanje ob belem dnevu z vzkliki “Hali, halo ... želodov več ne bo ...” in grožnje 
turnarjem pa so bile tako ali tako na dnevnem redu. Varnostnih organov ob nočnih 
pretepih v Ljubljani po zatrjevanju L. W. ni bilo nikoli videti.624
Nevzdržne razmere, v katerih so živeli kranjski Nemci, posebno Ljubljančani, pa 
niso vzbudile sočutja pri njihovih rojakih na spodnjem Štajerskem. Bile so celo po­
vod za uničujočo kritiko, ki si jo je privoščil časopis Deutsche Wacht. V njem je 
bilo ob analizi omenjenih izgredov zapisano:
Zgoraj opisano stanje že dolgo traja; danes posvečamo nekaj besed tistim, ki so 
za položaj na Kranjskem in posebno v Ljubljani še zlasti krivi - Nemcem na 
Kranjskem; čeprav hi lahko v letih boja proti nasprotnikom prej kakor vsi drugi 
spoznali, da je v spopadu z njimi potrebna brezobzirna energija in strumno za­
stopanje narodnih interesov, taktika nemških Kranjcev kaže ravno nasprotno. 
Namesto energične obrambe je zaznati lagodno popustljivost. Višji nacionalni 
čut izrinjajo izbruhi lojalnosti, ki vzbujajo posmeh nasprotnikov, nezaupanje 
vsake vlade in zaničevanje sodrugov v drugih provincah. Njihova večna napaka 
je bila vera, da bodo z lojalnim dobrikanjem in z boječim zatajevanjem nacio­
nalnega čuta izprosjačili zaščito od vsakokratne vlade. Doletela so jih mnoga 
razočaranja, grenke izkušnje, vendar jim niso prinesle okrepitve, niso zasejale 
semena boljše metode. Zdeli so se kakor ohromljeni od strahu pred kakim du­
hom, kar je njihove sovrage še bolj opogumilo. Če jih niso poučile njihove lastne 
izkušnje, jim bodo toliko manj pomagale izkušnje iz mednacionalnega boja av­
strijskih narodov. Tisti stavek, ki je danes iz veliko konkretnih primerov jasen že 
vsakemu, še tako nezrelemu posamezniku, njim še zmeraj ni doumljiv: “Tako 
imenovano pravo avstrijstvo ni tisto, ki nas vodi k uspehom, temveč resna, k de­
janjem pripravljena odločnost v sledenju narodnih ciljev. ” Narodu, ki se danes 
priklanja, so štete ure - na milost in nemilost je prepuščena sovražnikom. Pri­
mer za ta teorem so priskrbeli kranjski Nemci. Kaj so v teku let s svojo vztrajno 
lojalnostjo dosegli? Ali so si priskrbeli zaščito katere koli vlade? Nekateri izmed 
njihovih tako imenovanih vodij bi znali o tem med zelo intimnimi prijatelji mar­
sikaj povedati. Nemško ljudstvo na Kranjskem ne more imenovati niti ene pri­
dobitve kot nadomestila za svoj politični ugled. Drža tako imenovane ustavover­
ne stranke na Kranjskem je tolikokrat mejila na strahopetnost, da se od te sko­
raj ne razlikuje - pri tem so nam na voljo dejstva zelo mladega datuma. Kjer 
sta zloglasna nemška uslužnost in hlapčevstvo splošna maksima, tam je zemlja 
pripravljena za razcvet odpadništva. Nemci na Kranjskem lahko o tej temi pove­
do več kakor katera koli druga stranka. Njihovi voditelji z nekaj afektiranja
624 L. W., 25. 8. 1883; članek z naslovom “Unsere Zustande”.
- 234 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
igrajo politične zmerneže in znajo predstavljati svoje dvornosvetniške nenačelno­
sti sodrugom kot proizvode modrega duha zmernosti. Šele ko ti zmerni modreci 
- ki v vseh svojih govorih grmijo z lajtmotivom hrepenenja po redu - prebegnejo 
v tabor prvakov, šele takrat se dobrim Ljubljančanom odpro oči in objokujejo 
odpad, ne da bi izvrgli odpadnike. Ta korupcija prepričanja je končno prešla na 
ljudstvo. Namesto samozavestne energije in moralne premoči je nastopila - od 
patriotizma tako različna, z lojalnostjo prekajena - omejenost, ki je v svoji po- 
božnjaški maniri pridobila papeške poteze in učinkuje odbijajoče. Namesto da 
bi se organizirali in spustili v boj do konca ter izkoristili vse prednosti, ki se po­
nujajo iz izkušenj (to je npr., da je druga plat brutalnosti prvakov nenavadna 
strahopetnost), klečeplazijo in hlapčujejo, izigravajo preganjano nedolžnost, vlo­
go, ki v politiki deluje le smešno. Kolikor močnejši udarci padajo po njih, toliko 
večja je njihova afektirana lojalnost. Zdi se, da svoje zglede iščejo v svetniških 
legendah. Kljub temu so morali ljubljanskemu županu dopustiti izreči, da so ti­
sti, ki izzivajo. To je na smrt smešno. Toda šibki vsi delijo isto usodo - nič ni 
tako zavrženega, da jim človek ne bi mogel oponesti. Kranjska je izgubljena, 
Ljubljana še ne čisto, vendar so dnevi nemštvu šteti, razen če se dosedanja tak­
tika ne spremeni. Skoraj smešno je, da nemški časopis ob omenjenih brutalno­
stih Slovencem predoča materialno škodo, ki hi jo Ljubljana utrpela z izgubo 
Nemcev. Kakor da si ne bi Slovenci sistematično in očitno prizadevali, da Ljub­
ljano popolnoma slovenizirajo. In ali je to sploh odgovor, s katerim se potrjujejo 
zaušnice? Ali se s takim publicističnim marazmom ne spodbuja politična nespo­
sobnost? Omenjeni list med drugim piše: “Smo v opoziciji do Taaffejevega kabi­
neta, toda kljub temu smo prepričani, da velik del tistega, kar je Winklerjevi eri 
v Ljubljani postalo mogoče, ni dobilo potrditve ministrstva. ” To je pri nas način, 
s katerim tisk politično vzgaja. Vendar se ne čutimo poklicane, da bi nemškim 
Kranjcem odpirali nove poti k boljšemu. Le samospoznanje in samozavedanje 
jih bo pripeljalo do spoznanja, da izboljšanja ni mogoče doseči po poti, ki so jo 
ubrali, in da se morajo znebiti predvsem tistih ljudi, ki so jih postavili na ta 
kriva pota. Torej proč z dosedanjimi voditelji nemških Kranjcev. Svojo narodnost 
so tako dolgo izdajalsko zatajevali in tako zelo zagovarjali stališče pretirane lo­
jalnosti z egoističnim ozadjem, da jih je vsaka vlada kot nenevarne in odslužene 
potisnila vstran in jih prepustila usodi. Stranki ni manjkalo ne materialnih in 
ne moralnih sredstev, vendar je njenim voditeljem manjkala potrebna srčnost, 
da bi utrdili položaj. Nemški Kranjci so zavedeni, vendar je bistvo njihove indi­
vidualnosti dobro. Glede na to si ne zaslužijo, da jih dajejo češkim Nemcem za 
strašljiv primer samosproduciranega propada. Upanje na izboljšanje in rešitev 
ni izključeno, vendar je odvisno od gesla: “Ljudi, nove ljudi! ’%25
Časopis Deutsche Wacht je v isti številki objavil še naslednje vesti iz Ljubljane:
Med nemškimi študenti, ki so bili izpostavljeni nasilju požiralcev nemštva, je 
bil tudi Drolz, študent rudarstva iz Laškega; godilo pa se mu je kljub temu 
bolje kakor njegovemu bratu, ki so ga svojčas nahujskani kmetje na Jančah *
625 Deutsche Wacht, 23. 8. 1883.
- 235 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
pretepli s cepcem, da je za posledicami tega prezgodaj umrl. Nemcem za obisk 
v Ljubljani toplo priporočajo, da se pravočasno oskrbijo z revolverji. Gospodje 
nacionalci in njihovi časopisi so lahko res ponosni, da so zbudili velik narod. 
Krasno življenje v beli Ljubljani in zlati Pragi.
Prijaznosti iz Ljubljane
Na tujca naredi Ljubljana vtis mirnega, dobrodušnega mesta; ko pa je nekdo 
pobliže posvečen v razmere, se ta iluzija kmalu razbije. Samo zaradi pasivno­
sti nemške manjšine svet ne izve za še večji kraval. Slovenci so zamerili zlasti 
nekemu turnarju, ki je sokole ob pivskem omizju osmešil z nekaj verzi, jih 
slavil kot rdečesrajčnike in spomnil na nekoliko glasne živio klice med cesarje­
vim obiskom. Zdaj so vse sile “velike nacije” usmerjene, da zadajo smrtni uda­
rec Turnvereinu. Pesnik nedolžnih verzov, železniški uradnik, seveda ni smel 
ostati na slovenskih tleh in so ga hitro premestili. Zdaj poskušajo sokoli izliti 
svoje maščevanje nad turnarje. Potem ko jim je uspelo napasti dva turnarja, 
so hoteli inscenirati večji izgred na njihovem generalnem zborovanju. V resni­
ci so naleteli na štiri mladeniče, od katerih sta bila dva Slovenca. To pa jih 
ni zmotilo in petnajst sokolov je te štiri preteplo z dežniki. Nadaljevanje bo 
sledilo na sodišču. 626
Laibacher Wochenblatt je 1. 9. 1883 užaljeno odgovoril na zgornje obtožbe štajer­
skih sonarodnjakov in poudarjal, da je to že drugi udarec, ki ga je omenjeni časo­
pis zadal “s pestjo v obraz” kranjskim Nemcem:
Ce predpisovalci receptov na Savinji menijo, da bi bilo dovolj zgolj razviti nemš­
ke zastave, naj pridejo in to sami poskusijo v deželi, kjer so gospodični iztrgali 
trak za uro samo zato, ker je bil v nemških nacionalnih barvah. Ce bi svoje 
nasvete resnično poskušali preizkusiti, hi se kaj kmalu vrnili domov temeljito 
ozdravljeni. Ne nacionalistična neumnost, ampak nemška kultura lahko pri­
tegne Slovence, in to je edina možnost za deželo, kjer so Nemci v manjšini. 
Značilna za vso zadevo je okoliščina, da se ti izpadi - ko omenjeni list v ma­
niri strogega biriča vleče kranjske Nemce pred krvavo sodišče - pripetijo na­
vadilo takrat, ko se znan politični potujoči pridigar na spodnjem Štajerskem, 
ki je v ozkih stikih z omenjenim časopisom, zasiti slovenskih prvakov. Tedaj se 
- kakor se zdi, nekoliko izčrpan od običajnih besednih bitk, pri katerih žal ni 
nobenega nasprotnika - prek svojega osebnega časopisa loteva razsvetljevanja 
kranjskih Nemcev.
Nenaklonjene okoliščine so se s časom še stopnjevale, in to tudi na drugih po­
dročjih. Tako so kranjski Nemci objokovali smrt knezoškofa Pogačarja:
Bil je izrazito učen svetovljan, imel je živahne stike s teologi, učenjaki in držav­
niki. Sedanji mladi možje, ki vstopajo v duhovski stan, so žal popolnoma dru­
gače usmerjeni in čisto drugih nazorov oziroma teženj, kakor je bilo v Pogačar-
626 Prav tam.
- 236 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
jevi mladosti. Le zelo redki med njimi se lahko s pokojnim primerjajo po učeno­
sti. Pogačar je imel najlepše namene. Bil je daleč od mračnega zelotstva, pa 
tudi daleč od nacionalnega fanatizma, ki se mu je del domačega klera že dav­
no vdal. Njegov prvi namen oh prevzemu škofije je bil, da uvede strogo discipli ­
no in da podrejeni kler drži daleč od političnih in nacionalnih homatij. Žal mu 
to ni uspelo - zahtevalo je preveč energije, ovirala sta ga starost in bolezen, od 
ukrepov pa so ga odvračale tudi malo razveseljive izkušnje. Vsekakor mu je šte­
ti v dobro, da se ni nikoli sovražno izrekel proti novemu šolstvu.627 628
Da bi bila nesreča Nemcev še večja, je umrl tudi predvideni Pogačarjev naslednik 
Gogala:
Gogala je bil edini zmožen normalne nemške pridige in bi zagotovo poskrbel, 
da hi bile v stolnici nemške pridige, ki jih zdaj ni več.62s
Vsekakor so bili v razdobju med 1883 in 1893 nejevolji kranjskih ustavovercev naj­
bolj izpostavljeni kranjski deželni predsednik Winkler, kranjski deželni zbor oziro­
ma njegova slovenska večina in ljubljanski občinski svet. Te kritike si zaslužijo ne­
kaj osvetlitve.
vm Deželni predsednik Winkler, slovenska politika in kranj­
ski Nemci 1883-1893
Kranjski ustavoverci so skrbno spremljali delo deželnega predsednika in zdi se, da so 
bili - ob svoji siceršnji politični nemoči na Kranjskem - pobudniki interpelacij v dr­
žavnem zboru, ki so bile naperjene proti Winklerju. Te politične manevre so seveda 
dopolnjevali s časopisno gonjo, ki je kranjskega deželnega predsednika doletela ne 
samo v Laibacher Wochenblattu, temveč v vseh avstrijskih ustavovernih časopisih.
V L. W. si je Winklerja še naprej občasno posebno rad privoščil pisec, ki se je pod 
svoja “odprta pisma slovenskemu deželnemu predsedniku na Kranjskem” podpisoval 
kot Carniolus. Čeprav je to težko dokazati, se zdi, da se je za tem psevdonimom 
skrival Deschmann. Tako je aprila 1884 deželnemu predsedniku očital naslednje:
Neprimerno svojemu položaju se je zapletel v časopisno polemiko (in) neupra­
vičeno pričakuje, da bodo navedbe iz S. n. začeli opremljati s citati podobno ka­
kor odlomke iz Biblije. Že pripetljaj s Blenerjem je bil neprijeten, a se mu je tu 
uspelo pokriti z redakcijo L. Z., vendar se je potem že spustil v besno polemiko 
z dr. Jacquesom. Tako je uvedel novo prakso polemike ex presidio, ki je bila do­
slej v Avstriji nezdružljiva z uradniškim stanom in ustavnim sistemom. 629
V omenjenem primeru je Jacques očitno res potreboval nekaj pomoči. Njegovi argu­
menti za precej hude, verjetno dokaj utemeljene obtožbe so se namreč izkazali za
627 L. W., 2. 2. 1884.
628 L. W., 10. 5. 1884.
L. W., 14. 4. 1883; “Offener Brief eines Kruiners an den slowenischen Landespräsident in Krain An­
dreas Winkler ”.
- 237 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
precej majave. Winkler je tako izvedel za Jacquesovo izjavo v parlamentu, da je “splo­
šno in nedvoumno znano, da je kranjski deželni predsednik v ozkih povezavah s 
Slovenskim narodom”. V odprtem pismu, ki ga je objavil L. Z., je Winkler te obtož­
be odločno zavrnil, češ da je vlada v stikih zgolj z uradnim časopisom. Opozoril je 
tudi, da članka v S. n., na katerega se je Jacques skliceval, češ da je izšel pred nekaj 
dnevi, ni. Winkler je poslanca tudi pozval, naj se v prihodnje prej prepriča o ute­
meljenosti svojih trditev, ne pa da obtožuje kar povprek.630 Jacquesov odgovor, ki je 
bil na njegovo željo prav tako objavljen v L. Z., je vseboval naslednja pojasnila:
- obremenilne navedke je pobral iz celovških “Freie Stimmen” z dne 8. 3. 1883, 
ki naj bi bili dobesedno prevedli pisanje v S. n. iz januarja istega leta;
- v začetku 1882 je S. n. zapisal, da “v političnem življenju velja zgolj fanatizem” 
in da so “politično razgrajajočemu nemštvu napovedali sveto vojno”; te številke 
S. n. deželna vlada ni zasegla;
- ozke povezave s S. n. so razvidne tudi iz tega, ker L. Z. ni nasprotoval, ko je 
npr. S. n. slavil vstajo v Krivošijah kot obrambo pred germanizacijo; povezanost 
dokazuje tudi molk L. Z. ob napadih na nemške uradnike v S. n., prav tako pa 
molčanje pri tem, ko se je v S. n. nagovarjalo, naj odstavijo vse učitelje in urad­
nike, ki so člani Schulvereina ... Sicer pa je tako ali tako vsakemu iz pisanja L. 
Z. in S. n. razvidna njuna medsebojna povezanost in skupna naklonjenost do 
nemško sovražnih krogov; Winklerja je S. n. tudi v št. 216/1881 slavil zaradi nje­
govih zaslug za odstranitev nemških uradnikov Kalteneggerja, Vestenecka, On- 
derke, Zindlerja, Schöppla ... “V vsakem primeru pa je deželni predsednik z oce­
njevanjem, katere so moje naloge državnega poslanca, daleč prekoračil svoje pri­
stojnosti,” je jezno pisanje končal Jacques.631
Winkler mu je odgovoril v L. Z. 11. 4. 1883 in mu očital več neresnic:
1. Jacques je zapisal, da je sporni članek S. n. izšel pred nekaj dnevi, kar ne drži.
2. Zdaj Jacques trdi, da je isti članek izšel januarja 1883 - v vseh številkah S. n., 
ki so izšle januarja, tega članka ni.
3. Glede domnevnega pisanja v S. n. iz 1883 (zakaj ni navedel, kdaj je izšel čla­
nek?), ki so ga Freie Stimmen menda dobesedno prevedle, velja isto - ni ga naj­
ti v vseh doslej izšlih številkah.
4. Jacques je trdil, da je članek v S. n., v katerem je govor o potrebi političnega 
fanatizma in svete vojne proti Nemcem,632 izšel v začetku 1882. Vendar besedila 
ni citiral iz preprostega razloga, ker tega članka v vsem prvem kvartalu S. n. iz 
1882 ni - o tem se lahko Jacques kadar koli prepriča.
Že 1882 je Jacques očital Winklerju, da je vzel v službo človeka brez izobrazbe, kar 
je bila popolna neresnica. Winkler Jacquesu ne želi “imputirati” teh neresnic, tem­
več jih pripisuje njegovim informatorjem. Dokazovanje povezanosti med S. n. in L.
630 L. Z, 4. 4. 1883.
631 L. W., 30. 3. 1883.
632 Tudi v L. W. so npr. 15. 3. 1883 Winklerju očitali ozke povezave s S. n., saj je S. n. baje že 1881(2) 
zapisal, da v političnem boju velja le fanatizem in da bo zato list vnaprej napovedal sveto vojno nemš­
tvu. S. n. se je menda tudi dobesedno hvalil, da so odstranili nasprotnike in voditelje nasprotnega tabo­
ra: Kalteneggerja, Vestenecka, Onderke, Zindlerja, Schöppla ..., in hkrati slavil Winklerja, češ da je za 
njihovo odstranitev najbolj zaslužen.
- 238 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
Z. z argumentom, da L. Z. čemu ne nasprotuje, se je deželnemu predsedniku zdelo 
smešno:
Če bi se L. Z. odzval na vse, s čimer se ne strinja, bi se njegov obseg raztegnil 
v neskončnost. Nikakor pa ni stvar državnega poslanca, da tisto, kar s svojimi 
tovariši verjame, razglaša za znano in nesporno dejstvo. Stvar deželnega pred­
sednika pa je, da zavrne vse napade na svojo čast in čast svojih podrejenih ne 
glede na to, s katere strani bi ti napadi prihajali.
Svoj odgovor je Winkler končal v pričakovanju, da bo Jacques svoje obtožbe javno 
preklical.633
L. W. je istega dne v zvezi z zgornjim pisanjem objavil dopis nekega bralca:
Jacques je že tretji poslanec, ki ga je Winkler napadel v L. Z. Prvi je bil Schwe- 
gel, drugi Plenen Noben drug deželni predsednik ni tako bojevit. Ko bi v so­
sednjih deželah deželni predsedniki tako nastopali proti slovenskim politikom, 
bi to razkričali za “Paschenwirtschaft”. Po Winklerjevi izjavi je citat S. n. o 
tem, da “v političnem življenju velja le fanatizem ”, grobo podtikanje, o čemer 
pa bi se moral prepričati. Zdaj naj bi nemški časopisi po Winklerjevi zahtevi 
vsak citat opremili z opombo kot odlomke iz Biblije. 634
S. n. pa je pri tem zapletu v članku “dr. Jacques in mi” poslancu očital laži in me­
nil, da ga je pri sklicevanju na neobstoječe članke v S. n. vodila “znana semitska 
površnost in zlobna lahkomiselnost”, ter zatrjeval, da oni nimajo “take semitske 
brezobraznosti in tako drzovito zakodranih 'šnekerlov' pri ušesih”.635
Zdi se, da so imele Jacquesove obtožbe edino konkretnejšo podlago v članku, ki je 
izšel v S. n. št. 216 iz leta 1881. Slo je za članek Josipa Vošnjaka “Kranjski deželni 
zbor”, v katerem je nasprotoval zahtevam, naj se slovenska stranka umakne iz de­
želnega zbora, ker ga vlada še ni razpustila, kljub temu da je bil sklican na podlagi 
nepoštenih volitev, izvedenih leta 1877 pod Lasser-Auerspergovo vlado. Vošnjak je 
zatrjeval, da je ta zahteva nesmiselna. Slovenski poslanci so vrsto let vzdržali v zelo 
hudih razmerah in se jim ni zdelo smiselno nastopiti s pasivno politiko. Zdaj pa se 
dviga silen hrup, češ da bi poslanci ravnali proti svoji časti in vesti, če bi spet sedli 
v poslanske klopi - zdaj ko teče že peto leto, odkar deželni zbor v tej zasedbi ob­
staja. Torej:
Kaj pa se je zgodilo tacega, da je treba zapustiti pot dozdanje dejanske in delu­
joče politike, poprijeti se skrhanega orodja pasivne politike, ki so jo naši časniki 
toli in tolikrati obsojali in katera je celo na Češkem naredila najgrši fiasko?
Mari vlada na Kranjskem Auerspergov absolutizem? Ne! Na čelu stoji mož, ki 
ga visoko čisla ves slovenski narod in ki ga ljubi vse kranjsko prebivalstvo. Iz­
stop narodnih poslancev iz zbora pa bi bil v prvi vrsti nezaupnica deželnemu 
predsedniku, vsaj tako hi se mu smatral v višjih krogih in mi sami bodemo pod- 
kopali veljavo tistemu možu, pod katerega vladanjem smo se komaj malo oddah­
nili in začeli čutiti se svobodnimi državljani. Po pravici bi se nam smelo očitati, 
da smo jeli - po ledu plesati, ko se nam jedenkrat malo bolje godi. Pa kriče ne-
633 L. Z., 11. 4. 1883.
614 L. W., 11. 4. 1883.
635 S. n., 10. 4. 1883.
- 239 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
kateri časnikarji, katerim je uže navada, da radi pretiravajo, Slovencem ta vlada 
še čisto ničesar nij dala. Priznavam, da slovensko narodno vprašanje je ostalo 
nerešeno in da bi vlada v narodnem oziru lehko bila več storila, a da se nič 
nam'v prid nij zgodilo, to je pretirano in neresnično. Zlasti na Kranjskem so se 
zgodile imenitne premembe in ako se slovenstvo na Kranjskem na trdne noge 
postavi, pomagano je s tem vsemu slovenskemu narodu, česar nij treba še dalje 
razpravljati. Na Kranjskem smo se znebili znanih voditeljev in hudih agitatorjev 
nasprotne stranke (Kaltenegger, Vesteneck, Onderka, Zindler, Schöppl), deželnim 
glavarjem je vlada ravnokar imenovala mirnega, nepristranskega, za blaginjo is­
kreno vnetega moža in deželni naš predsednik je našega rodu ter pravično in 
objektivno vlada; on skrbi, da njegovi organi slovenske vloge slovenski rešujejo. 
Pri sodnijah se po najnovejših prikaznih tudi na bolje obrača. Velepomembno 
pa je za našo narodnost, da je slovenščina uvedena učnim jezikom za večino 
predmetov na učiteljiščih ljubljanskih in da je zdaj uradno od ministrstva izrečeno, 
da je ljubljansko učiteljišče namenjeno slovenskim šolam in drugi slovenščine 
nezmožni učenci ne bodo sprejeti na tukajšnjih učiteljiščih. To je lepa pridobitev, 
ki v svojih nasledkih vodi do popolne vpeljave slovenskega jezika. 636
V začetku 1. 1884 je L. W. zabeležil razprtije v slovenskem taboru - Winkler se je 
po teh vesteh sprl s Slovenskim narodom in njegovimi matadorji. Na slabe odnose 
je kazal npr. dopis deželnega predsedstva, ki ga je poslal magistratu in je bil se­
stavljen v nemščini. To je spodbudilo zgražanje S. n. in sklicevanje na “ubogi XIX. 
člen”. Winkler je te učitke zavrnil z L. Z., češ da lepi slovenski jezik še ni na stop­
nji, ko bi se dal neomejeno rabiti v upravi oziroma javnem življenju:
Sami redaktorji v Narodu in uradniki na magistratu bi dobili zelo slabo oce­
no, če bi njihove članke cenzuriral Miklošič.
L. W. se je z navdušenjem popolnoma strinjal s temi Winklerjevimi ocenami, vendar 
se hkrati čudil, da je to spoznal šele zdaj, prej pa je pospešeno sloveniziral urade in 
šole ter od tam izganjal nemščino.637 Kmalu zatem je L. W. z zadovoljstvom poročal:
Winkler je pustil svoje prijatelje pri S. n. na cedilu in zdaj zatrjuje, da z njimi 
nikoli nič ni imel. Res ni lepo, da je včerajšnje prijatelje in tovariše, s katerimi 
je marsikatero ugnal proti Nemcem in napredku v deželi, zdaj tako zatajil ... 
Sicer je že pri površnem listanju S. n. in L. Z. razvidno, da so se navedbe iz S. 
n. potem v L. Z. ponavljale.63*
Spor med vladno in radikalno strujo v slovenskem taboru se je stopnjeval in L. W. 
je 21. 6. 1884 zabeležil, da je vlada ustanovila Ljubljanski list, da bi jo vsaj on bra­
nil pred napadi. Pri tej obrambi je bil urednik Ljubljanskega lista Fran Šuklje občas­
no pretirano goreč - tako ga je npr. sodišče kaznovalo z 10 gld, ker je neki članek 
končal z besedami: “In s tako sodrgo se je treba ubadati.” L. W. je ugotovil, da je 
to vnovičen občuten udarec avstrijskemu “reptilnemu fondu”.639
636 S. n., 23. 9. 1881.
637 L. W., 19. 1. 1884.
638 L. W., 16. 2. 1884.
639 L. W., 11. 8. 1884.
- 240 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
V začetku 1885 so se v L. W. posmehovali ponesrečenemu Šukljetovemu poskusu, 
da bi si izposloval šolski inšpektorat. V svoji užaljenosti je dobil obliž na rano - 
Taaffe ga je prestavil na dunajsko gimnazijo:
Zdaj Suklje to dojema kot priznanje, kar je skrajno nenavadno. Za časa libe­
ralne vlade bi to prestavitev razkričali kot grozno preganjanje ubogih Sloven­
cev - takrat je bil ideal slovenskega profesorja: priti v Ljubljano.
Z Winklerjevim odhodom je ugasnil tudi Ljubljanski list. Šuklje je bil po zatrjeva­
nju L. W. kot urednik Ljubljanskega lista Winklerjev alter ego in portparol.640 
Tudi v letu 1885 je L. W. pisal o nehvaležnosti slovenskih politikov, ki bi bili brez 
Winklerjeve podpore navadne ničle, zdaj pa se mu drznejo postavljati pogoje in na­
stopajo v časopisu proti Sukljetu, v resnici pa proti Winklerju. Šuklje je bil po nji­
hovem mnenju karierist, ki se poteguje za mesto v parlamentu, srednješolski profe­
sor, ki se ne posveča svojemu delu, temveč politiki. Med njim in Margherijem da 
ni bilo razlik, oba pa da sta poslušna Taaffeju in fanatična Slovenca. Če bi Winkler 
le enkrat izkazal skrb za kranjske Nemce, bi sočustvovali z njim.641 
Nemška užaljenost je bila zelo globoka in Winklerjeva znamenja, da se je z njimi 
nekako pripravljen spraviti, so odločno zavračali:
Winkler ob vnovični namestitvi Grassellija ni omenjal dosežkov nacionalnega 
občinskega sveta, temveč je zbudila pozornost njegova izjava, da obžaluje, ker 
v občinskem svetu niso zastopani nemški meščani, za katere je Winkler z veli­
ko dobroto izjavil, da so tudi oni dobri, patriotični, inteligentni in delavni.
Zdaj se je prepričal o nesposobnosti nacionalcev in se mu toži po nemških svet­
nikih, prej pa si je na vse kriplje prizadeval, da jim oblast iztrga. Nemškemu 
županu, ki je devet let požrtvovalno in izvrstno služboval, ni naklonil niti naj­
manjšega priznanja, brez pomisleka pa je dopuščal, da se je uresničilo vse, kar 
so sprejeli nacionalni občinski svetniki. Moti se, če misli, da bo bodo ljubljanski 
Nemci sodelovali z občinskim svetom, ki izraža strastno sovraštvo do Nemcev, 
izkazuje sovraštvo do napredka in bi Ljubljano najraje izročil panslavistom. 642
L. Z. je na te obtožbe odgovoril, da je L. W. sprt z resnico, saj Winklerju pripisuje 
krivdo, da je Nemce izgnal iz sveta, medtem ko ustavoverna stranka vztrajno raz­
glaša bojkot ob vsakokratnih občinskih volitvah. Prav tako so v L. W. razglasili za 
laž, da Winkler Laschanu ob odhodu z županske funkcije ni izrekel najmanjšega 
priznanja, in navajali Winklerjevo zahvalo v njegovem poslovilnem govoru. Hkrati 
so omenili, da je Laschana odlikoval tudi cesar z železno krono.643
V letu 1885 je bil Winkler spet izpostavljen kritikam v parlamentu. Tokrat zato, ker 
ni dovolil, da bi Kranjska hranilnica ustanovila nemško ljudsko šolo.
L. Z. je 3. 3. 1885 objavil članek pod naslovom “Dr. Plener und die krainische Rei- 
gierung” s Plenerjevim govorom v parlamentu z dne 28. 2. 1885, ko je med razpra­
vo o proračunu govoril o razmerah na Kranjskem:
L. W., 3. in 10. 1. 1885; članek z naslovom “Herrn Schukle’s Glück und Ende’’.
L. W., 16. 5. 1885; članek z naslovom “Nationale Dissonanzen".
L. W., 20. 6. 1885; članek z naslovom “Eine Merkwürdige Äußerung".
643 L. Z„ 22. 6. 1885.
- 241 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
Kar je vlada naredila na Kranjskem, bi za vsakega Nemca, ki razmere na­
tančneje pozna, popolnoma zadoščalo, da za vedno odide v opozicijo proti njej. 
V nobeni deželi vlada ne tlači upravičenih interesov nemštva tako zelo kakor 
na Kranjskem. Ne samo za Avstrijo, za vso Evropo je žalosten prizor, če gre 
danes človek v Ljubljano in se spomni, kaj je bila pred desetimi in več leti. 
Prej je bila nemško mesto, zdaj pa je nasilno slovenizirana in prišlo je tako 
daleč, da danes v Ljubljani, nekoč nemškem mestu, ne obstaja niti ena nemš­
ka ljudska šola (Čujte, čujte! - na levi), in prišlo je tudi tako daleč, da ko 
hoče Kranjska hranilnica - ki je na srečo, vendar morda ne več za dolgo v 
nemški upravi - postaviti nemško šolo, vladni namestnik tega ne dovoli in od­
lok zadržuje. To so razmere, ki zdaj vladajo na Kranjskem.
L. Z. je v isti številki začel komentar k temu govoru s pripombo, da je bilo leta 
1880, med nemškoliberalno mestno vlado, izvedeno šteje prebivalstva:
Takrat je bilo ugotovljeno, da na Kranjskem živi 29.392 Nemcev in 447.360 
Slovencev, v Ljubljani pa 5.658 Nemcev in 18.845 Slovencev. Sedanja mestna 
vlada je prišla na oblast šele leta zatem in menda ni mogla začeti slovenizirati 
že pred svojim nastankom. Kako naj bi zdaj uredili stvari, da Plenerju in Evro­
pi ne bi bilo treba žalovati, ni povsem jasno. Ali naj nemara Slovence z dekre­
tom odpravijo? Res je, da v Ljubljani ni nobene nemške ljudske šole, vendar 
tudi ni nobene slovenske, saj so vse na željo prejšnje nemške občinske oblasti 
postale utrakvistične. Da bi se lahko zdaj ustanovile nemške ljudske šole, je 
treba počakati na ustrezno zakonodajo oziroma odlok državnega oziroma uprav­
nega sodišča. Dokler tega ni, deželni predsednik ne more odrediti drugače.
L. W. s tem seveda ni bil zadovoljen in je že v naslednji številki objavil članek z 
naslovom “Stara oficialna lajna”:
•- Potem ko je poslanec Plener opisal razmere na Kranjskem, je imel besedo de­
želni predsednik Winkler. Spet se je opravičeval in zatrjeval, da ocene niso 
točne. Ponavljajo se fraze, ki smo jih že leta vajeni, in v njih spoznamo najviš­
jega navdihovalca L. Z. Uradni list nasprotuje Plenerjevim ocenam, da se je 
nekoč nemško mesto Ljubljana sloveniziralo in da tu ne obstaja niti nemška 
ljudska šola ter da se je zadrževal hranilnični odlok, da bo šolo ustanovilo, z 
naslednjimi argumenti:
- v Ljubljani živi le 5.658 Nemcev in 18.845 Slovencev, na Kranjskem pa 
29.392 Nemcev in 447.360 Slovencev, kar je ugotovilo prejšnje ljudsko štet­
je, ki ga je izvedel nemški občinski svet;
- v Ljubljani res ni nobene nemške ljudske šole, vendar ni tudi nobene slo­
venske, saj so šole po odredbi prejšnjega nemškega občinskega sveta utrak­
vistične in je treba počakati na odločitev upravnega ali državnega sodišča. 
Kar se tiče štetja, je bilo v Ljubljani in na Kranjskem izvedeno pod vpli­
vom vladnih organov in ob terorizmu Taaffejevega režima oziroma nacio­
nalcev, ki jih je ta režim podpiral. Pri manj tendencioznem štetju bi bil re­
zultat čisto drug. Plener ni želel reči, da bi bila Ljubljana čisto nemško me­
sto kakor Salzburg ali Linz, ampak da je imela v Ljubljani nemščina ved­
no domovinsko pravico, da je bila prevladujoča v javnosti, šoli in uradih in
- 242 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
da so bili blagoslovi nemškega jezika in kulture nasploh cenjeni ter se je 
vedno trudilo, da hi se razširili. Zdaj ni več tako, sodobna mladina je po­
nosna, da ne zna nemško. Ta dejstva lahko zanika le uradni časopis, ki 
taji tudi resnico, da se po prenosu deželnih in občinskih oblasti na nacio­
nalne voditelje izganja nemščina, ki bi morala hiti slovenščini enakoprav­
na, in se izrinja z vseh področij javnega življenja. Slovenizacija šol je šla 
tako daleč, da učiteljišča Nemci sploh ne morejo obiskovati. Znano je sta­
nje na gimnaziji - zaposlujejo le polnokrvne slovenske profesorje, nastavlja­
jo le slovenske šolske inšpektorje in le Slovenci imajo vpliv na deželne šol­
ske oblasti. Nemški jezik jemljejo kot nujno zlo, sodobna slovenska mladina 
na Kranjskem ne govori več korektne nemščine. Nemški občinski svet je vpe­
ljal dvojezične šole, da bi dokazal svojo objektivnost, vendar le s podmeno 
pravilne izpeljave dvojezičnega pouka. Danes se to počne drugače: za pouk 
nemščine izdajajo mestne šole krvavo malo, tako da so - ne sicer uradno - 
čisto slovenske. Za to skrbi slovenski občinski svet in slovensko zavedno 
učiteljstvo, kar nemško prebivalstvo bridko čuti, saj pošilja otroke v zasebne 
šole in vlaga peticije za nemško šolo. Položaj se olepšuje z državnimi šola­
mi - ustanovami za poučevanje drila, ki se jih Nemci ogibajo.
Nasploh Plenerja ni treba braniti, saj je nerganje proti njemu preveč ma­
lenkostno, da bi zmanjšalo vtis, ki so ga naredila izvajanja tega poslanca, 
ki se šteje za okras parlamenta.^
Čez teden dni so v L. W. še jasneje opisali položaj, ki se je po krivdi vlade zakuhal 
na Kranjskem. V članku “Zur politische Lage” so oporekali ponavljajoči se vladni tr­
ditvi, da je ostalo vse po starem in da Nemci nimajo razloga za pritožbe. Dejstva, 
ki so po njihovem govorila o protinemški vladni politiki na Kranjskem, so bila:
- predčasna razpustitev prejšnjega deželnega zbora;
- uporaba vseh možnih vplivov in sredstev, da bi Ljubljana dobila slovensko za­
stopstvo;
- volilni pravilnik za trgovsko zbornico je bil sestavljen po čisto nacionalističnem 
načelu, ne glede na interese trgovine, le za zagotovitev slovenske večine v de­
želnem zboru;
- spremembe v šolstvu - na učiteljišču in drugod;
- odzivi v zvezi z odlokom Kranjske hranilnice;
- premestitve in nastavitve uradništva v slovensko korist;
- stališča uradnega časopisja;
- duh, ki zdaj veje v upravi in vpliva na razvoj javnega življenja;
- dejavnost v deželnem zboru se je osredotočila na Lex Šuklje, ki bo prinesel nova 
bremena nemškim prebivalcem Ljubljane, in Lex Svetec, legislatorični monstrum, 
na koncu pa še na odlok deželnega odbora, ki nalaga trgovsko-obrtnemu stanu 
naklado na žganje in šikanira tozadevne kroge;
4 L. W., 7. 3. 1885; članek z naslovom “Die alte offiziöse Leier".
- 243 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
- občinski svet sklepa o popolni slovenizaciji slovenskih šol, vseh območnih ura­
dov, imenuje fanatičnega slovanskega agitatorja za častnega meščana ..., vsa nje­
gova dejavnost je prežeta s sovraštvom do Nemcev.
Pristojni krogi še vedno niso ugotovili, da gre pri nacionalnem vprašanju na 
Kranjskem pretežno za kulturno vprašanje in za zatiranje nemških elementov. 
Boj proti širitvi nemškega jezika je v mnogih primerih enak ho ju proti kulturi 
in omiki v deželi. Pri obstoječem stanju vlada ne bi mogla imeti bolj škodljive 
maksime od sklicevanja na suhe številke in vendar z njimi opravičuje vsak 
sklep na Kranjskem. Ti krogi se očitno ne zavedajo, kaj se bo doseglo, ko se 
nacionalnim fanatikom prepušča eno zastopniško telo za drugim in se jim 
omogoča, da vse javno življenje ter šolo in mladino prežemajo s svojimi ek­
stremnimi ide j ami.
Z žalostinkami o groznem zatiranju nemškega šolstva v Ljubljani se je spomladi 
1886 z interpelacijo oglasil tudi državni poslanec Tomaszczuk. Vlado je obtoževal, 
da po enem letu še ni rešila pritožbe proti odločbi, s katero se Kranjski hranilnici 
prepoveduje financiranje nemške šole (o tem glej poglavje Vl/5 Vprašanje nemških 
ljudskih šol v Ljubljani in Kranjska hranilnica). Ob tej priložnosti se je pokazalo, 
da Nemci niso nezadovoljni le z Winklerjevim (ne)ukrepanjem na šolskem področju. 
Deželni predsednik je namreč leta 1885 povzročal neprijetnosti svojim podrejenim
- državnim uradnikom, ki so zahajali na sestanke ljubljanskega Ustavovernega druš­
tva. Ni povsem jasno, kako da so o tem zatiranju spregovorili skoraj z enoletno za­
mudo. Kakor koli, ko je državni poslanec Tomaszczuk v parlamentu govoril o ne­
primernem odnosu deželne vlade do nemških šol, je sliko o grozovitih kranjskih 
razmerah podkrepil s poročilom o trpinčenju ustavovernih državnih uradnikov. Na­
vedel je odlok deželenega predsednika Winklerja, s katerim so določili izpraševanje 
uradnikov, ki so prisostvovali nekemu sestanku ustavoverne stranke. “Stigmatizira­
ni” uradniki so morali odgovoriti na 14 vprašanj. Na omenjenem sestanku je govo­
ril društveni predsednik Schaffer o aktualnih političnih razmerah in Tomaszczuk je 
predvideval, da v tem govoru ni moglo biti kaj spotakljivega, saj ga je ves čas po­
slušal predstavnik vlade - policijski komisar, in ni posredoval. Navzoči so bili tudi 
nekateri uradniki in profesorji, a se debate niso udeležili. Vendar je deželni pred­
sednik dal sestaviti seznam teh profesorjev in uradnikov ter njihovim predstojni­
kom poslal prezidialni odlok (dat. 7. 4. 1885, 3. 11. Präs.), v katerem je odrejal, naj 
te ljudi ostro izprašajo s 14 vprašanji. Nekatera od njih so - po povzetku parlamen­
tarnega govora - bila:
Ali in koliko odobravate govore s tega sestanka, ki se jim je ploskalo in s 
katerimi so bili izraženi očitki vladi oziroma s katerimi so to napadali? Kaj 
menite o trditvi prvega govornika, da vlada daje vedno več koncesij posa­
meznim strankam oziroma narodom razen le nemškemu in da naklonjeno 
obravnava le narodnjake? Kaj razumete pod koncesije in ugodnosti? (Veselje 
na levici.) Koliko vidite v domnevnih ugodnostih zlorabo in kateri zakon naj
645 L. W., 14. 3. 1885.
- 244 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
bi vlada s temi ugodnostmi kršila? (Novo veselje in klici: Škandal!) Tako gre 
v tem smislu od 2 do 14.
Tomaszczuka je nato zanimalo:
Kakšen namen ima ta inkvizicija? Ali postaviti samozavestnega, prepričanju 
zvestega človeka v ponižujoč položaj ali javno priznanje njegovega prepričanja 
uporabiti v namene, o katerih ta odlok ne govori. Vsakomur, ne glede na stran­
karsko pripadnost, je jasno, da je za dobro vladanje in uradovanje poleg zna­
nja, razumevanja in drugega potreben tudi politični takt. Takta pa človek, ki 
je sestavil ta vprašalnik, gotovo ni imel.6*6
L. Z. je na te obtožbe odgovoril s povzetkom razprav na spornem sestanku Ustavo­
vernega društva, o katerem je poročal že 16. 3. 1885:
Otvoritveni govor je imel sedanji društveni predsednik dr. Schaffer, ne pa ta­
kratni Schrey. Govornik je med drugim ostro kritiziral vlado in govoril o nje­
nih neuspehih na vseh področjih - preganjanju Nemcev, propadli spravi ipd. 
ter praksi podeljevanja koncesij vsem razen Nemcem, za kar je poslanec Sueß 
iznašel izraz “Politik der Winkelzüge ” [politika ovinkarjenja - op. a.]. Schaffer 
je nato obsodil zatiranje kranjskih Nemcev v šolstvu, šikaniranje uradnikov, 
izročitev političnih teles nacionalnim fanatikom ... Nato so sprejeli resolucijo - 
nezaupnico vladi.
L. Z. je nato opozoril, da državni uradniki nimajo privilegija poslanske imunitete, 
kakršnega ima npr. Tomaszczuk, ki lahko po želji kritizira vlado. Razen tega to iz­
praševanje nima posledic, saj vsi izprašani uradniki lepo in mirno uživajo svoje 
službe. S to t. i. inkvizicijo so dobili le namig, da jim je pod obstoječo vlado sicer 
dovoljeno dosti, ne pa vse. Pri tem je navedel, da se je dobro spomniti prakse prejš­
njega režima, ko je moralo iz Ljubljane oditi osem uslužbencev naenkrat, in to v 
različnih smereh neba.
Eden je imel celo to srečo, da je šel v Tomaszczukovo domovino - Suzawo na 
ruski meji. In to se je zgodilo brez inkvizicije, brez kakršnih koli vprašalnikov, 
v štiriindvajsetih urah. Tako je prejšnja vlada zahtevala subordinacijo, discipli ­
no in rešpekt. Kje je bil takrat dr. Tomaszczuk, človek znanosti, prava in svo­
bode, da ni takrat povzdignil svojega mogočenega glasu o razmerah na Kranj­
skem? Ali mu takrat njegovi ljubljanski prijatelji niso poslali nobenih podat­
kov v presojo v parlament?6*'
V parlamentu je Winklerjev režim na Kranjskem branil Šuklje, ki je med drugim 
povedal:
V resnici imamo prav pametne ljudi, ki mislijo, da pod vlado Taaffejevo v Kranj- 
skej gospoduje samohotje, kakor morebiti kje v deželi zamorcev ob Tsadskem je­
zeru, ljudi ki resno verjamejo, da sedanji deželni predsednik kranjski je pravi 
pravcati Herodež, ki le to misli in namerava, kako bi po betlehemski umoril dete, 
pomilovanja vredno nemštvo na Kranjskem ... Kaj je po kratkem najpoglavitnej­
še kar častita opozicija po svojih časopisih in tu v parlamentu očita politični 
upravi Kranjske? Prvič je to razmerje mestnih osnovnih šol ljubljanskih, drugič
Mb_ L W., 3. 4. in 27. 3. 1886. 
64/ L. Z., 26. 3. 1886.
- 245 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
so to odnošaji politične uprave s tistim sklepom Kranjske hranilnice in slednjič - 
tretjič razmere mej načelnikom politične uprave in mej uradniki ter profesorji 
nemške narodnosti, predvsem tisti ukaz od 7. aprila 1885 s katerim je zadnjič 
gospod poslanec Tomaszczuk znal skupiti nekoliko nepredrage senzacije. Kar se 
tiče mestnih osnovnih šol ... do septembra 1885 ni bilo trdo nemških osnovnih 
šol v Ljubljani pa tudi trdo slovenskih ne. V nižjih razredih se je pričelo s slo­
venščino, v višjih pa se je nemški poučni jezik posadil namesto slovenščine ... Po­
glavitno je, da je tako jezikovno organizacijo mestnih šol ljubljanskih leta 1878 
sklenila ravno nemška večina mestnega zbora in potrdila ravno tako nemška 
večina deželnega šolskega sveta. Ukrepa nismo mi storili, uperjen je bil proti 
nam, živel je, četudi smo se mi pritoževali in ga zavračali. A glejte potem pride­
jo z nedolžnimi obrazi in dolžijo politično upravo kr onorine.
Glede hranilničnega sklepa o ustanovitvi šole, ki je bil sprejet 29. 5. 1884, deželno 
predsedstvo pa ga je zavrnilo šele 15. 1. 1885, je Šuklje navajal, da je razburil celo 
kronovino, saj so varčevalci pri hranilnici v 98 % Slovenci in da je anomalija, ker s 
sredstvi hranilnice gospodari 40 članov, ter da bi se to moralo rešiti po “postavni” 
poti. Deželnemu predsedstvu ni bilo mogoče prej odgovoriti, ker je moralo zbrati 
statistične podatke. Mestni občini je namreč ministrstvo zaukazalo ustanovitev dveh 
nemških šol in se je ustanovitev še ene zdela nekoristna, Kranjska hranilnica pa 
lahko namenja svoje dotacije le v občekoristne namene. Nekoristnost oziroma ne­
potrebnost še ene nemške šole v Ljubljani se je na koncu izkazala za točno.
Kar zadeva šikaniranje državnih uradnikov na Kranjskem in zloglasni seznam, je 
Šuklje izjavil:
Ko sem poslušal govor bukovinskega poslanca, dal bi se bil sam skoro zapelja­
ti, da bi bil mislil na kak Sullov subskribcijski seznam, ki se je stavil proti 
nemškim profesorjem in uradnikom, v tem se pa spominjam, da acta puhlica 
“Konstitucionelnega društva" v Ljubljani že davno več ne obračajo nase pozor­
nosti širših krogov. Pri dotičnem občnem zboru je bilo 24 članov, reci celih 24 
članov in še o teh hudobni jeziki govore, da so jih morali več privleči od mize 
v gostilni in kavarni (veselost na desni). Pri tem zboru, ki nikakor ni impono- 
val s številom udeležiteljev, bili so samo trije državni funkcionarji, namreč dva 
srednješolska profesorja in jeden finančni uradnik; jaz mislim, da je bil sez­
nam udeležiteljev o katerem je govoril dr. Tomaszczuk jedva potreben. Gospod 
poslanec je nadalje trdil, da se ti gospodje niso udeleževali debat v društvu. To 
trditev pa moram nekoliko popraviti. Jeden gospodov udeleževal se je stilizacije 
odločne resolucije, ki se je sklenila, predlagal dostavke, drugi pa je celo v od­
boru omenjenega društva. Tedaj gospodje se vendar neso tako pasivno deržali. 
Jedno leto je minilo od tega časa, in nobenemu teh gospodov se ni niti las skri­
vil ... Rad verjamem na besedo, da se je onim gospodom predložila pola s 14 
vprašanji. Mislite mari, da vlada nima druge naloge, kakor trpeti napade nje­
nih lastnih organov in jim biti zato še hvaležna.
Potem je Šuklje navajal primere, da v ZDA in Angliji odstavljajo uradnike ob spre­
membah vlade, in vprašal opozicijo, ki tako rada zre na sever in občuduje nemško 
državo, ali mislijo, da bi pruska vlada, ko bi ji začeli uradniki ukazovati, odgovorila
- 246 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
s tako neuspešnim prezidialnim ukazom. Kot zgled drugačne prakse je navedel 
Francijo, na koncu pa spomnil na junaštva prejšnje avstrijske vlade - “Tedaj bi res 
ne bil svetoval nobenemu uradniku udeležiti se podobne demonstracije.” Takrat so 
po Šukljetovem spominjanju uradnikom prepovedovali obiske nedolžnih zabav in 
bralnih društev, obiskovanje nekaterih gostiln in kavarn. Sodnim uradnikom so pre­
povedali občevanje z nekaterimi izrazitimi Slovenci.
Noben uradnik slovenske narodnosti in mišljenja ni bil varen, ko se je zvečer 
ulegel v postelj, da se ne bode vzbudil v Črnovcih ali Odenburgu ... Sedem 
poštnih uradnikov so naenkrat razpodili ... in ti uradniki se niso udeleževali 
nikakih političnih društev, neso se udeleževali sklepanja resolucij, obrnenih 
proti ministrstvu.
Potem ko je navedel še preganjanje šolnikov in lastno izgnanstvo v Wiener Neu­
stadt, je nadaljeval z opisom razmer, ki da so se na Kranjskem po Winklerjevem 
prihodu idilično umirile. Medtem ko so bili prej spopadi, tudi s smrtnimi izidi, v 
deželi na dnevnem redu, sta se baje narodni skupnosti zdaj zbližali in tudi v dežel­
nem zboru poslanci obeh narodov prijateljsko sodelujejo: “Danes ni treba klicati 
huzarskih eskadronov iz sosednjih dežel na Kranjsko ... Konjico so gospodje takrat 
mnogo izdatneje uporabljali”. Ob koncu je zaželel, da bi slovenski rojaki v sosed­
njih deželah uživali vsaj del pravic, ki jih Nemci uživajo na Kranjskem.648 
L. W. je odgovarjal:
Zasliševanje je merilo na mnenja in prepričanja, ki so vendar osebna stvar 
vsakega posameznika. Povod za to pa je bilo le to, da so uradniki pasivno po­
slušali kritiko vlade, ki je bila v mejah zakona. Nihče nima pravice koga siliti, 
naj pove svoje mnenje.M9
Iz arhivskih virov je razvidno, da je deželni predsednik Winkler že 6. 4. 1885 o vsej 
zadevi pisno obvestil predsednika vlade Taaffeja. Na sestanku ljubljanskega Ustavo­
vernega društva (po Winklerjevih podatkih je štelo okrog 160 članov), ki je potekal 
6. 3. 1885, so bili navzoči tudi trije državni uslužbenci: c. kr. finančni tajnik Johann 
pl. Feyrer, profesor na učiteljišču Wilhelm Linhart in profesor na višji realki Josef 
Julius Binder. Dopisu je Winkler priložil policijsko poročilo o poteku sestanka in 
vprašalnik, na katerega sta morala odgovoriti oba srednješolska profesorja. Zdi se, 
da Feyreru na vprašanja ni bilo treba odgovarjati - teh dokumentov v dosjeju na­
mreč ni najti. Winklerju se je zdelo primerno, da omenjenim funkcionarjem (prek 
njihovih predstojnikov) zastavi vprašanja, ki naj bi razložila, kako si ti ljudje pred­
stavljajo združljivost svoje funkcije državnega uslužbenca s to vladi sovražno de­
monstracijo. Winkler je pri tem pripomnil, da je imel že večkrat priložnost poročati 
Njegovi ekscelenci o protivladni sovražni naravnanosti ljubljanskega Ustavovernega 
društva. Ta duh je bilo vnovič zaznati na omenjenem sestanku, in sicer pri vladi 
sovražnih govorih, predvsem pa je razviden iz resolucije, sprejete v podporo Zdru­
ženi levici, pri oblikovanju katere je dejavno sodeloval prof. Linhart. Prof. Binder 
da je svojo aktivno udeležbo izkazal, ko se je dal izvoliti v društveni odbor. Dne 5. 
5. 1885 je Taaffe odpisal Winklerju, mu sporočil, da se je z zadevo seznanil, se mu 649
649 S' °' °bjavil Šukl)etov g°vor v treh delih, in sicer 1., 2. in 3. 4. 1886.
L. W., 10. 4. 1886, članek z naslovom "Moderne Inquisition".
- 247 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
zahvalil za poročilo in vrnil priloge. Iz obeh ohranjenih zapisnikov o zaslišanju je 
razvidno, da Linhart in Binder na večino vprašanj nista odgovorila. Prvi se je izvi­
jal, da se na politiko preslabo spozna, drugi pa je odgovarjanje odklonil iz načelnih 
razlogov in izjavil, da tako neupravičeni zahtevi (da bi posamezne misli utemelje­
val, preden bi jih javno in glasno izustil) mora nasprotovati v interesu pravice do 
svobodnega samoodločanja. Oba sta se sklicevala na to, da se na spornem sestanku 
ni moglo dogajati nič spornega, saj navzoči zastopnik c. kr. vlade ni prekinjal zbo­
rovanja in je dopustil, da je potekalo nemoteno.650 651
Konec aprila 1886 je L. W. objavil odprto pismo, podpisano s Carniolus, naslovljeno 
na Winklerja, ki je opredeljevalo oziroma kritiziralo stališča politike deželnega pred­
sednika. Pisec je opustil upanje, da bi Winklerja prepričal o zgrešenosti poti, ki jo 
je ubral. Izboljšanje na Kranjskem je možno le od zunaj. Winkler je bil po Carnio- 
lusovi presoji obseden od treh fiksnih idej:
I. Gospodje pri L. W. - vsa skrb vlade, vsa opozicija izhaja od teh zlobnih 
gospodov. Vsa uradna nejevolja, vsi izpadi so naravnani proti njim. Vsak 
v deželi pa ve, da pri tem ne gre za L. W., temveč za nemško prebivalstvo 
Kranjske.
II. Razmerje prebivalstva na Kranjskem: 29.392 Nemcev in 447.366 Sloven­
cev, kar pri najboljši volji preprečuje nemške zahteve. Kolikokrat je L. Z. 
to že navedel, kolikokrat pa je bilo že dokazano, da se velika vprašanja 
uprave, zakonodaje, kulture, šolstva in omike ne dajo rešiti na podlagi 
brutalnega seštevanja številk, da je vprašanje, kaj naj bo slovensko in kaj 
nemško v deželi - pri popolnoma neenaki vrednosti (Ungleichwertigkeit) 
obeh jezikov - nemogoče rešiti na podlagi ljudskega štetja in da pri stran­
karskem opredeljevanju ne gre zgolj za nasprotovanje med Nemci in Slo­
venci, ampak za odločno razlikovanje med liberalci in nacionalci, med 
Kranjci in slovanskimi fanatiki.
III. Gospod Šuklje zasluži v vašem razvoju in nastanku natančnejšo obdelavo, 
ki bo sledila drugič. Ta za vas na vsak način dragi (theuere) poslanec ima 
fantazijo v parlamentu govoriti o zlati dobi in na vsiljiv, za vas verjetno 
neprijeten način brani vaš režim.™
Zdi se, da je bil proces “čiščenja” Nemcev s položajev v deželi oziroma slovenski 
prevzem oblasti zvečine izpeljan v letih 1880-1883, kar se tudi ujema s prvim ob­
dobjem Winklerjevega predsedovanja oziroma mandata državnega zbora. Tako je 
vsaj videti zadeve iz članka Josipa Vošnjaka v S. n. iz leta 1887. Ob tej priložnosti 
je Vošnjak odgovarjal kritikom, ki so menili, da slovenski poslanci v parlamentu
650 AS 16, Deželno predsedstvo za leto 1885, spis št. 1054. O nadrobnem poteku preiskave (policijskem 
poročilu o poteku sestanka in nadrobnejših odgovorih obeh ustavovernih profesorjev) glej Dragan Matič, 
Takta pa ta Človek gotovo ni imel - Preganjanje ustavovernih uradnikov na Kranjskem v: Zgodovina za 
vse, 2002, št. 2.
651 L. W., 24. 4. 1886; “Offener Brief eines Krainers an den slowenischen Landesprüsidenten in Krain 
Herrn Baron Andreas Winkler ”. V L. Z. so nato izzivali Carniolusa, naj se vendar podpiše pod svojimi 
umotvori, da bodo vedeli, s kom polemizirajo. Ta pa je 8. 5. 1886 v L. W. to zahtevo zavrnil z izjavo, da 
se bo podpisal s pravim imenom takrat, ko bo Winkler začel podpisovati svoje izdelke v L. Z.
- 248 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
niso opravili svoje naloge. Članek dokaj osvetli ozadje slovenskega “osvajanja” Kranj­
ske, ki je po Vošnjakovem mnenju v glavnem posledica slovenskega sodelovanja s 
Taaffejevo vlado:
Kdor piše v časnike, rad pretirava, ker sodi s svojega subjektivnega načela in 
ker v naglici nima časa, navadno tudi ni prilike, natančneje se informovati. 
In tako pride dostikrat v protislovje z resnico in zapeljuje tudi bralca k krivim 
razsodbam. Kdor bi na pr. po članku “Kali novemu upanju” v 120. št. “Slov. 
Naroda” sodil državne poslance, ki so od l. 1879. do 1885. zastopali Slovence, 
moral bi jih zmatrati za kratkovidne, nedelavne, brez eneržije, slaboumne, na­
darjene za slabe zastopnike svojega naroda. Na take napade molčati, bil bi 
greh, ker bi narod res moral obupati, ako se tako moti o možeh svojega zau­
panja. Zato hočem mirno in kratko odgovoriti, le resnici v prid, ne v obrambo 
te, tako neosnovano napadene delegacije, katera bi se gotovo l. 1885 ne bila z 
malimi izjemami zopet vrnila v državni zbor, da bi narod res bil istega mne­
nja, kakor rečeni članki. Dvoje se trdi v članku: 1. da se je šestletno obdobje 
državnega zbora (1879-1885) končalo za nas s tem, da je stare usode kolo nas 
naprej trlo in smo vrhu tega bili še moralno pobiti in 2. da vzlic ugodnemu 
položaju slovenski poslanci neso v odločilnej uri stopili pred kabinet, da mu 
neso, ako se ne uda njihovim terjatvam, odrekli svoje glasove - “ko bi znali 
šteti do pet, ležal bi grof Taaffe s svojimi kolegi na tleh”.
Torej 1. ničesar niso dosegli Slovenci od 1879. do 1885. 2. Vse je ostalo pri 
starem. Clankar bi se bil v tem času vender moral bolj brigati za domačo zgo­
dovino, potem bi kaj tacega ne bil napisal. V kakšnem položaju smo bili Slo­
venci l. 1879, ko je nastopila nova večina državnega zbora? V tako desperant- 
nem, da je človek moral imeti trdo vero v bodočnost slovensko, da tačas ni 
obupoval. Kranjsko, na katero se naslanjajo vsi drugi Slovenci, bilo je v vseh 
pomembnejših oblastvih in zastopih v nemških rokah. V deželnem zboru in 
odboru zapovedali so Nemci, v Ljubljanskem mestu Nemci, v deželnem šolskem 
svetu Nemci, v obrtni in trgovinski zbornici Nemci, v mnogih mestih in trgih 
Nemci, deželni šolski nadzornik Nemec, okrajni šolski nadzorniki večinoma 
Nemci, deželni predsednik Nemec, deželni glavar Nemec, deželne sodnije pred­
stojnik Nemec, na gimnazijah v Kranju in Rudolfovem nemška ravnatelja - 
tačas so res razbiti ležali na tleh slovenski stari stebri.
In leta 1885, ko je končala svoje delo tako trdo obsojena slovenska delegacija, 
torej v šestih letih, kakšna bilanca se nam kaže: Kranjski deželni zbor in od­
bor slovensk, Ljubljanski zastop slovensk, deželni šolski svet slovensk, deželni 
predsednik Slovenec, namesto Kalteneggerja glavar grof Thurn, obrtna in tr­
govska zbornica slovenska, na čelu deželne sodnije Slovenec, na vseh treh gim­
nazijah na Kranjskem in tudi v Celji ravnatelji Slovenci, spodnje gimnazije na 
Kranjskem slovenske, učiteljišče vsaj do pol slovensko, pri sodnijah v rabi slo­
venske tiskovine in sicer ne le na Kranjskem, tudi v drugih slovenskih pokraji­
nah. Kalteneggerji, Vestenecki, Onderki odstranjeni iz dežele. Kranjska dobila 
je zopet lice, katero jej gre, to je slovensko in že s tem je bil temelj položen, da 
tudi ostali Slovenci pridobe jednake pravice. Koliko pa je v tej dobi bilo po
- 249 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
vsem Slovenskem nastavljenih narodnih sodnijskih uradnikov, koliko notarjev, 
to lahko vsak vidi, kdor primerja status od l. 1879 z onim od l. 1885.
L. 1879 imela je slovenska delegacija pred seboj pravi Avgijev hlev in da se 
jej je posrečilo, v kratki dobi šestih let, tako očistiti ga, zato pač ne zasluži, 
da jo člankar tako neosnovano obsoja. Delegacija si je od prvega dneva, ko je 
prišla na Dunaj, zvesta bila svoje velike odgovornosti, pa tudi težke naloge, 
katero ima rešiti. Govori, o katerih zdaj člankar govori tako preziralno, pač 
niso bili jedino delo, to ravno kažejo uspehi, ki se ne dado doseči po govorih, 
ampak po drugih potih. Tačas, ko se je vse vršilo, sodilo se je povsem dru­
gače, dokaz temu huronski kriki nasprotnikov, ko so se jim glave odstranjale 
iz dežele in so izgubili pozicijo za pozicijo. Mari se je vse to samo po sebi zgo­
dilo? In tako naivnega ne morem imeti nikogar, da bi pričakoval od Taaffe ja 
ali njegovih koleg prostovoljno takšnih dejanj, po katerih se vzbuja najhujši 
srd opozicije. Niti jedno gori navedenih Slovencem ugodnih dejanj se ni pripe­
tilo, da ne bi slovenska delegacija bila se potrudila in storila svojih korakov. 
Zdaj je vse to pozabljeno in delegacija je baje vse zamudila, namreč po mne­
nji člankarja. Priznanja gotovo nobeden poslanec ne išče, tako zatajevanje re­
snice pa mora vsacega žaliti.
“Fraza vlada svet”, pravi Stritar in takšna fraza je pri nas, da se je za Kranj­
sko kaj malega doseglo, za druge Slovence pa čisto nič. Če je to tako malen­
kostno, da na Kranjskem povsod vladajo Slovenci, in če se je to dalo tako lah­
ko doseči, kakor pisati članek, o tem bo sodila zgodovina. Pa tudi za druge Slo­
vence se je delegacija ravno tako energično potegovala, žal da ne z istim uspe­
hom, le ministerstva naredbe in slovenske tiskovine so veljale za vse Slovence.
Pa, pravi se v članku, delegacija bi lahko še veliko več dosegla, ko bi izkoristi ­
la svoj ugodni položaj, rekše znala šteti do pet. Taaffeju pri vsakem glasova­
nju revolver na prsi: Aut - aut - in Taaffe bi se udal vsem trejatvam, ali pa 
naj pade. Pade, dobro; pa ne on sam, ž njim pade tudi večina in - za kar so 
Nemci prosili Boga vsaki dan, - razpišo se nove volitve. Prišel bi Auersperg II. 
in če je nas prvi tepel s šibami, drugi bi bičal s škorpijoni. Ne da bi Taaffeja 
obdržali na krmilu, ampak da neso razbili večine, zato so se morali Slovenci 
večkrat udati, ravno tako, kakor Čehi, zlasti pa Moravci.
Še se spominjam, kako so trkali moravski poslanci vseh šest let. Bilo jih je blizu 
toliko, kolikor slovenskih. Imeli so celo svojega rojaka mej ministri. A še danda­
nes, dasi je Čehov na Moravskem toliko, kolikor vseh Slovencev, morajo se poko­
riti nemškemu deželnemu zboru, odboru in nemškemu deželnemu šolskemu sve­
tu. Tudi oni in češki poslanci so znali Šteti do pet, a so tudi vedeli, da, če teh 
pet ni, potem tudi ni večine in še hujše zlo bi prišlo nad nas, nego poprej. Koli­
kokrat je znani poslanec Šrom nasproti pisatelju teh vrstic zavidal Slovence za 
njihove pridobitve, dočim Moravani prav ničesar ne morejo doseči. Naj se ne mi­
sli, da je tako lehko šlo, spraviti ven iz dežele moža, ki je zavzemal glavarjevo 
mesto in vendar je moral oditi, ne da bi se prosil, odtod. Tako malo so se celo v 
narodnih krogih nadejali tega uspeha, da v prvi telegram o premeščenji Kalte- 
neggerja nikdo ni hotel verjeti v Ljubljani, dokler se ni bralo črno na belem v
- 250 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
“W. Ztg.” Ali pa je morda Conrad privolil slovenske paralelke zgolj iz ljubezni do 
Slovencev? In Vesteneck, ministrov zet, mari je sam hotel iz dežele, da hi Litija- 
nom olajšal življenje? Kaj je trpela Idrija in kdo jo je rešil njenih mučiteljev? 
Revolver je nevarno orožje in oko je sprožen, potem je konec obravnavam in le 
sila velja. Kje pa bi se bila našla ta sila? Cehi in Poljaki bi na nas Slovence 
navalili svoj srd in mi bi si res naložili smrtni greh, da smo razbili večino. 
Kdo od nas bi ne želel, da bi z večjimi koraki hiteli? Brez zaveznikov pa ni le 
zaprt vsak napredek, temveč gotov poraz in propad. Rajni Jurčič, kateremu 
sem se dostikrat pritoževal, obžaloval je tudi, da se spremembe inše tako počasi, 
a svaril je odločno pred takim postopanjem, da bi se ugnobila večina. “Bog 
nas obvaruj”, tako je pisal, “da hi se še jedenkrat vrnili strašni časi, katere 
smo prebili od l. 1873 do 1879. Zdaj pač prosto dihamo in okrepčali se bomo.” 
Le kdor je sam preživel dobo od 1873. do 1879. leta, ta bode priznal zasluge 
slovenske delegacije, kateri se je posrečilo, poravnati krivice, ki so se nam godile 
na Kranjskem, in nekoliko pomoči tudi drugim Slovencem. Ravno tako nas 
srčno veseli vrlo obnašanje sedanje delegacije, ki brani v izbornih govorih naše 
narodne praxHce, in prepričani smo, da bode tudi ona koncem šestega leta leh­
ko rekla: Evo, facta loquuntur! Ce prav v prvih dveh letih, to je 1886 in 1887. 
nam vlada ni pičice več dala, nego smo že imeli. Zakaj da smo od l. 1883. sem 
tako obtičali na istem mestu, kajti vse pridobitve datirajo iz dobe od 1880 do 
1883. leta, o tem se ne da pisati v javnih listih, privatim pa se člankarju, ako 
tega ne ve, lehko razloži zakaj. Neprestanemu trkanju in pritisku slovenske de­
legacije pa se bode gotovo posrečilo, da pomaknejo zopet naprej narodni voz.652
Zgornji Vošnjakov članek so povzeli v L. W. in ga komentirali takole:
To pisanje dokazuje, da so dogodki zadnjih let na Kranjskem plod dogovora 
vlade in slovenskih nacionalcev. Tako vlada ne bo več mogla trditi, da je na 
Kranjskem ostalo vse po starem, ker se zdaj da sklicevati na slovenskega po­
slanca. Končno je jasno, da je bilo metanje Nemcev s položajev in dosledna 
slovenizacija dežele vladna koncesija “slovenski delegaciji ”.653
Položaj se tudi v naslednjih letih ni bistveno spremenil, vsekakor pa se za Nemce 
ni spreminjal na bolje. Tako je npr. 1. 1888 na mesto deželnega glavarja prišel Po­
klukar, ki ga je L. W. označil:
Vzor so mu staročehi, je intimni zaveznik klerikalcev; kaj lahko od njega pričaku­
jejo Nemci, je pokazal s formulacijo deželnozborskega sklepa o ponovni zgradi­
tvi gledališča, ki izhaja iz načela, da je gledališče zaklad deželnega imetja in 
da lahko deželni odbor z njim počne, kar se mu zdi.654
632 S. n., 1. in 2. 6. 1887; članek z naslovom “Le resnično". Del tega članka je citiral Vasilij Melik v pris­
pevku z naslovom Josip Vošnjak in njegovi spomini (dodatek-komentar v publikaciji Josip Vošnjak, Spo­
mini, Slovenska matica 1982, str. 659-660). Melik je v svojem prispevku opozoril, da je Vošnjak pozneje 
svoje mnenje precej spremenil in je v Dodatkih k spominom menil, da bi v omenjenem obdobju dosti 
več dosegli, “ko bi bili zastopani po odločnih možeh, ker ne prej ne slej nismo bili v tako ugodnem po­
ložaju, ki pa ga nismo izkoristili”.
L. W„ 11. 6. 1887.
L. W, 1. 9. 1888; članek z naslovom “Der neue Landeshauptman Landtagsabgeordnete dr. Josef Poklu­
kar”.
- 251 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
L. W. pa so večkrat ovirali pri svobodni širitvi ustavovernih pogledov. Tako je npr. 
ta list v začetku 1888 objavil naslednjo notico:
L. W. z dne 11. 2. je bil vnovič zaplenjen. V tej deželi ni dovoljeno komentirati 
postopkov vlade ali deželnega predsednika. Veliko več svobode je v zvezi s kriti­
ko države, vlade, vojske ... kakor pa z aktualnim deželnim predsednikom. 
Čeprav je šlo za zadevo lokalnega pomena (gledališko), nismo smeli ponoviti 
številke niti brez inkriminiranega članka, kar je za tednik posebno boleče. To 
tudi na Dunaju, kjer so zaplembe precej pogoste, ni praksa. Težke razmere pa 
so le dokaz, kako velika je potreba, da na Kranjskem obstaja nemški, liberalni 
in neodvisni tednik.655
L. W. je še naprej ogorčeno stokal nad pritiski v deželnem zboru, usmerjenimi pro­
ti nemškemu šolstvu. Tako je npr. deželni zbor novembra 1889 na predlog poslan­
ca Žitnika izglasoval, naj se deželnemu odboru naroči “obrniti se do slavne vlade, 
da se predrugači jezikovna uredba za Ljubljansko učiteljišče v tem smislu, da se 
pomnoži število predmetov s slovenskim učnim jezikom”.656
Ob tej priložnosti se je na obtožbe treh slovenskih poslancev oglasil deželni pred­
sednik Winkler. Čeprav so ga Nemci že neštetokrat razkričali kot germanožerca, je 
tokrat nastopil v bran njihovih pravic in zagovarjal pravico do obstoja nemških šol 
oziroma potrebo po pouku nemščine (za podrobnosti glej poglavje o šolstvu). 
Nasploh se zdi, da so napetosti med kranjskimi Nemci in Winklerjem na koncu 
osemdesetih let popustile. Napadov nanj v L. W. v tem času ni več zaslediti, k 
čemur je morda nekaj pripomogla cenzura, morda pa tudi Deschmannovo opešanje 
in končno smrt (11. 3. 1889).
Winkler se je vnovič izkazal v vlogi “branitelja” nemške manjšine, ko je 1. 1892 sisti- 
ral sklep ljubljanskega mestnega sveta o uvedbi zgolj enojezičnih - slovenskih napi­
sov mestnih ulic in trgov. Za ta korak se je WTinkler odločil na podlagi pritožbe 561 
meščanov davkoplačevalcev, med katerimi je bil tudi škofijski kapitelj. To je uteme­
ljeval z 19. členom temeljnih državnih zakonov in tudi s samim odlokom mestnega 
občinskega sveta z dne 22. 6. 1876, ki je urejal javno poimenovanje ulic v obeh de­
želnih jezikih, in s tem, da so bile pravice nemških davkoplačevalcev kratene.
Deželni predsednik je sprožil odkrito nejevoljo slovenskih “konfuzradikalcev”. Tako 
ga je npr. napadel Tavčar v nekem nastopu v Kranju, ko je tudi navajal, da je Win­
klerju ostal zvest samo en slovenski deželni poslanec - Papež. S. n. se je odzval s 
kričanjem o nasilju 561 podpisnikov nad 30.000 meščani in kritiziral Winklerja.657 L. 
Z. je na te očitke odgovoril, da je v dvanajstih letih, odkar je deželni predsednik, 
nasprotoval Winklerju le Tavčar in še en njegov kolega, sicer pa mu je bilo vseh 
drugih 23 slovenskih deželnih poslancev naklonjenih. Na podlagi stenografskih za­
pisnikov so ugotovili, da mu v zadnjih letih tudi nemški deželni poslanci niso sploh 
nobena opozicija, ampak ga dosti bolj podpirajo. Ta skoraj popolna podpora dežel­
nega zbora je bila Winklerju v zadoščenje, saj je dosegel harmonično sodelovanje
655 L. W., 18. 2. 1888.
656 Zapisniki sej deželnega zbora kranjskega - seja z dne 5. novembra 1889, str. 175.
657 L. W., 30. 7. 1892; S. n., 169/1892.
- 252 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
med deželnim predsednikom in deželnim zborom.658 Nemci pa so zasluge za mir 
pripisovali sebi in ne Winklerju:
Da je mir vsaj med Nemci, ni njegova zasluga, temveč zasluga nemške kultu­
re. Nemci znajo ceniti red in mir tudi takrat, ko niso na oblasti, drugače od 
Slovencev. Neokusno je, da si pripisuje zasluge za sodelovanje nemškoliberal- 
ne stranke v deželnem zboru. Do tega prihaja zgolj iz visokega patriotizma in 
samozatajevanja, ko nemška stranka kljub nezaupanju in nejevolji sodeluje 
pri delu. Kako je z mirom in redom, ko se Nemci samo enkrat umaknejo iz 
najstrožje odmaknjenosti, dokazujejo izgredi ob odkritju spomenika Anastazi­
ju Grünu.659
Verjetno je bila ta nenadna nemštvu prijazna Winklerjeva drža plod spremenjenih 
političnih razmer na Dunaju (povečanega vpliva nemškoliberalne stranke), ki so 
grozile z odstavitvijo Taaffejeve vlade. Kakor koli, to Winklerju ni dosti pomagalo, 
saj je oktobra 1892 prispela vest o njegovi upokojitvi - Taaffe je že poleti 1892 od 
Winklerja zahteval, naj vloži prošnjo za upokojitev. Winklerjev odhod se popolno­
ma vklaplja v splošno ozračje leta 1892, potem ko je v Taaffejevo vlado decembra 
1891 kot minister brez listnice vstopil grof Gandolf Kuenburg, Plenerjev mladostni 
prijatelj in zaupnik:
Avgusta 1892 je odstopil pravosodni minister Pražak, odnosi ministrstva s Cehi, 
fevdalci in klerikalci pa so se ohladili ... Spet se je napovedoval dokončen 
Taaffe jev zasuk k levici. 660
Novico o koncu “Winklerjeve ere” so kranjski ustavoverci sprejeli z grenkim zado­
voljstvom. L. W. je priznaval:
Ta dogodek, pomemben za deželo in nemškoliheralno stranko, pa je prišel veli­
ko prepozno, da bi zbudil posebno zadovoljstvo oziroma navdušenje. Winklerje­
va era je izživela čisto vse, kar je lahko škodljivega izživela za nemštvo in libe­
ralno stvar na Kranjskem ... Zadovoljstvo izhaja iz tega, da se bo dalo popra­
viti vsaj tisto, kar se da popraviti. Kajti ni se treba slepiti - dvanajstletna doba 
je stvari naše stranke prizadejala škodo, ki se je ne bo dalo - vsaj ne v do­
glednem času - popraviti v interesu skupnosti. Nemogoče je na kratko predsta­
viti začetek, potek in konec te dobe. Zadostuje naj karakteristika: bila je iz­
ključno in enostransko slovenska era in g. Winkler je bil slovenski predsednik. 
S tem se razloži vse, kar smo v pretekli dobi doživeli in utrpeli ... ko je bil 
odločilni dejavnik notranje politike železni prstan in izvršni odbor desnice. To 
se ni v nobeni deželi tako pokazalo kakor na Kranjskem. Režim, ki je vladal 
na Kranjskem, je bil potenciran izraz Taaffejevega režima iz 80. let. Deželni 
šef Kranjske je bil pogosto bolj papeški od papeža ... Winkler je bil pri tem
6' M L. Z., 2. 8. 1892.
659 L. YV., 5. 11. 1892
Primerjaj Lothar Hobelt, “Kornblume und Kaiseradler ”, str. 61-63; ohladitev med Taaffejem in njego­
vimi dolgoletnimi zavezniki je bila povezana z ustanovitvijo okrožnega sodišča Wekelsdorf 22. 4. 1892, 
do katere je prišlo brez poprejšnega posvetovanja s češkim deželnim zborom. Ustanovitev omenjenega 
sodišča pa je bila spet kompenzacija za propadlo češko-nemško nagodbo, ki je za Nemce predvidevala 
posebne administrativne okraje.
- 253 -

VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
dosleden, to mu lahko priznamo. Njegova naklonjenost slovenski stranki in za­
tiranje liberalne nemške sta se od 1880. samo še stopnjevala. Nepotrebno je 
naštevati vse dogodke. Dovolj je primerjati stanje pred njegovim prihodom in 
današnjim položajem ... Kar obstajajo v Avstriji stranke, ni bila nobena delež­
na niti približno take podpore deželnega šefa, kakor jo je imela slovenska v 
Winkler ju ... Brez pretiravanja lahko rečemo: to, kar ta stranka danes je in 
pomeni, je skoraj izključno zasluga poslavljajočega se predsednika, za kar se 
mu je - kljub njegovi predanosti in podpori - oddolžila z nehvaležnostjo. Nemš- 
koliberalna stranka in nemštvo na Kranjskem nasploh sta ob Winklerjevem 
odhodu v tako neugodnem položaju kakor še nikoli.
Ni pomislil, da ni nujno, da bi volitve potekale zgolj z narodnega vidika, da 
bi pristajalo modremu državniku omiliti nacionalistično ost, ki je za deželo 
škodljiva, in da morajo stopiti v ospredje čisto drugi dejavniki - interesi drža­
ve, svobodnjaštvo, etični, kulturni in izobraževalni dejavniki ... Pri nekdanjih 
volitvah se volivci niso delili na Nemce in Slovence. Stotine Slovencev je, ne da 
bi izdalo interese svojega naroda, volilo skupaj z nemškoliberalnimi sodeželani. 
Nezaslišano je, da se je deželni šef nagibal k bajkam o tlačenju Slovencev kot 
izhodišču za svojo politiko oziroma vladanje. Namesto da bi videl zgolj Kranj­
ce, jih je ostro ločeval na Nemce in Slovence ...661
Kako nemočna je bila nemškoliberalna stranka na Kranjskem, kažejo tudi zapisniki 
z njihovih letnih zborovanj ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let. 
Dejavnost stranke se je omejevala na to, da so se enkrat na leto zbrali, se pritože­
vali nad razmerami na Kranjskem, izražali upanje za boljšo prihodnost in ugotav­
ljali, da jim je s zaseganjem Laibacher Wochenblatta onemogočena vsaka kritika. 
Tako so 1. 1890 ugotovili, da je dejavnost društva zelo omejena, kar izvira iz raz­
mer samih, omejuje se na izdajanje glasila. Priznavali so, da se s politiko ob volilni 
neudeležbi ukvarjajo zgolj akademsko. Profesor Josef Julius Binder pa je kljub pa­
sivnosti predlagal obnovitev rednih mesečnih sestankov za osvetlitev aktualnih po­
litičnih razmer, s čimer bi se mladim članom zbujalo smisel za razumevanje te 
problematike. Uspehi tega predloga, ki je bil sprejet, so bili seveda dvomljivi.662 Na­
slednjega leta so jim zbujale upe spremembe v visoki politiki - razpust parlamenta 
in padec finančnega ministra. Vendar je predstojnik dr. Schaffer priznal, da ne 
more tajiti, da je njihova pasivnost pustila škodljive posledice. Kljub nekaterim 
predlogom, naj se stranka udeleži prihodnjih parlamentarnih volitev na Kranjskem, 
so se po več posvetovanjih odločili, da vztrajajo pri neudeležbi, saj razlogi, ki so do 
nje pred leti pripeljali, niso izginili. Najbolj jih je motil sistem uradnih kandidatov, 
ki nikjer drugje v Avstriji ni bil tako očitno prakticiran. Na tem zborovanju so se 
pritoževali tudi nad mnogimi kršitvami pri izvajanju ljudskega štetja v škodo nemš­
ke skupnosti - narejeni da so bili celo naknadni popravki brez vednosti popisane­
ga. Dr. Schrey je ugotavljal, da ob vsem nasilju slavizacije ni čudno, da Nemci Ljub­
ljano zapuščajo, novih priseljencev pa ni. Upad števila popisanih z nemškim občeval­
nim jezikom je po njegovem prepričanju treba iskati tudi v značajski šibkosti tistih,
L. W., 15. 10. 1892; članek z naslovom "Die Ära Winkler".
“ L. W., 3. 5. 1890; poročilo o zborovanju Ustavovernega društva z dne 25. 4. 1890.
- 255 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
ki na ljubo slovanskemu režimu tajijo nemški jezik. V tem smislu so naslovili reso­
lucijo na deželno vlado, naj razsvetli vzroke upadanja števila nemško občujočih v 
primerjavi z letom 1880 in zaščiti pravico do samoodločbe.663 Leta 1892 so kranjski 
ustavoverci stokali nad nemško neslogo in se izrekli za nemškoliberalno stranko, 
nasprotovali pa ekstremnim in antisemitskim elementom. Binder je na tem sestan­
ku poudaril, da razlike, ki med Nemci na Kranjskem deloma obstajajo, morejo in 
morajo biti prevladane. Potem je ugotovil, da v mnogih krogih ne gre zanikati izgi­
notja zanimanja za politiko in da je prevladujoči del ljubljanskih Nemcev pokazal 
zelo majhno zanimanje za udeležbo v političnem življenju. Očitno se Binder nika­
kor ni mogel sprijazniti s tem, da so nemškoliberalni ustavoverneži na Kranjskem 
politično truplo. Tako je predlagal reorganizacijo Ustavovernega društva v skladu s 
potrebami časa. Zanimanje dremajočih sonarodnjakov je kanil predramiti z reorga­
nizacijo. Društvo naj bi preuredili po zgledu zveze Nemcev severne Moravske in 
Binder je postavil predlog, naj k pripravam za to preureditev pristopi novoizvoljeni 
društveni odbor in predloge predloži naslednjemu generalnemu zasedanju. Njegovo 
vnemo je hitro ohladil stvarni dr. Suppan, češ da je težko glasovati o tem predlo­
gu, saj ni znano, kako so severnomoravski Nemci dejansko organizirani. Poleg tega 
se razmere na Kranjskem bistveno razlikujejo od onih na Moravskem - glede poli­
tične organizacije bi prišla v poštev le Ljubljana, na deželi pa Kočevje in Tržič. 
Kočevarji pa so doslej vedno samostojno in ustrezno skrbeli za varstvo svojih inte­
resov. Glede na vse to si je težko zamišljati zgledovanje po omenjeni organizaciji. 
Binder pa je trmoglavil naprej in privolil le, da se iz njegovega predloga črta zgle­
dovanje po zvezi Nemcev severne Moravske. Tako spremenjeni sklep so nato izgla­
sovali.664 Drugo leto reorganizacije ni bilo, razglabljanje pa je bilo manj v oblakih in 
bolj brezplodno kakor leto poprej.665
29. 7. 1893 je izšla zadnja številka Laibacher Wochenblatta. Skoraj ni dvoma, da je 
prenehanje njegovega obstoja povezano s smrtjo Franza Müllerja, ki je bil njegov 
dolgoletni urednik in je umrl 8. aprila istega leta. V zadnji številki so izrazili potre­
bo po celovitejšem in bolj pospešenem “žurnalističnem” zastopstvu kranjskih Nem­
cev ter za jesen napovedali izid novega lista, a iz tega ni bilo nič. Istega dne je S. n. 
registriral smrt “tega humorističnega lističa” z drobno notico in pripomnil, da “gos­
podje Schrey et cons, še niso jedini z upravo dispozicijskega fonda” glede podpore 
novemu časopisu. Vesti o obnovitvi Tagblatta so se pojavile spet konec leta 1894. S. 
n. je 11. 12.' 1894 napovedal, da bo tega dne zvečer sestanek ustavovercev, “na kate­
rem bo padel dogovor o njih novem listu. Koalirani baroni so v dobi koalicije očitno 
spet prišli do državnih jasli. Govori se, da bo nov list v navezi z uradnim glasilom - 
novoustanovljena tiskarna bo le filiala dosedanje. Novopečeni deželni predsednik je 
večkrat poudarjal svojo nevtraliteto. Pogajanja za kulisami na to mečejo čudno luč.” 
Naslednjega dne, 12. 11. 1894, je S. n. v notici z naslovom “Laibacher Tagblatt redi- 
vivus” obvestil bralce, da so “kazinski gospodje” sklenili ustanoviti lasten časopis in 
lastno tiskarno, “ki pa bo faktično le podružnica tiskarne uradega lista ... To je le
663 L. W., 28. 2. 1891, poročilo o zasedanju Ustavovernega društva z dne 20. 2. 1891
664 L. W., 16. 4. 1892, poročilo o zasedanju Ustavovernega društva z dne 8. 4. 1892.
665 L. W., 15. 4. 1893, poročilo o zasedanju Ustavovernega društva z dne 7. 4. 1893.
- 256 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
sedaj mogoče, ko imamo koalicijo.” Kljub vsem napovedim se je vse skupaj izjalovi­
lo. Kranjski Nemci so svoje glasilo dobili šele leta 1898 kot skromno prilogo Grazer 
Tagblatta, ki je izhajala precej neredno, najpogosteje pa dvakrat na teden.
Tako se je z Winklerjevim odhodom in prenehanjem izhajanja L. W. zaključilo ob­
dobje, v katerem je dokončno ugasnilo nemško prizadevanje za politično prevlado 
na Kranjskem.
Okamenelost kranjskih Nemcev je očitno trajala, dokler ni postalo jasno, da so raz­
poke v slovenskem taboru trajne. Takrat - zdi se, da nekako z letom 1893 oziroma 
1894 - pa se jim je končno zazdelo, da ni več smiselno vztrajati pri pasivnosti. Pri 
tem spoznanju so opustili staro načelo, da jih razkol med Slovenci ne zanima ozi­
roma da sta obe frakciji slovenske stranke enako škodljivi ter da je sodelovanje s 
katero koli od obeh nesprejemljivo. Položaj se je - po predhodnih homatijah, ko ni 
bilo povsem jasno, s katero od slovenskih strank bodo kranjski Nemci sklenili spo­
razum - izkristaliziral leta 1896. Takrat je bila končno s posredovanjem deželnega 
predsednika Heina, ki je nasledil Winklerja, sklenjena koalicija s slovenskimi libe­
ralci, ki je v obdobju 1896-1905 predstavljala deželnozborsko večino. To pa bo pred­
met naslednjega sklopa poglavij o političnem življenju kranjskih Nemcev.
W/2 Slovenska ljubljanska mestna oblast in Nemci 1883-1893
Nemške ocene delovanja ljubljanskega občinskega sveta se v tem obdobju zdijo ena 
sama serija obtožb iz ust ponižanih in razžaljenih.
Nova oblast na magistratu npr. ni posebno dobro prenašala poslovanja v nemščini. 
Tako je občinski svetnik Kleon 1. 1884 napadel gasilsko društvo, ker občinskemu 
svetu ni pošiljalo dopisov v slovenščini. L. W. je ob tej priložnosti poudaril, da ga­
silsko društvo obstaja že 15 let in da od vsega začetka v njem prevladuje nemški 
element. Zdelo se mu je sramotno, da ga kritizirajo in pozabljajo na njegove zaslu­
ge, saj naj bi bilo eno redkih društev, v katerem nezdrava politika še ni obrodila 
destruktivnih sadov in v katerem Nemci in Slovenci še složno sodelujejo. “Društvo 
je zgradila nemška požrtvovalnost in žilavost, da služi v ponos in varstvo deželnega 
glavnega mesta.”666
Nemci so v svoji nemoči škodoželjno spremljali spore med Slovenci, ki so se jim 
zdeli potrditev pravilnosti njihovih stališč.
L. W. se je tako 1884 ob razkolu v slovenskem taboru pridružil Šukljetovim kriti­
kam delovanja občinskega sveta (poudarili so, da je to izredno redka priložnost, 
ker lahko soglašajo s Šukljetovim večernikom). Mestni svet je namreč deželnemu 
zboru predlagal zelo slabo pripravljen občinski statut (kopijo Costovega), poleg tega 
je pred letom sprejel sklep, da je pouk na ljubljanski realki za vse učence brez raz­
like obvezen v slovenščini. Od takrat občinski svet in magistrat nista niti s prstom
666 L. W., 2. 8. 1884; članek z naslovom “Eine officiose Rüge für die laibacher freiwillige Feuerwehr”.
- 257 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
mignila, da bi sklep uresničila. Tako je bilo vse skupaj videti kot napihovanje in 
gola demonstracija.667 668
Ob tretji obletnici slovenskega prevzema oblasti na magistratu je ustavoverni ljub­
ljanski tednik opisoval delo mestnih oblasti kot zelo klavrno:
Po treh letih je energija slovenske večine na magistratu izčrpana. V začetku 
vlade je bilo nekaj junaških dejanj: izključno slovensko uradovanje, spreminja­
nje volilnih list, imenovanje škofa Strossmayerja za častnega meščana, popolna 
slovenizacija šol ipd. S tem so bile moči izčrpane, seje občinskega sveta pa so 
bile obiskovane vse slabše. Nekaj življenja so vnašali le nacionalni radikalci, ki 
so s svojimi predlogi hoteli osvežiti narodni prestiž. Tako je seja z dne 22. 2. 
1885 značilna za sedanje stanje. Zasedanje je potekalo brezkrvno, referati so 
se sprejemali brez debate, vse do obravnave odloka deželnega šolskega sveta o 
ustanovitvi nemške ljudske šole. Hribar in Tavčar sta dobila priložnost za spro­
stitev sovraštva do Nemcev. Nenavadno je, da v svetu sedijo predstavniki vla­
de, ki nesmiselnim in prenapetim izpadom ne nasprotujejo. Tako je npr. Hri­
bar trdil, da hoče vlada skrbeti le za nemške šole, medtem ko je 2000 sloven­
skih otrok brez pouka v maternem jeziku. Čudno, da ni nihče nasprotoval temu 
nesmislu, saj je znano, da v nižjih razredih poteka pouk izključno v slovenščini, 
v višjih pa se nemščina poučuje pomanjkljivo. Tavčar je zanikal, da bi name­
raval občinski svet prostovoljno odpreti nemško šolo, in je krivdo za to pripisal 
zgolj vladi. S tem je jasno pokazano, kako se misli voditi ta nemška šola. Za­
nesljivo sredstvo za promocijo radikalcev so samostojni predlogi v občinskem 
svetu. Ne zahtevajo preveč truda in študija, dosegajo pa lep učinek. Potem ko 
časniki pišejo o neizčrpni dejavnosti svetnika X, ti predlogi obtičijo kot “drago­
ceno” gradivo v protokolih. Posebno je v tem smislu prizadeven Hribar. Tudi 
na zadnjem zasedanju je nastopil z dvema tovrstnima predlogoma. Prvi je proš­
nja poslanski zbornici in ministrstvu, naj financirajo gradnjo vladne stavbe za 
pošto in telegraf, kar je brezpredmetno, saj o sklepu vlade niso seznanjeni niti 
hišni lastniki, ki jih to zadeva. Drugi je predlog o ustanovitvi slovenskega vrt­
ca, saj nemški baje raznaroduje in germanizira - v resnici pa ustanova odlično 
uspeva, saj posebno revnejši sloji tja radi pošiljajo otroke.
L. W. je poudaril, da je bil ta vrtec - četudi bi germaniziral - ustanovljen na nemš­
ke stroške:
Če bi gospodje Slovenci radi vrtec za slavizacijske namene, naj posežejo v svoje 
mošnje, ne pa v občinske finance. Vsa energija občinskega sveta naj bi tako 
šla v brezplodne nacionalne manifestacije.^
Ob koncu leta si je obsodbo Nemcev prislužil sklep ljubljanskega občinskega sveta 
z dne 11. 12. 1885, ki je določal, da se bodo nemščine po 3. razredu ljudske šole 
učili le tisti, za katere bodo to zahtevali starši. To da je nesmisel, saj je nemščina - 
čeprav sicer uradno ne kodificirana kot taka - de facto državni jezik. Na drugih
667 L. W., 8. 11. 1884; članek z naslovom “Ein officiöser Klapps für den nationalen Laibacher Gemeinde­
rath”.
668 L. W., 31. 1. 1885; članek z naslovom “Vom Rathause”.
- 258 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
deželnih šolah je postala po sklepu deželnega zbora nemščina obvezen jezik od 
tretjega razreda.669 *
Vladne oziroma Winklerjeve poskuse prevzema nadzora v ljubljanskem mestnem 
svetu prav v letu 1885 je L. W. ocenjeval kot popoln polom, saj so Winklerjevi upi 
obupani zapuščali svoja mesta:
Za časa nemške vlade v Ljubljani ni bilo toliko begavčkov. Tudi Ljubljanski 
list priznava epidemijo pobegov iz občinskega sveta (iz vladne stranke Ku- 
schar, Mosche). Winklerjevi upi so se v občinskem svetu izkazali za nesposob­
ne. Nikoli niso nastopili proti divjim Hribarjevim in Zarnikovim izbruhom, saj 
so se bali napadov tiska. Poleg tega ni nič znanega o njihovi delavnosti ...So 
lenuhi, ki se obenem boje časopisov. Ljubljana se pod Zarnik-Hribarjevo vla­
davino spreminja v razvalino, predstavniki zbankrotirane spravitvene farse pa 
kakor podgane zapuščajo potapljajočo se barko. Nemški občinski svetniki bi 
zdaj slovenskim šovinistom prišli prav kot tepežniki. Vlada je sama pustila, da 
šovinisti tako visoko zrastejo - spomnimo se časa, ko je bil dr. Zarnik eden 
tajnih svetnikov dr. Winklerja ... Ilustrativno za delo občinskega sveta je npr. 
imenovanje novega šefa policije. Gre za pripravnika, ki je sredi marca dopolnil 
šele eno leto službovanja. Zahtevo po praktičnem preizkusu so pustili oh strani 
in mu naložili le, naj v enem letu opravi pravosodni izpit iz civilnega prava.®0
O podobni nepravilnosti so poročali tudi nekaj tednov pozneje. Na magistratu da 
so za precejšnjo plačo zaposlili nekega Bosanca, zdaj pa ga v uradu za užitninski 
davek ne potrebujejo in brez dela uživa plačo. To je bil po poročilu L. W. le eden 
od žalostnih rezultatov ob koncu Grasellijevega mandata.671 *
V letu 1886 se je ustavovercem zdelo, da lahko občinskemu svetu in ljubljanskemu 
županu očitajo prevzetnost in pristranost. Začelo se je sicer z malenkostmi, ko je 
npr. občinski svet določil, da se na rastline v Tivoliju obesijo le slovenski in latinski 
napisi, in je nekdo od odbornikov zaman opozoril, da v Ljubljani žive tudi Nemci. 
L. W. si je zaželel, da bi jih tudi pri pobiranju davkov podobno prezrli.
Hujše obsojanje si je prislužil ljubljanski župan Grasselli, ko se je:
(v) deželnem zboru zahvaljeval za herkulska dela: novi mestni statut in usta­
novitev mestne hranilnice z neomejenim jamstvom občine. S prvim so oškodo­
vani interesi najpomembnejšega dela ljubljanskih davkoplačevalcev, z drugim 
pa je dano mestni občini dovoljenje, da se morda finančno ugonobi. Za odlok, 
da dežela eno od stavb (deželno igrišče - Ballhaus) za smešno ceno prodaja 
dvema slovenskima društvoma [Glasbena matica, Sokol - op. a.], se ni zahva­
lil. Ta odlok škodi mestu, ki hi to hišo nujno moralo porušiti, da spelje cestno 
povezavo med Gradiščem in Tržaško cesto.®2
Lkrepi mestnih oblasti na finančnem področju so se zdeli Nemcem še posebno 
avanturistični.
669 L. W., 19. 12. 1885.
6'° L W„ 25. 4. 1885.
L. W., 2. 5. 1885.
6,2 L. W, 6. 2. 1886.
- 259 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
Tako je npr. deželni poslanec Luckmann v govoru na 17. zasedanju deželnega zbo­
ra 20. 1. 1886 svaril mesto pred ustanovitvijo hranilnice, saj denarja baje ne bi bilo 
težko dobiti, izredno težko pa ga je bilo v tedanji krizi obračati in nalagati. Tudi 
Kranjska hranilnica je po Luckmannovem zatrjevanju “poslovala z izgubo, pa ima 2 
mio rezervnega sklada, kaj bo šele s hranilnico, ki tega nima”.673
Pravi vihar ustavovernega nezadovoljstva do mestnih oblasti so izzvali dogodki 3. 
6. 1886 ob odkritju spomenika Anastasiusu Grünu:
Nacionalci so do odkritja spomenika A. Grünu kazali zgolj ravnodušnost, ven­
dar je bila ta le hlinjena. Občinski svet je zavrnil prošnjo, naj sprejme spome­
nik v oskrbo. Graselli je telegrafiral na Dunaj, naj slovesnost prepovejo, saj v 
nasprotnem ne more odgovarjati za varnost. Nato je šel na čelu odposlanstva 
k Winklerju prosit isto. Z Dunaja je prišel odgovor, da je za varnost in red od­
govoren župan ob pomoči žandarmerije. Med drhaljo, ki je motila slovesnost, 
je prednjačila predvsem gimnazijska mladina. Naščuvana po nacionalnih časo­
pisih, je med slovesnostjo žvižgala in psovala sodelujoče. Samo žandarmeriji - 
ki je spremljala goste tudi na popoldanskem sprehodu - se je zahvaliti, da ni 
bilo izgredov hujše vrste. Ob odkritju spomenika so ostali drogovi za zastave 
prazni, saj je oblast prepovedala obesiti frankfurtarico. 6™ Moralni začetnik 
izgredov je občinski svet. Asistiral je Winkler, ki prek L. Z. opravičuje dogaja­
nje. Tavčar je ščitil dijake pred aretacijo, neki profesor, ki piše v Zvonu, pa je 
ščuval proti Grünu. Drhal je zavzela mesto, Graselli pa se je pomirjevalno og­
lasil šele po štirih dneh.675
Ljubljanski občinski svet je Auerspergovo proslavo vzel zelo resno. Tako je že na 
svoji seji 1. 6. 1886 sprejel predlog, naj deželna vlada glede na “provokatorični na­
men” prireditve le-to prepove. Proslava po mnenju sveta ni hotela slaviti pesnika 
Griina, temveč politika Auersperga, ki za Slovence, sploh pa za Ljubljano nima no­
benih zaslug, ampak ravno narobe. Dr. Tavčar je celo navajal, da je “razdraženost 
ljudstva opravičena in bi se ne smelo čuditi ako bi prekoračila svojo mejo. Zatoraj 
je dolžnost mestnega zbora, skrbeti zato, da se ta slovesnost prepreči in ne pov­
zroči prelivanje krvi.” Pri utemeljevanju tega svojega predloga so se sklicevali na 
primer v Gorici, ko je bila prepovedana slavnost “blagoslovljenja zastave slovenske­
ga podpornega društva, rekoč, da bi to žalilo čut laškega tamošnjega naroda”.676 
Glede na opis v S. n. je izgred ob odkritju Grünove spominske plošče potekal tako­
le: sprevod, v katerem je 3. 6. 1885 korakalo “41 mladičev”, pridružilo pa se jim je 
še trinajst “zunanjih” turnarjev, je po Vegovi ulici prispel na Nemški trg, ki sta ga 
policija in žandarmerija popolnoma zaprli in dopuščali dostop samo povabljencem 
z vstopnicami. Na vogalu Nemškega trga, kjer je bila “uzidana malokusna plošča”, 
je po Mahrovem govoru prebral ustanovno listino neizogibni prof. Binder. O njem 
so krožile govorice, da organizira nočne pijanske seanse, na katerih obredno zažiga­
673 L. W., 27. 2. 1886.
674 L. W., 5. 6. 1886; članek z naslovom “Die Stadtväter als Hüter der Ruhe und Ordnung”; ob tej prilož­
nosti je tudi Deschmann pretresljivo govoril o Grünovi ljubezni do Kranjske.
675 L. W., 12. 6. 1886.
676 ZAL, COD III/37, Zapisniki sej mestnega sveta za leto 1886.
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
jo slovenske časopise. Potem ko je “dosti slabo pel jeden zbor”, je bil končan zelo 
kratek program, ki se ga ni udeležil nihče od deželnih funkcionarjev. Sprevod se je 
ob bobnanju po Gosposki ulici vrnil v Zvezdo, nakar so imeli turnarji v Kazini ban­
ket Ves čas je slovenska množica spremljala dogajanje z žvižgi, kričanjem, psika- 
njem, brlizgi ipn. Policija je izgrednike lovila in jih 15 aretirala. Nekaj piskačev je 
preživelo na hladnem 24 ur.
Resneje se je zapletlo, ko so Slovenci navalili na žandarja, ki je aretiral nekega de­
monstranta. Žandar je potegnil sabljo, zasvetili so se bajoneti, na množico so uni­
formiranci pritisnili z obeh strani - iz Zvezde in od Nemškega trga, tako da se slo­
venski rodoljubi niso imeli kam umakniti. Preplah je bil vsesplošen, ljudje so bežali 
v trgovine, skakali v veže, gospa, ki so ji baje na prsi nastavili bajonet, pa je omed­
lela. Ko so se te epizode precej srečno iztekle, se je nekajtisočglava množica prese­
lila pred Kazino in tam trmasto vztrajala, ker je vedela, da v osovraženi stavbi ra­
jajo sovragi slovenstva. Ko se je zvečerilo, je oblast postala zaskrbljena in turnarjem 
so naročili, naj zabavo končajo. Ob enajstih je pritekel oddelek vojakov in se ob 
stranskih vratih Kazine postavil “v kare”. Prestrašene turnarje so - sredi pušk in 
bajonetov - pospremili na zastraženi ljubljanski kolodvor in tam so se ljubljanski 
Tevtoni poslovili od svojih štajerskih gostov. Razjarjeni Slovenci so se razšli šele, ko 
so v Kazini ugasnile luči in je postalo jasno, da z obračunavanjem ne bo nič, ker je 
oblast spravila njihove nesojene žrtve na varno.677
Na zasedanju občinskega sveta 9. 6. 1886 so sprejeli memorandum o dogodkih s 3. 
6. 1886 in župan Grasselli ga je osebno odnesel Taaffeju na Dunaj. Mestni očetje 
so poudarili, da hočejo z memorandumom prikazati razmere pravilno, saj so bile 
ob interpelaciji v parlamentu prikazane popačeno, odlok mestnega sveta z dne 1. 
6. 1886 pa je bil predstavljen zlonamerno. Trditve občinskega sveta se da strniti na 
naslednji način:
- Občinski svet je sicer narodno čuteč in zaveden, vendar živi v sožitju z nemški­
mi meščani, katerih večina je zmerna; za njihove interese skrbi enako kakor za 
interese slovenskih meščanov.
- Odkar je baron Winkler prevzel vodenje kranjske deželne vlade, je zavladal mir, 
mednacionalne napetosti pa so popustile; prej so bili izgredi in obračunavanje 
med Nemci in Slovenci na dnevnem redu. Položaj se je izboljšal toliko, da so se 
zbližali najbolj različni dejavniki celo tam, kjer je bilo prej čutiti strastne izbru­
he narodnih nasprotij - v kranjskem deželnem zboru. Namesto teh napetosti 
vlada zdaj v deželnem zboru mirno sodelovanje.
- Zgoraj opisani mir, v katerem so uživali mirni Slovenci in trezni Nemci, je zmo­
til nastop nemškega Turnvereina v Ljubljani. Na to društvo so vezani najgren- 
kejši spomini na narodno zatiranje Slovencev med prejšnjo deželno upravo. 
Vodstvo Turnvereina se je odločilo, da v Ljubljani odkrije spominsko ploščo 
Anastaziju Grünu. Toda ta odločitev je prekoračila statutarni okvir tega druš­
tva, saj Grün ni bil nikoli v nobeni povezavi z ljubljanskim Turnvereinom niti 
sploh s turnarstvom. Večina ljubljanskih turnarjev je za Grüna komaj vedela,
677
Povzeto po S. n., 4. 6. 1886; članek z naslovom “Slavnost v senci bajonetov".
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
nikar da bi poznali oziroma razumeli njegova dela. Jasno je torej, da je šlo za 
slavljenje politika A. A. Auersperga (ne pa pesnika Grüna) oziroma njegovih 
nasprotovanj slovenskemu narodu, saj je to edino, kar je slavljeni osebi in Turn­
vereinu skupno.
- Edini namen je bil torej prirediti velikonemško demonstracijo v osrčju slovenske 
dežele, demonstracijo, katere ost je bila naperjena proti obstoječi oblasti in nje­
nim predstavnikom na Kranjskem. O tem jasno govori tudi listina, ki so jo polo­
žili v spomenik. Vsak dvom o namenu proslave so po mnenju ljubljanskih občin­
skih svetnikov razpršili komentarji v nemških časopisih - npr. graški Tagespost, 
ki je na prireditev vabil nemške sodruge, da s prihodom kot priče počastijo “us­
peh njihovega nacionalnega dela” in prisostvujejo “veselemu praznovanju nemš­
kega ljudstva”.
- Pred tem se je vse skupaj prikazovalo kot patriotično dejanje in so celo prosili 
za sodelovanje vojaško godbo; zato mestni svet proslavi sprva ni nasprotoval. Ko 
pa so povabili ljubljansko Ustavoverno društvo k čim številčnejšemu obisku, je 
postalo jasno, da ne gre za proslavo, temveč za politično demonstracijo, o kate­
re naravi ni moglo biti dvoma. Ljubljansko Ustavoverno društvo je namreč zad­
nji okop fakciozne opozicije na Kranjskem in je v popolnem nasprotju s politiko 
sedanje vlade, pa tudi s slovenskimi narodnimi stremljenji.
- Nikomur v Ljubljani ni ostalo skrivnost, da ima proslava demonstrativni pomen. 
Tako so oblasti odrekle svojo udeležbo; celo Strelsko društvo in Filharmonično 
društvo, za kateri se gotovo ne more reči, da ne bi imeli nemškega značaja, sta 
odklonili udeležbo; njima se je priključil največji del nemškega prebivalstva in 
tako je potekala proslava ob kar najmanjši udeležbi Nemcev samih.
- Občinski svet je torej sklenil, da se proslave ne udeleži in spomenika Anastasiu- 
sa Grüna ne sprejme v svojo last; svojo zakonsko dolžnost skrbeti za javno var­
nost je opravil tako, da je poskušal doseči prepoved proslave, saj se je dobro za­
vedal nevarnosti možnih izgredov; s tem se ni hotel izogniti dolžnosti skrbeti za 
javni red in mir, temveč otresti se odgovornosti, ki bi ga zadela, če ne bi pra­
vočasno dvignil svojega svarečega glasu. Tudi odklonitev sprejetja spomenika v 
občinsko last ne pomeni, da se je občinski svet poskušal odtegniti zakonski ob­
vezi ščititi lastnino v svojem mestnem okrožju. Tako so tozadevne obtožbe v 
omenjenih interpelacijah brezpredmetne.
- Ljudstvo je bilo razdraženo in izzvano zaradi pisanja nemških časopisov, po dru­
gi strani pa tudi zaradi govoric, da je Kranjska hranilnica realki odpovedala go­
stoljubje in namerava v njenih prostorih nastaniti šolo nemškega Schulvereina, 
medtem ko je Sokolu odpovedala nadaljnjo rabo telovadnice v realki; prav po­
sebno je bilo ljudstvo razburjeno zaradi slovesnega prihoda celjskih turnarjev, 
saj je še svež spomin na obiska slovenskih društev v Celju (ob pogrebu dr. 
Hočevarja in ob razvitju praporja Savinjskega Sokola), ko jim je bil prepovedan 
organiziran prihod, celjski Nemci pa so jih pred očmi policije obmetavali s ka­
menjem in psovali.
- Domnevati je, da so provokacije načrtovali “fakciozni Faiseur” v Ljubljani ali na 
Dunaju ali oboji s sodelovanjem še nekaterih dejavnikov. Njihov namen je bil,
- 262 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
da se z izgredi spravi vlado v skušnjavo odstraniti deželnega predsednika Win­
klerja, ki že dolgo časa v deželi vzdržuje mir, kljub - sicer nemočni, a v tajnosti 
delujoči - protivladni agitaciji.678
Deutsche Wacht je 6. 6. 1886 v poročilu o otvoritvi objavil besedilo listine, polo­
žene v spomenik. V njej je med drugim pisalo, da je bil spomenik postavljen v 
časih po letu 1879; ti so izjemno težki za nemško ljudstvo, a so v njem vendarle 
zbudili (samo)zavest o njegovi visoki vrednosti. Poleg samoumevnih hvalnic tiste­
mu, ki mu je bila plošča postavljena, in navedb avtorjev spomenika je bilo rečeno, 
naj ta priča poznejšim rodovom o “prastari domovinski pravici našega ljudstva v 
tej deželi”. Glede poteka proslave je časopis Deutsche Wacht poudaril, da se je tre­
ba zahvaliti le samozatajevanju Nemcev, da ni bilo krvavih spopadov na kraju, na 
katerem so Nemci slavili največjega sina mesta Ljubljane. Drhal so namreč sloven­
ski voditelji nenehno ščuvali, in ker se je pridno nalivala z žganimi pijačami, dan 
pa je bil zelo vroč, je bil položaj izjemno resen ...679 680
Taaffe je v odgovor na interpelacije, ki so bile vložene v parlamentu v zvezi s tem 
izgredom, vzel mestni svet z županom vred v zaščito, češ da so svoje dolžnosti 
opravili korektno. Ta odgovor pa ustavovernih poslancev ni zadovoljil. V tretji in­
terpelaciji poslanca Mengerja in tovarišev so zapisali:
Rečeno je bilo, da je ljubljanski občinski svet z županom storil vse v varnost­
nem smislu, vendar je šlo za varovanje življenja in imetja, nič pa se ni storilo 
za preprečitev motenja slovesnosti. Zupan se ni pojavil osebno, da bi pomiril 
demonstrante, Tavčar pa je kot občinski svetnik s svojim nastopom sprožil ova­
cije drhali. V memorandumu občinskega sveta za izgrede obtožujejo Nemce, ki 
da so sprovocirali nemire s svojo prireditvijo. Če se Taaffe s to trditvijo strinja, 
potem so Nemci v Ljubljani brezpravni oziroma izobčeni (vogelfrei) in jih lah­
ko tudi po drugih mestih, povsod kjer je slovenska večina, šikanirajo. Nemci 
so povabili na slovesnost tudi civilne in vojaške oblasti, tudi občinski svet. Pri­
reditev proslave v čast nemškega pesnika je bila po nazorih občinskega sveta 
zločin. Po trditvah v memorandumu občinskega sveta so jo Nemci pripravili le 
zato, da bi vlado spravili v skušnjavo. Memorandum imenuje Nemce “Factiöse 
Deutschen”, opozicijo v parlamentu pa “Factiöse Oposition ”. Kako si Taaffe 
razlaga razkorak med svojim pričakovanjem (da bo magistrat natanko izpolnil 
svoje naloge varuha reda in miru ter dolžnosti dela državnega organizma) in 
memorandumom ljubljanskega občinskega sveta™
V II. interpelaciji so ustavoverni državnozborski poslanci zapisali tudi:
Dogodki, v katerih so pasivno in aktivno sodelovali člani občinskega sveta in 
nekateri državni uradniki, so izbruhnili po odloku občinskega sveta (da ne od­
govarja za morebitne izgrede in spomenika ne prevzame v oskrbo). Vera v prav­
no državo je močno omajana, sugerira se, da je Slovencem proti Nemcem vse 
dovoljeno (metanje gnilih jajc v spomenik, mazanje s tinto).
678 ZAL, COD III/37, Zapisniki sej mestnega sveta za leto 1886.
679 Deutsche Wacht, 6. 6. 1886.
680 L. W., 26. 6. 1886.
- 263 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
V zvezi s proslavo ob odkritju Grünovega spomenika je občinski svet tudi opo­
zoril gasilsko društvo, da oh njegovi udeležbi ne ho mogel ostati ravnodušen. 
Prostovoljno gasilsko društvo je svetu izrazilo začudenje nad zahtevo, da se ne 
sme udeležiti slovesnosti, namenjeni A. Griinu, in izjavilo, da se bo v prihodnje 
udeleževalo le slovesnosti članov cesarske družine in na poziv deželne vlade.681
Kmalu po odkritju so spomenik nehali policijsko stražiti in začela se je serija skru­
nitev - ploščo so vztrajno, vsakih nekaj dni mazali s tinto, barvo, blatom, konjskimi 
iztrebki ipd.682 Storilcev niso nikoli izsledili, vse dokler leta 1887 v parlamentu ni 
bila vložena vnovična interpelacija dr. Mengerja in tovarišev zaradi skrunitev spo­
menika A. Griinu:
Po žalostnih dogodkih je moral notranji minister priznati, da magistrat kot 
prva državna inštanca ni hotel sprejeti spomenika, vendar naj bi pozneje v ce­
loti opravil dolžnost in ga sprejel v varstvo. Od takrat je bil spomenik več ka­
kor ducatkrat oskrunjen, tako da so ga košček za koščkom uničili. Edino pri­
merno zadoščenje bi bilo, da se spomenik postavi na državne stroške. Ali Nje­
gova ekscelenca še verjame, da ukrepi magistrata za zaščito spomenika zado­
stujejo? Kaj namerava storiti, da bi se sedanje razmere v Ljubljani, ki so sra­
motne in Avstrijo pred Evropo kompromitirajo, uredile ... Nemci v Ljubljani so 
na milost in nemilost prepuščeni nasilju Slovencev.
Zdi se, da je šele to privedlo do uspešnega prijetja - aretirali so dva skrunilca spo­
menika, in sicer Rudolfa Cenciča in Ludvika Peterlina, oba obrtniška vajenca. L. W. 
je zagotavljal, da se pravi pobudniki skrivajo v ozadju, ujeti pa naj bi bili le “drob­
ni ribi”.683 684
Tudi v naslednjih letih je slovenski občinski svet prejel ustavoverno grajo. Posebno 
zaskrbljivo je baje njegovo finančno poslovanje, saj čedalje bolj leze v dolgove, po­
leg tega pa ni prav sklepal o pomembnih zadevah:
Najpomembnejši sklepi občinskega sveta se sklenejo na tajnih sejah, čeprav tja 
sodijo le personalne zadeve. Že leta se nič ne izve o posameznih postavkah pro­
računa in zaključnega računa. Tako nihče ne ve, kak učinek so imele vpeljave 
posameznih dajatev.
Župan je na seji 30. 12. 1887 razglasil, da je položaj resen, vendar očitke za­
vrnil kot malenkostne, saj občinski svet ni odgovoren za politični položaj in 
tečaje državnih papirjev. Nacionalci se skrivajo za patriotizmom, čeprav ni ja­
sno, kaj ima ta opraviti z ogrskimi obveznicami. Mestni očetje so prodajali in 
kupovali obveznice ob nepravem času in nesrečno špekulirali.
Primanjkljaj v mestni blagajni konec 1887 je bil 38.000 gld, k temu je zdaj 
treba prišteti nove dolgove v višini 78.000 gld; potrebe uprave se večajo, o ra­
cionalizaciji ni govora, za vse se krivi loterijsko posojilo.®4
681 L. W., 16. 10. 1886.
682 Notice o barbarskih skrunitvah spomenika so v L. W. redno objavljali - do konca aprila so našteli 25 
skrunitev (L. W., 30. 4. 1887).
683 L. W., 28. 5. 1887.
684 L. W., 7. 1. 1888; članek z naslovom “Patriotismus oder was?”-, prav tam 26. 5. 1888.
- 264 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
Tudi v naslednjih letih se je mestni svet izkazal s protinemškimi “junaštvi”. Jeseni 
1. 1891 je npr. potekala seja občinskega sveta, na kateri je “predlog za povišico do­
tacije nemški dekliški šoli za 15 gld spustil z verige slovenski fanatizem”. Bleiweis 
se je pritoževal nad lovom na otroke za nemško komunalno šolo, bičal germaniza- 
cijsko naravnanost deželnega šolskega sveta in protestiral proti jemanju slovenskih 
otrok v to šolo. Pri tem je kritiziral mestni šolski svet, ki početju ne nasprotuje. 
Hribar je vse prekosil s fenomenalno izjavo, da je bila narejena napaka, ko je bilo 
vodstvo šole zaupano ljudem, za katere se je vedelo, da bodo skrbeli za njen na­
predek. Kriva sta deželni šolski svet in mestni šolski svet - prvi, ker germanizira, 
drugi, ker ne protestira. Zupan Graselli za te napade ni našel obrambe, ampak je 
nekako lezel pod klop in se opravičeval, da mestni šolski svet ni pristojen nepo­
sredno vplivati na sprejem otrok v mestne šole niti na personalne učiteljske zade­
ve. Župnik Rožman je pri tem potožil, da je večkrat rotil in prepričeval starše, naj 
ne pošiljajo otrok v nemško šolo, vendar so ostali neomajno trmoglavi in vztrajali 
pri nameri, da se njihovi otroci naučijo nemščino. Tisto, kar je spravilo v bes občin­
ske svetnike in jih oropalo trezne presoje, je bilo seveda nenehno naraščanje števi­
la učencev na tej šoli.685
V začetku 1891 je L. W. ocenil, da je magistrat izvajal nezaslišano nasilje - ustraho­
val je meščane ob štetju prebivalstva in jih silil, naj ne vpišejo nemščine kot občeval­
ni jezik. Sicer je bilo v zakonu določilo, da je mogoče koga od popisanih poklicati, 
zato da se ugotovi dejansko stanje, nikoli pa se ni računalo, da bodo poizvedbe tako 
masovne. V vseh teh primerih pa je vedno sporen vpis nemščine in ne slovenščine. 
Navedli so primer, ko je neki družinski oče navedel kot občevalni jezik za svojo 
družino: oče češko, mati hrvaško, hči nemško, služkinja slovensko, in pripomnili, 
da mora v tej družini potekati veselo sporazumevanje. Nepravilnosti so se po bese­
dah L. W. dogajale predvsem pri popravkih - v Ljubljani so silili ljudi, ki so doma 
in v službi uporabljali nemščino, naj za občevalni jezik vpisujejo slovenščino, na 
podeželju pa so utemeljevali, da tam drugega kakor slovenščine tako ne morejo 
uporabljati. V slovenskih časopisih so baje javno razgaljali tiste, ki so vpisali nemški 
občevalni jezik.686
Posebno razburjenje je povzročil predlog o novem poimenovanju ulic, ki ga je mest­
ni svet sprejel leta 1889, leta 1892 pa ga poskušal izvesti. Ker je deželni predsed­
nik Winkler ta sklep sistiral, so se občinski svetniki odzvali s protestom, naslovlje­
nim na notranjega ministra, v katerem so grobo napadli ljubljanske trgovce (našteli 
so tudi tiste, ki na svojih trgovinah nimajo slovenskih napisov), ki so se priključili 
protestu proti odloku mestnega sveta, obračunali s Kranjsko hranilnico in “blatili 
spomin na kranjskega pesnika in državnika”. V L. W. so pri tem poudarili, da je 
navedena odredba slika stanja in priča, kam so pripeljale razmere zadnjih dvajsetih 
let: “Na potezi je grof Taaffe!”687
Politični položaj je torej tako kakor na deželni ostal tudi na ljubljanski ravni ves 
čas nemške politične sterilnosti (1883-1893) bolj ali manj nespremenjen oziroma se
685
686 
687
L. W., 11. 10. 1891; članek z naslovom “Aus dem Gemeinderathe ”.
L. W., 24. 1. 1891; članek z naslovom "Volkszählung”.
L. W., 13. 8. 1892.
- 265 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
je postopno zmerno slabšal v nemško škodo. Nikakor pa tega ni mogoče trditi za 
položaj Nemcev kot narodne skupnosti. Kakor bo razvidno iz poglavja o šolstvu in 
Kranjski hranilnici, so v obravnavanem obdobju dosegli uspehe, ki so bili na po­
vsem zadovoljivi ravni.
vi/3 Politična usmeritev kranjskih Nemcev (1883-1893)
Če se ozremo na programske usmeritve kranjske nemškoliberalne stranke v obdob­
ju 1883-1893, lahko ugotovimo precejšnjo stopnjo mlačnosti. Prav to so njihovim 
usmeritvam in njihovi dejavnosti očitali tudi spodnještajerski sonarodnjaki oziroma 
somišljeniki (glej uvod k poglavju Agonija kranjske ustavoverne stranke). Stranka je 
svoje pozicije po teh obtožbah namreč utemeljila na lojalnosti do oblasti tudi po­
tem, ko je bila dejansko že v opoziciji.
Kljub vsej previdnosti pa so kranjske Nemce razmere vsaj občasno pripravile do 
zmernih opozicijskih izjav. Tako so npr. 6. 3. 1885 na 81. rednem zasedanju Usta­
vovernega društva na Schreyev predlog sprejeli resolucijo, v kateri so v imenu kranj­
skih Nemcev izrazili toplo zahvalo in vse priznanje poslancem Združene levice za 
energično, cilja zavedajoče se in prepričljivo zastopanje interesov skupne države, 
ustave in nemštva.688 Kakor koli - antisemitizma uradni drži kranjskih Nemcev vse­
kakor ne moremo pripisati. Že v prejšnjih obdobjih so se, kakor smo videli, v tej 
smeri izkazali za povsem zmerne. V L. W. so z užitkom pisali o eni od propadlih 
akcij antisemita Schönererja:
Potoval je po alpskih deželah, da bi nabral somišljenikov za svoje prenapete 
politične nazore, doživel pa je krepko zavrnitev. Bauern Zeit, iz Celovca je poh­
valil njegov boj proti korupciji, zairnil pa njegove nazadnjaške zakonske pred­
loge o domovinstvu, nedeljivosti kmetij, poldnevni šoli ipd. Njegov antisemiti ­
zem pa je brez pomena, saj so kmeta ožemali vsi, ne glede na raso in stan. Če 
so kmetu dane možnosti za obstoj, mu noben Jud ne more do živega. Žalostno 
je, da se morajo Nemci - narod mislecev - tako bati Judov, da bi potrebovali 
proti njim zakone, medtem ko drugi narodi v Evropi tega problema ne pozna­
jo.
V L. W. so z zadovoljstvom ugotovili, da so bili Schönererjevi poskusi ščuvanja ljud­
stva proti nemškoliberalni opoziciji - kar je po njihovem mnenju počel v prid inte­
resov vlade - neuspešni. Presodili so, da gre za fanatični rasizem in divji boj proti 
Nemškemu klubu. S fanatizmom se da kovati politični dobiček, ne pa skrbeti za 
blagor ljudstva. L. W. je k temu dodal, da ima Schönerer privržence le med neka­
terimi mladci, a ti mu razen brezplačne reklame tako ne koristijo.689
Z letnega zasedanja 1887 so kranjski Nemci na Schreyev predlog poslali Schmerlin­
gu zahvalno resolucijo za njegovo zavzemanje v parlamentu v korist zaščite nemš­
688 L. W., 14. 3. 1885.
689 L. W., 25. 9. 1886.
- 266 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
kega jezika. Na tem zasedanju so še ugotovili, da je stanje v državi obupno - nove 
generacije so izgubile smisel za patriotizem, Nemce kot narod, ki je zavezan celovi­
ti državi, pa preganjajo s položajev in šikanirajo. Država je v oblasti centrifugalnih 
sil, ki pretijo, da jo razženejo, še posebno težko pa da je na Kranjskem. Tu so po 
njihovem mnenju Nemce preganjali še zlasti močno, tako da tudi glasilu L. W. niso 
dovolili normalno opravljati vloge opozicijskega časopisa.690 Naslednje leto so bile 
ocene, izrečene na letnem zasedanju, še bolj dramatične. Društveni predsednik 
Schaffer je ugotovil:
Stanje se je še poslabšalo - poteka slavizacija in federalizacija Avstrije. Ek­
stremne zahteve se množijo. Samo ministrstvo meni, da gre za amalgamiranje 
panslovanstva z rusofilstvom, kar kaže tudi zadnja Strossmayer jeva adresa. Se­
jejo mržnjo proti Nemcem in Avstro-Ogrski, ko jim njena politika ne ustreza. 
Nemškoliberalna opozicija je vztrajala v interesu nemštva in skupne države. 
Avstro-Ogrska ima srečo, da se interes nemštva popolnoma prekriva z državni­
mi. Furor nationalis prepuščamo narodom z ozko omejenim obzorjem. Nemci v 
Avstriji ne morejo izgubiti ali pridobiti več, kakor jim pripada. Naloga ere 
Taaffe-Winkier je na Kranjskem skoraj izpolnjena - ni več treba spravljati niti 
kritizirati. Slednje pa zato ne, ker so vso politično oblast v deželi prepustili Slo­
vencem, nemške uradnike pa izgnali.
Vendar Schaffer le ni bil povsem črnogled:
Kljub temu se lahko brez optimizma reče: izgubljeno leto je bilo eno zadnjih, v 
katerem se je poskušalo vladati brez Nemcev. Zunanji in notranji položaj je 
zaostren: vojna ali mir? Odgovora ne pozna nihče. Med vso negotovostjo razve­
seljuje novica o zvezi med Avstrijo in Nemčijo in nadvse zadovoljiv sporazum z 
Italijo. Avstrija zaznava vso občutljivost položaja ob vsakem premiku na vzho­
du. Zgodovinsko poslanstvo Avstrije v zvezi z Nemčijo dokazuje, kako malo no­
tranji položaj ustreza dejanskim potrebam.
V nadaljevanju so sprejeli še resolucijo proti Liechtensteinovemu osnutku novega 
šolskega zakona, češ da predstavlja resno klerikalno grožnjo. Pri tem se je razgovo­
ril zlasti tokrat nekoliko religiozno navdahnjeni Deschmann, ki je za pešanje vere 
krivil nesposobnost katehetov in slavil naravo kot božjo biblijo, ki bo “v mladostno 
dušo vsadila poduk, tolažbo in božji strah bolje kakor naučeni katekizem”.691 
0 političnoideoloških usmeritvah kranjskih Nemcev govori tudi napotek kranj­
skim buršem - pripadnikom društva Carniola. Na njihovi velikonočni proslavi leta 
1890 jim je zasebni docent Hauffen polagal na srce, naj se “ne priključujejo oko­
steneli liberalni stranki niti ekstremno liberalni, temveč tisti, ki najbolj sledi nemš­
ki nacionalni ideji”.692 Tega leta so kranjski ustavoverci na letnem zasedanju mo­
rali priznati, da politično bolj ali manj vegetirajo oziroma se ukvarjajo s politiko 
zgolj akademsko. To pa da izvira iz splošnih razmer, ker se v Avstriji še vedno 
vlada brez Nemcev.693
690 L. W., 14. 5. 1887.
691 L. W., 10. 3. 1888; zasedanje je potekalo dne 2. 3. 1888.
692 L. W., 5. 4. 1890.
693 L. W., 3. 5. 1890, zasedanje z dne 27. 4. 1890.
- 267 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
Leta 1891 so kranjski Nemci ob uspehih nemškoliberalne stranke na Dunaju (raz­
pust parlamenta) nekoliko oživeli in se navduševali nad ponovno enotnostjo. Kljub 
pisanju več listov, da bodo kranjski Nemci sodelovali na naslednjih parlamentarnih 
volitvah, se to ni zgodilo.694 Pri tem so priznavali, da je njihova pasivnost pustila 
škodljive posledice, vendar so razmere na Kranjskem tako neznosne (pritisk vlade, 
uradni kandidati, siljenje k opredeljevanju za slovenski občevalni jezik, izseljevanje 
Nemcev iz Kranjske ...), da o čem drugem ni mogoče razmišljati.695
Letno zasedanje Ustavovernega društva 1892 smo že omenili. Načeloval mu je pred­
stojnikov namestnik Schrey. Ta je govoril o žalostni ponovni nemški neslogi in s 
tem v zvezi o pretečem antisemitizmu, ki združen z antiliberalnimi frakcijami spod­
kopava liberalizem. Na Kranjskem ni in ni slutiti sprememb na bolje. Binder (kakor 
bomo pozneje videli, opredeljen bolj schönererjansko) je na istem sestanku ugotav­
ljal, da v stranki kranjskih Nemcev deloma obstajajo nasprotja, toda ta morajo in 
morejo biti poravnana. Sicer pa je nemškoliberalna stranka v svoj program tako ali 
tako sprejela dosti točk nemškega nacionalnega programa. Binderjev predlog o 
preoblikovanju kranjske nemškoliberalne stranke v duhu časa in po zgledu zveze 
Nemcev severne Moravske je bil zavrnjen, saj je bil za razmere na Kranjskem neu­
poraben (omejenost Nemcev na Ljubljano, Tržič in Kočevsko ter samostojno poli­
tično organiziranje Kočevarjev). Kljub tem pomislekom je bila zahteva po reorgani­
zaciji - z opustitvijo zgledovanja po moravskih Nemcih - s sklepom sprejeta, izved­
bo pa so naložili odboru.696
Očitno je, da reorganizacije kljub sprejetemu sklepu ni bilo. Zdi se, da ni bila po­
trebna, ker se je kazala nova pot, kako zaščititi nemške interese na Kranjskem. Utr­
lo jo je spremenjeno politično stanje na Kranjskem oziroma začetek razkola v slo­
venskem taboru. Že dolgo vrsto let so Nemci trdili, da so nasprotja med slovenski­
ma frakcijama bolj osebne ali pa zgolj prehodne narave in da vsi Slovenci brez iz­
jeme slepo sovražijo Nemce. Tako so po propadu idej o navezi z mladoslovenci v 
sedemdesetih letih kranjski Nemci - vsaj javno - odklanjali vsako zamisel o povezo­
vanju s katero koli slovensko politično strujo. Podobne ocene se najdejo v komen­
tarjih ob ustanovitvi slovenske Narodnonapredne stranke.697 Na letnem zasedanju 
Ustavovernega društva 7. 4. 1893 je predsednik dr. Schaffer izjavljal, da je na Kranj­
skem nasprotnik sicer v dveh frakcijah, a obe se bosta vedno združili proti Nem­
cem. Vprašanje je seveda, ali je tudi v resnici še vedno mislil, da je vsako povezo­
vanje s Slovenci nesprejemljivo.698
Razmere pa so se, kakor že rečeno, spremenile proti sredini devetdesetih, ko so 
Nemci ob asistenci deželnega predsednika Heina s svojimi veleposestniškimi man­
dati v deželnem zboru postali jeziček na tehtnici. Takrat so tudi ustrezno spreme­
nili svoja “načelna” stališča glede politike do povezovanja s Slovenci.
694 L. W., 14. 2. 1891 in 28. 2. 1891; “Die deutschliberale Partei ”.
69’ 28. 2. 1891; poročilo z letnega zasedanja ljubljanskega Ustavovernega društva 20. 2. 1891.
696 L. W., 16. 4. 1892; poročilo z letnega zasedanja ljubljanskega Ustavovernega društva 8. 4. 1892.
697 L. W., 13. 6. 1891, članek z naslovom “Die nationale Fortschrittspartei ”.
698 L. W„ 15. 4. 1893.
- 268 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
vi/4 Nemška presoja razmer v slovenskemu taboru (1883-1893)
V L. W. so 1883. spet zaznali pojav mladoslovencev, ki da so pred časom ubirali 
liberalno politično smer:
Vendar v resnici ni bil njihov obstoj - podobno kakor obstoj morske kače - ni­
koli dejansko dokazan. Zdaj je usmeritev mladoslovencev bistveno drugačna. 
Ni sledu o liberalnosti, temveč gre za to, da ne želijo prejemati ukazov od du­
hovščine, ampak ravnati po lastnem okusu in v svojo korist. Tako je zdaj 
značilen boj med Urh-Kljun-Alešem in Kersnik-Dev-Sukljetom.
Ti “mladoslovenci” so baje imeli nekak pridih provladne stranke in v ta politični 
krog so šteli tudi deželnega glavarja grofa Thurna, ki ga je L. Z. branil pred očitki 
Neue Freie Presse, češ da je prešel v slovenski tabor.699
L. W. je v začetku leta 1884 že beležil razkol med Winklerjem in narodovci. Poseb­
no ga je veselila polemika med L. Z. oziroma Winklerjem na eni strani ter S. n. in 
njegovimi matadorji na drugi. Izzval jo je dopis v nemščini, ki ga je deželno pred­
sedstvo poslalo magistratu, še bolj pa Winklerjeva obrazložitev, da slovenski jezik 
še ni na stopnji, ko bi se dal neomejeno rabiti v upravne namene.700 L. W. je tudi 
cinično ošteval Winklerja, ki je zapustil svoje prijatelje pri S. n. in zdaj govoriči, da 
ni imel z njimi nikoli nič. Ta trditev naj bi bila popolnoma absurdna, kar naj bi 
dokazovala že površna primerjava pisanja S. n. in L. Z.701
Zdi pa se, da se je Winkler obdal z bolj slamnatimi možmi, ki jim politični smod­
nik ni pretirano dišal:
V zvezi s tržnim redom je bilo zasedanje občinskega sveta. Ob tej priložnosti 
bi morala nastopiti Winklerjeva nova osebna politična stranka, vendar se je 
pojavilo zgolj komaj zadosti svetnikov. Od spravljivih sta manjkala podžupan 
Fortuna in Šuklje, ki nastopa proti neumnostim ljubljanskih mestnih očetov 
po časopisih, gotovo pa bi svojemu gospodarju in mojstru bolje služil, ko bi 
kot prerok sedanjega časa ostal v občinski dvorani in bi slovenskega bika za­
grabil za roge. Prihranil bi si novinarsko delo in tiskarsko barvo. Nihče od t. 
i. zmernežev se ni ojunačil, da hi nasprotoval zadevi, ki je v bistvu malen­
kost, a sta jo Zarnik in Hribar napihnila v državniško akcijo ... 7000 Nem­
cev v Ljubljani ne more pričakovati nič od te stranke. Sam Winkler se boji, 
da ne bi prišel v črne bukve, kamor se zapisujejo narodni izdajalci, uvedel pa 
jih je Bleiweis in ki so tako grozno sredstvo, da se najzvestejši Winklerjevi 
ljudje v občinskem svetu ne upajo hoditi zanj po kostanj v žerjavico. Prej jim 
je prišlo prav, da so bili nemški svetniki strelovod in je bila nevarnost razgla­
sitve za nemškutarja manjša.702
Kljub vsemu razočaranju nad Slovenci se je tu in tam le našel kateri, ki je bil po 
okusu vsaj nekaterih ustavovercev. Tako je npr. Eduard Strahl v enem svojih zaseb­
nih pisem Deschmannu izražal občudovanje nad Josipom Stritarjem, ki je našel do­
699 L. W., 30. 6. 1883; članek z naslovom “Der ins slowenische Lager getriebene Landeshauptmann”.
700 L. W., 19. 1. 1884.
701 L. W., 16. 2. 1884; članek z naslovni “Officiose Wahrheitsliebe ”.
702 L. W., 29. 3. 1884.
- 269 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
volj “moškega poguma”, da je v svojih dunajskih pismih, ki jih je objavil tudi L. W., 
razgalil bedo slovenskih prvakov. Strahi je Deschmanna spraševal:
Ali se ne bi dalo tega človeka, ki izkazuje toliko moškega poguma v svojem 
prepričanju, pridobiti na našo stran? Mi vendar nismo sovražniki naroda, am­
pak le tistih, ki iz narodnih čustev delajo molzno kravo.103
Verjetno so Strahla najbolj prevzele Stritarjeve trditve, da ne ve, zakaj naj bi bili 
Slovenci posebno ponosni na to, da so Slovenci, saj nimajo slavne zgodovine in so 
“specifično in nacionalno beraško revni”. Slovenci da so še v otroški dobi in se ob­
našajo otročje in tako zidajo na pesku. Stritar je tudi grmel proti praznim frazam, 
bahanju s slovenstvom in slovanstvom ter trdil, da od tega za narod ni koristi. Po­
sebno se je čudil fenomenu, da tako reven narod “hrani svoje ljudi”: časnikarje, po­
litike in pisatelje, ki so profesionalni narodnjaki, za katere je narodnost molzna kra­
va. Stritar je te narodnjake v svojem pisanju rotil, naj vendar imajo usmiljenje z 
revnim ljudstvom, “z našim obubožanim narodom”.703 704
Znake ugašanja Winklerjeve stranke so v L. W. zaznali v začetku leta 1885, ko je 
Šuklje, užaljen, ker ni bil imenovan za šolskega inšpektorja, dosegel svojo prestavi­
tev na dunajsko gimnazijo.705 Pri tem so tudi ugotavljali, da so se Winklerju uprle 
lastne kreature, slovenski politiki, ki jih je povzdignil iz nepomembnosti, pravza­
prav naredil iz nič.706
Konec junija 1885 so v L. W. povzeli pisanje iz S. n. o tem, da se razkol v sloven­
skem taboru, ki traja že 20 mesecev, pozna tudi v družabnem življenju Ljubljane.707 708 
Z začetka leta 1887 datira analiza političnega življenja Slovencev:
V političnem življenju Slovencev ni pravega vodje, ker se vsak v sebi čuti po­
klicanega za vodjo. Med njimi ni soglasja - volijo iz strankarske discipline, 
ne iz prepričanja. V slovenskem taboru so tri frakcije: nacionalisti, klerikalci 
in mameluki.
Prvi so iz svoje nepomembne majhnosti prišli na pomembne položaje zgolj zato, 
ker se sinovi Avstrije med seboj na smrt sovražijo. Ko hi napetost med narodi 
popustila, bi spet potonili. Zato sprave in dogovora ne prenesejo.
Pomen klerikalcev se ne sme podcenjevati, najmanj na Kranjskem. Nastopajo 
previdno, vendar samozavestno, zavedajoč se vpliva in moči. Napredek in omi­
ka sta jim na poti, učitelj v šoli je trn v peti vsakega župnika. Pričakuje se 
njihova zahteva po konfesionalni šoli.
Mameluki so najbolj razširjena species - častihlepneži vseh stopenj. Ti edini 
lahko predstavljajo dejansko vladno stranko na Kranjskem. Glede na razdor 
večine se v deželnem zboru še dosti dogaja.1®
Vse medsebojne kritike znotraj slovenskega tabora so bile kranjskim Nemcem obliž 
na rano. Tako so leta 1889 z zadovoljstvom citirali Mahniča, ki je izjavil, da bi Voš-
703 AS 854, Dragotin Dežman, Strahlovo pismo Deschmannu z dne 19. 5. 1884.
704 Stritarjeva pisma je L. W. objavil 17. 5. 1884.
°’ L. W., 3. 1. in 10. 1.1885; članek z naslovom “Herrn Schukle's Glück und Ende”.
706 L. W., 16. 5. 1885; članek z naslovom “Nationale Dissonanzen ”.
'°' L. W., 27. 6. 1885; članek z naslovom “Das Welke Laibach ”.
708 L. W., 19. 2. 1887; članek z naslovom “Rückblicke ”.
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
njak in mladoslovenci narodne ideje z vso Slovenijo že jutri prodali Rotschildu.709 
Pri tem so razgaljali bedo narodovcev, ki si ne upajo odkriti svojih pravih stališč:
Mahničev nastop v Rimskem katoliku je oživil zdavnaj izumrle mladoslovence 
in jih išče v vrstah slovenske politike. Vošnjak, Hribar in Tavčar se v S. n. pe- 
rejo na vse pretege ter poskušajo dokazovati svoje katoličanstvo. O mladoslo­
vencih dejansko ni govora - niti en slovenski politik ne izhaja iz naprednih 
oziroma svobodomiselnih stališč. 710
V tem sporu so videli nekaj svojih možnosti, in sicer v daljni prihodnosti:
Grmenje v S. n. proti klerikalcem še ne pomeni izboljšanja. Spor je zgolj navi­
dezen, kmalu se bodo pobotali. In kaj hi sploh dobila ljudstvo in dežela, če bi 
prevladala druga struja? Namesto zelotstva duhovščine bi prevladal izključni 
nacionalni fanatizem. Obe frakciji - slovenska inteligenca in kaplanokracija - 
sta za vladanje neprimerni. Ljudstvo bo prišlo do tega zaključka po grenkih iz­
kušnjah in se otreslo dvojnega jarma.711
Ob koncu 1889. so v L. W. z zadovoljstvom uspešnega preroka ugotovili vnovično 
zbližanje slovenskih frakcij na podlagi kapitulacije mladoslovencev:
Kdor bliže ne pozna razmer, bi se čudil nad najnovejšo skupno izjavo sloven­
skih deželnozborskih poslancev. Medtem ko so na poletnih zasedanjih razgla­
šali načelno nespravljivost in se surovo zmerjali, zdaj nenadoma pridigajo 
popolno enotnost. Pri drugih strankah bi bilo to absolutno nemogoče. Že ne­
kaj časa je vpliv klera tako velik kakor še nikdar. Klerikalna skupina prevla­
duje tudi v deželnem zboru. Liberalno krilo se je popolnoma podredilo Voš­
njaku, Tavčarju in Hribarju, ki so morali obljubiti poslušnost klerikalcem in 
obvladovanje S. n. Medtem ko S. n. o teh dogodkih piše kar se da malo, kle­
rikalni listi slavijo. 712
Na temo slovenskih (kripto)frakcij je bilo v letu 1890 v L. W. mogoče prebrati tudi 
naslednje vesti in ocene:
Obe struji, Mahničeva in psevdoliberalna, sta zelo škodljivi - prva zahteva, 
naj država zatre nacionalna društva, druga pa kot obliko boja propagira skraj­
ni fanatizem. Mahnič je sicer mračnjak in daleč od tega, da bi nam bil sim­
patičen, vendar je njegova kritika liberalnih narodnih prvakov točna.713 
Vošnjak je izstopil iz občinskega sveta. To je bil - poleg zahteve, naj izstopi iz 
uprave Narodne tiskarne - pogoj klerikalne stranke, ki ga je moral izpolniti, 
če je hotel rešiti svoj položaj v deželnem odboru.714
Med “konfuzradikalci ” (kakor jim pravijo pri Slovencu) in klerikalci še vedno 
poteka ogorčen boj zaradi preteklih občinskih volitev. Poleg tega, da se obmeta­
vajo z žaljivkami in izredno grobostjo, v teh polemikah ni najti nič tehtnega.
Če klerikalci Hribarju in Tavčarju očitajo, da sta politična kameleona, ki kljub 
spreminjanju barv navznoter ohranjata iste cilje, in da sta uspehe na volitvah
709 L. W., 4. 5. 1889.
'10 L. W., 15. 6. 1889; članek z naslovom “Jungslovenen neuester Sorte”.
7.1 L. W., 6. 7. 1889; članek z naslovom “Ferne Ziele".
7.2 L. W., 14. 12. 1889; članek z naslovom “Die tieue slowenische Einigkeit ”.
713 L. W., 25. 1. 1890.
714 L. W., 5. 4. 1890; članek z naslovom “Aus dem Gemeinderathe ”.
- 271 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
dosegla le z nezaslišanim nasiljem, bi to utegnilo biti točno. Vendar je nena­
vadno, da ista gospoda ob drugi priložnosti zasipajo s komplimenti. Nič manj 
nenavadno ni, da slovenski klerikalci tako odločno protestirajo proti temu, da 
jih imenujejo klerikalce. Očitno bi kaplani radi igrali dvojno vlogo - na eni 
strani bi radi veljali za mogočne bojevnike v ultramontanskem taboru, na dru­
gi pa konfuzradikalcem ne bi radi prepustili nacionalne avreole.
Radikalci klerikalcem upravičeno očitajo, ker njihovi poslanci v parlamentu 
niso podpisali mladočeške interpelacije v zvezi s policijskim nadzorom, pod ka­
terega je bil postavljen Einspieler. Ti se izvijajo, da interpelacije niso podpisali, 
ker so zasebno zadevo že začeli raziskovati, kar pa je zelo bled izgovor - de­
janski razlog je mameluštvo in pokorščina vladi.'K
Boj, ki je izbruhnil ob občinskih volitvah, ne pojenja. Oba slovenska dnevni­
ka sta objavila o tem več ducat člankov. Kakor vedno pri Slovencih igrajo 
najpomembnejšo vlogo osebne zamere. Cela vrsta člankov je posvečena klasi­
fikaciji slovenskih veličin, npr. ali je bil umrli župnik Martin Trstenjak kleri­
kalec po receptu Slovenca ali “konfuzradikalec”. Tako gre to o celi vrsti ljudi 
od Trubarja do Levstika pa vse do modernega Herostrata Mahniča. In ka­
kor slovenski klerikalci nočejo veljati za klerikalne, slovenski nationale! noče­
jo, da bi jih imenovali liberalne. Obe frakciji hi si radi pustili odprta zadnja 
vrata, kar že od nekdaj ustreza značaju slovenskega politika. Konfuzradikal- 
ci spet grozijo z ustanovitvijo posebnega slovenskega političnega društva in 
obsojajo ustanovitev Katoliškega političnega društva kot izdajo narodne stva­
ri. Kljub temu z razkolom ne mislijo resno, saj imajo klerikalci na deželi 
odločilen vpliv. Tako bodo verjetno kmalu spet padale izjave o čistosti vere v 
slovenski inteligenci. 7'6
V tem medslovenskem boju so Nemci nekako bolj dajali prav načelni, katoliški stra­
ni in npr. povzemali Mahničevo kritiko nenačelnosti prvakov:
Ti pograbijo vsako priložnost, ki jim zagotavlja trenutne prednosti. Zdaj prise­
gajo, da mora biti narod najvišja maksima, čez čas pa spet pravoverno zago­
varjajo cerkvene dogme. Danes prvak piše spise za Zvon in v njih prisega na 
Schopenhauer j a, verjame v spiritizem in določenost oziroma usodo, jutri pa 
spet piše pobožne zgodbice za Mohorjevo družbo. Načelnim vprašanjem se 
vztrajno izmikajo. 7'1
Kljub temu so si slovenski klerikalci zaslužili grajo ob državnozborskih volitvah 
1891, in sicer zaradi nezaslišane surovosti in uporabe duhovščine oziroma propa­
gande s prižnic. Pri tem je prišlo po mnenju L. W. do nepojmljivega prostaštva, 
vendar “se bodo morda že jutri spet vodili za roko in cinično pozabili na vse, kar 
so si zmetali v obraz”. Program, h kateremu so bili formalno zavezani vsi slovenski 
kandidati, naj bi lepo kazal na obe struji, saj je vseboval: prvič, stremljenje po zdru­
žitvi vseh avstrijskih Slovencev v eno pokrajino, in drugič, zahteve po konfesionalni
715 L. W., 10. 5. 1890; članek z naslovom “Local und Provinz Nachrichten - Aus dem slovenischen 
Lager”.
716 L. W., 17. 5. 1890; članek z naslovom “Aus dem slovenischen Lager”.
717 L. W., 27. 9. 1890; članek z naslovom “Eine slovenische Charakteristik des Pervakenthums".
- 272 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
šoli. Značilno je, da se avstrijske potrebe in interesi niti malo ne omenjanjajo.718 Ob 
občinskih volitvah 1891 so v L. W. izrecno poudarili, da se nemškoliberalna stranka 
v medslovenski spor ne sme mešati in je potrebno, da se nemški volivci vzdržijo 
kljub pričakovanim pritiskom, da bi volili za eno ali drugo stran. Pri tem so mo­
drovali: “V javnih zadevah se ne sme nikoli izgubiti potrpljenje - človek mora 
počakati na svoj trenutek.”719
Ustanovitev Narodnonapredne stranke so Nemci sprejeli s komentarjem, da se 
politični položaj v deželi s tem ne spreminja, saj je stranka dejansko obstajala že 
dosti prej.
Nikakor pa ne gre za svobodomiselno stranko, temveč za združbo ozkosrčnih 
nacionalnih fanatikov, prežetih s sovraštvom do Nemcev. Obema slovenski­
ma strankama je skupno silovito sovraštvo do Nemcev ter pomanjkanje vsa­
kega čuta za pomen nemške omike in kulture oziroma posebne cilje skupne 
države.720
Uradno nemško stališče o nevtralnosti ob medslovenski politični vojni je trajalo vse 
do 1. 1896, čeprav se zdi, da so že v letu 1893 ali 1894 začeli pogajanja z obema 
slovenskima strankama za sklenitev politične koalicije. To pa je že predmet druge­
ga poglavja pričujoče razprave.
Pri vsej bolj ali manj izraziti ekvidistanci do obeh političnih struj v slovenskem ta­
boru je od polovice osemdesetih let vendarle mogoče čutiti nemško naklonjenost 
do Katoliške cerkve na Kranjskem - vsaj tiste uradne, ki jo je poosebljal škof Mis- 
sia. Že leta 1885 so ga v L. W. hvalili, ker je v dveh pastirskih pismih (enem pred­
volilnem) izražal zmernost in ni spodbujal nacionalizma oziroma je govoril v prid 
sožitja med avstrijskimi narodi, obsojal razprtije med narodi in obenem slavil Av­
strijo.721 Svoje občudovanje do škofa je L. W. izrazil tudi, ko je nasprotoval pobu­
dam po uvedbi slovanske liturgije, kar so predlagali na zasedanju Cecilijinega druš­
tva. S takimi predlogi so nacionalni fanatiki po mnenju L. W. hoteli spraviti ljuds­
tvo v še večjo odvisnost in okrepiti svoj položaj. Ob tej podpori Missiu pa so Nem­
ci skrušeni ugotavljali, da je zamujen čas, ko je bilo še možno omejiti duhovnike 
na opravljanje dušnopastirskega dela.722
Da jim je Missia res pri srcu, so Nemci dokazali, ko so ga vzeli v bran pred napadi 
S. n. Missia je namreč pri ministru grofu Schönbornu izjavil:
Slovenščina pravzaprav ne obstaja, saj je vsaki dve uri hoda najti popolnoma 
drugo špraho. Tudi ne pomaga izsposojati si besede iz drugih slovanskih jezi­
kov oziroma delati nove skovanke. Ce bi duhovni pridigali v slovenščini, jih 
farani ne bi razumeli.
Na to Missievo mnenje se je Schönborn skliceval v pogovoru z dvema slovenski­
ma poslancema, ko sta zahtevala razširitev slovenskega uradovanja. V L. W. so
718 L. W., 7. in 14. 3. 1891; članek z naslovom “Die Reichsrathswahlen in Krain”.
'19 L. W., 18. 4. 1891.
'20 L. W., 13. 6. 1891.
i;’ L. W., 11. 4. in 23. 5. 1885.
" L. W., 21. 11. 1885; članek z naslovom “Eine neue nationale Propaganda und ein alter Übelstand’’.
- 273 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
zatrjevali, da je S. n. zgornjo zgodbo napihnil, ker je Missia obsodil njihove pred­
volilne strasti.723
*
Načelno nespravljivost in sovražno bojevitost ter čakanje na renesanso režima (Las- 
ser-Auerspergovega tipa), ki je zaznamovala prvo polovico osemdesetih let, je proti 
koncu desetletja in v začetku devetdesetih zamenjala previdnejša smer. Divji napa­
di na Winklerja so potihnili, nemška ušesa so - ob čedalje bolj očitni obrabljenosti 
Taaffeju zvestega železnega prstana in naraščajoči slovenski neslogi - zastrigla. Na­
povedovala se je nova doba - doba slovenskih koncesij nemški deželni manjšini.
vi/5 Vprašanje nemških ljudskih šol v Ljubljani in Kranj­
ska hranilnica (1883-1893)
Ker so bili Nemci na Kranjskem med obravnavanim obdobjem ob sorazmerni poli­
tični slogi v slovenskem taboru politično pravzaprav nemočni, je tudi njihova uso­
da začela postajati čedalje bolj podobna usodi manjšine, ki se bojuje za svoje os­
novne pravice. Vloga kranjskih Nemcev kot stranke, ki s programom oziroma de­
javnostjo posega v višjo sfero politike, je bila popolnoma potisnjena v ozadje. Tako 
je za obdobje 1883-1893 značilno, da je bil njihov eminentni interes povezan z ute­
meljitvijo nemškega osnovnega šolstva, ki bi omogočilo udejanjanje pravice do pou­
ka v maternem jeziku, in z ohranitvijo denarnega zavoda Kranjske hranilnice v 
nemških rokah, t. j. pod nadzorom ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcev. Očitno 
je torej, da se je njihova aktivnost zmanjšala na zmernejšo mero, ki jim je na Kranj­
skem glede na njihovo številčnost tudi logično pristojala.
Za kranjske Nemce v tem obdobju lahko torej rečemo, da so bili manjšina, ki se je 
bojevala za tipično manjšinske interese - lastno narodno šolstvo in finančno neod­
visnost. (Priznati je sicer treba, da jim je nadzor nad Kranjsko hranilnico omogočal 
zelo velik vpliv na finančno-gospodarske, posledično pa tudi na kulturne in poli­
tične razmere na Kranjskem. Ta vpliv pa seveda ni bil sorazmeren z nemško šte­
vilčnostjo, morda nekoliko bolj z njihovo finančno in intelektualno zmogljivostjo.) 
Problematika v zvezi z uresničevanjem obeh omenjenih interesov pa je bila v obrav­
navanem obdobju - kakor bomo videli - precej prepletena in se je pravzaprav pre­
krivala oziroma združevala v en sam cilj: preživeti in dočakati nov veter z Dunaja.
*
Ob sestopu Nemcev s politične oblasti v Ljubljani in na Kranjskem so bile ljudske 
šole v Ljubljani utrakvistične. To jim je do takrat ustrezalo, saj so imeli neposreden
723 L. W., 20. 7. 1889; članek z naslovom “Eine Episode in der Sprachenfrage”.
- 274 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
nadzor nad ljubljanskim šolstvom in so skrbeli za zadosti pouka v nemščini. Po za­
menjavi oblasti se jim je to načelo zazdelo neprimerno, saj se je praksa po njiho­
vem prepričanju naglo slabšala v škodo nemščine.
Tako je maja 1883 L. Z. zavračal nemške obtožbe, da poteka slovenizacija ljudskih 
šol, in navajal, da na Kranjskem obstaja 24 štiri-, 12 tri-, 40 dvo- in 196 enorazred- 
nih šol. Nemški jezik je obvezen na 31-ih, na 24-ih pa neobvezen.724 L. W. je 22. 9. 
1883 objavil, da 7000 ljubljanskih Nemcev zahteva za svoje otroke pouk v nemščini 
in da so se s to zahtevo obrnili na deželni šolski svet. Pri tem so napovedali, da bo 
mestna občina na to seveda odgovorila z izvijanjem.725 V začetku leta 1884 je sledi­
la peticija 213 podpisnikov, poslali pa so jo na sedež deželne šolske oblasti, naj us­
tanovijo nemško šolo, ker je nemščina povsem potisnjena iz nižjih razredov ljud­
skih šol.726 Ker vse skupaj ni zaleglo, je Kranjska hranilnica na generalnem zaseda­
nju sklenila, da počasti cesarjev obisk z graditvijo nemške ljudske šole in poceni 
delavskih stanovanj.727
Ljubljanski list je nasprotoval zgornjim namenom, ker bi to financiranje obremeni­
lo rezervni sklad hranilnice. Solo bi po zakonu morala postaviti mestna občina ... 
L. W. je ta stališča razglasil za kratenje ustavne pravice do pouka v maternem jezi­
ku.728 Kmalu zatem se je oglasil S. n. in protestiral proti ustanovitvi nemškega vrt­
ca, ki je poleg zahteve po ljudski šoli v nemškem jeziku “nova nevarnost strašne 
germanizacije” ...729 Temu je sledil Zarnikov odstop s položaja deželnega poslanca, 
ker ni soglašal z odobritvijo vladne podpore pouku nemščine. L. W. je zapisal, da 
bi moral na zasedanju odkrito nastopiti proti temu, namesto da odhaja s figo v že­
pu in povzroča stroške zaradi nadomestnih volitev.730
Kranjska hranilnica se je slovenskim poslancem s svojimi ambicijami v prosveti zaz­
dela moteča. Tako so menili, da bi jo bilo dobro postaviti pod nadzor deželnega 
zbora. Znameniti logik Svetec (kakor so ga cinično poimenovali nasprotniki) je v 
deželnem zboru predlagal zakon, s katerim bi uvedli nadzor deželnega zbora nad 
rezervnim skladom Kranjske hranilnice. Ogorčenost nad takimi nezaslišanimi po­
skusi nadzora nad ustanovo, ki je bila do dežele vedno tako velikodušna, je bila na 
nemški strani nepopisna.731 V razpravi v deželnem zboru je Josef Schwegel dokazo­
val nesmiselnost takih namer. V govoru 16. 10. 1884 je nastopil proti zakonu, s ka­
terim bi deželni odbor dobil pravico nadzorovati Kranjsko hranilnico vse do sistira- 
nja njenih odločitev. Njegovi argumenti so bili:
Ostati mora kakor doslej - saj je pravica do nadzora le v rokah države. Ko hi 
zgolj za Kranjsko hranilnico veljalo, da jo nadzira deželni zbor, hi bil to Uni­
kum v Avstriji. Sprememba tovrstne zakonodaje pristoji le državnemu in nika-
724 L. W., 5. 5. 1883; članek z naslovom “Unverwüstliche Streitsucht ”.
L. W., 22. 9. 1883; članek z naslovom “Gleichberechtigung oder slowenische Hegemonie".
726 L. W., 23. 2. 1884; članek z naslovom “Eine Petition um eine deutsche Schule".
727 L. W., 31. 5. 1884; članek z naslovom “Zwei neue Schöpfungen der Krainerische Sporcasse"
728 L. W., 14. 6. 1884.
729 L. W., 21. 6. 1884; L. W. je tudi 12. 7. istega leta tožil, da vlada zavlačuje z odobritvijo nemške šole 
v Ljubljani.
730 L. W., 26. 7. 1884.
731 L. W., 18. 10. 1884; članek z naslovom “Lex Svetec".
- 275 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
kor deželnemu zboru. Hranilnice so društva, zakon o društvih pa spada v po­
dročje parlamenta. Pri sklicevanju na statut iz l. 1844, češ da hranilnica na­
menja presežke iz rezervnega sklada za dobrodelne namene v soglasju z lokal­
nimi oblastmi, se misli na deželne c. kr. oblasti (deželno predsedstvo). Obtožbe, 
da je hranilnica prekoračila statut, ko je poslala pomoč poplavljencem na Ti­
rolskem in Koroškem, so neupravičene. Sama oblast jo je prosila za pomoč.
Slovenska večina je kljub temu glasu razuma sprejela zakon o kurateli, nemška 
manjšina pa je zapustila dvorano.732 Zakon seveda ni dobil cesarjeve potrditve. 
Konec leta 1884 se je oglasil ljubljanski občinski svet in na Tavčarjev predlog spre­
jel sklep, da nemška šola v Ljubljani ni potrebna. Ogorčeni L. W. je komentiral:
Ljudje, ki vse, kar imajo, dolgujejo nemški šoli, so spoznali, da ta ni potrebna, 
ne glede na stotine nemških otrok in mladino, ki je k nemščini napotena in 
katere prihodnost je odvisna od znanja nemščine. Oblast je prezrla ponudbo 
Kranjske hranilnice z izgovorom, da je za nemško ljudsko šolo dolžna poskrbe­
ti občina. Šovinizem ljubljanskega občinskega sveta je tem tolažbam napravil 
konec. Beden pouk v nemščini na državnih šolah ho pripeljal v nič. Že tako se 
v njej poučuje malo, nekateri učitelji so sprti z njo, nekateri pa vedo, da bodo 
občinskemu svetu ustregli, če bodo čim manj učili v nemščini. 733
13. 12. 1884 je L. W. prinesel vest, da je vlada potrdila, da je v Ljubljani 300 nemš­
kih otrok, in dva dni po razvpitem odloku občinskega sveta z dekretom ustanovila 
nemške šole. Kljub tem načelnim pojasnitvam se zadeva ni takoj premaknila z mr­
tve točke. Dne 10. 1. 1885 je L. W. objavil, da sklep Kranjske hranilnice o graditvi 
nemške šole še vedno - že osem mesecev - čaka na potrditev deželne vlade: “Mislili 
bi, da bo Winkler po izjavah občinskega sveta na Dunaju dobil ustrezne napotke.” 
Kmalu zatem je Winkler na razočaranje Nemcev izdal sklep:
Po osmih mesecih je vlada na sklep Kranjske hranilnice, da hi postavila nemš­
ko ljudsko šolo, odgovorila negativno. Če bi natančneje opredelili motive za to 
odločitev, bi nam z višjega mesta odvzeli besedo ... Ni čuda, da je Winkler za 
odgovor potreboval osem mesecev, čeprav bi vsak, ki ga je bral, mislil, da je za 
sestavo česa takega treba osem dni. Stvar je postala očitna, ko so se začeli 
uradni možje navduševati nad nemško šolo, ki bi jo ustanovila mestna občina. 
Tako so na en mah hoteli pobiti tri ali štiri muhe: s tem so najlaže odbili upra­
vičeno nemško zahtevo po ljudski šoli; vedeli so, da bi nemška šola, ki bi jo 
upravljali Slovenci, komaj zaslužila svoje ime; po njeni postavitvi bi lahko slo­
venizacijo po preostalih slovenskih šolah izvajali še bolj brezobzirno in do­
končno, ampak poglavitno - tako so utrdili fronto proti nameravani nemški 
šoli Kranjske hranilnice.
Winklerjeve utemeljitve v sklepu:
- šola sploh ni potrebna, torej to ne bi bil izdatek v dobrodelne namene, tem­
več nepotrebno zapravljanje denarja;
- prihodnja šola v Ljubljani, pa tudi obstoječi v Beli Peči in v Kočevju zado­
stujejo, nova hranilnična bi ostala brez učencev ...,
732 L. W., 25. 10. 1884; članek z naslovom “Aus der Debatte über das Sparkassa Curateli Gesetz”.
733 L. W., 6. 12. 1884; članek z naslovom “Der Gemeinderath und die Deutsche Schule”.
- 276 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
so bedarija ... Četudi hi bilo komunalnih šol deset, bi se starši gnetli pri vpisu 
v hranilnično šolo. Neumno se je sklicevati na predpravico ustanavljanja pri 
tako velikodušni ponudbi, poleg tega pa zakonsko omogočen obstoj zasebne šole 
ne izključuje občinske. Iz zanesljivih virov smo zvedeli, da se je Winkler pred 
odločitvijo posvetoval z nacionalnimi prvaki in da se je v tej zadevi v Ljubljani 
pri njem oglasil celo vodja slovenskega poslanskega kluba. V začarani krog je 
prišla tudi prošnja o ustanovitvi sklada za Društvo za graditev delavskih stano­
vanj. Ker društva še ni, mu ni mogoče podariti 50.000 gld, njegova ustanovitev 
pa je odvisna od obstoja potrebne vsote. Za vse argumente proti Winklerjevemu 
utemeljevanju bi lahko napisali brošuro, saj gre za interes mesta in dežele, ki 
pa zaradi ozkih strankarskih interesov prvakov ne more biti zadovoljen. 
Odločitev vlade, ki prepoveduje, da bi nemško šolo ustanovila Kranjska hranil­
nica, bo občino, ki jo bo morala ustanoviti, stala več kakor 5000 gld na leto, 
kar bo šlo iz žepov meščanov, saj je oholo in neumno domnevati, da bo hra­
nilnica podprla šolo pod nadzorom občine.
Hranilnica se je zoper omenjeno odločitev deželnega predsedstva pritožila na mini­
strstvo na Dunaj.734 Ker je L. W. vztrajal, da se je Winkler pred izdajo sklepa v zve­
zi z ustanovitvijo šole dogovarjal s Slovenci, se je L. Z. seveda odzval in vse skupaj 
označil kot plod domišljije.735 L. W. je odgovoril z navedbo, da se je prezidialni se­
kretar Schwarz pred izdajo odloka Kranjski hranilnici o tem posvetoval s Svetcem, 
Vošnjakom in drugimi slovenskimi voditelji.736 737 Nadaljevanje časopisne polemike je 
razkrilo prav zanimivo pisarniško-prisluškovalno operetno zgodbo, v kateri je odi­
gral vidno vlogo stari provokator Karl Deschmann - “zanesljiv vir” L. W. Schwarz 
je namreč 10. 2. 1885 v L. Z. objavil pojasnilo, da se je ob svojem obisku v dežel­
nem odboru po naključju srečal z deželnim odbornikom Vošnjakom, pozneje pa je 
prišel še uradnik deželnega odbora Svetec. V sproščenem pogovoru so obravnavali 
aktualne novosti in posamezne javne zadeve. Schwarz je v svojem pisanju poudaril:
Da ti pogovori niso bili uradni oziroma tajni in da pri tem zadeve v zvezi s 
hranilnico sploh niso bile omenjene, bi lahko potrdil deželni odbornik Desch­
mann, ki je vse v sosednji sobi neprostovoljno poslušal - pogovor je bil glasen. 
Vsakomur je torej jasno, da je imel ta pogovor tako malo vpliva na odlok de­
želne vlade kakor vsak drug.
Očitno je Schwarz zaslutil, iz katerega vira so prišli tako natančni podatki, s kateri­
mi razpolaga L. W. Vendar si je s sklicevanjem na Deschmanna naredil slabo uslu­
go. Deschmann je namreč odgovoril na Schwarzevo pisanje z naslednjim pojasnilom:
Lahko potrdim vsebino pogovora, ki ga je imel Schwarz z deželnozborskim pri- 
sednikom dr. Vošnjakom oziroma deželnozborskim poslancem in uradnikom 
deželnega odbora Svetcem in ki sem ga neprostovoljno slišal, saj sem bil nav­
zoč v sosednji sobi, opravljajoč službene zadeve ... Bilo je v začetku januarja 
na praznik ali nedeljo, ko sem na poti v urad v prvi pisarni naletel na Schwar-
734 L. W„ 24. 1. 1885.
735 L. W., 31. 1. 1885.
736 L. W., 7. 2. 1885.
737 L. W., 14. 2. 1885.
- 277 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
za, ki se je pogovarjal z Vošnjakom. V sosednji pisarni sem pri odprtih vratih 
lahko med delom poslušal njun pogovor, ki se je izključno nanašal na rezervni 
sklad Kranjske hranilnice. Kmalu se jima je pridružil še Svetec in takoj pose­
gel in medias res ter med drugim izjavil, da bi bilo treba rezervni sklad hra­
nilnice obdržati neokrnjen, saj je velik del naložen v državnih obveznicah in bi 
vlagatelje pri čedalje bolj verjetnem padcu tečaja lahko doletele izgube. To je 
bilo toliko bolj zanimivo, saj je med zadnjim zasedanjem deželnega zbora 
varčevalcem razglašal, naj se ne bojijo izgub, rezervni sklad je razglasil za dr­
žavno lastnino in se pridružil napadom nacionalnih poslancev, češ da ima 
Kranjska hranilnica prevelik rezervni sklad. Kmalu se jim je pridružil še en 
deželni odbornik, nakar je dr. Vošnjak menil: “Pojdmo v drugo sobo.” Nato so 
vsi štirje zapustili pisarno. Pogovor se mi je zdel živahna izmenjava idej glede 
znanih zadev v zvezi s hranilnico. O tem sem seznanil tudi osebe iz hranilnice, 
ki sem jih ta dan naključno srečal in jih obvestil, da je v naslednjih dneh 
pričakovati odgovor v zvezi z osem mesecev starim dopisom hranilnice, in to se 
je pozneje izkazalo za točno.
L. W. je pri tem hudobno ugotavljal nenavadno množino naključij - Svetec je po­
vsem po naključju prišel v Ljubljano ob točno isti uri v isto pisarno kakor Vošnjak 
in Schwarz.737 Schwarz je v svojem odgovoru, objavljenem v L. Z., zatrdil, da Desch­
mann v svojem pisanju ni zapisal nič, kar bi nasprotovalo njegovim, Schwarzevim 
trditvam. Hkrati je tudi pojasnil, da je bil četrti, ki je zadnji prišel v pisarno, neki 
nižji uradnik, ki mu je izročil akte, nakar je on (Schwarz) zapustil deželno hišo in 
nihče ni predlagal, naj se umaknejo v drugo sobo. Obenem je prisegal, da pogovo­
ra ni nikomur javljal vse do nedavnih objav po časopisih.738 Deschmann ga je 21. 2. 
1886 v L. W. zavrnil, da je njegova trditev o naključnem srečanju s slovenskimi pr­
vaki nesmisel. Tudi je malo verjetno, da četrti, ki je prišel v pisarno, ne bi bil de­
želni odbornik, saj se je z navzočimi pozdravil zelo zaupno. Deschmann tudi ni sli­
šal, da bi se Schwarz poslovil.
O kratenju pravic kranjskih Nemcev v šolstvu je v parlamentu govoril tudi Plener, 
kar smo že predstavili v poglavju VI/1, posvečenem deželnemu predsedniku Win­
klerju. Plenerjev govor je povzročil besno časopisno polemiko med L. Z. in L. W. 
Na Plenerjeve obtožbe v parlamentu je L. Z. odvrnil, da v Ljubljani ne obstaja no­
bena nemška ljudska šola, vendar tudi nobena slovenska, saj so šole po odredbi 
prejšnjega nemškega občinskega sveta utrakvistične in je treba počakati na odločitev 
upravnega ali državnega sodišča.
Na to so v L. W. odvrnili s podrobnim opisom izganjanja nemščine oziroma slove­
nizacije šolstva, kar smo že opisali v poglavju VI/1.739
5. 9. 1885 je vlada dokončno odklonila prošnjo za ustanovitev nemške zasebne šole, 
ki jo je maja 1884 na generalnem zasedanju soglasno sprejela Kranjska hranilnica.740
738 L. Z., 19. 2. 1885.
739 L. W., 7. 3. 1885; članek z naslovom "Die alte officiose Leier ”.
740 L. W., 12. 9. 1885.
- 278 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
Slovenski ljubljanski občinski svet pa v zvezi z utrjevanjem narodnega šolstva ni 
miroval. Poleti 1885 je protestiral proti ustanovitvi mestne nemške šole. L. W. je 
menil:
S tem protestom je ljubljanski občinski svet diskreditiral vladno spravno politi ­
ko. Izjava, da bi bil z graditvijo nemške šole prizadet slovenski narodni čut, je 
nov razlog za nesodelovanje Nemcev v občinskem svetu.™
Ob koncu leta je mestni svet sprejel sklep, da se bodo po 3. razredu osnovne šole 
učili nemščino le tisti otroci, katerih starši bodo to izrecno zahtevali. L. W. je tudi 
ta akt razlgasil za absurden in v nasprotju z deželnimi predpisi.* 742
V začetku leta 1886 je interese kranjskih Nemcev v dunajskem parlamentu začel 
zastopati poslanec Tomaszczuk. Ta se je med drugim razgovoril o neznosnem zati­
ranju nemških šol in o tem, da po enem letu še ni rešena pritožba proti odločbi, s 
katero se prepoveduje, da bi Kranjska hranilnica financirala nemško šolo.743 Proti 
Tomasczukovim stališčem je v parlamentu nastopil Suklje, ki je povedal naslednje:
Sklep Kranjske hranilnice o ustanovitvi šole, ki je bil sprejet 29. 5. 1884, de­
želno predsedstvo pa ga je zavrnilo šele 15. 1. 1885, je razburil celo kronovino, 
saj so varčevalci pri hranilnici v 98 % Slovenci ... Anomalija je, da s sredstvi 
hranilnice gospodari 40 članov, in to bi se moralo rešiti po postavni poti ... 
Mestni občini je ministrstvo zaukazalo ustanovitev dveh nemških šol in tej se 
je ustanovitev še ene zdela nekoristna, Kranjska hranilnica pa lahko da svoje 
dotacije le v splošnokoristne namene. Nekoristnost oziroma nepotrebnost še ene 
nemške šole v Ljubljani se je na koncu izkazala za točno.744
L. Z. pa je predstavil podrobnejšo analizo nemškega šolskega sistema v Ljubljani in 
ugotovil, da gledano sorazmerno sam Dunaj nima več nemških ljudskih šol kakor 
Ljubljana. L. Z. je naštel naslednje nemške šole v Ljubljani:
V Ljubljani razen vadnice (Übungsschule) za dečke in istovrstne šole za dekli­
ce (obe s slovenskim in nemškim učnim jezikom) obstaja še enako dvojezična 
šola pri uršulinkah, ki jo obiskuje 800 deklic, izključno nemška evangeličan­
ska ljudska šola, potem nemška šola za dečke Aloisa Waldherrja, nemška de­
kliška šola Victorine Rehn in nemška dekliška šola Irme Huth, končno pa še 
po vladnem dekretu ustanovljena javna mestna nemška šola za dečke in hkra­
ti ista za deklice.
Tako je bilo po mnenju L. Z. razumljivo, da Winkler ni dovolil hranilnici trošiti de­
narja iz rezervnega sklada, ker je to v nasprotju z njenim statutom, saj šola ne bi 
nastala iz potrebe, temveč za pospeševanje nemških političnih teženj. Članom Kranj­
ske hranilnice je L. Z. sporočil:
S svojim premoženjem lahko počnejo, kar hočejo, vendar ne s premoženjem 
Kranjske hranilnice, javne inštitucije, za katero iz svojega verjetno niso nič žrt­
vovali. Če želi Schulverein postaviti šolo tam, kjer je sploh ni treba, lahko to s 
svojim denarjem po želji stori, vendar ne s privarčevanimi pfenigi slovenskega
'41 L. W., 1. 8. 1885; članek z naslovom “Der Protest gegen die deutsche Schule”.
742 L. W., 19. 12. 1885.
743 L. W., 27. 3. 1886; članek z naslovom “Zustände in Krain".
744 L. Z., 26. 3. 1886.
- 279 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
ljudstva. Dr. Tomaszczuk naj skrbi, da bodo imeli v Suczawi, Serethu in Ra- 
datzu toliko nemških šol kakor v Ljubljani. Od njega deželni predsednik ne 
potrebuje nasvetov, kako naj skrbi za pouk v nemščini. 745
Nemce so te “nesramnosti”, ki sta jih izrekla slovenski poslanec in napol uradni 
časopis, razburile:
Odgovori L. Z. in Winklerjevega poslanca Šukljeta v parlamentu na Tomasz- 
czukove obtožbe so smešni in jasno je, da ti ljudje nimajo razčiščenih pojmov. 
Kranjska hranilnica nikakor ni javni inštitut, kakor piše L. Z., čeprav bi jo ne­
kateri radi imeli za tako. Je čisto navadno zasebno društvo in vloga vladnega 
komisarja je le, da pazi, ali se drži statuta. Kakor vsako zasebno društvo dopol­
njuje vrste svojih članov po lastni presoji in nihče jih ji ne more vsiliti. Ko je 
Šuklje govoril, da je anomalija, če društvo štiridesetih oseb upravlja tako veli­
kansko premoženje, sploh ni vedel, kaj pravi. Ta domnevna anomalija je zaz­
navna pri vseh zasebnih hranilnicah v Avstriji, in če je želel namigovati, da bi 
vloge morale vplivati na sestavo društva, bi bil to pravi novum za utemeljeva­
nje hranilnic, ki bi tako postale navadne pridobitne družbe. Vlagatelji bi skrbeli 
le za svoj dobiček in hranilnice bi se oddaljile od svojega namena. To se ne bo 
zgodilo. Naši nasprotniki hočejo to spremembo le zato, da bi prišli do večine, 
saj je veliko udobneje seči v polne blagajne za graditev Narodnega doma kakor 
pa zbirati denar na doslej uveljavljene, že nekoliko dolgočasne načine. Da hra­
nilnica pri dopolnjevanju članstva ne želi dopuščati nobenih nacionalnih razko­
lov, je v sedanjih razmerah razumljivo. Nihče ji ne bo vsilil članov in vlagatelji 
nikoli ne bodo postali člani. Ostali bodo le stranke ustanove. Če želi deželni 
predsednik s svojim člankom utemeljiti nazor, da premoženje hranilnice ni last 
društva, da ga člani ne bi smeli upravljati, potem ima res malo vpogleda v de­
janski položaj. Društvo je zavezano le statutu, v drugem razpolaga prosto. Ne­
sramna je tudi trditev, da člani niso ničesar prispevali k sedanjemu stanju pre­
moženja hranilnice. V začetku so vložili v društvo svoj kapital in zdaj razpola­
gajo s pravicami tega društva. Siceršnjih žrtev hranilnica ni nikoli potrebovala. 
Ali pa niso žrtve niti napori in čas, potreben za uspešno vodenje inštitucije? 
Prava sleparija pa je govoriti o privarčevanih pfenigih slovenskega ljudstva, 
porabljenih za subvencioniranje nemške šole. Sicer ne želimo raziskovati, koli­
ko denarja so v hranilnico vložili Nemci in koliko Slovenci. Šuklje je v parla­
mentu s povzdignjenim čelom govoril o 98 % slovenskih vlagateljev. Verjame, 
da je treba nekaj trditi, pa bo vse res. Če vzamemo, da so vse vloge v hranil­
nici slovenske, jih je po zadnjem zaključnem računu za 19,674.016 gld 94 kr 
in to je vse, kar pripada slovenskemu ljudstvu. Rezervni sklad je privarčevalo 
društvo. Morda pa je tudi rezervni sklad iz prihrankov Slovencev? Kako je s 
tem? Za izplačilo 4-odstotnih obresti omenjenih vlog potrebujejo 786.960 gld 8 
kr. Kdo jih plača? Ti, pri katerih je društvo denar naložilo. Na Kranjskem je v 
nepremičnine naloženih 4,628.464 gld 53 kr, od katerih obresti vržejo 231.423 
gld. Vzemimo, da so tudi ti dolžniki vsi zavedni Slovenci, in vendar za obresti
745 L. Z., 26. 3. 1886.
- 280 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
slovenskemu ljudstvu manjka še vedno več kakor pol milijona. Tega morajo 
plačati ljudje, ki so vse kaj drugega kakor slovensko ljudstvo. Šele tisto, kar po 
pokritju teh obresti ostane, pade v rezervni sklad. V njem torej ni niti krajcar­
ja slovenskega ljudstva. S posredovanjem hranilnice torej pride v deželo več ka­
kor pol milijona na leto, s čimer se prihranki slovenskega ljudstva povečujejo. 
To in nič drugega se ne počne z njihovimi prihranki, in da hi se rabili za kaj 
drugega, ni nikomur prišlo na misel. Vsakemu dobronamernemu je jasno, da 
je vse, kar je Kranjska hranilnica finančno podprla v javnosti, kar najbolj v 
dobro slovenskega ljudstva, in da je najti minimalne zneske, ki bi bili name­
njeni zgolj Nemcem. Gradnja realke je privarčevala dettar deželi in mestu, pris­
pevki za gradnjo ljudskih šol so zvečine razbremenili Slovence, prispevek za de­
želni muzej gre v korist dežele, odprtje Knafljeve ulice je z velikimi dotacijami 
omogočila hranilnica, podpore šolarjem, gasilskim društvom, dobrodelne usta­
nove ... 98 % tega je šlo v roke Slovencev. Tudi nameravana nemška ljudska 
šola je njim v korist, le da se pojmovanje nacionalnih fanatikov o potrebi zna­
nja nemščine razlikuje od pojmovanja članov hranilnice. Trditev, da je bila 
fondacija za nemško šolo ustanovljena iz narodno-političnih razlogov, je treba 
najodločneje zavrniti™
Konec maja 1886 so Nemci le dočakali ugodno razsodbo z Dunaja. Ministrstvo je 
na podlagi njihove pritožbe ugotovilo:
Hranilnica ni upravičena, da upravlja šole, ker tega ni v njenem statutu, lah­
ko pa subvencionira gradnjo. Ko bo Schulverein ustanovil šolo, jo bo hranilni­
ca finančno podprla in začasno opustila namero ustanoviti svojo. Tako so de­
želne oblasti dobile lekcijo, saj so prej razglašale, da je to financiranje nepo­
trebno in da bi hranilnica morala skrbeti za druge zadeve. Ali je bilo Winkler- 
ju res treba postavljati ovire?™
S tem je bila zadeva za nekaj časa zaključena in v Ljubljani je Schulverein ustano­
vil nemško ljudsko šolo. Res pa je, da se slovenski občinski svet tudi naprej ni po­
sebno zavzemal za potrebe nemških šol in se npr. ni oziral na prostorsko stisko 
nemške dekliške šole:
100 šolark se mora gnesti v eni učilnici. Takega stanja ne bi trpela niti naj­
revnejša občina. Učenke prvih razredov so bile v več popoldnevih poslane do­
mov, saj pouk hkrati ni bil mogoč.™
Zdi se, da se je “rakasto tkivo” nemškega šolstva ob podpori Schulvereina v Ljub­
ljani in na Kranjskem, kjer je leta 1889 obhajal osmo obletnico obstoja, nevarno 
razraslo. L. W. je hvalil uspešnost šolskih ustanov, ki jih je Schulverein podpiral. 
Štirirazredno deško šolo, ki jo je skupaj s Kranjsko hranilnico ustanovil Schulverein 
leta 1885, je tako v šolskem letu 1889/90 obiskovalo 186 šolarjev nemških staršev; 
vodil jo Johann Benda s še štirimi učitelji. Schulverein je podpiral tudi protestant­
sko šolo v Ljubljani.
™ L. W., 3. 4. 1886.
74/ L. W., 29. 5. 1886; članek z. naslovom “Die Entscheidung des Ministeriums über Subvention der deu­
tschen Schule”.
™ L. W., 29. 10. 1887.
- 281 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
Od leta 1884 je obstajal Schulvereinov nemški vrtec, ki je bil prej v Mahrovi šoli. 
Uspešen je bil pri ohranjanju nemškega maternega jezika, kar se je zdelo posebno 
pomembno, saj so nemški otroci v Ljubljani nemščino in slovenščino zelo mešali; 
vodila ga je Eugenie Singer.
Na Kranjskem je bil Schulverein v tem času dejaven še v Kočevju, Novem mestu 
in Zagorju, podpiral pa je tudi nemško zasebno šolo v Medvodah.'49 
Sloverici seveda niso bili zadovoljni z razcvetom nemškega šolstva in so ga na vse 
načine poskušali ugnobiti. Pri teh poskusih so bili tako brezobzirni, da je uboge 
Nemce vzel v zaščito sam deželni predsednik Winkler, ki sicer ni bil znan kot nji­
hov posebni prijatelj.
L. W. se je ogorčeno pritoževal nad pritiski slovenske večine v deželnem zboru, ki 
je npr. 5. novembra 1889 na predlog poslanca Žitnika izglasoval, naj se deželnemu 
odboru naroči, da vladi predlaga spremembo jezikovne uredbe za ljubljansko učite­
ljišče, tako da se pomnoži število predmetov, ki se bodo poučevali v slovenščini. 
Na seji deželnega zbora 5. novembra 1889 so na predlog poslanca Stegnarja še 
sklenili, naj se deželnemu odboru da v pretres sedanja “jezikovna uredba na Ljub­
ljanski višji realki”, ki zaradi prevelikega deleža nemškega učnega jezika povzroča 
prevelike težave pri prehodu dijakov z osnovnih šol na realko in ni v skladu s po­
trebami “našega prebivalstva”.750 Lonček je ob tej priložnosti takoj pristavil Hribar 
in se razgovoril o nezaslišanem zanemarjanju potreb po slovenskih šolah v sosed­
njih deželah, posebno na Tržaškem in Koroškem, kjer prošnje za ustanovitev slo­
venskih osnovnih šol zavračajo kar po vrsti. Iz tega je izpeljeval: “Vidimo, da se 
pri nas manjšini [Nemcem - op. a.] godi neprimerno bolje ko večini prebivalstva 
na Primorskem in veliki manjšini na Koroškem.” Razložil je še, da je v Ljubljani 
41 nemških meščanov zahtevalo nemško osnovno šolo, čemur je mestni svet zara­
di premalo nemških otrok nasprotoval, vendar je vlada ustanovitev te šole izsilila. 
Tako se je leta 1889 vpisalo v nemško deško šolo 33 učencev, od katerih jih zna 
nemščino le 9, drugi pa niti besedice. Vodstvo šole bi moralo učence zavrniti, a 
tega ni storilo, saj je deželni šolski svet ukazal, da je treba sprejeti vse prijavljene 
otroke, ne glede na znanje nemščine. To je bilo po Hribarjevem mnenju za učni 
uspeh slovenskih, nemščine neveščih otrok škodljivo, hkrati pa se občini nalagajo 
dvojni stroški na šolskem področju. Da slovenski starši vpisujejo otroke v nemško 
šolo, se dogaja zaradi dobro znanega pritiska. Kljub ustanovitvi mestne nemške 
šole so Nemci razglasili, da do tega zavoda nimajo zaupanja, in so z denarjem 
Kranjske hranilnice, tj. denarjem slovenskih varčevalcev, ustanovili še posebno 
nemško šolo, vanjo pa večinoma pošiljajo svoje otroke. (Pri tem se je Hribar obreg­
nil tudi ob deželni šolski svet, ki dosledno posluje v nemščini, na sejah finančnega 
odseka pa referent deželnega šolskega sveta dosledno vsakemu poslancu odgovarja 
v nemščini.) Hkrati je tudi deželni šolski svet s “fermanom” odredil obvezni pouk 
nemščine za vse slovenske tri- in štirirazredne šole, ne da bi o tem povprej vpra­
šal za mnenje okrajne šolske svete. Deželni zbor je nato 1. 10. 1888 sklenil, naj 
deželni šolski svet uredi pouk nemškega jezika na onih osnovnih šolah, na katerih
'49 L. W. je 9. 11. 1889; članek z naslovom “Was der deutsche Schulverein bisher für Krain gethan hat”. 
'50 Obravnave deželnega zbora Kranjskega 1889.
- 282 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
je bil doslej obvezni predmet, in sicer da je obvezen le za tiste, katerih starši niso 
izrecno izjavili, da njihovi otroci pouka nemščine ne bodo obiskovali. Vendar se 
deželna vlada za to ni zmenila, nezakonito stanje je ostalo in deželni šolski svet je 
še povečal število ur obvezne nemščine.
Uspeh tega pouka pa je le, da se nauči kmet nekaterih nemških spak in pa pod­
pisovati svoje ime po nemški; drugega pa ne vidite, ali kvečjemu še to, da se po 
gostilnicah bahajo s par nemškimi besedami in s tem kvarijo svoj materni jezik.
Vrh vse nemorale se je Hribarju zdela nagrada 600 gld, ki se razdeli med one učite­
lje, ki:
Začno poučevati nemščino in zanemarjajo druge svoje dolžnosti ter otroke po 
nepotrebnem mučijo s tem učenjem ... naši učitelji, katerih nekateri so demo- 
ralizovani iz one dobe nemškutarskega gospostva in vladnega terorizma, o ka­
terem sem govoril prej, se pridno oglašajo za te nagrade. Meni se zdi nemoral­
no, napeljevati učitelje, da bi pohlepno segali po onih 5 do 10 gld. katere mo­
rejo dohiti iz 600 gld.™
Na obtožbe teh treh slovenskih poslancev se je oglasil deželni predsednik Winkler. 
Čeprav so ga Nemci že neštetokrat razglasili za germanožerca, je tokrat nastopil v 
bran nemških pravic in zagovarjal pravico do obstoja nemških šol oziroma potrebo 
po pouku nemščine. Zastopal je stališče, da je utrakvistična podlaga na učiteljišču 
zdrava, in poudaril:
Jaz mislim, da slovenski jezik sam ne bi zadostoval, da bi dosegli ž njim tisto 
stopnjo omike, katero smemo zahtevati od slovenskega učitelja ... utrakvistična 
podlaga mora ostati, da bode dijakom dana prilika, naučiti se tako dobro slo­
venskega jezika kakor nemškega.
Hkrati je ostro nasprotoval Zitnikovim trditvam, da bi novi učitelji iz tega zavoda 
“odnesli nemško-pruskega duha”. Hribarja je Winkler zavrnil s stališčem, da se ne 
more spuščati v presojo ravnanja vlade v sosednjih deželah, vendar verjame, da “ona 
sama dobro poznava tamošnje razmere in se ravna po teh razmerah ter urejuje šols­
tvo tako, kakor zahtevajo potrebe sosednih dežel” (Hribar je pri tem kričal: “Ni res!”). 
Potem je poudaril, da se mu je vedno zdelo čudno, ker mestni zastop vztraja, da v 
Ljubljani ni nemških šoloobveznih otrok, saj bi bilo v tem primeru “6000 tukajšnjih 
Stanovnikov brez otrok”. Čeprav je mestni svet načelno priznaval, da je treba za 
Nemce ustanoviti šolo, je obenem trdil, da nemških otrok tukaj ni. Mestni svet se je 
tudi dolgo časa obotavljal, tako da nemška šola ni bila ustanovljena. Nemci so si po­
tem sami pomagali - Schulverein je osnoval nemško šolo za dečke in ima že 300 
učencev. Če bi mestni svet ubogal vlado, bi zdaj imeli mestno nemško šolo in ne 
Schulvereinove, ki tudi njemu (Winklerju) ni všeč. Tako pa je sam Hribar sokriv za 
obstoječe razmere. Winkler je tudi poudaril, da ima vsak oče prosto izbiro pri učnem 
jeziku oziroma določi, v katerem jeziku se mora izobraževati njegov otrok, in te pra­
vice si tudi gospod Hribar ne bi dal odvzeti. O pritisku, da bi bil kdo prisiljen poši­
ljati otroke v nemško ljudsko šolo, Winklerju ni bilo nič znanega. O poučevanju 
nemščine v ljudskih šolah po njegovem prepričanju odloča deželni šolski svet glede
751 Prav tam; str. 177-179.
- 283 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
na mnenje tistih, ki šolo vzdržujejo. Dokler ni želja oziroma pritožb, deželni šolski 
svet vztraja pri stališču izpred 18 let, da je poučevanje nemškega jezika obvezno. 
Winkler je tudi izrazil mnenje, da poučevanje nemškega jezika v ljudskih šolah ni 
nepotrebno,' da je koristno in “semtertje” potrebno, saj vsakomur, ki prestopi v sred­
njo šolo, predhodno znanje nemščine koristi enako kakor tistim, ki bodo iskali kru­
ha v drugih deželah. Da je res to, dokazuje podatek, da se je v šolah, kjer ta pred­
met ni obvezen, v letu 1888 prijavilo k nemškemu jeziku 1016 učencev.
Ta Winklerjeva stališča je dopolnil še c. kr. okrajni komisar Josip Rihar z lastno izkuš­
njo, da zlasti na Gorenjskem in Cerkljanskem ljudje želijo pouk v nemščini in da raz­
polaga s podatkom političnih oblasti o 8 % ljudi, ki ne dobijo kruha v domači deželi 
in odidejo, in sicer ne v južne dežele, temveč “na Štajersko, Prusko in Virtemberško”. 
Dr. Schaffer je k vsej razpravi pripomnil, da stališča slovenskih poslancev dokazuje­
jo večanje “apetita pri jedi” in da so vse koncesije slovenski stranki na področju 
šolstva povzročile nove zahteve. Vse frakcije slovenske stranke, ki so si zelo v laseh, 
pri tem vprašanju naenkrat postanejo složne in poskušajo izriniti nemški jezik z 
vseh področij - “Lepe duše se vedno najdejo!” Poudaril je, da poslovanje učiteljišč 
določa država in da so slovenske resolucije v nasprotju z zakoni, tako ali tako pa je 
dobro, če učitelji obvladajo nemščino, saj jih drugače ni mogoče šteti k izobražen­
cem. V Ljubljani in na deželi bi se k pouku v nemških ljudskih šolah prijavilo še 
dosti več ljudi, če ne bi vladal strah pred obtožbami o izdaji naroda in maternega 
jezika. Nezaupanje do komunalne nemške šole, ki prevladuje med ljubljanskimi 
Nemci, pa je razumljivo, saj zadostuje poslušati stališča gospodov iz mestnega sveta 
na to temo. Vsekakor je odločilno načelno stališče, ki loči njega in njegovo stranko 
od predhodnih govorcev - njim je jezik sredstvo za dosego cilja, Slovencem pa cilj 
sam. S to opredelitvijo je bilo po Schafferjevem mnenju označeno stališče obeh 
strank, vse drugo izhaja iz tega.
Poslanec Klun je Schafferjevo govorjenje o množičnosti obiska Schulvereinove šole 
v Ljubljani zavrnil, češ da na tej šoli otroke materialno podpirajo, kolikor je le 
mogoče, zato da bi vanjo zvabili čim več slovenskih otrok in tako zvišali število 
Nemcev v Ljubljani.752
Leta 1889 so spet vzniknile slovenske obtožbe na račun Kranjske hranilnice, nanje 
pa je v seriji člankov odgovarjal L. W. Pri tem je obljubljal, da zadnjič odgovarja 
na natolcevanja in bajke o slovenskem denarju v Kranjski hranilnici iz zadnjih dni. 
Do sprememb statusa Kranjske hranilnice bi lahko prišlo le v izjemnih primerih: 
“S tem pa bi - kar Slovenci dobro vedo - izginili prispevki za potrebe slovenskega 
prebivalstva.”753 Čez nekaj dni je L. W. nadaljeval “z zavračanjem slovenskih laži” o
752 Prav tam, str. 179-186; deželni zbor je po tej debati sprejel sklepe o potrditvi kvote 600 gld za pouk 
drugega deželnega jezika, hkrati pa sprejel Stegnarjev in Žitnikov predlog glede učnega jezika v učitelj­
ski “pripravnici” in popravil razmerje v korist predmetov, ki se poučujejo v slovenščini.
/53 L. W., 27. 4. 1889. V začetku leta 1889 so v direkciji Kranjske hranilnice sedeli: društveni podpred­
sednik Josef Luckmann, podpredsednik dr. Robert von Schrey, kuratorji cesarski svetnik Ferdinad Mahr, 
Emerich Mayer, Arthur Mühleisen in Wenzel Stedry, direktorji Ottomar Bamberg, Anton pl. Gariboldi, 
Josef Kordin, Peter Laßnigg, Heinrich Maurer, dr. AntoiTPfeifferer, Albert Samassa, dr. Adolf Schaffer, 
kot računski revizorji pa Johann Baumgartner, Johan Nepomuk Plautz in Mathias Treun; dr. Emila Boc­
ka seniorja so izvolili za novega člana.
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
Kranjski hranilnici in dokazoval, da je najbolj nesmiselna trditev, da Kranjska hra­
nilnica podpira le nemške ustanove, saj kranjski Nemci dobe le 10 % njenih sub­
vencij. Hkrati je spet dokazoval nedotakljivost sredstev hranilnice:
Da je rezervni sklad last hranilnice, je priznal tudi L. Z., Slovenec pa še ni pri­
šel tako daleč in tišči še v 91. številki s svojim stališčem, da gre za lastnino vla­
gateljev. Tudi neumno trdi, da bi k spremembi statutov hranilnico lahko prisilili 
v ministrstvu za notranje zadeve. V resnici pa mora ministrstvo po 24. členu 
statuta le odobriti statutarne spremembe, ki jih predlaga hranilnica.™
Besna kampanja proti nemškim šolam, ki je prepričevala slovenske starše, naj tja 
ne vpisujejo svojih otrok, se je po slovenskih časnikih nadaljevala tudi v nasled­
njih letih. Tako je po poročanju L. W. celo liberalni S. n. svetohlinil in pisal, da 
so nemške šole brezverske in da bodo tisti, ki ne bodo znali moliti v maternem 
jeziku, zavrženi. Objavil da je celo seznam nevarnih krajev, “kjer nemški moloh 
preži na slovenske otroke”. Kljub tej propagandi je bil vpis na nemške šole velik. 
L. W. je slavil zmagoslavje in se spraševal, kaj bi šele bilo, ko ne bi bilo kvarnih 
vplivov slovenskega tabora in ko bi bila vlada nepristranska. To naj bi bil tudi 
svojevrsten dokaz, kako ljudje cenijo znanje nemščine in navsezadnje protestira­
jo proti slovenizaciji šol. Le zahteva po znanju nemščine je napolnila nemške šo­
le, mnogo otrok pa so morali zaradi premajhnih zmogljivosti zavrniti. V nemške 
ljudske šole se je namreč jeseni leta 1891 hotela vpisati skoraj tretjina šoloob­
veznih dečkov in polovica deklic v Ljubljani. L. W. je tudi poročal, da se vladni 
L. Z. veseli vpisa v nemške šole v Ljubljani in poudarja zasluge vlade oziroma 
deželnega šolskega sveta, ki sta postavila tako dobro učiteljsko osebje.* 755 
Podatki o obisku ljudskih šol v letu 1891, kakršne je navedel L. W., so bili na­
slednji: nemško šolo Schulvereina, ki jo je vodil nadučitelj Benda, je obiskovalo 
195 učencev, nameščena je bila v stavbi realke in mnogo kandidatov so zaradi 
neznanja nemščine zavrnili; v mestno nemško šolo je hodil 201 deček, mestno 
dekliško šolo pa je obiskovalo 325 učenk; v Schulvereinovem vrtcu se je zaradi 
prostorske stiske gnetlo 95 otrok. Posledica tega pritiska na nemške šole je bil 
upad vpisa v slovenske šole, tako da je I. slovensko mestno šolo obiskovalo le 
448 učencev (v prvi razred se je vpisalo le 60 učencev), II. slovenska mestna šo­
la je izobraževala 558 učencev, slovenska osemrazredna dekliška šola pa le 390 
učenk.756
Očitno so se Slovenci čedalje bolj zavedali, da je glavno leglo zla in finančno na­
pajališče germanizacije Kranjska hranilnica. Tako v svojem blatenju te ustanove 
niso popuščali. Dne 9. 4. 1892 je npr. L. W. poročal, da se - tako kakor vsako 
leto - vrstijo napadi na Kranjsko hranilnico, češ da pri razdeljevanju podpor ig­
norira slovenske institucije ali pa jih odpravlja z beraško miloščino:
L. W„ 4. 5. 1889.
755 L. W., 19. 9. 1891; “Der Kampf gegen die deutsche Schule”; L. W., 3. 10. 1891; “Besuch der deutschen 
Schulen”.
756 L. W., 26. 9. 1891.
- 285 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
O popolnoma nasprotnem stanju nas prepriča že bežni pregled popisa podpor, 
ki ga vsako leto objavi hranilnica. 757
*
Glede na zgornje opise lahko ugotovimo, da so Nemci uspešno odbili vse napade 
na svojo finančno in izobraževalno podlago. Kranjsko hranilnico, najmočnejši fi­
nančni dejavnik v deželi, so zadržali pod svojim nadzorom in tako posredno ohra­
nili velik vpliv na vse družbeno dogajanje na Kranjskem. Slovenci pa so si ob vsa­
kem godrnjanju zoper (ne)pravično razdeljevanje podpor Kranjske hranilnice mora­
li pustiti reči, naj vendar zaprejo usta in naj bodo hvaležni, da jim Nemci zaradi 
dobrega srca naklonijo tako obilna sredstva.
Kranjskim Nemcem je po nekaj nevšečnostih uspelo vzpostaviti v nemščini več ka­
kor zadostno osnovno šolstvo. Potem ko jim utrakvistični šolski sistem ni več ustre­
zal, saj so ga z izgubo politične oblasti sami nehali izvajati (to je vnovični dokaz, 
da je bolj kakor zakon oziroma predpis pomembno, kdo in kako ga izvaja), so si po 
nekaj bitkah pridobili pravo pedagoško-germanizacijsko orožje. Tako je bila zagotov­
ljena nedotaknjenost verige poučevanja v nemščini za tiste Kranjce, ki so to želeli, 
in teh ni bilo tako malo. Ta sistem je segal vse od najnežnejše dobe (vrtcev), prek 
zasebnih in mestnih nemških osnovnih šol do srednjih, na katerih je nemščina uži­
vala razmeroma ugoden položaj, in končno do univerz, ki seveda niso bile kranjska 
domena. Glede na poročila o sorazmerno velikem obisku nemških učnih ustanov 
so razumljivi besni in histerični odzivi slovenskih prvakov.
Kranjski Nemci so torej v obravnavanem obdobju na finančnem in šolskem po­
dročju temeljito porazili Slovence.
vi/6 Biološko izumiranje ustavoverne stranke ter lik Karla 
Deschmanna, kakor so ga ob njegovi smrti videli tovariši
Leta so tekla, korenjaški ustavoverci pa so se starali in začeli tudi umirati. Zdi se, 
da so svetli ideali o svobodi, omiki in napredku ter ambicije o prevladi nemške kul­
ture in vrnitvi ustavoverne stranke na oblast na Kranjskem izumirali skupaj z njimi. 
Večkrat se je na njihovih sestankih poudarjalo, da zanimanje za ustavoverno poli­
tično idejo - posebno med mladimi - upada. Tako se je tudi po naravni poti preob­
likovala politična usmeritev te stranke v zastopnico nemške narodne skupnosti. 
Najhujši udarec je bila seveda smrt Karla Deschmanna, ki je najbolj zagrizeno in 
vzneseno-trmasto vztrajal pri svoji “idealni” politični poti. Njegov odhod je po priz­
nanju samih kranjskih Nemcev pustil v njihovih vrstah nezapolnljivo vrzel. Zato si 
njihovi pogledi na njegovo osebo zaslužijo podrobno predstavitev.
/5/ L.W., 9. 4. 1892; članek z naslovom “Slowenische Kampfweise ”.
- 286 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
Ob njegovi smrti je L. W. poudaril, da je bil Karl Deschmann več kakor 20 let zaščit­
nik (Schützer und Schirmer) časopisa kranjskih Nemcev, njegov pomočnik in sveto­
valec ter da je njegova izguba nenadomestljiva. Deschmannu so priredili velik po-
V greh, klub združene levice je brzojavil sožalje predsedniku Ustavovernega društva 
Schafferju, na pogreb pa poslal poslanca barona Tauffererja z vencem. Na pogreb so 
prišli tudi poslanci mest Tržiča in Kočevja ter mnoga društva in posamezniki (npr. 
članstvo Kranjske hranilnice). Knjižnico, zbirke in opremo je Deschmann zapustil 
deželnemu muzeju - Rudolfinumu: “Zadnjo noč pred smrtjo je s tresočo se roko pi­
sal zahvalo konservatorju Rudolfinuma, ki mu je pomagal postaviti zbirke.”758 
Iz Hauffnovega nagrobnega govora je bilo razbrati, da je Deschmannova smrt zbu­
dila tudi sočustvovanje uglednih znanstvenikov, npr. Mommsena.
Nemško čuteči kranjski študentje, združeni v društvo Carniola, so v Ljubljani prire­
dili za Deschmannom žalno svečanost (Trauersalamander), saj jim je pet let s svo­
jimi krasnimi govori podžigal duha. Po žalostinkah za pokojnikom, v katerih je bila 
opisana oziroma slavljena njegova življenjska pot in stvaritve, je predsedujoči Ru­
dolf Tschech zapovedal Trauersalamander - “luči so pogasnili, izpraznili kozarce, 
jih podrgnili ob mize in vrgli ob tla, nato pa v resnem razpoloženju zapustili prizo­
rišče lepe slovesnosti”.759
Svojega najbolj zaslužnega člana je počastilo tudi Ustavoverno društvo. Adolf Schaf­
fer je v žalnem govoru na zasedanju 27. 3. 1889 strnil svoje videnje pokojnikovega 
lika in dela takole:
Iz korespondence s soimenjakom Korošcem Deschmannom je razvidno, da je na 
podlagi več raziskav menil oziroma se nagibal k hipotezi, da njegov priimek iz­
vira iz besede “Dienstmann”; Dežman se na Gorenjskem izgovarja Dešman ... 
To naj bi bili potomci nemških naseljencev, najemnikov gospodov Katzenstei- 
nov, Lambergov in drugih ... imeli naj bi svobodne hube, kakršno so imeli tudi 
Deschmannovi predniki v “Berdach” pri Radovljici. Pokojnik je upal, da bo nje­
gov soimenjak raziskoval Dežmane - rod, ki izvira iz nemških priseljencev. 
Deschmann je bil zelo razpoloženjski, bolj čustven kakor razumski. Duhovit, sati­
ričen, izjemen opazovalec, neverjetnega spomina in gigantskega delovanja ... 
Občasno je bil slabe volje, zamišljen, ljudomrzen in neprijazen, vendar je bil to 
le videz. Malenkosti so ga spravile v melanholijo, malenkosti spet v dobro vo­
ljo. Vsakemu je bil nesebično na razpolago za nasvet.
Deschmannova zasluga je bila, da med njegovim županovanjem ni bilo konf­
liktov s Hohenwartovo vlado. V času 1861-1882 je bil član občinskega sveta, 
od leta 1861 do smrti Član deželnega zbora, član državnega zbora pa v obdob­
jih 1861-1866 in 1873-1879. V letih 1873-1875 je bil ljubljanski župan. V dr­
žavnem zboru je pripadal železniškemu odboru, odboru za reformo politične 
uprave, bil je poročevalec o zakonih organizacije gozdnih oblasti. Sodeloval v 
razpravah v zvezi z zemljiško odvezo, hišnim davkom, subvencijami za kranj­
sko šolstvo, gradnjo dolenjske železnice ... Zavračal je napade nasprotnikov in 
nastopal v zaščito kranjskih Nemcev. V enem svojih govorov je izjavil, da se v
f L. W, 16. 3. 1889; članek z naslovom “t Karl Deschmann” (11. 3. 1889).
759 L. W„ 23. 3. 1889.
- 287 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
nobeni večjezični deželi 19. člen ne zlorablja bolj kakor na Kranjskem. Upra­
vičenost te izjave se iz leta v leto bolj potrjuje. Najpomembnejše področje nje­
govega delovanja sta bila deželni zbor in odbor. Bil je prvi borec nemškolibe­
ralne manjšine v deželnem zboru. Kot pozoren opazovalec in kritik večine je 
takoj že v kali zaznal njene namene. Bil je sodelavec L. T. in L. W. - svetli, 
premalo upoštevani zgled ... Še osem ali deset dni pred smrtjo je pripravil felj­
ton za L. W. Prepričan je bil o pomenu časopisja, posebno na Kranjskem, kjer 
je prebivalstvo v svoji presoji še pogosto nesamostojno. Početja nasprotnikov je 
razkrinkaval, posebno volilne špekulacije. L. W. je bil po njegovem mnenju ma­
terialno in duhovno premalo podprt. Čeprav je večkrat v obupu rekel, da bo 
vse pustil, je v odločilnem trenutku odločno posegel v boj. Njegovo delovanje 
ob volitvah je bilo neizmerno - pisanje pisem, okrožnic, pamfletov. Šele na­
tančen pregled njegove zapuščine bi dal popolno sliko o njegovi veličini. Njego­
vo znanstveno delo je bilo posvečeno predvsem Kranjski.
Na hitro je treba opredeliti tudi očitke nasprotnikov o njegovem domnevnem 
odpadništvu. Če je pri Deschmannu prišlo do odločilne spremembe v političnih 
nazorih, se je to zgodilo iz najiskrenejšega notranjega prepričanja, na podlagi 
poštenega uvida ... Pri tem mu ni mogoče očitati najmanjšega koristoljubja. 
Zanj bi bilo neprimerno ugodnejše, če bi se pridružil krdelu slovenskih prvakov, 
v katerem bi ga zasuli s častmi in nagradami. Sam Bismarck je izjavil, da je 
znamenje duhovne revnosti, če nekdo v dolgem javnem delovanju nikoli ne spre­
meni svojih nazorov o političnih in narodnih vprašanjih. Koliko mladeničev iz 
leta 1848 je pozneje svoje politične nazore spremenilo, ne da bi jim kdo očital 
odpadništvo. Da bi predstavili Deschmannov politični nazor, vsega tega ni tre­
ba poudarjati. Nič nenaravnega ni, da je Deschmann v pomladi narodov kot 
mlad človek s svojim živahnim bistvom sanjal o svobodi in napredku, da je 
mogoče mislil na skokovit napredek slovenskega ljudstva, sanjal o hitrem razvo­
ju njegove kulture in literature ter napisal nekaj zelo dobrih slovenskih pesmi. 
Te, takrat realne razmere so vplivale tudi na najbolj trezne glave - podobne po­
jave v tem času zasledimo tudi na Češkem. Nič čudnega ni, če je v zrelih letih 
kot poglobljen človek, ki je spoznal vrednost nemške kulture in omike ter nemš­
kega jezika, uvidel, da je slednje nujno za duhovno in materialno blaginjo Kranj­
cev. Tako je prišel do spoznanja o pravilnosti načel, ki jih je oh vstopu v poli­
tično življenje spoznal za svoje in jih zadržal do konca. Če slovenski glasovi vi­
dijo v enem dnevu z začetka šestdesetih let prvi in nenadni preobrat v Desch- 
mannovih nazorih ter iščejo vzroke zanj v osebnih nasprotjih do slovenskih vo­
diteljev, potem to samo priča o površnosti tega gledanja in dejanskem nepozna­
vanju Deschmannove osebnosti. Seveda pa ne gre zanikati, da je vedno naspro­
toval vsiljivi sebičnosti, stremuštvu in prevladi prepotentnega klerikalnega vpli­
va, kar se je v slovenski stranki zelo zgodaj pokazalo.
Nič ni bolj noro kakor imenovati Deschmanna za izdajalca in sovražnika de­
žele in ljudstva. Ti, ki so to stokrat izrekli, kljub svoji omejenosti in nestrpnosti 
oziroma samopoveličevanju sami pri sebi niso v to niti za trenutek verjeli. Re­
snica je čisto nasprotna: Deschmann je bil najiskrenejši prijatelj Kranjcev in
- 288 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
Kranjske, kar je dokazal v znanstvenih in poljudnih delih, v pesmih in razi­
skavah, v besedi in pisanju. Kdo je to dokazal večkrat od njega? Enako bedast 
je očitek, da je bil germanizator. Nemški jezik in omiko je izjemno cenil, saj 
drugače v predani ljubezni do domovine niti mogel ni. Vendar mu ni bilo nič 
bolj tujega od misli raznarodovati Slovence. Zelo je cenil naravni razvoj sloven­
skega jezika in slovenske literarne dosežke. Mnogi slovenski mladeniči, ki jih 
elite niso sprejele, so našli podporo pri njem. Nevarnost ponemčevanja na 
Kranjskem so sprevržena teza, govorice in pretiravanje. Prav nasprotno - sta­
rodavno nemštvo se izrinja s svojih pozicij. Kje so nekdanje številne nemške 
kolonije? Kako težko se brani kočevski otok?
Njegov občutek za dolžnost do javnega življenja je bil enako močan kakor pri 
drugih čut za družino ali poklic. Bil je mojster načina in poti delovanja v jav­
nem življenju. Izgovorov in opravičil, s katerimi bi zavračal dodeljene naloge, 
ni bilo od njega nikoli slišati. Zmeraj je bil na mestu s svojo osebo, besedo in 
peresom. Lahkomiselnost in neudeležba drugih sta ga prizadeli. Pomagal je 
vsem z nasveti na znanstvenem področju. Spremljal je dosežke vseh, ne glede 
na politični izvor.
Bil je nasprotnik ekstremnih nazorov in fanatizma ter pretiravanja pri zasto­
panju nacionalnih stališč. Bil je dosleden kot stari Kranjec in Avstrijec ter nas­
protnik enostranske in nestrpne nacionalne ideje.
Bil je grozljiv nasprotnik - točno je poznal nasprotnika z vsemi nameni, načrti 
in zvijačami. Kot odličen debater, gladek in tekoč govornik je, ko je izsledil 
nasprotnikov manever oziroma načrt napada, razkrinkaval frazerske junake. 
Morali bi ga videti, kako je počasi vstal in mirno začel govoriti, večkrat pod­
prt na levico, z desnico močno poudarjajoč govor. Njegovo obličje je postajalo 
čedalje bolj živahno, njegov govor čedalje bolj ognjevit. Nasprotnika je često 
zadel z njegovim orožjem. Kako pogosto je v gorečem govoru razkrinkal nas­
protja med prvaškimi besedami in dejanji ter se končno - z občutnim zado­
voljstvom, da je opravil dolžnost in se rešil bremena - spet usedel na svoj pro­
stor. Njegov moto je bil: Nobenih gesel, le dejstva! Z dejstvi je treba priti k nas­
protniku, ne z besedami! Kaj pomaga znanje in poznavanje, če se naši politiki 
ne potrudijo spoznati ljudi in dežele, če ne spoznavajo prakse nasprotnika in 
se mu ne postavijo po robu z dejstvi!
Njegovo življenje je bilo polno truda in dela. Šele čez čas se bomo zavedli, kako 
velika praznina zeva v stranki in javnem življenju.
Bil je nadarjen in učen človek, čislan kot politik in strankarski sodrug. Slava 
in blagor Kranjske sta mu bila čez vse - z njim je pokopan njen najboljši in 
najzvestejši sin. Sam je večkrat uporabil arabski pregovor: Če želiš pokojnika 
počastiti, živi po njegovih željah.760
Kljub vsem navedenim uspehom pa je videti, da Deschmann v poznih zrelih letih 
intimno ni bil povsem zadovoljen s svojim življenjem. Ob triinšestdesetem rojstnem 
dnevu, ob koncu leta 1883, ki je kranjskim Nemcem prineslo popoln polom, je
,6° L. W., 6. 4. in 13. 4. 1889.
- 289 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
premleval mračne misli in ugotavljal, da je življenje zapravil. O teh svojih neljubih 
ugotovitvah je pisal tudi staremu prijatelju, invalidnemu graščaku v Stari Loki, za­
drtemu ustavovercu Edvardu Strahlu. Ta pa ga je tolažil in spodbujal, naj ne popu­
sti. Pri tem Strahi ni ravno laskavo pisal o slovenskih politikih, saj jih je označil 
kot “svetlobe boječe” plazilce oziroma črve:
Cenjeni prijatelj!
Torej si se na svoj 63. rojstni dan v stari zvestobi spomnil svojega štiri leta 
starejšega kolega in ga razveselil s polnostjo svoje duhovne izvrstnosti, za kar 
ti izrekam iz vse duše svojo najglobljo hvaležnost. Vse moram v popolnem miru 
in z vso pozornostjo prebrati ter potem postaviti na najbolj častno mesto na 
svoji knjižni polici kot prijazen spomin nate.
Kar napišeš kot izdelek svojih študij in raziskav, se tako zelo razlikuje od tistega, 
kar “majhni ” ponujajo kot najboljše! Od tvojega dela se najbolj razlikuje tisto, 
kar se najbolj vsiljivo ponuja z nacionalno trikoloro in iz česar se “dela posle”. 
Tu (v tvojem delu) je pravi humanizem, veliko srce za vse dobro in lepo, za na­
predek brez spon rasnega in verskega prepričanja. In ti potem govoriš o izgublje­
nem, zavoženem človeškem življenju. Ne in stokrat ne. Kar si v žlahtni nesebično­
sti ustvaril, te bo še dolgo preživelo in ho dokaz, da so na Kranjskem celo v času 
njenega ponižanja živeli posamezni možje, ki so neomajno in z dvignjeno glavo 
zrli v svetle cilje, čez vso meglo nacionalističnega čudaštva, zarobljenosti in sebično­
sti, ljudje, ki so vztrajno kazali na edino, kar je vredno poželenja: kultura in 
njen moralni vpliv na skupnost vseh življenjskih odnosov. Preštej vendar vse čiste 
roke na Kranjskem in veseli se z mano, da lahko pokaževa svoje pred Bogom in 
svetom. To spričevalo ti lahko ob tvojem 63. rojstnem dnevu dam jaz, ki sem 
zdaj kljub svoji telesni oslabelosti postal senior majhnega kroga prijateljev in mi 
pristoji pravica, da vam kažem smer. Torej: Sursum corda! Ekstremi se bodo po­
mirili, če kje, potem gotovo v Avstriji, pa če mi to doživimo ali ne. Gotovo bo 
napočil čas, ko se ho razlilo morje luči ter se bodo svetlobe boječi črvi in plazilci 
tudi na Kranjskem spet potopili v blato, iz katerega so prilezli ...
V pismu je zatem sledila še hvala Deschmannovih raziskav v zvezi s koliščarji, ki 
so Kranjsko na tem raziskovalnem področju postavile pred vse druge dežele. Pri 
tem je Strahi tolažil Deschmanna, ki za svoje gigantsko delo od Kranjcev ni prejel 
pravega priznanja:
Odobravanje naših sodeželanov hi sledilo šele takrat, če bi našel na kakem 
najdišču kol z napisom “Udri nemčurja” ali “Živio, Ljubljanski Sokol” ali pa 
kako narokvico z napisom tristo hudičev (skromni Nemec se zadovolji s “trije 
hudiči ”).™
Po Deschmannovi smrti je njegov spomin med istomišljeniki ostal živ, posebno v 
člankih L. W. Nemci so mu postavili spomenik na pokopališču in s sodelovanjem 
dežele (tudi Slovencev) tudi kip v deželnem muzeju. Večkrat so prirejali slovesno­
sti v njegov spomin in zatrjevali, da ga ne bodo pozabili.
761 AS 854, Dragotin Dežman, Strahlovo pismo Deschmannu z dne 4. 1. 1884.
- 290 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
24. 5- 1890 so doprsni spomenik Karlu Deschmannu, ki ga je izdelal dunajski 
kipar Tilgner, postavljen pa je bil v deželni muzej, slavnostno izročili v varstvo 
deželnemu odboru. Na slavnost je prišlo društvo hranilnice in corpora razen 
odsotnega predsednika, udeležili pa so se je tudi deželni glavar Poklukar in 
člani odbora Murnik, Detela in dr. Vošnjak ter Deschmannovi sorodniki. Pri 
izročitvi spomenika je imel podpredsednik hranilnice Schrey govor, v katerem 
je opeval 40-letno delo Karla Deschmanna kot kustosa in njegove dejavnosti 
na mnogih drugih področjih. Zatem je odkril spomenik. Potem je govoril dežel­
ni glavar Poklukar, se zahvalil hranilnici za podporo pri gradnji Rudolfinuma 
in slavil Deschmannove zasluge za muzej. Pod spomenikom je postavljen na­
pis: “Njegovo življenje je bilo posvečeno znanosti in domovini. ”
Istega leta so začeli priprave za spomenik na pokopališču. Odkrili so ga nekaj let 
za tem.762
*
V obdobju 1883-1893 je umrla tudi vrsta uglednih kranjskih ustavovercev, starih 
borcev, ki so izbojevali nekdanje zlate čase nemštva na Kranjskem. Na naslednjih 
straneh bomo citirali nekaj odlomkov iz osmrtnic:
22. 9. 1884 je v 56. letu po dolgi in mučni bolezni umrl Raimund Pirker, de­
želni šolski inšpektor. Že od vsega začetka se je močno zavzemal za nemško 
stvar in omiko ter napredek v deželi. Z njegovo smrtjo je nemškoliberalna stran­
ka izgubila pomembnega člana. Izpostavljen napadom in žalitvam, je bil zgled 
trdnega značaja človeka, ki živi po prepričanju.' 63
Smrt ima zlo žetev. Dne 26. 9. 1884 je na svojem dvorcu v Stari Loki umrl 
Eduard von Strahl. Že pred leti ga je kronična bolezen izločila iz javnega živ­
ljenja (do leta 1866 je bil v deželnem zboru in odboru). Od takrat je osamlje­
no živel v stikih z redkimi prijatelji. Bil je izvrsten pravnik in sodnik. Njegova 
glavna zasluga je bila ustvaritev sedanjega provincialnega sklada. Bil je sode­
lavec in eno najboljših peres L. T. in L. W. Do konca je ostal optimist in je 
verjel v vrnitev boljših dni. Pokopali so ga 29. 9. 1884 v Ljubljani. [Poleg ven­
cev korporacij se kot edini posameznik omenja Karel Deschmann - op. a.]764 
Umrl je Emil Ritter von Stöckl.
Izginil je človek, ki je na poklicnem področju in v javnem življenju zavzemal 
izvrsten položaj. Bil je skromen, pošten značaj, izobražen, poznavalec znano­
sti in umetnosti ..., goreč zbiralec umetnin, požrtvovalen zdravnik in dobrot­
nik. Politično je bil predan liberalni, nemški in avstrijski ideji ... Poleg sorod­
nikov je zapustil gasilsko društvo, Schulverein in Turnverein. Rodil se je v 
Celovcu 30. 1. 1824, bil kot študent v akademski legiji, udeleženec dogodkov
762 Npr. L. W., 31. 5. 1890; članek z naslovom “Deschmann Feier ”.
763 L. W., 27. 9. 1884.
764 L. W., 4. 10. 1884.
- 291 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
v letu 2848, komandant medicinskega korpusa in pozneje legije. Leta 2849 
se je nastanil v Ljubljani. Nazadnje je bil predsednik deželnega sanitarnega 
sveta. Bil je politično dejaven predvsem v 60. letih, več kakor 25 let je bil 
vodja strelske družine. 163
Leta 1886 so umrli naslednji znani kranjski ustavoverci: Martin Hotschevar [pogreb 
v Krškem je pripravil Doberlet, lastnik ljubljanskega pogrebnega podjetja, poveljnik 
ljubljanskega gasilskega društva - op. a.], dr. Karl Freiherr von Wurzbach in Franz 
Kromer, Kranjec in liberalni član deželnega zbora v letih 1861-1872, ki je ob koncu 
življenja bival v Mödlingu.765 766 Istega leta sta umrla še Vincenz Seunig, najstarejši 
^ljubljanski častni meščan, in zgodovinar August Dimitz.767
23. 4. 1887 je umrl dr. Franz Schiffer; “zdravnik, dobrotljiv do revnih, privrženec 
nemškoliberalne stranke”.768 Dne 23. 12. 1887 je ustavoverne prijatelje zapustil Ale­
xander Dreo, “predsednik Kranjske hranilnice, vitez železne krone, član uprave 
Kranjske industrijske družbe, predsednik trgovske obrtniške in penzionistične druž­
be, član deželnega zbora oziroma občinskega sveta”. Dreovo obilno premoženje je 
čakalo neznanega dediča, saj je umrl brez znanih sorodnikov.769
Leta 1892 sta umrla 8. 4. Franz Müller, dolgoletni urednik L. W., in 28. 10. Frie­
drich von Kaltenegger:
Vse moči je posvetil deželi, ki ji sicer po rojstvu ni pripadal. Neomajno je 
bil prepričan, da bo Avstrija vzcvetela le, če se njene ustavne inštitucije na­
polnijo z duhom stare, nemštvu prijazne državne tradicije ... Nikakor ni bil 
nasprotnik slovanskega ljudstva, veliko bolj ga lahko štejemo za njegovega 
prijatelja in privrženca naravnega razvoja slovenskega jezika, ki se ga je s 
sebi lastno vztrajnostjo naučil in ga obvladoval v Črki in besedi. V času 
2872-2882 je bil kranjski deželni glavar. Vse stvaritve deželnega zbora in 
odbora so njegovo delo ali soavtorstvo. Bil je duša ustavovernega delovanja 
državne uprave.710
vi/7 Volitve v letih 1883-1893
Ljubljanski Nemci so spomladi 1883 razlagali, zakaj se prvič po 14 letih ne bodo 
udeležili občinskih volitev. To da so zakrivile izredne razmere. Sicer bi kljub goto­
vemu neuspehu sodelovali, saj gre za izvolitev na položaje, ki zagotavljajo normal­
765 L. W., 11. 4. 1885; Stöckl je umrl 3. 4. 1885 v starosti 61 let. Na velikem pogrebu so streljali s topovi 
strelskega društva.
766 L. W., 24. 4., 22. 5. in 4. 9. 1886.
767 L. W., 11. 9. in 18. 12. 1886.
768 L. W., 30. 4. 1887.
769 L. W., 29. 12. 1888.
"° L. W., 10. 4. in 4. 11. 1892. L. W. je poudarjal, da je Kalteneggerja izgnal iz dežele Winkler in jo tako 
oropal izvrstnega glavarja, mestno občino pa svetnika.
- 292 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
no delovanje občine. Vendar jim slovenski časopisi pripisujejo povsem nasprotne 
težnje, češ da hočejo na občinski ravni uveljaviti vladi sovražno politiko:
Nasprotnikom ni nikoli uspelo zagotoviti podpore volivcev na običajen način. 
Lani so z obtožbo, da je nasprotna stranka v opoziciji, prisilili k neudeležbi 
velik del volivcev II. razreda. Druge so k temu prisilili z grožnjo gospodar­
skega bojkota. Obstaja še skupina voljnih elementov, ki se vedno priključijo 
prevladujočemu toku. Zlahka so tudi “popravili ” volilne liste, volivce prestavi­
li v druge razrede ali jim sploh odvzeli volilno pravico. Tako so spravili libe­
ralno stranko v brezupen položaj. Da je to v popolnem nasprotju z zakoni, 
slovenske večine sploh ne zanima. Stališča vlade in njen odnos do volivcev v 
drugih mestih so jasno znamenje, da morajo državljani pravilno razumeti 
svobodne volitve. Enoletna vlada slovenske večine je dokazala njeno nespo­
sobnost. Za deželno glavno mesto niso storili nič. Imenovanje hrvaškega dr­
žavljana Strossmayerja za častnega meščana nasprotuje občinskemu statutu; 
izganjanje nemščine iz mestnih šol, neuspeli poskus, da bi občinska sredstva 
prelili v nacionalistični finančni zavod - to so bila junaška dejanja Zarnika, 
Hribarja et cons. Da je bil občinski svet s posredovanjem manjšine veliko­
krat ustavljen pri početju neumnosti, dokazuje zapisnik. Vendar ne gre spod­
bujati manjšine, da bi bila na dolgi rok mentor večini, jo vodila za roko in 
ji pomagala k prestižnim uspehom. Počakati je treba, da se režim sam od 
sebe sesuje. Ne potrebujemo kronometra kneza Liechtensteina, da bi izračuna­
li, kdaj bo jasno, da potrebuje občina drugo vodstvo. Liberalni volivci bodo 
takrat opravili svojo dolžnost.771
Tudi na deželnozborske volitve tega leta je vlada po nemškem mnenju vplivala ne­
korektno:
Taaffe je z razpustitvijo deželnega zbora tik pred njegovim rednim koncem na­
redil veliko uslugo agitaciji nacionalcev. S tem je pri večini volivcev dosegel 
vtis nezadovoljstva z delom tega telesa.772
Tako so kranjski ustavoverci razglasili svojo neudeležbo na deželnozborskih volitvah 
(razen seveda veleposestniške kurije):
Vlada ni nič več nevtralna, temveč posega v volitve neposredno in posredno, 
tako da njihov izid ni več stvaren. Nikjer v Avstriji ni položaj za ustavoverce 
tako nezaslišan in neprijazen kakor ravno na Kranjskem.773
Deželnozborske volitve naj bi po mnenju Nemcev pokazale, “kako malo zaupanja 
uživajo prvaki med ljudstvom, kako zelo so razbiti na frakcije in sprti, druži pa jih 
le slepo sovraštvo do nemškoliberalne stranke.”774 Seveda jih je veselila zmaga v ve­
leposestniškem razredu. Hkrati so kritizirali grofa Thurna, češ da je s svojim čud­
nim vedenjem zakrivil zmago slovenskega kandidata Samca.775
L. W., 14. 4. 1883; članek z naslovom “Wahlenthaltung”. Slovenci kljub neudeležbi ustavovercev niso 
dosegli absolutne večine; volilna udeležba je bila po podatkih v L. W. glede na razrede naslednja: III. 
287 upravičencev/volilo 147, II. 661/279, I 307/148 (L. W., 21. 4. 1883).
772 L. W., 26. 5. 1883; članek z naslovom “Die Landtagsauflösung als Agitationsmittel ”.
f L. W., 9. 6. 1883; članek z naslovom “An die Gesinnungsgenossen ”.
"4 L. W., 16. 6. 1883; članek z naslovom “Morsche Stützen”.
775 L. W., 23. 6. 1883.
- 293 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
Slovenske lovke so segle tudi po trgovsko-obrtni zbornici, katere volilni red je bil 
spremenjen v korist nacionalne večine.776 *
Tudi potrditev spornih deželnozborskih mandatov Nemcev ni prepričala o slovenski 
dobronamernosti:
Vlada je zastavila svoj vpliv, da slovenska deželnozborska večina ni razveljavi­
la mandatov nemških poslancev Deschmanna, Schreya in Mauerja. Razlog je 
ta, da je v Winklerjevem in vladnem interesu preprečiti neudeležbo ustavover­
ne manjšine. Seveda niti zdaleč ne gre za simpatijo do ustavoverne stranke ali 
občutek za pravico ... Potrditev mandatov nemških kandidatov za deželni zbor 
se razglaša kot velika zmaga sprave. O pomiritvi seveda ni niti sledu. Do tega 
dejanja je prišlo po grozovitem vladnem pritisku in po tem, ko je Winkler slo­
venske poslance poučil, da bi bil oh nepotrditvi ogrožen njegov položaj.711
Ob občinskih volitvah 1884 se je L. Z. čudil ustavovernim pritožbam in spraševal, 
ali naj bi bil Winkler dolžan zagotoviti ustavoverno večino v občinskem svetu. L. 
W. je odgovarjal, da so od Winklerja pričakovali “zgolj nevtralnost pri volitvah”. 
Očitali so mu, da ni dovolil nemške večine v občinskem svetu in da se zato tudi ni 
mogel prepričati o “njenem korektnem in nikoli fanatičnem stališču”.778 * 780 Nemci so 
menili, da so bile razmere na teh volitvah še slabše kakor leto prej. Volilne liste so 
bile sestavljene nezakonito, stališče vlade je bilo isto kakor v letih 1881 in 1882, 
napadi uradnega tiska na kranjske Nemce pa so se še stopnjevali.
Pustiti je treba nacionalne frakcije in vlado, da poračunajo med sabo. Nacio- 
nalce je treba pustiti na oblasti, da pokažejo svoje sposobnosti. Če bi se udele­
žili volitev, bi delali v njihovo korist. 119
Nemci so z zadovoljstvom opisovali spopad med Narodovo in Winklerjevo frakcijo, 
ki je izbruhnil ob teh volitvah:
Proti Šukljetu je nastopila Narodova frakcija pod Zarnikovim vodstvom. Kje so 
časi, ko sta S. n. in L. Z. drug od drugega prepisovala antiliberalne in anti- 
nemške parole ... Od treh kandidatov v II. razredu je na predvolitvah dobil 
splošno podporo le trgovec Ledenig - ta Slovenec najnovejšega kova je torej 
ljubljenec naroda. Tavčarju sovražna je Winklerjeva frakcija, proti njemu je 
imel posebno napadalen govor Šuklje, kljub temu je bil Tavčar sprejet. Na zbo­
rovanju je bilo videti dva uradnika, ki se doslej nista štela za privrženca na­
cionalcev. To sta okrajni komisar Schwarz in policijski nadkomisar Parma.
Hkrati so se v L. W. zabavali nad vladno zadrego, saj so “nacionalci” obrnili vladi 
hrbet:
Vlada je poskušala z uradniki zlomiti odpor nacionalcev, vendar se je naen­
krat znašla brez podpore v deželi ... Nacionalci so zrasli vladi čez glavo, kar je 
dokaz, da ne obvlada položaja. Vladni polom se je izkazal s tem, da so njiho­
vi agitatorji delali proti vladi enako kakor prej proti Nemcem.™0
776 L. W., 7. 7. 1883; članek z naslovom “Nazionale, Volswirtschaft" '.
L. W., 13. 10. in 27. 10.1883; članek z naslovom “Die besiegte Majorität ’’.
7/8 L. W., 5. 4. 1884; članek z naslovom “Gemeinderath und Landespräsident ’’.
"9 L. W., 19. 4. 1884; članek z naslovom “Wahlenthaltung”.
780 L. W., 26. 4. 1884; članek z naslovom “Die Gemeindewahlen und die Regierung ”.
- 294 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
Kljub temu se jim je zdelo, da razlike med sprtimi niso velike:
Šuklje je voljna lutka predsednika Winklerja in zato bolj umirjen kakor njego­
vi privrženci, radikalci pa ne puste, da bi jim vlada kar koli predpisovala. 
Nemci ne morejo od “zmernejših ” nič pričakovati; Šuklje je enak nacionalni fa­
natik kakor radikalci: “Schöne Seelen finden sich halt immer wieder.
0 komičnih prizorih “demokratičnih” volitev na deželi, npr. ob izbiri župana v Sta­
ri Loki, je Deschmanna informiral Strahi. Opisoval je, da vsak občinski svetnik jav­
no razglaša pretendentu na župansko mesto, da ne bo volil zanj, če ta ne izpolni 
nekaterih pogojev:
In potem je ta župan pogojno - soglasno izvoljen, ker ga sveti dekanat hoče imeti 
za župana. Volitve se tako izvedejo v župnišču. Potem pa izbranega župana vsi, 
družno z dekanatom, strastno kritizirajo ... Toda bolezen mora iti skozi vse faze 
in nekega dne, četudi mi tega morda ne bomo doživeli, bo ljudstvo ozdravelo.781 782
Zaradi vnovične neudeležbe na občinskih volitvah leta 1885 je Nemce oštela pro­
vladna L. Z., ki je oporekala njihovim razlogom za bojkot. To pa je bilo, kakor so 
zapisali v L. W., popolnoma neutemeljeno:
L. Z. sprašuje, zakaj nismo spodbudili volivcev k protestom zaradi nepravilne 
sestave volilnih list. Proces pritožbe na vrhovno sodišče je predrag in to je ne­
smiselno početi le zato, da bi presegli nacionalni fanatizem in enostranskost. 
Delo vlade bi bilo, da popravi najbolj v nebo vpijoče kršitve - morala bi biti 
porok za legitimnost, ki jo je nacionalni občinski svet tako močno načel. Sta­
lišče vlade ob teh volitvah je enako kakor prej in je daleč od ocene L. Z. “voll- 
komen correcte”. O nepravilnosti volitev 1881 in 1882 hi še pisali, če ne bi bilo 
zakona o tisku in če ne bi s tem ljudi izpostavili šikaniranju.
L. W. je v tem članku še naprej razpredal razloge za bojkot v obliki namišljenega 
dialoga:
L. Z.: Volitve so vendar tajne.
L. W.: S samim nastopom na volitvah bi si naši volivci škodili, saj se ve, da 
so značajni in za koga bi volili.
L. Z.: S kakimi sredstvi naj bi vlada zagotovila liberalni stranki zmago, ko sta­
tistični podatki kažejo, da je glede na število kranjskih Nemcev obsojena na 
položaj manjšine?
L. W: Dokaz, da to ni res in da bi za liberalce volili tudi Kranjci slovenskega 
rodu, je njihova 13-letna vladavina na ljubljanskem magistratu. Od kod vladi 
prepričanje, da je treba Slovence in Nemce dojemati kot dve izključno ločeni 
skupini. Samo število Nemcev in Slovencev ne bo nikoli določalo podobe javne­
ga življenja na Kranjskem.
Sodelovanje na občinskih volitvah je bilo tudi tokrat izjemno majhno, več ka­
kor 2/3 izločenih svetnikov je odklonilo ponovno izvolitev. Med njimi so prvi iz 
vrst Koryphäev-Winklerjeve skupine v ožjem smislu: dr. Mosche in Kuschar 
sta obrnila občinskemu svetu hrbet.783
781 L. W., 3. 5. 1884.
' AS 854, Dragotin Dežman, Strahlovo pismo Deschmannu z dne 8. 7. 1884.
L. W., 18. 4. 1885; članek z naslovom “Nach den Gemeinderathsxvahlen ”.
- 295 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
Tudi naslednje leto je bil položaj na občinskih volitvah isti. Nemci se jih zaradi 
domnevno nevzdržnih razmer (šikaniranje Kranjske hranilnice, inkvizicija nad dr­
žavnimi uradniki, zloraba pri reformi mestnega statuta, nenehni izpadi uradnega 
časopisja ipd.) spet niso udeležili:
S. n. je kot volilni policaj ugotovil, da se je od več kakor 300 uradnikov v II. 
razredu udeležilo volitev le 5 %. L. Z. je zapisal, da je že navzočnost državnih 
uradnikov na sestanku ustavoverne stranke po vladnih merilih nemoralno de­
janje, prav tako naročanje na L. W.
Volilna udeležba je bila iz leta v leto slabša. L. W. je objavil preglednico o tem, ko­
liko Ljubljančanov je v zadnjih letih prišlo na občinske volitve:784
I II III
1883 148 279 147
1884 120 234 79
1885 75 147 75
1886 64 115 68
322 upravič. 1. 1886 627 upravič. 1L 1886 387 upravič. 1. 1886
V letih 1887 in 1888 se je zgodba ponovila. L. W. je ponavljal svoje stare resnice:
Volilna udeležba je bila majhna, posebno glede na to, da se je volilna pravica 
razširila - tpisanih je bilo 2378 volivcev. Na volilnem seznamu je tudi vladika 
Stroßmayer, čeprav je njegovo častno meščanstvo nično - je ogrski državljan in 
tako tujec. Magistrat ob volitvah ni imel kaj pokazati - zasilno bolnišnico je 
izsilila država, nova vojašnica izvira še iz časov nemške vlade, drugo pa je 
delo Kranjske hranilnice.™ 5
1889 je ob vnovičnem nemškem pozivu na bojkot občinskih volitev sledil še večji 
padec volilne udeležbe (“ne bomo služili kot štafaža sprave”). Nemci so znova ugo­
tavljali smešno majhno zanimanje za ljubljanske občinske volitve: “Ko se nacionalni 
odbor zahvaljuje za sodelovanje, to zveni kot ironično posmehovanje.” Udeležba je 
bila naslednja: 1888: 2378 upravičencev - volilo 386 (I. 584 - 92; II. 853 - 172; III. 
941 - 122); 1889: 2542 upravičencev - volilo 323 (I. 589 - 82; II. 875 - 130; III. 
1078 - lil).786
1890 je L. W. zadovoljno poročal o medslovenskem boju na občinskih volitvah:
Na letošnjih občinskih volitvah sta bila živahna udeležba in zagrizen boj, ki je 
udaril z vso silovitostjo. Klerikalno krilo je pridobilo veljavo in postalo večina v 
večini, medtem ko je radikalna slovenska manjšina ostala popolnoma brez vpli­
va. Deželnozborska sezona se je končala s kompromisom, a ta ni nič drugega 
kakor popolna podreditev klerikalcem. S tem je bil dosežen navidezni mir, ven­
dar so napetosti med obema taboroma ostale. S. n. je občasno pokazal svojo 
jezo, klerikalci pa so sklenili širiti svoj vpliv naprej - tudi v ljubljanski občin­
ski svet, kjer so doslej skoraj izključno prevladovali patroni S. n. Na tiho so se
784 L. W., 3. 4. 1886; članek z naslovom “Wahlenthaltung’’.
785 L. W., 28. 4. 1888.
786 L. W., 28. 4. 1889.
- 296 -
VI. Agonija kranjske ustavoverne stranke 1883-1893
na obeh straneh že dolgo pripravljali na spopad, ki je izbruhnil ob občinskih 
volitvah. Predvolilna zborovanja so potekala mirno, ker strani nista hoteli 
predčasno odkrivati kart. Na prvi dan volitev pa se je začelo. V obeh sloven­
skih dnevnikih so planili eni po drugih in se začeli strastno obtoževati. Med­
tem ko so se mladi kaplani pri Slovencu dajali z ultraši S. n., se je pojavila 
tretja skupina. Neka skupina obrtnikov, ki sta se ji dobrikali obe strani, je v 
III. razredu postavila svoje kandidate. 0 nacionalnem centralnem volilnem od­
boru, ki je imel doslej volitve izključno v svojih rokah in je hil pravzaprav od­
bor prvakov, ni bilo tokrat ne duha ne sluha. Od nekdanjih privilegiranih ljud­
skih voditeljev ni ostala niti sled. Spori med radikalci in klerikalci so bolj oseb­
ne narave. Gre za preveliko število politikov, ki so čisto slabe vrste in si medse­
bojno nič ne privoščijo. Nemcem je do obeh frakcij vseeno, Ljubljančani pa že 
začenjajo spoznavati, kako so oboji nesposobni. Ko bo to mnenje splošno pro­
drlo, bo napočil čas, ko bo ljubljanski magistrat spet lahko boljši.
 Na občinskih volitvah so zmagali radikalci. Njihova agitacija je bila izredno
 močna. Bleiweisa in Petričiča sta postavili na svojo listo obe stranki, Franc
 Terček in Ivan Knez pa sta premagala klerikalca - kaplana Polaka in Kalana.
Surovosti pri obeh časopisih se nadaljujejo.767 
Tudi v naslednjih letih, vse do konca dobe, ki jo v tem poglavju obravnavamo, se 
je zgodba ponavljala. Nemci so ostajali neomajni in so zavračali vsako politično po­
vezovanje s stvarnimi silami:
Obe frakciji sta nemški in liberalni stvari sovražni. Če so klerikalci manj fa­
natični v nacionalnem vprašanju, toliko bolj se pri njih izrazi ultramontansko 
mračnjaštvo. Nemška stranka se v ta medslovenski spor ne sme mešati. 766
Pri tem stališču je razumljivo, da so kranjski Nemci tudi ob državnozborskih voli­
tvah 1891 (kljub nekaterim namigom, da se jih bodo udeležili) zadržali pasivno dr­
žo opazovalca, ki se zgraža ob nespodobnostih primitivnih slovenskih politikov. Za 
te so predvidevali, da bodo verjetno, kljub temu da so se temeljito opljuvali, v bliž­
nji prihodnosti spet “hodili pod roko”.789
Njihovo gornje stališče pa kljub vsemu zagotavljanju ni zdržalo dolgo. Že čez nekaj 
let so izgubili nedolžnost in se vmešali v medslovenske politične homatije, iz kate­
rih so - kakor bo prikazano - znali iztržiti povsem zadovoljive koristi.
'f L. W., 19. 4. 1890; članek z naslovom “Die Gemeinderathswahlen".
'89 L' ^91; članek z naslovom “Wahlenthaltung”.
L. W., 7. in 14. 3. 1891; članek z naslovom “Die Reichsrathwahlen in Krain”.
- 297 -

VII. poglavje
OBDOBJE UTRJEVANJA KRANJSKEGA 
NEMŠTVA IN NJEGOV ZATON OB
RAZPADU HABSBURŠKE MONARHIJE
1894-1918
vn/i Vrnitev kranjske nemške stranke v dejavno politično 
življenje in nemško-liberalni sporazum 1895-1905
Kranjske Nemce je dolgi post, ki je trajal vse od leta 1883, temeljito ozdravil enega 
političnega predsodka in ene iluzije. Prvič so po dolgoletnem trmoglavljenju končno 
ugotovili nesmotrnost vztrajati pri stališču, da je sodelovanje s komer koli iz slo­
venskega tabora nesprejemljivo, in drugič, nehali so negibno čakati na novi veter, 
ki bo zavel z Dunaja in jih ustoličil na starih položajih. Res je sicer, da jih je k tem 
“revolucionarnim” spremembam njihove politične doktrine spodbudil tudi razkol v 
slovenskih vrstah, res je, da se je dalo računati na širokosrčno podporo deželnega 
predsednika Heina, ki je nemško stranko pridno pomagal uveljaviti na kranjskem 
političnem trgu. Pa vendar, sprememba kranjsko-nemškega političnega creda in nji­
hovo vstajenje od mrtvih sta bila presenetljiva.
Posebno pomembno vlogo je pri teh spremembah odigral baron Josef Schwegel. Bil 
je idealen voditelj za pot iz osamitve, ki je držala edino prek slovenskih politikov, 
saj je bil v zelo pristnih stikih z njimi, npr. Franjem Šukljetom in Ivanom Hribar­
jem. Grof Barbo je ob ustanovitvi Nemškega narodnega sveta za Kranjsko leta 1908 
v svojem pregledu obdobja 1878-1907 poudaril:
Šele po koncu Taaffejeve ere je bilo mogoče misliti na to, da si kranjski Nemci 
pridobijo svoje pravice. V času najhujšega pritiska se je nemško meščanstvo v 
Ljubljani leta 1894 spet zbralo in ustanovilo Nemško stranko (“Deutsche Partei ”), 
v kateri so se bratsko našli staroliberalci, konservativci, nemški nacionalci in nemš­
ki radikalci. V letih 1894/95 ustvarjena strankarska organizacija pa je bila provi­
zorij, ki se je moral izkazati za nezadostnega v trenutku, ko je splošna volilna 
pravica spremenila pogoje političnega življenja, posebno glede na Kočevsko.™
/9° Deutsche Stimmen aus Krain, Triest und Küstenland, 9. 1. 1908.
- 299 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Na predlog dr. Binderja so na tem ustanovitvenem sestanku Nemškega narodnega 
sveta za Kranjsko izvolili za častnega člana barona Schwegla in se mu tako zahvali­
li za dosežke stare, pravkar razpuščene organizacije (nemške stranke), ki ji je načelo­
val vseh trinajst let obstoja.
Natančnejši podatki o načinu reorganizacije Nemške stranke 1894/95 žal niso do­
stopni, ker v teh letih stranka ni imela svojega glasila, prav tako ni ohranjeno toza­
devno arhivsko gradivo. Nekoliko je o spremembi političnih smernic kranjskih Nem­
cev v svojih spominih povedal Josef Schwegel:
Skoraj nobenega organa avtonomne deželne uprave ni bilo, nobenega odločan­
ja o kaki malo bolj pomembni deželni zadevi, pri kateri ne bi želeli mojega so­
delovanja v tej ali oni obliki. Odločilno za vrednost tega sodelovanja je bilo se­
veda politično stališče naše stranke in njena teža v deželnem zboru. Dnevi 
nemške večine so bili v času, ko sem prišel v deželni zbor, že mimo. V posa­
meznih krogih so sicer še kuhali jezo in se ozirali nazaj, tuhtajoč, kako bi se 
to in ono moralo zgoditi drugače, kakor se je, oziroma hi moralo biti tako, ka­
kor je bilo v prejšnji časih, ko se je še z - morda neupravičenim - zaničeva­
njem zviška lahko gledalo na slovensko opozicijo. Takrat so v deželnem odbo­
ru, pa tudi v ljubljanski občini vladali zaslužni ljudje, Nemci, kakršni so Kal- 
tenegger, Deschmann in Laschan. Zdaj je nasproti Nemcem v deželnem zboru 
stala močna, samozavestna slovenska večina. V teh okoliščinah je bilo težko 
najti dober nasvet, vendar se je ponudil sam od sebe. Kmalu se je namreč po­
kazalo, da loči liberalne Slovence od klerikalnih globok prepad in da v resnici 
v deželnem zboru obstajajo tri stranke, od katerih nobena ne razpolaga z ab­
solutno večino, in da je tako vsaka odločitev vezana na soglasje dveh strank. 
Deželni predsednik, baron Winkler, je bil poslan v deželo, da “Slovence izigra 
proti Nemcem”, ki so še vedno trmasto podpirali na Dunaju nič več priljublje­
no ustavoverno stranko. Vendar je Winkler sam izkusil, da je moral večkrat v 
najpomembnejših državnih zadevah brez podpore državi vedno zvestih Nemcev 
žalostno propasti. Samo od sebe se je izkazalo, da se lahko položaj v deželnem 
zboru obrne v korist Nemcev, če ti svojo držo utemeljijo z mirnim premislekom, 
z vnemo pri delu in brez strankarstva zastopajo interese dežele in njenih prebi­
valcev, vsakič glede na situacijo in posamezne primere. Tako bi bili sprejeti le 
tisti zakoni in deželo zavezujoče odredbe, s katerimi hi se strinjali tudi Nemci. 
Kar se tiče nacionalnega vprašanja, pri katerem sta se obe slovenski stranki ved­
no združevali proti Nemcem, pa bi Slovenci iz vztrajnega zavračanja svojih zahtev 
po nacionalnih koncesijah morali razbrati nesmisel tega početja. Tako bi se Slo­
venci - ob popolni ohranitvi enakopravnega položaja sonarodnjakov - morali po­
dati pod prapore nemške kulture, te “pred vsemi svetleče luči ”, in se ob doseganju 
svojih interesov ozirati na prevladujoče državne ambicije in interese.
Te temelje sem zastopal pri svojem vstopu v deželni zbor, pa tudi pozneje, vse 
do danes. Verjamem, da sem kot vodja Nemcev v deželnem zboru in v deželi z 
udejanjanjem teh svojih osnovnih izhodišč (za katere sem, kakor si lahko la­
skam, pridobil svoje kolege v deželnem zboru) izkazal dolgoletno službo državi 
in Nemcem. S temi načeli nam je bilo mogoče sodelovati enkrat z eno, drugič
- 300 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
z drugo slovensko stranko, in sicer vedno izhajajoč iz lastnih pogledov. Tako 
smo lahko vplivali na najvažnejše odločitve deželnega zbora in smo v resnici 
po dolgem času spet pridobili položaj, ki je bil pred mojim vstopom v deželni 
zbor izgubljen.™
Da pa preoblikovanje politične smeri Ustavovernega društva v stranko z izrazitim 
narodnim predznakom ni bilo po volji vsem članom, izvemo iz žalnega govora dr. 
Binderja, ko je opeval zasluge umrlega dr. Adolfa Schafferja:
Pokojni je 42 let delil dobro in zlo z društvom. V osemdesetih se je verjelo v 
prehodnost Taaffejevega režima in v to, da bo spet nastopila doba zmage libe­
ralizma. Upanje je bilo zlagano ... Tako se je v nemških deželah Avstrije zdra­
mila ideja, da je namreč le v odkritem izpovedovanju lastne narodnosti najti 
prihodnost za nemški narod. Da preoblikovanje društva na teh podlagah ni 
naletelo ravno na Schafferjevo odobravanje, je razumljivo.™
*
Potem ko je med slovenskima strankama v začetku devetdesetih let nezaupanje na­
raščalo in se sprevračalo v sovraštvo, so dozorevale razmere za nastop kranjskih 
Nemcev. Ni bilo sicer popolnoma jasno, s katero od obeh slovenskih strank bodo 
stopili v koalicijo. V začetku je bilo videti, da je več možnosti za nastanek klerikal- 
no-nemške zveze. To je npr. nakazovalo stališče katoliške stranke v zvezi s proble­
mom javnih uličnih napisov, ki je javnost precej osupnilo.793 Slovenec je tako v svo­
jem članku julija 1894 zastopal širokosrčno in strogo moralno stališče:
Krivica je vedno krivica, naj se godi Slovencu, Nemcu ali Italijanu. Ako hoče­
mo Slovenci bojevati pravičen, pošten boj, tedaj se ne smemo nikoli posluževati 
krivice, ker s tem naša borba zgubi moralno podlago ... Zakaj s tem je tudi od 
naše strani sprejeto machiavelistično načelo, da sila odločuje, načelo, vsled ka­
terega je v ozbiljni nevarnosti naš obstanek. Načelo sile je namreč vsikdar v 
kvar slabejšemu, zato je v takih borbah slabejši vedno tepen in tako bomo vsled 
tega tepeni tudi Slovenci kot slabotnejši in maloštevilne jši.
V nadaljevanju je bila izrečena tudi trditev, da stališča ljubljanskega občinskega sveta, 
ki zahteva samo slovenske ulične napise, ne izražajo stvarnih razmer v mestu oziro­
ma javnega mnenja ljubljanskih meščanov, ki se izpričuje na “javnih napisih zasebni­
kov, na prodajalnicah in drugih podjetjih”. Slovenec je nato zlobno zatrdil, da lahko 
našteje imena narodnih naprednjakov in celo narodno naprednih odbornikov, ki ima­
jo nad svojimi firmami samo nemške napise. O narodno naprednih odbornikih, ki 
imajo slovenske in nemške napise, niso hoteli govoriti, “kajti s tem smo bili doslej vsi
1 Spomini barona Josefa Schwegla, tipkopis, str. 116-117; avtor je izvod spominov dobil od dr. Igorja 
Grdine, ta pa spet od nekoga drugega. Včasih so bili spomini v nekdanjem Arhivu Inštituta za novejšo 
zgodovino, danes pa jih v ustanovi naslednici ni najti.
™ D. S., 2. 2. 1905.
Vprašanja uličnih napisov tu ne bomo podrobneje predstavljali, ker je o tem napisanega že veliko. 
Temeljno delo, ki izčrpno obravnava tudi to vprašanje, je napisal Vlado Valenčič, Zgodovina ljubljanskih 
uličnih imen, Gradivo in razprave 9, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Lj., 1989. Posebno je zanimivo poglav­
je 6, Boj za slovenske ulične napise.
- 301 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
popolno zadovoljni”. Slovenec je zaključil, da je edina prava rešitev, “če se na prvo 
častno mesto postavi slovenski napis, na drugo mesto spodaj pa nemški”.794 
Slovenski narod je ta stališča komentiral takole:
Roma locuta! Ljubljanski “konservativci ” so govorili, in sedaj bode veliko vese­
lje v nemškem in židovskem Izraelu! Slovenski napisi v beli Ljubljani, to je v 
edinem večjem mestu, koje imamo Slovenci v rokah, so trn v peti naši “katoliš­
ki” stranki, in na tem torišči srečala se je z nemško stranko, ter postala z le-to 
jednega srca, jedne duše! Skoda, da Dragotin Deschmann iz groba vstati ne 
more, da bi blagoslovil to poroko - mej našim kapelanstvom in našim ger- 
manstvom! Prezgodaj si umrl, Dragotine, in Bog te v istini ni ljubil, ker ti ni 
pustil doživeti srečnega tega trenutka.'95
S. n. je v istem članku tudi izrazil začudenje nad zagnanostjo klerikalcev, saj stvar 
nima nobenega verskega pomena: “Ta hinavska družba pri ti priliki ne bode mogla 
zlesti na Gospodov oltar, kričeč: Gospoda bijejo! da si dobro čuti, da padajo udarci 
jedino le po njeni grešni polti.”
Glede napisov, se je liberalcem zdel položaj popolnoma jasen. Menili so, da je vpra­
šanje javnih napisov le del boja:
[Tu] se bije mej ošabno-neusmiljenim germanstvom in pa tlačenim slovan­
stvom, in kdor trdi, da je v tem boju krivica na strani tlačenega, mora biti ali 
Nemec, ki itak razun sebi nikomur pravičen ni, ali pa renegat, kojega itak celi 
svet zaničuje ... Nikakor pa ne moremo umeti, kako pride naša klerikalna 
stranka do tega, da vtika svojo roko Nemcem na ljubo v žerjavico in da se 
tako dalječ spozabi, da pljuje v slovensko skledo ... preliva svojo kri za Nemce, 
ter meče kolce pod noge lastnemu narodu! Pri prvi priliki, ko se je bilo poteg­
niti za najprimitivnejšo pravico slovenske narodnosti, so odložili krinko, ter se 
pokazali v odurni nemčurski svoji nagoti ter so zastavili ves svoj vpliv v to, da 
bi pridobili zmago Nemcem.
S. n. je izrazil tudi pričakovanje, da “nastane z jednega sestanka dolgotrajna zaljub­
ljenost in končno poroka in morda še celo gola civilna poroka. Naš blagoslov ima 
ta parček že sedaj!”796
Po običajnih zakonitostih so se toni v polemiki povišali in Slovenec je v nadaljevanju 
spregovoril o tem, kako so Nemci tako ali tako po svojih načelih mnogo bližje liberal­
cem, katerim so tudi pomagali do zmage na mestnih volitvah, in zato Nemcev glede 
napisov ne nameravajo tolažiti. Se manj pa mislijo padati v prah, ko se kak liberalni 
odvetnik znebi kake neslanosti - liberalne odvetnike je pri tem Slovenec nasploh raz­
glasil za “najgorje nasprotnike zdravemu, v pravičnosti utemeljenemu razvoju narodov 
in držav”. Vprašanje napisov pa je bilo po njegovem mnenju popolnoma neprimerno:
Beli Ljubljani gospodari tuj, nemški kapital. Vsa večja obrtna podjetja so v nem­
ških' rokah in podpirajo jih najzgovornejši narodnjaki, mej njimi sam slavni 
mestni zastop; večja trgovina je v mnogem obziru v rokah naših nasprotnikov in 
kar je domačinov, so odvisni, če tie od nemških kreditnih, vsaj od židovskih tvor-
94 Slovenec (v nadaljevanju Sl.), 13. 7. 1894.
795 S. n., 14. 7. 1894.
796 Prav tam.
- 302 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
niških zavodov; inženerji, mehaniki, stavitelji so večinoma tujci, niej uradniki je 
obilo Nemcev; sploh, koder je kaj boljšega kruha, se ne reže domačinu; tako je 
Slovencu skoraj jedino mej postreški in dninarji še pripravljeno mesto. Poleg tega 
so hišni posestniki ogromno zadolženi Nemcem, najprej seveda kranjski hranilni­
ci in vsled neugodnih razmer od dne do dne še bolj propadajo. Prometna sreds­
tva v Ljubljani čakajo nujno izvršitve, kanalizacija, mostovi zahtevajo pomoči ... 
in še nehrojno drugega. Pri tem pa se slavni mestni zastop peča z igračico sa- 
moslovenskih napisov, kakor ne hi imel nobenega važnejšega posla in kakor bi 
res iskal, kako bi po nepotrebnem izmetal par tisočakov, menda z novimi tabli­
cami hoteč ustaviti socijalno bedo, ki vedno silneje trka ob duri ...™
S. n. je v odgovoru prinesel vest, da je največji slovenski odpadnik Schwegel v 
Südsteierische Postu pel hvalo Slovencu za njegovo držo glede javnih napisov v 
Ljubljani. Obenem je poudaril pomenljivost tega, da klerikalci posegajo po ogulje­
nih nemškutarskih stališčih glede praktičnosti in koristnosti na jezikovnem področju, 
iz katerih sledi, da je želodec zadnje merilo:
In zategadelj jim je vse igračica, kar ne polni skled. Saj tudi tisto kar nam je 
pel večno-slavni Prešeren, ni nikdar nasitilo praznega želodca.
S. n. je poudaril tudi namero mestnega zbora, da nemudoma spet postavi dvoje­
zične napise, ko bodo isti stali tudi v Celju, Celovcu, Mariboru, Trstu in Gorici, in 
tako odbijal moralne pomisleke klerikalcev.797 798 * Zgodba o javnih napisih v Ljubljani 
pa se je povezovala z omahovanjem oh potrditvi novoizvoljenega župana. S. n. je 
ugotavljal, da zaradi mogočne zaslombe konservativnih Slovencev Nemci “dvigajo 
ponosno svoje glavice in čutijo se, da so nekaj”. Posebno jih je ojunačilo čudno go­
vorjenje deželnega predsednika Heina, ki je ob imenovanju župana Grassellija sled­
njega bolj grajal kakor hvalil. Po poročanju S. n. so kranjski Nemci:
Celemu svetu oznanjali, da so visoki krogi - tu se meni prej kot ne gospod 
Hein - že pomišljali, ali bi izvoljenega župana v najviše potrdilo priporočali 
ali ne, da pa se je končno prišlo do prepričanja, da je jednooki kralj mej slep­
ci, in zategadelj so visoki gospodje novoizbranega župana vendarle priporočali 
v najviše potrjenje. Tako sramote naši nemški someščanje novega ljubljanskega 
župana pred celim svetom, da si ne pomislijo, da je pod božjim solncem ni po­
litične stranke, koja bi v svoji sredi štela toliko duševnih rev in ničel - skoraj 
bi rekli, da niti jednega jednookega ni mej njimi! - kot jih šteje ravno naša 
Ljubljansko-nemška klika v svoji sredi.™
Opisana epizoda v zvezi z uličnimi napisi je torej še poglobila nezaupanje med stran­
kama in vse se je čedalje bolj omejilo na vprašanje: kdo ho prej sklenil sporazum s 
kranjskimi Nemci. Da sta obe stranki pripravljeni na zvezo z Nemci, izpričujeta tudi 
izjavi dr. Šušteršiča, da ima raje Nemca kakor slovenskega liberalca800, in dr. Tavčarja 
(v deželnem zboru spomladi 1895), da gre raje s Schweglom kakor z Mahničem.
797 Sl., 14. 7. 1894.
-99 S- n- D. 7. 1894; članek z naslovom “Upupa Epops IV“.
S. n., 23. 7. 1894; članek z naslovom “Nemci in naš župan".
Ivan Hribar, Moji spomini. I. del, Slovenska matica, Ljubljana 1983, str. 496.
- 303 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Potem ko je zveza med slovenskimi liberalci in kranjskimi Nemci postala očitna ob 
izvolitvi dr. Schafferja v deželni šolski odbor (po Tavčarevi in Murnikovi zaslugi), 
se je na liberalce usul plaz obtožb o izdajstvu. Slovenec je poudaril, da je dr. Schaf­
fer simbol sovražnika slovenskega naroda:
Kjer se je imenoval rajni Dežman, se je oglašalo tudi njegovo ime in s tisto 
mladostno vneto silo kakor Dežmana je pobijala tudi njega vsa slovenska stran­
ka. Dr. Schaffer je še jedini nemško-liberalni ostanek iz tistih polpreteklih časov 
in po pravici že šteje dobrih petindvajset let, kar se bojuje z dosledno gorečnost­
jo v javnosti proti slovenstvu za liberalizem in nemštvo na Kranjskem. Z rajni­
ma papirnima lajevcema “Tagblattom” in “Laibacher Wochenblattom” je v ozki 
zvezi njegova oseba.
Katoliški časopis je tudi poudarjal, da bi tistega, ki bi pred leti prerokoval tak raz­
plet, razglasili za blaznega, onega, ki bi tako nezaslišane zveze predlagal, pa kame­
njali. To zavrženo povezovanje se je po spominjanju katoliškega dnevnika začelo že 
s sodelovanjem na deželnozborskih volitvah:
Vsi Narodovci v trebanjskem okraju so volili trdega Nemca Berga. Še lepše se 
je to pokazalo s tem, ko so podelili častno ljubljansko meščanstvo Schweglu in 
ta je nato skupaj s Schafferjem vodil na motvozu te nekoč divje in silne med­
vede, ki so žugali pohrustati vsacega, kedor si je drznil dvomiti o načelu abso­
lutne narodnosti. Kar nič več niso bili nevarni Nemcem in liberalstvu.
Slovenec (v nadaljevanju Sl.) je liberalce prav tako razglasil za “črve, ki glojejo 
mrliče tj. grdo, mrtvo truplo - nemški liberalizem”.801 S. n. je odgovarjal, da je Slo­
venčevo kričanje znamenje, da “gospodje kapelanje čutijo vdarec in da čutijo pred 
vsem, da je igra končana - pa tako končana, da so jo oni zgubili”.
Obenem je S. n. razkril “javno” skrivnost:
Škof Missia je v soglasji z drugim visokim gospodom do zadnje podrobnosti 
malo pred volitvami dogovoril celi načrt za naskok na narodno stranko ...In 
ta dva gospoda sta razdelila plašč narodne stranke: vzela sta nam Ljubljano, 
ter jo mej Nemce in klerikalce jednakomerno tako razdelila, da pošlje Ljublja­
na v deželni zbor nemškega in klerikalnega poslanca. Vzela sta nam deželni 
odbor, kjer naj hi imela naša stranka jednega ali pa nobenega zastopnika.
Tako bi bili narodnjaki čisto “na suhem” in za svoje volivce ne bi mogli storiti čisto 
nič. S tem sporazumom pa bi klerikalci podelili Nemcem še vse hujše koncesije, 
kakor so jim jih dali narodnjaki. Torej je bil sporazum med Nemci in narodno stran­
ko nujen in tako rekoč sklenjen za narodov blagor. Ob koncu so v S. n. javno po­
zvali Missio, naj “pod škofovsko svojo častjo izreče, da ni pred zadnjimi deželnoz- 
borskimi volitvami konferiral z drugim visokim gospodom v ta namen, da bi se do­
segla trajna zveza mej nemško in klerikalno stranko na Kranjskem”.802 Sl. je po teh 
brezobzirnostih svoje obtožbe še stopnjeval: med slovenske liberalce in hrvaško na­
rodno (tj. madjaronsko) stranko je postavil enačaj in trdil, da je “slovenski narod 
toliko 'naroden', kolikor so narodne mažaronske Narodne novine”, dr. Nevesekdoja
801 Sl., 4. 3. 1896.
802 S. n., 6. 3. 1896.
- 304 -
r
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
(Tavčarja) pa je razglasil za “coadjutorja barona Schwegla in dr. Schafferja cum 
iure succedendi v nemškutariji”. Vsa Narodova natolcevanja v zvezi s škofovimi 
predvolilnimi dogovori z Nemci je označil za smešna, saj temeljijo na dveh doka­
zih: “To je javna tajnost!” in “Znano je!”. Kljub temu pa se je Slovencu takoj za 
temi izlivi besa zapisalo naslednje:
Povejmo mi, kaj je znano. Znano je, da so nemški liberalci ponujali naši strani 
kompromise za deželnozborske volitve, da so ji ponujali svojo pomoč pri volitve- 
ni borbi. Znano je pa tudi, da je katoliško-narodna stranka odločno odbila te 
ponudbe in da so se potem nemškim liberalcem obesili naši Narodovci za vrat. 
Znano je, da so vsi “narodni” možje volili v Trebnjem Nemca Berga; znano je, 
da so nemškonogi turnarji in najhujši nemški zagrizenci se kar tlačili na rotovž 
oddajat glasove za Hribarja in Grassellija, znano je, da so npr. tržiški Nemci in 
nemškutarji ponosno oddajali svoje glasovnice za Murnika in da se je od tiste­
ga časa že sklenil civilni zakon mej našim liberalnim nemštvom in našim advo- 
katstvom, katerega je najnovejši sad dež. šol. sveta član dr. Schaffer.903
S. n. je to zanikanje zavračal:
Slovenec sam pripozna, da se je za odrom nekaj godilo, trdeč, da je nemška 
stranka ponudila kompromis klerikalni stranki ... Ce pa se je ponujal kompro­
mis, vršile so se tudi razprave, in za vas siromake, ki se brez škofovega miglja­
ja niti sopsti ne upate, kdo naj je vodil te razprave, če ne prevzvišeni nadškof*0*
Liberalci so sicer priznali, da je žalostno, ker imajo Nemci svojega zastopnika v de­
želnem šolskem odboru, kar jim glede na njihovo maloštevilnost nikakor ne pripa­
da. Za to neljubo dejstvo so pripisali odgovornost Katoliško-narodni stranki. Slednja 
bi kot močnejša morala ponuditi sodelovanje narodnonapredni stranki, saj narod­
njaki kot šibkejši tega niso mogli storiti - to bi se namreč imelo za slabost. Toda to 
se ni zgodilo, saj taka zveza ne bi bila v skladu s programom, ki ga je katoliški 
stranki predpisal Mahnič. Kolovodji klerikalcev, Klun in Detela, sta po podatkih S. 
n. te predloge odločno zavrnila. Da bi klerikalci dosegli popolno prevlado, so začeli 
ponujati sodelovanje Nemcem - deželni glavar Detela je na prvi seji novega dežel­
nega zbora veleposestniški kuriji ponujal sodelovanje poslancev kmečkih občin. Sle­
dila so pogajanja pod patronatom deželnega predsednika barona Heina.
[Ta] je pogajajočima se strankama dajal priliko inter pocula utrjevati prija­
teljstvo kranjskega klerikalizma z nemškim liberalstvom. Te dni nosili so gene­
ralissimus Klun ter njegova adjutanta Povše in Papež jako pokonci glave ...
S. n. je sicer priznal, da ne ve, kaj so klerikalci ponujali nemškoliberalnim poslan­
cem “v rekompenzacijo”, da bi v deželni odbor pomagali izvoliti njihovega kandidata, 
vendar glede na poznavanje botra in narodno prepričanje onega, ki bi moral zvezo 
blagosloviti, ne dvomijo, da ne bi pri volitvah v šolski odsek podprli dr. Schafferja.
Ako torej sedaj kriče nad narodnonapredno stranko, kriče le vsled tega, ker vi­
dijo svojo onemoglost.
803 Sl., 7. 3. 1896.
804 S. n., 9. 3. 1896.
- 305 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
S. n. se je čutil poklicanega, da nekako pojasni bratom zunaj Kranjske žalostne oko­
liščine zadnjih političnih dogodkov. Slovencu, ki je klical nanj ogenj in žveplo, pa je 
skupaj s Hamletom sporočil: “Pojdi v samostan, Ofelija!”805
O ozadju sklepanja zveze med Nemci in slovenskimi liberalci sta pisala v svojih 
spominih Ivan Hribar in Fran Šuklje, svoje videnje teh dogodkov pa je prispeval 
tudi Fran Erjavec v svoji Zgodovini katoliškega gibanja na Slovenskem. Oba, Hribar 
in Erjavec, sta zatrjevala, da je bil sporazum sklenjen po posredovanju Janka Ker­
snika in na pobudo Frana Šukljeta. Erjavec je tako zapisal, da je Šuklje kljub temu, 
da se je njegova stranka združila s Tavčar-Hribarjevo, leta 1892 poskušal v kranj­
skem deželnem zboru spodbuditi koalicijo med katoliškimi konservativci in liberal­
nimi nemškimi veleposestniki. Vodstvo teh je po Deschmannovi smrti 1. 1889 prev­
zel prav tak odpadnik baron Schwegel. V tej koaliciji naj bi našel primeren prostor 
Šuklje. Toda katoličani so tudi ta poizkus rezko odklonili in se sami pripravljali na 
bližajoče se deželnozborske volitve. S. n. je seveda tudi to znal razložiti po svoje: 
“Škof kompromisa ni odklonil, pač pa ga je odklonila nemška stranka, sprevidevši, 
da se z nagim nazadnjaštvom bratiti ne sme in ne more.”806 807
Potem ko so se duhovi dokončno ločili ob deželnozborskih volitvah jeseni 1895, je 
volilni izid jasno pokazal, da so Nemci postali jeziček na tehtnici: v deželnem zbo­
ru so klerikalci zasedli 16 mest, liberalci 9, Nemci pa 11.
Tedaj so storili oni, nekoč tako radikalno-narodni liberalci, ki so proglašali 
zadnja leta ves nacionalizem za svoj monopol in vsakemu ob vsaki priliki očita­
li narodno izdajstvo, oni usodepolni narodni in politični greh, ki je potem toli­
ko let ... oviral organski napredek vse dežele ... Samo da obdrže oblast, so na­
mreč sklenili na Šukljetovo iniciativo in s Kersnikovim posredovanjem meseca 
januarja l. 1896 pogodbo z Nemci, ki so jo podpisali liberalni in nemški prva­
ki in ki je dajala Nemcem mnogo važnih koncesij v deželnem šolskem svetu, 
pri deželnem gledališču in drugod, razen tega je pa odločala še vzajemno in 
složno postopanje deželnozborskih klubov.907
Hribar prav tako kakor Erjavec trdi, da so se poskusi kombinacij sklepanja sporazu­
ma med klerikalci in kranjskimi Nemci začeli že leta 1889. Za “odiozno” zvezo med 
naprednjaki in Nemci je bila po njegovem mnenju odgovorna Katoliško-narodna stran­
ka, predvsem pa njeno nasprotovanje slovenskemu gledališču. To je bilo popolnoma 
nezaslišano, saj “je bilo gledališče v naših rokah mogočno sredstvo za buditev ljubez­
ni in spoštovanja do slovenskega jezika in za širjenje njegove veljave v javnosti, ki si 
jo je bila že skoraj čisto osvojila nemščina”. Položaj je bil po Hribarjevih besedah 1. 
1896 dramatičen, saj je Katoliško-narodna stranka po Šušteršičevem diktatu sklenila 
odkloniti vsako podporo Slovenskemu dramatičnemu društvu, s čimer bi bil zadan 
smrtni udarec slovenskim gledališkim predstavam. V tem položaju so se pojavili “one­
ga duha [Šukljetovega, op. a.] posredovalci, katerega Fran Erjavec večkrat omenja”, z 
zagotavljanjem, da Nemci že zaključujejo pogajanja s Katoliško-narodno stranko. Tako 
so po Hribarjevih besedah moralni zadržki za sklenitev zveze z Nemci postali “obso-
805 S. n., 12. 3. 1896.
806 S. n., 9. 3. 1896.
807 Fran Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Lj., 1928, primerjaj str. 62-64.
j{
- 306 >
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
letni” (prišli iz rabe), saj naj bi ta zveza “pomenjala ravno v narodnem oziru precej­
šen uspeh”. Ker je bil sporazum pač sporazum, je veljal za vse akte deželne uprave, 
tudi za volitve v deželni odbor in v deželni šolski svet, je zaključil svojo razlago Hri­
bar in poudarjal, da so na njegovo vztrajanje besedilo pogodbe spremenili - slovenski 
liberalci se tako niso obvezali, da bodo Nemcem dejavno pomagali pri volitvah v ljub­
ljanski občinski svet, Kmetijsko družbo in trgovsko-obrtno zbornico, temveč so jim 
zgolj priznali pravico do zastopstva v teh korporacijah. Da je nemški deželnozborski 
klub tako pogodbo sprejel, je bila po Hribarjevem zatrjevanju Schweglova zasluga. Z 
njim je bil Hribar v izvrstnih odnosih. Neposredna iztržka te pogodbe sta bila ohra­
nitev slovenskega gledališča in ustanovitev meščanske šole v Postojni.808 Hribarjevi 
spomini so spodbudili Frana Sukljeta k objavi njegove resnice. Šuklje je, oprt na ob­
javljene dokumente iz Taaffejeve zapuščine (pismo ministra grofa Kuenburga Taaffe­
ju), zatrdil - kar tudi sicer ni bilo nikoli sporno - da je bil Winkler odstavljen zaradi 
posredovanja nemškoliberalnih krogov in da je njegov naslednik baron Hein “prišel v 
Ljubljano direktno kot zaupni mož nemških levičarjev”. Vendar pa tudi Hein ni mo­
gel pripomoči kranjskim Nemcem do veljave vse do novih deželnozborskih volitev 
novembra 1895. Kakor je samozavestno zatrjeval Šuklje, bi do takrat on in Klun po­
polnoma zadostovala, da bi preprečila zvezo nemškega veleposestva in slovenskih na­
prednjakov. Heinu so njegove nakane uspele šele, ko teh dveh “silnih” dejavnikov ni 
bilo več v deželnem zboru. Šuklje je objavil tudi pismo prijatelja, deželnega poslanca 
Janka Kersnika, z dne 30. 12. 1895, v katerem ta govori, da se obe slovenski stranki 
pulita za naklonjenost Nemcev ter pri volitvah v odseke sklepata z njimi posle in po­
skušata škoditi ena drugi:
Iz vsega dosedanjega je razvidno, da bo vse zasedanje le vodeno v obeh narodnih 
strankah za prijateljstvo Nemcev. In veruj mi na besedo, da sta Hribar in Tavčar 
bolj željna te ljubezni, nego Putifarka - Jožefa ... Gotovo je danes le to, da se Nem­
ci ne vežejo na nobeno stran in da bo treba vse naše previdnosti, da se jih pridobi 
za volitev deželnega odbora. Za pogajanja ž njim, pomisli - designiran sem jaz!
Šuklje je jasno pokazal tudi na krivca za to slovensko katastrofo in natančno določil 
datum, ko se je uveljavila:
Oni pa, ki je bil dejansko voditelj narodnonapredne stranke, je bil g. Ivan Hri­
bar. Po moji slutnji je bil baš ta politična neroda, ki je zapeljal narodnona- 
predno stranko v tako zagato ... Pakt z Nemci, sklenjen in blagoslovljen po ba­
ronu Heinu, se je obelodanil v seji dne 31. januarja 1896 pri volitvi deželnega 
odbora. Slo je za izvolitev deželnega odbornika iz cele zbornice. Slovenski kato­
liški poslanci so oddali svoje glasove za dotedanjega deželnega odbornika dr. 
Papeža, ki je bil obenem načelnik njihovega kluba. Čisto jasno, da so oni za­
stopali ogromno večino prebivalstva dežele Kranjske, kljub temu pa so zmagali 
naprednjaki s svojim kandidatom dr. Tavčarjem, za katerega so glasovali tudi 
Nemci. Tavčar je bil izvoljen z 19 glasovi proti 15, ki jih je dobil dr. Papež.
In za to beračijo ter za borih 6000 goldinarjev letne subvencije za slovenske 
gledališke predstave so se zavezali zastopniki narodnonapredne stranke s svo­
808 Ivan Hribar, Moji spomini I, Slovenska matica, Ljubljana 1983, str. 495-497.
- 307 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
jim podpisom, da ne bodo sprožili nobene narodne akcije drugače nego spora­
zumno z Nemci! In ta pakt je držal od leta 1896 do 1905!
Šuklje je sodil, da je “od tega trenutka sam Nemec postal dejanski gospodar v de­
želnem zboru ... kljub temu, pa to ni moglo trajati večno, saj ogromna večina Slo­
vencev zveze nikoli ni potrdila”. Šuklje si je za potrditev svoje različice priskrbel 
tudi pričevanje enega od Nemcev, ki so sodelovali pri sklepanju omenjene politične 
zveze. Ta “absolutno verodostojni” gospod je povedal, da je Hein najprej poskusil 
srečo pri klerikalnih poslancih. Tako je na večerjo povabil: deželnega glavarja Oto­
na Detelo in kanonika Kluna za slovensko katoliško stranko ter barona Schwegla, 
grofa Barba in viteza Franca Langerja. Vendar klerikalci niso želeli skleniti zveze, 
nad njo pa niso bili posebno navdušeni niti večinoma liberalno usmerjeni Nemci. 
Nato je Hein poskusil pri narodnonapredni stranki in ta je, se zdi, na to vabilo ko­
maj čakala. Pogodba je po tej različici izrecno določala:
- Obe strani jamčita subvencijo za slovensko in nemško gledališče v enakem znesku.
- Volitve v vse odbore bodo potekale po ključu števila poslancev, in sicer v raz­
merju: klerikalci 5, veleposestniki 4, liberalci 3.
- Ohranitev podpore 600 gld za pouk nemškega jezika.
- Sporazum o tem, da slovenski liberalci ne bodo postavljali nobenih predlogov v 
narodnem smislu; če bo tovrstne predloge postavljala tretja, katoliška stran, se 
ne bodo smeli strinjati z njimi, razen po predhodnem sporazumu z Nemci.
- Za člana deželnega odbora iz vrst deželnih poslancev bodo volili kandidata iz 
vrst narodnonapredne stranke.
Ta dogovor so čez eno leto obnovili in ga postavili v pisno obliko. Za slovenske li­
beralce sta ga podpisala Hribar in Tavčar, za Nemce pa Schwegel, Schaffer in skriv­
nostna Šukljetova priča. Za potrditev omenjenih dejstev se je Šukljetov informator 
ponudil tudi kot priča v morebitnem sodnem procesu in še pripomnil, da se je ide­
ja o tem, da je Šuklje zrežiral zvezo med Nemci in slovenskimi liberalci, lahko pri­
kradla le Hribarju.809
Kakor koli, dejstvo je, da sta se obe slovenski stranki pogajali z Nemci. To, da sta 
slovenska narodnonapredna in nemška stranka našli kompromis oziroma jima je 
uspelo skleniti sporazum, je po svoje razumljivo, saj je bila Katoliško-narodna stran­
ka v vzponu in je bila bojazen, da popolnoma prevlada, upravičena. Poleg tega so 
si bili slovenski liberalci in Nemci idejno - če seveda zanemarimo narodni dejavnik
- sorodni. V tem smislu ne gre pozabiti na dolgoletno spogledovanje in “staro sim­
patijo”, ki se je zdaj končno udejanjila. Po dolgih letih frustrirajočega čakanja na 
spreobrnitev mladoslovencev, Deschmannovega obupa ob ugotovitvi, da so mlado­
slovenci samo blodna, navidezna luč v temi kranjskega političnega prostora in da 
se nočejo in nočejo spametovati, opustiti narodnih sanjarij oziroma obrniti hrbta 
kaplanom ..., so kranjski Nemci - seveda v čisto drugih stvarnih okoliščinah kakor 
pred dobrim poldrugim desetletjem - le dočakali svojega slovenskega političnega 
partnerja, po katerem so tako zelo in tako dolgo hrepeneli.
809 Fran Šuklje, Iz mojih spominov, Lj., 1926, Katoliško tiskovno društvo, Jugoslovanska tiskarna, str. 
118-127.
- 308 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Čeprav je v posameznih publikacijah mogoče prebrati, da je koalicija med Nemci in 
slovenskimi liberalci na Kranjskem trajala do leta 1908810, je iz različnih virov jasno, 
da so jo Nemci že leta 1905 šteli za mrtvo, saj so jo slovenski naprednjaki v dežel­
nem zboru s sovražnim glasovanjem prelomili. To se ujema tudi s Sukljetovo naved­
bo, da je sporazum trajal do leta 1905. O tem bo več govora na naslednjih straneh. 
Zdi se, da je bil sporazum nepopoln in je, kakor so slovenski liberalci ves čas pou­
darjali, dejansko veljal le za deželni zbor in samo za nekatera vprašanja, ne pa za 
narodnostna (slovenski liberalci se na tem področju niso čutili omejene, kljub temu 
da so se po Šukljetovi različici s pogodbo zavezali tudi tozadevno). Se več - po 
poročilih kranjskih Nemcev so se njihovi slovenski zavezniki iz deželnega zbora v 
vsakdanjem življenju na “terenu” vedli do njih vse prej kakor prijateljsko-zavezniško. 
Ves čas nemško-liberalne zveze je namreč klerikalno časopisje s Slovencem na čelu 
liberalce dražilo, zasmehovalo in zmerjalo za hinavske izdajalce, ki prisegajo na na­
rod, povezujejo pa se z njegovimi sovragi. Liberalci so z besedo (dokazovanjem v S. 
n., da gre le za sporazum o kulturno-političnem sodelovanju v deželnem zboru, na­
perjenem proti klerikalni strahovladi, in je narodu samo v korist, sicer pa da nimajo 
z Nemci nobene zveze ...) in dejanji (divjimi protinemškimi izgredi) poskušali sprati 
žig narodnih izdajalcev. Kranjski Nemci so ugotavljali, da njihovo življenje in premo­
ženje primitivne horde pod taktirko liberalcev še nikoli niso tako zelo ogrožale ka­
kor ravno, ko je bila v deželnem zboru na oblasti liberalnonemška koalicija.
Vendar pa so se liberalne vrste na Kranjskem strnile prepozno, združitev je bila nei­
skrena in - vsaj na strani slovenskih liberalcev - delno sprejeta z negodovanjem. Tako 
je npr. Hribar že od vsega začetka obžaloval, da se je zveza sploh sklenila. Po drugi 
strani je bila dejansko le dogovor o omejeni oziroma točno določeni izmenjavi konce­
sij v deželnem zboru. Ker pa je kljub temu škodila nacionalistični avreoli liberalcev, 
so to slednji - kakor bomo videli v nadaljevanju - poskušali nadomestiti s precej ener­
gičnimi, tudi fizičnimi izpadi zoper Nemce. Vse skupaj se niti ni izkazalo kot pravo 
zavezništvo, temveč bolj kot gola pogodba na račun tretjega, propadla v tistem tre­
nutku, ko se je ena od pogodbenih strani poskušala pogoditi na škodo zaveznika.
vii/2 Zveza med slovenskimi liberalci in kranjskimi Nemci 
v deželnozborskih klopeh ter divja vojna po ulicah in časo­
pisih (1895-1905).
Slovenski liberalci so že ob sklenitvi zveze začutili potrebo po njenem opravičevanju 
in razlaganju, da so to storili iz nacionalnih interesov in da jih to nikakor ne ovira 
pri njihovem boju za narodov blagor. To so - kakor bomo videli v nadaljevanju - do­
Na to napačno navedbo lahko naletimo v starejših publikacijah, npr. v Zgodovini Slovencev Cankarje- 
ve založbe iz leta 1979, pa tudi v najnovejšem času, npr. v Ilustrirani zgodovini Slovencev, ki jo je izdala 
Mladinska knjiga leta 2001.
- 309 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
kazovali s srditim protinemškim pisanjem po časopisih, s pouličnimi protinemškimi 
izgredi in obtoževanjem klerikalcev, da so pravzaprav oni tisti, ki paktirajo z Nemci. 
Že na občinskih volitvah 1897 so obtožili klerikalce, da je njihovo domoljubje in 
protinemštvo zlagano in bi raje videli, da v mestni občinski svet pridejo Nemci, 
samo da slovenski naprednjaki na volitvah izgubijo.811
Klerikalci pa so se odločili, da izkoristijo priložnost in potolčejo liberalce z njiho­
vim lastnim orožjem: čedalje bolj so postajali narodno radikalni. Tako so se liberal­
ci znašli v precepu, saj so jih klerikalci s stopnjevanjem mednacionalne napetosti 
silili v neljubo izbiro med slabima možnostma:
- da sledijo stopnjevanju nacionalističnega tempa in podprejo čedalje radikalnejše 
nacionalne zahteve, ki so jih predvsem v deželnem zboru in ob protinemških de­
monstracijah postavljali klerikalci; tako bi liberalci de facto prekršili pakt, podpisan 
z Nemci, in sami spodkopali temelje svoje oblasti
- da postanejo zmerni, se zadovoljijo bolj z liberalno in manj z nacional(istič)no 
politiko ter si tako prislužijo sloves narodnih mlačnežev in nemškutarjev, kar posle­
dično pomeni odreči se vsakemu odločilnemu vplivu pri volivcih, ki so jih dolga 
leta privabljali z nacionalističnim kričanjem in protinemško držo.
Slovenski liberalci so nekaj časa poskusili združiti nezdružljivo: v deželnozborskih 
klopeh usklajeno glasovati z Nemci, na ulici in po časopisih pa dokazati, da so še 
vedno hujši nacionalisti od klerikalcev. Seveda se ta politična “doktrina” ni mogla 
udejanjati brez pretresov in očitkov, da je prozorna in zlagana.
Kranjski Nemci so v začetku leta 1898 ugotavljali, da so slovenski klerikalci prevze­
li prvenstvo v preganjanju Nemcev in v tej panogi zasenčili slovenske radikalce. 
Slednji so bili po mnanju Deutsche Stimmen aus Krain und Küstenland (v nadalje­
vanju D. S.)812 pod vodstvom “dveh Ivanov Groznih” (Hribarja in Tavčarja) glavni 
protagonisti sovraštva do Nemcev. Vendar za svoje zasluge npr. Tavčar ni bil pri­
merno nagrajen, saj so ga kljub velikim dosežkom in precejšnjim denarnim pris­
pevkom za slovensko stvar imenovali “Grablje”, žaljivi vzdevek, ki si ga je pred njim 
prislužil učenjak Deschmann. Tudi Hribarjev ugled je po presoji Nemcev nedavno 
osmešenje okrnilo in Nemcem se je zdelo, da je vladavina obeh groznih Ivanov pri 
kraju. D. S. so ugotavljale, da so nastalo praznino izkoristili klerikalci in v narodni 
gorečnosti začeli prevzemati prvenstvo, kar je postajalo očitno tudi iz pisanja v Slo­
vencu.813 To so poleg Slovenčeve gonje proti nemškutarjenju in nemški prevladi v 
deželi potrjevale tudi demonstracije pred Kazino, ki so jih klerikalci pod Štefetovim 
vodstvom organizirali proti kranjskim nemškim študentom, združenim v društvo 
Carniola. Vse skupaj naj bi bilo po nemški oceni nekak izpit klerikalcev pred na­
prednjaki, s katerim naj bi dokazali, da so zreli za medsebojno zvezo.
Povod za stopnjevanje napetosti v Ljubljani v začetku februarja 1898 so bili izgredi 
nemških študentov na Dunaju in v Gradcu, kjer so že pred nekaj meseci začeli mal-
811 S. n., 29. 4. 1897 in 5. 5. 1897; podrobnosti glej v poglavju o volitvah.
812 Deutsche Stimmen aus Krain und Küstenland (v nadaljevanju D. S.) so začele izhajati v začetku leta 
1898 kot priloga Grazer Tagblatt, glasila štajerskih liberalnoustavovernih Nemcev. Pozneje se je ime ne­
koliko spremenilo, tako da se je glasilo Deutsche Stimmen aus Krain, Triest und Küstenland.
813 D. S., 4. 3. 1898; članek z naslovom “Clericale Deutschenhetze”.
- 310 -
Vil. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
tretirati slovenske visokošolce. Zato so bili slovenski dijaki ogorčeni, ko so si nemški 
študentje v Ljubljani osnovali počitniško društvo Carniola. Zlasti jih je - pa tudi vse 
druge zavedne Slovence - dražilo, ker so ti burši po Ljubljani hodili v svojih unifor­
mah z značilnimi čepicami, na katerih je bil še posebno izzivalen frankfurtski trak. 
Tako se je primerilo, da so se 14. 2. 1898 slovenski in nemški dijaki stepli v okolici 
pošte. Ravsanje se je nadaljevalo ves teden, saj so slovenski dijaki zahtevali, naj bur­
ši snamejo čepice, in jim jih večkrat poskušali vzeti. Na drugi strani so burši vztraj­
no izzivali, tako da jih je npr. več skupaj hodilo vštric in se mimoidočim niso hoteli 
umikati ... Napetostim je z zanimanjem sledil znani novinar in klerikalni “propa­
gandni minister” Ivan Stefe, ki je kmalu začutil, da bi jih lahko uporabil za demon­
stracijo narodne zavednosti krščanskosocialne zveze. Ker so imeli burši svoj center v 
Kazini in izza kazinskih oken mimoidočim večkrat kazali svoje čepice in trakove, 
včasih pa tudi osle, se je dogajanje osredotočilo na Zvezdo. Slovenski narod in Slo­
venec sta o vseh izgredih poročala razmeroma zmerno, dijake svarila pred izziva­
njem buršev in jih pozivala, naj ostanejo mirni, hkrati pa se zgražala nad lažnivimi, 
napihnjenimi in žaljivimi vestmi v nemških časnikih. Olje na ogenj je prilil Stefe, ki 
je nekje “izvedel”, da nameravajo buršem priti na pomoč njihovi tovariši iz Gradca 
in Dunaja. To informacijo je objavil v Slovenskem listu, “neodvisnem” krščanskoso­
cialnem glasilu. Naslednji korak je bil protestni shod Slovenske krščanskosocialne 
zveze, katere tajnik je bil - kdo drug kakor Štefe. Tam so sprejeli zahtevo, naj obla­
sti prepovejo nošnjo frankfurtskih trakov, in grozeče izjavljali: “Slovensko delavstvo 
ne more več ohraniti mirne krvi očigled tega, da se nemštvo upa razgrajati po naši 
slovenski Ljubljani, katere slovenski značaj smo pripravljeni braniti do skrajnih po­
sledic”. Člani Slovenske krščanskosocialne zveze so nato začeli agitirati za demon­
stracije - v glavnem so ljudi informirali po gostilnah. Ena od prič na poznejši sodni 
obravnavi je npr. navedla, da je član krščanskosocialne zveze Kosez v “Mehletovi 
šnapsariji pri Dolenski mitnici” razlagal naslednji scenarij:
Jutri pridejo Nemci iz Gradca ali Dunaja, mi bomo šli v katoliško društvo, 
Nemci pa v Kazino. Katoliški se bomo zbrali v svojem domu in potem šli v 
Zvezdo. Če bomo tam skozi Sternale šli in če bo kateri Nemcev kaj reki, pa jih 
bomo nabili.
Nato je Kosez še posebej pozval:
Pridite vsi Stefanovski fantje jutri ob 11. uri v Zvezdo, da bomo vidli, kaj bo, 
če bo kakšen kaj storil, ga bo že eden ali drugi ke v rit sunil.
Tudi dosti drugih prič je potrdilo, da se je nekaj dni pred izgredi po gostilnah go­
vorilo, kako bodo “nemčurje tepli in v Zvezdi vse zbili”. Že v soboto 19. 2. zvečer 
je bilo raztresenih po cestah, nalepljenih po hišah, drevesih in drugod več tisoč 
listkov, ki so Slovence pozivali, naj pridejo v nedeljo ob 11. dopoldne v Zvezdo. 
Tam je bilo že ob 10. vse polno ljudstva, ob 11. je bila Zvezda natlačeno polna, tru­
me pa so še kar prihajale. Mnogo ljudi je imelo pripete slovenske trobojnice, čeda­
lje več je bilo klicev “Živio!”, “Dol s čepicami!”, “Pereant burši!”, “Pereat Germa­
nia! Naj pogine Nemčija!”, “Notri pojmo in jih vun vržimo!”, “Vun z njimi! Na go­
lažu jih bomo snedli!”. Policija je poskušala množico razgnati, vendar brez uspeha, 
saj so jo razburjali burši, ki so se kazali s kazinskih oken s svojimi čepicami in izzi-
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
valno postopali pred poslopjem. Župan Hribar je ljudi miril, šel je tudi v Kazino in 
prosil burše, naj snamejo čepice, a tega niso hoteli storiti, ker so se za kordonom 
mestnih redarjev počutili varne. V Kazino so letela jajca in kamenje, razbili so ne­
kaj oken. Nekateri demonstranti so prišli v stavbo, da bi naskočili burše, vendar so 
jih redarji pravočasno vrgli ven. Ko so demonstranti odpeli “Hej, Slovani!” in “Na­
prej, zastava Slave!”, se je napotil velik del množice po Šelenburgovi in Wolfovi uli­
ci pred mestno hišo in tam so spet zapeli obe pesmi. Ko se je množica vračala v 
Zvezdo, je policija nastopila odločneje - zabliskale so se sablje in nekateri redarji 
so potegnili celo revolverje. Okoli dvanajstih so prišli žandarji ter Slovence razgnali 
z bajoneti in puškinimi kopiti. Na poti v Zvezdo je bila celo stotnija vojakov, a priš­
la je le do Mesarskega mostu, saj je v Zvezdi niso več potrebovali. Med demon­
stranti je bilo videti dosti pripadnikov Slovenske krščanskosocialne zveze, Ivan Šte- 
fe pa je po navedbah mnogih prič nastopal v vlogi vodje oziroma “Rädelsführerja”. 
Razdeljeval in pripenjal je ljudem slovenske trakove ter “zmiraj okoli letal in ljudi 
spodbujal”. Ko so redarji aretirali Jakoba Ardigala in ga odvedli na rotovž, je Štefe 
tekel k županu Hribarju in posredoval, da so ga izpustili. Množici je tudi ukazal, 
naj gre iz Zvezde v Šelenburgovo ulico, in pred njo korakal, ljudje pa so mu sledili, 
kamor je hotel ... Ko so žandarji Zvezdo “očistili”, sta iz Kazine prilezla dva burša. 
Opazila ju je skupina razgretih slovenskih narodnjakov in planila za njima. Eden 
od Nemcev se je srečno skril v neki hiši, drugi pa se je zatekel k čevljarju Jožefu 
Zupanu v Hilšerjevih ulicah. Demonstranti so začeli oblegati delavnico, metati va­
njo kepe - “ena kepa, v kateri je bil kamen, zadela je 82 let staro taščo Jožeta Zu­
pana na usta” - in pritiskati na zaklenjena vrata. Kazalo je, da jih bodo razbili. Car- 
niolec je zato skočil ven, dobil nekaj bušk, toda na srečo mu je uspelo steči do de­
želnega predsedstva in tamkajšnji žandar ga je vzel v varstvo. Hujših posledic de­
monstracije niso imele.
V naslednjih dneh so se strasti polagoma umirjale. Nemški burši, ki so jim Ljub­
ljančani pravili “karfijolčki”, so sicer še hodili po Ljubljani, vendar je ponavadi ho­
dil za njimi mestni redar. Kakega večjega učinka njihovo izzivanje ni več doseglo - 
nekemu buršu so se na Mestnem trgu zaničljivo posmehovale branjevke, tako da 
jih je tekel tožit policaju, ipn.
Proces proti najbolj ognjevitim udeležencem demonstracij se je začel 13. 5. 1898 in 
je bil po nekaj desetletjih prvi večji politično-kazenski proces v Ljubljani. Prvoobto- 
ženi je bil Ivan Štefe, poleg njega pa je sedlo na zatožno klop še sedemnajst demon­
strantov, od katerih je bilo deset delavcev oziroma obrtniških pomočnikov, štirje ju­
risti ter po en slikar, posestnik in trgovski potnik. Najmlajšemu med njimi je bilo 
štirinajst let, sodili pa so mu zato, ker je izmaknil klobuk, ki ga je izgubil neki bežeč 
Nemec. Branili so jih najuglednejši slovenski odvetniki: dr. Krisper, dr. Tekavčič, dr. 
Tavčar, dr. Pirc, dr. Šušteršič, dr. Papež in c. kr. notar Plantan. Obtoženi so se zago­
varjali, da so v Zvezdo zašli po naključju ali zgolj iz radovednosti, razlagali so, da so 
jih policaji nadlegovali brez razloga, tisti, ki so silili v Kazino, so zatrjevali, da so 
hoteli le v kazinsko restavracijo na vrček piva, oni, ki so se policajem nasilno upira­
li, so se izgovarjali na pijanost ... Hkrati so valili krivdo na carniolce, češ da so vse 
zakuhali, ker so ljudem z oken kazali osle. Štefe je zanikal, da bi on, mlad človek,
- 312 -
r
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
spravil na noge 5000 demonstrantov, pač pa da so bile demonstracije izraz ljudske 
nejevolje nad nemško nesramnostjo. Obtožbe, da je hujskal in pozival k vstaji, je 
odločno zavrnil, priznal pa, da je pel in vpil. Po njegovem mnenju demonstranti 
niso nameravali naskočiti Kazine, ker bi kaj takega lahko izvedli kvečjemu ponoči.
Ob koncu sojenja je bilo oproščenih 11 obdolžencev, sedem pa so jih obsodili. Kaz­
ni so bile izrečene zaradi hujskanja demonstrantov oziroma žaljenja redarjev. Ivan 
Štefe je moral plačati globo 10 gld, samo z globo pa jo je odnesel še eden od obso­
jenih. Od preostalih je najtežjo kazen - šest tednov zapora - dobil Janez Erbežnik, 
ker je pred Zupanovo delavnico razsajal in grozil, da so se ga vsi ustrašili, ter na 
silo poskušal priti do pobeglega carniolca. Drugi so dobili zaporno kazen od 24 ur 
do nekaj tednov.814
Ljubljanske demonstracije 1. 1898 lahko ocenimo kot odmev narodnostnih spopadov 
oziroma porast nemške nacionalne nestrpnosti. To so 1. 1897 spodbudili Badenijevi 
poskusi uvajanja odredb o obveznem znanju obeh deželnih jezikov - češkega in 
nemškega - za državne uradnike na Češkem.
Nemci so menili, da je ob takem narodnem junaštvu sprava med slovenskima stran­
kama zagotovljena:
Stvar je uspela, združitev je dosežena in tudi Hribar zdaj plava svež in živa­
hen v klerikalnih vodah kakor ščuka v ribniku, polnem krap o v.815
Toda Hribar se po lastnem spominjanju ni počutil tako krasno, kakor se je zdelo 
Nemcem. Demonstracije pred Kazino, ki so jih pripravili klerikalci, je dojel kot pri­
tisk nase, zato da bi mu “pomagale” oddaljiti se od Tavčarja, ki je veljal za Nem­
cem prijaznega:
Dr. Šušteršič je že davno imel namen uničiti, oziroma oslabiti narodnonapred- 
č^n^Otran^oš~Ker se nisem udal njegovim vabilom, da se ločim od dr. Tavčarja 
ter na ta način v narodnonapredni stranki zanetim medsebojne boje, skušal 
mi je delati križe in težave, kjerkoli je bilo mogoče. Njegovi taktiki je odgovar­
jalo, da so pristaši Slovenske ljudske stranke uprizarjali semtertje demonstraci­
je pred Kazino. Zato, da je meni delal neprilike. Štefe mu je bil kot organiza­
tor teh demonstracij dobrodošel pomočnik.™6 
Zdi se, da je bilo prepričevanje precej uspešno, saj je Hribar vzneseno blagoslavljal 
novo slovensko spravo in za vse slabo obtoževal nemško-liberalni sporazum. Za ute­
meljitev svojega novega zavezništva se je skliceval na besede grofa Badenija, ki mu 
je ob priložnosti izjavil:
Dobro shajate z Nemci, s klerikalci pa ste si v laseh. Veste, za vlado je to do­
bro, za slovensko ljudstvo pa zelo slabo. Če morete, se povežite s klerikalci.™'
814 S. n., 21., 22. in 23. 2. ter 13., 14., 16. in 17. 5. 1898 (poročila z naslovom “Protiburševske demonstra­
cije pred sodiščem ”). Sl., 21. 2. ter 13., 14., 16., 17., 18., 23. in 25. 5. 1898 (poročila z naslovom “Ljubljan­
ske demonstracije pred sodiščem ”).
815 D. S., 5. 3. 1898, “Clericale Deutschenhetze’’.
818 Ivan Hribar, Moji spomini, I. del, Slovenska matica, Ljubljana 1983, str. 333.
S1' D. S., 19. 3. 1898, “Die Enthüllungen des Herrn Hribar". O istem govori Hribar v svojih spominih 
(Moji spomini, Slovenska matica, 1983, I. del, str. 493).
- 313 -

r
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Sloga, ki so jo poskušali “zvariti” konec leta 1897 in v začetku leta 1898, ni dolgo 
trajala oziroma sploh ni zaživela, saj se nobena stran ni hotela odreči samostojni 
politiki. Zdi se tudi, da sprave nista hotela ne Šušteršič ne Tavčar. Fran Erjavec 
trdi, da so liberalci v deželnem zboru še vedno glasovali z Nemci (npr. ob predlo­
gu Katoliške-narodne stranke glede demokratizacije deželnozborskega volilnega reda 
in glede deželne zavarovalnice), odklanjali sodelovanje pri ustanovitvi Naše straže 
in nadaljevali “protifarško” gonjo, vse pa zato, da bi ohranili zvezo z Nemci in kle­
rikalce “držali na suhem”.818 Po drugi strani pa je Ivan Hribar v svojih spominih 
obtožil Šušteršiča, da nikoli ni bil za spravo in je nalašč kršil določbe pogodbe med 
slovenskima strankama, tako pa dal povod Tavčarju “za propagovanje zopetne zve­
ze narodnonapredne stranke z Nemci, kar mu je končno tudi uspelo”.819 *
Nemci, ki so že leta 1897 po obdobju prekinitve prišli na nadomestne občinske vo­
litve v Ljubljani, so volili tudi v letu 1898, čeprav so jasno izrazili svoje zavedanje, 
da končni volilni uspeh ni možen.
Nemška udeležba na volitvah je povzročila precej razburjenja. D. S. je bil ogorčen, 
ker se je S. n. obregnil ob svoje zaveznike iz deželnega zbora in zaničevalno pisal o 
nemških ljubljanskih meščanih.
Obenem je D. S. poudaril, da nasprotnikom ni uspelo ovreči dokazov o poraznem 
gospodarskem stanju v Ljubljani ter da poskušajo s sejanjem nezaupanja med meščani 
in z nacionalnim fanatizmom zakriti svojo nesposobnost. V tem članku so se kranj­
ski Nemci spomnili, da so slovenski liberalci v preteklem letu beračili za glasove 
svojemu kandidatu Kušarju na državnozborskih volitvah prav pri njih, se jim dobri­
kali in jim obljubljali pomoč na občinskih ljubljanskih volitvah.
Strahopetnost, nizkotnost in neznačajnost ... Isti patroni, ki so se od sklenitve 
zveze prsili s svojim liberalizmom ter zaničevali duhovščino in Cerkev, zdaj po­
nižno beračijo pri teh istih klerikalcih. i2°
Na volitvah so se pojavili v velikem številu tudi duhovniki, menda zato, da hi 
tako nagradili župana za njegove manihejske izjave na račun papeškega gos­
postva. Zurnalistični petelini, ki so se še pred tedni mesarili, so miroljubno 
stopicljali eden ob drugem - šlo je vendar za boj proti preklicanim Nemcem. 
Volilni izid je bil pričakovan. Ob kriku “Slovenstvo je v nevarnosti" je utihnil 
glas ražurna.821
D. S. je 24. 4. 1898 tudi razlagal, da gre nemškim kandidatom le za gospodarsko 
korist Ljubljane in da je blatenje S. n. oziroma njegova nacionalistična gonja le po­
skus ohranjanja ozkih koristi trenutne vladajoče klike, ki s svojo protekcionistično 
politiko in nesposobnostjo povzroča mestu nepopravljivo škodo. Dne 15. 5. 1898 je 
isti časopis prinesel poročilo, da se S. n. in Sl. prepirata o pomenu vsebine predvo­
lilnega dogovora, sklenjenega med slovenskima strankama pred občinskimi volitva­
mi leta 1898. Določal je, da stranki ne kandidirata vsaka s svojim človekom, če bi
18 Fran Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Lj., 1928, str. 66-67.
819 Ivan Hribar, Moji spomini, I. del, Ljubljana 1983, str. 422.
° D. S., 23. 4. 1898, “Die Wahlen in den Gemeinderath ”.
821 D. S, 29. 4. 1898.
- 315 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
bila slovenska zmaga sicer v nevarnosti. Liberalci so si to razlagali tako, da kleri­
kalci v Ljubljani sploh ne smejo kandidirati, ti pa se s tem seveda niso strinjali.
Da je bilo nemško-liberalnega zavezništva v vsakdanjem življenju res malo, priča 
tudi bojkot nemških trgovcev in obrtnikov, ki so si ga prislužili z udeležbo na prej 
omenjenih volitvah. Na sestanku Ustavovernega društva 8. 5. 1898 so - zaradi tega 
bojkota, ki ga je izvajala slovenska stran - na predlog dr. Binderja ustanovili “Bürger­
schutz”, ki naj bi ščitil nemške meščane. Njegova naloga je bila, da se bojuje proti 
bojkotu in sestavlja pritožbe ter oskrbi brezplačno pravno pomoč oškodovanim 
nemško zavednim Ljubljančanom. Na tem sestanku je k Ustavovernemu oziroma 
po novem Nemškemu društvu pristopilo 60 novih članov, prof. Dzimski pa je po­
zval k protestu, ker na obeh mestnih nemških ljudskih šolah visijo samo slovenski 
napisi.822 Zdi se, da so se tudi ljubljanski Nemci v tem času organizirali po načelu 
svoji k svojim. O tem govori poseben vodnik - brošura z naslovom Führer durch 
die Deutsche Gesellschaftswelt in Laibach, ki so jo izdali z oznako Streng Vertrau­
lich. V njej so bili objavljeni naslovi vseh nemško zavednih trgovcev in obrtnikov 
oziroma gospodarskih družb v Ljubljani.823
Strasti so se v zvezi z Nemci razburkale ob sprejetju t. i. vsenemškega Binkoštnega 
programa, ki je postavil minimalne narodno-politične zahteve Nemcev v Avstriji, 
mišljen pa je bil tudi kot protiutež češkim zahtevam. Avtor posebnih izhodišč pro­
grama (tj. nemških zahtev) za Kranjsko je bil Josef Schwegel, vodja nemške stranke 
na Kranjskem.824 Zahteve kranjskih Nemcev so bile (na kratko povzeto) naslednje: 
Nemci na Kranjskem morajo vztrajati pri ohranitvi svojega posestnega stanja; nika­
kor se jim ne smejo krčiti zakonsko zagotovljene pravice z odredbami in admini­
strativnimi ukrepi.
1. V jezikovnem oziru je Kranjska dvojezična dežela; na vsak način mora 
biti zagotovljena enakopravnost obeh jezikov. Deželni zakoni in vse urad­
ne odločbe, razglasi idr. državnih in deželnih oblasti, pa tudi tistih občin, 
v katerih poleg Slovencev stalno bivajo Nemci, morajo biti izdani v obeh 
jezikih. Vsi uradni dokumenti in dopisi se morajo nemškim strankam iz­
dajati v nemščini.
2. Nemškemu šolstvu na Kranjskem je treba zagotoviti ustrezno podporo, 
ki je zakonsko utemeljena ter je v kulturnem in gospodarskem interesu 
dežele. Zagotoviti je treba nemške osnovne šole oziroma nemške razrede 
v skladu z odredbami. Na nemške šole sodijo le nemški učitelji, za nad­
zor nad nemškim šolstvom pa je treba nastaviti nemške šolske inšpek­
torje. Srednje šolstvo je treba preurediti tako, da kranjski Nemci pridobi­
jo potrebne ustanove za pouk v svojem jeziku. Deželno kmetijsko šolo v 
Grmu, pa tudi obrtno šolo v Ljubljani in vse druge učne ustanove je tre­
822 D. S., 10. 5. 1898.
823 Navedno brošuro je najti v knjižnici Zgodovinskega arhiva Ljubljana, sign. 2181.
824 Da je Josef Schwegel avtor Binkoštnega programa v tistem delu, ki se nanaša na Kranjsko, piše Janez 
Cvirn v članku Slovenci in nemški državnopravni programi, v: Slovenci in država, Zbornik prispevkov' z 
znanstvenega posveta SAZU, Lj., 1995, Razprave 17, str. 79; o Schweglovem soavtorstvu Binkoštega pro­
grama glej tudi: Ernst Rutkowski, Briefe und Dokumente zur Geschichte der österreichisch-ungarischen 
Monarchie, Teil 1, München-Dunaj 1983, str. 663-666.
- 316 -
VIL Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
ba preurediti tako, da bodo dostopne nemškim učencem. Meščansko šo­
lo v Krškem je treba ohraniti. Ce na ljubljanskem učiteljišču ne bo izo­
braževanja, kakor je določeno za srednje šole, je treba zagotoviti ustrez­
no število štipendij za šolanje nemških dijakov na nemškem učiteljišču 
zunaj Kranjske. Na ljubljanski realki se obstoječa organizacija oziroma 
stanje ne sme spremeniti.
3. Kočevski otok je treba ohraniti neokrnjen; vrniti mu je treba tiste občine, 
ki so bile v zadnjih petdesetih letih upravno odcepljene.
4. Treba je zagotoviti, da denar nemških davkoplačevalcev iz korporacij in 
avtonomnih oblasti ne bo porabljen v slovenske narodne namene. V ta 
namen je treba zagotoviti nemško zastopstvo na deželnih in drugih za­
vodih.825 * * 828
Kranjski Nemci so v zahtevah Binkoštnega programa oziroma njegovih postulatih 
za Kranjsko, videli minimalne standarde za varovanje tedanjega nemškega posest­
nega stanja na Kranjskem in osnovo za golo ohranitev tamkajšnjega nemštva:
Uničenje nemštva bi pomenilo uničenje kulture in uresničitev panslavističnih 
sanj. S. n. je sam priznal pomen Nemške stranke, ki se je vrnila na prizorišče, 
deželna vlada pa zagotavlja varovanje vsaj osnovnih zakonitosti.* 26
Binkoštni program je bil povod za vnovičen prepir med Slovenci. Narodnonapred- 
na stranka je namreč prišla na misel, da bi bilo dobro sklicati protestni shod vseh 
slovenskih državno- in deželnozborskih poslancev:
Na katerem bi zastopniki slovenskega naroda precizirali svoje stališče nasproti 
predrznim in blaznim zahtevam, katere so nemški poslanci vzeli v svoj akcijski 
program glede Kranjske, Štajerske, Koroške in Primorske.* 27
Ta pobuda pa ni naletela na topel sprejem pri klerikalcih. Vodstvo Katoliško-narod- 
ne stranke je soglasno sklenilo, da se takega shoda ne bodo udeležili, češ da ima 
nemška opozicija svoje postulate sama za neresne in da so stališča Katoliško-narod- 
ne stranke do nemških narodno-političnih zahtev že od nekdaj jasna. Ker pa je dr­
ža liberalne stranke glede tega dvomljiva, saj se je z Nemci združila v deželnem 
zboru, odklonila podporo narodnoobrambnemu društvu “Naša straža” ipd., naj bi 
bil tak shod potreben edino njej:
Ni čuda, če stranka čuti potrebo demonstrovati za svoj “slovenski značaj”. Toda 
to naj stori brez štafaže slovenskih narodnih mož, ki nimajo navade, na eni 
strani s praznimi demonstracijami ljudstvu pesek v oči metati, na drugi strani 
pa pod skupno idejo igrati z baronom Schweglom, ki je nemške zahteve za 
Kranjsko sestavil! Dokler liberalna narodna stranka v deželnem zboru resno in 
v dejanju ne pretrga zveze z baronom Schweglom, toliko časa katoliško-narod- 
ni poslanci z liberalnimi “narodnimi ” deželnimi poslanci ne sedejo k skupni 
mizi v posvetu o narodno-političnih stvareh.*2*
825 Binkoštni program je objavljen v delu Klausa Berchtolda, Österreichische Parteiprogramme 1868-1966, 
Verlag für Geschichte und Politik, Dunaj 1967, str. 210-225.
828 D. S., 28. 5. 1899; članek z naslovom “Die Postulate und die slowenische Presse”.
' S. n., 31. 5. 1899; članek z naslovom “Politično sleparstvo”.
828 Sl., 31. 5. 1899.
- 317 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
S. n. je na te obtožbe odgovoril, da nemške zahteve ne gre jemati zlahka, saj “celo 
grof Thun v izvrševalnem odboru desnice ni naravnost odklonil tega dokumenta 
nemške ošabnosti in silovitosti, temveč je do neke meje priznaval sprejemljivost 
nemških zahtev”. Klerikalni odziv se je zdel liberalnemu dnevniku povsem neupra­
vičen, motiv zanj pa so videli v hrepenenju klerikalnih mogotcev po mestih dr. 
Tavčarja in Hribarja. Njihovo odklonilno stališče so razglasili za najostudnejše poli­
tično sleparstvo. Narodnonapredna stranka se je po zatrjevanju S. n. morala posta­
viti na “realno stališče”, če ni hotela ostati brez vsakega vpliva, zato se je povezala 
z nemško stranko, ki je “svoje tipalke raztegnila na obe strani”:
Klerikalci, zmage pijani vsled uspehov, katere so si bili z zlorabo vere in cerkve 
pridobili pri volitvah, niso se v kaka pogajanja z narodnonapredno stranko 
niti spuščati hoteli ... Narodnonapredna stranka je izvedela, da so klerikalni 
voditelji z nemško stranko stopili v dogovor zaradi skupnega postopanja: po­
slancem mest hotela se je vzeti vsakoršna ingerencija na upravo deželnega za­
klada ter tako njihovim volivcem ad oculos demonstrovati, da le v materialno 
škodo svojo delajo, ako jim dajo svoje glasove. Pred vsem pa je bilo v nevarno­
sti slovensko gledališče, proti kateremu so grmeli in rohneli klerikalni kandi- 
datje na vseh volilnih shodih. Spoznavši te nakane, morala je narodnonapred­
na stranka, če ni hotela sama sebi potisniti noža v srce, skrbeti, da ne postane 
v deželnem zboru zrno med dvema žrnovoma ... narodnonapredna stranka do­
kazala je ravno v deželnem zboru s svojim vsikdar odločnim nastopanjem v 
narodnih vprašanjih, dokazala je pa tudi drugod, kjerkoli je javna uprava v 
njenih rokah, da ji le kak politični slepar more očitati, da je Nemcem prodala 
svoje narodno prepričanje in svojo akcijsko svobodo.829
S. n. je hkrati obtožil klerikalce, da so ravno oni prvi dolga leta sodelovali z Nemci 
v deželnem zboru in si pri tem niso ohranili svobode odločanja v narodnih vpraša­
njih. Klerikalna stranka da je bila tista, ki:
Prvikrat, odkar uživamo ustavno življenje, je ponudila Nemcem zvezo proti slo­
venskim narodnim poslancem in s to pogubno taktiko Nemce povzdignila do ti­
ste veljave, ki je na Kranjskem ne hi smeli imeti ... Pokojni kanonik Klun je 
bil, ki je našel, koliko boljše srce ima baron Žvegelj, kakor pa poslanci, katere 
so slovenska mesta poslala v deželno zbornico. Nastalo je torej med njima in­
timno politično prijateljstvo, katero je že od leta 1889 objemalo vse poslance od 
Zvegla do Brauneta po jedni ter Kluna do Dragoša po drugi strani. Nasledek 
tega intimnega prijateljstva je bil, da je v deželnem zboru kranjskem odstavlje­
no bilo z dnevnega reda vsako važnejše narodno vprašanje in da poslanci na- 
rodnonapredne stranke za nobeno odločnejšo politično akcijo niso zamogli dobi­
ti podpore. Kranjski deželni zbor bil je bolje podoben občnemu zboru kmetijske 
družbe, ko zakonodajalnemu telesu. Entente cordiale med klerikalci in Nemci je 
šla tako daleč, da je poslanec Detela - sedaj deželni glavar - v pohujšanje na­
rodnih, a ob odobravanji klerikalnih poslancev debatoval v nemškem jeziku.
829 S. n., 31. 5. 1899; članek z naslovom “Politično sleparstvo”.
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Liberalci so klerikalcem zamerili predvsem dvoje narodnih izdajstev: stalno glasova­
nje v deželnem zboru (šest let zapored) za podpore učiteljem, ki poučujejo nemšči­
no, in preprečitev namestitve samo slovenskih uličnih napisov v Ljubljani. S. n. je 
tožil, kako so jih klerikalci - kljub vsemu prizadevanju, da bi z njimi našli modus 
vivendi, in kljub doseženi spravi - izdali: takoj ko je bil sporazum sklenjen, so ga 
klerikalci “minirali” z ustanavljanjem konzumnih društev in zahrbtnimi prijemi ob 
občinskih volitvah 1899. Takrat je baje Šušteršič ponujal Nemcem mesto občinske­
ga svetnika v I. volilnem razredu, če bodo glasovali za klerikalne kandidate.830 
Da pa bi vendar pokazali, da so vse klerikalne obtožbe o obstoju njihove zveze z 
Nemci neutemeljene, so vodilni liberalni politiki v S. n. dne 3. 6. 1899 objavili izja­
vo, v kateri so med drugim zapisali:
Vodstvo katoliško narodne stranke dobro ve, da je ta zveza prenehala od te­
daj, odkar se je sklenila med slovenskima narodnima deželnozborskima klu­
boma spravna pogodba in da te pogodbe narodna stranka nikdar v ničemer 
rušila ni. Konštatuje pa tudi, da je katoliško-narodna stranka celo vrsto let 
živela v najtesnejšej zvezi z nemško stranko v deželnem zboru kranjskem in 
da je skrajno nepošteno očitati sedaj narodnim poslancem celo zvezo, katere 
faktično ni več.831
Krivda glede tega, zakaj Nemci še niso iztrebljeni iz javnopolitičnega življenja, je 
tako ostala vroč kostanj, ki sta si ga podajali obe slovenski stranki. V tej smeri so 
se še naprej vrstile medsebojne obtožbe med S. n. in Sl. Zadnji je obtoževal Hri­
barja, da pospešuje germanizacijo, da dela z nemškim kapitalom, Nemcem pa odpi­
ra delovna mesta in jih s tujskim prometom vabi v deželo. S. n. pa je opravičeval 
sodelovanje z Nemci v deželnem zboru s koristmi, ki jih imajo Slovenci od te zve­
ze, in za neizkoreninjenje nemštva obtožil klerikalne nemčurje.832
Slovenec je ostajal neizprosen in gluh za krčevito dokazovanje liberalcev, kako neš­
kodljiva je zveza z Nemci:
Ljubljanski Nemci so bili pred nekaj leti mnogo bolj skromni, nego so danes. 
Vzroka sta dva. Prvi je ta, da je nemški šovinizem pognal tudi v Ljubljani 
nove kali vsled velikonemškega gibanja, ki ide po vsi nemški zemlji in meče 
svoje valove tudi tja, kjer nemški element živi le sporadično. Drugi in glavni 
vzrok pa je ta, da je slovenski element, oziroma politični vodilni krogi narodne 
stranke v Ljubljani izgubljajo svoje moči v strankarskem boju s tako strastjo, 
da so ves pogled na obČeslovenske cilje izgubili. Naj to dokažemo na kratko. 
Stranka narodnonapreclna se je zvezala z nemštvom v deželni zbornici z name­
nom, da dobi vajeti deželne uprave in s tem za svojo stranko oni vpliv, ki je 
združen z deželnim odborom ... Ako dr. Tavčar stokrat naglaša, da alijansa 
slovensko-nemška v deželnem zboru ne zahteva nikakih drugih žrtev nego 6 
tisoč gld. za nemško gledališče in odborništvo dr. Schafferja v deželni šolski
** Prav tam.
S. n., 3. 6. 1899. Izjavo so podpisali: Ivan Hribar kot načelnik deželnozborskega poslanskega kluba, 
Ivan Murnik, Ivan Božič, Peter Grasselli, Anton Klein, Josip Lenarčič, dr. Danilo Majaron, Ivan Perdan, 
Ivan Subic, dr. Ivan Tavčar in Fran Višnikar.
‘ 0. S., 4. 6. 1899.
- 319 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
svet, je vse prav, ali stokrat je zopet res, da stranka, ki prejema od Nemcev do­
brote, mora jim biti prizanesljiva povsod in jim ne sme metati polen pod noge. 
In kdor je poznal vodilne kroge napredno-narodne stranke pred alijanco in jih 
pogleda sedaj, eh kaka razlika. Popred je bil dr. Tavčar rjoveč narodni lev, ki 
je srdito padal pri umestni in neumestni priliki po vladi in Nemcih. In sedaj? 
Pred baronom Heinom in barona Schtvegla brado ima velik rešpekt. Politična 
veljava te stranke je odvisna od vladine in nemške naklonjenosti. Pa se hočejo 
obdržati na vsak način in za vsako ceno v veljavi, zato pa jadrajo tako čudno 
s svojo narodno ladjo. Nemški politiki na Kranjskem so dosegli lepe vspehe. 
Prej niso veljali mnogo. Zdaj so važen faktor. Nekaj let potem, ko je bila pad­
la nemškutarska trdnjava v Ljubljani v prah, so bili Nemci desorganizovani in 
so nazadovali, politične veljave niso imeli nobene in njih Tagblatt in Wochenb­
latt sta zaspala. Prišli pa so mladi elementi, katere si je vzgojil dr. Binder, ki 
je strasten nemški agitator, in so se dobro organizovali. Prišel je tudi nemški 
baron slovenskega pokolenja Schwegel, in ta je znal situacijo izrabiti. Med 
nemškonacionalno glavo dr. Binderja, in diplomatsko glavo dr. Schwegla ni 
notranjega nasprotstva, le popolnjujeta se. Baron Schwegel “pana Slovence” v 
deželnih zastopih, zastopa nemške koristi naproti Tavčarjevi gardi, za njego­
vim širokim in varnim hrbtom pa operirajo in delajo Nemci. Danes se jim ne 
izgubi na Kranjskem niti jeden Nemec, tako imajo vse v evidenci. Nemška 
kranjska šparkasa zalaga bogato nemška društva in zavode, sami pa tudi mno­
go žrtvujejo, saj imajo premožne sloje v svojih vrstah. Kjer je pet Nemcev, že 
napravijo svoje društvo in tako so v gornji dolini na Gorenjskem in v Tržiču 
preširni postali. V Ljubljani se drže precej reservirano, ker nočejo, da bi pre­
zgodaj videli Slovenci, kaj nameravajo. Nemci z vso resnostjo streme priti v 
mestno zbornico ljubljansko za stalno.
Slovenec je še opozarjal, da Nemci “prekanjeno operirajo”, liberalci pa se ukvarjajo 
le z ubijanjem klerikalnega zmaja. Glede na zadnje predvolilne nastope ljubljanskih 
Nemcev je bilo po Slovenčevi presoji videti, da računajo na Društvo hišnih posest­
nikov, ki bo nekakšna krinka pri naslednjih volitvah. Opozarjali so tudi, da se na 
Nemce naslanja predvsem dr. Tavčar, ki ravno zaradi tega izpričuje premoč nad 
Hribarjem. Sl. se je zdela ogrožena zlasti Gorenjska, pri čemer da igra pomembno 
vlogo železnica, s katero bo prišlo mnogo tujega elementa: “Nemški pionirji so že 
tu in se vesele, ker bo nemški element izkoriščal gorenjska naravna bogastva in po- 
nemčeval Slovence.”833 S. n. je ta članek posmehljivo odpravil:
Ravno isti ljudje, ki so nekoč slavili dvojezične napise v Ljubljani, pribijajo 
petprocentne Nemce kot krvoločne strahove na steno in se delajo kot bi se pred 
temi Nemci tresla jim vsaka koščica v telesu. Ali to vse je golo hinavstvo. Raje 
danes kot jutri zlezli bi v tabor nemškega velikega posestva, samo da bi jim 
baron Schwegel odprl kako špranjico. Koliko časa pa je še tedaj, ko je dr. Šu­
šteršič radi kompromisa lazil okrog dr. Suppana.
833 Sl., 17. 5. 1900; članek z naslovom “Kranjski Nemci in kranjska narobe politika".
- 320 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Pri tem je S. n. tudi zavrnil namigovanje, da je Društvo hišnih posestnikov podaljšana 
roka ljubljanskih Nemcev. Šlo naj bi za nepolitično društvo, sestavljeno iz pripadni­
kov vseh treh strank.834
Na premetenost zgoraj opisane klerikalne propagande in taktike, ki špekulira z igra­
njem na nacionalistične note, so Nemci večkrat opozarjali. Sredi leta 1902 je njiho­
vo glasilo poudarilo:
Organ slovenskih klerikalcev, Slovenec, se ukvarja z domnevno koalicijo med 
nemškimi poslanci in poslanci radikalne slovenske stranke v deželnem zboru. 
Prozorno sklepanje in zaključki slonijo na tako netočnih podatkih, da ni težko 
uganiti, kakšen je namen opisovanja nevarnosti, ki naj bi jih imela ta zveza 
za slovenski narod. Večkrat smo že poudarili, kakšne koristi je ta prinesla na 
gospodarskem in kulturnem področju in kako omogoča, da se nekatere zadeve 
rešijo v naprednem duhu, tako da obe stranki obdržita popolno svobodo pri 
nacionalnih vprašanjih. Če Slovenec očita radikalcem, da popuščajo Nemcem 
glede gledališča, uličnih napisov in volitev v deželni šolski svet, ter to opisuje 
kot narodno izdajstvo, tudi pri najlahkovernejših bralcih izzove začudeno zma­
jevanje z glavo. Popolnoma nepotrebna je kampanja S. n., s katero poskuša 
ovreči Slovenčeve očitke, saj o znani “prijaznosti ” slovenskih radikalcev do Nem­
cev ni več dvoma.
Radi verjamemo, da je sodelovanje z Nemci trn v peti delu radikalcev z g. Hri­
barjem na čelu in da se z bolečino v srcu spominjajo blesteče koalicije s kleri­
kalci, ki je tako hitro storila svoj žalostni konec. Vendar so razmere močnejše 
od ljubezni in sovraštva - te razmere so izsilile sodelovanje z Nemci v dobro 
države, ki seveda skrbi, da klerikalno drevo ne zraste pod oblake.*35
Ob obstrukciji katoliške stranke v deželnem zboru in vseh prepirih med slovenski­
ma strankama leta 1902 so Nemci izražali skrajno zadržanost. Poudarjali so, da o 
narodnonapredni stranki nimajo iluzij, saj je obema strankama skupno sovraštvo 
do Nemcev.836
Kljub temu pa Nemci niso skrivali navdušenja nad slovenskimi liberalci ob njiho­
vem zaklinjanju, da nikoli več ne pojdejo s klerikalci. V tem smislu so poročali o 
sklepih protestnega zborovanja slovenske Narodnonapredne stranke, češ da naredili 
zelo dober vtis:
Jasno in javno nastopajo proti poskusom, da bi klerikalci gospodovali in za­
sužnjevali ljudstvo, proti nasilju nad osebno svobodo in proti tistemu teroriz­
mu, ki je na zadnja zasedanja deželnega zbora vrglo temno senco. Boj za na­
predek in razsvetlitev je trdna osnova, na kateri se lahko združijo vsi napredni 
elementi, s podmeno, da so mišljeni pošteno. Vsekakor ta boj ne prenese več 
odmikov v smeri nacionalno šovinističnih posebnih zahtev. Napredni Slovenci 
so ugotovili, da se duhovi, ki so jih svojčas priklicali proti naprednemu in svo­
bodomiselnemu nemštvu, ne dajo odpraviti ... S tem so storili nepopravljivo 
škodo za vzgojo ljudstva v svobodomiselnem in naprednem duhu.
s. n., 19. 5. 1900.
836 D' S’’ 5' 1902; članek z naslovom “Der slovenisch deutsche Bündnis".
D. S., 27. 6. 1902; članek z naslovom “Zur Obstruction im kruinischen Landtage”.
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Najvrednejši del resolucij je soglasno sprejeto stališče, da je vsako nadaljnje so­
delovanje s klerikalci izključeno. S tem je potrjeno, da lahko napredni Slovenci 
v boju proti klerikalcem najdejo edinega pravega zaveznika v naprednih Nem­
cih, ne da bi bila z ene ali druge strani sklenjena kaka obveza v zvezi z naro­
dnimi vprašanji. Radikalni oziroma napredni Slovenci lahko računajo na sim­
patije vseh naprednih Nemcev pri vseh načrtih, ki postavljajo javno blaginjo 
pred njihove strankarske interese in ki niso naperjeni proti posestnemu stanju 
Nemcev oziroma ki so nasprotni nacionalnemu šovinizmu.
Klerikalna stranka dr. Šušteršiča je na protizborovanju dokazala, da se iz zgo­
dovine ni nič naučila, niti ni pripravljena, da bi se kar koli naučila.™
Toda po teh optimističnih ocenah so v glasilu kranjskih Nemcev kmalu zaveli toni, 
ki so položaj opisovali bolj stvarno:
Bila bi velika zmota, ko bi kranjski Nemci verjeli, da je z ogorčenim bojem 
med slovenskimi klerikalci in radikalci nastopilo obdobje, v katerem se lahko 
mirno zazibljejo v gotovosti, da je sovraštvo do Nemcev v naprednem sloven­
skem taboru izginilo. Izkušnje zadnjih let kažejo, da smo morali - v našo veli­
ko škodo - znova in znova izkusiti, da sta z Nemcem sovražnim duhom enako 
prežeta oba slovenska tabora. Boj proti Nemcem je prva in najpomembnejša 
točka njihovih programov. Ko gre za napad na Nemce, so si takoj edini in si 
takoj stečejo v bratski objem.
Vsekakor uživa boj proti klerikalizmu, boj za napredek in zdrav razvoj simpa­
tije naprednih Nemcev. Zdrav razvoj slovenskega naroda pa ne more nikoli iti 
prek trupla nemštva, prek ruševin nemške kulture. V tem smislu pa ni bilo ni­
kakršnih premikov pri stališčih naprednih Slovencev. Tako imenovana zveza z 
nemškimi poslanci veleposestniške kurije deželnega zbora je priljubljeno sred­
stvo za klerikalno zastraševanje in agitacijo. To zvezo klerikalci venomer opo­
našajo radikalcem, ti pa se trudijo, da dokažejo nasprotno, in protidokazov 
jim seveda nikakor ni težko najti. Občinski svet je nemštvu tako sovražen ka­
kor prej, druga zastopstva s slovensko večino pa mu zvesto sledijo. Ton radi­
kalnega slovenskega časopisja ni niti za las manj sovražen, boj proti nemške­
mu šolstvu pa se mirno nadaljuje s sodelovanjem klerikalcev. Treba je le sprem­
ljati potopise ruskega pisca v feljtonih S. n., ki opisujejo spodnještajerska me­
sta in slavijo Ljubljano kot rusificirano prestolnico Velike Slovenije.
Nemci bodo zvesto sledili načelom napredka in svobode, pri tem pa ne bodo 
pozabili na previdnost glede nasprotnikovih nakan. Od nasprotnika te ali one 
stranke ni pričakovati prijaznosti ali naklonjenosti in bila bi velika škoda za 
nemško stvar, če bi izvajali zgolj in samo koristoljubno politiko.™
Dokazi o tem, da se liberalci še vedno obnašajo Nemcem sovražno, so prišli kmalu, 
npr. že ob volitvah v občinski odbor na Jesenicah. V D. S. so pogrešali odločnejšo 
politiko kranjskih Nemcev:
Tudi sicer nihče v radikalnem taboru ni ustavil najbolj zagrizenih sovražnikov 
nemštva. S. n. na vse kriplje zavrača očitke o nemški prijaznosti, ki prihajajo * *
837 D. S., II. 7. 1902; članek z naslovom “Nachklange zu den slovenischen Protestversammlung”.
838 D. S., 30. 7. 1902; članek z naslovom “Zur Lage”.
- 322 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
iz pisanja klerikalnega časopisja in so vzeti iz zraka. Izpadi S. n., ki med dru­
gim piše o propadu nemške kulture in sovražno poroča o dogodkih v nemš­
kem taboru na Štajerskem in Koroškem, se zdijo zaradi panslavističnih uvod­
nikov veliko bolj nevarni kakor otroško blebetanje Slovenca.
Gotovo bo boj radikalcev zoper klerikalce deležen simpatij nemškega prebi­
valstva in Nemci bodo vztrajali v napredni in svobodomiselni smeri. Škodljiv 
optimizem pa je pričakovanje, da bo izboljšanje nemškega položaja prišlo samo 
po sebi z zmago radikalnih idej. Tudi v težkih okoliščinah obstrukcije v dežel­
nem zboru, ki pretresa deželo, se nemštvo nasproti nacionalnim nasprotnikom 
obnaša kakor dobro vzgojena gospodična nasproti neotesancu, ki izrablja nasi­
lje gole pesti proti vsakomur, ki mu pride na pot.
Neumno in škodljivo bi bilo zidati gradove v oblakih, saj se ti ob surovi re­
sničnosti razblinijo kakor milni mehurčki.* 39
Da je klerikalno posmehovanje in očitanje narodne mlačnosti liberalcev pripravi­
lo le-te do zelo nepremišljenih akcij, so dokazovali izgredi proti domžalskim Nem­
cem - priseljencem iz Tirolske. Ti izgredi so se zdeli poročevalcu D. S. strahopet­
ni in zavrženi:
21. 2. 1903 je pevsko društvo “Andreas Hofer“ priredilo pustovanje v Kausc- 
heggovi gostilni, a končalo se je slabo. Program pesmi je bil krasen ... V lokal 
pa so vdrli - kakor se skoraj vedno zgodi - slovenski fantje, “gavnarji”, in se 
kljub nasprotovanju plačilnega usedli za mizo. Dokler so bili mirni, jih niti 
niso opazili. Če sta jih krčmar in krčmarica trpela, kaj naj bi storili? Že med 
nastopi pa so peli in razgrajali, postajali čedalje bolj predrzni, vendar se jim 
ni nihče postavil po robu. Žalostno je, da si tudi tokrat nihče ni upal vreči teh 
prvakov ven. Trikrat so poslali po župana, ki načeluje krajevni policiji, toda 
ljudi je napotil v žandarmerijo. Dva od gospodov žandarjev sta bila tudi med 
povabljenimi gosti, vendar nista mogla, ker nista bila v službi, storiti nič. Tr­
dila sta, da brez župana ne moreta nastopiti. Ta pa se ni hotel pojaviti, saj 
rad sedi na dveh stolih. Noče se zameriti ne Nemcem ne Slovencem, čeprav se 
ima za izvolitev zahvaliti Nemcem. Sicer pa je težko nastopati proti svojcem. 
In nemški občinski svetniki - ti najraje o vsem ne vedo nič.
Hrup je bil čedalje bolj hud, in ko je bila na koncu sodrga potisnjena v vežo, 
se je začel pošten pretep. Kozarci, steklenice piva in kamni so leteli v Tirolce. 
Končno so razgrajače spravili ven. Več ljudi je bilo hudo ranjenih. Slednjič se 
je pojavila žandarmerija s čeladami in puškami, vendar prepozno. Prej oblast 
ni mogla nastopiti. Vprašati se je, ali obstaja kakšna oblast, ki bi lahko v 
Domžalah naredila konec temu zlu. Vendar je resnici na ljubo treba povedati, 
da so bili tudi slovenski gostje ogorčeni nad surovostjo rojakov. Sramota za 
Domžale in občinski odbor. V nedeljo so štiri razgrajače odpeljali v Kamnik, v 
ponedeljek pa so bili spet doma. Da neko okrožno sodišče takoj izpusti znane 
razgrajače in jih smešno blago kaznuje, to je mogoče le v Kamniku. Temu so 839
839 D. S., 12. 2. 1903; članek z naslovom “Zur Lage”.
- 323 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
sledile še grožnje, posebno je gostilničar Potočnik grozil vodji pevskega društva 
in izjavil, da se čudi, kako sploh še nosi glavo naokrog.
Ko bi Tirolci ne bili tako jagnječje krotki in ko bi si omislili svojo društveno 
stavbo, teh izgredov ne bi bilo.*®
Nad neizpolnjevanjem dogovorov nemško-liberalne zveze in povsem drugimi potmi, 
ki jih ubira vsakdanja praksa, je tožil tudi dr. Ferdinad Eger na sestanku Nemškega 
društva, ko je poročal o političnem položaju v deželi. Ko je govoril o strastnem boju 
S. n. in radikalcev proti klerikalizmu, je poudaril:
Klerikalci so najmočnejša stranka v deželi, saj razpolagajo z vojsko analfabe­
tov in aparatom duhovnikov agitatorjev. Proti temu drugi dve stranki ne mo­
reta postaviti nič podobnega. Le sodelovanje med nemško in slovensko radikal­
no stranko v zvezi z napredkom in svobodomiselnostjo bi lahko zaščitilo njuno 
obstoječe posestno stanje. Kljub temu da je sodelovanje na tem področju dogo­
vorjeno, pa radikalna stranka v praksi paktira s klerikalci, kakor je primer 
občinskih volitev na Jesenicah, kjer so volili skupaj z njimi, ne pa z Nemci. 
Slednji so radikalcem ponujali sestavo skupne liste in so šele po odklonitvi na­
stopili zgolj z nemškimi kandidati, to pa se jim zdaj z radikalne strani očita 
kot razlog, da niso mogli iti z njimi. Enotnost obeh liberalnih strank tako iz­
gublja podlago pri takih konkretnih primerih. Kar zadeva splošni položaj v dr­
žavi - najvišji krogi žal še vedno mislijo, da so fevdalci in kler največja opora 
države. Trenutna vlada ni proti Nemcem, vendar ni zagotovil, da ne bi spet 
nastopila protinemška vlada. Nemci na Kranjskem se morajo zanesti torej le 
nase in se za vse, kar imajo, lahko zahvalijo le sehi.M]
O nenačelnosti liberalcev in njihovem proti Nemcem uperjenem povezovanju s kle­
rikalci ob občinskih volitvah v Tržiču je bil govor spet marca 1903. Na zadovoljstvo 
Nemcev je bilo to prizadevanje neuspešno, saj je Tržič ostal nemški.840 841 842
Opisano občasno sodelovanje z liberalci pa klerikalcev ni zadovoljilo. Vijak očitkov 
narodnega izdajstva so še privili. Nemško glasilo je poročalo, da klerikalci strastno 
napadajo radikalce in med njimi uprizarjajo lov na izdajalce. Obsuli so jih tudi z 
obtožbami, da so prodali slovenski narod kranjskim Nemcem, in jim zagotovili, da 
jim bodo izročili slovenske občine na Kranjskem. Klerikalci so po teh vesteh tudi “z 
uradnim manifestom pozvali pod klerikalno zastavo vse zavedne Slovence, da se 
združijo v križarskem pohodu proti naprednim narodnim izdajalcem”.
Nemci so se čudili, kako je sploh mogoče, da se (potem ko so liberalci v S. n. od­
govorili na te napade in pri tem tako sočno psovali klerikalce) napredni Slovenci 
še zmeraj, ko gre za boj proti Nemcem, vedno znajdejo v bratski navezi s klerikal­
ci. Pri tem so obtoževali klerikalce, da so njihovi napadi na liberalce hinavski, saj v
840 D. S. 26. 2. 1903; članek z naslovom “Faschingsunterhaltung der Männergesangsverein ‘Andreas Hofer’ 
- Blutiger Fasching". Nemški pevski zbor Andreasa Hofferja iz Domžal je bil ustanovljen leta 1887, od 
1900 je imel kapelo, od 1904 pa ženski oziroma dekliški pevski zbor (po D. S., 8. 2. 1906).
841 D. S., 5. 3. 1903; članek z naslovom “Deutscher Verein in Laibach ”; na tem zborovanju so izvolili tudi 
nov društveni odbor: predsednik dr. A. Schaffer, odborniki - dr. Schwegel, dr. J. J. Binder, dr. Karl Gal­
le, dr. Ferdinand Gager, Karl Leskovic, Josef v. Schrey in Julius Elbert.
842 D. S., 18. 3. 1903.
- 324 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
resnici hrepenijo, da bi namesto njih sklenili sporazum z Nemci. Slovenski, poseb­
no pa klerikalni politiki so se zdeli Nemcem sploh neznačajni:
Značaj t. i. koalicije ali, bolje rečeno, sodelovanja med nemškimi in napredni­
mi slovenskimi poslanci v deželnem zboru je bil že velikokrat predstavljen. Od 
primera do primera nastopajo skupno v korist gospodarskih in kulturnih inte­
resov dežele. Nobena skrivnost ni, da si klerikalci vroče prizadevajo prevzeti 
vlogo radikalcev v tej zvezi z Nemci. Kar zadeva izdajstvo, pa je stvar taka, da 
so se pri zadnjih državnozborskih volitvah Nemcem priključili klerikalci, ravno 
tako kakor so pri deželnozborskih volitvah sodelovali z Nemci radikalci. Če bi 
bil kdor koli upravičen, da govori o izdajstvu, so to vsekakor Nemci, kajti naj­
večkrat so bili oni žrtev, ko so gradili na obljubah narodnih nasprotnikov. Te 
obljube so namreč le redko držale. Preteklosti in načelom Nemcev ustreza, da 
podpirajo stranko, ki se zavzema za napredni razvoj dežele. Nemška stranka 
vztraja pri tem stališču in nima nobenih stranskih pomislekov ter ne upa niti 
na najmanjše koncesije v narodnem pogledu. Nasprotno, v vsakem trenutku 
mora biti pripravljena na napade svojih nasprotnikov iz obeh taborov. 
Nezanesljivost radikalcev, njihovo nihanje, nasprotujoča si stališča v strankar- 
skopolitičnih vprašanjih - vse to je Nemcem zelo pogosto pripravilo hujše preiz­
kušnje kakor pa nasprotovanje klerikalcev. Čaščenje nacionalnega šovinizma, 
združeno z bojem proti nemški kulturi, pa hromi vsak zdrav razvoj in je voda 
na mlin klerikalcev. Še vedno je med vplivnimi naprednjaki najti take - znani 
so iz časov klerikalno-radikalne koalicije - ki sanjarijo o zvezi s klerikalci in ki 
bi tem, raje danes kakor jutri, ponudili bratski objem. Nemci vsekakor morajo 
ostati budni, saj jih je pretirana zaupljivost pred časom že drago stala.848
Da je slovenska politika neiskrena, so Nemci zaznali tudi iz predvolilnih nastopov 
obeh slovenskih strank leta 1903:
Na predvolilnem zborovanju je Šušteršič govoril v prid dvojezičnim napisom v 
Ljubljani zaradi načela pravičnosti ... Tudi liberalci bi radi prikazali, da so se 
zaradi ljubezni do Nemcev odpovedali samo slovenskim napisom. Oboje ni res. 
Gre za to, da je tako odločilo upravno sodišče. Ta stališča so tudi čudna, ker 
je zadnji predlog o samo slovenskih napisih v deželnem zboru dobil večino.844
Zdi se, da je Nemce medsebojno obdelovanje Slovencev po svoje zabavalo. Posebno 
zato, ker so pri tem igrali vidno vlogo:
Sl. in S. n. navajata D. S., kakor se jima zljubi - prvi navaja citate o nezanes­
ljivosti liberalcev, drugi pa citira nemške simpatije do hoja proti mračnemu 
klerikalizmu. Sl. zdaj poudarja svojo narodno noto in obtožuje liberalce prijate­
ljevanja z Nemci, tajnih dogovorov ipd. Tako izzvani S. n. se nato trudi ovreči 
te obtožbe in z grobostmi izziva nemško časopisje (pisanje o uradnikih - čla­
nih nemškega viteškega reda, povzemanje člankov Avstriji sovražnega ruskega 
časopisa Novo Vremja, kritike nemškonaprednih časopisov ipd.). 845 * * *
D. S., 29. 3. 1903; članek z naslovom “Die jüngste Kampfmethode der klerikalen Slovenen”.
D. S„ 29. 4. 1903.
45 D. S., 7. 5. 1903.
- 325 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Klerikalni pritisk s prilivanjem olja na ogenj slovenskih nacionalnih strasti je znova 
doživel vrhunec v protinemških izgredih v Ljubljani 24. 5. 1903. Povod za to so bile 
pomladne demonstracije istega leta na Hrvaškem, usmerjene proti režimu hrvaške­
ga bana Khuena Hedervaryja. Na shodu, na katerega sta vabila oba slovenska dnev­
nika, je nastopilo več govorcev iz vrst treh slovenskih strank (Žitnik, Triller, Štefe, 
Tokan). Protestirali so proti državni podpori režimu osovraženega bana, ki krši 
določbe ogrsko-hrvaške nagodbe, proti teptanju državljanskih svoboščin, nacional­
nih pravic Hrvatov in izkoriščanju Hrvatske v korist Ogrske. Po zborovanju so sicer 
izbruhnili manjši izgredi, dokončno pa so se slovenski rodoljubi sprostili potem, ko 
so se na kolodvoru poslovili od svojih hrvaških gostov. Množica se je zbrala pred 
Kazino in po krajšem petju so proti stavbi poleteli kamni, domnevno pa sta počila 
tudi dva strela. Po slovenski različici so vse to izzvali Nemci, ki so iz Kazine poli­
vali demonstrante z vodo in nanje “metali neke stvari”. V zaplet je posegla policija 
- množico je razgnala, manjši izgredi pa so se potem nadaljevali po mestu. Sele 
čez čas je bilo ugotovljeno, da v Kazino ni nihče streljal, “projektila”, ki sta naredi­
la dve luknji v šipo, pa sta bila izstreljena iz frače “podobarja” Rajka Razpotnika. 
Ta je policiji razložil, da frače sicer uporablja za streljanje žab na Ljubljanskem bar­
ju in da “neso huje ko vsak revolver”.846 D. S. se je pritoževal, da slovensko časopis­
je obeh strank zmanjšuje pomen izgredov in jih opisuje kot nedolžno lumparijo 
mladine, predvsem to velja za SL, ki se je celo identificiral z napadalci. Poročali so 
npr. tudi o tem, da se neki visoki vojaški upokojenec, ki je dobil kamen v glavo in 
dve uri ni mogel iz Kazine, želi izseliti iz Ljubljane. Padec ugleda mesta in tujskega 
prometa sta bila po teh dogodkih menda brezmejna.847 Nemcem se je ob tem doga­
janju zdelo, da so Slovenci res izpolnili vse svoje cilje:
Slovenci na Kranjskem so v zavidljivem položaju. V zadnjih dveh desetletjih 
lahko izkažejo dosežke, s katerimi se ne more pohvaliti noben drug majhen 
narod kake revne dežele. So gospodarji dežele, imajo večino v vseh političnih 
predstavništvih in telesih, jezikovno imajo večje pravice kakor Čehi. V popol­
nem miru lahko uživajo sadove stoletja trajajočega nemškega kulturnega dela, 
ki so jim brez napora padli v naročje. Ravno zato pa so se - ker si na Kranj­
skem nimajo več česa želeti - začeli vmešavati v zadeve sosednjih provinc. Tako 
postavljajo eksotične zahteve, da bi zadovoljili brezmejno megalomanijo in na­
cionalni šovinizem.
Nemci, ki so nedvomno dejanski nosilci kulture v deželi, se - iz javnega poli­
tičnega življenja izrinjeni - že leta zadovoljujejo s skromno vlogo in se omeju­
jejo na ohranjanje svojega naroda v deželi. Njihove zahteve in želje so malen­
kostne. Temeljijo v glavnem na tem, da bi - po možnosti - ostali Nemci, kakor 
so bili to njihovi predniki. Radi bi le, da bi jim bilo dovoljeno tiho in požrtvo­
valno delo za vzdrževanje nemške duhovne kulture, ki je v korist dežele in nje­
nega celotnega prebivalstva. Potem ko so se Nemci utrudili v boju z mlini na
846 O poteku zgoraj opisanih demonstracij glej članek Andreja Studna: Protinemški izgredi v Ljubljani 
leta 1903, Prispevki za novejšo zgodovino XXXVIII - 1998, str. 15-21.
847 D. S., 31. 5. 1903, članek z naslovom “Zu den Ausschreitungen gegen die Deutsche Bevölkerung in Lai­
bach”.
- 326 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
veter, so se v preteklih dveh letih odpovedali sodelovanju v javnem političnem 
življenju in se zadovoljujejo z negovanjem nemške umetnosti, nemškega dru­
štvenega življenja in zasebnega druženja. Ker so najpremožnejši in najpomem­
bnejši davkoplačevalci v Ljubljani, jim je dovoljeno, da postavljajo skromne 
zahteve in da mirno živijo naprej. Ne morejo pa računati, da bi bila zagotov­
ljena njihova osebna varnost in varnost njihovega premoženja, čeprav bi jim 
te pravice kot avstrijskim državljanom morale pripadati.
Razbojniški napadi proti osebni varnosti in premoženju, ki jih je izvedla suro­
va sodrga 24. 5., so Nemce vnovič poučili, da v Ljubljani samoumevno niti 
ni tako samoumevno in da kljub svoji miroljubnosti, mirnosti, skromnosti in 
zadržanosti niso nikoli gotovi, da ne bodo služili slovenski drhali kot predmet 
njene “nežne” pozornosti. Verjamemo, da so ti izgredi, ki so se zgodili brez 
najmanjšega povoda, presenetili oblasti in da so tudi dostojni Slovenci ogorčeni 
nad nezaslišanimi izpadi, saj so prav škodili izražanju solidarnosti s hrvaš­
kim ljudstvom*®
Ob teh demonstracijah pa so se tudi slovenski liberalci počutili izigrane in izrablje­
ne, češ da so jih inscenirali klerikalci v korist svojih ozkih strankarskih interesov. 
Župan Hribar je tako ogorčeno obljubljal, da ne bo miroval, dokler se ne najdejo 
krivci, in da bo stranka - če je izgrede organizirala - za večno ožigosana. Iz4tega so 
Nemci izpeljali jasen zaključek, da Hribar za izgrede sumniči krščanske socialiste. 
Kljub tem izjavam, o katerih iskrenosti niso dvomili, pa so zastavili vprašanje o 
tem, čigav je izvirni greh:
Kdo je desetletja vzgajal ljudi v sovraštvu do Nemcev, kdo jim je vcepil vero, 
da je Nemcem dovoljeno storiti vse? Pod čigavo zaščito so ljudje, ki vse od Ba- 
denijevega padca uprizarjajo napade na Nemce? Če bi župan in občinski svet 
že prej nastopila tako, kakor sta zdaj, in če bi vedno tako nastopala, potem 
drhal ne bi imela poguma za svoja zla dela. In sramotno stališče, ki ga ima 
slovenski tisk do izgredov? Kaj pa nastop enega od domnevnih prijateljev Nem­
cev, ki je ščuval in žaljivo govoril proti Nemcem? Ali je to počel, da bi drhal 
pomiril? Da je v izgredih sodelovala slovenska prihodnja inteligenca, študira­
joča mladina, vzbuja skrbi. Kakšna zmeda vlada v glavah teh mladih ljudi, 
da skupaj z obrtniškimi vajenci in najnižjimi ljudskimi sloji sodelujejo v napa­
du na življenje in premoženje Nemcev?*®
Do podobnih izgredov, ki pa jih je policija z orožniki zatrla že v kali, je prišlo že 
čez dva tedna. Dne 7. 6. 1903 ob proslavi 40. obletnice ljubljanskega Turnvereina 
so morali njegovi člani na osebno posredovanje župana Hribarja sneti nemške tro­
bojnice, ki so vihrale na kazinskem vrtu. (D. S. je 13. 10. 1904 o razsodbi deželne­
ga predsednika Heina poročal, da magistratova prepoved nemške trikolore ob pro­
slavi 40. obletnice Turnvereina ni bila upravičena.)
Grazer Tagblatt je svoje bralce obvestil o teh izgredih takole:
D. S., 28. 5. 1903, članek z naslovom “Verbrecherische Ausschreitungen gegen die Deutschen”.
49 Prav tam.
- 327 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Na prihajajoče udeležence so pljuvali in jih zmerjali. Med prireditvijo se je tu­
lilo in rjovelo, da se je preglasilo izbrano petje oziroma program, ki ga je po­
slušala nemška smetana. Deželno predsedstvo je poslalo 80 žandarjev in tri 
kompanije pehote, vendar ni prevzelo poveljstva nad vzdrževanjem reda ... Hri­
bar je zahteval, da se rdeče-črno-rumene zastave spustijo, in to nazadnje s 
pomočjo žandarjev tudi izvedel ... Popoldne je sledilo pljuvanje, psovanje in 
kamnanje gostujočih turnarjev v Tivoliju in v mestu.650
Dan za tem je isti časopis poročal, da je ulicam Ljubljane zavladala sodrga, in to 
kljub navzočnosti vojske in žandarmerije, ki je izpraznila Zvezdo in okoliške ulice, 
potem pa ščitila dohode z nasajenimi bajoneti.
Sodrga je trpinčila vse soudeležence in neudeležence slovesnosti. Gostje so mo­
rali oditi na kolodvor v spremstvu vojske. Ves regiment je moral ščititi palačo 
deželnega predsedstva do jutranjih ur. Isti dan je bilo v okolici zborovanje kle­
rikalne stranke in njeni pripadniki so se priključili izgrednikom.
Grazer Tagblatt je v svojem poročilu vedel veliko povedati tudi o popljuvanih nemš­
kih damah in gospodih, ki so si z revolverjem komaj rešili življenje pred pobesnelo 
množico.
D. S. je tudi 9. 7. 1903 v članku “Späte Einsicht” ugotovil, da so liberalci prepozno 
prišli do pravega prepričanja:
S. n. je pozno, prepozno spoznal, da je bil izrabljen, ko je zagovarjal demon­
stracije, ki jih je pripravila klerikalna stranka. Obenem je S. n. podprl kleri­
kalne načrte proti Nemcem in deželnemu predsedstvu. Tudi največji radikalci 
priznavajo, da so demonstracije organizirali klerikalci, in ti se zdaj hvalijo kot 
zmagovalci. V tej luči je žalostita Hribarjeva vloga in vloga občinskega sveta z 
dne 7 6. 1903.
Vendar klerikalci v svojem divjem nacionalističnem plesu niso dopustili, da bi S. n. 
predlogo časa pisal zmerno:
Misliti je bilo, da bodo nedavni dogodki spametovali pristojne, da bodo storili 
vse za umiritev drhali. Vendar se dogaja nasprotno. Oba slovenska dnevnika 
dnevno ščuvata ljudi - predvsem zdaj brezposelne slovenske študente, ki delajo 
Ljubljano nevarno - naj ne dovolijo žaljenja Slovencev s tem, da Nemci nosijo 
plavice (Kornblume) in kričijo Heil. Tako so na dnevnem redu napadi na mir­
ne Nemce, ki nosijo plavice ali se pozdravljajo s Heil. Policija se drži pasivno 
ali pa je na strani drhali. Tako so 16. 7. napadli več Nemcev na Glavnem trgu, 
ker so nosili plavice, policija pa jih je nato še aretirala, češ da so s cvetjem iz­
zivali. Istega dne zvečer je Feliks Kramaršič od zadaj udaril po glavi zasebne­
ga uradnika Kastnerja, ki se je mirno vozil s kolesom - Kastner je imel na­
mreč za klobukom zataknjene plavice. Na srečo jo je odnesel brez hujših poš­
kodb, Kramaršiča pa so zaprli ... Oba slovenska dnevnika v sprevrženi obliki 
predstavljata te primere in obtožujeta Nemce. Ti so v Ljubljani ogroženi bolj 
kakor kadar koli.65'
850 Grazer Tagblatt, 9. 6. 1903, članek z naslovom “Die neue Deutschenhetze in Laibach ”.
851 D. S., 18. 7. 1903.
- 328 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Razmere v Ljubljani se tudi pozneje v letu 1903 niso umirile. D. S. je poročal o pi­
jancih, ki povzročajo izgrede in nadlegujejo prebivalstvo, ob aretaciji pa kričijo: “Ži­
vio, Slovenci!” in “Živio, Slovenija!”, nakar jim proti policiji priskoči na pomoč mno­
žica. Nevarni da so tudi slovenski srednješolci, ki so po teh poročilih neprestano 
napadali nemško govoreče sprehajalce, jih žalili, psovali, preganjali nemške srednje­
šolce ipd.852 Večji izgredi pred Kazino in na ljubljanskem kolodvoru so bili spet čez 
kako leto - med 11. in 13. septembrom 1904 ob dvajsetletnici društva kranjskih 
buršev Carniola. Slovenske rodoljube je razburilo, ker je vlada dovolila, da lahko 
burši (na izletu v Belo Peč), uniformirani in v skupini, korakajo do železniške posta­
je. Ob tej priložnosti so burši dodatno izzivali z odpetimi suknjiči, da so se na nji­
hovih prsih videli rdeče-rumeno-črni trakovi. Ko so slovenski demonstranti prote­
stirali proti buršem na kolodvoru, so mimogrede pretepli še kadeta Malitscha, ki 
jih je menda psoval z “Windische G’sindel”. S. n. je tudi poročal, da sta bila tepena 
še dva carniolca, da pa so trije natakarji iz Slona, oboroženi eden z revolverjem, 
drugi z mesarskim nožem in tretji s sekiro za meso, tekli na postajo pomagat bur­
šem. Na srečo junaška trojica ni začela klati nedolžnih, neoboroženih ljudi. Nemški 
časopisi so po vesteh S. n. seveda pograbili priložnost ter se lažnivo razpisali o groz­
nem preganjanju Nemcev in zahrbtnem napadu na nič hudega slutečega kadeta 
Malitscha, ki je na kolodvoru želel kupiti samo cigarete, a so ga, ker je uporabil 
nemščino, napadli od zadaj.853
Z letom 1904 se je težišče klerikalnih političnih manevrov premaknilo z ulic v de­
želni zbor. D. S. je povzemal pisanje S. n., ki je analiziral najnovejšo taktiko kleri­
kalcev - najprej obstrukcija, potem zahteva po Heinovem odstopu, na koncu pa po 
razpustu deželnega zbora.854 Kmalu nato so Nemci zaznali še eno klerikalno zvi­
jačo, ki je imela namen razbiti nemško-liberalne zveze. Sl. se je namreč razpisal, 
da se morajo kmetijci v deželnem zboru - predstavniki kmečkih občin in velepo­
sestniki - združiti. Oboji so baje imeli iste interese in iste sovražnike. Klerikalni 
časopis je razlagal, da je sedanja zveza med plemenitimi agrarnimi veleposestniki 
in neplemenitimi antiagrarnimi liberalci nenaravna. Pri tem je navijal za združitev 
ali vsaj zvezo kmetov in veleposestnikov. Veleposestniška struja je bila po mnenju 
Sl. načelno pripravljena žrtvovati slovenske liberalce in deliti moč v deželi s kato- 
liško-nacionalno stranko. To strujo pa so po zatrjevanju klerikalcev zatirali Schwe­
gel, Schaffer in Binder s stališčem, da je za nemštvo najbolje, če je v zvezi z biro- 
kratsko-liberalno Tavčarjevo stranko. Slovenska liberalna stranka da je čutila popol­
no odvisnost od Nemcev in jim zato v vsem popušča. Po tej analizi je Sl. takoj za­
menjal prijazno masko z bolj odločno ter v maniri “Und folgst du nicht willig, so 
brauch ich Gewalt!” (Ce mi ne slediš prostovoljno, bom uporabil silo!) začel groziti 
in zmerjati veleposestnike, da so kulturno ničvredni in da uživajo neizmerne privi­
legije, ki jim jih kmečko ljudstvo lahko odvzame:
Vse pisanje se sliši anarhistično ter diši po požigu in umoru! Zahvaljujemo se 
odkritosti klerikalcev, ki ne skrivajo svojih ciljev. Tako kakor so nemški plemiči
D. S., 17. 6. 1903 in 4. 10. 1903; članek z naslovom “Zur kulturgeschichte Laibachs ”.
S. n., 14. in 15. 9. 1904.
M D. S., 4. 2. 1904.
- 329 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
nekdaj ščitili slovensko ljudstvo pred Turki, ga danes ščitijo z obrambo nemške 
kulture, kajti brez nje bi Slovenci izginili in propadli. Za napredek in vse us­
pehe so Slovenci dolžni zahvalo nemški kulturi. Tudi danes se ne morejo odpo­
vedati vsem sadovom nemške kulture.833
12. 5. 1904 je časopis D. S. v članku z naslovom Klerikale Arbeit spet poročal, da 
klerikalno ščuvanje ljudstva in razširjanje anarhokomunističnih in krščanskosociali- 
stičnih idej ne pojenjuje.
Pri kritiziranju klerikalcev so Nemci vztrajali tudi z obsojanjem liberalcev in njiho­
ve dvoličnosti, saj “klerikalna politika ne more biti na Kranjskem pogubna, v sosed­
njih deželah pa zveličavna”.855 856 857
Leta 1905 so pobudo na področju pouličnega patriotizma spet prevzeli slovenski li­
beralci, ki so jih posebno motili domžalski Nemci. V D. S. so namigovali, da so v 
ozadju bolj materialno-podjetniški interesi kakor pa narodni:
Ob proslavi pevskega društva Andreasa Hofferja v Domžalah so se spet zvrstili 
izgredi. Prišli so napol dorasli fantje iz Ljubljane, trgovski pomočniki in obrt­
niški vajenci, iz Kamnika pa izobražena in neizobražena drhal. Goste so opso­
vali oh prihodu, oblegali hišo in vrt, kjer je proslava potekala, nato pa metali 
kamenje, gnila jajca, vdirali na vrt, da bi odstranili frankfurtarske zastavice, ki 
se od zunaj niso videle, motili pevske nastope s tuljenjem ... Žandarmerijska 
zaščita je bila šibka zaradi požara v Jaršah. Ranjeni so bili med drugim tudi 
trije otroci. Na koncu proslave je - ob stalnem kamenjanju, ki je doletelo tudi 
vojaško kapelo - žandarmerija spremila goste na kolodvor. Tam je prišlo do 
streljanja, saj so žandar ji na napade odgovorili z zastraševalnimi streli. 83'
Kljub nespornemu prizadevanju liberalcev jim klerikalci niso hoteli dati priznanja 
za izpričano rodoljubje. Slovenski liberalci so bili - po poročanju D. S. - bridko 
razočarani nad tako krutim in krivičnim nerazumevanjem klerikalnih rojakov:
Organ za razširjanje krščanske ljubezni do bližnjega (po slovenskoklerikalni 
metodi) popolnoma molči o resnem knezoškofovem svarilu in se veseli vsega 
hudega, ki ga bo v prihodnje pripravila zavedena in naščuvana množica, ki 
brezumno sovraži Nemce.
Ta klerikalni časnik z zadovoljstvom jemlje v vednost protinemške govore župa­
na Hribarja in občinskega odbornika Trillerja. Meni pa, da besede ne zadostu­
jejo, da so potrebna dejanja, predvsem pa popolna prekinitev zveze med na­
prednimi in nemškimi deželnimi poslanci. Naprednoslovenska stranka se zdi v 
svoji politični kratkovidnosti zaslepljena in še vedno ne uvidi, da je klerikal­
cem v podaljšano roko pri izvajanju njihove politike, da svojemu nespravljive­
mu nasprotniku pomaga na oblast in sama sebi koplje grob.
Če nekatere slovenske “veličine ” v naprednem taboru, ki se že zelo dolgo spo­
gledujejo s klerikalci, menijo, da z njihovo pomočjo lahko igrajo neko vlogo, se
855 D. S., 11. 2. 1904; članek z naslovom “Klerikale Parteimanöver ’’.
856 D. S., 9. 6. 1904; članek z naslovom “Überzeugungstreue der Radikalen"-, 2. 10. 1904 so v tem glasilu 
tudi obsodili surovo poročanje S. n. o pogrebu “carniolca in Germana Koblerja” in se 30. 10. 1904 zgra­
žali, da S. n. pred občinskimi volitvami na Jesenicah svari pred “tujci”.
857 D. S., 4. 6. 1905; članek z naslovom “Was der Deutsche in Krain zu dulden hat”.
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
krvavo motijo. Padli bodo kot prva žrtev. Klerikalci namreč na vladi ob sebi 
ne trpijo nikogar in zahtevajo zase neomejeno gospostvo v deželi. Kljub temu 
se je sovraštvo do Nemcev izkazalo za močnejše od vsake politične daljnovidno­
sti in modrosti. In vendar bo šovinističnemu opoju sledila prebuditev v moro.
S. n. zdaj mačje zavija, ko ga divje napada organ klerikalcev. S. n. piše: “Kaj 
nam koristi, da strumno in neustrašno bijemo boj za naše brate proti nemš­
tvu, nemški birokraciji in proti oboroženi sili? Zdaj nas klerikalci sicer ne raz­
glašajo za izdajalce, pač pa za hinavce. Mi smo hinavci in hinavski je ljub­
ljanski občinski svet, meni škofovski list ...
Občinski svet je povzdignil svoj glas v obrambo slovenske časti (tj. časti izgred­
nikov v Domžalah - op. D. S.) in v obrambo pravic slovenskega naroda (tj. 
da se nekaznovano spravlja v nevarnost življenje nemških otrok in žena - op. 
D. S.). Škofovski list pa je oznanil, da je to brez vrednosti, da gre za golo hi­
navščino. In zakaj? Le zaradi zveze v deželnem zboru.” Potem je S. n. nadalje­
val z naivno srčno iskrenostjo: “Tisočkrat se je že izkazalo, da zveza velja le za 
deželni zbor ter da imamo mi in Nemci zunaj zbora proste roke (tj. Slovenci 
imajo proste roke, da mečejo kamne in streljajo - op. D. S.). Tisoči in tisoči 
primerov kažejo, da je naša politika kljub tej koaliciji vseskozi nacionalna (tj. 
Nemcem sovražna - op. D. S.). Ko bi koalicija med našima strankama prina­
šala kakršne koli narodne obveznosti, ali bi potem sploh lahko nastopili, kakor 
smo v primeru Domžal in v drugih primerih? ”
Citati te jeremijade več kakor dovolj dokazujejo, kar smo trdili prej in kar trdi­
mo zdaj - da tisti del, ki zdaj prevladuje v slovenski napredni stranki, na vsak 
način poskuša dokazati, da naprednjaki v sovraštvu do Nemcev ne zaostajajo 
za klerikalci in da jih koalicija z Nemci niti najmanj ne ovira pri prostaških 
izpadih zoper Nemce. Tožbe S. n., da je vse zaman ter da klerikalci zgolj vzvi­
šeno in s posmehovanjem jemljejo prizadevanje naprednjakov v vednost, so res 
pomirjajoče, vendar le politični otroci lahko verjamejo, da bi bilo lahko dru­
gače. Natančno smo predvideli, kaj bo plod vsega prizadevanja naprednjakov: 
sramota pred civiliziranim svetom, posmehljivost klerikalcev in utrditev položa­
jev Nemcev?3*
0 domžalskih izgredih je razpravljal celo parlament na Dunaju in vložena je bila 
interpelacija, a so jo slovenski poslanci junaško zavrnili:
Po interpelaciji z vsenemške strani, ki je resnično prikazala položaj Nemcev 
na Kranjskem, je v obrambo slovenskega naroda povzdignil glas poslanec 
Pogačnik. Vsekakor je najzaslužnejši za obrambo drhali, ki je ure dolgo ogro­
žala varnost in življenje mirnih nemških družin. Iz lažnivih poročil obeh slo­
venskih dnevnikov je skrpal interpelacijo, polno fantastičnih podob in izmiš ­
ljij. Ko bi iz nje povlekli zaključke, bi morali takoj vsi Tirolci iz Domžal vzeti 
popotno palico v roke, udeleženci praznovanja bi morali končati v ječi, dežel­
ni predsednik z državnimi funkcionarji hi moral biti odstavljen, žandarji hi 
se morali znajti pred vojnim sodiščem, udeležence izgredov pa bi morali ime-
85s D. S., 15. 6. 1905; članek z naslovom “Krain - Der Erfolg der fortschrittlichen Slovenen”.
- 331 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
novati za častne ljubljanske meščane. Njemu je pritegnil poslanec Ferjančič, 
ki je svoj mandat pomešal s funkcijo sodnika ter se - namesto da bi se oprl 
na uradno poročilo - skliceval na lažnive navedbe obeh slovenskih dnevnikov 
in obtoževal orožništvo za kršenje zakonov. Pred časom je že razglasil Nemce 
za tuje vsiljivce, vendar bi moral vedeti, da imajo tudi tujci pravico do zaščite, 
če se zttajdejo na lastni posesti. To je edinstveni primer, da sodni uradnik na­
stopa kot zagovornik drhali.*™
Domžalski dogodki so kranjske Nemce tako razkačili, da so začeli primerjati Sloven­
ce s črnskimi oziroma indijanskimi domorodci in kuliji, ki prav tako niso prenesli 
“višje” kulture:
Minister Bylandt - Rheidt je v odgovoru na interpelacijo pravilno navedel, da 
so bili povzročitelji neredov iz drugih krajev, ni pa pravilna ugotovitev, da 
Nemci z domačini živijo v miru. Nasprotno, boj traja že desetletja. Slovenci so 
ga začeli namerno in z vsemi sredstvi. Pred leti je bila prav taka proslava dom­
žalskih Tirolcev in se končala z izgredi, le da takrat ni izginila rdeče-črno-ru- 
mena, temveč prav lepa črno-rumena zastava.
Tirolci se mirno branijo, kjer to gre. Prostaške napade jemljejo in pretrpijo 
tako kakor vsi naseljenci, tudi tisti, ki prinašajo korist in pomoč. Napadajo jih 
nerazsvetljeni in naščuvani domorodci in med njimi se morajo znajti prav tako, 
kakor so se morali Evropejci med divjaki. Sicer so Tirolci mislili, da bo tega 
konec, če bodo potrpežljivi, vendar je bil njihov račun brez krčmarja. V ozadju 
je namreč z zobmi škripajoča nevoščljivost kulijev, ki jo prvaki še spodbujajo. 
Občasno je zaslediti primere ščuvanja v slovenskem časopisju. Celo slovenski 
“kloaka časopis ” iz Severne Amerike je ščuval proti nemškemu kruhodajalcu. 
Ko slovenski prvak ne more več izkoriščati rojakov, kar bi z veseljem rad počel, 
potem ščuva proti tujcem in podtika ogenj, na katerem hi si rad skuhal beraš­
ko juho.*60
Sredi leta 1905 so se začeli kazati obrisi medslovenskega sodelovanja, ki kranjskim 
Nemcem nikakor ni bilo pogodu. Časopis D. S. je poročal o sodelovanju naprednja­
kov s klerikalci:
Hribar je v imenu naprednega občinskega sveta pozdravil klerikalno zborova­
nje katoliškega pomočniškega društva. Na tem zborovanju je prisostvoval tudi 
škof Jeglič, kar je edinstveni primer, namreč da cerkveni dostojanstvenik te 
ravni govori na gostilniškem zborovanju. Naprednjaki pokorno sledijo navodi­
lom klerikalcev, njihov list pa se omejuje na kritiko klerikalnih predvolilnih 
metod. Sicer pa naprednjaki s prekrižanimi rokami opazujejo delovanje kleri­
kalcev in z izbruhi nemškega sovraštva odvračajo od sebe naravnega zavezni­
ka v boju proti mračnjaštvu.*61
*™ D. S., 18. 6. 1905; članek z naslovom “Die slovenischen Exzesse von Domschale im Abgeordneten­
hause’’.
860 D. S., 29. 6. 1905; članek z naslovom “Zur Interpellationsbeantwortung über Domschale”.
861 D. S., 27. 8. 1905; članek z naslovom “Krain - Die Klerikalen an der Arbeit ”.
- 332 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Vse skupaj je bila uvertura v zelo razgibane dogodke v deželnem zboru, v katerem je 
Šušteršiču uspelo ne samo razbiti liberalno-nemško koalicijo, temveč tudi izposlovati 
deželno volilno reformo in prav ta je klerikalcem prinesla popolno oblast v deželi.
vii/3 Spodleteli poskus politične odstranitve kranjskih Nem­
cev (1905-1906), ki je razbil liberalno-nemško zvezo, deže­
lo pa spravil pod oblast klerikalcev
Oscar Plautz je v svojem tipkopisu o kranjskih Nemcih navedel, da je bilo obnašanje 
župana Hribarja v zvezi z izgredi slovenske drhali na nemških proslavah v nasprotju 
z duhom pogodbe (štiridesetletnica ljubljanskega nemškega Turnvereina leta 1903 in 
dvajsetletnica Carniole leta 1904). Po njegovem je sodu izbilo dno glasovanje sloven­
skih naprednjakov za nujni predlog klerikalcev v deželnem zboru 14. 10. 1904. Pred­
log je izražal obžalovanje, ker deželni predsednik nesorazmerno pogosto uporablja 
nemščino v deželnem zboru, in hkrati predlagal, naj deželni zbor zavrne vse dopise 
deželne vlade v nemškem jeziku.
Glede na protinemško gonjo, ki so jo izvajali klerikalci in je trajala že mesece 
dolgo, je med ljudstvom prevladovalo razpoloženje, polno sovraštva do nemš­
tva, ki so se mu slovenski naprednjaki pustili voditi. To spremembo v drži libe­
ralcev pa je treba pripisati predvsem Hribarjevemu vplivu [...] Nemški dežel- 
nozborski klub je nato menil, da je s slovenskimi naprednjaki sklenjeni spora­
zum prelomljen. Vlada je slovenskim klerikalcem žrtvovala deželnega predsed­
nika Heina - septembra 1905 je bil premeščen v notranje ministrstvo kot od­
delčni vodja. Za njegovega naslednika so imenovali barona Schwarza.*62
Konec leta 1905 je postalo popolnoma jasno, da je v slovenski Narodnonapredni 
stranki dokončno prevladala struja, ki ji je načeloval Hribar in se je zavzemala ne 
samo za prekinitev zveze z Nemci, temveč si je zastavila za cilj, da v sodelovanju s 
Slovensko ljudsko stranko izrinejo Nemce iz deželnega zbora. To je razvidno tudi iz 
zapisnikov obravnav kranjskega deželnega zbora, v katerem sta se med drugim po­
javila dva nujna predloga. Prvega, ki je zahteval spremembo deželnega reda in de­
želnega volilnega reda, je vložil Ivan Šušteršič s tovariši,862 863 drugega, ki je zahteval 
spremembo državnozborskega volilnega reda, pa Ivan Hribar s tovariši.864
862 Oscar Plautz, Die Deutschen in Krain, str. 127-128.
863 Besedilo predloga se je glasilo: Uvažujoč, da sta sedanji deželni red in deželni volilni red v svoji bistve­
nih določbah sloneča na sistemu neznosnih privilegijev posameznih stanov, popolnoma zastarela in narav­
nost udarec v obraz zdravi pameti ter pravicam ljudstva, - predlagajo podpisani: Deželni zbor naj sklene: 
t) Deželni red in deželnega zbora volilni red za vojvodino kranjsko se ima spremeniti na temelju načel splo­
šne in enake volilne pravice. 2) Izvoli se poseben ustavni odsek 12 članov, kojemu se naroča, da nemudoma 
izdela v povedanem smislu zakonskega načrta in ju najpozneje v dveh tednih predloži zbornici. 3) Dotlej, da 
ustavni odsek predloži svoje poročilo, se zbornične seje prekinejo. V Ljubljani, dne 25. 10. 1905 dr. Žitnik, 
Mih. Arko, dr. Schweitzer, dr. Ivan Šušteršič, dr. Krek, J. Dular, Jakič, Košak, Pakiž, Pfeifer, Povše, Drobnič, 
Pr. Demšar (Zapisniki obravnav deželnega zbora kranjskega, 46. zvezek, str. 17-18; zasedanja od 25. oktobra 
1905 do 29. decembra 1907, II. seja z dne 3. novembra 1905).
Besedilo predloga se je glasilo: Visoki deželni zbor skleni: Da se uveljavi polnopravnost vseh državlja-
- 333 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Pri utemeljevanju nujnosti predloga je dr. Šušteršič poleg zaslug svoje stranke, ki 
se že od leta 1898 zavzema za reformo, pokazal na nevzdržnost razmer v dežel­
nem zboru, v katerem gospodarijo Nemci:
Komur je resno za volilno preosnovo v smislu enake in splošne volilne pravice, 
ta mora potem izvajati vse politične konsekvence in ako hočemo izvojevati splo­
šno in enako volilno pravico v tej zbornici, potem moramo politično izolirati in 
politično izstradati tisto stranko, ki se zoperstavlja pravicam ljudstva, oprta na 
krivične, na neumne privilegije. Gospoda moja, čestita napredna stranka, ako 
se na eni strani postavljate na demokratično stališče, na drugi strani pa poli­
tično vežete s tistimi elementi, katerih delovanje gre na to, preprečiti tak demo­
kratični predlog, ako politično podpirate te ljudstvu sovražne elemente in skrbi­
te, da ne pridejo ob politično veljavo, to ni nobeno delovanje za splošno in ena­
ko volilno pravico in predlog sam potem nima tiste vrednosti, katero bi moral 
imeti. Gospoda moja, ako si ogledamo politični položaj v tej visoki zbornici, 
Vas vprašam: Kdo je pa gospodar političnega položaja v tej zbornici v tistem 
hipu, ko pride zbornica do normalnega dela? Ali je gospodar v tej zbornici 
slovenska večina te zbornice? Ne, gospoda moja, v tistem hipu postane suvere­
ni gospodar ekselenca baron Schwegel.
V nadaljnjem govoru je Šušteršič poudaril, da število mandatov veleposestniške zbor­
nice ni v nikakršnem sorazmerju s številom njihovih volivcev. Tako je po njegovih 
izračunih enega poslanca veleposestva volilo 8 volivcev, v mestni kuriji 500 volivcev, 
v kmečki pa 2500, kar je prineslo brezumno razmerje 1 : 62 : 312. Potrebo po splo­
šni in enaki volilni pravici je opiral predvsem na splošno vojaško obveznost in tako 
obveznost plačevanja krvnega davka. Narodnonapredne poslance je pozval, naj pod­
prejo njihov predlog, saj je najbolj upravičen ravno po narodnostnih načelih, ki jih 
oni, liberalci, zastopajo v prvi vrsti. Enajst nemških poslancev naj ne bi bilo v nobe­
nem razmerju s številom Nemcev v deželi in bi jim po pravici pripadla le dva man­
data. Nato je Šušteršič ponudil liberalcem korenček in jim slikal idilične perspektive, 
ki bi se, če bi sprejeli njihov predlog volilne reforme, odprle slovenskemu narodu:
Potem bi bila složna slovenska večina v tej zbornici. Toliko je gotovo, da bi 
bilo potem popolnoma nemogoče, da bi v tej zbornici slovenske Kranjske dežele 
odločevali Nemci v sporu med Slovenci ... Pomislite kako velikanskega pomena 
je za nas Slovence osobito kranjski deželni zbor. Ja, gospoda moja, edini dežel­
ni zbor, kjer imajo Slovenci večino, edina dežela, kjer bi se lahko reklo: V tej 
deželi Slovenci gospodarijo na lastnih tleh, edina dežela v celi naši državi -
nov in odpravijo krivice sedanjega na privilegijih slonečega volilnega reda, po katerem se državni zbor ne 
more smatrati za zastopstvo, ki bi odgovarjalo številnej jakosti posameznih narodov, pozivlje se vlada, da 
kar najpreje mogoče predloži državnemu zboru načrt zakona o takej premembi državnozborskega volilnega 
reda, ki bode slonela na načelih splošne, neposredne, tajne in jednake volilne pravice, ker je le potem 
mogoče pričakovati volilne reforme tudi za deželne zbore na istej podlagi. Vsekakor pa vsak volilni red ob­
segaj tudi najobsežnejše garancije za resnično svobodo volitev in zlasti tudi zoper zlorabe vere in cerkve v 
volilne namene. V Ljubljani dne 25. oktobra 1905. Ivan Hribar, dr. Ferjančič, Fr. Arko, Ciril Pirc, dr. Iv. 
Tavčar, dr. Danilo Majaron, F. Supančič, J. Božič, Grasselli (Zapisniki obravnav deželnega zbora kranjske­
ga, 46. zvezek, str. 18 - zasedanja od 25. oktobra 1905 do 29. decembra 1907, II. seja z dne 3. novem­
bra 1905).
- 334 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
pomislite, kako moč bi to dalo obupnemu boju naših bratov na periferijah, po­
mislite, kaka narodna politika bi potem bila mogoča, pomislite, da bi se po­
tem lahko delali v tej zbornici veliki koncepti dalekosežne jugoslovanske politi­
ke, pomislite, da potem ne bi več prišlo tako, kakor nedavno na Reki, kjer so 
Hrvati sklepali za vse jugoslovanstvo tako važne reči, pa nas Slovencev niso 
tja vabili ... Gospoda moja, pustite vendar enkrat to neumno farško gonjo, ka­
tera vam ni prinesla nobenih lovorik, nobenih političnih uspehov, katera vam 
je prinesla samo politične neuspehe in politične klofute. Stopimo skupaj in 
začrtajmo velik jugoslovanski program in dobili bomo na našo stran naše bra­
te Hrvate in bomo ž njimi skupaj delali veliko, odločno narodno politiko, ki bo 
privedla naš narod do boljše in lepše prihodnosti. Poglejte, koliko terena ob 
slovenskih mejah izgubljamo; ali se Vam ne smilijo slovenski otroci, ki jih sili­
jo narodni nasprotniki na Štajerskem in Koroškem v nemške šole, ali ki jih si­
lijo v italijanske šole v Trstu, v Istri in na Goriškem? Poglejmo vse to in - samo 
do Vas se obračam, slovenski tovariši - pustimo vendar to malenkostno vojno, 
katero imamo tukaj na Kranjskem in katero bi najbolje primerjal z viharjem v 
kozarcu vode. Pustimo to in stopimo skupaj na podlagi velikega narodnega, ne 
samo slovenskega, ampak hrvatsko-slovenskega, jugoslovanskega programa.*65
Liberalni slovenski poslanci so prek Hribarjevih in Tavčarjevih ust načelno soglašali 
s stališči Katoliško-narodne stranke, poudarjali, da so se za splošno in enako volil­
no pravico zavzemali že davno pred katoliškimi poslanci, in vendar izjavili, da bodo 
glasovali za nujnost predloga katoliške stranke. Pomisleke pa so imeli glede ure­
sničljivosti reforme za deželni zbor, še preden bi bila izpeljana v državnem zboru. 
Ostro pa je Hribar zavrnil očitke glede zveze z Nemci in poudaril, da je plod ošab­
nosti Katoliško-narodne stranke, ki z Narodnonapredno ni hotela sodelovati, pred­
vsem pa njenega odklanjanja vsake podpore slovenskemu gledališču. To zadnje je 
bilo po Hribarjevih besedah odločilni motiv za sklenitev liberalno-nemškega spora­
zuma. Hribar je za tem povedal še:
Vendar je bilo že za časa kanonika Kluna načelnih nasprotstev, katerih pa ni­
smo vstvarili mi, katerim sedaj očitate, da smo v ozko zvezo - bolje rečeno v do- 
tiko - stopili s poslanci veleposestva, ampak ta načelna nasprotstva vstvarila je 
katoliško narodna stranka. Ona se je po vplivu nekega politika (dr. Tavčar: 
Franceljna s Kamna) prva spustila v tako zvezo ... Če bi torej res bilo, če bi to 
bila res napaka, da smo v zvezo stopili s tovariši od te strani visoke zbornice, 
potem ste nam najsijajnejši vzgled dali vi. (Dr. Šušteršič: To je bil slab zgled) 
... Slaba pa je bila vaša zveza zaradi tega, ker niste smeli nobenega narodnega 
vprašanja v razpravo spraviti, dokler vam stranka veleposestva tega ni dovolila. 
Nas pa ne veže nikaka taka utesnitev; mi imamo proste roke in zato vidite, da 
se zavzema narodnonapredna stranka za čisto narodna vprašanja z gorečnostjo, 
s kakoršno se katoliško narodna stranka nikdar ni potegovala zanj a.*66
865
do
866 
29
Zapisniki obravnav deželnega zbora kranjskega, 46. zvezek, str. 20-27; zasedanja od 25. oktobra 1905 
29. decembra 1907, II. seja z dne 3. novembra 1905.
Zapisniki obravnav deželnega zbora kranjskega, 46. zvezek, str. 37; zasedanja od 25. oktobra 1905 do 
decembra 1907, III. seja z dne 4. novembra 1905.
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Tavčar je izjavil, da se že prej ni mogel brez rezerv zavzemati za splošno in enako 
volilno pravico, ker “ž njo ET se izročilo meščanstvo popolni pogubi”. Zdaj sta, po 
Tavčarjevem mnenju, Šušteršič in Krek navalila na veleposestvo, v resnici pa hoče­
ta obglaviti meščanstvo. Vendar je bil Tavčar pripravljen s krvavečim srcem žrtvo­
vati meščanstvo na oltarju naroda:
Zdaj so se razmere spremenile, na Ogrskem se skuša vpeljati ta sistem in če se 
ho vpeljal tudi v avstrijskem državnem zboru, potem pripoznavam da sem pre­
pričan, da pridejo avstrijski Slovani do vpliva in veljave. To je edini moment, 
radi katerega sem pripravljen položiti kot žrtev meščanstvo na oltar splošnosti. 
Ampak pod pogojem, da se mora taka splošna in enaka volilna pravica vpe­
ljati pred vsem pri volitvah v državni zbor in šele potem po mogočnosti tudi 
pri volitvah v deželni zbor.^6'
Nemci so seveda nasprotovali predlogoma obeh slovenskih strank, saj bi njuna iz­
peljava odpravila veleposestniško kurijo in zmanjšala nemško predstavništvo v de? 
želnem zboru na simbolično raven. Barbo in Luckmann sta poudarila, da načelo 
splošne in enake volilne pravice ne pride v poštev za deželni zbor, saj ga predla­
gatelji utemeljujejo s splošno vojaško obveznostjo oziroma krvnim davkom, o kate­
rem pa deželni zbor ne odloča. Delo deželnega zbora po drugi strani obsega 
odločanje o tistih zadevah, glede katerih je nujno, da se izrazijo interesi deželnih 
stanov oziroma kurij, seveda sorazmerno s pomenom, ki ga posamezne skupine 
prebivalstva za deželo imajo, oziroma deležem bremen, ki jih za blagor dežele no­
sijo. Sicer pa je pobuda za reformo po njihovem mnenju nastala iz sovraštva do 
Nemcev, ki pa je zgolj sovraštvo strankarskih veljakov. Nemci s slovenskim ljud­
stvom živijo v miru, ljudstvo jih ne sovraži, veleposestniki pa so vedno delali le za 
blagor ljudstva.
Nemški poslanec Barbo je pri tem poslance Katoliško-narodne stranke opozoril na 
nujnost po pravici obvestiti njihove volivce, da bi se njihove pravice z uvedbo splo­
šne in enake volilne pravice zmanjšale in ne povečale:
Obvestiti bi morali kmete, da ne bodo več sami volili svojih poslancev (t. j. ti­
stih, ki določajo višino davkov, ki jih plačujejo), temveč skupaj s svojimi delav­
ci, hlapci in dninarji, torej tistimi, ki sploh ne plačujejo nobenih davkov. Kmet, 
ki ima razvit smisel za računanje, bi takoj postal pozoren, ko bi se mu razloži­
lo, da bo po novem večina volivcev tistih, ki ne poseduje ničesar, iz česar seve­
da sledi, da bodo izvoljeni tisti, ki bodo imeli več ozira do neposestnikov kakor 
do posestnikov. Enako hi bilo dobro razložiti meščanom, da bodo po novem vo­
lili skupaj z volivci z dežele. To pa pri velikanski večini podeželskih volivcev in­
teresu mest in meščanov ne bo prineslo posebnih koristi.
Barbo je na koncu pribil, da se splošna in enaka volilna pravica prikazuje kot nuja 
svobode, a to je zgolj fraza: “Nič ne omejuje svobode bolj kakor splošna in enaka vo­
lilna pravica, prek katere pride do besede le masa, različni interesi pa so utišani ... 
Enaka obravnava neenakih povzroča največjo neenakost.” Barbo je potem neposred­
no obtožil klerikalce, da se zato zavzemajo za splošno in enako volilno pravico, ker
Sb' Prav tam, str. 51.
- 336 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
računajo, da imajo pri najnižjih nerazsodnih slojih največ vpliva.868 Barbov sodrug 
I uckmann je med drugimi argumenti proti volilni reformi navedel, da ji morajo nas­
protovati, ker bi pripeljala do mladoslovenske oziroma jugoslovanske države.869 
Kakor koli, oba predloga deželno- in državnozborske volilne reforme sta bila spre­
jeta kot združeni predlog ustavnega odseka deželnega zbora. To se je zgodilo na 
VII. seji dne 17. 11. 1905, pred sprejetjem pa so Nemci zapustili dvorano.870 O tem, 
da je liberalno-nemška zveza mrtva, seveda ni bilo dvoma. V danih razmerah so se 
Nemci znašli v težkem položaju, a jih je izvrstno rešil vodja kranjskih Nemcev ba­
ron Josef Schwegel: z vladno podporo je sklenil dogovor s prvakom Katoliško-na- 
rodne stranke dr. Ivanom Šušteršičem. Ta dogovor je opredelil novo različico dežel- 
nozborske volilne reforme. Schwegel je imel pri pogajanjih pred očmi predvsem 
ohranitev posestnega stanja kranjskih Nemcev in jo je tudi dosegel. Se je pa moral 
sprijazniti z volilno reformo, ki je Katoliško-narodni stranki zagotavljala popolno 
oblast na Kranjskem. Schwegel je v svojih spominih takole strnil dogodke v zvezi z 
razbitjem liberalno-nemške zveze in reformo deželnega volilnega reda, ki je omo­
gočila absolutno večino Šušteršičeve stranke:
Najprej smo sklenili - in se pri tem najstrože držali dane besede - zvezo s kon­
servativci in nato, ko se ti dogovorjenega niso držali, z liberalno stranko. Vse 
to pa se je zgodilo brez škode za narodne interese in ne da bi opustili kakršno 
koli politično načelo. To naj bi ohranilo nadaljnji obstoj za deželo izjemno 
ugodne strankarske kombinacije. Le v teh razmerah je bilo mogoče mirno na­
daljnje delo deželnega zbora, tako da je cesar mnogim - in enkrat celo meni - 
izjavil, da je kranjski deželni zbor vzoren deželni zbor.
Žal ni moglo ostati tako. Prejšnji poslanec in ljubljanski župan Hribar si lah­
ko lasti žalostne zasluge, ker je svoje privržence v liberalnem taboru s teroriz­
mom pripravil, da so prelomili pogodbo o zvezi, sklenjeni med nami in liberal­
no slovensko stranko. Izvirnik pogodbe, na kateri je tudi njegov podpis, je še 
vedno med mojimi papirji. Ta prelom pogodbe, ki se je zgodil brez vsakega po­
voda, je povzročil velikansko zmedo v kranjskem deželnem zboru z najbolj su­
rovo in nasilno obstrukcijo, kar sem jih kdaj doživel. Tako se je ta vzorni de­
želni zbor spremenil v najbolj strašljiv primer parlamentarnega telesa. Hribar, 
krivec za to, nima danes, ko ga vsi privrženci zapuščajo, nobene pravice, da se 
pritožuje nad človeško nehvaležnostjo.
Prišel je čas dr. Šušteršiča. S podporo, morda tudi po navodilih vlade in poseb­
no ministra Bylandta, je izkoristil ponujeno mu priložnost za temeljito spre­
membo deželnega reda, s katero bi si lahko klerikalna stranka v deželnem zbo­
ru zagotovila absolutno večino. Liberalci so po drugi strani na svojo zastavo 
napisali izključitev veleposestva iz deželnega zbora, odpravo nemščine kot dru­
gega deželnega jezika in podobne zahteve, ki bi Nemce v deželi oropale skoraj
868 Zapisniki obravnav deželnega zbora kranjskega, 46. zvezek, str. 38-41; zasedanja od 25. oktobra 1905 
do 29. decembra 1907, III. seja z dne 4. novembra 1905.
869 Isto kakor zgoraj, str. 60-61, IV. seja z dne 7. 11. 1905.
870 Zapisniki obravnav deželnega zbora kranjskega, 46. zvezek, str. 38-41; zasedanja od 25. oktob(^t
'S
do 29. decembra 1907.
£
inž
- 337 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
vseh političnih pravic in jih ponižale na raven helotov. Česa vsega je bila zmož­
na ljubljanska drhal pod vodstvom slovenskih liberalcev, so večkrat pokazali 
žalostni dogodki. Meni je v teh okoliščinah pripadla težka naloga, da rešim, 
kar se rešiti da, zato da se ne bi zapečatila naša prihodnost. V tajnih pogaja­
njih v notranjem ministrstvu, h katerim sem bil povabljen, sem dosegel popol­
no priznanje vseh pravic nemškega veleposestva in zagotovitev nemškega mest­
nega mandata v Kočevju. Dosegel sem tudi zakonsko uveljavitev enakopravno­
sti nemščine kot drugega deželnega jezika in nekaj koncesij v zvezi z (opravil­
nim) redom deželne uprave ter ureditev vodenja poslovanja deželnega zbora. 
Privoliti pa sem moral v povišanje števila deželnih mandatov, s čimer je prišel 
dr. Šušteršič v položaj, da si v deželnem zboru zagotovi absolutno večino, ki bi 
jo presegal s komaj dvema glasovoma. Moja stranka je sprejela ta dogovor v 
prepričanju, da bo mogoče to šibko večino dveh glasov - če je liberalna misel 
sposobna (pre)živeti - zlahka preseči, kakor hitro se bo vlada spet obrnila k li­
beralnim nazorom, in tako v deželi spet ustvariti razmere, kakršne so v korist 
dežele obstajale prej. In ko bi moja stranka ostala zvesta načelom, ki sem ji 
jih priporočal, bi se to stanje spet vzpostavilo, posebno glede na sebično in bre­
zobzirno zlorabo položaja današnje večine, ki tako spravlja v nevarnost deželo 
in jo vodi v propad*7'
V začetku 1906. so kranjski Nemci obsojali izvajanje odloka, da deželni odbor s so­
sednjimi deželami vodi korespondenco le v slovenskem jeziku, in upali na protiu­
krepe iz Štajerske oziroma Koroške.871 872 Bičali so tudi nenačelnost svojih nekdanjih 
zaveznikov, slovenskih liberalcev, ki so obsojali izdajstvo klerikalcev ob sprejemanju 
državnozborske volilne reforme (ta naj bi zagotavljala vlado klerikalcev na Kranj­
skem, popolnoma pa škodovala Slovencem na Koroškem in Štajerskem), hkrati pa 
jim pomagali pri volilni reformi za deželni zbor in na tak način pripravljali svoj 
lastni propad: “Naj se spomnijo Schillerjevih besed v Demetriusu: Tista država, kjer 
večina zmaga in brezumnost odloča, mora propasti!”873
Napoved o pripravljanju lastnega propada se je izkazala za točno, lahko bi celo re­
kli za sumljivo točno. Težko bi si mislili, da je izvirala zgolj iz čisto preroških spo­
sobnosti dopisnikov D. S. Slovenski liberalci so namreč, potem ko so spoznali, da 
so bili izigrani, doživeli pravi šok. Na seji deželnega zbora 2. 4. 1906 je deželni 
predsednik Schwarz prebral vladno izjavo. Ta se je začela z ugotovitvijo, da je vla­
da v državnem zboru že 28. 11. 1905 odklonila načelo splošne in enake volilne pra­
vice za deželne zbore, češ da je to nezdružljivo z njihovim področjem dejavnosti, 
ki je popolnoma drugačno od parlamentarnega. Pač pa je vlada “uvidela, da brez 
prosnove obstoječe volilne pravice za deželni zbor ni pričakovati uspešnega delova­
nja deželnega zbora vojvodine Kranjske”. Tako je predložila načrt uvedbe splošne 
kurije z desetimi poslanci, kar naj bi zagotovilo vsem prebivalcem dežele soudelež­
bo pri urejanju deželnih zadev. V tem smislu so predvideli deset volilnih okrajev 
za novo splošno kurijo in še nekaj reform zaradi pridruževanja posameznih indu-
871 Spomini barona Josefa Schwegla, tipkopis, str. 116-117.
872 D. S., 3. 1. 1906.
873 D. S., 4. 3. 1906; članek z naslovom “Zur Wahlreform”.
- 338 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
vseh političnih pravic in jih ponižale na raven helotov. Česa vsega je bila zmož­
na ljubljanska drhal pod vodstvom slovenskih liberalcev, so večkrat pokazali 
žalostni dogodki. Meni je v teh okoliščinah pripadla težka naloga, da rešim, 
kar se rešiti da, zato da se ne bi zapečatila naša prihodnost. V tajnih pogaja­
njih v notranjem ministrstvu, h katerim sem bil povabljen, sem dosegel popol­
no priznanje vseh pravic nemškega veleposestva in zagotovitev nemškega mest­
nega mandata v Kočevju. Dosegel sem tudi zakonsko uveljavitev enakopravno­
sti nemščine kot drugega deželnega jezika in nekaj koncesij v zvezi z (opravil­
nim) redom deželne uprave ter ureditev vodenja poslovanja deželnega zbora. 
Privoliti pa sem moral v povišanje števila deželnih mandatov, s čimer je prišel 
dr. Šušteršič v položaj, da si v deželnem zboru zagotovi absolutno večino, ki bi 
jo presegal s komaj dvema glasovoma. Moja stranka je sprejela ta dogovor v 
prepričanju, da bo mogoče to šibko večino dveh glasov - če je liberalna misel 
sposobna (pre)živeti - zlahka preseči, kakor hitro se bo vlada spet obrnila k li­
beralnim nazorom, in tako v deželi spet ustvariti razmere, kakršne so v korist 
dežele obstajale prej. In ko bi moja stranka ostala zvesta načelom, ki sem ji 
jih priporočal, bi se to stanje spet vzpostavilo, posebno glede na sebično in bre­
zobzirno zlorabo položaja današnje večine, ki tako spravlja v nevarnost deželo 
in jo vodi v propad.m
V začetku 1906. so kranjski Nemci obsojali izvajanje odloka, da deželni odbor s so­
sednjimi deželami vodi korespondenco le v slovenskem jeziku, in upali na protiu­
krepe iz Štajerske oziroma Koroške.871 872 Bičali so tudi nenačelnost svojih nekdanjih 
zaveznikov, slovenskih liberalcev, ki so obsojali izdajstvo klerikalcev ob sprejemanju 
državnozborske volilne reforme (ta naj bi zagotavljala vlado klerikalcev na Kranj­
skem, popolnoma pa škodovala Slovencem na Koroškem in Štajerskem), hkrati pa 
jim pomagali pri volilni reformi za deželni zbor in na tak način pripravljali svoj 
lastni propad: “Naj se spomnijo Schillerjevih besed v Demetriusu: Tista država, kjer 
večina zmaga in brezumnost odloča, mora propasti!”873
Napoved o pripravljanju lastnega propada se je izkazala za točno, lahko bi celo re­
kli za sumljivo točno. Težko bi si mislili, da je izvirala zgolj iz čisto preroških spo­
sobnosti dopisnikov D. S. Slovenski liberalci so namreč, potem ko so spoznali, da 
so bili izigrani, doživeli pravi šok. Na seji deželnega zbora 2. 4. 1906 je deželni 
predsednik Schwarz prebral vladno izjavo. Ta se je začela z ugotovitvijo, da je vla­
da v državnem zboru že 28. 11. 1905 odklonila načelo splošne in enake volilne pra­
vice za deželne zbore, češ da je to nezdružljivo z njihovim področjem dejavnosti, 
ki je popolnoma drugačno od parlamentarnega. Pač pa je vlada “uvidela, da brez 
prosnove obstoječe volilne pravice za deželni zbor ni pričakovati uspešnega delova­
nja deželnega zbora vojvodine Kranjske”. Tako je predložila načrt uvedbe splošne 
kurije z desetimi poslanci, kar naj bi zagotovilo vsem prebivalcem dežele soudelež­
bo pri urejanju deželnih zadev. V tem smislu so predvideli deset volilnih okrajev 
za novo splošno kurijo in še nekaj reform zaradi pridruževanja posameznih indu­
871 Spomini barona Josefa Schwegla, tipkopis, str. 116-117.
872 D. S., 3. 1. 1906.
8/3 D. S., 4. 3. 1906; članek z naslovom “Zur Wahlreform”.
- 338 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
strijskih krajev k volilni skupini mest in trgov. Deželni predsednik je poslance po­
zval, naj s sprejetjem vladnega načrta izkažejo svojo voljo koristiti deželi in skupni 
domovini, ter patetično zaključil: “Velikonočni zvonovi naj naznanijo deželi mir in 
tako začetek veselega delovanja na čast in blagor dežele.”
S. n. je rezultate, ki bi jih prinesla izvedba tega načrta, strnil takole:
Take bombe ni nihče pričakoval. Načrt zagotavlja Nemcem 22 mandatov, kleri­
kalcem večino - napredno stranko pa hoče ubiti. Ni čuda, da so Nemci in kle­
rikalci kar žareli od veselja.™
Takoj zatem je v deželnem zboru izbruhnil spor. Šušteršič je sicer najprej izjavil, 
da mora vladni predlog priti v splošno razpravo. Nato je Schwegel predlagal, naj se 
kar takoj izroči ustavnemu odseku, ta pa naj o predlogu ustno poroča na naslednji 
seji deželnega zbora. Hribar se je nato pridružil Šušteršičevemu predlogu, naj o 
vladnem načrtu najprej razpravlja deželni zbor. Potem se je Šušteršič nenadoma 
premislil in izjavil, da bo Katoliško-narodna stranka glasovala za Schweglov pred­
log, ker želi, da se vprašanje volilne reforme čim prej reši. Kljub nasprotovanju li­
beralcev in zahtevam, naj ustavni odsek o vladnem načrtu poroča pisno, so jih kle­
rikalci in Nemci preglasovali.875 Dne 3. 4. 1906 je S. n. opozoril, da vladni načrt ob 
povečanju števila poslancev v deželnem zboru predvideva zmanjšanje števila po­
slancev mest in trgov. Predstavnikov meščanstva, ki plačuje tri četrtine vseh dežel­
nih davkov, naj bi bilo celo manj od predstavnikov nove splošne kurije, ki ne bi 
plačevali nobenih:
V deželno desko vpisani veleposestniki, naj volijo tudi v prihodnje deset poslan­
cev. Kakih osemdeset mož, ki niso druzega kakor posestniki večjih kmetij, naj 
ima pravico pošiljati v deželni zbor deset poslancev, ravno toliko, kolikor na 
tisoče volivcev nove kurije in več kakor meščanstvo, ki plačuje kakor rečeno, 
skoro dve tretjini vseh doklad. Vlada hoče s tem v naši slovenski deželi s pomočjo 
nečuvenega privilegija brezpomembni nemški manjšini ohraniti na umeten način 
mogočno pozicijo. Odločilni so bili tu le nemško nacionalni oziri, ne stvarni.
Tudi volilni okraji nove splošne kurije so bili po mnenju S. n. sestavljeni tako, da 
je bila omogočena prevlada klerikalnih kmetov:
Nova splošna kurija ne pomeni nič drugega, kakor da dobe klerikalni kmetje 
deset novih mandatov. V to svrho so se tudi okraji tako razdelili, da izgube 
delavci in meščani ves upliv. Celo Ljubljana ne bo volila zase, ampak priklopi­
ti se ji hoče popolnoma kmetske občine, kakor Dobrunje, Moste, Rudnik, Zgor­
nja Šiška in Vič ... Mesta in trgi naj imajo, dasi nosijo dve tretjini vseh dežel­
nih bremen, samo osem poslancev izmed 47, a še o teh naj ne odločuje meščans­
tvo, marveč naj odločujejo kmetje.
Tako naj bi bila meščanstvu zagotovljena le dva mandata v Ljubljani, vsi drugi pa 
hi bili kmečki oziroma v veliki nevarnosti, da kmetje preglasujejo meščane. Edini 
nespremenjeni mestni volilni okraj je po zatrjevanju S. n. ostal kočevski, zato da 
tam obdrže večino Nemci. S. n. je tako zaključil:
s. n., 2. 4. 1906.
S. n., 2. 4. 1906, in Obravnave sej deželnega zbora kranjskega za leto 1906, str. 288-291, XIII. seja z
dne 2. 4. 1906.
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Vlada se je koalirala s klerikalci in Nemci, da ubije narodnonapredno stranko. 
To naj bo drugi del plačila klerikalcem, da so prodali koroške in štajerske Slo­
vence, in to naj bo tolažba za Nemce in naj jih pridobi za Gautschev držav­
nozborski volilni red.376
Istega dne je S. n. v notici o delu ustavnega odseka zapisal izjavo barona Schwe­
gla v imenu veleposestnikov, da se bodo on in njegovi somišljeniki pri volilni re­
formi ozirali samo na korist veleposestnikov, drugo jim je vseeno. Zahteval je tudi, 
da se mora veleposestvu zakonsko za vse večne čase zagotoviti deset mandatov, in 
predlagal zakonsko določilo, da sme deželni zbor o spremembah volilnega reda 
sklepati le, če je navzočih 38 poslancev. Šušteršič je na to izjavil, da se mora za­
deva še premisliti, Tavčar pa, da so svobodomiselni posestniki pustili na cedilu 
svobodomiselne meščane in da jim bodo to vrnili v isti meri. Pri tem je S. n. vzdi­
hoval nad nestanovitnostjo dr. Šušteršiča, ki je na zadnji seji deželnega zbora ogo­
varjal nemške poslance kot častite člane ustavovernega veleposestva, novembra 
lani pa jim je grozil s pestjo, da jih pomeče iz zbornice, ter jih psoval z odpadniki 
in barabami:
Najlepši izrazi, ki jih je imel zanje, so bili privilegiranci in okosteneli aristo- 
kratje, ki sede na svojih pergamentih. A sedaj, po petih mesecih se je nekdanje 
sovraštvo spremenilo v gorko ljubav in “renegat” Schwegel in “največji živeči 
Slovenec” dr. Šušteršič se sedaj objemata v bratskem zagrljaju in se ljubita v 
junaška svoja lica. Prekrasen prizor to! Šušteršičev izrek v seji dne 3. 22. 1905 
“da ob mejah ječe pod tujčevo peto naši bratje, katerim bi naj bil kranjski de­
želni zbor največja opora” je izgubil svojo vrednost in veljavo sedaj, ko so si 
Nemci in klerikalci prijateljsko segli v roko in sklenili politično zvezo. Heil 
nemško-klerikalni konkubinat!377
Seja deželnega zbora 4. 4. 1906 je potekala zelo burno. Ustavni odsek po mnenju 
liberalcev sicer še ni sklepal o vladnem načrtu deželnozborske volilne reforme, 
kljub temu pa so klerikalci in Nemci hoteli, da se razprava o volilni reformi začne, 
kar da je bila kršitev deželne ustave. Ob prepolnih galerijah se je potem začela ži­
vahna liberalna obstrukcija, saj je deželni glavar Detela vztrajal, da se vladni pred­
log po 36. členu lahko da v razpravo brez sklepa ustavnega odseka in da ima pred­
nost pred drugimi nujnimi predlogi - liberalci so jih vložili kar petnajst. S. n. pri 
tem početju ni izbiral besed:
Kar je Detela danes storil, to je infamno lopovstvo, to je najgrše nasilstvo. Ko 
so vladni mameluki za časa Badenija v dunajskem parlamentu tako postopali, 
je bil odgovor revolucija. Takrat so na Dunaju poslanci razbili predsedniško 
estrado, so prezidentu metali tintnike ob glavo in razbili ves parlament.
Potem ko je deželni glavar dal besedo “tehantu” Arku, naj v imenu ustavnega odse­
ka poroča o volilni reformi, se je začela kranjska različica revolucije v parlamentu:
V tem trenutku se je začela obstrukcija. Narodnonapredni poslanci so bili obo­
roženi z vsakovrstnimi instrumenti in začel se je infernalen ropot. Dr. Tavčar 
je piskal na piščalko, Hribar je sukal ragljo, Pirc je hil z renami, dr. Ferjančič,
876 S. n., 3. 4. 1906, članek z naslovom “Atentat na slovensko meščanstvo”.
877 Prav tam.
- 340 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
dr. Majaron in Božič so zvonili s kravjimi zvonci itd. vmes piskali in trobili. 
Pirc je naposled prinesel velikanski rog in nanj trobil. Galerija pa je vmes 
vpila na glavarja: “Ven z Detelo! Lump! Ven i njim! Heil Žlindra! Živio Schwe­
gel!” Hrup je bil nepopisen. Klerikalci so bili bledi kot smrt in so tavali se- 
mintja. Šušteršič se je enkrat premagal in si je od župana Hribarja izposodil 
ragljo ter malo ragljal, ali zmanjkalo mu je humorja in prav kislo jo je odku- 
ril. Škof si ni upal priti v dvorano. Bal se je, da bi znal kaj takega iztakniti, 
kar bi pomnil vse žive dni. Ob polu deset je prišel v dvorano deželni predsed­
nik. Vsi instrumenti so mu v pozdrav zadoneli s potrojeno močjo, z galerije 
pa so zaoreli urnebesni klici: “Abcug Schwarz! Marš ven! Abcug! Pojdi k tr­
žaškim kur...! Ven Schwarz! Abcug! Lopov!” In vse polno drugih psovk. Schwarz 
si še sesti ni upal. Trepetaje je stal nekaj časa pri estradi, potem se je posve­
toval s Šušteršičem ali videlo se je, da komaj govori. “Abcug Schwarz! Vrzite 
ga ven! V r.. ga sunite! Kaj pa delajo tržaške kur..!” tako je donelo z galerije, 
dokler ni Schwarz v pravem pomenu besede pobegnil iz dvorane. Musika se 
je nadaljevala, vmes pa so zopet z galerije letele na Detelo in na Šušteršiča, 
na Šukljeta in na Nemce debele psovke ... Točno ob II. uri se je pri vratih v 
dvorano pojavila čudna prikazen. Na prvi pogled bi bil mislil človek, da je 
kaka maškara. Šele ko je prikazen stopila iz hodnikove sence, se je videlo, da 
je prišel na sejo - škof Jeglič. Samo dva koraka daleč je stopil in obstal. Na­
prej se ni upal, kajti z galerije je grmelo: “Abcug škof! Ven s škofom! Ven ga 
vrzite!” Škof ima že tako skrajno neinteligenten izraz, zdaj, ko je bil v zadre­
gi, ni vedel, kako hi se držal in je delal nadvse smešne obraze. Instrumenti so 
škofu na čast tako zapeli, da jo je škof hitro popihal. Značilno je, da je škofu 
visel iz žepa velik rdeč robec, kakor bi škof že ves teden vanj cedil šnoftabak 
svojega žlahtnega nosa ...878
Ker poročevalec ustavnega odseka ni prišel do besede in sporočila, da niso prišli 
do sklepa, in je bilo jasno, da liberalci ne bodo dopustili razprave o volilni reformi, 
je deželni glavar razglasil konec seje “ob velikanskem hrušču in vrišču, ploskanju 
in piskanju na galerijah ob 8 uri 42 minut zvečer”.879
Časopis kranjskih Nemcev je zgolj hladno ugotavljal, da je kazen za slovenske liberal­
ce pravična glede na njihovo verolomnost - prelomljen liberalno-nemški sporazum.
Nenadni sklic deželnega zbora je imel žalosten izid, da so se nasprotja še bolj 
poglobila in zaostrila in obema slovenskima strankama dajala še več snovi za 
agitacijo in manipulacijo z masami.
Zasedanja so predvsem naprednjakom ponudila možnost, da se prestavijo kot 
mučeniki napredka in obnovijo svojo precej načeto avtoriteto. Hkrati so lah­
ko greh sodelovanja z Nemci prevalili na klerikalce. To pa so storili po krivi ­
ci, saj so nemški poslanci ocenili deželnozborsko volilno reformo za sprejem-
8/8 S. n., 4. 4. 1906; opisi obstrukcije se v glavnem ujemajo z uradnim zapisnikom XIV. seje (Zapisniki 
sej deželnega zbora kranjskega za leto 1906, str. 294-299), vendar je Sl. ugovarjal, češ da liberalci niso 
imeli večine med občinstvom na galeriji in da vseh psovk, ki so jih izrekli, ni bilo slišati, temveč so bile 
le plod njihovih želja, ki si jih niso upali izreči.
Obravnave sej deželnega zbora kranjskega za leto 1906, str. 299.
- 341 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Ijivo in ji niso nasprotovali, ker ni zadevala nemških interesov. 0 kaki zvezi 
s klerikalci ni govora, saj nemški poslanci v vseh vprašanjih sledijo politiki 
proste roke, politiki, ki ji bodo zvesti tudi v prihodnje. Tudi zveza z napredno 
slovensko stranko se zdi izključena, saj slednja tako imenovani napredek zlo­
rablja le kot pretvezo za Nemcem sovražno politiko, v kateri svojega nasprot­
nika še prekaša. Tako je še svež spomin na grenke izkušnje deželnozborskih 
zasedanj iz leta 1905, ko se je slovenska napredna stranka izkazala za vero­
lomno in je prelomila dogovor z Nemci, da bi jih lahko - pobratena s kleri­
kalci - napadla.
Slovenska napredna stranka žanje tisto, kar je sama posejala. Njihovim tož­
bam nad udarci, ki jim jih je prizadejala volilna reforma, manjka vsaka pod­
laga. Kakor je znano, so naprednjaki skupaj s klerikalci v deželnem zboru skle­
nili resolucijo, s katero so naprosili vlado za spremembo deželnozborskega reda 
in deželnozborskega volilnega reda na podlagi enake in splošne volilne pravice. 
To se je zgodilo kljub protestom nemških poslancev, ki so zaradi neskladju ome­
njenih zahtev z ustavo zapustili zborovanje. Zgodilo se je še, da so klerikalci 
postavili zahtevo, naj vlada, če omenjeni volilni red ne bo sprejet po parlamen­
tarni poti, tega oktroira. Ko se je o zahtevi klerikalcev odločal deželni zbor, bi 
naprednjaki izglasovanje najlaže onemogočili z odsotnostjo svojih poslancev (tj. 
nesklepčnostjo deželnega zbora), saj so nemški poslanci dvorano zapustili ta­
koj. Vendar tega niso storili, in če so glasovali proti tistemu delu resolucije, ki 
je naprošal vlado za oktroiranje, je bila to gola hinavščina, saj so vedeli, da to 
ne bo vplivalo na volilni izid.
Ali so naprednjaki s to resolucijo mislili resno ali ne ali pa so jih le prisilili 
klerikalci, je končno vseeno in ne more spremeniti dejstev. Res pa je, da so 
glasovali za reformo, ki je zagotovila večino klerikalcem v deželnem zboru in 
odboru ter hkrati onemogočila vsakemu nemškemu poslancu udeležbo v vseh 
zastopstvih. Morda je naprednjake h glasovanju za volilno reformo, katere 
rezultat bo odrinjanje Nemcev iz deželnega zbora, spodbodla okoliščina, da 
so jih klerikalci po radikalnosti prekosili pri vseh Nemcem sovražnih predlo­
gih, npr. s predlogom po popolni slovenizaciji deželnih uradov.
Če bi vlada v duhu resolucije obeh slovenskih strank res izvedla volilno refor­
mo z upoštevanjem splošne in enake volilne pravice ter bi zanemarila intere­
sna zastopstva, potem bi odpadli mandati nemškega veleposestva in okraja 
Kočevje - slovenski naprednjaki hi slavili skupaj s klerikalci.
Kako si napredni Slovenci predstavljajo enakopravnost, je lepo videti v Ljublja­
ni. Kljub leta dolgemu prizadevanju ni bil davčno najbolj obremenjenemu delu 
prebivalstva, ki šteje četrtino meščanov [tj. Nemcem - op. a.], namenjen niti 
en mandat v občinskem svetu.
Slovenska napredna stranka bi v deželnem zboru, v zvezi z nemškimi poslan­
ci, še naprej lahko ohranila moč, da zavrne vse poskuse prevzema oblasti kle­
rikalcev. Lahko bi uspešno odbijala napade na napredno stvar. Zdaj ko se je 
- zaslepljena od narodnega šovinizma in brezumnega sovraštva proti vsemu 
nemškemu - pustila zapeljati in je nasprotniku omogočila uničenje prevlade
- 342 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
naprednosti in ko je pripravila svoje lastno uničenje, so njene jeremijade sme­
šne. Čeprav je stokanje nad posledicami lastnega brezumnega početja žalost­
no, je hkrati komično.
Če povzamemo - nedvoumno dejstvo je, da je slovenska napredna stranka iz­
dajalsko prelomila dogovor z nemškim veleposestvom in skupaj s slovenskimi 
klerikalci poskusila oropati Nemce vsakega zastopstva v deželi. Zato je nemško 
veleposestvo moralo glasovati za predlog [volilnega reda - op. a.], ki mu je za­
gotavljal dosedanje posestno stanje, obema slovenskima strankama pa so Nem­
ci prepustili, da medsebojno obračunata.330
Vse besnenje liberalcev je spominjalo na bedasto-smešne like prevaranih mož iz ka­
kih klasičnih komedij dekameronskega tipa. Nemci so pri svojih komentarjih, čeprav 
tudi sami oropani tistega vpliva, ki so ga imeli v deželi prej, ostali privoščljivo ško­
doželjni:
Radikalci poskušajo s sprevračanjem dejstev ter ščuvanjem in spodbujanjem 
najnizkotnejših strasti zaslepljenega ljudstva zakriti svojo nepokončnost in ve- 
rolomstvo.
Najbolj perfidno zveni v ustih Hribarja in sodrugov obtožba, da so klerikal­
ci in Nemci sklenili tajni sporazum o uničenju liberalnega meščanstva. Žu­
pan bi imel po zadnjih aferah sicer priložnost, da se skromno umakne, in v 
vsakem drugem mestu in deželi bi bilo Hribarju nemogoče biti župan in po­
slanec.
S kakšno ihto so si ti nekdanji “zavezniki ” nemškega veleposestva strgali ma­
sko z obraza in pokazali od sovraštva do Nemcev spačeno obličje. Kako us­
lužno so se prerivale vse te sumljive eksistence, ki so v prejšnjih letih pred­
njačile pri surovih izgredih zoper mirne nemške someščane, kako nestrpno so 
čakale na migljaj svojega gospoda in mojstra, da bi lahko pokazale dosežke 
slovenske kulture. Predrzno nesramno je potekalo zasedanje občinskega sveta, 
na katerem je bilo - podobno kakor na zborovanju volivcev - zamolčano, da 
je tako imenovana napredna stranka, zvesta dolgoletna zaveznica nemškega 
veleposestva, zahrbtno, izdajalsko složno glasovala s klerikalci za vpeljavo 
splošne in enake volilne pravice ter celo ni nasprotovala možnosti, da bi vla­
da to oktroirala. Perfidno hinavsko je bilo zamolčano, da bi tako imenovana 
napredna stranka lahko preprečila vsak napad klerikalcev, usmerjen proti 
tako imenovanemu naprednemu slovenskemu meščanstvu, če bi spoštovala 
dogovor z nemškimi poslanci in ne bi dopustila nobenega predloga klerikal­
cev pred sprejetjem proračuna in če bi skupaj z nemškim veleposestvom pre­
glasovala volilno reformo klerikalcev. Končno se je zamolčala izrecna izjava 
nemških poslancev veleposestniške kurije, da ne bodo nasprotovali združene­
mu predlogu slovenskih strank, če ta ne bo škodil nemškemu posestnemu 
stanju. To je bila namreč srž vse zadeve: t. i. napredna stranka je bila pri­
pravljena prepustiti oblast klerikalcem, ne da bi potočila eno samo solzo za 
žrtvovanim naprednim meščanstvom, če bi tako dosegla, da njene drage nemš-
880 D. S., 8. 4. 1906; članek z naslovom “Die Wahlreform im krainischen Landtage”.
- 343 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
ke zaveznike vržejo iz deželnega zbora. Prepričljiv dokaz za to je predvolilni 
govor naprednega poslanca, ki je na glasu, da je Nemcem prijazen - dr. 
Tavčarja. Ta je izjavil, da se bo s sodrugi po vložitvi predloga volilne refor­
me v deželnem zboru pridružil klerikalcem, da bodo volili za enako in splo­
šno volilno pravico ter klerikalcem ponudili roko za neizprosni boj proti vele­
posestniški kuriji.m
Odmevi na opisane dogodke so prihajali še leta zatem. Tako se je npr. ob deželnozbor­
skih volitvah leta 1908 Nemcem Narodnonapredna stranka zdela pomilovanja vredna, 
saj se je v svoji šibkosti dobrikala klerikalcem, njen vodja pa je na nekem zborovanju 
celo izjavil, da Narodnonapredna stranka ni sklenila nobenega sporazuma z Nemci:
Kar zadeva prejšnjo koalicijo z radikalci, so bili “stroški" tako veliki, da niti 
približno niso odtehtali koristi, ki jih je ta koalicija prinesla. Nismo dolžniki li­
beralcev, vse je bilo plačano v gotovini.® 2
Svojevrstno klofuto - o kateri govori tudi v svojih spominih - je v zvezi s sklepa­
njem že davno preminulga liberalno-nemškega sporazuma doživel Ivan Hribar. 
Nemško glasilo D. S. je poročalo o Hribarjevi izjavi na seji trgovske zbornice 19.
2. 1909, da ni nikoli podpisal pogodbe med slovensko liberalno stranko in nemš­
ko stranko ter da bo nagradil vsakega, ki mu dokaže nasprotno. Toda na seji 21. 
5. 1909 so mu predočili pogodbo iz leta 1901, na kateri je bil črno na belem nje­
gov podpis. Hribar je pri tem izjavil, da ni podpisan primerek pogodbe, ki ga ima 
njegova stranka, da pa je kljub temu izpolnjeval določila pogodbe:
Zdaj o nagradi, ki jo je obljubljal, molči in ga bo morda treba sodno izterjati. 
Kakor koli, zgodovina zadnjega desetletja je jasno pokazala, kako so se Hribar 
in njegovi privrženci držali določil pogodbe. Poudariti gre samo člen o tem, da 
slovenska napredna stranka priznava zahtevo Nemcev po zastopstvu v občin­
skem svetu kot popolnoma upravičeno. To je podpisal tudi Hribar. Kakšen pa 
je njegov značaj, pove njegova izjava na javnem zborovanju, da bo kot župan 
takoj odstopil, če bo le en Nemec izvoljen v občinski svet oziroma če bi se v 
občinskem svetu govorilo nemško.m
Še leta 1910 so Nemci komentirali pisanje S. n., ki je tožil, da je klerikalna stranka 
s silo, prevaro ter pomočjo vlade in Nemcev prišla do neomejenega gospostva v 
deželi, zdaj pa ga izrablja za strahovanje:
Ne vlada ne Nemci, niti sila niti prevara, nič od tega ni pripeljalo klerikalcev do 
oblasti. Neznačajna in nezvesta strankarska politika liberalne slovenske stranke 
je bila edini in spet edini razlog, ki se mu klerikalci lahko zahvalijo, da so zdaj 
na oblasti. Liberalna slovenska stranka je prelomila koalicijsko pogodbo z nemš­
kim veleposestvom in je celo hotela izvesti deželnozborsko volilno reformo, s kate­
ro bi odpravili veleposestniško kurijo. Ona je bila tudi tista, ki je deželnega pred­
sednika, opirajočega se na to pogodbo, sramotno pustila na cedilu. Prav tako je 
liberalna stranka podpirala vse protinemške in protivladne predloge klerikalcev, 
ne da bi se ozirala na določila pogodbe, ki so jo zavezovala k nasprotnemu. In
881 D. S., 12. 4. 1906.
882 D. S., 13. 2. 1908; članek z naslovom “Die Landtagswahlen".
883 D. S., 27. 5. 1909.
- 344 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
končno - le njena pasivnost in njena omahljiva drža sta omogočili, da je kleri­
kalna obstrukcija v resnici lahko ohromila vsako delo deželnega zbora.®*
*
Epilog deželnozborske volilne reforme je pokazal nesposobnost liberalnih politikov. 
Šušteršiču je leta 1908 uspelo, da jih je z golimi obljubami, potem se jih seveda ni 
držal, pridobil za volilno reformo. Ker dogovor ni bil zapisan in podpisan, Šušteršič 
pa s slabo vestjo ni imel težav, so klerikalci prišli do absolutne večine v deželnem 
zboru in neomejene oblasti na Kranjskem. Z razglasitvijo tega sklepa je bila po Šu- 
kljetovih besedah:
Slovenski ljudski stranki ... zagotovoljena absolutna večina in za vedno je bila od­
stranjena možnost, da bi se še kdaj ustanovila nadvlada združenih naprednjakov 
in nemških graščakov ... A naprednjaki! Vdali so se svojim nasprotnikom na mi­
lost in nemilost v slepi veri na prazne besede in mile obljube tako prefriganega 
pogodbenika kakor je bil Šušteršič. Hoteli so si osigurati določbo, da gre v mestni 
kuriji volilna pravica le krajnim, a ne političnim občinam. Njih zahteva je bila 
povsem opravičena, torej so jo morali predlagati jasno in precizno v besedilu de­
želnega volilnega reda. Da so to storili, brezdvomno bi se jim tedaj ugodilo, ali 
zanemarili so to previdnost, zadovoljili so se s praznimi obljubami dr. Šušteršiča 
in prav kmalu so na lastni koži občutili, koliko v politiki velja - opreznost.®3
Nasploh lahko ugotovimo, da so takoj od sklenitve sporazuma med Nemci in slo­
venskimi liberalci slovenski klerikalci poskušali to zvezo uničiti. S stopnjevanjem 
nacionalističnega tempa, organiziranjem protinemških protestnih zborovanj in iz­
gredov ter časopisno gonjo so silili slovenske liberalce k čedalje bolj radikalnim ak­
cijam in tako seveda v stalne konflikte s koalicijskim partnerjem. Ta potek dogod­
kov je dosegel vrhunec ob vprašanju deželnozborske volilne reforme, ko so nepo­
sredno poskušali politično odstraniti kranjske Nemce. Šlo je za poskus, ki je bil po 
eni strani plod Šušteršičevega taktiziranja (vabljenje slovenskih liberalcev k sodelo­
vanju pri širjenju južnoslovanske ideje), po drugi strani pa Hribarjeve mržnje do 
Nemcev. Dolgoročno pa je pripeljal do sporazuma med Nemci in klerikalci, kar je 
bilo hkrati podlaga za nastanek popolne klerikalne oblasti na Kranjskem.
vii/4 Septembrski dogodki 1908 in njihove posledice
Izgred leta 1908 nikakor ni prvi, še manj pa edini v dolgi vrsti mednacionalnega 
fizičnega obračunavanja v Ljubljani. Zdi pa se, da so stvari tokrat ušle iz rok, in to 
tistim, ki so proteste organizirali, in onim, ki so skrbeli za javno varnost. O poteku
D- S’’ 4- 8- 1910; članek z naslovom “Aus dem slowenischen Parteilager ” - ob koncu članka so še pri­
bili, da nimajo nobenega namena veseliti se bratomorne vojne med Slovenci, saj potem račun na koncu
vedno plačajo Nemci.
’ I ran Šuklje, Iz mojih spominov, III. del, Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna, 1929, str. 108.
- 345 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
neljubih dogodkov je bilo že precej napisanega, tudi Ivan Hribar v svojih spominih 
namenja tej temi celo poglavje. Zato se bomo na naslednjih straneh posvetili bolj 
posledicam kakor pa dogodku samemu.
D. S. je na dan krvavih dogodkov ugotavljal, da protinemški izgredi v Ljubljani niso 
spontani, temveč imajo svoja pravila, ki jih določajo “botri” v ozadju:
Slovenci delijo usodo drugih malih slovanskih narodov - nimajo nobene zgodo­
vine. Zato si na vse kriplje prizadevajo, da bi jo sfabricirali. Zadnja tri deset­
letja so bogata po številu dogodkov, nobeden od njih pa ni časten. Gre za vr­
sto nasilstev nad mirnim nemškim prebivalstvom, za prevare, hinavščino, bo­
lestno megalomanijo in prelamljanje danih obljub. Tudi najnovejši izgredi se 
“častno” pridružujejo prejšnjim in se z njimi ujemajo po svojem poteku:
1. zavrnitev slovenskih izgrednikov v sosednji deželi, na tujem nemškem 
območju,
2. spodbujanje slovenskega časopisja h krvavemu maščevanju nad mirnim 
nemškim prebivalstvom Ljubljane, ki z izgredi v sosednji deželi ni imelo nič 
skupnega; ščuvanje Slovenskega naroda k bojkotu nemških trgovcev,
3. sprejemanje stališč ljubljanskega občinskega sveta in širjenje ščuvajočih go­
voric, ki spodbujajo drhal k protinemškim izpadom,
4. onečaščenje spomenika Anastaziju Grünu,
5. demonstracije pred Kazino, morebitno razbijanje šip,
6. napadi na carniolce in nadlegovanje nemških meščanov s strani slovenskih 
srednješolcev,
7. hude poškodbe in morebitni uboji sicer niso zajeti v programu, niso pa iz­
ključeni.
Dogodki zadnjih dni se popolnoma držijo zgoraj opisanega programa, niso pa 
še dosegli svojega vrhunca.
V nadaljevanju je članek konkretno pokazal na tiste, ki so jih Nemci imeli za kriv­
ce zadnjih nemirov:
Ljubljanski magistrat je glede na vse izpade proti ljubljanskim Nemcem naj­
manj poklican za izjave, polne zaskrbljenosti ob ptujskih dogodkih, ko so radi­
kalni Slovenci vdrli na nemško ozemlje. Pri tem ne gre pozabiti na pobalinske, 
ščuvanja polne besede, ki jih je izrekel občinski svetnik dr. Oražen in so sproži­
le navdušeno odobravanje drugih odbornikov. Pripomniti je, da se slovenska 
ljudska stranka, ki predstavlja prevladujočo večino slovenskega ljudstva, drži 
zelo daleč od napadov na nemško posest. Vzporednice med ptujskimi in ljub­
ljanskimi izgredi so prav smešne. Ljubljanske organizira zdaj ena, zdaj druga 
slovenska politična stranka iz strankarskopolitičnih razlogov, da bi volivcem 
ponudili dokaz, kako ena stranka prekaša drugo po radikalizmu. Vsakič pa 
lahko izgredniki in tisti, ki stojijo za njimi - ne glede na politično usmeritev - 
računajo na močno podporo župana in mestnih očetov. Župana ni strah na­
stopati na njihovem čelu, kakor je bilo ob proslavi Turnvereinove štiridesetlet ­
nice. Ni mu nerodno odobravati in poveličevati zločinskih napadov na udele­
žence pevske slovesnosti, kakor je bilo v Domžalah, ko je kamenje ure in ure 
deževalo na goste, ženske in otroke, pri vsem tem pa še zmerjati tirolske tovar-
- 346 -
VIL Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
narje in jih imenovati tuje vsiljivce, medtem ko dajejo zaslužek tisočim ubogim 
slovenskim Kranjcem.
Kaj bi se šele zgodilo Nemcem, če bi v Ljubljani organizirali glavno zborovanje 
kakega nemškega narodnoobrambnega društva. Zadostuje že manjša pevska 
slovesnost, da slovenska drhal podivja.
Medtem ko je ptujski župan Ornig sam na čelu varnostne straže branil Slo­
vence pred napadi, se je ljubljanski župan postavil na čelo izgrednikov. 
Vprašljivi lovorovi venci, ki sta si jih ob ljubljanskih in domžalskih izgredih 
prislužila župan in občinski odbornik Triller, niso dali miru dr. Oražnu. Kar 
lahko glede škandalov z grmečimi govori doseže slovenski jurist, lahko doseže 
tudi slovenski medicinec, če gre za to, da se obrne pozornost javnosti nase. 
Vendar je ravno dr. Oražen tisti, ki ni upravičen govoriti o nemški sodrgi, kaj­
ti ravno njemu so nemški meščani spletli toplo gnezdo in nemški denar mu 
omogoča lagodno življenje. Ali je najnovejši nemcožer že pozabil, da so bili 
starši njegove žene priseljeni Nemci, ki so tu obogateli? Morda se tudi še spom­
ni, da je njihova hči, njegova žena, Nemka?
Oskrunjanje spomenika Anastaziju Grünu je slovenska specialiteta, ki je zara­
di pogostega ponavljanja aktualno vrednost že precej izgubila. Ves civilizirani 
svet obsoja to pobalinstvo, ki kaže na nehvaležnost do velikega umetnika in 
državnika, velikega Prešernovega prijatelja, ki je s svojimi prevodi pomagal 
uveljaviti Prešernove pesmi.
Mesto je prepolno slovenske šolske mladine, ki je voljno orodje v rokah tistih, 
ki načrtujejo izgrede. Vsekakor je v interesu Hribarjeve radikalne stranke, da 
odvrne pozornost javnosti od bednih razmer v lastnem taboru. Vprašanje pa 
je, ali bo stalno periodično organiziranje izgredov rešilo stranko pred zasluže­
nim propadom,.666
Potem ko je bila najhujša nevihta mimo, ko so bili nemški napisi na trgovinah tako 
ali drugače odstranjeni, se je začel siloviti bojkot nemških trgoycev in tekanje na 
Kranjsko hranilnico - cele trume ljudi, posebno z dežele, so dan za dnem dvigale 
svoje prihranke iz izpričano nemškega denarnega zavoda.
Nelagodje, občutek ogroženosti in negotovost so pripravili Nemški narodni svet za 
Kranjsko, da je izdal razglas nemškim rojakom v Ljubljani:
Nemški someščani Ljubljane!
V najresnejšem času se Nemški narodni svet za Kranjsko obrača na vas, zvesti 
sonarodnjaki.
Sredi mirnih vsakdanjih opravil nas je, nič hudega sluteče, postavila usoda na 
težko preizkušnjo. Še vedno trepeta vznemirjenje v vseh dušah, saj smo naen­
krat brez vsakega povoda, ki bi ga dali, ogroženi, napadeni in oškodovani na 
svoji posesti in v svoji časti.
886 D. S., 20. 9. 1908; članek z naslovom “Die Rache für Pettau“.
- 347 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Divji napad na pravico svobodne izbire, ki je presenetil naše someščane - tr­
govce in obrtnike, naj bi nas, Nemce, oropal naše večtisočletne domovinske 
pravice v mestu in deželi.
Četudi ho napad zavrnjen, četudi se bo vsa materialna škoda povrnila, kdo bo 
lahko povrnil težke ure grenkih skrbi, ki so te dni prišle v naše domove in na­
še družine?
V imenu državljanskih svoboščin, pravice in človečnosti dvigamo pred vsem 
svetom glas protesta proti vsem tem dejanjem nasilja in naš glas ne bo ostal 
brez odgovora.
Nič manj ne obžalujemo vseh tistih nesrečnikov, ki so kot nesrečne žrtve nemi­
rov plačali z življenjem ali poškodbami. Toda vsa odgovornost je na vesti ti­
stih, ki so nemire sprožili. Korenine zla so tako jasne, da nam ni treba vložiti 
obtožnice. Delo sodnika pa bo, da ho pravici in resnici pomagal do veljave. 
Narodni svet ne more storiti nič več, kakor da stori potrebne korake za prido­
bitev zagotovila, da se nasilje ne bo vrnilo, da se zavrnejo posegi v svobodno 
izbiro meščanov na področju trgovine in obrti in da se bo primerno rešilo vpra­
šanje odškodnine.
Zaupajte v naše delovanje in brez obotavljanja dvignite vaša srca v tej uri 
preizkušnje! Ne skrbite zaradi groženj! Naj se naše krdelo zdi še tako majhno, 
skupna nesreča ga bo skovala v še bolj trdnega, tako da nihče ne bo mogel 
nekaznovan nastopiti proti njemu!
Nikoli nismo zmotili miru z našimi slovenskimi someščani in želimo še naprej 
živeti v miru, toda v dostojnem miru!
Gradimo na zaupanju v Boga in na naši dobri pravici, zaupamo pa v naše 
predstavnike v parlamentu, ki teh pravic ne bodo pustili poteptati!
Predvsem pa velja zaupati vase, kajti le v naših prsih je zvezda naše pri­
hodnosti!
Nemški narodni svet za Kranjsko^'
Vzroke za izgrede so kranjski Nemci v naslednji številki svojega glasila videli v gos­
podarskih interesih:
Zadnje protinemško viharno gibanje je bilo pravzaprav le uvod v gospodarsko 
vojno. Ker ljubljanski Nemci zaradi svoje miroljubnosti nikoli ne bi dali povo­
da zanjo, je bilo organizirano ptujsko zborovanje, da bi tamkajšnje Nemce raz­
burili in tamkajšnje izgrede izkoristili kot povod za napad na ljubljanske Nem­
ce. Načrt je predvideval, da se tudi z bojkotom doseže uničenje vsega sloja pre­
bivalstva. Sicer pa je vlada napovedala, da ne bo trpela napadov na sistem in 
ne prenašala gospodarstvu oziroma nacionalni ekonomiji škodljivega gibanja 
ter da bo odločno - resda nekoliko pozno - posegla vmes.
Sicer pa nemški trgovec in obrtnik ni ostal sam - z vseh strani prihaja k nam 
pomoč od zunaj, posebno od Südmarke, ne da bi zanjo sploh prosili.
88 D. S., 27. 9. 1908; razglas je bil datiran z: Ljubljana, 24. 9. 1908.
- 348 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
V nadaljevanju so pozvali nemške trgovce, ki so zaradi nasilja ali groženj umaknili 
nemške oziroma dvojezične napise, naj jih postavijo nazaj:
Če so se slovenski trgovci odpovedali nemškim napisom in nemškim strankam, 
je to njihov problem. Nemške stranke pa hi rade vedele, v kateri trgovini jih bodo 
nemško postregli. V taki trgovini bo vedno dovolj povpraševanja in naročil, po­
sebno zdaj, ko so mnogi slovenski trgovci odvrnili nemške stranke, saj ne le, da 
jim nočejo postreči v nemščini, temveč jim ne želijo izdati nemških računov. Tako 
nemške stranke v teh trgovinah sploh niso zaželene. Torej svojijz svojim^Nemci 
pa le tja, kjer bodo postreženi nemško. V tem smislu naj nemški trgovci ravnajo 
v skladu z mnenjem slovenskega občinskega svetnika Majarona, ki je izjavil, 
kako dobro je, ker se bodo zdaj slovenski trgovci po napisih ločili od Nemcev.m
Medtem je dvigovanje vlog iz Kranjske hranilnice tako naraslo, da je vlada poslala 
svojo inšpekcijo, ki naj bi s poročilom o neoporečnosti Kranjske hranilnice ustavila 
ta “run”.889 Pri D. S. so menili, da je deželna vlada končno storila svojo dolžnost, 
tako da je objavila uradno poročilo svojih uradnikov. V tem poročilu je pisalo, da 
je Kranjska hranilnica - po ugotovitvah opravljene revizije - soliden zavod, ki po­
sluje strogo po zakonih in v katerem so hranilne vloge, kolikor je najbolj mogoče, 
varno spravljene, zato je strah pred kakršno koli izgubo popolnoma neutemeljen. 
Kranjska deželna vlada je v L. Z. 8. 10. 1908 objavila poročilo, ki sta ga podpisala 
Gozani, dvorni svetnik, kot deželnoknežji komisar in Kremenschek, svetnik deželne 
vlade. D. S. je poudaril, da sta pregledala poslovanje Kranjske hranilnice na željo 
njene direkcije in ugotovila naslednje:
Kljub velikemu “runu” in nenormalni obremenjenosti uslužbencev se vsi papirji 
vodijo točno in natančno. Konec septembra so vloge znašale 65 in pol milijo ­
nov gld, rezervni sklad pa 75 in pol milijonov gld, 32 in pol milijona od tega 
premoženja oziroma 44 % je bilo naloženih v premično premoženje, drugo pa 
v nepremičnine. Tako lahko Kranjska hranilnica na dolgi rok vzdrži vihar. Hi­
potekarna posojila se dajejo po strogih pravilih in nadzoru v skladu s statu­
tarnimi in zakonskimi določbami. Nič manj varno niso naložena posojila, po­
deljena posameznim občinam, med njimi deželnemu glavnemu mestu Ljublja­
na v višini 1 milijona gld.™
Deželni vladi in ljubljanskemu magistratu se je slab mesec po krvavih izgredih zde­
lo, da je položaj v mestu spet povsem normalen. Taka presoja pa je pri ljubljanskih 
Nemcih povzročila pravo ogorčenje:
Deželna vlada in ljubljanski magistrat slavnostno razglašata ljudstvu, da so v 
Ljubljani spet vzpostavljene normalne razmere ter da sta se vrnila red in mir. 
Če se pod temi normalnimi razmerami misli na zatiranje in uničevanje zadnjih 
ostankov Nemcev, katerih nekaj tisoč še živi v Ljubljani, potem to drži. Krajši 
obhod po Ljubljani lahko prepriča tujca o teh “normalnih” razmerah. Pri mno-
(059 D- S » 4. 10. 1908; članek z naslovom “Zur Lage!”.
Kakor se zdi, so izraz “run” v D. S. uporabljali kot opis za množično dvigovanje prihrankov v zelo
kratkem času.
890 D. S., 11. 10. 1908.
- 349 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
gih nemških trgovcih in obrtnikih še niso nadomestili napisov, ki so bili odstra­
njeni ob belem dnevu in pred očmi policije. Človek jih nekaj zlahka opazi v pli­
tvih vodah Ljubljanice. Uničeni, odstranjeni in počečkani napisi so še vedno v 
istem stanju in ni videti, da bi kdo dal zadoščenje za škodo, žalitve in psova­
nje. Okna na Kazini so še vedo pobita. V vsej Ljubljani ni najti enega nemške­
ga napisa razen listkov nemškega gledališča, ki se zbirajo na varovanih mestih, 
saj se slovenski plakaterji upirajo, da bi razobešali nemške oglase.
K normalnim razmeram sodi tudi brezobzirna gonja S. n., ki nadaljuje svoje 
ščuvanje in povsem javno poziva k uničujočemu boju proti nemštvu v deželi. 
Pri tem hinavsko zvenijo besede občinskega svetnika Tavčarja, ki je blizu S. n. 
Tavčar je v občinskem svetu izjavil, da se nemškim meščanom godi krivica.
K normalnim razmeram sodijo očitno tudi zahrbtni atentati na vojake 27. re­
gimenta, poniževanje častnikov, s čimer se “odlikuje” slovensko časopisje, ki se 
iz častnikov norčuje in o njih priobčuje lažnive članke, da bi drhal spodbudilo 
k brezumnim izgredom. Morda sodi k normalnim razmeram tudi bojkot voja­
ške kapele in moštva 27. regimenta. K tem razmeram gre prišteti še bojkot 
nemškega gledališča in objavo imen tistih staršev, ki svoje otroke pošiljajo v 
Schulvereinovo šolo. To se je zgodilo po “zaslugi” mestne občine, ki je razkrila 
uradno tajnost. Potem k normalnim razmeram sodi tudi žaljivo komentiranje 
sodnega procesa proti izgrednikom in poziv, naj iščejo priče, ki bodo govorile v 
prid izgrednikov, ter poskusi nezakonitih naknadnih zaslišanj nemških oškodo­
vanih trgovcev, da hi pridobili razbremenilno gradivo v korist obtoženih izgred­
nikov. K tem normalnim razmeram spada tudi nadaljevanje “runa” na Kranj­
sko hranilnico. Nič boljše niso videti normalne razmere na deželi. Tudi tam 
poteka že dolgo načrtovano besnenje proti vsemu nemškemu. Tu so prav tako 
izginili vsi dvojezični krajevni napisi (tam, kjer so bili po uradni dolžnosti po­
stavljeni po ljudskem štetju) ali pa so bili pomazani. Vse trgovce in obrtnike, 
ki so imeli nemške napise, so prisilili, da jih odstranijo. S. n. skoraj vsak dan 
poroča, da nadlegujejo nemške poslovne potnike in jih mečejo ven, strumne 
Slovence pa spodbuja k nadaljevanju tega nasilja. Primer v Kranjski Gori, kjer 
je župan preprosto nagnal nekega nemškega trgovca, ni osamljen - S. n. ve 
dosti povedati o podobnih primerih zlorabe uradnih pooblastil. Precej se je raz­
mahnil tudi bojkot domače pivovarne Kosler in graških pivovarn. Iz čistega 
narodnega navdušenja se priporoča Auer pivo - pivo gospoda občinskega svet­
nika Oražna, ki je eden izmed povzročiteljev izgredov. Enako si zdaj upa na 
plan pivovarna slovenske akcijske družbe v Laškem. Ti dvomljivi poskusi za­
strupljanja, ki ga izvajajo te pivovarne, bi se zdeli skoraj komični, ko stvar ne 
bi bila tako prekleto resna.
Za normalne razmere je značilna tudi umazana konkurenca, ki izrablja nizke 
strasti in neumnost zavedenega, nerazsodnega ljudstva. Vsak dan se temu ali 
onemu nemškemu trgovcu polagajo v usta izmišljene žaljive izjave o sloven­
skem nekulturnem narodu, hkrati pa slovenski narod pozivajo, naj ne kupuje 
več pri trgovcu X, temveč pri trgovcu Y, ki je narodno zaveden, itd. Pri tem
- 350 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
cvetita ovduštvo in špijonaža. Nemške trgovine nadzirajo in stranke celo izsi­
ljujejo, da bi nemških trgovin ne obiskovale več.
Končno k normalnim razmeram sodi tudi poziv S. n., naj se trafikanti odkrito 
uprejo finančni direkciji, ki je naročila, da se odstranjeni nemški napisi spet 
postavijo. Dejansko del trafikantov nemških napisov še ni obnovil. Brezupen je 
neenak boj nemške poštenosti z brezmejno podlostjo, ki se ne boji nobenega 
sredstva, ne laži ne prevare, da bi le škodila Nemcem. V tem oziru nemško 
časopisje slovenskemu rado prizna očitno premoč.™
Da bi vsaj malo pomirili razkačene slovenske kmete, je več nemških meščanov se­
stavilo poziv v slovenskem jeziku in ga posebej razširilo med “zavedenim slovenskim 
podeželskim ljudstvom”, zato da bi nastopili proti lažem in potvarjanju v liberalnem 
slovenskem tisku ter da bi pokazali na prave namene brezvestnežev, ki ščuvajo ljuds­
tvo. V njem so opisali nerede v Ljubljani, vlogo glavnega hujskača pripisali S. n. in 
poudarili, da je prevzvišeni knezoškof vernemu ljudstvu že večkrat prepovedal bra­
nje tega časopisa. Potem so objavili pismo škofa Jegliča, v katerem je grofu Barbu 
izrazil svoje globoko obžalovanje ter obsojal umetno netenje sovraštva med Nemci 
in Slovani, posebno pa izpade zavedene množice, ki je v Ljubljani uničevala premo­
ženje nemških someščanov. Prosil je Barba, naj primerno objavi izraz njegovega glo­
bokega obžalovanja in bolečine ob krivici, ki je doletela Nemce. Avtor manifesta je 
pripomnil, da uradni L. Z. tega pisanja ni objavil. V njegovem nadaljevanju je nave­
del, kakšno škodo je utrpel ugled Kranjske in kako velik je upad tujskega prometa. 
In še, da Nemci nikoli niso bili sovražni do Kranjcev in da so ob potresu zbrali več 
kakor štiri milijone kron. Hkrati so v manifestu prevedli Gozani-Kremenškovo ugod­
no poročilo o poslovanju Kranjske hranilnice, kar naj bi bil dokaz o zlaganosti ob­
tožb slovenskih radikalcev glede nepravilnosti njenega poslovanja. Na koncu je bilo 
poudarjeno, da je tudi gospod škof v enem svojih zadnjih pastirskih pisem ugotovil 
velikodušnost nemških tovarnarjev do slovenskih delavcev, navedeno pa je tudi opo­
zorilo, da je dosti Kranjcev nastanjenih po nemških deželah in da jim taki izgredi 
lahko škodijo. Liberalne slovenske voditelje je manifest razglasil za hinavce, češ da 
ljudstvo ščuvajo k sovražnim izgredom zoper Nemce, medtem ko sami zelo dobro 
obvladajo nemško in svoje otroke pošiljajo v nemške šole.
V isti številki D. S. so objavili razglabljanja nekega starega Ljubljančana (Ein alter 
laibacher Bürger über die Ausschreitungen gegen die Deutschen), ki se je razpisal o 
tem, da je bil Ptuj izgovor za napad na ljubljanske Nemce, saj so ti preveč mirni, 
da bi dali povod za to. Poleg tega bi se za Nemce, če bi si v Ljubljani dovolili to, 
kar so si Slovenci na Ptuju, končalo bistveno slabše - ko bi si drznili organizirati 
narodnoobrambno zborovanje in z razvitimi zastavami korakati skozi mesto, bi jih 
pred Kazino ostalo več kakor pol mrtvih in ranjenih: “Namesto da bi župan zaščitil 
vse meščane brez razlike, se odkrito postavlja v obrambo izgrednikov ... Ljubljana 
je edino mesto na svetu, kjer se svetovni jezik nemščina preganja in zaničuje,” je 
zaključil Nemcem prijazni očak.892
89? D’ S-» 18. 10. 1908; članek z naslovom “Normale Verhältnisse in Laibach ”.
D. S, 22. 10. 1908; članek z naslovom “Zur Aufklärung”.
- 351 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
V nadaljnjih tednih so se pri D. S. trudili, da bi pripomogli k odvrnitvi prebivalstva 
od dviga svojega denarja iz Kranjske hranilnice. Dne 25. 10. 1908 so objavili poroči­
lo o generalnem zborovanju te ustanove, ki je potekalo 20. 10. 1908 in ki naj bi zno­
va dokazalo zanesljivost tega denarnega zavoda. Na zborovanju je o poslovanju hra­
nilnice poročal društveni predsednik Ottomar Bamberg, čigar izvajanje se da strniti 
takole: gibanje proti Kranjski hranilnici je sprožila konkurenčna institucija. Kljub ve­
likemu prizadevanju je hranilnica vsako vlogo na zahtevo varčevalca izplačala v go­
tovini, ne da bi se v enem samem primeru sklicevala na odpovedni rok. Poročilo 
novoizvoljenega direktorja Schöppla (poleg njega so bili izvoljeni v odbor hranilnice 
še podpredsednik Arthur Mühleisen, društveni predsednik Ottomar Bamberg in ku- 
rator dr. Emil Böck) razkriva, da je od 19. 9. do 19. 10. 1908 vsota vlog znašala mi­
lijon kron, vsota dvigov pa 6.400.000 kron, torej je bilo dvigov za 5.400.000 kron 
več in tako se je višina vseh vlog znižala na 61.360.000 kron. Za pokritje te razlike 
so uporabili gotovino, dobropise in del vrednostnih papirjev. Schöppl je poudaril:
Štirje največji avstrijski denarni zavodi so takoj ponudili svoj denar za pokritje 
“runa”, kar je svojevrstno priznanje trdnosti Kranjske hranilnice. Da bi odbili 
morebitne nove napade, bo treba spremeniti poslovno politiko in skrbeti za 
večje naložbe v premičnine, saj so naložbe v nepremičnine zaradi dviga vlog 
presegle običajnih 60 % in se ustavile pri 63 %. Občutno bo treba skrčiti poso­
jila in omejiti hipotekarno stanje. Pretirano dviganje je sicer povzročilo nekaj 
neprijetnosti (dobiček poslovanja se bo zaradi velikega obsega gotovinskih iz­
plačil zmanjšal), vendar so le prehodne. Tudi če bi se vse vloge dvignile, kar je 
seveda izključeno, bi ostalo čistih devet milijonov kron premoženja hranilnice. 
Sicer pa ta ne skrbi za dobiček in tudi člani njene direkcije ne dobivajo nobe­
nih sejnin ali odstotkov od dobička.
Posledice septembrskih dogodkov so se čutile še dolgo časa. Iz Kranjske hranilnice 
niso nehali dvigovati vlog, Nemci pa so se pritoževali, ker se vlada za to ni več do­
sti menila. Tako so v D. S. marca 1909 objavili govor finančnega ministra Bilinske- 
ga, ker uradni list kranjske deželne vlade L. Z. tega ni storil. Bilinski je odločno 
nastopil proti širjenju govoric, da namerava vlada v primeru vojne zapleniti denar 
hranilnic (agitatorji so namreč ščuvali revne majhne varčevalce, naj dvignejo svoje 
prihranke); te vesti da so popolnoma lažne in nimajo zveze s stvarnostjo. S svojo 
izjavo je Bilinski poskušal preprečiti “run”, ki bi prinesel veliko škode. (Pisec v D. 
S. je menil, da je tako posredno kritiziral tudi govor dr. Oražna v deželnem zboru, 
ki je varčevalce svaril pred zaplembo njihovih prihrankov v primeru vojne.) D. S. 
je sicer odobraval govor finančnega ministra, vendar je obžaloval, da ni noben mi­
nister nastopil proti gonji, usmerjeni proti nemškim hranilnicam na jugu. Protago­
nista te gonje sta bila baje predvsem Ivan Hribar, ki je odobraval škandalozne član­
ke S. n. in jih je s svojo interpelacijo v parlamentu celo imuniziral, in dr. Oražen, 
ki je proti Kranjski hranilnici nastopal v deželnem zboru. Pisec se je zgražal, ker so 
članke S. n., ki so bili zaplenjeni, nato objavili v brošuri, ta pa se je v tisoč primer­
kih razširjala med ljudstvo.893
893 D. S., 25. 3. 1909.
- 352 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Po drugi strani so se pri Kranjski hranilnici tolažili, da je pospešeno dviganje vlog 
pravzaprav povečalo varnost prihrankov tistih varčevalcev, ki se za dvig niso odločili. 
Hkrati so zagrozili, da bodo v prihodnje pri razdeljevanju podpor pazili, kdo jim je 
ostal zvest in kdo ne. Na zasedanju 15. 4. 1909 je predsednik Bamberg v svojem 
poročilu omenil, da se je stanje vlog konec leta 1908 znižalo na 52.656.217 kron. 
Moralo pa je poskušal dvigati s tezo, da je varnost vlog večja saj se rezervni sklad 
ni zmanjšal. Napovedal je, da bo pri razdeljevanju podpor hranilnica še malo počaka­
la in pazila, da jih dobijo tisti kraji in ustanove, ki so ji naklonjeni oziroma ki so ji 
ostali zvesti. Ob tem se je zahvalil poslovnemu predsedniku Mahra in uslužben­
cem, ki so opravili v teh razmerah neverjetno delo.894
Tudi napetosti v vsakdanjem življenju po vesteh v D. S. niso tako hitro popustile. 
Glavni krivec za to stanje so bili po nemškem mnenju seveda radikalni slovenski li­
beralci, magistrat, ki je bil v njihovih rokah, in njihovo glasilo S. n., ki je neutrud­
no razpihovalo sovraštvo do Nemcev. D. S. je npr. pisal o tem, da mestna policija 
pri septembrskih izgredih sploh ni ukrepala in je mirno opazovala nasilno odstra­
njevanje uličnih napisov. V vsem tem času baje ni aretirala niti enega udeleženca, 
vse, ki so končali v zaporu, je aretirala žandarmerija, mestni stražniki pa so se iz­
govarjali, da jih je premalo, da bi ukrepali: “Tako stanje kriči po saniranju.”895 
Pisanje S. n. in Sl. o surovosti Nemcev v Domžalah je bilo menda potvarjanje re­
snice, v resnici pa da je tovarnar Obervvalder v samoobrambi ustrelil nekega fan­
ta. V drugem primeru je neki Slovenec menda napadel delavca in ga zabodel zgolj 
zato, ker mu je ta odgovoril v nemščini. S. n. je po prepričanju D. S. 9. 9. 1909 
izzival z zgodbo o strelih na Slovenskem. Tudi L. Z., ki je ob septembrskih do­
godkih molčal, da se je razpisal in spodbujal sovraštvo do Nemcev.896 Glasilo kranj­
skih Nemcev je 23. 9. 1909 v članku “Nachklänge zur slovenisch-liberalen Trauer­
feier ’’ opozarjalo na poskuse radikalcev, da bi organizirali žalne slovesnosti ob ob­
letnici lanskih izgredov in tako pokazali svojo moč in veljavo. Vendar sta jim 
načrte prekrižali Slovenska ljudska stranka, ki je nastopila proti tem zborovanjem, 
in deželna vlada, ki je postavila vojaštvo in žandarstvo v pripravljenost ter prepo­
vedala vsakršno zbiranje. V istem listu so 21. 11. 1909 zapisali, da S. n. snubi kle­
rikalce za skupni boj proti Nemcem, teden dni pozneje pa so spet zabeležili pro- 
tinemške izgrede - napade na nemške šolarje, ki so jih zagrešili slovenski šolarji 
in poulična drhal.897
Izdajstvo nad Nemci se je po mnenju D. S. kruto maščevalo slovenskim liberalcem 
- poročali so o razdoru v slovenski liberalni stranki, ki je pred časom z nemško 
pomočjo vladala vsej deželi, potem to prevlado po lastni krivdi zapravila in se v 
svojem zadnjem pribežališču Ljubljani znašla popolnoma razcepljena:
Ščuvanje proti Nemcem leta 1908 ni moglo za vedno združiti med seboj sprtih 
struj. Mladi hočejo za svoje sramotne “zasluge” plačilo, stari pa jim ga trma- * 893
8,4 D. S., 18. 4. 1909, članek z naslovom “Krainische Sparkasse".
893 D. S., 30. 5. 1909.
D. S., 11. 4. in 16. 9. 1909.
D. S., 28. 11. 1909, članek z naslovom “Neue Exzesse gegen die Deutschen in Laibach".
- 353 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
sto odrekajo. Ti so medtem lahko spoznali, kako so si škodili, ko so se pustili 
zavesti radikalcem in njihovemu sovraštvu do Nemcev.™
*
Septembrski dogodki (posebno pa vse dolgoročne posledice) so bili za ljubljanske 
in kranjske Nemce zelo neljuba epizoda, na katero niso imeli neposrednega vpliva. 
Povod za usodne demonstracije izvira s Ptuja. Lahko bi rekli, da so ga pripravili 
njihovi strumni štajerski rojaki, ki so kranjskim bratom že desetletja očitali mlačnost. 
Nesrečni streli, ki so usmrtili Lundra in Adamiča, so po Hribarjevem pričevanju 
padli na povelje častnika, ki se je očitno ustrašil množice demonstrantov. Krivec za 
to je bil po Hribarjevih predvidevanjih deželni predsednik Schwarz, z danim 
pooblastilom vojaštvu, da izstreli nekaj opozorilnih salv.
Razmere, v katere so bili ljubljanski Nemci potisnjeni brez lastne volje, so bile vse 
prej kakor prijetne, saj se zdi, da jim je večji del slovenskih someščanov naprtil ko­
lektivno krivdo za nedolžno prelito kri. Ljubljanski Nemci so celo menili, da je bil 
končni cilj oziroma smisel ptujskih in ljubljanskih krvavih neredov v tem, da se po 
načrtu mračnih sil slovenskega političnega podzemlja mobilizira nerazsodna sloven­
ska množica, ki bo predvsem ekonomsko, delno pa tudi kar fizično dokončno 
obračunala z Nemci v Ljubljani in na kranjskem podeželju.
Poslovanje malih nemških trgovcev in obrtnikov, pa tudi velikih kapitalskih trustov, 
kakršna je npr. Kranjska hranilnica, je bilo močno okrnjeno. Staro sredstvo bojkot^ 
in pa novost na Kranjskem, pospešeno dvigovanje vlog (run), sta se izkazala kot 
zelo uničujoče orožje. V Kranjski hranilnici so se hranilne vloge po njihovih lastnih 
navedbah od 19. 9. do 19. 10. 1908 znižale za 5.400.000 kron in so tako padle na 
skupno 61.360.000 kron. Za pokritje te razlike so uporabili gotovino in dobropise 
ter del vrednostnih papirjev, na pomoč pa so morali priskočiti še drugi finančni 
zavodi. Do konca leta 1908 so se vloge znižale na 52.656.217 kron, torej v dobrih 
treh mesecih za več kakor 14.100.000 kron. Finančna izguba malih nemških poslov­
nežev sicer ni bila nikoli izmerjena, vendar je bila gotovo huda.
Kakor so Nemci sami poudarjali, ne gre zanemariti niti psihološkega trpinčenja, ne­
gotovosti in stalnega občutka ogroženosti. Seveda je bilo v Ljubljani pogosto tudi 
izzivanje nemških skrajnežev - npr. buršev, turnvereinovcev in kazinarjev. Vendar 
je vprašanje, koliko je bilo navadnih ljubljanskih meščanov nemškega rodu, ki so se 
s tem solidarizirali ali pri tem celo sodelovali.
vii/5 Obdobje pred viharjem: 1909-1914
Po razkolu med slovenskimi liberalci in . Nemci ter septembrskih dogodkih leta 1908 
se nasprotja v slovensko-nemških odnosih vse do prve svetovne vojne niso polegla.
898 D. S., 29. 9. 1910, članek z naslovom “Es kracht!”.
- 354 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Medsebojne obtožbe in sumničenja so bila na dnevnem redu. Časopis D. S. je poročal 
o stalnem ščuvanju S. n. proti nemškim šolarjem in pripadnikom 27. regimenta.899 
Julija 1910 je bil oskrunjen spomenik cesarju (“Standbilde des Kaisers ”), za kar je 
srbofilski časnik Jutro osumil Nemce. Ljubljanska mestna policija je dejansko oprav­
ljala preiskave tudi pri nemških visokih uradnikih (raziskava lastništva posode - 
menda nočne, s katero je bil zločin storjen). Nemci so ta dogodek izkoristili za vno­
vičen poziv k podržavljanju mestne policije, češ da je ta popolnoma pristranska.900 
Tudi nekdaj Nemcem bolj prijazni politiki so se začeli obnašati izrazito sovražno:
Dr. Ivan Tavčar, ki je bil na glasu, da je prijatelj Nemcev, je protestiral, ker je 
Rudolfinum sprejel v hrambo kopijo oziroma odlitek doprsnega kipa A. A. 
Griina. V občinskem svetu je izjavil, da je to sramota za slovenski narod - rekel 
je: “Naj je bil ta človek še tako velik pesnik, za nas Slovence nima nobenega 
pomena.” Upamo, da je s tem svoje častilce med Nemci temeljito spreobrnil. 90'
V tem času so kranjski Nemci zaskrbljeno zaznavali, da se osip v njihovih vrstah ni 
ustavil. Njihovo glasilo je poročalo o stotinah Nemcev, ki so se prelevili v Slovence 
oziroma celo narodnjake. Med njimi so bili:
Koristoljubneži, ki izrabljajo bedasto propagando, češ da so vsi, ki so rojeni na 
Kranjskem, Slovenci, kdor to ni, pa je nemškutar. Kočevarji po teh teorijah sploh 
niso Nemci, temveč poseben narod. Kdor koli je v mladosti govoril slovensko ali 
pel slovenske pesmi, naj bi ne bil Nemec. To je neumnost, saj je zelo veliko lju­
di, ki so jih starši v najnežnejši dobi prepustili v oskrbo služinčadi, od katere so 
se naučili slovensko, in so potem bolje govorili slovensko kakor nemško.902
Razpoloženje kranjskih Nemcev se je popravilo šele leta 1911, ko so imeli več ka­
kor dovolj razlogov za zadovoljstvo. Takrat so se - ob občinski volilni reformi - vr­
nili v ljubljanski občinski svet.
Posebno so vidni uspehi na šolskem področju, kjer smo dosegli, da se nemška 
mladina izobražuje v šolah, ki jih vodijo nemški profesorji. Tri nove šole na 
Kočevskem in ustanovitev višje nemške sestrske šole s penzionatom v Ljubljani 
daje potrebno podlago za ustanovitev nemškega ženskega učiteljišča. Šole in 
šolski kuratoriji v Šiški, Tržiču in na Jesenicah izkazujejo najboljše uspehe. Na 
kulturnem področju so nemška društva izjemno uspešna, najpomembnejša pa 
je otvoritev nove stavbe nemškega gledališča, ki predstavlja “stražni okop nem­
ške umetnosti na jugu”. Po petletnem premoru je kazinsko društvo pripravilo 
umetnostno razstavo.
Po razpustu občinskega sveta in volitvah po novem občinskem redu so končno 
zavladale normalne razmere - zadovoljstvo in mir sta najboljši dokaz, da je bil 
prejšnji občinski svet izvor nemirov in nezadovoljstva. Kratki interregnum vlad­
nega komisarja je dokazal, kako lahko je vrniti red in mir, če se spoštujejo za­
koni in se oblast ne izrablja v strankarske namene.
Tako npr. 9. 6. 1910; članek z naslovom “Slowenische Pressfrechheit ”.
D. S., 14. 7. 1910; članek z naslovom “Die Zustände in Laibach ”.
D- S„ 16. 4. 1911; članek z naslovom “Ein merkwürdiger Deutschenfreund”. 
D- S., 28. 7. 1910; članek z naslovom “Slovenische Knie".
- 355 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Pomen reforme občinskega volilnega reda je zelo velik, saj je izjemno pomem­
bno, da lahko vse stranke sodelujejo v občinskem zastopstvu, v katerem se 
odloča o gospodarskih, komercialnih, kulturnih in drugih interesih meščanov. 
Po tridesetih letih so nemški predstavniki spet v občinskem svetu.
Leta 1911 je vodstvo ljubljanskega Nemškega društva prevzel Edwin Ambrositsch. 
Kljub navzočnosti Nemcev v občinskem svetu se zdi, da je bil njihov vpliv na izva­
janje mestne politike bolj majhen. Tako je npr. septembra 1913 občinski svetnik 
Pammer nastopil proti zvišanju dotacij za slovensko gledališče, vendar brezuspešno. 
Enako brezuspešno se je bojeval proti zvišanju najemnin, ki so bila “nova, huda 
obremenitev prebivalstva”.903
Sodeč po člankih v D. S., je kranjske Nemce skrbelo, da je bilo precej njihovih so­
narodnjakov v vrstah socialdemokracije, ki je bila po njihovi sodbi na Kranjskem v 
službi slovenske narodne ideje:
Nemški delavci se zadovoljijo z nemškim odsekom, ki ga slovenski sodrugi v 
Zarji zmerjajo. Obravnave potekajo mirno zgolj v slovenščini, odbor stranke je 
čisto slovenski. Bratsko je bil Nemcem v spodnji Šiški - Schonau odvzet glas in 
sedež ter vsak vpliv v občinskem svetu. Proti temu Nemci niti najmanj ne pro­
testirajo, saj to ne bi bilo več internacionalno. Kot Nemec je nemški delavec 
povsem brezpraven. Nemškega obrtnika vodijo za nos, nastalo je trgovsko so­
cialdemokratsko društvo, v katerem je precej nemških trgovcev, vodstvo pa je 
čisto slovensko. Zato proč od rdeče, bolje rečeno belo-modro-rdeče socialdemo­
kracije, saj ta ne bo zastopala nemških interesov ...
Vsem drugim socialdemokratom je dovoljeno, da so nacionalni, le nemški mo­
rajo svojo nacionalnost izdati in jo oblačiti v internacionalno preobleko. Sicer 
jim velikodušno dovoljujejo, da uživajo nemško kulturo, a je politično ne smejo 
podpirati. 904
Začeli so se zanimati tudi za usodo nemških sirot, zdi pa se, da jih je bolj kakor 
njihov osebni blagor skrbelo, da ne bi bile izgubljene za nemštvo:
Nemške sirote so oropane starševske ljubezni in večinoma tudi nemške vzgoje. 
Nemški otrok sodi v nemško družino. Temu problemu se je treba skrbno posve­
titi, zlasti pri delu zasebnih dobrodelnih društev, saj poteka pouk v sirotišni ­
cah - razen na Kočevskem - izključno v slovenščini oziroma italijanščini. 905
Glasilo kranjskih Nemcev je čedalje bolj zaznavalo pošast srbofilstva. Tako je v enem 
od člankov pisalo o prosrbskem poročanju L. Z. (npr. redno javljanje o pritožbah 
srbske vlade proti konzulu Prohaski), ki bi kot vladni časopis vendarle moral zasto­
pati edino in samo avstrijske interese.906
Tudi klerikalna prevlada v deželi, ki so jo kranjski Nemci sami pomagali ustoličiti, 
le-tem ni bila všeč. Tako so npr. povzeli članek iz Neue Freie Presse o zatiranju 
Nemcev na Kranjskem. Ta članek je govoril o politiki Slovenske ljudske stranke, ki
903 D. S., 31. 12. 1911 in 21. 9. 1913; O. P. - Die Deutschen in Krain, str. 56.
904 D. S., 25. 2. 1912; članek z naslovom “Aus dem sozialdemokratischen Lager”. Podobno so v D. S. ugo­
tavljali tudi 10. 10. 1912 v članku “An die deutsche Arbeiterschaft ”.
9fl:’ D. S., 2. 6. 1912; članek z naslovom “Versorgung deutsche Waisen”.
906 D. S., 1. 12. 1912; članek z naslovom “Die Haltung der Laibacher Zeitung ”.
- 356 -
VIL Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
ima večino v deželnem zboru in spreminja Kranjsko v “Vilajet Krain”, v katerem 
se teptajo pravice nemške manjšine.
Konkretnejši primeri zatiranja kranjskih Nemcev, povzeto po tem časopisu, so bili:
- Izvajanje nadzora nad deželnim šolstvom je bilo izpeljano tako, da je bila šolska 
oblast v celoti izročena klerikalnim Slovencem, saj je deželnemu zboru pripadla 
pravica, da delegira namesto dveh štiri člane deželnega šolskega odbora. Čeprav 
je to novelo o izvajanju nadzora prosvetni minister Stürgkh na seji odbora za 
financiranje šolstva 8. 6. 1909 razglasil za škodljivo, je bila brez težav povzdig­
njena v zakon. Kranjski klerikalci so vse skupaj dopolnili z določbo, da deželna 
vlada ne dovoljuje učiteljstvu svobodne izbire zastopnika v šolskem odboru, tem­
več je izbira vezana na potrditev deželnega odbora.
- Deželni odbor nastopa proti nemškemu gledališču, vprašanje napisov v Ljubljani 
je rešil v slovensko korist, službovanje v slovenščini se pospešuje.
- Izpeljava občinske volilne reforme, s katero se zatira premoč Nemcev v posa­
meznih občinah z odpravo volilne pravice častnih meščanov in viriine volilne 
pravice (pridobitev glasovalne pravice po položaju) - kar pomeni onemogočanje 
izražanja interesov velikih davkoplačevalcev. Z omenjeno reformo je mogoča de­
litev občin in revidiranje občinskih mej, kar bo gotovo v škodo Nemcev v mej­
nih občinah na Kočevskem.
- Reforma cestnega zakona v škodo najbolj obdavčenih.
- Sovražni duh v deželni upravi in izbiranje izključno Slovencev za deželne urad­
nike.
- Spregledovanje Kočevskega pri dodeljevanju deželnih sredstev, tako da nekatere 
kočevske občine nimajo ne cest ne vodovodov, dežela pa v nekaterih slovenskih 
občinah financira drago elektrifikacijo.
Opisani položaj je bil po tem poročanju znak slabosti vlade, ki ne bedi nad objektiv­
nostjo dodeljevanja sredstev, in strahopetnosti občin, ki proti temu ne protestirajo.907 
Kljub “črni slovenski nehvaležnosti” so kranjski Nemci do slovenskih sodeželanov 
ostali odprtih rok. Ob proslavi 25. obletnice ustanovitve Društva za graditev delav­
skih stanovanj se je poudarjalo, da je 86 % stanovalcev slovenske narodnosti, kar 
naj bi bil dokaz za nestrankarsko in nadnacionalno delovanje Kranjske hranilnice: 
“Slovenski narod torej nima razlogov le za hvaležnost, temveč tudi za močno pod­
poro društva.”908
Razmere v Ljubljani in s tem povezana zaskrbljenost oblasti za varnost Nemcev so 
bile leto pred izbruhom vojne čedalje bolj napete. Tako so se proslave ob 50-letnici 
1'urnvereina dogajale znotraj zidov Kazine.909
V D. S. so leto 1913 ocenjevali takole:
D. S., 23. 1. 1913; članek z naslovom “Unangenehme Wahrheiten ” (povzemanje članka iz Neue freie 
*’(csse “^e Bedrückung der Deutschen in Krain”).
D. S., 19. 6. 1913. Društvo je bilo ustanovljeno ob cesarjevem obisku leta 1883. Kranjska hranilnica 
je ob tej priložnosti ustanovila sklad 50.000 gld. Predsednik društva je bil leta 1913 podpolkovnik Karl 
Karstl pl. lraunstädt, ki je “očetovsko” skrbel za najemnike. Društvo je kupilo zemljišče, na njem pa po­
stavilo deset stavb za življenje 81 delavskih družin oziroma 400 ljudi v prijaznih, zdravih stanovanjih. 
Zahvale ob 25-letnici so poslali razni predstavniki oblasti, tudi župan Tavčar.
909 D. S, 22. 6. 1913.
- 357 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Bilo je leto nemirov in napetosti. Črna točka v zgodovini slovenskega naroda 
je javno zavzemanje celotnega slovenskega tiska in tistih, ki stojijo za njim, za 
zagrizene in nevarne sovražnike monarhije. [Verjetno Srbijo. - op. a.] Spet so 
dvignili glave navdušeni privrženci trializma, ki v resnici teži za uničenjem 
monarhije, in so nikoli bolj pogumno kakor zdaj začeli upirati poželjive pogle­
de v svoje južne sorodnike. Slednji pa se niso izkazali kot osvoboditelji, temveč 
kot zatiralci iz turškega jarma rešenih ljudstev. Temu nasproti kranjske Nemce 
prežema pravi avstrijski patriotski duh, vdanost cesarju in monarhiji, priprav­
ljenost na žrtve za našo hrabro vojsko. To vse je še en dokaz več, da se av- 
strijstvo in nemštvo na jugu prekrivata.
Ker je prihodnost mladine prihodnost naroda, lahko Nemci s ponosom zrejo 
na svoje odlične srednje in osnovne šole na Kranjskem. Tudi tu je še nekaj 
neizpolnjenih želja. Posebno upravičena in pomembna bi bila državna obrtna 
šola v Ljubljani. Prav tako je pobuda za delitev realke v čisto slovensko in čisto 
nemško ostala neuslišana. V šolstvu gre posebna zahvala šolskemu kuratoriju, 
ki skrbno upravlja nemške zasebne šole, in Schulvereinu, ki se mu mora nemš­
ko šolstvo na deželi za toliko zahvaliti.
V deželnem zboru so nemški poslanci podpirali, zvesti svojim starim stališčem, 
pobude v korist dežele in prebivalstva ter ubranili nemške interese in nemško 
posestno stanje. Posebne zasluge so si pridobili nemški občinski odborniki, ki 
jim je uspelo, da preprečijo nove obremenitve davkoplačevalcev, in ki poskuša­
jo izpeljati pravičnejšo obremenitev prebivalstva. 910
Zadnja predvojna analiza položaja kranjskih Nemcev je bila dana na zborovanju vo­
livcev v kočevskem hotelu “Zur Stadt Triest” 21. 5. 1914, na katerem sta državno­
zborski poslanec grof Barbo in deželnozborski poslanec dr. Ferdinand Eger predsta­
vila svojo dejavnost.
V svojem poročilu je dr. Eger poudaril, da se mu zdi položaj Nemcev na Kranj­
skem vedno težji, za to pa ni okrivil nasprotnikovega delovanja, temveč škodljive 
ukrepe vlade:
Ta namreč na Kranjskem vpeljuje zakone, ki jih v drugih kronovinah razglaša za 
nesprejemljive. Državna avtoriteta na Kranjskem redno odpove. Razlog za to je v 
odnosih med sedanjim ministrstvom in slovenskim parlamentarnim predstavni­
štvom, ki ga lahko opišemo kot sramežljivo vladno stranko ali pa kot sramežljivo 
opozicijsko stranko. Tako Slovenci vedno pravočasno opustijo svojo opozicijo ali 
obstrukcijo in vlada jim zato takoj vedno znova dela protiusluge. Slovenci iz čiste­
ga patriotizma, čeprav ga venomer poudarjajo, ne dajejo na voljo svojih glasov. 
To razmerje je za Slovence nadvse dobro, vlada podpira njihove gospodarske in 
kulturne potrebe, enake potrebe kranjskih Nemcev pa zanemarja oziroma jim ne­
posredno škodi. Pri tem propada tudi državna avtoriteta. Tako je vlada potrdila 
novelo o nadzoru nad deželnim šolstvom, s čimer je samo sebe oropala vsakega 
vpliva v deželnem šolskem odboru. To se zdi popolnoma nelogično glede na to, da 
identično novelo koroškemu deželnemu zboru že tri leta odklanjajo. Naslednji do-
910 D. S., 5. 2. 1914; članek z naslovom “Rückblick auf das Jahr 1913”.
- 358 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
kaz vladne nenačelnosti so dvojezični oziroma nemški krajevni napisi, ki so izgi­
nili leta 1908. Zdaj se jih kljub vladni odredbi občine upirajo postaviti na novo, 
deželni zbor pa vrh tega odkrito izjavlja, da jih pri tem podpira. Lep primer je 
tudi nedavna stavka srednješolcev - mladina, ki se upira in prireja nacionalno- 
politične demonstracije, ne sodi na srednjo šolo. Deželni šolski svet je kaznoval 
upornike zelo milo, nikogar niso izključili.
Eger je omenil tudi težnje po trializmu, “ki se oblači v legalistični plašč” z dostav­
kom “znotraj avstro-ogrske monarhije”, v resnici pa meri na rušenje “državnoprav­
nih in ustavnih temeljev”, toda kljub temu bi zaman iskali izjavo kakega avstrijske­
ga ministra, ki bi obsojala tako početje. Opazna je tudi neposredna škoda, ki jo je 
vlada povzročila kranjskim Nemcem s skrajšanjem koncesijske dobe za dolenjsko 
železnico z 90 na 75 let. S tem so bili kranjski Nemci kot poleg vlade skoraj iz­
ključni lastniki delnic neposredno oškodovani za 1.200.000 gld, saj so delnice čez 
noč postale ničvredne.
Nemci bi morali v parlamentu odreči podporo taki vladi, ki neposredno oško­
duje kranjske Nemce, namesto da bi jih gospodarsko podprla.
Potem je Eger navedel še primer, kako je prosvetni minister - po narodnosti Čeh - 
s preoblikovanjem nadaljevanja obrtne šole v državno obrtno šolo v Ljubljani sled­
njo via facti spremenil iz dvojezične v čisto slovensko, ne da bi sploh izdal kak od­
lok. Za tem da so Slovenci, brez ozira na strankarsko pripadnost, slavili to šolo kot 
južnoslovanski okop. O tem bi morali razmisliti Nemci, ki si že leta zaman prizade­
vajo za vzporedne razrede na navtični šoli v Trstu. Govornik je prav tako omenil 
manjše šikane, kakršnih je polna deželna zakonodaja oziroma osnutki šolskih zako­
nov, potem odstranitev Nemcev iz inštituta za pospeševanje obrti na Kranjskem in 
iz šole za nego bolnikov. Na koncu je opozoril, da se je v Kočevju nastanil popol­
noma slovenski garnizon v kasarni finančne straže in spodbudil Kočevarje, naj de­
lujejo za ohranitev lastne grude.911
O skrajno zaostrenih razmerah in protidržavnem delovanju slovenskih dijakov je 
časopis D. S. poročal 11. 6. 1914 v članku z naslovom “Unsere Hoffnung”. V njem 
se je razpisal o katastrofalnih razmerah na srednjih šolah:
Velik del mladine je prosrbsko in protidržavno usmerjen ter postaja čedalje bolj 
predrzen. Pred sankcijami jih ščitijo slovenske stranke. V šoli si lahko privoščijo 
prepevanje nacionalističnih pesmi, nošettje znakov, ki so prepovedani, prebira­
nje prosrbskega časopisa Dan ipd. Prišlo je tako daleč, da državna policija pro­
ti nekaterim vodi preiskavo zaradi veleizdaje.
*
Množični pojav narodnega odpadništva, preoblikovanje starodavnega nemškega me­
sta v panslavistično gnezdo, čedalje hujši pritiski oblasti, predvsem mestne, izrinja- 
nje Nemcev z javnih položajev, šikaniranje nemških dijakov in profesorjev, siljenje 
nemških prebivalcev, da ob ljudskem štetju kot občevalni jezik izpričajo slovenščino,
911 D. s., 24. 5. 1914.
- 359 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
grožnje, bojkot nemško zavednih trgovcev in obrtnikov, odkriti poskusi uničenja 
nemških finančno-gospodarskih subjektov ... in kot vrhunec: fizično nasilje nad oni­
mi Nemci, ki so v javnosti odkrito kazali svojo narodnost. Ljubljanski Nemci so se 
zavedali vsega tega - v svojem vsakdanjem dojemanju neposredne okolice, domače­
ga mesta. Posebno je bilo to izrazito po septembrskih dogodkih leta 1908. Ljubljan­
skim Nemcem se je zdelo, da jih hočejo oropati “več kakor tisočletne domovinske 
pravice v mestu in deželi”. V njihove domove in njihove družine so se čedalje po­
gosteje “prikradle težke ure grenkih skrbi”.
vii/6 Reforma nemške politične organizacije na Kranjskem 
1908 in vzroki zanjo
Med ljubljanskimi Nemci v devetdesetih letih 19. stoletja je pridobival veljavo skraj­
ni nacionalizem. Novim radikalnejšim strujam so se priklonili tudi ostareli častilci 
liberalizma.
Preobrazbo starih liberalcev v nacionaliste, ki so se potem zlahka povezali z mladi­
mi velikonemci, je omenjal tudi Schöppel v žalnem govoru ob smrti dr. Schafferja. 
Schaffer je bil lep primer tovrstne metamorfoze:
O nacionalnem vprašanju je imel Schaffer na začetku svoje politične dejavno­
sti, kakor je razvidno iz njegovih govorov, iste poglede kakor velika večina ta­
kratnih liberalcev. Ne da bi tajil pomembnost tega vprašanja in pomembnost 
njegove rešitve - kakor mnogi nemški liberalci je menil, da težave niso nepre­
mostljive. Njemu in njegovim somišljenikom so bili pojmi nemštvo, napredek 
in kultura identični. Zdelo se je, da nemštvo s svojo mogočno kulturo ne potre­
buje posebnih pogojev za svojo zaščito. Vendar so izkušnje spremenile Schaffer- 
jeva in njegovih tovarišev stališča. Že v začetku osemdesetih je bilo precej ja­
sno, da hoče vlada rešiti narodno vprašanje povsem enostavno - z doslednim 
zatiranjem Nemcev. Na Kranjskem je bilo z nastopom Winklerjeve ere še toliko 
bolj jasno, kam pelje ta usmeritev. Takrat je v nazorih starejše generacije na­
stala sprememba, ki je omogočila zbližanje s podmladkom. Tako se tudi ni 
začelo nasprotovanje med mladimi in starimi, ki je v drugih kronovinah pripe­
ljalo do razkola med Nemci, razkola, ki ga še danes ni mogoče preboleti. Schaf­
fer, namlajši med starejšimi, je zlahka našel stik z doraščajočo generacijo, ki je 
poskušala nadoknaditi tisto, kar je pri narodnozaščitnem delu prejšnja genera­
cija štela za nepotrebno. Schaffer se je v to delo vključil in tako npr. na zboro­
vanju Ustavovernega društva 2. 3. 1883 izjavil: “Z veseljem se mora obravna­
vati kot uspeh sedanjega sistema, da se je narodna zavest silno okrepila tudi 
pri Nemcih, in to tudi ne sme biti drugače Z”912
Enak potek naravne preobrazbe iz liberalca v nacionalista je zaznal Binder, ki je v 
svojem žalnem govoru v zvezi s preminulim Schafferjem poudaril:
912 D. S., 13. 4. 1905.
- 360 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Pokojni je 42 let delil z društvom dobro in zlo. V 80. so verjeli v prehodnost 
Taaffejevega režima in da bo spet nastopila doba zmage liberalizma. Upanje 
je bilo zlagano ... Tako se je v nemških deželah Avstrije zdramila ideja, da je 
le v odkritem izpovedovanju narodnosti najti prihodnost za nemški narod. Da 
preoblikovanje društva na teh podlagah ni naletelo ravno na odobravanje, je 
razumljivo. V tistih časih, ko je prihajalo do nasprotij med pojmoma liberalno 
in nacionalno, se je dalo spoznati žlahtnost pokojnikovega prepričanja, kar se 
ni moglo tajiti niti pri tukajšnjih nasprotovanjih. Pokojnik je s svojo prijaz­
nostjo, ki je izvirala iz globin njegovega mišljenja, znal omiliti in premostiti 
tudi najostrejše spore, tako da si je pridobil srca vseh, s katerimi se je sreče­
val. Ko je društvo obhajalo tridesetletnico obstoja, je že postal popolnoma naš. 
S ponosom in veseljem je spremljal napredovanje društva, in ko mu je grozila 
kakršna koli nevarnost, je že bil zraven in ponudil roko v pomoč™
Ta prevladujoča nacionalistična usmerjenost se je na zunaj izkazala leta 1894 s prei­
menovanjem ljubljanskega Ustavovernega društva v Nemško društvo, načeloval pa 
mu je Josef Schwegel. Po presoji razmer, kakor jih je videl Slovenec 1. 1900, sta 
kranjsko nemško stranko iz razsula, v katerem se je znašla v začetku devetdesetih 
let 19. stoletja, dvignila prav Binder in Schwegel:
Nemški politiki na Kranjskem so dosegli lepe uspehe. Prej niso veljali mnogo. 
Zdaj so pomemben dejavnik. Nekaj let potem, ko je bila padla nemškutarska 
trdnjava v Ljubljani v prah, so bili Nemci desorganizovani in so nazadovali, 
politične veljave niso imeli nobene in njih Tagblatt in Wochenblatt sta zaspala. 
Prišli pa so mladi elementi, katere si je vzgojil dr. Binder, ki je strasten nem­
ški agitator, in so se dobro organizovali. Prišel je tudi nemški baron slovenske­
ga pokolenja Schivegel, in ta je znal situacijo izrabiti. Med nemškonacionalno 
glavo dr. Binderja, in diplomatsko glavo dr. Schwegla ni notranjega nasprot- 
stva, le popolnjujeta se. Baron Schwegel “pana Slovence” v deželnih zastopih, 
zastopa nemške koristi naproti Tavčarjevi gardi, za širokim in varnim hrbtom 
pa operirajo in delajo Nemci. Danes se jim ne izgubi na Kranjskem niti jeden 
Nemec, tako imajo vse v evidenci. Nemška kranjska šparkasa zalaga bogato 
nemška društva in zavode, sami pa tudi mnogo žrtvujejo, saj imajo premožne 
sloje v svojih vrstah. Kjer je pet Nemcev, že napravijo svoje društvo in tako so 
v gornji dolini na Gorenjskem in v Tržiču preširni postali. V Ljubljani se drže 
precej reservirano, ker nočejo, da bi prezgodaj videli Slovenci, kaj nameravajo. 
Nemci z vso resnostjo streme priti v mestno zbornico ljubljansko za stalno.™
\ začetku 20. stoletja se je čedalje bolj nakazovala potreba po združevanju Nemcev 
na Kranjskem v enotno politično organizacijo. Z državnozborsko volilno reformo 
leta 1906 so kranjski Nemci izgubili svoja dva predstavnika, ki sta bila voljena v 
veleposestniški kuriji, in edini državnozborski mandat je bil kranjskim Nemcem za­
gotovljen v kočevskem volilnem okraju. To je še bolj pokazalo na potrebo po poli­
tičnem povezovanju, saj je ta državnozborski poslanec postal predstavnik vseh kranj­
skih Nemcev, ne le Kočevarjev. Že v začetku 1906 so kranjski Nemci razglabljali o
D. S., 2. 2. 1905.
Sl., 1/. 5. 1900; članek z naslovom “Kranjski Nemci in kranjska narobe politika ”.
- 361 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
potrebi zagotoviti svojo zastopanost v dunajskem parlamentu. Na zasedanju Nemš­
kega društva je Eger poročal o dejavnosti v zvezi z državnozborsko volilno reformo 
in na koncu izrazil zaskrbljenost: “Doslej smo bili kranjski Nemci zastopani v parla­
mentu z dvema veleposestniškima mandatoma, ker pa bo veleposestniška kurija 
odpravljena, nam grozi, da bomo brez zastopstva.” Kranjski Nemci so v zvezi s tem 
vprašanjem vladi oddali promemorijo, natančno obrazloženo in opremljeno z vsem 
statističnim gradivom. Njihov predlog je šel v tej smeri, da se jim zagotovi mandat 
z uvedbo volilnega okraja Kočevje ali pa volitev po narodnostnem katastru.915 Uva­
jajoča volilna reforma je pokazala potrebo po politični enotnosti, saj je prav zaradi 
nje postala očitna razcepljenost nemškega volilnega telesa, videz toliko opevane slo­
ge kranjskih Nemcev pa je izginil. Z ustanovitvijo novega kočevskega mandata so 
se dejansko vzpostavile razmere za medstrankarski boj v nemškem taboru. Vsaj 
tako so videli stvari nemški krščanski socialci, ki so zelo zgodaj začeli predvolilno 
agitacijo na Kočevskem. Z letom 1907 so začeli organizirati Kočevsko kmečko zvezo 
(Gottscheer Bauernbund). V D. S. je izšel ciničen komentar v zvezi z razglasom, ki 
je pozival na ustanovno zborovanje:
Končno smo natisnili črno na belem: “Kočevska kmečka zveza - kočevski kmet­
je, združite se." Manjka samo še dostavek “v obrambo vaših najsvetejših pra­
vic". Krščanski socialci so sklicali ustanovni sestanek Kočevske kmečke zveze in 
po vsebini poziva bi se zdelo, da je na pohodu preganjanje kristjanov, ki se 
morajo združiti pod krščansko zastavo.
Besedilo, ki je pozivalo na ustanovni zbor, je med drugim razlagalo, da se morajo 
kočevski kmetje zbuditi iz dolgoletnega globokega spanca in se organizirati enako 
kakor drugi stanovi, kar se je že zgodilo po sosednjih kronovinah. Vendar je to be­
sedilo glede konkretnih ciljev zveze navajalo nekaj problemov, ki so bili po mnenju 
D. S. kočevskim kmetom popolnoma tuji, zaščito njihovih gospodarskih interesov 
pa je omenjalo mimogrede, šele na koncu:
Kočevski kmetje! Doslej so v parlament v glavnem volili le liberalne in radikal­
ne meščane - odvetnike in vodili doktorsko politiko ... Kar hočemo mi, je nekaj 
popolnoma drugega. Torej posluh: nič nočemo vedeti o “svobodni šoli", ki kvari 
ljudstvo, in o svobodnem zakonu. Nočemo postati “prosti Rima” (Los von Rom), 
ampak želimo ostati zvesti veri svojih očetov. Pokonci, ljubi deželani, združimo 
se ob krščanskih praporih in postali bomo nepremagljivi ...
Kranjski liberalni Nemci pa s tako ideologijo nikakor niso bili zadovoljni. D. S. je 
zapisal:
Kmetje naj torej ne bi v prvi vrsti skrbeli za slabo letino in točo ter visoke dav­
ke, ki jih morajo plačevati, ker jih Ogri ne marajo. Ali so torej tisti trije stra­
hovi - svobodna šola, svoboden zakon in proč od Rima - krivi za njihovo gor­
je? Ko bi resnico govorili, bi vam morali reči: “Glejte, ljubi kmetje, tiste tri stva­
ri niso nič drugega kakor ptičja strašila, ki smo jih postavili, da se ne bi ptič 
razsvetljenstva usedel na našo njivo in nam na koncu pojedel vsega žita. ” Glav­
ni cilj je, naj kmetje hodijo po kostanj v žerjavico za rimski kler v Avstriji, šele
915 D. S., 3. 4. 1906; članek z naslovom “Deutscher Verein in Laibach ”.
- 362 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
potem bodo lahko na vrsti gospodarski interesi. Temu naj bi torej služila kmeč­
ka zveza. Na ustanovni sestanek 23. 2. je vabljen celo nižjeavstrijski deželni 
poslanec List, da bi vam kočevskim kmetom oznanjal novi evangelij ... Vabijo 
s “Treudeutschem Bauerngruß”. Le pojdite, vendar bodite svoji, ne pa orodje 
političnih avanturistov in špekulantov, ki vas hočejo zlorabljati prav tako, ka­
kor izrabljajo božjo sveto deželo in svojo cerkev.916 *
D. S. so že dan prej svarile pred lahkomiselnim nasedanjem sladkim obljubam:
Vsi ste vabljeni k ustanovitvenemu sestanku, zagotovljeni so zastonjski prevo­
zi in zastonjska pogostitev. Obravnavala se bodo vsa življenjska vprašanja in 
vse se bo uredilo in rešilo, če bo le kmet hraber in volil tistega, ki mu ga 
predlaga duhovnik. Z Dunaja bo prišel visoki predstavnik stranke (morda 
dr. Groß) ter obrazložil cilje in namene stranke, ki jo je Schönerer nekoč raz­
glasil za najbolj pomilovanja vredno. Na koncu bo seveda sledil poduk, da 
mora Kočevsko, če noče biti izgubljeno, voliti krščanskosocialno stranko, in 
vsak, ki ne bi volil tako, je izdajalec, izobčenec iz svete katoliške vere. To naj 
bi bil vsak, ki bi oddal glas drugemu kakor tistemu, ki se zdi sprejemljiv ve­
lespoštovani duhovščini.
Zdaj duhovščina obljublja obrambo gospodarsko-socialnih interesov kmeta ... 
zakaj tako pozno? Strašljive slike “svobodne šole”, “svobodnega zakona” in “proč 
od Rima ” ter vsa skrb za blagor kmeta, vse to le zato, da bi o prihodnjem 
kočevskem poslancu odločali dunajski krščanski socialci. Prazne obljube in pe­
sek v oči, zato da bi Kočevarje zlorabili v lastne sebične namene. In vendar je 
vedno znova dovolj ljudi, ki nasedejo. Bog jim privošči veselo nevednost.™
Razglas, ki je vabil na ustanovni sestanek Kočevske kmečke zveze, je objavil Gottsc- 
heer Bote 19. 1. 1907. V isti številki so prostodušno priznali tudi, da se je z ustano­
vitvijo kmečke zveze čakalo toliko časa, ker je bilo treba pripraviti teren in izničiti 
vse nezaupanje, ki je vladalo v deželi proti krščanskim težnjam. Ta naloga je pri­
padla ravno listu Gottscheer Bote, ki naj bi ljudstvo prepričal, da ima to krščansko 
gibanje poštene namene. V prvih dveh izdajah 4. 1. in 19. 2. 1904 je poudarjal, da 
je nemški in katoliški, vendar noče igrati politične vloge, sploh pa se noče ukvarja­
ti z dnevno politiko. Kljub temu ga je kmalu zaneslo v obravnavo prav dnevnopoli­
tičnih tem - npr. zavračanja očitkov, da duhovniki na Kočevskem niso nemško na­
rodno zavedni ter da nasprotujejo Siidmarki in Schulvereinu. Pri tem je razvijal 
tezo, da sta Südmarka in Schulverein načelno koristni društvi, od posameznih kra­
jevnih organizacij pa je odvisno, ali zapadejo prek določb statuta v protirimsko gi­
banje oziroma se zavzemajo za “svobodno” šolo in civilni zakon. Temu ustrezna da 
je bila tudi drža kočevskih katolikov. Gottscher Bote je zatrdil, da se katolicizem in 
nemštvo nikakor ne izključujeta.918
916 D. S., 20. I. 1907; članek z naslovom “Auf zum Gottscheer Bauernbund" (sestavljen iz dveh dopisov, 
nastalih tudi kot odziv na pisanje lista Gottscheer Bote).
D. s, 19. 1. 1907.
Gottscheer Bote, 4. 4. 1904; članek z naslovom “Katholizismus und Deutschtum”. Isti list, 19. 9. 1904, 
članek z naslovom “So wird gelogen”.
- 363 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Vendar pa so liberalni Nemci svojim klerikalnim sonarodnjakom prekrižali račune. 
V D. S. je bilo mogoče brati o veliki sramoti, ki jo je doživela “klerikalna stranka” 
ob ustanovitvi Kočevske kmečke zveze:
Stvar se je začela 23. 1. ob 13h v veliki dvorani tukajšnje pivovarne. Čeprav so 
dekan in posamezni župniki pridno agitirali, ponujali zastonj prevoz in hrano 
ter omenjali celo žepnino za udeležence, je bila udeležba klerikalcev zelo slaba, 
toliko več pa je bilo svobodomiselnega kmetstva pod vodstvom strumnega župa­
na Hansa Jonke ja iz Zgornjega Mozlja (Obermosel). Svobodomiselni kmetje so 
protestirali proti ustanovitvi društva za poneumljanje ljudstva in sejanje razdora. 
Tudi meščanstvo in obrtništvo Kočevja je bilo navzoče skupaj s kočevskim občin­
skim zastopom, da bi si ogledalo najnovejšo stvaritev farjev na kočevskih tleh. 
Nasprotniki kmečke zveze so že pred začetkom zborovanja zasedli prostore v dvo­
rani, in ko se je pojavil agitator Georg Petsche, so kričali: Heil Südmark! Abzug 
Pffaffen! Pfui! Črna kohorta je le mukoma našla prostor v dvorani. Nato so svo­
bodomiselni kmetje cel čas onemogočali, da bi farji, njihov kandidat za poslanca 
Josef Obergföll in drugi klerikalci prišli do besede. Hans Jonke pa je povzel bese­
do in odločno povedal, da je zveza ustanovljena le zato, da ščuva ljudstvo in ga 
pripelje pod oblast farjev, posebno pa še, da bi škodila Schulvereinu in Südmar- 
ki ter tema organizacijama, ki sta že toliko naredili za kočevsko deželico, oblatila 
ugled in pri ljudstvu zbudila nezaupanje do njiju. Cilji krščanskih socialcev so
: jasni, saj so edina nemška stranka, ki je hotela glasovati proti kočevskemu man­
datu in ki se je izkazala kot največja nasprotnica Zakona o krošnjarstvu. Po­
menljivo je tudi, da so najbolj fanatični slovenski (ivindische) duhovniki agitirali 
za kmečko zvezo. Ko so farji ali klerikalci hoteli govoriti, zaradi hrupa in vpitja 
niso mogli do besede, ko pa se je vzdignil Jonke, je bila smrtna tišina. Ta cirkus 
je trajal kake tri četrt ure, nakar je vladni predstavnik Ruber shod končal. Osra­
močeni “črnuhi ” so morali prvi zapustiti dvorano med klici Pfui in Abzug, de­
kan pa je zastonj kričal: “To je omika meščančkov. Kmetje, ne pustite se zatirati 
meščančkom!” Medtem ko so črnuhi stopali po ozkem prehodu med svobodomi­
selnimi Kočevarji, so ti razoglavi peli Wacht am Rhein.
Nato je čez nekaj ur prišlo do drugega zasedanja, na katero so farji gnali vse, 
ki so bili količkaj odvisni od njih. V zaklenjeni dvorani, ki so jo stražili žan­
darji, jim je vendarle uspelo izpeljati svoj klavrni ustanovitveni sestanek. Ko 
so odhajali noter, so jih svobodomiselni kmetje spet psovali. Kandidata za po­
slanca, profesorja Obergfölla, so ozmerjali z narodnim izdajalcem, poneumlje- 
valcem ljudstva in vsiljivcem. Komično pa se je zapletlo, ko so za tem zapeli 
kočevsko himno, a so jo takoj nehali peti, ko je nekdo opozoril na nevšečno 
dejstvo, da je himno zložil ravno Obergföll. To je bil lep dokaz, da je profesor, 
ko je začel hlapčevati klerikalcem - kar je za izobraženca nezaslišano in bre­
zumno dejanje - izgubil naklonjenost naprednih Kočevarjev. Na zborovanju je 
poleg drugih govoril poslanec spodnjeavstrijskega deželnega zbora Karl List, 
ki so ga imeli do takrat varno spravljenega v župnišču. Bil je tako pretresen, 
da je odpovedal svojo nadaljnjo turnejo po Kočevskem, in je izjavil, da česa 
podobnega še ni videl.
- 364 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Po poročanju D. S. so se na zborovanju kot nasprotniki zveze pojavili nemški kmet­
je iz skoraj vseh delov Kočevske, seveda tudi iz mesta Kočevja s celotnim mestnim 
odborom vred.919
Časopis D. S. je čez nekaj dni dodatno osvetljeval potek dogodkov:
Dan ustanovitve kmečke zveze naj bi pokazal, da so farji gospodarji Kočevske. 
Štiristo südmarkovcev pod vodstvom Hansa Jonkeja je razbilo zborovanje. To 
so izvedli tako, da so se nagnetli na boljše stole v dvorani in onemogočili spre­
jemanje sklepov o ustanovitvi oziroma društvenem redu. Ustanovitelji so vna­
prej predvideli drugo zasedanje, saj so nerede pričakovali. K temu zasedanju 
pa so bili pripuščeni le povabljenci. Farji so po lokalih zbirali slabiče, od njih 
odvisne delavce. Največ jih je prignal župnik Krainer - 40 iz Srednje vasi (Mit- 
terdorfa), ki je v glavnem klerikalna, in to je, poleg mežnarjev in staršev posa­
meznih duhovnikov, vse. Kmetov, ki so privrženci Südmarke, ni bilo med nji­
mi. Med zborovanjem so se črni drznili psovati Südmarko. Šele ko so bila vra­
ta zaklenjena in zastražena z žandarmerijo, se je eden od njih drznil zavpiti v 
množico pred vrati '‘Abzug Südmark” Njihov poskus sejanja razdora se ni po­
srečil. Zupan Jonke, “Postmeister ” Mediz in kandidat za poslanca Peter Jonke 
so nagovorili množico pred vrati in poudarili, da je treba odstraniti kalivce 
miru, predvsem njihov organ Gottscheer Bote. Krščanskosocialna jezuitska umet­
nost je zavedla duhovščino in sejala razdor med Kočevarje.920
Poročilo o poteku ustanovnega zasedanja, kakršno je prinesel Gottscheer Bote 
(v nadaljevanju G. B.), se v glavnem ujema z opisom v D. S. V listu G. B. so pri­
pomnili, da takega škandala, kakršnega je pripravilo krdelo nedoraslih poslov, obrt­
niških pomočnikov in carniolcev, v Kočevju še ni bilo in da to zelo škodi ugledu 
mesta. To pa da kaže na potrebo po ustanovitvi kmečke zveze, saj je “kočevska de­
želica doslej veljala za judovsko-liberalno”. Ce bi to mnenje obveljalo, bi po zatrje­
vanju G. B. Kočevarjem škodovalo, saj je jasno, da bo imel prihodnji deželni zbor 
krščanski, kmetstvu prijazen predznak:
Kočevarji res ne bi mogli storiti nič bolj brezumnega, kakor da so še naprej 
pokorni bankrotiranemu judovskemu liberalizmu in narodnemu radikalizmu, 
ki bo v prihodnjih političnih zastopstvih nemočen. Že naša vest nam nalaga, 
da se postavimo na krščansko stran. In če smo pri tem izpostavljeni psova­
nju in žvižganju drhali - kdor nazadnje žvižga, žvižga najlepše. Triindvajseti 
januar 1907 je zgodovinski datum, ko se je velika večina nemškega prebi­
valstva naše dežele dokončno odrekla liberalnemu in narodnoradikalnemu 
skrbništvu.
G. B. se je zgražal nad nasprotniki, ki so med izgredi vzklikali Franciji, svobodnemu 
zakonu in svobodni šoli. Medtem ko so krščanski kmetje peli avstrijsko himno, so 
žvižgali. G. B. je pripomnil, da gesli “Los von Rom” in “Los von Österreich” prav 
dobro sodita skupaj. Na drugem delu zborovanja, ki ga je omogočila policijska zašči­
ta, je državnozborski kandidat Obergföll izjavil, da se bo ob morebitni izvolitvi pri-
920 D' $■’ 1' 1908; članek z naslovom “Gründung des klerikalen Bauernbundes”.
D. S., 30. 1. 1907; članek z naslovom “Gesprengter klerikaler Bauernbund".
- 365 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
1 ključil krščanskosocialni stranki. Vodstvu novoustanovljene zveze sta med drugim 
poslala pozdravno brzojavko dr. Karl Lueger in kranjski deželni predsednik Schwarz.921 
Kmalu nato je G. B. objavil kandidaturo profesorja Josefa Obergfölla. V opisu kan­
didata je bilo poudarjeno, da je že 32 let gimnazijski profesor v Kočevju in da poz­
na, čeprav je po rodu iz Zgornje Avstrije, Kočevsko bolje kakor drugi Kočevarji, saj 
jo je vso prekrižaril in obiskal vsako vasico. Napisal je tudi kočevarsko himno “Vom 
Rinsequell zum Kulpastrand”, kar naj bi kazalo na njegovo pristno kočevarstvo in 
vroče nemško srce: “Za Kočevarje je deloval že takrat, ko so mnogi kričači še ležali 
v zibkah. Bil je občinski svetnik ter član številnih odborov, dobrodelnih društev in 
zavodov.” V isti številki katoliško usmerjenega kočevarskega glasila so poudarili, da 
oni, kočevski kmetje, ne bodo mirno gledali, kako bodo kmečki sovražniki prodrli s 
svojim kandidatom.922
Kljub temu da so tako složno zavračali kandidaturo “črnuhov”, liberalni kočevski 
kmetje niso bili dovolj enotni, da bi se sporazumeli o svojem kandidatu za držav­
nozborskega poslanca. V tem trenutku je kot rešitelj kočevskih Nemcev nastopil 
knez Karl Auersperg. Na Kočevarje se je obrnil s posebnim razglasom - odprtim 
pismom, pod katero se je podpisal kot vojvoda Kočevski. V njem je poudaril, da je 
postal državnozborski mandat, ki je pripadel Kočevski, zelo problematičen. Čeprav 
naj bi služil skupni stvari nemškega ljudstva, grozi, da bo zaradi prepirov o tem, 
komu naj bi ga zaupali, uničil starodavno slogo, ki je vedno odlikovala Kočevarje; 
grozi celo, da bi mandat postal jabolko spora za vse Nemce sploh. Auerspergu so 
že pred časom ponujali kandidaturo, vendar jo je odklonil, saj je že opravljal po­
membno funkcijo prvega podpredsednika gosposke zbornice, hkrati pa je bil pred­
sednik avstrijskega urada za ohranitev kmetijskih in gozdarskih interesov, ki je stal 
na čelu gibanja zemljiških posestnikov v Avstriji:
Vendar je na žalost položaj zdaj tak, da je proti vsakemu kandidatu, ki se je 
pojavil, nastopil precejšen del volivcev. Sam sem predlagal že dva kandidata, 
za katera sem verjel, da bi bila sprejemljiva za vse zaupne može različnih 
strankarskih usmeritev. A mi ni uspelo. Nesloga je vedno večja in pritisk tuj­
cev, ki kočevskih razmer sploh ne poznajo, na kočevske volivce Čedalje hujši. 
Politična stranka, ki doslej s svojo nogo nikoli ni zakoračila na Kočevsko in 
se nikoli ni zanimala za njegovo usodo, zdaj zahteva popolno pokorščino 
Kočevarjev. V takih okoliščinah sem se odločil za kandidaturo, saj upam, da 
bom pridobil podporo večine. K vam pristopam kot Kočevar h Kočevarjem. 
Upam, da boste poslušali moje argumente. Pripravljen sem nastopiti vedno 
in povsod, da bi odgovarjal na vaša vprašanja. Tri temeljne točke mojega 
programa so:
7. Sem Nemec kakor vsi moji predniki in ostal bom zvest svojemu narodu, 
ker drugačen sploh ne morem biti. Vedno se bom zavzemal za svobodo 
svojega naroda, vendar hočem ostati zvest veri, v kateri sem odrasel. Pre-
921 G. B., 4. 2. 1907; članek z naslovom “Gründende Versammlung des Gottscheer Bauernbundes".
922 G. B., 19. 2. 1907.
- 366 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
prečeval bom, da bi bila vera, v kateri vsi živite in hočete umreti, izrinje ­
na iz vašega življenja, predvsem iz šol.
2. Sem lastnik zemljiške posesti. Zavzemal se bom za to, da bodo lahko ti­
sti, ki žive od obdelovanja zemlje, lahko spodobno tudi preživeli, da bodo 
imeli pridelki spodobno ceno, tako da bodo lahko vztrajali na podedova­
nih posestvih, saj je drugače negotov obstoj države. Ker pa tudi najboljše 
cene Kočevarjem ne pomagajo povsem, saj je naša dežela kamnita in 
malo rodovitna, je nujna ohranitev starodavnih privilegijev in skrbel bom, 
da se Kočevarjem zagotovi nemotena pravica do krošnjarjenja kot dopol­
nilne obrti.
3. Do volitev je še daleč, ne hitite z odločitvijo, ampak mi prisluhnite. Nuj­
no pa je nekaj storiti že zdaj - ustaviti uničujoče medsebojno sovraštvo 
in zmerjanje. Vsak ima enako pravico, da voli svobodno. Ugledu Kočev­
ske in volitvam ne bo koristilo, če bodo potekale v prepirih. Če bodo vsi 
v predvolilnem boju pošteni in dostojni, bo imel tudi kočevski poslanec 
po volitvah lažje delo in bo lahko zastopal vse volivce. 923
Klerikalni Nemci pa Auerspergove kandidature niso pozdravili in so obdržali svoje­
ga kandidata Obergfölla. Sicer so bili pred časom pripravljeni sprejeti Auersperga 
kot kompromisnega kandidata, a takrat je ponudbo odklonil. Po mnenju G. B. je 
sprejel kandidaturo šele po rotenju liberalcev, ko je tem postalo jasno, da jim s svo­
jimi kandidati (grof Barbo, prof. Rudolf Peerz iz Ljubljane, prof. Hans Tschinkel iz 
Prage) proti Obergföllu ne bo uspelo. Auerspergu baje niso nasprotovali iz kljubo­
vanja, saj gre za vprašanje vesti; kot kristjani ne morejo glasovati za kandidata, ki 
ga liberalni časopisi razglašajo za svobodomiselneža:
Kakor koli, čeprav mnogi obžalujejo, da je v naši ožji domovini izbruhnil po­
litični boj, je vsakomur, ki na stvar gleda načelno, jasno, da je ločitev duhov 
na liberalne in krščanske postala ne samo potrebna, temveč tudi neizogibna.
V G. B. so tudi zavračali trditev, da je kočevski državnozborski mandat pribojevala 
nemška liberalna stranka, in poudarjali, da iz tega ne bi bilo nič, ko predloga o 
kočevskem mandatu ne bi podprli tudi nemški krščanskosocialni poslanci. G. B. je, 
povzemajoč Reichspost, poročal o primerih, ko so Auerspergovi privrženci podeže­
lanom grozili, da ne bodo več dobivali lesa iz knezovih gozdov, če ne bodo glasova­
li zanj. Njihovi otroci da bodo v tem primeru ostali brez štipendij za šolanje ..., 
medtem ko bi bili Auerspergovi volivci deležni ugodnosti in daril.924
Tudi v prihodnjih številkah je G. B. zavračal kneza Auersperga kot liberalca, ki ne 
bo stremel za mirom, temveč za podjarmljenjem vsega, kar ne misli judovsko-libe- 
ralno. Auerspergova izjava, da bo zvest veri svojih prednikov ter da ne podpira svo­
bodnega zakona in svobodne šole, se jim je zdela premalo: “Ljudstvo, od katerega 
želi glasove, noče le ščititi vere pred najhujšim, ampak jo tudi primerno častiti.” 
Pri tem je G. B. prikazal, da knez sploh ne živi med njimi, ampak pride le včasih 
na lov na medvede in divje peteline, in poudaril, da Auersperg v dolgih letih ni 
naredil skoraj nič za Kočevsko, kar pa je, je storil le zato, da bi mu prineslo davčne
»n
929
D- S., 26. 3. 1907; članek z naslovom “An die Wähler des Reichsratswahlhezirkes Gottschee!” 
G. B., 4. 4. 1907; članek z naslovom “Der Kampf um das Gottscheer Mandat”.
- 367 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
olajšave. Bralce so spomnili na bedno življenje njihovih staršev, podložnikov Auers­
pergov. Le-ti namreč niso bili ravno sentimentalni do ubogih kmetov. Na koncu so 
pribili, da krščanskosocialni volivci za Auersperga ne bodo volili, kljub vsem ob­
ljubljenim darilom v lesu in denarju.925 926
Posebno so v krščanskosocialnem kočevarskem listu nasprotovali trditvi iz Auers­
pergovega razglasa, da je krščanskosocialna stranka na Kočevskem tuja. G. B. je do­
kazoval, da je veliko njenih privržencev med sezonskimi krošnjarji Kočevarji, ki so 
se seznanili z njo na Dunaju. Poleg tega naj bi bilo naravno, da krščanski ljudje 
čutijo nagnjenost h krščanskosocialni stranki, ki bo imela večino v prihodnjem par­
lamentu. Po mnenju G. B. je to tudi bolj praktično kakor pa držati z manjšino, ki 
bo obsojena na nemoč:
Vrhu vsega je treba računati s tem, da bo krščanski Dunaj zaprl vrata judov­
skim in podobnim krošnjarjem, medtem ko trgovanja kočevskim krošnjarjem 
ne bo preprečeval. Kakor je slišati, je dunajski magistrat toplo sprejel krščan- 
skonemške Kočevarje krošnjarje.921'
Pomena novega kočevskega mandata so se zelo zavedali tudi ljubljanski Nemci. Na 
predvolilnem zborovanju Nemškega društva v Ljubljani 26. 4. 1907 je dr. Eger pou­
darjal, da sta nemško strankarsko vodstvo in Nemško društvo že od prvih obrisov 
volilne reforme želela tudi v novih razmerah zagotoviti kranjskim Nemcem za­
stopstvo v parlamentu. Obema dejavnikoma je uspelo doseči, da je “kočevska de­
želica postala čisti nemški volilni okraj, katerega predstavnik bo poklican, da za­
stopa ne samo interese Nemcev Kranjske, temveč tudi onih na Primorskem”.927 
Medtem pa se nasprotovanja na Kočevskem niso polegla. Časopis D. S. je poročal, 
da glasilo kočevskih klerikalnih Nemcev Gottscheer Bote “rije in gloda kakor črv 
in povzroča neslogo v kočevski deželici”.928 Glasilo kranjskih liberalnih Nemcev je 
odgovarjalo tudi na tendenciozno poročanje Grazer Volksblatta o obisku dr. Geßman- 
na na Kočevskem:
Volksblatt opisuje krasna zborovanja, zamolči pa, da so bila dostopna le po­
vabljencem, ker so se krščanski socialci počutili negotove in so od vlade izpro­
sili žandarsko zaščito, ki je štela 85 orožnikov. Tako se je dr. Geßmann poja­
vil v spremstvu šestih redarjev, za katere je znano, da vsakogar, ki na zboro­
vanju samo malo nasprotuje njegovim tezam, takoj vržejo iz dvorane. V Sred­
nji vasi (Mitterdorfu) mu je drhal pripravila slovesen sprejem, sicer pa so ga 
zunaj zborovanj povsod izžvižgali. Geßmann je na zborovanjih črpal svojo mo­
drost iz laži, ki so mu jih pripravili farji. Brez vsakega povoda in utemeljitve 
je žalil kneza Auersperga, grmel proti lovu, čeprav ga knez na Kočevskem le 
malo daje v zakup, kjer pa ga, so kmetje veseli, ker redči škodljivo divjad. 
Geßmann je tudi lagal, da knez prepoveduje nabiranje jagod ipd. Napadel je 
hranilnico v Kočevju, čeprav ta rešuje kmeta iz rok oderuhov ipd. Groba laž
923 G. B., 11. 4. 1907; članek z naslovom “Liberal oder christlichsozial? ”
926 G. B., 19. 4. 1907; članek z naslovom “Gottschee und die christlichsoziale Partei ”.
927 D. S., 1. 5. 1907.
928 D. S., 5. 5. 1907.
- 368 -
VIL Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
je tudi, da so profesorju Obergföllu na cesti grozili, ga psovali in maltretirali, 
tako da je zbolel na živcih. To seveda ni res in naprednjaki niso profesorju 
nikoli storili nič žalega. Na živcih je zbolel, ker pritiska nanj kočevski dekan 
Erker in ga muči z zahtevo, naj vztraja pri kandidaturi, čeprav Ohergföll o 
tej noče nič slišati, odkar je kandidat tudi knez Auersperg. Značilno za šib­
kost krščanskih socialcev je, da zborovanja pripravljajo vedno v istih treh do 
štirih občinah, tega pa si ne drznejo storiti v preostalih dvajsetih občinah 
kočevske deželice. 929
Kljub vsemu prizadevanju nemških krščanskih socialcev so Kočevarji državnozbor­
ski mandat zaupali knezu Auerspergu.
Da bi zajezili neslogo in ker so politična dejstva silila k usklajenemu delovanju 
kranjskih Nemcev, je bil 4. 1. 1908 v Ljubljani ustanovljen Nemški narodni svet za 
Kranjsko (Deutscher Volksrat für Krain). Ustanovni sestanek te krovne politične 
organizacije kranjskih Nemcev je pod vodstvom barona Schwegla potekal v bal­
konski dvorani Kazine. Nanj so prišli predstavniki iz vseh delov Kranjske in pri­
padniki vseh stanov. Pomen in potrebnost nove organizacije je poudaril grof Bar­
bo, vendar ni našel pohvalnih besed za vodje nemških Kranjcev Deschmannove 
generacije. V zgodovinskem pregledu od časov zasedbe Bosne 1878 do volilne re­
forme 1907 je prikazal vse napake in zablode Nemcev na Kranjskem. Tako je ome­
nil popustljivo spravljivost in zatajevanje narodnih čustev nemških voditeljev, ki so 
imeli deželo in mesto v oblasti več kakor desetletje, čemur je sledila pogubno 
napačna ocena nemških liberalcev, da je vlada grofa Taaffeja - ki je na koncu tra­
jala celih 14 let - samo začasna:
Šele s koncem Taaffejeve ere je bilo mogoče misliti na to, da si kranjski Nem­
ci pridobijo svoje pravice. Med najhujšim pritiskom se je nemško meščanstvo 
v Ljubljani leta 1894 spet zbralo in ustanovilo Nemško stranko (Deutsche 
Partei), v kateri so se bratsko našli staroliberalci, konservativci, nemški nacio­
nalci in nemški radikalci. V letih 1894/95 ustvarjena strankarska organizaci ­
ja pa je bila provizorij, ki se je moral izkazati za nezadostnega v trenutku, ko 
je splošna volilna pravica spremenila zahteve političnega življenja, posebno 
glede Kočevske.
Grol Barbo ni mogel dovolj poudariti pomena kočevskega mandata in je posebej 
navedel zasluge, ki jih je imel za ustanovitev le-tega dr. Eger:
Pravo vrednost pa je mandat dobil šele, ko je z volitvami prišel v roke kneza 
Auersperga, ki vneto zastopa interese vseh kranjskih Nemcev. Ker so se razme­
re tako temeljito spremenile, je potrebna tudi reorganizacija stranke.
Dr. Ferdinand Eger je nato predstavil osnutek organizacije in navzoči so ga skoraj 
nespremenjenega sprejeli. Tako je, po zgledu nemških narodnih svetov drugih krono- 
vin, nastal Nemški ljudski svet za Kranjsko. Izbrali so člane izvršnega odbora, za nje­
govega vodjo pa je bil izvoljen dr. Eger. Na predlog dr. Binderja so za častnega člana 
izvolili barona Schwegla in se mu tako zahvalili za dosežke stare, pravkar razpuščene
D. S., 12. 5. 1907.; članek z naslovom “Dr. Geßmann in Gottschee”.
- 369 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
organizacije, ki ji je načeloval vseh trinajst let njenega obstoja. Hkrati je Binder opo­
zoril, da v istem času poteka na Dunaju ustanovni sestanek Nemškega narodnega 
sveta za vso Avstrijo. Na njegov predlog so tja poslali pozdravno brzojavko.930 
Na nemški strankarski dan v Ljubljani 4. 1. 1908 se je odzvalo tudi glasilo kočevskih 
krščanskih socialcev G. B. Novi politični organizaciji so odrekli pravico, da bi se ime­
novala Deutscher Volksrat in da bi njeno vodstvo predstavljalo vse kranjske Nemce:
Tisti, ki ne pozna razmer na Kranjskem, bi mislil, da v kronovini obstaja le 
ena nemška stranka ali da so v tem strankinem vodstvu zastopane posamezne 
strankarske usmeritve. Krščanski socialci predstavljajo, kakor so pokazale zad­
nje državnozborske volitve, tretjino volivcev deželice in so stranka zase. V tako 
imenovanem nemškem strankarskem vodstvu niso zastopani. Zato odrekamo 
pravico temu vodstvu, da bi se imenovalo nemško strankarsko vodstvo, ker je 
dejansko le strankarsko vodstvo nemških liberalcev.
V isti številki so poudarili, da na Kočevskem ne gre le za svetovnonazorski spo­
pad, ki ga je zaznati povsod, ampak za boj med krščanskim demokratičnim ljud­
skim duhom in kliko - oligarhijo, ki na vsak način hoče obdržati oblast. Po teh 
podatkih je bilo v Nemški narodni svet za Kranjsko izvoljenih 30 občinskih pred­
stavnikov iz “kočevske deželice”, vendar so bili izvoljeni na sestanku, na katerem 
so bili navzoči le predstavniki liberalnih občin, tako da ni bil izbran niti en krščan­
ski socialec: “Pravilneje bi bilo, ko bi si nadeli ime Nemškoliberalni narodni svet 
ali še bolje Nemškoliberalni strankarski svet.” V tem času je G. B. že dobil svoje­
ga lokalnega nasprotnika - Gottschee Nachrichten. G. B. je tožil, da ga Nachrich­
ten obklada s psovkami kakor: časopisni plazilec, klerikalni izrodek, lažniva kra­
stača ipd.931 932
D. S. pa je bil jezen, ker je G. B. zborovanju in novi organizaciji poskušal obesiti 
označbo, da sta liberalna:
Gottscheer Bote si privošči take ocene, čeprav zelo dobro ve, da si Nemci na 
Kranjskem ne morejo privoščiti razkošja imeti več strank. Nemški narodni svet 
za Kranjsko združuje pripadnike vseh političnih usmeritev. Gottscheer Bote po­
zablja, da je njegova stranka zelo mladega datuma in da ni pokazala ne želje 
ne stremljenja, da bi sodelovala z nemškimi rojaki drugih političnih usmeritev. 
Zdi se, da to ni po njihovem okusu, na koncu koncev pa še najmanj, da bi s 
protestanti sedeli za isto mizo.n2
Kljub temu da so krščanski socialci ostali na Kočevskem vse do konca monarhije, 
njihovo prizadevanje ni bilo posebno uspešno.
Liberalni Nemci na Kranjskem so bili po dobrih treh letih obstoja Narodnega sveta 
zelo zadovoljni z njegovim delovanjem. Dr. Eger je ob dnevu Nemške stranke za 
Kranjsko spomladi 1911 poleg Nemškega narodnega sveta za Kranjsko hvalil tudi 
delo zaščitnih društev drugih kronovin. Po njegovem zatrjevanju so v zadnjih letih 
dosegla veliko, zlasti v šolstvu in gospodarstvu:
930 D. S., 9. l. 1908.
931 G. B., 4. 1. 1908.
932 D. S., 6. 1. 1908.
- 370 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Brez njih si ne hi mogli zamisliti obrambe jezikovnih mej in nemške manjšine. 
Do zadnjih let je nemška politika v Avstriji bolehala za fiksno idejo, da mora 
biti vsaka vlada nemška in centralistična. Končno so prišli do spoznanja, da 
je zapuščen vsak, ki se zanaša na vlado, in nemško ljudstvo je vzelo zaščito 
političnih in narodnih interesov v lastne roke. Tako je ustvarilo nemške narod­
ne svete kot institucije, ki ne glede na različne politične programe nemških 
strank zastopajo izključno narodne interese Nemcev po kronovinah.
Tako je Narodni svet tudi na Kranjskem stalno v stiku z nemškimi deželnimi 
poslanci, posebno ko gre za sprejemanje zakonov in ko je treba ščititi nemške 
narodne interese. Pri tem gre posebna zahvala knezu Auerspergu, vodji dežel­
nozborskega Nemškega kluba, namestniku deželnega glavarja baronu Lichten- 
bergu in deželnemu odborniku grofu Barbu ...
Narodni svet je podpiral delovanje Schulvereina, skrbel za vodenje nemškega 
tiska, uspešno posegel vmes pri občinskih volitvah, pripravljal ljudstvo na štet­
je prebivalstva in nadzoroval izvajanje štetja, pri čemer sta si pridobila poseb­
ne zasluge dr. Bischoff in dr. Plautz. Svet je skrbel še za posredovanje služb, 
zanimal se je za volitve v davčne komisije ter volitve v gospodarsko sodišče in 
trgovsko zbornico; v le-tej imajo Nemci tudi zastopstvo v prezidiju.
V nadaljnjem zborovanju so obravnavali ukrepe za odpravo posledic septembrskih 
izgredov iz leta 1908, zlasti bojkotnega gibanja:
Država je pri tem pokazala neverjetno potrpežljivost do slovenskih nacionali­
stov, ki so mesece ščuvali ljudstvo po časopisih. Omeniti je treba posege raz­
ličnih slovenskih denarnih zavodov, ki so brezvestno kreditirali projekte iz na­
cionalnih pobud in dajali subvencije, naperjene proti zakonitemu delovanju 
združenj nemških fabrikantov in obrtnikov.
Direktor Rieger je pri tem vprašal, kako da je lahko “run” na Kranjsko hranilnico 
skupaj z bojkotnim ščuvanjem trajal tako dolgo, medtem ko je bil pri Češki (Böhmisc­
he) hranilnici takoj ustavljen. Eger je pripisal krivdo za to Beckovemu ministrstvu, 
saj je bilo pasivno, vse dokler ni enaka usoda zagrozila poljskim hranilnicam. Tudi 
na tem zborovanju so hvalili kneza Auersperga, ker se je izkazal ne samo za za­
stopnika Kočevarjev, temveč vseh kranjskih Nemcev.933
*
Kranjski Nemci so tudi ob koncu monarhije ohranili, kakor so sami radi označevali, 
nemško posest na Kranjskem. Obranili so obstoj veleposestniške kurije v kranjskem 
deželnem zboru, zagotovili so si zastopnika v državnem zboru in se po 27 letih vr­
nili v ljubljanski občinski svet. Hkrati so obdržali pretežno liberalno politično us­
meritev v sobivanju z nekaterimi schönererjanskimi strujami in uspešno odbili na­
skok klerikalnih rojakov. Ti pa so računali na uspeh med kmeti na Kočevskem, kar 
bi jim prineslo kranjski državnozborski mandat, hudo pa udarilo enotnost nemške­
ga političnega tabora na Kranjskem.
D- s., 6. 4. 1911; članek z naslovom “Deutscher Parteitag in Krain ”.
- 371 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Po zgledu rojakov v drugih kronovinah so kranjski Nemci ustanovili svojo krovno 
narodnostno organizacijo - Nemški narodni svet za Kranjsko. Tako so kljub očitnim 
ideološkim razlikam v svojih vrstah ohranili potrebno enotnost pri zaščiti bistvenih 
narodnih interesov.
vii/7 Pogledi kranjskih Nemcev nase in na slovenski poli­
tični tabor 1898-1914
Zdi se, da so se ljubljanski Nemci proti koncu stoletja vedno bolj nostalgično ozira­
li v preteklost. Iz vrstic, ki opisujejo oziroma primerjajo tedanje in pretekle čase, 
veje zagrenjenost maloštevilnih pripadnikov višje civilizacije, ki morajo mirno gle­
dati, kako se na ruševinah njihove kulture bohoti novodobno barbarstvo. Zanimivo 
je, da so nekateri v Ljubljani še vedno videli mesto z nemško večino, ki se je nasil­
no sloveniziralo, med prebivalci pa da je tretjina zavednih Nemcev:
V tihih uricah spominjanja na lepo preteklost ugotavljamo, da je bila ta ne­
preklicno - po lastni in tuji krivdi - žrtvovana turobni sedanjosti in negotovi 
prihodnosti. Kot pripovedka davnih časov zveni, ko danes našim začudenim 
otrokom razlagamo, da še ni preteklo dvajset let, ko je bila Ljubljana nemško 
mesto. Njeno prebivalstvo se je, razen majhne in izginjajoče manjšine, izreka­
lo za nemško. Smešno podmeno, da bodo sveti jezik in navade očetov zatajili 
v korist tujega, neizdelanega slovanskega jezika, da bodo lastno družino oro­
pali vrednot nemške kulture, bi takrat z zaničevanjem odločno zavrnili. In 
vendar se je zgodilo neverjetno. Zaradi kratkovidnosti političnega šušmarja, 
enega deželnih upraviteljev, zaradi neznačajnosti mnogih trgovcev, ki so trepe­
tali za svoj obstoj, zaradi pritiskov, ki jih je fanatična duhovščina izvajala 
nad nežnejšim spolom, jim je nemško mesto uspelo navidezno spremeniti v 
slovensko in večini nemškega prebivalstva vcepiti slovensko prepričanje. Pravi­
mo navidezno, kajti v resnici je Ljubljana še danes nemško mesto, njeni pre­
bivalci so slovensko govoreči Nemci, ki so za nemštvo - in sicer ne v njegovo 
škodo - izgubljeni. Kakor koli, lahko računamo z dobro tretjino prebivalstva, 
ki strumno in svobodno prisega na sveto nemško stvar. To so Nemci, ki zvesto 
in hrabro vsak čas vztrajajo pri svoji narodnosti, da bi ohranili običaje in je­
zik svojih očetov. Odpadnike z vsemi priložnostnimi Slovenci vred radi pre­
puščamo nasprotniku. Za nas so bili tako le težko breme, ki bi ga prej ali slej 
vrgli čez krov. Na napakah se učimo. Danes točno vemo, da je bila glavni 
vzrok odpada številnih rojakov utrakvistična šola, ki so jo vodili slovenski 
učitelji in v kateri se odraščajoči otroci niso seznanjali z vrednostjo in lepoto 
nemščine in se je nikoli niso naučili spoštovati. Drugi, nič manj pomembni 
razlog za slovenizacijo nemških družin je pogovorni jezik znotraj družine. Ne­
marnost pri sorodstvenem povezovanju s slovenskimi družinami ter občevanje 
z delavci in posli v hiši je vzrok, da je postalo lomljenje kranjščine mnogim 
družinam slaba navada. Drugi “prepametni" družinski očetje so si šteli za sve-
- 372 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
to dolžnost, da svoje otroke v najbolj nežni starosti posvečajo v skrivnosti be­
sedne umetnosti kranjščine. Otroci pa so pozneje dobivali kisle obraze in so 
šteli za kazen, če so jim ukazali, naj govore nemško. In zakaj naj hi bili do­
jemljivi za nemščino? Saj so vendar videli, kako hitro so se njihovi starši pri 
vsaki priložnosti odrekli svoji govorici, in so jo zatajili celo takrat, ko so vede­
li, da bi jih razumeli v nemščini.
Takih čukov, ki zelo radi razmetavajo s slovenskimi izrazi, je med starejšimi 
ljubljanskimi meščani še vedno nekaj. Je pa nevarnost za njihove nemške dru­
žine manjša, saj nemške šole skrbijo, da vzgojijo otroke, ponosne na svoj na­
rod in poučene, da se jim ga v resnici ni treba sramovati, ker sta nemška kul­
tura in inteligenca v svetu dejavnik, ki ga vsak izobraženec časti in priznava. 
Kar je bilo tu rečeno za Kranjsko, velja z nekaterimi razlikami tudi za Nemce 
na Primorskem, posebno v Trstu in Gorici.
Dolžnost nemških staršev je budno paziti, da se nemščina vzdržuje kot edini 
občevalni jezik znotraj družine, saj le tako lahko postane otrokom draga in 
dragocena. Odraščajočim otrokom je treba odpreti zaklade nemških ljudskih 
pesmi, nemških pravljic, vpeljati jih v svet slavne nemške preteklosti, jih sezna­
niti z junaki starega in novega časa ter jim tako dati zgled za lastno življenj­
sko pot. Vse to lahko otrokom, ponudijo že doma tudi najpreprostejši nemški 
starši. Najpomembnejša pri vsem je torej nemška vzgoja in najvidnejšo vlogo 
pri tem ima prva vzgojiteljica, nemška žena, nemška mati in njej ob strani 
nemški mož, nemški oče. To je vzgoja doma, v družini, to so tla, ki jih mora 
najti šola že pripravljena, ko bo raztresla svoje blagoslovljeno seme.934 *
V skrbi za ohranitev narodnega bistva so ljubljanski Nemci zahtevali ustanovitev 
čisto nemške gimnazije, saj:
Razen realke, nad katero bedi Kranjska hranilnica, na ljubljanskih srednjih 
Šolah kmalu sploh ne bo nemških učencev in profesorjev, saj tam fanatični 
slovenski profesorji izvajajo nezaslišan teror.933
Da so hrepeneči pogledi narodno zavednih Nemcev uprti daleč na sever, je bilo 
razvidno tudi iz poteka žalne slovesnosti za Bismarckom, ki so jo pripravila nem­
ška društva: Akademsko-tehnična počitniška zveza Carniola, omizje Grüne Insel, 
Klub biciklistov in kolesarjev Edelweiß ter Laibacher deutscher Turnverein.936 Po­
dobno se je navezanost ljubljanskih Nemcev na severne brate izrazila leta 1901, ko 
sta se na poti iz Trsta proti Dunaju v Ljubljani ustavila dva regimenta nemške voj­
ske na južnem kolodvoru. Nemško prebivalstvo je hotelo pripraviti sprejem, vendar 
je bil vstop na postajo dovoljen le častnikom. Tako so se morali ljubljanski Nemci 
zadovoljiti zgolj s pozdravnimi napisi in vzkliki.937
Kako globoko je bilo razočaranje nekaterih Nemcev nad prilagodljivostjo, koristo­
ljubjem in premajhno narodno zavestjo sonarodnjakov, veje iz članka, ki opisuje 
“žalostne” razmere v Ljubljani:
D. S., 15. 1. 1898; članek z naslovom “Deutsche Erziehung im Hause”.
’ D. S., 23. 8. 1898.
D- S., 17. 8. 1898.
D. S., 29. 9. 1901.
- 373 -
Vil. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Ko bi se danes spustil duh!
V eni svoji najlepših pesmi “Ko bi se danes spustil duh!” je veliki Švab Uh­
land izrazil tožbo nad veliko zlaganostjo in sleparstvom med takratnimi vodite­
lji nemškega ljudstva ... Poet je v pesmi prikazal svojo potrtost ob nasilju, ki 
so ga vladajoči izvajali nad dušo naroda, ob nasilju, ki je kričalo v nebo, in 
sveto jezo enega izmed bojevnikov, ki je vstal iz svojega groba na bojišču. Ta 
duh je prekoračil vse dežele, kjer so živeli Nemci in namesto da bi naletel na 
bujno cvetoče življenje, ga je povsod sprejel mrtvaški mir ... Preteklo je veliko 
vode in narod se je viharnega leta '48 dvignil in si izbojeval boljši položaj.
In ko bi se danes spustil pesnikov (Uhlandov) duh, da si ogleda, kakšne sado­
ve je v naši lepi Ljubljani rodilo nemško seme, ki je bilo pred stoletji modro in 
skrbno posejano, bi potrt in začuden zmajeval z glavo. Verjetno bi si z nog 
otresel prah izdanega in prodanega nemškega oporišča. Ko bi se njegov duh 
spustil, bi ga na vsakem koraku zasledovala do bebavosti stopnjevana norost - 
bolestno častihlepje malega naroda, ki je zobal drobtinice, padle z bogate mize 
nemške kulture. Srečeval bi utrujene meščane, ki bi se jim od vsega kričanja 
pijanih slovenskih patriotov v glavi tako bledlo, kakor bi se v njej vrtel ne eden, 
temveč ducat mlinov.
In ko bi se duh spustil, bi s strmečim začudenjem bral slovenske napise na 
mestnih nemških šolah, videl bi to nezaslišano sramoto, ki jo je narekovala 
najbolj nizkotna zloba, kar je Nemce kdaj zadela. Duh bi se odstranil izpred 
zaprtih gostinskih prostorov Kazine, začuden bi odkril samo slovenske ulične 
napise na nemških meščanskih hišah in ugotovil, da so imena ulic, ki so bila 
našim prednikom tako ljuba, zamenjali z nepomembnimi slovenskimi imeni. 
Goethejev in Schillerjev jezik, ki je tako ljubko in ponosno žvrgolel s cvetočih 
ustnic nemških devic, se je umaknil nekultiviranemu zvoku barbarskega jezi­
ka. Nemško vzgojena dekleta in žene, ki hi tudi danes morale nemško misliti 
in čutiti, se ne sramujejo krasiti pijanih slovenskih fantov z rožami in cvetjem. 
Osramočen beži častitljivi duh v staro, zanesljivo nemško postojanko - strelišče. 
Tu upa, da bo našel nemške može, da bo slišal nemške govore. Zbrani so čas­
tivredni možje v slavnostnih gasilskih uniformah in na stolu predsedujočega 
sedi star mož, čigar prsi krasijo zaslužni križci. To je stari, skromni gasilski 
stotnik, doslej poznan kot nemški mož, ki je v gasilskem društvu znal vzdrže­
vati nemškega duha in ohraniti nemška povelja. Mir zdaj, nastopila je tišina! 
Gasilski stotnik pozdravlja zborovanje ... slovensko! V slovenskem slavnostnem 
govoru opeva najhujšega izdajalca nemštva Hribarja in zdi se mu pod častjo, 
da bi s svojih ustnic spravil vsaj eno nemško besedo. Ob bebavosti starega 
ničevega moža, ki taji vso svojo častivredno preteklost, je našega dobrohotnega 
duha obšel gnus. Kamor koli hiti, povsod ga preganja slovenska blaznost, ki 
spreminja povsem razumne ljudi v norce.™
“Bebav, star, ničev mož” je bil Franc Doberlet, ki se je dolgo vrsto let obnašal kot 
nemštvu naklonjeni Kranjec, vendar ne kot zagrizeni Nemec. Svojo premalo oprede-
938 D. S., 30. 8. 1898.
- 374 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
ljeno narodno-politično usmeritev, zaradi katere si je prislužil jedko kritiko D. S., je 
izkazal na shodu kranjskih gasilskih društev avgusta 1898. S. n. je 24. 8. 1898 poročal 
o gasilskem shodu v Ljubljani v čast desetletnice Kranjske gasilske zveze. Ob tej pri­
ložnosti je Doberlet nastopil kot predsednik zveze in v slovenščini slavil Hribarja, ki 
je priskrbel prostore ljubljanskemu gasilskemu društvu v stavbi Mestnega doma. Hri­
bar je v odgovoru na zahvalo nekoliko demonstrativno poudaril, da mu je v veselje 
prisostvovati zborovanju slovenskih gasilcev. Vse skupaj - izključna raba slovenščine 
pri Doberletu, njegovo slavljenje Hribarja in Hribarjevo pozdravljanje slovenskih ga­
silcev - je torej izzvalo gnev “Uhlandovega duha”.
Zgornje analize, ki kažejo na skrb zbujajočo nizko stopnjo narodne in politične sa­
mozavesti ljubljanskih Nemcev, so laže razumljive, če jih povežemo s pritiski, nad 
katerimi so tožili Nemci:
Določbe mestnega pravilnika odrejajo, da na nemške vloge strankam odgovar­
jajo v slovenščini, če se je stranka izrekla, da uporablja slovenski občevalni je­
zik. V praksi se dostavljajo samo slovenski dopisi, in če se stranka izreče, da 
je slovenščine nezmožna, jo obišče uradnik in ji dopis prevede. V najštevilnej­
ših primerih se nemške stranke s tem zadovoljijo, da hi se rešile nadaljnjih sit­
nosti, in podpišejo dopis. Le malokateri si drznejo zavrniti ga. Posebno mali 
nemški trgovci se bojijo, da bi izzvali jezo slovenskih oblastnikov, in sprejema­
jo pomembne odločbe z zvezi z davki v nerazumljivem jim jeziku. Podobno je s 
hišnimi posestniki. Če pa si kdo drzne zavrniti dopis magistrata v slovenščini, 
bo ta zdaj preverjal, ali ni v družini nesrečnika občevalni jezik slovenski. In 
gorje, če je to kak trgovec, kakor koli odvisen od magistrata. Gospodje v mest­
nem svetu, notarji in odvetniki zelo dobro vedo, da jim ho posel vzcvetel, če ho 
nemščina iz poslovanja s strankami izgnana.
V imenu vsega nemškega prebivalstva, ki se ne želi kot jagnje prepustiti nožu 
slovenskih mesarjev, zahtevamo od nemških zastopnikov, od nemškega stran­
karskega vodstva, da z vso emergi j o nastopi proti surovemu nasilju slovenskega 
občinskega sveta.939
V tem smislu je izzvenel sestanek ljubljanskega Nemškega društva 26. 11. 1898, ki 
se je prvič zbralo na podlagi novih društvenih pravil. Ob tej priložnosti so se odločili, 
da se uprejo nadutim zahtevam brezobzirnega nasprotnika. Predsednik Schaffer je 
govoril tudi o novem poglavju v življenju društva in novi politični taktiki, ki bo 
obravnavana na prvem naslednjem zborovanju.940
Potem ko so se lovke župana Hribarja ovile okoli ljubljanskega prostovoljnega gasil­
skega društva leta 1898 z zagotovitvijo prostorov, je sledil dokončni naskok na to 
nemško oporišče že čez nekaj mesecev. Zdi se, da so bili nekateri Slovenci znotraj 
gasilskega društva še bolj radikalni od Hribarja, ki se je zavzemal za postopno vpe­
ljavo poveljevanja v slovenščini. Radikalni gasilci so namreč nestrpno in čez noč 
slovenizirali društvo ter primorali k odstopu ves njegov odbor s predsednikom Do- 
berletom, očetom kranjskega gasilstva, na čelu. Dne 19. 2. 1899 je potekal občni 
zbor gasilnega društva, na katerem so razpravljali o poveljevalnem jeziku, saj je
»w
• S., 1. H. 1898; članek z naslovom "Ein neuer Gewaltact gegen die Deutschen in Krain ”.
D S., 1. 12. 1898.
- 375 -

VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
mestni občinski svet v posebnem dopisu društvenemu odboru izrazil željo, da se 
uvede slovensko poveljevanje. Nato je bilo prebrano pismo, ki ga je odbor pisal žu­
panu. V njem je bilo rečeno, da so odborniki, ki so pri gasilskem društvu osiveli, 
vsi užaljeni, ker se zahteva slovensko ukazovanje, češ da jezika niso zmožni in da 
bi ne zmogli delovati. Zato je odbor predlagal, naj se slovensko ukazovanje vpelje 
postopno, do leta 1900 pa naj ostane vse po starem.
Temu je sledilo branje Hribarjevega odgovora, ki je bil ostarelim odbornikom do­
brotljiv in je predlagal, naj se slovensko poveljevanje uvede s 1. 7. 1900, odbor pa 
naj se do takrat na to pripravi. Doberlet je iz prebranega ugotavljal, da so se o 
vsem dogovorili z občino. Nato je pozval gasilce, naj vstanejo tisti, ki se strinjajo, 
da do 1. 7. 1900 vse ostane po starem, potem pa naj bo v veljavi slovensko povelje­
vanje. Odzval se ni nihče, začela pa se je razprava. Hribar je na Achtschinove očitke 
jasno povedal, da je občinski svet sprejel sklep o podpori gasilskega društva samo 
glede na vpeljavo slovenskega poveljevanja, držeč se načela do ut des. Nemški gasi­
lec Dachs je predlagal postopno uvedbo slovenščine kot poveljevalnega jezika in 
vprašal Hribarja, ali bo občina namenjala društvu po novem 2000 gld letne pomoči, 
ki so dotlej prihajali z nemške strani. Če se bo to zgodilo, vpeljavi slovenščine ne 
bo nasprotoval. Doberlet je užaljeno zagotovil, da se bo naučil slovenskega povelje­
vanja, če se njegova uvedba odloži do naslednjega leta, če pa se sklene takojšnja 
vpeljava, bo odstopil. Poudaril je, da že 30 let dela za društvo: “Pozabil sem na svoj 
denar, svojo družino, na življenje sploh, samo da sem mogel delovati za društvo.” 
Achtschin je poskusil z novim kompromisom - da se z avgustom 1899 uvede slo­
vensko ulično poveljevanje, splošno poveljevanje pa pozneje. Gasilec Trtnik je pred­
lagal, da se uvede slovensko poveljevanje takoj, in njegov predlog je bil na občnem 
zboru z veliko večino sprejet. Doberlet se je nato izgovarjal na svoja leta, ki mu ne 
omogočajo takojšnjega poveljevanja v slovenščini. Ko mu je Trtnik oponesel nelo­
gičnost, da je slovenskega poveljevanja zmožen v gasilski zvezi, v društvu pa ne, je 
Doberlet odstopil z besedami: “Nisem poznal politike, ampak le požarno hrambo 
po geslu - Bogu na čast, bližnjiku v korist. Vedno sem imel samo dobro stvar pred 
očmi in želim, da bi tudi tisti, ki pride za menoj, delal tako.”941
Od leta 1900 je tudi glasilo Kranjske gasilske zveze Gasilec začelo izhajati izključno 
v slovenščini (do takrat - od leta 1897 - je izhajalo dvojezično). Edino izjemo so na­
redili leta 1902 z dvojezično številko, ki je izšla ob sedemdesetletnici Franca Dober- 
leta, ko so objavili njegov življenjepis. Iz njega je razvidno, da je Doberlet vse do 
začetka dvajsetega stoletja ostal eden redkih starih Kranjcev, ki se narodno, pa tudi 
politično ni opredeljeval. V življenjepisu se je poudarila njegova poslovna uspešnost 
- od 1857 je imel lastno delavnico s pohištvom in dekoraterstvom, ki je zaslovela 
tudi zunaj kronovine. Med njegova najodmevnejša dela so šteli dekoracije novega in 
starega deželnega gledališča, gledališča na Reki, opremljanje več palač v Opatiji in 
ustanovitev pogrebnega zavoda. Opazna je bila zlasti organizacija pogrebov. Z brez­
plačnim prevozom posmrtnih ostankov Jerneja Kopitarja (ko so ga prepeljali z Du­
naja v Ljubljano) z železniške postaje na pokopališče je menda pokazal, da je “zvest
S. n., 20. 2. 1899.
- 377 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
sin svojega naroda”. Da je užival zaupanje someščanov, je bilo razvidno iz tega, da 
je bil večkrat izvoljen v občinski svet, trgovsko in obrtno zbornico, v upravni odbor 
meščanske imovine itd.: “V vseh korporacijah je marljivo deloval in užival spoštova­
nje tudi nasprotnikov, ki pa pravzaprav niso bili njegovi nasprotniki, kajti užival je 
in še uživa spoštovanje obeh strank, zbog povsem koncilijantnega vedenja in ker je 
bil vedno vnet le za blagor svojih someščanov.” Iz njegovega življenjepisa je razvid­
no tudi, da je idejo o ustanovitvi ljubljanskega gasilskega društva 1869 sprožil ta­
kratni župan Suppan, za njeno uresničitev pa pooblastil Doberleta. Ta je nalogo iz­
vrstno izpeljal in po zgledu gasilskih društev drugod, ki jih preučeval na posebnem 
potovanju, leta 1870 ustanovil ljubljansko društvo. Ob celi kopici odlikovanj in priz­
nanj, tudi cesarjevih, mu je ob njegovem odstopu izročil častno adreso ljubljanskega 
občinskega sveta župan Hribar ob hkratnem poudarjanju neminljivih zaslug za gasil­
sko društvo in Ljubljano.942 Branko Božič je v svojem delu Gasilstvo na Slovenskem 
do leta 1941 zapisal, da so bili v Ljubljani slovenski gasilci v večini že od leta 1896: 
“Nemškutarsko vodstvo in slovensko članstvo sta se vedno bolj razhajali. Delno jih 
je družila le še oseba načelnika Doberleta.”943 Zdi se, da so ljubljanski Nemci pozne­
je spet poskušali dobiti nadzor nad gasilskim društvom. Tako je npr. njihov časopis 
pisal o peripetijah ob odstopu slovenskega stotnika požarne brambe Ludvika Štriclja. 
Kmalu zatem je bil na izrednem zasedanju izvoljen nov stotnik Ziernstein, nakar se 
je Stricelj premislil, magistrat pa ni hotel potrditi Ziernsteina.944
Časopis D. S. je ob Doberletovi sedemdesetletnici - kljub temu da ga je pred leti 
opljuval - pomiloval njegovo usodo:
Slovenska hvaležnost ni izostala, saj je imel Doberlet nesrečo, da je korenjaski 
Nemec in so ga zato izločili iz gasilskega društva oziroma je odložil funkcijo 
gasilskega stotnika prostovoljnega gasilskega društva v Ljubljani v trenutku, 
ko sta z vpeljavo slovenskega poveljevalnega jezika razpadla njegova stvaritev 
in red. Če danes gasilsko društvo uprizarja počastitev zaslužnemu možu, izpol­
njuje le zapoved dolžnostne zahvale.945
Veljava nemškega jezika na Kranjskem in šolsko vprašanje sta bila tudi na prelomu 
stoletja poglavitni temi v vsakdanjiku kranjskih Nemcev. Slednjim se je zdelo, da 
jih hočejo na tem področju elementarnih narodnih pravic povsem zatreti. Slovenci
942 Gasilec, 1902/1.
943 Navedeno delo, str. 58, Gasilska zveza Slovenije, Ljubljana 1988.
944 D. S. 14. 2. 1901.
945 D. S., 8. 4. 1902; članek z naslovom “Ehrenfest der Feuerwehren Krains” - “Plod njegovega prizadeva­
nja je bila ustanovitev ljubljanskega gasilskega društva, do katere je prišlo na prvem gasilskem zborova­
nju 12. 6. 1870. Ljubljanskemu primeru so sledile druge občine na Kranjskem. Doberletu je leta 1888 
uspelo ustanoviti deželno zvezo gasilskih društev, tej še danes načeluje in vanjo so vključena skoraj vsa 
kranjska gasilska društva.
Doberlet je bil za svoje dosežke deležen raznih priznanj - med drugim zlatega križa za zasluge, ki mu 
ga je podelilo Nj. veličanstvo 5. 8. 1883 ob proslavi 600. obletnice združitve Kranjske z monarhijo, in 
najvišje zahvale za dejavnosti v potresni katastrofi leta 1895. Doberlet je častni član kranjske gasilske 
zveze, 18 kranjskih in tujih gasilskih društev ter častni član združenja veteranov v Ljubljani in prosto­
voljnega reševalnega društva na Dunaju.”
S. n. je prav tako zelo spoštljivo poročal o Doberletovem jubileju, Doberleta pa nikakor ni štel za Nemca.
- 378 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
s0 po njihovem mnenju pri tem posegali tudi po podlih denunciacijah in prijavljali 
nemške dijake, češ da ustanavljajo tajna društva:
Že mesec dni S. n. denuncira državno višjo realko, napada direktorja, profe­
sorje, jih obtožuje šovinizma, nacionalnih izpadov, zadnje čase pa enako obto­
žuje tudi dijake, saj jih sumniči, da ustanavljajo tajna društva. Zato je dijake 
zasliševala tudi mestna policija, in to brez vednosti šolskega vodstva ... Dijake 
so zaradi njihove narodnosti šikanirali in zdaj trepetajo pred ovaduštvom, ki 
cveti. Vse gre k slovenizaciji tudi te šole. Vendar pristojni pomišljajo, ali bi 
tako zgledno vodeno šolo izročili slovenskemu molohu. Njihov cilj je v dežel­
nem zboru izsiliti zakon o realkah, zato da odstranijo nemške profesorje in 
prepustijo vodstvo šole slovenskim rokam.
Vse je odvisno od vlade, ki mora zakon sankcionirati, vendar vlada v lastnem 
interesu ne bo dovolila uničenja nemškega značaja realke.940
Vprašanje jezika je bilo v ospredju tudi ob ljudskem popisu zadnjega dne leta 1900. 
V D. S. so objavili navodila, naj Nemci kot občevalni jezik vpišejo nemščino in samo 
nemščino. Družinska oče in mati naj vpišeta za vse otroke nemščino in enako za 
posle!947 Popis občevalnega jezika pa po nemškem mnenju ni potekal korektno:
Popisovalni komisarji na vsak način poskušajo zmanjšati število ljudi, katerih 
občevalni jezik je nemščina. Pozivamo pokončne Nemce, naj se upro predrzne­
mu pregovarjanju, grožnjam, dobrikanju in obljubam ter ne pustijo, da bi jih 
prenesli na slovensko listo. Ti uradniki sploh nimajo pravice spraševati, ali je 
materni jezik slovenščina ali nemščina ali kakšen je jezik v domovinski občini. 
Mnogi možje so se tem pritiskom vdali, o mnogih ženah in dekletih pa je sli­
šati, da so se nasilju odločno uprle. Ali naj zdaj žene osramotijo može?943
Rezultati popisa so ljubljanske Nemce seveda razočarali:
Glede na rezultate popisa je po opravljenih korekturah slovenskih uradnikov 
5418 ljudi z nemškim občevalnim jezikom, kar je smešno, saj jih je v resnici 
vsaj še enkrat toliko. 949
Zdi se, da je pošast slovenizacije vsaj malo zajela tudi domobranstvo. D. S. je poročal 
o šikaniranju nemško govorečega vojnega obveznika. Rezervist iz Domžal pri kon­
troli v ljubljanski domobranski vojašnici ni razumel slovenskega ukaza, naj oddajo 
sprehajalne palice in dežnike, in je prosil, da mu ga prevedejo. Zato ga je stotnik 
za štiri ure zaprl v stražnico. Pri D. S. so se spraševali, zakaj se je to zgodilo:
Ali zato, ker ni razumel slovensko, ali zato, ker je govoril nemško? Ali je nemšči­
na še vojaški jezik? 930
O grozeči slovenizaciji, ki si hoče podrediti vse šolstvo, in o želji kranjskih Nemcev, 
da se odpravi utrakvistični šolski sistem, ki slovenizira nemške otroke, je bilo v 
začetku 20. stoletja vse več govora. Pri tem so bili Nemci prepričani o popolni ne­
zrelosti večine Slovencev, ki nasedajo svojim politikom:
«6
947 D 
n 
D
D.
»50
s., 25. 3. 1899.
S., 30. 12. 1900; članek z naslovom “Deutscher Merks für die Volkszählung am 31. Dezember”. 
S., 19. 1. 1901; članek z naslovom “Zur Volkszählung in Laibach und Umgebung”.
S., 28. 2. 1901.
S., 4. 12. 1901.
- 379 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Slovenska javnost je podobna velikemu, lahkovernemu, domišljije polnemu otro­
ku, ki se hitro vzburi. Ta otrok potrebuje senzacije, s katerimi se potem njego­
va pozornost preusmeri s posameznih zadev, njegov pogled pa zamegli s slika­
mi fatamorganske prihodnosti. Najprej je bil na vrsti senzacionalni hrup s slo­
vensko univerzo, potem kričanje o ohranitvi narodne trdnjave z vzporednimi 
razredi na celjski gimnaziji in končno podli napad na nemške mestne šole v 
Ljubljani. Groteskna pustna maska ... V parlamentu je znan slab slovenski go­
vornik spet sprevračal dejstva češ, da Slovenci na Kranjskem nimajo niti ene 
slovenske šole. Sove v Atene nositi bi pomenilo nasprotovati vsem nesmiselnim 
trditvam, ki bijejo resnici v obraz. Zadovoljimo se z nekaj kratkimi opombami. 
Razen kočevske nemške nižje gimnazije vse gimnazije na Kranjskem vodijo slo­
venski strankarski ljudje in na njih je komaj še najti kakega nemškega profe­
sorja. Na kranjski gimnaziji ni niti enega nemškega šolarja. Že leta je najbolj 
goreča želja kranjskih Nemcev popolna in čista ločitev, ki bi sprožila postavitev 
nemških državnih višjih gimnazij v Ljubljani in Kočevju. Če bi to dosegli, ne 
bi delali slovenski strani nobenih ovir pri popolnem (pre)oblikovanju sloven­
skih višjih gimnazij. Nemški šolarji morajo namreč zdaj obiskovati utrakvi- 
stične gimnazije, kjer morajo skozi pravo mučeništvo. Ali imajo Nemci v deželi 
najmanjši interes, da se slovenski srednješolci učijo nemščino? Za primer naj 
bo kranjska gimnazija, ki jo obiskujejo izključno Slovenci. Nemci pri njenem 
preoblikovanju v popolnoma slovensko gimnazijo ne bodo postavljali nobenih 
ovir. Kdo je torej kriv domnevnega tlačenja slovenskega ljudstva? Predvsem slo­
venski politiki sami, ki v to nikoli ne bi privolili, saj se na tihem zavedajo ko­
ristnosti znanja nemščine, po drugi strani pa vedo, da se srednješolci le slabo 
naučijo nemščino, in potem to pomanjkljivost z velikimi napori sami odprav­
ljajo. Drugo veliko oviro pri slovenizaciji gimnazij predstavlja država. Ta hi 
težko privolila, da na svoje stroške reformira šolstvo, potem pa dobiva vojsko 
abiturientov, ki bi bila za državo brez vrednosti, saj ne bi znala nemščine. 
Nemci bi bili za popolno ločitev takoj!
Primitivni napadi na mestne nemške šole so zdaj točita, na kateri se združuje­
jo in si padajo v objem slovenski klerikalci in liberalci. Tako npr. mestna obči­
na jemlje kot glavni dokaz za nepotrebnost mestnih nemških šol izjavo katehe­
ta, ki ga je še nedavno sodno preganjala in dosegla, da je bil obsojen. Ome­
njeni katehet je izjavil, da 42 otrok v prvem razredu ne razume nemško in da 
njega ne razumejo. Ta trditev bi se dala obrniti, in sicer da ga otroci niso ra­
zumeli, ker on ne zna govoriti nemško. Če daje šestletnikom nezadostne ocene 
iz verouka, bi se moral vprašati o svoji usposobljenosti za učitelja. Sicer pa po­
skus, da bi se v nemške šole vtihotapil slovenski verouk, ni nov. Pred časom je 
nekdanji občinski svetnik Kalan poskušal s povsem enakimi pritožbami.
Spet se pojavlja vmešavanje mestnih očetov v starševske pravice z izjavami, da 
bi morali pošiljati svoje otroke v slovenske šole.951
951 D. S., 2. 3. 1902; članek z naslovom “Slovenische Schulschmerzen”.
- 380 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Glasilo kranjskih Nemcev je budno spremljalo tudi vse narodne akcije nasprotni­
kov, ki so po njihovem zatrjevanju prežali predvsem na nemško mladino:
Ciril-Metodovo društvo je začelo akcijo za gradnjo vrtca z naslovom “Rešimo 
Jesenice ’'. Isto priporočamo Nemcem, saj so delavci narodno mlačni in jim je 
vseeno, v katerem vrtcu kodo njihovi otroci! Otroci delavcev niso narodno vzgo­
jeni in padejo v kremplje klerikalnemu šolstvu.952
Podobno so bila pisana navodila nemškim staršem, naj svoje otroke zapirajo in jih 
ne spustijo na ulico, če doma govorijo slovensko.953 Tudi pozneje so nemške starše 
še pozivali, naj se z otroki ne menijo slovensko in naj jim doma ne pustijo govoriti 
slovensko.954 Nekoliko drugačno je bilo navodilo nemškim staršem že čez leto dni. 
Oznanjalo je namreč velik pomen znanja slovenščine, ki se ga nemški starši še ne 
zavedajo:
Gre za interes nemške skupnosti oziroma njeno ohranitev, saj je znanje druge­
ga deželnega jezika izjemnega pomena za napredovanje mladih ljudi. V tem 
smislu je pouk slovenščine na šolah pomanjkljiv, posebno na višjih stopnjah, 
saj je neobvezen in ga profesorji obravnavajo kot “nebodigatreba”. Nujno je, 
da kranjski Nemci učenja drugega deželnega jezika ne jemljejo lahkomiselno, 
če nimajo ravno samomorilskih nagnjenj. Treba je preseči stare predsodke in 
odpor, saj so kranjski Nemci odvisni le sumi od sebe in ne morejo pričakovati 
pomoči od nikogar.
Občevalni jezik naj ostane v družini nemški in samo nemški, posebno naj se 
pazi, da otroci ne govorijo latovščine oziroma mešanice slovenščine in nemščine. 955
Na letnem zasedanju ljubljanskega nemškega društva 1906 je Schöppl izjavil, da je 
položaj zelo slab. Menil je, da od vlade ne morejo nič pričakovati in da je tudi na 
Štajerskem in Koroškem komaj kaj razumevanja za njihove probleme.
Na istem zasedanju je Eger podal poročilo o njihovi dejavnosti v zvezi z držav­
nozborsko volilno reformo. V govoru je opisal grožnjo, da bodo ostali brez za­
stopstva, ker bo veleposestniška kurija razpuščena - do tedaj so bili kranjski Nem­
ci zastopani v parlamentu z dvema veleposestniškima mandatoma. Zato so us­
treznim organom oddali promemorijo, ki je bila natančno obrazložena in oprem­
ljena z vsem statističnim gradivom v podporo njihovega predloga, da se jim zago­
tovi mandat z oblikovanjem volilnega okraja Kočevje ali z uvedbo volitev po na­
rodnostnem katastru.
lako je ta poslanica nekakšna podoba o kranjskih Nemcih, ki so jo hoteli prikazati 
ustreznim vladnim organom v začetku leta 1906. Pri tem so se opirali na uradne 
podatke, čeprav so hkrati oporekali objektivnosti izvedenega ljudskega popisovanja 
Nemcev na Kranjskem:
Po popisu iz leta 1900 je na Kranjskem 28.177 Nemcev, celotnega prebivalstva 
pa 508.050. V Ljubljani jih je 5418, na Kočevskem okoli 18.000, preostali pa
D. S., 21. 1. 1904; članek z naslovom “Retten wir Aßling ”.
™ D. S., 27. 3. 1904.
D1906, v članku “Ein Mahnwort an die Eltern”.
■ S., 25. 1. 1907; članek z naslovom “Das Erlernen der slovenischen Sprache”.
- 381 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
so večinoma v nemški enklavi Bela Peč (Weißenfels) in drugih krajih, posebno 
industrijskih središčih Sava - Jesenice, Tržič in Domžale. V odstotkih predstav­
ljajo 5,58 % Kranjcev, vendar njihova gospodarska moč in delež plačevanja 
davkov to število daleč presega. 18 % površine Kranjske je v lasti Nemcev. Če 
se odšteje davek, ki ga plačujejo nevtralni zavezanci (državna železnica, rudar­
ski erar, J. Ceconi ...), Nemci plačujejo več kakor 50 % davka na dobiček, če 
pa bi prišteli še vse zavezance, ki plačujejo manj kakor 100 kron, bi prišli do 
razmerja 600.000 proti 200.000 kron plačanih dajatev v korist Nemcev.
Če na 500.000 prebivalcev pride 11 mandatov, potem je 45.000 volivcev na en 
mandat. Ker je Nemcev 28.000, so upravičeni do svojega mandata. V drugih 
kronovinah so veleposestniške mandate razdelili po nacionalnem ključu. Da bi 
dosedanja kranjska mandata veleposestniške kurije prepustili Slovencem, bi 
bilo nepravično, saj je njihov delež pri veleposesti zelo majhen.
Navajali so tudi argumente, da bi z odpravo nemških mandatov prepustili Kranjsko 
panslavizmu in ustvarili “Hetzzentralle” za Štajersko in Koroško. Promemorijo je 
delegacija pod vodstvom barona Schwegla in grofa Barba (v njej so bili še g. Baum­
gartner, Jalle, Loy in dr. Eger kot govornik) ob dodatni ustni utemeljitvi izročila 
ministrskemu predsedniku, notranjemu ministru, pozneje pa tudi štiričlanskemu 
odboru nemških strank (dr. von Bärnreiher, dr. von Derschatta, dr. Groß in dr. Lue­
ger). Odposlanci so dobili vtis, da vlada sama od sebe kranjskim Nemcem ne bo 
zagotovila mandata, če se za to ne bodo zavzele nemške stranke.
Kakor je poudaril Eger, bi si vsak nemški poslanec moral prizadevati vsaj za to, da 
Nemci pri volilni reformi ne bi bili potisnjeni v manjšino. Menil je, da se lahko 
vsakemu, ki teh zahtev ne bi podprl, upravičeno očita izdajstvo. Vse nemške stran­
ke pa bi morale podpreti zahteve kranjskih Nemcev.956 957
Slovenci z zgoraj opisanim pomenom kranjskega nemštva niso soglašali, D. S. pa 
jih je seveda zavračal:
S. n. potvarja in laže, ko piše, da kranjski Nemci plačujejo manj kakor 2 % 
neposrednih davkov v deželi oziroma 107.000 od 3.950.000 kron. Tistih 
107.000 kron je zgolj pridobnina (davek na dobiček - Erwerbsteuer) petih do 
šestih največjih nemških podjetij. Če se odbije davek, ki ga plačujejo erarska 
podjetja, ostane 946.900 kron, od katerih kranjski Nemci, ki jih je 5 % de­
želnega prebivalstva, plačajo kot davek na dobiček okroglih 550.000 kron. 
Pri tem niso vračunani drugi davki na nepremičnine. V štirih četrtih Ljub­
ljane je v nemških rokah 23 % hiš, prav tako je v nemški lasti 15 % vse po­
vršine dežele. Tako so Nemci na Kranjskem dejansko prikrajšani, ker imajo 
samo kočevski mandat.931
Zdi se, da je razbitje liberalno-nemškega sporazuma konec leta 1905 oziroma v 
začetku leta 1906 kranjskim Nemcem prineslo nekaj prizanesljivosti klerikalcev:
Šušteršič je na zborovanju zagovarjal ustanovitev nemške gimnazije v Ljublja­
ni, saj bi tako dosegli tudi, da bi se v Ljubljani namestilo poveljstvo armadne-
956 D. S., 3. 4. 1906; članek z naslovom ‘‘Deutscher Verein in Laibach! ”
957 D. S., 15. 12. 1907; članek z naslovom “Die Steuerleistung der Deutschen in Krain und ihre Narodische 
Beleuchtung”.
- 382 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
ga korpusa. Potem je trdil, da je treba pustiti Nemce na miru. Čim manj se o 
njih govori, tem manj jih je. To je bila po dolgih letih prva razumna beseda: 
pustiti Nemce pri miru.958
*
Zdi se, da so se ljubljanski in kranjski Nemci v začetku 20. stoletja čutili zelo 
ogrožene. Deželna uprava jim je bila nenaklonjena, čeprav naj bi jih delno ščitil 
sporazum s slovensko Narodnonapredno stranko. Toliko bolj je bila brezobzirna 
ljubljanska mestna oblast, ki ji je načeloval radikalni Hribar. Ta je baje pritiskal z 
neobjektivnim preštevanjem nemško govorečih meščanov, s prevzemom še tistih 
položajev v društvih, kjer so še imeli kako veljavo, s finančnoposlovnim izsiljeva­
njem in še s čim. Razmere v šolstvu so bile po njihovem mnenju preplah zbuja­
joče, posebno glede na to, da je Nemce zajela demoralizacija in so začeli zataje­
vati svojo narodnost, šola pa pomanjkljive narodne vzgoje otrok ni mogla povsem 
nadomestiti.
Bistveni pretres in vnovično poslabšanje življenjskega standarda so ljubljanskim 
Nemcem prinesli dogodki septembra 1908.
VII/8 Kranjski Nemci in nekatere značilnosti volitev v obdob­
ju 1897-1914
Ljubljanski Nemci so se spomladi 1897 odločili, da po petnajstih letih prekinejo 
svojo vzdržnost in nastopijo na ljubljanskih občinskih volitvah s svojimi kandidati. 
To dejanje je spet povzročilo spore v slovenskem taboru. S. n. je pisal:
Računajoč na neslogo mej slovenskimi volivci, opustili so Nemci svojo petnajst­
letno pasiviteto in postavili v I. in II. volivnem razredu svoje kandidate.
Ako bi bila klerikalna stranka narodno tako odločna in zavedna, kakor se 
dela, ako bi bilo njeno nasprotovanje vsaki “zvezi" z Nemci in vsaki malenkost­
ni, Slovencem kar nič škodljivi koncesiji tem Nemcem količkaj iskreno, potem 
bi porabila vsako priliko, katero jej ponujajo občinske volitve, in bi z vso silo 
podprla narodno stranko v boju zoper nemške kandidate. To bi bila narodna 
njena dolžnost, ker se predstavlja kot stranka, katera kranjskim Nemcem ne 
priznava nobene veljave v javnem življenju naše kronovine in se zgraža nad 
vsakim druženjem z njimi.
Liberalci so obtoževali klerikalce hinavstva in se razpisali o zlaganosti domoljubja 
m protinemštva klerikalne stranke, ki zdaj, ko ljubljanski Nemci pritiskajo s svojimi 
kandidaturami, poziva volivce, naj se ne udeleže volitev:
*“ Đ. S., 7. 11. 1907.
- 383 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
S tem je slovenska zmaga posebno v prvem razredu negotova, klerikalci hi radi 
videli, da Nemci zmagajo, samo da naprednjaki izgubijo. 939
Še huje je S. n. napadel klerikalce po volitvah. Obtožil jih je dogovarjanja z ljub­
ljanskimi Nemci in to prikazoval kot dokaz, da so klerikalne obtožbe o liberalnem 
sodelovanju z Nemci zlagane:
Minola volilna borba je tudi karakteristična ilustracija toliko obrekovane in 
napadane “zveze” mej narodno in nemško stranko. Izvestni prefidni značaji, 
katere je narodna stranka postavila pred vrata, jej skušajo spodkopati zaupa­
nje volivcev s tem, da razglašajo “zvezo” kot izdajstvo naroda, dasi je ta zveza 
vedno le koristno vplivala na gospodarske in narodne razmere, škodila pa samo 
klerikalni stranki pri njenih strankarskih naklepih.
Najzanimivejši pojav pri teh volitvah pa je bilo vsekakor postopanje klerikalne 
stranke in pa Gregoričevih možiceljev.
Gregorič in njegovi pristaši kličejo dan na dan na boj zoper Nemce. Potujoč 
od gostilne do gostilne, propovedujejo križarsko vojno proti njim, a v odločil­
nem trenotku se je ta narodna navdušenost izkazala kot puhlo hinavstvo. Dr. 
Gregorič in njegovi najzvestejši se volitve niso udeležili, nego doma za pečjo 
čakali, ne da bi se na kak način Slovenci vsaj zdaj, ko nastopajo Nemci, spo­
razumeli, nego da zmagajo Nemci.
Klerikalna stranka pa je šla še za korak dalje. Ti katoliško narodni kričači so 
padli nemškim liberalcem pred noge in se jim ponujali za pse gonjače proti 
narodni stranki.
Nekaj dni pred občinskimi volitvami pa so katoliško narodni kanoniki hodili 
okrog nemške stranke in specijelno okrog nemškega kandidata dvornega svet­
nika dr. Račiča ter mu ponujali klerikalne glasove.
Iz klerikalnega postopanja pri občinskih volitvah je razvidno, koliko je vredno 
divje kričanje zoper zvezo mej narodno in mej nemško stranko. Meseca novem­
bra 1896 leta je sicer klerikalna stranka proglašala “da se ni in da se ne bode 
družila z Nemci, ker vsak protinaroden kompromis perhorescira ” meseca aprila 
1897. I. pa je prosjačila Nemce, naj sklenejo ž njo tak kompromis in ponujala 
klerikalne glasove nemškim kandidatom. 9®
Nemci, ki so na zgoraj opisani način leta 1897 prekinili svoje sodelovanje na nado­
mestnih ljubljanskih občinskih volitvah, so se jih udeležili tudi naslednje leto, čeprav 
so jasno izrazili svoje prepričanje, da dokončni volilni uspeh ni možen. Predvolilno 
zborovanje Ustavovernega društva je bilo po poročilih D. S. živahno in dobro obi­
skano. Odprl ga je strankarski vodja dr. Suppan in navzoče pozval, naj odločijo, ali 
se sploh udeležijo volitev, in da naj v primeru udeležbe izberejo kandidate. Po pos­
vetovanju so se sporazumeli, da bodo sodelovali in da bodo kandidirali v vseh treh 
kurijah. Na naslednjem sestanku, ki se ga je udeležilo okrog 200 volivcev, so izbrali 
kandidate in pozvali k strogi volilni disciplini. Volivci so tudi predlagali, naj se skliče 
zborovanje Ustavovernega društva, na katerem bi se stranka preoblikovala oziroma 
reorganizirala. Kranjski Nemci so se nenavadno razživeli, o čemer pričata tudi obu-
959 S. n., 29. 4. 1897.
960 S. n., 5. 5. 1897; članek z naslovom “Po ljubljanskih občinskih volitvah ”.
- 384 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
ditev “časopisnega vprašanja” in vnovična zahteva po rednih mesečnih zasedanjih 
Ustavovernega društva.961 Nemci so v okviru svojega poziva k volitvam poudarili, da 
se je v manjšino potisnjeni nemški del prebivalstva Ljubljane glede na razmere 
odločil omejiti na pet kandidatov. Njihov namen je bi ne samo doseči delež zastops­
tva v občinskem svetu, ki jim po številu in davčni obremenitvi pripada, temveč tudi 
poslati zastopnike, ki so pripravljeni dati svoje delovne moči celotnemu meščanstvu, 
za blagor mesta. Poudarili so, da kandidirajo zlasti iz gospodarskih razlogov, saj so v 
zadnjega pol leta v Ljubljani zaznali očiten gospodarski padec:
Občinska uprava je ubrala povsem napačno gospodarsko usmeritev in brez 
stvarne in strokovno podkovane opozicije lahko mesto v kratkem postane ruše­
vina, posebno glede na novonačrtovano zadolžitev v višini od 2,5 do 3 milijo ­
ne goldinarjev. 962 *
Udeležba na volitvah je povzročila precej razburjenja. Strasti so se razburkale, ko 
je S. n. zaničevalno pisal o nemških meščanih v Ljubljani in napadel nemške kan­
didate. Nemško glasilo je odgovarjalo:
Stara, enako bedasta kakor predrzna fraza je, da se morajo Nemci v Ljubljani 
- ki plačujejo dve tretjini davkov in predstavljajo celotno industrijo - zahvaliti 
slovenskim someščanom, da jim gre v Ljubljani tako dobro kakor nikjer drug- 
je. Ta trditev je tako neokusna, da ne zasluži nobenegd~ödgovora, nobene pote­
ze s peresom.
Nemci so ponavljali, da nasprotnikom ni uspelo ovreči dokazov o poraznem gospo­
darskem stanju v Ljubljani in da poskušajo s sejanjem nezaupanja med meščane in 
z nacionalnim fanatizmom zakriti svojo nesposobnost. Spomnili so se tudi, da so 
slovenski liberalci v preteklem letu ob državnozborskih volitvah beračili za glasove 
svojemu kandidatu Kušarju pri njih, se jim dobrikali in jim obljubljali pomoč na 
občinskih ljubljanskih volitvah:
Strahopetnost, nizkotnost in neznačajnost... Isti patroni, ki so se od sklenitve zve­
ze [verjetno z Nemci - op. a.] prsili s svojim liberalizmom ter zaničevali du­
hovščino in Cerkev, zdaj ponižno beračijo pri teh istih klerikalcih - katerim so kot 
vabo nastavili en edini mandat v občinskem svetu - za podporo v volilni bitki. 962
\' D. S. so pozvali uslužbence, učitelje in obrtnike, volivce II. volilnega razreda, naj 
volijo nemška kandidata Mahra in Dzimskega, ki bosta zastopala njihove interese na 
podlagi povsem nestrankarskega programa: “Vse za naše mesto in njegove meščane!” 
Občinske oblasti so baje interese teh volivcev povsem zanemarjale: “... njihovi dohod­
ki se ne povečujejo, nobene koristi pa nimajo uslužbenci in učitelji od norih naložb 
oziroma bolestnih ambicij občinskega sveta, ki je prežet s sanjskimi vizijami dosega­
nja statusa velemesta.”964 Nemci se po več kakor dvajsetletnem presledku niso s po­
sebnim uspehom vrnili v volilni boj v III. razredu. Priznali so, da so postali nevešči
- 385 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
(pred)volilnih mahinacij in da ne obvladajo prijemov, ki jih je radikalna stranka tako 
nesramežljivo izvajala: prepričevanje z golažem, žepnino in pivom, organizirana voj­
ska priganjačev oziroma prepričevalcev, posebna past za volivce tik ob volišču, ki jo 
je vodil g. Rohrmann in kjer se je še v zadnjem trenutku “poučevalo” volivce ... Nem­
ci so se v tem volilnem boju izkazali zgolj s skromnimi in poštenimi sredstvi, kljub 
temu pa nasprotniki pri volilnem izidu niso dosegli “niti štirikratne premoči”.965 Tudi 
v II. volilnem razredu sta prevladala pivo in golaž:
Nasploh isti obrazi kakor prejšnji dan in isti prijemi: past za volivce v izvedbi 
Rohrmanna, ki mu je stal ob strani gojilec svinj Predovič, kolona izvoščkov za 
volivce, ki jih je bilo treba pripeljati intervencijsko, nad 40 priganjačev voliv­
cev pod poveljstvom znamenitega Kušarja, v ozadju pa pivnica z neizmerno 
globokimi in kadečimi se kotli golaža in sodi piva, ki jim ni bilo videti konca. 
Pri volitvah se je “izkazal ” zlasti notar Planatan, ki je s papeško nezmotljivost­
jo razglašal ponarejene podpise za prave in volilna pravila sproti spreminjal 
brez kakršne koli zakonite podlage. Volit so množično prišli tudi duhovniki, 
menda zato, da bi tako nagradili župana za njegove krivoverske izjave zoper 
papeško gospostvo. Žurnalistični petelini, ki so se še pred tedni mesarili, so 
miroljubno stopicljali eden ob drugem - šlo je vendar za boj proti preklicanim 
Nemcem. Notar Planatan je kljub protestom vladnega predstavnika razglasil 
21 nemških glasov za neveljavne, ker so bili oddani na nemških glasovnicah. 
Vendar, kaj skrbi Piantana in njegove tovariše za pravico in pravo. Volilni izid 
je bil pričakovan. 966
Kljub porazu so Nemci ugodno ocenjevali izide občinskih volitev: od vseh ljubljan­
skih volivcev v vseh treh razredih, ki so se udeležili volitev, jih je “skoraj tretjina” 
volila nemške kandidate [volilo jih je 1864, od tega 558 za Nemce, torej nekaj manj 
kakor 30 % - op. a.]. Slovenskim volivcem so nemški meščani - vsaj po pisanju D. 
S. - želeli, da se vendarle otresejo predsodkov, v katere so jih tudi tokrat vpeli na­
cionalistični agitatorji. Predvsem je ljubljanske Nemce motila “teza”, da je slovens­
tvo v nevarnosti in da Nemci nimajo pravice do vmešavanja v občinske zadeve. 
Pravi razlog za tako silovito gonjo proti njim so videli v strahu, da bi neodvisni (= 
Nemci) dobili vpogled v gospodarjenje z občinskimi financami.967 V D. S. je bila slo­
venska proslava volilne zmage opisana kot prava orgija primitivizma. Glavni govor­
nik je bil Turk, ki so ga zaradi goljufije izključili iz kluba občinskih poslancev, man­
dat pa mu je ostal zgolj zaradi formalne napake; druga dva govornika - mesar Ko­
zak ter redaktor in “veliki” pevec Nolli - pa sta v svojih govorih psovala Nemce. 
Kozak je Nemce po navedbah D. S. primerjal s črvom, ki se pase na slovenskem te­
lesu, Nolli pa s polžem, ki je po nemarnem stegnil rogove in dobil po njih. Novo­
izvoljeni mestni oče je volivce pozval, naj se držijo načela “svoji k svojim”.968
965 D. S., 27. 4. 1898.
966 D. S., 29. 4. 1898; Nemci so menili, da so bili na volitvah v II. razredu s 198 glasovi kar uspešni, še 
bolj pa bi bili, če ne bi bilo umazanih volilnih prijemov nasprotnikov, saj bi v tem primeru zbrali vsaj 
300 glasov.
967 D. S., 1. 5. 1898.
968 D. S., 3. 5. 1898.
- 386 -
Vil. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Ljubljanske Nemce je dosežek na občinskih volitvah tako navdušil, da so se na 
nemškem strankarskem zborovanju 8. 5. 1898 odločili v prihodnje redno udeleževa­
ti se volitev. Predsedujoči dr. Suppan jih je bodril, češ da so ljubljanski Nemci pred 
tridesetimi leti začeli svoj boj v podobnih okoliščinah in potrebovali tri leta, da so 
s svojimi kandidati prodrli v prvi volilni razred. Dr. Schaffer je nato razneženo 
spomnil navzoče, da je tudi prvo zborovanje Ustavovernega društva pred trideseti­
mi leti 7. 7. 1868 vodil dr. Suppan. Vse od takrat pa je bil, poleg še nekaterih zve­
stih, društveni član tudi on, Schaffer. Suppan je nato natresel nekaj utrinkov iz 
zgodovine društva in priznal, da je društvena zavzetost, potem ko stranka ni bila 
več zastopana v političnih telesih, popustila. Sicer pa se je pridružil želji volivcev, 
naj društvo vzcveti živahneje, in menil, da se to lahko zgodi že v okviru dotedanje­
ga statuta. Kljub temu prepričanju starega gospoda je prevladala reformistična stru­
ja, ki je zahtevala spremembe društvenih pravil s poudarjanjem varovanja pravic 
nemškega prebivalstva. To naj bi bilo razvidno tudi iz imena društva, zato so spre­
jeli predlog, naj se društvo odslej imenuje Deutscher Verein (Nemško društvo). Na 
predlog dr. Binderja so - ob bojkotu nemških trgovcev in obrtnikov, ki ga je izvaja­
la slovenska stran - ustanovili Bürgerschutz (neke vrste zaščita meščanov), katere­
ga naloga je bila upreti se bojkotu, sestavljati pritožbe in priskrbeti brezplačno prav­
no pomoč oškodovanim nemško zavednim Ljubljančanom.969 *
Kljub obetavnim premikom so se ljubljanski Nemci v prihodnjih letih spet prepu­
stili malodušni nedejavnosti ob volitvah. To je trajalo vse do občinskih volitev leta 
1911, izpeljanih na podlagi občinske volilne reforme iz leta poprej. Vse vmesne 
občinske volitve, ki so potekale brez njihove udeležbe, so seveda kritizirali, jim odre­
kali legitimnost, se zgražali nad kandidati, majhno volilno udeležbo ipd.
Občasno so se Nemci pojavljali na državnozborskih volitvah, a na njih redno popol­
noma pogoreli. Pri D. S. so leta 1901 videli več vzrokov za nemški volilni polom:
Brutalno izrabljena premoč Slovencev, na drugi strani pa prepozno izbran kan­
didat na nemški strani ter udobnost in lahkomiselnost enega dela nemških vo­
livcev, ki vedno želijo videti samo praktični uspeh oziroma izid, ki bi ga prine­
sle volitve. K temu je treba prišteti nenačelnost socialdemokratov, ki so svoje­
mu kandidatu oddali samo sedem glasov, sicer pa volili Tavčarja.
Pri delu nemškega prebivalstva smo tokrat pogrešali navdušenje, ki bi bilo pri­
pravljeno na žrtve. Za uspeh je potrebna disciplina in zaupanje stranki, ki po­
kaže edino pot. Politika na lastno pest ni nič drugega kakor neznačajnost. 
Nemci bi se morali zavedati svojih dolžnosti in svoje misije, ki jo imajo kot 
“kulturträgerji ”; 358 volivcem, ki se niso bali voliti, izrekamo vse priznanje.
Ne moremo verjeti, da bi nekateri Nemci res volili slovenskega kandidata, saj 
bi bili v sramoto nemški poštenosti in bi si zaslužili zaničevanje vsakega pošte­
nega Nemca. Trdno smo prepričani, da bi se slovenski kandidat rad odpovedal 
takim glasovom.™
Posebno dejavni so se kranjski Nemci pokazali ob državnozborski volilni reformi 
906, ko njihovo lobiranje ni ostalo brez uspeha, saj so ohranili svoje zastopstvo v
D. s., 10. 5. 1898.
D. S., 6. 1. 1901.
- 387 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
parlamentu. Poročilo z zasedanja ljubljanskega Nemškega društva, ki dodatno os­
vetljuje njihovo prizadevanje, smo predstavili že v prejšnjem poglavju.
Ljubljanski Nemci pa niso hoteli zaostajati za Kočevarji in so se odločili, da se ude­
ležijo državnozborskih volitev. Na predvolilnem zborovanju, ki je potekalo 26. 4. 
1907, so za svojega kandidata za državnozborske volitve v Ljubljani postavili Gusta­
va dell Cotta. V predvolilnem govoru se je ta zavzel za čim tesnejšo navezavo med 
Avstro-Ogrsko in Nemčijo, saj po njegovem Italije, kljub temu da je bila članica tro- 
zveze, ne bi smeli jemati za zanesljivo glede na njeno politiko na Balkanu, ki je 
pod vplivom Anglije. Menil je še, da je posebna dolžnost avstrijskih Nemcev skrbe­
ti za ohranitev državne oborožene sile. Odnose z Ogrsko je opisal kot odnose med 
siamskima dvojčkoma - če se eden čezmerno redi na račun drugega, je končni re­
zultat propad celotnega organizma. Sicer pa se je zavzel za recept dr. Juliusa von 
Derschatte, naj pogajanja potekajo med narodoma neposredno, tako da se pred­
stavnikom omogoči ustrezno zastopati interese obeh državnih polovic. Kot Nemec 
je izrazil stališče, da morajo biti Nemci centralisti, saj avtonomistična načela peljejo 
v razpad. Vsaka koncesija v narodnem pomenu je po njegovem mnenju skupnosti 
in nemštvu škodljiva. Lep primer tega je bila Galicija oziroma položaj tamkajšnjih 
Rutenov in Nemcev. Glede posameznih poklicnih in stanovskih skupin je zastopal 
naslednja stališča:
1. Hišnim posestnikom v Ljubljani je treba odpisati dolgove iz naslova potresnega 
posojila. Potrebna je reforma hišnega najemnega davka (Hauszinssteuer) - osno­
va v Ljubljani je 26,5 %, kar z dokladami nanese skupaj 41 %.
2. Državni uslužbenci živijo zelo trpko življenje. Njihovi dohodki ne spremljajo dvi­
ganja cen in ti stanovi se potem zadolžujejo; treba je sprožiti razdolževanje urad­
ništva in skrbeti, da živijo stanu primerno. Poleg tega je potrebna reforma z 
upoštevanjem delovnih predpisov in odprave tajnega ocenjevanja. Vsakomur 
mora biti jasno, zakaj ni napredoval in zakaj ga drugi prehitevajo. Mnogi so tako 
“položeni k mrtvim”, ne da bi jim bili jasni razlogi, zakaj so jih pri napredova­
nju prezrli.
3. Interesi trgovstva in obrtništva so zaščiteni z obrtnim redom, vendar je treba 
skrbeti, da se ta skozi prakso dopolnjuje; potrebne so tudi socialne reforme; zla­
sti je treba skrbeti za odpravo nelojalne konkurence.
4. Delavski stan, ki je danes izobražen in razgledan, ima vse pravice do zastopstva 
v parlamentu. Nujno je pospeševanje bolniškega in nezgodnega zavarovanja ter 
vpeljava starostnega in invalidskega zavarovanja.971
Dell Cottova kandidatura pa ni prinesla pretirano dobrih izidov. Pri D. S. so šokira­
ni razglabljali o razlogih za tako slab izid na državnozborskih volitvah v Ljubljani, 
saj so celo socialdemokrati zbrali 641, Nemci pa zgolj 418 glasov:
Veliko se jih je naveličalo čakati v vrsti na magistratu in raje odšlo domov sr­
kat “župo” h gospe mami. “Bierherzen ” se niso dosti vznemirjali in so si misli­
li: Hmmm, saj gre vendar samo za števnega kandidata. Najbolj pa so skrbele 
glasovnice, na katerih je dobesedno pisalo Jochann Hribar, Bürgermeister. Vo-
971 D. S., 1. 5. 1907.
- 388 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
lilni odbor je zaman iskal 50 ali več “izginulih" volivcev, ki se radi kažejo pri 
nemških slovesnostih in se pustijo občudovati na kazinskih plesih.972 * *
Nemci so se v drugem krogu volitev v Ljubljani odločili, da bodo podprli klerikal­
nega kandidata Kregarja, saj se jim je zdel njegov protikandidat Ivan Hribar naj­
večji “škodljivec” Nemcev. Pri tem so seveda spet oživele stare zamere:
Hribar je kriv, da v obdobju desetletnega sporazuma med nemškim veleposes­
tvom in slovenskimi naprednjaki niso bile izpolnjene vse obljube. Nemcem npr. 
niso omogočili, da dosežejo občinske mandate v ljubljanskem občinskem svetu. 
Nemškemu meščanstva v Ljubljani ni bila zagotovljena zakonita zaščita pred 
grobimi napadi na njihovo posest in življenje. Kljub temu je veleposestniška 
kurija dajala vso pomoč radikalcem, in to še več, kolikor je je predvidevala po­
godba, ki ni bila sestavljena ravno po točkah. Šlo je predvsem za “kritje hrb­
ta", ki je bilo predvsem zelo pomembno za ohranitev vpliva slovenske napredne 
stranke na deželi. To so nemški veleposestniki počeli zato, ker so hoteli podpre­
ti zmerno frakcijo v vrstah radikalne stranke. Vendar je na koncu zmagala fa­
natično šovinistična struja pod Hribarjevim vodstvom. Razlog za volitev Kre­
garja pa je tudi v odpravi poraznega stanja v mestnem gospodarstvu, kar je 
mogoče le z omajanjem Hribarjevega položaja.
Sicer pa so bili Nemci z izidom volitev v glavnem zadovoljni:
Razen ljubljanskega mandata so povsod zmagali klerikalci. V Kočevju je knez 
Auersperg zbral dobro polovico glasov več od krščanskosocialnega, bolje rečeno 
klerikalnega kandidata.9''
Nemci pa so našli krivca za premalo oddanih glasov za svojega kandidata v Ljublja­
ni. Krivec so bili seveda - kdo drug kakor - Judi:
Delno je razkrita skrivnost nemških glasovnic za Hribarja. Veliko so jih oddali 
judovski volivci. To je v redu in Hribarju privoščimo podporo iz Palestine. Gos­
podje se spoznajo na posel in bodo znali unovčiti svojega kandidata. Vendar 
zakaj potem niso slovenski, ampak nemški Judki? Zakaj ne bi hebrejsko izpol­
njevali listkov, da bi vsaj vedeli, pri čem smo? S tem je število tistih Nemcev, 
ki so iz neumnosti ali nizkotnosti postali izdajalci, nekoliko upadlo. Na “molje" 
pa bo treba v prihodnje bolj paziti. 979
Vendar pa so bili “molji” bolj obliž na rano in D. S. ni mogel molčati o izdajstvu v 
nemških vrstah:
Uresničile so se najbolj črnoglede napovedi glede nemške udeležbe. Nekaj je 
pripisati odpadu nemških delavcev, nekaj jih je volilo Hribarja zaradi doktri- 
narizma - zastarelih čustev v zvezi z domnevnim liberalizmom, nekaj iz naslo­
va osebnih prijateljevanj, vabil na lov ipd. Precej se jih za gostilniško mizo 
hvali z nemštvom, potem pa tega niso sposobni izkazati z oddajo volilnega list­
ka. Precej je vplivalo tudi dolgo nesodelovanje na volitvah. 975
D. s., 16. 5. 1907.
I). S., 22. 5. 1907.
<r’ 0 t’ 5' ^07; članek z naslovom “Motten” (Molji).
•i 26. 5. 1907; članek z naslovom “Die Laibacher Reichsratswahl".
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Ob deželnozborskih volitvah 1907 je obveljal dogovor med Nemci in slovenskimi 
klerikalci glede potrebe izpeljave volilne reforme.
Nemški narodni svet za Kranjsko je sklenil, da za deželnozborske volitve v ljub­
ljanskem mandatu priporoči kandidate, ki bodo skrbeli, da se deželnozborska 
volilna reforma izpelje, in sicer tista, ki jo je slovenska ljudska stranka dogo­
vorila z veleposestiško kurijo. Nemška stranka, ki ima na očeh predvsem ohra­
nitev svojega posestnega stanja, lahko to reformo pozdravi, saj bo prinesla mir­
no in resno delo ter gospodarski razcvet.
Tako je Nemški narodni svet za Kranjsko naročil, naj kranjski Nemci volijo kandi­
date, ki se zavzemajo za volilno reformo. Taki kandidati so bili npr. “neodvisni” 
Otto Detela za okraj Radovljica - Kamnik - Tržič, veleposestnik Verbinc za okraj 
Vrhnika - Postojna, za Idrijo dekan Arko, za Ljubljano pa Gregorič iz ljudske in 
Ravnikar iz mladoslovenske stranke.976 Ob teh volitvah kranjski Nemci svojim nek­
danjim zaveznikom niso prav nič prizanašali:
Radikalci obtožujejo klerikalce, da so sklenili sporazum z Nemci, in jih zmerja­
jo z izdajalci. Zdaj poskušajo z istim orožjem, ki so ga leta in leta izvajali pro­
ti njim klerikalci. Pred leti, ko so jim to očitali klerikalci, so jih primerjali z li­
sico, ki se zmrduje nad kislim grozdjem, zdaj pa sami počnejo isto.
Poglavje v zgodovini kranjskih Nemcev, ki se nanaša na obdobje njihovega spo­
razuma z radikalci, je eno najbolj žalostnih. V tem času so jih radikalci napa­
dali najbolj divje in s temi primitivnimi izpadi hoteli pokazati, kako ta spora­
zum koristi samo Slovencem, Nemcem škodi, radikalcev pa pri njihovih sovraž­
nih in celo zločinskih izpadih proti mirnemu nemštvu čisto nič ne ovira. Ob­
stajajo sicer še neki nemški ideologi, ki zagovarjajo sodelovanje z liheralimi ra­
dikalci. Vrsta ponižaj jim ni dovolj. Ali morda vse izgrede še vedo dojemajo 
kot deželi običajne navade, ki so dovoljene, dokler ni mrtvih?
Nemcev ne zavezuje nobena koalicija s kako od obeh strank in izkušnje zad­
njih let bodo znali primerno ovrednotiti. Radikalci pa bi morali previdneje 
uporabljati orožja v svojem predvolilnem boju, da se ne bi izpostavili posmehu 
ob nadaljevanju svoje harlekinijade 977 978
Nemški svet za Kranjsko je tudi pozneje priporočal ljubljanskim nemškim volivcem 
“Vinzenza Gregoriča” in “Wladimirja Ravikarja” kot pravšnja kandidata:
Uspelo je dogovoriti predlog volilne reforme, s katerim so upoštevani interesi 
veleposestnikov, pa tudi ljudske stranke. Odpor liberalcev proti temu projektu 
je v zadnjih letih zaviral vsako pozitivno delo v deželnem zboru. Novoizvoljeni 
deželni zbor se bo moral najprej vnovično ukvarjati s tem vprašanjem, z reši­
tvijo katerega bo spet zmožen za delo. Glasove gre zaupati le tistim, ki so za 
volilno reformo.973
Po volitvah so Nemci odkrito začeli groziti slovenskim liberalcem:
Radikalci so zmagali s pičlo večino v Ljubljani, Postojni, Vrhniki, Ložu, Kranju, 
Loki, Tržiču, Radovljici, Kamniku, Novem mestu, Črnomlju in Krškem. Nasled-
976 D. S., 20. 2. 1908; članek z naslovom “Zur Landtagswahl”.
977 D. S., 20. 2. 1908; članek z naslovom “Agitationmittel der Radikalen ”.
978 D. S., 25. 2. 1908; članek z naslovom “Zur Landtagswahl”.
- 390 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
njega naleta združene opozicije ne bodo prestali, njih kraljestvo je zidano na 
pesku. Ljudska stranka je dobila 17, nemška 11 in radikalna 9 poslancev. Nem­
ška in ljudska stranka imata potrebno dvotretjinsko večino za spremembo volil­
nega reda. Deželni zbor bo po njegovem sprejetju kmalu razpuščen.979
Slovenski liberalci so bili seveda bolj malo veseli takih nemških stališč. Časopis D. 
S je poročal, da so liberalci po zmagi v Ljubljani prirejali proslave, baklade, strelja­
nje iz možnarjev in nadlegovanje Nemcev, ki so volili proti njim. Kljub klerikalno- 
nemŠkemu sporazumu pa so ponekod Slovenci nastopili skupaj proti Nemcem:
V Kočevju je bil izvoljen dr. Eger, njegov protikandidat Višnikar iz Ribnice je 
bil postavljen v zadnjem trenutku in bi skoraj presenetil Kočevarje, ki so menili, 
da je zmaga že dobljena. Šele v zadnjem trenutku jih je zdramilo pismo nekega 
Nemca iz Ribnice, s katerim je opozoril, kaj se pripravlja. To je nov dokaz, da 
se slovenski klerikalci in liberalci vedno združijo, ko gredo proti Nemcem.930
Po reformiranju državno- in deželnozborskega volilnega reda je prišel na vrsto tudi 
občinski. S. n. je po pisanju D. S. nasprotoval novemu volilnemu sistemu z glavnim 
argumentom, da ne izključuje možnosti izvolitve nemških predstavnikov v mestni svet:
To je razumljivo, saj bi bil potem vzpostavljen nadzor nad finančnim poslova­
njem sveta, hkrati pa bi Nemci lahko opozarjali na nemodre odločitve; pre­
prečiti jih tako ne bi mogli. 931
Kmalu zatem so Nemci slavili nov proporcionalni občinski volilni red za Ljubljano, 
ki je bil v deželnem zboru izglasovan z glasovi ljudske stranke in nemškega velepo­
sestva:
Ni sicer idealen, liberalna prevlada je še vedno zagotovljena, pomeni pa bi­
stven napredek za ljubljanske davkoplačevalce.932
Občinske volitve leta 1911 so potekale po novem volilnem redu. Izidi so bili na­
slednji: 23 poslancev Narodnonapredne stranke, 14 poslancev ljudske stranke, 7 po­
slancev nemške stranke in en poslanec socialdemokratov.983 Volitve je po poročanju 
D. S. motila “drhal”:
Pri volitvah je prihajalo do nepravilnosti in pasivnosti mestne policije, ko so 
npr. motili volivke pri glasovanju na glasovalnem mestu v mestnem dekliškem 
liceju. Sodrga je psovala in nadlegovala volivke, posebno uršulinke. 984
Pred volitvami novega župana, ki ga je 18. 12. 1911 izbiral občinski svet, je D. S. 
osvetljeval položaj:
Med 35 svetniki je 7 nemških: Kamillo Pammer, direktor kranjske stavbne druž­
be, Julius Elbert, trgovec, Ferdinand Staudacher, oficial in posestnik, dr. Erwin 
Ambrositsch, odvetnik, Ferdinand Schmitt, inženir in posestnik, Franz Unger,
979
980
981
982
983
D. S., 1. 5. 1908.
Prav tam.
984
D. S„ 13. 1. 
D. S., 27. 3. 
D. S.. 27. 4.
I. razred
II. razred
III. razred 
D. S., 17. 12
1911.
1910; članek z naslovom “Die neue Gemeindewahlordnung in Laibach ”. 
1910; članek z naslovom “Die neue Gemeindewahlordnung für Laibach ”. 
1911; glasovi so bili oddani takole:
klerikalci liberalci Nemci socialdemokrati
407 611 286 24
1121 1370 458 99
2471
3266 1018 799
- 391
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
delovodja, in Hermann Brandt, knjigovodja. Za ljubljanske Nemce je to po­
membna, nova stran zgodovine.
Nemški občinski svetniki naj se zavzemajo za urejeno upravo, proti nesmiselne­
mu zapravljanju za strankarske in šovinistične namene, proti napadom na 
nemško posest; skrbijo naj za ukrepe proti stanovanjski stiski, proti stanovanj­
skemu oderuštvu, proti razpuščenim razmeram na trgu in dražitvi živil, proti 
korupciji in protekciji. 935
Državnozborske volitve 1911 so se po mnenju Nemcev iztekle zanje ugodno. Pora­
slo je število glasov, oddanih za Nemce v Ljubljani; 1907 je za nemške kandidate 
glasovalo 8 % oziroma 418 volivcev, tokrat pa 583 oziroma 11 %. Popolno prevlado 
pa so dosegli nemški liberalci na Kočevskem:
Po štirih letih se krščanski socialci v Kočevju ne upajo postaviti svojega kandi­
data za državnozborske volitve, da ne bi pokazali, v kako očitni manjšini so. 
Njihov obstoj je tako zgolj navidezen, število privržencev pa neznatno. Krščan­
ski socialci so izdali ukaz, naj njihovi volivci glasovnice pretrgajo.936
Na deželnozborskih volitvah leta 1911 je še vedno veljal klerikalno-nemški dogovor, 
kar je razvidno iz predvolilnega zborovanja Nemškega društva. Vodstvo je predlaga­
lo, naj Nemci na nadomestnih volitvah za deželni zbor volijo klerikalnega kandida­
ta, mizarskega mojstra Rojino, ker se je slovenskoliberalni kandidat, tržni komisar 
Ribnikar, izkazal za preganjalca Nemcev že med izgredi leta 1908. Dr. Bischoff je 
predlagal, naj kandidira dr. Eger, saj jim je Rojina popolnoma tuj. Ta predlog je bil 
sprejet z dvema glasovoma večine, kljub temu da je dr. Plautz zagovarjal stališče 
odbora.985 986 987 988
/ Pomladno veselje kranjskih Nemcev je skalila turobna jesen - Tržič je padel:
Kar se je dalo predvideti, se je zgodilo! Tržič, ta trdnjava nemštva ob vznožju 
Ljubelja, je prešel v roke Slovencev. Zadnji ostanek nekdanje nemške prevlade 
na deželi je tako izginil. Izginil pa ni po naravni poti, temveč zaradi enostran­
sko napisane zakonodaje, ki je velike davkoplačevalce oropala njihovih doseda­
njih skromnih pravic in šla na roko nasilju množice.
Kar zadeva Slovence, so se liberalci in klerikalci medsebojno združili proti 
Nemcem, ki so v tretjem razredu podprli delavsko stranko, v obeh drugih pa 
postavili svoje kandidate. Od nemških kandidatov je prodrl le dosedanji žu­
pan Karl Maliy. 933
Leta 1913 so Nemci v Ljubljani spet postavili svoje kandidate za državnozborske 
volitve, seveda pa ti niso imeli uspeha.989
Slovenski liberalci vse do konca obstoja monarhije niso mogli odpustiti klerikalcem, 
da so Nemce “spustili” v ljubljanski občinski svet, tako pa zagrešili smrtni greh. D.
S. je te obtožbe komentiral takole:
985 D. S., 17. 12. 1911.
986 D. S., 18. 6. 1911.
987 D. S., 22. 10. 1911; članek z naslovom “Landtagswahlversammlung!”.
988 D. S., 23. 11. 1911; članek z naslovom “Neumarktl gefallen!”.
989 21. 11. 1913 je potekalo predvolilno zborovanje; kandidata za oba ljubljanska okraja sta bila Kamillo 
Pammer in Ferdinand Staubacher, oba občinska svetnika, ter Hermann Brandt za splošno kurijo. (D. S., 
23. 11. 1913.)
- 392 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Liberalcem se je tako zdelo prav, da 6000 ljubljanskih Nemcev ne bi smelo črh­
niti niti besedice o tem, kako se porabljajo davki, ki jih plačujejo. Tudi nekda­
nji odbornik Novak je na predvolilnem zborovanju pripomnil, da so klerikalci 
odprli Nemcem vrata v občinski svet in tako napravili Ljubljano spet dvoje­
zično, Nemcem pa omogočili, da delajo za slabitev slovenske Ljubljane. To pa 
da so klerikalci storili le iz maščevanja, ker Ljubljana ne trobi v njihov rog.
Dopisnik D. S. je pri tem pripomnil, da so drugje Nemci bolj cenjeni, npr. v Srbiji, 
ki jim je pred kratkim zaupala ureditev pošte in telegrafa. Glede Ljubljane je D. S. 
sodil, da nemški svetniki (poleg zavzemanja za nemške pravice) bolje ščitijo sloven­
ske interese, kakor to počnejo predstavniki slovenskih strank:
Ali Ljubljana sploh kdaj ni bila dvojezična? Ali menijo, da jo je odstranitev 
nemških napisov naredila enojezično? Nemški odborniki delajo v prid Ljublja­
ne in za vzpostavitev nadzora nad poslovanjem mesta ter popravljajo napake 
iz preteklosti, ki so prizadele mesto. Nemški poslanci so si pridobili zasluge pri 
izvedbi kanalizacije, izboljšavi obrtnega šolstva, preskrbi z živili in mesom, sta­
lišču proti novim obremenitvam prebivalstva in zavzemanju za graditev elek­
trične centrale ter za ureditev severnega dela mesta.
Zavzemali so se tudi za sprejetje službenih pravil za mestne uradnike. Nemški 
predlog o ustanovitvi čiste slovenske realke so slovenski odborniki obeh strank 
preglasovali. Proti subvencioniranju hrvaškega gledališča so nemški poslanci 
glasovali zato, ker se denar davkoplačevalcev ne sme uporabljati tako, da bi se 
slovenski oder za dolga leta zatrl. Potegovali so se tudi za boljšo nastanitev v 
nemški dekliški šoli in zahtevali graditev novega poslopja. Iz tega kratkega ori­
sa je razvidno, da je sodelovanje nemških odbornikov le v korist Ljubljane.990
Na deželnozborskih volitvah 1913 so ljubljanski Nemci za splošno kurijo postavili 
svojega kandidata Hermanna Brandta.991 Na teh volitvah je bilo oddanih 5111 gla­
sov, ki so bili razdeljeni takole: Jože Turk 2684 (Narodnonapredna stranka), Ivan 
Kregar 1526 (Slovenska ljudska stranka), Etbin Kristan 842 (socialdemokrati) in 
Hermann Brandt 444 (Nemška stranka). Neveljavnih je bilo 236 glasov. D. S. je po­
zval volivce, naj na ožjih volitvah oddajo prazne glasovnice.992
Nemci so energično zavračali vse očitke, da se povezujejo z liberalci, in spet valili 
krivdo na Jude:
Navedbe Slovenca, da je Turk dobil glasove nemških meščanov, so smešne. Niti 
enega poštenega Nemca ni, ki bi dal svoj glas temu kandidatu. Možno pa je, 
da so to storili tisti, ki sicer radi uživajo blagre naših kulturnih ustanov, se pa 
ob volitvah obešajo okoli vratu slovenski liberalni stranki, ne da bi se ozirali 
na antisemitske izpade slovenskega liberalnega časopisja. Vsekakor je možno, 
da še vedno obstajajo Nemci, ki mislijo, da morajo hoditi svojo pot.w
Vsekakor so se deželnozborske volitve 1913 iztekle, ne da bi se spremenilo nemško 
posestno stanje. Tudi v novem deželnem zboru je imela slovenska klerikalna stran-
990
991
992
993
D. S., 27. 11. 
O. S., 30. 11 
D. S., 4. 12. 
Prav tam.
1913; članek z naslovom “Die deutschen Gemeinderäte der Stadt Laibach”.
. 1913.
1913; članek z naslovom “Zur Wahlbewegung”.
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
ka absolutno večino. Kranjske Nemce je kakor ponavadi zastopalo 10 mandatov ve­
leposestva in dr. Eger, izvoljen v kočevskem mestnem okraju.994 995 
Zadnje predvolilno zborovanje pred prvo svetovno vojno sta imela 21. 5. 1914 dr­
žavnozborski poslanec grof Barbo in deželnozborski poslanec dr. Ferdinand Eger v 
kočevskem hotelu “Zur Stadt Triest”. Ob tej priložnosti sta volivcem predstavila 
svojo dejavnost in videnje razmer na Kranjskem. Grof Barbo je prikazal nezmož­
nost parlamenta po obstrukciji Cehov. Zato je vloga parlamenta bedna. Vlada, ki je 
vedno izrabljala Nemce, voljne za žrtvovanje v korist države, jih je po uporabi za­
vrgla po načelu: “Zamorec je storil svojo dolžnost, zamorec lahko gre!” Čehom pa 
venomer popušča, se jim dobrika in jim daje darila, “da bi se jim razjasnil mrki 
obraz”. Potem se je še razgovoril o požrtvovalnosti Nemcev in neodločnosti vlade, 
kar naj bi bila značilnost vseh avstrijskih vlad zadnjih tridesetih let. Taaffejevo po­
litiko brkljanja nadaljuje tudi ta vlada. Prvi pogoj za ureditev razmer bi bila spre­
memba parlamentarnega poslovnika. Na zborovanju so sprejeli resolucijo:
Zborovanje volivcev v Kočevju obžaluje ohromitev parlamenta, ki jo je pov­
zročila češka obstrukcija, in nujno predlaga, naj se s temeljito reformo poslov­
nika parlamenta onemogoči izrojenost delovanja le-tega in naj se spet vpeljejo 
potrebne ustavne razmere, ki bi državi in narodom prinesle ozdravitev.™
*
V nasprotju s prepričanjem, da so bili kranjski Nemci od leta 1883 pa do srede pr­
vega desetletja 20. stoletja pasivni, je dejstvo, da so se že ob koncu stoletja hoteli 
vrniti na politično prizorišče. Oscar Plautz npr. zmotno navaja, da so se kranjski 
Nemci otresli pasivnega stališča šele leta 1907, ko so se udeležili državnozborskih 
volitev in poskušali preprečiti zmago osovraženemu Hribarju. Plautz je celo zapisal, 
da so se za udeležbo na volitvah odločili, ker je bil Hribar največji škodljivec nemš­
tva ter krivec za razpad sporazuma med Nemci in slovenskimi liberalci.996 Nasploh 
so kranjski Nemci volili v obravnavanem obdobju proti slovenskim liberalcem in - 
povsod tam, kjer sami niso mogli prodreti - v sodelovanju s slovenskimi klerikalci. 
Vendar jim ta politika ni prinesla veliko več od gole “ohranitve posestnega stanja”. 
Plautz ugotavlja, da sta bila edini pozitivni pridobitvi novega režima občinska volil­
na reforma za Ljubljano, ki jo je deželni zbor sprejel 5. 10. 1910 (s čimer so se 
Nemci vrnili v ljubljanski občinski svet), in uvedba državne policije za Ljubljano in 
okolico 22. 2. 1912. Slednje naj bi za vselej odpravilo nevarnost, da bi se ponovilo 
nasilje nad Nemci iz leta 1908.
Po drugi strani se je izkazalo, da toliko opevana nemška sloga na Kranjskem le ni 
tako trdna. Vpeljava kočevskega državnozborskega mandata in potek predvolilnih 
dejavnosti na Kočevskem sta pokazala, da narodna kohezija ni bila popolna ter da 
si je bilo treba za ohranitev sloge precej prizadevati in vpeljati celo nov sistem po­
litičnega organiziranja.
994 D. S., 21. 12. 1913; članek z naslovom “Die Landtagswahlen’'.
995 D. S., 24. 5. 1914.
996 O. P. - Die Deutschen .... str. 54-55.
- 394 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Zdi pa se, da so bili kranjski Nemci kljub vsemu zadovoljni s svojimi dosežki. Ak­
tivni soudeleženec takratnega političnega življenja Oscar Plautz v svojem pisanju 
prav objokuje izid vojne, ki je uničil trdne temelje kranjskega nemštva. Ta so po 
Plautzevem mnenju kranjskim Nemcem omogočala napredek in razcvet:
S tem ko so se kranjski Nemci obdržali v deželnem zboru, so lahko do konca 
vzdržali dvojezičnost v deželi. Uradne objave so bile dvojezične, pri vseh uradih 
sta bila oba jezika v uporabi kot uradna. Poslanci kranjskih Nemcev so v par­
lamentu stalno sodelovali s poslanci sosednjih dežel, Nemški narodni svet za 
Kranjsko pa je od leta 1908 tesno sodeloval z drugimi nemškimi narodnimi 
sveti. Tako so imeli kranjski Nemci možnost ohraniti svojo posest in vedno zno­
va in znova odbiti ponavljajoče se poskuse Slovencev, da bi vpeljali slovenščino 
kot notranji uradni jezik. Nemški vpliv je bil dovolj velik, da je zadržal dvoje­
zične napise v Ljubljani vse do leta 1908. Nemški voditelji na Kranjskem so si 
močno prizadevali, da so pred stalno prodirajočim sovražnikom obdržali nemš­
ke položaje. Lahko se z zadovoljstvom ugotavlja, da je bilo prizadevanje v glav­
nem okronano z uspehom in da hi se na ustvarjeni podlagi dalo graditi na­
prej, ko bi imela prva svetovna vojna drugačen izid. 991
vii/9 Kranjski Nemci med L svetovno vojno
Ob atentatu na prestolonaslednika Ferdinanda in izbruhu vojne so tudi od kranj­
skih Nemcev zaveli spravljivejši toni. Iz njih se je dalo razbrati, da vidijo v vojni 
priložnost za poboljšanje Slovencev:
0 izjavah Slovencev o sožalju in lojalnosti ter o veliki predanosti cesarju in 
domovini ne gre dvomiti. Najboljši dokaz o njihovi predanosti pa bi bil vpliv 
vodilnih Slovencev na vzgojo mladine v dobrem avstrijskem duhu. Ne želimo 
naštevati nedavnih primerov, ki so kazali na to, s kakšnim duhom je prežeta 
slovenska mladina, ki se je sistematično vzgajala v protidržavnem duhu ter v 
sovraštvu in zaničevanju monarhije.
Nesrečni sistem pometanja pod preprogo je treba zamenjati z energičnim na­
stopom, gojenjem patriotizma in zavedanjem, da je slovenski narod le majhen 
del tiste velike celote, ki se ji ima zahvaliti za vse velike dosežke na duševnem 
in gospodarskem področju. Slovensko mladino je treba poučiti, kako nizko bi 
se spustila in kako močno bi se razvrednotila, če bi sestopila z visoke kulturne 
ravni Kranjske v nižave Bosne, Srbije in drugih južnoslovanskih dežel.
Med slovenskimi študenti je sicer mnogo razgretih glav, a se potem, ko se nav­
dušenje ohladi, obnašajo jagnječje krotko, da hi dosegli skromne služhice. Na 
žalost je nekaj tudi takih, ki jih zmotni nauki tako zmešajo, da v svojo škodo 
in škodo vse okolice igrajo narodne junake in mučence.998 * *
W7
»8
Prav tam, str. 137-138.
D- S., 2. 7. 1914; članek z naslovom “In ernster Zeit".
- 395 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Kranjski Nemci so tudi v prvem obdobju vojne obdržali pokroviteljsko držo. Njiho­
vo glasilo je poročalo, da so na Kranjskem prevladala dinastična in domovinska ču­
stva ter navdušenje za pravično vojno.
Vsi brez izjeme so navdušeni. Prenehal je strankarski boj in vsi, ne glede na 
narodnost, stopajo v boj za Avstrijo. Upati je, da je bila drža med slovenskimi 
vodilnimi sloji in tiskom, ki jim je blizu, spremenjena iskreno in ne iz nuje. 
Slovenski narod bo tudi iz dogodkov najnovejše dobe dobil poduk, da ni mogoče 
na dolgo dobo živeti na račun drugega in da mu je avstrijski sodržavljan dru­
ge narodnosti lahko blizu, saj ga z njim povezujejo gospodarski in kulturni in­
teresi, predvsem pa zvestoba domovini in vladarju.999 1000 1001
Kljub temu da so Slovence pohvalili zaradi boljše drže, pa se Nemcem slovensko 
navdušenje še ni zdelo dovolj veliko:
Patriotizem naših slovenskih sodržavljanov je nad vsakim dvomom, vendar ni 
uveljavljeno in ni v navadi v tej deželi, da bi ob vesteh o zmagah pokazali svo­
je zadovoljstvo v javnosti. Kljub različnim pogledom na to vprašanje pa je dejs­
tvo, da v drugih deželnih glavnih mestih delujejo izrazi veselja osvežujoče ter 
med prebivalstvom dvigajo moralo in samozavest. V tem smislu upamo, da bo 
oh vesteh o zmagah mesto v prihodnje ovito v zastave. V teh dnevih samoodpo- 
vedovanja in bolečine se kujejo novi ideali, ki pričajo o moralni moči posamez­
nika in celote. Preteklost naj bo pozabljena, upamo na boljšo prihodnost.^
Kljub vsemu pa je navdušenost počasi plahnela. Neki patriot je časopisu kranjskih 
Nemcev pisal o tem, da pojema dobrodelnost ljudstva, ki je v prvih časih vojne za­
sipalo odhajajoče na fronto z darili in vzorno pomagalo ranjencem.
Zdaj je nastopila neka otopelost, ni več napetega pričakovanja novic, ravnodu­
šno se sprejema vest o junaški smrti na bojišču ipd. Razumljivo in normalno 
je, da se mesece ne da vztrajati v napetosti, ker je zdravju škodljiva. Vendar je 
treba, posebno v premožnih krogih, nadaljevati dobrodelnost, saj se potrebe 
večajo, število sirot in vdov se viša. Mogoče je to simptom prevelike dejavnosti 
v božičnem času, če bi to trajalo dlje, pa bi bilo skrb zbujajoče.™
Glasilo kranjskih Nemcev se je sredi leta 1915 pritoževalo nad premajhno navduše­
nostjo oziroma premajhno skrbjo slovenskih listov za krepitev morale prebivalstva:
Tukajšnji listi ne komentirajo vesti z bojišč in premalo poudarjajo notice o zma­
gah centralnih sil, preveč pa neugodne vesti. Pretirano zdrava “hrana” to ni, 
zbuja nezaupanje in poraja dvome. Komaj se kdaj navede spodbudna beseda iz 
drugih listov. Posebno bi veljalo zavračati lažne vesti, ki vznemirjajo prebivals­
tvo. Domovinska čustva domačega prebivalstva bi bilo treba krepiti in v tem 
smislu bi morali nastopiti najuglednejši posamezniki v deželi. Sami bi morali
999 D. S., 30. 7. 1914; članek z naslovom “Stimmungsbild ”.
1000 D. S., 22. 11. 1914; članek z naslovom “Siegesfeier ”. Med vojno vihro (13. 12. 1914) je glasilo kranj­
skih Nemcev objavilo vest o smrti nekdanjega kranjskega deželnega predsednika Heina in opevalo nje­
gove zasluge: “Kot deželni predsednik je uveljavljal nadstrankarsko državno avtoriteto po Winklerjevem 
oziroma Taaffejevem obdobju. Ima velike zasluge za razvoj gospodarstva, sociale in kulture kranjske de­
žele. Vlada ga je pustila pasti, ker je upala, da bo tako uredila politične razmere v deželi. Bil je častni 
meščan Ljubljane, zato je magistrat izobesil črno zastavo.”
1001 D. S., 24. 1. 1915; članek z naslovom “Beherzigungswert ”.
- 396 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
poseči vmes, ne pa da čakajo na pomoč oblasti. Posebno bi tako kazalo razsvet­
liti ljudstvo s pisanjem v edinem nemškem dnevniku, ki izhaja v Ljubljani.™02
Kmalu zatem je D. S. prenehal izhajati.
Politična dejavnost med vojno je nasploh zamrla. Plautz omenja, da je ljubljansko 
Nemško društvo 1916 objavilo brošuro z naslovom Zur Autonomie des Landes Krain 
(K avtonomiji dežele Kranjske), v katerem so bičali klerikalni zlorabi kranjske de­
želne uprave, v začetku leta 1918 pa spis Die Deutschen Österreichs und die Südsla­
wische Frage (Nemci Avstrije in južnoslovansko vprašanje). Tega je izdal Nemški 
klub, vrhovno telo nemških narodnih svetov v Avstriji, in naj bi bil zadnji poskus 
rešiti južnoslovansko vprašanje, tako da bi se Hrvati in Srbi na ozemlju habsburške 
monarhije združili v enem upravnem telesu v okviru ogrske krone, Slovenci pa bi 
ostali v avstrijski državni polovici.1003
Med prvo svetovno vojno je zaznati silovit porast deleža nemške kulture v Ljublja­
ni. Medtem ko so nemška društva delila približno enako usodo s slovenskimi, je 
nemško Jubilejno gledališče, združeno v Kartel nemških avstrijskih gledališč, brez 
vsake slovenske konkurence in ob podpori države, predvsem vojske (dopusti voja­
kom igralcem), v Ljubljani popolnoma prevladalo. Tako je neverjetno porasel delež 
nemških prireditev - te so v predvojni sezoni 1913/14 znašale tretjino vseh priredi­
tev, v sezoni 1915/16, ko je nemško gledališče spet obnovilo dejavnost, pa je njihov 
delež narasel na kar 78,3 % vseh ljubljanskih prireditev.1004
Oscar Plautz v svojem tipkopisu navaja, da je bilo od 146 članov akademskega druš­
tva Carniola vpoklicanih 96 in štirinajst jih je padlo junaške smrti. Po njegovi pre­
soji so kranjski Nemci med vojno kazali veliko večjo požrtvovalnost kakor njihovi 
slovenski sodeželani. Tako so denimo pošiljali cele tovornjake daril soškim borcem, 
Nemško društvo pa je organiziralo zbiranje sredstev za sklad padlih očetov - nemš­
kih Kranjcev.1005
*
Lepe napovedi in dobra izhodišča za razvoj kranjskih Nemcev je uničil razpad mo­
narhije. Slovenci so na milost in nemilost obračunali z nemškimi sodeželani. Plautz 
v svojem pisanju navaja naslednje “vnebovpijoče krivice”:
Slovenska narodna vlada je odpustila vse nemške uslužbence, notarje in učite­
lje, in sicer tudi one, ki so izvirali s Kranjskega. Odpravili so dvojezično ura­
dovanje, nemške vloge se niso več sprejemale, vse dvojezične napise so odstra­
nili, prav tako so izginili vsi zasebni nemški napisi, celo znotraj hiš na hodni­
kih in stopniščih. Le na Kočevskem so bili spočetka dovoljeni dvojezični napisi 
na trgovinah in lokalih. Prav tako je bila prepovedana raba nemških krajev­
nih imen. Na šolskem področju so odpravili samostojne nemške osnovne šole.
1003 S ' 5. 1915; članek z naslovom “Begründete Wünsche”.
1003 °, P " D.ie Deutschen str. 55-56.
Primerjaj: Dragan Matič, Kulturni utrip Ljubljane med prvo svetovno vojno, Zgodovinski arhiv Ljub­
ljana, (iradivo in razprave 15, Ljubljana 1995.
O- P. - Die Deutschen ..., str. 388-389.
- 397 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
Vse zasebne nemške šole so zaprli, s čimer je bil zelo oškodovan predvsem 
Schulverein. Tudi javne nemške šole so zaprli, maloštevilne nemške razrede pa 
priključili slovenskim šolam. Določeno je bilo, da lahko nemške razrede obisku­
jejo le otroci pravih [pristnih - Echtdeutscher Eltern] nemških staršev. Otroci 
iz mešanih zakonov ali otroci staršev, ki po mnenju šolskih oblasti niso imeli 
nemških priimkov, niso smeli več obiskovati nemškega pouka. Tudi, t. i. manj­
šinskim šolam niso privoščili miru, tako da jih je na koncu ostalo le nekaj na 
Kočevskem. Vse nemške srednje šole so zaprli - za kratek čas so na vsem slo­
venskem ozemlju pustili delovati le nemško realno gimnazijo v Ljubljani.
Z letom 1919 se je začelo uničevanje nemških društev. Filharmonično društvo in 
Kazinsko društvo so Slovenci prevzeli s sleparijo. Skoraj vsa nemška društva so 
bila razpuščena, njihovo premoženje pa slovenizirano. Gorske koče Nemško-av- 
strijskega planinskega društva so izročili Slovenskemu planinskemu društvu. V 
nemško gledališče so namestili slovenski oder. Na koncu sta v Ljubljani ostali 
delujoči le Društvo za negovanje ubožcev (“Verein für Armenpflege”) in Društvo 
za zaščito mladine (Verein “Jugendschutz”), a sta bili v delovanju zelo omejeni. 
Nemcem odvzeto premoženje se lahko oceni na več milijonov kron. Tudi sicer so 
bili Nemci povsod preganjani. Večina industrijskih obratov in trgovskih družb v 
lasti domačih Nemcev je prešla pod premoženjski nadzor novoustanovljene insti­
tucije, ki je bila zelo podobna uradni določitvi začasnega upravljanja premože­
nja, njen namen pa je bil “prepričati ” nemške podjetnike da privolijo v naciona­
lizacijo. Ta se je dejansko zgodila v celi vrsti primerov. Na podlagi različnih 
odločb za odpravo stanovanjske stiske so izselili iz stanovanj ne samo družine 
nemških uslužbencev, temveč tudi nemških državnih upokojencev. Tako so bili ti 
ljudje prisiljeni v izseljevanje. Izselili so se tudi mnogi nemški trgovci in obrtniki, 
katerih obstoj je bil ogrožen. Z jugoslovansko agrarno reformo je bil nemškim 
veleposestnikom odvzet velik del posestev in gozdov za zanemarljivo odškodnino. 
To, kar so Slovenci poskušali že od leta 1848 - izriniti Nemce na Kranjskem z 
vseh položajev - jim je po razpadu habsburške monarhije uspelo v kratkem 
času. Politični, gospodarski in kulturni pomen nemštva na Kranjskem je bil 
uničen. 1006
V istem tipkopisu je Plautz konkretneje opisal slovenske “prevzeme” nemških dru­
štev in zavodov. Tako je npr. nadzor nad premoženjem Filharmoničnega društva z 
11. marcem 1919 prevzel okrožni sodnik in slovenski glasbenik Anton Lajovic:
Lajovic se je polastil društvenega premoženja in odklonil izdajo potrdila o prev­
zemu inventarja in denarja, ki si ga je prisvojil. Članom vodstva je prepovedal 
dostop v Filharmonijo, razpustil je glasbeno šolo in odpustil učitelje. Glasbene­
ga direktorja Gerstnerja je Lajovic upokojil s pokojnino borih 300 kron na me­
sec. Dne 29. 11. 1919 je Lajovic brez vsake zakonske osnove sklical redno zase­
danje Filharmoničnega društva. Tega se ni udeležil noben društveni Član, saj je 
bilo zborovanje sklicano nezakonito in proti društvenim pravilom. Kljub temu je 
prišlo kakih 100 ljudi in Lajovic jih je sprejel v društvo kot člane. Ti so izvolili
1006 q p _ £)je Deutschen ..., str. 389-392. O slovenizaciji nemških ustanov glej tudi: Ervin Dolenc, 
Kulturni boj, slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918-1929, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996.
- 398 -
VII. Obdobje utrjevanja kranjskega nemštva in njegov zaton ob razpadu habsburške monarhije
novo društveno vodstvo z Lajovicem na čelu. Proti temu nezaslišanemu nasilju 
je neuspešno protestiralo legalno društveno vodstvo, na čelu katerega sta bila 
dr. Pessiack in dr. Schweiger. Lajovic, ki je bil hkrati slovenski skladatelj, je pre­
moženje Filharmoničnega društva v vrednosti 3 milijonov kron prenesel na Glas­
beno matico. Ta rop je pomenil žalostni konec Filharmoničnega društva}007
Po podobnem receptu je prešlo v slovenske roke društvo Kazina: nad njegovim pre­
moženjem je bil sprva uveden nadzor, nato pa je nadzornik po navodilih deželne 
vlade sprejel v društvo veliko Slovencev in sklical shod članstva, na njem pa je bilo 
izvoljeno novo vodstvo.1008
Turnverein je nova oblast ob prevratu razpustila kot državi nevarno društvo. Druš­
tveno zastavo je rešil J. J. Binder, jo odnesel v Beljak in tam so jo potem nosili v 
slavnostnih sprevodih. Iz društvene zgodovine gre poudariti spremembo imena leta 
1885, ko so društvo preimenovali v Laibacher deutscher Turnverein. Leta 1898 so 
sprejeli rdeče-črno-rumeno trikoloro kot društveno barvo, a je oblasti sprva niso 
dovolile, tako da so jo smeli uporabljati šele, ko jim jo je odobrilo državno sodišče. 
Zdi se, da je na društveno usmeritev precej vplival J. J. Binder s svojimi schönerer- 
janskimi nazori. Tako je društvo od leta 1900 omejilo sprejemanje novih članov le 
na arijce. Ljubljanski nemški Turnverein je bil vključen v XV. okrožje nemškega 
Turnvereina - v Avstrijo, v okviru tega pa v južnoavstrijski okraj. Tako je član ljub­
ljanskega Turnvereina redno sodeloval pri prepirih XV. okrožja z glavnim društvom, 
saj slednje ni hotelo sprejeti arijske določbe.1009
Kranjska hranilnica, ki od leta 1870 med svoje člane ni več sprejela nobenega Slo­
venca, je bila poglavitni finančni steber kranjskega nemštva. Po prevratu je nova 
oblast vodstvo hranilnice - ki ni hotelo spraviti v nevarnost vlog svojih varčevalcev 
in delovnih mest uradnikov - prisilila v kompromis. Ker upiranje ne bi imelo mož­
nosti za uspeh, je hranilnica sprejela “napotek”, po katerem je bilo med člane hra­
nilnice sprejetih 42 Slovencev vseh mogočih strankarskih usmeritev. Izvoljeno je 
bilo tudi novo vodstvo, sestavljeno iz desetih Slovencev in štirih Nemcev. To se je 
zgodilo na generalnem zborovanju 27. 11. 1919, ki se lahko šteje za dan pogreba 
Kranjske hranilnice. Na položaj dolgoletnega predsednka Kranjske hranilnice Otto­
marja Bamberga je prišel slovenski industrialec Dragotin Hribar. Poleg premoženja 
hranilnice, ki je takrat znašalo okrog 20 milijonov kron, so Slovenci prišli tudi do 
posesti cele vrste volil in ustanov, ki so jih nemški dobrotniki zapustili v upravlja­
nje Kranjski hranilnici.1010
«• Prav tam, st,. 260-261. O slovenizaciji Klharmonije glej Cveto.
Lajovica, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Dela 28, »P
Filharmonične družbe.
1008 Prav tam, str. 304.
Prav tam, str. 267-268.
1010 Prav tam, str. 243-244.
- 399 -

biografije nekaterih pomembnih
KRANJSKIH NEMCEV POLITIKOV
(POVZETO PO TIPKOPISU O. PLAUTZA 
DIE DEUTSCHEN IN KRAIN)
Avtor je izbral in povzel samo tiste biografije iz Plautzevega tipkopisa, ki prinašajo 
razmeroma nove podatke o znanih kranjskih Nemcih, oziroma tiste o sicer manj 
znanih osebah, ki pa so na politiko kranjskega nemštva bistveneje vplivale.
Dr. Josef Julius Binder
Nobeden od Nemcev, ki so službeno prišli na Kranjsko, ni tako tesno zrasel s kranj­
skim nemštvom in nobeden mu ni bil tako predan kakor Binder. Sin malih ljudi, 
Švab, po izvoru iz Ogrske, iz okolice Fünfkirchna, je bil rojen 2. 9. 1850 na Dunaju. 
Tam je obiskoval gimnazijo ter na univerzi študiral zgodovino in filologijo. Nato je 
odšel na univerzo v Berlinu in tam poslušal Mommsenova in Curtiusova predavanja. 
Na dunajski univerzi je doktoriral leta 1876. Istega leta je na Dunaju začel svojo pe­
dagoško kariero in jo za kratek čas nadaljeval v Linzu. S 1. 12. 1878 je bil premeščen 
na višjo gimnazijo v Ljubljani in na njej služboval več kakor trideset let. Imel je ne­
navadno veliko zmogljivost, ukvarjal se je z znanostjo in pisateljevanjem. Njegova 
dela so: Rudniki v državnem gospodarstvu Rimljanov, Tacit in zgodovina rimskega 
cesarstva pod cesarjem Tiberijem, Mikene in Troja, Nekaj o raziskavah na področju 
Nibelungov, poleg tega pa še vrsta priložnostnih spisov in veseloiger.
Bil je prvi izmed kranjskih Nemcev (do tedaj so bili v taboru ustavoverne oziroma nem- 
školiberalne stranke), ki je razvil nemško narodno zastavo. Iz Ljubljanskega nemškega 
Turnvereina, v katerem je bil dejaven 35 let kot “namestnik glavnega govorca" in iz 
ljubljanske krajevne skupine Südmarke, ki ji je načeloval od ustanovitve 1889, je nare­
dil okope nemštva. Bil je duša obeh društev. Njemu gre zahvala za dvig nemške telo­
vadbe na vsem jugu Avstrije, za skupna kranjsko-primorska nemška zborovska srečan­
ja, pa tudi za ustanovitev cele vrste nemških šol na Kranjskem in Primorskem. Bil je 
izvrsten učitelj in vzgojitelj. Pridobil si je izjemne zasluge za ustanovitev zasebnega 
nemškega ženskega učiteljišča v Ljubljani in bil od leta 1903 njegov direktor. Kljub vse­
mu je bil kot človek zelo preprost. Sam si ni nič privoščil. Nosil je obnošene obleke, obe­
nem pa ni nikoli odrekel podpore pomoči potrebnemu. Skrbel je za malega človeka in 
delil njegove skrbi. Ravno zato je veliko pripomogel k temu, da je nemštvo v Ljubljani 
prestalo vsa socialna nasprotja in vedno bolj raslo v trdno narodno telo. Kjer je le mo­
gel, je spodbujal in pomagal mladim ljudem do položajev. Njegov osebni zgled je bil
- 401 -
Biografije nekaterih pomembnih kranjskih Nemcev politikov
učinkovit, tako da je moral vsakogar, ki je prišel v stik z njim, prevzeti njegov plamen 
navdušenja za narod in ga je moral posnemati.
Kako mu je krvavelo srce, ko so bili v nesreči leta 1918 uničeni vsi sadovi njegovega 
dela, ki je trajalo desetletja, in ko je moral on sam z družino - poročil se je šele pri 
šestdesetih - zapustiti tako ljubo mu drugo domovino. Miren kotiček je našel v ženini 
domovini, v Beljaku, in tam je kljub sedemdesetim križem prevzel vodstvo ženske obrt­
ne šole. Poleg tega je bil dejaven še v beljaškem Turnvereinu - ob slavnostnih prilož­
nostih je dovolil, da so v sprevodu nosili zastavo Ljubljanskega nemškega Turnverei­
na, ki jo je bil rešil. Umrl je na svoj rojstni dan 2. 9. 1931, ko ga je zadela kap med 
kopanjem v Baškem jezeru.
Hermann Brandt
Rojen 1865 v Ljubljani, je bil leta 1879 sprejet kot vajenec v podjetje Kleinmayr 
Bamberg. V tej tiskarni je služboval vse do odhoda v pokoj leta 1929, saj je ostal na 
svojem delovnem mestu tudi po prevratu in slovenskem prevzemu družbe. Od leta 
1909 je kot zapisnikar, od 1924 pa kot kurator pripadal ljubljanski evangeličanski 
občini in je vedno skrbel za ohranitev njene nemške hiti. Od leta 1911 pa do prevra­
ta je bil član ljubljanskega občinskega sveta. V avstrijskih časih je bil društveno deja­
ven. Po prevratu je bil vodilni v boju za ljubljansko nemštvo, ki je bilo oslabljeno z 
izseljevanjem in zaradi pritiskov novih oblasti. Bil je vodja krajevne skupine Švabsko- 
nemške kulturne zveze od njene ustanovitve 1932 do razpustitve v letu 1936. Po raz­
padu Jugoslavije se je preselil v Gmünden.
Dr. Ferdinand Eger
Rojen je bil 22. 12. 1868 v Ljubljani kot sin trgovca Franca Eger j a, češkega Nemca. 
Po končani gimnaziji v Ljubljani je študiral pravo na Dunaju. Potem ko je odprl 
odvetniško pisarno v Ljubljani, se je povsem predal boju za narodne in jezikovne 
pravice kranjskih Nemcev. Leta 1905 je bil izvoljen za predsednika Nemškega druš­
tva v Ljubljani, v Času, ko se je spreminjalo celotno politično življenje v državi. Os­
nutek volilne reforme, ki ga je državnemu zboru predložil ministrski predsednik 
Gautsch, se na kranjske Nemce - zaradi vpliva slovenskih politikov - sploh ni oziral. 
Medtem ko so bili do tedaj zastopani v državnem zboru z dvema poslancema, jim v 
prihodnje ni bilo predviden noben sedež. Dr. Eger se je takoj zavzel, da bi preprečil 
grozeče oškodovanje kranjskega nemštva. Odpotoval je na Dunaj na čelu odposlan­
stva, ki mu je pripadala tudi gospa Lina Kreuter-Galle, da bi posredoval pri pristoj­
nih ministrih in vodjih nemških strank. Na željo dr. Egerja je dr. Derschatta kot 
vodja kluba nemških poslancev sklical sejo kluba, na njej pa je dr. Eger predstavil 
pomen svojega mandata za kranjske Nemce. Ko so Člani kluba soglasno izrazili pri­
pravljenost storiti vse, da bi ustregli željam kranjskih Nemcev, dr. Eger še ni bil za­
dovoljen. Zahteval je izrecno zagotovilo, da bo klub, če kranjski Nemci ne bodo dobi-
- 402 -
Biografije nekaterih pomembnih kranjskih Nemcev politikov
U lastnega mandata, glasoval proti volilni reformi. Povedal je, da bodo sicer kranj­
ski Nemci prisiljeni po časopisih obrniti se na nemško javnost in tako klub prisiliti 
k energičnemu sprejemanju stališč. Klub se je nato spet posvetoval o zadevi in dal 
dr. Egerju izrecno obljubo, da bo za volilno reformo glasoval le, če bo predvidevala 
državnozborski mandat za kranjske Nemce. Tako je bil ustanovljen mandat za volil­
no okrožje Kočevje, ki je bilo sestavljeno iz vseh nemških občin “kočevske deželice ”. 
V letu 1907 je Egerju uspelo ustanoviti samostojno nemško gimnazijo v Ljubljani in 
konec leta 1908 imenovati posebnega nemškega deželnega šolskega inšpektorja za 
nemške ljudske in srednje šole na Kranjskem. Ko je bil leta 1908 ustanovljen Nemš­
ki narodni svet za Kranjsko, so mu zaupali njegovo vodstvo. V tej vlogi se je stalno 
potegoval za pravice nemškega jezika pred sodišči in drugimi oblastmi ter ščitil nemš­
ko uradništvo pred sovražnimi napadi slovenskega časopisja. V znamenje priznanja 
ga je Društvo nemških državnih nameščencev na Kranjskem imenovalo za častnega 
člana. Na deželnih volitvah leta 1908 je bil Eger izvoljen v mestnem okraju Kočevje 
- Ribnica. Velike uspehe, ki jih je doseglo kranjsko nemštvo od ustanovitve Nemške­
ga narodnega sveta za Kranjsko, gre pripisati predvsem dr. Egerju, ki je znal izkori ­
stiti nasprotovanja med klerikalnimi in liberalnimi Slovenci. Prav so mu prišle tudi 
dobre zveze, ki jih je imel z drugimi nemškimi narodnimi sveti in nemškimi držav­
nimi poslanci sosednjih dežel. Dne 22. 6. 1914 je dr. Eger kot vodja Nemškega na­
rodnega sveta govoril na velikem nemškem narodnem zborovanju v Celovcu kot za­
stopnik narodnozavednih Nemcev alpskih dežel. Takrat je tudi nastopil proti vladni 
politiki, ki je bila naklonjena Jugoslovanom ter zato škodila nemškim interesom in 
interesom države. Pri tem je izjavil:
“Mi, Nemci v južnih deželah, nasprotujemo temu, da bi bili igrača v službi slovan­
skih projektov, in lahko z vso pravico zahtevamo, da najvišji predstavniki države na­
stopijo proti rušilnim poskusom Jugoslovanov, ki bi, če bi bili uspešni, lahko uničili 
državo. Če bi probleme reševali nasilno, bi to povzročilo krizo, ki bi jo narodi sicer 
preživeli, vprašanje pa je, ali bi jo preživeli tudi država in dinastija. Nemci smo izpo­
stavljeni napadom z vseh strani, vlada pa napadalce mnogokrat podpira. Neustrašno 
vodimo boj, in to ne samo za našo domovino, ampak za nemštvo vse Avstrije, ki ne 
sme dopustiti, da hi se mu zaprla pot do morja. Še vztrajamo na predstraži, če pa bi 
morali zapustiti naše položaje na Primorskem, bi si slovanska povodenj utrla pot vse 
do Karavank, vse do Drave. Dolgo pa vsekakor ne moremo vzdržati boja. Kličemo 
vas, naše brate, na pomoč, da nas zaščitite, da se ustavi sistem načrtnega izkoreni ­
njanja nemštva na Kranjskem in da se upremo vladi, ki ta sistem podpira.”
Podobno je Eger nastopil tudi na nemškem narodnem zborovanju med prvo svetovno 
vojno 19. 12. 1917 v Linzu in opozoril, da slovenske zahteve niso potihnile niti med 
vojno, rako je omenil poskus, da hi nemško realko v Ljubljani z imenovanjem ne- 
nemškega direktorja prepustili slovenskemu vplivu, novo potrditev vseslovanskih barv 
kot kranjskih deželnih barv in upiranje vlade, da hi ustregla dolgoletnim željam po 
ustanovitvi nemške pomorske šole v Trstu. Hkrati je Eger izjavil, da nemški narodni 
sveti za Kranjsko, Primorsko in Spodnjo Štajersko sodijo, da so nemški državnozbor­
ski poslanci odgovorni za oškodovanje nemških pravic, ker podpirajo vlado, ki izvaja 
nemštvu škodljivo politiko:
- 403 -
Biografije nekaterih pomembnih kranjskih Nemcev politikov
“Nemške nacionalne stranke so lahko vladne le, če vlada ne krči nemškega posestne­
ga stanja. Če pa se obnaša drugače, hi morale te nemške stranke ubrati druge poti. 
Avstrijski Nemci so na najboljši poti, da izgubijo dve deželi: Primorsko in Kranjsko. 
Obe že stolétja spadata med nemško-avstrijske dedne dežele in v njih tudi cveti boga­
to nemško življenje, zdaj pa kaže, da bosta prepuščeni Jugoslovanom. ”
V društvenem življenju je bil dr. Eger dejaven v Kranjski hranilnici, v Nemškem 
društvu in v Südmarki. Zaradi svojega narodnega delovanja in odprtosti svojega 
značaja si je pridobil spoštovanje sonarodnjakov, pa tudi slovanskih sodeželanov na 
Kranjskem.
Dr. Friedrich Keesbacher
Med Nekranjci, ki so Kranjsko izbrali za svojo drugo domovino, gre omeniti dr. Kees- 
bacherja. Rojen je bil 9. 7. 1831 v Schwazu na Tirolskem. Kot študent se je udeležil 
bojev leta 1848 na italijanskem bojišču. Ko je končal medicinski študij, se je izpo­
polnjeval še v Pragi, Münchnu in na Dunaju. Zatem je služboval v Benetkah in se 
srečeval z velikimi duhovi takratnega časa. Posebno so se mu vtisnila v spomin večer­
na srečanja z Wagner jem, ki je takrat živel v Benetkah. Leta 1860 se je naselil v 
Ljubljani. Dolgo je bil primarij v bolnišnici, leta 1872 je kot sanitetni koncipist sto­
pil v službo k deželni vladi, svojo kariero pa končal leta 1898 kot vladni svetnik in 
deželni sanitetni referent. Pridobil si je izredne zasluge z organizacijo zdravstvenega 
sistema v deželi. Bil je eden od ustanoviteljev Zdravniškega društva na Kranjskem. 
Ves čas je bil goreč udeleženec nemškega društvenega življenja, predan zlasti Filhar­
monični družbi. Leta 1862 je bil izvoljen v njeno vodstvo in od leta 1881 pa do svo­
je smrti 1901 je bil njen direktor. Gradnja stavbe filharmonije je v glavnem njegovo 
delo. Dolgo je na koncertih sodeloval kot tenor in bil je tudi pesnik. Kot goreč privr­
ženec nemške stranke je bil član ljubljanskega občinskega sveta v letih 1869-1881.
Dr. Friedrich Ritter von Kaltenegger
Izviral je iz stare avstrijske uradniške družine, rojen pa je bil 1820. v Trstu. Obisko­
val je nemško gimnazijo v Gorici, končal študij prava v Gradcu, zatem pa nastopil 
državno službo na Kranjskem. Vrsto let je bil na čelu finančne prokurature za Kranj­
sko. Zelo dejaven v javnem življenju, je bil že leta 1863 izvoljen v ljubljanski občinski 
svet in v njem je deloval 18 let. Leta 1867 so ga ljubljanski volivci izvolili v deželni 
zbor. V letih 1873-1881 je bil deželni glavar na Kranjskem. Pod Taaffejevim režimom 
je bil “žrtvovan” Slovencem, tako da so ga premestili oziroma imenovali za finančnega 
prokuratorja na Dunaju in tam je deloval do leta 1892. Kmalu po upokojitvi je umrl. 
Bil je izvrsten pravnik, tvorec mnogih zakonodajnih del v deželnem zboru, dejaven v 
raznih odborih - lahko se reče, da je bil duša ustavovernega delovanja deželne upra­
ve. Podobno koristen je bil v občinskem svetu.
- 404 -
Biografije nekaterih pomembnih kranjskih Nemcev politikov
Anton Laschan, vitez Barjanski (Ritter von Moorland)
Rojen je bil 5. 72. 7872 v Metliki, kjer je bil njegov oče zdravnik. Gimnazijo je končal 
v Novem mestu, pravo pa na univerzi v Gradcu. Zatem je služboval v upravi: v Ljub­
ljani, Novem mestu, Trstu in Beljaku. Bil je tudi literat in poet. Leta 1848 je bil izvo­
ljen v novomeškem okraju v frankfurtski parlament (v njem je deloval od maja 1848 
do aprila 1849). Občeval je s poslanci poeti Uhlandom, Laubejem, Schwabom in Ana­
stazijom Grünom. Z zadnjim je bil bližnji prijatelj.
Bil je eden vodilnih mož nemške stranke. Leta 1869 se je upokojil kot vladni svetnik, 
leta 1874 pa ga je veleposestvo izvolilo v deželni zbor. V letih 1874-1882 je bil ljub­
ljanski župan. Imel je velike zasluge za mesto, zato so ga ob odstopu imenovali za 
častnega meščana. Leta 1883 je bil povzdignjen v viteza s pridevkom Barjanski, ker se 
je kot ljubljanski župan izkazal z osuševanjem Barja. Leta 1897 je umrl v Ljubljani.
Dr. Adolf Schaffer
Rodil se je 5. 2. 1840 v Bregenzu kot sin vojaškega uradnika s Kranjskega. Z devetimi 
leti se je s starši preselil na Kranjsko. Po končani gimnaziji v Ljubljani je študiral pra­
vo na Dunaju in leta 1858 doktoriral. Po vrnitvi domov se je najprej posvetil odvetniš­
ki karieri, pozneje pa se je, zaradi rahlega zdravja in ker so mu premoženjske razmere 
to dopuščale, popolnoma posvetil politiki. Ko se je ustanovilo Ustavoverno društvo, je 
bil Schaffer njegov prvi zapisnikar. Posvetil mu je vse svoje sile. Številni so njegovi re­
ferati, s katerimi je v prvih petnajstih letih društvenega obstoja nastopal na društve­
nih zborovanjih. S tem je prispeval k zanimanju za sodelovanje Nemcev v političnem 
delu. V ljubljanski občinski svet je bil izvoljen leta 1871, pripadal mu je do leta 1883, 
in bil član več odborov, posebno je bil dejaven v šolskem. Leta 1873 je bil kot pred­
stavnik Ljubljane izvoljen v poslansko zbornico in si je med takratno vladno stranko 
pridobil velik ugled. Predvsem je seveda zagovarjal kranjske interese. Skupaj z Desch- 
mannom sta bila govornika kranjskih Nemcev ter v parlamentu opozarjala na rovar­
jenje in spletke nasprotnikov. Leta 1877 je Schaffer zaradi hude bolezni za eno leto 
prekinil politično delovanje. Istega leta ga je trgovsko-obrtna zbornica izvolila v deželni 
zbor, to pa se leta 1883 zaradi slovenske večine v tej zbornici ni ponovilo. Šele leta 
1889 ga je za deželnozborskega poslanca spet izvolilo veleposestvo, prišel pa je tudi v 
deželni odbor in v njem deloval vse do smrti leta 1905. V deželnem zboru in odboru 
je bilo zelo ploden, to pa mu je omogočalo veliko pravniško znanje, poznavanje potreb 
dežele ter gospodarska in finančna izobrazba. Nikoli ni odklanjal sodelovanja z narod­
nim nasprotnikom, ko je šlo za deželne interese. Bil je izvrsten govornik in v svojih go­
vorih nikoli ni bil oseben. Tudi v najbolj vročih debatah je ostal miren, ko je branil 
svoja stališča. Deloval ni samo v Nemškem društvu, ampak tudi v Turnvereinu. Od 
leta 1888 je bil član vodstva Kranjske hranilnice. Iz pogrebnega govora dr. Schöppla 
je razvidno, da je bil v začetku tipičen liberalec svoje dobe, ki narodnemu elementu ni 
dajal prevelikega pomena niti ni mislil, da potrebuje na kulturnem področju tako 
mogočno nemštvo posebno zaščito. V začetku osemdesetih let pa je njemu in starejši
- 405 -
Biografije nekaterih pomembnih kranjskih Nemcev politikov
liberalni generaciji postalo jasno, da hoče vlada rešiti nacionalno vprašanje z dosled­
nim zatiranjem nemštva. Od tod preobrat v mišljenju starejše generacije in njeno prib­
liževanje nemškonarodnemu podmladku. Tako se je na Kranjskem dalo izogniti nas­
protovanju med mladimi in starimi, ki je Nemce drugje tako uničujoče razdelilo. Malo 
je bilo politikov, ki bi tako dobro ustrezali Goethejevemu opominu: “Človek naj bo ple­
menit, dober in pripravljen pomagati! ”
Anton Schöppl, vitez Sonnwaiden (Ritter von Sonnwaiden)
Rojen je bil 14. 10. 1814 v Spodnji Avstriji kot učiteljev sin. Po očetovi smrti 1826 je 
prišel na Dunaj in sprejeli so ga v konvikt dunajskih pojočih dečkov. Akademsko 
gimnazijo je končal z odliko. Potem je študiral na pravno-politični fakulteti na Duna­
ju in se potem kot pripravnik zaposlil v ljubljanski finančni prokuraturi. Hitro se je 
vživel in seznanil z zgodovino in gospodarskimi razmerami nove domovine ter se 
naučil slovenščine, tako da je s slovenskimi strankami lahko govoril v njihovem jezi­
ku. Leta 1841 je dosegel doktorat pravnih znanosti in bil imenovan za sekretarja v 
komisiji za izvedbo zemljiške odveze. Istega leta je postal koncipist pri državnem na­
mestništvu. Zemljiška odveza - osvoboditev kmečkih posesti tlake in desetine - je bila 
na Kranjskem izpeljana v presenetljivo kratkem času, v približno treh letih. Za to se 
je bilo treba zahvaliti predvsem Schöpplu. Leta 1859 je bil imenovan za deželnega 
svetnika v deželni vladi. Leta 1873 mu je bila podeljena železna krona III. reda, tako 
pa je bil povzdignjen v viteza z vzdevkom von Sonnwaiden. Leta 1881 je bil upokojen 
kot dvorni svetnik, nakar se je preselil na Dunaj in tam leta 1888 umrl.
Poleg tega da je bil vesten uradnik, je bil dejaven na številnih javnih področjih. Pil 
je član ljubljanske nacionalne garde (1845-1850) kot njen stotnik in tudi član ljub­
ljanskega občinskega sveta (1861-1879). Na njegovo pobudo so med Costovim župa­
novanjem vključili Tivoli v mestno posest. Bil je dejaven tudi kot član izvršnega odbo­
ra pravniškega društva. Posebne zasluge si je pridobil z delovanjem v Filharmonični 
družbi, kar ni bilo presenetljivo za nekdanjega dunajskega pojočega dečka. Od leta 
1844 je bil član filharmoničnega vodstva in se posvečal zlasti skrbi za zborovsko pet­
je. Društveni zbor mu je uspelo dvigniti na tako raven, da so lahko izvajali najzah­
tevnejše oratorije, in v njih je Schöppl redno nastopal kot solist.
Dr. Robert Schrey, pl. Redlwerth (Edler von Redlwerth)
Rojen je bil leta 1837 v Kranju kot sin okrajnega sodnika. Po gimnaziji v Ljubljani 
je končal pravo v Gradcu in se leta 1860 zaposlil v finančni prokuraturi v Ljublja­
ni. Že leta 1861 jo je zapustil in odprl svojo odvetniško pisarno v Ljubljani. Poleg 
svojega poklica je bil dejaven v javnih zadevah; postal je eden prvih voditeljev kranj­
skih Nemcev. Leta 1874 je bil izvoljen v kranjski deželni zbor in je v njem deloval 
do leta 1883. Duhoviti in spretni govornik je vedno znova ostro odbijal slovenske 
napade. Bil je: dolgoletni član deželnega odbora in deželnega šolskega sveta, Ijub-
- 406 -
Biografije nekaterih pomembnih kranjskih Nemcev politikov
Ijanskega občinskega sveta, odvetniške zbornice, predsednik Ustavovernega društva 
(kot odbornik mu je pripadal vse od ustanovitve), član ljubljanske krajevne skupi­
ne nemškega Schulvereina in podpredsednik Kranjske hranilnice. Umrl je leta 1893 
v Ljubljani.
Dr. Josef Suppan
Ta odlični vodja kranjskih Nemcev je bil rojen 9. 1. 1828 v Innsbrucku. Njegov oče 
Jakob je izviral iz Zasipa pri Bledu in je bil pred premestitvijo dolgo časa distriktni 
gozdar v Radovljici, nazadnje pa okrajni gozdarski mojster prvega razreda v Brunč­
ku. Josef Suppan je opravil osnovno šolo in nižjo gimnazijo v Meranu, nato je bil 
dve leti dijak ljubljanske gimnazije, zadnja letnika pa je obiskoval v Innsbrucku. Tam 
je leta 1851 tudi diplomiral na pravni fakulteti. Leta 1848 so ga innsburški študent­
je poslali na posvetovanje na Dunaj, po vrnitvi pa se je udeležil dveh bojev z Italija­
ni na južnem Tirolskem. Svojo prvo službo je dobil pri komorni prokuraturi v Ljub­
ljani. Nekaj časa je bil koncipist pri dr. Burgerju v Ljubljani in dr. Foreggerju v Ce­
lju, nato pa dve leti odvetnik na Ogrskem. Leta 1856 je bil imenovan za odvetnika v 
Novem mestu in tam so mu leto zatem zaupali še notariat. Kmalu po prihodu v Novo 
mesto se je poročil z Anno Dimitz, hčerko računskega svetnika Franza Dimitza. Leta 
1861 se je kot odvetnik preselil v Ljubljano in se posvetil političnemu delu. Istega leta 
so ga dolenjska mesta izvolila v kranjski deželni zbor. Temu novemu političnemu tele­
su je pripadla naloga organizirati deželno upravo in dr. Suppan je pri tem izvrstno 
sodeloval. Leta 1873 je bil izvoljen v državni zbor (poslanec do 1879). Ob tej izvolitvi 
je odložil svoj deželnozborski mandat. Nepozabno je njegovo dvajsetletno delovanje v 
ljubljanskem občinskem svetu (od 1864 do 1883), od 1869 do 1871 pa je bil tudi 
ljubljanski župan. Njegovo najpomembnejše delo je bilo izvrstno izvedeno financiranje 
mesta prek ljubljanskega loterijskega posojila. Iz tega naslova je bilo uresničenih veli­
ko projektov, ki jih je pripravil nemški občinski svet, večinoma pa jih je izpeljalo slo­
vensko občinsko zastopstvo, ki ga je nasledilo.
Suppan ni slovel le kot komunalni politik, temveč tudi kot izvrsten pravnik. Kot sod­
nik je bil sprejet na avstrijsko državno sodišče takoj oh njegovi ustanovitvi leta 1869 
in mu pripadal kar 25 let. Po tem ga je parlament predlagal za člana upravnega so­
dišča in to funkcijo je opravljal vse do svoje smrti.
Leta 1886 je bil sprejet v direkcijo Kranjske hranilnice kot kurator. Tako si je prido­
bil področje, ki ga nihče ni obvladal bolje kakor on. Najbolje se je izkazal z ohrani­
tvijo šole nemškega Schulvereina (dotacije Kranjske hranilnice). Tudi druge naložbe 
Kranjske hranilnice, najtrdnejše opore nemških oporišč na deželi, je treba pripisati 
njemu - predvsem graditev stavbe filharmonije, priprave za gradnjo nemškega gleda­
lišča, financiranje gradnje dolenjske železnice itd. Reorganiziral je Kranjsko hranilni­
co m izboljšal njeno delovanje. Nemška društva, predvsem gasilsko v Ljubljani, so 
imela v njem velikega zaščitnika in pospeševalca. Umrl je 5. 7. 1902. Kranjska hra­
nilnica je junija 1903 postavila v svoji dvorani njegov doprsni kip. Bil častni meščan 
l-lubijane in večkrat odlikovan.
- 407 -
Biografije nekaterih pomembnih kranjskih Nemcev politikov
Lina Kreuter-Galle
Izhajala je iz družine Galle, ene zaslužnejših za nemštvo na Kranjskem. Deležna je 
bila izvrstne vzgoje in izobrazbe, že kot dekle pa je delovala na narodnozaščitnem po­
dročju, kar je bilo ob njeni poroki 1885 omenjeno tudi v Laibacher Wochenhlattu. 
Posebno je bila dejavna v Ljubljanskem nemškem Turnvereinu, ki se ji je ob poroki 
zahvalil z akvarelom Ljubljane. Ko se je po ločitvi vrnila v Ljubljano, je postala ena 
vodilnih nemških žensk in voditeljica krajevne skupine Südmarke. Z bleščečimi prire­
ditvami je znala, poleg organizacije družabnih dogodkov, nabrati tudi dovolj denarja 
za narodnoobrambno delo. Lina Kreuter-Galle je zrasla v boju, ki je bil nemštvu vsi­
ljen, in je desetletja, obdarjena z duševnimi in telesnimi prednostmi, vztrajala v prvih 
vrstah. V septembrskih dogodkih leta 1908 je bila neutrudna in je sodelovala tudi v 
odposlanstvu, ki ga je Ljubljansko nemško meščanstvo poslalo najvišjim vladnim vr­
hovom z zahtevo, da Nemcem na Kranjskem zagotovijo zadovoljivo varnost. Njenemu 
vplivu, ki je segal do najvišjih krogov, se je treba zahvaliti, da je cesar Franz Josef iz 
svojih zasebnih virov daroval 20.000 kron za gradnjo nemškega gledališča v Ljublja­
ni, kar je takrat v javnosti zbudilo veliko zanimanje in je bilo primerno vrednoteno 
tudi pri Slovencih. Lina Kreuter-Galle je bila izvrstna govornica. Ni se bala naporov 
ter je po vsej državi v ženskih krogih predavala o položaju nemštva na Kranjskem in 
v južni Avstriji, tako pa agitirala v korist zaščitnih društev. Malo pred prvo svetovno 
vojno se je preselila v Gradec. V svoji oporoki je vse premoženje zapustila Südmarki, 
češ naj se uporabi za štipendije visokošolcem in tako ustanovi fundacija z njenim 
imenom. Seveda je izrecno določila, da se za njene štipendije lahko potegujejo le arij­
ci, pri čemer naj imajo prednost kranjski Nemci.
- 408 -
O OSCARJU PLAUTZU IN NJEGOVIH
NEMCIH NA KRANJSKEM
(DIE DEUTSCHEN IN KRAIN)
Akademsko tehnično-ferialno društvo Carniola je - kakor trdi Oscar Plautz - nasta­
lo leta 1884 na pobudo dr. Binderja, ki je takoj ob svojem prihodu leta 1878 opazil 
kvarne sadove slovenizacije po srednjih šolah v Ljubljani:
V ljubljanski gimnaziji je bila poučevalni jezik sicer nemščina, vendar so bili 
profesorji v glavnem Slovenci. To dejstvo, združeno z vplivom slovenskih sošol­
cev, je pripeljalo celo do tega, da so mnogi sinovi nemških staršev postali na­
rodno mlačni, neodločni in ravnodušni, nekateri pa so celo odpadli od svojega 
naroda. Zato je dr. Binder uvidel potrebo po narodni vzgoji nemške mladine. 
Skupaj s kolegoma Gartenauerjem in Nedvedom ter visokošolcema filozofom 
Haufnom in pravnikom Pessiackom je ustanovil Carniolo.wn
Društvo se je razvijalo ob slavljenju velikonemških idej in spopadih s Slovenci. Ob 
njegovi dvajsetletnici je imel na slavnostnem zborovanju v Kazini glavni govor kandi­
dat za pravnika Oscar Plautz, namestnik društvenega govornika in eden najbolj gorečih 
Binderjevih gojencev. Med njegovim govorom je na Kazino deževalo kamenje, raz­
kačena množica Slovencev, ki je vedela, da v Kazini zborujejo narodni sovražniki, je 
besnela. Vendar to mladeniča v njegovem zanosnem, idealov polnem govoru ni moti­
lo. Še več. “Drhali” v posmeh so postajale njegove besede čedalje bolj odkritosrčne in 
drzne. Plautz je slavil Carniolo, enega okopov kranjskega nemštva, društvo, ki utrjuje 
domovinsko zavest svojih članov in jih vzgaja v značajne osebe:
Proslave velikih jubilejev so vedno znova priložnost, da sonarodnjake znova in 
znova opomnijo na resnico oziroma utrdijo v zavesti, da so Nemci na Kranj­
skem potomci bajuvarskih kolonistov in poznejših nemških naseljencev ter kot 
taki polnopravni del velikega nemškega naroda. Spomniti se moramo, da so 
nemški predniki prinesli deželi kulturo, ki se nam danes tako pogosto postav­
lja po robu v slovanski preobleki. Nemški prazniki so potreba, priložnost, da v 
kranjskih Nemcih oživi nemška zavest, tako da lik ‘"poštenega Nemca'’, ki ga 
Wendi [Slovenci, op. a.] tako pogosto omenjajo ali bolje rečeno psujejo, v ško­
do nemške stvari ne bo postal splošno razširjen.
Zatem je govornik opisal dvajsetletno društveno pot ter vse ovire in nizke prijeme 
nasprotnikov. Njim navkljub se je z leti zgrinjalo čedalje več somišljenikov pod pra­
por Carniole, da bi se skupaj bojevali za čast, svobodo in domovino, kar je visoki 
cilj vsakega burša.
»ii
O. Plautz - Die Deutschen in Krain, str. 269-270.
O Oscarju Plautzu in njegovih Nemcih na Kranjskem
Pri tem je govornik opomnil na srečno okoliščino:
Staro nemško burševstvo si je za svoje geslo izbralo tisto, kar je izpolnilo nje­
gove sanje in hrepenenje, tako da je po načrtu velikega Bismarcka nastalo ce­
sarstvo Nemcev, skovano iz krvi in železa. Tudi Nemci Ostmarke naj bi imeli 
podobno upanje, da pod bojnim krikom - Čast, svoboda, domovina! - dosežejo 
svoj cilj in nemškemu narodu v teh deželah priborijo prevlado.
Zatem se je ognjeviti govorec ukvarjal še s prednostmi oziroma lastnostmi (samoza- 
tajevanje, moškost), ki naj bi jih član Carniole imel pred nečlani burševskih dru­
štev, in hkrati opozoril na lepo število pokončnih narodnozavednih mož, ki jih je v 
teh letih vzgojila Carniola.1012
Desetletja so minila, gorečnost za nemštvo in posebno za kranjsko nemštvo pa pri 
Plautzu kljub grenkim izkušnjam ni popustila. Plod te ljubezni in predanosti je 
njegovo obsežno delo Nemci na Kranjskem, ki je najverjetneje nastalo kmalu po 
drugi svetovni vojni in katerega tipkopis hrani Deželni arhiv v Gradcu. Plautz je v 
uvodu zapisal, da ga je k pisanju vodila želja, da bi potomcem kranjskih Nemcev, 
pa tudi nemškemu ljudstvu sploh ohranil sliko razmer na Kranjskem do konca 
habsburške monarhije.
Zal se o Oscarju Plautzu samem ni ohranilo mnogo podatkov. Iz popisne pole dru­
žine Plautz je razvidno, da je bil sin Marije, rojene Gregorič, in Ivana Nepomuka, 
trgovca (agenta), ki je iz Železnikov prišel v Ljubljano leta 1851. Rodil se je 19. 9. 
1881 v Spodnji Šiški. Doktor prava je postal konec leta 1910. Živel je na Rimski ce­
sti 24. Po krajšem službovanju v odvetniški pisarni je postal uradnik - tajnik Kranj­
ske hranilnice, pozneje je bil celo bančni ravnatelj. Konec leta 1914 se je preselil v 
lastno stanovanje (Ul. Simona Gregorčiča 4). Dne 1. 3. 1922 je odšel v Zemun. Kdaj 
se je izselil v Avstrijo, ni jasno.1013
Obsežno gradivo (na več kakor 540 straneh) odseva predvsem željo, da bi bralca 
prepričalo o titanski zmogljivosti in velikanskem vplivu, ki naj bi ga imeli kranjski 
Nemci na gospodarsko, kulturno in politično življenje dežele. Glede na Plautzevo 
izpričano narodnopolitično usmeritev in z upoštevanjem tega, da je bil sam zagri­
zen soudeleženec takratnega dogajanja, se seveda postavlja dvom o objektivnosti 
njegovih interpretacij oziroma korektnosti povezovanja dejstev, na katerih slonijo 
njegove trditve. Prav tako se Plautz ni obremenjeval z znanstvenim aparatom v da­
našnjem smislu in tako opomb v njegovem delu ni. Čeprav je seznam literature in 
časopisov (navedenih je tudi nekaj splošnih slovenskih del ter časopisa Slovenski 
narod in Slovenec), iz katerih je jemal podatke, dodan na koncu tipkopisa, je bra­
lec večkrat v dvomih glede virov konkretnih navedb. Kljub vsemu se zdi, da je veči­
na stvarnih navedb točna. Arhivskih virov Plautz ni uporabljal.
1012 D. S., 20. 9. 1904; članek z naslovom “Zu den Ausschreitungen in Laibach ”.
1013 ZAL, fond LJU 500, št. 2118.
- 410 -
O Oscarju Plautzu in njegovih Nemcih na Kranjskem
Poglavja so sestavljena esejistično, v vsakem pa se pisec posveča eni ožji temi. In­
tenziteta nadrobnosti pisanja je zelo različna in kaže na široko zastavljeno, vendar 
pri nekaterih temah pomanjkljivo izdelano oziroma izvedeno zasnovo. Tako bralec 
v posameznih poglavjih srečuje zgolj kratek oris, ki naj bi predstavil cele komplek­
se problemov (npr. Politični razvoj Slovencev in Slovenci in južnoslovanska ideja, ki 
jima je namenil štiri oziroma dve strani tipkopisa), je pa tudi dosti poglavij, ki po­
drobneje opisujejo delovanje društev (npr. Društvo kranjskih učiteljev in ljubljanski 
šolski časopis ali Nemško tiskarstvo na Kranjskem, ki jima je namenil pet oziroma 
štiri strani). Plautzevo pisanje tako ni sistematično in celovito zgodovinsko delo. Je 
skupek različno obsežnih in različno izčrpnih poglavij, od katerih vsako posebej 
obravnava neko institucijo, društvo, obdobje, območja ali skupino ljudi, včasih pa 
se ukvarja tudi s posebnim problemom. Poglavja so deloma združena v sklope. V 
vsem besedilu je sicer najti prav koristne podatke, vendar je občasno dolgovezno 
(poglavje Kranjski deželni zbor obsega npr. nadrobne opise tem deželnozborskih se­
zon, poglavje Ljubljanski občinski svet pa je za obdobje 1861-1869 po večini prepis 
odlomkov Škerlove Ljubljane v prvem desetletju ustavne dobe) in utrudljivo.
Branje tako zahteva potrpežljivost, iskanje stvarnih podatkov pa je večkrat zamud­
no. Eno zanimivejših poglavij so vsekakor biografije kranjskih Nemcev - politikov, 
znanstvenikov, pisateljev in umetnikov, pa tudi pisanje o posameznih društvih in 
gospodarsko-finančnih korporacijah.
Pri tako obsežno zastavljeni nalogi so se Plautzu, ki je bil po poklicu pravnik, mar­
sikatera dejstva izmuznila. Precej zadev mu ni bilo znanih (npr. Winklerjevo šika­
niranje nemških uradnikov v osemdesetih letih 19. stoletja), nekatere je spregledal 
(npr. nič ne ve o nemški udeležbi na občinskih volitvah v Ljubljani v devetdesetih 
letih), spet druge pa očitno raje zamolčal (npr. mednemški obračun na Kočevskem 
po letu 1904).
Vendar ni namen te predstavitve, da bi se podrobneje spuščala v kritiko Plautzevega 
pisanja. Kljub vsemu gre za precej pomembno in obsežno zbirko podatkov, ki je vse­
kakor lahko iztočnica ali pomembna dopolnitev za preučevanje zgodovine segmentov 
društvenega, kulturnega, gospodarskega in političnega življenja na Kranjskem.
- 411 -
Slovenische Kulturarbeit.
Glasveranda des deutschen Kasinos in Laibach
am Morgen nach dem windischen Überfall, am 20. September 1908
Septembrski dogodki 1908 - različni videnji istega dogodka
ZAKLJUČNI POVZETEK
Ljubljanski oziroma kranjski Nemci so v obdobju 1861-1893 v svojih idejno-poli- 
tičnih usmeritvah nihali med odkrito opredelitvijo za nemštvo in precej nadnacio­
nalno razglašanim liberalizmom. Že leta 1861 se v brošuri Das Deutschthum in 
Krain odkrito zapišejo trditve, da je Kranjska nemška dežela, Slovenci pa da niso 
narod, temveč ena od političnih strank v deželi. Velikonemške ideje so stopale v 
ospredje ves čas, enkrat bolj, drugič manj, posebno pa so bile priljubljene med fran- 
cosko-nemško vojno oziroma neposredno po njej.
Tako so se kranjski ustavoverci na svojem zborovanju 15. 3. 1871 odločili, da se nji­
hova stranka programsko pridruži sklepom, sprejetim na nemškoliberalnem stran­
karskem dnevu 26. 2. 1871.
To je bilo gotovo nedvoumno, jasno opredeljevanje za nemško narodno idejo. Ven­
dar so imeli kranjski ustavoverci ob tem dejanju le nekaj slabe vesti. Schaffer je 
Nemce opravičeval, češ da se programa ustavoverne in nemške narodne stranke v 
poglavitnih točkah skoraj prekrivata, zato ta povezava ni tako zelo moteča oziroma 
pomembna:
Ustavi zvesti pripadniki drugih narodov so tako maloštevilni, da v sedanjem 
kritičnem trenutku niso sposobni delovati in morejo, če želijo zaščititi svoja sta­
lišča, to storiti le v povezavi z nemško stranko. Vsak svobodomiselnež mora v 
nemški tabor. Zdaj je cilj potolči skupnega sovražnika ter zaščititi ustavo in 
svobodo, šele nato pridejo druge naloge.
Deschmann je pri tem tolažil dvomljivce s čudnim izmotavanjem, češ da se mora 
to zgoditi zaradi maloštevilnosti nenemških ustavovercev ter da so Nemci tako kul­
turni in plemeniti, da tudi njihov nacionalizem nima rasnega predznaka, temveč je 
naravnan predvsem kulturno, zaradi česar je upravičeno oziroma glede na zahteve 
časa tudi nujno biti v nemškem taboru, čeprav nisi Nemec:
Program nemškega strankarskega dne temelji na ustavnem načelu, izhaja iz 
ljudi, ki nemških interesov ne branijo s stališča rase, ampak kulture, napredka 
in obstoja Avstrije. Zato s tem programom tudi popolnoma soglašam.
Kljub temu da kranjski ustavoverci niso tajili navezanosti na nemštvo, so vse tja do 
devetdesetih let 19. stoletja igrali bolj na karto liberalizma in trdili, da so liberali­
zem. nemštvo, kultura, napredek in omika pravzaprav identični pojmi. Računali so, 
da bi s prevlado liberalizma prevladala tudi mogočna nemška kultura, in menili, 
da lahko dosežejo več, če pustijo nemški nacionalizem v ozadju, bolj pa poudarjajo 
svobodomiselnost in antiklerikalizem. Z izgovorom, da mora biti moderna in svo­
bodna država urejena enotno, so zagovarjali centralizem, ki je po logiki tedanjih 
razmer prinašal germanizacijo. Prav zato so častili decembrsko ustavo, ki je ta si­
stem uzakonila, in od tod tudi ime, ki so si ga leta 1868 izbrali za svojo stranko 
oziroma - uradno poimenovano - društvo. Takrat je nemški tabor v Ljubljani in na
- 413 -
Zaključni povzetek
Kranjskem dokončno dobil svojo obliko: prej je obstajal bolj neformalno in se kam­
panjsko združeval ob vsakokratnih volitvah. Kljub krepitvi slovenske narodne zave­
sti in odporu slovenskega prebivalstva proti njihovim težnjam, ki se je najočitneje 
kazal v neprestanih izgredih oziroma fizičnem obračunavanju (ti obračuni se začne­
jo s spopadom v Santlovi veži 1867 in trajajo vse do konca monarhije), so ljubljan­
ski oziroma kranjski ustavoverci skoraj ves čas iskali stik s “sorodnimi” dušami med 
Slovenci. Njihov cilj je bilo udejanjenje velike liberalne stranke na Kranjskem, v ka­
teri bi bili združeni predvsem vsi razumniki ne glede na “etnografski” izvor. Ta 
stranka naj ne bi imela odkritega narodnega predznaka, ampak naj bi bila zaveza­
na splošnemu načelu čaščenja kulture, znanosti, napredka in omike. Toda po svo­
jem naboju ni mogla biti drugega kakor nemška. Za razsvetljevanje ljudskih, pred­
vsem kmečkih množic je bilo po tej miselnosti odgovorno predvsem šolstvo, ki bi 
se moralo učinkovito postaviti po robu “škodljivemu” vplivu duhovščine; te pa se - 
z razmeroma redkimi izjemami, ki jih je bilo najti v glavnem le med višjo du­
hovščino - ni in ni dalo pripraviti do spoštovanja ustavovernih idej. Šolski sistem 
je bil, posebno v sedemdesetih letih 19. stoletja, z dajanjem prednosti nemščini kot 
učnemu jeziku resna germanizacijska grožnja. Nemški stvari je koristil tudi sistem 
visokega šolstva, saj so se kranjski študentje v glavnem izobraževali na univerzah v 
nemškem delu Avstrije. Liberalnim učiteljem so učinkovito stali ob strani ustavo­
verni uradniki, ki so z dosledno uporabo nemščine pri uradnem poslovanju vsak 
dan prepričevali ljudi o nujnosti znanja tega jezika. Vse “prednosti” nemške kultu­
re so bile torej nedvoumne. Voda na ta mlin je bila tudi pretežna gospodarska na­
vezanost Kranjske na Štajersko in Koroško ter druge nemške kronovine.
Ves ustavoverni, nemški oziroma vsaj nemštvu prijazni sistem je seveda pričakoval 
podporo vlade in jo zvečine tudi prejemal. Naloga vlade je bila tudi, da skrbi za 
ukrotitev najbolj neposlušnih in motečih posameznikov na Kranjskem.
Kranjska ustavoverna stranka, utemeljena na zgoraj opisanih načelih, je bila precej 
odprta in strpna. V svoje vrste ni sprejemala samo Nemcev, temveč tudi ljudi, ki 
so bili po svojem rodu Slovenci, Židje ali Čehi in so bili po veroizpovedi bodisi ka­
toliki bodisi protestanti. Tudi prostozidarji so ji bili vse prej kakor mrzki. Stranka 
je zagovarjala toleranco, dosledno nasprotovala antisemitizmu, ki je takrat “krasil” 
Slovence, in zagovarjala versko strpnost; ta pa je bila zlasti pripadnikom slovenske­
ga tabora, ki je bil prežet s katolicizmom, tuja.
Videti pa je, da ustavoverna stranka (ob svoji načelni odprtosti) navznoter nikakor 
ni bila monolitna. Tako so se npr. po poročilih v Slovenskem narodu med kranjski­
mi ustavoverci sredi leta 1873 porajala nesoglasja v zvezi z državnopravnimi vpra­
šanji. Starejši člani stranke so baje na nekem zasedanju hoteli sprejeti resolucijo 
podpore sklepom s strankinega dne v Töplitzu, mlajši pa bili odkrito za Bismarcka 
in Deutsche Zeitung. Slovenski narod je dr. Schafferja, ljubljanskega kandidata na 
prvih državnozborskih volitvah, razglasil za mladonemca, ki je enako kakor Fore­
gger v Celju pripadal nemškonacionalni stranki. Tej je sam Herbst očital, da škili v 
Prusijo in naj bi ji nameraval prodati vso Avstrijo. Drugače od ognjevitega Foreg­
gerja je baje Schaffer skrbno pazil, da ne razkrije svojih veleizdajalskih stališč, in se 
venomer ogibal teh vprašanj.
- 414 -
Zaključni povzetek
Ustavoverci so se med seboj seveda zelo dobro poznali in jasno je bilo, kdo je pra­
vi Nemec, kdo slovenski odpadnik, kdo je častilec svobodomiselnosti, kdo preračun­
ljivi birokrat, kdo častilec Bismarcka, kdo konservativni veleposestnik ... Jasna je 
bila tudi kastna lestvica, ki so jo določale premoženjsko-stanovske razlike in “ugled­
nost” oziroma starodavnost družine, iz katere je nekdo izhajal. Vse te delitve so se­
veda prinašale manjše ali večje pretrese, vendar je bil skupni interes skupin znotraj 
stranke dovolj koheziven, razglašana uradna načela pa dovolj splošna. Tako so bili 
mogoči precej široki razponi ...
Ustavoverec je bil Deschmann, ki je razglašal, da ni Nemec, temveč Kranjec, ki mu 
je jezik, v katerem je ustvarjal Prešeren, svetinja, in se hvalil, da mu je blagor pre­
prostega kranjskega ljudstva čez vse - v nasprotju z “narodnimi kričači” oziroma 
“poklicnimi Slovenci”. Ustavoverec je bil tudi Schaffer, ki ga je - kakor smo videli - 
Slovenski narod označeval za mladonemca Foreggerjevega kova. Ustavoverci so bili 
pripadniki aristokracije, ki so sedeli v veleposestniški kuriji deželnega zbora, hkrati 
pa tudi nekateri drobni ljubljanski obrtniki, ki so menili, da je biti ustavoverec do­
bro za njihove posle. Med ustanovernimi somišljeniki so se znašli prepričani svobo- 
domiselneži, kakršna sta bila Kaltenegger ali Suppan, in ni jih motilo, da je bil med 
njimi celo zloglasni “trdorokec”, birokrat Laschan, ki so mu očitali, da je imel zlate 
trenutke svoje kariere med Bachovo strahovlado. Prav tako se niso preveč zmrdo­
vali, ko se jim je pozneje pridružil fanatični nacionalist in antisemit Binder. Seveda 
je bilo ob tako širokih merilih razumljivo, da bi v svoje vrste sprejeli tudi zmerne 
Slovence, če ti ne bi poudarjali potrebe po uveljavitvi narodnih pravic in bi se ome­
jili na ljubezen do ljudstva Deschmannovega tipa. Paradoksalno je takim sporazu­
mom (po vesteh Slovenskega naroda) najbolj zagrizeno nasprotoval prav Desch­
mann. Kakor smo videli, sta se ustavovercem v tej smeri med Slovenci zdela precej 
“dozorela” Razlag in Stritar. Ves čas so - tudi potem, ko so imeli očitno politično 
premoč - ponujali Slovencem kompromis oziroma sodelovanje, kar se je (ob slo­
venskih zavrnitvah) izmenjevalo z užaljenim zaklinjanjem, da se s takimi zlaganimi 
liberalci nikoli ne bodo dogovarjali. Kljub vsemu prizadevanju in velikemu pričako­
vanju pa združitve med ustavoverci in mladoslovenci, ki naj bi po “žametni” poti 
dokončno porazila slovenski nacionalizem in zapretila duhovščini, ni bilo. Mlado­
slovenci oziroma bolj liberalno usmerjeni Slovenci se za tako radikalen korak niso 
odločili. Morda je k temu pripomogel Taaffejev prihod, ki je dokončno spodnesel 
podlago ustavoverne prevlade na Kranjskem. Naklonjenost vlade je bila vsekakor 
usodna karta. Ko se jim je izmaknila, se je ustavoverna hišica iz kart na Kranjskem 
porušila do tal.
Ker je bil kolaž, iz katerega je bilo sestavljeno njihovo telo, tako raznovrsten, so 
bile resolucije in razglašane politične opredelitve kranjskih ustavovercev vedno 
zmerne, previdne in dobro utemeljene. Skrbno so pazili, da se ne bi dokončno za­
prla ta ali ona vrata, da se ne bi med seboj prehudo sprli ali kakor koli zamerili 
vladi. Morda je to razlog, da so dosti prej kakor drugi Nemci v monarhiji sprejeli 
zasedbo Bosne in Hercegovine kot dejstvo in celo poudarili, da je ta manjše zlo od 
trializma. Kranjski Nemci so tako leta 1881 pozdravili ustanovitev Združene levice 
(Vereinigte Linke), ki je bila s svojim liberalizmom in zmerno nacionalno držo po
- 415 -
Zaključni povzetek
njihovem okusu. Tako so se tudi še marca 1885 z resolucijo zahvaljevali poslancem 
Združene levice za odločno in prepričljivo zastopanje interesov skupne države, us­
tave in nemštva. Vse od cepitve Združene levice je bilo videti, da kranjski Nemci 
podpirajo Nemški klub in ga zagovarjajo pred Schönererjem. Ob vnovični združitvi 
liberalnih Nemcev v Združeno nemško levico so tej, kakor je poročal Laibacher 
Wochenblatt 17. 11. 1888, poslali navdušeno pozdravno brzojavko in zatrjevali, da 
so že od nekdaj sledili načelom, ki so zapisana v njenem programu. Poudarili so 
tudi, da so prav oni ob nenehnem pritisku premočnega nasprotnika lahko spoznali, 
kako pomembno je uravnoteženo zavzemanje za državne in narodne interese. Nas­
ploh se zdi, da so bili kranjski Nemci od druge polovice osemdesetih let 19. stolet­
ja čedalje bolj osredotočeni na lastne deželne probleme. Dunajska politika se je 
umaknila v ozadje njihovega zanimanja. Vedno večkrat lahko naletimo na njihove 
ocene, da se lahko zanesejo le na svoje sile. Tako nas ne preseneti navedba iz go­
vora grofa Barba leta 1908 ob ustanovitvi Nemškega narodnega sveta za Kranjsko, 
da so se kranjski Nemci vseh barv in frakcij povezovali:
V času najhujšega pritiska se je nemško meščanstvo v Ljubljani leta 1894 spet 
zbralo in ustanovilo Nemško stranko (Deutsche Partei), v kateri so se bratsko 
našli staroliberalci, konservativci, nemški nacionalci in nemški radikalci.
Zveze z državnozborskimi liberalnimi poslanci in visokimi dunajskimi politiki oziro­
ma uradniki so vedno igrale pomembno vlogo pri doseganju političnih ciljev ljub­
ljanskih oziroma kranjskih Nemcev. O tem priča uspešnost poznejšega Schweglove- 
ga in Egerjevega lobiranja v vseh kriznih trenutkih.
Previdno-lojalna drža do vsakokratne vlade pa se je pri kranjskih Nemcih kot para­
doks ohranila še potem, ko jim te niso bile več naklonjene. Zato so si - kakor smo 
videli - kranjski Nemci oziroma njihovi voditelji konec avgusta leta 1883 prislužili 
ostro obsodbo bolj radikalnih sorojakov iz spodnje Štajerske:
Namesto energične obrambe je značilna komodna spravljivost. Višji narodni 
čut izrinjajo izbruhi lojalnosti, ki vzbujajo posmeh nasprotnikov, nezaupanje 
vsake vlade in zaničevanje tovarišev v drugih deželah. Njihova večna napaka 
je bila vera, da bodo z lojalnim dobrikanjem in boječim zatajevanjem narod­
nega čuta izprosjačili zaščito pri vsakokratni vladi.
Narodu, ki se danes temu priklanja, so štete ure - na milost in nemilost je 
prepuščen sovražnikom. Primer za ta teorem so priskrbeli kranjski Nemci. Kaj 
so dosegli v teku let s svojo vztrajno lojalnostjo? Ali so si priskrbeli zaščito ka­
tere koli vlade? Nekateri izmed njihovih tako imenovanih vodij bi znali o tem 
med zelo intimnimi prijatelji povedati marsikaj. Nemško ljudstvo na Kranj­
skem ne more imenovati niti ene pridobitve, ki bi jo dobilo kot nadomestilo za 
svoj politični ugled.
Videti je, da so kranjski Nemci z nastopom Taaffejeve vlade in Winklerjevim priho­
dom na položaj deželnega predsednika ostali brez pravih rešitev. Nekdanje politike 
niso mogli več izvajati, saj je bila odvisna od tega, da jim je vsakokratna vlada na­
klonjena, svojih političnih usmeritev pa niso mogli toliko spremeniti, da bi postali 
za vlado sprejemljivi. Še več. Kljub ostrim kritikam iz Celja, da so narodno prema­
lo radikalni in da niso dovolj protivladni, so bili kranjski Nemci za novo vlado še
- 416 -
Zaključni povzetek
vedno veliko preveč moteči. Že ob nastopu Taaffejeve vlade so odkrito razglašali, 
da nameravajo skupaj z veliko nemško-avstrijsko stranko nasprotovati vladni politi­
ki, ki je državi škodljiva. Tako so se znašli v (o)poziciji, ki je niso bili vajeni. Vladni 
zastopnik, deželni predsednik Winkler, je bil z njimi vse prej kakor mil. Začele so 
se vrstiti premestitve najuglednejših ustavovercev, ki so bili po večini uradniki, vlad­
na podpora slovenski stranki je bila ob volitvah in tudi sicer jasna, pisanje uradne­
ga časopisa Laibacher Zeitung je postalo proslovensko, namigi uradnikom glede nji­
hove usmerjenosti pa nedvoumni. Ko so Slovenci prevzeli oblast v Ljubljani na 
občinskih volitvah leta 1882 in vnovič zavzeli kranjski deželni zbor leta 1883, se je 
začela kalvarija kranjskih ustavovercev. Samoumevno so od njih odpadli vsi, ki so 
pristopili k njim iz koristoljubja. Se več, množilo se je število Nemcev (navadnih 
meščanov in aristokratov), ki so bežali v slovenski tabor in postajali “Slovenci nove­
ga kova”. Oropani vsake moči in veljave ter izpostavljeni zmernemu, a stalno na­
predujočemu šikaniranju, so se kranjski Nemci spustili v besno-onemogle časopisne 
napade na deželnega predsednika Winklerja. Dražili so ga toliko časa, da prepovedi 
razširjanja posamičnih člankov niso več zadostovale in je ustavil tiskanje njihovega 
dnevnika Laibacher Tagblatt. Svoje izpade so kranjski Nemci potem v zmernejši ob­
liki nadaljevali v tedniku Laibacher Wochenblatt, ki je izhajal v Gradcu do leta 
1893. To pa je zajemalo bolj ali manj vso njihovo dejavnost na političnem področju, 
če odštejemo lobiranje pri nemških državnozborskih poslancih, kar je povzročilo 
zgolj brezplodne interpelacije v parlamentu in protislovensko gonjo v nemškolibe- 
ralnih dnevnikih. Volitev se kranjski Nemci - zato ker niso imeli možnosti za us­
peh - vse do konca devetdesetih let 19. stoletja niso udeleževali. To držo so opra­
vičevali s “terorjem” vlade, kar seveda ni bil poglavitni niti edini razlog. Ustavover­
na stranka je počasi ugašala, njeni dodobra razredčeni privrženci so se tja do de­
vetdesetih let 19. stoletja enkrat na leto zbrali v skromnem številu, zgolj zato da so 
ugotovili poslabšanje razmer od prejšnjega leta. Ob teh priložnostih so se potrti vo­
ditelji kranjskih Nemcev medsebojno nemočno prepričevali, da Taaffejev režim ne 
more večno trajati, saj da je v Avstriji proti Nemcem nemogoče vladati ipd. 
Vzporedno s tem političnim umiranjem je tekel proces preobrazbe. Iz stranke, ki je 
kot (vsaj navidez) nadnacionalna hotela vladati in obvladovati deželo, se je ta poli­
tična tvorba dejansko začela spreminjati v stranko, ki je bila zastopnica narodne 
manjšine. V tej vlogi ohranjanja narodnega jedra pa so se kranjski Nemci izkazali 
 odpoklican Win­
kler, so kranjski Nemci ugotovili, da je bila njihovi stvari na Kranjskem v dolgih le­
tih prizadejana nepopravljiva škoda:
Nemškoliberalna stranka in nemštvo na Kranjskem nasploh sta ob Winklerje­
vem odhodu v tako neugodnem položaju kakor še nikoli.
to obdobje krize je značilno, da so se med kranjskimi Nemci, ki so do takrat 
ohranjali zmerno usmeritev, začele širiti tudi radikalne ideje. Sicer je res, da je nji­
- 417 -
Zaključni povzetek
hova uradna struja zagovarjala liberalno usmeritev in da so nasprotovali schönerer- 
janskim protiliberalnim in antisemitskim idejam, vendar je to popolnoma držalo le 
do srede devetdesetih let. Dne 25. 9. 1886 je tako v Laibacher Wochenblattu izšel 
članek, v katerem so z užitkom pisali o polomu antisemita Schönererja:
Potoval je po alpskih deželah, da bi nabral somišljenikov za svoje prenapete 
politične nazore, doživel pa je krepko zavrnitev.
Takrat so z zadovoljstvom ugotovili, da so bili poskusi Schönererjeva ščuvanja ljud­
stva proti nemško-liberalni opoziciji - kar je po njihovem počel v prid interesov 
vlade - neuspešni. Menili so, da gre za fanatični rasizem in divji boj proti Nem­
škemu klubu:
S fanatizmom se dajo kovati politični dobički, ne da pa se skrbeti za blagor 
ljudstva.
Laibacher Wochenblatt je dodal še, da ima Schönerer privržence le med nekate­
rimi mladci, a ti mu razen brezplačne reklame tako ne koristijo. Nasprotja v tem 
smislu so se pojavila tudi na sestanku kranjske ustavoverne stranke leta 1893, ko 
se je večina pritoževala nad nemško neslogo in se izrekla za nemško liberalno 
stranko, hkrati pa nasprotovala ekstremnim in antisemitskim elementom. Takrat 
je izpričani Schönererjev privrženec dr. Binder (na prelomu stoletja je v ljubljan­
skem Turnvereinu uvedel arijevsko člansko klavzulo in ustanovil burševsko Car­
niolo, ki je vzgajala mladino v skrajnem, celo rasnem nacionalizmu) poudaril, da 
morajo prerasti razlike, ki med Nemci na Kranjskem deloma obstajajo. Dejansko 
se je to zgodilo, namreč z uveljavitvijo sožitja med starim liberalizmom, ki se je 
uveljavil v desetletjih (poosebljal ga je novi vodja kranjskih Nemcev Schwegel), in 
agresivno nemškoradikalno smerjo (ki ji je načeloval Binder). Prvi je skrbel za vi­
soko politiko in koordinacijo nemških deželnih poslancev ter s svojim vplivom lo­
biral na Dunaju, drugi pa je deloval na terenu in si predvsem prizadeval “oza- 
veščati” nemško prebivalstvo, zlasti mladino. Ta nova formula preživetja kranj­
skih Nemcev se je izkristalizirala konec leta 1894 s preobrazbo že dodobra oko­
stenele ustavoverne stranke, ko je njeno vodenje prevzel Schwegel. Končala se je 
leta 1898, ko je dobila novo ime: Nemško društvo. Stari gospodje sicer niso bili 
najbolj zadovoljni s spreminjanjem statutarnih določb in novim značajem stranke. 
Starosta Suppan, ki je govoril tudi na prvem sestanku ustavoverne stranke 1868, 
je ob tej priložnosti natresel nekaj utrinkov iz zgodovine društva in priznal, da je 
društvena dejavnost, potem ko stranka ni bila več zastopana v političnih telesih, 
popustila. Sicer pa je poudaril željo volivcev, naj društvo vzcveti živahneje, čeprav 
je menil, da bi se to lahko zgodilo že po dotedanjem statutu. Kljub mnenju sta­
rega gospoda pa je prevladala reformistična struja, ki je zahtevala spremembe 
društvenih pravil s poudarjanjem varovanja pravic nemškega prebivalstva. Slednje 
naj bi bilo razvidno tudi iz imena društva. Tako so sprejeli predlog, naj bo novo 
ime Deutscher Verein (Nemško društvo). To, da nad temi spremembami ni bil 
navdušen niti drugi ostareli ustavoverni prvak Schaffer, je v svojem žalnem govo­
ru ob njegovi smrti razkril Binder.
Oživitev in reorganizacija stranke kranjskih Nemcev sta posrečeno sovpadali z nje­
nim novim vzponom na kranjskem političnem prizorišču. Tega je omogočil razkol
- 418 -
Zaključni povzetek
v slovenskem taboru ter dokončna cepitev v klerikalno in liberalno stranko. Kranj­
ski Nemci so tako postali zaželeni partner, s katerim sta ena in druga slovenska 
stranka poskušali doseči prevlado. Potem ko so se o zvezi z Nemci pogajali oboji, 
klerikalci in liberalci, je bil nazadnje sklenjen sporazum med slovenskimi liberalci 
in kranjskimi Nemci. Ta zveza, ki je trajala od leta 1895 do konca leta 1904 oziro­
ma začetka 1905, je vključevala usklajenost in medsebojne koncesije pri nastopa­
nju v deželnem zboru. Slovenskim liberalcem, ki so tako radi poudarjali svojo na­
rodno zavednost, je omogočila prevlado, po drugi strani pa jim je bila precej ne­
ljuba. Ves čas so morali poslušati očitke klerikalnih sonarodnjakov, da so se po- 
nemčurili in oprijeli Deschmannove politike. Te očitke so poskušali ovreči z vztraj­
nim dokazovanjem, da zveza z Nemci velja le za deželni zbor, sicer pa jih čisto 
nič ne ovira pri delovanju za narod. Omenjeno držo so podkrepili z ostrimi proti­
nemškimi nastopi v svojem časopisju in nenehnimi uličnimi izgredi proti ljubljan­
skim in domžalskim Nemcem. V takšno ravnanje so jih silili tudi klerikalci, ki so 
začeli pospešeno nastopati v vlogi slovenskih domoljubov in organizirati protinem­
ške demonstracije. Tako so morali “nesrečni” slovenski liberalci na terenu neneh­
no stopnjevati svoj protinemški tempo in “ubogi” kranjski Nemci so večkrat izjav­
ljali, da tako prostaško-divjaških izgredov proti njim ni bilo še nikoli prej. To ne­
naravno stanje ni moglo trajati v nedogled. Sodu je izbilo dno složno glasovanje 
slovenskih klerikalcev in liberalcev v deželnem zboru oktobra 1904. Takrat so vsi 
slovenski poslanci sprejeli protestno resolucijo, ker je deželni predsednik Hein ne­
sorazmerno pogosto uporabljal nemški jezik. Se bolj je Nemce prizadelo izglasova­
nje predloga, naj deželni zbor zavrne vse dopise deželne vlade v nemščini. Uskla­
jeno glasovanje, s katerim so slovenski poslanci dosegli, da je bil sprejet predlog 
za deželnozborsko volilno reformo novembra 1905, pa je kranjsko nemštvo pri­
tisnilo ob zid. Po tem predlogu naj bi se vpeljala splošna in enaka glasovalna pra­
vica. Veleposestniška kurija, ki je bila v celoti nemška in je bila steber nemškega 
političnega vpliva na Kranjskem, bi tako seveda izginila. Zaradi tega neposrednega 
napada je zveza med kranjskimi Nemci in slovenskimi liberalci dokončno ugasnila. 
Kranjske Nemce je rešil grozeče nevarnosti Schwegel s tajno diplomatsko akcijo. 
V svojih spominih baron Schwegel pravi:
Meni je v tem položaju pripadla težka naloga, da rešim, kar se še rešiti da, 
zato da se ne bi zapečatila naša prihodnost. V tajnih pogajanjih v notranjem 
ministrstvu, h katerim sem bil povabljen, sem dosegel popolno priznanje vseh 
pravic nemškega veleposestva in zagotovitev nemškega mestnega mandata v 
Kočevju. Dosegel sem tudi zakonsko uveljavitev enakopravnosti nemščine kot 
drugega deželnega jezika ter nekaj koncesij v zvezi z (opravilnim) redom dežel­
ne uprave in ureditev vodenja poslovanja deželnega zbora. Privoliti pa sem mo­
ral v povišanje števila deželnih mandatov, s čimer si je dr. Šušteršič v dežel­
nem zboru zagotovil absolutno večino - presegal jo je s komaj dvema glasovo­
ma. Moja stranka je sprejela ta dogovor v prepričanju, da ho to šibko večino 
dveh glasov - če je liberalna misel sposobna (pre)živeti - mogoče zlahka pre­
seči, kakor hitro se ho vlada spet obrnila k liberalnim nazorom, in tako v de­
želi spet vzpostaviti stanje, ki je v korist dežele obstajalo prej. In ko bi moja
- 419 -
Zaključni povzetek
stranka ostala zvesta načelom, ki sem ji jih priporočal, bi se to stanje spet 
vzpostavilo, posebno glede na sebično in brezobzirno zlorabo položaja, ki jo iz­
vaja današnja večina ter tako spravlja v nevarnost deželo in jo vodi v propad.
Deželnozborsko reformo so izvedli šele leta 1908. Zagotovila je sicer ohranitev 
“nemškega posestnega stanja” na Kranjskem, kakršno je izbojeval Schwegel,^prine­
sla pa je tudi trajno prevlado dr. Šušteršiča in njegove stranke. Pri tako popolni 
prevladi so seveda vse druge politične struje stopile v ozadje. V tej “novi dobi” so 
se ljubljanski Nemci lahko pohvalili le z dvema pridobitvama - z občinsko volilno 
reformo za Ljubljano leta 1910, ki je omogočila vrnitev nemškega zastopstva v ljub­
ljanski občinski svet, in z uvedbo državne policije za Ljubljano in okolico 1912, kar 
naj bi preprečilo protinemške izgrede. Kakor je bilo omenjeno, je bil Schwegel, ki v 
tem času ni več vodil Kranjskih Nemcev, nad tako politiko razočaran.
Zadnjo spremembo v politični organizaciji kranjskih Nemcev je prinesla državnoz­
borska volilna reforma leta 1906. Kranjski Nemci so izgubili dva svoja predstavni­
ka, ki sta bila voljena v veleposestniški kuriji, edini državnozborski mandat jim je 
bil zagotovljen v kočevskem volilnem okraju. Slednje je Še bolj razkrilo potrebo po 
političnem povezovanju, saj je ta državnozborski poslanec postal predstavnik vseh 
kranjskih Nemcev in ne le Kočevarjev. V teh okoliščinah je prišla na površje nem­
ška nesloga. Nemški krščanski socialci so se namreč polakomnili kočevskega man­
data in pričeli ustanavljati svojo politično organizacijo na Kočevskem. To je sproži­
lo burne izgrede med klerikalnimi in liberalnimi Kočevarji ter celo fizično obračuna­
vanje. Zato so kranjski Nemci začutili potrebo po svoji krovni politični organizaciji 
in tako so 4. L 1908 v Ljubljani ustanovili Nemški narodni svet za Kranjsko. Usta­
novni sestanek je pod vodstvom barona Schwegla potekal v balkonski dvorani Ka­
zine. Na zasedanje so prišli predstavniki iz vseh delov Kranjske in pripadniki vseh 
stanov, sodelovali niso le krščanski socialci - Kočevarji. Pomen in potrebnost nove 
organizacije je poudaril grof Barbo.
Dr. Ferdinand Eger je nato predstavil osnutek organizacije in navzoči so ga skoraj 
nespremenjenega sprejeli. Tako je - po zgledu nemških narodnih svetov drugih kro- 
novin - nastal Nemški narodni svet za Kranjsko. Izbrali so člane izvršnega odbora, 
za njegovega vodjo pa je bil izvoljen dr. Eger.
Liberalni Nemci so bili z delovanjem svojega Narodnega sveta za Kranjsko zelo za­
dovoljni. Po treh letih so njegov pomen presojali takole:
Do zadnjih let je nemška politika v Avstriji bolehala za fiksno idejo, da mora 
biti vsaka vlada nemška in centralistična. Končno je spoznala, da je zapuščen 
vsak, ki se zanaša na vlado in nemško ljudstvo, in je vzela zaščito političnih 
in narodnih interesov v lastne roke. Nastali so nemški narodni sveti kot insti ­
tucije, ki ne glede na različne politične programe nemških strank zastopajo iz­
ključno narodne interese Nemcev po kronovinah.
Tako je tudi na Kranjskem narodni svet stalno v stiku z nemškimi deželnimi 
poslanci, posebno ko gre za sprejemanje zakonov in ko je treba ščititi nemške 
narodne interese. Pri tem gre posebna zahvala knezu Auerspergu, vodji dežel- 
nozborskega nemškega kluba, namestniku deželnega glavarja baronu Lichten- 
bergu in deželnemu odborniku grofu Barbu ...
- 420 -
Zaključni povzetek
Narodni svet je podpiral delovanje Schulvereina, skrbel za vodenje nemškega 
tiska, uspešno posegel v občinske volitve, pripravljal ljudstvo na štetje prebi­
valstva in nadzoroval izvajanje štetja. Skrbel je še za posredovanje služb, zani­
mal se je za volitve v davčne komisije ter volitve v gospodarsko sodišče in tr­
govsko zbornico; v le-tej imajo Nemci tudi zastopstvo v prezidiju.
Kranjski Nemci so vse do konca monarhije ohranili, kakor so sami radi označevali 
- nemško posest na Kranjskem. Obranili so obstoj veleposestniške kurije v kranj­
skem deželnem zboru, zagotovili so si zastopnika v državnem zboru in po 27 letih 
so se vrnili v ljubljanski občinski svet. Hkrati so obdržali pretežno liberalno poli­
tično usmeritev v sobivanju z nekaterimi radikalnimi, tudi schönererjanskimi stru­
jami in uspešno odbili naskok klerikalnih sorojakov. Ti so računali na uspeh med 
kmeti na Kočevskem, kar bi jim prineslo kranjski državnozborski mandat in bi hkra­
ti hudo udarilo po enotnosti nemškega političnega tabora na Kranjskem.
Kljub očitnim ideološkim razlikam v njihovih vrstah so tako ohranili potrebno enot­
nost glede zaščite bistvenih narodnih interesov.
V takih razmerah so z zaupanjem zrli v prihodnost in kovali nove načrte za nemš­
tvo na Kranjskem. Njegov nadaljnji razcvet je preprečila prva svetovna vojna in raz­
pad monarhije. Ob prevratu je njihovo premoženje postalo plen Slovencev, s poli­
tičnega, kulturnega in gospodarskega prizorišča pa so večinoma izginili, v Ljubljani 
skoraj popolnoma.
.*
Na koncu povzemimo, da sta med ustavno dobo opazni dve zasnovi politike kranj­
skih Nemcev. V prvem obdobju so poskušali z naletom liberalizma in zavzetjem 
vseh političnih položajev spraviti v svoj tabor večino inteligence na Kranjskem ter 
germanizirati deželo s šolskim aparatom in uradništvom. V tem času so izvajali na­
rodno politiko pod plaščem ideologije liberalizma in razsvetljenstva ter z vladno 
podporo. Sledilo je obdobje, ko so v spremenjenih političnih okoliščinah, torej ob 
izgubi vseh političnih funkcij, stagnirali, razmere pa so jih silile v bistveno zožene 
“apetite” - ohranjanje nemške narodnostne skupnosti na Kranjskem. Ta proces je 
vodil v programsko in organizacijsko reformo. Od devetdesetih let 19. stoletja je ja­
sno, da kranjski Nemci ne računajo več na prevlado v deželi. Njihova politična de­
javnost je bila usmerjena k temu, da v trenju med slovenskima političnima taboro­
ma igrajo vlogo odločilnega dejavnika, in to jim je do leta 1908 tudi izvrstno uspe­
valo. Pozneje, po Šušteršičevi prevladi, so ta vpliv na kranjskem političnem prizo­
rišču izgubili, vendar za svoj položaj brez usodnih posledic. Ni sicer jasno, kako je 
nameraval Schwegel preseči klerikalno absolutno večino v deželnem zboru. Dejstvo 
pa je, da načrta, ki ga omenja v svojih spominih, ni imel priložnosti izvesti. Kljub 
temu se zdi, da so bili kranjski Nemci ob koncu monarhije v vnovičnem zmernem 
vzponu. Kje bi se ta, ob morebitnem preživetju Avstro-Ogrske, ustavil, lahko samo 
ugibamo.
- 421 -
Ljubljanske nemške kulturne ustanove, slovenizirane po razpadu habsburške monarhije
RAZMIŠLJANJA O LJUBLJANSKIH 
OZIROMA KRANJSKIH NEMCIH
Primerjava med ideološkimi stališči kranjskih Nemcev in 
Nemcev v drugih delih monarhije
Za ljubljanske Nemce je, podobno kakor za druge liberalno oziroma ustavoverno 
usmerjene Nemce v Avstriji, značilno, da v svojem prvem obdobju zastopajo sta­
lišča nemškega nacionalizma, ki naj ne bi izhajal iz etnološko-rasnih korenin, tem­
več naj bi temeljil na sprejemanju in priznavanju premoči oziroma predpravic nemš­
ke kulture in jezika. S tem je povezan eden od dveh pogojev, ki sta po liberalni 
doktrini dovoljevala posamezniku vstop v svet zrelih oziroma za politiko in glasova- 
nje sposobnih državljanov - izobrazba oziroma omika (drugi pogoj je seveda lastni­
na). Edini pravi intelektualec, danes bi ga nekateri imenovali razumnik, bi moral 
glede na to nujno “pripoznati” premoč nemške kulture in “sesati na njenih prsih”. 
Nemški liberalizem je v tem obdobju vztrajal pri precej “velikodušnem” stališču, da 
si lahko vsi pripadniki nenemških etničnih skupin pridobijo nemško identiteto, tako 
da se s primerno izobrazbo ali pravilnim sprejemanjem življenjskih vrednot pribli­
žajo nemški kulturi. Nemški nacionalizem v tem času, kakor ugotavlja Pieter Jud­
son v zaključku svoje knjige o liberalizmu v avstrijski monarhiji,1014 vsaj teoretično 
ni zahteval podreditve s popolno etnično asimilacijo in je kazal celo nekaj simpati­
je do ohranjanja nenemških jezikov oziroma tradicionalnih kultur na lokalni ravni. 
Po drugi strani pa so seveda nemški liberalni nacionalisti te dobe pričakovali po­
polno asimilacijo glede sprejemanja kozmopolitskih nemških vrednot; tovrstni na­
cionalizem naj bi bil torej ideologija združevanja, ki bi potekala na podlagi nemške 
kulture in nemškega jezika v srednji in vzhodni Evropi, tj. na območju avstrijske 
polovice habsburške monarhije. Judson je tudi navedel, da so v Nemškem društvu 
(ki je bilo zunajparlamentarno telo Napredne stranke) ob koncu šestdesetih in v 
začetku sedemdesetih let 19. stoletja zagovarjali načelo, da so tisti Nemci, ki se ne 
identificirajo s političnim oziroma kulturnim liberalizmom, prav tako malo člani 
nemške etnične skupnosti kakor nasproti stoječi Slovani.1015
V pričujočem pregledu zgodovine ljubljanskih Nemcev smo zgoraj omenjeno prvo 
fazo nemškega nacionalizma v Ljubljani in na Kranjskem opisali na več mestih. Pri 
tem gre npr. za obsežnejše predstavitve pogledov kranjskih Nemcev - delni prevod 
brošure Das Deutschtum in Krain iz leta 1861, deli serije člankov z naslovom Stran­
10,4 Pieter Judson, Exclusive Revolutionaries: Liberal Politics, Social Experience and National Identity in 
the Austrian Empire, 1848-1914, The University of Michigan press 1996; v nadaljevanju Judson ...
1015 Judson ..., str. 151.
- 423 -
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
ki v deželi iz leta 1869 in opis njihovih pogledov ob sprejetju sklepov z nemško-li- 
beralnega strankinega dne na Dunaju leta 1871 idr.1016 Vsi našteti primeri so samo 
del tistih poglavij, ki smo jih posvetili političnim stališčem kranjskih ustavovercev 
do zunanjih in notranjepolitičnih vprašanj. Pri tem vzporejanju lahko na splošno 
ugotovimo, da se do leta 1880 v ničemer ne razlikujejo od ustavoverne doktrine, ki 
je bila takrat v veljavi po vsej Avstriji. Temeljna stališča politike Nemcev v Avstriji 
konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let 19. stoletja so v tem času enaka 
onim, ki jih zastopajo kranjski Nemci. Poudarjen je bil pomen šolstva, ki naj bi bilo 
svobodno, tj. neklerikalno in nenacionalistično. Prebivalce naj bi vzgajalo v držav­
ljane s splošno avstrijsko identiteto, ki naj bi presegala pokrajinske in narodne raz­
like. Tudi druga stališča, npr. v zvezi s konkordatom, so bila pri kranjskih Nemcih 
taka kakor pri njihovih somišljenikih drugod po Avstriji.101' Značilno za to dobo je 
tudi poudarjanje ljubljanskega Ustavovernega društva, da je v službi splošnega na­
predka vse skupnosti in ne le liberalne politike.1018
Poslanci kranjskih Nemcev v državnem zboru (Deschmann, Hotschevar, dr. Schaf­
fer in dr. Suppan) so se pridružili Napredni stranki. Šele 5. 12. 1876 so ti poslanci 
dr. Koppu, predsedniku Naprednega kluba, poslali pismo, v katerem so mu spo­
ročili, da po zrelem premisleku ne morejo podpisati členov, ki so bili 17. 11. 1876 
izglasovani v dopolnitev dotedanjih, in da so v teh okoliščinah prisiljeni izstopiti iz 
kluba. Ob tem obvestilu so izrazili upanje, da bodo lahko še naprej sodelovali in 
“občevali” s častivrednimi člani Naprednega kluba, kakor so do tedaj. Zdi se, da so 
poslanci kranjskih Nemcev z izstopom iz Naprednega kluba hoteli ostati blizu vla­
de. Očitno niso hoteli izgubiti vladne naklonjenosti s tem, da bi se zaradi proble­
mov v zvezi z nagodbo pridružili grožnjam, naravnanim proti vladi. Dodatek k pro­
gramskim usmeritvam, ki ga niso bili pripravljeni podpisati, je namreč določal os­
tro nasprotovanje vsakemu popuščanju pri pogajanjih v zvezi z nagodbo z Ogri in 
poudarjal, da je nesprejemljiva obstoječa oblika zveze z Ogrsko, ker Avstriji ne za­
gotavlja dovolj vpliva na skupne zadeve in ruši naravna razmerja moči obeh držav. 
Zahteval je še, da je treba zvezo spremeniti, tako da se Avstriji zagotovi primeren 
vpliv, ki bi ji dal popolno neodvisnost in možnost samoodločbe. Na koncu je bila 
izražena pripravljenost Naprednega kluba, da podpre le tako vlado, ki bo uredila 
razmere glede na zahteve iz omenjenega programskega dodatka.1019
Prav tako kakor drugod po Avstriji je bila v sedemdesetih letih tudi na Kranjskem 
vidna samozadovoljnost liberalnih Nemcev in vera v trajnost ureditve, ki naj bi jo 
zagotovila ustava. Dejavnost ljubljanskega Ustavovernega društva se je - kakor pri 
podobnih krajevnih organizacijah drugod po Avstriji - zmanjšala. Judson beleži, da
1016 Judson ... na str. 170 v zvezi z omenjenim zborovanjem iz leta 1871 navaja, da so ga liberalni po­
slanci bojkotirali in je izzvenelo kot akcija mladih v povezavi z lokalnimi liberalnimi organizacijami. Te 
strukture so se poskušale uveljaviti s poudarjanjem nacionalnih tonov. Kranjskim Nemcem je skladno s 
temi stremljenji uspelo, da so za kandidate na državnozborskih volitvah leta 1873 postavili svoje ljudi. 
Zdi se, da so vprašanje odnosov med stranko in krajevnimi organizacijami, ki je liberalce v drugih delih 
monarhije razdeljevalo tja do devetdesetih let, kranjski Nemci srečno obšli.
1017 Judson ..., str. 124-126.
1018 prav tam> str 145
1019 L. T., 20. 11. 1876 in 9. 12. 1876.
- 424 -
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
je število sestankov ljubljanskega Ustavovernega društva upadlo - v prvih dveh le­
tih obstoja je imelo redne mesečne sestanke, v sedemdesetih letih 19. stoletja pa le 
po šest na leto s povprečno udeležbo 70 ljudi. Po letu 1873, ko so bila v ospredju 
gospodarska in socialna vprašanja, je dejavnost političnih društev povsod zastajala. 
Na oblasti je bila tudi vlada, ki ni dopuščala preveč razvitega političnega življe­
nja.1020 Tako je npr. predsednik Schaffer na zasedanju leta 1875 z zadovoljstvom 
ugotovil, da se pomen političnih društev manjša, saj se je ustava že dodobra uve­
ljavila, in bi se lahko v prihodnosti, ko bo svoboda popolnoma dosežena, tem druš­
tvom tudi odpovedali. Kranjski Nemci na koncu sedemdesetih let 19. stoletja bis­
tveno manj nasprotujejo Plenerjevemu odobravanju zasedbe Bosne in Hercegovine 
in ta njihov odnos je bil znotraj avstrijskega liberalnega tabora v manjšini. Plautz 
je v svojem delu o Nemcih na Kranjskem poudaril:
V nasprotju z liberalno državno stranko, ki je s svojo odklonilno držo v bosan­
skem vprašanju izzvala lasten padec in pripravila pot Taaffejevemu ministrs ­
tvu, je ustavoverna stranka - kakor se je takrat imenovala nemška stranka na 
Kranjskem - zagovarjala stališče, da se je treba z zasedbo Bosne sprijazniti, če 
se že ne da preprečiti. Tudi v tem primeru se je pokazalo, da so obmejni Nem­
ci premogli bolj izostren politični občutek kakor pa Nemci iz notranjosti in da 
so mnoge politične razmere presojali pravilneje od njih.W2]
Judson ugotavlja, da je članstvo v ljubljanskem Ustavovernem društvu upadlo s 489 
v letih 1869/70 na malo čez 200 v letu 1880. V izvršnem odboru pa je bilo leta 
1880 še 60 odstotkov istih članov kakor leta 1869.1022 Zato tudi ne preseneča, da je 
politična usmeritev kranjskih Nemcev po letu 1880 kljub velikim razlikam ostala 
bolj ali manj nespremenjena vse do začetka devetdesetih let 19. stoletja. Ta zanje 
značilna fosilizirana drža pa se razlikuje od prevladujoče smeri avstrijskega nem­
štva po letu 1880. Medtem ko so Nemci drugod po monarhiji kmalu po nastopu 
Taaffejeve vlade spoznali, da je tip kulturnega nemškega nacionalizma, ki naj prek- 
vasi celotno monarhijo, dokončno preživet, je bil odziv ljubljanskih Nemcev zapoz­
nel. Ko je bil drugje že na pohodu nemški nacionalizem rasnega tipa (ki poudarja, 
da so nekatere lastnosti dane samo nemškemu narodu, in ni več govora o poslan­
stvu nemške kulture in omike, ki si jo lahko pridobi vsakdo), ljubljanski Nemci 
otrpnejo v svoji nemoči prilagoditi se novim razmeram. Vse do začetka devetdese­
tih let 19. stoletja ni zaslediti nobene spremembe v njihovi doktrini niti ni bistve­
nih kadrovskih sprememb v njihovem vodstvu. Zaradi vztrajanja pri politiki doktri­
narnega liberalizma so na ljubljanske Nemce (npr. leta 1883) letele ostre kritike - 
npr. kritika celjskih sonarodnjakov, katerih nacionalizem je bil v tem času že po­
vsem drugega tipa. Celjani so poleg obsodbe okostenelega liberalizma v časopisu 
Deutsche Wacht pozivali h kadrovskim zamenjavam, ki bi edine lahko rešile kranj­
sko nemštvo.1023 Laibacher Wochenblatt je 1. 9. 1883 užaljeno odgovoril, da edino 
opiranje na nemško kulturo omogoča Nemcem preživetje:
10‘" Judson .... str. 146.
im' ^autz —> Die Deutschen in Krain, str. 53-54. 
°-2 Judson ..., str. 148 in 182.
'3 Deutsche Wacht, 23. 8. 1883.
- 425 -
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
Ne nacionalistična neumnost, ampak nemška kultura lahko pritegne Slovence, 
in to je edina možnost za deželo, v kateri so Nemci v manjšini ...
Tako vse do začetka devetdesetih let 19. stoletja v ljubljanskem Ustavovernem druš­
tvu prevladujejo stari preizkušeni liberalci. Vztrajajo pri stališču, da se interesi 
nemštva v Avstriji prekrivajo z državnimi interesi, da bo z neustavljivim pohodom 
izobrazbe, omike in napredka samodejno prevladala nemška kultura; zato naj bi 
Nemci v Avstriji ne potrebovali posebne nacionalne politike. Edino težavo so videli 
v reakcionarnem Taaffejevem režimu, a so bili prepričani, da bo vsak čas padel, saj 
naj bi se na dolgi rok v Avstriji ne dalo vladati brez Nemcev oziroma proti njim. 
Značilno je tudi navdušenje kranjskih Nemcev, s katerim so leta 1885 sprejeli reso­
lucijo z zahvalo poslancem Združene levice, in brezpogojna podpora tej politični 
tvorbi, ki je v letih 1881-1885 združevala politične struje avstrijskih Nemcev. Sploh 
je razcepljenost nemških političnih struj, ki je v avstrijskem prostoru prevladovala 
v drugih obdobjih, spravljala kranjske Nemce v nelagodje. Njihova maloštevilnost 
jim namreč ni dajala možnosti za izražanje politične in strankarske raznovrstnosti 
ali celo antagonizmov. Tako še leta 1886 zavračajo Schönererjeve prenapete pogle­
de in obsojajo njegov boj proti Nemškemu klubu. To kaže na nekatere simpatije 
kranjskih Nemcev do tega kluba, ki se je v nemški politični mavrici uvrščal med 
staromodne liberalce (od teh je bil bolj radikalen v socialno-ekonomskih vpraša­
njih) in demagoške schönererjance (urednik glasila Nemškega kluba Deutsche Zei­
tung je bil znan nemški politik židovskega rodu Heinrich Friedjung).1024 Po drugi 
strani pa Judson poudarja, da se je v nemških jezikovnih otokih identifikacija s cen­
tralizmom oziroma državo ohranila tudi po letu 1879.1025 Taka drža je bila vse do 
srede devetdesetih let 19. stoletja značilna tudi za nemško stranko na Kranjskem. 
Šele v prvi polovici devetdesetih let so v organizacijo kranjskih Nemcev začele pro­
dirati nove radikalnejše struje, vendar niso povzročile razkola oziroma cepitve. Tako 
so ti nacionalisti in deloma antisemiti - ob nekaj prilagodljivosti oziroma popustlji­
vosti “starih” - našli modus vivendi z liberalci starega kova.
Politična doktrina kranjskih Nemcev v tem času opušča priseganje na centralistično 
politiko oziroma idejo, da lahko centralistična država obvaruje nemško narodnost. 
Na letnem zasedanju ljubljanskega Ustavovernega društva leta 1892 je predsednik 
Schrey žaloval nad ponovno nemško neslogo in pretečim antisemitizmom, ki zdru­
žen s protiliberalnimi strujami spodkopava liberalizem. Radikalni nacionalist Bin­
der je na istem sestanku poudaril, da morajo kranjski Nemci obvladati razlike zno­
traj svojega tabora in da je tudi nemškoliberalna stranka vnesla v svoj program 
precej točk nemškega nacionalnega programa. Organizacija se je spremenila šele 
leta 1894, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno Nemško društvo. O novem načinu po­
litičnega dela je v svojih spominih govoril takratni vodja prenovljene nemške poli­
tične organizacije Schwegel, češ da so bile znotraj nemških vrst presežene vse med­
strankarske razlike in da jim je s pridom uspelo izkoristiti razklanost slovenskega 
tabora na klerikalni in liberalni del. Do konca monarhije se je politična organizira-
1024 Judson ..., str. 242-243.
102:1 Judson ..., str. 238.
- 426 -
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
nost kranjskih Nemcev še bolj približala modelom, ki so bili uveljavljeni pri drugih 
Nemcih v monarhiji. Leta 1908 so ustanovili Nemški narodni svet za Kranjsko, ki 
je v novih razmerah (odprava kurialnega sistema za volitve v državni zbor in na­
stanek kočevskega volilnega okraja) kranjsko nemštvo politično še bolj poenotil in 
uspešno odbil naskok ljudskega gibanja nemških klerikalcev (oziroma krščanskih so- 
cialcev) na Kočevskem (glej poglavje Reforma nemške politične organizacije na Kranj­
skem 1908 in vzroki zanjo). Nasploh lahko rečemo, da se je - podobno kakor drug­
je v monarhiji - precejšen del kranjskih Nemcev na prelomu stoletja politično radi­
kaliziral, o čemer priča npr. dejavnost burševskega društva Carniola (temeljila je na 
protislovanstvu, antisemitizmu, oživljanju pradavnih germanskih običajev, dejavno­
stih, ki so ponavadi izzivale in se končale z izgredi) ali arijevska klavzula, ki so jo 
uvedli v ljubljanskem Turnvereinu (ta se je preimenoval v Deutscher Turnverein).1026
Primerjava med Nemci v Ljubljani oziroma na Kranjskem 
in Nemci na spodnjem Štajerskem
Medtem ko se je prva faza ločevanja duhov po narodni ločnici v Ljubljani s kon­
cem Ambroževe dobe povsem končala, so zadeve na spodnjem Štajerskem potekale 
drugače. Nove čase je na Kranjskem poleti 1867 slikovito napovedal pretep v Šant- 
lovi veži, ki je bil le uvertura v serijo izgredov (na Ježici leta 1868, v Vevčah in na 
Jančah leta 1869 itd.). Janez Cvirn v knjigi Trdnjavski trikotnik za spodnje Štajersko 
ugotavlja povsem druge razmere:
Tudi v času najhujših nacionalnih spopadov med nemško ustavoverno in slo­
vensko stranko v letih 1868-1873 na nivoju vsakdanjega življenja nacionalna 
koeksistenca ni porušena.
Cvirn prav tako ugotavlja, da so bili člani v nepolitičnih društvih vse do konca se­
demdesetih let obeh narodnosti, družabno in vsakdanje življenje pa tudi ni bilo 
ločeno po dvonacionalnem ključu.1027 Verjetno gre iskati vzrok za zgodnjo zaostritev 
odnosov na Kranjskem v tem, da so bili Slovenci v deželi večinski narod in da se 
je slovenska politična elita čutila dovolj močno za naskok na oblastne položaje. Na 
spodnjem Štajerskem je bil položaj drugačen, saj se je slovenska večina omejevala 
na podeželje oziroma mestno okolico. “Osvajanje” mest je tod potekalo postopoma, 
z rastjo deleža slovenskih mestnih prebivalcev in krepitvijo gospodarsko-finančnih 
položajev slovenske narodne skupnosti. Razmere za dokončni obračun so tu dozo­
rele bistveno pozneje kakor na Kranjskem.
Nasploh pa v stališčih kranjskih in spodnještajerskih Nemcev do konca sedemdese­
tih let 19. stoletja ni nobenih večjih razlik. Oboji se navdušujejo nad zmago pru­
skega orožja v Franciji in pri obojih se zdi, da vpliv mladonemškega gibanja na-
26 V zvezi s Carniolo primerjaj tudi knjigo Janeza Stergarja Orts zgodovine Počitniške zveze Slovenije, 
Ljubljana 1978, oziroma delo Paula Samasse Carniola 1884-1894, Heidelberg 1894.
Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik, Maribor, Založba Obzorja 1997, str. 61.
- 427 -
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
rašča. Res je sicer, da doktrinarni liberalci na Kranjskem - drugače kakor v spodnji 
Štajerski - prevladujejo, saj npr. ljubljansko Ustavoverno društvo leta 1872 ni hote­
lo sprejeti predloga društvenega odbora, ki ga je predstavil Supann, namreč da iz­
glasujejo resolucijo o podpori za izločitev Galicije, s katero bi pet milijonov Slova­
nov izključili iz odločanja in bi Nemci v avstrijski polovici postali večina. Večina 
članov je zagovarjala stališče, da ta predlog o koncesijah Galiciji ni združljiv z enot­
nostjo in močjo države, zato pa ni sprejemljiv in ga je treba odločno zavrniti. Tako 
se zdi, da sta v kranjski nemškoliberalni stranki obstajali dve frakciji. Medtem ko je 
bilo krilo bolj odločnih nacionalistov oziroma mladonemcev v manjšini, je večina 
še vedno verjela, da jim dosledno vztrajanje pri ustavnih stališčih zagotavlja uspeh.
V nasprotju s Kranjsko je t. i. mariborski program o posebnem statusu Galicije na 
jr Štajerskem dobil podporo.1028 1029 Sicer pa lahko ugotovimo, da so stališča kranjskih in
spodnještajerskih Nemcev do vprašanj glede federalizma, konfesionalnih zakonov, 
gospodarskih vprašanj ipd. enaka. Tako je npr. za Nemce obeh dežel sprva značilno 
zagovarjanje liberalnega gospodarstva, brez zaščitnih carin, to pa se po borznem 
zTomu leta 1873 sprevrže v nasprotno stališče, ko začnejo poudarjati povečano vlo­
go države in zaščito domačega trga. Stvarnost je narekovala povsem drugo gospo­
darsko politiko. Nekdanji zagovorniki liberalnega gospodarstva in popolnoma proste 
konkurence so morali obmolkniti.
V sedemdesetih letih je tudi za Kranjsko značilno mrtvilo, vendar zaradi volilnih 
bojev ni bilo tako izrazito kakor na Štajerskem. Od leta 1875 na ljubljanskih občin­
skih volitvah Slovenci spet redno kandidirajo, to pa kranjske ustavoverce ohranja 
nenehno dejavne.
Toda že leta 1879 je zaznati bistvenejše razlike. Iz pisanja L. T. pred državnozbor­
skimi volitvami je bilo razbrati negotovost in obžalovanje, ker ustavoverna stranka 
ni bila sposobna sestaviti enotnega volilnega programa, kar je povzročilo, da je ime­
la vsaka frakcija svojega. Po mnenju kranjskih Nemcev bi le s skupnimi močmi lah­
ko odbili fevdalno-klerikalni nalet. S tem v zvezi so kritizirali zlasti program štajer­
ske ustavoverne stranke:
Zahteval je preveč, in kdor preveč zahteva (preoblikovanje gospodarskih odno­
sov z Ogri, reformo volilnega sistema na podlagi splošne volilne pravice, spre­
membo društvenega prava, sprejetje zakona o svobodi zbiranja in tiska na svo­
bodomiselni in radikalni podlagi, vpeljavo novega trgovinsko-obrtnega davka 
na dohodnino, zakon proti oderuštvu, stečaju ipd.), ne dobi nič. Ali je modro 
toliko težkih zakonov predstaviti javnosti? Na drugi strani je klerikalni pro­
gram zazrt v preteklost in temelji na ošabnosti Katoliške cerkve. Oba sta pre­
napeta in ne prinašata Avstriji blagoslova, saj gre eden preveč naprej, drugi 
pa nazaj - oba sta zunaj zlate sredinske črte.W29
V osemdesetih letih so se razlike med Nemci na Kranjskem in onimi na spodnjem 
Štajerskem izrazito povečale. Medtem ko v taboru kranjskih Nemcev vse do začet­
ka devetdesetih let 19. stoletja prevladujejo liberalci, ki trmasto zagovarjajo stališče
1028 Prav tam, str. 70-71.
1029 L. T., 5. 6. 1879.
- 428 -
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
o prekrivanju interesov monarhije z interesi nemštva ter se omejujejo na čakanje 
vrnitve vlade Lasser-Auerspergovega tipa, se na spodnjem Štajerskem krepi nemš- 
konacionalna usmeritev z drugimi političnimi zahtevami. Kakor ugotavlja Cvirn, ti 
novi elementi postavljajo narodnost pred svobodo, vse politično dogajanje pa sprem­
ljajo le skozi prizmo nemških narodnih interesov.1030 Tako se kranjski Nemci že ob 
zasedbi Bosne in Hercegovine kljub začetnim pomislekom sprijaznijo s stvarnostjo 
(češ da je treba ob vloženih žrtvah in finančnih sredstvih zadržati pridobljeno), 
medtem ko na Štajerskem večina Nemcev še vedno odločno nastopa proti zasedbi. 
Razlike med Štajerci in Kranjci se lepo kažejo tudi v sprejemanju nove ustavoverne 
stranke - Združene levice leta 1881. Medtem ko se kranjski Nemci navdušujejo nad 
vnovično slogo in pozdravljajo novo stranko, saj vidijo v njej možnost za odstrani­
tev Taaffeja oziroma priložnost, da se povrnejo stari časi centralistične nemškolibe- 
ralne vlade, štajerski Nemci ne skrivajo svojega razočaranja nad usmeritvami Zdru­
žene levice, saj pri njenem oblikovanju ni bil v ospredju nemški narodni duh. 
Njihovo nezadovoljstvo se v naslednjih letih samo še stopnjuje. Tako npr. leta 
1883 v Celju ustanovijo spodnještajersko Napredno društvo, ki zlasti s politiko 
štajercijanstva oziroma spodbujanjem regionalne zavesti poskuša omejiti posledice 
širjenja slovenske narodne zavesti. V tem času celjski Nemci tudi ostro obtožujejo 
mlačno narodno politiko ljubljanskih oziroma kranjskih rojakov (kar smo že pri­
kazali), ki se še vedno oklepajo doktrinarnega liberalizma in sledijo usmeritvam 
Združene levice. Nasploh jih je strah, da je po padcu Ljubljane v slovenske roke 
zdaj na vrsti Celje.1031 V tem smislu se je usmeritev Nemcev na spodnjem Štajer­
skem razvijala tudi naprej - podpirali so Nemški klub, poudarjali preživelost poli­
tike centralizma in doktrinarnega liberalizma ter zagovarjali narodne interese 
pred državnimi. Podobno kakor na Kranjskem so zavračali Schönererjeve napade 
na Nemški klub in njegove ideje, ki so v ospredje političnega delovanja postavlja­
le antisemitizem.
V obdobju po letu 1882 oziroma 1883 je treba pri primerjavi kranjskega in štajer­
skega nemštva seveda upoštevati, da prvo izgubi vse politične zastopnike na de­
želni in državni ravni razen poslancev, voljenih v veleposestniški kuriji. Že samo 
zato politična deklariranost kranjskega nemštva ni mogla imeti skrajnega predzna­
ka in je bila veliko bolj omejena na domače, lokalne razmere. V teh posebnih oko­
liščinah (zlasti glede na veliko prevlado Slovencev na Kranjskem) in v majhnem 
številu politično dejavnih Nemcev na Kranjskem gre iskati razloge za nastanek ne­
koliko nenaravne koalicije - kranjskega Nemškega društva, znotraj katerega so se 
znašli antisemiti, skrajni nacionalisti, doktrinarni liberalci in veleposestniki. Nemš­
ko politično gibanje na Kranjskem je bilo tako od začetka devetdesetih let 19. sto­
letja precej neprofilirano in je omogočalo sožitje struj, ki v drugih delih monarhi­
je v enem političnem organizmu niso mogle soobstajati. Na lokalni oziroma druš­
tveni ravni je bilo sicer kranjsko nemštvo tu in tam skrajno nacionalistično, občas­
no schönererjansko, glede “višje” politike pa se je še vedno oklepalo kabinetnih,
1030 Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik, Maribor, Obzorja 1997, str. 88.
'°3’ Prav tam, str. 112
- 429 -
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
diplomatsko prefinjenih prijemov dr. Schwegla. Ta politika uveljavljanja interesov 
nemške skupnosti se ni branila sodelovanja z liberalno slovensko stranko v obliki 
sporazuma oziroma deželnozborske koalicije, ki je bila na Kranjskem na oblasti od 
1895 do 1905.
Podoben razvoj mednacionalnega političnega sodelovanja je bil na Štajerskem po­
vsem nemogoč. Po sestopu z oblasti se je namreč v vrstah ustavoverne stranke na 
najvišji ravni začela širiti nesloga. V začetku osemdesetih let pa se napetost ni 
stopnjevala zgolj med strankarskimi prvaki in poslanci na Dunaju, temveč tudi po 
deželah. Med ljubljanskimi oziroma kranjskimi in spodnještajerskimi Nemci so iz­
bruhnili medsebojni besedni spopadi. Celjski Nemci so, kakor smo že omenili, leta 
1883 v svojem glasilu Deutsche Wacht kranjskim rojakom očitali mlačnost, nedo­
slednost in malodušje.1032 Tudi smo že opisali, da so se za kranjske Nemce v prvi 
polovici osemdesetih let 19. stoletja v parlamentu potegovali poslanci Jacques, Ple- 
ner in Tomszczuk. To nedvomno priča, da so kranjski Nemci politično težili k zmer­
ni staroliberalni struji ustavoverne stranke, saj so vsi prej našteti poslanci spadali 
v ta tabor, ki se je ob razkolu leta 1885 utelesil v Plenerjevem Nemško-avstrijskem 
klubu.1033 Ta politična usmeritev Nemcev v Avstriji je še vedno zagovarjala tezo, da 
se interesi nemštva in interesi monarhije prekrivajo ter da so nemški narodni cilji 
dosegljivi le z močno centralistično državo, katere krmilo mora prevzeti nemškoli­
beralna stranka. Temu taboru je nasprotovala bolj radikalna nemškonacionalna 
struja, ki se je leta 1885 utelesila v Steinwenderjevem Nemškem klubu. Ta je za 
bistveno izhodišče programskih usmeritev sprejel načelo, da so nemški narodni in­
teresi nad vsemi in da nikakor niso nujno v sozvočju z državnimi.1034 V obdobju 
do odkritega razkola, t. j. do 1885, je politiko ustavoverne stranke narekovalo nje­
no umirjeno liberalno krilo. Tako politično usmeritev so kranjski Nemci podpirali, 
kar je razvidno tudi iz vrste resolucij in izjav podpore,1035 spodnještajersko, še po­
sebno celjsko nemštvo pa je bilo z njo nezadovoljno in je zahtevalo odločnejšo, 
brezkompromisno obrambo narodnih interesov. Nezadovoljstvo s politiko Združene 
levice se je pri celjskih Nemcih izrazito kazalo od leta 1882. Po zatrjevanju Cillier 
Zeitunga so jo vodili “spolitizirani profesorji in politični doktrinarji”. Tako so spod­
nještajerski Nemci 1885 z odobravanjem sprejeli razpad Nove levice in ustanovitev 
Nemškega kluba ter se z njegovim delovanjem povsem identificirali.1036
1032 Primerjaj Deutsche Wacht, 23. 8. 1883; v tej številki je izšel članek z napadi na kranjske Nemce, ki 
so jim celjski rojaki očitali nič manj kakor kapitulantstvo oziroma narodno izdajstvo.
1033 Primerjaj Lothar Hobelt, Kornblume und Kaiseradler: die deutschfreiheitlichen Parteien Altösterreich 
1882-1918, Dunaj: Verlag für Geschichte und Politik, München: R. Oldenbourg, 1993, str. 50 in 52.
1034 Primerjaj Klaus Bertchold, Österreichische Parteiprogramme 1868-1918-, Dunaj: Geschichte und Poli­
tik, str. 76-77.
1035 Že v začetku leta 1880 je npr. tudi kranjske Nemce, ki so enako močno cenili slogo in zmernost, ne­
prijetno presenetil razpust izvršnega odbora Ustavne stranke (Verfassungspartei) zaradi umika poslan­
cev Napredne stranke (Fortschrittspartei). Ustavna stranka se je popolnoma razcepila oziroma razpadla 
zaradi nasprotujočih si stališč v zvezi z vojnim zakonom. (L. T., 17. 1. 1880; članek z naslovom “Die 
Auflösung des Executivcomites der Verfassungspartei ’’)
V letu 1881 so imeli največ zaupanja v novonastalo ustavoverno Združeno levico (Vereinigte Linke). Ta 
je na kongresu 13. 11. 1881 na Dunaju združila vse frakcije v enoten klub ustavoverne stranke, katere 
program je bil soglasno sprejet (L. W., 26. 11. 1881).
1036 Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik, Maribor, Obzorja, 1997, str. 102-107.
- 430 -
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
Očitno je torej, da spori med kranjskimi in spodnještajerskimi Nemci niso izvirali 
le iz različnih pogledov na strategijo oziroma taktiko doseganja ciljev niti ne zgolj 
iz strahu, da je po padcu Ljubljane v slovenske roke na vrsti Celje, temveč je šlo 
tudi za globlja politična, če ne že ideološka nasprotja.
Spodnještajerski Nemci so bili v manj slabem položaju od kranjskih rojakov, saj so 
na Štajerskem lahko politično delovali v raznih strankah. Te liberalne nemške 
stranke so sicer sodelovale (npr. celjski program iz 1893), zlasti če so bili nemški 
interesi zelo ogroženi (npr. celjsko gimnazijsko vprašanje 1893-1895), vendar enot­
na tovrstna stranka na Štajerskem ni bila ustanovljena. Nadaljnjo radikalizacijo 
nemške politike na Štajerskem je povzročil za nemško stran neugodni izid glasova­
nja o proračunu, ki je odločal o usodi slovenskih paralelk na celjski gimnaziji. Po 
Cvirnovih ugotovitvah so se štajerski Nemci ob koncu 19. stoletja precej poenotili 
in v okviru Nemške ljudske stranke zagovarjali antisemitizem.1037 Kljub vsemu pa 
politična sloga v nemškem taboru na spodnjem Štajerskem nikoli ni bila dosežena. 
Po drugi strani so kranjski Nemci do konca monarhije ostali (vsaj navzven) enotni 
in bolj ah manj osredotočeni na svoje probleme. Hkrati so čutih, da zanje med so­
narodnjaki na Koroškem in Štajerskem ni pravega posluha. Politika kranjskih Nem­
cev tudi v tem obdobju ni bila vezana izključno na eno nemško stranko, kar je 
prav tako razvidno npr. iz njihove promemorije v zvezi z zahtevo po ustanovitvi 
kranjskega državnozborskega mandata za Nemce leta 1906. Takrat je delegacija 
kranjskih Nemcev to promemorijo izročila štiričlanskemu odboru nemških strank. 
Do konca monarhije je pri obeh nemških skupnostih zaslediti nagnjenje k nadstran­
karskemu političnemu združevanju, zato da zaščitijo narodne interese, kar se je po­
trdilo z ustanovitvijo nemških svetov za spodnjo Štajersko (1. 1906) in Kranjsko (1. 
1908). Slednje je - posebno na Kranjskem - izraz potreb glede na državnozborsko 
volilno reformo. Podobnosti med Nemci na Kranjskem in spodnjem Štajerskem je 
videti tudi v odnosu do jugoslovanskega vprašanja, saj so vse koncesije Slovencem 
zavračali enako odločno.
Sestava ljubljanskega nemštva
Ljubljansko nemštvo je bilo vsaj tja do začetka devetdesetih let primer klasičnega 
političnega organiziranja liberalne vrste. Če lahko trdimo, da so ljubljanski oziroma 
kranjski Nemci idejnopolitične razlike v svojem taboru bolj ah manj uspešno prikri­
vali, pa stanovskega razslojevanja niso mogli.
V skladu z liberalno doktrino je veljalo, da so za politično odločanje primerni ti­
sti, ki so izobraženi oziroma imajo primerno lastnino, in da je treba povečati pra­
vice tistih, ki že imajo volilno pravico, nikakor pa ne pripustiti v javno življenje 
drugih slojev.1038 Vodilni v ljubljanskem Ustavovernem društvu so bili seveda tip­
ični, precej premožni meščani in izobraženci - po večini uradniki, odvetniki, zdrav­
oj7 Prav tam, str. 198-200.
Judson ..., str. 122-123.
- 431 -
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
niki ipd.1039 Zdi se, da si nikakor niso bili vedno edini in da se je tudi v njihovih 
■vrstah bil marsikateri boj za uradniške stolčke. Slovenski časopisi so poročali o 
raznih strujah med vodilnimi ustavoverci, ki so se samopoimenovali Gfrettbruder 
ter se delili na “prave” Nemce, nemškutarje in konvertite (kakor npr. Deschmann 
ali Pirker). Prav tako da so bili nekateri od ustavovercev bolj prusko usmerjeni 
(npr. Schaffer), ta “mladonemška” struja pa da je bolj ali manj odkrito častila Bi­
smarcka, medtem ko so se stari seveda zanašali na domačo liberalno stranko in 
pošiljali resolucije podpore sklepom, ki jih je stranka sprejemala na raznih zase­
danjih. Nedvomno je obstajala velika socialna in stanovska / družbena razlika 
med sloji prebivalstva v Ljubljani, ki so volili ustavoverno stranko. V tem smislu 
je ta volilna baza precej pomembnejša od formalnega članstva v Ustavovernem 
društvu, katerega večina na politiko, ki jo je vodilo društvo (da o odločitvah, ki 
so bile sprejete na Dunaju, niti ne govorimo), ni imela bistvenega vpliva.
Člansko sestavo ljubljanskega Ustavovernega društva in ustavoverni položaj v ur­
banih središčih in na deželi je predstavil Vasilij Melik: leta 1869 sta bili dve tretji­
ni članov od 540 iz Ljubljane - od teh je bila polovica državnih in zasebnih urad­
nikov ter pripadnikov svobodnih poklicev, polovica pa trgovcev, obrtnikov in hi­
šnih “posestnikov”. Sicer so bili člani, poleg Ljubljančanov, le še iz večjih upravno- 
sodnih oziroma gospodarskih središč. Podeželski veljaki pa so po začetku Taafjeve 
dobe, kakor pravi Melik, nemški liberalizem skoraj v celoti zapustili in precej jih 
je prešlo med slovenske liberalce.1040 Kakor smo predstavili v našem pregledu, je 
bilo volilno telo ustavovercev na eni strani sestavljeno iz t. i. mestne aristokracije 
(sinovi ljubljanskih imenitnikov so npr. ustanovili gentlemanski klub, ki je imel se­
dež v Kazini), prav tako pa so ustavoverno volili mali obrtniki, trgovci in kočijaži, 
ki jim je na predvolilnih shodih v Kazini v slovenščini govoril Deschmann. Stran­
ka je seveda ob volitvah potrebovala glasove tudi tistih, ki niso bili pretirano ug­
ledni. Tako doktrinarni ljubljanski liberalci niso imeli pomislekov zamenjati kabi­
netno politikantstvo s poulično agitacijo. Po ugotovitvah slovenskih časopisov se je 
ravno med predvolilnimi kampanjami najbolj kazal pravi kastni sistem, ki je ob­
stajal znotraj privržencev kranjske ustavoverne stranke. Ob teh priložnostih so se 
imenitniki kakor Deschmann, Suppan ali Kaltenegger potrudili prisrčno občevati z 
navadnimi smrtniki in celo obiskovati volivce, s katerimi sicer v vsakdanjem življe­
nju niso imeli nobenih stikov in za katere se niso menili. Volivci ustavoverne stran­
ke so se tako do začetka osemdesetih let delili na tiste, ki so svoj glas oddali iz 
ideološkega prepričanja, in one, ki so se priklanjali vladajočim iz praktičnih razlo­
gov oziroma zaradi lažjega preživetja. V tem obdobju je bil ustavoverni tabor na­
rodnostno mešan, od začetka osemdesetih let pa je postajal precej homogen. Proti 
koncu osemdesetih let se po poročilih ljubljanskih Nemcev proces obrne in čeda-
1039 Da je šlo na začetku za tipično meščansko stranko, govori npr. stališče Karla Deschmanna, ki je leta 
1870 nasprotoval predlogu, da bi stranka z izdajanjem časopisa v slovenščini širila svoj vpliv tudi na po­
deželju, ter je zagovarjal njeno osredotočenje na trge in mesta, kjer naj bi pospešeno delovala. Na tem 
področju je razlika v primerjavi z Nemci na spodnjem Štajerskem velika, saj Nemci v tej deželi stalno 
poskušajo razširjati svoj vpliv tudi na podeželje.
1040 Vasilij Melik, Nekaj značilnosti razvoja na Kranjskem 1867-1871, Zgodovinski časopis 1969; glej 
str. 68-69.
- 432 -
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
lje pogosteje je zaslediti odpadništvo, prehajanje v slovenski tabor, in sicer ne samo 
zaradi političnega opredeljevanja, ampak tudi zaradi prave asimiliacije.1041 V zvezi 
z nekaterimi posplošenimi tezami o tem, da kranjski Nemci niso bili nazor- 
sko-politična in narodnostno homogena celota, kaže pripomniti, da trditev glede 
nazorsko-političnih razlik drži, vendar pa na položaj Nemcev te razlike niso bistve­
no vplivale. Teza o narodnostni nehomogenosti pa ne velja za obdobje po letu 
1880. Ugotovimo lahko, da je ljubljanske Nemce tok politike dodobra očistil vseh, 
ki so bili v njihovem taboru iz koristoljubja, in tudi onih, ki so bili narodno mlačni. 
Po popisu iz leta 1900 se je v Ljubljani - kljub domnevnim pritiskom slovenskih 
občinskih oblasti - ob popisovanju za nemški občevalni jezik opredelilo 5423 pre­
bivalcev: Nemci so pri tem trdili, da je “odpadnikov”, ki so v Ljubljani prestopili k 
Slovencem, več tisoč.
Seveda je treba biti pri vrednotenju podatkov o občevalnem jeziku dokaj previden. 
Kakor je z obsežno analizo popisa ljubljanskega prebivalstva iz leta 1880 (poleg 
drugega) ugotovil Vlado Valenčič, je bilo število pravih Nemcev manjše od števila 
onih, ki so navedli nemščino kot občevalni jezik. Tako je leta 1880 v Ljubljani od 
24.511 prebivalcev, ki so izpolnili rubriko o občevalnem jeziku (na vprašanje o 
občevalnem jeziku ni odgovoril del tujcev, tudi vojaki v študiji niso bili upošteva­
ni), navedlo nemščino 5719 ljudi ali 23,3 %, slovenščino pa 18.409 oziroma 75,1 %, 
preostalih je bilo 383 oziroma 1,56 %. S pritegnitvijo podatkov o rojstnem kraju in 
domovinstvu je Valenčič ugotovil, da je bilo število Nemcev manjše za okrog 1700 
(približno 7 %) - toliko je bilo prebivalcev, ki so izjavili, da je njihov občevalni je­
zik nemščina, čeprav po Valenčičevi analizi niso bili Nemci. Etnična sestava ljub­
ljanskega prebivalstva bi bila po tej korekturi precej drugačna: Slovencev naj bi bilo 
v resnici 80,8 %, Nemcev pa le 16,4 %.1042
Ob naslednjih popisih je bil rezultat za Ljubljano naslednji:
- leto 1890: število prebivalcev 30.505, občevalni jezik - slovenski 24.199, nemški 
5127 (16,8 %), drugo 389;
- leto 1900: število prebivalcev 36.547 občevalni jezik - slovenski 29.733, nemški 
5423 (14,83 %), drugo 444.
- leta 1910 se je za slovenski občevalni jezik izreklo 33.846 Ljubljančanov, za nemš­
kega pa 5950 (okrog 14 %).1043
Po letu 1880 je nemška skupnost na Kranjskem močno zastopana le v Ljubljani, lo­
kalna oblast pa ostane v njihovih rokah v občini Bela Peč, v Tržiču (do leta 1911) 
in na Kočevskem. Ob koncu monarhije so bili ljubljanski in kranjski Nemci kljub 
oslabljenemu političnemu vplivu še vedno upoštevanja vredna narodnostna skupi­
na, katere družbena, kulturna in ekonomska zmogljivost nikakor ni bila zanemarlji-
1IM’ Primerjaj poglavje v tej knjigi z naslovom Pogledi kranjskih Nemcev nase in na slovenski politični ta­
bor 1898-1914.
1042 Primerjaj Vlado Valenčič, Etnična struktura ljubljanskega prebivalstva po ljudskem štetju 1880, Zgo­
dovinski časopis 1974, str. 287-319.
1043 Povzeto po Vasrlij Melik, Die Wahlerfolge der Deutschen, Italiener und Slovenen in Laibach, Triest 
und Marburg an der Drau und anderen krainischen und untersteirischen Städten in den Jahren 1848-1927, 
v: Alpen-Adria-Städte, Zgodovinska serija Oddelka za zgodovino vzhodne in jugovzhodne Evrope na 
Univerzi v Celovcu in Doma prosvete Sodalitas v Tinjah; Celovec, Ljubljana, Dunaj, 1997, str. 78.
- 433 -
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
va. O tem priča tudi tajni seznam nemško zavednih ljubljanskih trgovcev, obrtnikov 
in poslovnežev1044, hkrati pa seveda ne gre prezreti precejšnjega števila nemških 
uradnikov, učiteljev in uslužbencev (posebno tistih, ki so bili zaposleni v ustano­
vah, kakršni sta bili Kranjska hranilnica ali Južna železnica).
Vprašanje narave nemško-slovenskega spora v Ljubljani in 
na Kranjskem
Duhovi so se z ustavno dobo začeli razhajati na različnih podlagah in raznovrstne 
ločnice so se ohranile še v naslednjih desetletjih. Kljub velikim razlikam na ideo­
loškem področju pa je treba takoj poudariti, da te niso tako usodno in dokončno 
zaznamovale političnega življenja na Kranjskem kakor prav narodnostno vprašanje. 
Ljudje, ki so verjeli, da bo prevladala ločitev na liberalce (naprednjake, ljudi, ki 
stojijo nad “pritlehnimi” narodnostnimi predsodki ter se zavzemajo za napredek, 
svobodo - tj. predvsem osvoboditev od cerkvenega vpliva - in omiko, ki bodo us­
tvarili nove ljudi za novo, kulturno in tehnološko povsem drugo družbo) in konser­
vativne klerikalce (ki v navezi z ostanki fevdalne reakcije in zazrti v preteklost špe­
kulirajo z nizkimi strastmi, preživetim, napredku škodljivim nacionalizmom ter stra­
hovi in predsodki neizobraženega ljudstva), so se zmotili. Najbolj tragična figura 
med njimi je bil vsekakor Deschmann.1045 Tudi v slovenskem taboru, kakor je splo­
šno znano, ni manjkalo politikov, ki so bili po svojem prepričanju liberalci oziroma 
naprednjaki in antiklerikalci. Povsem jasno je, da med mladoslovenci in kranjskimi 
ustavoverci ni bilo nobenih večjih ideoloških razlik. Oboji so se zavzemali za ustav­
no življenje, odprto družbo, šolstvo, ki bo povsem brez cerkvenega vpliva, ločitev 
cerkve od države, civilni zakon, državljanske pravice, popolno svobodo govora, ti­
ska, združevanja, političnega opredeljevanja ipd. Oboji so neštetokrat izrecno izjav­
ljali, da na tem področju razlik med njimi ni, in to smo v pričujoči knjigi večkrat 
povsem nazorno predstavili. Poglavitna ločnica, ki pa je med njimi ves čas obstaja­
la, je bilo narodno vprašanje in to je bil tudi edini razlog, da se na Kranjskem na­
rodnostno obarvani liberalni struji nista zlili v eno. Mladoslovenci niso mogli pri­
voliti v politično združevanje z ustavoverci, vse dokler ti ne bi priznali temeljnih 
slovenskih narodnih pravic - predvsem enakopravne uporabe slovenskega jezika v 
šolstvu, uradih, sodiščih, znanosti in kulturi. S tem v zvezi je značilna ena od mno­
gih ocen, objavljena v S. n., češ da je upanje v dogovor s kranjskimi ustavoverci le 
majhno, saj ni pričakovati, da bi bili t. i. “liberalni Nemci” res liberalni, tj. pravični 
nasproti Slovanom: “Dokler ne opuste germanizacije in zadržujejo slovenske šole in 
urade, dokler nimajo za izpolnjevanje narodnih zahtev zgolj fraze, lOOOx ponovlje­
ne in ovržene,” ni možna združitev, čeprav “bi bilo dobro in prav, ko bi svobodo­
1044 Führer durch die Deutsche Gesellschaftswelt in Laibach; Knjižnica Zgodovinskega arhiva Ljubljana, 
sign. 2181.
104j Po drugi strani je bilo v tem času seveda tudi precej Nemcev, ki so iz ideoloških ali pragmatičnih 
ozirov prešli v slovenski tabor (npr. Costa, Wurmbrand, Barbo, Schneid ipd.).
- 434 -
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
miselni elementi vseh narodov zložno delali proti reakciji. Dokler ni priznanih vseh 
narodnih pravic, ni možnosti - naj si nihče ne dela iluzij.”1046 * Kranjski Nemci oziro­
ma ustavoverci so se ves čas izvijali z zgolj načelnim priznanjem pravice do obstoja 
nastajajočega slovenskega jezika in nedorasle slovenske kulture. Slovenski jezik in 
kultura po njihovem mnenju nista bila dovolj razvita za uporabo na prej naštetih 
področjih, njuno nasilno uvajanje in uveljavljanje bi bilo škodljivo napredku in ne­
primerno duhu časa. Ves svet je namreč po prepričanju ustavovercev z industrijsko 
revolucijo ter povezovanjem gospodarskih in kulturnih vrednot postal celota, zato 
ni bilo prostora za lokalne in etnološke partikularizme. .
Tako se je vse povezovanje med mladoslovenci in ustavoverci zrušilo pri enem sa­
mem vprašanju: narodnem. Slednje je imelo tako velik pomen, da so ga mladoslo­
venci postavili na prvo mesto, pred liberalizem. Ta drža jih je (za)peljala v sloga- 
štvo s konservativno-klerikalnim polom slovenskega tabora. Ustavoverci pa se po 
drugi strani niso mogli odreči stališčem, ki so temeljila na prevladi nemštva, in to 
kljub vsemu zagotavljanju lastne nadnacionalnosti in predanosti povsem drugim 
vrednotam, kakršen je primitivni, na etnografskem načelu temelječi nacionalizem. 
Vendar pa tudi danes, ob razmišljanju s časovne in vsakršne odmaknjenosti, ni po­
vsem jasno, zakaj bi bila lahko liberalizem in napredek na Kranjskem ogrožena z 
npr. uvajanjem slovenščine v šolstvo, urade in sodišča.
Spogledovanje med mladoslovenci in kranjskimi ustavoverci nekako spominja na 
tragične zgodbe o zaljubljencih, ki jim sovražna usoda kljub zelo močnim medse­
bojnim simpatijam brani srečno združitev. Na to kažejo energično-čustveni očitki 
oziroma izbruhi po ponesrečenih poskusih združitev z obeh strani. Lep primer 
tega, da so mladoslovenski oziroma liberalni politiki na Kranjskem soglašali z us­
tavoverci skoraj o vseh vprašanjih, je Radoslav Razlag, prvi slovenski deželni gla­
var na Kranjskem. Čeprav so se v sedemdesetih letih 19. stoletja vrstili očitki, da 
je bil orodje v rokah nemških levičarjev, sta njegova narodna opredelitev oziroma 
slovenski patriotizem nedvoumna. Razlag je vedno rad poudarjal ustavno stališče 
in obsojal drobtinčarski oportunizem. Svojo načelno ideološko držo je večkrat do­
kazal tudi v parlamentu (glasoval je npr. proti federalistični adresi leta 1872, na­
stopal proti “dekomponiranju” države in preveliki avtonomiji dežel, glasoval za 
Stremayerjeve cerkvenopolitične zakone, kritiziral Cerkev) in bil zato deležen poh­
val nemških liberalcev. Tudi druga dva znamenita kranjska mladoslovenca - Josip 
Vošnjak (njegova politična brošura z naslovom Slovenci in državni zbor leta 1873 
in 1874}M' lepo prikazuje, da med idejnimi nazori mladoslovencev in ustavovercev 
ni razlik) in Valentin Zarnik - sta daleč od tega, da bi ju lahko razglašali za so­
vražnika ustave, še manj pa, da sta bila ustavoverca v nemškutarskem smislu. 
Staroslovenci so mladoslovencem večkrat očitali nemškutarjenje in simpatije do 
ustave in centralizma, ki da sta slovenskemu narodu sovražna, ter jih obtoževali, 
da so se pridružili Deschmannu.1048 Tudi prvemu kranjskemu deželnemu predsed­
niku Andreju Winklerju bi težko odrekli liberalno ozadje in ustavi zvesto stališče, 
saj je kot državni poslanec glasoval z nemško liberalno stranko. Kljub temu so ga
1046 S. n., 23. 1. 1874.
104" i •
1048 °SIP Bošnjak, Slovenci in državni zbor leta 1873 in 1874; v Ljubljani: J. Vošnjak, 1874. 
Primerjaj brošuro Mladoslovenci in državni zbor 1873 in 1874; v Ljubljani: Slovenija, 1874.
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
imeli kranjski ustavoverci za svojega najhujšega sovraga, in to ne zaradi idejnih 
razlik, temveč zaradi njegove politike, s katero je poskušal Slovencem zagotoviti 
pravice, ki so jim kot narodu pripadale.
Ideološkega spora med Slovenci in Nemci samo zato, ker naj bi bil nekdo Slovenec 
ali Nemec, načelno ni bilo. Kljub vsem vztrajnim, dolga desetletja trajajočim po­
skusom kranjskih Nemcev, da bi slovensko-nemški konflikt prikazali kot ideološki 
spor med liberalnimi in konservativno-klerikalnimi političnimi usmeritvami, je bilo 
jedro teh razhajanj vedno narodno vprašanje. To je lepo pokazal tudi Vasilij Melik:
Stranki na Kranjskem sta samo dve, slovenska in nemška; le med tema dvema 
je mogoče izbirati. Kakor pa ni enoten slovenski tabor, tako ni enoten tudi 
nemški. Kakor se na slovenski strani ne morejo prav razmahniti liberalni ele­
menti, tako so neliberalni elementi na nemški strani prisiljeni k molku. Nemš­
ki tabor na Kranjskem še zdaleč ni v celoti liberalen niti tako liberalen, kakor 
bi si morebiti kdo mislil, 1049 1050 oziroma:
Nastanek slovenske liberalne stranke je pokazal, da ne velja očitek narodnih 
nasprotnikov, da je pojem zavednega Slovenca identičen s pojmom reakcionar­
ja in konservativca^050
Melik je v istem članku prav tako pokazal, da so bili na slovenski strani tudi pred 
1872. liberalno usmerjeni politiki, saj je mladoslovenska smer v času taborov prevlado­
vala; na teh se zahteve po obrambi vere niso pojavljale, katoliška etiketa se je med 
Slovenci po letu 1867 le deloma izrazila, na taborih pa kakor rečeno ne. Pred letom 
1867 se je slovensko narodnopolitično gibanje sploh izogibalo verskih vprašanj. Sloven­
ska politika tako ni imela ultramontanske podobe, kakor je zmotno trdil Prijatelj.1051 
Politično so si bili kranjski politiki nasprotni tudi na podlagi drugih ločnic (npr. de­
litev na federaliste in centraliste, vladno stranko in opozicijo, parlamentarno desni­
co, center in levico), vendar se te delitve niso prekrivale z ideološko oziroma na­
rodno pripadnostjo.1052 Zanimiv je npr. slovenski državni poslanec - sicer ne s Kranj­
skega, temveč z Goriškega - Černe. Kakor pravi Melik, je Černe v svojem nastop­
nem govoru 27. 6. 1861 poudaril, da stoji na izhodiščih temeljnega zakona z dne 
26. 2. 1861 in da ni proti ministrstvu. To pa ga ni prav nič oviralo, da kot član vlad­
ne večine ne bi nastopal za pravice slovenskega jezika in narodno enakopravnost 
skupaj s kranjskim poslancem, desničarjem in pripadnikom opozicije Tomanom.1053 
Zanimiva je tudi izjava poslanca celjskega volilnega okraja Foreggerja leta 1874 v 
parlamentu, namreč da je večina njegovih volivcev Slovencev, da pa ga niso volili 
zaradi liberalnosti, saj je imel mladoslovenski kandidat Prus veliko bolj liberalne 
zahteve od njega, ampak zaradi nemške kulture.1054
Glede na zgoraj opisana dejstva lahko rečemo, da je med Slovenci in Nemci obsta­
jal samo en veliki spor, in to je bilo narodno vprašanje, ki je bilo na Kranjskem 
delno rešeno v osemdesetih letih 19. stoletja, do konca monarhije pa nikoli povsem.
1049 Vasilij Melik, Nekaj značilnosti razvoja na Kranjskem 1867-1871, Zgodovinski časopis (ZC), 1969, str. 65-88.
1050 Vasilij Melik, Razcep med staroslovenci in mladoslovenci, ZC, 1972, str. 85-99.
1051 Prav tam.
1052 Vasilij Melik, O nekaterih vprašanjih slovenske politike v začetku šestdesetih let 19. stoletja, Zgodovin­
ski časopis 1964, str. 155-171.
1053 Prav tam, str. 168.
1054 Vasilij Melik, Razcep med staroslovenci in mladoslovenci, ZC, 1972, str. 96.
- 436 -
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
O gospodarsko-socialnih predstavah nemškega tabora na 
Kranjskem
V našem pregledu je gospodarsko-socialnim predstavam kranjskih Nemcev name­
njeno razmeroma malo prostora oziroma se jih ta pregled dotika le tu in tam. Prob­
lematika si namreč zasluži posebno raziskovanje. Kljub temu pa gre na kratko pred­
staviti nekatere ugotovitve v zvezi z njo.
Na podlagi analiz iz članka Petra Vodopivca, ki obravnava socialne in gospodarske 
nazore kranjskih Nemcev,1055 lahko sklepamo naslednje. Socialno in narodnostno 
neenotni nemški tabor na Kranjskem je imel zunanjo liberalno etiketo zaradi pre­
vlade liberalnih mnenj, ki so zagovornike konservativnejših nazorov potisnila v 
ozadje. Iz člankov v Laibacher Tagblattu, razglasov ljubljanskega Ustavovernega 
društva in govorov nemških poslancev veje gledanje, značilno za nemško liberalno 
gibanje šestdesetih in sedemdesetih let. V skladu s tem so bila izoblikovana tudi 
nemška stališča v zvezi s konkretnimi problemi deželne politike in posameznimi 
zakonskimi osnutki, ki so zadevali gospodarska, socialna, šolska in kulturna vpra­
šanja. Tako so se seveda pojavljala večja načelna nasprotja med slovenskim in 
nemškim taborom, vendar pa so slovenski in nemški politiki na Kranjskem v prak­
si nemalokrat soglašali in sodelovali, ko je šlo za deželne interese. Stališča obeh 
taborov so bila enaka predvsem v konkretnih pogledih na vlogo izobrazbe pri gos­
podarskem posodabljanju, potrebo po dvigu izobrazbe prebivalstva ter ustanavlja­
nju strokovnih in tehničnih šol. Tudi pri vrsti gospodarskih vprašanj si niso nas­
protovali: težnja pp ohranitvi in razvoju železarstva, zahteve po hitrejši graditvi 
železnic, prepričanje, da je dežela davčno preobremenjena ipd. Brez zapletov je 
potekalo tudi dogovarjanje o ukrepih, ki zadevajo zdravstvo, javno higieno, socialo 
in deželne finance. Večje razlike pa so bile pri ocenah reformnih ukrepov, npr. re­
forme kazenskega postopka in kazenskopravnih norm iz 1. 1867. Medtem ko so 
Nemci zagovarjali humanizacijo kaznovalne politike, so Slovenci v državnem zboru 
glasovali proti zakonskim spremembam in kritizirali liberalno popustljivost. Za 
Nemce je bilo to znamenje slovenske konservativnosti in nazadnjaštva.1056 
Do začetka gospodarske krize 1. 1873 sta se v slovenskem taboru izoblikovali dve 
gledanji. Krog okoli Bleiweisa in Kranjske kmetijske družbe je zagovarjal stališče, 
da Kranjska zaradi svoje izrazito kmetijske gospodarske sestave nima pravih mož­
nosti za razvoj industrije in se mora posvečati predvsem posodabljanju kmetijstva.
V kranjski obrtni in trgovski zbornici, ki je bila v obdobju 1866-1874 v slovenskih 
rokah in ji je načeloval trgovec V. C. Supan, pa so menili, da se Kranjski kot ne­
posrednemu zaledju Trsta odpirajo tudi možnosti za razvoj nekmetijske proizvod- 
nje in da je treba usmeriti vso pozornost v postavitev železniške mreže, ki bo pro­
ti Trstu in Bosni odpirala pot na levantinske in azijske trge. Tako bi utirali pot av­
strijskim in kranjskim proizvodom tam, kjer so še lahko konkurenčni. Pri tem so v 
kranjski obrtni in trgovski zbornici poudarjali, da je posodabljanje avstrijskega gos-
1055 Peter Vodopivec, O socialnih in gospodarskih nazorih nemškega meščanstva na Kranjskem od konca 
60. do začetka 80. let 19. stoletja, v: Prispevki za novejšo zgodovino XXVII/1987, str. 7-30.
1056 Primerjaj Peter Vodopivec, Smrtna kazen v tisku na Slovenskem, Kronika 25/1977, št. 1, str. 41.
- 437 -
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
pođarstva mogoče le z opustitvijo liberalne gospodarske politike in s povrnitvijo k 
zaščitni politiki za zavarovanje domačega dela. Kranjski Nemci so po drugi strani 
v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja vztrajali pri liberalnih gospodarško- 
političnih načelih in odklanjali zahteve kranjske trgovsko-obrtne zbornice. Prisegali 
so na svobodno trgovino, svobodno tekmovanje in svobodo podjetniške pobude. 
Vendar so bila ta stališča čedalje bolj navzkriž s stvarnostjo, kar je leta 1873 poka­
zala tudi gospodarska kriza. Zaupanje kranjskega nemštva v liberalnogospodarska 
načela se je umikalo treznejšim pogledom na avstrijske gospodarske razmere in 
možnosti. Zdi se, da je bila podpora kranjske nemške stranke liberalni gospodarski" 
politiki politična odločitev in celo plod doktrinarne togosti kranjskih nemških pr­
vakov, ki so se, ne oziraje na resnične deželne možnosti, zavzemali za gospodarsko 
svobodo ter s tem tesno povezovali boj za uresničitev liberalnih pobud in zahtev. 
V ospredju nemških napadov je bila slovenska večina v kranjski trgovski in obrtni 
zbornici, ki so ji Nemci očitali, da v svojem vodstvu nima predstavnikov, ki bi za­
stopali interese kranjskega meščanstva, in da tudi ne more govoriti v njegovem 
imenu. Očitali so ji tudi, da se ne ukvarja s konkretnimi gospodarskimi problemi 
kranjske obrti in industrije, temveč z nacionalno-ekonomskimi govori ter tožbami 
nad divjo konkurenco in avstrijskimi zunanjetrgovinskimi sporazumi. Nemci so v 
tem smislu zagovarjali tezo, naj se država kolikor mogoče malo vpleta v gospodar­
ske tokove, posveča pa odpravi socialnih nasprotij, ki spremljajo uveljavljanje sodob­
ne industrije. Na tem področju naj bi država ne bila neposredno dejavna, temveč 
naj bi še osredotočila le na sprejemanje državne zakonodaje in spodbujanje orga­
niziranja samopomoči.
Kljub načelnim razlikam so si bila dejanska gledanja obeh taborov na gospodarsko 
problematiko precej blizu. Oboji so sprejemali razsvetljenska načela, da bo mogoče 
doseči posodobitev predvsem z dvigom izobrazbe prebivalstva, uvajanjem tehničnih 
dosežkov, naslonitvijo na tradicionalne gospodarske panoge in brez radikalnejših 
posegov v obstoječo gospodarsko sestavo. Tako so pozivi k ustanavljanju strokov­
nih in tehničnih šol prihajali iz obeh taborov, pri čemer so Nemci poudarjali po­
men povezovanja Kranjske z nemškimi deli monarhije in zato tudi znanja nemščine. 
Dejansko so razmere prisilile kranjske Nemce, da so se po prevzemu kranjske tr­
govske in obrtne zbornice v drugi polovici sedemdesetih let vsaj delno prelevili iz 
“freihändlerjev” v “schutzzöllnerje”. Vendar so tudi v novi vlogi zagovarjali le zmer­
no zaščito posameznih obrtnih in gospodarskih panog, dokler te ne bodo dosegle 
ustrezne ravni, ko se bodo osamosvojile in zaživele brez administrativne podpore. 
To spremenjeno držo je narekoval nagli upad gospodarske rasti in predvsem upočas­
nitev gradnje železnic, saj jo je na jugu monarhije za skoraj dve desetletji zavrla 
gospodarska kriza. Kljub temu da so se kranjski Nemci šteli za edine avtentične 
predstavnike kranjskega meščanstva ter odklonilno in podcenjujoče gledali na slo­
venska gospodarska prizadevanja, še njihove konkretne ocene kranjske gospodar­
ske perspektive niso bistveno razlikovale od slovenskih stališč.
Tudi v zvezi s socialnim in delavskim vprašanjem je bilo kranjsko nemštvo v obrav­
navanem obdobju zavezano prevladujočim mišljenjskim vzorcem in okvirom nemš­
kega liberalnega gibanja v Avstriji. Poudarjali so predvsem: pomen organiziranja de­
lavske samopomoči, ustrezno tovarniško in socialno zakonodajo,, zakonsko preprečeva-
- 438 -
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
nje pretiranega izkoriščanja ter dvig delavske izobrazbene in kulturne ravni. Pri tem 
naj država ne bi neposredno posegala v razmerja med delavci in podjetniki.1057
*
Naj ob zgornjih dognanjih ponovno strnemo še nekaj ugotovitev, ki gospodarsko-so- 
cialnoidejno problematiko vsaj deloma osvetljujejo tudi v poznejših obdobjih. Od 
začetka osemdesetih let 19. stoletja lahko sledimo preobrazbi vsaj deklarativno nad­
nacionalne ustavoverne stranke v stranko, ki je bila predstavnica nemške narodne 
skupnosti na Kranjskem. V tej luči so se pojavile tudi težnje po obrambi narod- 
no-gospodarskih pozicij kranjskega nemštva oziroma njegovih institucij. Gre pred­
vsem za obrambo Kranjske hranilnice, finančnega stebra kranjskih Nemcev, ki so 
ga od začetka osemdesetih let poskušali osvojiti Slovenci. Teh pa ni spodbujal samo 
zanimivi plen oziroma vir za financiranje raznih projektov. Nadzora nad Kranjsko 
hranilnico so si želeli predvsem zato, da bi preprečili njene poskuse vzpostaviti 
vzporedni nemški sistem ljudskega šolstva ter onemogočili njeno podporo nemško 
usmerjenim kulturnim in drugim društvom (oziroma kakor so zatrjevali Slovenci, 
pospeševanje nemških političnih teženj). Tako so poskušali postaviti Kranjsko hra­
nilnico pod nadzor deželnega zbora, v katerem so imeli Slovenci večino, a namere 
so se izjalovile. Potem so si malo pred prvo svetovno vojno prizadevali, da bi uničili 
hranilnico s spodbujanjem množičnega dviga vlog slovenskih vlagateljev. Ogorčenost 
nad takimi nezaslišanimi napadi na ustanovo, ki je bila do dežele vedno tako veli­
kodušna, je bila na nemški strani nepopisna.1058 Kljub argumentiranim nastopom 
kranjskih Nemcev v deželnem zboru in podpori v državnem zboru se zdi, da je 
Slovencem pri tem spodletelo predvsem zato, ker so bile njihove zahteve v nas­
protju z zakonodajo, vladnimi oziroma državnimi interesi in interesi velekapitala. 
Kakor smo v poglavju o Kranjski hranilnici že omenili, so ustanovo rešili iz hude 
zagate štirje avstrijski denarni zavodi in ji takoj ponudili denar za pokritih posledic 
“runa”. Nemci so (vsaj tako so javno razglašali) v septembrskih dogodfih 1. 1908 
videli skonstruirani izgred, nekakšen uvod v gospodarsko vojno - bojkot, ki naj bi 
dosegel uničenje celega sloja prebivalstva.1059
V približno istem obdobju - v začetku 20. stoletja - so bili tarče slovenskih izgre­
dov domžalski Nemci, podjetniki, priseljeni s Tirolskega. Po poročilih lista Deutsche 
Stimmen (npr. z dne 29. 6. 1905) so slovenski podjetnik?, ki niso prenesli konku­
rence, z nacionalističnimi parolami ščuvali slovenske delavce, to pa je povzročilo 
več kryavih spopadov.
Treba je poudariti tudi nemško samozavedanje lastne gospodarske, finančne in po­
sestne mogočnosti na Kranjskem. Pri svojem utemeljevanju, da jim pripada vsaj en 
državnozborski mandat, so navedli, da je 18 % površine Kranjske v nemški lasti in 
da (če bi odšteli “nevtralne” davčne zavezance, kakršne so državne železnice ali ru-
105' Povzeto po: Peter Vodopivec, O socialnih in gospodarskih nazorih nemškega meščanstva na Kranj­
skem od konca 60. do začetka 80. let 19. stoletja, Prispevki za novejšo zgodovino XXVII/1987, str. 7-30.
1058 Npr. L. W„ 18. 10. 1884; članek z naslovom “Lex Svetec”.
1059 Primerjaj poglavje v pričujoči knjigi z naslovom Septembrski dogodki 1908 in njihove posledice.

Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
darski erar) plačujejo več kakor 50 % davka na dobiček; če pa bi upoštevali vse za­
vezance, ki so plačevali manj kakor 100 kron, bi prišli do razmerja 600.000 kron 
proti 200.000 kron plačanih dajatev v korist Nemcev.1060
*
V različnih političnih kombinacijah, v katerih sta se vzporejali dve, od začetka de­
vetdesetih let 19. stoletja pa tri stranke na Kranjskem (pozneje se jim je pridruži­
la še socialdemokratska), ne gre prezreti, da je šlo povečini za soočanje meščan­
skih elit. Čeprav so imeli meščanski politiki ves čas polna usta skrbi za blagor "pre­
prostega prebivalstva, so manj premožni in izobraženi prebivalci Kranjske ves čas 
nastopali bolj v vlogi statistov. Treba je poudariti, da kranjski Nemci nikoli - dru­
gače od svojih štajerskih rojakov - niso resno poskušali prodreti na podeželje. 
Večkrat se zdi, da sta v njihovih vrstah prevladovala odpor do podeželskega prebi­
valstva in celo strah, ki so ga potrjevale neprijetne izkušnje z neuspelih nemških 
izletov na podeželje. Tako so se kranjski ustavoverci omejili na upanje, da bo svo­
bodna šola na dolgi rok popravila škodo, ki jo je med nižjimi sloji “prizadejala” 
Cerkev. Hkrati so se zgražali nad brezvestnim ravnanjem duhovščine, ki nerazsvet­
ljene kmečke množice kakor čredo žene na tabore in nasploh zlorablja v svoje 
mračne namene.
Zdi se, da je bil ravno strah pred kmečkimi množicami, ki so jih suvereno obvladovali 
klerikalci, tisti, ki je dve desetletji pozneje pripomogel k sporazumu med slovenskimi 
liberalci in N.emci. Vključevanje širših slojev v politično odločanje oziroma razširitev 
volilne pravice je bilo novo področje, od katerega je vsaka od strank v deželi hotela 
pridobiti kar največ. V najboljšem položaju je bila slovenska katoliška stranka, ki se je 
zavedala, da z vstopom množic na politično prizorišče prihaja njen čas. Njen osnovni 
cilj je bil, da razbije liberalno-nemški sporazum in se dokoplje do večine v deželnem 
zboru. Medtem ko je na eni strani pritiskala z zahtevami po razširitvi volilne pravice, 
je hkrati očitala slovenskim liberalcem, da so s sramotnim povezovanjem z Nemci opu­
stili narodno politiko. Te očitke je združevala s pobudo po skupnem delu za jugoslo­
vansko idejo, če bi liberalci podprli zahteve po splošni in enaki volilni pravici. Po dru­
gi strani je značilna tudi ponudba nemški stranki, katere edina politična moč je v ti­
stem času ostala v veleposestniški kuriji. Tudi njim so klerikalci na podlagi agrarne so­
lidarnosti med kmeti in veleposestniki ponujali sodelovanje. Hkrati so slednjim grozili, 
da so kulturno ničvredni in da uživajo neizmerne privilegije, ki jim jih kmečko ljuds­
tvo, če prej omenjeno ponudbo odklonijo, lahko odvzame. D. S. je to pisanje 11. 2. 
1904 komentiral:
Vse pisanje se sliši anarhistično in diši po požigu in umoru! Zahvaljujemo se 
odkritosti klerikalcev, ki ne skrivajo svojih ciljev.
Tako sta v začetku 20. stoletja nemško stranko na Kranjskem poleg slovenskih libe­
ralnih nacionalistov ogrožali tudi obe ideološko socialno obarvani politični gibanji ~ 
'Socialdemokracija in krščanski socializem. Prva se je kranjskim Nemcem zdela po-
1060 D. S., 3. 4. 1906; članek z naslovom “Deutscher Verein in Laibach! ”
- 441 -
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
sebno nevarna zaradi svoje navidezne nadnacionalnosti. List Deutsche Stimmen je 
opozarjal:
Nemški delavci se zadovoljijo z nemško sekcijo, ki jo slovenski sodrugi v Zarji 
zmerjajo. Obravnave potekajo mirno zgolj v slovenščini, odbor stranke je čisto 
slovenski. Na bratski način so Nemcem v spodnji Šiški odvzeli glas in sedež ter 
vsak vpliv v občinskem svetu. Proti temu Nemci niti najmanj ne protestirajo, 
saj to ne bi bilo več internacionalno. Kot Nemec je nemški delavec čisto brez­
praven. Nemškega obrtnika vodijo za nos, nastalo je trgovsko socialdemokrat­
sko društvo, v katerem je precej nemških trgovcev, vodstvo pa je povsem slo­
vensko. Zato proč od rdeče, bolje rečeno belo-modro-rdeČe socialdemokracije, saj 
ta ne bo zastopala nemških interesov.
Tudi pozneje je nemško glasilo ugotavljalo, da socialdemokratska stranka na Kranj­
skem ni internacionalna, temveč usmerjena slovensko nacionalno:
Vsem drugim socialdemokratom je dovoljeno, da so nacionalni, le nemški mo­
rajo svojo narodnost izdati in jo oblačiti v internacionalno preobleko. Sicer jim 
velikodušno dovolijo, da uživajo nemško kulturo, vendar je politično ne smejo 
podpirati.™
Medtem ko se je zgolj zdelo, da kranjsko nemško delavstvo ogroža postopno utap­
ljanje v lažnem internacionalizmu, je bil naskok krščanskih socialcev na kočevsko 
kmečko prebivalstvo bolj frontalen oziroma odkrit. Bil je tudi veliko bolj nevaren, 
saj je ohranjal nemški predznak, hkrati pa je bil izrazito antiliberalen. Kot izposta­
va širokega katolicističnega gibanja v nemških deželah Avstrije je krščanski sociali­
zem meril na edini nemški državnozborski mandat na Kranjskem. V svojih razgla­
sih so se njegovi zagovorniki na Kočevskem ponašali z avtentičnim kmetstvom in 
obtoževali ljubljanske Nemce, da so liberalni meščanski politiki, ki jim za kmečki 
blagor nikoli ni bilo mar in ki hočejo Kočevarje zgolj izkoriščati.1061 1062
Ugotovimo lahko, da je nemški stranki na Kranjskem - podobno kakor slovenskim li­
beralcem - manjkalo smisla in volje za reševanje socialnih zadev, predvsem pa poli­
tičnega čuta za množice. Stranko so vodili intelektualci deloma liberalnih, deloma pa 
izrazito nacionalističnih nazorov, njena poglavitna moč pa je slonela na veleposestniški 
kuriji. Od konca 19. stoletja pa do konca monarhije se je nemška stranka oblikovala 
na precej širokem izhodišču stranke narodne skupnosti. Hotela je predstavljati meščane 
(ki so živeli predvsem v Ljubljani in posameznih manjših enklavah v drugih krajih), 
pa tudi kmečko prebivalstvo - kar so Kočevarji pretežno bili. Vzrok, da se je tako opre­
deljena politična organizacija kljub svoji notranji ideološki in socialni raznorodnosti in 
celo razdrobljenosti obdržala, je mogoče iskati predvsem v kurialnem volilnem siste­
mu, ki se je na Kranjskem ohranil do konca monarhije. Nedvomno gre tu pripisati ve­
like zasluge Schvveglu, ki je med najhujšo krizo stranko spet povezal in utrdil, pozneje 
pa se sporazumel s slovenskimi liberalci in zagotovil razmeroma ugoden položaj Nem­
cev. Ko se je ta epizoda izpela, je v pogajanjih prepustil deželnozborsko večino Šušter­
šiču, ki jo je ta tako ali drugače že imel zagotovljeno. V zameno je dosegel, da so gro-
1061 D. S., 25. 2. 1912.
1062 Primerjaj poglavje v tej knjigi z naslovom Reforma nemške politične organizacije na Kranjskem 1908 
in vzroki zanjo.
- 442 -
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
zečo volilno reformo z uveljavitvijo splošne in enake volilne pravice preprečili, velepo­
sestniška kurija se je ohranila, tako pa tudi nemško posestno stanje, hkrati pa je bil 
zagotovljen liberalni značaj kranjskega nemštva.
Sprejemanje ustavnih reform na Kranjskem
Vsekakor ni nobenih dvomov, da so ustavne reforme v šestdesetih in sedemdesetih 
letih 19. stoletja prinesle velik napredek tudi Kranjski. Že sam ustavni okvir je za­
gotavljal politični prostor, v katerem se je lahko izvajala tudi deželna in lokalna 
politika. Sicer večinoma ni šlo za visoko politiko, ampak bolj za uveljavljanje inte­
resov deželnega prebivalstva oziroma prebivalcev posameznih občin. V primerjavi z 
mrtvilom neoabsolutizma in negotovostjo prve polovice šestdesetih let pa so ustav­
ni okviri omogočali viden napredek na vseh področjih gospodarstva in javnega živ­
ljenja. Nedvoumno je, da so bili blagoslovi ustave, ki so zagotavljali osnovne držav­
ljanske pravice, velika pridobitev, posebno za izobražene sloje. Svoboda tiska, izra­
žanja mnenj, političnega združevanja, izobraževanja ter laična država in šola, ver­
ska svoboda ipd. so pomenile splošno dobrino. Tudi na Kranjskem ni bilo nasproto­
vanj tem novostim zaradi njih samih. Nasprotovanja so se v slovenskem taboru po­
javljala zgolj zaradi občutka, da ustava utemeljuje neenakost narodov. Levstik je to 
lepo povzel takhle:
Keesbacher roke sklepa, da Čehi, Poljaki in Slovenci delajo zoper ustavo. Opo­
zicija mora biti in je koristna, samo zoper ustavo ne sme biti. Tu se vidi vsa 
puhlost in kopitarstvo teh ljudi. Oni vedo, da v ustavnih državah res zoper us­
tavo ni dovoljena opozicija. Ali vedeti bi morali, da pri nas v Avstriji so Nem­
ci in vlada diktirali ustavo, ali vsaj, da so jo naredili brez 5 milijonov Čehov, 
da so Poljaki proti nji glasovali in da so Slovenci bili proti nji, čeravno so jo 
nekateri programu volivcev nezvesti poslanci potrjevali. Mi nismo zoper ustav­
nost, mi smo za najširšo ustavnost in svobodo. Kadar pride ustava, pri kateri 
bodo vsi narodi delali, po kateri bo vsak narod svoje pravice imel, ne samo v 
teoriji in s klavzulami, potem bo Keesbacher s pravico tožil.' 063
Edino načelnejše nasprotovanje ustavi na Kranjskem je zraslo iz vrst konservativnih 
slovenskih krogov, in sicer zaradi ločitve cerkve od države, napovedi uvedbe civil­
nega zakona in zlasti zaradi sprememb v šolstvu, kjer se je cerkveni vpliv ustrezno 
zmanjšal. Vendar so tudi ta nasprotovanja z leti dokaj potihnila, ko se je izkazalo, 
da stvari le niso tako radikalno zastavljene. To je dobro razvidno iz adrese kranj­
skega deželnega zbora z dne 7. 12. 1872, na katero je opozoril Vasilij Melik. Kranj­
ski zbor je v zvezi s tem sprejel naslednjo izjavo:
Nova šolska zakonodaja je bila sicer v vojvodini Kranjski sprejeta brez radost­
nega pritrjevanja, vendar na splošno brez odpora, ker je izvajanje zakonodaje
1063 S. n., 10. 7. 1869.
- 443 -
Razmišljanja o ljubljanskih oziroma kranjskih Nemcih
v mejah teh zakonov upoštevalo nacionalne in verske nazore in potrebe našega 
ljudstva.
Vendar pa je Bleiweis to adreso utemeljeval z ostro kritiko državnega zbora, o ka­
terem je dejal:
Dal nam je brezverske šole in vzajemno zvezo med državo in cerkvijo je razru­
šil, duhovnike na prižnici djal pod cenzuro in kazensko postavo; in to je jedro 
vsega nemškega liberalizma, o katerim potrti naš narod slovenski kliče: Libera 
nos, Domine!]0M
Medtem ko so v sedemdesetih letih 19. stoletja kranjski ustavoverci večkrat, tudi 
ob mednacionalnih;fizičnih obračunih, poudarjali, da izredni ukrepi niso potrebni, 
oz. da zahtevajo zgolj strogo izvajanje ustave in zakonov, so se njihove pritožbe nad 
vladnimi ukrepi v osemdesetih letih kopičile. To je tem bolj zanimivo, ker - kakor 
je znano - Taaffe ni zavrgel ali odpravil nobene od ustavnih določb. V tem smislu 
je vendarle treba biti zadržan do ustavnih reform. Te so imele na vsakdanjo poli­
tično prakso omejen vpliv in so dajale vsakokratni vladi več kakor dovolj manevr­
skega prostora, ki je dopuščal prav dramatične zasuke v izvajanju vladne politike. 
Tudi kranjskim ustavovercem prej toliko slavljene ustavne reforme po nastopu 
Taaffejeve vlade niso več zadoščale, kljub temu da niso bile kršene.
1064 Vasilij Melik, Slovenci in “nova šola", v: Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969, Slovenski šolski mu­
zej, Ljubljana 1970, glej str. 59.
- 444 -
LITERATURA IN VIRI
Literatura (z uporabljenimi okrajšavami)
Berchtold, Klaus: Österreichische Parteiprogramme 1868-1966, Verlag für Geschichte 
und Politik, Dunaj 1967.
Böck, Emil: Die Philharmonische Gesellschaft in Laibach (1702-1902), Ljubljana 
1902.
Božič, Branko: Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941, Gasilska zveza Slovenije, 
Ljubljana 1988.
Cvirn, Janez: Nemški tabori na Slovenskem 1869, Zgodovinski časopis 1992/2, str. 
451-455.
Cvirn, Janez: Slovenci in nemški državnopravni programi, v: Slovenci in država, 
Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta SAZU, Razprave 17, Ljubljana 1995.
Cvirn, Janez: Trdnjavski trikotnik, Založba Obzorja, Maribor 1997.
Dolenc, Ervin, Kulturni boj, slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918-1929, 
Cankarjeva založba, Ljubljana 1996.
Das Deutschtum in Krain - Ein Wort zur Aufklärung, Hesses Buchhandlung, Gradec 
1862.
Cvetko, Dragotin, Glasbeni svet Antona Lajovica, Slovenska akademija znanosti in 
umetnosti, Dela 28, Ljubljana 1985, poglavje: Slovenizacija Filharmonične družbe.
Eine Thierfabel aus Krain, Erbauliche Historia für mäniglich zu Nuz und Fromm; In 
zierliche Knittelreimlein gebracht durch Jocosum Hilarium den Jüngeren, Druck von 
Ludwig Mayer, Dunaj 1861.
Erjavec, Fran: Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928.
Gorše, Miroslav: Doktor Valentin Zarnik, Slovenska matica, Ljubljana 1940 (Gorše...).
- 445 -
Literatura in viri
Hobelt, Lothar: Kornblume und Kaiseradler: die deutschfreiheitlichen Parteien 
Altöstereich 1882-1918, Dunaj: Verlag für Geschichte und Politik, München: R. 
Oldenbourg, München 1993.
Hribar, Ivan: Moji spomini I, Slovenska matica, Ljubljana 1983.
Judson, Pieter: Exclusive Revolutionaries: Liberal Politics, Social Experience and 
National Identity in the Austrian Empire, 1848-1914, The University of Michigan 
press, 1996.
Kammerhofer, Leopold, Studien zum Deutschliberalismus in Zisleithanien 1873-1879: 
Herrschaftsfundierung und Organisationsformen des politischen Liberalismus, Unter 
Mitarbeit von Friedrich Edelmayer, Dunaj, Verlag der österreichischen Akademie 
der Wissenschaft, 1992.
Kranjska hranilnica - brošura z besedili interpelacij državnega poslanca Ivana 
Hribarja in govori deželnega poslanca Ivana Oražna, Narodna tiskarna, Ljubljana, 
1909.
Levstik, Fran: Zbrano delo, IX. knjiga - politični spisi II, DZS 1961, in Levstikovo 
zbrano delo, IX. knjiga, komentarji, DZS, Ljubljana 1961 (LZD).
Lončar, Dragotin: Dragotin Dežman in slovenstvo, Razprave znanstvenega društva 
V/VI, Učiteljska tiskarna, Ljubljana, 1930.
Lončar, Dragotin: Korespondenca Janeza Blenveisa, Naši zapiski, 1909.
Malavašič, Franc: Krain und das Deutschtum, Entgegnung auf die Flugschrift: “Das 
Deutschtum in Krain ”, Ljubljana 1862.
Matič, Dragan: Kulturni utrip Ljubljane med prvo svetovno vojno, Zgodovinski arhiv 
Ljubljana, Gradivo in razprave 15, Ljubljana 1995.
Matič, Dragan: Takta pa ta Človek gotovo ni imel - Preganjanje ustavovernih urad­
nikov na Kranjskem, v: Zgodovina za vse, št. 2, 2002.
Melik, Vasilij: O nekaterih vprašanjih slovenske politike v začetku šestdesetih let 19. 
stoletja, Zgodovinski časopis 1964.
Melik, Vasilij: Volitve na Slovenskem 1861-1918, Slovenska matica, Ljubljana 1965.
Melik, Vasilij: Nekaj značilnosti razvoja na Kranjskem 1867-1871, Zgodovinski časopis 
1969.
- 446 -
Literatura in viri
Melik, Vasilij: Slovenci in “nova Sola”, v: Osnovna šola na Slovenskem 1869-2969, 
Slovenski šolski muzej, Ljubljana 1970.
Melik, Vasilij: Razcep med staroslovenci in mladoslovenci, Zgodovinski časopis 1972.
Melik, Vasilij: Volitve v Ljubljani, Kronika 29/1981.
Melik, Vasilij: Josip Vošnjak in njegovi spomini, v: Vošnjak, Josip: Spomini, Slovenska 
matica, 1982.
Melik, Vasilij: Die Wahlerfolge der Deutschen, Italiener und Slovenen in Laibach, 
Triest und Marburg an der Drau und anderen krainischen und untersteirischen 
Städten in den Jahren 1848-1927, v: Alpen-Adria-Städte, Zgodovinska serija Oddelka 
za zgodovino vzhodne in jugovzhodne Evrope na Univerzi v Celovcu in Doma 
prosvete Sodalitas v Tinjah; Celovec, Ljubljana, Dunaj 1997.
Mladoslovenci in državni zbor 1873 in 1874, Ljubljana 1874.
Prijatelj, Ivan: Slovenska kulturno-politična in slovstvena zgodovina 1848-1895, II. in 
III. knjiga, DZS, Ljubljana 1956.
Rutkowski, Ernst: Briefe und Dokumente zur Geschichte der österreichisch-ungarischen 
Monarchie, Del I, München-Dunaj 1983.
Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 1921-1991.
Samassa, Paul: Carniola 1884-1894, Heidelberg 1894.
Stergar, Janez: Oris zgodovine Počitniške zveze Slovenije, Ljubljana 1978.
Studen, Andrej: Protinemški izgredi v Ljubljani leta 1903, Prispevki za novejšo 
zgodovino XXXVIII - 1998.
Škerl, France: Ljubljana v prvem desetletju ustavne dobe, Ljubljana 1935 (Škerl ...).
Šuklje, Franjo: Iz mojih spominov, Katoliško tiskovno društvo, Jugoslovanska tiskar­
na, Ljubljana 1926.
Taylor, A. Y. P., Habsburška monarhija 1809-1918, Znanje, Zagreb, 1990.
Urbas, Valentin: Dr. Etbin Henrik Costa, Matica slovenska, Ljubljana 1877.
Valenčič, Vlado: Ljubljanski protinemški odmevi turnarskih dogodkov, Kronika (leto 
X-1962, št. 2).
- 447 -
Literatura in viri
Valenčič, Vlado: Zgodovina ljubljanskih uličnih imen, Gradivo in razprave 9, 
Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana 1989.
Valenčič, Vlado: Židje v preteklosti Ljubljane, Park, Ljubljana 1992.
Vodopivec, Peter: O socialnih in gospodarskih nazorih nemškega meščanstva na 
Kranjskem od konca 60. do začetka 80. let 29. stoletja, Prispevki za novejšo zgodovi­
no, št. 1-2, 1987.
Vošnjak, Josip: Spomini, Slovenska matica, Ljubljana 1982.
Vošnjak, Josip: Slovenci in državni zbor leta 1873 in 1874, Ljubljana 1874.
Zarnik, Valentin: Don Quixotte della Blatna vas, načrt tragikomedije v štirih dejan­
jih s predigro in petjem, izšlo 1862 v Zagrebu.
Železnikar, Ivan: Dr. Valentina Zarnika zbrani spisi, Ljubljana 1888.
Viri (z uporabljenimi okrajšavami)
Arhivski:
Arhiv Republike Slovenije (AS), AS 16 - Deželno predsedstvo za Kranjsko (Deželno 
predsedstvo).
AS, AS 16 - Deželno predsedstvo, konvolut 19.
AS, AS 854 Dragotin Dežman.
Oscar Plautz: Die Deutschen in Krain, tipkopis (O. P. - Die Deutschen ...), Deželni 
arhiv Gradec - knjižnica.
Spomini barona Josefa Schwegla, tipkopis; nahajališče vira ni znano, pred časom ga 
je hranil nekdanji arhiv Inštituta za novejšo zgodovino.
Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), LJU 504, statistični popisi - popisi prebivalstva, 
mesto Ljubljana.
ZAL, COD III, zapisniki sej mestnega sveta.
ZAL, LJU 333 - zbirka listin.
ZAL, REG I, splošna mestna registratura.
- 448 -
Literatura in viri
Objavljeni viri:
Zapisniki obravnav deželnega zbora kranjskega.
Führer durch die Deutsche Gesellschaftswelt in Laibach, okrog 1900.
Časopisni:
Brencelj.
Deutsche Stimmen aus Krain, Triest und Küstenland (Deutsche Stimmen), priloga 
Grazer Tagblatt.
Deutsche Wacht.
Gasilec.
Gottscheer Bote (G. B.).
Grazer Tagblatt.
Grazer Tagespost.
Laibacher Tagblatt (L. T.).
Laibacher Wochenblatt (L. W.).
Laibacher Zeitung (L. Z.).
Naprej.
Novice.
Slovenec (SL).
Slovenski narod (S. n.).
Triglav.
- 449 -
Literatura in viri
Seznam objavljenega slikovnega gradiva (v ležečem tisku je pri slikah nave ­
deno ime portretiranca):
1. Na strani 10: Mihael Stroj, Mihael Ambrož, 1850, olje/platno, 102 x 81 cm, 
Mestni muzej Ljubljana, inv. štev. 510:LJU;0016311.
2. Na strani 38: Etbin Henrik Costa, druga polovica 19. stoletja, fotografija, 10,1 x 
6,5 cm, Mestni muzej Ljubljana, inv. štev. 510: LJU0011235.
3. Na strani 74: Janez Bleiweis, fotografija iz knjige Dr. Janez Bleiweis in njegov 
čas, Gorenjski muzej, Kranj 1996.
4. Na strani 88: Brencelj 1874, Dežman ima red, karikatura.
5. Na strani 130: Brencelj 1874, Zarnik pred narodnim hlevom, karikatura.
6. Na strani 167: Ljudevit Cetinovič, Anton pl. Laschan, druga polovica 19. stolet­
ja, 37 X 30 cm, Mestni muzej Ljubljana, inv. štev.: 510:LJU;0016857.
7. Na strani 196: Brencelj 1882, Slovenci in vladi Auersperga in Taaffeja.
8. Na strani 208: Brencelj 1882, Ljubljana odrešena se zahvaljuje Bogu in narod­
nim volivcem, risba.
9. Na strani 228: Gojmir Anton Kos, Peter Grasselli, 1922, olje/platno,120 x 100 
cm, Mestni muzej Ljubljana, inv. štev.: 510: LJU;0017133.
10. Na strani 254: Andrej baron Winkler, fotografija iz knjige Josipa Mala: Zgodovina 
slovenskega naroda, Mohorjeva družba, Celje 1993.
11. Na strani 298: Karl Raiss (domnevno), Josef baron Schwegel, olje/platno, 104 x 
70 cm, Gornjesavski muzej Jesenice, inv. štev. 2161.
12. Na strani 314: Ivan Vavpotič, Ivan Tavčar, 1921, olje/platno, 145 x 110 cm, Mestni 
muzej Ljubljana, inv. štev. 510: LJU;0017117.
13. Na strani 376: Ivana Kobilica, Ivan Hribar, 1920/26, olje platno, 125 x 100 cm, 
Mestni muzej Ljubljana, inv. štev. 510: LJU;001691.
14. Na strani 400: Nemški most do Adrije se maje, Kurentov album 1918.
15. Na strani 412: gradivo iz fototeke Zgodovinskega arhiva Ljubljana in iz knjige 
Josipa Mala: Zgodovina slovenskega naroda, Mohorjeva družba, Celje 1993.
16. Na strani 422: gradivo iz fototeke Zgodovinskega arhiva Ljubljana.
17. Na strani 440: Brencelj 1873, Ustavoverski okus, karikatura.
- 450 -
IMENSKO KAZALO
Achtschin, Albin 168, 176, 377
Adamek 225
Adamič, Ivan 354
Adrigal, Jakob 312
Ahačič 12, 33, 34, 69, 70, 172, 192, 201, 204
Ahčin, Karel 158
Aleš 269
Alešovec, Jakob 203, 217
Alt, Ivan 46-48, 51
Ambrositsch, Edwin 356, 391
Ambrož, Mihael 3, 10 sl., 11-13, 17-25, 33, 35, 36, 63, 70, 94, 427, 450
Andrassy, Julius 43, 138, 140, 147, 153-156
Arko, Fran 334, 340
Arko, Mihael 333, 390
Auersperg, Adolf 9, 105, 135, 140, 147, 149, 166, 181, 185, 194, 239, 260, 262, 274, 
429, 450
Auersperg, Anton Alexander, (Grün, Anastasius) 105, 112-114, 117, 141, 157, 185, 
188, 193, 253, 260-262, 264, 346, 347, 355, 405
Auersperg, Karl 366-369, 371, 420
Bach, Alexander 43, 99, 157, 184, 415
Badeni, Kasimir Felix 313, 327, 340
Baloh, Martin 204
Baltavzar 158
Bamberg, Fedor 12
Bamberg, Ottomar 107, 116, 145, 147, 176, 218, 219, 284, 352, 353, 399, 402 
Banhans, Anton 164
Barbo, Josip Emanuel 91, 161, 186, 299, 308, 336, 337, 351, 358, 367, 369, 371, 382, 
394, 420, 434
Bärnreiher, Josef 382
Baumgarten, Johann 284, 382
Beck, Wladimir 371
Belar, Leopold 158
Belcredi, Richard 40-43, 61, 71, 100, 138
Benda, Johann 281, 285
Berg 304
Bergant 194, 195
Bertchold, Klaus 317, 430, 445
Beust, Friedrich Ferdinand 42, 43, 71, 84, 121, 138, 183, 193
- 451 -
Imensko abecedno kazalo
Bezdek, Leopold 12, 17-20, 34, 35, 39, 40, 60
Biankini, Juraj 134
Bilinsky, Leon 352
Binder, Josef Julius 9, 225, 247, 255, 256, 260, 268, 300, 316, 320, 324, 329, 360, 
361, 369, 370, 387, 399, 401, 409, 415, 418, 426
Bischoff 371, 392
Bismarck, Otto 42, 115, 152, 166, 288, 373, 410, 414, 415, 432
Blaznik, Jožef 12, 17, 34
Bleiweis, Janez 12, 14, 17, 21-23, 25-27, 32-34, 36, 41, 58, 62, 63, 67, 69-71, 77, 79, 
90, 99, 105, 121, 125, 126, 128, 133-135, 142, 143, 160, 162, 165, 166, 171, 177, 
189, 192, 205, 217, 265, 269, 297, 437, 444, 446, 450
Bleiweiss, Karl 114, 177, 191
Böck, Emil 284, 352, 445
Bohorič, Adam 26
Boichetta 157
Boichetta, Marija 194
Božič, Branko 378, 445
Božič, Janez (Ivan) 319, 334, 341
Brandstetter, Friedrich 180
Brandt, Hermann 392, 393, 402
Braune, Josef 318
Brolich, Johann 12, 19, 33, 34
Bučar 226
Bürger, Leopold 18, 45, 65, 129, 163, 178, 407
Bylandt-Rheidt, Arthur 332, 337
Calvin, Jean 93
Carniolus 237, 248
Ceconi, J. 382 •
Cenčič, Rudolf 264
Cetinovič, Ljudevit 450
Chorinsky, Karl 211
Codelli, Anton 12, 19, 33
Conrad, Siegmund 48, 57-59, 67, 68, 70, 75, 105, 119, 152, 160, 229, 251 
Costa, Etbin Henrik, 3, 14, 24, 26, 30, 32-36, 38 sl., 39-41, 43, 45, 47-63, 67-71, 73,
75, 90, 96, 97, 99, 101, 118, 121-123, 125, 126, 128, 129, 143, 160-162, 186, 226, 
257, 406, 434, 450
Cott, Gustav deli 388
Curtis 401
Cvetko, Dragotin 399
Cvirn, Janez 40, 87, 140, 316, 427, 429, 430, 431, 445
Czedik, 108
Černe, Anton 29, 436
Dachs 377
Dalmatin, Jurij 26, 80
- 452 -
Imensko abecedno kazalo
Debeutz, Franz 176
Debevc, Jožef 12, 17, 34
Demšar, Franc 333
Derbitsch 23
Dereani 54
Derschatta, Julius 382, 388, 402
Deschmann, Karl (Dežman, Dragotin) 4, 8, 12, 17, 19, 21-23, 25-28, 30-36, 39,
41-43, 45, 51, 58-60, 64-66, 69, 72, 73, 75-78, 81, 86, 87, 88 sl., 90, 96, 102, 103, 
105-108, 110, 112-116, 121, 123, 124, 127, 129, 135-137, 139, 144-148, 156, 157, 
159, 160-162, 164, 166, 168, 169, 172, 174, 178-185, 187-190, 192, 193, 195, 198, 
204, 206, 210, 212, 227, 231, 237, 252, 260, 267, 269, 270, 277, 278, 286-291, 294, 
295, 300, 302, 304, 306, 308, 310, 405, 413, 415, 419, 424, 432, 434, 446, 448
Detela, Oto 305, 308, 318, 340, 341
Dev, Edvard 269
Dimitz, Anna 407
Dimitz, August 75, 77, 90, 292
Dimitz, Franz 114-116, 145
Doberlet, Franc 129, 165, 176, 177, 292, 374, 375, 377, 378
Dobovšek 57
Dolenc, Ervin 398
Dolinar, Tomaž 26
Dominkuš, Ferdinand 186
Domizl, Anton 31
Dornig 46
Dornik 113
Dragoš, Miko 318 '
Drč, Josip 206
Drelse, August 385
Dreo, Alexander 129, 166, 292
Drobnič, Franc 333
Drolz 235
Dular, Jožef 333
Dzimski, Alois 385
Ebrl, Adolf 206
Eger, Ferdinad 324, 358, 359, 362, 368-371, 380, 382, 391, 392, 394, 402-404, 416, 
420
Eger, Franc 402
Ehrfeld 113
Einspieler, Andrej 14, 272
Eisl 113-115, 129
Elbert, Julius 324, 391
Erbežnik, Janez 313
Erjavec, Fran 306, 315, 445
Ertl 115, 116, 140
- 453 -
Imensko abecedno kazalo
Fayrer, Johann 247
Ferdinand, Franz 395
Ferjančič, Andrej 332, 334, 340
Filapitsch, Karl 52
Fine 158
Fischhof, Adolf 100, 101
Foregger, Richard 115, 407, 414, 415, 436
Forstner, Leopold 93
Fortuna 205, 227, 269
Franc Jožef I. 28, 42, 43, 408
Freiberger, Georg 12
Freiherr, Karl 292
Friedjung, Heinrich 426
Frölich 70
Gager, Ferdinand 324
Galle, Karl 324
Garbeis, Henrik 50, 51, 55, 56
Gariboldi, Anton 176, 177, 205, 284
Gartenauer 225, 409
Gautsch, Paul 402
Gerber, Matija 129, 158
Gerstner, Anton 398
Gertscher, Adalbert 213
Geßmann 368, 369
Globočnik, Anton 17, 31
Gödel-Lannoy 223
Goethe, Johan Wolfgang 374, 406
Gogala, Janez 237
Gorše, Miroslav 113, 119, 128, 129, 151, 164, 173, 174, 176, 182, 185-188, 191, 194, 
445
Goršič, Franc 165, 177, 189, 195, 203
Götzl 158
Gozani, Ludwig 349, 351
Grasselli, Peter 172, 214, 215, 227, 228 sl., 230, 241, 259-261, 265, 303, 305, 319, 
334, 450
Grdina, Igor 301
Gregorič, Anton 384, 390
Grmek 47
Groß 363, 382
Grün, Anastasius, (glej Auersperg, Anton Alexsander)
Gutmann, Ivan 13, 63, 75
Gvaiz, Anton 168
Habit, Gustav 160, 168
Haimann, Alfred 106, 163
- 454 -
Imensko abecedno kazalo
Hanssl 45, 51
Hartmann 129
Hauffen 54, 267, 409
Haynau, Julius 113
Hedervary, Khuen 326
Heimann, Gustav 12, 16, 19, 25, 33, 34, 36
Heimann, Mojzes 25
Hein, Viktor 257, 268, 303. 305, 307, 308, 320, 327, 329, 333, 396, 419
Heinricher, Anton 50, 56, 95, 115
Herbst, Eduard 115, 147, 414
Hermann, Josefa 54
Hilzer 131
Hobelt, Lothar 253, 430, 445
Höchtl 23
Hočevar (Hotschevar), Martin 69, 146, 161, 178, 179, 262, 292, 424
Hočevar, Ursula 54, 57
Hoffer, Andreas 323, 324, 330
Hoffman, Nicolaus 206
Hohenwart, Karl Siegmund 111, 114, 117, 125, 136-138, 140, 144, 157, 161, 162, 164, 
185, 213, 216, 217
Hohenzoller 156
Hohn 158
Holzer, Carl 12, 33, 34, 43
Horak, Edvard 48, 50-52, 54, 55, 160, 165, 168, 186, 189, 190, 193, 195, 206 
Horak, Janez Nepomuk 3, 11, 12, 17, 29, 32-36, 41, 45, 48, 61-63, 70, 77 
Hribar, Dragotin 399
Hribar, Ivan 201, 202, 211, 212, 230, 231, 258, 259, 265, 269, 271, 282, 283, 293, 
299, 305, 306-310, 312, 313, 315, 318-321, 327-329, 332-335, 339, 340, 343-347, 
352, 354, 374, 375, 376 sl., 377, 378, 383, 388, 389, 394, 445, 446, 450
Huber 138
Humbold, Alexander 90
Hussa 14
Huth, Irma 279
Issleib, Ludwig 13, 14, 16, 17, 23-25, 32, 36, 70
Jacques 237-239, 430
Jakič, Franc 333
Jalle 382
Jeglič, Anton Bonaventura 332, 341, 351
Jelačič, Josip 27
Jeran, Luka 125
Jevnikar 113, 114
Johnson, Andrew 69
Jonke, Hans 364, 365
Jonke, Peter 365
- 455 -
Imensko abecedno kazalo
Jožef II. 198
Judson, Pieter 423-426, 431, 446
Jurčič, Josip 122, 160, 168, 177, 189, 190, 193, 195, 201, 224, 251
Kajzel (Keisell), Peregrin 48, 51, 55, 227
Kalan, Aleksander 48, 49, 53, 54, 56, 57
Kalan, Andrej 297, 380
Kallina-Urbanow, Franz 105, 203, 204, 214, 215, 216
Kaltenegger, Friederich Ritter 24, 34, 40, 42, 45, 63, 70, 75-78, 85, 103, 105, 112, 
115, 116, 129, 135, 140, 145, 147, 151, 157, 158, 163, 164, 169, 178, 183-186, 188, 
191-193, 206, 221, 223, 224, 226, 238, 240, 249, 250, 292, 300, 404, 415, 432
Kammerhofer, Leopold 109
Karl VI. 138
Karpetz 213
Kästner 328
Kauschegg 323
Kavčič, Matej 12, 63
Keesbacher, Frederich 21, 23, 75, 76, 104, 107, 108, 113-115, 150, 157, 158, 168, 
206, 404, 443
Kermauner, Dušan 21, 26, 27, 39, 102
Kersnik, Janko 269, 306, 307
Kham, Janez 51, 55, 56
Kleimayer, Ignacij 107, 402
Klein, Anton 319
Kleon 257
Klun, Karol 269
Klofutar 31, 229
Klopčar (Kloptschar), Franc 47, 54, 55
Klun, Vinko F. (Vincenc) 8, 16, 65, 93, 119, 122, 132, 144, 168, 171, 174, 181, 187, 
192, 204, 217, 284, 305, 307, 308, 318, 335
Knez, Ivan 297
Kobilica, Ivana 450
Köhler, German 330
Kokalj 158
Konschegg, Valentin 219
Konšek, Florian 158
Kopitar, Jernej 26, 29, 377
Kopp, Josef 146, 424
Kordin, Josef 284
Kos, Gojmir Anton 450
Kosez 311
Košak, Franc 333
Košanina, Anton 218
Koširjeva, Franja 139
Kozak 386
- 456 -
Imensko abecedno kazalo
Kozler, Peter 185, 186, 350
Krainer 365
Kramaršič, Feliks 328
Kraus, Hans 148, 181, 219
Kregar, Ivan 389, 393
Krek, Janez Evangelist 333, 336
Kremenšek (Kremenschek) 349, 351
Krenner, Max 155
Kreuter-Galle, Lina 402, 408
Krimmer, Carl 206
Krisper, Anton 12, 66, 158, 312
Kristan, Etbin 393
Križaj, Janez 51, 54, 55
Križaj, Jožef 55
Kromer, Franz 23, 115, 179, 292
Kuenburg, Gandolf 253
Kulk, Siegfried 51
Kušar (Kuschar), Josip 209, 259, 295, 386
Lajovic, Anton 398, 399
Langer, Franc 178, 308
Lapajne, Stefan 225, 226
Laschan (Lašan), Anton 115, 129, 133, 155, 157, 163, 166, 167 sl., 172, 178, 183-186, 
190, 191, 203, 210, 213, 223, 226, 227, 241, 300, 405, 415, 450
Lasser, Josef 9, 105, 135, 149, 159, 181, 185, 194, 239, 274, 429
Laube, Heinrich 405
Laufenstein, Anton 13
Laßnigg (Lasnik), Peter 207, 284
Ledenig, Julij 294
Lehmann, Ernest 50, 57, 60
Lenarčič, Josip 319
Leskovic, Karl (Carl) 115, 116, 145, 160, 168, 206, 324
Levstik, Fran 23, 46, 56, 57, 64, 66, 67, 72, 73, 89, 90, 102, 103, 119, 139, 272, 443, 
446
Liechtenberg-Janschitz, Leopold 371, 420
Liechtenstein 266, 293
Linhart, Wilhelm 105,116, 145, 147, 229, 247
Lončar, Dragotin 22, 26, 27, 446
Loy 382
Luckmann, Josef 206, 209, 229, 284, 336, 337, 385
Luckmann, Lambert 12, 33-35, 260
Lueger, Karl 366, 382
Lunder, Rudolf 354
Luschin 157
Luter, Martin 28, 93
- 457 -
Imensko abecedno kazalo
Mahnič, Anton 270-272, 303, 305
Mahr, Arthur 385
Mahr, Ferdinand 44, 45, 51, 105, 158, 168, 229, 260, 282, 284, 353 
Majaron, Danilo 319, 334, 341, 349 
Maksimilijan I. 62
Mal, Josip 450
Malavašič, Franc 30, 446
Malitsch (Malič), Andrej (Andreas) 12, 43, 45, 107, 168 
Malitsch 329 
Mally, Karl 392
Margheri Commandona, Albin 179, 216, 223, 241
Marinschek, Jan. 65
Martelanz 25
Matajc (Mateiz), Franc 47-49, 51-53, 55-57
Mathiann, Johann 176
Matič, Dragan 248, 397, 446
Mauer, Gustav 294
Maurer, Heinrich 46, 47, 284
Mavec 57
Mayer 51
Mayer, Enterich 284
Mayer, J. C. 207
Mayer, Ludwig 21
Mediz 365
Mehle 311
Melik, Vasilij 162, 163, 182, 251, 432, 433, 436, 443, 444, 446, 447
Menger, Max 263, 264
Metternich, Lothar 152
Miklošič, Fran 240
Missia, Jakob 273 , 274, 304
Mitteis, Henrich 24, 34, 41
Močnik, Franc 125
Mommsen, Theodor 287, 401
Moos 158
Mosche (Moše), Alfonz 128, 163, 209, 229, 259, 295
Mrhal, Johann 105, 113, 132, 158, 206, 226, 229
Mühleisen, Arthur 213, 284, 352
Mühleisen, Johann 12, 33, 35, 46, 47
Mulej 96
Müller, Franz 219, 256, 292
Murnik, Ivan 132, 186, 291, 304, 305, 319
Naglas 158, 159
Nedved, Anton 23, 409
Nikola I. 28
Imensko abecedno kazalo
Nischlvvitzer 23
Nitzsche, Friedrich 8
Nolli, Jožef 47, 50, 51, 55, 386
Obergföll, Josef 364, 366, 367, 369
Oberwalder 353
Obreza, Adolf 186
Onderka 238, 240, 249
Oražen, Ivan 346, 347, 350, 352, 446
Orel, Jožef 12, 17, 34, 41, 70
Ornig, Josef 347
Otorepec, Božo 62
Ott, Franz 51
Pajk, Janko 34, 58
Pakiž (Pakič), Mihael 70, 165, 333
Pammer, Kamillo 356, 391, 392
Papež, Franc 305, 307, 312
Parma 294
Peerz, Rudolf 367
Perger 108, 110, 115
Perko 50
Perona 47
Persche 213
Pessiack, Karl 399, 409
Peterca, Franc 158, 169, 170, 177, 201
Peterlin, Ludvik 264
Petričič, Vaso 165, 177, 192, 297
Petsche, Georg 364
Pfeffer, Anton 45, 165, 205
Pfeifferer, Anton 176, 177, 217, 284, 333
Philippovich (Filipovič), Josef (Josip) 192, 193, 202
Pirc, Ciril 312, 334, 340, 341
Pirker, Raimund 65, 66, 75, 76, 105, 108, 113, 115, 156, 176, 177, 183, 184, 186, 
200, 213, 291
Planatan, Ivan 312, 386
Plautz (Plavček), Oscar 5, 41, 107, 108, 140, 147, 333, 371, 392, 394, 395, 397, 398, 
401, 409-411, 425
Plautz (Gregorič), Marija 410
Plautz, Nepomuk, Johan (Ivan) 284, 410
Plener, Ernst 237, 239, 241-243, 253, 278, 425, 430
Pock, Franz 385
Pogačar, Janez 132, 142, 143, 171, 174, 236, 237
Pohlin, Marko 114
Poklukar, Janez 12, 34, 177, 186, 251, 281
Polak 297
- 459 -
Imensko abecedno kazalo
Polegeg, Paul 160, 168
Poli 113
Possaner 157
Potočki, Adam 135
Potočnik 324
Potočnik, Franc 165, 166, 177, 188, 192, 193, 195, 198, 231
Povše, Fran 305, 333
Praprotnik, Andrej 158, 229
Pražak, Alois 227, 253
Predan, Ivan 319
Predovič 386
Premk 158
Prešeren, France 21, 174, 303, 347, 415
Prijatelj, Ivan 21, 22, 26, 27, 39, 95, 101, 102, 119, 195, 436, 447
Proft 225
Prohaska 356
Rack, Anton 12, 19, 34
Račič, Josef 136, 384
Raiss, Karl 450
Raktelj, Frančišek 158
Ravnikar, Vladimir 390
Razlag, Radoslav 50, 53, 56, 57, 142, 162, 165, 182, 185, 217, 415, 435 
Razpotnik, Rajko 326 
Rechbacher 50
Recher, Nicolaus (Nikolaj) 12, 33, 34, 43, 45, 183, 184
Regali, Jožef (Josip) 57, 125, 165, 168, 170, 172, 189, 190, 192, 193, 195, 198, 201, 
202, 203, 204, 211, 212
Rehn, Victorina 279
Ressel, Josef 230
Rieger, František Ladislav 371
Rihar, Josip 284
Rohrmann 386
Rojina 392
Ronge, Johannes 93
Rost, Wilhelm 12, 34
Rotschild 271
Rozman 57
Rožman 265
Ruber 364
Rudholzer, Nikolaus 176
Rudolf, Anton 12, 17, 19
Rühling, Ludwig 115, 140
Rutkowski, Ernst 316, 447
Samassa, Albert 19, 23, 44, 113, 129, 131, 189, 284
- 460 -
Imensko abecedno kazalo
Samassa, Anton 12, 23
Samassa, Paul 447
Samec, Maks 293
Sassenberg, Karl 51, 55, 56
Schaffer, Adolf 75, 109, 114-116, 129, 144-147, 165, 178, 183, 184, 197, 204, 206, 
210, 213, 244, 245, 255, 267, 268, 284, 287, 301, 304, 305, 308, 319, 324, 329, 
360, 375, 387, 405, 413-415, 418, 424, 425, 432
Schaff le, Albert 111
Schellenburg (Šelenburg) 90, 203, 312
Schiffer, Franz 292
Schiller, Friderich 338, 374
Schmerling, Anton 11, 13, 14, 33, 40, 41, 83, 266
Schmitt, Ferdinand 391
Schneid, Josef 179-181, 214, 223, 434
Schönborn 273
Schönerer, Georg 140, 266, 416, 418, 426, 429
Schopenhauer, Arthur 272
Schöppl, Anton 12, 13, 23, 24, 33, 34, 41, 43, 45, 106, 108, 155, 168, 207, 238, 240, 
352, 360, 380, 405, 406
Schrey, Josef 324
Schrey, Robert 75, 86, 108, 110, 115-117, 128, 131, 136, 142, 145, 147, 155, 163, 168, 
178, 179, 183, 184, 187, 198, 203, 204, 206, 210, 213, 223, 224, 233, 245, 255,
256, 266, 268, 284, 294, 406, 426
Schulze-Delitsch, Franz Hermann 85, 138
Schwab, Gustav 405
Schwartz, Theodor 277, 278, 294, 333, 338, 341, 354, 366
Schwegel (Žvegelj), Josef (Jožef) 8, 180, 181, 204, 216, 220, 239, 275, 298 sl., 299, 
301, 303-306, 308, 316-318, 320, 324, 329, 334, 337-341, 361, 369, 382, 416, 
418-421, 426, 430, 448, 450
Schweiger 399
Schweitzer, Viljem 333
Schwentner, Jožef 12, 22, 33, 34, 46, 70, 160
Seunig, Vinzenz 12, 19, 34, 45, 70, 292
Sima (glej Zima)
Singer, Eugenia 282
Skazedonig 18
Slodnjak, Anton 46, 102
Smokvina 113
Sothen 206
Spitaler 114, 183
Staudacher, Ferdinand 391, 392
Stedry, Wenzel 12, 33, 43, 45, 65, 113-115, 284
Stegnar, Feliks 282
Steinwender, Otto 430
- 461 -
Imensko abecedno kazalo
Stergar, Janez 427, 447
Stieger 23
Stöckl, Emil 12, 165, 213, 291, 292
Strahl, Anton Edvard Jožef 34, 63, 139, 162, 269, 270, 290, 291, 295
Strahl, Edmund 121, 123, 124
Stremayer, Karl 108, 147
Stritar, Josip 121, 250, 269, 270, 415
Strohal, Emil 140
Stroj, Mihael 450
Strossmayer, Josip Juraj 11, 258, 267, 293, 295
Strzelba 177
Studen, Andrej 326, 447
Supan, Valentin 34, 43, 70, 437
Suppan, Aleksander 114
Suppan, Jakob 407
Suppan, Josef 8, 34, 43, 45, 58, 63-65, 70, 75, 76, 78, 86, 87, 89, 96, 97, 107, 
112-117, 126, 137, 138, 140, 144-147, 156-159, 161, 163, 165, 176-178, 183, 184, 
190-192, 206, 207, 209, 213, 230, 256, 320, 378, 384, 387, 407, 415, 418, 424,
428, 432
Suppantschitsch (Supančič), Franz 12, 45, 168, 206, 230, 334
Suppantschitsch, Joseph 206
Svetec, Luka 76, 89, 118, 185, 214, 243, 275, 277, 278
Šantel, Franc 3, 46, 48-51, 53-60, 68, 125, 217, 414, 427
Škerl, France 11, 12, 20, 24, 25, 32-35, 40-43, 45, 46, 58-60, 64, 66, 68, 71, 411, 447
Štefe, Ivan 310-313, 326
Šterbenc 161, 162
Štricelj, Ludvik 378
Šturm 201
Šubic, Ivan 319
Šuc, Jožef 76
Šuklje, Fran 127, 132, 211, 240, 241, 243, 245-248, 257, 269, 270, 278, 280, 294,
295, 299, 306-309, 341, 345, 447
Šušteršič, Ivan 303, 306, 312, 313, 315, 319, 320, 322, 325, 333-341, 345, 419-421, 
442
Taaffe, Eduard 8, 57, 58, 147-149, 177, 197, 199, 200, 205, 210, 211, 214, 216-218, 
223, 224, 232, 235, 241, 242, 245, 247, 249, 250, 253, 261, 263, 265, 267, 293,
299, 301, 307, 361, 369, 396, 404, 415-417, 425, 426, 428, 432, 444, 450
Tambornino, Valentin 46-49, 51-57
Taufferer, Beno Vincenc Celestin 180, 287
Tavčar, Ivan 158, 252, 258, 260, 271, 276, 294, 303-308, 310, 312-315, 318-320, 329, 
334-336, 340, 344, 350, 355, 357, 361, 387, 450
Tavčar, Karl 170
Taylor, Alan John Parcival 35, 43, 447
Tekavčič, Fran 312
- 462 -
Imensko abecedno kazalo
Teodorik 31
Terček, Franc 297
Terpin, Edmund 44, 45, 75
Terpinz, Fidelis 12
Tertnik, Franc 12
Thompson, Benjamin 85
Thun, Fran Anton 83, 99, 318
Thurn, Gustav Valsassina 141, 233, 249, 269, 293
Thusnelda 27
Tokan,Ivan 326
Toman, Lovro 29, 30, 71, 94, 99, 125, 436
Tomaszczuk 244-246, 278, 280, 430
Tombart 121
Tomek 230
Tomšič, Anton 90, 158, 162
Tönnies, Gustav Johann Ludvik 129
Traunstädt, Karl Karstl 357
Treun, Mathias 284
Triller, Karl 326, 330, 347
Trpin 129
Trstenjak, Martin 272
Trtnik 377
Trubar, Primož 26, 28, 30, 272
Tschinkel, Hans 367
Tschinkel, Teodor 129, 163
Tuma 158
Tuma, Ferdinand 201
Turk, Josip 386
Uhland, Ludwig 374, 375
Ulčar (Ultschar), August 48, 52-54, 57, 69
Ulepič, Karel Aleksander Adam 17
Unger, Franz 391
Urbas, Valentin 33, 158, 447
Urh 269
Valenčič, Vlado 25, 46, 48, 60, 63, 67, 68, 97, 301, 433, 447
Valenta, Ludvik 51, 54, 55
Valvasor, Janez Vajkard 223
Vavpotič, Ivan 450
Vega, Jurij 26, 260
Verhovec, Blaž 12, 34
Vesteneck, Julij Fränzl 9, 106, 164, 179, 180, 187, 190, 191, 194, 204, 224-226, 231, 
238, 240, 249, 251
Vidic 47-49, 51, 52, 57
Vidic, Valentin 51, 55
- 463 -
Imensko abecedno kazalo
Vilhar, Miroslav 158, 169, 170
Višnikar, Fran 319, 391
Vodopivec, Peter 78, 437, 439, 448
Vollmer 33
Vošnjak, Josip 121, 134, 148, 160, 162, 174, 214, 216, 217, 239, 248, 251, 271, 277, 
278, 435, 448
Vrečko (Wretschko), Matija 108, 113
Wagner, Richard 404
Waldherr, Alois 51, 279
Walland, Alois 54
Widmann, Bohuslav 105, 132, 164, 185, 186, 187
Widmar (Widmer), Jernej 41, 143, 161
Wilhelm L, 152
Windischgrätz, Ernst Ferdinand Werianda 223
Winkler, Andrej 4, 105, 197, 200, 205, 211, 214, 216-223, 226, 231, 233, 235, 
237-242, 244, 245, 247, 248, 252, 253, 254 si., 255, 257, 259-261, 263, 265, 267, 
269, 270, 274, 276-284, 292, 294, 295, 300, 307, 360, 396, 411, 416, 417, 435, 450
Wolf, Julius 54-56, 312
Wrezl 87
Wurmbrandt 93, 434
Wurzbach, Karel 12, 105, 112-114, 158, 159
Zagorc, Jožef 185
Zarnik, Valentin 23, 26, 27, 31, 32, 36, 67, 92, 96, 113, 118, 119, 122, 125, 128, 129, 
130, 132, 134, 135, 148, 160, 170, 177, 185-187, 190, 195, 201, 203, 206, 211, 212, 
214, 230, 231, 259, 269, 275, 293, 294, 435, 445, 448
Zhuber, Johan 12, 19, 20, 34, 129, 163, 178, 207, 227
Ziegler, Franc 176, 177
Ziernstein 378
Zima, Janez 105, 158, 229
Zindler 238, 240
Zois (Cojz), Žiga 26
Zupan, Jože 22, 62, 69
Zupan, Jožef 312, 313
Zupan, Tomaž 131, 185, 229
Zupančič 158
Zupanec, Jernej 43, 63
Železnikar, Franc 51, 52, 55, 201
Železnikar, Ivan 31, 448
Žitnik, Ignacij 252, 282, 283, 326, 333
- 464 -