161
^daj, ko prišel je čas, da oddolžiš se za plamene mojih darovanj, ki tebi so goreli noč in dan —, zdaj ko prišel je čas, da izpustiš
na vrt moj grlice, da podariš
čebele mi za čakajoči panj
in z jabolki obdaš me kot sred sanj —.
zdaj, svet v predsmrtnih gibih, me dušiš.
Čuvarji neranljivih pokrajin! Kakor pozabljeni molče strmite v ogone zrele. Vrči žgočih vin vam ob nogah stoje. Halje umite se tiho gibljejo v vetru davnin, ki veje nem. Odprite mi, odprite!
JOŽA VOVK
SLOVO
JVaj hočete od mene, dnevi bledi? Kaj vrata mi odpirate, strasti domovi? Kaj vame zevate s praznino, o j grobovi? Kaj hočete, strahovi mrkogledi?
Predolgo smo bili si dobri bratje, napivali smo dušam s sladkim strupom, pokrivali smo rane z lažnim upom, opili smo se kot brezskrbni svatje.
Zdaj stopil bom čez gluhi prag samote,
nekje je tudi zame miren dom,
nekje je postelj čudežne toplote.
S spominom vašim bridke rane celil bom,
in stene bo prediral samo božji glas,
prijatelja si bova — duša le in jaz.