598 Nevin Birsa Nataša Kastelic Pesmi VERA nihče več ne reče bom šel na polje med ostro žito z murni zapojem nihče več jaz bi šla jutri si vzamem čas ogledam si polje ogledam si gnezda ogledam si murne morda za kdaj drugič morda za potem morda mi kdaj pridejo prav 599 Pesmi OTROCI naš refren naj bo kaj lepega nekateri so se rodili ko so med posteljami njihovih mater hodili tigri in se jim smejali rodila si mojega sina nekateri so se rodili ko so med posteljami njihovih mater stali zvoniki in peli nekaj o nadaljevanju nekateri so se rodili ko so med posteljami njihovih mater lastovke ploskale s krili pred potovanjem preden so njihova gnezda odpadla s tramov domačije preden so ostarele nekateri so se rodili ko so med posteljami njihovih mater sadili pušpan in med vrtovi krizantem obljubljali da ne bo treba spet toliko lesenih križev ob poteh med nizkimi vejami nekje za zidom pokopališča nekateri smo se rodili ko so med posteljami naših mater čakali samo na nas in so bila srca tako pomembna in je bilo imeti tako pomembno in je bilo odpuščati tako pomembno — naj bo naš refren kaj lepega med posteljami kjer rodijo matere ga bomo peli DOBRO JE ZEMLJI starec na griču poleg cerkve je to vedel preden je umrl čisto sam Nataša Kastelic verjemi včasih da so gamsi svobodni in da je starec zaprl okno preden je umrl čisto sam ker ga je sonce motilo ' bi prosila otroke z baloni da bi se smejali in bi se polja stresla s pobočij med njihove igre med njihove majhne stvari vsak dan bi prosila rute na glavah utrujenih stark da bi odletele daleč stran vsak dan bi prosila otroke in starke ki lomijo mesec ker hočejo dva naj govorijo o gričih nad mestom kjer je dovoljeno biti obljubljen nekomu biti potreben nekomu LJUBIM Ljubim čas in kar je v njem ljubim svet in kar je v njem mojega tvojega Čakam roke da mi dajo čakam 600 601 Pesmi usta da mi povedo kaj je zakaj je Prosim dan naj potuje vesel prosim smeh naj pristoji ljudem zmeraj in zmeraj Ljubim marsikaj mojega tvojega našega dobrega v jutru ko se odpušča ljudem GREH nikoli prej se nismo prepirali zaradi neba nikoli prej nismo kradli zaradi neba potem je nekoč majhen cvet ležal na horizontu zlat od razlite zarje nekdo ga je zagledal in smo mu segli v oči ponj nekdo ga je dosegel in so mu iztrgali naročje kamen je ležal na horizontu izžet in ožgan od razlite zarje