255 PRVO ŽALOVANJE Alphonse de Lamartine PRVO ŽALOVANJE Na šumni obali, kjer morje Sorentsko oranževcem k vznožju valove vali, stoji tik stezice pod sečo dišečo neznaten nagrobnik, pogreznjen v molčečo pozabo sveta in ljudi. Na njem je ime, ki ga skriva levkoja, ime, ki ga več ne izreče nihče. Le včasih še kdo, ki gre mimo, razpre zelenje, razbere starost in presoja s solzami v očeh v sive črke zazrt: »Da, v šestnajstem letu! Prekmalu za smrt!« A kaj bi se vračal v prizore prežite?! Naj veter ječi in vodovje mrmra; vrnite se, žalostne misli, vrnite, a sanj si želim, ne solza! Da, v šestnajstem letu! - In šestnajsto leto ni nikdar blestelo na lepših laseh in nikdar še ni to obrežje razgreto odsevalo v lepših, bolj milih očeh! Le jaz jo še gledam, vso takšno, vso živo, kot v duši - kjer nič ne umre - še prebiva. Vsa živa! Kako na obrežni stezi ob srečanju prvem mi gleda v oči, kako črni kodri ji v sapi drhtijo, kako ji prek lic sence jader polzijo, ko slastno vsrkava vonj sveže noči in nočnega ribiča pesem lovi; kako mi pokaže na luno rumeno kot rožo noči v dnu neba razcveteno med peno srebrno - in pravi: »Zakaj v vsem stvarstvu in v meni ta silni sijaj? Še nikdar lesk polj sredi morske sinjine, še nikdar te zlate pribrežne sipine, ta gora, ki vrh v dnu voda ji miglja, zalivčki v objemu gozdov in neba, blišč brega, spev z morja - še nikdar popreje vse to ni prevzelo mi duše močneje! Zakaj prav nocoj sanjam srečo srca? Alfonse de Lamartine Mi v srcu morda nova zvezda je vzšla? Pa tebi, povej, se je noč v vašem kraju brez mene blestela v prav takšnem sijaju?« S pogledom na mater, sedečo ves čas ob nama, h kolenom je skrila obraz. A kaj bi se vračal v prizore prežite?! Naj veter ječi in vodovje mrmra; vrnite se, žalostne misli, vrnite, a sanj si želim, ne solza! Kako ji iz duše je čistost sijala! Kako brez vseh senc so bile nje oči! Še jezerce Nemi, brez gubice vala, prozorno je manj in manj jasno blesti. Iz duše si misli ji bral brez zapreke; saj nikdar niso zakrile ji veke v nedolžnosti čisti sijočih zenic; in skrb še ni stkala ji gubic prek lic. Bila je kot vragec; izziv, ki se smeje, ki žalost nam z ust prepodi ga pozneje, ni z ustnic razprtih ji nikdar splahnel, kot mavrica v soncu na njih je žarel. Obrazek njen krasni poznal ni še mraka, ni čezenj še zdrsnila senca oblaka; korak njen brezskrbni, umerjen, stasit, je nihal kot val, ki na njem niha svit; in njeno čebljanje, kot zvonček veselo, ta glasba te duše, ki vse v njej je pelo, te duše otroške pojoči odmev, se sluhu potoček veselja je zdel. A kaj bi se vračal v prizore prežite?! Naj veter ječi in vodovje mrmra; vrnite se, žalostne misli, vrnite, a sanj si želim, ne solza! V srce sem kot prva se vtisnil ji slika, kot svit, ki se prvi v očeh zasvetlika. Odtlej ni bilo ji ničesar več mar -ljubezen postala edina je stvar. Zdaj bil sem ves njen, bil delček nje same; vse našla je v meni; bil del sem omame sveta, ki uklet migotal je pred njo, del sreče na zemlji in up za nebo. 256 257 PRVO ŽALOVANJE Ne dni in ne milj ni več v misli jemala, sedanjost jo vase prav vso je vsesala, njen čas brez spomina je bil pred menoj, vsa njena prihodnost sestanek nocoj. Predala se vsa je Naravi in njeni milini do naju; in molitvi iskreni, ki z radostjo v srcu, ne v stiski srca, k oltarju jo s cvetjem razsipat je šla. Še mene za roko ročica nje mila je v cerkev kot pridnega fantka vodila, da tam mi šepetne: »Ah, moli še ti! Brez tebe ne vem, kaj mi Bog govori.« A kaj bi se vračal v prizore prežite?! Naj veter ječi in vodovje mrmra; vrnite se, žalostne misli, vrnite, a sanj si želim, ne solza! Glej, tamkaj v kotanji studenčnica živa med nizkim obrežjem se v jezerce zliva, vse modro in bistro v zavetrju smrek, na varnem pred sušo poletnih pripek! V bleščečo gladino labod zapikuje žolt kljun in bežeče valove dviguje, ne da bi kalil jo z motnjavami dna - in ziblje se sredi večernih zvezda... A če poiskat se drug ribnik nameni, z udarci peruti gladino razpeni, da v lesku nemirnem ugasne nebo in perje in puh pomračita vodo - tako, kot bi jastreb laboda odnesel in smrtne sledove po vodi raztresel - in blato se dvigne in vodo skali in jezerce sinje ves čar izgubi. Tako, ko odšel sem, je mrla v nesreči; žar v njej je ugasnil in plamen medleči se vdano je dvignil za zmerom v nebo; prihodnosti zanjo nič več ni bilo; ni v mukah med upi in dvomi venela in ni po življenju kljub mukam hlepela; ....... na dušek izpila je kupo gorja in v prvem ihtenju za zmerom odšla; kot ptiček, ki v mraku sam vase se zvije in glavico pod perutničko si skrije, Alfonse de Lamartine 258 si v nemi obup je odela srce in tiho zaspala; žal, v svitanju dne. A kaj bi se vračal v prizore prežite?! Naj veter ječi in vodovje mrmra; vrnite se, žalostne misli, vrnite, a sanj si želim, ne solza! Ze petnajst let v glinasti postelji sniva; gomile ji solza nič več ne obliva -pozaba, ta druga smrt, je že vsevprek zabrisala stezo, ki vodi v njen breg; nihče več ne stopi v njen vrtec pokoja, nihče ne pomoli več... le misel moja, ki vrača v daljave minulih se let in vse, ki že ni jih, v spomin kliče spet in toži, ko zbira mi dragih število, da toliko zvezd mi je že ugasnilo. A ona je prva bila in njen sij še zmerom mi v srcu ljubeče žari. A kaj bi se vračal v prizore prežite?! Naj veter ječi in vodovje mrmra; vrnite se, žalostne misli, vrnite, a sanj si želim, ne solza! Narava v spomin ji je grm pognala: bled trnovec, glej, porodila je skala; zverižen od sap, od pripek izsušen, kot venec pogrebni na grobu puščen, poganja iz skal, a ne daje jim hlada; prah s ceste na lističe redke mu pada; povešene veje do tal mu vise, zob kožic končiče jim sproti obje; spomladi kot sneg belo cvetje odpre se za dan ali dva, toda piš ga odnese še prej kot do konca vonjave razda, tako kot mladost, ki jo smrt pokonča. Pod ptičkom, glej, trnova vejica niha, otožna je pesem njegova in tiha. Oh, cvet, ki te čas je utrgal, povej, ni kje še kak svet, kjer cvetiš, kot si prej? Vrnite, o, misli, se v čase prežite! Vaš tožni spomin je tolažba srca; zazrite se v dušo mi, misli, zazrite, srce mi je polno, želim si solza. Prevedel Janez Menart POJASNILA: morje Sorentsko - morje pred mestecem Sorento v Neapeljskem zalivu, prizore prežite - ki sem jih preživel, preživete, preživele, lesk polj sredi morske sinjine - polj na Procidi in Ischiji, dveh otočkih v Neapeljskem zalivu, v vašem kraju - doma v Franciji, s pogledom na mater itd. - v južnih italijanskih mestih, zlasti še tedaj, ni bilo misliti, da bi dva mlada, ki še nista bila zaročena, lahko posedala naokrog sama. jezerce Nemi - jezerce pri Rimu, ki je v antičnih časih slovelo po svoji čisti vodi, posvečeno Diani. prepodi ga pozneje - v življenju, ko se nas lotijo skrbi in nadloge. žal, v svitanju dne - v rani mladosti, stara 16 let. 259 PRVO ŽALOVANJE