875 Plava vrata Ivo Svetina I. Vrata plava, stkana iz nežne moči zlata, vzhajajoče izza vode, ki se je ljubezen odluščila s trebuha sveta, da gradi kocke otroških senc pred vašim lačnim ustjem, kjer le deška roka, že nevesta visokega mesca, lahko poljubi vroči les, da zapojete poslednja, vrata onstran neba. Prihajam ena od sekir k vašim nogam, da se razkoljete bela rana, v kateri razberem skrivnost narisanega snega v globini vašega obraza, plava in strma. Zakaj se moj dom nagiba z vetrovi znad vzhodnih vrtov; zakaj ne morem vstopiti v sliko vašega materinskega oboka in biti sestra bika, ki že tisočletja plamen pluje k nasadu dišečih prstanov? Zakaj sedim poleg sebe, naslonjen na svojo dušo, ki se svetilka skriva vase, da vaza dajem pit bitju z dna jezika, ko tok krvi naplavi v meni prvorojenko neba? Plava in globoka in kot morje okrogla, odvrnite me od svojih storokih ključavnic, 876 Ivo Svetina odklepajočih vaše temno lice le z nikdar ponovljeno besedo. Odgovorite mi, zakaj ne morem postati prostor za vami, ki ve za vse tiste, ki so že stali in še bodo pred pragom, ki ni prag, ker korak ne more razvozljati poti, vijoče se v lastno srce. Tudi sam sem poraščen z voskom zrelih oblakov, drstečim se v skodelici, ki se prikazuje na mizi obzorja, da božam dekliško žejo, zvesto sledečo mi v čolnu evkaliptove barve. Zatorej dvignite svoje krilo, zbita iz ljubečega se lesa, in položite v lažnivi ogenj, ki domuje za vašo modrostjo, živ nož, da bom z njim razparal nosečo smrt, kajti v dolini pod vami že kiijejo bele korenine pesmi, ki jo učim govorice, natovorjene za dolgo plovbo neba. II. Prestopil sem v višnjevo višino in spal pred prosojnimi čuvaji vaše zaklenjenosti, ki vsako dobo navpične vode zacveti na obronkih iz rdečega blata sezidanih gora. Moje oči so otroške risbe rib, ki jih ladja, na katero sem vkrcal tvoj porod, temno polta sol, stisne med svoje boke, da se jim krhke hrbtenice drobe kot kruh, ko teža morja zavre k mesecu in se stopinje srca sušijo v zrcalu kot slavčkovo perilo v sneženem zraku. Brezmadežno spočete kače žive onkraj vašega modrega žrela, vrata, ki sejete luč na cesto, po kateri sem prvič odšel iz mesta neba. III. Legel sem poleg bledih vrčev, v katerih so vreli stoletni otroci in postal sem čelo, za katerim so se k stenam rož vzpenjali potočki njihovih sanj: bonboni iz grenkega mesa in mrzla koža vode so jezdili na prsih mame, ki je rasla zlata tema nad deželo iz kruha in jim, prebujajočim se, kazala prizore konca sveta. 877 Plava vrata IV. Vrata, viseča na mlečnih zobeh nevihte, na vašem pragu so dobile igrače svojo prvo obliko in živali z dolgimi vratovi so se pasle v vaši mehki globini, kjer so ugledale na dnu vodnjaka, ki je vodil na drugi breg svetlobe, svoje otroke, dišeče kot plin, ki je z rastlinami rasel iz nakita počivajočih bogov. Spred vaših ustnic so se napotili vrhovni zakramenti in sneg proti deželam, ki so jih ljudje črnih kosti vtkali v svoje zemljevide z indigom zasenčene neskončnosti. Vrata modra, zakrita z oblačili, ki jih je smrt odvrgla na vaše zvezdnate tečaje, odprite se kot mama, ki z dnevom v sinjih curkih prihaja na plavajoči postelji, da nakrmi lačne dragulje, poljubljajoče kot pečatni vosek v dnevih menstruacije belo pismo vaše kože. Ste dom, kjer je ogenj zajokal dvdetni deček in razgrnil svoje tiktakajoče šotore, da se je iz žafranastih čaš zlivalo žgano apno po prtu luči, ki je naslonila svoje pretežko lice na pobočje gore besede. Nikoli, nikdar ne bosta zibka sadeža, ki rase okoli peške kot morje jezika okoli čolna mojega imena. Rodil sem dečka v podobi ključa, v katerega se bo zaljubila vaša ključavnica, in ki bo sezidal hišo, na katero se boste naslonila, ošabna, kajti vaši nabrušeni zidovi, ki so nebo zdrobili v sinji dež, niso prispodoba skrivnosti, ki je položena h grobu pesmi, ker vaša na veke trajajoča barva ni le plava senca na veki materine dušice, ki se je raztopila v zraku, ko sem stopil skozi vas, modra in zadnja, da odrem vaš obraz in iz še drgetajoče kože naredim čevlje, plave in hitre, zanj, ki je že pastir časa. V. Petkrat odprta vrata, vrata lepih ljudi z visokimi nosovi, ki se odpirate vzhodno in zahodno krilo neba, da sablje številk snežijo name in se moja roka približuje knjigi, v kateri klijejo črke, kajti niso pesniki poimenovali sonce, ne lune, da v sestrski 878 Ivo Svetina ljubezni tekmujeta z dnevom in nočjo, ko krožita okoli vaših tečajev, ki jih je kovač prerisal iz sledi besede, v kateri živi cvet jablane. Oče dežja, ki v angelih stopa na zemljo, nosim mlada mati otroke kot vodo na hrbtu, da že slišim zbore požrešnega jezika, ki ga ne morem kaznovati s slepoto kot lahko pojem oljnato olivo tvojega očesa, sin svita in hči poldneva, ko vse v naravi dobi par: presajena vrtnica rodno prst znad groba, med zasvojeno tanko krilo nevesto in dečkovo rojstvo drevo, pod katerim bo prvič legel sam k ljubezni. Ker nisem gospodar tisočerih čred, ki si je dal, ko so pastirji ugledali njegovo smrt nad reko, poslikati sanjsko stran vek z nakitom gostosevcev, da se je njegovo plitko telo zlilo vanjo, ki je prva nakrmila njegovo stotisočglavo bogastvo. Vašo plavo barvo sem vkrcal na ladjo in morje se je pred vašim korakom umaknilo v gore in na pustih pašnikih ni bilo ljudi, ki so bili z dežjem obrani na obronkih vročega zraka. Tla se odmikajo od mojih bosih stopal kot psi, ki beže pred eksplozijami vetra; in pesem napisana na ideji mize ne more odkleniti skoraj kamnitega lica vaših visokih valov, ker prostor za vami je prazen, popoln od resnice in tudi ti, ki vidiš nazaj v čas pred svojim rojstvom, se ne moreš priučiti zvestobe luči, ki se ne obrača kot reka in ne teče nazaj v belo skalo, ki jo je povila in obdarovala na poti navzdol z rezili rib, počivajočimi v senci narcis. V vrtovih pred vašimi ključavnicami že zori pesek, ki bo s smrtnim prtom pregrnil moje stopinje. Zato pojte in plešite pred menoj, stokrat zapečatena, tisočkrat zaklenjena, zadnja in prva, vrata plava.