Dušan Ludvik | Jesen 1939
Pri nas jesen je barvast notni list: kot črte čezenj telefonske žice beže v odmaknjeno nebo in ptice na njih so note le, ki jih Harfist
vsak dan z nevidno roko preigrava. Vse godba je! Še sonce, ko čez nizka slemena priskaklja, glasno zavriska, da zdramita se reka in dobrava.
Ko južni veter češe kodre brez, čebele zašume v valovih ajde in spev o vinu šepetajo brajde. Pod težo zadnjih splavov poje jez.
Tedaj zaslutim v sebi melodijo, zaukal s koscem bi v jutranjo zoro — a krči se srce mi: tam za goro in za gorami tudi rumeni j o
na drevju listi in pod njimi spev vzvalovil je zelenkaste livade. Ta spev ni pesem dev, ki vinograde čez dan začarajo v stoter odmev.
Ta spev poslednji akt je tragedije, kjer laja mitraljez, besne svinčene čebele, žalno tulijo sirene, z zemljo ravnajo bele domačije;
tam mesto pluga orjejo granate, jesensko delo bo opravil meč . . . Kjer prej škrjanček plul je žvrgoleč, hrume zdaj težkih bombarderjev jate.
434
Jok vdov, sirot, požganih cerkev blišč! Tam se kol j 6 ljudje — zverine krvoloke — ki prej krog vseh svetov so peli v zračne toke le mir, le mir ... o mir — pokopališč . . .
Jesen pri nas še poje . . . Ne zorimo v plod, ki spravljata ga Srd in Smrt v goreče lope? Pojo nam zadnje ptice v begu iz Evrope?
O vojske, kuge, glada reši nas, Gospod!
France Borko I Domača pesem
rta Humu sami viničarji,
pod njimi sami smo želarji
doma.
Nebo nad nami boči se kot baldahin,
trpi na križu božji sin —
popotnik stopa mimo brez srca.
Pod humskim zvonom naša hiša
stoji,
vštric nje dve sloki jagnjedi.
Sosednjim Zagorcem že pada kisa,
tam gazda kolne svetca
in maj ko zove deca.
V podnožju Humčanov se sonči tuji grof in na njegov zadolžen marof se udinjat hodimo v gospoščino.
Šentjanž, ti nas obvarji!
Težaki sami smo in kamenarji.
Od vseh nas izpuhteva vonj
po znoju in po vinski trti,
a vemo: še berač ob uri smrti
spozna, da prosil ni Boga zastonj . . .
29*
435