*
I t in
• SVET-
LETO 12 * APRIL
Vesele
Velikonočne praznike
žetim o vsem sooiim cenjenim odjemalcem
A.&E.Skaberne, Ljubljana
Ccft/ewe nacocmcei
!
Ali se res ne zavedate, kako zelo nam otežujete naše delo s tem, da zaostajate z naročnino? Ako ne zmorete naenkrat celoletne naročnine, pošiljajte jo tudi v malih obrokih, toda plačujte te obroke redno, ne pustite se opominjati, ker opomini stanejo mnogo denarja in časa, ki bi se mogla in morala koristneje, uporabiti.
llfMava.
Izkoristite priliko!
imamo na zalogi še nekoliko izvodov knjige „Oprema za neveste". Knjiga je bogato ilustrn-ana in ima 7 prilog s kroji in prvovrstnimi risbami za žensko osebno perilo, prte, zavese, posteljna pogrinjala itd. Knjiga, ki je stala Din 4()'—, se dobi za malenkostno ceno 12 Din s poštnino vred.
Ne pozabite naročiti našo novo knjižico „Dekliško perilo . v kateri dobite vsakovrstno perilo za dekleta od 12-18 let; na prilogi je 18 krojev in 42 najrazličnejšili risb za okras ženskega perila. Stane samo Din 6'—.
ŽENSKI SVET
APRIL 1934	UUBLIANA	LETO XII-4
Pod dalmatinskim solncem
Maša Slavčeva Nađalje-vange
Yvasi šumi.
Že se je razvedelo, da je prišel tujec, letoviščar, na otok! Kar pomnijo valčani, ga ni bilo doslej še v kraju. Neda, seveda, Neda ga je prya srečala! Na njeno lepoto se je ujel, no, bo pa on morda slednjič pravi ženin zanjo! AH pa za Vinko! Ne, ne, oua je možu zvesta preko groba.... Toda za Nedo bo! Saj je vendar star! Gotovo je oženjen ali pa vdovec... Bogat je! Gotovo je bogat, če todi na letovanje! A Neda bi ga ne vzela. .. Bi; še za hip bi ne pomišljala! Gospa bi bila, delati bi ji ne bilo treba! Kakšen zakon s starcem!? Eh, kaj ljubezen!	* * •
Stari, dobrodušni gospod se je ljudem priljubil. Prijazen je, z vsakomur se razgovarja in take imajo seljaki radi. Všeč mu je otok in prebivalci, dobro se tu počuti. Vinki daje navodila za kuho različnih jedi, ki jih.tu na otoku ne poznajo, rad prihaja v kuhinjo ter tam posedi in se porazgovori z Vinko in Nedo. Pripoveduje jima o svetu, o življenju tam zunaj, o modah in običajih. Neda srka vase to tuje, neznano življenje; da živi popolnoma drugače, se ji zdi. Njene misli in želje se prično polagoma, komaj opazno usmerjati v svet, ne da bi še tega zavedala. Rada ima „starega gospoda", kakor mu pravijo vsi; v šali se sam imenuje „Kolumtus", ker je prvi, ki je zašel med „otočane v neraziskano divjino". Stari gospod se čudi, da se Neda še ni poročila.
Dokler ste lepi in mladi, je čas, kasneje bo .prepozno..."
,iče pa ni pravega," de Neda smeje, a oči so ji otožne in resnica gleda iz njih.
„Če bi bil dvajset let mlajši, pa bi se domenila, Neda, kaj ne:' se šali stari gospod, a Neda mu verjame.
„Kaj nimate žene?" se zavzame.
„Star zakrknjen samec sem. Da, da, Neda, če bi bil mlajši, pa bi vas vzel!"
„Saj se šalite, gopod. Preprosta semi, nič ne vem in ne znam, kdo bi me hotel vzeti?"
„Ej, marsičesa bi se lahko naučili, saj ste pametni in inteligentni, jo prijazno bodri in niti ne pomisli, da je morda smatrala njegovo ponudbo za resno.
73
Vse Nedino dosedanje življenje se zruši kakor hiša iz kart. Če bi šla v svet ? Učila bi se in 'iiLorda našla tam ono, po čemer hrefpeni in čemur ne ve imena... A ona nima denarja. S popolnoma novim pogledom gleda starega gospoda, zdi se ji kakor čarovnik, ki je napravil iz nje noko drugo, dragocenejšo Nedo, začarano v pravljično kral jično ...
# # #
Tudi Rokova Palma prihaja zdaj često k Nedi. Skupaj poslušata pravljico o svetu, ki jo ipripoveduje tujec. In Palma, mlada, sanja z Nedo sanje, ki so tudi njo zastrupile.
„Zakaj se ne odločiš, da bi šla v svet?" jo vprašuje z nestrpnostjo osemnajstletne deklice.
„Denarja nimam, kam naj grem?"
„Morda bi te vzel stari gospod s seboj?"
„Ne, njega ne morem prositi, kaj bi rekli ljudje? Za vedno bi bila izobčena! ..
„Prava reč, če si izobčena iz te puščobe! Ni ti mnogo do tega, da bi šla." Neda samo pogleda Palmo. V tem. pogledu je več kakor v šumi besed. Ogenj, ki plameni v daljo ...
„Jaz bi se ne pomišljala, šla bi, da bi bila srečna.. .!" Pravi odločno Palma in stisne pesti.
* * *
Poletje in josen mine, stari gospod se poslavlja.
Veliki dogodki so za njim. Kupil je Katino hišo. Priljubil se mu je kraj in ljudje, zato je skleeiL da si kupi tu ličen dom za letovanje. Kata, ki ima dovolj dolarjev, je hotela dozidati k svoji hiši še del, računajoč s tem, da se končno vendarle vrne mož in se morda Tomo poroči. A „stric Koluml]" jo je pregovoril, naj kupi drugo hišo, njemu pa naj proda svojo.
Rod starih kontejev, ki je pred leti živel na otoku, je izumil in njihov „kaštel", kakor so mu pravili otočani, je bil na prodaj. V bregu nekaj minut od obale leži, med lepo borovo šumico. IP'rekrasna stara pergola vodi do njega. Kata je kupila posest za mal denar, ta-korekoč z dobičkom. Prvotno ga je ogledoval stari gospod in ga hotel kupiti, a bil je zanj prevelik. Tako je kupil Katino hišo in oba sta bila zadovoljna. Na spomlad, je dejal, da bo poslal zidarje, ki bodo nanovo uredili hišo. Težko mu je slovo od kraja, ki se mu je priljubil, od 'Vinke in Nede in vseh drugih otočanov, a veseli se svidenja. Nekaj kot pričakovanje je zasejal na otok. Užgal je plamen hrepenenja v Nedini duši, a nihče razen Palme tega ne ve ...
Zimska burja brije po otoku, vaščani so v domovih pri toplih ognjiščih. Mrzla je burja, da zastaja dih celo jačjim možem, in često se ji morajo upirati z vso silo, da jih ne pomete v morje. Čeprav so v hišah debeli kameniti zidovi in okna dol^ro zadelana, vse nič ne po-
74
maga, mraz pritiska v hiše. Izbe so Lrez peči, vse se zbira ob odprtem ognjišču. Zebe jih, vsi tožijo zimo za zimo, a nikomur ne padf^ na um, da^bi postavil peči in napravil večni nadlogi kraj. Ni navada, imeti peči, to je pribito. In ker je običaj, da mora biti pozimi ljudem mraz, se tega zvesto drže.
Če gredo na ribji lov, se jim sproti, kakor pomakajo vesla v morje, dela led na njih in roke so jim kljub rokavicam in zamotkom zmrzle, da peko. Ne, zima ni prijetna na otokih . ..
Dnevi so kratki in se hitro nagibljejo v noč. Družine sede ob toplih ognjih v pomenkih o stoterih potrebnih in nepotrebnih stvareh, o dogodkih na sosednih otokih in doma, in ko je snov izčrpana, legajo spat, medtem ko brije burja preko otoka in s tuljenjem meče ob čeri visoke peneče se valove. ICadar je prekomerno močna in se možje s čolni še niso vrnili, hodijo žene gledat na obalo, kdaj se bodo prikazale ladje, in ko se premražene vračajo domov, ne da bi jih bile ugledale, se često zbero in molijo za srečno vrnitev. Le redkokdaj se pripeti, da potone čoln ali da se možje ne rešijo. Dobri mornarji so in poznajo morje in njegove muhe ter se jih znajo varovati. Kadar ne ribarijo, se ukvarjajo z drugimi posli; popravljajo hišo ali orodje, krpajo nu-eže in jadra. Nikoli se ne dolgočasijo, saj je vedno toliko zanimivega za pomenek: prigode z ribjega lova in doživljaji onih, ki so bili v tujih deželah. In kadar jim pogovor preseda, molče in se zamislijo v bodoče delo, ki jih čaka. Kmalu bo pomlad___
# # #
Čim se poleže burja na otokih v zgodnjih pomladnih mesecih, se odmotava njih življenje zopet na prostm, pred domovi in v luki. Nekateri so že na njivah in vinogradih, kjer razstreljujejo kamenje in skale ter krčijo lodiiio, da pridobe nov kos zemlje. Od leta do leta se jim množi družina in treba je skrbeti, da se nasitijo vedno prazni želodci.
Go^i-i v bregu ob vinogradu teče kolo. Tam izdeluje dvoje mož konope. Eden vrti kolo, ki zvija vrv, katero izgotarlja drugi, predoč med prsti konopljo kakor predica volno. Korak za korakom stopa hrbtoma v breg, vedno daljša in daljša postaja vrv v njegovi roki. Petdeset metrov, sto metrov. Iz tanjših vrvi splete potem debelejšo, kakoršno pač namerava.
Od morja sem odmevajo veseli pogovori ali prepiri" žena, ki pero ob vodi. Okrog njih se pode otroci, glasno vreščeč prav kot galebi, ki krihjo nad vodo in sedajo na valove, da hlastnejo od časa do časa po ribi. Tuintam prijaše na mezgi ali oslu mimo seljak. Tudi žival se veseli lepih dni in kriči svoj zategli i-a, ki ga spremlja zadovoljno riganje. Vse je veselo, razigrano, kreta se lahko zopet pod solncem, ki iako radodarno razsiplje svoje zlato.
75
Katin mož Duje se je Trnil iz Amerike. Shujšan, zgaran, a s polno mošnjo,dolarjev in oblasten, da ga Kata skoro več ne spozna.
Ona, zvesta žena, ga je čakala več ko dvajset dolgih let in je ves čas vodila gospodarstvo krepko kakor mož; zdaj ne da oblasti iz rok. Ne more ... Nikogar ni bilo dvajset let, ki bi ji bil ukazoval, v pokorščini sklonjena hrbtenica se je vzravnala in postala trda. Ne da se več ukloniti... Možu, ki se je moral dvajset let upogibati pod jarmom dela in delodajalcev, gospodovalnost ni ugasnila, temveč se mu je poteptana in ponižana nakopičila v duši. Vrnil se je, da bi bil gospodar na svojem trdo prigaranem imetju, a žena se miu upira in ne da gospodarstva iz rok — ali naj se ji ukloni? Še nikoli ni bilo čuti, da bi se osmelila žena do takega dejanja!
Srda in gnjeva je poln. Utaplja se v vinu, a doma neomejeno gospodari Kata.
Ko se vrača Duje ob večerih domov, govori vino iz njega. Tedaj jo psuje z najgršimi priimki, ki mu padejo na pamet. On, ki bi ne smel nikdar podvomiti v njeno zvestobo, jo obklada s psovkami, vrednimi zadnje pocestne vlačuge. Videl je v svetu, kakšne so nezveste žene, otrovan s slabim vzgledom, sumi lastno ženo.
„Sam vrag vedi, kaj si počenjala, ko me ni bilo tu —!"
„Ničesar, kar bi ti bilo v sramoto!! Zakaj ipa si me zapustil?"
„Da bi garal zate in za tvoje sinove!"
„Prav toliko so tvoji!"
„Da bi se vam dobro godilo!"
In Kata, ki je čakala moža hrepeneče dvajset let, mora čuti vse, kar le more dvomliti in suaniti nezaiipen mož o svoji ženi.
„Vlačuga! Kaj ti je bilo treba nove hiše? Kako si mogla prodati
staro, kjer je živel moj rod desetletja---Seveda, kaštelanka
hočeš biti, gospa! Tvoj mož pa naj se ubija in zapravlja zdravje! Živ mrlič sem se vrnil domov, kjer naj bi uinrl, a tu, fe j! najdem brezvestno ženo ... Bogu bodi hvala, da je Nego v tujini v šolah in ga nisi mogla izpriditi. Tudi Toma ne boš, še sem se vrnil o pravem času! On je kri moje krvi! Gospodarica! Da se ti v lice ne naismejem, gospodarica na gnoju svojih grehov boš! Vlačuga! Smet!" hrope in se opoteka v pijanosti proti njej z dvignjenimi pestmi.
Tedaj se pretrga jez njene potrpežljivosti, razum, ki ji je narekoval mir, se da zavesti od navala razdražene krvi. Obleko si pretrga Kata na vratu in razgali ramena in uvele grudi ter strašna v svojem obupu in jezi zakriči: „Pri teh uvelih grudih, ki so dojile moja sinova, pri vsem, kar mi je sveto na tem in onem svetu, ti prisežem: brez greha sem! Ničesar nočem več od tebe, iz hiše mfi ne moreš pognati, sinova, ki sem jih rodila, mi dajeta pravico do doma. A ti bodi gospodar! Proklet bodi, ker dvomiš v svojo ženo, prokleta naj bo tvoja pogoltnost za denarjem, ki te je gnala v tujino! O Amerika, vzela si mi moža in mi zastrupila življenje... Tvoj denar bodi proklet, ti si vlačuga, ki nam mamis može in jim piješ kri, ki jih zastrup-
76
Ijaš s svojim življenjem! Duje, oslepil te je greli7ki si ga sam zagrešil in ga zdaj mene dolžiš. Sama sem mnogo pretrpela s sinovi, mladost sem žrtvovala, lepota mi je odcvetela, in to mi je zahvala. Proklet bodi in preklinjala te bom, še ko boš poginil, za tvojo krsto bom šla in se bom smejala in se veselila tvoje smrti in poslednje besede, preden te vržejo kot staro mrhovino v grob, bodo moja kletev!" Kakor
blazna je odvihrala iz sobe ...
# # #
Duje je ostal sam.
Tišina pada nanj kakor hladen dež. V ušesih mu šumi...
Vsega, kar mu je dejala žena, ni poslušal, samo eno se mu je zajedlo v zavest: gospodar je spet! Gospodar!
Kaj mu mar žena!
Sinova bosta z njim!
(Dalje prih.)
„Ran mojih bo spomin in tvoje hvale"
L
Odlomek iz romapaa o Prešernu, lika Vašfetova.
eta ISSi."
J V februarju, iproti večeru. V licejiaki ikiijižnicii je še gorela luč. Sksriptor Kastelic in sluga Kosmač sta že davno želela „Lahko noči" in odšla, nj.im šef, knjižničar Čop, pa. je še vedino sedel pri mira, zatopljen v svojo knjigo. V sobi duh po etarih knjigah, .ki so «tale T visokih ipollcah naokrog po stenah. V peči so bobneli plameni. Na Čopovi pisalni mizi je utripala petrolejka in risala po prostoru prijertme zelenkaste sence.
Cop se je od časa do časa z velikimi modriini očmi zazrl v luč, za trenutek pogledal v polmralk proti nezastrtemu oknu, prisluhnil na šum s ceste in se zopet sklonil nad knjigo. Včasih mu je pogled splaval po .polnih, lepo urejenih policah, po pultu z novimi katalogi... Red v knjižnici — njegovo delo! Novi katalogi — njegovo delo. Izpopokijeni oddelek slovenskih knjig — tudi njegowo delo! In vendar: v njeon je vstajal občutek nestrpmositi, ne-pokoja, nedomačnosti. Saj je Ma vsa knjižnica le majhna, skromna zbirka proti drugim velikanskim knjižnicam, ki jih je že videl po svetu. Da bi ga vsaj prestavili na Dunaj! Tam, da, tam je delo! Tu pa je vse šele v povojih, vse ozko, omejeno. In ljudje! Tam se v širokem razmahu kirešejo veliki duiorpi, zbrani po univerzah in drugih znanstvenih zavodih. Tu — mrtvilo. Prešem in — konec. Ali je čudno, da je njega, Čopa, vleklo v veliki svet?
Zdajci se je učenjak zdrznil in se okrenil. Prod vrati kratko drsanje, trkanje. Vstopil je France Prešeren. „Nu?"
* 22. feibr. t. 1. smo praznovali 100 letnico iprve objave Prešernovega sonetnega venca. _ Op. ur.
77
„Vse v redu."
Odložil je cilinder, si odpel suknjo in sedel na stol poleg Čopove mize. Sive oči so miu žarele v čuiAnem ognju. Lope ustne so se mu napele v posmehu. Segel je v soiiknjo in položil pred prijatelja aganjeiio polo finejšega potiskanega papirja:
„Tu ga imaš. jutri izide kot priloga k „Illyrisclios Blatt" — seveda ne na takšoiean papirju."
Čop je prijel za polo.
„Sonetni venec!" je zamrmrai z božajoeim glasom in s pogledom je preliefcl .nekaj vrstic — saj je pozirial pesnitev. Potem se je molće ozrl v prijatelja Franceta. Razumela sta se brez besedi. France je živo čutil toplo prijateljevo veselje nad umetnino in njegov ponos, nekaikšen mentorski ponos — saj je v poetovem uepeliu ležalo mnogo prijateljeve večletne vzpodbude iiu premnogo dragoeenib na.svetov glede tehnike, zgradl>e, zunanje oblike. Čop pa je globoko razumel žarenje v lepih Prešernorvih očeh: poet se je zavedal, da se je dvignil visoko, viso'ko nad vse svoje rojate, čutil je bližino one žareče luči, ki oživlja vsemirje, čutil je bližino Praiduha.
Visoka- pesem! Pesem nesmrtne lepote, pesem, ki prinese poetu nesmrtno islavo. Meiglteji spomin iz detinskih dni je prešini poeta: Kot dvanajstletni doček je s knjigo v roki sedel za carinarnico na Bregu, v travi poleg njega capinoek France Paoenk. Ositer Pacenkov tlesk z rokami je splašil golobe na strehi. Vsa jata se je dvignila in letela, letela. Sedli so na streho Zoisove hiše, Id eden se je dvignil više in više, dokler ga niso dosegli žarki zahajajočega solnca, dokler ni ves zažarel v solmčni svetlobi — on sam, visoko nad vsemi drugimi, ki so ostali spodaj v senci. In deček Prešeren je gledal za njim in vroča želja je vstala v njem, da se tudi on dvigne k solncu. Ali se mu, možu-poetu, želja izpolni? Pač se je dvigal v visokem poletu, a leden hlad i?, vsemirja mu je stresal dušo. Kdaj ga objame žarka luč? Koliko borbe za njim in koliko še pred njim!
Čop se je zopet ozrl na polo pred seboj. Pa mu je šinila senca preko širokega čela, preko njegovega karakterističnega trioglajtega obraiza, bežna senca, a Prešernov ostri pogled je jas.no čital v prijateljevem obličju.
,,llm. Kaj ti ni prav?"
„Začetni verz v tretjem sonetu," je Gop odgovoril z običajno memtorsko odkritosrčnostjo. „Poslušaj: Imele vse so v .srci svoje kaile."
„Mlum — vse so v srci svoje. Pretrdo sikam."
„Res, verz se ne glasii dovolj mehko, da bi harmonično objel mehko misel, ikalfco so rožice pognale iz .srca svoje kali. Kali, veš, ne: kale!"
Prešeren je pri^kimal, vzel -beložnico iz žepa in svinčnik v roko ter si napisal napako. Molče je zrl na prijatelja, ki je čital dalje:
„Ji usta so se raKodeti bale
Ljubezen, ah! brez uspamja oporo — ah! jii sliovenski vEklik. Oh, pravimo, ne ah. In taikseoi vzklik zakriva vselej luknjo v verzu."
Preletel je prihodnji somet in pogled se miu je vrnil na nje&ov začetek na drugi verz.
„.Na dan nesejo — hm, taJco bi .gowril —"
T8
„Andrej!" je priikiiinal prijatelj.
Čop je öirnil list.
Molče je Prešeren čakal.
Čez nekalifc» čaBa je Čqp zmajal z glavo:
„Slovence deb' aa svojo vnel deželo — deb' je dialekt. Da bi — pravim»."
lai zope-t:
„Poslušaj: Ur jih meglenih so morile sile. Ti^do, ali ne? in morile sil e."
„Imaš prav."
čop je čital dalje in zopet obraiii liifsit. Naposled je pogledal prijatelja.
„Malenkostne napaike. Nekoliko ga še opiliš, predem ga drugič izdaš. Sicer pa j« tvoj „soneitni vomec" umetnina, kakršnih je malo v svetovni literaturi.
Pneišemovo obličje se jo razvedrilo. Nikdar ni hlastal po priznanju drugih. Saj ,je vedel, da ga njegovi sodobniki po večini niti ne razumejo. Le Čoii>ova pohvala ali graja mu je eegla gloiboko v dušo; kajti Čopov veliki duh je stopal vštric njegovega in mu kazal no'va poH:a v kraljestvu lepe besede. Karkoli je Čcin> našel lepega v svetovni literaturi — učenjak je obvladal devetnajst jezikov — na vse je opozoril prijatelja pesnika, skuipaj sta razčlenila in pretehtala tujo mmetnlino ter se dokopala do njenih arhitektonskih ekriivnosti. Pogovori s -prijateljem, so bili za Prešerna vi.soika šola pesniške umetnosti. Nihče na svetu ni tako verno spremljal pesnikovega duševnega polcfta kakor prijateJj Čop.
Prijatelje^ve zveste oči so govorile poetu: Le pogum! Izmed vseh si odbran, izmed vseh določen. Vekove pred teboj, vekove za teboj naš rod ni imel in ne bo imel tebi enakega. Le dalje! Kvišku! Vedno dalje!
Prešernove oči pa so vpraševale: A človek, prijatelj Matija? Kaj bi z možem člopvekom, ki mi zastavlja pot, me vleče navzdol, zahteva sreče, ki se jo drži zemlja, sveža pomladno dišeča zemlja? Kako misliš o njegovi pravici do toplega življenja?
„Ali si pripravljen?" je Čop vprašal namesto odgovora na prijateljeva nema vprašanja.
Pripravljen? Da, že vem: krik in vik naših nasprotnikov in šč-uvanje iz zavisti in jeza iz ozkosrčnosti — vse je mogoče: „Da, pripravljen sem," je odgovoril Wisk v Presennovih očeh. On sam pa je le skomignil z rameni in molčal.
„Visoka pesem!" so tiho izpregovorile drobne Čopove ustne. Globoke gube m^ed obi-vmi so se mu poravnale in maismehnil se je, „Prijatelj, ali se ne boš kesal? Jutri bo zabuealo ipo Ljubljani."
„In zagrmelo in treskalo!" je Prešeren dodal z ironičnim posimehoni in v očeh se mu je utrnil kljulx)valen blisk: „Ha! Na cenzorjevem mestu bi ne hotel biti."
„Xudi jaz ne. Najmanj, kar se more staremu Veselu zgoditi, je pošten nos zaradi površnosti. Pa tudi da tvojem mestu bi ne bil rad."
„Ali misliš zaradi nje ?"
79
„Zaradi nje in dnigili. Dekle bo užaljeno."
„Če ji posvetim umefnino?"
„Dobro veš, da visak me ana ceniti prave vredn'osti tvojdli umotvorov. Tvoja poeizija jim je previsoka. Saj vendar poznaš vso ozkosrčno zapiot-niško ljubljansko družbo! In še celo krog Primčevih znancev! jožefinski janičarji. Kako bi cenili slovenAo umetnino!"
„Malo mi je mar!" je poet trmaisto vztrajal in tiho se mu je utrgalo iz srca: „Ona me bo nekoč razumela — da bi le ne bilo prepozno!"
„France! Ali ne čutiš, da je že prepozno? Saj vendar veš, da stara Priimčevka očitno protežira Joželfa Scheuche-nlstuela!"
„Veon. Aimpak dokler Julija ni njegova —"
„— imaš še upanje?" se je Čop nasmehnil in z nedzanerno ljubeznijo in dobrohotniostjo je pogledal prijajtelju v oči in počasi zmajal z glavo. Zatrl je v sebi v,se, kar bi mu jnogel še reči. Čemu? Ljuibeizen je gluha za vse nasvete.
„Ali že greš?"
„Moram se še preobleči za kazino," se je dvignil Prešeren, ,,ali prideš?"
„Ne vem. Nič me me mika."
„Le pridi! Morda pride tudi kanionik Andrej Gollmajer in se. pogovorita zaradi cenzure četrte „Zhebelize". Razloži mu, da so vse Kopitarjeve selkature le njegova umazana revanža za onoi kar je moral od nas požreti kot vitez Metelkove krevljice; najbolj pa ga je zabolel Čelakoviskega slavo-spev mojim pesnitvam. Gollmajer je poštenjak, ampak — moralist. Prepričan sem, da nam črta vse ljubavne pesmi kot nemoralne. Kot duhovnik in v dosto,janstvu gimnazijistega podravnatelja bo še celo son-atral za svojo dolžnost, zatnelti vse, kar nas spominja na to, da imiaimo fei v žilah. Ali sd bil pri guvernerju?" „Bil." „In?"
Čop se je nasmehnil.
„Naš dunajski gromovnik bo pihal od jeze. Schmidjbimg mi je obljubil, da Sedlnitzkemu natanko razloži Kopitarjeve nagibe za njegovo zlobno oceno. Če me slutnje ne varajo, se pripravlja klafterski no® našemu „kopitnemu možu", kakor ga Janez imenuje."
Janez, Čopov brat, je bil tega leta — eevleda zopet ob Matijeivi podpori odšel na Dunaj, da nadaljuje v Milanu začeti visokošolski študij.
„Nos Kopitarju ne bo škodoval. On in Ijuibljaniski Pavšeik sta 'kriva, da „Zhebeliza" že leto dni polega po raznih pisalnih mizah in) le vedho ni izšla. Torej prideš v kazino? Andrej se je pripeljal sinoči z Dolenjskega in pride tudi na ples."
"Plesat?"
„Oh, kako bi. Saj veš, da je ves bolan. A zdi se mi danes prav čuden, ves mrzličen."
Zunaj se je ttstarvil voz. Čop se je ozrl proti oknu. Že se je zopet čul topot konj in mimo okna je šinila eleganitna vprega. V kočiji je sedela vsa v 'kožuh zavita dama.
v veži 90 ee oglasili koraki in vstopil je gospod, simipatičnega širokega košoenega obraza, Čopove ,starosti — fužinski graščaJc Fidelis Terpinc, pod-jeteai industrijec, bogataš. Čopov sošolec.
„Luč s tvojega okna me je zvabila — dober večer gospoda!"
„Boben- večer! V kazino?" je vprašal Prešeren.
„Seveda, ženo -sem poölai k njenim staršem, da se napravi za ple». In ti, Čop? Ali ne greš?"
„Ko bi imel 4aiko lepo .spremljevalko, kakor jo boš imel ti, bi šel prav rad."
Teipinc je z zaidovolj^nim na!5meliom kvitiral slavospev svoji lepi ženi in vmil:
„Saj tudi ti ne boš brez lepe družbe, kdaj se pa poročiš?"
„O!" je ^amakail Čop. „Imam še čas."
„Nič se ne izvijaj! Se že širi g-las po deželi —" Umolknil je, ko je opazil Čopov temni obraiz in Prešernov migljaj. „Da ne pozabim. Ali prideš v nedeljo popoldne k nam in oisrtaneš pri večerji? Povabim še LaJiigusove iu Schulza."
„Prav rad."
„Ali Bmem tudi na te računati, doktor?"
„Oprosti, dogovoril sem se že s Smoletom. da pojdem v nedeljo zjutraj z njim na Dolenjsko, na njegov gradič Prežok. Seveda le, če mi dovoli moj šef dva dneva dopusta."
La.hua senca je ob Smoletovem imeam sinila preko Trpinčevega obraza.
„Čul semi, da izstopiš iz Banmigartenove pisarne," je dejal in se trudil, da zatre ono, kar mu je vzburkalo dušo.
„Da, čez teden dni pojdem h Cro'batliu."
Knjižnična vrata so se tiho odprla in bolehavi obrazek Čopove sestre Miuee se je prikazal med vrati. Plato jo pozdravila.
„Večerja!" je zašepetala proti bratu in brž spet odbežala. Zunaj «> zašklepetala vrata Čopovega stamovanja, ležečega v pritličju poleg knjižnice.
Prešeren je prijel za cilinder.
Trpine se mu je pridružil.
„Grem s rteboj, moram še k Sciinlzu. Na svidenje, Čop! V nedeljo po kosilu pošl jem, vo.z pote in po Schulza. Langus pride že' dopoldne, ker slika mojo ženo."
„Na svidenje! Schulza dobiš gotovo še zgoraj v kabinetu."
„Hvala!"
Ko sta Prešeren in Terpine s>toipiiIa v obokaolo, slabo razsvetljeno vežo, je prišel po stopnicah profesor Keienik, z njim .pa dva dijaka, vsi trije v živahnem razgovoru, seveda slovenskem, kar je bilo' tedaj v šolskejn poslopju velik greh, saj so ponekod dijakom, ki so v šoli ali iz nje grede govorili v slovenskem jeziku, obešali sramotile tablice na hrbet! A blagi profesor Kersnik — dijaki so mu med seboj rekli „oče" — je ob vsaki priliki vžigal mla<la srca za rodni jezik, za ljubezen do rodne grude —
81
za kar je bil pod MetfernichoTO vlado potreben precejšen pogum. „06e" ga je imel, vkljub tomu, da je iz svoje službe redil nmogoštemlmo družino.
Prešeren in Terpinc sta spoštljivo pozdravila svojega nekdanjega dobrega profsorja.
„Ali je Schulz še gori?" je vprašal Terpinc.
„Slišal sem še govorjenje iiz njegovega kabineta."
Ko sta s Prešeimom stojJala zgoraj po širokem öbokanem bodmfcu, po obeh straneh opremljenem z velikimi muzejskimi omarami, se je Tenplnc spomnil: ZaJcaj nisem še Komika povabil? A nekoč mi je profesor ob takšni priliki odklonil povabilo, češ, da nedelje rad posveča svoji družini. „Zelo žalostno bi me -pogledali otroci, ko bi jim vzel edino veselje vsega tedna: nedeljski izprehod," je dejal dobričina.
„Nn, drugo nedeljo utažem zapreci veliki lovski voz iai ga pošljem po vso Kersnikiovo družino, " je Terpinc sklenil in se že veselil na srečne obraze Kersnikovih otrok, malih in velikih — deveit jih je bilo. O, da, pri Kersnikovih je trda predla. Baje je an'oä tičal globoko v dolgovih — kaj ne bi, ko je moral 'Skrlbeti za toliko lačnih uist in ustec!
Schulza sta dobila še sredi mladino; pelt dijakov se je gnetlo okrog ■mize, pri kateri je sedel matematik in kazal fantom uporabo premakljivega
računala, Ikii ga je bil sam izumil za račune iz višje miatenuatike. Schnlz je bil izimed onih redkih profesorjev, ki eebe ne smatrajo kot dij^kovo „šibo božjo", kot strah in trepet vzbujajoče avtoritete, temveč se zavedajo, da prejemajo «voj kruh zailo, da so mladini potrpežljivi dn razumni jKnnoč-niki pri učenjn in vodniki po vseh potih njiliiorve izoibrazbe.
„Strašno ste pridni!" ga je Terpinc po^ zdravil.
Ko je stopil še Prešeren, so se dijaki spogledali, drug drugega dTegnili s komolci in si pošepeitali: Prešeren! Vseh oči iso visele na zagorelem pesnikovem obličju.
In ko sta gospoda po kraittem razgovoru s profesorjem odšla, je bila maitema-tika pozabljena in vse križem eo brbljali o možn, ki je bil tej mladi generaciji bližji nego svoji lastni. Čeprav ga mlaide duše niso razumelo, so vsaj slutile njegovo veličino. Profesor Schub jih je poslušal in v iskrenem razumevanju mladih .src je pospravil svoje račune.
. Tenpinc pa je vprašal, ko sta s Prešernom šla mimo etolnice:
„Kaj je s Čopom in vdovo pl. Höffem? Ali se ne poročita?"
„Njeni srodniki intrigirajo," jo Prešeren kratko pojasnil.
(Dalje prih.)
lika Vaštetova
82
žene v ilirskem gibanju
Vera Dostalova Konec
STmskim, avojim pobratirmom, si je Jamevićeva dopisovala še iz Benetk, kamor je odsia fcot vzgojiiiteljiea. Njtmo prijaiteljsto razmerje je ositalo trdno dotlej, dokler ni našla Draigojla doma v Karloivcu v „KciprivaJi" njegove ve<rze, ki so ji zagrenile tudi to prijateljsko vez." Z leti se je pričela tudi njeoa ženska narava upirati, spustila se je z njo v oLupno borbo: „Zdi sc mi, da sem samo jae odrinjena iz razkošja tega življenja, kć^kor da ga je samo mejii zabranjeno uživati." Dragojli je bilo 30 let, ko je občutila silno hrepenenje, nstvariti si svoj dom, roditi deco iin ob sorodni dn.ši živeti srečno življenje. Imela je mnogo ponudb, a radi višjega dnliovnega življenja je ubila v sebi ženetvo. V borbi se, ji je izvijal krik: „O, premagati te hočem, strast koprnečega srca, in če mi tudi poči!" A tej ženi je bilo dauo izpiti kelih bridkosti do konca. V Bistrici, v krogu Ilircev, je našla dušo, po kateiü je ža dolgo hrepenela. Bil je to neki duhovnik in mlada žena se je zapletala v nove dušne borbe, katerim je drugovalo šc siromaštvo in ponižujoče ravnanje z njo kot odgojiteljico in navadno šiviljo. Najhuje pa je bilo to, da je spozjiala, da te neprestane borbe puščajo sled ne le na njenem telesu, temveč prinašajo s seboj duševno mrtvilo.
Vsa njema tragika leži v tem, da ni bila ustvarjena fcot povprečna ženska. Bila jei žena nežnih živcev ter z globoko razvito duševnflstjo in vse to jo je zapletalo v tragične borbe .s samo seboj. Kot 40 letna žena je zbolela na revmatizmu. Bivala je v zdraviliščih Lešće in Topniško. Tu se je seiznanila z o&ebo, ki je bila daleč od onega, kar je vse življenje iskala. Zato je to nov tragični moment v njenem življenju. Čez leto dui je vsa zlomljena odšla k bratu duhovniku v Pribič. Tu so jo čakala nova razočaranja, končno se je v pismu zatekla k Tmskemn, ki jo je vzel v svoj dom ter jo rešil ponižeivalnega položaja. Pozneje se je vrnila v Pribič, a kot samoßftojna žena je poučevala kmečko deco. Ona, ki je vse življenje hrepenela za Ijnbeznijo, je vršila službo samaritanke. Mučila se je s svojim malim gospodinjstvom, hodila v škomjih v gozd ipo drva in si mislila:: „Kaj bi rekli oni, ki v Zagrebu v Narodnem domu gledajo mojo sliko!" —
Po 13. letih svojega bivanja v Pribiču sc je vrnila v Karlovac, kjer se je bavila z vzgojo mladine, predavala in proučevala je pedagogiko. Bele-tristiki se je odpovedala. Y teku svojega 56 leitaiega literarnega dela je dobila ravno 100 forintov honorarja. Umrla je 12. marca 1875. in počiva na karlovškem pokopališču v Dubovcu.
Spisala je dramo v verzih „Veronika Deseniška" ter dramo „Marija, kraljica ogrska". Pisala je tndi pripovedke ter tako ustvarjala čtivo ilirskim čitateljicam. Njeno literarno delo je pisano v romantičnem duhu. Neki zgodovinar jo je imenoval „ilirsko George Sandovo". Poleg m:nogih je tudi ona pisala, kakor je tudi sama izjavila, zato, da bi pospeševala domorodno književnost. Povsem drugi motiv je imelo pisanje Dnevnika, ki ga je pisala 42 let. V njem se zrcali vsa njena borba, vsi njeni doživljaji in doživetja.
83
Pričela ga Je pisati kol 20 letna deklica v ncmškema jeziku, a ko je postala Ilii^ka, ga je nadaljevala v hrvaškem jeziku. Tudi nemški del je prevedla v hrvaški jezik. Poleg dnevnika, ki je njeno najznačilnejše literarno delo, je sodelovala v Danici, Nevenu, Leptiru, Glasonoši in drugje. V posebni zbirki je izdala „Donnorodne .povesti", a velik del je ostal v rokopisu.
Drai^ojla Jarnevićeva je najznačilnejši pojav med vsemi žcmaimii, ki 90 se navdušene od ilirske ideje, udejstvovale v javnem deilu. Po svojem življenju in delovanju spominja Jarnevičeva v mnogem na srbsko književiiico Milico Stojadinovičevo. Predstavlja nam tipičen primer žeee literatke, ki stremi za nedosežnim in se pri tem zaplete v borbo s prirodnimi zakoni. V tem leži vsa tragika največje ilirske žene-literatke.
V	župnišču v Mariji Bistrici se je zbiralo odlično žensko društvo iz vsega Zagorja od Bistre do Varaždina. Tu sta bili obo Krizmanidevi nečakinji: Pavunta, kasnejša žena Gajeva., Ln Dragojla, poročena z zagorskim plem'eaiitašein in pisateljem Vjekoslavom Staduaroon. Stanko Vraz, at vedno zal jTibljeni trubaidur, je pel Dragojli sonete in bil njen pobratim.
Gloiboko je poseigla v Vrazovo usodo in delovanje Ljubica, s pravim imejiom Julija Caniily, črnooka krasotica iz Samobora, Gajeva nečafkinja. Ta ljubezen je dala hrvaškemu slovstvu „Djulalbije", najlepše lirično delo hrvaškega preporoda. Djulalbije so zaljubljeme in domoljubne pesemce, spes-njene po vzorcu poljskili krakovjakov, katere je Vraz spoznal prvič po čeških pesnikih Čelaikovskem in Langerju.
Druga ženska, ki je pri njej občeval ta izraziti ilirski pesnik, je bila gotspa Josipa Vancaš v Zagrebu. Njen dom je bil pravo žarišče ilirskega patriotizma, narodnega duha in jezika. Bodrila je llirce v njih težkem delu, jim pomagala z moralaidmi in marterijalnimi sredstvi. Ilirec Ivan Trn-ski ji je zapel:
„Ti si nam duše ljepotom, uma svoga tančinom svaku plemenila grud, svu razigrala čud;
Ti si nam bratsku slogu hranila rodu u prilog" .. .
V	Marijo Bistro je pohajala tudi grofica Sidonija Erdödijeva, ljubljenka vse družbe. Njen ooe je bil Gajev pristaš. Grofica je na. nemškem konoeirtu v Zagrebu 1. 1833. zapela ilirsko marseljezo „Jos Hrvatska nij' i^ro-pala" in tako ppipomiogla hrvaški pesmi do zmage. Lami je bila lOOletnica te hrvaške budnice. Pela je v prvi narodni operi Vatroslava Lisinäkega „Ljubav in zloba" in je s svojim petjem in sijajem starinskega kostuma očarala Ilire, predvsem pa Ilirke, ki so si po njej dale prikrojiti narodno no.šo.
Ilirsko ženstvo je bilo zelo požrtvovalno. Ilirke so bile izborne diiplo-matke, kot taka so se izkazale v bojnih napadih, ko so stale na strani Je-lačiča. To pa so bile v glavnem izven zagreb.šlke Ilirke. Zagrebške Ilirke niso bile agilatorice, pač pa so bile zelo izobražene, podpirale ^o Ilire duševno. V gornjem mastu so imele salone; mnogo ilirskih književnikov se je zbiralo v salonu Josipe Vancaške, kaiera je imela naziv „ilirska mamica". Salon so imele tudi književnice Jagoda Amruševa-Brli-
84
ć e v a in tri izobražene hčere dr. Krlgetra, od katerih, nas zanima Paulina, ki je s svojo muziko inspirirala Stanka Vraza. Važni so domovi grofice F ranice Draškovićeve, soproge ] anka Draškovića, in grofice Ivane V o j ik f i j e T e , ki so za narodno sitvar pridobile že odtujeno plemstvo. Ilirske žeaie so s svojo gmotno in duševno pomočjo pomagale tudi Matici ilirski.
Ilirski pokret se je razširil, preko Dalmacije, Trsta, Slovenije in na dragi strani preiko Zagorja, Slavonije in Srema. V Srbiji je izrazita ženska osebnost v tem gibanju Anka Obre novic, nečakinja kneza Miloša, prva književnica osvobojene Srbije. Sodelovala je pri Gajevi Danici, '/e kot 12 letna deklica je prevajala iz francoščinel v Zabavnik Dimitrija Da-vidoviča. Slavili so jo pesniki, tako Jovan Subotić v verzih:
„Ono glas je bio Salfe,
Ovim peva Anka sad;
Grci onda slaviše se.
Sad će srpski grmit grad" —
ter Vukašin Radišić, profesor grškega jezika. Anka je bila povsem evropsko izobražena, znala je več jezikov ter bila zelo muzikalična. Imenovali so jo „Rožo z vzhoda". Pisala je pesmi in pripovedke in se v Gajevi Danici podpisovala „Ilirkinja iz Srbije". Največ je prevajala in to pripovedke, v katerih je jjovdarjen domoljubni moment poleg erotičnega, ki nam je zanimiv dokument ideala srbske žene, katera najde svoj izraz v povdarjanju moškosti, moči in junaštva. Zaljubila se je v Antona Mihanovića, prvega avstrijskega konzula v Srbiji, ki je bil tudi peemik in Ilir iz Hrvaške. Oba sta sodelovala v književnih prilogah Danice in Uraiiije, nekakem ma-daljevanju Gajeve Dajiice, ki je izhajala v obliki koledarja. Tako -so bile utrjene prve knjižne vezi med Zagrebom in Beogradom. Anton Mihanovic ni doibil Anke, ker knez Miloš ni dopustil, da bi ;se nečakinja poročila s cesarskim konzulom. Prosil je za premestitev v Grčijo in na obalah Egej-skega morja je pel divne elegije „srbski Sappho"; najlepša balada v narodnem duhu je „Kamena deva". Anika pa je po njegovem odhodu povsem opustila peenemje. Pozneje se je poročila z generalom- Konstantinovićem in v Košutnjaku našla skupaj s knezom; Mihajlom smrt. Imela je 'Svoj salon, kjer se je sestajala elitna dru?.ba. To je bil pričetek družabnega življenja v Srbiji, v kateri je postajala žeua osrednja o.sebnost.
Med Slovenci ilirsko gibanje ni zavzelo širšega obsega. Tako tudi slovensko ženetvo ni aktivno sodelovalo pri ilirskem gibanju, zarmstilo je le nekaj sledov. Ilirska misel je vplivala na prvo slovensko pesnico F any Hausmanovo, ki je bila hčerka lastnika graščine Novo Celje v Pe-trovčah pri Celju. Prva slovenska peisnica je zanimiv pojav, predstavlja mlado tragično žemsko', katere pesniški talent se ni razvil. Pač pa dado nekatero njenih pesmi slutiti skrito pesniško moč, ki je daleč prekašala novišike diletajitske pesnike. Hausmanova je sodelovala s svojimi liričnimi, globoko melanholičnimi pesmimi v „Celjskih Novinah". Melanholija je bila osnovna poteza njenega značaja, a saj ni čudno. Življenje prve slovenske pesnice je bilo povsem tragično. Mati ji jei zgodaj umrla, oče, ki je bil
premožen graščak, je obiLbožal -vsled proidaje posestva, til otožen! radi goljufije in zaprt. Hčerka si je najela stanoTanje v hiši nasproti jetnišnice. Oče jef bil sicer oproščen, a je strt umrl. Le^a 1853. mu je sledila tudi hčerka. Ker ni doma dobila niti znanja slovensketg'a jezika, je vsekaikor zanimivo, da je pričela v slovenskem jeziku pesniti. V Celju je bilo tedaj živahno razvito književno, družabno in prosvetno delo. Izhajale so „Slo-venislke Novine" in v njih eofrudniški krog je vstopila Hausmanova. Torej je vsekakor bila v stiku s celjskimi rodoljubi. Že jeseni 1. 18i8. je izročila uredništvu svoje iprve pesniške poizkuse; in ko je izšel njen „Vojaka izhod", jo je pod naslovoia „Prvi slovenski pesnici Fany Hausmannovi" pozdravil v „Sloveniji" (1. s.) Lovro Toman. z navdušenimi verzi:
„Pevaj, pevaj se pesnica struma naj ti ne zastane ki sestrice blage gane, ko prorokna kukovica."
Prva slovenska peenica je bila kmalu pozabljena. Že 1.1952. je dr. Razlag v svoji „Zori" ne omenja, vkljub temu, da z donečimi frazami opisuje „slavjanske domorodkinje". Izginila je tćOko iz spomina celo književnim zgodovinarjem, da so jo mnogi prezrli in slavili Josipino Tumograjsko kot prvo slovensiko pesnico.
Fany Hausmanova je prva Slovemka, ki je natančneje poznala hrvaško zgodovino in ilirsko gibanje ter jo je celo u5>orabila za snov isvoji pesmi „Hrvatov zvezda", ki je slavospev na bana Jelačica; ta pesem ni sicer med njenimi boljšimi, a je zanimiva radi snovi. Iz nje odseva narodna jugoslovanska navdušenost pesnice. Ban Jelačič, ki nastopa v tej pesmi, je samo simibol hrvaške preteklosti im sedanje moči naroda, ki se vzibuja in dviga T boj za staro slavo in za veliko „Ilirijo".
Za ilirsko gibanje se jc navduševal a tudi J o s i p i n a T u r n o g r a j -sika Tomamova, ki je napisala ndkaitere svoje črtice v ilirščini.
Ilirsko gibanje je bilo prvo duševno gibamje med Južnimi Slovani, v fcaterem so se udejstvovale tudi žene. Njih delež je tako v liieramiem delu, kakor tudi v družabnem vplivu ter v os'e<bnem življenju posameznih ilirskih delavcev. Ker je bilo pri Hrvatih središče ilirske: miselnosti in delavnosti, je delež hrvaških žen največji. SlovcnAe žene pa so bile v ilirskem gibanju komaj zastopane, saj ise je njihovo javno udejstvovanje komaj pričenjalo.
K redukcijam žen v državni službi
Angela Vodetova Razmišljanje, kako odpraviti današnjo brezposelnost, je privedlo v mnogili državah vodilne državnike do sklepa, da je treba odpraviti talco imenovano dvojno zaslužkarstvo, to se pravi: če služita mož in žena, je treba ženo odpustiti iz službe. Fašistično usmerjeni možje gredo še dalje in zaMovajo tako ureditev v službenih področjih, da bodo postopama tudi neporočene žene izločene iz državnih služb in iz vsega javnega življenja vobče. V Nemčiji- na p«-., kjer jo ženi v tretjem kraljestvu najslabše postlano, sme žena načelno 'samo tedaj služiti, če ne odjeda kruha nobenemu moškemu. Tudi pri nas so že več časa napovedovala
mnogotera znamenja, da se bližajo ženam v poklicih tenmi dnevi. Kakor zmano, je bil letos ukinjen prvi letnik vseh ženskih učiteljskih šol, a v moške prve letnike se dekleta niso sprejemala, pa najsi je bilo število moških priglalencev tako nizko, da se pouk sploh ni mogel pričeti. Prav tako ni bila letos v višjo pedagoško šolo sprejeta niti ena od prijavljenih učiteljic, dasi so imele vse zahtevane pogoje. Narodna banka več ne sprejema v službo ženskih moči; one, ki že zaposluje, pa ne napredujejo, če se pa /p or oče, jih odpuste iz službe. Državna hipotekama banka in Priviligia-ana agrarna banka sploh odklanjata ženske moči. V poštno-brzojavni in obce v prometni službi uvajajo omejeno število žeaiskega uradništva, a ta težnja se kaže bolj ali manj ja^sno in določno v vseh službenih področjih državnega aparata, prav tako pa tudi v samoupravnih odinicah. Če privatni podjetnik daje ženam tu in tam pirednost pred moškim, je to zgolj zato, ker jih slabše plača kot moške, ali pa iz nekaterih drugih, še bolj poniževalnih razlogov.
Povsem določeno obliko pa je dobilo vse nerazpoloženje napram poklicnim ženam pri zadnjem skupščinskem zasedanju, kjer so nekateri poslanci živo in neutemeljeno napadali žene v državnih službah. V finančni zakon za leto 1954/35. pa je postavljena odredba, po kateri je ministrski svet pooblaščen, da določi pogoje, pod katerimi lahko še nadalje služijo v državnih ali samoupravnih ali privatnih službah ali imajo drugače dovolj dohodkov za vzdrževanje družine. Prav tako se bodo določili ti pogoji tedaj, če je več oseb ene in iste družine zaposlenih v državni ali samoupravni službi.
Razumljivo je,, da so se žene spričo teh napadov na njihovo osnovno državljansko in človeško pravico — pravico do dela in zaslužka, silno razburile. Po vsej državi so se vršila protestna zborovanja, predlagale so se resolucije in pisali so se članki. Najprej je na pobudo Ženskega pokreta v Beogradu sklicala zborovanje centrala Jugoslovenske ženske zveze v Beogradu, kot tista edinica, ki združuje skoiro vsa ženska društva v državi. Zborovanja so se udeležile zastopnice iz vseh večjih mest naše države in je bila zastopana tudi Ljubljana. Vse so zavzele v svojih govorih povsem enotno stališče: tudi žena hoče biti polnovreden državljan, zato odklanja redukcije, ki bi se izvršile prav njej v škodo. Danes služi večina žen iz »gospodariske potrebe, zato bi odpuščanje žen imelo za mnoge družine katastrofalne posledice. Tisti, ki segajo po takih ukrepili za odpravo brezposelnosti, ne poznajo vzrokov krize. Res je, da je gospodarska kriza zajela ves svet, toda občuti se mnogo bolj v industrijskih državah kakor v agrarnih. Spričo dejstva, da je naša -zemlja 80 odstotno agrarna, bi morali ml mnogo manj občutiti krizo, ko bi bila vsa naša dosedanja- prosvetna in gospodarska politika bolj smotirna.
V tem smislu se je sprejela tudi resolucija, kjer žene protestirajo, -da bi se današnje težko stanje izboljševalo z redukcijami uradništva ter zniževanjem plač, temveč naj se izvedejo sistematične reforme, katere zahtevajo bistveni nairodni interesi. Predvsem naj se šolstvo reformira primerno ustroju našega prebivalstva, kateremu naj smotrna izobrazba pomaga pri umnem gospodarjenju ter dvigne njegovo blagostanje.
Dalje zahteva resolucija, da se pri nameščanju in napredovanju ne sine delati razlika po spolu, nego naj se upoštevata v prvi vrsti kvalifikacija in Sposobnost, a v primeru enakih sposobnosti dveh prosilcev naj odločajo socialne razmere ne pa spol. Preneha naj se pirotekcija, ukinejo naj se specijalni honorarji za delo, ki se vrši med uradnimi urami, odpravi naj se vse resnično večkratno zaslužkar-stvo, določi naj se eksistenčni ininimunL.
Protestnemu zborovanju v Beogradu so sledila druga mesta v državi, od katerih sta zlasti dobro uspela Zagrei) in Ljubljana. V Zagrebu je priredil zborovanje Ženski pokret, ki združuje predvsem poklicne žene. Tu je prireditev izzvenela bolj v akademsko manifestacijo za ženske pravice, zlasti za ženino pravico
87
do dela in zaslužka. V 'tem smislu so se govornice osredotočiJc na teme, ki po-kazujejo na odnos žene do svojega poklica ter do države in družbe. Dotaknile so se sledečih vprašanj: poklic in osebnost, kaj se pripravlja ženam v službi, vrednost ženinega dela, poročena žena v pöklicii, privatna nameščenka. Sprejele so beograjsko resolucijo.
V Ljubljani sta priredili zborovanje Jugoslovainska ženska zveza in Zveza delavskih žen in deklet. Govornice so se delile po službenih strokah ter so spretno zagovarjale žene svojega delovnega področja, a vse so se strinjale tudi v načelnih vidikih. Zastopnica akademsko izobraženih žen je protestirala proti redukciji žen, ker se ji s tem krati enakopravTiioist, ki ji je zajamčena po ustavi. Dokazala je, da za redukcije tudi ni stvarne potrebe, saj je daiues še mnogo službenih mest v raz-ndh področjih, kjer bi bila namestitev aiovih službenih moči nujno potrebna. Kdo bo imel korist, če se odpuste žene iz služb? Danes ndadi moški ne zasluži toliko, da bi mogel preživljati ženo in družino, a dote so se prenehale, dands je ženina dota njena izobrazba. Izločitev žen od dela pomeni tudi splošen padec življenjskega in kulturnega standarda prebivalstva. Žena je prav tako kaikor mož sestavni del socijalnega ter gospodarskega ustroja strukture države, zato ne morejo uikrepi, izvršeni na njeno škodo, koiristiti splošnosti.
Zastopnica delavskih žena je naglašala, kaio žalostno je dejstvo, pred katero je danes žena postavljena: v 20. stoletju se mora boriti za delo in kruh! Pa vendar je minilo šele malo let, odkar je bila v svetovni vojni žena dobi-odošla povsod, kjer je bilo treba prijeti za delo, in vsi so hvalili njene sposobnosti. Ali ni tedaj žena živo izpričala svoje enakovrednosti z možem? Žen, ki pomagajo sovzdrževati družine, bi pač ne bilo treba metati na cesto, ko bi bilo gospodarstvo tako urejeno, da bi razmah tehnike služil v korist skupnosti, ne pa posameznikov;
Govor zastopnice poštnih uradnic je dokazal, da bi bile redukcije ne samo krivične, temveč v največjo škodo službi sami. Saj so v telegrafski im telefonski stroki panoge, ki jih vrše laliko izključno saano ženske. Tudi visa blagajniška slu/ba v tej stroki je poverjena skoraj izključno ženam, ki so jih odločujoči faktorji spoznali za najbolj ve^itne in zanesljive. Govornica je navedla zanimive statistične podatke, ki pričajo, da je v tej stroki nemogoča redukcija.
Pirav tako so protestirale tudi učiteljice, ki imajo za to^največ povoda, saj se je v resnici -pričelo z redukcijami najprej v učiteljski stroki: z letošnjim šolskim letom so bili ukinjeni vsi prvi letniki žen.^kih učiteljišč, pa tudi drugače se močno čuti težnja, da se sprejme čim manj ženskih moči v učiteljsko službo. A zapirati ji pot do tistega poklica, ki najbolj odgovarja njenemu najelementarnej-šemu Ijistvu. štediti z odpuščanjem učiteljic, poiueni, štediti na račun kulturnega nivoja naroda in državo.
Soglasno so vse odklonile redukcijo žen tudi iz načelnega stališča: žene streme za politično in socijalno enakopravnostjo, katere prvi pogoj je pravica do dela, ki edina more zasigurati ženino gospodarsko samostojnost, brez kateire je vsaka enakopravnost brez pomena.
Tudi v Ljubljani jc bila sprejeta resolucija, ki se vsebinsko strinja z beo-ograjsko.
Da bi žene tembolj podkrepile svoje zahteve, so zbirale po vsej državi podpise proti redukcijam, katere so skupno z resolucijo izročile vladi v Beogradu.
Žensko delo na Bolgarskem*
Pavla Ho-čevarjeva
Nad 500 let je bil bolgarski narod pod Turki. V tistem času je vživala bol-gaTska žena več spoštovanja kakor pozneje v dobi narodne samostojnosti. Borbe in vstaj proti Turkom se je udeleže-val ves narod. Žene so nosile bojevnikom
* Iz predavanja v Splošnem ženskem društvu.
88
hrano, stregle ranjencem, prevažala so orožje, polnile puške, kot kurirke so prenašale tajna poočila in pisma bolgarskega revolucijonajnega komiteja. Često so žene dajale zavetje revolucijo-narjem, večkrat pa so tudi same posegle v boj! (V znani aprilski Vstaji je Pauna „knjažna" jahala na konju in nosila zastavo, ki jo je sama izvezla). Doma pa so žene opravljale vse tiste posle, ki so po prirodni in patrijarhalni razdelitvi dela pripadali možu. Takrat je bil sleherni Bolgar ponosen na svojo neustrašeno in izobraženo ženo. Ko pa se je Bolgarska osvobodila, si je uredila zalcone po tujih vzorih, zlasti germanskih in francoskih, ki so bili osno(vani na absolutni oblasti moža in ostri delitvi državljanov v privilegirani moški in brezpravni ženski spol. Kakor na zapadu taka je bila tudi na Bolgarskem slika ženinega položaja: ženam so kratili pravico do višjega šolanja; učiteljice so pri enaki izobrazbi in izvrševanju dolžnosti imele manjšo plačo kakor moški itd. Kolikor toliko urejen politični položaj in notranje gospodarske razmere so potisnile kmečko in meščansko ženo v ožji kroig družine ter jo odtrgale od prejšnjega javnega udejstvovanja. S tem pa so ji vtisnile pečat manjvrednosti, ki je spričo vpliva sosednih orijentalskih nazorov o ženi rodil ponižujoče predsodke ter določil ženi prav žalosten položaj v javnem in .rodbinskem življenju. Ženska društva, ki so sc do takrat bavila le s človekoljubnim in narodnoprosvetnim delom, so uvidela sedaj potrebo po zaščiti ženske delovne sile in človeških pravic, pa so si ustanovila Bolgarski ženski sojuz (zvezo, savez).
Prvo žensko društvo so osnovale Bolgarke že L 1857., torej v dobi turškega gospodstva, ko je bila večina članic še nepismena. Program prvih ženskih društev je bil dobrodelen in narod.noizobaževalen, kakršeai je povečini še danes, le da so spremesnjene socijalne, gospodarske in politične razmere razširile delovno območje. Narodnoprosvetno delo so društva spočetka vršila s predavanji, tečaji za šivanje in vzgojo, z zbiranjem prispevkov za spomenike narodnim borcem. Dobrodelno udejstvovanje je bilo osredotočeno v pridobivanje dohodkov: zabavni večeri, predstave, vrtne veselice, loterije so donašale sredstva, s katerimi so društva podpirala siromašne družine, dijalce, oškodovance ob elementarnih nezgodah. Umeivno je, da so vojne in povojne prilike razširile humanitarno področje ženskih društev. Prav posebno skrb so društvenice posvečale siromakom in ženam p o r o d n i c am, saj je bila preprosta bolgarska žena prečesto žrtev svoje nevednosti, občih predsodkov in praznoverja ter splošne vojne in povojne bede, V premnogih krajih so ženska društva ustanovila zavetišča za porodnice; ob katastrofalnem potresu 1. 1928. so delila prebivalstvu hrano in obleko ter postavila barake za porodnice. Po vojni je bil položaj sirot neprimerno groznejši kakor pri nas, v marsikakem kraju je bilo nad 50 odstotkov otrok sirot. Ženska društva so po vsej državi osnovala s i r op i t a 1 i š č a , t. j. sirotišnice, katere so vzdrževala sama ter prosila zanje podpore pri oblastvih in zasebnikih. Kjer ni bilo sirotišnic, so bile šolske monze in oblačilniee za sirote in drugo ubožno deco. Siro-pitališta so še danes najvažnejša postavka v računih in delovanju ženskih društev. Tudi za stare ljudi so žene skrbele z začasnimi ali dosmrtnimi podporajni. Po svetovni vojni je bilo na Bolgarskem veliko pomanjkanje inteligence; ženska društva so skrbela za zmožno učiteljstvo in za nove šole. Pobuda za gimnazije po manjših mestih, zlasti za dekliške, je povečini prišla iz ženskih društev. Če upoštevamo, da Bolgarska še danes nima zakona za socijalno skrbstvo in da se je domala vse socijalno skrbstveno delo izvršilo in se še vrši po pobudi žen, razumemo, kako velikega pomena je javno žensko delo še danes. Zavetišča za brezposelne delavke, sirotišnice, šolske menze, dnevna dečja zavetišča, materinske posvetovalnice, poklicna posvetovalnica v Sofiji, zaščita mladih deklet, poselske posredovalnice, dnevna zavetišča za vajenke: vse to spada še danes v območje ženskih društev.
Prav tako ni na Bolgarskem j avn ih gospodinjskih šol. Skoro vsako žensko društvo ima tzv. profesijonalno učilište, ki je podobno
89
nasm g-ospodiujskim šohim in tečajem. Mnoga društva imajo svoje lastne društvene domove, kjer sa nastanjene njih dobrodelne in kulturne ustanove. Zadnje čase se zelo zanimajo za društveno vzgojo ženske jnladine In ustanavljajo v okrilju društev dekliške skupine pod nazivom „Sveža struja" ali „Mladi stremeži", ki vzbujajo dekletom smisel za socijalno in feministično delo.
Poleg omenjenega narodnoprosvetnega in socijahioskrbstvenega dela se vsako najmanjše podeželsko društvo zaveda svoje posebne ženske femiiiiistične naloge. Nova za .nas je n. pr. navada, da prirodi društvo plesni večer v dobrodelne svrhe, pred otvorit^ijo pa nastopi predavateljica in govori o krivicah, ki se gode ženi, ter o feminističnih zahtevah.
Bolgarska ženska društva, včltiujena v Sojuzu. so popolnoma samostojna in nimajo skupnih vezi, čeprav sc enako imenujejo: Majčina griža (skrb), Majka, Razvitije, Soznanje, Prosveta, Probuda, Dobrodetel, Makedonsko žensko družcstvo.
Bolgarska je kakor Jugoslavija prete«no pol jede ls.ka država in ima industrijo šele v razvoju. Vendar gre tudi bolgarska žena čimdalje bolj za pridobitnim delom. Po uradni statistiki „Javnegn /.avarovalneg-a zavoda" je bilo 1. 1910, zaposlenih 7256 žoTi, 1. 1950. pa 57.598. V teh številkah ni učiteljic, uradnic, me drugih inteligenčnih poklicev, ,pa tudi ne kmetic, ki so po 7—8 mesecev na leto neprestano na polju, bolj zdržema kakor pri nas.
Poleg Bolgarsikega ženskega soju;:a in društev, ki so včlanjena v njem, je na Bolgarskem še obsežna patrijotična ženska zveza „L j u b o v km j o din at a (Ljubav do domovine) in več strankarskih ženskiii združenj, kajti slehrna politična stranka ima tudi svojo žensko organizacijo. Najbolj razširjen je „Bolgarski zemljedelski ženski sojuz", ki je bil osnovan v okrilju zemljedelske stranke, vendar je popolnoma samostojein. Ima 16 podružnic, izdaja glasilo „Seljanka" ter zboruje vsako leto v Sofiji ob udeležbi številnih zastopnic iz vse dežele. Odbornice iz centrale redno zahajajo po podružnicah, kjer vrše istotako n ar od n opro sv etno in dobrodelno nalogo. Često hodi z njimi tudi zdravnik. Vlada daje tem delavkajn brezplačne vozovnice. Ta zveza je začela snovati prve počitniške kolonije za vaško deco. Politično gospodarski program Ženskega zemljedelskega sojuza je isti kakor program zemljedelske stranke.
Najmočnejša bolgarslca ženska organizacija je pač v začetku omenjeni Bolgarski ženski sojuz, ki združuje 88 društev, že 52 let izvršuje svojo vhovno nalogo: borbo za e.nakopravnost žene in za dosego njenih političnih pravic. Po neuinonem prizadevanju te zveze so danes Bolgarki odprta vrata do vseh šol, služb in pokliccv razen sodnega in odvetniškega. Po zaslugi*Sojuza je bil že 1. 1908. izdan zakon ,da sinejo biti tudi žene izvoljene v avtonomne institucije za upravljanje šol. Že 1. 1920. je bilo na Bolgarskem 25 žen v šolskih svetih. Sojnz prireja visako leto v Sofiji izobraževalne tečaje za delegatlce včlanjenih društev. Tečaj traja 4 dni, predavajo profesorji, ministri in žene. V teh teCajili se podeželskim delegatkam na znanstven naČin razjasnijo pojmi o ženskem položaju in delu, tu dobe navodila, kako naj svoje članice obveščajo o vseli jjerečih feminističnih, pravnih in socijalnih zadevah, katera feministična stremljenja naj tisto leto posebno propagirajo in kako naj svoje ustanove usmerjajo v smislu novodobnih tehničnih in gijenskih izsledkov.
Sojuz izdaja svoje glasilo „Ženski Glas" in zbira fond za svoj dom v Sofiji.
* Ä A
Kakšen jc sedanjipoložaj bolgarske ženepredzakonom?
Kot soproga ni enakopravna: Pri notranjih družinskih sporih odločuje možev glas. Mož lahko odvzame ženi gospodinjstvo in ga izroči drugi plačani ženi-Žena, kateri se godi krivica, nima zaščite. Le če more dokazati možu nezvestobo, lahko zahteva cerkveno razporoko.
Kot mati je tudi zapostavljena: dokler traja brak, je otrok pod roditeljsko oblastjo, ki jo ima oče. Če je oče ne more izvrševati, preide otrok po-d oblast ma-
90
w
tere. Toda kadar odvzaone sodnija očetu oblasl nad otrokom, ne pride na mater sama po sebi, nego mora šele sodnija odločiti, ali je v korist otroku, da preide pod roditeljsko oblast matere.
Kot dedinja je tudi prikrajšana: moškim in zeoiskim dedičem pripada enak del zapuščine, toda pri kmetskih gospodarstvih, je moškim dedičem pripadajoči del dvakrat večji kakor delež ženskih dedičev.
Kot človek ima žena drugačen položaj: pri nezakoinskih otrocih je iskanje očeta prepovedano, zasledovanje matere ne.
Kot državljanka nima enakopravnosti: ženska ne more biti ne sodnica ne odvetnica, ženska nima volilne pravice v občinske in državne zastope, ženska jo laliko izvoljena v šolske svete, nima pa aktivne volilne pravice v to institucijo.
Delo vseh omenjenih ženskih zvez je usmerjeno v odpravo teh krivic. V parlamentu so že dvakrat sta-^dli predlog za priznanje sodnic in odvetnic, ženski in drugi listi so mnogo pisali v prilog tej stvari, toda predlog je obakrat propadel. Ali je temu vzrok podcenjevanje ženskih zmožnosti ali strah pred konkurenco? Bolgarke občutijo v odklanjanju te pravice posebno ponižanje, saj je poleg čilske in uruguajske republike Bolgarska edina civilizirana država, ki zapira ženi dostop do teh dveh mest.
V	zaščito nezakonskega otroka je že pripravljen zakonski predlog, ki tudi ženo zadovoljuje: zahteva iskanje očeta.
Najtrši oreh za bolgarsko ženo je, kakor tudi pri nas, volilna pravica. Bolgarka hoče priti v občinske zastope in v narodno skupščino. Pripravljajo se novi zakonski predlogi za preuredbo občin, zato razvijajo ženska društva močno propagando za volilno pravico. Vse strajnke, ki so l>ile zadnje čase na krmilu, so se že pred tremi leti na javnih zborovanjih in v Časopisni anketi izjavile za pripustitev žen v občinske zastope, vendar se žene še danes ne morejo zanesti nanje in izkoriščajo vsako priliko za propagando, žene nastopajo s to svojo zahtevo na volilnih shodih vseh onih strank, ki imajo v programn žensko volilno pravico.
Poleg tega politično-feminističnega prizadevanja pa Bolgarski ženski sojuz živahno deluje za^ š i r j en j e kulture po deželi. Stopil je v „Zvezo za podvig sela" in hoče dvigniti zlasti ženo na kmetih. V to svrho ima v svoji osrednji upravi zastopnico kmečkih žen, v odborih poedinih društev pa so prav tako zastopane tudi kmetice. Y program za povzdigo vasi spada:
a)	prizadevanje za uvedbo zakona o strogi šolski obveznosti;
b)	prizadevanje za uvedbo nadaljevalnih šol, ki naj bi bile obvezne za vsa dekleta do 17. leta, katera po osnovni šoli ne vstopijo v kako drugo šolo;
c)	ustavitev ljudske univerze s poljedelsko katedro, kjer bi odrasla kmetica dobivala pouk v vaškem gospodarstvu, o javni in domači higijeni, negi dece itd.;
d)	ustanovitev zdravstvenih domov in porodnišnic ier uvedba strokovnega bolniškega strežništva in babištva;
e)	ustanovitev zavetišč za deco od 3.—T. leta v poletnih mesecih, ko so odrasli pri poljskem delu;
f)	sprememba rlednega zakona, ki doslej krivično prikrajšuje kmečke hčerke v prilog sinovom.
V	področje javnega ženskega dela na Bolgarskem spada tudi mirovna propaganda in sodelovanje z drugimi slovanskimi ženami. Mirovno propagando vodita Bolgarski ženski sojuz in bolgarska skupina „Mednarodne žei^ske lige za mir in svobodo", ki je imela pred dvema letoma v Varni mirovno šolo. Pacifistična propaganda je na Bolgarskem težko delo. kajti narod, ki se je moral toliko časa neprestano boriti za svojo samostojnost in ki si še danes čuti neosvobojenega onstran vseh svojih političnih meja. sc težko vdaja prepričanju, da bi mu kdaj dalo pravico kaj drugega kakor orožje. Mirovna propaganda, ki jo vrši žena po društvili in v literaturi, je zanjo žrtvovanje ne samo zato, ker
91
je sama trdno prepričana, da se godi njenemu naroda krivica, nego tudi zato, ker jo domače fanatične stranke često smatrajo za izdajico narodnie stvari.
Sodelovanje s slovanskimi ženami predstavlja najmlajšo panogo ženskega udejstvovanja. Bolgarke so bile prvič med nami na beograjskem kongresu „Edinstva slovanskih žen" lanske jeseni, če je za bolgarsko ženo že splošna mirovna propaganda težko in kočljivo delo, koliko težje je šele delo za jugoslovansko-bolgarsko zbližanje. Na povabilo Bolgarskega ženskega sojuza so se ujedinile tudi vse strankarske ženske organizacije in osnovale bolgarsko skupino „Edinstva slovanskih žen". S predavanji po društvih in v ,radiju širijo smisel za delo te vseslovanske ženske organizacije. Bolgarsko-jugoslovanske stike goje tudi posamezna društva, zlasti „Društvo akademsko izobraženih žen", ki izmenjava predavanja z istoimenskim društvom v Beogradu, ter „Društvo bolgarskih pisateljic", ki posreduje osebne stike z našimi književnicami ter po svojih članicah sknbi za prevode in poročila iz naše ženske književnosti. Pred kratkim «o Bolgarke posvetile literarno stran lista „Vestnik na ženata" jugoslovanski ženski literaturi in so slovenski del zelo močno upoštevale.
Bolgarska še danes močno čuti vse gospodarske in socijalne posledice vojn. Pri zdravljenju teh ran zvesto sodeluje tudi žena, ki je brez siljenja in ukazova-nja sprejela nase največji del socijalnoskrbstvenega in narodnoprosvetnega prizadevanja.
Književnost in umetnost
Sedem let Pasijona v ljubljanski drami. (Glej sliko na platnicah.) Po zaslugi dramskega igralca E. F. Gregorina in p. Romana Toaninca smo dobüi pred sedmimi leti v dramo prelite poslednje dni Kristusovega življenja. Grego-rin, ki je že po-preje v Maribo.ru in v Ljubljajni na Ijudskeon odru predstavljal Jezusa v Deutsche-vem Pasijonu, je v preveč naivni in premalo izčrpni igri našel pobudo za novo dramatizacijo. Odveč bi bilo govoriti o njej, pohvalne ocene v kritikah in mnenja cerkvenih krogov so najboljši dokaa: o njenem uspehu.
Gregorin ima kot človek v sebi mnogo pogojev, ki ga vzposabljajo za pred-stavljalca Jezusove osebnosti: inteligenco, preprostost, iskrenost in, kar je glavno: veliko spoštovanje do Kristusa kot duhovne veličine in največjega filozofa. »Umetnost jc žarek božje lepote", pravi Gregorin, „in nikjer je ne občutim močneje kakor ravno v kreaciji Kristusa".
Resnica je, da ostane na igralcu sled vloge za več ali manj časa tudi v zasebnem življenju, čim bolj se vživi vanjo in čim bližja mu je po značaju. In gledalec, ki ga je globoko dojmila kireacija igralca, išče hote ali nehote njeme poteze tudi v njegovem zasebnem življenju. Pasijon je postal pri nas prava ljud&ka igra in je paradigma, kako more gledališče zavesti množico s sugestivnostjo igralcev in motiva, da sodoživlja dejanje na odru, da se smeje in joče, ljubi in sovraži. Redki so taki trenutki v našem gledališču; kadar pa igramo Pa-«!ijon, gledališče zablesti v onem «tarem plemenitem smislu kot nekdaj, ko je očarovalo še vse in vsakogar ne glede na motiv. Da dojemljejo gledalci dejanje tako živo, je predvsem vzrok religiozni motiv, ki je najbolj zmožen, pretresti gledalca in mu seči globoko v dušo. Kako globoko dojmi Pasijon, je razvidno iz dejstva, da čakajo Često po predstavi preprosti gledalci Gregoirina, hoteč govoriti z njim in ■videti človeka, ki je živel dve uri življenje Mesije. Radi bi videli, če je še vedno odblesk Boga na njem. Zgodilo se je celo, da je hotela neka stara ženica videti njegove roke, če morda niso stigmatizirane.	Maša Slavčeva
92
Visoška kronika in njena dramatizacija. „Visoška kronika ne spada sauno med najzrelejša dela Tavčarja samega, temveč tudi med najboljša iz polpretekle dobe naše slovenske književnosti vobče. Dasi poseže Tavčar v „Visoški kroniki" daleč nazaj, v davnino našega ljudstva, vendar zvemi iz dikcije prizvok razpoloženja, ki ga ustvarja v pisatelju doba, ko se je delo porodilo: doba svetovne vojne, ko je Slovencem pretilo še hujše zatiram je, če bi bil zmagal germanski imperijali^em. Iz besed njegovega junaka gotovo odmeva razpoloženje bolnega pisatelja — slovenskega rodoljuba, ki trepeče za svojo zeinljo: „V takih trenutkih sem dobro vedel, da te, najsi še tako zapuščen in siromašem, veže trdna veriga na nekaj, česar se vsak hip ne zavedaš: ta nekaj je zemlja. — Zemlja domača — ni prazna beseda: del je mojega življeaija in če se mi vzame zemlja, se mi je vzelo tudi življenje." Tudi osebe, ki nastopajo v delu, pričajo, da so prijatelju pri njihovem oblikovanju služili za vzor resnični tipi iz ljudstva, med katerimi je dorasel in med katere se je vedno vračal. Ko človek čita Visoško kroniko, se ne počuti tujega m€:d temi postavami, ki vstajajo pred njim iz davnine, ampak čuti, da je človek, kd tu govori, modruje in trpi — njegov.
Tako je Polikarp Khallan naslikan kot zelo verjeten predstavnik našega kmečkega človeka iz tiste dobe, a vendar spoznavamo v njem tudi današnjega kmeta-Gorenjca iz Poljanske doline: saj sta mu najznačilnejše poteze zarezala trpljenje in zemlja, s katero je spojen — dve glavni komponenti, ki oblikujeta tudi današnjega kmečkega človeka. Trdoto Polikaffpovega značaja povečava še posebna tragika, ki spremlja njegovo življeoije. Pri vzročnem povdarku te tragike se sicer človek ne more znebiti občutka rahlega protislovja: Polikarpovo dušo teži strašno breme, ki ugonablja njegovo življenje, a vendar manjka tu tiste brezpogojne enostranske krivde, ki bi docela utemeljevala Polikarpovo zavest o tej krivdi.
Ko se je Polikarp udeležil 30 letne vojne, se je skupno s svojim pajdašem Schwarzkoblerjem polastil v nekem boju sovražnikove blagajne. Ko sta si hotela denar razdeliti, je Polikarp opazil, da je zahrbtni Schwarzkobleir zlovešče segal po samokresu. Polikanp ga je prehitel in ga zabodel v hrbet.
Vzročni povdarek tragiki Polikarpovega življenja ter razpletu dogodkov dajo pojava Pasaverice, tujke, ki tovori platno po naših krajih. Na teh potih jo dohiti njena zadnja ura prav v hiši Polikarpa Khallana. Predno umre, pove, da je doma iz Nemškega, kjer živd v bedi njena vnukinja Agata, da je bil njen mož Schwarz-kobler ter prekolne njegovega morilca, ne vedoč, da ga ima pred seboj. Ta dogodek strašno potare starega Polikairpa ter odločilno vpliva na bodočnost njegovih dveh 5dnov. Ko umre, zapusti svojemu starejšemu sinu Izidorju z visoškim posestvom tudi zapoved, ki je dala njegovemu življenju povsem drugačen potek, kakor je bil prvotno usmerjem. Po očetovem' naročilu se odpove Izidor svoji nevesti Margareti Wulffingovi iz Davč ter gre po Schwarzkoblerjevo vnukinjo Agato v Nemčijo. Namerava se oženiti ž njo, čim se bo hiše dobro privadila. Medtem pa jo Maks Wulffing, Margaretin brat, ovadi kot čarovnico, ker mu je odrekla ljubezen. Pri opisovanju sodbe pisatelj mojstrsko prikaže v Izidorju povprečnega kmečkega človeka: dasi ima Agato rad, mu vendar ni v prvi vrsti mar njena usoda, te-mveč ugled njegove domačije; dasi jo je poznal in vedel za vsak njen korak, vejidar dvomi nad njeno nedolžnostjo. To kaže vse njegovo obnašanje v Loki ob času sodbe. Njegov brat Jurij pa je za tedanjega kmeta iz-vedno bister: odločno izjavi, da ne verjame v čarovnice, priča za Agato in jo pogu^mno reši iz vode, v katero je bila obsojena. Zato se ona odloči za Jurija, kateremu prepusti Izidor posestvo in gire v vojsko. Ko se po 12 letih vrne težko bolan, se poroči z Margareto, ki mu je bila namenjena od vsega početka.
V slovenskem leposlovju ,nam manjka predvsem takih del, katerih vsebina l>i posegala nazaj v pretilost našega naroda. Zato predstavlja Tavčarjeva „Viso-
93
Ska kronika" v naši literaturi tem večjo vrednoto, zlasti še, ker posega ravno v dobo, ko je med našim ljudstvom že bilo vsejano seme za nase prve kulturne kali. Takrat so začeli tudi katoliški duhovniki pridigati v slovenski besedi in pisati verske knjige v slovenskem jeziku.
Tavčar nam prikazuje odlomek te dobe povsem nazorno in iresničnostno, kajti harmonija sloga in dikcije ter kulturnozgodovinske značilnosti dajejo kroniki videz resničnosti in časovne determiniranosti. Pisateljevemu stvarnemu načinu se je posrečilo prikazati preprosto duševnost tedaiiijega človeka in njegovo dobo, zlasti pa je pogodil, duševnost žene, ki jo je v vseh kreacijah dvignil skoro do idealizirane višine.
Zlasti lepo prikazuje na Barbari, Polikarpovi diiužici, tradicijonalno vlogo žene, kot tistega elementa v človeškem sožitju, ki blažilno vpliva na moževo nasilno naravo, popravlja z mehkobo in odpušr.ajočo ljubeznijo moževo trdoto ter ožarja otrokom mladostna leta njihovega življenja. V Margareti Wulffingovi pa je ustvaril pisatelj primer nepremagljive zvestobe v ljubezni, ki so vidi preveč idealizirana, dasi je taka ljubezen, ki „premaga vse težave", gotovo živela med ženami vseh časov: kljub mnogim snubcem ostane zvesta svoji ljubezni, dokler ne pričaka njenega izpolnjcnja v pozni jeseni svojega življenja. Posebno prijetna ženska pojava pa je Agata Scliwarzkoblerjeva, ki prinaša v visoški dom vedrost in domačnost s svojo krotko in veselo naravo, tako, da se kmaln oba visoška brata zaljubita vanjo. Ž njo v zvezi podaja pisatelj nekatere slike, ki karaJcteirizirajo časovne in krajevne posebnosti, tako na primer domače plese in prejo, kjer se prične Agatina nesreča. Prav na enem takih plesov je odklonila Maksa Wulffinga, ki jo je obtožil gorostasnih in nečednih dejanj, obdolžitve, katerih so se posluževali moški napram neprilagodljivim ženskam. Prav tipično je prikazana sodba v Loki, kjer preprosto ljudstvo, dasi vraževerno, pokaže vendar več zdjravega razuma, sledeče naravnemu instinktu, kot pa omejeni mestni sodniki in predstavniki oblasti, ker izvabljajo svojo moč nad ljudstvom v lastno sadistično naslado. V tem dogodku se zdi tudi nastop Agate malo idealiziran: preptosta žena bo težko našla v sebi moč, da bo kazala toliko suverene mirnosti v očigled takim obdolžitvam in gotovi sfmirii.
„Visoško kroniko" si jc izbrala gospa Marija Vera, da proslavi ž njo 25 letnico svojega umetniškega ustvarjanja, Dejstvo, da se je odločila prav za to delo, nam priča, kako je umetnica ostala spojena s svojim narodom kljub temu, da je oblikovala in izoblikovala svoj umetniški dar v tujini. Sama piravi, da ima prav to Tavčairjevo delo poleg dramatične sile tudi „toliko ljubezni do .slovenske zemlje."
Pri dramatizaciji je ostala Marija Vera avtorju zvesta celo v tekstu. Zato je celotna vprizoritev podana v slikah, ki so v sebi zaoki-ožene in tudi notranjo povezanost dogofikov deloma dosti nazorno prikazujejo, vendar ostaja celoten vtis povsem fragmentaren. Poleg prizorov, ki priklešejo pred gledalcem glavne osebe in odločilne trenutke iz njihovega življenja, so rlramatizirane tudi slike, ki so v prvi vrsti pomembne za značaj dobe, kar daje delu v nekem smislu posobnt vrednost. V tem smislu značilne so slike, ki prikazujejo Izidorjevr ^nbitev pri Wulfingu, dalje sejem v Loki, ples v Sestranski vasi, Agata pred sodbo v Loki.
Mairija Vera je s svojo igro ustvarila lik Pasaverice v njej lastnem slogu klasične tragedinje. Človek si ob sameim čitanju ne more nikdar predstavljati, da se more tragična pojava te žene podati s toliko učinkovitostjo, kiikor smo jo doživeli v kreaciji Marije Vere. Druge ženske vloge so mnogo lažje, ker nastopajo v dramatično močno razgibanih okoliščinali.
Dramatizacija „Visoške kronike" pomenja za n^ašo dramatsko literaturo nedvomno vrednoto, ki bo pa na odru učinkovala mnogo močneje, če se bodo nekatere slike spojile v dejanja in se bo tekst temu primerno spremenil in dopolnil. Nedvomno bi drama pridobila tudi s tem, če bi nekatere zgodovinske značilnosti v njihovih temeljih prišle bolj do povclarka, na pr. suženjska odvisnost našega kmeta
94
od tujega plemstva in m&ščanstva, vobčc medsebojni odnos teh treli družbenih plasti ter obupni položaj žene, ki jo bila izročena iia milost in-nemilost vsakomur. Tu bi moralo slike dopolnili primeirno besedilo.
Obenem bi se lahko tudi nekaj kiraj.šalo. Gotovo je slika, ki podaja sodbo Agate v Loki najmočnejša in tudi dramatično zelo učinkovita z Izidorjevim vzklikom: „ona je nedolžna, obsojen pa sem jaz; izgubil sem deklico, ki mi je^ bila namenjena." Zato bi bilo dcbi prav v prid, ko bi se s tem prizorom zaključilo.
Angela V o d e t o v a
Obzornik
Skupina Slovenk, ki so pozdravile kraljico Marijo v Zagrebu
Spredaj r sredi: dvorni dami Švrljugova in Tavčarjeva
Umrla je Božeiia Vikova-Kuneticka. Pokojnica je bila med prvimi poslankami ne samo na češkcim nego v vsej srednji Evropi. Do zadnjega je bila marljiva v politiki in v mnogih kulturnih društvih. Njeno pisateljsko delo je dobilo najvišje priznanje: bila je članica češke akademije znanosti in umetnosti. (Gl. ž. Svet, letnik XL, štev. 4.)
„Zveza gospodinj" pripravlja za apomlacianski velesejciii svojo IV. gospodinjsko» gospodarsko razstavo pod naslovom „Žena v poklicu". Vabimo vse žene v poklicih, bodisi v obrti, industriji, v gospodinjskih ali umetniškiii poklicih, da prispevajo s svojimi deli k razstavi. Vse pokli^-e Slovenk hočemo prikazati, da vidimo, kaj imamo, kje je brezposelnost in kje je ni. Prepričane stno, da se ])0 z razstavo vzbudila marsikatera ideja, da se bo marsikateri obupani brezposelni pokazala pot do kruha. Razstava naj bo pravi odgovor nu vedno češče se ponavljajoče klice „Kam z žensko mladino". Vse informacije daje „Zveza gospodinj", Breg št. 8 ob uradnih urah od 5.—5. popoldne.
95
Občili zbor „Splošnega ženskega društva y Ljubljani je vsako leto zanimiv. Poročilo o društvenem delovanju je obenem pregledna slika vsega naSega javnega ženskega življenja. Y miuuIem poslovnem letu se je društvo z drugimi ženskimi organizacijami zavzelo za zakonski osnutek o zatiranju spolnUi bolezni, udeležilo se ankete za raoijonalizacijo porodov, glasovalo za uvedbo civilnega zakona in rzpravljalo o plačevanju alimenitov v primeru ločitve; pridružilo se je protestu glede ukinitve prvega letnika ženske učiteljske šole in podpisalo spomenico glede krivične redukcije žen v javnih poklicih. Sodelovanje društva v območju Narodne ženske zveze je bilo usmerjeno v reševanje gospodarskih vprašanj: gospodinjskega šolstva, nadzorstva industrijskih kartelov, neracijonalne razdelitve trošarine na sladkor in žganje.
Kulturni del društvenega delovanja se je osredotočil v izpopolnjevanju knjižnice in prirejanju predavanj. Po beograjskem, kongresu „Edinstva slovanskih žen", je društvo prevzelo tudi skrb za ustanovitev slovanske knjižnice. Lani so društvena predavanja seznanjala članice s kulturnim, socijalnim in narodnim delom čeških žen; letošnja predavanja so bila posvečena domačim, pa hrvatskim in bolgarskim kulturnim delavkam.
Hvalevredno je, da je odbor pritegnil k sodelovanju mlade profesorice in visokošolke, prav tako razveseljivo pa je tudi, da je hodila na predavanja mladina z žen.skega učiteljišča, ženske realne gimnazije in deloma tudi s šentjakobske meščanske šole.
V	letošnjih zimskih mesecih je priredilo Spi. žen. društvo v svojih društvenih prostorih sledeča predavanja: Stoletnica rojstva prve slovenske pisateljice Josipine T u r m o gr a js k e in žene v ilirskem gibanju (prof. kand. Veira Dostalova); Ženski tipi v romanih Turgenjeva (stud. phU. Milena Topolovčeva); Hrvatsko žensk9 slovstvo s posebnim ozirom na dr. Zdenko Markovič (prof. Anica Čemejeva); Žensko delo na Bolgarskem (Pavla Hočevarjeva); Zagorka — prva jugoslovanska novinarka in ljudska pisateljica (Minka Govekarjeva). Večina predavateljic je govorila o teh temah tudi v rafiju, kjer je bilo še dvoje drugih poljudno praktičnih predavanj: Higijena v stanovanju (Minka Govekarjeva) in Vzroki slabih otrokovih lastnosti (prof. Anica černejeva).
Za novo poslovno leto ima društvo v načrtu predavanja o srbskih, poljskih in ruskih ženah ter spominsko proslavo Jurčičevo. Že sedaj zbira gradivo za umetnostno zgodovinsko razstavo okraskov po cerkvah, javnih zgradbah in zal-sebnih domovih. Razstava naj bi dala pregledno sliko, urejeno po stilni karakteristiki in naj bi obseigaJa vezenine, lesene, keramične in druge izdelke s potrebnimi pripombami.
V	okrilju „Splošnega ženskega društva" je büa doslej tudi „Zveza gospodinj". Ker se je pa njeno delovanje razmahnilo že preko programa matičnega društva, se je na tej skupščini sklenila osamosvojitev „Zveze gospodinj" v samostojno društvo, ki bo snovalo tudi podružnice po deželi, V tej organizaciji so doslej delovali trije odseki: blagovni, upravni in odsek za tečaje. Blagovni oddelek skrbi za cenejši skupni nakup blaga; oddelek za tečaje je priredil tečaj za šivanje, kuhanje, tkanje preprog, izdelovanje kravat in rokavic ter poučna ogledovanja v tovarne in obrate. Vsak mesec so redni gospodinjski sestanki s piedavanji in debatami. „Zveza" izdaja tudi svoje glasilo „Gospodinja". Na pobudo „Zveze gospodinj" je bilo v Ljubljani javno protidraginjsko zborovanje. Velesejmskdh prireditev se je udeležilo tudi „Splošno žensko društvo", oziroma „Zveza gospodinj" s 111. gospodinjsko razstavo pod geslom „Red in snaga zdravju pomaga".	^ ^^
VSEBINA 4. ŠTEVILKE
Pod daliiiatiiiskiin soliicem — Nadaljevanje — (Maša Slavčeva) „Ran mojih bo spomin in tvoje hvale" — Odlomek iz romana o Prcšeniu -(lika Vaštetovu) Žene v ilirskem gibanju — Koaiec — (Vera Dostalova) K redukcijam žen v di-žavni službi — (Angela Vodetova) Žensko delo na Bolgarskem — (Pavla Hočevarjeva} Književnost in umetnost. Sedem let Pasijona v ljubljanski Drami (Maša Slavčeva) -Visoška kronika in njena dramatizacija (Angela Vodetova) Obzornik: Občni zbor Splošnega ženskega društva v Ljubljani — Razne vesti Priloge; Naš dom — Ročna dela — Kroji Slika na platnicah: Prizor iz Pasijona (L N. R. I.)
Ženski Svet izhala vsak mesec v Ljubljani. Letna naročnina Din 64-—, polletna Din 32-—, četrtletna Din 16'—, za Italijo L 20—, za U.S. A. Dol. 3--^, za Avstrijo Sch. lO—. ostalo inozemstvo Din SS"—. Posamezna štev. Din 6—. Modna priloga izlile vsak drugi mesec. Uredništvo in uprava v Tavčarjevi ulici 12/11. — Izdaja Konzorcij ..Ženski Svet" v Ljubljani. Za konzorcij in uredništvo odgovorna Marica Bartolova. Tiskali J. Blasnikovi nasi., Univerzitetna tiskarna in litografija d. d. v Ljubljani. Odgovoren L. Mikuš.
Darovi za tiskovni sklad.
,Tosi])ina Novačan Din '21J: Fraiija Kerše\an Din 4; Agneza Ćeijašck Din 3; Marija Resman i)in +: Mici Weiss Din 6: Pavla Jnrjašeivič Din 4; Maiija Drnjcvič Din 2; Ana Lužar Din 4: l\a Ogorelc Din 2; Terezija Kosi Din 6: Jiilkn Corišek Din 8; Ivana šijanec Din R: Mara Šinkovec Din 5; Enia Rihar Din Marica Wi-liihal Din 2; Tonka Golob Din 1: Dr. Šalannniova .Telka Din 20: Dr. Ča.5 Din S; Josipina Bizjak Din 0; julija Hiter Din. 8; Zinka Čcrne Din 2: T. 7.ai)ret Din 6: ■Stana Stnrm Din 2: Krista Zenie Din 6; Mary Brus Din 4; Pavla Sininic Din 6: Zofija Pogačnik Din j: Marija Rrns Din 4: Marica Ploskovič Din 3: julija Plavšak Din (t: Olga Zorž Din 6; Marica Kvac Din 4: Pavla Linzner Din 6: Pranja Zinišck Din 2; Zora Stegu Din 4; Anica .šerko Din 6: Anica Pogačnik Din 4: Ano llahjan Din 4.
Tskrcna livala v.scni cenj. duruvalkam!
Z danami» šl&mtha stopama a dnug» ceJMteiie.. A(i imate še pommatw. natočnUta za ptw čelvt-fetfc? Imsim», ue cMaSafte in poUiite čimpve}.!
Hptaoa.
Za pomlad
'' KakaJ TIVAR obleke?
late. ker se lepe. dobre in
cenene.
Izdelujemo obleke
za vso družino
Prosimo Vas, da se o tem prepričate v naših prodajalnah
TIYAR
OBLEKE